UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

GREGOR KOTNIK

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

Športno treniranje - Nogomet

METODIKA IGRE V OBRAMBI SKOZI RAZLIČNE

STAROSTNE KATEGORIJE V NOGOMETU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR:

izr. prof. dr. Marko Šibila

SOMENTOR: AVTOR DELA:

asist. dr. Marko Pocrnjič GREGOR KOTNIK

RECENZENT

doc. dr. Stanislav Pinter

LJUBLJANA, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršen koli način pomagali med študijem, še posebej pa

mentorju dr. Marku Pocrnjiču za strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi diplomske naloge.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je tekom študija in pisanja diplomske naloge vedno

stala ob strani in mi pomagala.

Ključne besede: nogomet, taktika v obrambi, igralne oblike, igralne situacije, metodika učenja

METODIKA IGRE V OBRAMBI SKOZI RAZLIČNE STAROSTNE KATEGORIJE V

NOGOMETU

Gregor Kotnik

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, Nogomet

IZVLEČEK

Diplomsko delo obravnava metodiko igre v obrambi, kjer z igralnimi oblikami in igralnimi

situacijami prikažemo metodične korake učenja posamične, skupinske in moštvene taktike

skozi daljše časovno obdobje. S predstavitvijo vsebin nogometne igre v obrambi in metodičnim

postopkom želimo prikazati najbolj učinkovit način učenja elementov taktike v obrambi.

Osnovna didaktična načela, ki jih predlagam pri učenju taktike v obrambi, so od lažjega k

težjemu, od enostavnega k sestavljenemu, načelo raznovrstnosti, načelo postopnosti in od

univerzalnega k specialnemu. Vse vaje, tako igralne oblike kot igralne situacije, so prikazane

slikovno in opisno. Pri večini vaj, je poudarek na igri v obrambi, vendar pri vadbi v igralni

obliki moramo biti dosledni in natančni tudi z navodili organizirane igre za fazo napada.

Predstavljene vaje so primerne za vse starostne kategorije, je pa zelo pomembno upoštevati,

kakšno taktično predznanje imajo igralci, saj lahko z dobrim taktičnim predznanjem tudi mlajši

igralci izvajajo vaje, primerne za starejše starostne kategorije.

Keywords: football, defensive tactics, playing formations, situations in game, methods of

teaching

PLAYING TECHNIQUES IN DEFENCE THROUGH DIFFERENT AGE

CATEGORIES IN FOOTBAL

Gregor Kotnik

University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016

Sports training, Football

ABSTRACT

The diploma thesis deals with the playing techniques in defense, where we show methodic steps

of teaching of individual, group ad team tactics through longer period of time by means of

playing formations and situations in game. By presenting the contents of playing football in

defense and by means of methodic procedure we wish to show the most efficient method of

teaching of the elements of tactics in defense. The basis of the didactic principle, which I

propose in teaching the defensive tactics, are from easier to more difficult, from simple to

complex, the principle of diversity, the principle of gradualness and from universal to special.

All the exercises – playing formations as well as situations in game – are presented graphically

and descriptively. In most exercises the emphasis is on the game in defense. When exercising

in gaming formation, however, we have to be consistent and precise also with the instructions

of the organized game for the offensive phase. The presented exercises are appropriate for all

the age categories. It is very important to bear in mind, however, what kind of tactical prior

knowledge do players have: with a good tactical prior knowledge even younger players can

perform the exercises, appropriate for older age categories.

Kazalo vsebine

1.0 Uvod ..................................................................................................................................... 9

1.1 Igra ..................................................................................................................................... 10

1.1.1 Razvoj nogometne igre .................................................................................................... 10

1.2 Sodoben model nogometne igre ......................................................................................... 12

1.3 Sodelovanje med igralci ..................................................................................................... 13

1.3.1 Značilnosti medsebojnega sodelovanja v obrambi .......................................................... 14

1.3.2 Dinamika igre .................................................................................................................. 15

2.0 Predmet in problem ............................................................................................................ 17

2.1 Taktika igre ........................................................................................................................ 17

2.1.1 Posamična taktika ............................................................................................................ 18

2.1.1.1 Posamična taktika v obrambi ....................................................................................... 19

2.1.2 Skupinska taktika ............................................................................................................ 20

2.1.2.1 Načela skupinske taktike v obrambi ............................................................................. 20

2.1.3 Moštvena taktika ............................................................................................................. 22

2.1.3.1 Moštvena taktika igre v obrambi .................................................................................. 22

2.2 Metodika učenja igre .......................................................................................................... 24

2.2.1 Učne metode .................................................................................................................... 25

2.2.2 Metoda igre ..................................................................................................................... 25

2.2.3 Situacijska metoda ........................................................................................................... 26

2.3 Razvoj sistema igre ............................................................................................................ 26

2.3.1 Sistemi igre v različnih starostnih kategorijah ................................................................ 33

3.0 Cilji ..................................................................................................................................... 34

4.0 Metode dela ........................................................................................................................ 35

5.0 Izbira in predstavitev vaj .................................................................................................... 36

5.1 Metodični koraki učenja igre v obrambi ............................................................................ 37

5.2 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekciji (U-9) ...................................................... 39

5.2.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi ............................................................... 40

5.3 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-11, U-13) ....................................... 44

5.3.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi ............................................................... 44

5.3.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi ................................................................ 47

5.3.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi ................................................................. 54

5.4 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-15, U-17, U-19) ............................. 57

5.4.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi ............................................................... 57

5.4.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi ................................................................ 58

5.4.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi ................................................................. 65

5.4.4 Metodika učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij .................... 67

5.4.5 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij ..................... 69

5.4.6 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij ...................... 77

6. 0 Sklep .................................................................................................................................. 81

7.0 Viri ..................................................................................................................................... 82

9

1.0 Uvod

Nogomet ponuja univerzalni jezik za vse narodnosti in je vez, ki presega vse politične, etične

in verske ovire. Govorimo o moštveni igri, kjer za igranje potrebujemo le žogo in prostor za

igro. Za pravo igro je sicer potrebna ustrezna velikost igrišča, toda igrati je mogoče tudi na

manjših površinah z manjšim številom sodelujočih. V globalnem smislu je nogomet

najpopularnejši ekipni šport. Gledalcem ponuja spektakel, kjer lahko sodelujejo sami v

navijaških skupinah. Igralcem pa omogoča, da doživijo popolno zadovoljstvo, saj se vedno

nove in neponovljive situacije, ki jih ustvarja poskakujoča žoga, lahko poistovetijo z igrivostjo

človekove narave. Zato ni čudno, da je nogomet priljubljena igra ne le mladine, ampak tudi

starejših, saj kot rekreativna dejavnost pripomore k premagovanju stresov sodobnega časa.

Navdušenje mladih ljudi za nogometno igro je lahko razložljivo, saj je igra organizacijsko

preprosta, vzbuja motive ter ima splošno pozitiven vpliv na bio-psiho-socialni razvoj

organizma. Športna oprema, ki jo potrebujemo za igranje nogometa, je sorazmerno poceni, zato

je dostopna vsem slojem prebivalstva (Luxbacher, 2014).

Nogomet kot profesionalen šport od posameznika zahteva nenehno odrekanje in stremljenje k

napredku, prav tako pa mora biti igralec v najboljši psihofizični kondiciji. Da pa igralec lahko

pride do take ravni pripravljenosti, je potreben dolg in naporen trenažni proces, ki traja več let.

V profesionalnem nogometu imajo velik vpliv tudi sponzorji, ki v tem skomercializiranem

svetu služijo za nekatere astronomske vsote denarja.

Skozi zgodovino je nogomet napredoval v tolikšni meri, da se ga za uspeh na najvišji ravni ne

da igrati brez dobro organiziranega branjenja. Samo branjenje ekipe ni tako atraktivno za

gledalce, kot je napadalna igra, vendar se trenerji za dosego uspeha v ključnih fazah

tekmovanja, kot je liga prvakov, odločajo za različne oblike branjenja na eni strani s presing

igro po celem igrišču ali globoko consko postavitvijo na svoji polovici igrišča. Sama postavitev

igralcev v fazi branjenja nikoli ni in ne sme biti naključna, postavitev mora biti taktično uigrana

v vseh fazah branjenja. Da bo dolgoročni načrt uspel, je treba postaviti sistem tako, da se igralci

na začetku učijo enostavnejše stvari, ki prehajajo v zahtevnejše. Prav tako je pomembno, da

začnemo učiti stvari, ki jih igralci že poznajo, in jih postopoma navajamo na nove in težje

nogometne prvine.

V najboljših klubih imajo sistem igre mladinske šole podrejen članski selekciji z namenom, da

igralci, ki bodo zaigrali za člansko selekcijo, natanko poznajo naloge, ki jih je treba opravljati

na določenem igralnem položaju. Če želimo, da bo ta sistem uspešen, je treba začeti s pravilno

usmerjenimi treningi že v najmlajših starostnih kategorijah ter nato nadgrajevati znanje vse do

članske kategorije.

10

1.1 Igra

Igra je prosta umska in telesna aktivnost z neštetimi možnostmi ustvarjalnega izražanja (Elsner,

2011).

Vsaka igra ponuja zadovoljstvo in veselje ter je pri športnih igrah povezana z uspešnim

rezultatom. Tako je tudi nogomet kot športna igra zelo privlačen za večino otrok in odraslih, pa

ne samo moškega spola. Zadovoljuje zahtevo po gibanju in dinamiki ter obenem zahteva

ustvarjalnost. Otroci lahko svoje sposobnosti primerjajo med seboj, hkrati pa se morajo

podrejati tudi skupini (Elsner, 2011).

Igra kot taka presega meje zgolj biološke ali zgolj fizične dejavnosti. Je smiselna funkcija. V

igri “igra” nekaj, kar sega onkraj neposredne prisile po potrjevanju življenja, in v življenjsko

dejavnost vnaša smisel. Vsaka igra nekaj pomeni. Če aktivni princip, ki igri podeljuje bit,

imenujemo duh, potem smo rekli preveč; če ga imenujemo instinkt, potem nismo rekli nič. Naj

gledamo na to tako ali drugače, pa s tem, da igra ima smisel, vsekakor prihaja na dan

nematerialni element v bistvu igre same (Huizinga, Caillois, Fink, 2003).

Igra je obstajala pred človekom in je starejša od kulture. V civilizacijsko še nerazviti družbi je

človek spontano odvečno delovno moč in prosti čas izrabljal v nekako igrivem delovanju, v igri

in plesu, ki je bilo podobno obrednemu, religioznemu vedenju (Huizinga, 1992).

Igro lahko definiramo kot svobodno aktivnost, ki jo razumemo kot fiktivno in ločeno od

vsakdanjega življenja, sposobno, da igralca popolnoma prevzame. Pri igri gre za aktivnost brez

kakršne koli materialne koristi in interesa, ki se odvija v namerno ograjenem prostoru in času

po predpisanih pravilih in tvori določene odnose med skupinami ljudi v družbi, ki se namerno

obdajajo z misterijo ali pa se s preoblačenjem ločijo od realnega sveta (Huizinga, 1992).

Igre vključujejo enega igralca, pogosteje pa pomenijo tekmovanje med dvema ali več igralci.

Igra le okvirno potrebuje pravila, da se izvaja neodvisno od nadzorstva, a je le tekmovanje v

veščini spretnosti ali sposobnosti, a brez resničnih posledic ali vsaj načrtovanih posledic onkraj

igre. Igra je razvojna točka urjenja, osvajanja pravil, poleg vsega pa tudi družbeno učenje.

1.1.1 Razvoj nogometne igre

Zgodovina nogometne igre sega v tretje tisočletje pred Kristusom. Tako imenovanemu

kitajskemu “rumenemu kralju” Huangu Tiu pripisujejo iznajdbo igre, ki se je imenovala ZU-

qui. Zu pomeni “udariti z nogo”, qui pa je “žoga”. Ta igra je postala v času od leta 221 pred

krščanskim štetjem in do 618. leta po njem izredno priljubljena, kasneje je bila pozabljena.

Podobne igralne oblike udarjanja žoge kažejo tudi različne najdene podobe v antični Grčiji, pri

Rimljanih in na Japonskem. Grški “episkyros” se je razvil v rimski “karpastum”, zelo grobo

igro, podobno ragbiju. V Južni Ameriki, pri Majih in Aztekih, je bila igra z žogo zadeva kulta,

o kateri pa niso znana nobena pravila (Elsner, 2004).

V srednjem veku in na začetku novega veka so bile znane “igre” v Angliji in Franciji s ciljem

tekanja in borbe za “žogo” (iz različnih materialov oblikovana krogla). Po knjigi Antonia

Skaina iz časa italijanske renesanse so v Firencah ob sodelovanju vsega prebivalstva igrali

“nogomet” z nekoliko manjšo in lažjo žogo. Število igralcev je bilo različno – od 20 do 40 na

vsaki strani. Razdeljeni so bili v štiri linije in vsaka je imela svoje ime glede na osnovno nalogo

11

v igri. Vratar, ki so ga posebej imenovali, je edini smel igrati z roko. Najverjetneje se je današnji

nogomet razvil iz iger, igranih v tem času v Angliji, ki so se razvijale ločeno in neodvisno od

tistih v Franciji in Italiji. Nogometna igra, kakršno poznamo in razumemo danes, je bila

oblikovana leta 1863.

V tem letu so sprejeli še danes veljavna osnovna pravila igre. “Nogometno združenje” se je

tedaj ločilo od “trdega” ragbija, ustanovljena je bila Angleška nogometna zveza. Kljub uradno

sprejetim pravilom jih nekateri še dalj časa niso upoštevali in so jih poenotili šele leta 1877.

Najpomembnejše spremembe pravil igre so bile:

- zmanjšanje števila igralcev na 11 (1879),

- spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871),

- dovoljena igra enega igralca z roko; “rojstvo” vratarja (1872),

- z vstopom Anglije v FIFO so angleška pravila morale uporabljati tudi druge članice

(1906),

- sprememba pravila offside – nedovoljenega položaja (1925).

Ta sprememba je odločilno vplivala na razvoj taktike. Spremenila se je prostorska razdelitev

igralcev, to je bil prehod s sistema petih igralcev v liniji na WM-sistem.

Iz Anglije se je igra prenesla na kontinent po letu 1875, in sicer najprej na Dansko, Nizozemsko,

v Švico, Skandinavijo, Nemčijo in drugam.

Začetki nogometa na Hrvaškem so povezani z dr. Franjem Bučarjem. Kot odličen športnik je

odšel na študij v Stockholm, kjer se je med drugim seznanil z nogometom. Med počitnicami

leta 1893 je z nogometom seznanil svoje prijatelje v Zagrebu. Po končanem študiju leta 1895

je na dveletnem tečaju za učitelje tečajnike seznanil z nogometom.

Nekoliko kasneje kot pri naših sosedih je prišel nogomet tudi na Slovensko. Po eni strani z

Dunaja, glavnega mesta takratne avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi takrat

Slovenci spadali, po drugi pa iz Prage, s katero smo imeli izredno dobre kulturne zveze. V

poročilih srednjih šol na Slovenskem že kmalu po letu 1900 navajajo, da so dijaki zelo radi

igrali “mejni in nemški nogomet”. Kasneje se je v teh poročilih pojavil “angleški” nogomet,

najprej v Mariboru leta 1906, nato pa v Ljubljani, Gorici, Celju itd. Poleg dijakov so ga kmalu

igrali tudi drugi mladi ljudje. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih šol v Ljubljani ustanovili dijaški

nogometni klub Hermes. Nekako ob istem času smo dobili tudi kluba v Trstu in Gorici.

Velike zasluge za razvoj nogometa ima inž. Stanko Bloudek, ki je prinesel v Ljubljano prve

nogometne čevlje ter žogo in z dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so kot protiutež

nastajanju nemških klubov v Mariboru, Celju in na Ptuju Slovenci ustanovili prvi slovenski

nogometni klub Ilirija s predsednikom, publicistom in pisateljem dr. Ivanom Lahom na čelu.

Posebne zasluge za razvoj slovenskega nogometa je treba pripisati Eugenu Bettetu, kasnejšemu

predsedniku Ilirije.

Z nogometom v Srbiji so začeli študentje, ki so študirali v Švici. Prvi klubi so bili ustanovljeni

leta 1903. V Bosni in Hercegovini so z nogometom začeli leta 1908, v Makedoniji so se z njim

seznanili leta 1908, prvi klub pa so ustanovili leta 1913.

Tudi v Srednjo Evropo, na Madžarsko, v Avstrijo, na Slovaško in Češko je nogomet prodrl že

12

zelo zgodaj. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so že ustanavljali nogometne klube; najprej

v Pragi, na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in drugje.

