UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA BIBLIOTEKARSTVO, INFORMACIJSKO ZNANOST IN KNJIGARSTVO

D-knjižnica in e-učenje Seminarsko delo pri predmetu Informatika II

AVTORICI: Sokolovič Marina, Jenič Katja MENTOR: dr. Jure Dimec

Ljubljana, maj 2008

2

Kazalo

Kazalo......................................................................................................................................... 2

1. Uvod ................................................................................................................................ 3

2. D-knjižnica ...................................................................................................................... 4

2.1. Definicija digitalne knjižnice .......................................................................................... 4

2.2. Projekt ............................................................................................................................. 6

2.3. Organizacijski.................................................................................................................. 7

2.4. Digitalne knjižnice v Sloveniji ........................................................................................ 8

2.5. Digitalna knjižnica v tujini ............................................................................................ 10

3. E-učenje......................................................................................................................... 11

3.1. Definicija e-učenja ........................................................................................................ 11

3.2. Prednosti in slabosti e-učenja ........................................................................................ 12

3.3. Načrtovanje e-izobraževanja ......................................................................................... 13

3.4. E-učenje v izobraževalnih institucijah .......................................................................... 15

3.5. E-učenje v podjetjih ...................................................................................................... 17

4. Digitalna knjižnica in e-učenje...................................................................................... 19

4.1. Vpliv digitalnih knjižnic na e-učenje ............................................................................ 19

4.2. E-učenci, digitalne knjižnice in informacijska uporaba ................................................ 20

4.3. Sodelovanje e-izobraževanja z d-knjižnico................................................................... 20

4.4. Kaj pričakuje e-učenec od d-knjižnice? ........................................................................ 21

4.5. Referenčni služba digitalne knjižnice ........................................................................... 21

5. Zaključek ....................................................................................................................... 22

6. Literatura ....................................................................................................................... 23

3

1. Uvod

Naša naloga pri predmetu Informatika 2 je izdelava seminarske naloge. Izbrali sva si

seminarsko nalogo z naslovom d-knjižnica in e-učenje.

V seminarski nalogi sva najprej predstavili digitalno knjižnico, njeno definicijo, projekt

nastanka digitalne knjižnice in organizacijski vidik digitalne knjižnice. Predstavili sva tri

digitalne knjižnice: dLib.si, DiKul in Alexandria Digital Library Project. Seminarska naloga

se nadaljuje s predstavitvijo e-učenja. Najprej sva na kratko predstavili e-učenje oziroma e-

izobraževanje tako, da sva navedli več definicij e-izobraževanja, nato sva predstavili prednosti

in pomanjkljivosti e-učenja. Nadaljevali tako, da sva predstavili 5 korakov načrtovanja e-

izobraževanja. Na koncu pa sva predstavili še tri sisteme e-izobraževanja: e-izobraževanje na

Filozofski fakulteti, na DOBI, Višji strokovni šoli Maribor in v podjetju Telekom d.d. Na

koncu seminarske naloge je predstavljena povezava med digitalno knjižnico in e-učenjem.

Predstavile smo vpliv digitalnih knjižnic na e-učenje, e-učence, digitalne knjižnice in

informacijska uporaba, sodelovanje med e-izobraževanja in d-knjižnico, kaj se pričakuje od e-

učenec in d-knjižnice ter kako se izvaja referenčni služba v digitalni knjižnici.

Digitalne knjižnice so se odzvale na izziv, ki jim ga je ponudil razvoj e-izobraževanja. Pri

gradnji digitalne knjižnice, ki bo uspešno podpirala e-izobraževanje, je potrebno dobro

poznati knjižničarsko prakso in novo tehnologijo ter se povezovati v partnerstva s fakulteto,

raziskovalno ustanovo, itd.

4

2. D-knjižnica

2.1. Definicija digitalne knjižnice

Za digitalno knjižnico veljajo isti cilji in nameni kot za klasično knjižnico. Naloge knjižnice

so zbiranje, obdelava, hranjenje in izposoja. Digitalne knjižnice so lahko samostojne zbirke in

vsebujejo gradivo v elektronski obliki, medtem ko hibridne knjižnice lahko vsebujejo tako

elektronsko kot papirno gradivo. Oboje nudijo jasen pregled vseh informacij in gradiva, ki jih

ima knjižnica na voljo. Vključujejo vse procese in službe, ki so hrbtenica tradicionalnih

knjižnic, ter bodo še vedno služile določenim krogom, institucijam, skupnostim. Digitalna

knjižnica torej mora ohraniti značilnosti tradicionalne knjižnice, vendar se mora razvijati in

razširjati ter vključevati nove tehnologije, procese in medije. (Lesnik, 2001)

Digitalna knjižnica je v knjižničarsko stroko uvedla nov trend in veliko izziva. Izraz digitalna

knjižnica je terminološko neenoten, saj se sinonimno uporabljajo kot virtualna, elektronska,

hibridna, gateway knjižnica, knjižnica brez sten ter knjižnica prihodnosti. Obstajajo različne

opredelitve oz. definiranja koncepta digitalne knjižnice. (Lesnik, 2001)

Če želimo objektivno definirati digitalno knjižnico, moramo izbirati izmed več vrst različnih

definicij.

Strokovnjaki definirajo digitalno knjižnico na različne načine:

• Digitalna knjižnica je v bistvu vir, ki predstavlja intelektualno snov

in storitev tradicionalne knjižnice v digitalni obliki. Digitalne knjižnice sestavljajo

digitalne vsebine (ki so včasih, vendar ne nujno v besedilu), povezave (ki so lahko

enostavne ali kompleksne povezave metapodatkov ali poizvedb) in programske

opreme (ki je lahko enostavna stran v HTML-ju ali kompleksen sistem za upravljanje

podatkovne baze). Enostavna, preprosta, samostojna spletna stran ni digitalna

knjižnica, kot ena knjiga ni tradicionalna knjižnica. Digitalne knjižnice niso

nadomestek za tradicionalne knjižnice. Digitalne knjižnice so prihodnost tradicionalne

knjižnice. (Seadle, 2006).

