avto motor classic 19 - 65

»Kolesje to življenjsko neutrudno se vrti, staramo se drug za drugim – konjički naši in pa mi!«

Renato Kumer, predsednik »Večno mladih« iz Šentjurja

Dogodki

Pod lupo

Motor

Avto

Srecanja

Potovanje

Kazalo

:: Iskreno se opravičujemo vsem, ki ste že lani poleti opravili preglede za pridobitev stalnih certifikatov SVAMZ. Končno smo jih oddali na pošto in prejeli jih boste v nekaj dneh!

:: Spremembe, ki jih Ministrstvo za promet obljublja za starodobna vozila (starostna meja), ki se prvič registrirajo v Sloveniji, torej vozila iz uvoza, bodo verjetno topila v veljavo že letos.

6 avto motor Classic 19/65 Marec 2008

7avto motor Classic 19/65 Marec 2008


è

Nedeljska dopoldanska

druženja starodobnikov

Popust z člansko izkaznico SVAMZ

. . .

Odprto vse dni v tednu

Domača hrana

specialitete z medom

120 sedežev v gostilni

Prostor za zaključene družbe

10 prijetno opremljenih sob

Najem kongresnih dvoran

. . .

Brdo pri Lukovici 8

tel.: 01 729 61 13

EUROBIRO d.o.o.

PE Gostilna & sobe “pri Čebelici”


S I S T E M I Z A P E S K A N J E

www.sistemi-sapi .s i 01 2560536


Razmišljanje o spremembah v zakonodaji…

A V A L O N T I M


To, da naša zvezda sveti najvišje v Sloveniji,je dejstvo. Na pročelje glavne fasade trgovine Špan v Brezovici pri Ljubljani smo člani Mercedes klasik kluba Slovenija izobesili naš znak v velikosti 2 m v premeru. Simbol nam je v čast in ponos ter se zato članu kluba in lastniku podjetja Špan, gospodu Lud-viku Španu, iskreno zahvaljujemo.

23. februarja, v Saint-Paul-de-Vence (Francija), je umrl

veliki dirkač Paul Frère.

Paul Frere se je rodil 30. januarja 1917 v Le Havre v Franciji. Sodeloval je na enajstih svetovnih prvenstvih za For-mulo 1 in mnogih drugih dirkah. Leta 1960 je zmagal na 24 Hours of Le Mans z svojim Ferrarijem v ekipi z belgijskim prijateljem Olivier Gendebien. Po umiku iz dirkaške scene se je zaposlil kot novinar, sodeloval pa je tudi kot svetovalec pri številnih projektih v povezavi z dirkalnimi avtomobili.

Novi člani SVAMZ:BMW klub Slovenija (sekcija starodo-bnih vozil), ki so kot Mercedes klasik klub Slovenija, edini pooblaščeni pred-stavnik matične tovarne v naši državi, in Moto klub Šaleška dolina.

Fičo klub Slovenija je zelo uspešno,vkljub slabemu vremenu, izpeljal svojo prvo srečanje 08.03.2008 v Lukovici. Udeležilo se ga je približno 40 fičkotov iz različnih

koncev Slovenije. Udeležence je pozdravil sam župan g. Matej Kotnik, ki se je srečanja tudi udeležil kot voznik. V hladnem jutru je fičkarje pogrela dobra malica, ki jo je sponzoriral naš član Bevc Stane v gostilni »Pri Bevc«, gostilna Furman pa je udeležence srečanja pogostila z čajem in pecivom. Vozila je blagoslovil v izjemno lepo urejeni cerkvici Sv. Martina v Župniji Dob g. župnik Judež Slavko, tudi sam lastnik in voznik fičkota. Zaključek srečanja je bil pri našem dolgoletnem članu Jerič Bogdanu v njegovem Čebelarskem domu, kjer je vse sponzorsko pogostil.

V Kranju je legenda slovenskega moto športa g. Leon Pintar str. pogumno in v želji, da bi se njegova tehnična dediščina in znanje ohranilo za vse prihodnje generacije, us-tanovil register, pod pokroviteljstvom SVAMZ, ki bo snubil mlade gorenjske old-timerske navdušence. Ime registra bo »Legenda Leon Pintar - Kranj«

Naš član Benjamin Očko je svojega ljubljenca v bojazni, da mu ga ne ukradejo, spojil z domačo hišo.

Zaradi velikanskega nezadovoljstva in razprtij,ki se dogajajo po domačih klubih, se je v severovzhodnem delu Slovenije nekaj navdušencev odločilo ustanoviti samos-tojni klub, ki bo združeval pretežno ljubitelje motornih koles prikoličarjev. Več informacij v prihodnji številki naše revije.

V visoki starosti je umrlhrvaški motociklistični prvak Šnjarić Nikola. Vedno v sporu z politično oblastjo je zmagoval po jugoslovanskih dirkah z "kaci-go" z hrvaško šahovnico. Prispevek o njegovem življenju si re-berite v naslednji reviji.