Leta 1904 so v Parizu ustanovili svetovno nogometno organizacijo FIFO, leta 1954 pa evropsko

nogometno organizacijo UEFO.

Mednarodna nogometna organizacija je po 26 letih obstoja leta 1930 organizirala prvo svetovno

prvenstvo (v Urugvaju). Mednarodni olimpijski komite je leta 1900 pripravil olimpijski turnir

in UEFA leta 1968 evropsko prvenstvo za državne reprezentance. V letih 1960 in 1964 so

evropske državne reprezentance tekmovale za pokal Henri Delauney (Elsner, 2004).

Elsner (2004) navaja, da smo prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji, dobili 23.

aprila 1920, ko je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ta je delovala kot

organ osrednje Jugoslovanske nogometne zveze s sedežem v Zagrebu. Tako je ostalo vse do

druge svetovne vojne. Med vojno je delo klubov in podzveze v glavnem zamrlo. V prvem

obdobju po osvoboditvi nogometne zveze ni bilo. Kot zametek je obstajalo le poverjeništvo v

strokovnem odboru Fizkulturne zveze Slovenije. Ob prvi reorganizaciji športa je bila nato 29.

maja 1948 ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije, ki pa je delovala v okviru

NZJ s sedežem v Beogradu

Po ustanovitvi samostojne slovenske države se je Nogometna zveza Slovenije osamosvojila in

bila kot enakopravna članica 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno organizacijo,

17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo (Elsner, 2004).

1.2 Sodoben model nogometne igre

Verdenik (1999) je zapisal, da je definicija sodobnega modela nogometne igre medsebojno

sodelovanje med igralci, tako v fazi obrambe kot napada. Model igre je pogojen z doslej

uveljavljenimi zakonitostmi, kot so sodelovanje in sposobnosti igralcev. Zapisal je tudi, da je

takšen model igre organiziran sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja

igralcev v vseh fazah igre.

Sodoben model nogometne igre je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna

moštva po svetu. Igralci morajo medsebojno sodelovati v obeh fazah igre, pri čemer morajo

upoštevati nekatere zakonitosti, ki so posledica razvoja nogometne igre. Predstavlja trenutno

stanje razvoja nogometne igre. Zaradi majhnih razlik med najkakovostnejšimi moštvi na svetu

lahko govorimo o enotnem sodobnem modelu nogometne igre. V sodobnem modelu nogometne

igre sta najpomembnejši značilnosti dinamika igre in medsebojno sodelovanje med igralci

(Verdenik, 1999).

Osnovna postavitev igralcev na igrišču je zasedanje določenega prostora na začetku igre in

označuje igralce z bolj ali manj specifičnimi napadalnimi oz. obrambnimi nalogami. Med igro

pa se razporeditev spreminja in po potrebi oblikuje (Elsner, 2004)

Pri sodobnem modelu nogometne igre moramo vedno bolj upoštevati dejavnika časa in

prostora, saj je zaradi vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne

agresivnosti igralcev časa za počasno igro vse manj. Ta dejavnika je treba upoštevati v obeh

fazah igre, in ne le v fazi napada. Zato pa mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja

13

žoge. Ta igra zahteva obvladanje žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz

hitrosti gibanja igralca brez žoge in hitrosti v obvladanju žoge ter reševanju igralnih situacij.

Pri dejavniku prostora govorimo o pravočasnem izkoriščanju nastalega praznega dela igrišča

glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in

prečni smeri.

Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega moštva, zlasti

ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada.

Uspešnejši je tisti model igre, kjer akcije potekajo hitro in so usmerjene neposredno proti

vratom nasprotnega moštva, s čim manjšim številom dotikov žoge. Akcije se izvedejo iz dobro

organizirane obrambe, na lastni polovici in se končajo s hitrim protinapadom, v katerem

sodeluje več igralcev, in ne le posameznik. Pri tem seveda prehodi iz napada v obrambo in

morda ponovno hiter napad ne dovoljujejo menjave ritma in odmorov, temveč zahtevajo

kontinuirano igro.

V bližnji prihodnosti se ta model igre verjetno ne bo bistveno spremenil. Razporeditev igralcev,

cone delovanja in linije gibanja (sistem igre), če to predstavimo shematsko, variira trenutno v

razporeditvi igralcev: 1-3-5-2, 1-4-4-2, 1-3-4-3, 1-4-3-3 in 1-4-5-1.

Vse razporeditve v osnovi kažejo, da so v igri poleg univerzalnih igralcev potrebni tudi

specialisti. Poleg vratarja, enega ali dveh napadalcev sta v prvi razporeditvi nujna tudi libero

(korektor) in oba srednja branilca, v drugi razporeditvi pa poleg dveh srednjih branilcev tudi

oba napadalca. Na ostalih mestih “model” igre zahteva univerzalne igralce. Ne glede na shemo

razporeditve igralcev pa so v fazi napada in obrambe osnovna načela organizacije igre enaka

(Elsner, 2004).

Sodelovanje- interakcija in dinamika igre sta dve temeljni zahtevi sodobne nogometne igre in

sta medsebojno soodvisni, saj pomanjkljivosti v eni vplivajo negativno na drugo. Sodelovanje

med igralci je najpomembnejša značilnost sodobnega modela nogometne igre. Govorimo o

medsebojnem sodelovanju v obeh fazah igre z namenom, da dosežemo rezultat. Igralci

sodelujejo znotraj sistema, ki od njih zahteva spoštovanje določenih pravil oz. načel

sodelovanja. Igralci med igro vzpostavljajo komunikacijsko mrežo na informacijskem in

motoričnem nivoju, kjer je v sodobnem modelu igre bolj izražena informativna komponenta.

Komunikacijska mreža ima različni vlogi v napadalni fazi kjer ima konstruktivno funkcijo in

obrambni fazi kjer ima destruktivno funkcijo. Ker se ta mreža oblikuje v procesu treninga, je

pomembna načrtnost, sistematičnost in kakovost procesa treniranja, že v najmlajših kategorijah

(Železnik, 2012)

Druga bistvena značilnost sodobnega modela nogometne igre je dinamika igre in se izraža z

hitrostjo gibanja igralcev in žoge, hitrostjo prehodov iz ene faze v drugo ter univerzalnih

sposobnostih in znanjih igralcev.

1.3 Sodelovanje med igralci

Sodelovanje med igralci je najpomembnejša značilnost sodobnega modela nogometne igre. Pri

tem gre za osnovno opredelitev, kako medsebojno sodelovati v obeh fazah igre, da bomo

dosegli uspešen rezultat,

14

V okviru medsebojnega sodelovanja zasledimo pri vrhunskih moštvih naslednje:

- Osnovno razporeditev igralcev v okviru sistemov igre:1-4-4-2, 1-4-3-3 in 1-4-5-1 s

številnimi izpeljavami. Potrebno je poudariti, da ni sistem igre najpomembnejši, ampak

kako in koliko uspemo s procesom učenja in treniranja razviti kakovost in usklajenost

sodelovanja med igralci.

- Svobodo v igri ob organizaciji igre na višji ravni.

Svoboda v igri zahteva, da igralci niso strogo vezani na igralna mesta, vendar je pomembno, da

moštvo med igro ne izgubi osnovne razporeditve. Vse pomembnejši postaja pojem “odločilnost

akcije”, ki zahteva, da je akcija tista, ki odreja, kateri igralec se bo vanjo vključil, in ne igralno

mesto oziroma vnaprejšnje določanje s strani trenerja. Odnos med disciplino v igri v okviru

taktičnega načrta in improvizacijo je 60 : 40 % v korist discipline. Včasih je prevladovala

disciplina v igri, danes je v ospredju ustvarjalnost. Taktični načrt igre predstavlja vnaprej

določen način igre. Poleg osnovne usmeritve vsebuje tudi alternacije, ki so odvisne od različnih

zunanjih dejavnikov (kakovost nasprotnika, rezultat med tekmo, vremenske razmere itd.).

- Pri branjenju prevladujeta agresivni conski oziroma kombinirani način. Pri branjenju

sodelujejo vsi igralci.

- Elastičnost pri prehodu iz ene v drugo fazo igre. Hitri prehodi omogočajo doseganje

številčne premoči v obeh fazah igre in s tem več možnosti za uspešnejše medsebojno

sodelovanje.

- Časovni in prostorski pritisk v igri se stalno povečujeta. Igra postaja zmeraj hitrejša in

se dogaja na zmeraj manjšem prostoru (stisnjena formacija). Še nikoli ni bilo v bližini

žoge tako malo prostora za igro in tako veliko praznega prostora vstran od žoge. V prid

napadalne igre je žoga hitrejša kot človek.

- Kolektiv odločno prevladuje nad posameznikom. Rezultat je posledica kakovosti

medsebojnega sodelovanja vseh igralcev v moštvu. Posameznik doprinese svoj delež h

končnemu uspehu. Posameznik se podreja kolektivu, vendar kolektiv omogoča

posamezniku, da izrazi svoje posamične sposobnosti (Verdenik, 1999).

Danes nekateri strokovnjaki poudarjajo prevlado taktike s tehniko v odnosu na kondicijsko

pripravo, vendar je moštvo najmočnejše, ko so vse tri vsebine igre na najvišjem nivoju.

1.3.1 Značilnosti medsebojnega sodelovanja v obrambi

Za uspešno medsebojno sodelovanje v obrambi je treba upoštevati taktične naloge v obrambi.

Igralci se morajo vrniti v izhodiščni položaj po izgubljeni žogi, ki je lahko visoko na

nasprotnikovi polovici, sredini igrišča ali pa na lastni polovici igrišča, saj posamično napadanje

in izpadanje iz igre nista dopustni. Iz kombiniranega načina branjenja postopoma prehajamo na

conski način branjenja, takšno obliko pa uporablja celotna ekipa razen obeh srednjih branilcev,

ki pokrivata mož na moža. Vrhunsko taktično uigrane ekipe uporabljajo conski način branjenja,

kar je tudi cilj kakovostnega poučevanja in treniranja.Zaporedje aktivnosti, ki jih uporabljajo

igralci v okviru conskega presinga na sredini igrišča, so:

- aktivno napadanje nasprotnega igralca z žogo,

- pravočasno in čim hitrejše medsebojno varovanje soigralcev,

15

- oženje prostora v smeri žoge,

- pri čim hitrejšem izvajanju oženju prostora in varovanja soigralcev, ki so najbližje

nasprotniku z žogo, pozornost na medsebojne razdalje (ne zamujati in ne preblizu),

- upoštevanje načela varovanja celotnega moštva in medsebojnih optimalnih razdalj, daje

opazen videz ravnotežja oziroma enakomerne razporeditve,

- s hitrim vračanjem vseh v izhodiščni položaj branjenja ustvarjanje številčne premoči;

Presing na nasprotni polovici uporabimo le kot alternativo, če želimo hitro odvzeti žogo

nasprotniku, vendar je takšen način pokrivanja precej tvegan. V fazi branjenja sodelujejo vsi

igralci, oba igralca v konici napada sta prvi obrambni ščit in morata pravočasno zapreti prostor

na sredini igrišča. Ohranjati je treba zaprto in kompaktno formacijo in ne dovoliti raztrganja

formacije. Oba srednja branilca in libero morajo medsebojno prevzemati vloge branjenja, prav

tako je potrebna transformacija glede na nasprotnikovo drugačno postavitev (Verdenik, 1999)

V zadnjih letih je vedno več vrhunskih moštev, ki izvajajo pritisk (»hunting fever«) na

nasprotnega igralca z žogo že na nasprotni polovici. V tej smeri napredovanja slovenskega

nogometa je pred stroko velik izziv.

1.3.2 Dinamika igre

Dinamičnost se kaže v hitrosti gibanja žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v drugo

fazo igre.

Analize igre so pokazale, da igralci na tekmah najvišjega nivoja pretečejo okrog 10 do 12 km

na tekmo, od tega pretečejo v šprintu okrog 30 % te razdalje. Iz analiz igre lahko sklepamo, da

je trend v nogometni igri, povečanje količine hitrega teka.

Dinamika je torej odvisna od:

- kondicijske pripravljenosti igralcev,

- taktične informiranosti (dobra organiziranost igre omogoča hitrejšo igro; igra s čim

manj dotiki žoge posameznega igralca),

- osvojene “dinamične tehnike” (sposobnost izvedbe tehničnih elementov v hitrem

gibanju in v primeru oviranja nasprotnih igralcev).

Skladno s sodobnim modelom igre govorimo tudi o sodobnem modelu igralca. Pri tem mislimo

na igralca z optimalno izraženimi sposobnostmi, lastnostmi in značilnostmi, ki so nujne za

uspešno sodelovanje v sodobni igri. Nekatere od omenjenih karakteristik je mogoče tudi

objektivno izmeriti s testi. V neposredni praksi se je v razlagi sodobnega igralca uveljavil tudi

pojem “univerzalni specialist”.

Univerzalnost, kot naslednja značilnost v dinamiki igre je mišljena kot sposobnost igralca za

sodelovanje v obeh fazah igre, specialnost pa je vezana na določeno igralno mesto ter

sposobnosti realizacije teh vlog znotraj moštva. Sposobnosti igralcev za hiter potek igre so

kondicijska priprava, dinamična tehnika in taktična informiranost igralcev (Železnik, 2012).

Najpomembnejše kondicijske sposobnosti so hitrost, eksplozivna moč, koordinacija, aerobno-

anaerobna vzdržljivost. Pod pojmom dinamična tehnika razumemo, da je to zmožnost igralca,

16

da izvede tehnični element v hitrem gibanju kljub oviranju nasprotnika. Taktična informiranost

pa omogoča igralcem hitro organizirano igro s čim manj dotiki (Železnik, 2012).

17

2.0 Predmet in problem

Današnji stil nogometne igre stremi k napadalni igri, vendar je za dobro napadalno igro

potrebna najprej dobro postavljena obramba. Pravilno postavljena obramba preprečuje

nasprotnikom doseganje zadetkov, kar je tudi bistvo obrambne igre. V sodobnem nogometu je

za dobro branjenje potrebna dobra taktična uigranost moštva. Pri vrhunskih moštvih lahko

opazimo različne postavitve med branjenjem. Trenerji izberejo način branjenja, ki je lahko že

zelo visoko na nasprotnikovi polovici, na sredini ali pa globoko na svoji polovici. Potrebno je

poudariti, da je za vrhunsko branjenje potrebno sodelovanje vseh igralcev. Globoko obrambno

postavitev na svoji polovici gledalci včasih označijo kot neatraktivno, vendar je glede na

kvaliteto igralcev v današnjem nogometu velikokrat takšna postavitev nujna za dosego želenega

rezultata. Ko govorimo o dobro postavljeni obrambi, ne smemo spregledati posameznih

igralcev v moštvu, ki morajo do potankosti izpolnjevati taktične zamisli trenerja na igrišču.

Metodika učenja igre v obrambi je izjemno zahtevna, dolgoročna in predvsem procesna naloga,

ki je pogojena z znanjem, izkušnjami in sistematičnim delom trenerja skozi vsa obdobja

igralčevega razvoja in v vseh starostnih kategorijah. Trenerji k temu delu pristopajo različno,

velikokrat pa nesistematično.

Predmet diplomskega dela sega na področje metodike učenja nogometne igre v fazi obrambe,

pri čemer bomo skozi daljše časovno obdobje selekcije prikazali postopek učenja igre v

obrambi. Pri metodiki igre v obrambi gre za sistematičen prikaz učenja individualne, skupinske

ter moštvene taktike, kompleksen pristop na podlagi že osvojenega tehničnega znanja igralcev

in z namenom, da so vsi igralci moštva vključeni v delo in se tako seznanijo s taktičnimi

zahtevami in pravili branjenja. Prikazan pristop učenja igre v obrambi zahteva vadbo skozi vse

starostne kategorije ter ponavljanje in izpopolnjevanje tudi v članski kategoriji. Vsebine, ki jih

uvrščamo v metodiko taktike v obrambi in jih bomo predstavili v diplomski nalogi, so igralne

oblike in igralne situacije v posamični, skupinski in moštveni taktiki. Predstavili bomo tudi

teoretično vsebino taktike v obrambi, saj je poznavanje teoretične vsebine pomembno pri

razumevanju igre v obrambi.

2.1 Taktika igre

Taktika je načrtni način igre, ki se prilagaja najrazličnejšim pogojem, s ciljem doseganja

najboljših rezultatov. Je pa taktika tudi odvisna od pogojev, med katere spadajo kondicija,

tehnična in taktična sposobnost lastnih in nasprotnih igralcev, vrsta tekme, pomen in kraj tekme,

tekmovalne in vremenske razmere in podobno.

