dajana vodnjov: aktivnosti in terapija s pomočjo živali - vpliv živali na počutje starejših...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI

- VPLIV ŽIVALI NA POČUTJE STAREJŠIH LJUDI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Dajana Vodnjov

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: predav. Milena Pišlar, univ. dipl. org.

Dajana Vodnjov; AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI – VPLIV ŽIVALI NA POČUTJE STAREJŠIH LJUDI

ZAHVALA

Vsa zahvala gre moji mami Suzani, ki mi je omogočila dve leti izrednega študija, me

ves čas študija spodbujala in mi nudila pomoč in moralno podporo pri pisanju

diplomske naloge. Zahvala gre tudi ostalim članom družine, predvsem mojemu fantu

Tomažu, za potrpežljivost in izkazano pomoč v času študija in nastajanja diplomske

naloge.

Najlepše se zahvaljujem mentorici, predav. Mileni Pišlar, univ. dipl. org., za vodenje,

usmerjanje, ter vso strokovno pomoč pri oblikovanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se mojim novim znancem iz Slovenskega društva za terapijo s pomočjo

živali – Ambasadorjem nasmeha, ki so me prijazno sprejeli medse in mi omogočili, da

sem spoznala njihovo delo. Posebej se zahvaljujem terapevtskima paroma, Neži Vilhem

in kužku Miniju, ter Zvonetu Babniku in psički Zoji.

Zahvaljujem se tudi zaposlenim v Domu upokojencev Center, Ljubljana (enota Tabor),

da so mi v njihovi ustanovi omogočili sodelovanje s Slovenskim društvom za terapijo s

pomočjo živali – Ambasadorji nasmeha.

Zahvaljujem se Ani Erjavec, za pomoč pri tehnični ureditvi diplomske naloge in Simoni

Cokan za končno lekturo diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi sošolkama Manci Vovk in Neži Jelenko, za vse skupaj preživete

trenutke, za vso pomoč in podporo v času študija.

Zahvala pa gre še vsem mojim živalskim prijateljem, tudi tistim, ki jih žal ni več z

mano, za izkazano brezpogojno ljubezen. Pri pisanju diplomske naloge so bili moje

sredstvo za motivacijo.

I


POVZETEK

Diplomsko delo je usmerjeno v obravnavo aktivnosti in terapije s pomočjo živali ter

proučevanje vpliva živali na počutje starejših ljudi. Predstavljen je problem

osamljenosti starejših ljudi in pomen pozitivnih vplivov živali na starejše ljudi. V tem

kontekstu je središčnega pomena spoznati oziroma ugotoviti spremembe in potrebe v

starosti, predstaviti in analizirati aktivnosti in terapijo z živalmi in primerjati njuno

razširjenost ter uporabnost v Sloveniji in po svetu. Pri pisanju diplomskega dela smo

uporabili deskriptivno metodo dela s študijem strokovne literature. Pridobljeni podatki

so bili sistematizirani, analizirani in vključeni v diplomsko delo. Pregled literature je

pokazal, da je osamljenost v starosti ena najpogostejših emocij, vzroki zanjo so

družbena izolacija in diskriminacija starejših, umikanje starejših iz družbenega

življenja, tudi določene telesne motnje. S starostjo se, poleg fizioloških sprememb,

pojavijo tudi spremembe v psiholoških značilnostih in čustvovanju. Za premagovanje

osamljenosti je zelo primerno druženje z živalmi in skrb zanje. Živali so konstante, ki v

hitro spreminjajočem se življenju, ljudem krajšajo čas, jih nasmejijo, jim dajejo občutek

varnosti. Bistvenega pomena je dotik živali, ki opogumlja in osrečuje. Živali pomagajo

premagovati družbeno izoliranost in vzpodbujajo socialne stike, prinašajo lahkotnost,

ljubeznivost in dajejo občutek neogroženosti. Aktivnosti in terapija s pomočjo živali sta

odlični komplementarni metodi dela, ki sta uporabni v vseh okoljih, še posebej v

institucionalnih oblikah pomoči. Pod aktivnosti oziroma terapijo s pomočjo živali se

razumejo vsa dejanja, pri katerih se z načrtno uporabo živali doseže pozitivne odzive pri

uporabniku. Terapija in aktivnosti s pomočjo živali sta v Sloveniji prisotni, vendar v

manjšem obsegu kot v tujini. V nekaterih evropskih državah, kot so Avstrija, Italija in

Anglija, je terapija s pomočjo živali vključena v zdravstveni sistem. Živali lahko v

starosti polepšajo življenje in pomagajo lajšati težave, s katerimi se starejši človek

sooča. Živalske moči, ljubezni, energije in drugih pozitivnih lastnosti, bi se morali bolj

zavedati in jih koristiti.

Ključne besede: staranje, starostnik, osamljenost, aktivnost s pomočjo živali, terapija s

pomočjo živali, terapevtske živali.

II


ABSTRACT

This thesis presents animal-assisted activities and therapy, and the influence of animals

on elderly people. The purpose of the thesis is to present the problem of loneliness of

elderly people and highlight the importance of the positive effects of animals on elderly.

Further goals are; knowing the changes and needs in the life of elderly people,

introducing animal-assisted activities and therapy, and comparing its use in Slovenia to

the rest of the world. We have chosen the descriptive method on grounds of expert

literature. The data obtained have been systematized, analyzed and included in the

thesis. Expert literature shows, that loneliness is the most common emotion when it

comes to the elderly. Reasons are: social isolation, discrimination, lack of social life and

certain physical disorders. Many physical, psychological and emotional changes occur

as people get older. Taking care and spending time with animals is a great way to fight

loneliness. Animals are constant and help us spend our time; make us laugh, and offer a

feeling of safety in a fast changing world. The physical contact with animals is of great

importance, since it encourages us and makes us happy. Animals help relieve social

exclusion, encourage social contact, give a sense of ease, kindness and privilege.

Animal-assisted activities and therapy are an excellent complementary method, which

can be used in all surroundings, especially in institutional care. Under animal-assisted

activities and therapy we understand all of the actions, for which the planned use of

animals achieved positive responses to the user. Animal-assisted activities and therapy

are present in Slovenia, but in a smaller amount than in other countries. In countries like

Austria, Italy and England this kind of therapy is included into the health system.

Animals can brighten life in old age and helps to alleviate the life difficulties which

elderly face. Animal power, love, energy and other benefits, should be more aware of

and benefit from.

Key words: aging, elderly person, loneliness, animal-assisted activities, animal-assisted

therapy, therapeutical animals.

III


KAZALO

1 UVOD 1

2 NAMEN IN CILJI3

2.1 Namen.................................................................................................................3

2.2 Cilji.....................................................................................................................3

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA 4

4 METODOLOGIJA 4

4.1 Raziskovalne metode..........................................................................................4

4.2 Uporabljeni viri...................................................................................................4

5 STAROST 5

5.1 Staranje...............................................................................................................5

5.1.1 Fiziološke spremembe v starosti......................................................................6

5.1.2 Psihološke spremembe v starosti....................................................................10

5.2 Osamljenost......................................................................................................12

5.2.1 Osamljenost in starostnik..........................................................................14

5.2.2 Človekove potrebe v starosti.....................................................................16

6 AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI 17

6.1 Aktivnosti s pomočjo živali..............................................................................18

6.2 Terapija s pomočjo živali..................................................................................19

6.3 Razlike med aktivnostmi in terapijo s pomočjo živali......................................21

6.4 Koristi in prednosti aktivnosti in terapije s pomočjo živali..............................22

6.5 Ustanove, v katerih se lahko izvajajo aktivnosti in terapija s pomočjo živali. .26

6.6 Neprimerna uporaba aktivnosti in terapije s pomočjo živali............................28

6.7 Terapevtske živali.............................................................................................30

6.8 Medicinske sestre in aktivnosti ter terapija s pomočjo živali...........................36

IV


6.9 Preprečevanje okužb med aktivnostmi in trapijo s pomočjo živali..................38

6.10 Razširjenost aktivnosti in terapije z živalmi pri nas in po svetu...................40

6.10.1 Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke«........42

6.10.2 Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali »Ambasadorji nasmeha«43

7 VPLIV ŽIVALI NA POČUTJE STAREJŠIH LJUDI 45

7.1 Vpliv živali na starejše ljudi v bolnišnicah in domovih....................................49

7.2 Primer dobre prakse..........................................................................................53

8 RAZPRAVA 56

9 SKLEP 59

LITERATURA…………………………………………………………………………61

VIRI…………………………………………………………………………………….64

KAZALO TABELTabela 1: Pomembni problemi pri starostnikih v domovih in pozitivni vplivi živali.....52

V


1 UVOD

Zelo težko je časovno opredeliti, kdaj nastopi starost pri ljudeh. Po mednarodnih

dogovorih sestavljajo skupino starejših ljudi vsi, ki so stari nad 65 let in več. Pravimo,

da je starost jesen življenja. Za starost se moramo oskrbeti s spoznanji in popolno

pripravljenostjo na psihične in fizične spremembe.

Večina ljudi si želi starost preživeti doma. Starejši človek je najbolj zadovoljen v

svojem domačem okolju, v domu, v katerem je preživel veliko let, kjer je vzgajal

otroke. Družina je v življenju starega človeka še posebej pomembna, saj mu daje

občutek varnosti. V današnjem času je vedno manj družin, kjer bi se prepletalo več

generacij. Posledica tega je, da čedalje več starostnikov živi samih, kar povečuje

njihovo stisko, izolacijo in osamljenost.

Med ljudmi je še v veliki meri prisotno prepričanje, da je za starega človeka dobro

poskrbljeno, če so zadovoljene osnovne materialne potrebe, kot so: potreba po hrani,

obleki, stanovanju, zdravstvenem varstvu in podobno. Vendar se moramo zavedati, da

je zadovoljevanje nematerialnih potreb enako pomembno kot zadovoljevanje

materialnih.

Osamljenost v starosti zelo neugodno vpliva na človekovo duševnost. Vsakdanje

izkušnje in raziskovalni podatki kažejo, da je osamljenost starih ljudi v današnjem svetu

najbolj množična in najbolj pereča socialna motnja. Splošno trdijo, da je zelo osamljen

vsaj vsak tretji starostnik. Osamljenost je vsakdanji vzrok za psihosomatsko obolevanje,

za klavrno in nezadovoljno človeško življenje (Ramovš, 2003).

Zelo pomembno je, da začnemo razmišljati, kako bi starejšim olajšali in olepšali starost,

ter jim omogočili kvalitetnejše življenje. Najboljše je vsekakor redno in pogosto

obiskovanje sorodnikov in prijateljev, kar pa je včasih težko izvedljivo. Ena od

možnosti je tudi stik z živalmi. Lahko so to periodični obiski živali drugih lastnikov,

1


lahko pa postane starostnik tudi sam skrbnik živali, ki potrebuje toliko oskrbe, kot jo je

starostnik še sposoben vsakodnevno nuditi. Druženje z živaljo, božanje in ljubkovanje

daje starejšim nežnost in toplino, ki jo še kako potrebujejo. Od druženja imajo psihične

koristi, pa tudi mentalno in čustveno zadovoljstvo. Odrasle živali dajejo starejšim

ljudem občutek varnosti, mlade živali pa jim obudijo spomine na mladost, dajejo

energijo za lažje spoprijemanje s tegobami in jih razveseljujejo podobno kot majhni

otroci (Marinšek in Tušak, 2007, str. 91-92). V mnogih študijah so življenje s hišnim

ljubljenčkom povezali z manj depresije in osamljenosti pri lastnikih. Raziskovalci so pri

osamljenih in socialno prikrajšanih starejših ljudeh opazili viden pozitiven čustven

odziv ob srečanju z živaljo.

Živali vsekakor pomagajo dvigniti kakovost posameznikovega življenja. Kadar so

primerne terapevtske živali postavljene v okolje, kjer so bolni, slabotni in umirajoči, je

njihova korist za posameznika večja, kot pa možnost za okužbo. Starejši ljudje zaradi

pogostih zdravstvenih težav dostikrat obiščejo bolnišnico, nekateri se morajo, zaradi

nezmožnosti za samostojno življenje, preseliti v dom za starostnike, kjer pa težko

vzpostavljajo socialne stike. V tujini imajo zato že domske živali, saj prisotnost živali v

bolnišnicah in domovih povečuje dovzetnost pacientov, jim pomaga, da se vključijo v

družbo, zmanjšuje občutke osamljenosti in zavrženosti, pomaga jim tudi, da so aktivni.

Obstajata dve organizirani dejavnosti s pomočjo živali: Terapija s pomočjo živali, v

angleškem originalu Animal Assisted Therapy (AAT), ki je bolj usmerjena in

načrtovana dejavnost, in aktivnosti s pomočjo živali, v originalu Animal Assisted

Activities (AAA). Terapija s pomočjo živali je usmerjena v določen cilj, v katerem je

žival, ki ustreza določenim kriterijem, enakovreden udeleženec procesa zdravljenja

(Marinšek in Tušak, 2007).

V Sloveniji se v bolnišničnem okolju ne poslužujejo aktivnosti in terapije s pomočjo

živali, razen na nekaterih pediatričnih oddelkih, saj se zdravstveni delavci še vedno

bojijo bolnišničnih okužb, zato živali na bolnišničnih oddelkih niso zaželene. V tujini pa

se aktivnosti in terapija s pomočjo živali veliko uporablja tudi v bolnišnicah in

zdravstvenih ustanovah. Tudi medicinske sestre sodelujejo pri aktivnostih in terapiji s

2


pomočjo živali. Vključevanje medicinske sestre v multidisciplinarni tim terapije s

pomočjo živali, pripomore h kakovostnejšemu okrevanju, rehabilitaciji in izboljšanju

zdravstvenega stanja pacientov. Osebje ustanov, kjer uporabljajo terapevtske ali domske

živali, poroča o tem, da jim živali ne prestavljajo nobenega dodatnega bremena, ravno

nasprotno, delo občutno olajšujejo (Marinšek in Tušak, 2007, str. 97).

Aktivnosti in terapija s pomočjo živali sta v Sloveniji že prisotni, vendar v manjšem

obsegu, kot bi si želeli strokovnjaki iz tega področja. Verjetno bodo terapije s pomočjo

živali v Sloveniji dobile večji zagon, ko bo dokazano, da ne izboljšujejo samo kakovosti

življenja, ampak pomagajo zniževati stroške zdravljenja in rehabilitacije.

2 NAMEN IN CILJI

2.1 Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti problem osamljenosti starejših ljudi, spoznati

aktivnosti in terapijo s pomočjo živali in poudariti pomen mnogih pozitivnih vplivov

živali na starejše ljudi.

2.2 Cilji

Cilji diplomskega dela so:

spoznati spremembe in potrebe v starosti;

predstaviti problem osamljenosti starejših ljudi v današnjem svetu;

predstaviti aktivnosti in terapijo s pomočjo živali;

poudariti pomen pozitivnih vplivov živali na starejše ljudi;

primerjati razširjenost in uporabnost aktivnosti in terapije s pomočjo živali pri nas in

po svetu.

3


3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

Zakaj je osamljenost pri starejših ljudeh v današnjem času tako razširjena?

Kako lahko aktivnosti in terapija s pomočjo živali vplivajo na kakovost življenja

starejših in na problem osamljenosti?

Kako razširjene so aktivnosti in terapija s pomočjo živali v Sloveniji?

4 METODOLOGIJA

4.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu smo uporabili opisno oziroma deskriptivno metodo dela na podlagi

strokovne literature, ki je dosegljiva v knjižnicah in bibliografskih zbirkah. Za iskanje

literature je bil izbran splošni iskalnik Google, pregledane so bile spletne strokovne

baze podatkov kot so Cobbis, Medline in Medscape. Ključne besede za iskanje virov so

bile: staranje, starostnik, osamljenost, aktivnost s pomočjo živali, terapija s pomočjo

živali, terapevtske živali. Analiza domače in tuje literature nam je omogočila

opredelitev teoretičnih izhodišč, ki smo jih predstavili v strukturni obliki, pridobljeni

podatki so bili sistematizirani, analizirani in vključeni v diplomsko delo. Na zastavljena

raziskovalna vprašanja smo odgovorili z analizo in primerjavo dosedanjih znanstvenih

spoznanj na področju aktivnosti in terapije s pomočjo živali.

4.2 Uporabljeni viri

Upoštevala se je predvsem novejša literatura od leta 2000 do leta 2012, zaradi

zanimivosti in strokovnosti pa se je med literaturo uvrstilo tudi nekaj starejših virov. Pri

4


izbiranju literature s področja aktivnosti in terapije s pomočjo živali je bil poudarek

predvsem na tistih virih, ki so izražali pogled na aktivnosti in terapijo s pomočjo živali v

povezavi s starejšimi ljudmi.

5 STAROST

Merila za starost so vse prej kot enotna. Mejniki, kot so na primer 50, 60 ali 65 let, so

dogovorjeni iz praktičnih razlogov, za določanje upokojitve. Svetovna zdravstvena

organizacija (WHO) se je odločila za 65 let in to mejo upošteva tudi večina

gerontologov (Pečjak, 2007, str. 13).

5.1 Staranje

Vsi ljudje se ne staramo enako, vsak doživlja staranje drugače, pri nekaterih je staranje

spontan proces, ki ga niti ne opazijo, drugi pa staranje in spremembe v starosti

prenašajo kot breme in se s tem težko soočijo. Staranje ni samo biološki proces, temveč

vplivajo nanj psihični, socialni, kulturni, ekološki in politični dejavniki (Ramovš, 2003,

str. 13).

Staranje je strnjen dinamični proces z nekaterimi pospeški in zastoji, poteka od rojstva

naprej, z najrazličnejšimi spremembami v strukturi organizma. Je neizogibno, pri vseh

živih bitjih.

Starost ljudi se povečuje, dvig skrajnih starostnih meja je posledica boljšega zdravja,

zdravstva, bivališč, higiene, prehrane in drugih življenjskih razmer. Leta pa ne morejo

biti zanesljivo merilo drugih vidikov starosti, enako stari ljudje se namreč lahko zdijo

različno stari. Iz tega lahko ugotovimo, da se biološka ura razlikuje od koledarske, še

bolj pa se med seboj razlikujejo enako stari ljudje glede na psihološke značilnosti

(Pečjak v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 83 ).

5


Pečjak (v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 84) opisuje tri vidike staranja:

koledarski oz. kronološki (rojstni datum) - poteka pri vseh ljudeh in v vsakem

življenjskem obdobju enako hitro, nanj človek nima vpliva;

biološki oz. funkcionalni (koliko človek zmore samostojno opravljati temeljna

življenjska opravila in koliko je zdrav) - funkcionalno se različni ljudje starajo

različno hitro, nanj ima človek velik vpliv z načinom svojega življenja;

psihološki oz. doživljajski (kako človek sprejema in doživlja svojo trenutno

starost in vse kar je povezano z njo) - tu so razlike med ljudmi največje, je

povsem odvisno od človeka samega.

Pečjak (v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 8) deli življenje po petdesetem letu v štiri

obdobja:

pozna srednja leta (50-60 let) - obdobje »neviht in stresov«;

mlajša starost (60-70 let) - obdobje prilagajanja na nove razmere;

srednja starost (70-80 let) - obdobje hitrejšega spreminjanja življenjskih

funkcij;

visoka starost (80-90 let) - obdobje pogoste oslabelosti.