• Digitalna knjižnica ni en subjekt. Digitalna knjižnica zahteva tehnologijo za povezavo

do številnih storitev, ki so pregledna za končne uporabnike. Cilj digitalne knjižnice je

univerzalni dostop do digitalnih knjižnic in informacijske storitve. Zbirke digitalne

5

knjižnice niso omejene na nadomestke dokumentov: vsebujejo digitalne artefakte, ki

niso predstavljeni ali razmnoženi v tiskani formati. (ARL, 1995)

• Digitalna knjižnica je zbirka storitev in zbirka informacij, ki pomagajo uporabnikom

pri ravnanju s podatki, ki so jim na voljo, neposredno ali posredno, na elektronski /

digitalni način. (Leiner, 1998)

• Digitalna knjižnica upravlja zbirko podatkov, ki so povezani s storitvami, kjer so

informacije shranjene v digitalnih formatih in so dostopni preko omrežja. (Arms,

2000)

• Digitalne knjižnice so organizacije, ki zagotavljajo sredstva, kot so specializirano

osebje. To osebje pomaga pri izbiri gradiva, strukturi knjižnice, nudijo dostop do

intelektualnih dokumentov, razlagajo, distribuirajo, ohranijo celovitost ter zagotovijo

obstojnosti zbirk digitalnih del, tako da so le te vedno na voljo za uporabo s strani

določenega skupnosti. (Waters, 1998)

Študenti so digitalno knjižnico opredelili na različne načine. Ugotovili so, da digitalna

knjižnica vsekakor ni spletna knjigarna kot Amazon, software ali spletna knjigarna

tradicionalne knjižnice. Definicije digitalne knjižnice po mnenju študentov so naslednje:

• Digitalna knjižnica vsebuje dokumente v digitalni obliki, ki se obravnavajo kot v

tradicionalni knjižnici s standardnimi procesi (zbiranje, obdelava in zagotavljanje

dostopa). Dokumenti so uporabnikom na voljo na spletu preko kataloga zapisov.

• Digitalna knjižnica je elektronski proizvod programske opreme, ki vsebuje tako

primarne podatke, kot tudi ročno ustvarjene metapodatke. Digitalna knjižnica

vključuje tudi tri glavne funkcije tradicionalne knjižnice: obdelava, dolgoročno

arhiviranje in dostop.

• Digitalna knjižnica zagotavlja elektronske digitalne dokumente s pomočjo spletnih

storitev. Omogoča, da uporabniki po svetu dostopajo do njenih dokumentov preko

spleta. (Seadle & Greifeneder, 2007)

Digitalno knjižnico uporabljajo različni uporabniki in vsi jo poimenujejo različno.

Digitalna knjižnica je tako:

• za informacijsko službo velika baza podatkov,

• za ljudi, ki delajo s hipertekstnimi tehnologijami lahko določena aplikacija,

• za tiste, ki se ukvarjajo z internetom, je lahko digitalna knjižnica internet sam oz.

svetovni splet,

6

• za bibliotekarsko stroko je naslednji korak pri avtomatizaciji knjižnic, ki poteka že

vrsto let. (Lesnik, 2001)

2.2. Projekt digitalne knjižnice

Pri organizaciji digitalne knjižnice so pomembne predpriprave, analize, zbiranje podatkov in

preučevanje že obstoječih digitalnih knjižnic. Preden se odločimo za postavitev digitalne

knjižnice je potrebno:

- opredeliti obseg projekta,

- opisati predhodne zahteve in omejitve,

- opredeliti kdo so udeleženci projekta,

- vključiti predhodni proračun in časovni razpored. (Cervone, 2007)

Pri postavitvi digitalne knjižnice si morajo ustanovitelji zastaviti nekaj vprašanj:

- Tehnično: Je to praktična rešitev za okolje?

- Operativno: Bo rešitev izpolnjevala zahteve? Kako se bodo uporabniki prilagodili na

spremembe, ki jih prinaša rešitev?

- Ekonomsko: Je stroškovno učinkovita rešitev?

- Urnik: Ali se lahko rešitev oblikuje in izvaja v okviru dogovorjenega časovnega okvira?

- Tveganja: Katere so možne težave ali vprašanja, ki izhajajo iz predlagane rešitve?

(Cervone, 2007)

Za uspešno delovanje digitalne knjižnice sta poleg tehnične osnove in uporabnikovih potreb

pomembna tudi finančni in organizacijski vidik.

Za ustanavljanje digitalnih knjižnic se ustanovitelji odločijo zaradi različnih razlogov.

Digitalne knjižnice so pomembne predvsem za uporabnike, ki jim olajšajo dostop do gradiva.

Največkrat so uporabniki digitalnih knjižnic študentje in strokovnjaki določenega področja.

Uporabnikom digitalna knjižnica koristi zaradi različnih razlogov:

1. lahek dostop do gradiva

2. ni potrebe po fizičnem pristopu

3. lažje iskanje

4. boljša ohranjenost podatkov

5. manjša poraba denarja

7

2.3. Organizacijski vidiki digitalne knjižnice

Za boljše razumevanje digitalne knjižnice je potrebno preučiti organizacijskega vidika

digitalne knjižnice. Poznamo štiri modele organizacije digitalne knjižnice, ki pa se ne

pojavljajo v čisti obliki.

Štirje organizacijski modeli digitalne knjižnice so:

• Podsistemski model (Subsystem Model)

Pri tem modelu digitalna knjižnica nastopi kot nov podsistem v obstoječi knjižnici in je le del

celotne knjižnične organizacije. Primer tega modela je knjižnična uporaba računalniške

mreže, ki omogoča dostop do gradiva različnih knjižnic. Pri tem modelu so pomembne

zmožnosti računalniškega sistema.

• Notranje-organizacijski model (Interorganizational Model)

Pri tem modelu digitalna knjižnica gradi notranje-organizacijske odnose, da lahko izmenjuje

bibliografske informacije in gradivo itd. Digitalna knjižnica so lahko v celoti motivirana,

grajena in vzdrževana s pomočjo računalniške mreže. Primer takega modela je majhna

knjižnica z omejeno knjižnično zbirko. Takšna knjižnica kljub svoji majhnosti nudi

visokokakovostne usluge s pomočjo mrežne povezave z drugimi knjižnicami.

