biti eno - nadškofija ljubljananadskofija-ljubljana.si/druzina/wp-content/uploads/biti...biti eno...

BIT

I EN

O

KATEHEZE

ZA ZAKONSKE

SKUPINE

BITI ENOKateheze za zakonske skupine

P redstavljamo vam novo knjižico z naslovom Biti eno - Kateheze za zakonske skupine. Avto-rica Katarina Zupančič jih je napisala za za-konske skupine, ki bi rade poglobile znanje in vedenje o spolnosti, ki ni samo spolnost, saj na-čin, kako jo razumemo in živimo, razodeva naša najgloblja prepričanja in čutenja o tem, kdo smo mi, kdo je Bog in kakšen je smisel lju-bezni. Kako v polnosti živeti svojo spolnost in ob tem postajati še svetnik ali svetnica? Močan izziv parom, še posebej mlajšim.

Biti eno - naslovnica.indd 1Biti eno - naslovnica.indd 1 21.2.2013 14:20:0221.2.2013 14:20:02

LJUBLJANA 2013

B I T IE N O

KATEHEZE ZA ZAKONSKE SKUPINE

Biti eno.indd 1Biti eno.indd 1 25.2.2013 10:59:1925.2.2013 10:59:19

Katarina ZupančičBITI ENO

Kateheze za zakonske skupine.Dodatek h katehezam Družina: delo in praznovanje

Predgovor: Tadej Stegu Izdaja: prva Jezikovni pregled: Mirjam Sterle Fotografije na naslovnici: Primož Govekar Grafična priprava: Družina d. o. o. Izdal in založil: Medškofijski odbor za družino pri SŠK Odgovarja: Msgr. Andrej Glavan, škof Natis: Tiskano v Sloveniji Naklada: 1500 izvodov Ljubljana 2013

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

27-472-058.83(035) 27-42-452(035)

ZUPANČIČ, Katarina Biti eno : kateheze za zakonske skupine / [Katarina Zupančič ; predgovor Tadej Stegu]. - 1. izd. - Ljubljana : Medškofijski odbor za družino, 2013

ISBN 978-961-269-942-0 1. Gl. stv. nasl.

265754368

Več informacij o knjigah založbe Družina najdete na:www.druzina.si


3

PREDGOVORNekateri menijo, da o zakonu in družini lahko govorijo le tisti, ki živijo v zakonu, o ljubezni med možem in ženo pa le tisti, ki to ljubezen živijo. Tak šno razumevanje predpostavlja osebno in neposredno izkušnjo kot temelj za izrekanje o tem področju in zato naj bi po njihovem mnenju tisti, ki živijo v celibatu, ne govorili o stvareh, ki zadevajo zakon ali lju-bezen.

Zaradi takega načina razmišljanja so bile kateheze Janeza Pavla II. o zakonu, ljubezni in družini v Božjem načrtu, ki jih je imel papež ob av-diencah od leta 1979 do leta 1984 in so odstirale čudoviti Božji načrt za človeka, za marsikoga veliko presenečenje. V luči, ki prihaja od Boga, tudi človeško telo ohrani svoj sijaj in svoje dostojanstvo. Če pa mu odtegnemo to svetlobo, zlahka postane popredmeteno in podcenjeno. Prav ta krščan-ska antropologija mnogim krščanskim zakoncem pomaga polneje živeti dar krščanskega zakona.

V veliko zadovoljstvo mi je bilo, ko mi je pri predmetu Kateheza od-raslih na Katehetsko pastoralni šoli Katarina Zupančič predlagala, naj jo kot mentor spremljam pri pripravi zaključne naloge, v kateri bi ob temah, ki jih je že v svojem delu Ljubezen in odgovornost razvil Janez Pavel II., pripravila pripomoček za zakonske skupine. Po njenem požrtvovalnem delu, ki ga je opravila ob vseh družinskih in drugih obveznostih, je tako pred vami gradivo, ki ga ni pripravil kakšen teolog ali pastoralni urad. Na temelju del Christopherja Westa, ki povzemajo učenje Janeza Pavla II., jih je pripravila žena in mati. Takole se sama predstavi:

»Gospod me že šestnajst let svetega zakona kliče, da skupaj z možem sklepava zavezo drug z drugim in z Njim, prav tako pa tudi z najinimi štirimi otroki, ki so nama bili podarjeni. Zavezo sklepava že od mladosti, ko sva se oba srečala s Kristusom preko pokojnega g. Vinka Kobala in gibanja Pot.

Stržišče je poznano veliki množici ljudi v slovenski Cerkvi, saj je bil to eden prvih krajev v Sloveniji, kjer smo mladi na duhovnih vajah pogla-bljali vero in se prvič osebno srečali s Kristusom kot osebo. (Stržišče to še vedno je, saj so poletni tedni duhovnosti še vedno organizirani vsako leto.)


4

Ta oseba, Kristus, naju vedno bolj vabi, spodbuja in postavlja vedno nove izzive v najino zakonsko in družinsko življenje.

Sva kristjana tako kot vidva: hodiva redno k sveti maši ob nedeljah in zapovedanih praznikih, včasih tudi med tednom. Dvakrat na leto greva na duhovne vaje, zjutraj in zvečer skupaj moliva. V župniji oba sodelujeva kot bralca, jaz pa še kot katehistinja. Poleg običajnih občasnih prepirov in nesoglasij sva doživela že nekaj velikih kriz zakona. Poslanstvo žene, mame in katehistinje, sodelovanje v župnijski zakonski skupini, pogovori z zakonci in odraslimi v gibanju Pot ter v drugih skupnostih so predme postavili še en izziv, katerega rezultat je zdaj pred vami. Odločila sem se, da zaključno nalogo v Katehetsko pastoralni šoli napišem v obliki kate-hez za odrasle, za zakonce. V slovenskem prostoru je za katehezo otrok pripravljenih že kar veliko gradiv, za katehezo odraslih pa je tega občutno premalo.

Naj bodo te kateheze za vas/vaju predlog. Morda boste/-a z njihovo pomočjo našli/-a način za skupno odkrivanje globin odnosa z Bogom in s svojim sozakoncem. Verjamem, da boste/-a tudi vi/vidva presenečeni/-a in nagrajeni/-a ob odkrivanju darov, ki nam jih Bog podarja.«

To vam iskreno želim tudi sam. Ob tem se zahvaljujem avtorici za opravljeno delo, Medškofi jskemu odboru za družino in vsem drugim, ki so pomagali, da bo pripomoček dosegel zakonske skupine, katerim je na-menjen.

TADEJ STEGU


5

UVODOd leta 1979 pa do leta 1984 je papež Janez Pavel II. na sredinih avdiencah podal 129 katehez o svetopisemskem dojemanju človekovega telesa, njegove spolnosti in erotične želje. To teološko razmišljanje je najdrznejše preobliko-vanje katoliške teologije. Zato mu Georg Weigl tudi napoveduje, da bo spre-menilo razvoj v vseh pomembnih točkah naše veroizpovedi (West 2008,1).

Ko sem srečala in odkrivala papeževa razmišljanja ter se vanje in v ute-meljitve Christopherja Westa poglabljala, me je ta neizčrpni zaklad tako na-govoril, da si ga želim, tudi preko te naloge, podariti še komu. Te teme sta se pri nas že lotila društvo Družina in Življenje ter zavod Iskreni.net, ki ima velik del zaslug za to, da imamo v slovenskem prostoru prevoda dveh knjig Christopherja Westa, Teologija telesa za začetnike in Dobra novica o spolnosti in zakonu. Obema programoma je vir snovi za pogovor med zakoncema prav teologija telesa Janeza Pavla II.

Zakonskih skupin, ki delajo po programu teh dveh društev, je v sloven-skem prostoru že precej. Druge zakonske skupine si pomagajo z različnimi drugimi gradivi, v nekaterih pa kar ne vedo, ob čem bi razvijali svoj pogovor, in sicer tak pogovor, ki bi poglabljal odnos med zakoncema in tako izboljševal zakon.

To stanje je bilo zame velik izziv, zato sem se odločila, da zaključno nalogo napišem v obliki katehez za zakonske skupine, ki bi rade poglobile znanja in vedenja o spolnosti, ki ni samo spolnost, saj način, kako jo razumemo in živimo, razodeva naša najgloblja prepričanja in čutenja o tem, kdo smo mi, kdo je Bog in kakšen je smisel ljubezni.

Biti eno je naslov katehez za zakonce, ki nam bodo pomagale na poti iska-nja, kako biti eno v odnosu do sebe, do moža ali žene in do Boga.

Vsaka kateheza je sestavljena iz molitve, vzete iz Svetega pisma, sledi oznanilo, v katerem so zajeti navedki iz katehez papeža Janeza Pavla II., citati iz knjig Chrisopherja Westa in moje misli o določeni temi. V drugem delu so najprej iztočnice za pogovor med zakoncema, tem sledijo navodila za delo v zakonski skupini, na koncu pa je še molitev in zaključek. Molitev je vzeta iz Svetega pisma, iz knjig Teologija telesa za začetnike ali Dobra novica o spolno-sti in zakonu, ali pa iz cerkvenega obredja.

Predlagani odlomki Svetega pisma so namerno napisani le s kraticami, da bi zakonce spodbudili, da odlomke sami poiščejo in preberejo, in s tem sku-paj, kot zakonca in kot skupina, odkrivajo Sveto pismo in njegovo bogastvo, ki je konkretno in aktualno tudi za naš čas in prostor.


6

1. POROČNI POMEN TELESA1.1 MOLITEV

1 Mz 2,22–24 in Ef 5,31–32Odlomek par prebere že doma, na srečanju pa še enkrat. Vsak pove,

kako oz. s čim ga Božja beseda nagovarja in zakaj.Duhovnik predstavi odlomek: njegovo ozadje, kdaj in kdo ga je napi-

sal. Pove tudi nekaj zaključkov o tem, kar govori Božja beseda, in pove svoje osebno razmišljanje. Sledijo še ostali člani skupine.