Prehod v tretje življenjsko obdobje je za večino ljudi eden od najbolj bolečih prehodov.

Tu človeka čakajo travmatični dogodki in siloviti stresi, kot so odhod zadnjega otroka iz

družine, upokojitev in prej ali slej smrt enega od zakoncev. Nastopijo tudi finančne

težave, sprememba bivališča in osamljenost.

Kakovostna starost je v veliki meri odvisna od navad, sprejemanja in načina življenja že

v zgodnjih aktivnih letih. Splošni preventivni in drugi ukrepi, ter prizadevanja za zdrave

življenjske navade in zdrav način življenja, nas torej vodijo v zdravo staranje.

5.1.1 Fiziološke spremembe v starosti

Telesne starostne spremembe napredujejo postopoma in se ne izrazijo enako močno pri

vseh starejših. Stara se ves organizem, čeprav posamezni deli in organi različno hitro.

6


Nekatere spremembe spreminjajo videz in so opazne že na zunaj, druge pa se kažejo kot

spremembe v delovanju organov in telesni zmogljivosti

Koža

Najvidnejši del telesa je koža, zato so spremembe na koži hitro opazne. Odrasla oseba

»nosi« okoli 3 kg kože. Odlikuje jo velika občutljivost na dražljaje, elastičnost in

trajnost. Sestoji iz treh plasti: povrhnjice, usnjice in podkožja. Celice povrhnjice

neprestano nastajajo in propadajo, do sedemdesetega leta človek odvrže okoli 20 kg

kože. V starosti je propadanje hitrejše kot nastajanje, zato se koža tanjša, kar pripomore

h gubanju. Atrofija in nagubanost kože sta povezani z zmanjšanjem kakovosti in

količine vezivnega tkiva. Na koži rok, čela, tudi na hrbtu se pojavijo temnejše rjavkaste

lise starostnega barvila lipofuscina. Zaradi propadanja kapilar se spremeni barva kože;

postane rahlo rumena ali rožnata, mnoge žile postanejo vidne. Dlake pod pazduho in na

osramju se s starostjo izgubljajo, zgostijo pa se v nosu, v ušesih, pri ženskah na bradi,

pod nosom. Lasje posivijo, kar je eden od najbolj neizpodbitnih znakov staranja. Pri

moških se pojavi plešavost. Maščobno podkožno tkivo se s starostjo prerazporedi. S

staranjem se zmanjša tudi število, velikost in s tem aktivnost kožnih žlez (Pečjak, 2007,

str. 24).

Skeletno-mišične funkcije

Manj vplivajo na zunanji videz spremembe mišičnega tkiva in kostne mase, čeprav

lahko povzročijo nenavadno držo in hojo. Te spremembe lahko povzročijo bolečine,

zaradi njih se starostnik manj giblje. Pojavljajo se spremembe v konstituciji in postavi,

mišičje atrofira, kostnina je oslabljena. Z leti upada količina mineralov v kosteh, zato

kostno tkivo izgublja gosto zgradbo in čvrstost. Kosti postanejo šibke, fizične

obremenitve in udarci jih hitreje nalomijo ali zlomijo. Staranje ne prizanese kitam in

sklepom. V kitah se rahljajo vlakna kolagena in elastina, tako postanejo manj sposobne

prenašati pritiske. Pri sklepih se obrablja hrustanec in porablja tekočino za mazanje

kosti, ki se drgnejo. Zaradi sesedanja hrustanca v hrbtenici, spremenjene drže telesa,

nagnjenosti hrbtenice in ukrivljenosti kolen se zmanjša telesna velikost. Vsi ti pojavi

vplivajo na otrdelost organizma in otežujejo gibanje. Pešati začne tudi mišična moč,

7


zaradi zmanjševanja mišične mase. S staranjem se pomembno skrajšujejo reakcijski časi

in hitrost mišičnega reagiranja (Pečjak, 2007, str. 27)

Respiratorne funkcije

Število vdihov v minuti se zmanjšuje vse življenje. V starosti se zmanjša količina

absorbiranega kisika. Posebno nezadostna je izmenjava zraka v spodnjem delu pljuč.

Nezadostno oksidirana kri pa slabo prehranjuje tkivo, predvsem med fizičnimi napori. S

staranjem so opazne spremembe na torakalni steni in dihalnih poteh. Obseg prsnega

koša se zmanjša, je tudi slabše gibljiv, zaradi izgube prožnosti v steni prsnega koša.

Sapnični in bronhialni epitelij, ki ima nalogo zavračati prašne delce iz zgornjih dihalnih

poti, s staranjem propada, nadomesti ga vezivno tkivo (Pečjak, 2007, str. 31).

Kardiovaskularne funkcije

S staranjem se zmanjšuje elastičnost v vseh tkivih. V krvožilnem sistemu to najbolj

prizadene aorto in arterije, ki se odebelijo, njihov premer se zmanjša, stene pa postanejo

manj elastične in prilagodljive spremembam. Ena od posledic je zvišan krvni tlak, za

katerim trpi okoli 20 % starejših. S staranjem slabi tudi srčna mišica. Načrpa manj krvi

in postane manj sposobna, da priskrbi potrebni kisik. Zaradi odebeljenih sten ventrikla

se zaklopke ne zapirajo več tako tesno kot prej. Atrij se počasneje napolnjuje s krvjo,

pogostost srčnega utripa upade. S starostjo narašča tudi možnost za srčni in možganski

infarkt (Pečjak, 2007, str 30).

Gastrointestinalne funkcije

Počasi se nabirajo tudi spremembe v prebavnih organih. V ustih izločajo žleze slinavke

manj sline, zato postane ustna votlina bolj suha, šibkeje se občutijo okusne kvalitete. V

želodcu oslabijo gladke mišice, spremeni se sestava želodčne tekočine. V debelem

črevesju opešajo mišice, ki potiskajo vsebino naprej do danke, zato so starejši nagnjeni

k zaprtju oziroma obstipaciji. Pomembnejše spremembe nastopijo pri delovanju tankega

črevesja, kjer se zmanjša absorbcijska površina in upade sposobnost absorbiranja hrane

in drugih sestavin v krvni obtok. Pomembno se spremeni telesna teža. Pri moških

narašča do petdesetega leta, potem pa upada, še posebno po sedemdesetem letu. Pri

8


ženskah narašča do poznih šestdesetih let, potem upada nekoliko počasneje kot pri

moških (Pečjak, 2007, str 31).

Genitourinarne funkcije

S starostjo se krvni pretok skozi ledvice zmanjša, zato je »čiščenje« manj učinkovito,

odpadni produkti se prepočasi odstranjujejo. Zmanjšuje se tudi teža ledvic, atrofija je

najbolj izražena na območju skorje, število nefronov se zmanjša za polovico. V mehurju

oslabi vezivno tkivo in mišice, ki ga širijo in krčijo, kar lahko povzroči nepopolno

praznjenje mehurja. Kapaciteta mehurja s starostjo pada, frekvenca mikcije pa narašča.

Senzorni in živčni sistem tudi slabše »zaznava« potrebe z odvajanjem urina, zato lahko

pride do nehotenega mokrenja. Pri moških se pojavlja benigna hiperplazija prostate, ki

povzroča motnje pri mikciji (Pečjak, 2007, str. 32).

Čutila

S staranjem se splošno poslabša ostrina vida. Številne ljudi že pred štiridesetem letom

doleti daljnovidnost in morajo brati z očali. Tipičen starostni očesni pojav je siva mrena

(katarakta). Očesna leča postaja s starostjo rumenkasta, zato se zmanjša sposobnost

razlikovanja barv. Nič manj ni prizadet sluh, pri katerem se zniža občutljivost, zlasti na

visoke tone. Naglušnost je ena od tipičnih starostnih simptomov, pogosto je okvarjena

tudi zmožnost razumevanja govorjene besede.

Podobno upada občutljivost za okus, v starosti je potrebno več molekul okusne snovi,

da vzburijo okusni organ. Izguba prizadene vse vrste okusov in predel jezika ter ust

enakomerno. Občutljivost čutila za voh pade po petdesetem letu starosti, zaradi

vsesplošne atrofije olfaktornih žlez in nevronov. Tip je glede na pomembnost v

življenju tretji čut. V koži so čutnice tipa, temperature in bolečine. S staranjem čutnice

odmirajo, zato smo manj občutljivi na njihove dražljaje. Poškodujejo se tudi živčna

vlakna, ki prenašajo informacije s kože v možgane (Pečjak, 2007, str. 24).

Nevrološke funkcije

Mali možgani uravnavajo gibe in hojo, v njih v življenju propade okoli 25 % celic in

ena od posledic je, da se starejši ljudje gibljejo počasneje, težje ohranjajo ravnotežje in

pokončno držo, dostikrat padejo. Drobni gibi postanejo manj natančni. Zaradi propada

9


nevronov osrednjega živčnega sistema se s starostjo teža možganskega tkiva zmanjša.

Atrofira predvsem »bela substanca«, v visoki starosti pa tudi »siva substanca«.

Senzomotorične spremembe vplivajo na zmanjšan reakcijski čas, oslabljene reflekse in

spremembe proprioreceptorjev. Kljub vsemu, v starosti ostanejo kognitivne sposobnosti

zdravega posameznika nedotaknjene. Pojavljajo se manjše okvare kratkotrajnega

spomina, spremembe v spalnih vzorcih, raztresenost, komunikacijske motnje, povečana

incidenca za psihiatrične motnje, vendar do sprememb osebnosti v starosti normalno ne

prihaja (Pečjak, 2007, str 33).

Hormonske funkcije

Pri ženskah prihaja do največjih hormonskih sprememb v obdobju klimakterija.

Postopoma ugaša funkcija hormonskega sistema, delovanje hipofize, ščitnice, jajčnikov.

Spreminja se tudi endokrino delovanje trebušne slinavke, kar je očitni vzrok za pogosto

sladkorno bolezen v starosti. S staranjem progresivno usiha funkcija androgenih

hormonov ter uplahne dejavnost spolnih žlez. Predvsem pri ženskah se že med

štiridesetim in petdesetim letom občutno zmanjša izločanje estrogena (Pečjak, 2007, str.

35).

Imunski sistem

S starostjo pada delovanje imunskega sistema, kar vodi k povečanemu tveganju za

posamezne bolezni. Opazne so spremembe v delovanju T celic pomagalk, ki so

odgovorne za imunski odziv celic. S starostjo naraščajo tudi številna protitelesa, kar

poveča tveganje za razne avtoimune bolezni. Starejši ljudje so bolj podvrženi infekcijam

sečil, dihal in ran (Ihan, 2000, str. 26).

5.1.2 Psihološke spremembe v starosti

Psihološke spremembe so posledica starostnih sprememb v možganih in se kažejo v

zmanjševanju senzoričnih in intelektualnih funkcij. S starostjo se zmanjša zmogljivost

za duševno delo, miselni procesi se upočasnijo, pojavljajo se težave s spominom in

pozornostjo. Stari ljudje se hitreje utrudijo, spe manj trdno, bolj so podvrženi

10


emocionalnim motnjam, njihova percepcija je manj realna, zmanjšuje se tudi

sposobnost za prilagajanje novim okoliščinam. Na te spremembe vplivajo še mnogi

drugi dejavniki, kot so stopnja izobrazbe, inteligentnost, splošno zdravstveno stanje,

poklic, (ne)spodbujajoče okolje, samopodoba, odnos do življenja, okolja, sveta,

pozitivna naravnanost.

Spomin spada med najbolj prizadete psihične funkcije ali pa njegovo pešanje najhitreje

opazimo (Pečjak, 2007, str. 103). Starostna izguba spomina se kaže s pozabljanjem

imen, iskanjem denarnice, ključev, vendar ob tem starostnik popolnoma normalno

deluje, je samostojen pri vsakodnevnih opravilih, kot so umivanje, oblačenje, hranjenje.

Starejši ljudje tudi slabše ohranjajo in obnavljajo informacije iz bližnjega spomina. Na

starost se zmanjša mehanični spomin, ki pa ga nadomeščajo z razvitim logičnim

spominom. Človek naj bi ostal intelektualno in osebnostno ohranjen do smrti, če ne

pride do hujše duševne ali telesne bolezni, ki vpliva na kognitivne funkcije (Pečjak,

2007, str. 106).

Za tretje življenjsko obdobje je značilno polno stresov, kot so odhod zadnjega otroka,

smrt prijatelja ali zakonca, upokojitev, spremenjen telesni videz, upad telesnih in

razumskih funkcij, socialna izolacija in stigmatizacija, manjši dohodki in različne

degenerativne bolezni. Najhuje doživljajo starši odhod zadnjega otroka od doma, ker se

s tem njihova starševska vloga prekine. Ker v hiši ni več mlade osebe, se starša počutita

stara, ne glede na njuno koledarsko starost (Pečjak, 2007, str. 82). Stresom se starejši

ljudje težko prilagodijo, posledice so lahko hude in dolgotrajne negativne emocije, ki

poslabšajo njihovo telesno in duševno stanje (Pečjak, 2007, str. 148).

S staranjem se ne spreminjajo samo razumske funkcije, temveč tudi emocije, motivacija

in celostna osebnost. Emocionalne in osebnostne spremembe se pojavijo pri ženskah že

ob koncu srednjih let v zvezi z menopavzo, vendar so medosebne razlike velike.

Psihološke posledice so: depresija, tesnoba, razdražljivost, napadi strahu, spremembe

razpoloženja, slaba koncentracija, jok, upadanje spolne želje. Danes govorimo tudi o

moški menopavzi, ki se pojavlja počasi in postopoma med štiridesetim in petdesetim

letom. Mnogi znaki so podobni kot pri ženskah. (Glej Pečjak, 2007, str. 148.) Starejšim

11


ljudem se praviloma znižuje samopodoba, zlasti fizična in socialna. V ogledalu opažajo,

kako so se postarali, stikov z drugimi imajo vedno manj, prilagajajo se normam, ki

veljajo za starostnike, in se ocenjujejo glede na druge starostnike podobnih let. Na

starostno podobo zelo vpliva posameznikovo zdravstveno stanje. Bolezni jo znižujejo,

dobro počutje in zdravje pa zvišujejo (Pečjak, 2007, str. 74). Najpogostejše negativne

emocije v starosti so torej depresija, osamljenost, občutek nemoči in nebogljenosti.

Starejše osebe se dostikrat ne zavedajo, da jih muči depresija, njene znake imajo za

neizogibne spremljevalce staranja. Depresija ne pomeni kratkotrajne žalosti, ki jo

običajno doživljajo vsi ljudje. Pomeni dolgotrajno ali ponavljajoče se negativno

emocionalno stanje, ki ovira normalne aktivnosti starega človeka (King v: Pečjak, 2007,

str. 149). Vzroki za nastanek depresije so stres, smrt bližnjega, poslabšanje zdravja,

pojemanje fizične moči, izguba dela, upokojitev. Pogosto nastopi pomanjkanje

motivacije, nič več se ne izplača, ni več volje in vztrajnosti. Glavni znaki depresije so:

sprememba navad hranjenja, spanja, upad energije in trajajoča utrujenost. Starostniki z

depresijo, posebno moški, so pogosteje samomorilno ogroženi. Bolezen pomembno

vpliva na kakovost življenja starostnika in njegove družine.

Niso pa vse emocije v starejših letih tako izrazito neprijetne. V stiku z vnuki lahko

starejši ljudje doživljajo veselje in srečne trenutke, v njih vidijo svoje potomce in

njihovo življenje spet dobi smisel. Zadovoljstvo in pozitiven vpliv na počutje jim dajejo

tudi razni hobiji, druženje z živalmi, skupine za samopomoč, potovanja, sprehodi.

Potrebno je spodbujanje starejših, da aktivno preživijo svoj čas in se vključijo v različna

društva.

2.3 Osamljenost

Osamljenost je čustveno stanje, v katerem oseba občuti močna čustva praznine in

izolacije. Osamljenost je več kot samo želja po družbi nekoga drugega. Je občutek, da si

odrezan od ljudi ali odtujen od njih (Hvalič Touzery, 2006, str. 46).

12


V življenju občutek osamljenosti izkusi skoraj vsak človek, ne glede na to, koliko je

star. S trajno in hudo osamljenostjo po svetu živi mnogo ljudi. K osamljenosti so

nagnjeni tisti, ki imajo nizko samozaupanje, so razočarani, zapuščeni, trpinčeni, bolni

ali stari.

Osamljenost dostikrat ne ločimo od samote. Razlikujeta se v tem, da je občutek

osamljenosti neprijeten in mukotrpen. Bolečina zaradi osamljenosti človeka sili v

globoko žalost, jok, željo po smrti in celo v samopoškodbena vedenja. Občutek samote

je bolj nevtralen in pomeni predvsem odmaknjenost iz družbe. Res pa je, da samota v

veliko primerih botruje nastanku osamljenosti.

Pomembno je razlikovanje med osamljenostjo in samoto. V človekovi naravi je potreba,

da je včasih tudi sam. Samota je lahko pozitivna in prijetna izkušnja, če se zanjo odloči

posameznik sam (Hvalič Touzery, 2006, str. 47).

Ni vsaka osamljenost enaka, ne po nastanku in ne po intenziteti. Ločimo naslednje vrste

osamljenosti (Podnar in Torre, 2005):

situacijska osamljenost - najblažja oblika osamljenosti, kaže se kot začasna

odmaknjenost od bližnjih oseb zaradi zunanjih dejavnikov (bolezen, potovanje,

selitev). Občutek osamljenosti ni tako intenziven, po navadi ne ogroža resno

našega razpoloženja in zdravja;

kronična osamljenost - pojavlja se ne glede na zunanje okoliščine. Oseba

doživlja občutke hude osamljenosti, ne glede na to ali je v družbi, kjer se ne

počuti ugodno, ali ko je izven socialne okolice in ne zmore navezati ustreznih

medosebnih odnosov;

osamljenost med ljudmi - pojavi se, če oseba doživlja osamljenost, tudi kadar

je obkrožena z ljudmi. V takšnem primeru gre verjetno za depresijo, saj velik

odstotek osamljenosti nastane kot posledica depresivnosti, ki jo je vsekakor

potrebno ustrezno zdraviti. V to kategorijo uvrščamo tudi ljudi, ki jih njihovi

bližnji, s katerimi živijo, zapostavljajo in zanemarjajo.

13


Osamljenost s samoto poznamo v dveh oblikah:

o kot posledico pomanjkanja veščin za kontakte z ljudmi. Ta oblika je redka ter ob

ustreznem učenju medosebnih veščin in komunikacije hitro prinese želene

učinke;

o kot posledico preobčutljivosti za medosebne pritiske. Nekateri ljudje so že po

naravi veliko bolj občutljivi na stres v medosebnih odnosih, so tudi bolj pozorni

na neprijetne reakcije iz okolice, ki jih tudi bolj prizadenejo. So manj zmožni

videti lepe in prijetne strani medosebnih odnosov, čeprav si tega vseskozi želijo.