NeNewsNews News News News Ne

News News NeNews News News News Newsws News News News News News News News News News News News News News News Nenov i cke


Bil je motorist z dušo in srcem, kar za tiste, ki ste ga poznali, ni nič novega. Naj citiram, kar ste mu zapisali motoristi:»Že kmalu si spoznal, da se moraš sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico. Pogumno si se podal na pot v iskanje večnega poletja, na kateri te ni ustavil nihče. Svet je postal tvoj dom in ti si bil državljan Sveta. Vse ovire si premagoval s svojo modrostjo, širino in neskončno iznajdljivostjo. S tvojih potovanj si se vedno vrnil in mi smo te vsakič nestrpno čakali. Čakali smo tebe, čakali smo tvoj nas-meh in tvoje vedno zanimive zgodbe.Približal si nam drugačen pogled na svet, nas učil kako preprosto in lepo je lahko življenje. Bil si nam vzor in ponos. Bil si človek, ki si

ga enostavno vzljubil, ko si ga spoznal. Bil si človek redkih besed, a mnogih dejanj, zaklad znanja in izkušenj, in od tebe smo črpali vsi. Z navdušenjem smo poslušali tvoje modre misli in doživetja.«

Težko pišem o človeku, s katerim sem preživela 23 let, ki ga poznam mnogo bolje od večine, in ki ga zagotovo najbolj pogrešam.

Vem, da ga poznate po njegovih podvigih z motorjem, vendar je bil veliko več od tega. Med drugim je bil velik ljubitelj in poznavalec glasbe, tenkočuten jezikoslovec in še bi lahko naštevala. Ker so bile te stvari za Uroša tako same po sebi umevne in se z njimi nikoli ni hvalil, naj ostane tudi zdaj tako.

Najbolj mi odzvanjajo besede prijatelja Leo-na:»Mislim, da veličina mojega prijatelja Uroša ni bila na potovanju po petih kontinentih. To je naredil že marsikdo in verjetno še bo. Uroš je bil in bo ostal velik, ker se je vrnil med nas

in s svojo skromnostjo delil svoje znanje in izkušnje kot galeb Jonathan Livigstone, nam majhnim. Tega pa ne zmore vsak!«Spomnite se nanj ob dobri vožnji in ob vrčku piva, pa nikar ne pozabite dodati kakega do-brega rock'n'roll komada.

ews News Newss News News News News Newws News News News News News News News News News News News News News News Nnov i ckeews s News

ews

MILAN MUHIČ

Naš dolgoletni član Milan Muhič iz Gornje Radgone se je že v rani mladosti okužil z bacilom, imenovani »bencin«.

S kartingom se je začel ukvarjati že v 60. letih, prvič pa se je dirke udeležil aprila 1961. Čeprav je vozilo majhno, to še ne pomeni, da je igračka: pospeške ima boljše od Formule 1, le končna hitrost ne dosega več kot 180 km/h, kar pa je na kratkih stezah kar precej dinamično. Z tovrstnimi užitki in iskanjem adrenalina ni prenehal vse do leta 1982. Ker pa tudi potem ni mogel iz svoje kože, se je začel ukvarjati z malce drugačnim športom: zbiranjem in prenovo starodobnih vozil. Restavriranje, srečanja s somišljeniki ter obiski sejmov doma in na tujem so mu in mu še zmeraj nudijo zadovoljstvo. Je v stalnem stiku z nami in z vsemi člani, ki to želijo.

Nato pa je od včeraj na danes kot strela z jasnega padla smrtonosna diagnoza rak – tumor na pljučih ter metastaze po telesu. Možnost preživetja je bila majhna. Vsi, ki smo ga srečevali, tega nismo opazili, saj dobre volje ni nikoli izgubil. Šele ob izgubi las smo izvedeli za najhujše. Zdravil se je na Onkološkem inštitutu in izvedel za imunologa dr. Klehra v Salzburgu in Münchnu, ki uspešno zdravi veliko vrst rakavih obolenj. Razvil je biogenetska zdravila, ki jih programira iz lastne bolnikove krvi. Tako je v kombinaciji omenjenih zdravil in zdravil v onkološkem inštitutu dosegel pozitivne rezultate.

Zelo smo bili veseli, ko nas je seznanil s to terapijo ter ob njegovem izboljšanju. Tudi mi smo mu ob tem nekaj malega pomagali. V oddaji Labirint na RTV SLO (23.02.08), ki so jo delno snemala tudi pri nas v muzeju, smo z veseljem ugotavljali, da rak le ni vedno smrtonosen. Za ta članek smo se odločili, ker smo v tem času žal na tovrsten način izgubili kar nekaj članov. Če bo ta članek pomagal tudi le enemu članu, je naš namen dosežen.

Škoda je, da ljudje mnogokrat umirajo zaradi neobveščenosti ali ker ne poznajo drugega mnenja. Ta članek ni namenjen reklami, je le življenjska zgodba ob Milanovem uspehu. Torej z zadovoljstvom dvignimo čašo in na zdravje – še na mnoga leta!

Nekaj podatkov je na spletni strani: http://www.rtvslo.si/sobotnopopoldne/labirint.php (Arhiv oddaj - 23.02.2008)

Milan nam je ljubezbnivo dovolil, da objavimo tudi njegov telefon: 040 265 892

V SPOMIN Urošu BLAŽKU20.2.1951 – 20.12.2007

Po dolgotrajni in mukotrpni bolezni, ki jo

je prenašal z izjemno mero optimizma in

poguma, je odšel v večno poletje...