1.2 OZNANILOJanez Pavel II.: »V krščanskem življenju ima način, kako razumemo

telo in spolnost, vse prej kot postransko vlogo in ‘se tiče celotnega Svetega pisma’« (West 2008, 2).

Sveto pismo se začne s poroko Adama in Eve in se zaključi v Razode-tju s svatbo Božjega Jagnjeta.

Ko je Bog ustvaril človeka, je kmalu videl, da »ni dobro za človeka, da je sam. »Naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18). Če to prevedemo v jezik zakoncev, bi lahko rekli: »Naredil bom nekoga, katere-ga bo lahko ljubil.« Kako je Adam vedel, da bo lahko ljubil Evo?

Bila sta naga. Njuni telesi sta izražali njuno duhovno resnico. Adam je pogledal sebe in nato Evo in se zavedal resničnosti: »Midva sodiva skupaj. Bog naju je ustvaril enega za drugega.« Ta scena se zdi skoraj enaka najini, ko sva se zagledala in spoznala najino resnico, da sodiva skupaj.

Za katoliško Cerkev bi lahko rekli, da je zelo »mesena«. Da ne bo ne-sporazuma: s tem mislimo na to, da je pri vseh zakramentih potrebno, da sodeluje telo.

Za podelitev zakramenta svetega zakona, ki si ga podelita drug dru-gemu zakonca v prisotnosti duhovnika in prič, je poleg besedne poročne obljube enako pomemben spolni odnos moža in žene. S tem dejanjem je zakon sklenjen. Ta združitev dveh teles v »eno telo« potrjuje poročni pomen telesa, ki ga človeškemu telesu daje Bog od vsega začetka in po katerem se Bog razodeva.


7

Biti »eno telo« pomeni spolni odnos, pomeni vzajemno dajanje in sprejemanje drug drugega v ljubezni in služenju. Sad te ljubezni pa je Božja podoba, ki se razodeva po nas. Spolni odnos ne pomeni samo spol-nega akta. Spolni akt je vidno, utelešeno znamenje Božje podobe tukaj in zdaj, v konkretnem spolnem odnosu.

Ko govorimo o dajanju in sprejemanju, je zanimivo tudi to, da je telo moškega ustvarjeno tako, da se daje, telo ženske pa, da sprejema.

»Spolnost ne zadeva samo spolnosti. Način, kako razumemo in izra-žamo spolnost, kaže na naša najgloblja prepričanja o tem, kdo smo, kdo je Bog in kakšen je smisel ljubezni« (West 2008, 2).

»Nič čudnega, da nas spolnost vse tako zanima! Združitev moškega in ženske je ‘velika skrivnost’, ki nas popelje – če vztrajamo na poti svojega raziskovanja – v samo srce Božjega načrta za vesolje« (West 2008, 2).

1.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Ali znata poročno obljubo na pamet? Če nečesa ne znamo na pa-

met, nam tudi na pamet ne bo prišlo, da bi to živeli in izpolnjevali. Jaz, ..., sprejmem tebe, ..., za svojo/-ega ženo/moža in ti obljubim, da ti bom ostal/-a zvest/-a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/-a in spoštoval/-a vse dni svojega življenja. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen

• Obudita spomin na poročni dan (poročne slike, video posnetek, po-govor o poročnem dnevu in pripravah na ta lepi dan ...)

• Pogovorita se o oznanilu: kaj vaju je nagovorilo, kaj vznemirilo. Sta našla kakšno spodbudo za vaju in za graditev vajinega spolnega odnosa?

1.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Pogovor o vašem domačem delu. Podelite samo tisto, kar je v vaši moči.• Kaj vas je pri oznanilu potrdilo, kaj je za vas novo spoznanje?• Kaj vas vznemirja, česa ne razumete, s čim se ne strinjate?

1.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEVPari vstanete, možje in žene si podate roke in si poveste poročne

obljube. Duhovnik zmoli blagoslovno molitev. Sledi objem in poljub. (Če pari ne začutijo sami, da lahko to storijo, jih k temu spodbudi duhovnik.)


8

2. CERKVENA AVTORITETA2.1 MOLITEV

1 Kor 12,12–31 ali Jn 3,16–21

2.2 OZNANILOJanez Pavel II. izhaja iz človeške izkušnje. »Verjame, da če je to, kar

uči Cerkev, objektivno res, potem mora človeška izkušnja – subjektivna, kakor je – to potrjevati. Ve namreč, da se oznanilo Cerkve ‘sklada z naj-globljimi željami človeškega srca’« (West 2008, 15).

V tej izjavi papežu ni treba izsiliti strinjanja s predlogi, ki jih bomo še srečali v teh katehezah. Mnogo več jih boste našli v knjigah Teologija te-lesa za začetnike in Dobra novica o spolnosti in zakonu. Snov za pogovore in srečanja je vzeta predvsem iz teh dveh knjig.

Ljudje ne maramo, da nam kdo govori, kaj lahko delamo in česa ne, še posebej pa smo občutljivi, ko gre za spolnost. Ko nam hoče kdo nareko-vati, kaj moramo ali česa ne smemo storiti, se počutimo ogroženi v svoji svobodi in dostojanstvu.

Ko spoznavamo nauk Cerkve, verjetno naletimo na mnogo neznank ali pa se z marsičim tudi ne moremo kar strinjati. Zato najprej oprede-limo, kdo pravzaprav sestavlja katoliško Cerkev. To smo vsi, ki smo kr-ščeni. Vsi smo »eno telo« v Kristusu (1 Kor 12,12) (prim. West 2010, 28). Vendar ima to telo sveti red – hierarhijo (»hier-arhija« pomeni sveti red). Kot beremo v Svetem pismu, ima Kristusova Cerkev več udov, ti udje pa imajo različne vloge in naloge. Nekaterim udom Cerkve je Kristus dal av-toriteto, da ostajajo zveste priče vsega, kar je učil in zapovedal. To je vloga cerkvenega učiteljstva in to so papež in škofj e po vsem svetu.

Na prvo velikonočno nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja, je leta 2000 papež Janez Pavel II. prosil Božjega usmiljenja za vse grehe, ki jih je v zgodovini naredila Cerkev.

Cerkev je sestavljena iz ljudi, iz takšnih, kot smo mi. In Cerkev ni »ho-tel za svetnike«, ampak »bolnišnica za grešnike« (West 2010, 32).

Če Cerkev kot avtoriteta ponuja prave spodbude in pravila, potem jih bo vsak, ki jih odkriva, lahko prej ali slej v veri sprejel in živel. Obogaten z izkušnjo bo ugotovil, da to ni stvar trenutka in ni samo osebna odločitev,


9

ampak je rast v veri in ponižnosti pred Kristusom. »Če na koncu človek še vedno ne sprejema cerkvenega nauka, potem v resnici ne verjame v ka-toliško Cerkev in bilo bi hinavsko, da ostane katoličan« (West 2010, 34).

Ta izjava je gotovo zarezala globoko. Še večkrat se bomo spomnili na-njo, ko bomo navajali cerkveno učiteljstvo. To, kar Cerkev uči, naj nam bo spodbuda, povabilo za to, da se odpravimo na pot učenja. Mnogo je stvari, ki jih še ne vemo in ne poznamo. Kristus nas je prišel odrešit, pa ne naše nevednosti, temveč naše grešnosti. Zato smo tukaj opozorjeni, da moramo spremljati cerkveno učiteljstvo, ker ni dovolj, da živimo nedelj-sko krščanstvo.

Ta tema vabi, da z učenjem, z rastjo v veri in ponižnosti skupaj kot občestvo začnemo graditi zdravo telo Cerkve. Kako to naredimo, nam povedo cerkvena pravila. Začnimo jih skupaj odkrivati in se jih učiti in biti drug drugemu učenci, učitelji in sošolci.

2.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Kaj misliš o oznanilu?• Si nagovorjen, si našel spodbudo ali se ti avtoriteta Cerkve upira?• Ali veš, kje je zapisan nauk cerkvenega učiteljstva, da boš tam iskal

znanje in vedenje o njem?Odgovore lahko iščeš v Katekizmu katoliške Cerkve (KKC), v Kom-

pendiju, ki je bolj strnjena oblika in lažje berljiva različica KKC, v pismih in okrožnicah papežev, v katoliški literaturi duhovnikov in teologov...

Pobuda in naloga za zakonca: sposodita si KKC ali Kompendij in ga začnita prebirati. Še bolje pa je, če KKC kupita, ker je to dokument, ki bi ga moral imeti in prebrati vsak kristjan.

2.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Podelitev spoznaj, ki so se porodila ob domačem pogovoru vsakega para.• Kje vas oznanilo nagovarja? Kaj vas je v oznanilu zadelo kot strela?• Kaj si želite spremeniti v svojem gledanju na cerkveno učiteljstvo?

2.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEVPreberite 185. člen Kompendija: Kdaj se udejanja nezmotnost cerkve-

nega učiteljstva? Skupaj zmolite Vero.