Stopnjo občutka osamljenosti bi lahko razdelili na:

blažjo stopnjo osamljenosti – pojavljajo se občutki dolgčasa, brezvoljnosti,

duševne otopelosti in nemira;

težjo osamljenost – s seboj prinaša hujše simptome, kot so potrtost, žalost,

obžalovanje, obup, brezup, občutki brez vrednosti, zapuščenost in odvečnost na

tem svetu (Podnar in Torre, 2005).

5.4.1 Osamljenost in starostnik

Človek predstavlja telesno in duševno celovitost. Torej se starostne spremembe kažejo

tudi v njegovi duševnosti.

Danes smo bolj pozorni na človekove potrebe, kakor smo bili nekoč, zato bolj vidimo in

občutimo tudi osamljenost, ki je drugo najpomembnejše čustvo v starosti. Razloge za to

lahko najdemo v tem, da je človek v obdobju starosti povezan z manjšim številom oseb,

ter da ga lahko spremlja občutek, da drugim ni več tako potreben kot nekoč. Pomemben

je tudi stik z svojci, saj je videvanje enkrat na teden premalo. Starostnik se lahko počuti

tudi osamljenega in odvečnega, če se mu vsiljuje stil življenja, ki mu je tuj.

Posameznik ne živi sam v svojem ožjem okolju, temveč v družbi, ki ga oblikuje od

rojstva do pozne starosti. Nekateri psihologi menijo, da ima človek čredni nagon oz.

nagon po družabnosti, a drugi, da je njegova družabnost posledica življenja v družbi.

14


Rad je v družbi drugih ljudi in težko prenaša samoto. Starejši ljudje so dostikrat izločeni

iz skupin, izločuje jih njihov življenjski položaj: odselitev otrok, upokojitev, ki jih izloči

iz delovne enote, s tem upade zanimanje za stroko in druge interese (Pečjak, 2007, str.

76).

Osamljenost v starejših letih razlagata dve teoriji: po prvi jih družba izolira,

diskriminira, izključuje in poriva v »kotičke«, po drugi se sami umikajo iz družbenega

življenja, ki jih odklanja ali se tako spremeni, da ne najdejo v njem več svojega kotička

(Pečjak, 2007, str.77).

Osamljenost je za starega človeka tako huda, kakor telesna podhranjenost. Tudi

posledice so podobne, začne hirati in napadejo ga bolezni, izgubi tek in spanec. Možen

odziv starega človeka na osamljenost pa je tudi, da začne duševno čedalje bolj životariti.

Osamljenost se premaga v bližini nekoga od svojih ljudi (Ramovš, 2003, str. 80).

Vzrokov za osamljenost je veliko. Določene telesne motnje so lahko vzrok za bolj ali

manj izraženo osamljenost. Naglušnost, težave z zobno protezo lahko povzročijo težave

s komunikacijo. Bolezni gibal in inkontinenca so pogostokrat vzrok, da se starostnik

začne izogibati prijateljev, ne zahaja rad v družbo in tako posledično izgublja stik z

okoljem. Pomembna prelomnica je tudi upokojitev, saj upokojenec ne ve, kam s prostim

časom, kar je lahko vir dolgočasja, nezadovoljstva. Značilna oblika osamljenosti je tudi

vdovstvo.

Oseba, ki živi osamljeno in nedejavno, se v začetku počuti zdolgočaseno in jezno. Ko se

to duševno stanje stopnjuje, postane starostnik še bolj pasiven, apatičen in neaktiven. V

starejših letih se ljudje velikokrat ozirajo v preteklost, listajo po družinskih albumih,

ocenjujejo uspehe in neuspehe. Uspehi prinašajo zadovoljstvo, neuspehi pa zagrenjenost

in umik samega vase (Pečjak, 2007, str.78).

Za premagovanje osamljenosti so zelo primerni konjički ter druženje z živalmi in skrb

zanje. Žival dela družbo človeku in mu predstavlja stik s svetom. Druženje, božanje in

ljubkovanje daje nežnost in toplino, ki jo starejši ljudje še kako potrebujejo. Od

druženja imajo psihične koristi, pa tudi mentalno in čustveno zadovoljstvo. Odrasle

15


živali dajejo starejšim ljudem občutek varnosti, mlade živali pa jim obudijo spomine na

mladost, dajejo energijo za lažje spoprijemanje s tegobami in jih razveseljujejo podobno

kot majhni otroci. Žival sicer ne more nadomestiti medčloveških odnosov, nudi pa

odnos, ki ga ljudje ne morejo: je ves čas z lastnikom, vedno vrača ljubezen, tiho

posluša, se ne prepira (Marinšek in Tušak, 2007, str. 91).

V mnogih študijah so življenje s hišnim ljubljenčkom povezali z manj depresije in

osamljenosti pri lastnikih. Živali poskrbijo za udobje svojega človeškega sopotnika, ter

ga tolažijo, in očitno služijo kot blažilec ali zaščita pred nesrečo (po Fine, 2000, str. 65).

5.4.2 Človekove potrebe v starosti

Dober pristop k razumevanju človeka so njegove potrebe. Kakovost človeškega

življenja se meri po tem, koliko in v kakšni medsebojni skladnosti so zadovoljene vse

njegove potrebe.

Pogosta današnja izkušnja je, da imajo stari ljudje dobro zadovoljene materialne

potrebe, so zdravi in duševno čili, vendar so nezadovoljni, ker so osamljeni in frustrirani

na področju medčloveških odnosov (Ramovš, 2003, str. 88).

Maslow (v Pečjak, 2007, str. 155) v svojem hierarhičnem modelu potreb razlikuje več

skupin oziroma ravni potreb. Najbolj temeljne so fiziološke, sem sodijo potrebe po

hrani, vodi, spanju, počitku in spolna potreba. Sledijo potrebe po varnosti, nato potrebe

po socialni pripadnosti, potrebe po spoštovanju in samospoštovanju. Na vrhu lestvice so

potrebe po samoaktualizaciji, kamor sodi izpopolnjevanje samega sebe, avtonomnost,

uresničitev svojih možnosti, potencialov in ustvarjalnost. Potrebe, ki so na vrhu lestvice,

posameznik zadovolji kasneje v življenju, najkasneje potrebe po samoaktualizaciji.

Ob prehodu v tretje življenjsko obdobje sta močno ogroženi potrebi po varnosti in

socialni pripadnosti. Pri starih ljudeh se poraja občutek, da so ogroženi in od drugih

zapuščeni. Zdrav star človek je lahko povsem na tleh, ker nima nikogar, ob katerem bi

se počutil sprejeto, nikogar, ki bi prisluhnil njegovi besedi in cenil njegove življenjske

16


izkušnje. Potreba po osebnem medčloveškem odnosu je pri današnjih starostnikih med

najmanj zadovoljenimi.

Če se ljudje pred upokojitvijo, ko so še v ekonomsko in psihosocialno stabilni situaciji,

ne pripravljajo na življenje po upokojitvi, zelo obrambno reagirajo na svoje okolje in

ljudi. Izgubijo zaupanje v druge in se ne znajdejo v novi situaciji. Pomembno je, da se

stari ljudje naučijo na nov način zadovoljevati svoje temeljne potrebe in sproti ohranjajo

svoje ravnotežje. Če v tem ne uspejo, postanejo vedenjsko in čustveno moteni in se

zapirajo vase (Marinšek in Tušak, 2007, str. 86).

Dobro je, če imajo kakšno skrb, vsakodnevno opravilo, kakšen hobi, krožek, srečanje z

upokojenci, skrb za vnuke, pravnuke, skrb za živali. Karkoli, da se počutijo koristne. V

splošnem je dokazano, da pri tistih ljudeh, ki so do poznih let v službi in v neprestanem

intelektualnem delu, miselne funkcije kasneje upadejo. Tisti, ki so neprestano v fizični

kondiciji, pa so dlje gibčni in imajo manj težav zdravjem. To pomeni, da je prav, da

imajo starejši ljudje vsakodnevne skrbi in opravila, če le-ta niso pretežka za njihove

telesne in psihične sposobnosti in zdravje. To jih ohranja dalj časa vitalne, polne

energije, s pozitivnim gledanjem na starost.

6 AKTIVNOSTI IN TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI

Pod aktivnosti oziroma terapijo s pomočjo živali se razumejo vsa dejanja, pri katerih se

z načrtno uporabo živali doseže pozitivne odzive pri uporabniku.

Aktivnosti in terapija s pomočjo živali temeljijo na odnosu med človekom in živaljo. V

tovrstne aktivnosti in terapije so lahko vključene skoraj vse živalske vrste. Področje

izvajanja aktivnosti in terapije s pomočjo živali je široko v smislu preventive, podpore,

družabništva ali prave terapije.

17


6.1 Aktivnosti s pomočjo živali

Aktivnosti, kjer sodelujejo živali (ang. Animal assisted activity, AAA, slo. ASŽ), dajejo

možnost za motivacijske, izobraževalne, sprostitvene in terapevtske koristi, ki

izboljšujejo kvaliteto življenja. ASŽ so postavljene v določeno okolje s posebej

izučenimi strokovnjaki in tudi prostovoljci v povezavi z živalmi, ki ustrezajo določenim

kriterijem (Marinšek in Tušak, 2007, str. 136).

Aktivnosti s pomočjo živali temeljijo na stiku človeka z živaljo, v splošnem so to »meet

and greed« (spoznaj in pozdravi) aktivnosti, ki vključujejo živali, ki obiskujejo ljudi

(Ambasadorji nasmeha, 2004). Enake aktivnosti se lahko ponavljajo z različnimi ljudmi,

za razliko od terapevtskega programa, ki je oblikovan za določeno osebo s povsem

specifičnim zdravstvenim stanjem (Marinšek in Tušak, 2007, str. 136).

Bistvene značilnosti aktivnosti s pomočjo živali so:

specifični cilji zdravljenja niso oblikovani za vsak obisk posebej;

specialistom in prostovoljcem na tem področju ni potrebno beležiti poteka obiska;

potek obiska je spontan in traja tako dolgo, kolikor je v določenem trenutku

potrebno (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Primer aktivnosti s pomočjo živali

skupina prostovoljcev pripelje svoje živali (psa, mačko) enkrat na mesec v dom

starostnikov. Obisk poteka v večji skupini s točno določenimi navodili in s pomočjo

domskega osebja, ki vodi evidenco, kdo od starostnikov je bil obiskan. Zdravstveno

osebje je prisotno pri teh obiskih, vendar ne gre za nikakršne cilje zdravljenja, ki naj bi

jih dosegli s prisotnostjo živali. Zabeležijo si še čas prihoda in odhoda (Ambasadorji

nasmeha, 2004).

18


2.4 Terapija s pomočjo živali

Terapija s pomočjo živali (ang. Animal-assisted therapy, AAT, slo. TSŽ) je usmerjena v

določen cilj, v katerem je žival, ki ustreza določenim kriterijem, enakovreden

udeleženec procesa zdravljenja. Izvajajo jo posebej za to izučeni strokovnjaki,

namenjena je splošnemu izboljšanju človekovega fizičnega, socialnega, čustvenega in

miselnega oziroma intelektualnega funkcioniranja. Lahko se izvaja v različnem okolju,

na individualni ali skupinski ravni. Celoten proces se dokumentira, tako kot pri vseh

terapevtskih posegih, na koncu se ovrednoti učinkovitost terapije tako, kot zahtevajo

standardi (Marinšek in Tušak, 2007, str. 140).

TSŽ je uporabljanje živali kot terapevtskega načina za pospeševanje zdravljenja

oziroma rehabilitacije bolnikov z akutnimi ali pa kroničnimi boleznimi. TSŽ omogoča

terapevtu, da naenkrat vpliva na več funkcionalnih ciljev, lahko se osredotoči na

povečevanje bolnikove moči, povečevanje njegove vztrajnosti, stopnjo gibljivosti

sklepov, ravnotežja, okretnosti in pozornosti. Hkrati lahko pride tudi do izboljšanja na

psihičnem področju – na primer: grajenje odnosov, povečevanje zaupanja, motiviranost,

zmanjševanje stresa. TSŽ je formalen program zdravljenja, kjer je določenemu pacientu

dodeljena določena žival z vodnikom. Vodnik živali in terapevt se najprej dogovorita za

točno določene cilje, ki morajo biti doseženi in naredita načrt, kako te cilje doseči. Tu

gre za konkretne cilje in za merjenje napredka v doseganju teh ciljev (Marinšek in

Tušak, 2007, str. 140).

Pri terapiji s pomočjo živali so živali izbrane pod strogimi kriteriji, posebej izšolane za

spremljanje svojih lastnikov na obiskih v različnih ustanovah, poleg tega so še redno

veterinarsko pregledane, izšolane za poslušnost, uspešno so morale zaključiti poskusno

dobo v različnih socialnovarstvenih in zdravstvenih ustanovah. Živali, ki so namenjene

za terapijo s pomočjo živali, uporabljajo strokovnjaki pri zdravljenju. Cilji, ki jih določi

strokovni tim glede na potrebe posameznika, so vnaprej določeni in namenjeni kot

pomoč pri doseganju optimalnega učinka zdravljenja.

19


Terapija s pomočjo živali se vedno izvaja pod nadzorom strokovnjaka s področja

zdravstva ali socialnega dela. Ta oseba je lahko zdravnik, delovni terapevt,

fizioterapevt, medicinska sestra, socialni delavec, logoped, psihiater. Vodnik živali je

lahko strokovna oseba ali pa prostovoljec, ki ga obvezno spremlja strokovna oseba. O

terapiji s pomočjo živali govorimo takrat, ko strokovna oseba žival uporablja na

področju svoje stroke (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Bistvene značilnosti terapije s pomočjo živali:

za vsakega posameznika so predvideni specifični cilji;

proces se beleži, dokumentira;

proces se vrednoti (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Pri TSŽ cilje delimo na fizične oziroma telesne, mentalne, izobraževalne in

motivacijske. Sledi nekaj primerov ciljev TSŽ.

Fizični cilji:

izboljšanje fine motorike;

izboljšanje upravljanja invalidskega vozička;

izboljšanje ravnotežja.

Mentalni cilji:

povečanje medsebojne komunikacije med člani skupine;

povečanje pozornosti (pozorno poslušanje, vztrajanje pri nalogi);

razvoj sprostitvenih in razvedrilnih spretnosti;

izboljšanje samopodobe, povečevanje samozaupanja;

zmanjševanje strahu, zaskrbljenosti;

zmanjševanje občutkov osamljenosti.

Izobraževalni cilji:

povečanje besednega zaklada;

pomoč pri dolgoročnem in kratkoročnem spominu;

izboljšanje poznavanja pojmov, kot so velikost ali barva.

20


Motivacijski cilji:

izboljšanje pripravljenosti za sodelovanje v skupinskih aktivnostih;

izboljšanje medosebne interakcije;

izboljšanje interakcije z osebjem;

povečanje aktivnosti (po Ambasadorji nasmeha, 2004–2011).

Primer terapije s pomočjo živali

prostovoljec pripelje svojega psa v dom starostnikov, kjer skupaj z delovnim

terapevtom pomagata starostniku, ki s težavo opravlja naloge fine motorike. Za

izboljšanje uporabnikove fine motorike si terapevt pomaga z zaponkami na povodcu in

ovratnici. Starostnik sam odpira posodo s priboljški in daje majhne koščke hrane psu

(Ambasadorji nasmeha, 2004).

2.5 Razlike med aktivnostmi in terapijo s pomočjo živali

Marinšek in Tušak (2007, str. 141) o razlikah ugotavljata, da so sicer pri ASŽ in TSŽ

živali enako izbrane pod strogimi kriteriji, posebej izšolane za spremljanje svojih

lastnikov na obiskih v različnih ustanovah. Poleg tega so še veterinarsko pregledane,

izšolane za poslušnost, uspešno pa so morale zaključiti še poskusno dobo v različnih

socialnovarstvenih in zdravstvenih ustanovah. Razlike so, da ASŽ ponuja različne

možnosti za učenje, rekreacijo in motivacijo za izboljšanje kvalitete življenja

uporabnikov. Glavni cilj programa je socializacija. Živali, namenjene za TSŽ,

uporabljajo pri zdravljenju strokovnjaki. Cilji, ki jih določi strokovni tim glede na

potrebe posameznika, so vnaprej določeni in namenjeni kot pomoč bolnikom pri

doseganju optimalnega učinka. Oba avtorja se strinjata, da je ASŽ in TSŽ na prvi

pogled težko razlikovati.

21


2.6 Koristi in prednosti aktivnosti in terapije s pomočjo živali

Terapija s pomočjo živali vpliva tako na telesni, psihični in socialni nivo.

Telesni nivo: znižanje krvnega tlaka in frekvence bitja srca, globlje dihanje, povečanje

apetita, sprostitev mišic, lajšanje bolečin, krepitev imunskega sistema, bolj zdrav

življenjski slog, manjša poraba protibolečinskih zdravil (Fine, 2006, str. 49).

Psihični nivo: sredstvo za motivacijo, zmanjšanje napetosti, tesnobnosti, depresivnosti,

boljša samopodoba, občutek sprejetosti, varnosti, »brezpogojna ljubezen«, usmerjanje

pozornosti, pomiritev, čustveni katalizator, prehodni objekt (Fine, 2006, str. 50).

Socialni nivo: izboljša in poveča komunikacijo (žival kot predmet pogovora), manjši

občutek osamljenosti, več stika z zunanjim svetom, postavljanje meja (ibid., 50).

Študije dokazujejo, da naveza človek - žival prinaša tako fizične kot psihološke koristi

za človeka. Connor in Miller (2000) ugotavljata, da ima uporaba hišnih ljubljenčkov na

oddelkih intenzivnih enot pomirjujoč vpliv na paciente. Pospešuje razmišljanje,

pozitivno čustvovanje, izboljšuje samopodobo, zagotavlja občutek varnosti in

sprejetosti. Medicinske sestre uporabljajo terapijo s pomočjo živali v predoperativnih

oddelkih, da znižajo predoperativno anksioznost, izboljša se pozitivna naravnanost

pacienta, potreba po predoperativnih zdravilih se zmanjša.

Raziskave za ljudi, ki potrebujejo dolgoročno oskrbo in zdravstveno nego, kot na primer

v domovih za starejše občane in drugih ustanovah, so potrdile, da se po terapiji s

pomočjo živali ljudje počutijo manj osamljene. Moški, ki so potrebovali dolgotrajno

oskrbo, so postali po terapiji s pomočjo živali verbalno bolj dejavni (Velde et.al., 2005,

str. 45).

Fiziološke koristi stika z živaljo

Stik z živaljo pozitivno vpliva na osnovne funkcije našega telesa. Večina ljudi se ob

prisotnosti živali lažje in bolj sprosti, kar je za današnjega človeka, ki je pogostokrat

22


pod močnim stresom, pomembno spoznanje. V takih primerih pride do zmanjšanja

hitrosti srčnega utripa in znižanja krvnega tlaka. Celo opazovanje rib, ki plavajo v

akvariju, lahko deluje pomirjujoče in zmanjšuje stres (Delta Society, 2008).

Razvijanje sposobnosti empatije

Empatija je zmožnost posameznika, da zazna in razume občutje ter razmišljanja druge

osebe, vendar se z njo ne poistoveti. Ljudje v domovih, kjer hišno žival obravnavajo kot

člana družine, so sposobni več empatije, kot ljudje v domovih brez hišne živali. Pri

živalih obstaja preprosto pravilo: kar vidiš, to dobiš. Ljudje niso tako neposredni.