101 Scoutmotor

Greatest of all Indians?

Nepretrgana vožnja brez postanka – 20 dni

Series 101 Scout 1928-1931

INDIAN SCOUT 37GEserija 101, (model) letnik 1929


motor

½

¼¼

motor


motor greatest of all Indians?

"VEČNO MLADI" iz Šentjurja vabijo


¼

motorgreatest of all Indians?


tr ic ikelFELIX MILLET

motor

Pozor ! velika novostkončno sedeži za motorna kolesa Pretis

gume posebne izdelave


zz

Špan d.o.o.,Tržaška 547, 1351 Brezovica / LJ, www.span.si T: 01/365 81 10, 01/365 81 20, 01/365 80 80

z nami do zadovoljstva

Prijazna hiša kjer domuje Mercedes Klasik Klub Slovenija

novo

zaključek pomladnih dninagradno žrebanje, 11.04.2008

pnevmatikez belim robom

VSEM ČLANOM SVAMZ NUDIMO POSEBNE POPUSTE

Vse motoriste vabimo, da nas obiščete v našem MOTO CENTRUkjer vam bomo vaše konjičke skrbno pregledali, servisirali in tudi očistili


Mercedes W114/115

avto


Bencinski štirivaljni modeli – W 115

Dizelski modeli – W 115

avtoMercedes W114/115 šriridesetletnik


Bencinski šestvaljni modeli – W 114

avto Mercedes W114/115 šriridesetletnik


Vožnja z W 115 v tretjem tisočletju

avtoMercedes W114/115 šriridesetletnik


avto Mercedes W114/115 šriridesetletnik


Mercedes-BenzMercedes klasik klub Slovenija vabi vse svoje članice in člane z družinami in tudi druge lastnike starodobnih vozil znamke Mercedes-Benz, da se udeležijo srečanja Bela Krajina 2008. Srečanje je dvodnevno, vendar se bo uradni program odvijal prvi dan (v soboto, 19. aprila), udeležba v nedeljo pa je fakultativna.

Program za 19. april

08:00 – 09:45 Zbiranje, prijava in zajtrk v gostilni Hrast v Hrastu pri Jugorju (ob cesti Novo mesto – Metlika).09:45 – 10:00 Vožnja proti Metliki, ogled Belokranjskega in Gasilskega muzeja, pozdrav metliške županje.11:45 – 11:55 Vožnja do Otoka (smer Črnomelj), kjer bomo naše starodobnike fotografirali z letečim veteranom DC3.12:10 – 12:15 Vožnja do letališča Priložje.12:15 – 13:15 Spretnostna vožnja na letališki ploščadi.13:15 – 14:45 Kosilo v gostilni Veselič v Podzemlju.14:45 – 15:50 Vožnja proti Črnomlju in vodeni ogled naselja (nekaj sto metrov pešačenja).15:50 – 16:40 Vožnja skozi Semič in Metliko do Drašičev, parkiranje na turistični kmetiji Simonič.16:40 – 18:00 Ogled Sosedske zidanice in pokušina vina.18:15 – do jutra Večerja, podelitev priznanj in diplom, druženje.

Program za 20. april

10:30 – 15:00 Izpred turistične kmetije Črnič se bomo odpeljali v čarobno dolino Kolpe v smeri Starega trga in naprej. Po nedeljskem kosilu si bomo rekli: »Nasvidenje naslednje leto!«

Organizacija:Andrej Tomc, 040 782 818 / Emil Šterbenk, 031 360 663 / Matjaž Šekoranja, 041 631 065. Za dodatna vprašanja se lahko obrnete na organizatorje in e-naslov [email protected] .Prijavnico in obsežnejšo informacijo dobite na www.slovenija.mercedes-benz-clubs.com

Cena za članice in člane MKKS ter njihove družinske člane, ki znesek poravnajo do 22. marca 2008, je 35 € na osebo. Po tem datumu in na dan prireditve je cena 50 €. Cena 50 € ves čas velja tudi za nečlane. Organizator si pridržuje pravico do racionalne omejitve udeležbe števila vozil pri prijavah po 22. marcu 2008 – tudi med člani kluba.

Udeleženci na cesti sodelujejo na lastno odgovornost in so se dolžni ravnati po veljavnih prometnih predpisih, brez kakršnihkoli morebitnih odškodninskih zahtevkov do organizatorja.