• Sistemski model (System Model)

Digitalna knjižnica nastopi kot popolnoma nova organizacijska oblika, ki ima boljši dostop in

dostavo gradiva. Te vrste knjižnice nudijo svojim uporabnikom močnejšo podporo. V tem

modelu prevladuje digitalna/virtualna organizacija, za katero je značilno:

*dinamično vključevanje različnih organizacij v virtualno organizacijo, ki se

pojavljajo kot ena sama organizacija;

*fizična oddaljenost med deli organizacije, ki so povezani preko elektronskih

kanalov;

*možnost ponudbe običajnih storitev.

Takšna digitalna knjižnica vključuje vidike mrežne organizacije.

• Neposredovalni model (Disintermediation Model)

Knjižnica je del kroga, v katerem nastopajo avtor, založnik, trgovski posrednik, knjigarna,

knjižnica, komercialni informator in uporabnik. Odnosi v tej knjižnici temeljijo na pretoku

publikacij. (Lesnik, 2001)

8

Pri dobavi publikacij so pomembni založniki in posredniki. Knjižnica ima vlogo posrednika

med založnikom in uporabnikom, med posrednikom in uporabnikom ter med komercialnim

informatorjem in uporabnikom. Ta model se sčasoma spreminja, saj prihaja do novih

odnosov: založnik npr. dobavi knjigo neposredno uporabniku, uporabnik pridobi publikacije

neposredno od avtorja. Ti novi odnosi knjižnico izključujejo iz njene ustaljene vloge, kar

postane prikladno drugim elementom kroga. Posredovalci digitalne knjižnice postanejo

založnik, knjigarna in avtor.

Uporaba kateregakoli izmed teh modelov zahteva upoštevanje organizacijske razsežnosti

strukture, kulture, politike, profesionalnih spretnosti, menedžmenta, tehnologije in

notranjeorganizacijskih odnosov. (Lesnik, 2001)

2.4. Digitalne knjižnice v Sloveniji

Digitalne knjižnice so odraz velikih sprememb v bibliotekarstvu in visokem šolstvu. Na

razvoj digitalnih knjižnic vpliva tehnološki razvoj in njegove zmožnosti. Usluge digitalne

knjižnice so enakovredne uslugam tradicionalnih knjižnicam.

Velika večina študentov uporablja digitalno knjižnico v različnih oblikah in ima potrebne

sposobnosti ter pozitiven pristop do nje.

Digitalna knjižnica Slovenije/ dLib.si (http://www.dlib.si )

Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si je spletni portal za dostop do slovenskega

digitaliziranega znanja in kulturnih zakladov. Ponuja prosto iskanje po virih in dostop do

digitalnih vsebin: člankov, fotografij, zemljevidov, plakatov in zvočnih posnetkov.

S pomočjo dLib.si lahko:

• dostopate do portretov najbolj znanih Slovencev in Slovenk

• poslušate staro slovensko glasbo

• se sprehajate po slovenskem ozemlju s pomočjo starih zemljevidov, ali

• iščete informacije o literarnem ustvarjanju slovenskega naroda v revijah

• pregledate razstave, zbirke, partnerje, portale, novice

• poiščete pomoč pri iskanju

• uporabljate stran v angleškem jeziku

9

• izpolnite anketo

• uporabite EOD (e-knjiga po naročilu)1

Preko dLib.si se lahko povežemo na

• Eea granta Norway http://www.norway.si,

• The European Library http://search.theeuropeanlibrary.org,

• Javna agencija za raziskovalno dejavnost republike Slovenije http://www.arrs.gov.si,

• Ministrstvo za kulturo http://www.mk.gov.si/,

• Ministrstvo za visokošolstvo, znanost in tehnologijo http://www.mvzt.gov.si/.

Na dLib.si lahko uporabljaš enostavno iskanje gradiva, napredno iskanje gradiva, navidezno

tipkovnico in omejitev zadetkov s katerim iščeš po enem od virov.

Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani/ Dikul (http://dikul.uni-lj.si)

Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani omogoča enostavno uporabo elektronskih

informacijskih virov. Iskalnik nudi hitro iskanje po informacijskih virih, openURL

povezovalnik pa vodi do pripadajočih celotnih besedil. Katalog informacijskih virov in

katalog e-revij omogočata enostavno pregledovanje seznama in izbiro posameznih

informacijskih virov oz. naslovov e-revij. Z gesli za oddaljen dostop lahko storitve portala

uporabljamo s katerega koli računalnika, ki je vključen v omrežje interneta.

Za DiKUL je značilno hkratno iskanje po različnih informacijskih virih. Uporabljamo lahko

enostavno iskanje ali iskanje po izbranih poljih v zapisu (vsebinske oznake, naslov, avtor,

ISBN, ISSN, leto izida). Hitro iskanje omogoča iskanje po že pripravljenih naborih iskanih

informacij. Napredno iskanje omogoča iskanje po že pripravljenih vsebinsko opredeljenih

kategorijah ali samostojno izbiro ustreznih informacijskih virov in iskanje po njih. Rezultati

iskanja so zbrani v enostavnem seznamu.

Uporabnik lahko dostopa do celotnega besedila izbranega gradiva in preverjanje dostopnosti v

vzajemnem katalogu COBIB.SI. Če uporabnik uporablja portal izven okolja UL in ni

prijavljen ne more dostopati do celotnih besedil. Za iskanje in pregledovanje lahko uporabnik

1 Mestna knjižnica Ljubljana: http://www.mklj.si/index.php/digitalna-knjiznica/elektronski-viri/dlib-si (ogled 2.5.2009)

10

uporablja Katalog informacijskih virov. Pregleduje se lahko po A-Z seznamu ali po

pripravljenih vsebinsko opredeljenih kategorijah. Vsak vir ima tudi opis.

Na DiKUL-u je dostopnih okoli 10000 e-revij. Za iskanje e-revij uporabljamo Katalog e-revij.

Seznam lahko pregledamo po naslovih ter kategorijah in podkategorijah.

Na portalu DiKUL si lahko študentje in zaposleni na UL ustvarijo osebni profil. V osebnih

profilih lahko uporabnik izdela svoje lastne izbore informacijskih virov za iskanje, shranimo

poizvedbe, pogosto uporabljene revije ali zanimive članke.