Razumeti živalska čustva je lažje kot dognati človeška čustva, saj so živali resnično

iskrene in živijo za trenutek (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Izboljšanje socialnih veščin

Živali so odlični promotorji za vzpostavljanje kontaktov in s tem izboljšanje možnosti

za komunikacijo ter navezovanje stikov. Žival ni samo nekdo, s komer se lahko

pogovarjamo, o njih se lahko tudi kramlja. V različnih ustanovah, kjer izvajajo

aktivnosti in/ali terapijo s pomočjo živali, je možnost za nova poznanstva in prijateljstva

še večja, saj ogromno ljudi želi sodelovati pri skrbi za žival, zato je več možnosti, da

navežejo stike (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Raziskave so pokazale, da je ob obisku živali v zdravstvenih ustanovah veliko več

interakcij med ljudmi, kot med katero koli drugo terapijo ali razvedrilnim programom.

Živali spodbujajo interakcije med uporabniki terapije, med uporabniki terapije in

osebjem, med uporabniki terapije, osebjem in družino ali drugimi obiskovalci. Osebje

pravi, da je lažje komunicirati s pacienti med obiskom živali in po njem. Veliko

sorodnikov pride ravno med prisotnostjo živali in vsi pravijo, da je to zelo primeren

trenutek za obiske (Marinšek in Tušak, 2007, str. 145).

Izboljšanje sposobnosti skrbi zase

V enotah, kjer živijo ljudje z različnimi potrebami (domovi za starostnike, zavodi,

zapori, bolnišnice), se po uvedbi terapevtskih živali pomembno izboljša samostojnost v

skrbi zase. Lažje se je na novo ali ponovno naučiti skrbeti zase skozi skrb za žival.

23


Splošne potrebe živali in ljudi se ne razlikujejo veliko: vsi potrebujemo hrano, vodo,

varno okolje, primeren prostor za življenje, primerno higieno, primerno skrb za zdravje

in seveda interakcije z drugimi (prijateljstvo, družbo in naklonjenost). S skrbjo za

zagotavljanje teh nujno potrebnih stvari za ljubljeno žival, uporabniki lažje in hitreje

spoznajo, da tudi oni potrebujejo podobne stvari. Tako postanejo samostojnejši pri skrbi

zase. Ker je debelost visoko na lestvici vzrokov za različne smrtno nevarne bolezni, je

izrednega pomena tudi dejstvo, da živali pripomorejo tudi k zmanjšanju telesne teže

(Cusack in Smith, 1984, str. 35).

Občutek varnosti in zaščite

Živali vlivajo ljudem občutek varnosti, kadar so prisotne. Živali bolj in prej začutijo

spremembe, neznane zvoke ter druge vibracije, katerih ljudje sploh ne moremo zaznati.

Živali fizično poskrbijo za našo varnost s svojim oglašanjem ali govorico telesa. Gre pa

tudi za globlji psihični pomen vpliva živali na občutek varnosti, predvsem pri tistih, ki

živijo sami ali se kako drugače počutijo osamljene. Prisotnost vsaj nekoga (živali) jim

namreč daje občutek, da niso sami. Ljudje se počutimo bolj varne, kadar nismo sami

(Cusack in Smith, 1984, str. 37-38).

Sprejemanje

Živali sprejemajo človeka brezpogojno in ne poznajo nobenih predsodkov. Ne zanima

jih, kako je človek videti, ali ima obe roki ali samo eno, ali vidi ali je slep, še manj jih

zanimajo vrednostno opredeljene kategorije. Njihovo sprejemanje je brez obsojanja in

ni obremenjeno s psihološkimi igricami, ki jih po navadi igrajo ljudje. Odnos živali do

človeka ni preračunljiv, brezpogojno so vdane človeku. Zaradi tega je terapija z živalmi

toliko bolj uspešna, namreč vsak lahko v živali najde sočutje, prijateljstvo, družbo,

poslušalca, zaveznika (Marinšek in Tušak, 2007, str. 143).

Razvedrilo

Najmanj kar lahko žival prispeva je, da že samo z svojo prisotnostjo ponudi neko vrsto

razvedrila. Celo ljudje, ki ne marajo živali, uživajo ob gledanju živali. Še posebej v

ustanovah, kjer so ljudje primorani ostati dalj časa, je opaziti, da vsakdo najde nekaj

razvedrila ob obisku živali. Med dolgotrajno hospitalizacijo lahko obisk živali pomeni

pomembno razvedrilo. Enako tudi tistim, ki živijo v različnih zavodih in domovih za

24


starostnike. Prisotnost živali povečuje komunikacijo med ljudmi, vzbuja spomine in

spodbuja razmišljanje. V morečih situacijah živali razvedrijo atmosfero, spodbujajo

smeh in igro (Marinšek in Tušak, 2007, str. 143).

Živali so zelo zabavne, lahko jih naučimo različnih trikov, ki jih bodo vedno

pripravljene pokazati in nas s tem osrečiti, poleg tega je njihovo naravno obnašanje za

človeka samo po sebi komično. Živali uživajo v družbi ljudi in so zadovoljne, da lahko

ustrežejo kadar koli. V zavode, bolnišnice in druge ustanove za ljudi s posebnimi

potrebami prinašajo raznolikost, saj tam dnevi sicer potekajo rutinsko (Cusack in Smith,

1984, str. 40-41).

Osredotočanje na okolico

Posameznikom, ki trpijo za katero koli mentalno boleznijo ali imajo izredno nizko

samopodobo, živali lahko pomagajo s tem, da jih osredotočajo na okolico. Namesto da

bi razmišljali in govorili o sebi in svojih težavah, opazujejo in se pogovarjajo z ali o

živalih (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Za vsakega posameznika je izrednega pomena, da se nauči, da mora skrbeti za rast in

razvoj drugega živega bitja. Ta skrb za drugega ni prirojena, ampak je človekova

priučena lastnost (Marinšek in Tušak, 2007, str. 145).

Medsebojni odnosi

Živali imajo sposobnost odpiranja kanalov čustveno varne in negrozeče komunikacije

med uporabnikom in terapevtom. Pri terapijah živali pomagajo ustvariti čustveno varno

ozračje. Prisotnost živali odpira poti skozi človekovo prvotno zadržanost. Posebno

otroci največkrat projicirajo svoje občutke in izkušnje na živali (Ambasadorji nasmeha,

2004–2011).

Fizični kontakt, dotik

Danes je veliko znanega o vplivu dotikov na zdravljenje. Številni terapevtski pristopi se

tega zavedajo in temu posvečajo precejšnjo pozornost. Otroci, ki se jih nihče ne dotika,

se ne razvijejo normalno. Stari ali osameli posamezniki so mnogokrat na tem področju

25


nepotešeni. Za nekatere ljudi dotikanje drugega človeka ni sprejemljivo, topel »kosmat«

dotik živali pa je. V bolnišnicah, kjer je večina dotikov bolečih in neprijetnih, je dotik

živali prijeten in varen (Marinšek in Tušak, 2007, str. 144).

Obstaja veliko programov za ljudi, ki so bili fizično ali spolno zlorabljeni, kjer

terapevtom in prostovoljcem ni dovoljeno dotikanje varovancev. V takšnih primerih je

možnost držanja, objemanja in dotikanja živali neprecenljive vrednosti za ljudi, ki v

nasprotnem primeru ne bi imeli možnosti izkusiti pozitivnega in primernega fizičnega

kontakta.

2.7 Ustanove, v katerih se lahko izvajajo aktivnosti in terapija s pomočjo živali

Domovi za starostnike

Za večino ljudi je odhod v dom za starostnike stresen, zato je obisk živali zanje zelo

koristen, saj družba živali, božanje in pestovanje zmanjšujejo stres ter njegove učinke.

Glede na težave in potrebe ljudi v domovih, aktivnosti in terapija s pomočjo živali

nudijo idealne možnosti za socialno interakcijo in neprestano senzorno stimulacijo.

Redno tedensko delo drži ljudi v stiku, prisiljeni so, da sledijo dnevom in poteku dneva,

da vedo, kdaj in katero uro pride žival. Tu gre za dolgoročno skrb za stare ljudi, za to,

da občutijo varnost v oskrbi in da je njihovo počutje dobro v telesnem, socialnem in

psihološkem pogledu. Interakcije starostnikov z živalmi ugodno delujejo na krvni

obtok, upadeta krvni pritisk in pulz, zmanjšujejo se efekti stresa. Poleg tega pridobivajo

na zaupanju, zadovoljstvu, občutku varnosti, povečuje se njihova pozornost in

sposobnost daljše koncentracije, izboljšuje se komunikacija in prihaja do zmanjšanja

depresivnosti. Nenazadnje pa starostniki pridobijo nekoga, ki jim za nekaj časa dela

družbo. Dejstvo je, da vsi ne marajo živali, zato je pomembno, da terapevti in drugi

sodelujoči raziskujejo in se pogovarjajo z varovanci, da ugotovijo, kdo si želi sodelovati

pri tovrstni terapiji ali aktivnostih (Marinšek in Tušak, 2007, str. 153).

26


Bolnišnice

V državah (Avstrija, Italija, Anglija), kjer sta terapija in aktivnosti s pomočjo živali

razširjeni ter bolj razviti, ju uporabljajo tudi v bolnišnicah. Tu gre za številne koristi

stika med bolniki in živaljo. Izboljšajo se morebitne težave v komunikaciji, socialne

interakcije, izboljša in poveča se gibljivost, samopodoba, motorične sposobnosti,

spomin, reducira se tudi stres. Še posebne koristi imajo bolniki z anksioznostjo,

hiperaktivni, bolniki s kroničnimi in hudimi bolečinami in tisti z visokim krvnim

pritiskom. Velikokrat je tistim, ki prihajajo k bolniku na obisk, ali so z njim kakor koli v

stiku, nelagodno, če bolnik kašlja, se trese, slini ali bruha. Živalim je vseeno. Človeka

sprejemajo brezpogojno, se mu pustijo božati in ljubkovati. S tem bolnika sprostijo,

pomirijo in mu lajšajo občutek osamljenosti (Marinšek in Tušak, 2007, str. 153).

Šole

Šola je eno zelo široko področje, kjer lahko terapija in aktivnosti s pomočjo živali zelo

učinkovito in uspešno delujeta. V tujini, pa tudi v Sloveniji, uspešno delajo z

avtističnimi otroci, prav tako se pokaže opazen napredek pri otrocih s čustvenimi in

telesnimi problemi. Posebna učinkovitost se pokaže pri vse vrstah zlorabljenih in

zanemarjenih otrocih. Otroci, ki zaradi različnih razlogov niso sposobni nežnosti in

kontrole ter reguliranja svojega vedenja, preko živali začenjajo razvijati empatijo in jo

prenašati na druge. Njihovo samozaupanje v stiku z živaljo narašča in na tak način

razvijejo tudi večjo zaupanje pred novimi nalogami (Marinšek in Tušak, 2007, str. 154).

Psihiatrične ustanove

Uporaba živali v psihiatričnih ustanovah nudi možnost kreiranja socialnih interakcij pri

posameznikih, ki se stikov z drugimi ljudmi izogibajo. Marinšek in Tušak (2007, str.

155) poročata, da se tisti pacienti, ki imajo stike z živaljo, manj nagibajo k samomoru in

so manj nasilni od tistih, ki stikov z živaljo nimajo. Pri prvih se poveča tudi sposobnost

empatije. Opazili so, da se ob prisotnosti živali zmanjša tudi hrupno oglašanje

pacientov, poleg tega le-ti bolje in več sodelujejo z bolnišničnim osebjem.

27


Zapori

V zaporih določeni programi vključujejo zapornike, da učijo pse za vodnike slepih,

obstajajo pa še drugi programi z vključitvijo živali. Pokazalo se je, da se pri vseh

zapornikih, ki so v stiku z živaljo, pomembno zmanjšuje stopnja depresivnosti. Jetniki

spoznajo vzgojno vlogo, naučijo se odgovornosti, samostojnosti in kontroliranja

lastnega vedenja. Ti zaporniki imajo veliko manj prekrškov, manj sporov, manj zlorab,

in kar je najpomembnejše, poveča se sposobnost njihovega obvladovanja (Marinšek in

Tušak, 2007, str. 156).

Cusak je že v 80-ih letih, v zgodnjih fazah razvoja tega področja, govoril, da živali

lahko pomembno vplivajo na različne skupine ljudi v družbi, kot so na primer zaporniki,

bolniki v psihiatričnih bolnišnicah, starejši v domovih za ostarele. Njegovi zaključki so

nesporni, aktivnosti s pomočjo živali v domovih za starejše in podobnih institucijah

pomagajo, da se varovanci spet počutijo kot ljudje – to pa je prva stopnja na poti k

ozdravitvi in k spremembi.

2.8 Neprimerna uporaba aktivnosti in terapije s pomočjo živali

Kljub vsem ugodnim učinkom pa aktivnosti in terapije s pomočjo živali niso vedno

primerne za vsako situacijo. Poznamo več vzrokov, ko aktivnosti in terapije s pomočjo

živali niso primerne.

Vzrok za neprimerno uporabo aktivnosti in terapije s pomočjo živali so lahko

uporabniki:

kadar je žival vzrok za rivalstvo in tekmovanje v skupini;

kadar nekdo postane posesiven in namerava posvojiti žival, ki ga obiskuje;

kadar lahko zaradi neprimernega rokovanja, izbire živali ali pomanjkanja nadzora

pride do različnih poškodb;

kadar ljudje s poškodbo možganov, razvojnimi nepravilnostmi ali senilnostjo dražijo

žival, ne da bi se tega zavedali;

28


kadar ljudje z nerealnimi pričakovanji mislijo, da jih žival zavrača, kar lahko še bolj

poglobi njihovo slabo samopodobo;

kadar alergije na živali povzročijo težave z dihanjem kot na primer astmo;

kadar se nekdo boji določene živali; zaradi različnih kulturnih ozadij, lahko ljudje

različno sprejemajo določene vrste živali (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Vzrok za nepravilno uporabo aktivnosti in terapije s pomočjo živali so lahko

zdravstveni delavci ali osebje (aktivnosti in terapije s pomočjo živali imajo za

neprimerne v naslednjih primerih):

kadar ne smejo sodelovati pri odločitvah poteka procesa ASŽ/TSŽ ali nimajo

ustreznih napotkov;

nekateri štejejo prisotnost živali v ustanovi za popolnoma neprimerno;

nekateri ne marajo živali ali se jih celo bojijo;

zdravstveni delavci in osebje so lahko alergični na živali (Ambasadorji nasmeha,

2004).

Vzrok za neprimerno uporabo aktivnosti in terapije s pomočjo živali je lahko institucija

(aktivnosti in terapije s pomočjo živali imajo za neprimerne v naslednjih primerih):

kadar gre za pravno odgovornost za nesrečo ali poškodbo, v katero je vpleten

pacient ali nekdo od osebja;

kadar je potrebno premagati legalne prepreke;

kadar gre za vprašanje hrupa, sanitarnih ukrepov, bolezni ter ostalih

okoljevarstvenih skrbi;

kadar je potrebno pretehtati stroške (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Vzrok za neprimerno uporabo aktivnosti in terapije s pomočjo živali je lahko žival

(aktivnosti in terapija s pomočjo živali je neprimerna za živali):

kadar lahko pride do poškodb zaradi grobega ravnanja ali s strani druge živali;

kadar ne moremo zagotoviti osnovnega dobrega počutja živali (to vključuje

veterinarsko oskrbo, dostop do vode in površine za razgibavanje);

kadar žival ne uživa v obiskih (Ambasadorji nasmeha, 2004).

29


2.9 Terapevtske živali

Terapevtske živali lahko uporabljamo na tri načine:

živali se uporabljajo kot spremljevalci za osebe, ki živijo same doma, bolj neodvisne

ali v prilagojenih okoliščinah;

živali se uporabljajo v ustanovah, kjer pomagajo pri spodbujanju ali so

spremljevalci oseb;

živali privedejo v ustanovo, kjer pomagajo pri spodbujanju različnih interesov ter

komunikaciji (Velde et al., 2005).

Pri izboru živali se upoštevajo številni dejavniki in okoliščine ter namen, ki ga z izbrano

živaljo želimo doseči. Pomembno je da se vprašamo ali bo žival občasni obiskovalec ali

stalni sopotnik v nekem konkretnem primeru. Če naj bi bila žival stalni sopotnik,

moramo vedeti, ali si ta posameznik sploh želi določeno žival, ali je sposoben in

pripravljen skrbeti za njo in ali ima sploh osnovne pogoje za to. Izbor je odvisen tudi od

tega, ali želimo, da bi žival povečala občutek varnosti posameznika, ali pa naj žival

prispeva k fizični vadbi posameznika oziroma k povečanju telesne kondicije. Zato

moramo pri izbiri zelo dobro poznati posamezne vrste živali, njihove fizične in duševne

značilnosti. Potrebno je poznati tudi osebnost posameznikov, ki bodo s tako izbrano

živaljo prihajali v stik. Tudi pri živalih govorimo o karakternih značilnostih in

temperamentu (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 105).

Kar nekaj živalskih vrst je bilo uspešno vključenih v programe aktivnosti in terapije s

pomočjo živali. Pri nas v Sloveniji se večinoma uporabljajo psi, konji in mačke. Vsaka

vrsta ima svoje sposobnosti in s tem tudi prednosti ter slabosti za uvajanje v aktivnosti

in terapijo s pomočjo živali.

Psi

Pes je med vsemi živalmi človekov najzvestejši spremljevalec oziroma sopotnik. Psi so

izjemno različni, od zelo velikih do zelo malih. So bolj dnevne živali, spijo lahko

podnevi ali ponoči. Njihov spanec je kratek, rahel, prebudi jih vsak najmanjši šum. Zelo

hitro se navadijo na čistočo, med vsemi čutili imajo najboljši voh, tudi vidijo in okušajo

30


zelo dobro. Nekatere pasme so bolj učljive, druge bolj trmaste in se dolgo upirajo. Kljub

številnim različnostim pa je ena karakterna poteza značilna za vse pse, to je zvestoba.

Za svojega gospodarja bo pes storil vse, zanj se bo boril do smrti.

Čeprav večina živali sproži med ljudmi pomemben socializacijski učinek, so psi v tem

pogledu res izjemni. Človeku so ves čas sopotniki, delujejo kot magnet za druge ljudi,

so osrednja tema pogovora tudi pri ljudeh, ki imajo omejene fizične in komunikacijske

sposobnosti. Psi so zelo pozorni do svojega gospodarja, vendar izrazijo veselje tudi do

drugih ljudi – postane jim normalno, da služijo kot socialni psi, ki srečujejo in

pozdravljajo nove ljudi. Zadostuje le ena oseba z dobro pripravljenim psom, da obišče

dom za starejše občane, ga poživi ter razvedri stanovalce, ki psa ljubkujejo in se z njim

pogovarjajo. Pri večini psov lahko opazimo zelo močno dobro voljo, voljo do življenja,

zabave, vsakdanjih majhnih trenutkov nežnosti. Takoj morajo v tek, v igro. Dajejo nam

misliti, kako se je treba veseliti vsakega lepega trenutka, kako se moramo veseliti

življenja (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 119-124).