www.slovenija.mercedes-benz-clubs.com

III. srečanje lastnikov starodobnih vozil Bela krajina 2008 – 19. in 20. april


za klasične motocikle 12. C.M.O.C. zimski rally

Kras 2008 Spominska vožnja Borisa Pikuša - Pikija

srečanja


srečanja

Ni Štefana

brez dolgih gat


naš članZdravko in Matjaz Kalin


Driterjitricikel knapovskih otrok

vrhunska vinaZorjan

z zašcitnim geografskim poreklom


Leta 1979 sem kupil rabljeno motorno kolo Triumph 750 ccm. Ponj sem šel v Beograd, baje je bil letnik 1971, s tem, da je bil že od prejšnjih lastnikov deležen ničkoliko prede-lav in s tem tudi »spacan« v nekakšno hibridno vozilo. Kaj češ, tako se je pač včasih delalo! Pri nas so bili na razpo-lago novi motorji: MZ-ji, Jawe, pa kakšen ČZ se je našel, in BMW tudi, za pregrešne denarce, seveda. Nove motorje, kakršne je ponujal svetovni trg, pa si lahko kupil samo pre-ko posrednika – zdomca, ki je delal v tujini najmanj dve leti, potem pa se za stalno vrnil v Jugoslavijo. Edino on, oz. ona, je lahko uvozil motorje, ki so jih ponujali na sve-tovnem trgu. Ko pa so začele priletne mamice – uvoznice kupovati motorje in se je začel motoristični trg polniti z najnovejšimi motorji svetovnega trga, so se vladni možje kaj hitro spomnili, da mora imeti zdomec, če hoče za stalno uvoziti motor, v lasti tudi vozniško dovoljenje A kategorije (aktivno). Ko se je motor uvozil, ga je dve leti vozil lahko samo lastnik, po tem času pa ga je lahko prodal. Se pravi, da babica, ki se je pri 70. letih odločila, da se za stalno vrne v Jugoslavijo, ni mogla več uvoziti motorja. Če je uvoznik (lastnik je bil dve leti) odtujil motor, se pravi, da ga je vozil nekdo drug, je bilo to po zakonu kaznivo dejanje. Takratna policija je ta zakon strogo spoštovala in ga tudi izvajala.

Ja, takrat je oblast zelo ovirala razvoj motorizma, gledano tako s tehnične kakor tudi s finančne plati, da o raznih davkih na carino, prevoz, pa kaj vem še kaj, sploh ne izgubljamo besed. Ne vem, mogoče so se pa bali, da bi se preveč razvili!Kar nekaj motorjev so zaplenili in odvlekli na licitacijo. Nekaj mo-jih prijateljev je skrilo svoje motorje za dve leti na odročna mesta in se s tem ognilo zaplembi. In, roko na srce, to je dolga doba.No, v začetku poletja 1979 sem se tudi jaz usedel na Triumpha, in s polno paro na morje! Ne bom izgubljal besed, kako sem vse »dol udaril« in tiščal v »hardnadle«. Hm, ja, rezultat je bil kmalu viden, saj mi je motor na avtocesti malo pred Logatcem dobesedno

razneslo (sicer pa še danes ne vem, zakaj nisem šel po stari cesti). Matice uplinjačev so se od vibracij odvile in motor je dobival ve-like količine zraka v svoje valje, tako da je nastal neke vrste varilni aparat, motor se je maksimalno segrel, bati so se od vročine stopili, ko pa sem spustil plin in nevede prekinil dotok bencina in s tem tudi moči, pa je vse skupaj »zropotalo«. Zadnje kolo je zablokiralo, podzavestno sem stisnil sklopko, kar mi je omogočilo, da sem se obdržal na motorju. To se je zgodilo blizu izhoda za Logatec. Mo-tor sem pririnil do železniške postaje Logatec in ga hotel poslati z vlakom domov. Železničar mi je dejal: »Blagajničarka je otišla kuči, nema niko da napravi papire!« Preveril sem, če nisem slučajno v Bački Palanki. Neverjetno, toda bil sem res v Logatcu!Sicer še danes ne vem, koliko papirjev rabiš, da naložiš motor na vlak, ampak takrat je to bilo tako, da brez administracije enostavno ni šlo nikamor. Moral bi čakati do ponedeljka (bila je sobota), da bi prišla dotična gospa ponovno v službo. No, še to povem, da mo-torja nisem hotel pustiti tam, zato sem ga 6 ur rinil do Ljubljane.Doma sem motor razstavil in ugotovil, da rabim nove bate, ležaje, tesnila, in še kaj bi se našlo. Deli za Triumpha so se v naši bližini dobili samo v Avstriji. Najprej je bilo potrebno dele naročiti, plačati aro, čez en mesec si jih dobil (če je bila sreča na tvoji strani), potem si jih moral pa še uradno »prešvercati« v Jugoslavijo. Ker so bili v Avstriji deli dragi, potem pa si moral še najmanj dvakrat v Avstrijo,