2.5. Digitalna knjižnica v tujini

Alexandria Digital Library Project (http://www.alexandria.ucsb.edu/)

The Alexandria Digital Library je konzorcij z raziskovalci, razvijalci in vzgojitelji. Sestavljen

je iz akademskih, javnih in zasebnih sektorjev. Konzorcij je osnovan na University of

California, Santa Barbara, in vključuje osebje z Univerze v Koloradu v Boulderu in Univerze

v Arizoni. Alexandrijska knjižnica ima različne naloge:

• vodenje raziskav na področju vprašanj izgradnje digitalne knjižnice ter geoprostorskih in

multimedijskih materialov;

• razvoj tehnologij, potrebnih za podporo digitalne knjižnice;

• oblikovanje, konstruiranje in ocenjevanje sistemov, ki temeljijo na raziskovalnih in

razvojnih rezultatih;

• reševanje organizacijskih in tehnoloških vprašanj, ki je osnova za prehod na sistem

operativne digitalne knjižnice.

Iz naslovne strani Alexandrijske digitalne knjižnice lahko uporabnik dostopa do različnih

informacij, kot so različni elektronski viri (geografske referenčne vire…), raziskave s

področja geografije, iskanje po katalogu, geografski leksikon, tezaver.

S naslovne strani Alexandrijske knjižnice so povezave do Stanford University, the University

of California at Berkeley, the University of Michigan,…

11

V projekt te knjižnice je vključenih osem podjetij, šest vlad in štirje akademski partnerji.

Korporativni partnerji so Digital Equipment Corporation, Microsoft in Oracle, vladni partnerji

so US Navy, US Geological Survey in Library of Congress.

Projekt digitalne knjižnice sponzorira National Science Foundation (NSF), the Department of

Defense’s Advanced Research Projects Agency (ARPA) in the National Aeronautics and

Space Administration.

3. E-učenje

3.1. Definicija e-učenja

E-izobraževanje je naslednik izobraževanja na daljavo. Kot je zapisala Dobnik (2003) v

svojem članku je bilo 'spletno podprto izobraževanje na daljavo […] predvsem logična

posledica trendov v razvoju informacijske in komunikacijske tehnologije.' Kot taka je

predstavljala postopen prehod dopisnega k e-izobraževanju…' E-izobraževanje je v Slovenijo

prišlo s prihodom interneta, torej v devetdesetih letih.

Pri e-izobraževanju gre za spletno podprto izobraževanje, ki omogoča študentom in

mentorjem fleksibilna in interaktivna študijska gradiva ter odpira nove možnosti za

komunikacijo med udeleženci (med mentorjem in študentom ali pa med študenti samimi). Ta

način izobraževanja je podprt s spletno tehnologijo (spletni učbeniki, forumi in klepetalnice,

testi znanja na internetu). (Dobnik, 2003)

Tucker in Gentry (2009) pravita, da moramo pri e-učenje imeti vedno v mislih tehnologijo.

Navajata več definicij, ki so jih podali drugi. Najprej navajata definicijo, ki predstavi e-

učenje kot uporabo internetne tehnologije za prenos različnih rešitev študentom. Druga

definicija pravi, da e-učenje omogoča dostop do virov, ki podpirajo učenje kadarkoli in

kjerkoli. Tretja pa e-učenje definira kot učenje s pomočjo informacijske in komunikacijske

tehnologije, kar pa lahko predstavlja vse od preprostega branja knjige pa vse do omogočanja

celotnega modula na spletu. Ne glede na to katero definicijo vzamemo, pri vseh so pri e-

učenju pomembni in vedno prisotni naslednji elementi: učenje, tehnologija in dostop.

12

Eden izmed pomembnejših razlogov za razvoj e-učenja oziroma e-izobraževanja je prihranek

denarja. Ko so v organizacijah in na visokošolskih ustanovah iskali možne rešitve na

vprašanje kako zmanjšati stroške je bila ena izmed rešitev uvedba e-učenja.

3.2. Prednosti in slabosti e-učenja

Prednosti in slabosti e-učenja so bile podrobno preučene. Prva trditev, ki to potrdi je, da

specifične strukture digitalnih informacij bolj motivirajo učence in jih pripeljejo do tega, da

razmišljajo o snovi. Učencem ne vsiljujejo mnenja temveč jim ponudi več razlag, povečuje

tudi fleksibilnost in nudi takojšnjo povratno informacijo.

Prednosti za študente:

• pospešuje interakcijo ter spodbudi k razumevanju in ponovnemu priklicu informacij

• prilagodi se različnim načinom učenja in pospešuje učenje s pomočjo različnih metod

• študent si sam narekuje tempo učenja

• študentje lahko dostopajo do znanja kjer koli in kadar koli

• zmanjša stroške in čas potovanja

• spodbuja pregledovanje različnih virov na svetovnem spletu

• omogoča študentom, da si izberejo študijsko literaturo

• nudi pomoč študentom

• razvija znanja s področja interneta

• spodbuja študente da so odgovorni

Slabosti za študente:

• imeti morajo omogočen dostop do interneta in računalniške opreme ter

• dovolj znanja o računalnikih

Prednosti za mentorje:

• dovoli mentorjem, da oblikujejo učno gradivo s pomočjo virov dostopnih na spletu

• omogoča komunikacijo na bolj moderen način

13

• dostopno ob katerem koli času na katerem koli mestu

• omogoča mentorjem, da omogočajo študentom bistvene informacije na enem mestu

• shranjuje zapiske diskusij

• zmanjša stroške potovanj in bivanj, ki so povezani z uvajalnimi tečaji.

Slabosti za mentorje:

• imeti morajo omogočen dostop do interneta in računalniške opreme

• morda nimajo dovolj znanja o računalnikih

• seznanjeni morajo biti z e-knjigami, vsemi vrstami elektronskih virov, zakonom o

kopiranju ter drugimi področji, ki so povezane z e-učenjem. (Wang, 2003)

Ne glede na dokaj neoseben odnos med učencem in učiteljem pa so e-učenje ljudje sprejeli

odprtih rok, zato se je ta način poučevanja zelo hitro razširil in dosegel zelo visoko rast.

Razlog za takšen uspeh se najverjetneje skriva v neodvisnosti od urnika in posameznikovem

lastnem razvoju. Učenec se sam odloči kdaj, kako dolgo in kje se bo učil, kar je primerno

predvsem za posameznike, ki imajo zahteven življenjski ritem.