10

3. POSLANSTVO MOŽA, POSLANSTVO ŽENE

3.1 MOLITEVEf 5,21–33

3.2 OZNANILOJanez Pavel II. je dejal: »Ženina ‘podrejenost’ možu, razumljena v ce-

lotnem kontekstu vrstic iz Pisma Efežanom 5,22–23, pomeni predvsem ‘izkušanje ljubezni’.«

»Žene naj bodo podrejene svojim možem« (Ef 5,22).Ko žene preberete to vrstico in če ne preberete do konca odstavka, se

v vas rodi upor.Žal se ta stavek, pogosto v šali in brez poznavanja celotne vsebine,

prevečkrat sliši tudi iz ust kristjanov.Kaj v resnici pomeni podrejenost? Pomeni biti poslan s pooblastilom

za izvajanje določene službe.Žene ste torej poklicane, da se postavite »pod« »poslanstvo« svojega

moža.Kakšno pa je poslanstvo moža?»Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo

sam sebe« (Ef 5,25).Torej: kako je Jezus ljubil svojo Cerkev? Tako, da je dal življenje zanjo.Arhetip moškega je biti lovec in loviti za družino. Ženska pa je na-

biralka in negovalka družine. Ta arhetip je bil v preteklosti že večkrat porušen in tokrat ga ruši emancipacija.

Emancipacija žensk je razvrednotila poslanstvo žene in poslanstvo moža. Ženske v želji in hotenju biti enakovredne z moškim postajajo v tem boju vedno bolj možače. Tudi zgradba telesa evropske ženske se je zelo spremenila. Ženske imajo širša ramena in močnejšo telesno konsti-tucijo. Moški pa so se v tem času poženščili. Upadla jim je telesna moč, ki je (bila) zanje tako značilna.

Danes se možje gotovo večkrat vprašajo: »Kako naj ljubim svojo ženo, da bo razumela moj izraz ljubezni?«


11

Odgovor je v ženah in v njem je tudi odgovor na vprašanje, kakšna je poklicanost žene.

Poklicanost žene je, da pusti možu, da ji streže. Žena naj se pusti mo-ževemu poslanstvu, da jo ljubi, kakor Kristus ljubi svojo Cerkev.

Katera žena si ne želi prejemati takšne ljubezni od moža?Katera žena se ne bi podredila svojemu možu, če bi poslanstvo, da jo

ljubi, kakor Kristus ljubi svojo Cerkev, vzel resno?Tukaj pa žene vsiljujejo dvom v poslanstvo moža, ker one določajo

možev izraz ljubezni.Primer: Žena prosi moža, da pomije posodo, mu pa jasno in glasno ne

določi časa. Ko pa se mož loti dela, pa začne žena izražati še svoje »zah-teve«: da posodo pomije po njenem sistemu, ker je to najhitrejši način pomivanja posode, in s krpo, ki jo ona uporablja.

Tako žene ne dovolite možu, da se izrazi po moško, kot je njemu la-stno.

Podobno je tudi pri vseh drugih hišnih opravilih in pri delu z otro-ki.

Ko pa ženi avto obstane sredi ceste ali ko je treba peljati avto k vul-kanizerju, prenašati težke stvari, zamenjati žarnico na avtu, seveda spet pričakujete, da to opravi mož po moško in sam. Mož mora biti za vse in delati vse in še ljubiti tako, kot žena od njega pričakuje.

Nenehen dvom in analiziranje s strani žena vnaša dvom v moške od-ločitve in to spodkopava moško in žensko poslanstvo.

Možje so v svojem poslanstvu trdni takrat, ko tudi žene znajo in si upajo živeti svoje žensko poslanstvo v vsej polnosti. Zaupanje z obeh strani zakonca poveže tako, da lahko vsak srečno in svobodno živi svoje poslanstvo in s tem potrdi drugega v njegovem poslanstvu.

Drage žene, pustite možem njihovo poslanstvo in sprejmite jih v tej njihovi službi. Verjemite, da vas bodo ljubili, kot je Kristus ljubil in še ljubi Cerkev.

Dragi možje, ljubite svoje žene, kot je vam lastno, in strezite jim kot svojim lastnim telesom.

Pri tem pa se ozrite v ogledalo in poglejte, kako in koliko strežete svo-jemu telesu.


12

3.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Žena, si srečna v svojem poslanstvu? Kako živiš svojo ženskost?• Mož, si potrjen v svojem poslanstvu? Kako živiš svojo moškost?• Kako skrbite za svoje telo? Skrbite za zdravje? Ste urejeni (obleka,

frizura, osebna higiena)?Ni res, da je slednje vprašanje za kristjana nepotrebno, češ da smo

kristjani »zavezani« skromnosti. Skromnosti ja, ne pa malomarnosti. Telo je tempelj Svetega Duha. Kako bomo poskrbeli za »tempelj« zdaj, ko smo bili na to opozorjeni? Konkreten sklep.

3.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Pogovor o domačem delu.• Kaj vas v oznanilu potrjuje, kaj je za vas novo in česa ste bili veseli?• Kako žene sprejemate odločitve mož?• Možje, ali se težko odločate? Katere so odločitve, ki jih težko spre-

jemate?

3.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEVŠe enkrat preberemo odlomek Ef 5,21–33.

Foto

: Tat

jana

Spl

icha

l


13

4. ČISTOST V ZAKONU4.1 MOLITEV

Rim 12,1–2 (Besedo telesa zamenjamo z besedo spolnost.)

4.2 OZNANILO»Zrela čistost obstaja v ‘hitrosti, s katero v vsaki situaciji priznamo

vrednost osebe, in v tem, da (spolne odzive) dvignemo na osebno raven’« (Janez Pavel II. 2008, 171).

»Čistost je slava človeškega telesa pred Bogom. Je Božja slava v člo-veškem telesu, skozi katerega se razodevata moškost in ženskost« (West 2008, 43).

Zelo zmotno je razširjeno mnenje, da Cerkev zahteva čistost do poro-ke. Cerkev to predlaga, ker ima telo moškega in ženske poročni pomen in je ustvarjeno za zakonski spolni odnos. Tudi če zakonca pred sklenitvijo zakona nista živela v čistosti, jo po sklenitvi zakona lahko začneta živeti.

Ko ste prebrali zgornji naslov, se je v vas gotovo prebudil dvom, ali je to prava tema za zakonce. »Čistost ni isto kot vzdržnost« (West 2010, 97).

Ta trditev je gotovo vezana na stan, v katerem se par nahaja. »Za po-ročene pomeni, da mora biti spolnost iskren izraz poročne zaveze« (West 2010, 97).

Zakon je zakrament življenja in svetosti, podobno kot je to tudi za-krament svete evharistije. Če pri sveti maši vredno prejmemo Kristusovo telo, potem je Kristus vir božanskega življenja, svetosti in vere v našem življenju. Enako je med zakoncema: če vredno sprejmeta telo drug dru-gega in se drug drugemu podarita, potem je vajina združitev vir življenja, svetosti in veselja v vajinem zakonu.

Kako zakonci to živimo v zakonskem življenju?Veljaven zakon pomeni medsebojno podaritev, ki je svobodna, popol-

na, zvesta in odprta za rodovitnost.Svobodna podaritev. Spolni odnos je svoboden, če oba zakonca pri-

volita vanj brez prisile ali kakršnegakoli ozadja ali skritega namena. Vča-sih je lahko spolnost sredstvo, s katerim en zakonec pridobi nadzor nad drugim zakoncem. Lahko je »nagrada«, lahko pa tudi »kazen«, zato se spolnost odteguje. Svoboda ni v tem, da zakonca zgolj zadovoljita svojo


14

nujno »potrebo«. Če ne moreta reči NE tej svoji potrebi, je vajin poročni DA izgubil svoj pomen.

Poklicani smo, da rastemo v samoobvladovanju in obvladovanju svo-jih strasti. Smo namreč ustvarjeni po Božji podobi in smo edino ustvarje-no bitje, ki ima razum, ne samo nagon. To nas loči od ostalih bitij.

Popolna podaritev. Popolna podaritev pomeni tisto, kar bi lahko izra-zili z naslednjimi besedami: »Popolnoma sem tvoj. Ničesar si ne pridržu-jem« (West 2010, 99). Če med spolnim dejanjem svojemu zakoncu zave-stno pridržujemo katerikoli del sebe (misli, besede, dejanja), ne moremo govoriti o popolni podaritvi. Popolno podaritev onemogoča čustvena oddaljenost, ko se zakonec umakne in ne želi biti razgaljen pred drugim, ker ga je sram ali strah zavrnitve. O popolni podaritvi tudi ne moremo govoriti, če si eden od zakoncev ne želi doživeti vrhunca skupaj z drugim, ampak sam izven spolnega odnosa. Ker je za moškega vrhunec ejakulaci-ja, je to, da ejakulira izven nožnice svoje žene (da ne bi prišlo do spočetja novega življenja), znak nepopolne podaritve (nehoten izliv ne vključuje naravne krivde).

Ženska svoj orgazem lahko doživi v širšem dejanju spolnega odnosa, vendar je idealno, da vrhunec doživita oba hkrati. Zato Janez Pavel II. može »spodbuja, da se naučijo, kako nadzorovati svoj orgazem, da bi ga lahko doživeli hkrati z ženo« (West 2010 100). (Ja, prav smo prebrali!)

Zvesta podaritev. Zakonca si morata biti zvesta, pa ne samo v dejanjih (torej da nista fi zično s kom drugim), ampak tudi v mislih (kar pomeni, da v času odnosa ne smeta imeti spolnih fantazij o kom drugem). Če kdo od zakoncev to dela, potem »prešuštvuje v srcu«. Tukaj ugotovimo, zakaj je pornografi ja tako razdiralna za zakon – ker ruši temelje zvestobe.

Odprtost za rodovitnost. Vsak spolni odnos mora biti odprt za novo življenje. Natančnejša razlaga tega je, da zakonca ne smeta nikoli po svoji volji narediti kaj, kar bi spolni odnos naredilo zaprt za življenje. To pome-ni, da je katerakoli metoda kontracepcije NE poročnim obljubam.

Zdaj se postavi vprašanje (ali očitek): ali so spolni odnosi namenjeni zgolj in samo spočetju novega življenja? Če bi jih imeli samo zaradi tega, bi nam lahko že pretila nevarnost, da zakonca izrabljamo za sredstvo, s katerim dosegamo svoj cilj, in ne gledamo nanj kot na osebo, ki jo lju-bimo.