Potovanje v London z MZ 250

potovanje


in še plačati maržo za trgovino, sem se odločil, da pot podaljšam kar do Londona in tako prihranim denar.»Prijatelj mi je voljan prodati motorno kolo MZ250 na obroke, pa še lepo avanturo bom imel, ter motor si bom lahko sestavil,« sem si rekel in se odpravil na pot. Kakšnih posebnih priprav nisem imel, vem pa, da sem z MZ-jem vsak dan vozil kot »odvezan Jože««. V enem mesecu sem takrat naredil 14.000 km (vključno s kilom-etrino do Londona in nazaj). Kakih 14 dni pred odhodom sem spraševal, če bi šel kdo z menoj, samo prenočišče bi si plačal, bencin pa bi kril jaz. En teden pred odhodom sem bil pripravljen pokriti tudi stroške prenočišča, ven-dar nikjer nobenega kandidata. No, ko sem se vrnil, sem pa slišal zelo znan stavek: »Pišuka, kva nis povedu, da greš gor?«No, kljub temu sem bil »odtrgan« do konca, z motorjem MZ sem hotel pripeljati tudi popoln motor od Triumpha 650 – brez okvirja in koles za g. Štibilja (na njegovem Triumphu se je odtrgala ojni-ca in naredila polom v celotnem agregatu) – ki mi je dal milijon takratnih dinarjev (deviz ni uspel »nabaviti«), da mu ga pripeljem. Ko sem z dinarčki strašil po Londonu, so me gledali kot bebca. Igor Akrapovič mi je posodil še stranske nosilce za torbe (prinesel sem mu dize za njegovo tekmovalno Yamaho, s katero je takrat dirkal za svetovno prvenstvo). Leta 1986, ko sva nekajkrat skupaj tekmovala na dirkališču Grobnik, mi je omenil, če bi imel leta 1979 znanje, ki ga premore sedaj, se pravi v letu 1986, bi bil svetovni prvak. Danes pa tako ali tako vsi veste vse, kajne?No, pa se igrajmo motorizem! Bila je sobota, 25.08.1979, padal je dež, motor sem en teden pred začetkom potovanja od spredaj

»obul« v Dunlop gumo, ki sem jo kupil v Italiji, saj pri nas ni bilo mogoče kupiti ničesar, zadaj pa sem pustil original Pneumant gumo. Poleg tega sem še za nekaj centimetrov podložil sedež in, kar se motorja tiče, je bila to vsa priprava. Sam sem se oblekel v Belstaf-fovo opremo – kaj je bil za tiste čase zakon, vsaj kar se potovanja tiče. Belstaff – kult iz leta 1924, nepremočljiva obleka, platnena in povoskana, je ne prepiha, primerna za vse vremenske pogoje, in to je to! S seboj sem vzel še orodje in ne boste verjeli, polno kanto bencina, če slučajno »tam gor« ne bi imeli te »robe«. Kaj hočemo, živel sem v Jugoslaviji, navajen vsega hudega. Kaj sem pa vedel, kako je tam gor, pa še nobenega nisem poznal v tistih krajih. No,

interneta ni bilo, GPS-a tudi ne, mobitelov tudi ne, potovalnih računalnikov še manj. Kakšnih nasvetov pa tudi nisem bil deležen, saj tudi nisem niti vedel, od koga naj jih dobim. V knjigarni sem kupil zemljevid Evrope, pa še to v nemščini, ker drugega niso imeli. Motoristi, ki jih je bilo takrat bore malo, so mi dali nasvet, da naj potujem preko Belgije, ker je v Franciji potrebno plačevati cestni-no. Dobil sem še nekaj naslovov, kje je bilo mogoče kupiti rezervne dele za Triumpha, in to so bile vse moje priprave za potovanje v London. Startal sem iz Ljubljane, natančneje s Petrolove črpalke v Šiški. Na meji sicer ni bilo problemov, če bi pa vedeli, koliko denarja nosim s seboj, bi me zaprli z motorjem vred. Malih nalepk (za motorje) Yu takrat ni bilo, tako da sem kar na črn » topcase« nalepil z modrim izolirnim trakom kratico Yu, pa sem »zmagu«, kot bi rekli lepo po domače. Prvi dan sem naredil polovico poti, ves dan sem vozil po dežju, koncentracija mi je začela padati, zavil sem iz avtoceste in se čez nekaj kilometrov ustavil pred prižgano lučko, kjer je pisalo Zimmer frei. Ko sem pozvonil, mi je odprla priletna dama in me povabila v predprostor, kjer sem na tapisonu naredil tako lužo, da še danes zardim, ko se spomnim na to. Odprl sem svojo Belstaff obleko (spodaj sem bil popolnoma suh), že ven vlekel denar, nakar je, izgleda, luža naredila svoje. »Klobasasta« gospa je rekla, da pričakujejo goste, in tako naprej in tako dalje. V skrajšani različici: ni bilo prostora za »lonely riderja« iz Ljubljane. Za toplo posteljo bi plačal tudi dvojno ceno. Ko sem stopil ven, sem seveda povedal tudi tiste tri magične besede ter zamrmral, da naj vsaj napis ugasnejo ali pa napišejo, da čakajo goste, in odšel v noč. Čez nekaj kilometrov sem naletel na motorista, ki je z verigo zaklepal motor verigo na ulično svetilko. Povprašal sem ga, kje bi lahko prespal, in glej ga zlomka, odklenil je motor, nekaj zavpil svoji prijateljici in že sva se peljala k njemu domov. Na razpolago mi je dal hišo, pokazal hladilnik in kavč, kamor se lahko zvrnil in nabral moči za naslednji dan. Še nikoli v življenju ni noben človek naredil takšnega vtisa name! Spregovorila sva par stavkov, peljala skupaj nekaj kil-ometrov, nato pa me je kar samega pustil v hiši. Neverjetno! Ne bom izgubljal besed, da sem odšel z njim nazaj na mesto, kjer sva se spoznala. Bila je namreč sobota in bil sem žejen. Po nekaj pivih sem bil seveda glaven v pubu, oziroma za omizjem. Na veliko sem razlagal Nemcem, zakaj Triumph pušča olje (tudi če samo na papir napišeš besedo Triumph, je malce olja spodaj, he he), vendar je vseeno dober motor, in tako naprej. Naslednji dan sta me sicer oba gostitelja malce grdo gledala, kajti