3.3. Načrtovanje e-izobraževanja

Preden se organizacija odloči uvesti e-učenje mora dobro premisliti o sredstvih, ki ih ima na

voljo ter načrtovati celoten potek vse od načrtovanja do izvršitve ter na koncu kontrole.

Potrebno je dodobra preučiti pet stopenj: načrtovanje, tehnologija, razvoj, izvršitev in

kontrola. (Tucker & Gentry, 2009)

1. stopnja: NAČRTOVANJE

Ko načrtujemo e-izobraževanje moramo najprej poiskati razloge za organiziranje e-

izobraževanja v okviru določene organizacije. Mnogo je razlogov, ki se nagibajo k

pozitivnem odgovoru, zakaj uvesti e-izobraževanje. Najpomembnejši so omogočanje učenja

ne odvisno od časa ali kraja, prilagajanje učenja posamezniku in njegovim potrebam,

sodelovanje med študenti in profesorjem, omogočanje študentom da si sami razporejajo

hitrost predelovanja snovi in prihranek pri denarju. Potrebno je določiti tudi strategijo. Pri tem

pa se je potrebno odločiti kakšno metodo bomo uporabili pri posredovanju informacij

14

študentom. En način je skozi formalna navodila (takšen primer so tečaji, ki jih vodijo

mentorji) ali pa pripraviti učence na delo s pomočjo skupinskega dela, sodelovanja in

individualnega učenja. Ne smemo pozabiti na finančni načrt s pomočjo katerega bomo

ugotovili koliko finančnih sredstev bomo potrebovali za izvedbo načrta in kolikšni bodo

stroški delovanja našega sistema. Raziskava, ki jo je izvedel Walliker in, ki jo omenjata

Tucker in Gentry (2009) v svojem članku je pokazala, da je e-izobraževanje cenejše v vseh

pogledih in da se pri populaciji več kot 100 študentov pokažejo prednosti. Walliker je

dokazal, da so stroški za 40% nižji kot pri tradicionalnem učenju v učilnicah ko je populacija

študentov majhna. Ko je populacija večja (več kot 400.000 študentov) pa se stroški znižajo za

78%. Te rezultate so potrdili tudi drugi raziskovalci na tem področju. Iz študije, ki so jo

opravili Aragon et al. in omenila Tucker in Gentry (2009) je razvidno, da ni večjih razlik med

metodologijo in učinkovitostjo, če primerjamo e-izobraževanje in tradicionalno izobraževanje

v učilnicah.

2. stopnja: TEHNOLOGIJA

Nove tehnologije spreminjajo način in kraj učenja. Mnogo avtobusov že ponuja brezplačni

brezžični internet in tako omogoča potnikom, da na poti v ali iz službe ali šole opravijo svoje

obveznosti, otroci domače naloge, zaposleni pa lahko nemoteno delajo. Dostopnost tehnologij

je prisilila organizacije, da uporabijo tehnologijo in tako postanejo konkurenca tistim, ki to že

omogočajo. Bistveni element e-izobraževanja je ravno tehnologija, ki omogoča prenos

izobraževalne vsebine. Potrebno je določiti vso opremo ter kako bodo nove tehnologije

podprte. Seveda ne smemo pozabiti tehnološka vprašanje, saj mora organizacija določiti kako

bo tehnologijo v okviru pedagoškega procesa uporabljala.

3. stopnja: RAZVOJ

Ta stopnja se oddali od tehnologije in navodil ter se osredotoča na delovanje izobraževalne

platforme. Za delovanje sistema je potrebno veliko strokovnjakov iz različnih področji.

Načrtovalec sistema, tehnik in informatik so zelo pomembni v tej stopnji načrtovanja. Če

organizacija nima za to usposobljenih zaposlenih mora dodatno zaposliti kader, ki bo vse te

naloge opravil. Drugi način je da kupi gotov sistem, ki pa cenovno ni ugoden. Preden se

organizacija odloči za eno izmed teh dveh možnosti mora dodobra premisliti katera ji cenovno

najbolj ustreza.

15

Metodično-didaktična prilagoditev oziroma priprava gradiv lahko v podjetjih predstavlja velik

problem, medtem ko v izobraževalnih institucijah elektronsko gradivo pripravijo profesorji

sami.

4. stopnja: IZVRŠITEV

Ko je vsa infrastruktura pripravljena je čas za namestitev sistema. Preden se začne sistem

uporabljati je potrebno pripraviti izobraževanje za profesorje in študente ter poskusno testirati

sistem. Pomembno je tudi da celotno osebje organizacije sprejme sistem in ga dnevno

uporablja.

5. stopnja : KONTROLA

Učinek celotnega e-izobraževanja in prilagoditev študentov novemu izobraževalnemu okolju

merimo zato, da določimo stopnjo uspeha sistema. Za vrednotenje programa je pomembno

spremljanje napredka pri študentih in organizaciji. Organizacija ima vpogled v to kdaj se

študent vpiše, katere naloge je uspešno rešil in njegove ocene. Le s pomočjo povratne

informacije bomo lahko izboljšali sistem.

Stroški, tehnologija in varnost morajo biti predvideni skupaj s spremembami, ki jih doživi

fakulteta, profesorji in študentje pri vključevanju e-izobraževanja. Za uspešen začetek e-

izobraževanja je potrebno veliko načrtovanja, organizacije, energije in virov. (Tucker &

Gentry, 2009)

3.4. E-učenje v izobraževalnih institucijah

Čeprav se je e-učenje in e-izobraževanje najprej razvilo za potrebe odraslih, ki so sodelovali v

študijskem procesu, se je takšen sistem izkazal kot zelo dober tudi pri izobraževanju rednih

študentov. Sedaj pa se ta oblika učenja prenaša tudi v srednje in osnovne šole. Vendar gre pri

primarnem in sekundarnem izobraževanju za poglabljanje znanja. Učenci in dijaki s pomočjo

nalog na internetu vadijo naloge in si tako poglabljajo znanje pridobljeno v šoli.