15

Zato je prav, da zakonca zavzameta stališče: kadar imava spolne od-nose, veva, da lahko spočneva otroka, in sva ga pripravljena sprejeti kot Božji dar. Janez Pavel II. pravi: »Samo takšen odnos odgovarja ljubezni in omogoča deliti izkušnjo ljubezni« (West 2010, 101).

4.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Kaj vaju v oznanilu posebej nagovarja? Povejta si toliko, kolikor do-

pušča vajin trenutni odnos.• Če uporabljata kakšno metodo nepopolne podaritve, jo postavita

pod luč tega oznanila.• Pogovor o vajinem intimnem spolnem življenju. Sta zadovoljna,

srečna in izpolnjena v vajinem spolnem življenju? Kaj vsakega od vaju osrečuje?

Rodovitnost odnosa se ne kaže samo po številu otrok. Vse, kar mož in žena živita, delata in sta, je rodovitnost odnosa. To rodovitnost jima omogoča svobodna, popolna, zvesta podaritev v vsem, kar sta in kar ži-vita.

Če zakoncema ni bilo dano živeti čistosti pred poroko, jima to oznani-lo sporoča, da jo imata možnost živeti v zakonu in to v vsej njeni polnosti in bogastvu, ki ga ponuja. Lahko postaneta čista mož in žena. Kaj ni to lepo?

Predlog za zakonca: Skupaj sestavita molitev, v kateri bosta prosila Gospoda za čisto srce in za to, da vaju obvaruje skušnjav poželenja. Moli-tev molita vsak dan do srečanja z ostalimi zakonci.

4.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Kje se vas oznanilo najbolj dotika, kje vas potrjuje in kje vabi, da mu

sledite?• Kako je rodoviten vaš zakon (poleg otrok, če jih imata)?

4.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEVPs 139,13–18.23


16

5. KRŠČANSKI CELIBAT – POROČENOST5.1 MOLITEV

1 Kor 7,17–24

5.2 OZNANILOJanez Pavel II. piše: »Krščansko razodetje pozna dva posebna načina,

kako celostno uresničevati poklicanost človeške osebe k ljubezni: zakon in devištvo. V obojem, v vsakem na svoj način, v zakonu in devištvu, se uveljavlja najgloblja človekova resničnost – človekova bogopodobnost« (Janez Pavel II. 1982, 11).

Na prvi pogled, in ne na zadnji in edini, sta si ti dve poklicanosti zelo nasprotni.

S tem oznanilom bomo skupaj odkrivali enačaj, vzajemno dopolnje-vanje teh dveh posebnih načinov, in to prav v tem, v čemer se načina razlikujeta.

»Jezus je prišel, da obnovi stvarstvo v čistosti njegovega začetka« (KKC 2336).

Če na celibat in poročenost gledamo s te perspektive, ki je edina pra-va, dajemo obema enakovreden pomen.

Moški in ženske, ki so v sebi odkrili poklicanost za celibat in potem v okviru celibata klic v duhovništvo in redovništvo, so stopili na pot onkraj zgodovinskih dimenzij in vendar živijo znotraj zgodovine in oznanjajo, »da je Božje kraljestvo tukaj«, da smo na poslednji svatbi.

Iz tega lahko trdimo, da krščanski celibat ni zavračanje spolnosti. Ti-sti, ki se odločijo živeti krščanski celibat, preskočijo zemeljski zakrament poroke in darujejo svoje življenje v pričakovanju nebeške poroke – svat-be. Torej prostovoljno stopijo na pot življenja, ki bo napolnjeno tudi z »bolečino« samote zato, da bi vsa svoja hrepenenja lahko posvetili zdru-žitvi, ki človeka lahko edina v celoti izpolni, združitvi z Bogom.

Iz rezultatov neke raziskave, v kateri so spraševali duhovnike, ali naj bo celibat svobodna odločitev in izbira ali naj ga Cerkev zapoveduje, je bilo ugotovljeno, da Cerkev, v nasprotju z razširjenim mnenjem, niko-mur celibata ne sili. Janez Pavel II. pravi, da Kristusove besede (»nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva«) »jasno kažejo na po-


17

membnost osebne izbire te poklicanosti« (West 2008, 65). Če bi bil kdo prisiljen živeti celibat, ni to nič manj legitimno, kot če bi bil kdo prisiljen živeti zakon. Iz cerkvenega prava vemo, da je zakon, sklenjen pod pri-silo (starši, nosečnost...), neveljavno sklenjen. Tako tudi duhovniški ali redovniški poklic, ki je bil izbran pod prisilo, ni legitimen in zato ga oseba ne more živeti in biti srečna v svojem poslanstvu.

Krščanski celibat nam kaže poslednji pomen spolnosti in bolj kot kdajkoli prej potrebujemo njegove priče.

Kriza v zakonih se zrcali tudi v krizi duhovništva in redovništva.»Poročenost in celibat se v pomembnih točkah očitno razlikujeta.

Vendar se te razlike med seboj ne izključujejo. Vrednosti ene in druge poklicanosti ‘medsebojno prodirajo druga v drugo’. Poročenost in celibat pravzaprav ‘razlagata in dopolnjujeta drug drugega’« (West 2008, 69).

Kako zakonska ljubezen osvetli poslanstvo celibata?Zakonu je lastna zvestoba in popolna podaritev samega sebe. Ta vzor je

potreben tudi za življenje v celibatu. Obe poklicanosti izražata poročno ali zakonsko ljubezen, ki pričakuje, zahteva »popolno podaritev samega sebe«.

Sad rodovitne ljubezni v zakonu so otroci (pa ne samo otroci) in ta rodovitnost v zakonu spominja tiste, ki živijo celibat, da so tudi oni po-klicani k duhovni rodovitnosti.

Zakon je »naravna« resničnost, ki kaže »nadnaravno« resničnost celibata. Zakon je podoba tistega, za kar se človek v celibatu daruje – Božjega kraljestva. Da se lahko človek v polnosti odloči za celibat, se mora popolnoma zavedati, kaj izbira in čemu se zaradi svoje izbire tudi odpoveduje.

Tudi celibat ima poseben pomen za poročene. Celibat pokaže poroče-nim, da je njihova ljubezen usmerjena v nebeško kraljestvo. Prav vzviše-no lepo pa je to, da celibat ravno z odpovedjo spolni združitvi dokazuje njeno visoko vrednost.

5.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Pogovor o oznanilu. Kaj vas razveseljuje, potrjuje, česa ne morete

razumeti?• Kakšen odnos imate do celibata? Imate prijatelja/-e v teh vrstah?• Molite za nove duhovne poklice in svetost poklicanih?


18

• Ali se v kriznih obdobjih, pa naj bo to v osebnem ali zakonskem življenju, obračate na duhovnika, redovnika/-co?

• Ali ste pomislili na to in ali se zavedate, da Bog lahko kliče v posve-čen celibat vajinega otroka? Kaj bi naredila, rekla, če bi vama vajin otrok povedal, da razmišlja o tem?

Predlog osebnega/zakonskega dela: V tem mesecu se še posebej obr-nita na Gospoda z molitvijo za duhovnike, redovnike/-ce. Obiščita svoje-ga prijatelja/-ico v duhovniškem ali redovniškem poklicu.

5.4 VPRAŠANJA ZA POGOVOR V SKUPINI• Je bila »domača naloga« uspešno narejena (pogovor, molitev)?• Kaj vas nagovarja, potrjuje, razveseljuje, vznemirja v oznanilu?• Kako je vaš zakon povezan s celibatom? Poznate koga, ki živi posve-

čen celibat, in ste z njim prijatelji?

5.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEVMolitev za nove duhovne poklice in svetost poklicanih. (Molitev, ki jo

pripravi duhovnik ali par, ki pripravi to srečanje.)

Foto

: Moj

ca B

erto

ncel


19

6. ZAKONSKA POSTELJA6.1 MOLITEV

Tob 8, 4–9

6.2 OZNANILOPapež Janez Pavel II.: »Preko gest in reakcij, preko celotne dinamike,

napetosti in užitka – katerega neposredni izvir je telo v svoji moškosti in ženskosti, telo v svoji dejavnosti in interakcijah z drugimi – preko vsega tega /.../ se moški in ženska vzajemno izražata na najpolnejši in najgloblji način, ki jima je mogoč« (West 2008, 88).

»Kar počnemo s svojim telesom, počnemo s samim seboj. Kar poč-nemo s svojim telesom, razodeva, kaj je v našem srcu. Kar počnemo s svojim telesom, lahko odloča, ali izražamo pristno ljubezen ali samo njen poceni ponaredek« (West 2010, 105).

Na vsakem življenjskem področju, tudi pri spolnosti, delamo zakonci napake. Zato se moramo zakonci nenehno uriti v umetnosti komunika-cije, spolnega občevanja, pogovarjati se moramo o svojih željah in potre-bah, skupaj moliti, se spovedovati svojih grehov, da bi v določenem času lahko rekli, da nam je uspelo izoblikovati srečen zakon.

Ko odpiramo temo o problemih v spolnosti, »prekrških« spolnega ob-čevanja, boste gotovo pomislili: »Kaj ima Cerkev s tem, zakaj se vtika v najino zakonsko posteljo?« Ne pozabimo na poglavje o cerkvenem uči-teljstvu in poti, ki nas pelje do njega. (Glej 2. temo.)

Osvetlitev nekaterih točk spolnega življenja ne pomeni, da nas Cerkev v naših morebitnih napakah obsoja. »Bog je Bog življenja, veselja, odpu-ščanja, dobrega, ne pa smrti, žalosti in pogubljenja« (Knotz 2010, 122).