Ravno pri aktivnostih in terapiji s pomočjo živali se najbolj pogosto uporablja pse, saj

so edini voljni biti neprestano na razpolago, poleg tega so sposobni postati tudi delovni

partnerji. So zelo interaktivni, pozorni prijatelji, izredno predani in pripravljeni ustreči.

Pse lahko učimo opravljati zelo različne naloge, pogosto se čisto spontano naučijo

opravil, ki so za človeka koristna, pri tem pa očitno uživajo.

Pes, ki ga želimo vključiti v katero koli terapijo ali aktivnost s pomočjo živali, mora biti

star vsaj leto in pol. Do takrat naj bi imel opravljeno vsaj osnovno šolanje, pri čemer sta

se pes in njegov spremljevalec naučila ustreznega obnašanja. Biti mora čist, cepljen,

zdrav, veterinarsko pregledan in socializiran, da sprejema okoli sebe druge živali in

nove ljudi (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 121).

Mačke

Mačka je domača žival, ki je brez dvoma zelo ljubka. Je izredno okretna, gibčna in

hitra. Čeprav je dobra plavalka, se mačka izogiba vode, tudi dežja. Mnogo raje je na

soncu, na toploti, kjer drema in se preteguje. Njena vrlina je, da je zelo čista žival v vseh

pogledih. Kar naprej se umiva in oblizuje. Njen voh je slab, dobro pa vidi, še boljše

31


sliši. Je odličen lovec. Če imamo z mačko dober odnos, nam bo marsikam sledila.

Mačke zahtevajo manj truda in so manj zahtevne kot psi, so zabavne, lepe in nudijo

druženje z nežnimi in mirnimi interakcijami. So socialno samozadostne, kar bi bilo za

večino psov zelo stresno. Na splošno se mačke vedejo neodvisno od človekovih

pričakovanj, počnejo svoje stvari (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 124).

Mačke zagotavljajo poživljajočo, prijetno družbo, ki ima tudi psihosocialne zdravstvene

koristi, kot je na primer blažilni učinek na osamljenost. Ljudje še posebej cenijo

nežnost, ljubeznivost, prisrčnost mačk in njihove igrive interakcije. Mačke znajo jasno

izraziti želje človeškemu sopotniku, privlačijo pozornost in s svojim uganjanjem norčij

spravljajo ljudi v smeh (po Fine, 2006, str. 111).

Mačke so idealna družba, ko si oseba želi nižji nivo interakcij ali manj aktivne, živahne

interakcije. Mačke zahtevajo manj fizičnih naporov kot psi, ne potrebujejo sprehodov,

lahko se jih za krajši čas pusti same. Mačke večinoma najdemo v domovih za starejše

občane, predvsem za namene socialnih interakcij med stanovalci. V terapijo s pomočjo

živali se jih vključuje takrat, ko pes ni ustrezen za določenega posameznika. Mačka je

primerna za terapijo s pomočjo živali ravno zaradi svoje narave, saj kar naprej zbuja

pozornost, si želi družbe in božanja. Človek jo lahko vzame v naročje, jo boža po celem

telesu in mačka je pri tem sproščena in zadovoljna (glej Marinšek in Tušak, 2007, str.

125).

Pri božanju mačk se posamezniku izboljšuje motorika, pogosteje so vključene v

aktivnosti s pomočjo živali kot v terapijo.

Konji

Mogoče res ni živali, ki bi bila tako skladna, kot je konj. Ni skladno samo njegovo telo

ampak sta skladna njegova telesnost in duševnost. Človek se kar ne more načuditi

njegovi elegantnosti, imajo tudi odličen vid, voh in sluh. Konji dajejo možnosti za

edinstvena doživetja in veliko vrst uporabe v terapiji. Izrednega pomena je že sam stik s

konjem in skrb zanj. Konji imajo izreden spomin. Tudi če gredo po neki poti le enkrat,

32


si jo bodo zapomnili za vse življenje. Tako si zapomnijo tudi vsakega človeka posebej,

pri čemer imajo močan občutek za njegovo namero (Marinšek in Tušak, 2007, str. 126).

Terapevtsko jahanje konj in hipoterapija sta obliki terapije s pomočjo živali, ki

zahtevata dobro dresiranega konja, profesionalne okoliščine ter strokovno supervizijo.

Na splošno oseba, ki želi uporabljati terapevtsko jahanje ali hipoterapijo, prihaja v

center, kjer se terapija izvaja na periodična srečanja s konjem. Izbrani konji morajo biti

popolnoma zanesljivi in vredni zaupanja (ibid., 126). Osebna varnost je pri tej obliki

terapije pomembna; potrebna je večja skrb kot pri terapiji z manjšimi živalmi, ki imajo

dober temperament. Za prejemnika terapije pa ta oblika prestavlja izkušnjo izrednega

pomena, ki ji mogoče ni para med drugimi oblikami terapije (po Fine, 2006, str. 123).

Hipoterapija je oblika medicinske pomoči za ljudi vseh starosti z neko gibalno

disfunkcijo. Uporablja se ritmično, dinamično gibanje konja, kar ugodno vpliva na držo,

ravnotežje, in mobilnost posameznika. Jezdec pri hipoterapiji ostaja v odnosu do konja

popolnoma pasiven, ne vpliva na njegovo gibanje, nima možnosti vplivanja in kontrole.

Konjevo gibanje se prenaša nanj in s tem jezdecu sprošča telo, krepi mišice in izboljšuje

cirkulacijo krvi. Profesionalni praktiki hipoterapije so različnih osnovnih poklicnih

profilov, izobraženi so tudi za izvajanje te terapije. Najpogosteje so to delovni terapevti,

psihologi, zdravstveni delavci, specialni pedagogi, socialni delavci (Marinšek in Tušak,

2007, str. 161).

Ptiči, mali sesalci in ribe

Manjši sesalci imajo prednost, daj se jih lažje zapre v omejen prostor, kar je lahko bolj

sprejemljivo v blokih in različnih institucijah. Še vedno pa se odzivajo na skrb zanje in

na hranjenje. Mnoge vrste ptičev se navežejo na določenega skrbnika in se odzivajo na

človekovo pozornost in govor na način, ki je za osebo nagrajujoč (Kidd in Kidd v:

Marinšek in Tušak, 2007, str. 127).

Akvarijske živali so zanimive, ker opazovanje njihovega plavanja deluje izredno

pomirjujoče. Prednosti uporabe akvarijskih živali v namene terapije je v barvitosti in

veliki izbiri živali, ki lahko živijo v akvariju, prednost je tudi, da je njihovo vzdrževanje

33


lahko. Upoštevati je treba, da pri akvarijskih živalih ni fizičnega kontakta, kar je pri

določenih uporabnikih lahko prednost, pri veliki večini pa ne. Od teh živalic lahko

poleg barvitosti in umirjajočega opazovanja pričakujemo še kreativno stimulacijo. Ne

bomo pa dobili sočutja, aktivne družbe in fizičnega kontakta (Cusack in Smith, 1984,

str. 85).

Ptice so podobno kot akvarijske živali raznolike v svoji barvitosti. So izredno živahne,

ljudje jih dojemamo kot zabavne, predvsem zato, ker pojejo. S svojo pristnostjo

prispevajo k uporabnikovi večji sproščenosti, zmanjšujejo človekovo pasivnost in

zagrenjenost (Cusack in Smith, 1984, str. 89).

Majhni sesalci – glodalci (miši, podgane, hrčki) so zelo živahni, neprestano nekaj

počnejo. Zaradi mehkega kožuščka so prijetni na dotik in primerni za božanje. Njihovo

vzdrževanje ni zahtevno, tudi stroški so nizki. Te živali niso pri miru na ukaz kakor psi,

zato jih je težje pestovati in božati, kadar si to stanovalci, pacienti, uporabniki želijo. Za

učenje trikov so manj dovzetne, z izjemo podgan, ki so zelo inteligentne in lahko

učljive, te se tudi navežejo na človeka. Oviro pri uporabi teh živali za namen terapije in

drugih aktivnosti lahko predstavljajo stanovalci, pacienti, uporabniki, saj podgane in

miši nekaterim vzbujajo gnus (Cusack in Smith, 1984, str. 87).

Zajčki in morski prašički so večji, zato je pri njih več možnosti za fizični kontakt. Na

splošno so to manj aktivne in bolj mirne živali. Zajčki lahko postanejo zvesti družabniki

in prijatelji, podobno kot psi in mačke. Z malo več vztrajnosti jih lahko marsikaj

naučimo, brez težav jih lahko pestujemo in božamo. Slabost bi lahko bila, da

potrebujejo nekoliko več časa za socializacijo kot mačke in psi, tudi njihova življenjska

doba je precej krajša (Cusack in Smith, 1984, str. 88).

Delfini

Večina nas ne bo nikoli imela priložnosti, da bi pobližje spoznali delfine in tako zaznali

vse tiste občutke, ki te preplavijo ob stiku s to čudovito živaljo. Delfini so po stilu

učenja in kognitivnih sposobnostih verjetno bližje človeku kot katera koli druga žival.

Te živali so za terapijo primerne predvsem zaradi svoje inteligence in zmožnosti

34


redukcije stresa, pri čemer ima voda svoj vpliv. Voda je zelo koristen medij za različna

področja: izboljšuje motorične veščine, pripomore k večji fleksibilnosti v gibanju, in

zmanjšuje anksioznost in depresijo. Zato terapija s pomočjo delfinov povečuje

motivacijo, obseg pozornosti, izboljšuje grobo in fino motoriko, govor ter jezik

(Marinšek in Tušak, 2007, str. 129).

Delfinov se ne uporablja toliko za terapijo, ker jih je v ta namen potrebno imeti zaprte v

ujetništvu, pa tudi zato, ker je njihovo vzdrževanje drago. So pa ugotovili mnogo dobrih

in pozitivnih učinkov, s katerimi delfini zdravijo in učijo ljudi: sočutje, spontanost,

kreativnost, pristnost in zabavnost. Še posebej svojo naklonjenost posvečajo šibkim,

bolehnim in ljudem v stiski. Njihova bližina v ljudeh izzove ekstremna čustva veselja in

varnosti. Ne gre prezreti tudi zdravilne moči zvokov, ki jih sprožajo delfini, imenujejo

se kliki in ko jih delfin usmeri v človeka, gredo skozi celo telo. Zračne vibracije lahko

izrazito ugodno vplivajo na telesno in mentalno stanje človeka (glej Marinšek in Tušak,

2007, str. 129).

Druge živali

Tudi druge domače živali, torej krave, prašiči, ovce, gosi, koze, kokoši, race, piščanci,

imajo ugoden vpliv na človeka. Velikokrat so primerne za ljudi, ki so intelektualno

ovirani in za ljudi s težavami v čustvovanju. Skrb za živali predstavlja pomembno

terapevtsko komponento. V stiku z njimi se povečuje sposobnost komunikacije, zvišuje

se tudi samospoštovanje (glej Marinšek in Tušak, 2007, str. 131).

Večina domačih živali je primernih za terapijo ali pa vsaj za to, da pozitivno učinkujejo

na človeka ob stiku. Ljudje smo si med seboj različni, vsak na svoj in edinstven način

dojema svet okrog sebe. Vsak ima tudi svoj edinstven stik s posameznimi živalmi.

Nekomu so pri srcu psi, drugemu mačke, konji, prašiči, ptice, tretji si za svojega

življenjskega sopotnika izbere želvo, kuščarja, kačo.

Ti zdravilni, pozitivni učinki živali so velikokrat prezrti in premalo se zavedamo, koliko

jih lahko uporabimo v namene pomoči ljudem v stiski, pa naj si bodo to otroci, odrasli,

starostniki ali posebne rizične skupine ljudi.

35


2.10 Medicinske sestre in aktivnosti ter terapija s pomočjo živali

Vloga medicinske sestre se skozi desetletja spreminja, odvisna pa je tudi od okolja in

številnih drugih okoliščin. Medicinska sestra se v odnosu do pacienta velikokrat znajde

v položaju, ko si je prisiljena pomagati z drugimi vlogami iz različnih strok, področij, če

želi neposredno zadovoljiti potrebe človeka (Henderson v: Panjkihar, 1999, str. 7-10).

Glede na definicijo, ki jo je leta 2002 objavil ICN, lahko sklepamo, da mora medicinska

sestra sodelovati pri dejavnostih za promocijo, ohranjanje in povrnitev zdravja pri

posamezniku, v družini, skupini in skupnosti. Aktivnosti in terapija s pomočjo živali

omogočajo medicinski sestri, da lahko v svojih prostočasnih aktivnostih deluje v

dobrobit posameznika, družine, skupine in skupnosti, ter tudi širše v družbi, v smislu

povrnitve in ohranjanja zdravja. Vloga medicinske sestre je v dejavnostih, kot so

aktivnosti in terapija s pomočjo živali, pomembna, predvsem za posameznika in tudi za

skupino. Lahko deluje pri varovanju in podpiranju zdravja, dobrega počutja in ugodja,

tako v telesnem in duševnem smislu.

V zadnjih dvajsetih letih se je uporaba terapije z živalmi v Ameriki zelo razmahnila v

različnih zdravstvenih ustanovah in oddelkih, kot so: intenzivni oddelki, oddelki z

dolgotrajnim zdravljenjem, intenzivni oddelki za koronarne bolnike, psihiatrični

oddelki, otroške bolnišnice in druge institucije. Ta alternativa in relativno poceni

dopolnilna oblika zdravljenja pomaga pacientom pri psihični, fizični in socialni

rehabilitaciji (DeCourcey et. al., 2010, str. 135).

Medicinske sestre v intenzivnih enotah uporabljajo terapevtske živali kot pomoč

zmedenim pacientom, da se vrnejo v realnost. V procesu terapije s pomočjo živali se

jim izboljša njihova samopodoba, zmanjša se stres, stimulirajo se nezavestni bolniki,

izboljša se čustvovanje, poveča se socialna interakcija, zmanjša se globina depresije,

pacienti in njihovi svojci se počutijo bolj udobno in bolniško okolje postane bolj

domače. Prav tako terapevtske živali služijo, da zamotijo paciente pred posegi, ki

povzročajo tesnobo, kot je na primer odvajanje od ventilatorja, ter ponudijo veliko

36


razlogov za motivacijo pri vračanju v normalno življenje, tudi izven bolnišnice

(DeCourcey et. al., 2010, str. 137).

V Sloveniji se terapija s pomočjo živali, razen na pediatričnih oddelkih, šele razvija. V

nekaterih evropskih državah, kot so Anglija, Avstrija, Italija, pa je le-ta vključena v

zdravstveni sistem. Medicinske sestre v tujini imajo kompetence, da lahko same

pacientom ponudijo terapijo s pomočjo živali.

Raziskovalci ugotavljajo, da so pacienti ob prisotnosti živali bolj veseli in dejavni, bolj

se odzivajo in so bolj komunikativni. Ob prisotnosti živali je torej več socialne

interakcije med pacienti, osebjem in svojci (Wells, 2007, str. 123).

Miller in Ingram (2000) ugotavljata, da je terapija s pomočjo živali pomembna tudi za

zdravstveno osebje, ker se ob prisotnosti živali zniža stres. Poročata pa tudi o zmanjšani

uporabi analgetikov po operacijah med terapijo s pomočjo živali. Pomembno je, da je

komunikacija med osebjem in pacienti boljša.

Hildegard Peplau (1952) je v svoji knjigi Interpersonal Relations in Nursing razvila

model medosebnih odnosov v zdravstveni negi. Osnovni element modela je medosebni

odnos med medicinsko sestro in pacientom. Cilji zdravstvene nege so lahko doseženi le

s sodelovanjem v dobrem medosebnem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. Ta

odnos avtorica pogosto imenuje terapevtski medsebojni odnos, kajti oba udeleženca se

razvijata, spreminjata, spoznavata skozi odnos. Komunikacija in navezava stika z

uporabnikom nam v določenih primerih omogoča tudi žival v terapevtskem odnosu s

pacientom, kadar je ta za komunikacijo nedostopen.

Najnovejša in posodobljena definicija zdravstvene nege, ki jo je sprejela ICN iz leta

2012, se glasi: »Zdravstvena nega zajema avtonomno in sodelujočo skrb za

posameznike vseh starosti, za družine, skupine in skupnosti, za bolne in zdrave v vseh

okoljih. Zdravstvena nega vključuje promocijo zdravja, preprečevanje bolezni in skrb za

obolele, invalidne ter umirajoče. Ključne naloge zdravstvene nege so zagovorništvo,

spodbujanje varnega okolja, izobraževanje, raziskovanje, sodelovanje pri oblikovanju

37


zdravstvene politike ter sodelovanje v obravnavi pacientov in upravljanje zdravstvenih

sistemov.« (Anon, 2011).

Iz zgornje definicije lahko sklepamo, da (ker medicinske sestre skrbijo za bolne, zdrave,

invalide, umirajoče) je pomembno, da se vključujejo v zagotavljanje varnega okolja in

spreminjanje ter upravljanje zdravstvenih sistemov. To pomeni, da se lahko medicinske

sestre vključujejo tudi v promocijo aktivnosti in terapije z živalmi, v njej sodelujejo. V

tujini medicinske sestre pacientom same predlagajo terapijo s pomočjo živali, da

zmanjšajo anksioznost, strah in stres zaradi hospitalizacije in pred večjimi diagnostično-

terapevtskimi posegi. Lahko pa pacienti sami izražajo željo za obisk živali.

Uporabnikom aktivnosti in terapije s pomočjo živali lahko z obiskom prinesemo v

institucionalno okolje stik z naravo, ki je za ljudi zelo pomemben. V tujini tovrstno

dejavnost vzpodbujajo zaradi pozitivnih vplivov na ljudi, zmanjša se potreba po

zdravilih, čas rehabilitacije pri določenih primerih pa je krajši. Žival paciente motivira,

da lažje sodelujejo pri rehabilitaciji, njihov stres se zmanjša, izboljša se njihovo

zdravstveno stanje.

Medicinske sestre lahko s svojo strokovno izobrazbo, znanjem in kompetencami

vplivajo na vse življenjske aktivnosti. Vključevanje medicinske sestre v

multidisciplinarni tim terapije s pomočjo živali pripomore h kakovostnejšemu

okrevanju, rehabilitaciji in izboljšanju zdravstvenega stanja pacientov.

2.11 Preprečevanje okužb med aktivnostmi in trapijo s pomočjo živali

Programi terapije s pomočjo živali so čedalje bolj razširjeni v svetu. Vsi se zavedajo, da

morajo biti živali, ki sodelujejo pri aktivnostih in terapiji s pomočjo živali, zdrave.

Enkrat letno imajo vse živali, ki so vključene v aktivnosti in terapijo s pomočjo živali,

poleg z zakonom predpisanega obveznega pregleda in cepljenja, tudi obsežen specialni

pregled. Živali pregledujejo, če so okužene s povzročitelji zoonoz (jajčeca, gliste,

trakulje) ali z vektorji bolezni, kot so klopi in bolhe (Lefebvre et. al., 2006, str. 754).