Taktiko igre določimo za celotno moštvo, za del moštva in tudi posameznika. V odrejenem

načinu igre moštva ne rešujemo podrobno vseh nalog. Poleg odrejene skupne igre mora

posameznik ali skupina sama reševati nastale situacije. Osebna taktična sposobnost je v teh

primerih odločilna.

Taktiko glede na navedeno delimo v:

- posamično,

- skupinsko,

- skupno moštveno taktiko.

18

Glede na različnost nalog v obdobju napada in obrambe delimo taktiko tudi na (Elsner, 2004):

- taktiko napada,

- taktiko obrambe.

2.1.1 Posamična taktika (povzeto po Elsner, 2004)

Posamična taktika je načrtno uspešno usmerjeno delovanje igralca v napadu ali obrambi pri

reševanju igralnih situacij.

Taktične zamisli pri oblikovanju igralnih situacij – tipičnih in netipičnih – igralci uresničujejo

z izvajanjem strukturnih enot (tehnično-taktičnih prvin), ki jih delimo v napadu na:

- odkrivanje igralca,

- podajanje žoge,

- sprejemanje žoge,

- vodenje žoge,

- varanje z žogo,

- streljanje na vrata.

In v obrambi na:

- pokrivanje igralca,

- odvzemanje žoge,

- izbijanje žoge.

Pocrnjič (2016) je dopolnil elemente posamične taktike v napadu na :

- odkrivanje igralca (od žoge k žogi, k žogi od žoge, na stran od žoge),

- podajanje žoge (pozornost na spremembo hitrosti soigralca; kdaj v noge; kdaj pred

soigralca in v smer njegovega gibanja; kdaj v loku pred soigralca),

- sprejemanje žoge (z vsemi deli telesa po principu ovire in amortizacije, sprejemanje s

povleki žoge z zunanjim delom stopala, s sprednjim notranjim in z notranjim delom

stopala),

- vodenje žoge (z nogo, ki je oddaljena od nasprotnika),

- varanje z žogo (v smer iz katere napada nasprotnik),

- streljanje na vrata (poševno naprej-diagonalno v kot vrat v sredini pred vrati- po varanju,

po dvojni podaji; poševno s strani z vrtenjem žoge okoli vratarja v daljši kot vrat; v tla

pri udarcu z glavo in iz zraka volley).

In v obrambi na:

- pokrivanje igralca (na sredini, na krilnem položaju, proti dvema nasprotnikoma),

- odvzemanje žoge (osnovno, prestrezanje, s podrsavanjem, s potiskanjem),

- izbijanje žoge (na bočni položaj, blizu vrat v kot).

19

2.1.1.1 Posamična taktika v obrambi

Pokrivanje

Pokrivanje je gibanje igralca s ciljem, da nasprotnemu igralcu preprečimo sprejemanje žoge in

posamični prodor. S pokrivanjem in zapiranjem prostora zaustavljamo in preprečujemo

nasprotnikove akcije. Pokrivamo torej igralca ali prostor. Igralca lahko pokrijemo na dva načina

– ali dosledno ali pa nedosledno (Elsner, 2004).

Pri prvem načinu pokrivanja je igralec tesno ob nasprotniku, kar mu onemogoča sodelovanje v

igri. Takšen način pokrivanja uporabljamo predvsem v zaključku napada in je osnova za igro

človek na človeka (Elsner, 2004).

Pri drugem načinu pokrivanja se igralec postavlja v večji razdalji od nasprotnika in mu zapira

prodiranje proti vratom (Elsner, 2004).

Osnovne zakonitosti pokrivanja so torej:

- igralca, ki ima žogo ali je v njeni bližini, je treba pokriti dosledno; druge nedosledno,

- igralca, ki lahko neposredno ogroža vrata, je treba pokriti dosledno,

- pokrivanje mora biti pravočasno.

Uspešnost pokrivanja je v veliki meri odvisna od sposobnosti igralca, neposrednega

nasprotnega igralca, drugih nasprotnih igralcev in od sposobnosti soigralcev (Elsner, 2004).

Odvzemanje žoge

Cilj odvzemanja kot obrambno sredstvo je prekiniti nasprotnikovo akcijo in nato odvzeto žogo

podati soigralcu. Uspešnost odvzemanja žoge je odvisna od pravilnega in pravočasnega

postavljanja ali pokrivanja obrambnega igralca.

Najpomembnejša taktična zahteva je trenutek odvzemanja.

Žogo lahko odvzamemo neposredno, preden jo je dobil nasprotnik. Takšen način odvzemanja

imenujemo prestrezanje. Poleg prestrezanja lahko žogo odvzamemo tudi v trenutku, ko jo

nasprotnik sprejema in ko jo nasprotnik že ima, prav tako lahko žogo odvzamemo s

podrsavanjem in s potiskanjem (Elsner, 2004).

Odvzemanje je odvisno tudi od položaja soigralcev glede na nasprotne igralce (odvzemamo

šele, ko so nasprotniki pokriti); od dela igrišča, na katerem odvzemamo; od gibanja nasprotnika

in podobno (Elsner, 2004).

Pri odvzemanju, ko ima nasprotnik žogo, ga poskušamo z varljivim gibanjem zmesti do te mere,

da izgubi kontrolo nad žogo, kar nam omogoča lažje odvzemanje. Največja napaka pri

odvzemanju je, če se igralec brezglavo zaleti v nasprotnika. Napad mora biti previden,

nasprotnika moramo umiriti in njegovo gibanje omrtviti. Vsako odvzemanje mora biti

opravljeno hitro in odločno, pri čemer moramo obrambnega igralca spodbujati, saj se v trenutku

odvzemanja lahko zgodijo napake, ki lahko odločilno vplivajo na razplet tekme (Elsner, 2004).

20

Izbijanje žoge

Izbijanje žoge uporabljamo, kadar je ne moremo odvzeti, zaustaviti ali zadržati. Žogo po

možnosti izbijamo proti soigralcem. Izbijamo jo pred nasprotnikom po hitrem startnem izteku,

s hitrim izkorakom, s podrsavanjem ter v skoku z glavo (Elsner, 2004).

V najtežjih trenutkih branjenja izbijamo žogo tudi v avt ali kot, da pridobimo čas za organizacijo

obrambe.

2.1.2 Skupinska taktika

Skupinska taktika je načrtno uspešno usmerjeno medsebojno delovanje dveh ali več igralcev v

napadu ali obrambi pri reševanju igralnih situacij.

Obvladovanje strukturnih, igralnih enot in tehnično-taktičnih prvin ob upoštevanju določenih

načel je osnova skupinske taktike. Skupinska taktika napreduje, saj igralci nenehno dvigujejo

stopnjo izvajanja igralnih enot s hitrejšim izvajanjem, večjo natančnostjo in podobnim. Igra

postaja vse bolj organizirana kljub kreativni improvizaciji, saj je jamstvo za uspeh upoštevanje

osnovnih načel medsebojnega sodelovanja igralcev (Elsner, 2004).

2.1.2.1 Načela skupinske taktike v obrambi

V igri obrambe ne glede na obliko branjenja veljajo nekatere zakonitosti, načela. Pri tem

mislimo predvsem na medsebojno pomoč – varovanje, prevzemanje, nadomeščanje, oženje

prostora, razporejanje na primerni razdalji, ohranjanje razporeda (Elsner, 2004).

Medsebojna pomoč – varovanje

Poleg individualnega pokrivanja nasprotnika ali prostora se igralci postavljajo in gibajo tako,

da si lahko med seboj pomagajo oziroma se varujejo. Kadar nasprotniki napadajo po krilnih

položajih, se igralci postavljajo poševno za hrbtom soigralca; pri tem imajo možnost preprečiti

neposredni prodor nasprotnika proti vratom, če je bil soigralec preigran. Z dobro postavitvijo

zavrejo napad in omogočijo ponovno vključitev izigranega soigralca v igro. To načelo tudi

zahteva, da naj posameznik ne napada neposrednega nasprotnika, če drugi nasprotni igralci niso

pokriti, kar pomeni, da uspeh napada na nasprotnika ni gotov. Pomoč drugih igralcev je torej v

tem, da onemogočijo podajo žoge med napadajočimi igralci. Poseg obrambnega igralca bo

takrat uspešnejši. Poudariti je potrebno tudi na kakšen način igralci varujejo, dva igralca

varujeta v diagonali, trije v trikotniku, štirje v karo, pet v karo in trikotniku itd. (Elsner, 2004).

Prevzemanje

Prevzemanje igralcev je uspešno, ko je tudi postavljanje dobro. Prevzemanje se izvede, kadar

iz igre izpade eden ali več igralcev, ter pri nenadnem prodoru nasprotnih igralcev srednje ali

obrambne linije (Elsner, 2004).

21

Kadar iz igre izpade eden ali več igralcev, preostali braneči igralci ne pokrivajo več dosledno

vsak svojega neposrednega nasprotnika. Igralec, ki je najbližji izigranemu soigralcu, prevzame

nasprotnega igralca z žogo. Drugi soigralci pa z ustreznim medsebojnim sodelovanjem in

premikom v smeri izpadlega soigralca pokrijejo tisti prostor, kjer predvidevajo, da bo

nasprotnik poskušal nadaljevati ali zaključiti napad (Elsner, 2004).

Vse večja univerzalnost igralcev v igri je vzrok za vse pogostejše nenadne prodore igralcev

srednje in obrambne linije v napad. To branečemu moštvu povzroča velike težave. Ti prodori

so bolj usmerjeni po krilnih položajih, manj pa skozi sredino. Pri prodoru po krilnih položajih

mora prevzemanje izvesti eden od srednjih branilcev ali čistilec, pri prodoru skozi sredino pa

krilni branilec (Elsner, 2004).

Medsebojno nadomeščanje

Medsebojno nadomeščanje v obrambi je potrebno predvsem takrat, kadar obrambni igralci

sodelujejo v napadu in jih nasprotnik prekine ter izvede hiter protinapad. Jasno je, da zaradi

hitrosti akcije obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne more takoj pomagati pri branjenju.

V takih primerih je zato potrebno nadomeščanje. Igralec, ki nadomešča, prevzame obrambne

naloge, dokler se obrambni igralec, ki je sodeloval v napadu, ne vrne na svoje mesto. Uspešno

nadomeščanje zahteva izredne posamične sposobnosti igralcev, univerzalnost in seveda

najboljšo medsebojno uigranost. Funkcijo nadomeščanja opravijo navadno igralci sredine ali

krilni napadalci (krila) (Elsner, 2004).

Oženje prostora

Je eno od osnovnih načel medsebojnega sodelovanja med igralci v času branjenja. Igralci

branečega moštva se organizirano približujejo prostoru z žogo in tako ustvarjajo gnečo oziroma

zožijo prostor okrog žoge. V zgoščenem prostoru imajo tako več možnosti za preprečevanje

nasprotnikovega napada (izbijanje oziroma odvzemanje žoge nasprotniku), za medsebojno

pomoč ali varovanje. Nasprotno pa igralci napadajočega moštva v primeru zoženega prostora

težje medsebojno sodelujejo in so prisiljeni razmeroma zgodaj storiti napako, katere posledica

je izguba žoge. Pri zoževanju prostora lahko sodeluje celo moštvo (moštvena taktika) ali del

moštva (skupinska taktika). V primeru nasprotnikovega napada po krilnem položaju izvajamo

zožitev prostora proti krilnemu položaju. Še posebej zunanji igralci z nasprotne strani se

pomaknejo proti žogi. Pri napadu nasprotnika skozi sredino je treba zgostiti prostor v sredini,

zato se tudi zunanji igralci z obeh strani pomaknejo proti sredini. Med oženjem prostora morajo

igralci biti pozorni na primerne medsebojne razdalje (Elsner, 2004).

22

2.1.3 Moštvena taktika

Graditev skupne igre je mogoča le na individualnih znanjih in sposobnostih igralcev. Igralci

morajo obvladati igralne enote obrambe in napada. Te sposobnosti, dopolnjene s splošnimi

zakonitostmi taktike skupne igre, omogočajo graditev in nadaljnji razvoj skupne igre (Elsner,

2004).

Nogometna igra je glede možnosti akcij in improvizacije tako bogata, da sposobni, inteligentni

igralci najdejo v igri rešitev, ki jih dobri trenerji po skrbni analizi vključujejo v graditev sloga

igre svojega moštva.

Taktiko moštvene igre delimo na (Elsner, 2004):

- taktiko igre v obrambi,

- taktiko pri prehodih iz napada v obrambo in nasprotno,

- taktiko igre v napadu.

2.1.3.1 Moštvena taktika igre v obrambi

Taktika skupne igre v obrambi je v odvisnosti od sistema igre doživljala velike spremembe. Ne

glede na spremembe pa je temelj vsake obrambe obvladanje igralnih enot taktike v obrambi in

nekaterih načel skupne obrambe. Brez osnovnega znanja o postavljanju – pokrivanju igralcev,

odvzemanju in izbijanju žoge ni mogoče medsebojno usklajeno delovanje (Elsner, 2004).

Vrste obramb:

- individualna obramba,

- conska obramba (ekonomičnost, preglednost, ravnotežje v pokrivanju in zapiranju

prostora za žogo ali okoli žoge),

- kombinirana obramba,

- forecheking,

- presing na žogo.

Individualna obramba

Osnovna individualna – posamična obramba je dosledno pokrivanje neposrednega nasprotnika.

Takšno obliko obrambe imenujemo tudi »igralec na igralca« (človek na človeka). Pri tej obliki

igranja je vsak obrambni igralec odgovoren za pokrivanje neposrednega nasprotnika, kar pa ne

pomeni, da obrambni igralci med seboj pri branjenju ne sodelujejo. Obrambni igralci se

postavljajo vedno med nasprotnika in vrata, vse bolj dosledno pa pokrivajo, ko se nasprotnik

bliža vratom. Normalno dosledno pokrivajo le na svoji polovici igrišča. Neposrednega

nasprotnika pri vračanju daleč na svojo polovico igrišča ne spremljajo, tega lahko prevzame

kateri od napadalnih igralcev. Individualna obramba zahteva izredne psihofizične odlike, uspeh

pa zagotavlja le v vseh pogledih superiornejšim ekipam (Elsner, 2004).

Conska obramba

Osnova conske obrambe je pokrivanje prostora. Tu obrambni igralec le v določenem prostoru

pokriva in napada nasprotnika z žogo. Pri conski obrambi poznamo dve obliki – aktivno in

pasivno (Elsner, 2004).

23

Aktivna conska oblika branjenja zahteva, da vsi obrambni igralci na nekoliko ožjem prostoru

dokaj dosledno pokrivajo prostor in nasprotnega igralca. V pomoč obrambnim igralcem pridejo

tudi napadalci in tvorijo prvo obrambno linijo. Prehodi v napad so tu zelo hitri in v njem

sodelujejo vsi igralci. Obrambni igralci ne smejo zaostajati, spremljajo pa napadalce v zmerni

razdalji, razen če akcija ne zahteva, da se neposredno vključijo v napad (Elsner, 2004).

Pasivna conska oblika branjenja je mnogo bolj defenzivna. Igralci srednje in obrambne linije

se pri napadu nasprotnika vrnejo globoko v obrambni prostor. Razporedijo se tako, da zapirajo

vse dohode k vratom in ne dopuščajo vtekanja nasprotnih igralcev. Obramba je vedno zgoščena.

Zaradi velikega števila branečih igralcev izpad enega ali dveh igralcev za kratek čas ne

predstavlja posebne nevarnosti. Igralci v obrambi rešujejo nevarne situacije mnogokrat le z

izbijanjem žoge. Prehodi v napad največkrat niso organizirani. Napadalci moštva, ki se brani

na ta način, navadno pri organizaciji in zaključku napada nimajo pomoči igralcev, ki sodelujejo

v branjenju. Ta oblika branjenja je primerna za slabše ekipe na tekmah z močnejšim

nasprotnikom (Elsner, 2004).

Kombinirana obramba

Analiza razvoja igre v obrambi nam pokaže, da so sistemi igre določali tudi obliko taktike v

obrambi in nasprotno. V sistemu dveh branilcev (WW-sistem) je bilo branjenje consko, v

sistemu WM pa individualno (Elsner, 2004).