Vendar niti védenje o prekrških nam ne daje milosti, da jih ne bomo delali še naprej. To védenje nam bo samo pomagalo, da bomo skupaj sto-pili na pot odkrivanja skritih stezic, ki nam jih ponujata Bog in cerkveno učiteljstvo, da skupaj zgradimo srečen zakon.

Noben položaj v spolnem odnosu ni sam po sebi napačen, nepravilen ali grešen.

Kadar se spolni odnos izvaja od zadaj, kaže, da ta odnos ni najbolj ose-ben. Odnos, med katerim se zakonca ob združitvi v »eno telo« gledata iz oči v oči, prispeva bolj k osebnemu značaju odnosa. Intimnost odnosa pomeni


20

imeti odnos z nekom, ki ga poznaš; če ga tako dobro poznaš, potem nimaš zadržkov, da ne bi pri najlepšem intimnem izrazu ljubezni pokazala drug drugemu svojega resničnega obraza. Kaj je lahko lepšega, kot da trenutek vrhunca delita v globokem pogledu in se veselita vajinega poznanstva?!

Imate kakšno vprašanje o oralnem občevanju?»V cerkvenem pogledu na telo in spolno ljubezen ni ničesar, kar bi

govorilo o tem, da se spolovil ne sme poljubljati v okviru intimne pripra-ve moža in žene na spolno združitev« (West 2010, 102). Ni pa to zakon-ski odnos, če samo to privede do hotenega izliva. Čeprav ostaja ideal, da vrhunec združitve doživita mož in žena skupaj,« pa samo po sebi ni nič narobe, če žena doseže vrhunec s pomočjo oralne stimulacije, da je le v okviru dovršenega spolnega dejanja« (West 2010, 102).

Za analni seks se zdi,« da dejanje bolj izvira iz neurejenosti poželenja kot pa iz pristne želje, da bi izražali in obnavljali poročne obljube« (West 2010, 104).

Nekaj resnih pomislekov glede analne penetracije kot oblike predigre:• danka je polna bakterij, ki so lahko nevarne tako za ženske kot za

moške spolne organe;• biološki ustroj zadnjika in danke ne ustreza penisu, zato lahko pride

do začasnih ali trajnih poškodb;• v estetskem smislu dejanje vključuje stik s človeškimi iztrebki, kar ni

nič lepega in ugodnega;• ali je to res ljubezen, če ženo izpostavljate bolečemu in neugodnemu

odnosu.Kaj pa fantazijski pripomočki in želje po spremembi pri samem spol-

nem dejanju?Prijazno ozračje v soju sveč, lepa spalna halja ali sprememba kraja

prispevajo k doživetju spolnega odnosa. Vendar pa vse to bistveno ne vpliva na spolni odnos.

Če beremo in gledamo priročnike, ki opisujejo, kakšno bi moralo biti vzdušje v spalnici, bi lahko rekli: kot v pornofi lmu. Če se mora žena, da bi vzburila svojega moža, obleči kot porno zvezda, če morata iskati vedno nove položaje v občevanju, da bi drug drugemu povečala telesni užitek, če se mora odnos začeti s kozarčkom ali dvema alkohola, da sprostita telo in um, potem je nekaj hudo narobe.


21

Če želimo imeti res dober odnos, potem povabimo k sebi Boga, ki je ljubezen. Nor predlog? Ja, toliko nor, da zakoncema predlaga, da pred spolnim odnosom skupaj zmolita. Lahko imata prižgano luč in obnovita skupaj poročne obljube z govorico telesa. Popolnoma zavestno se brezpo-gojno podarita drug drugemu, gledata se globoko v oči in se Bogu zahva-lita za veselje nad tem, da sta ustvarjena po njegovi podobi. V vrhuncu pa dosegata ekstazo resničnega občestva oseb – Troedinega Boga.

6.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Kje vas oznanilo potrjuje, kje vam v novo luč postavlja vajin odnos?• Ali je v vajini zakonski postelji veliko neraziskanih in nerazčiščenih

stvari? Pogovorita se o njih. Se o tem pogovarjata veliko in sproščeno ali vaju ta tema še spravlja v zadrego?

• Se vama zdi predlog, da bi pred spolnim odnosom zmolila, predrzen ali uresničljiv?

• Ali se strinjata s tem, da je spolni akt najvišja in najbolj intimna mo-litev zakoncev na tem svetu?

Predlog in spodbuda za zakonca:• V vajine (spolne) odnose vključita molitev drug za drugega.• Bodita iznajdljiva in si izražajta naklonjenost in ljubezen ter željo

po potrditvi/podelitvi poročnih obljub na najbolj izvirne načine (pismo, sms, drobna pozornost, roža/-e, nežnost, kino, večerja...).

6.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Pogovor o oznanilu: kaj vas nagovarja, kaj vas potrjuje in spodbuja?

Če kdo zmore, naj pove, kaj ga vznemirja.• Podelitev izkušnje domačega dela, izkušnje molitve, pozornosti, va-

jine iznajdljivosti, izkušnje uspeha in zadovoljstva, ki ga uspeh prinaša.

6.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEV»Dobri Bog, usmili se me zaradi mnogoterih načinov, na katere se

upiram bolečini tvojega križa. Pomagaj mi, da ne bom bežal pred teboj. Pomagaj mi, da bom sprejel tveganje za odgovorno ljubezen. Pomagaj mi, da se bom iskreno oklenil tvojega križa. Daj mi milost, da bom ljubil svojega zakonca, kakor ti ljubiš svojo Cerkev. Zaupam ti, da mi boš dal moč v moji šibkosti. Amen« (West 2010, 106).


22

7. KONTRACEPCIJA – »NE« POROČNIM OBLJUBAM7.1 MOLITEV

Ef 6,13–17

7.2 OZNANILOJanez Pavel II.: »Kontracepcijo moramo obsoditi, da je tako globoko

nepostavna, da ne more biti v nobenem primeru upravičena. Misliti ali reči nasprotno bi bilo enako kot trditi, da se v človeškem življenju lahko pojavijo situacije, v katerih je legitimno ne priznati Boga za Boga« (West 2010, 130).

»Cerkveno učenje o kontracepciji je točka, na kateri se lomijo kopija. Tukaj se odvija dramatičen, čeprav pogosto neopažen trk med silami do-brega in zla, med temeljno človeško odločitvijo za ljubezen ali proti njej, med tem da izberemo življenje ali ga zavrnemo. Zares, celotna krščanska etika ... stoji ali pade na tej točki« (West 2010, 122).

To je tudi točka, v kateri katoliška vera prihaja v nasprotje z ostalimi kulturami v gledanju na svet in življenje. Sodobna kultura uči, da je kon-tracepcija pot do odgovornega starševstva, prinaša veselje v zakonu in brezskrbnost. Katoliška Cerkev pa ostaja osamljen in edini glas, ki trdi, da je kontracepcija vedno slaba. Kdo ima prav, ali sodobna družba ali Cerkev?

Zakaj so torej iznašli kontracepcijo in čemu služi?Kontracepcija je bila izumljena zato, da bi ljudje lahko neomejeno za-

dovoljevali spolni nagon in imeli neomejene spolne odnose s komerko-li in kadarkoli. S tem, da bi služila človeškemu nagonu, naj bi prinašala »spolno svobodo«. Toda z iznajdbo tega »pripomočka« se je človek posta-vil na raven živali, ki se pari po sili nagona, ker nima razuma. Človek pa ima razum in prav ta ga loči od vseh živih bitij. Isti razum mu tudi pove, da je v njegovo telo položena plodnost in neplodnost, hkrati pa mu daje zmožnost in sposobnost, da svoje nagone v času plodnih dni kontrolira in išče druge izraze ljubezni.

Par, ki uporablja kontracepcijo, se v spolni odnos ne podaja svobodno, popolno in zvesto poročnim obljubam.


23

V tem odnosu ni svobode, ker ne zmoreta reči »ne« svojim hormo-nom.

Ni popolne podaritve, saj se eden od njiju odteguje drugemu, in to v svoji plodnosti. Drugi ne sprejema njegove plodnosti, ki je del njegovega telesa.

Zvestoba pomeni v dobrem in slabem in v težkih in dobrih časih in ne glede na žrtev, ki bo potrebna. Zakonca, ki uporabljata kontracepcijo, sta preklicala poročno obljubo, ker je za njiju prezahtevna.

Kako bi to evangeljsko povedali in z Božjimi besedami pokazali?Mož, ki je v združitvi v »eno telo« znamenje Kristusa, mora izkazovati

Kristusovo govorico ženi: »To je moje telo, ki se daje za vas« (Lk 22,19).Zaščiten spolni odnos pa sporoča: »To je moje telo, ki se NE daje

zate.«Žena, ki je v spolni združitvi simbol Cerkve, mora govoriti govorico

Cerkve, katere vzor je Marija: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38).Odnos s kontracepcijo pa govori: »Naj se NE zgodi po tvoji besedi«

(West 2010, 127).

Umetna kontracepcijska sredstva, ki so vsa etično nedopustna, so:• kondom – moška kontracepcija,• diafragma in spermicidna sredstva – ženska kontracepcija; diafra-

gma je mehanična kontracepcija in se uporablja skupaj s spermicidnimi sredstvi, ki ohromijo in uničijo semenčice;

• kontracepcijska tabletka – ženska; prepreči ovulacijo in sprostitev jajčeca;

• kontracepcijski obliž – ženska, 7-dnevni obliž, ki omogoča, enako kot pri tabletki, prehod hormonov skozi kožo;

• podkožni vsadki – ženska, vsadek je majhna plastična paličica, pre-pojena s hormonom progesteronom; preprečuje ovulacijo in potovanje jajčeca (v Sloveniji še niso na voljo);

• kontracepcijske injekcije, ki jih dobi ženska vsake 3 mesece in vse-bujejo hormone, ki onemogočajo ovulacijo in ovirajo premikanje semen-čic, da ne pride do oploditve;

• prekinjeno občevanje – moški (in ženska); ne pride do izliva v nož-nico.