16

E-učenje na Filozofski fakulteti, Univerze v Ljubljani

Bolonjski proces je na fakultete prinesel tudi e-učenje. Fakultete so na takšen način pridobile

novo učno okolje, ki so ga študentje zelo dobro sprejeli. Filozofska fakulteta je s e-

izobraževanjem začela z začetkom študijskega leta 2006/07. Učno okolje je razdeljeno po

oddelkih. Vsak oddelek pa ima več učilnic, ki jih ustvarijo nosilci predmetov. Profesorjem so

na voljo tečaji v katerih se naučijo uporabljati e-učilnico.

Študentje si izberejo predmete, ki jih obiskujejo v določenem letniku in se vpišejo v e-

učilnice. Za določene učilnice potrebujejo ključ, ki jim ga priskrbijo nosilci predmetov. Ko se

študent vpiše v e-učilnico ima dostop do gradiva, ki ga profesor objavi, lahko sodeluje v

forumih, vidi tedenski pregled kaj se bo delalo pri predmetu in nalaga naloge, ki jih je opravi.

E-učilnica ne nadomesti predavanj v predavalnici, temveč olajša delo študentom in

profesorjem, saj imajo na enem mestu zbrane vse informacije glede določenega predmeta.

Preko e-učilnice lahko študentje individualno komunicirajo z mentorjem, tako uporaba

elektronske pošte v te nameni ni več potrebna.

E-učenje na Dobi, Visoki strokovni šoli Maribor

Oblikovanje modela študija na daljavo na Visoki poslovni šoli Maribor temelji na

konstruktivistični teoriji, ki poudarja pomen interakcije v procesu učenja med študentom in

profesorjem in učnim okoljem za oblikovanje novega znanja, in sodelovalnem učenju. Namen

šole je da bi povezala teorijo in prakso, zato mora biti izbrani pristop fleksibilen in biti

primeren za učno okolje za specifično učno skupino. (Geder, 2003)

Na Dobi je model študija na daljavo organiziran za dva programa: Komercialist in Poslovni

sekretar, s študijem pa so začeli v študijskem letu 2000/2001. Za organizacijsko-tehnološko in

tehniško podporo študiju so izbrali virtualno učno okolje WebCT, ki je kot komercialni

izdelek Kanadske tehniške univerze že preizkušen sistem. (Geder, 2003)

17

WebCT vsebuje:

• komunikacijsko orodje: sestavljajo ga diskusijski forumi, klepetalnice in interna

elektronska pošta

• vsebinsko orodje: sestavljajo ga študijska gradiva in slovarček, kjer študentje najdejo

razlago pomembnih terminov

• evalvacijsko orodje: sestavljajo ga testi za samopreverjanje in kvizi. V tem orodju

lahko študentje objavljajo naloge, izmenjujejo dokumente in delajo skupinske naloge.

• študijsko orodje: omogoča dostop do knjig, člankov in spletnih naslovov.

Pred pričetkom študija se učenci sestanejo in se spoznajo. Tam jih seznanijo z načinom dela,

virtualnim učnim okoljem, učnimi tehnikami in ostalimi posebnostmi takšnega načina študija.

Nato se izobraževanje nadaljuje v virtualni učilnici. Po enem tednu so študentje pripravljeni

na samostojno delo. (Geder, 2003)

Takšen način učenja je za študenta bolj zanimiv in tudi bolj uspešen, saj je veliko

individualnega dela, ki ga morajo študentje opraviti doma. Potrebno je veliko samodiscipline

in trdne volje, ker so študentje prepuščeni svojemu urniku. Seveda imajo tedenske aktivnosti,

ki jih morajo nujno opraviti, vendar je od vsakega posameznika odvisno ali jih bo izvršil ali

ne. (Geder, 2003)

3.5. E-učenje v podjetjih

Podjetja konstantno izobražujejo svoje zaposlene, saj so tako konkurenčna na trgu delovne

sile. Največkrat se soočajo z usposabljanjem večjega števila zaposlenih v zelo kratkem času,

zato so se multinacionalke odločile za lažjo, bolj primerno in cenejšo možnost - e-

izobraževanje. Prednosti takšnega izobraževanja so v tečajih, ki vsebujejo veljavne,

relevantne in po najnovejših zakonodajah pripravljene informacije. Podjetja so ugotovila, da

je online izobraževanje učinkovita rešitev pri izobraževanju globalne delovne sile. Gradivo, ki

ga uporabljajo prevedejo v jezike, katere govorijo uslužbenci in ga tako uporabijo v več

podjetjih po svetu. S tem je omogočeno, da vsi zaposleni v vseh hčerinskih podjetjih ob istem

času pridobivajo isto izobrazbo. (Bell, 2007)

18

E-izobraževanje kadrov v podjetju Telekom d.d.

Geder (2003) razlaga, da se je Telekom odločil za takšno vrsto izobraževanja 'zaradi

poznavanja prednosti takšnega načina izobraževanja in zaradi njihove organiziranosti.'

Obenem pa dodaja, da so kot prednost videli predvsem 'možnost hitrega in enostavnega

prilagajanja, posodabljanja in distribuiranja.' Prednost, ki so jo v Telekomu navedli je še

možnost istočasne vključitve zaposlenih iz različnih poslovnih enot v program.

Prvo takšno izobraževanje so izvedli v poslovni enoti Maribor s pomočjo Dobe, Zavoda za

izobraževanje Maribor. Naslov e-izobraževanje je bil Pisno sporazumevanje v poslovnih

besedilih. Cilj programa je bil, da si zaposleni 'razširijo in poglobijo znanje slovenskega

jezika in njegove uporabe v poslovnih okoliščinah, usvojijo načela dobre korespondence in

elemente kreativnega poslovnega pisanja in se usposobijo za sodobno oblikovanje dopisov.'

(Geder, 2003)

Program so izvedli v več zaporednih etapah. Najprej so morali gradiva za udeležence

metodično in didaktično prilagoditi, da so jih lahko uporabili v e-okolju. Nato so ta gradiva

prenesli v učno okolje WebCT. Sledila je izdelava načrta izvedbe programa usposabljanja.