Igra z menjavo mest v napadu, prehodi napadalcev v srednjo linijo, nenadni prehodi branilcev

v napadalno cono so ponovno zahtevali spremembe v načinu branjenja. Nujen je bil ponovni

prehod v consko obrambo. Toda tudi to ni več zadoščalo. Boj z napadalci je zahteval in še

zahteva iskanje vedno novih poti. Povezava dveh osnovnih oblik je dala novo kombinirano

obliko branjenja, pri katerem del igralcev dosledno pokriva nasprotnika – ostali del pa pokriva

prostor (igra s prostim igralcem). Individualno pokrivanje najnevarnejših napadalcev in conska

igra drugih sta značilna za to obliko branjenja. Conska igra in pokrivanje prostora pa ne pomeni,

da igralci ne pokrivajo dosledno. Čim bolj se nasprotnik bliža vratom, doslednejše – bolj tesno

mora biti pokrivanje (Elsner, 2004).

Forechecking

Je iz hokeja prevzeta obrambna taktika. Vsi igralci moštva, ki je izgubilo žogo na nasprotnikovi

polovici, poskušajo takoj na agresiven način ponovno odvzeti žogo nasprotniku. Pri tem mora

nasprotnika z žogo napasti več igralcev. Sočasno morajo drugi igralci s svojim postavljanjem

prostor v bližini žoge maksimalno pokriti. Ta oblika igre lahko uspe le, če vsi igralci

maksimalno upoštevajo načelo globine napada, to je, da so razdalje med posameznimi igralci

najmanjše možne. Takšno obliko branjenja lahko uporabljamo le občasno, saj je kondicijsko

zelo zahtevna (Elsner, 2004).

24

Presing na žogo

Je način agresivnega conskega branjenja, ki se je uveljavil v zadnjem času, da bi nasprotnika

čim prej prisilili v napako. Zahteva organizirano medsebojno sodelovanje igralcev iz osnovne

razporeditve. Pri tem sodelujejo vsi igralci. Presing na žogo je sestavljen iz oženja prostora,

varovanja soigralca in pokrivanja bližnjega nasprotnega igralca ter aktivnega starta na

nasprotnika z žogo (Elsner, 2004).

2.2 Metodika učenja igre

Metodika učenja igre je tako način poučevanja igre, kjer upoštevamo določeno uporabo metod

poučevanja in povezano z metodo tudi izbiro vaj oz. sredstev (Kolman, 2011).

Metodika učenja in vadbe nogometne igre mora biti že pri igralcih mlajših starostnih kategorij

vsaj delno podrejena končnemu cilju – ustrezno usposobljenemu igralcu, ki bo tako na tehnično-

taktičnem kot tudi na morfološko-motoričnem in kondicijskem ter psihosocialnem področju kos

zahtevam, ki jih pred njega postavlja nogometna igra (Kolman, 2011).

V preteklosti so bili v nogometu pomembni določeni posamezniki neke ekipe, ki so lahko

reševali posamezne naloge oziroma situacije in s tem ekipi prinesli pomembne točke za

napredovanje. Danes takšna ekipa nima velikega uspeha. Nogomet se je razvil do mere, ko

morajo imeti vsi v ekipi optimalno tehnično in taktično znanje ter razvite motorične

sposobnosti. V procesu treninga morajo trenerji poiskati ustrezna sredstva in metode, s katerimi

bodo tehnično-taktične elemente in motorične sposobnosti razvili na čim višjem nivoju in

povezali različne posameznike v celoto oziroma tvorili moštvo, ki bo prinašalo ustrezne

rezultate (Kolman, 2011).

Da lahko moštvo na igrišču in tekmi deluje kot celota, mora trener na treningih najprej izbrati

ustrezno metodiko in ustrezne vaje (igralne situacije in igralne oblike) ter jih vsakodnevno

ponavljati. Z uporabo igralnih situacij in igralnih oblik najhitreje pridemo do smiselne igre, ki

jo ustvarjamo s treninga na trening in s tekme na tekmo (Kolman, 2011).

Vsem oblikam moštvene taktike so skupna nekatera načela, ki jih je potrebno upoštevati

(prirejeno po Pocrnjič, 2016):

- hitro vračanje v obrambni razpored na nasprotni polovici, na sredini ali na lastni

polovici,

- ohranjanje dogovorjene postavitve (sistem igre),

- pravočasno in aktivno delovanje v napadanju nasprotnika z žogo tistega igralca, ki je

najbližji nasprotniku z žogo,

- pravočasnost postavljanja v dogovorjeno varovanje ostalih igralcev soigralcu, ki

aktivno napada nasprotnika z žogo,

- postavljanje v primerno razdaljo od soigralcev,

- oženje prostora med obrambno, vezno in napadalno vrsto.

- oženje prostora iz nasprotne strani proti strani, kjer je nasprotnik z žogo,

- pravočasnost, natančnost in smiselnost v prevzemanju in nadomeščanju.

25

2.2.1 Učne metode

Učne metode so eden najpomembnejših sestavnih delov vadbenega procesa. V metodiki učenja

in vadbe v športnih igrah se uporabljajo najrazličnejše metode posredovanja, ki poleg podajanja

informacij zagotavljajo tudi ustrezno dinamiko vadbe. To zagotavlja sočasen razvoj osnovnih

in specialnih motoričnih sposobnosti igralca, njegove vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike

pri vadbi ter dodaten vpliv na razvoj celotnega psihomotoričnega statusa vadečega (Šibila,

2004).

Pri razvoju specifičnih nogometnih motoričnih sposobnosti se uporabljajo metode, ki

zagotavljajo ustrezno posredovanje informacij in ustrezno dinamiko vadbe. To zagotavlja

sočasen razvoj vseh prvin, to je osnovnih motoričnih sposobnosti, vzdržljivosti, tehnike in

osnovne taktike. Sestava vaj, hitrost izvajanja in pogostost ponavljanja morajo biti vedno

prilagojene vsem trenutnim sposobnostim igralcev, predvsem najslabše razviti prvini določene

nogometne motorične sposobnosti (Kolman, 2011).

Ločimo štiri glavne skupine metod: v prvo skupino metod uvrščamo tako imenovane metode

poučevanja (sintetična, analitična, kombinirana) in metode treninga (metoda igre, situacijska,

tekmovalna). Vse navedene metode, ki so za razvoj nogometaša še posebej pomembne, lahko

imenujemo tudi praktične metode. V drugo vrsto metod, ki so pomembne predvsem pri učenju

tehnike in posredovanju taktičnih informacij, uvrščamo skupino besednih oziroma verbalnih

metod. Sem spadajo razlaga, analiza, popravljanje napak, opozarjanje itd. (Elsner, Verdenik,

Pocrnjič in Rus, 2010).

2.2.2 Metoda igre

Metoda igre je najbolj naravna, saj se nogometna igra uči in se razvijajo sposobnosti z vajami

oz. igralnimi oblikami, ki so poenostavljena oblika igre ali deli igre. Ta metoda zagotavlja hkrati

veselje, sproščenost in čustveno doživljanje: motiviranost je večja, individualnost je dovolj

poudarjena, raznovrstnost reševanja igralnih situacij je večja in podobno. Metoda igre pomeni

tudi najkrajšo in najučinkovitejšo pot do igre. Pomeni uporabo igralnih oblik (Kolman, 2011).

Ta metoda je predvsem primerna v fazi predpriprave (do starosti 9 let), ko se uporabljajo

enostavne igralne oblike, in pri osnovni vadbi (kot igralne oblike), toda šele po tem, ko so igralci

že razvili nogometne motorične sposobnosti do ravni, ki omogoča medsebojno komuniciranje,

in končno pri kvalitetnem in situacijskem treningu, ko z različnimi igralnimi oblikami

preverjamo nogometne motorične sposobnosti pri reševanju strukturnih situacij v različnih

fazah igre in igre v celoti (Kolman, 2011).

Je vodilna metoda pri učenju in vadbi nogometnih vsebin. V igralnih oblikah, ki so podobne

nogometni igri, niso pa še nogometna igra, učimo in predvsem izpopolnjujemo neko nogometno

gibanje. Igralne oblike vsebujejo samo nekatere značilnosti in zahteve nogometa, so največkrat

poenostavljene in jim lahko, glede na namen, spreminjamo pravila (Elsner, Verdenik, Pocrnjič

in Rus, 2010).

Slabosti metode so lahko v pretirani individualnosti, avtomatizaciji napačnega izvajanja

tehničnih prvin in posredno v napačnem razvijanju specialnih nogometnih motoričnih

sposobnosti, napačnem oblikovanju medsebojne komunikacije in strukturnih situacij (Elsner,

Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010).

26

2.2.3 Situacijska metoda

Situacijska metoda se uporablja pri treningu določenih tipičnih igralnih situacij v vseh fazah

igre, ko gre za medsebojno sodelovanje igralcev ene ali več linij moštva, ko je raven

nogometnih motoričnih sposobnosti zelo visoka (Kolman, 2011).

V preteklosti je pri učenju igre prevladovala situacijska metoda. To so vnaprej predvidene

rešitve, “šablone”, brez nasprotnika ali z njim. Je manj kreativna. Pomeni uporabo igralnih

situacij. Igralne situacije so vezane bolj ali manj na igralna mesta v okviru sistema igre

(Verdenik, 2006).

Situacijsko metodo kot učno metodo uporabljamo za prilagajanje konkretnim tipičnim in

netipičnim igralnim situacijam v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična

informiranost nogometaša. Trener mora posredovati ideje, kako reševati nekatere situacije med

igro (Elsner, Verdenik, Pocrnjič in Rus, 2010).

2.3 Razvoj sistema igre

Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako se gibljejo,

imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se redko spreminja – je

bolj ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več desetletjih) – pa so nastale spremembe

bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega sistema (Elsner, 2004) so:

- je enostaven,

- razporeditev igralcem omogoča enako pomoč obrambi in napadu,

- da zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na

najpomembnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni

coni),

- vsem igralcem nalaga enake obveznosti,

- omogoča najhitrejši prehod iz obrambe v napad in nasprotno.

Sistemi igre so se skozi zgodovino precej spreminjali od prvih sistemov igre, kot je T-sistem,

kjer je bila ozka izbira tehnično-taktičnih elementov igre vzrok za individualni način branjenja,

pa vse do danes, ko samo individualni način branjenja ne prinaša več uspeha v igri. Sodobni

sistemi so uspešni, če v obeh fazah igre sodeluje čim večje število igralcev.

1-4-2-4, to je sistem s štirimi branilci, je sistem, iz katerega so se kasneje razvili vsi sodobni

sistemi igre. Takšen sistem postavitve je imel glede na v uvodu omenjene značilnosti sistema

precej prednosti pred starejšimi sistemi. Cone delovanja igralcev so enakomernejše,

obremenjenost in delovanje “zapostavljenih” igralcev pa večja. Branilcema in kriloma se je

cona delovanja razširila, njihove linije gibanja so obogatele, njihovo sodelovanje v igri pa se je

povečalo. Zmanjšalo se je število linij, kar omogoča hitrejšo igro in najrazličnejše menjave

mest. Napad in obramba sta močnejša, saj v njunih akcijah sodelujeta tudi zvezna igralca.

Zaradi možnosti hitrejše in enostavnejše igre so se morale izboljšati tehnično-taktične in

psihofizične sposobnosti igralce. Največja pomanjkljivost tega sistema je preobremenjenost

zveznih igralcev, saj zgolj dva igralca sredine nista mogla dovolj uspešno sodelovati pri

organizaciji napada oziroma obrambe (Elsner, 2004).

27

Sistem 1-4-3-3 se je razvil prav zaradi slabega delovanje zveznih igralcev v obeh fazah igre.

Na prvi pogled so videti spremembe malenkostne, v resnici pa nazaj potegnjeni srednji

napadalec povzroči verižno reakcijo v conah delovanja in linijah gibanja igralcev sprednje ter

napadalne linije. Takšna postavitev je nekoliko defenzivnejša, saj okrepljena sredina zagotavlja

boljši nadzor nad sredino igrišča. Obremenitev igralcev srednje linije je enakomernejša.

Izmenično sodelovanje v zaključku napada zagotavlja maksimalno angažiranost igralca srednje

linije v napadu. Funkcije igralcev srednje linije so sicer enake, vendar ima eden le bolj

poudarjene defenzivne naloge. Njegovo sodelovanje v napadu je bolj redko, zato je toliko

presenetljivo. Poleg klasične postavitve v tem sistemu lahko uporabimo obliko s prostim

branilcem. Ta oblika postavitve je še nekoliko defenzivnejša, saj se prosti branilec postavlja za

vsemi drugimi igralci v sredini. Pri individualni obliki branjenja popravlja napake sprednjih

igralcev in preprečuje prodore skozi nastale odprtine. Njegov akcijski radij je velik, saj mora

večkrat zapustiti sredino. Pri conskem načinu branjenja ostaja pretežno v sredini. Postavlja se

in varuje hrbet soigralcev v sredini ter z enim od sprednjih igralcev podvoji napad na

nasprotnika, ki ima žogo, in podobno (Elsner, 2004).

Toda tudi sistem 1-4-3-3 ima precej pomanjkljivosti, saj je igro lahko “čitati” in presenečenja,

ki bi jih lahko z nenadnim vključevanjem v napad povzročili zvezni ali celo obrambni igralci,

so skoraj nemogoča, saj je prostor v napadu zaseden. Takšen sistem je primeren za manj šolana

moštva in moštva mlajših kategorij. Zaradi teh pomanjkljivosti se je z vračanjem enega

napadalca okrepila srednja – vezna vrsta. Lahko bi trdili, da je sistem 1-4-4-2 defenzivnejši od

sistema 1-4-3-3. Toda to ne drži. Le bolje in z več igralci v fazi branjenja, zlasti v sredini igrišča,

se spleta gostejša obrambna mreža. Ta omogoča boljšo komunikacijo med obrambnimi igralci,

boljše varovanje igralca, ki napada nasprotnika, in preprečuje izpadanje igralcev iz igre.

Uspešna realizacija teh nalog zahteva dobro medsebojno razumevanje (Elsner, 2004).

V fazi branjenja pravimo, da moštvo deluje consko, ni neposrednega pokrivanja nasprotnikov.

Pokrivanje različnih nasprotnikov, ki se v prostoru zamenjujejo in imajo različne sposobnosti,

zahteva ne le maksimalno koncentracijo branečih igralcev, ampak poleg sposobnosti

medsebojnega sodelovanja tudi poudarjene sposobnosti v igri 1 : 1 (Elsner, 2004).

V fazi napada takšna razporeditev omogoča od sprednjih zveznih igralcev izjemo tudi od

zunanjih branilcev, zahteva vtekanja in igro v praznih prostorih na levi in desni strani oziroma

skozi sredino, če to s svojim gibanjem omogočata srednja napadalca. Ta lahko delujeta drug

poleg drugega ali drug za drugim v sredini. Možno je tudi, da sta bolj oddaljena, s tem, da eden

deluje v sredini, drugi pa na levem ali desnem krilnem položaju. Takšen sistem igre je uporaben,

če so igralci taktično šolani, kreativni, kondicijsko pripravljeni, predvsem hitri in vzdržljivi ter

pripravljeni sodelovati in opravljati naloge v obeh fazah igre (Elsner, 2004).

V igri z liberom – prostim igralcem, kar je značilnost sistema 1-3-5-2, so naloge posameznikov

nekoliko drugačne. Ker praviloma vsa vodilna moštva igrajo le z dvema napadalcema, ki pa sta

na širokem prostoru zlasti pri nasprotnih napadih zelo nevarna, dva srednja branilca ščiti prosti

igralec – libero. Oba srednja branilca lahko pokrivata nasprotnika dosledno ali pa ostajata na

svojem prostoru in tu pokrivata nasprotnika, ki se giblje v tem prostoru. Srednja branilca morata

biti močna v dvoboju in spretna pri odvzemanju žoge brez prekrška. To velja tudi za igralce

sredine. Prosti igralec se postavlja za vsemi igralci, ki se branijo. Popravlja napake sprednjih

igralcev in preprečuje nasprotne prodore skozi nastale odprtine. Večkrat mora zapustiti sredino,

nadomestiti mora zunanjega – zveznega igralca in preprečiti pripravo zaključka napada.

Sodobni prosti igralec sodeluje tudi v organizaciji in celo v zaključku napada. Sredina igrišča

je zasedena s petimi veznimi igralci, kar omogoča izvedbo modernih taktičnih variant, kot sta

28

presing in forechecking (Elsner, 2004).

Različna interpretacija tega sistema je predvsem vidna v zasedbi zvezne vrste. Nekateri se

zavzemajo za model ravnotežne mešanice igralcev obrambnega tipa in organizatorjev s

poudarjenimi kondicijskimi sposobnostmi. Drugi model ima korektorja sredine v srednjem

zveznem igralcu, ki naj bo tudi režiser, oba sprednja vezna igralca pa naj bi imela poleg

sposobnosti zadrževanja žoge in odličnega pregleda nad igro tudi realizatorske sposobnosti.