38


Kanadska avtorica Lefebvre in sodelavci (2008) opozarjajo, da organizatorji aktivnosti

in terapije s pomočjo živali premalo pozornosti posvečajo patogenim

mikroorganizmom, ki se lahko prenašajo z ljudi na pse in obratno. V bolnišnicah so še

posebej nevarni MRSA (Methicillin-resistant Staphylococcus aureus), VRE

(Vancomycin-resistant Enterococcus), bakterije ESBL (ekstended spectrum beta

laktamaze), ki so odporne na antibiotike širokega spektra.

Pomembno je, da so lastniki živali, ki so vključene v aktivnosti in terapijo s pomočjo

živali, in tudi zdravstveni delavci, pozorni na možen prenos nozokomialnih in drugih

okužb med njihovimi ljubljenčki in človekom.

Navodila za preprečevanje okužb med terapijo s pomočjo živali so naslednja: higiena

rok, primernost živali (periodično preverjanje zdravstvenega stanja živali in njenega

temperamenta), zahteva, da vodnik žival ustrezno pripravi na terapijo s pomočjo živali,

uporaba sprejemljivih kontaktov med pacientom in živaljo, ter kraj obiskov. Pomembna

priporočila vsebujejo higieno rok pred in po terapiji s pomočjo živali, upoštevanje

standardov za terapijo s pomočjo živali tako za vodnike šolanih živali kot za vodnike

pacientovih živali: živali naj ne bi lizale pacienta; obiske živali je potrebno beležiti in

spremljati. Ta priporočila pripomorejo k zmanjšanju nozokomialnih okužb od in preko

živali na minimum (Lefebvre et. al., 2008).

Večina strokovnjakov v tujini, med njimi tudi medicinske sestre, se strinjajo, da naveza

človek – žival prinaša pozitivne učinke na ljudi. Aktivnosti in terapija s pomočjo živali

se v tujini veliko uporablja tudi v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah, v Sloveniji se

zdravstveni delavci bojijo bolnišničnih okužb, zato živali na bolnišničnih oddelkih niso

zaželene. Di Salvo s sodelavci (2006) pa ugotavlja, da je korist za paciente, ki so

vključeni v terapijo s pomočjo živali v bolnišnicah, večja, kakor je tveganje za okužbe.

Potrebno je upoštevati priporočila za vedenje in standarde za preprečevanje prenosa

okužb.

39


2.12 Razširjenost aktivnosti in terapije z živalmi pri nas in po svetu

Prvi zapiski o uporabi živali v terapevtske namene so v Belgiji nastali že v osmem

stoletju, prve strokovne objave na to temo pa so iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Terapija z živalmi je danes najbolj razširjena v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Angliji,

skandinavskih državah, Nemčiji, Švici, Avstriji, Romuniji, na Poljskem, Češkem,

Madžarskem in Slovaškem (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Literatura navaja, da so domače ljubljenčke uporabljali kot del terapije že v letu 1792 v

Querker Socitey of Frends York Retreat v Angliji. Celo Florence Nightingale je cenila

koristi domačih ljubljenčkov, ki so jih imeli bolni posamezniki. Zanimivo je, da je pri

svojem delu uporabljal psa tudi Sigmund Freud. Spoznanja o vrednosti povezave človek

- žival je prvi zapisal in javno objavil Boris Levison leta 1961 na kongresu American

Psyhological Association. Izzval je mešane reakcije, kasneje so ugotovili, da kar 16 %

psihologov – psihoterapevtov uporablja živali pri svojem delu.

V zadnjih dvajsetih letih se je uporaba aktivnosti in terapije s pomočjo živali zelo

razmahnila v različnih zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanovah v Ameriki. Ta

alternativa in relativno poceni dopolnilna oblika zdravljenja pomaga pacientom pri

fizični, psihični in socialni rehabilitaciji (De Courcey et al., 2010, str. 135).

V Avstriji in ZDA je možno dobiti terapijo s pomočjo živali na napotnico. Pri nas v

Sloveniji se te metode ne poslužujemo veliko, pa čeprav rezultati raziskav in mnenja

strokovnjakov potrjujejo, kako je terapija s pomočjo živali nezahtevna, iz tehničnega in

cenovnega vidika.

V Sloveniji so bili že narejeni prvi neinstitucionalizirani poskusi posameznikov na tem

področju, saj člani kinoloških društev občasno s svojimi psi obiskujejo pediatrično

bolnišnico, domove za stare ljudi ter društva slepih in slabovidnih (Ambasadorji

nasmeha, 2004). Raziskovanje in razvijanje je pomemben del pri ustvarjanju novih

programov, torej tudi pri uvajanju terapije in aktivnosti s pomočjo živali.

40


Učinki terapij in aktivnosti s pomočjo živali morajo priti na ušesa pravim ljudem, ki

bodo pomagali pri uveljavljanju tega področja, predvsem pa je treba strokovno

izobraziti ljudi in njihove živali. Verjetno bodo terapije s pomočjo živali v Sloveniji

dobile zagon, ko bo dokazano, da ne izboljšujejo samo kakovosti življenja, ampak

pomagajo zniževati stroške zdravljenja in rehabilitacije (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Terapija in aktivnosti s pomočjo živali sta prisotni v Sloveniji, vendar v manjšem

obsegu, kot bi si želeli strokovnjaki, ki že delajo na tem področju. Programe je težko

zaslediti, saj je strokovnjakov malo, so pa primerno izšolani in strokovno podkovani.

Zaradi dobre strokovne usposobljenosti sodelavcev na področju ASŽ in TSŽ, ter

njihove želje po izboljšanju stanja na tem področju v Sloveniji, se je v zadnjem času

mogoče tudi pri nas izšolati in pridobiti certifikat za terapevtski par. Strokovno

izvajanje dela strokovnjakov pri nas je skladno s tujo strokovno literaturo in prakso iz

držav, kjer sta ASŽ in TSŽ bolj razviti.

Lažje dosegljiva strokovna literatura in standardi ter večja izmenjava izkušenj je tisto,

kar v našem prostoru strokovni delavci na področju aktivnosti in terapije s pomočjo

živali najbolj pogrešajo. Znak, da se stvari premikajo na bolje, je, da so naše javne

institucije vedno bolj odprte za prisotnost terapevtskih živali.

V zadnjem času sta med bolj aktivnimi in poznanimi na področju ASŽ in TSŽ društvi,

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha in Slovensko

društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, tudi v smislu seminarjev in

tečajev, poleg poznanega Zavoda za usposabljanje invalidne mladine, ki se s terapijo s

pomočjo konjev ukvarja že več let.

Uporabniki so ljudje s posebnimi potrebami, otroci s cerebralno paralizo, otroci z

avtizmom, otroci v bolnicah, mladostniki z različnimi težavami, starostniki v domovih

ali bolnicah, tudi osamljeni starostniki na domu.

41


6.4.1 Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke«

Društvo je bilo ustanovljeno leta 2007, njihov cilj je pomoč pri rehabilitaciji in

izboljšanje počutja otrok, mladostnikov, starostnikov ter oseb s posebnimi potrebami.

Društvo je humanitarno, prostovoljno in nepridobitno združenje fizičnih oseb, z

delovanjem v javnem interesu.

Izvajajo naslednje programe: terapijo s pomočjo psov (AAT), aktivnosti s pomočjo psov

(AAA), družabništvo, šolanje psov vodnikov slepih, šolanje psov pomočnikov,

organiziranje botrskih družin, osveščanje otrok in mladostnikov v vrtcih in šolah,

program R.E.A.D.

Terapijo in aktivnosti s pomočjo živali izvajajo na področju pediatrije v Pediatrični

kliniki v Ljubljani in v Inštitutu za rehabilitacijo Ljubljana, na področju mladostnikov v

Klimatskem zdravilišču Rakitna in na področju starejših v Domu upokojencev Vrhnika.

Projekte trenutno izvaja sedemnajst sodelavcev s svojimi živalmi, vsi delujejo

prostovoljno. Prepoznavni so po rozeti z dvema trakovoma, z imenom prostovoljca in

psa, s katerim se dela. Poleg prostovoljcev v projektu sodelujejo še kinologi, delovni

terapevti, fizioterapevti in vodniki. Psi, ki sodelujejo pri terapiji ali aktivnostih, so

prepoznavni z ličnimi oprsnicami, z znakom društva. To dokazuje, da se redno

usposabljajo, da so veterinarsko pregledani, da so jim dvakrat letno odpravljeni notranji

in zunaji zajedalci ter da so cepljeni proti aktualnim boleznim.

Nameni in cilji društva so:

olajšanje počutja starostnikov, otrok in ljudi s posebnimi potrebami;

ohranjanje in izboljšanje psihofizičnega počutja ter s tem pomoč starostnikom,

otrokom in ljudem s posebnimi potrebami ter omejitvami;

zadovoljevanje nematerialnih potreb starostnikov, otrok in ljudi s posebnimi

potrebami ter omejitvami;

priprava starostnikov, otrok in ljudi s posebnimi potrebami ter omejitvami na

njihovo sprejemanje svojih omejenih zmožnosti v delovanju;

42


skrb za dobre odnose in solidarnost med starostniki, otroki in ljudmi s posebnimi

potrebami z ostalo populacijo in zdravstvenim osebjem;

usposabljanje in izobraževanje članov društva za vzgojo in šolanje psov terapevtov;

organizacija in vodenje usposabljenja ter izobraževanja članov društva, vodnikov

psov terapevtov za delo in pomoč s starostniki, z otroki in ljudmi s posebnimi

potrebami;

usposabljanje in izobraževanje zunanjih zainteresiranih ljudi za pomoč

starostnikom, otrokom in ljudem s posebnimi potrebami;

dvig kakovosti dela, znanja in doseganje kratkoročnih ter dolgoročnih ciljev

delovanja na delovnoterapevtskem, fizioterapevtskem, negovalnem in kinološkem

področju za potrebe starostnikov, otrok in ljudi s posebnimi potrebami;

sodelovanje s sorodnimi centri, društvi, zvezami in združenji ter strokovnimi organi,

znanstvenimi, medicinskimi in pedagoškimi institucijami doma ter v tujini.

Njihovo delo poteka tako, da enkrat tedensko terapevtski par obišče uporabnike, delo

poteka individualno ali skupinsko. Eno srečanje traja od 30 do 45 minut, odvisno je tudi

od zahtevnosti dela in od zmožnosti uporabnika ter psa (Tačke pomagačke, 2007).

6.4.2 Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali »Ambasadorji nasmeha«

So prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, saj delujejo že od leta 2004. Ime

Ambasadorji nasmeha najbolje predstavi njihovo poslanstvo – kamor koli pridejo, želijo

vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek. Društvo je prostovoljno, neprofitno

društvo v javnem interesu, ki se strokovno ukvarja z izobraževanjem ter raziskovanjem

pospeševanja učinkov terapije z živalmi. Namen društva je prizadevanje, da se terapija

in aktivnosti s pomočjo živali ustalijo in izvajajo kot priznana oblika pomoči v

zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih, ki jih pokrivajo ustrezne ustanove v

Sloveniji, kot tudi v obliki individualnih obiskov na domu v sodelovanju z za to

usposobljenim osebjem in ustanovami. Za doseganje namena društva so položene

smernice za izobraževanje inštruktorjev in terapevtskih ekip, sestavljenih iz vodnika ter

ene ali več živali, ki izvajajo terapijo s pomočjo živali. Poleg tega društvo omogoča

43

http://ambasadorji-nasmeha.si/drustvo-med-2004-2011


nadaljnje izobraževanje ekip s pomočjo prireditev ter publikacij. Namen društva je tudi

šolanje in uporaba psov pomočnikov ljudem s posebnimi potrebami.

Zavedajo se odgovornosti, ki jo nosijo, zato so njihovi pari (tako psi terapevti kot

vodniki) preverjeni: par mora opraviti poseben preizkus, terapevtski pes pa je vsako leto

zdravstveno pregledan in testiran na njihovih preverjanjih aktivnih članov. Tudi to je

razlog za njihovo uspešno delovanje v ustanovah, kot so: Dom starejših občanov

Ribnica, OŠ Vide Pregarc (Ljubljana), CIRIUS Kamnik, Psihiatrična klinika Ljubljana,

razvojni Vrtec Kolezija (enota Murgle, Ljubljana), OŠ Lucija, Dnevni centri aktivnosti

Ljubljana, Dom starejših občanov Tabor (Ljubljana), Dom za starejše občane Horjul,

OŠ Jela Janežiča, OŠ Janka Kersnika Brdo, Zavod za slepo in slabovidno mladino

Ljubljana.

Organizirajo izobraževalne seminarje, strokovna predavanja, predstavitvene obiske v

ustanovah, z namenom širjenja in zagotavljanja kvalitetne terapije in aktivnosti s

pomočjo živali v Sloveniji.

Ustanoviteljice društva Ambasadorji nasmeha, Katarina Vertin, Petra Štrus in Špela

Juršič, so se jeseni, leta 2004, odločile svojo ljubezen do ljudi in živali razdajati na

drugačen način. Izšolale so se v avstrijskem društvu »Tiere als Therapie« in njihov

okvir šolanja terapevtskih parov in načine izvajanja obiskov prenesle na slovenska tla.

Ustanovile se organizacijo, ki bi starejšim, osamljenim in invalidnim ljudem ter

otrokom nudila popestritev pustega vsakdanjika oz. rehabilitacije v različnih ustanovah

ali doma. Trenutno v društvu sodeluje 18 aktivnih terapevtskih parov, ki svoje delo

opravljajo prostovoljno. Vodniki živali so prepoznavni po oranžnih majicah in jopicah z

znakom društva, psi, ki sodelujejo pri terapiji ali aktivnostih, so prepoznavni z ličnimi

oranžnimi ruticami in oprsnicami, z znakom društva.

Osnovne naloge društva so:

vzgoja in izobraževanje inštruktorjev, vodnikov in živali na področju terapije in

aktivnosti s pomočjo živali;

44

http://ambasadorji-nasmeha.si/spela-drnovsek-jursic-sai

http://ambasadorji-nasmeha.si/spela-drnovsek-jursic-sai

http://ambasadorji-nasmeha.si/petra-strus-gal

http://ambasadorji-nasmeha.si/katarina-vertin-jaka

http://ambasadorji-nasmeha.si/seminarji-in-tecaji


preverjanje in vzdrževanje ter višanje kvalitete usposobljenosti izučenega kadra in

terapevtskih parov z organizacijo izobraževalnih seminarjev, strokovnih predavanj,

preverjanj, raznih drugih prireditev in publikacij na državni in mednarodni ravni;

organizacija dela izšolanih parov (obiskov in izvajanja terapije/aktivnosti v

institucijah, ki so ali bodo z društvom v pogodbenem razmerju);

sodelovanje in povezovanje z drugimi organizacijami za uvajanje in izvajanje

terapije/aktivnosti z živalmi, državnimi organi, organi lokalnih skupnosti,

veterinarskimi organizacijami in drugimi pri vpeljevanju te terapije v Sloveniji in

tujini.

Njihovo delo poteka tako, da se najprej sestanejo z vodjo projekta v instituciji, ki se je

odločila za sodelovanje z njimi. Z njimi se dogovorijo o tem, kaj želijo doseči in na

podlagi tega določijo cilje. Določi se tudi termin srečanj, ki je običajno enkrat na 14 dni.

Pri terapiji s pomočjo živali je vedno prisoten še strokovnjak s področja, na katerem se

želi doseči napredek ali izboljšanje, pri aktivnostih s pomočjo živali pa to ni potrebno

(Ambasadorji nasmeha, 2004).

7 VPLIV ŽIVALI NA POČUTJE STAREJŠIH LJUDI

Imeti doma žival, je vsekakor dobra naložba za boljše počutje, vendar je pomembno

vedeti, da žival poleg veselja prinaša tudi odgovornost. Zato je lastništvo živali osebna

odločitev vsakega posameznika, saj ni nikakršnih zagotovil, da bo taka odločitev

pripomogla k boljšemu zdravju.

Stari ljudje se srečujejo z mnogimi težavami: z raznimi boleznimi, oslabelostjo,

odpovedjo telesnih funkcij, bolečino in osamljenostjo. Če imajo koga, ki mu lahko

potožijo, so te tegobe manjše. Pomembno je, da si otroci, vnuki in drugi znanci vzamejo

vsaj nekaj časa za njih, da se ne počutijo tako osamljene in pozabljene. Dobro je, če

imajo kakšno skrb, vsakodnevno opravilo, da se počutijo koristne. Ena od možnosti za

kvalitetnejše življenje v starosti je tudi stik z živalmi. Lahko gre za periodične obiske

živali drugih lastnikov, lahko pa starostnik tudi sam postane lastnik živali, ki potrebuje

45


toliko oskrbe, kot je je starostnik še sposoben nuditi. Živali jim krajšajo čas, zanjo

skrbijo, veliko starim ljudem se takrat pokaže nov smisel življenja.

Živali imajo zelo ugoden vpliv na počutje in zdravje ljudi. Pri nekaterih imajo živali

pomembnejšo vsakodnevno vlogo v človekovem življenju; na primer pri slepih. Ravno

psi so najpogosteje ne samo sopotniki, ampak tudi delovni partnerji (Marinšek in Tušak,

2007, str.9).

S tem ko so živali človeku v podporo, so zvesti prijatelji in družabniki svojemu lastniku,

pozitivno vplivajo na njegovo stabilnejše življenje in s tem na stabilnejše psihično

zdravje, kar je pomemben dejavnik za kardiovaskularni sistem.

Prav harmonično staranje s hišno živaljo sproža v starejših ljudeh edinstveno ugodje.

Življenje z živaljo je enostavno. S svojo vdano prisotnostjo nas žival motivira,

opogumlja in razgibava, vliva nam zaupanje in nas osrečuje. Med sožitjem s hišno

živaljo se posredno privarčuje zdravstveni blagajni, saj so tisti starejši ljudje, ki svoje

stanovanje delijo z živalmi, disciplinirani, fizično aktivni in psihično uravnoteženi,

mnogi ponosno odklanjajo obiske patronažnih služb, potrebujejo manj zdravil in manj

vsestranske podpore potomcev. Veliko se jih do zadnjega brani premestitve v dom za

starejše občane zaradi ločitve od svoje živali, saj v teh ustanovah družabništvo in

sobivanje s psom ali mačko ni zaželeno. Nekatere prav to dejstvo motivira, da ostajajo

vitalni in samostojni (Kralj, 2010).

S staranjem se pri ljudeh postopoma kaže tudi vedno bolj izrazita navezanost na

življenjski prostor, lastnino, ljudi in hišne živali. Starejši ljudje svojega doma z leti ne

želijo več zapuščati, osveževati in spreminjati, njihova bivališča zato leta in leta ostajajo

enaka. Raziskave kažejo, da so najbolj cenjeni predmeti, preko katerih starejši ljudje

obujajo pretekle dni: pohištvo, dekorativni predmeti, fotografije, knjige, nakit in hišni

ljubljenčki. Navezanost starih ljudi na hišne ljubljenčke namreč ni enaka navezanosti na

sorodstvo in ljudi, ki jih obkrožajo. Hišni ljubljenec se uvršča med lastnino, saj ponuja

raznovrstno, a znano dogajanje. Fizično se živali starajo, psihično pa ostajajo enake,

zato je dnevna rutina sožitja z živaljo jasna in enostavna, pristnost pa igra vlogo

46


konstante in doprinaša k ohranjanju duševnega ravnovesja starejših ljudi. Tudi kadar je

žival obravnavana kot predmet, je način sožitja s starejšo osebo znan obema in zato

zanju kakovosten. Hišni ljubljenec človeka ne bo zapustil zaradi zapostavljanja, tudi če

ima to možnost. Živali namreč svojega življenja ne primerjajo z življenjem drugih

živali, dani način bivanja je edini, ki ga poznajo (Kralj, 2010).