Načrtovali so eno uvodno srečanje in tri tedne aktivnosti preko interneta. Za udeležence so

pripravili poseben vodič za delo v virtualnem učnem okolju. Pripravili so tudi načrt za

spremljanje napredovanja udeležencev online usposabljanja. Ves čas usposabljanja je bila

mentorica dosegljiva na elektronskem naslovu ali v virtualnem učnem okolju. (Geber, 2003)

Udeleženci izobraževanja so tak način učenja pohvalili, saj jim nudi večjo fleksibilnost kraja

in časa ter več samostojnosti pri delu. Učenje v takšni obliki se jim je zdelo zanimivo in

moderno. Sodelujoči so imeli tedenske aktivnosti, ki so obsegale študij pripravljenega

materiala, samostojno delo, samopreverjanje in preverjanje znanja in interakcijo med

udeleženci ter mentorico. Udeleženci so imeli na voljo dve komunikacijski poti: komunikacija

v obliki forumom ( komunikacija je potekala med učenci) in interna elektronska pošta, ki je

bila namenjena predvsem za individualno komunikacijo med mentorjem in udeležencem.

(Geber, 2003)

Kasneje so dodali še zaključno srečanje, ki se je izkazalo za nujno potrebno za neposredno

izmenjavo mnenj med udeleženci, mentorico in izvajalcem programa. (Geber, 2003)

19

4. Digitalna knjižnica in e-učenje

4.1. Vpliv digitalnih knjižnic na e-učenje

E-učenje je močno povezano in podprto z računalniško mrežo kot je internet. To je privedlo

do novih izzivov za knjižnične storitve. E-učenci in tradicionalni učenci že imajo povezave do

številnih informacij preko spleta. Nove informacijske in komunikacijske tehnologije ter

izobraževalni modeli zahtevajo od knjižničarjev da spremenijo način upravljanja in

zagotavljanja virov in storitev. Digitalna knjižnica postaja vse bolj pomembna za e-učenje oz.

e-izobraževanje. Pospešena rast uporabe interneta je e-učencem prinesla dostop do virov

informacij samo s klikom na miško. Uporabnik lahko dostopa do: knjižnic, vladnih

informacij, novic, oglaševanj, in številnih drugih oblik virov. (Rezaei Sharifabadi, 2006)

Digitalne knjižnice so močno spremenile pogled na poučevanje in učenje. Nove pedagoške

metode morajo spremljati digitalne knjižnice, kot nastajajočo tehnologijo za izobraževanje in

doseganje novih vizij izobraževanja.

Digitalna knjižnica lahko na e-učenca deluje zelo pozitivno. Digitalna knjižnica podpira e-

učenje na več področjih:

- izboljša dosežke študentov;

- poveča količino, kakovost in razumevanje spletnih izobraževalnih virov;

- vire je enostavno najti, tako študentom, staršem in vzgojiteljem;

- viri so na voljo daljše časovno obdobje.

V e-učnem okolju so digitalne knjižnice federacije knjižničnih storitev in zbirk, ki delujejo

skupaj, ter tako tvorijo digitalne učne skupnosti.Knjižničar določi, izbere in opiše kakovosten

internetni vir in omogoči dostop do baz spletnih časopisov in zbirk elektronskih knjig. Tako

so e-učenci priskrbljeni s popolnimi besedili iz širokega spektra spletnih virov in publikacij

ter strokovnimi revijami. Pri razvijanju in dostopu do bogatih spletnih informacij mora

knjižnica sodelovati s fakulteto, raziskovalci, strokovnimi društvi in založniki. (Rezaei

Sharifabadi, 2006)

20

4.2. E-učenci, digitalne knjižnice in informacijska uporaba

Digitalna knjižnica lahko e-učenca poveže s knjižničnim katalogom, licenčnimi revijami,

podatkovnimi bazami, zbirko elektronskih knjig, izbranimi internetnimi viri, elektronskimi

viri in forumom za komunikacijo in interakcijo z drugimi e-učenci. Digitalna knjižnica

dovoljuje e-učencem dostop do knjižnice in omrežnih virov in storitev kadarkoli in kjerkoli,

kjer sta na voljo internetna povezava in računalniška oprema. E-učenci uporabljajo različne

tehnologije, ne glede ali so to tradicionalni viri ali viri dostopni preko spleta.

E-učenci imajo pogosto malo časa za opravljanje svojih nalog, zato vedno iščejo najboljše

alternativne možnosti za opravljanje izobraževalnih nalog. Digitalna knjižnica je ena od

možnih rešitev. S pomočjo d-knjižnice lahko naredi e-učenec kakovosten in občudovanja

vreden izdelek, ki zadovolji potrebe mentorja. Izobraževalne enote se bodo še naprej

prepletale s potrebami e-učencev, kot tudi z razvojem in napredkom tehnoloških orodij, ki jih

učenci potrebujejo. (Rezaei Sharifabadi, 2006)

4.3. Sodelovanje e-izobraževanja z d-knjižnico

Digitalna knjižnica služi predvsem kot posrednik pri organiziranju in zagotavljanju znanja in

virov svojim uporabnikom.

Knjižnično osebje, raziskovalci, fakultete, študentje in druge službe si izmenjujejo znanje in

spodbujajo medsebojno sodelovanje. Tako tvorijo različne spretnosti in dobre medsebojne

odnose. Sodelovanje med knjižnico in fakulteto podpira učni program in s tem učne cilje. Vse

vključene strani morajo imeti skupno vizijo, h kateri vsak sodelujoči prispeva svoje znanje za

ideje za dobro partnerstvo. V tej skupnosti je knjižnica aktivni sodelavec izobraževalnega

programa. Na tak način pomaga učencem, da postanejo informacijsko pismeni.

Tehnološke spremembe so imele pomembno vlogo pri preoblikovanju knjižnične ponudbe.

Na poudarjanje kulture sodelovanja, motivacije, enakosti in spodbujanje partnerstva so se

knjižnice pozitivno odzvale. Takšen program omogoča osebju knjižnice da nadgrajuje svoje

znanje in spretnosti ter jim pomaga pri premagovanju strahu pred novostim. (Rezaei

Sharifabadi, 2006)

21

4.4. Kaj pričakuje e-učenec od d-knjižnice?

Knjižničarji so veliko naredili na tem, da so preoblikovali svoje znanje iz tradicionalne

knjižnice na digitalno okolje. Hkrati so na ta način prilagajali svoje storitve in vire e-učencem.