Možne so tudi drugačne postavitve, odvisno od postavljenega modela in sposobnosti igralcev

(Elsner, 2004).

Iz teh starejših oblik igre so se razvile novejše moderne oblike sistemov. Razvili so jih

strokovnjaki s svojimi različnimi pristopi in nogometno igro dvignili še na višji nivo. Treningi

so šli v smer razvoja igralčevih psihomotoričnih sposobnosti ter tehničnega in taktičnega

znanja, kar je omogočilo napredek v postavljanju igralcev na igrišču. Z novimi sistemi rastejo

tudi zahteve po igralcih, ki imajo dobro razvite motorične sposobnosti (Gavrić, 2016).

V sodobnem nogometu prevladujeta dva sistema s štirimi branilci v zadnji liniji. To sta sistema

1-4-4-2 ter 1-4-3-3. Sistema se razlikujeta v osnovni postavitvi igralcev, conah delovanja

igralcev, linijah gibanja igralcev ter nalogah igralcev v fazi napada in fazi obrambe. Iz teh

sistemov izpeljemo sisteme: 1-4-4-2 v liniji (prikaz na Sliki 1), 1-4-4-2 romb (prikaz na Sliki

2), 1-4-3-3 osnovna razporeditev (Prikaz na Sliki 3) in izpeljave 1-4-2-3-1 (prikaz na Sliki 4),

1-4-1-4-1 (prikaz na Sliki 5), 1-4-3-2-1 (prikaz na Sliki 6), ter sistem 1-4-5-1 osnovna

postavitev (prikaz na Sliki 7).

Slika 1. Sistem igre 1-4-4-2 v liniji (Pocrnjič, 2016).

29

Slika 2. Sistem igre 1-4-4-2 romb (Pocrnjič, 2016).

Slika 3. Sistem igre 1-4-3-3 osnovna postavitev (Pocrnjič, 2016).

30

Slika 4. Sistem igre 1-4-2-3-1 (Pocrnjič, 2016).

Slika 5. Sistem igre 1-4-1-4-1 (Pocrnjič, 2016).

31

Slika 6. Sistem igre 1-4-3-2-1 (Pocrnjič, 2016).

Slika 7. Sistem igre 1-4-5-1 osnovna postavitev (Pocrnjič, 2016)

32

Glede na to, da bomo v diplomski nalogi uporabljali sistem 1-4-4-2 v liniji ga bomo tudi

podrobneje predstavili.

Uravnoteženost faze obrambe in napada je v sistemu 1-4-4-2 dobra. Sistem lahko uporabimo

proti vsakemu nasprotniku, tudi takrat, ko so potrebne manjše spremembe in pri tem ne prihaja

do zamenjav že na treniranih navad. Igralci imajo naloge enakomerno razporejene, kar je

ključnega pomena za igro v takšnem sistemu. V obrambni tretjini se nahajajo vratar, 2 osrednja

branilca in dva bočna branilca. Srednjo tretjino sestavljata dva srednja zvezna igralca in dva

zunanja zvezna igralca, v napadalni tretjini pa sta dva napadalca. Vsak sistem ima svoje

prednosti in slabosti.

Prednosti pri takšni postavitvi so naslednje: številčna premoč na sredini igrišča, v obrambi in

napadu, v sredini imamo višek igralca, dinamična postavitev igralcev sredine igrišča omogoča

dobro kontrolo tekme, velika možnost igranja trikotnika, lahka transformacija iz faze obrambe

v napad, dober sistem za presing igro in consko obrambo (Gavrić, 2016).

Slabosti pri takšni postavitvi so naslednje: manjše število igralcev na zunanjih položajih,

zunanji igralci morajo znati igrati tako obrambno kot napadalno, veliko igralcev na položaju

srednjega zveznega igralca v romb postavitvi je obrambno neodgovornih, težave v obrambni

fazi igre po bokih (Gavrić, 2016).

V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili vloge igralcev na posameznih mestih. V obrambi

igrajo klasično štirje branilci v vrsti, dva osrednja in dva bočna branilca. Igralcem v sredini se

pridružujejo bočni branilci v fazi napada, ki se gibljejo po zunanjem delu igrišča in v napadalni

tretjini pošiljajo predložke v kazenski prostor. V fazi obrambe se bočni branilci gibljejo glede

na položaj žoge na igrišču, iz zunanjega dela igrišča proti sredini, da zapirajo hrbet osrednjim

branilcem. S postavitvijo štirih obrambnih igralcev v liniji je obramba strnjena in imamo dobro

pokrita obrambna polja. Slaba stran takšne obrambe je, da potrebujemo izkušene igralce ter, da

se obrambni igralci ne priključijo igralcem zvezne vrste. Kot posledica igralci sredine in napada

pridejo v številčno premoč nasprotnika (Gavrić, 2016).

V zvezni vrsti imamo dva srednja zvezna igralca in dva zunanja zvezna igralca. Igralci v zvezni

vrsti so odgovorni za izvajanje obrambnih in napadalnih nalog. Lahko igrajo v vrsti ali v obliki

romba. V romb postavitvi se igralna mesta nekoliko spremenijo in imamo enega zadnjega

zveznega igralca, dva srednja zvezna igralca in enega prednjega zveznega igralca. Takšna

postavitev pušča več praznega prostora ob robu igrišča, ki ga izkoristijo bočni branilci za

vtekanje v napadalno tretjino (Gavrić, 2016).

V napadalni tretjini imamo postavljena dva napadalca. Njuna naloga je poleg napadalne igre in

zadevanje golov tudi sodelovanje v fazi obrambe. Napadalci poskušajo izvajati pritisk čim višje

na nasprotnikovi polovici, s čimer prisilijo nasprotnikove branilce v napake. Na ta način motijo

izgradnjo napada nasprotnega moštva. Postavitev napadalcev je odvisna od njunih karakteristik

(Gavrić, 2016).

33

2.3.1 Sistemi igre v različnih starostnih kategorijah

V Sloveniji so igralci razdeljeni v starostne kategorije, poznamo pa sedem starostnih kategorij

od mlajših cicibanov pa vse do članskega moštva. Sistem igre, ki ga bomo uporabili v diplomski

nalogi, je 1-4-4-2, da pa bodo igralci lahko prišli do stopnje, ko bodo dejansko v tem sistemu

igrali, bodo igrali v sistemih z manjšim številom igralcev.

Mlajši cicibani (U-9)

Pri najmlajši starostni kategoriji igrajo igralci, ki niso starejši od devet let. V tej kategoriji igrajo

samo štirje igralci, ki so postavljeni v sistem 2-2 in igrajo brez vratarja. Igra poteka na igrišču,

velikem 26 x 18 m. Pomembno je, da igralci igrajo na vseh položajih, saj specializacije na tej

stopnji ne sme biti. Prav tako na tej stopnji ne moremo pričakovati taktične uigranosti, saj sta

za igralce najpomembnejša zabava in to, da jih skozi igro poskušamo naučiti osnov taktične

postavitve.

Starejši cicibani (U-11)

Tudi v tem obdobju je treba paziti, saj lahko z nepravilnim vodenjem vplivamo na dojemanje

nogometne igre igralcev, kar lahko privede do prenehanja igranja nogometne igre. Osnovna

postavitev v tej starostni kategoriji je 1-3-1-2. V tej starostni kategoriji so pričakovanja igralcev

precej podobna igralcem nižje starostne kategorije, predvsem jih zanima igra.

Mlajši dečki (U-13)

V tem obdobju igralci že usvajajo nekatere taktične elemente. Taktika pridobiva veljavo, saj so

otroci taktično dojemljivejši. V tem obdobju se poveča število igralcev, kot tudi velikost

nogometnega igrišča, kar trenerju daje več taktične svobode. Igralci so postavljeni v sistem 1-

3-3-2. Tudi v tem obdobju prevladuje metoda igre.

Starejši dečki (U-15)

V tem obdobju se za igralce začne igra 11 : 11, kar privede do nekaterih novih pravil. Od tega

obdobja se velikost igrišča in število igralcev ne spreminjata več, spreminja se le igralni čas.

Sistem igre, ki ga bomo prikazali v diplomski nalogi, se od tega obdobja ne bo spreminjal.

Poleg metode igre začnemo uporabljati tudi situacijsko metodo.

Kadeti (U-17)

Do tega obdobja se igralci naučijo osnovnih taktičnih prvin nogometne igre, kar poskušamo v

tem obdobju nadgraditi. Poleg metode igre uporabljamo situacijsko metodo, s katero trener

poskuša uresničiti svoje taktične zamisli.

Mladinci (U-19)

Zadnje obdobje, kjer je tudi igralni čas enak igralnemu času članskega moštva. Igralci v tej

starostni kategoriji morajo že podrobno poznati taktične prvine v fazi obrambe in napada v

sistemu 1-4-4-2.

34

3.0 Cilji

Cilj diplomskega dela je predstaviti skupine vaj, ki so vezane na igro v obrambi, skozi različne

starostne kategorije. Predstavili bomo:

1.) Metodični postopek učenja igre v obrambi v posamezni starostni kategoriji.

2.) Sredstva učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih

oblik v posamezni starostni kategoriji.

3.) Sredstva učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih

situacij v posamezni starostni kategoriji.

4.) Praktičen prikaz vaj, v smislu pravilnega zaporedja učenja in treniranja nogometašev v

fazi obrambe v posamezni starostni kategoriji.

Pri tem se bomo držali osnovnih didaktičnih načel:

- od znanega k neznanemu,

- od lažjega k težjemu,

- od enostavnega k sestavljenemu,

- od univerzalnega k specialnemu.

35

4.0 Metode dela

Pri pisanju diplomske naloge, ki je monografskega tipa, smo kot vire uporabili različne vrste

gradiv. Uporabili smo predvsem knjižno literaturo domačih in tujih strokovnjakov ter literaturo,

ki je dostopna na svetovnem spletu. V pomoč so nam bile tudi lastne izkušnje, ki smo jih

pridobili v času aktivnega igranja nogometa, in izkušnje, ki smo jih pridobili med treniranjem

mlajših selekcij v nogometnem klubu. Poleg omenjene literature nam je bilo v veliko pomoč

znanje, pridobljeno med študijem ter na predavanjih za naziv trener A in PRO.

36

5.0 Izbira in predstavitev vaj

V tem poglavju bomo predstavili postopnost metodičnih korakov, kjer se bomo oprli na

nekatera didaktična načela. V ospredju bosta predvsem načeli od lažjega k težjemu in od

enostavnega k sestavljenemu, saj se bosta zahtevnost in kompleksnost vaj skozi starostne

kategorije povečevali. Začeli bomo z najmlajšo starostno kategorijo in zaključili z najstarejšo.

V vsaki starostni kategoriji bomo najprej predstavili posamično taktiko in jo skozi skupinsko

taktiko zaključili z moštveno taktiko igre v obrambi. Pri mlajših starostnih kategorijah bomo

uporabili predvsem metodo igre, igralne situacije pa bodo predstavljene pri starejših starostnih

kategorijah, saj je razumevanje nogometne igre takrat na višjem nivoju. Za lažje razumevanje

smisla predstavljenih vaj bodo poleg skic tudi navodila. V priloženi legendi so prikazani znaki

za lažje razumevanje skic.

Napadalec

Branilec

x

Vratar

Figura

Stožec

Klobuček

Žoga

Premična vrata

Obroč

Podaja

Tek

Vodenje žoge

Strel na vrata

Slika 8. Legenda simbolov v skicah.

37

5.1 Metodični koraki učenja igre v obrambi

Pri učenju igre v obrambi se je potrebno držati določenih metodičnih korakov. Pri izbiri vaj je

potrebno upoštevati osnovna didaktična načela in sicer od znanega k neznanemu, lažjega k

težjemu, enostavnega k sestavljenemu in univerzalnega k specialnemu.

Prvi metodični korak je prikaz in opis vadbe taktičnega znanja v obrambi. Igralci morajo

osvojiti določena taktična znanja pri posamični taktiki, kot so pravilni način gibanja v

obrambi, usmerjanje napadalca itd.

Sledi razporejanje igralcev, kjer je prikazano varovanje in oženje prostora po vnaprej

določenih točkah (prikaz na Sliki 9). Trener postavi točke glede na položaj nasprotnika z žogo

in jih označi z rekvizitom. V vajo so vključeni vsi igralci moštva neodvisno od njihovega

števila.

Slika 9. Prikaz razporejanja igralcev po točkah (Švegelj, 2015).

Razporejanje igralcev v smeri podane žoge je naslednji metodični korak pri učenju taktike v

obrambi. Podaje lahko izvajamo z roko ali nogo. Igralci si žogo podajajo v obliki črke L

(prikaz na Sliki10) in U (prikaz na Sliki 11). Del moštva si podaja žogo, drugi del se razporeja

tako kot je prikazano v prejšnjem metodičnem koraku.

38

Slika 10. Prikaz razporejanja igralcev v obliki črke L (Švegelj, 2015).

Slika 11. Prikaz razporejanja igralcev v obliki črke U (Švegelj, 2015).

Naslednji korak v metodiki učenja igre v obrambi je s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika

je oblika igre, ki je podobna prosti igri, razlikuje se po zahtevah, ki jih določi trener, s

katerimi želi razvijati določene elemente v igri. Velikost prostora in število igralcev, ki

sodelujejo v igralni obliki, je določeno s strani trenerja in je podrejeno ciljem, ki jim trener

sledi, da bi razvijal določene tehnične, taktične oziroma tudi kondicijske vsebine. V tem

39

primeru je poudarek seveda predvsem na taktiki, vendar je kljub temu potrebna dobra

predhodna kondicijska priprava, predvsem pri starejših kategorijah, saj je za dolgotrajno

pravilno razporejanje igralcev potrebno veliko gibanja. Igralne oblike za učenje taktičnih

znanj v obrambi so (Švegelj, 2015):

- igralna oblika s prostimi igralci (jokerji)

- igralna oblika sredine (igra sredine)

- igralna oblika sredine (igra sredine)- tri barve

- igralna oblika preko linije, na vrata ali oboje

- vodena igra preko linije, vrata s postopnim dodajanjem nalog

- Igra (tekma)

Situacijsko metodo kot učno metodo uporabljamo za prilagajanje konkretnim tipičnim in

netipičnim igralnim situacijam v obeh fazah igre. Osnovni namen te metode je taktična

informiranost nogometaša. Trener mora posredovati ideje, kako reševati nekatere situacije med

igro.

Metodični koraki pri učenju igralnih situacij:

- posamična obramba (gibanje obrambnega igralca glede na igralca za hrbtom,

prestrezanje žoge pred napadalcem, izbijanje žoge v kazenskem prostoru)

- skupinska obramba (gibanje, varovanje, oženje dveh, treh, štirih igralcev, ter štirih

igralcev v liniji)

- moštvena obramba( postavitev v obrambi glede na napadalca z žogo)

Potrebno je poudariti, da se situacijska metoda, kot sredstvo učenja taktike v obrambi uporablja že

pred igralnimi oblikami, vendar je v diplomski nalogi predstavljena šele pri starejših starostnih

kategorijah, kar je razlog za uvrstitev na konec metodične lestvice.

5.2 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekciji (U-9)

Pri mlajših cicibanih taktika igre v obrambi nima posebnega pomena, saj igralci še niso na

takšni umski stopnji, da bi lahko izvajali vse elemente posamične, skupinske in moštvene

taktike v obrambi. Zato v tem starostnem obdobju učimo predvsem posamično taktiko v

obrambi s pomočjo igralnih oblik. Igralna oblika je oblika igre, kjer trener določa pravila igre,

v osnovi pa je zelo podobna prosti igri. Trener določa velikost igrišča, število igralcev in

zahtevnost glede na cilje, s katerimi želi razviti določene tehnične ali taktične elemente. V tej

starostni kategoriji prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1 z zaključkom na gol in 1 : 1

prek linije, 1 : 2 z zaključkom na gol in 1 : 1 + 1 prek linije.

Pri učenju posamične taktike se opredelimo za pravilno postavljanje obrambnih igralcev glede

na igralca z žogo in vrati. S tem poskušamo preprečiti direktno linijo med napadalcem in

lastnimi vrati. Ko igralci usvojijo pravilno postavljanje v obrambi, začnemo učiti ostale

elemente posamične taktike v obrambi, kot so pokrivanje, odvzemanje in izbijanje žoge.