24

Umetne kontracepcijsko-abortivne metode so:• maternični vložki s hormonskimi dodatkom (pri nas je zelo popula-

ren vložek mirena), ki fi zično in kemično preprečujejo ugnezditev zarodka; • tabletka za naslednji dan, kemični in hormonski vihar, ki spremeni

maternično steno in onemogoči ugnezditev jajčeca;• abortivna tabletka RU 486; napade stene maternice in izzove odlu-

ščenje zarodka;• prostaglandini, preprečujejo razvoj zarodka v maternici;• abortivno cepivo, zaustavi razvoj nosečnosti s tem, da ustvarja pro-

titelesa na hormon, ki kaže na prisotnost zarodka;• splav – ženska kontracepcija, uboj zarodka s kirurškimi ali farma-

kološkimi metodami.Umetni načini kontracepcije – sterilizacije:• vazektomija – moška kontracepcija, prerez, stisk ali zamašitev seme-

novodov, kar preprečuje izliv semenčic;• prevez jajčnikov – ženska, prerez, stik ali zamašitev jajcevodov; za-

radi tega je jajčecu preprečeno, da bi se spustilo iz jajčnikov prosti mater-nici (Lucas 2005, 64–68).

Papež Janez Pavel II. v svojem Apostolskem pismu o družini navaja papeža Pavla VI., ki »je poudaril, da nauk Cerkve ‘temelji na tisti neločljivi povezavi dvojnega smisla zakonskega dejanja, ki jo hoče Bog in je človek NE SME svojevoljno pretrgati, na povezavi smisla ljubeče združitve in smisla roditve.’ In končno je poudaril, da je treba kot človeški naravi neu-strezno zavreči ‘vsako dejanje, ki si ali v predvidevanju ali med izvršitvijo zakonske združitve ali pa ob potekanju njenih naravnih posledic postav-lja za cilj ali za sredstvo preprečitev roditve’« (Janez Pavel II. 1982, 33).

7.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Je to oznanilo aktualno za vajin zakon? Če se poslužujeta katere od

prej navedenih metod, kako se počutita ob tem oznanilu, da je namreč s cerkvenega vidika vsaka od teh metod nedopustna? Pogovorita se iskre-no. Ali si upata stopiti na drugo pot?

Na drugo pot je možno stopiti z veliko mero potrpežljivosti, skupne in oseben molitve, rednega zakramentalnega življenja, z veliko mero pozor-nosti, strokovne pomoči, pogovora ...


25

Ali je v vajini družini kdo bolan oziroma se pojavljajo hude, redke oblike kakšne bolezni? Sta pri sebi opazila nestrpnost, živčnost v odnosu (zamere, vpitje, zmerjanje...)? Vse to so lahko posledice vajine odločitve za odgovor NE poročnim obljubam.

• Kaj je za vaju rodovitnost? Sta med pogovori o teh temah ugotovila, da vajin odnos raste in postaja rodovitnejši?

Spodbuda za zakonca: če uporabljata kakšno od zgoraj navedenih me-tod, zmolita vsak dan skupaj naslednjo molitev:

»Gospod, prosim te, da odpreš moje srce resnici tvojega načrta za spolnost in zakon. Nočem, da bi me slepil napuh. Nočem, da bi me vodile za nos moje želje. Hočem živeti resnico. Samo resnico. Prosim, Gospod, če je res, da je kontracepcija proti tvoji volji, mi daj milost, da to sprej-mem, kljub vsemu, kar bo to prineslo v mojem življenju. Zaupam vate. Amen« (West 2010, 123).

Par, ki ne uporabljata teh metod, pa naj moli za svojo rodovitnost v odnosih, da bi oba postajala vedno bolj rodovitna pričevalca vere in bi s svojim zgledom dajala podporo parom, ki so še na poti do te odločitve. Izbere naj si molitev, ki jo bo vsak dan skupaj zmolil v ta namen.

7.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Ali ste bili poučeni o vseh kontracepcijskih metodah in o cerkvenem

stališču do teh sredstev? Vas oznanilo potrjuje ali vznemirja? Kje in zakaj?• Pogovor o domačem delu in njegovih namenih in morebitnih sado-

vih.

7.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEV5 Mz 30,19–20


26

8. ODGOVORNO STARŠEVSTVO8.1 MOLITEV

Gal 5,1

8.2 OZNANILOJanez Pavel II.: »Odgovorno starševstvo izvajajo tako tisti, ki se modro

in plemenito odločijo za večje število otrok, kakor tisti, ki zaradi uteme-ljenih razlogov in v spoštovanju nravnega zakona sklenejo, da za določen ali nedoločen čas ne bodo imeli novega otroka« (West 2008, 102).

V družbi, in žal tudi med mnogimi kristjani, prevladuje miselnost, da Cerkev zagovarja, naj imata zakonca toliko otrok, kolikor jih Bog da. Če živita kot kristjana in imata več kot dva otroka, sta gotovo takšno vpra-šanje že slišala.

Tokrat bo tekla beseda o tem, da Cerkev sledi naravnemu zakonu plo-dnosti in neplodnosti, ki je že od stvarjenja položen v človekovo telo.

Naravne metode načrtovanja rojstev uporabljamo ali pa še bomo upo-rabljali pari, ki imamo upravičen razlog (fi nančni, fi zični, psihološki itd.), da se izognemo spočetju novega otroka in si želimo živeti naše zakon-sko – spolno življenje po nauku Cerkve in ga v njegovi luči poglabljati in bogatiti. Takšni pari uporabljamo naravne metode uravnavanja rojstev otrok in s pomočjo le-teh ugotavljamo plodne in neplodne dneve. Odlo-čitev za vzdržnost v času plodnih dni je izziv za zakonca, da v tem času gradita vajin odnos in se preizkušata v iznajdljivosti izkazovanja ljubezni drug drugemu, ne da bi pri tem prekoračila mejo, ko bi drug drugega vzburila do te točke, da bi se spolnemu odnosu ne mogla več upreti. Ker zakonca v času plodnih dni poglabljata njun odnos z več nežnosti, po-zornosti in pogovora, se na koncu izkaže, da je prednost naravne metode tudi ta, da izboljšuje in krepi zakonsko – spolni odnos.

Kako pa, če je v plodnem obdobju ženska biološko pripravljena, da sprejme otroka, se odlično počuti, je polna elana, polna življenja in je všeč sama sebi in kdaj celo izziva moškega in mu daje signale, da je pripravlje-na na telesno združitev (prim. Knotz 2010, 63)?

Vzdržnost ne škoduje zakonu, zagotovo ne. Lahko ga le krepi. Ne tr-dimo pa, da je ta periodična vzdržnost lahka. »Izvajanje naravne metode zahteva veliko mero samoobvladovanja, zaupanja v zakonca, zaupanje v


27

Boga, pošten in odprt pogovor ter pripravljenost na žrtvovanje za druge-ga. Ljubezen zaradi teh stvari, ki smo jih zdaj našteli, ne trpi. Ljubezen je prav v vsem tem« (West 2010, 153).

Kako prebroditi čas plodnosti brez spolnega akta?V tem času popolna svoboda izkazovanja nežnosti in iskanja užitka

ni zaželena, kakor tudi ne omejitev odnosa na brat-sestra. Če se odločita skupaj, da v plodnem obdobju ne bosta imela spolnih odnosov, pa si v tem obdobju morata dajati namige, da si drug drugega želita in se želita drug drugemu predati in da se že veselita in komaj čakata na spolne od-nose. Zato »v obdobju spolne vzdržnosti ne smejo manjkati takšni izrazi bližine, kot so dotik, objem, prižemanje, poljub, nežne besede, ljubezen-ska sporočila itd.« (Knotz 2010, 83). V tem času zakonca lahko odkrivata spolno izražanje, ki ne vodi v spolne odnose, vendar pa daje telesni ljube-zni nov pomen. Odkrivata pomen duševnega in duhovnega poglabljanja ljubezni. V življenju zakoncev je pomen izkazovanja nežnosti v skupnem življenju silno velik, saj ni samo telo, ki potrebuje telo, temveč predvsem človek potrebuje človeka. V času plodnosti torej par daje svojemu odnosu rodovitnost tako, da se posveča pogovoru, ki ju zbližuje in utrjuje zakon-sko prijateljstvo.

Pri izpolnjevanju moralnih načel Cerkve pa nemalo katoliških zakon-cev pade pod težo strahu, da jih ne bi mogli izpolnjevati. Zato se njun odnos ohladi, drug od drugega se oddaljita in to utemeljujeta s tem, da si želita spoštovati cerkveni nauk in po njem živeti. To se konkretno pokaže v tem, da med njima ni več zaupanja, v zraku lebdi strah pred pogovo-rom, sledi odmik iz zakonske postelje. Takšna situacija pomeni, da gre za manipulacijo s katoliško moralo. Služi kot opravičilo in prikriva resničen problem, kar pa je za zakon zelo razdiralno.

Katere pa so naravne metode uravnavanja rojstev?1. Dojenje; dojenje spodbuja izločanje hormonov, ki povzročajo izo-

stanek ovulacije. Materi in otroku daje varnost in zaupanje.2. Temperaturna metoda: zjutraj, preden vstane, si ženska izmeri ba-

zalno temperaturo, zvišane vrednosti te temperature so znak ovulacije.3. Koledarska ali ritmična metoda: matematično izračunamo plodna

obdobja. Zaradi svoje natančnosti je ta metoda primerna za ženske, ki imajo zelo redne cikluse.