Raziskovalci so ugotovili, da se veliko negativnih vedenj ne pojavlja pri starih ljudeh, ki

imajo doma žival, ali pri takih, ki se vsaj redno srečujejo z živalmi. Ena od takih

lastnosti je ravnodušnost. Po navadi se ravnodušnost ne pojavlja pri takih ljudeh, čeprav

imajo le ptiča v kletki. Tudi zmedenost je pogost pojav pri starih ljudeh, žival lahko

takemu človeku pomaga, da se orientira. Ptičje petje zunaj mu pove, da je jutro, mačka,

ki mijavka, ga spomni na to, da mora sebi in njej pripraviti obrok. Potrtost lahko prav

tako preženejo z živaljo, saj žival človeka prisili, da misli nanjo in zanjo skrbi, tako ne

misli le na stvari, zaradi katerih je potrt.

Pes, ki hoče na sprehod, pripravi starega človeka h gibanju. Gibanje je izredno

pozitivno, pa če gre le za božanje mačka ali psa, hranjenje živali ali sprehod s psom


Žival lahko pomaga tudi pri starostni demenci. Nadaljnje koristi stika med človekom in

živaljo so še: družabnost, večji občutek varnosti, več energije za lažje spoprijemanje s

tegobami in boljše razpoloženje.

Stari ljudje se prav tako bojijo vlomilcev, ki v današnjem času niso redkost. Žival jih

opozori ali prepodi. Znano je namreč, da se večina vlomilcev premisli, če sliši lajanje

psa ali kričanje papagaja v stanovanju. Stari ljudje se pogosto srečujejo z izgubami,

žival pa predstavlja stik s svetom in dela družbo človeku, ki je ostal sam. Druženje,

božanje in ljubkovanje, daje nežnost in toplino, ki jo starejši ljudje še kako potrebujejo.

Tako imajo od druženja z živalmi psihične koristi, prav tako pa tudi mentalno in

čustveno zadovoljstvo. Odrasle živali dajejo ljudem občutek varnosti, medtem ko jim

mlade živali obujajo spomine na mladost, po drugi strani pa jim take živali polne

mladosti, radosti in gibanja, dajejo energijo za lažje spoprijemanje s tegobami in jih

razveseljujejo, podobno kot majhni otroci (Marinšek in Tušak, 2007, str. 91).

47


Splošno znano je, da sesalci s svojo mehko dlako in telesno toplino ter ptiči s svojim

petjem ali lepim videzom vzbujajo več pozitivnih čustev kot plazilci ali ribe. Ni pa

določeno, katera žival je tista, ki bolj pozitivno vpliva na starejše ljudi. Po navadi si

ljudje izbiramo tiste živali, ki so nam dosegljive – denarno in prostorsko. V manjših

stanovanjih imajo ljudje po navadi kakšnega ptiča, hrčka, ribe, manjšega psa ali mačko.

Starejši ljudje v vaseh in na kmetijah pa imajo večkrat živino, tako jim mladi kozlički,

prašički in telički izpopolnjujejo osamljene ure (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 92).

V zadnjih letih so raziskovalci posvetili veliko časa ugotavljanju terapevtskih učinkov

živali na starostnike. Tudi zaradi tega, ker so pri osamljenih in socialno prikrajšanih

starejših ljudeh opazili viden pozitiven čustven odziv ob srečanju z živaljo. Znanih je

mnogo primerov boljšega počutja, boljše volje, pozitivnega razpoloženja ob druženju z

živaljo (Corson in Gwynne v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 94). Ugotovili so tudi, da

hišni ljubljenček zmanjšuje razvoj srčnih obolenj pri starih ljudeh, upočasni

napredovanje bolezni ter vpliva na preživetje tistih, ki so imeli srčni napad. Dokazano je

bilo namreč, da je statistično pomembno več takih, ki so imeli srčni napad in imajo

doma hišnega ljubljenčka, preživelo naslednje leto, kot pa tistih, ki doma nimajo nobene

živali. 28 % srčnih bolnikov, ki imajo doma žival, je preživelo srčni napad, medtem ko

je le 6 % srčnih bolnikov, ki doma živali nimajo, preživelo srčni napad (po Marinšek in

Tušak, 2007, str. 97).

Judith Siegel (v: Marinšek in Tušak, 2007, str. 94) je v raziskavo vključila skoraj tisoč

starostnikov, ki so živeli doma, ne v domovih ali bolnišnicah. Tisti, ki so imeli hišnega

ljubljenca, so kazali manj žalosti, stiske ter so potrebovali manj obiskov pri zdravniku

kot tisti brez živali. Lastništvo živali je imelo pozitiven vpliv, vendar pa so večje koristi

odkrili pri tistih, ki so imeli doma psa. Večina lastnikov je povedala, da jim žival nudi

družbo, daje občutek varnosti, ter možnost za zabavo, igro in sprostitev. Živali

omogočijo ljudem občutek povezanosti, navezanosti. Lahko bi torej rekli, da imajo

živali sposobnost zmanjševanja stresa. Zaradi tega so v Ameriki podprli možnost za

starejše ljudi, da imajo živali tudi v skupnostih, ter spodbujajo živalski kontakt s tistimi,

ki so priklenjeni na dom in imajo malo obiskov.

48


Ob skrbi za živali starostniki ponovno občutijo, da jih nekdo potrebuje, zaradi česar se

jim poveča občutek vrednosti. Mnogi posamezniki, zaradi pozitivne naklonjenosti

svojega ljubljenčka, kar vzcvetijo. V nekaterih primerih postane odnos med človekom

in živaljo zelo pomemben dejavnik, ki zmanjšuje občutke osamljenosti ter izolacije.

Prisotnost živali lahko postane predmet pogovora z naključnimi mimoidočimi, poleg

tega pa sprehodi izboljšajo posameznikovo fizično stanje in vitalnost (po Fine, 2000, str.

65).

7.1 Vpliv živali na starejše ljudi v bolnišnicah in domovih

Do nedavnega je veljalo, da živali ne spadajo v okolje, kjer so bolni, slabotni in

umirajoči. Danes lahko temu nasprotujemo in dokažemo, da živali pomagajo dvigniti

kakovost posameznikovega življenja. Ljudje, ki živijo na podeželju, se ob odhodu v

dom težko ločijo tudi od živali. Marsikomu so bili pes, muca, kokoši edina družba in

hkrati tudi obveznost preko dneva. Tudi v mestih se ljudje pogosto odločamo, da z nami

bivajo razne hišne živali. Ko se nanje navadimo, in oni na nas, postanejo nepogrešljive.

Dom upokojencev, bolnica in druge podobne ustanove seveda niso naravno okolje,

vendar se vedno bolj uveljavlja miselnost, da je potrebno v to okolje vnesti čim več

elementov, ki so bili prisotni doma. To pozitivno vpliva na počutje in posredno na

zdravje (Mali, 2008, str. 171).

Terapija in aktivnosti s pomočjo živali sta lahko odlični komplementarni metodi dela, ki

sta uporabni v vseh okoljih, kjer ljudje živijo, posebno pa v institucionalnih oblikah

pomoči. V domovih za starostnike sta lahko terapija in aktivnosti s pomočjo živali

sodobnejša vira pomoči pri tistih stanovalcih doma za starostnike, ki so, na primer,

doma imeli eno ali več živali, v domu za starostnike pa te možnosti nimajo, zaradi česar

je kvaliteta njihovega bivanja nižja. Konstantni obiski živali lahko pri takih uporabnikih

pomembno prispevajo k zviševanju zadovoljstva in hitrejši prilagoditvi ter vključevanju

v novo okolje.

49


Stari ljudje so pogosto v bolnišnicah, veliko pa jih živi v domovih za starejše, kjer pa

težko vzpostavljajo socialne stike. V tujini imajo zato že domske živali ali pa izvajajo

aktivnosti in terapijo s pomočjo živali. Ugotovili so, da prisotnost živali v bolnišnicah

povečuje dovzetnost pacientov, jim pomaga, da se vključijo v družbo, in zmanjšuje

občutek osamljenosti in zavrženosti, pomaga jim tudi, da so aktivni. Druge raziskave, ki

so potekale v domovih za starejše, so dale podobne rezultate. Pri stanovalcih se je

povečalo socialno vedenje, občutili so zmanjšano napetost, zmedenost, zmanjšale pa so

se tudi utrujenost in depresije (po Marinšek in Tušak, 2007, str. 97). S pomočjo živali se

lahko veliko hitreje in uspešneje opravi proces integracije stanovalcev doma. Živali

imajo zmožnost navdihniti in motivirati ljudi, da se lotijo konstruktivnih aktivnosti, ki

se jih drugače ne bi, hkrati pa so zadovoljene še potrebe po nežnosti in naklonjenosti.

V Sloveniji se sicer v bolnišničnem okolju ne poslužujejo aktivnosti in terapije s

pomočjo živali, razen na pediatričnih oddelkih. V tujini pa medicinske sestre sodelujejo

pri aktivnostih in terapiji s pomočjo živali. Terapijo s pomočjo živali uporabljajo pred

kirurškimi posegi, za zmanjševanje strahu in stresa. Razne študije dokazujejo, da je

potreba po opiatih in analgetikih manjša po terapiji s pomočjo živali v bolnišnici.

Terapija s pomočjo živali je koristna tako za otroke, bolnike na dolgotrajnem

zdravljenju in starejše ljudi.

Osebje ustanov, kjer uporabljajo terapevtske ali domske živali, poročajo o tem, da jim

živali ne predstavljajo nobenega dodatnega bremena, ravno nasprotno, delo občutno

olajšujejo. Študije v Nemčiji, Ameriki in Avstraliji so pokazale, da živali v domovih

delujejo tudi proti sindromu izgorevanja oziroma premočni emocionalni obremenitvi

ljudi v podobnih poklicih, ki nastaja zaradi dolgotrajnega stika z boleznimi in smrtjo in

zaradi občutka, da nismo vedno sposobni učinkovito pomagati. Prav tako imajo živali

radi obiskovalci domov in bolnišnic. Opazili so celo povečano frekvenco obiskov.

Predvsem otroci in mladostniki rajši prihajajo k sorodnikom, če so prisotne živali. Z

njimi se lahko igrajo in pogovarjajo, tudi ozračje je bolj sproščeno (po Marinšek in

Tušak, 2007, str. 98).

V tujini ima precej domov za starostnike živali, pri nas je to še zelo neobičajno. V tujini

pa je to že praksa, saj so ugotovili, da je življenje toliko starih in bolnih ljudi precej

50


lepše, kvalitetnejše in polnejše, kadar je prisotna kakšna žival (Marinšek in Tušak,

2007, str. 98). Živali v nekem smislu predstavljajo nadomestne negovalce in tudi

prijatelje. Veliko starejšim in bolnim ljudem žival nadomešča otroke in vnuke, ki

poredko prihajajo na obisk. Starejši ljudje, ki nemo sedijo v svojih sobah in zrejo skozi

okno, se v družbi živali nenadoma razživijo, čutijo namreč, kako se jim žival sproščeno

približa, in uživajo njeno pozornost. Zavedajo se, da lahko tudi sami osrečijo žival.

V nekaterih domovih v tujini izvajajo aktivnosti in terapijo s pomočjo živali, druga

možnost so domske živali, ki ji namestijo posebej za to. Tretja možnost pa je, da človek

ob prihodu v dom s seboj pripelje svojo žival. To imajo stanovalci doma najraje, da

gredo z živaljo, ki ji zaupajo, veliko lažje v novo okolje in se tam precej bolje počutijo

(Marinšek in Tušak, 2007, str. 98). Pri nas je takih programov malo, v nekaterih

domovih sicer izvajajo terapijo s pomočjo živali, nekaj več pa je aktivnosti s pomočjo

živali, saj imamo dva društva, ki se s tem aktivno ukvarjata.

Skupinska dinamika aktivnosti s pomočjo živali prinese v dom starostnikov skupno

sprostitev ob opazovanju in igranju z živaljo. Božanje živali prinese prijaznejši in bolj

topel odnos do sostanovalcev, namesto prepira se pogovarjajo o živalih in se smejijo.

Izboljša se tudi komunikacija, stanovalci se lažje pogovarjajo in navezujejo kontakte.

Poraste tudi frekvenca obiskov sorodnikov zaradi živali. Živali nudijo možnost kontakta

z živo naravo tudi za tiste stanovalce doma, ki so priklenjeni na posteljo (po Marinšek

in Tušak, 2007, str. 99).

51


Tabela 1: Pomembni problemi pri starostnikih v domovih in pozitivni vplivi živali

POMEMBNI PROBLEMI POZITIVNI VPLIVI – NAPREDKI

Prevladuje občutek nekoristnosti in ljudje

živijo brez ciljev iz dneva v dan.

Živali podpirajo orientacijo v prihodnost,

namesto da dnevi minejo statično. Namesto

življenja v preteklosti začnejo živeti za

prihodnost.

Organizacija doma zaradi zmogljivosti in

množice ljudi zmanjša zasebno sfero

posameznika na minimum.

Skozi osebni odnos z živaljo uspe starostnik

ustvariti zasebno sfero in intimnost.

Pomanjkanje taktilnih dražljajev in možnosti

dajanja in prejemanja nežnosti.

Živali sicer ne morejo popolnoma

nadomestiti človeške družbe in naklonjenosti,

s fizičnim kontaktom (božanje, ljubkovanje,

negovanje) pa se zadovolji osnovna potreba

po nežnosti.

Domovi za ostarele so v veliki meri

organizirani, zato je osebna odgovornost

izključena.

Domače živali vsak dan zahtevajo

odgovornost, pogosto so edino, za kar je

starostnik sploh še sposoben prevzeti

odgovornost.

Starostniki se velikokrat sramujejo svojega

zunanjega videza in posledično starosti.

Pri živali štejejo le notranje kvalitete. Živali

ne delajo razlik med starimi in mladimi, med

grdimi in lepimi.

Okolje v domovih ne omogoča, da bi

starostniki skrbeli sami zase in posledično

pridobivali spoštovanje in ljubezen drugih.

Živali so živa bitja, za katera lahko in mora

starostnik skrbeti. Živali jih imajo rade ne

glede na njihove hibe in bolezni.

Odnosi med varovanci in osebjem so

mnogokrat napeti.

Skupno veselje in smeh ob živalih sprošča in

povezuje. Pacienti nimajo več tako močnih

potreb po pozornosti osebja.

Vir: Marinšek in Tušak (2007, str. 98)

52


7.4 Primer dobre prakse

AMBASADORJI NASMEHA V DOMU UPOKOJENCEV TABOR,

LJUBLJANA

Ambasadorji nasmeha že od njihovega začetka (2004) sodelujejo z Domom

upokojencev Center (enota Tabor). Stanovalcem doma z aktivnostmi in terapijo s

pomočjo živali pomagajo odpreti ali vsaj zmanjšati motnje na področju fizičnega,

psihičnega in socialnega počutja.

V času sodelovanja avtorice z Ambasadorji nasmeha sta v domu upokojencev

aktivno delovala dva terapevtska para: N. V. in njen irski seter Mini ter Z. B. in

njegova zlata prinašalka Zoja. Gospod Zvone je v domu tudi zaposlen. Z obema

terapevtskima paroma je imela avtorica možnost nekajkrat obiskati skupino

stanovalcev doma in sodelovati pri aktivnostih s pomočjo živali.

Skupina stanovalcev, ki sodeluje pri aktivnostih s pomočjo živali, običajno šteje

od 12 do 15 ljudi. Oba terapevtska para prihajata v dom upokojencev enkrat na 14

dni, običajno na isti dan, nato prevzameta vsak svojo skupino na določenem

oddelku. Oba vodnika psov sta pred prihodom v dom zelo pozorna na pasjo

higieno. Minija in Zojo pred prihodom očistita, s seboj imata robčke in brisače, da

jima lahko v primeru slinjenja obrišeta gobček. Aktivnosti s pomočjo živali se

običajno izvajajo po končanem zajtrku, med 9. in 10. uro, ko je večina stanovalcev

v najboljši kondiciji. Srečanje traja približno 45 minut. Obisk poteka s pomočjo

domskega oziroma zdravstvenega osebja, ki vodijo evidenco, kdo od starostnikov

je bil obiskan. Pri teh obiskih ne gre za nikakršne cilje zdravljenja, osebje si

zabeleži še čas prihoda in odhoda. Gre za aktivnosti spoznaj in pozdravi, ki

temeljijo na stiku človeka z živaljo.

Skupina se zbere v primernem, malce večjem prostoru, da se lahko posedejo v

krog. V skupini so starostniki z različnimi težavami, od popolnoma mobilnih, do

takšnih s tehničnimi pripomočki za hojo, starostniki na vozičku, tudi starostniki s

53


slušnimi in vidnimi težavami. Vsem pa je skupno veselje do druženja z živalmi.

Ves čas skupnih aktivnosti je nekdo zadolžen za Minija in Zojo (vodnik ali

terapevt), da nikoli ne tekata prosto po domu. Posebej pazijo na varnost

starostnikov, da psa starostnika ne prekucneta ali se mu usedeta v naročje, gre le

za težka psa, kosti starostnikov pa so krhke.

Večina starostnikov zaradi 14-dnevnega razmika med obiski že malce pozabi, kaj

se je na prejšnjem srečanju dogajalo. Terapevtski par zato na začetku obiska s

skupino stanovalcev vse ponovi. Vodnik živali stanovalcem postavlja vprašanja na

primer: kako je kužku ime, koliko je star, kdaj ima rojstni dan, katere pasme je,

kdaj sta bila nazadnje na obisku. Ob pogledu na kužka se stanovalcem zopet

prikrade spomin, z navdušenjem hitijo odgovarjat na vprašanja, če kdo pravilno

odgovori, je seveda zelo ponosen. Ko se spomnijo vsega iz prejšnjih obiskov, se

začne prijetno crkljanje in božanje kužka.

Ob stiku z Minijem in Zojo se stanovalci doma raznežijo, vidno postanejo boljše

volje, manj so depresivni. Z njima se tudi pogovarjajo, veliko lažje navežejo stik –

pri tem niso nič zadržani. Poveča se tudi njihova gibljivost oziroma mobilnost,

tudi če se zelo težko pripognejo, želijo Minija in Zojo pobožati in jima metati

žogico. Kdor želi, dobi v roko pasji priboljšek, ki ga Mini in Zoja nežno vzameta

iz roke, kar je za stanovalce zelo prijetna izkušnja. Vodnika nato starostniku

ponudita robček, da si po dajanju priboljškov obriše roke. Psa z veseljem

stanovalcem podata tudi tačko, tu sta vodnika še posebej pozorna, da pes

starostnika ne popraska, saj je koža starostnikov posebej občutljiva in tanka.