Elemente posamične taktike v obrambi izvajamo v prav takem zaporedju. Pri pokrivanju smo

pozorni na razdaljo napadalca glede na svoja vrata, saj ga bližje svojim vratom pokrivamo bolj

dosledno. S pravilnim gibanjem med pokrivanjem poskušamo napadalca bodisi usmeriti proti

vzdolžni črti bodisi izbiti žogo ali odvzeti posest nad njo. Pomembno je tudi, da igralca

usmerimo proti njegovi slabši, nedominantni nogi, saj ga tako hitreje prisilimo v napako.

40

5.2.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi

Pri mlajših starostnih kategorijah je zelo pomembno, da osvojijo pravilno tehniko gibanja v

obrambi, saj je ta osnova za nadaljnje učenje taktike v obrambi. Vaji sta primerni za uporabo v

uvodnem delu treninga, kjer je poudarek na pravilnem delu nog, pravilni drži telesa (prikaz na

Sliki 12), pravilni postavitvi obrambnega igralca glede na napadalca in gol ter primerni razdalji

do napadalca (prikaz na Sliki 13).

Vaja: Gibanje igralcev v različne

smeri.

Cilj: Pravilna obrambna preža,

pravilno gibanje v obrambni

preži.

Opis: Igralci so postavljeni v

obrambno prežo, pri čemer imajo

pokrčena kolena in eno nogo

postavljeno pred drugo, zgornji

del trupa je vzravnan, gibanje

izvajajo s križnimi koraki. Trener

z zvočnim signalom določa smer

gibanja igralcev.

Vaja: Spremljanje napadalca v

obrambni preži.

Cilj: Pravilno postavljanje

obrambnega igralca gleda na

napadalca in gol, primerna

razdalja do napadalca.

Opis: Napadalec vodi žogo

cikcak med stožci, pri čemer ga v

obrambi igralec pokriva tako, da

se v obrambni preži s križnimi

koraki giblje med napadalcem in

golom. Pozorni smo tudi na

primerno razdaljo med

obrambnim igralcem in

napadalcem pri pokrivanju

Slika 12. Vaja: Gibanje igralcev.

Slika 13. Vaja: Spremljanje napadalca.

41

Branilec z gibanjem v obrambni preži poskuša usmeriti napadalca proti vzdolžni črti

označenega prostora. Branilec je pozoren tudi na napadalčevo nedominantno nogo in ga

poskuša usmeriti proti tej z namenom, da napadalec naredi napako (prikaz na Sliki 14).

Vaja: Usmerjanje igralca zunaj

označenega prostora.

Cilj: Pravilno delo nog

obrambnega igralca, usmerjanje

napadalca, izpopolnjevanje

tehnike vodenja žoge.

Opis: Napadalec s poljubnim

vodenjem poskuša priti z ene

strani označenega prostora na

drugo, pri čemer mu obrambni

igralec s pravilnim gibanjem in

usmerjanjem to poskuša

preprečiti tako, da ga usmeri

zunaj označenega prostora.

Slika 14. Vaja: Usmerjanje igralca.

Pri tej vaji uporabljamo vse elemente posamične taktike v obrambi, kjer so posamezni elementi

ovrednoteni z različnim številom točk (prikaz na Sliki 15). Trener je pozoren na pravilno

tehniko odvzemanja in izbijanja žoge.

Vaja: Pokrivanje figure in prehod

v igro 1 : 1 z zaključkom na gol.

Cilj: Pravilno postavljanje,

pokrivanje, izbijanje in

odvzemanje žoge obrambnega

igralca.

Opis: Obrambni igralec na znak

trenerja pokrije figuro s strani, ki

jo določi trener, in nato nadaljuje

igro 1 : 1, pri čemer izbita žoga

pomeni 1 točko, odvzeta žoga pa

2 točki.

Slika 15. Vaja: Pokrivanje figure in igra 1:1.

42

Vaja: Vodenje žoge na igrišče,

podaja napadalcu, igra 1 : 1 z

zaključkom na gol.

Cilj: Pravilna tehnika podaje in

udarca na gol, pravilno

postavljanje in predvidevanje

obrambnega igralca.

Opis: Obrambni igralec povede

žogo na označeno igrišče, poda

žogo vtekajočemu napadalcu.

Napadalec ima na voljo dva gola

za zaključek napada, obrambni

igralec poskuša s predvidevanjem

in postavljanjem odvzeti ali izbiti

žogo napadalcu. Če je žoga

odvzeta, se vlogi zamenjata.

Naslednji metodični korak je razporejanje igralcev glede na točke (prikaz na Sliki 20) in podano

žogo v obliki črke L (prikaz na Sliki 21) in črke U (prikaz na Sliki 22).

Pri igri 1:1 ima trener veliko izbiro modifikacij, saj lahko z dodajanjem pravil vpliva na sam

potek igre. Poleg pravil lahko spreminja tudi način igre (igra na več vrat, igra preko linije).

Igralna oblika: Igra 1:1 na vrata.

Cilj: Pravilno postavljanje

obrambnega igralca glede na

igralca z žogo in gol, usmerjanje

napadalca, predvidevanje,

odvzemanje, izbijanje.

Opis: Napadalec poskuša s

samostojnim prodorom zaključiti

akcijo s strelom na gol, obrambni

igralec mu to poskuša preprečiti.

Slika 16. Vaja: vodenje žoge in igra 1:1.

Slika 17. Igralna oblika: Igra 1:1 na vrata.

43

Igralna oblika: Igra 1 : 1 + 1 prek

linije.

Cilj: Pravilna tehnika podaje,

odkrivanje, pravilno postavljanje

obrambnega igralca, usmerjanje

napadalca, predvidevanje,

odvzemanje, izbijanje.

Opis: Obrambni igralec poda

žogo enemu od napadalcev,

napadalca poskušata s

kombinatorno igro priti prek

prečne linije. Obrambni igralec

jima to poskuša preprečiti s

pravilnim postavljanjem in

usmerjanjem proti vzdolžni črti,

vse z namenom, da napadalca

izgubita posest nad žogo.

Igralna oblika: Igra 1 : 2 z

zaključkom na gol.

Cilj: Pravilna tehnika podaje,

odkrivanje, strel na gol, pravilno

postavljanje obrambnega igralca

glede na napadalca z žogo in

golom, usmerjanje napadalca,

predvidevanje, odvzemanje,

izbijanje.

Opis: Obrambni igralec vodi in

poda žogo napadalcu. Napadalca

poskušata s kombinatorno igro

zaključiti akcijo s strelom na gol.

Obrambni igralec jima to

preprečuje s pravilnim

postavljanjem glede na igralca z

žogo in golom. Ko se mu ponudi

priložnost, poskuša žogo odvzeti

ali izbiti.

Slika 19. Igralna oblika 1:2.

Slika 18. Igralna oblika: Igra 1:1+1.

44

Pri tej starostni kategoriji je poudarek na igr1 1:1, vendar s tem ne zaključimo metodike učenja

igre v obrambi. Igralne oblike z večjim številom igralcev kot so: Igra 2:2 (prikaz na Sliki 28),

3:3 (prikaz na Sliki 34) in 4:4 (prikaz na 41) so prikazane pri metodiki učenja v starejših

starostnih kategorij in jih prav tako vključujemo v trening mlajših starostnih kategorij.

5.3 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-11, U-13)

V teh starostnih kategorijah nadgradimo igro v fazi obrambe in poleg posamične taktike

predstavimo igralcem tudi skupinsko in moštveno taktiko v obrambi. Še vedno so v ospredju

igralne oblike kot sredstvo učenja taktike v obrambi.

Prvi korak v učenju posamične, skupinske in moštvene taktike v obrambi v teh starostnih

kategorijah je razporejanje igralcev glede na točke ter glede na podano žogo. Trener z zvočnim

ali vidnim signalom pokaže na točko, naloga igralcev je, da s pravilnim postavljanjem,

varovanjem in oženjem pokrijejo prostor pred golom. Poleg vseh načel taktike v obrambi je

treba biti pozoren tudi na medsebojno razdaljo med igralci. Igralci se v obrambi postavljajo

glede na položaj točke ali podane žoge, in sicer se dva igralca postavita v diagonalo, trije v

trikotnik, štirje v karo itd. Pri fazi branjenja uporabljamo načelo klin proti žogi, kar pomeni, da

en igralec napada točko ali žogo, drugi igralci pa ga varujejo z leve, desne ali vertikalne smeri.

Pri selekciji U-11 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1, 2 : 1, 2 : 2 in 2 : 3, predvsem pa

se osredotočimo na igro 2 : 2, kjer je poleg že usvojenih posamičnih načel taktike v obrambi

poudarek na skupinski taktiki v obrambi. Skupinska taktika v obrambi predstavlja sodelovanje

dveh ali več obrambnih igralcev s ciljem preprečiti nasprotniku medsebojno sodelovanje. V tej

starostni kategoriji se osredotočimo predvsem na načelo varovanja. Poudarek damo tudi tehniki

izbijanja žoge in pravočasnemu vračanju v obrambo.

Pri mlajših dečkih (U-13) pa prevladujejo igralne oblike, kot so igra 1 : 1, 2 : 1, 3 : 1, 3 : 2 in 3

: 3; poleg varovanja je poudarek na ostalih načelih skupinske taktike v obrambi, kot so

prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora. Osredotočili se bomo predvsem na igro 3 : 3,

kjer bo poudarek na skupinski taktiki, in sicer na prevzemanju, nadomeščanju, oženju prostora

in medsebojni razdalji med igralci.

5.3.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi

Gibanje obrambnih igralcev po točkah (prikaz na Sliki 20) in po podani žogi (prikaz na Sliki

21, 22) je primerno za učenje posamične taktike v obrambi pri mlajših starostnih kategorijah,

saj tako začetniki veliko lažje usvojijo pravilno gibanje v obrambi. Poleg usvajanja gibanja v

obrambi igralci dobijo občutek za agresivni način branjenja, ki pa je v sodobnem modelu

nogometne igre nepogrešljiv. V starejših starostnih kategorijah pa se lahko uporabljajo

predvsem za utrjevanje taktične postavitve v obrambi in pri razvoju kondicijske priprave.

45

Vaja: Gibanje obrambnih

igralcev po točkah.

Cilj: Obrambni igralec postavljen

med točko in vrati, primerna

razdalja (določi jo trener) ob

pokrivanju točke.

Opis: Obrambni igralec se na

zvočni ali vidni signal trenerja

pomika na točke, trener kliče ali

kaže poljubne točke.

Slika 20. Vaja: Gibanje igralcev po točkah (Švegelj, 2015).

Obrambni igralec se giblje glede na podano žogo, kjer si igralci podajajo žogo v obliki črke L

(prikaz na Sliki 21) in v obliki črke U (prikaz na Sliki 22).

Vaja: Gibanje obrambnih

igralcev po podani žogi v obliki

črke L.

Cilj: Pravilna postavitev

obrambnega igralca glede na

igralca z žogo in vrati, primerna

razdalja med obrambnim

igralcem in igralcem z žogo.

Opis: Igralci si podajajo žogo v

obliki črke L, obrambni igralec se

giblje glede na podano žogo.

Glede na znanje igralcev je lahko

hitrost potovanja žoge počasnejša

ali hitrejša.

Slika 21. Vaja: Gibanje igralcev po podani žogi (Švegelj, 2015).

46

Vaja: Gibanje obrambnih

igralcev po podani žogi v obliki

črke U.

Cilj: Pravilna postavitev

obrambnega igralca glede na

igralca z žogo in vrati, primerna

razdalja med obrambnim

igralcem in igralcem z žogo.

Opis: Igralci si podajajo žogo v

obliki črke U, obrambni igralec se

giblje glede na podano žogo.

Glede na znanje igralcev je lahko

hitrost potovanja žoge hitrejša ali

počasnejša.

Slika 22. Vaja: Gibanje igralcev po podani žogi (Švegelj, 2015).

Obrambni igralec ne napade napadalca v širino, ampak se hitro vrne v položaj, kjer bo lahko

najučinkovitejši v obrambi (prikaz na Sliki 23).

Vaja: Gibanje obrambnega

igralca med napadalca in lastna

vrata.

Cilj: Čim hitrejše vračanje

igralca v obrambo, pravilno

postavljanje obrambnega igralca

glede na napadalca in vrata.

Opis: Napadalec poda žogo

obrambnemu igralcu, ta mu

odigra povratno podajo na

zunanjo levo ali desno stran

stožca. Obrambni igralec nato

nadaljuje pot proti golu, kjer

poskuša preprečiti napadalcu

samostojni prodor proti golu s

pravilnim postavljanjem v

obrambi.

Slika 23. Gibanje obrambnega igralca.

47

Preden igralci izvajajo vajo, jim trener demonstrira pravilno tehniko blokiranja strela in

izbijanja žoge (prikaz na Sliki 24).

Vaja: Blokiranje strela in

izbijanje žoge.

Cilj: Hiter tek obrambnega

igralca pred vrata, blokiranje ali

izbijanje žoge, pravilno

postavljanje obrambnega igralca

glede na napadalca,

izpopolnjevanje vodenja,

preigravanja in strela na gol.

Opis: Napadalec pri oviri izvede

preigravanje v smeri, ki jo določi

trener, nakar poskuša s strelom

zadeti gol, ki ga varuje obrambni

igralec, ki je pritekel v gol.

Obrambni igralec poskuša rešiti

gol z blokiranjem strela ali

izbijanjem žoge.

5.3.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi

Pri teh igralnih oblikah je prikazano razporejanje dveh obrambnih igralcev glede na točke

(prikaz na Sliki 13) in glede na podano žogo (prikaz na Slikah 14, 15). Poudariti je treba, da je

razporejanje enako tudi z večjim številom igralcev. Pomembno je gibanje obrambnih igralcev,

in sicer eden napade točko ali igralca z žogo, drugi pa diagonalno varuje hrbet. Trener razloži

igralcema, kdo napada in kdo se postavi v varovanje. Pomembna je tudi razdalja med obema

obrambnima igralcema, ki pa se spreminja glede na velikost igrišča.

Slika 24. Blokiranje strela in izbijanje žoge.

48

Vaja: Razporejanje obrambnih

igralcev po točkah.

Cilj: Pravilno gibanje v obrambi,

diagonalno varovanje, pravilna

medsebojna razdalja.

Opis: Igralci se na zvočni ali

vidni signal gibljejo po točkah, ki

jih določi trener. Igralec, ki je

bližje točki, jo napade, drugi

igralec mu diagonalno varuje

hrbet.

Slika 25. Razporejanje igralcev po točkah.

Vaja: Razporejanje obrambnih

igralcev po podani žogi v obliki

črke L.

Cilj: Pravilno gibanje v obrambi,

diagonalno varovanje, pravilna

medsebojna razdalja, najbližji

igralec napade.

Opis: Obrambna igralca se glede

na podano žogo gibljeta v

obrambi. Igralec, ki je bližje žogi,

napade igralca, drugi igralec mu

diagonalno varuje hrbet.

Slika 26. Razporejanje igralcev po podani žogi v obliki črke L.

49

Vaja: Razporejanje obrambnih

igralcev po podani žogi v obliki

črke U.

Cilj: Pravilno gibanje v obrambi,

diagonalno varovanje, pravilna

medsebojna razdalja, najbližji

igralec napade.

Opis: Obrambna igralca se glede

na podano žogo gibljeta v

obrambi. Igralec, ki je bližje žogi,

napade igralca, drugi igralec mu

diagonalno varuje hrbet.

Slika 27. Razporejanje igralcev po podani žogi v obliki črke U

Naslednji korak v metodiki učenja skupinske taktike je igralna oblika s prostimi igralci (prikaz

na Sliki 30).Vajo izvajamo na vrata ali preko linije. Sledi igralna oblika sredine, kjer se

osredotočimo predvsem na igro 4:2 (prikaz na Sliki 28). Poleg igre 4:2 lahko uporabimo tudi igralne

oblike 5:2 in 6:2, vendar z dodajanjem napadalcev otežujemo branjenje obrambnih igralcev. Igra 2

: 2 s prenosom žoge prek linije (prikaz na Sliki 29) ter igra 2 : 2 z zaključkom na gol (prikaz na

Sliki 30) sta naslednja metodična koraka pri učenju skupinske taktike. Naloga obrambnih

igralcev je, da preprečita prenos žoge prek linije ali preprečita strel na gol. Obrambna igralca

morata v obrambi delovati usklajeno tako, da igralec, ki je bližje napadalcu z žogo, napade prvi,

drugi mu diagonalno varuje hrbet, pri tem sta pa pozorna na medsebojno razdaljo.

Igralna oblika: Igra sredine 4:2.

Cilj: Diagonalno varovanje,

pravilna medsebojna razdalja,

najbližji igralec napada.

Opis: Obrambna igralca

poskušata odvzeti ali prestreči

podano žogo. Obrambni igralec,

ki je žogo odvzel ali izbil zamenja

napadalca, ki je žogo izgubil.