28

4. Ovulacijska ali Billingsova metoda: ženska določi začetek/konec plodnega obdobja po značilnostih sluzi, ki jo izloča maternični vrat. Ta metoda zelo spoštuje žensko telo, spodbuja dialog in zrelost para ter je zelo zanesljiva.

5. Simptotermalna metoda: ženska upošteva kombinacijo različnih znakov, ki se pri njej pojavijo ob ovulaciji (temperatura, sluz in čas) in tako določi plodne/neplodne dneve (Lucas 2005, 69–70).

Ali dvomite v verodostojnost naravne metode ali jo jemljete kot ponu-jeno »katoliško pilulo«?

Recimo, da smo poslali poročno povabilo nekomu, za katerega smo vedeli, da ne bo mogel priti na našo poroko. Kako bi se počutili, če bi po-vabljeni spremenil načrte in prišel na poroko? Bili bi presenečeni, vendar ga ne bi poslali domov. Saj smo mu poslali vabilo. Če bi ga hoteli odslovi-ti, potem naše vabilo ni bilo iskreno.

Podobno je s parom, ki ima spolne odnose v neplodnem času. Bogu pošljeta vabilo, ki pravi, da lahko ustvari novo življenje, če želi, vendar sta skoraj prepričana, da se to ne bo zgodilo.

Če pa se Bog »premisli«, bosta rekla, da je njuna nosečnost preseneče-nje, zagotovo pa ne bosta rekla, da je nosečnost neželena (West 2010, 150).

Takšna zakonca vsakokrat povabita Boga zraven in zato naravna me-toda ni pilula, ampak je odprta za življenje in sprejemanje Božje volje.

8.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Podelita si vtise po branju oznanila.• Ali vama uspeva katera od naravnih metod urejanja rojstev? Sta do-

bila že kakšno »presenečenje«?• Kaj vaju vznemirja pri naravni metodi urejanja rojstev?• Kako iznajdljiva sta v poglabljanju zakonskega prijateljstva (večerja,

pozornosti, sms, ljubezensko sporočilo, kino, sprehod...)Izziv za vaju: ta mesec si za plodno obdobje naredita načrt za vajine

skupne večere: kaj bosta delala, kam bosta šla, koga bosta obiskala ali povabila k sebi na obisk itn. Pogovarjajta se o svojem doživljanju večera, spoznanjih in o tem, ali je tako izkazovanje pozornosti naporno in ali so vama skupne aktivnosti v breme ali pa se jih veselita.


29

8.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Pogovor o izzivu za zakonski par. Kaj in kako vama je uspelo?• Oznanilo me nagovarja v... Oznanilo me vznemirja in se ne morem

strinjati s/z...

8.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEV»Pridi Sveti Duh, pridi! Spreobrni naše srce od poželenja k ljubezni.

Prežemi naše spolne želje z božansko strastjo, da bomo, potem ko bomo ljubili, kakor ljubi Bog na zemlji, nekoč uživali ‘Jagnjetovo svatbo’ v nebe-sih. Amen« (West 2008, 110).

Foto

: Tat

jana

Spl

icha

l


30

9. STOPITA NA POT SVETOSTI9.1 MOLITEV

Ef 3,17–20 ali Lk 15,11–32 – Prilika o izgubljenem sinu

9.2 OZNANILOJanez Pavel II.: »Te poti ... Cerkev nikomur ne vsiljuje; čuti pa v sebi

neodklonljivo zahtevo, da jo brez strahu in celo z velikim in močnim za-upanjem vsakomur ponudi, čeprav dobro ve, da vesela novica vsebuje besedo o križu« (West 2008, 139).

Človek, ki je poklican, da modri in ljubeči Božji načrt živi v svobodni odgovornosti, je zgodovinsko bitje, ki dan za dnem s številnimi svobo-dnimi odločitvami sam sebe oblikuje; zato spoznava, ljubi in izpolnjuje nravno dobro v postopni rasti.

»Tudi zakonci smo na področju svojega nravnega življenja poklicani, da stanovitno hodimo po tej poti, prežeti z iskrenim hrepenenjem in s prizadevanjem, da bi vedno bolje spoznavali vrednote, ki jih ščiti in po-spešuje Božja postava, pa tudi s pošteno in velikodušno pripravljenostjo, da bi te vrednote tudi uresničevali v svojih konkretnih odločitvah« (Janez Pavel II. 1982, 36).

Pot, na katero nas vabi Cerkev, je pot k svetosti. Ker pa je človek zgo-dovinsko bitje, vemo, da tega cilja ne doseže čez noč. Duhovna in moral-na zrelost je plod hoje skozi čas. Ko stopiš na to pot, se ti zdi na začetku vse težko in nemogoče, vendar pa po nekem času (lahko minejo leta) dosežeš nekaj ciljev. Pomembno je, da po tej poti hodimo z Bogom in gojimo ljubezen do Njega. Zagotovo pa bomo na tej poti rasti poglabljali svojo vero v živega Boga in v sebi odkrivali Božjo podobo, ravno to pa je tudi cilj svetosti.

Pošteno je, da hkrati s predlogom te mnogo odličnejše poti omenimo tudi smerokaze, ki jih vsak, kdor potuje, potrebuje. Pravzaprav vse že zelo dobro poznate: potrpežljivost, ponižnost in otroško zaupanje v Boga in njegovo milost, redno molitev in pogosto prejemanje obhajila in zakra-menta sprave.

Potrpežljivost se zdi za naš hitri čas, ko se nam mora vse zgoditi takoj, ko moramo vse dobiti in imeti tukaj in zdaj, tako nemogoč znak na tej


31

poti, da bi ga najraje črtali. Zanimivo, predlagan je kot prvi na poti. Potr-pežljivost je nujnost v odnosu do Boga, ker Bog ne meri časa po človeško, ampak po nebeško, kjer ni človeških dni, mesecev in let. Tam je Ljubezen. Če si želimo ljubezni, bomo potrpežljivi v odnosih s svojim sozakoncem.

Ponižnost je lastnost, ki človeku v odnosu do Boga in do ljudi ni naj-bolj ljuba in je ne zna živeti. Zakaj? Ker premalo ljubi. Premalo ljubi Boga in posledično človeka – sozakonca.

Ta lepa lastnost je v našem času tako nemoderna in nima mesta nikjer (mogoče zato, ker je zelo napačno razložena), še najmanj pa je je v naši Cerkvi. Kako jo živeti, da bi postala biser odnosov? Brez ponižnosti, naj-prej pred Bogom, ne bo šlo.

Kar je predlagano v teh temah o teologiji telesa, je del Božjega načrta, ki ga ima Bog za človeka. Verjetno se marsikomu kaj celo upira in se ne more kar ponižno strinjati z Božjimi zamislimi. Zato je potrebna velika mera otroškega zaupanja v Boga in njegovo milost.

Mogoče se vam beseda otroškost ne zdi ustrezna, saj ste vendar od-rasli, poročeni ljudje. Najbrž pa se spomnite, da je Jezus rekel, da naj ne branijo otrokom, da bi prihajali k njemu, ker takšnih je nebeško kralje-stvo. Otroško srce in duša sta čista, iskrena, vesela, odprta in pripravljena za darovanje vsega lepega in dobrega. Kako lahko mož/žena ali par živi to otroško zaupanje do Boga in njegove milosti? Ste kdaj poslušala prošnje in zahvale otrok pri molitvi? So čiste, iskrene in zelo konkretne. Naj vam bodo otroci zgled v tem.

Redna molitev je naslednji pomemben znak na poti rasti. Molitev je pogovor z Bogom. Katere oblike molitve so vam blizu? Možnosti je veliko: molitev z obrazci, molitev brevirja (hvalnice in večernice), branje vsako-dnevne Božje besede (se dobi na internetu, lahko se vsak tudi naroči nanjo in jo prejema vsak dan na svoj elektronski naslov), devetdnevnice (k Bož-jemu usmiljenju, k angelom varuhom, k svetnikom), molitev pred Najsve-tejšim (ko je pripravljena molitev v vaši cerkvi ali pa tišina, namenjena za osebno molitev). Ti predlogi so za koga lahko zelo velik zalogaj, toda spomnimo se na potrpežljivost in ponižnost. Poleg tega je prav, da pove-mo, da imajo status molitve tudi: ljubeča skrb za družino, kuhanje, pranje, obešanje in likanje perila, vožnja otrok na njihove obveznosti in dejavno-sti... Če dobro pomislite, boste ugotovili, da lahko ob vseh teh delih molite,


32

z besedami ali s telesom, in s tem kličete blagoslova na vas, vašega soza-konca in vajine otroke. Molitev zakoncev naj bo osebna in vajina skupna. Katera od njiju bo izhodišče za obe, pa je odvisno od vaših izkušenj z njo.

»Molitev ni beg pred vsakdanjimi dolžnostmi, nasprotno, molitev je najmočnejša spodbuda za krščansko družino, da sprejema nase vse svoje odgovornosti« (Janez Pavel II. 1982, 58).

Evharistija naj bo sonce življenja zakoncev (kot je to lepo izrazil Alojz Grozde).

Lepo je, če zakonca poleg nedeljske ali praznične svete maše poišče-ta še kakšno možnost za udeležbo pri sveti evharistiji, npr.: na godovni in rojstni dan družinskega člana, na obletnico poroke, na dan, ko imate v vaši cerkvi izpostavljeno Najsvetejše (četrtek, petek), na prvi petek v mesecu... Lahko pa si določita dan, ko se bosta udeležila svete maše in vredno prejela obhajilo, ki je sad vsake svete maše.

Za vredno prejemanje svetega obhajila pa je potrebno prejemanje za-kramenta svete spovedi.