potovanje


celo noč sem se »matral z nekim visokim brazilskim drevesom«, tako da še danes ne vem, če sta sploh kaj spala. Z mrežastimi očmi sta mi zaželela srečno pot in MZ-jem sva spet drvela proti Lon-donu.Bil sem že visoko v Nemčiji, tam, kjer so normalna cesta najmanj trije vozni pasovi, ko sem že tretjič zagledal tablo za kraj Luyk (ali nekaj podobnega), kar v bistvu pomeni Liège. Ustavil sem se kakšnih par deset metrov naprej od izvoza in buljil zemljevid na »tank torbi«. Ko sem ugotovil, da je Luyk dejansko Liège, sem obrnil motor in se kakšnih 30 metrov s hitrostjo 5km/h peljal čisto ob robu nazaj do izhoda (verjetno bi bilo bolje, če bi ga rinil). V trenutku, ko sem zapeljal iz ovinka, sem priletel naravnost pred policista. Razložil sem mu, da sem spregledal znak za Liège, ter da sem prepričan, da je to zadnji možni izvoz proti Belgiji. Policist je rekel, da je čez 15 km še en izvoz, pa da bi lahko tam zavil. Ko je opravil protokol, mi je dejal, da je normalna kazen za tak prekršek 100 DM, toda ker sem bil jaz ubogi tujec pa še študent povrhu, je rekel, da bo 20 DM dovolj. Ker sem bil malo zmeden in imel (tako kot veverica) denar skrit na 150 mestih, sem vse drugo prej našel, samo mark ne. Tako da je on res videl, kako ubog tujec sem, toda, ko je prepozno, je prepozno, hi hi. Ko sem odpeljal, sem v ogledalu videl, kako je majal z glavo. No, denar sem imel skrit tudi na mo-torju – »ziher, je ziher«, in to na dveh mestih, he he!Mogoče bi se za tiste čase lahko malo bolj pripravil na potovanje, toda ko pa ni bilo nikoli nobene prave želje po pripravah, le po potovanju. Ko sem se nekje že visoko v Belgiji pripeljal na bencinsko črpalko, je iz stropa visela cev za gorivo in ležišče pištole za točenje, agregata pa ni bilo videti. Ko sem izvlekel pištolo za iztakanje, pa so se začeli

zvoki, ki so danes sicer zelo znani, števci so bili visoko pod stropom, in to digitalni, na 4 decimalke! »Tukaj pa imajo,« mi je ušlo. Da ne bo pomote, pisalo se je leto 1979. »Kam pa sem jaz prišel, da so tako moderni, da niti »mešanice« nimajo, presneto!«Zato sem za »dvotaktno« olje zmetal veliko denarja. No, tukaj sem se odločil, da ne bom več kupoval olja dvotaktol mix, ampak samo navadno olje dvotaktol, kar se je izkazalo za veliko napako! Olje dvotaktol mix se namreč samo zmeša z bencinom, navaden dvotak-tol pa naj bi se ročno zmešal z bencinom, če skrajšam, premetavaš motor levo desno in gor in dol, da se zadeva zmeša. Ko sem bil v mestu Ostend, kjer sem natočil poln rezervoar, sem nehote vlil malce preveč olja ter zapeljal naravnost na trajekt, tako da sem karto kupil

Bandelli d.o.o. Goriška cesta 19,

5271 VIPAVA (SLO)

[email protected]

Tel.: 00386 5 36 87 360

Fax.: 00386 5 36 87 361

Maziva in olja

potovanje v London z MZ 250 leta 1979


kar na ladji. Motor so z vrvmi privezali na sidrišča. Ko smo pripluli v Dover in sem hotel vžgati motor, se ni nič zgodi-lo. Olje se je v rezervoarju sesedlo na dno (saj se zmeša, samo ne dovolj), tako da moj zelenko ni in ni hotel vžgati. Ko sem ga končno spravil v pogon, pa je nekaj časa tekel samo na olje. Za menoj se je naredila ogromna dimna zavesa in nekaj motoristov me je z rdečimi očmi prehitelo po desni. Mislim, da so takrat vsi, brez izjeme, množično pozdravljali mojo mamo. Zraven mene se je takrat z Yamaho RD 350 ustavil motorist (Des-mond Crabtree je bilo njegovo ime), me pozdravil in vprašal, kam grem. Odgovoril sem mu, da grem v London, on pa, da je do Londona še dolga pot, ter da bi bilo bolje, če bi šla skupaj iskat prenočišče, kajti lažje in ceneje je dobiti posteljo za dva. Zmenila sva se v celih dveh sekundah, ker pa je bil moj potni list rdeč, sem moral še v kabino-carino na pogovor, po kaj sem pa zdaj jaz prišel k njim. Lepo sem jim razložil, da imam Triumpha, in da je to odlično, vendar pa se je malo pokvaril, in bla bla bla. So me kar hitro ven vrgli, ko sem jim toliko nakladal, in skoraj bi me s tra-jektom v London peljali – ali pa nazaj. Kaj pa vem… Moj novi »dvesekundni« prijatelj me je čakal zunaj in mi rekel, da naj kar jaz prvi peljem. »Bom mu jaz pokazal, kako mi peljemo«. Ob polnoči sem v Dovru zapeljal naravnost pred prikoličarja, ki me je z glasnim hupan-jem prepodil na pravo stran ceste. Saj je pisalo »keep left«, samo to upoštevati ni tako enostavno, ko si utrujen imaš rdeče oči in rdeč potni list, in je polno dima, pa stresa, pa ovinkov, pa … Ven-dar pa sem ga spustil naprej in hitro