Terapevtski par ima vedno s sabo še druge uporabne pripomočke, kot so razne

žogice, krtača za dlako, povodec. Nekateri stanovalci Minija in Zojo skrtačijo,

najbolj pogumni pa ju lahko v spremstvu vodnika tudi malce sprehodijo. Med

pogovorom pridejo na dan zgodbe stanovalcev o njihovih domačih živalih, ki so

jih imeli, ko so še živeli doma. To pomeni, da jim obisk kužka vrne tudi spomin

na preteklost. Za konec terapevtski par vedno pripravi še kakšno zabavo. Neža in

Mini sta bila pri teh igrah zelo domiselna.

54


Primer: Neža je Miniju vrgla žogico, da jo je šel iskat, medtem pa se je dobro

skrila. Ko je Mini žogico ujel, se je obrnil in Neže ni bilo nikjer. Začel jo je

panično iskati, kar je stanovalce spravilo v smeh, spodbujali so ga, da jo išče. Ko

je Mini Nežo našel, je bil zelo vesel, neutrudno je mahal z repom, s tem je svoje

veselje razširil še na stanovalce.

Zaključki srečanj so vedno zabavni, stanovalci ne ostanejo ravnodušni, o srečanju

se še nekaj dni pogovarjajo in se že veselijo naslednjega.

Uspehi stika stanovalcev z živaljo so: sprostitev pri božanju, povečanje gibalne

sposobnosti, krepitev motoričnih sposobnosti pri metanju žogice in krtačenju,

obujanje spomina na preteklost.

Po končanih skupinskih aktivnostih, terapevtski par še individualno obišče

katerega od stanovalcev doma, v njegovi sobi, če si kdo tega želi. Ti obiski so

krajši, trajajo nekje 15 minut, odvisno od zmožnosti osebe in psa. V tem kratkem

času se pri starostniku prav tako opazi boljša volja, pripravljenost za pogovor,

obujanje spominov ob stiku s kužkom. Prednost individualnega obiska je, da se

kuža posveča samo eni osebi. Starostnik se v družbi kužka sprosti in razživi ter

uživa njegovo pozornost.

Kužka Mini in Zoja na stanovalce doma vsekakor delujeta zelo pozitivno in

pomirjujoče. Skupinska dinamika aktivnosti s pomočjo živali prinese v dom

sprostitev, ob opazovanju in igranju z živaljo. Z obiski živali je zadovoljno tudi

domsko osebje in zdravstveni delavci. Vse to pa izboljšuje kvaliteto življenja

starostnikov v Domu upokojencev Center.

55


8 RAZPRAVA

V diplomskem delu smo želeli dodobra spoznati staranje, spremembe v starosti in s tem

povezano osamljenost pri starostnikih. Zanimalo nas je predvsem, zakaj je osamljenost

pri starejših ljudeh v današnjem času tako razširjena, kako lahko aktivnosti in terapija s

pomočjo živali vplivajo na kakovost življenja starejših in na problem osamljenosti.

Zanimalo nas je tudi, kako razširjene so pri nas v Sloveniji aktivnosti in terapija s

pomočjo živali. Po pregledu literature smo prišli do naslednjih ugotovitev, na sposaj

navedena raziskovalna vprašanja.

1. Raziskovalno vprašanje: Zakaj je osamljenost pri starejših v današnjem času

tako razširjena?

Osamljenost je drugo najpogostejše čustvo v starosti, saj je človek v obdobju starosti

povezan z manjšim številom oseb. Starejše ljudi spremlja tudi občutek, da drugim niso

več tako potrebni kot nekoč. Umik iz družbe, zaprtost vase in omejevanje stikov na

čedalje redkejše prijatelje, so značilnost mnogih pripadnikov starejše generacije. Vzroki

za izraženo osamljenost so tudi določene starostne fiziološke spremembe, na primer

naglušnost in težave z zobno protezo, ki lahko povzročita težave s komunikacijo;

bolezni gibal in inkontinenca so lahko vzrok, da se starostnik začne izogibati prijateljev

in izgublja stik z okoljem. Pomembna prelomnica je upokojitev, saj upokojenec ne ve,

kam s prostim časom. Značilna oblika osamljenosti je tudi vdovstvo.

Starejši ljudje so dostikrat izločeni iz skupin, izločuje jih njihov življenjski položaj:

odselitev otrok, upokojitev, ki jih izloči iz delovne enote, s tem upade zanimanje za

stroko in druge interese (Pečjak, 2007, str. 76).

Osebe, ki živijo osamljeno in nedejavno, se počutijo zdolgočaseno in jezno. Starejši

ljudje se srečujejo z mnogimi težavami, če imajo nekoga, ki mu lahko potožijo, so

tegobe manjše. Ker imajo otroci, vnuki in drugi znanci v današnjem hitrem svetu,

premalo časa za svoje starejše člane družine, je ena od možnosti za kvalitetnejše

življenje v starosti in premagovanje osamljenosti, stik z živalmi.

56


2. Raziskovalno vprašanje: Kako lahko aktivnosti in terapija s pomočjo živali

vplivajo na kakovost življenja starejših in na problem osamljenosti?

S starostjo naraščajo potrebe po zdravstveni negi in oskrbi, vedno več je starejših, ki

niso več zmožni za samostojno življenje, zato potrebujejo strokovno pomoč in se

odločajo za institucionalno varstvo. Domovi za starejše in bolnišnice seveda niso

naravno okolje, se pa zaposleni trudijo, čim bolj upoštevati življenjske navade

stanovalcev, to pomeni, da je potrebno v novo okolje vnesti čim več elementov, ki so

bili prisotni doma. Za starostnike, ki so imeli doma živali, v domu in v bolnišnici pa te

možnosti nimajo, to pomeni nižjo kvaliteto njihovega bivanja. Tu sta lahko aktivnosti in

terapija s pomočjo živali sodobnejša vira pomoči in odlični metodi dela, ki sta uporabni

v vseh okoljih, še posebej v zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanovah. Konstantni

obiski živali lahko pri uporabnikih pomembno prispevajo k zviševanju zadovoljstva in

hitrejši prilagoditvi ter vključevanju v novo okolje.

Aktivnosti in terapija s pomočjo živali v domovih za starejše in v bolnišnicah nudita

idealne možnosti za socialno interakcijo in neprestano senzorno stimulacijo. V

bolnišnicah, kjer je večina dotikov bolečih in neprijetnih, je »kosmat« dotik živali

prijeten in varen. Nenazadnje pa starostniki pridobijo nekoga, ki jim za nekaj časa dela

družbo. Živali v nekem smislu predstavljajo nadomestne prijatelje in negovalce


Druženje z živalmi in skrb zanje predstavlja starostnikom neko vsakodnevno skrb in

opravilo, ob tem se počutijo koristne. Živali sprejemajo človeka brezpogojno, ne zanima

jih, kako človek izgleda, ne poznajo nobenih predsodkov. So tudi odlični promotorji za

vzpostavljanje kontaktov in s tem izboljšanje možnosti za komunikacijo in navezovanje

stikov (Ambasadorji nasmeha, 2004).

Stari ljudje so pogosto srečujejo z izgubami, žival pa predstavlja stik z svetom, in dela

družbo človeku, ki je ostal sam. Druženje, božanje in ljubkovanje dajejo nežnost in

toplino, ki jo osamljeni starejši ljudje še kako potrebujejo (Marinšek in Tušak, 2007, str.

91).

57


3. Raziskovalno vprašanje: Kako razširjene so aktivnosti in terapija s pomočjo

živali v Sloveniji?

V Sloveniji je opazen trend naraščanja uporabe živali v takšne namene, čedalje več je

ljudi, ki se ukvarjajo z aktivnostmi in terapijo s pomočjo živali. Žival sicer ne more

nadomestiti medčloveških odnosov, nudi pa odnos, ki ga ljudje ne morejo: je ves čas z

lastnikom, tiho posluša, se ne prepira (Marinšek in Tušak, 2007, str. 91).

Trenutno sta v Sloveniji aktivna dva društva na področju ASŽ in TSŽ, Društvo za

terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha in Društvo za terapijo s pomočjo psov

Tačke pomagačke, ki si prizadevata, da bi se aktivnosti in terapija s pomočjo živali v

Sloveniji ustalile in izvajale kot priznana oblika pomoči v zdravstvu in na drugih

področjih. Kar nekaj živalskih vrst je bilo uspešno vključenih v programe ASŽ in TSŽ,

večinoma pa se v Sloveniji uporabljajo psi, konji in mačke. Ker je delo prostovoljno, se

večina strokovnih delavcev srečuje s pomanjkanjem časa. V Sloveniji primanjkuje tudi

primerne strokovne literature s področja aktivnosti in terapije s pomočjo živali.

Strokovno izvajanje terapije s pomočjo živali je v Sloveniji skladno s tujo strokovno

literaturo in prakso iz držav, kjer sta TSŽ in ASŽ bolj razviti. Med zdravstvenimi

delavci v Sloveniji je še vedno prisoten strah pred nosokomialnimi oziroma

bolnišničnimi okužbami, zato pri nas odsvetujejo prisotnost živali v bolnišničnem

okolju. Programi ASŽ in TSŽ se izvajajo samo na nekaterih pediatričnih oddelkih v

Sloveniji. Z upoštevanjem priporočil vedenja in standardov terapije s pomočjo živali se

lahko tudi te okužbe zmanjšajo na minimum. V slovenskih domovih za starejše se že

izvaja terapija s pomočjo živali, nekaj več je aktivnosti s pomočjo živali. Veliko

prostovoljcev po vsej Sloveniji s svojimi ljubljenčki deli nasmehe in dobro voljo tistim,

ki jim življenje ni najbolj naklonjeno. Njihov skupni cilj je tudi ozavestiti širšo javnost

ter s skupnimi močmi vseh, ki so za to pristojni, uradno vpeljati terapijo s pomočjo

živali v zdravstvene institucije.

58


9 SKLEP

Staranje je del življenja, ki je usojeno vsakemu živemu bitju. Staranja ne moremo

preprečiti, lahko pa pripomoremo k temu, da je življenje v starosti polnejše in

kvalitetnejše.

V življenju občutek osamljenosti izkusi skoraj vsak človek, ne glede na to, koliko je

star. Z trajno in hudo obliko osamljenosti po svetu živi mnogo ljudi. K osamljenosti so

nagnjeni tisti, ki imajo nizko samozaupanje, so razočarani, zapuščeni, trpinčeni, bolni

ali stari. Osamljenost je eden najbolj perečih problemov današnjih starostnikov, saj

zaradi modernega način življenja vedno težje navezujejo stike z ljudmi.

Osamljenost lahko starejši uspešno premagajo v družbi živali, ki jim nudijo

vsakodnevno rutino. Skrb za živali da starostnikom občutek, da so koristni in

pomembni, da jih nekdo potrebuje. Živali starejšim nudijo tudi razvedrilo, občutek

varnosti in zaščite, ter orientacijo v prihodnost, osredotočajo jih na okolico in jim dajejo

brezpogojno ljubezen.

Starejši ljudje, ki bivajo v bolnišnicah in domovih za starejše, potrebujejo dolgotrajno

oskrbo in zdravstveno nego. V kliničnih okoljih jim lahko z aktivnostmi in terapijo s

pomočjo živali nudimo možnosti za motivacijske, sprostitvene in terapevtske koristi.

Terapija s pomočjo živali lahko prispeva k pospeševanju zdravljenja in hitrejšemu

doseganju rehabilitacijskih ciljev. Prav tako se starejši s pomočjo živali lažje vključijo v

novo okolje, preko živali ohranjajo stik z naravo, ki je za ljudi zelo pomemben.

V nekaterih evropskih državah je terapija s pomočjo živali vključena v zdravstveni

sistem, prav tako imajo v domovih za starejše nameščene domske živali s katerimi

izvajajo aktivnosti s pomočjo živali. Medicinske sestre imajo v kliničnih okoljih

pomembno vlogo pri kakovosti življenja starostnika, zato so v tujini že vključene v

multidisciplinarne time terapije s pomočjo živali.

59


Večina avtorjev se strinja, da aktivnosti in terapija s pomočjo živali pozitivno vplivajo

na psihično, fizično in socialno področje. Posebej primerni so za paciente z okvarami ali

motnjami osnovnih funkcij, kot so gibanje, zaznavanje, pozornost, motivacija; za

paciente, ki so depresivni, anksiozni, manj komunikativni ali osamljeni; glede na starost

pa so primerni za otroke, mladostnike in starejše.

Živali ne morejo nadomestiti medčloveških odnosov, nudijo pa pristen odnos, ki ga

ljudje ne morejo, ves čas so z lastnikom, tiho poslušajo in se ne prepirajo. V starosti

pomagajo lajšati težave, s katerimi se človek sooča. Pomembno je, da se tega začnemo

čim prej zavedati in koristiti. Škoda bi bilo zanemariti moč, ljubezen, energijo in druge

pozitivne lastnosti, ki lahko polepšajo življenje v zrelih letih in ga pomagajo narediti

kvalitetnejše.

60


LITERATURA

Acceto B. Starost in staranje. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1987.

Anon. Posodobljena definicija zdravstvene nege. Utrip 2011; 19 (2): 12.

Connor, K, Miller, J. Help from our animal friends: give critical care patients the

benefits of animal-assisted therapy. Nurse Manage 2000; 31(7): 42-6.

Cusack, O, Smith, E. Pets and the eldery: The terapeutic bond. New York: Haworth

Press, 1984. Dosegljivo na: http://books.google.si/books?

id=U7ZKX15epXgC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0

#v=onepage&q&f=false (13. 11. 2012).

DeCourcey, M, Coakley, A, Mahoney, E. Animal-assited therapy evaluation and

implementation of complenetary therapy to improve the psychological and

physiological health of critically ill patients. 2010. Dosegljivo na:

www.anthrozoology.org (23. 9. 2012).

Di Salvo, H., Haiduven, D., Johnson, N., Reyes, V.V., Hench, C. P., Shaw, R., in

Stevens, D. A. Who let the dogs out? Infection control did: Utility of dogs in health care

settings and infection control aspects. Am J Infect Control 2006. Dosegljivo na:

http://azs.no/pdf/Who%20let%20the%20dogs%20out%20Infection%20control.pdf

(18. 4. 2012).

Fine, A, H. Handbook on animal-assisted therapy: theoretical foundations and

guidelines for practice. 2nd ed. Amsterdam, Boston: Elsevier/Academic Press Google

books, 2006. Dosegljivo na: http://books.google.si/books?

id=2PruqyaDw6wC&printsec=frontcover&dq=Fine,+A,+H.++Handbook+on+animal-

assisted+therapy:

+theoretical+foundations+and+guidelines+for+practice.&hl=sl&sa=X&ei=VZ-

OT52qEOjP4QS1v62FDw&ved=0CCsQ6AEwAA#v=onepage&q=Fine%2C%20A

61

http://books.google.si/books?id=2PruqyaDw6wC&printsec=frontcover&dq=Fine,+A,+H.++Handbook+on+animal-assisted+therapy:+theoretical+foundations+and+guidelines+for+practice.&hl=sl&sa=X&ei=VZ-OT52qEOjP4QS1v62FDw&ved=0CCsQ6AEwAA#v=onepage&q=Fine%2C%20A%2C%20H.%20%20Handbook%20on%20animal-assisted%20therapy%3A%20theoretical%20foundations%20and%20guidelines%20for%20practice.&f=false


http://azs.no/pdf/Who%20let%20the%20dogs%20out%20Infection%20control.pdf

http://www.anthrozoology.org/

http://books.google.si/books?id=U7ZKX15epXgC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false




%2C%20H.%20%20Handbook%20on%20animal-assisted%20therapy%3A

%20theoretical%20foundations%20and%20guidelines%20for%20practice.&f=false (3.

4. 2012).

Havlič Touzery, S. Gerontološko Izrazje: Osamljenost: Socialna izolacija. Kakovostna

starost 2006; 9(4): 50-46.

Ihan A. Imunski sistem in odpornost: Kako se ubranimo bolezni. Ljubljana: Mladinska

knjiga, 2000.

Kralj, B. Terapija s psi v domovih za starejše, 2011. Dosegljivo na:

http://masazapsov.blogspot.si/terapija-s-psi-s-domovih-za-starejše/ (14. 11. 2012).

Lefebvre, S, Waltner-Toews D, Peregrine, A, Reid-Smith, R, Weese, J. Characteristics

of programs involving canine visitation of hospitalized people in Ontario, 2006.

Dosegljivo na : http://www.jstor.org/stable/10.1086/505099 (15. 11. 2012).

Lefebvre, S, Waltner-Toews D, Weese, J. Designing a standard infection control policy

for animal visiting patients in healthcare facilities department of population medicine,

2008.

Dosegljivo na : www.deltasociety.org/ (3. 10. 2012).

Mali, J. Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo,

2008: 171-175.

Marinšek, M,Tušak, M. Človek – žival: zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec, 2007.

Miller, J., Ingram, L. Preoperative nursing and animal-assisted therapy. AORN J. 2000;

72 (3): 447–83.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999.

62

http://www.deltasociety.org/

http://www.jstor.org/stable/10.1086/505099%20(15

http://masazapsov.blogspot.si/terapija-s-psi-s-domovih-za-starej%C5%A1e/




Pečjak, V. Psihologija staranja. Bled: Samozaložba, 2007.

Peplau, H. Interpersonal Relations in Nursing (1952). New York: Springer Publishing

Company, 2004.

Podnar, O, Torre, R. Za bolan osječaj nepripadnosti ima lijeka. Vaše zdravlje 2005; 40

(3).

Dosegljivo na www.vasezdravlje.com/izdajne/clanak/597 (12. 8. 2012).

Ramovš, J. Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana:

Inštitut Antona Trstenjaka, 2003.

Velde, P, Ciprani, J, Fisher, G. Resident and therapist views of animal-assisted therapy:

Implications for occupational therapy practice, 2005. Dosegljivo na:

http://www.medscape.com/nursingejournal (6. 11. 2012).

Wells, D. Domestic dogs and human health: An owerview. Br J Health Psychol., 2007;

12 (1); 145-56.

VIRI

63

http://www.medscape.com/nursingejournal

http://www.vasezdravlje.com/izdajne/clanak/597%20(12


Delta Society - Standards of practice for animal assisted activities and animal assisted

therapy. Renton, USA, 1996.

Delta Society. 2012 Dosegljivo na : http://www.deltasociety.org (16. 4. 2012).

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali »Ambasadorji nasmeha«. Seminar o

aktivnostih in terapiji s pomočjo živali. Ljubljana, 2012.

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali »Ambasadorji nasmeha«. 2004-2011

Dosegljivo na: http://ambasadorji-nasmeha.si/terapija-aktivnosti-s-pomocjo-zivali (20.

3. 2012).

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke«. 2012 Dosegljivo

na: http://www.ognjena.com/tackepomagacke/ (23. 2. 2012).

64

http://www.ognjena.com/tackepomagacke/

http://ambasadorji-nasmeha.si/terapija-aktivnosti-s-pomocjo-zivali%20(20

http://www.deltasociety.org/

dajana vodnjov: aktivnosti in terapija s pomočjo živali - vpliv živali na počutje starejših...

Documents