Slika 28. Igra sredine 4:2.

50

Igralna oblika: Igra 2 : 2 s

prenosom žoge prek linije.

Cilj: Obramba: pravilno gibanje

v obrambi, diagonalno varovanje,

pravilna medsebojna razdalja,

najbližji igralec napade. Napad:

tehnika podaje, strela, odkrivanje,

vtekanje, križanje.

Opis: Obrambni igralec, bližje

napadalcu z žogo, napade prvi,

drugi mu diagonalno varuje hrbet.

Napadalca poskušata z različnimi

akcijami, kot so dvojna podaja,

križanje, vtekanje za hrbet

obrambnemu igralcu, prenesti

žogo prek linije. Če obrambna

igralca žogo odvzameta, se vloge

zamenjajo.

Igralna oblika: Igra 2 : 2 z

zaključkom na gol.

Cilj: Obramba: pravilno gibanje

v obrambi, diagonalno varovanje,

pravilna medsebojna razdalja,

najbližji igralec napade. Napad:

tehnika podaje, strela, odkrivanje,

vtekanje, križanje.

Opis: Obrambni igralec, bližje

napadalcu z žogo, napade prvi,

drugi mu diagonalno varuje hrbet.

Napadalca poskušata z različnimi

akcijami, kot so dvojna podaja,

križanje, vtekanje za hrbet

obrambnemu igralcu, doseči

zadetek. Če obrambna igralca

žogo odvzameta, se vloge

zamenjajo.

Slika 29. Igra 2:2 s prenosom žoge preko linije.

Slika 30. Igra 2:2 z zaključkom na gol.

51

Če ugotovimo, da napadalci še niso na takšni ravni znanja, da bi lahko izigrali obrambo v igri

2 : 2, dodamo dodatnega igralca (jokerja). Takrat se igra prelevi v igro 1 + 2 : 2, saj joker

sodeluje z vsemi, odvisno, kdo je v posesti žoge. Tako imajo igralci v napadu več možnosti za

zaključek napada.

Igralna oblika: Igra 1 + 2 : 2 z

zaključkom na gol.

Cilj: Obramba: pravilno gibanje

v obrambi, diagonalno varovanje,

pravilna medsebojna razdalja,

najbližji igralec napade. Napad:

tehnika podaje, strela, odkrivanje,

vtekanje, križanje.

Opis: Obrambni igralec, bližje

napadalcu z žogo, napade prvi,

drugi mu diagonalno varuje hrbet.

Napadalci poskušajo z različnimi

akcijami, kot so dvojna podaja,

podaja na tretjega, križanje,

vtekanje za hrbet, doseči zadetek.

Če obrambna igralca žogo

odvzameta, se vloge zamenjajo.

Slika 31. Igra 1+2:2 z zaključkom na gol.

52

V tej igralni obliki imajo obrambni igralci po odvzeti žogi možnost prenosa žoge v enega izmed

golov (prikaz na Sliki 32). S tem obrambni igralci po odvzeti žogi dobijo občutek, kako prenesti

žogo na napadalno polovico. Drugi obrambni igralec mora spremljati igralca z žogo.

Igralna oblika: Igra 2 : 2 z

zaključkom na gol.

Cilj: Obramba: pravilno gibanje

v obrambi, diagonalno varovanje,

pravilna medsebojna razdalja,

najbližji igralec napade. Napad:

tehnika podaje, strela, odkrivanje,

vtekanje, križanje.

Opis: Obrambni igralec povede

žogo v kazenski prostor, poda

žogo oddaljenemu napadalcu,

drugi obrambni igralec ga

napade, prvi mu varuje hrbet, če

je žoga odvzeta, sledi hiter prenos

žoge v enega izmed golov.

Slika 32. Igra 2:2 z zaključkom na gol.

Pri prehajanju z igre 2 : 2 na igro 3 : 3 že lahko govorimo o osnovnem in specialnem sodelovanju

igralcev v obrambi. Specialno sodelovanje v obrambi pomeni, da se obrambni igralci

postavljajo glede na sistem igre, ki si ga je zamislil trener, medtem ko pri osnovnem

sodelovanju ni pomembno, kakšen sistem igramo, saj ga lahko uporabimo v vseh sistemih. Pri

specialnem sodelovanju lahko tri igralce postavimo v linijo in uigramo obrambno, zvezno ali

pa napadalno linijo. Poleg teh postavitev lahko postavimo enega igralca pred druga dva, s tem

lahko uigramo dva centralna branilca in zadnjega zveznega igralca, dva zadnja zvezna igralca

in sprednjega zveznega igralca ter dva zvezna igralca in napadalca. Načela, ki jih uporabljajo

obrambni igralci v igri 3 : 3, so varovanje, pravočasen napad igralca z žogo, primerna

medsebojna razdalja, prevzemanje, nadomeščanje in oženje prostora.

53

Igralna oblika sredine s tremi barvami (prikaz na Sliki 33) je naslednja v sklopu vaj, ki jo

uporabimo pri učenju skupinske taktike v obrambi.

Igralna oblika: Igra sredine s

tremi barvami (sodelovanje v

trojki).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci. Napadalci:

gibanje po prostoru, pravilna

razporejenost po prostoru.

Opis: Ena izmed barv igra v

obrambi, drugi dve pa sodelujeta

znotraj označenega prostora.

Naloga obrambe je, da žogo

osvoji in si jo med sabo poda,

nato barva, ki je izgubila posest

nad žogo, postane obramba.

Trener gleda na znanje igralcev

določi število dotikov.

Slika 33. Igra sredine s tremi barvami

Prenos žoge prek linije v igri 3 : 3 zahteva poleg že usvojenih načel posamične in skupinske

taktike v obrambi tudi ostala načela skupinske taktike v obrambi, kot so varovanje,

prevzemanje, nadomeščanje, oženje prostora in primerna medsebojna razdalja. Poleg prenosa

žoge prek linije lahko uporabimo tudi igro 3 : 3 z zaključkom na gol, vaja je zelo podobna vaji

igre 2 : 2 z zaključkom na gol (prikaz na Sliki 30), le da je pri igri 3 : 3 potrebne več taktične

podkovanosti v fazi obrambe in napada.

54

Igralna oblika: Igra 3:3 s

prenosom žoge prek linije.

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, primerna razdalja

med igralci, prevzemanje,

nadomeščanje in oženje prostora.

Napad: dvojna podaja, povratna

podaja, podaja na tretjega,

križanje, pretekanje za hrbtom.

Opis: Napadalci poskušajo z

različnimi akcijami prisiliti

obrambo v napako, da bi prečkali

linijo, in če obrambni igralci

odvzamejo žogo, se vlogi

zamenjata. Trener določi število

dotikov glede na znanje igralcev.

Pri tej igralni obliki imamo prikaz

specialnega sodelovanja treh

igralcev, to so lahko obrambni igralci, zvezni igralci ali pa napadalci.

Pri teh starostnih kategorijah je poudarek pri učenju metodike igre v obrambi v igri 2:2 in 3:3.

Igralne oblike z večjim številom igralcev so prikazane pri starejših starostnih kategorijah

(prikaz na Slikah 41,43) in jih prav tako vključujemo v trening mlajših starostnih kategorij.

5.3.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi

Moštvena taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, v našem primeru pri

selekciji U-11 vseh sedmih igralcev in pri selekciji U-13 vseh devetih igralcev z namenom, da

preprečimo nasprotniku doseganje zadetkov. Igralci morajo upoštevati vsa načela moštvene

taktike v obrambi, saj v nasprotnem primeru taktika ne bo uspešna. Elementi, ki jih v trenažnem

procesu poskušamo usvojiti, so predvsem pravočasni napad igralca z žogo, pravočasno

varovanje, nadomeščanje, oženje prostora ter prevzemanje, ob predpostavki, da upoštevamo

primerne razdalje med igralci. Pri selekciji U-11 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene

taktike uporabili sistem 1-3-1-2. Pri selekciji U-13 pa bomo uporabili sistem 1-3-3-2.

Za prikaz metodike učenja moštvene taktike pri teh dveh selekcijah bomo uporabili metodična

koraka, kjer se igralci razporejajo glede na točke (prikaz na Slikah 35, 36) in glede na podano

žogo (prikaz na Slikah 37, 38). Pomembno je, da se najbližji igralec postavi do točke ali podane

žoge, drugi ga nato varuje, in tako tvorijo obrambno mrežo. Pozorni smo tudi na primerne

razdalje med igralci ter na to, ali so igralci pravilno razporejeni glede na točko, soigralce in

lasten gol.

Slika 34. Igra 3:3 s prenosom žoge preko linije.

55

Vaja: Razporejanje igralcev pri

selekciji U-11 po točkah.

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na točko, soigralce in vrata,

primerna medsebojna razdalja.

Opis: Trener z zvočnim ali

vidnim signalom, določa točke,

kamor se obrambni igralci

gibljejo in postavljajo glede na

točko, soigralce in vrata. Trener

določa tempo prehoda s točke na

točko.

Slika 35. Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po točkah.

Vaja: Razporejanje igralcev pri

selekciji U-13 po točkah.

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na točko, soigralce in vrata,

primerna medsebojna razdalja.

Opis: Trener z zvočnim ali

vidnim signalom določa točke,

kamor se obrambni igralci

gibljejo in postavljajo glede na

točko, soigralce in vrata. Trener

določa tempo prehoda s točke na

točko.

Slika 36. Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po točkah.

56

Vaja: Razporejanje igralcev pri

selekciji U-11 po podani žogi.

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na igralca z žogo, soigralce in

vrata, primerna medsebojna

razdalja, oženje prostora.

Opis: Napadalci si žogo podajajo

z nogo, obrambni igralci se

gibljejo in postavljajo glede na

igralca z žogo, soigralce in vrata.

Trener določa hitrost poteka žoge

od igralca do igralca.

Slika 37. Razporejanje igralcev pri selekciji U-11 po podani žogi.

Vaja: Razporejanje igralcev pri

selekciji U-13 po podani žogi.

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na igralca z žogo, soigralce in

vrata, primerna medsebojna

razdalja, oženje prostora.

Opis: Napadalci si žogo podajajo

z nogo, obrambni igralci se

gibljejo in postavljajo glede na

igralca z žogo, soigralce in vrata.

Trener določa hitrost poteka žoge

od igralca do igralca.

Slika 38. Razporejanje igralcev pri selekciji U-13 po podani žogi.

57

5.4 Metodika učenja taktike v obrambi pri selekcijah (U-15, U-17, U-19)

V teh starostnih kategorijah prehajamo na igro 11 : 11. Treba je poudariti, da je za najmlajšo

selekcijo starejših dečkov (U-15) kar velik preskok v smislu fizičnih naporov in dojemanja

načel moštvene taktike v obrambi, saj je prostor, ki ga je treba pokrivati v fazi obrambe, precej

večji, kot so do takrat bili vajeni igralci. Nekateri igralci v tem obdobju precej izstopajo iz

povprečja, saj je to obdobje hitre rasti in sprememb v telesu igralcev. Do tega obdobja so igralci

igrali na vseh igralnih mestih, od tu pa poskušamo igralce vpeljati v igro na določenih igralnih

mestih. Poleg igralnih oblik uporabljamo tudi situacijsko metodo kot sredstvo učenja taktike v

obrambi. Kot smo že omenili, situacijsko metodo uporabljamo pri treningu tipičnih in netipičnih

situacij, pri čemer sodeluje eden ali več igralcev.

Igralne situacije, na katerih bo poudarek, so pokrivanje igralca z žogo glede na gibanje igralca

za hrbtom, izbijanje žoge po podaji v kazenski prostor iz bočnega položaja, varovanje,

prevzemanje igralca. Postavljanje obrambnih igralcev, glede na igralca z žogo in ostale igralce.

Poudarek v učenju taktike v obrambi bo v tem obdobju predvsem na skupinski in moštveni

taktiki. Igralci naj bi do tega obdobja že obvladali vsa načela posamične in skupinske taktike.

Osredotočili se bomo predvsem na specialno sodelovanje igralcev v fazi obrambe glede na

sistem, ki ga igralci igrajo, v našem primeru je to sistem 1-4-4-2. Vadbo posamične taktike

uporabljamo zgolj za utrjevanje taktičnih elementov.

Pri selekciji U-15 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 2 : 1, 2 : 2, 3 : 2, 3 : 3 in 4 : 4. Poudarek

bo na skupinski taktiki v obrambi, kjer bo predstavljena igra 4 : 4, s katero želimo taktično

uigrati linijo štirih igralcev (branilci, zvezni igralci, napadalci), ter moštveni taktiki v obrambi

z igro 11 : 11 v sistemu 1-4-4-2.

Pri selekciji U-17 prevladujejo igralne oblike, kot so igra 3 : 3, 4 : 3, 4 : 4 in 5 : 5. Poudarek bo

na skupinski taktiki v obrambi, kjer bo predstavljena igra 5 : 5, s katero želimo taktično uigrati

linijo štirih obrambnih igralcev in enega zveznega igralca ali pa linijo štirih zveznih igralcev in

enega napadalca, ter moštveni taktiki v obrambi z igro 11 : 11 v sistemu 1-4-4-2.

Pri selekciji U-19 uporabljamo vse prej naštete igralne oblike in situacijske metode z namenom

izpopolniti taktično uigranost igralcev v fazi obrambe.

5.4.1 Metodika učenja posamične taktike v obrambi

Igralne oblike, ki jih uporabljamo za izpopolnjevanje posamične taktike v obrambi, so igra 1 :

1 z različnimi variacijami, kot so vodenje žoge prek linije, igra 1 : 1 na gole brez vratarja in z

njim (prikaz na Sliki 17), igra 1 : 1 po podani žogi, igra 1 : 1 + 1, kjer joker sodeluje z igralcem,

ki ima žogo (prikaz na Sliki 18), igra 1 : 2, igra 1 : 2 po podani žogi (prikaz na Sliki 19).

58

5.4.2 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi

Pri vpeljevanju igralcev v igro 4 : 4 in 5 : 5 je metodični postopek enak kot pri igri 2 : 2, se

pravi je prvi metodični korak gibanje igralcev po točkah (prikaz na Sliki 25), sledi gibanje

igralcev po podani žogi (prikaz na Slikah 26, 27), nadaljujemo z igralno obliko sredine (prikaz

na Sliki 28), sredine s tremi barvami (prikaz na Slikah 39, 40) ter zaključimo z igralno obliko

prenos žoge prek linije z osnovnim (prikaz na Slikah 41, 43) in specialnim sodelovanjem

(prikaz na Slikah 42, 44) ali z zaključkom na gol z osnovnim (prikaz na Slikah 45, 47) in

specialnim sodelovanjem (prikaz na Sliki 46, 48).

Igralna oblika: Igra sredine s

tremi barvami (sodelovanje v

četvorki).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci, tvorjenje

trikotnika ali romba proti žogi.

Napadalci: gibanje po prostoru,

pravilna razporejenost po

prostoru, gibanje med obrambne

igralce.

Opis: Ena izmed barv je

postavljena v obrambo, drugi dve

pa sodelujeta znotraj označenega

prostora. Naloga obrambe je, da

osvoji žogo in si jo med sabo

poda, nato se barva, ki je izgubila

posest nad žogo, premakne v

obrambo. Trener glede na znanje

igralcev določi število dotikov.

Slika 39. Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v

četvorki).

59

Igralna oblika: Igra sredine s

tremi barvami (sodelovanje v

peterki).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci, tvorjenje

trikotnika ali romba proti žogi.

Napadalci: gibanje po prostoru,

pravilna razporejenost po

prostoru, gibanje med obrambne

igralce.

Opis: Ena izmed barv je

postavljena v obrambo, drugi dve

pa sodelujeta znotraj označenega

prostora. Naloga obrambe je, da

osvoji žogo in si jo med sabo

poda, nato se barva, ki je izgubila

posest nad žogo, premakne v

obrambo. Trener glede na znanje

igralcev določi število dotikov.

Pri igralni obliki s prenosom žoge prek linije lahko govorimo o osnovnem in specialnem

sodelovanju med obrambnimi igralci. Kaj pomeni osnovno in specialno sodelovanje med

igralci, smo razložili že pri igralnih oblikah v igri 3 : 3. Trener določi četvorke ali peterke glede

na svoje taktične zamisli. Določanje igralcev v igri 4 : 4 je lahko naslednje: branilci igrajo proti

zveznim igralcem, branilci igrajo proti napadalcem, zvezni igralci igrajo proti napadalcem itd.