padel v rutino. Našla sva prenočišče za 7 funtov, pa še nek njegov prijatelj »ex-Bobby«, ki je živel na tistem naslovu, kjer so oddajali sobe, mi je dal zem-ljevid Londona. Njegova prijateljica je zbirala drobiž iz celega sveta. No, naših »soldov« še ni imela, zato sem ji kar vse nametal. »Kaj pa vem, a bo denar sploh še kaj vreden, ko pridem domov,« sem si mislil. Ex-Bobby mi je povedal tudi, da imam na motorju lahko železno kanto, plastične, pa tudi če ima A-test, pa ne. Takoj sem bencin zlil v rezervoar. Imel sem kar nekaj naslovov, kjer so se do-bili deli za Triumpha, tako da mi je vse razložil, pa tudi delovanje podzemne železnice, kajti trgovine so si bile nara-zen tudi do 80 km in uporaba le-te je bila najcenejša in najhitrejša. Tako sva se z mojim »novim« prijateljem odpravila v London. Že prej sem mu razložil, da bi rad prespal v Sussex Gar-denu, ker je tam baje najceneje, pa še sobe samo za eno osebo naj bi bile na voljo. Pripeljal me je točno v tisti pre-del Londona, pa še sobo za 4,5 funta z zajtrkom vred sem ujel. »Jupiii, vsaj nekaj!« Skupaj sva prepotovala nekaj 100 km in se nato poslavljala kot stara prijatelja. Imel sem občutek, da sva se zelo dobro ujela! Bil je nekaj let starejši, dosti bolj izkušen potovalni motor-ist na dolge proge, tako da sem bil v primerjavi z njim bil pravi zelenec. No, orodja pa le ni imel, da bi si lahko privil nekaj vijakov. Gledal me je kot bebca, kajti imel sem vse možne ključe, katere si je zaželel. Človek skorajda ni mogel verjeti, da imam lahko s seboj toliko orodja. V bistvu bi lahko skoraj celega MZ-ja razstavil in sestavil nazaj. Dal mi je še par nasvetov in že sem ostal sam

potovanje


v oblačnem Londonu. Zelenčka sem z verigo priklenil ob ograjo in se odpravil v sobo, ki je bila tako ozka, da sem se lahko dotikal sten, če sem iztegnil roke. Vendar pa sem v sobi imel tudi umival-nik, pogled pa na dvorišče za hišo.Ko sem se naslednji dan nahranil, in stopil skozi vrata, sem zagledal dva črnca – otroka sta sedela na mojem »zelenku« in zvočno divjala. Pritisk mi je narasel do konca, vendar me je nevi-dna roka ustavila, da nisem ukrepal. Ignoriral sem dogajanje in se odpravil v »shopping«. Kajti, lahko bi se pojavil kakšen 2-metrski črn oči in prišel branit mularijo, če bi iz moje strani prišlo do prenagle reakcije, kar pa bi se lahko slabo končalo (zanj, seveda!), kajne? Ko sem prvič želel priti na drugo stran ceste, sem pridno pogledal na levo, stopil na cesto, in, glej ga zlomka, pojavil se je nekdo iz desne. Usoda je hotela, da me je taksi zgrešil le za nekaj centimetrov. Malce sem se us-tavil, pogovoril sam s seboj in začel s potepanjem po Londonu, oblečen v Belstaff jakno, na njej pa je bilo polno nogic in delov malih živalic, ki letijo. Odpravil sem se na podzemno, oprem-ljen z znanjem, ki mi ga je dal ex-Bobby. Ne bom se hvalil še s tem, da so turisti še mene spraševali, kako naj pridejo tja in tja. Nakupil sem že kar nekaj stvari, ko mi je neki japonsko-angleški proda-jalec povedal, da je v Londonu sejem motorjev, in to v hali Earl′s Court, ter da bi mogoče tam dobil še manjkajoče stvari. Šel sem tja in res dobil vse, kar sem potreboval, tudi šobe za tekmov-alno Yamaho. Ko sem se sprehajal po dvorani, sem videl ogromno ljudi, ki so vpili kot pri norcih s tako jakostjo, kot jo ima Airbus pri vzletu. Ko sem prišel do tja, je neko bitje nasprotnega spola zgoraj brez sedelo na ogromni plastični vespi. No, za tiste čase je bilo to nekaj nevsakdanjega. Počutil sem se kot da bi bil sredi Italije, kajti slišal sem samo italijanski jezik.Naslednji dan sem hotel kupiti še kom-pleten motor Triumph, pa nikakor nisem mogel zamenjati takratnih dinar-jev v funte. Če me spomin ne vara, je bila samo ena menjalnica pripravljena opraviti zamenjavo, samo je imela pa provizijo večjo od 30 %. Sicer ne vem, kaj bi lahko počeli z dinarji v Londonu, pa vendarle.