Cerkvena zapoved pravi: »Vsi verniki, ki so prišli v leta razločevanja, so se dolžni spovedati vsaj enkrat v letu velikih grehov, ki se jih zavedajo« (KKC 1457). »Cerkev pa vseeno živo priporoča spoved vsakdanjih prekr-škov (malih grehov). Dejansko nam redna spoved malih grehov pomaga oblikovati svojo vest, bojevati se zoper svoja zla nagnjenja, dati se Kristu-su, da nas zdravi, napredovati v življenju Duha. Ko pogosteje prejemamo ta zakrament, dar Očetovega usmiljenja, nas to nagiba, da smo usmiljeni kakor on« (KKC 1458).

Še vedno se komu postavlja vprašanje: »Kolikokrat ali kako pogosto k sveti spovedi?«

Zelo dobro je, da si izberemo svojega osebnega spovednika – duhov-nega voditelja. Skupaj z njim bomo delali korake, ki bodo sami sprožili željo po milostnem daru, ki ga daje sveta spoved. Kot zakoncema vama je predlagana odličnejša pot, da namreč gresta skupaj k sveti spovedi (v istem času) in s tem stopita na pot, ki vama obljublja obilje milosti. Tudi ta odličnejša pot je sad rasti in duhovne zrelosti, ki je dana tistim, ki si je želijo in zanjo prosijo.

Draga zakonca, vsi ti znaki so postavljeni na poti: ne samo tebi, mož/žena, ne samo vama, ampak vsem kristjanom; zato skupaj v občestvu


33

zem ljanov hodimo po poti, ki nas vodi k svetosti, ki je dosegljiva že tukaj. Saj v molitvi Oče naš molimo: »kakor v nebesih, tako na zemlji«.

9.3 POGOVOR ZA ZAKONCA• Kaj vas v oznanilu nagovarja, spodbuja, kaj vas potrjuje?• Katera oblika molitve vam je blizu kot paru, katera vam je bližje kot

možu/ženi? Ali molita tudi skupaj?• Kako doživljate zakrament svete spovedi? Zakaj hodite redno k spo-

vedi/zakaj greste samo pred velikimi prazniki? Kakšni so občutki, preden se odpravite k sveti spovedi, in kakšni so sadovi veselja ob prejemu zakra-menta? Izrazite svoja občutja in doživetja.

Izziv za zakonca:Izberita si malo bolj zahtevno – »obilno« obliko zakonske molitve, kot

sta jo imela do sedaj.Primer: če zdaj zmolita Oče naš, Zdrava Marija in Slava Očetu, si za

naprej izberita mogoče desetko rožnega venca. Če zdaj molita hvalnice, opoldne/zvečer dodajta Angel Gospodov.

9.4 VPRAŠANJA ZA SREČANJE V SKUPINI• Pogovor o oznanilu: kaj vas nagovarja, kaj potrjuje in kaj vabi?• Si želite stopiti na pot svetosti ali pa ste na to pot že stopili? Če ste že,

kakšne so vaše izkušnje in kakšni so sadovi?

9.5 ZAKLJUČEK IN MOLITEVVečernice.


34

10. SKUPAJ NA POT – ROMANJESkupina naj se skupaj dogovori za točko romanja, ki naj bo dosegljiva

po peš poti. Na cilju naj bo cerkev ali prostor, kjer bomo lahko skupaj obhajali sveto mašo.

Na poti naj bo duhovnik na razpolago za pogovor in prejem zakra-menta svete spovedi.

O tem naj romarje na začetku obvesti in jih povabi, da sprejmejo to priložnost.

Razdelimo si sodelovanje pri sveti maši. To naredimo že na prejšnjem srečanju.

Posameznik naj pripravi :• priprava prostora (dogovor s tamkajšnjim župnikom),• priprava pesmi,• bralec berila,• uvod v mašo,• uvod v Oče naš,• uvod v pozdrav miru.Skupaj pojemo, prav tako so skupne prošnje in zahvale po obhajilu.Srečanje po maši naj bo izpolnjeno z igrami, primernimi za otroke in

odrasle skupaj.Pot nazaj naj bo čas za druženje in pogovor med člani zakonskega

občestva.


35

SKLEPTeologija telesa Janeza Pavla II. je področje, ki smo se ga v teh katehe-

zah samo dotaknili.V katehezah je bilo nekajkrat izrečeno vabilo, naj tudi člani skupine, ki

delajo po teh katehezah, vzamejo v roke knjigi Teologija telesa za začetni-ke in Dobra novica o spolnosti in se lotijo dela tako, kot pravi sveti Pavel: »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,21).

Vsaka tema je predstavljena s pomočjo besed Janeza Pavla II., Chri-stopherja Westa, pa tudi mojega osebnega dela in spoznanj, do katerih sva prišla skupaj z možem. Predlogi za delo in pogovor para in za skupino so osebni predlogi, ki so se mi zdeli primerni in dovolj zahtevni, pa tudi zanimivi za par in skupino. Vsi ti pogovori, naloge, molitve in iskanja od-pirajo najprej moža ženi in ženo možu, v skupini pa pare drugega druge-mu. Potovanje od teme do teme je kot pot, na katero se odpravi zakonska skupina; na njej skupaj gradijo skupnost, iz katere prihaja Življenje.

Vsaka tema ima svoje sporočilo. Vrstni red tem je določen in ima na-men, da par in skupina te predloge in trditve (ki jih ni malo) jemljeta ve-dno bolj zares in jih skuša sprejeti za svoje in jih tudi živeti. Kot je bilo že omenjeno, se to ne zgodi v trenutku, ampak v času, ki ga bo Bog določil in ga bo človek sprejel.

Pisanje teh katehez me je potegnilo na pot v globine sporočil, ki jih v njihovi polnosti in bogastvu komaj dojemam. Nekaj tega se je dalo ube-sediti, nekaj pa ostaja moje, najino (z Bogom in možem), naše, da posta-nemo in ostanemo ENO. Skupaj s piscem Visoke pesmi molim in prosim zase, za naju in za vse nas:

Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket!Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast!Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen.Velike vode ne morejo pogasiti ljubezniin reke je ne morejo preplaviti.Če bi kdo dal za ljubezen vse bogastvo svoje hiše,bi ga še vedno zaničevali. (Vp 8,6–7)


36

LITERATURA• Janez Pavel II., Apostolsko pismo družinam. Ljubljana: Družina, 1982.• Knotz Ksawery, Seks, kakršnega ne poznate. Maribor: Slomškova založba, 2010.• Lucas Lucas Ramon, Bioetika za vse. Ljubljana: Družina, 2005.• Slovenska škofovska konferenca, Katekizem Katoliške cerkve: Družina, 2008.• West Christopher, Teologija telesa za začetnike. Ljubljana: Družina, 2008.• West Christopher, Dobra novica o spolnosti in zakonu. Ljubljana: Družina, 2010.

PREDGOVOR . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3UVOD. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5

1. POROČNI POMEN TELESA . . . . . . 61.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . . 61.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . . 61.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . . 71.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . . 71.5 Zaključek in molitev. . . . . . . . . . 7

2. CERKVENA AVTORITETA. . . . . . . 82.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . . 82.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . . 82.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . . 92.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . . 92.5 Zaključek in molitev. . . . . . . . . . 9

3. POSLANSTVO MOŽA, POSLANSTVO ŽENE . . . . . . . . . 103.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 103.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 103.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 113.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . 123.5 Zaključek in molitev . . . . . . . . 12

4. ČISTOST V ZAKONU . . . . . . . . . 134.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 134.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 134.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 154.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . 154.5 Zaključek in molitev . . . . . . . . 15

5. KRŠČANSKI CELIBAT – POROČENOST . . . . . . . . . . . . . 165.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 165.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 16

5.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 175.4 Vprašanja za pogovor v skupini . . 185.5 Zaključek in molitev. . . . . . . . . 18

6. ZAKONSKA POSTELJA . . . . . . . . 196.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 196.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 196.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 216.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . 216.5 Zaključek in molitev. . . . . . . . . 21

7. KONTRACEPCIJA, »NE« POROČNIM OBLJUBAM . . . 227.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 227.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 227.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 247.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . 257.5 Zaključek in molitev . . . . . . . . 25

8. ODGOVORNO STARŠEVSTVO . . . 268.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 268.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 268.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 288.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . 298.5 Zaključek in molitev. . . . . . . . . 29

9. STOPITA NA POT SVETOSTI . . . . 309.1 Molitev . . . . . . . . . . . . . . . . 309.2 Oznanilo . . . . . . . . . . . . . . . 309.3 Pogovor za zakonca . . . . . . . . . 339.4 Vprašanja za srečanje v skupini. . . 339.5 Zaključek in molitev. . . . . . . . . 33

10. SKUPAJ NA POT – ROMANJE . . . 34

SKLEP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35

KAZALO


BIT

I EN

O

KATEHEZE

ZA ZAKONSKE

SKUPINE

BITI ENOKateheze za zakonske skupine

P redstavljamo vam novo knjižico z naslovom Biti eno - Kateheze za zakonske skupine. Avto-rica Katarina Zupančič jih je napisala za za-konske skupine, ki bi rade poglobile znanje in vedenje o spolnosti, ki ni samo spolnost, saj na-čin, kako jo razumemo in živimo, razodeva naša najgloblja prepričanja in čutenja o tem, kdo smo mi, kdo je Bog in kakšen je smisel lju-bezni. Kako v polnosti živeti svojo spolnost in ob tem postajati še svetnik ali svetnica? Močan izziv parom, še posebej mlajšim.

Biti eno - naslovnica.indd 1Biti eno - naslovnica.indd 1 21.2.2013 14:20:0221.2.2013 14:20:02

biti eno - nadškofija ljubljananadskofija-ljubljana.si/druzina/wp-content/uploads/biti...biti eno...

Documents