Tradicionalna vloga akademskih knjižničnih storitev je bila vedno ta, da zagotovijo

informacije in vire za poučevanje in učenje dejavnosti znotraj univerze. S povezovanjem

digitalnih knjižnic in virtualnega učnega okolja je potrebno zagotoviti smiselno vez med

dejavnosti učenja in učnih sredstev. Digitalne knjižnice lahko pomagajo zagotoviti

informacije in vsebine za strokovno osebje, ki se ukvarjajo z e-učenjem. Digitalna knjižnica e-

učence nudi medknjižnično izposojo, zaloge, informacijski pult, referenčni pult in navodila

knjižnice. Knjižnica predstavlja vir za usposabljanje. Usmerjena je v skupnost učencev, ki

uporabljajo njene digitalne vire in informacije. Pojav digitalne knjižnice je povzročil premik

iz sistema one-to-one na odnos many-to many. (Rezaei Sharifabadi, 2006)

4.5. Referenčni služba digitalne knjižnice

E-učenci zahtevajo več kot le dostop do e-virov. Ponavadi knjižničar pomaga pri izbiranju in

iskanju relevantnih virov v knjižnici. Pri digitalni knjižnici se uporabniki soočajo z dodatnimi

izzivi na področju iskanja primernih virov, saj računalnik lahko vrne nič zadetkov na

določeno zahtevo.

Najpogostejši način zagotavljanja elektronskih referenčnih storitev za oddaljene uporabnike

je e-pošta. E-pošta omogoča uporabniku, da se poveže z bibliotekarjem v knjižnici, ki je

dostopen tudi izven svojega delovnega časa. E-pošta predvideva pisno evidenco prijav in

odzivov, ki omogoča elektronsko pošiljanje rezultatov iskanja in omogoča bibliotekarju čas za

razmislek o zahtevi. Negativna stran referenčne službe , ki poteka preko e-pošte je vpliv na

tradicionalni ustni razgovor, zlasti odsotnost verbalne in neverbalne komunikacije, ki

običajno pomaga bibliotekarju pri iskanju pravilnega odgovora na vprašanje. Referenčno

službo, ki poteka preko e-pošte je mogoče izboljšati in nadgraditi za uporabo tehnologij, ki

izpostavljajo dobro komunikacijo in čas. Nove inovacije, kot je chat oz. klepet, omogočajo e-

učencem in knjižničarjem, da si pošiljajo sporočila neprestano. To obliko komunikacije

poznana večina uporabnikov interneta. Nova oblika, ki pomaga uporabnikom vzpostaviti stik

s knjižničarjem je tudi SMS. (Rezaei Sharifabadi, 2006)

22

5. Zaključek

E-učenje in d-knjižnice se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Storitve digitalne knjižnice so

bistveni element kakovostnega e-učnega sistema. Dandanes je močno razvit internet in e-

učenci so razpršeni po celem svetu, tudi tam kjer ni visokošolskih knjižnic in raziskovalnih

ustanov. Ti e-učenci so zato odvisni od storitev, ki jim jih lahko nudi digitalna knjižnica. Moč

d-knjižnice je odvisna od tega, kakšen odnos razvija z avtorji, založniki, e-virov in

uporabniki. S tem, ko digitalna knjižnica ponuja tehnološke zmožnosti, e-vire in pomoč e-

učencem pomeni, da mora opredeliti njihove vrednote. Njim mora prilagoditi svoje storitve in

z njimi sodelovati.

23

6. Literatura

1. Arms, W.Y. (2000). Digital Libraries, MIT Press, Cambridge, MA

2. Bell J. (2007). E-learning: your flexible development friend?. Feature articles, 21 (6) 7-9.

3. Cervone H. F. (2007). The system development life cycle and digital library development.

OCLC Systems & Services: International digital library perspectives, 23 (4), 348-352.

4. Dobnik, N. (2003). Slovenija pred didaktičnimi izzivi virtualnega učnega okolja. V Mateja

5. Gale A. (1998). Reviews : Alexandria Digital Library Project. Electronic Resources Review, 2

(12) 139-139.

6. Geder, M. (2003). Principi oblikovanja modelov e-izobraževanja in njihovo uvajanje v

prakso. V Mateja Geder et al., E-izobraževanje doživeti in izpeljati. (str. 93-106). Maribor:

DOBA Evropsko poslovno izobraževalno središče.

7. Geder, M. (2003). E-izobraževanje kadrov v podjetju telekom d.d. V Mateja Geder et al., E-

izobraževanje doživeti in izpeljati. (str. 231-244). Maribor: DOBA Evropsko poslovno

izobraževalno središče.

8. Koltay T., Boda I. (2007). Digital library issues in Hungarian LIS curricula: examples from

three library schools. Library Review, 57 (6) 430-441.

9. Waters, D. (1998). What are digital libraries?, CLIR Issues, (4)

10. Lesnik B. et.al (2001). Digitalna knjižnica in Slovenski visokošolski prostor. Knjižnica, izd.

45 (1-2), 121-135.

11. Leiner, B.M. (1998). The NCSTRL approach to open architecture for the confederated digital

library, D-Lib Magazine

12. Rezaei Sharifabadi S. (2006). How digital libraries can support e-learning, The Electronic

Library, 24 (3) 389-401.

13. Rowlands I., Bawden D. (1999). Building the digital library on solid research foundations.

Aslib Proceedings, 51 (8), 275-282.

14. Seadle, M. (2006). Lecture

15. Seadle M.and Greifeneder E. (2007). Defining a digital library. Library Hi Tech, 25 (2) 169-

173.

16. Tucker J. P., Gentry G. R. (2009). Developing an e-learning strategy in higher education 11

(20) 43-49.

17. Wang M.-Y. (2003). The strategic role of digital libraries: issues in e-learning environment.

Library Review, 52 (3) 111-116.

24

18. Association of Research Libraries (1995). Definition and purposes of a digital library,

dostopno na: www.arl.org/sunsite/definition.html

19. Mestna občina Ljubljana. Pridobljeno 2.5.2009 s spletne strani

http://www.mklj.si/index.php/digitalna-knjiznica/elektronski-viri/dlib-si

20. Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno 2.5.2009 s spletne strani http://www.dlib.si

21. Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani. Pridobljeno 2.5.2009 s spletne strani

http://dikul.unilj.si/V/6BDRAELHEDH7XD1XI7PHQ493C7XVE4RT8NJQCGHCLLRUJ9R

LCU-13766?RN=323917165&pds_handle=GUEST