Tretji dan potepanja po Londonu sem zaključil ob 14. uri in eno uro porabil za pakiranje. Nekako ob 15. uri sem se zbasal na motor. Črnci so mi ga pus-tili v četrti prestavi, drugače je bil pa v redu. Vžgal sem ga in oddrvel proti Dovru. Nesojeni prijatelj mi je svetoval, naj samo vozim po glavni cesti (oznako sem pozabil), tik-tak, in že sem bil na avtocesti. No ja, kakšnih 60 km je pre-teklo vmes. Zelo hitro sem prišel do morja, se zbasal na trajekt in opazoval, kako se Anglija izgublja v mraku, in tokrat brez problemov speljal iz trajek-ta. Ker sem imel prazen rezervoar, sem se v Ostendu ustavil na črpalki, ki pa je bila avtomatska. V bližnji gostilni sem zamenjal denar in že v posebne klišeje basal stotake. Čez nekaj trenutkov mi je avtomat dovolil natočiti točno to-liko bencina. Ja, ja, še vedno smo bili leta 1979. Pobral sem se proti Nemčiji. Naj še omenim, da je bila avtocesta razsvetljena čez celo Belgijo (»Tukaj pa imajo,« mi je spet ušlo).Ko sem se nekako sredi Nemčije, že precej utrujen od potovanja, ponovno ustavil na črpalki, sem srečal nekaj motoristov z nemškimi tablicami. Ko sem točil gorivo, se je eden približal k meni in rekel: »Tale stvar pa je malo prepočasna za avtocesto, kajne?« Možakar je bil ves pomemben, imel je Hondo CX500 Turbo. Odgovoril sem mu: »Muki, jest grem sedaj direkt iz Londona v Ljubljano, kam greš pa ti?« Zamrmral je nekaj v brado, pa se kar hitro pobral. Še danes spoštujem vsake-ga motorista, pa tudi če mu samo nekaj »prdi« tam od zadaj. Krizo s spanjem sem uspešno prebrodil, in že sem bil na naši meji, kjer sem pa kar pozabil, kaj vse vozim s seboj, tako da nisem imel nobenih »problemov«. Nekako pri Kranjski Gori mi je prišlo na misel, da bi lahko plačal tudi carino. Ja, kdaj pa kdaj imam pa tudi jaz malo sreče! Po 24-urnem potovanju sem prišel do-mov, na hitro razpakiral motor, vrgel na glavo pilotska očala, ki sem jih kupil v Londonu in se na Ljubljanski grad odpeljal preverit, če se »auspuh« sploh še dotakne asfalta na ovinku, kajti vožnje po ravnem sem imel pa res dovolj.

Mitja Vozelj

potovanje

v London z MZ 250 leta 1979


DIGITALNI TISK NA TEKSTILMILAN @BOGAR s.p.4275 Begunje, Begunje 123t e l . + 3 8 6 ( 0 ) 4 / 5 3 3 - 3 8 - 5 0f a x : + 3 8 6 ( 0 ) 4 / 5 3 3 - 3 8 - 5 5e-mail: milan.zbogar zbogar.comw w w . z b o g a r . c o m

, SLO

DIGITALNI TISK NA TEKSTILSEN^NIKI

ZASTAVE

LE@ALNIKI, BLAZINE ZA STOLE

PREDPRA@NIKI

PREDPASNIKI

TRANSPARENTINAMIZNE ZASTAVICE

PANOJI

ROLOJI

OVRATNITRAKOVI

DRESI

PRTI

44 avto motor Classic 19/65 Marec 20084444444444444444444444444444444444444444444444 avtavtavavtavtavtavtavv o mo mo mo mo mmmotoo too too too tototottttto tto r Cr Cr Cr Cr CC CCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCr CCCCCCCCr CCCCCCCCCCCCr CCrrr laslaslaslalaslaslaslaslaslaslasl slaslaslaslaslaslaslaslasllasllaslaslasllasl sl sl slasllaslalalaslllalalalllllalalal slasllal sl sl slllalalalllalllalalallalala sicsicsicsicsicsicsicicsicsisicsicssicsicsisicicicsicssssisii 1 1 1 1 1 11 111 1 1199999999///////65656565656565655555////////// 656656 MMaMaMMMaMMaMaMaMarMarMarMarMarMarMarMMarMMaMarMarMarMarMarMMMarMarMarMaMarMarrMMaMM eececec ec ec ec cec c 20202002020020020020020020020000002 88888888888888

avto motor classic 19 - 65

Documents