Določanje igralcev v igri 5 : 5 je lahko naslednje: štirje branilci in zvezni igralec proti štirim

zveznim igralcem in napadalcu, dva branilca in trije zvezni proti trem zveznim in dvema

zadnjima zveznima igralcema, trije branilci in dva zadnja zvezna proti trem sprednjim zveznim

in dvema napadalcema itd. Skratka trener ima precej izbire, kako taktično uigrati ekipo v

obrambi.

Slika 40. Igra sredine s tremi barvami (sodelovanje v

petorki).

60

Igralna oblika: Prenos žoge prek

linije v igri 4 : 4 (osnovno

sodelovanje).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek svoje prečne linije, če je žoga

odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Igralna oblika: Prenos žoge prek

linije v igri 4 : 4 (specialno

sodelovanje treh centralnih

zveznih in sprednjega veznega

igralca).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, če je žoga

odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Slika 41. Prenos žoge preko linije v igri 4:4 s osnovnim

sodelovanjem.

Slika 42. Prenos žoge preko linije v igri 4:4 s specialnim

sodelovanjem.

61

Igralna oblika: Prenos žoge prek

linije v igri 5 : 5 (osnovno

sodelovanje).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je

žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Igralna oblika: Prenos žoge prek

linije v igri 5 : 5 (specialno

sodelovanje štirih branilcev in

zadnjega zveznega igralca ali

sodelovanje štirih zveznih

igralcev in napadalca).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je

žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Slika 43. Prenos žoge preko linije v igri 5:5 s osnovnim

sodelovanjem.

Slika 44. Prenos žoge preko linije v igri 5:5 s specialnim

sodelovanjem.

62

Igralna oblika: Igra 4 : 4 z

zaključkom na gol (osnovno

sodelovanje).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in

če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Igralna oblika: Igra 4 : 4 z

zaključkom na gol (specialno

sodelovanje štirih branilcev,

zveznih igralcev ali napadalcev).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in

če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Slika 45. Igra 4:4 z zaključkom na gol (osnovno

sodelovanje).

Slika 46. Igra 4:4 z zaključkom na gol (specialno

sodelovanje).

63

Igralna oblika: Igra 5 : 5 z

zaključkom na gol (osnovno

sodelovanje).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in

če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Igralna oblika: Igra 5 : 5 z

zaključkom na gol (specialno

sodelovanje zadnjega zveznega

dveh srednjih in dveh zunanjih

zveznih igralcev).

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti napadalcem zaključek napada s strelom na gol, in

če je žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev.

Slika 47. Igra 5:5 z zaključkom na gol (osnovno

sodelovanje).

Slika 48. Igra 5:5 z zaključkom na gol (specialno

sodelovanje).

64

Igralna oblika: Igra 4 : 4 s tremi

barvami v koridorjih.

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Slika 49. Igra 4:4 v koridorjih.

Opis: Napad začne četvorka iz sredinskega koridorja, medtem ko so v sredinskem koridorju in

jih ne napada nihče. V tem času se obrambni igralci, v tem primeru rumeni, gibljejo glede na

podano žogo, in ko rdeča ekipa prečka prečno črto, se začne igra 4 : 4 do zaključka na gol ali

do odvzete žoge. Če je žoga odvzeta, ima rumena ekipa nalogo žogo prenesti v sredinski

koridor. Če je bila akcija zaključena s strelom na gol, vratar poda žogo rumeni ekipi, ki mora

žogo prenesti v sredinski koridor. Isto se potem ponovi z modro ekipo.

Igralna oblika: 5 : 5 s tremi

barvami v koridorjih.

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, varovanje,

primerna razdalja med

obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, povratna podaja, podaja

na tretjega, križanje, prevzemanje

žog, paralelna podaja.

Slika 50. Igra 5:5 v koridorjih.

65

Opis: Napad začne peterka iz sredinskega koridorja, medtem ko so v sredinskem koridorju in

jih ne napada nihče. V tem času se obrambni igralci, v tem primeru rumeni, gibljejo glede na

podano žogo, in ko rdeča ekipa prečka prečno črto, se začne igra 5 : 5 do zaključka na gol ali

do odvzete žoge. Če je žoga odvzeta, ima rumena ekipa nalogo žogo prenesti v sredinski

koridor. Če je bila akcija zaključena s strelom na gol, vratar poda žogo rumeni ekipi, ki mora

žogo prenesti v sredinski koridor. Isto se potem ponovi z modro ekipo.

Pri teh starostnih kategorija je poudarek na igri 4:4 in 5:5, vendar se s tem ne konča metodika

učenja igre v obrambi. Učenje skupinske taktike v obrambi lahko nadaljujemo do moštvene

taktike s poljubnim številom igralcev. Pozorni moramo biti na metodične korake, ki pa so tudi

za večje število igralcev enaki. Pri vadbi je priporočljivo uporabiti igralne oblike kot je igra 6:6

vse do igre 11:11 z vsemi variacijami ob upoštevanju metodičnih korakov opisanih v diplomski

nalogi.

5.4.3 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi

Kot smo že omenili pri moštveni taktiki v obrambi pri mlajših starostnih kategorijah, moštvena

taktika v obrambi predstavlja sodelovanje celotne ekipe, v našem primeru pri selekcijah U-15,

U-17 in U-19 vseh 11 igralcev z namenom, da preprečimo nasprotniku doseganje zadetkov.

Igralci morajo upoštevati vsa načela moštvene taktike v obrambi, saj v nasprotnem primeru

taktika ne bo uspešna. Elementi, ki jih v trenažnem procesu poskušamo usvojiti, so predvsem

pravočasen napad igralca z žogo, pravočasno varovanje, nadomeščanje, oženje prostora ter

prevzemanje, ob predpostavki, da upoštevamo primerne razdalje med igralci. V selekcijah med

U-15 in U-19 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili sistem 1-4-4-2.

Prva metodična koraka smo že prikazali v moštveni taktiki pri nižjih starostnih kategorijah, kjer

je prikazano gibanje igralcev glede na točke (prikaz na Slikah 35, 36) in gibanje igralcev po

podani žogi (prikaz na Slikah 37, 38).

Naslednji metodični korak je igralna oblika čez linijo (prikaz na Sliki 51) ali z zaključkom na

gol (prikaz na Sliki 52) ter zadnji metodični korak vodena igra (prikaz na Sliki 53).

Igralna oblika: Igra 11 : 11 čez

linije.

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, primerna razdalja

med obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje,

oženje prostora.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, podaja na tretjega, dvojna

podaja, križanje, vtekanje,

paralelna podaja, prevzemanje

žog.

Slika 51. Igra 11:11 čez linije.

66

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti prenos žoge prek njihove prečne linije, in če je

žoga odvzeta, se vlogi zamenjata. Napadalci se morajo takoj po izgubljeni žogi postaviti v svoj

položaj kot obrambni igralec. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev in glede

na cilje, ki si jih je postavil.

Igralna oblika: Igra 11 : 11 z

zaključkom na gol.

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, primerna razdalja

med obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje,

oženje prostora.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, podaja na tretjega, dvojna

podaja, križanje, vtekanje,

paralelna podaja, prevzemanje

žog.

Opis: Obrambni igralci poskušajo preprečiti zaključek napada s strelom na gol, in če je žoga

odvzeta, se vlogi zamenjata. Napadalci se morajo takoj po izgubljeni žogi postaviti v svoj

položaj kot obrambni igralec. Trener določi število dotikov glede na znanje igralcev in glede

na cilje, ki si jih je postavil.

Slika 52. Igra 11:11 z zaključkom na gol.

67

Igralna oblika: Vodena igra 11 :

11.

Cilj: Obramba: pravočasen napad

igralca z žogo, primerna razdalja

med obrambnimi igralci,

prevzemanje, nadomeščanje,

oženje prostora.

Napad: primerna razdalja med

napadalci, globina, širina,

medsebojno sodelovanje, dvojna

podaja, podaja na tretjega, dvojna

podaja, križanje, vtekanje,

paralelna podaja, prevzemanje

žog.

Slika 53. Vodena igra 11:11.

Opis: Pri vodeni igri trener z napotki usmerja igro. Trener z ukazi odreja hitrost igre, med igro

lahko tudi spreminja sisteme igre, saj lahko v fazi obrambe in napada uporabljamo različne

sisteme, ki imajo svoje prednosti in slabosti.

5.4.4 Metodika učenja posamične taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij

Igralci v teh starostnih obdobjih že obvladajo vsa načela posamične taktike v obrambi, kot so

pokrivanje igralca, odvzemanje žoge, izbijanje žoge. Pri učenju posamične taktike v obrambi z

uporabo igralnih situacij se bomo osredotočili predvsem na pravilno gibanje obrambnega

igralca glede na igralca, ki se giblje za njegovim hrbtom, prestrezanje žoge pred napadalcem,

izbijanje žoge po podaji v kazenski prostor. Treba je poudariti, da je igralna situacija, kjer se

obrambni igralec giblje glede na igralca za njegovim hrbtom, bistvenega pomena pri conskem

branjenju ekipe.

68

Igralna situacija: Obrambni

igralec varuje gola za svojim

hrbtom.

Cilj: Obramba: pravilno

postavljanje obrambnega igralca

gleda na oba gola, usmerjanje

napadalca proti vzdolžni liniji.

Napad: različne oblike varanja.

Opis: Obrambni igralec poda

dolgo žogo napadalcu in ga

napade, napadalec poskuša z

različnimi oblikami varanja

povesti žogo v enega izmed

golov. Če je obrambni igralec

uspešen pri odvzemanju žoge, se

vlogi zamenjata.

Igralna situacija: Obrambni

igralec se giblje med napadalcem,

ki vodi žogo, in napadalcem za

svojim hrbtom.

Cilj: Pravilno postavljanje

obrambnega igralca glede na

gibanje napadalca z žogo in

drugega napadalca.

Opis: Napadalec vodi žogo okrog

stožcev, obrambni igralec pokriva

drugega napadalca glede na

gibanje napadalca z žogo.

Slika 54. Obrambni igralec varuje gola za hrbtom.

Slika 55. Gibanje obrambnega igralca glede na napadalca

(Lulik, 2013).

dsdsdsdsds nanapadalc

69

Igralna situacija: Obrambni

igralec se giblje med napadalcem

z žogo in napadalcem za hrbtom,

v trenutku podaje poskuša

prestreči žogo.

Cilj: Obramba: Pravilno

postavljanje obrambnega igralca

glede na gibanje napadalca z žogo

in drugega napadalca,

prestrezanje žoge.

Opis: Napadalec vodi žogo okrog

stožcev, obrambni igralec pokriva

drugega napadalca glede na

gibanje napadalca z žogo. V

trenutku podaje obrambni igralec

prestreže žogo.

Igralna situacija: Obrambni

igralec zbija žogo pred

napadalcem po podaji iz boka.

Cilj: Obramba: izbijanje žoge

pred napadalcem. Napad: kratke

in dolge podaje.

Opis: Napadalci si podajajo žogo

okrog kazenskega prostora, sledi

podaja do bočnega igralca, ta

poda žogo proti napadalcu v

kazenskem prostoru, obrambni

igralec poskuša izbiti žogo.

5.4.5 Metodika učenja skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij

Pri učenju skupinske taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij se bomo osredotočili

predvsem na igro dveh, treh ali štirih obrambnih igralcev.

Slika 56. Gibanje obrambnega igralca glede na napadalca

in prestrezanje podaje (Lulik, 2013).

Slika 57. Obrambni igralec izbija žogo po podaji iz boka.

70

Igralna situacija: Obrambna

igralca pokrivata vsak svojega

napadalca med podajanjem žoge.

Cilj: Pravilno postavljanje

obrambnih igralcev glede na

podano žogo.

Opis: Obrambna igralca se

gibljeta glede na podano žogo; ko

ima žogo v posesti napadalec 1,

ga pokriva obrambni igralec 1,

drugi obrambni igralec takrat

varuje hrbet.

Igralna situacija: Prestrezanje

podaje prek sredine.

Cilj: Pravilno gibanje obrambnih

igralcev glede na podano žogo,

prestrezanje podaje.

Opis: Napadalca si podajata žogo

med sabo, na trenerjev znak sledi

podaja v sredino, kjer morata s

pravilnim gibanjem obrambna

igralca prestreči podajo.

Slika 58. Pokrivanje napadalca med podajanjem žoge

(Lulik, 2013).

Slika 59. Prestrezanje podaje prek sredine (Lulik, 2013).

71

Igralna situacija: Prestrezanje

podaje proti igralcu za hrbtom.

Cilj: Pravilno gibanje obrambnih

igralcev glede na podano žogo,

prestrezanje podaje.

Opis: Napadalca si podajata žogo

med sabo, na trenerjev znak sledi

podaja na tretjega napadalca, kjer

morata s pravilnim gibanjem

obrambna igralca prestreči

podajo.

Igralna situacija: Podaja v

kazenski prostor po dvojni podaji

in izbijanje žoge.

Cilj: Obramba: pravilno

postavljanje glede na podano

žogo v kazenski prostor, izbijanje

žoge. Napad: dvojna podaja,

podaja v kazenski prostor, strel na

gol.

Opis: Napadalca izvedeta dvojno

podajo zunaj kazenskega

prostora, sledi podaja v kazenski

prostor, kjer obrambna igralca

poskušata izbiti žogo.

Slika 60. Prestrezanje podaje proti igralcu za hrbtom.

Slika 61. Izbijanje žoge po dvojni podaji in podaji v

kazenski prostor.

72

Igralna situacija: Igra 3 : 2.

Cilj: Obramba: pravilno

postavljanje glede na napadalca z

žogo, prestrezanje, izbijanje,

varovanje, prevzemanje. Napad:

dvojna podaja, podaja na tretjega,

vtekanje za hrbet, samostojni

prodor.

Opis: Napadalci z igralcem več

poskušajo doseči zadetek.

Obrambna igralca jim to

poskušata preprečiti s

sodelovanjem v obrambi.

Nekatere ekipe v obrambi igrajo tudi s tremi obrambnimi igralci, vendar bo takšen način

postavitve v našem primeru le priprava za igro s štirimi obrambnimi igralci v liniji.

Igralna situacija: Prestrezanje

podaje v sredino.

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na napadalce in žogo,

prestrezanje podaje v sredino.

Opis: Napadalci si podajajo

žogo, na trenerjev znak sledi

vtekanje napadalca 4 proti sredini

kazenskega prostora. Obrambni

igralci poskušajo prestreči

podajo.

Slika 62. Igra 3:2

Slika 63. Prestrezanje podaje v sredino.

73

Igralna situacija: Napad z boka.

Cilj: Obramba: pravilno

postavljanje obrambnih igralcev

glede na položaj žoge,

prestrezanje podaje v kazenski

prostor, varovanje, prevzemanje.

Napad: kratke in dolge podaje,

prodor v kazenski prostor.

Opis: Napadalci z dolgo podajo

prenesejo žogo na bočni položaj,

kjer napadalec s samostojnim

prodorom preigra obrambnega

igralca 1, obrambni igralec 3 ga

prevzame po preigravanju, sledita

podaja v kazenski prostor in

zaključek na gol ali izbijanje žoge

iz kazenskega prostora.

Igralna situacija: Postavljanje

obrambnih igralcev glede na

položaj žoge in napadalce.

Cilj: Pravilna postavitev

obrambnih igralcev glede na žogo

in ostale napadalce ter lasten gol.

Opis: Obrambni igralci se

gibljejo proti podani žogi.

Pozorni so na pravilno

postavljanje glede na napadalca z

žogo in ostale napadalce ter lasten

gol.

Pri metodiki učenja skupinske taktike v obrambi s štirimi igralci je poudarek na osnovnem in

specialnem sodelovanju v obrambi. Osnovno sodelovanje ni vezano na sistem igre (igralci niso

postavljeni v linijo), pri specialnem sodelovanju pa so igralci postavljeni glede na sistem, ki ga

izbere trener. Specialno sodelovanje je v našem primeru torej sodelovanje štirih obrambnih

Slika 64. Napad z boka.

Slika 65. Postavljanje obrambnih igralcev glede na položaj

žoge in napadalce

74

igralcev, štirih zveznih igralcev, lahko tudi štirih napadalcev, če v fazi napada spremenimo

sistem igre z 1-4-4-2 na 1-4-2-4.

Igralna situacija: Preprečitev

podaje skozi sredinski kvadrat.

(osnovno sodelovanje).

Cilj: Pravilno postavljanje in

varovanje glede na igralca z žogo

in ostale napadalce.

Opis: Napadalci si med sabo

podajajo žogo, obrambni igralci

varujejo sredinski kvadrat in

poskušajo preprečiti podajo skozi

tega. Napadalec, ki je slabo podal

žogo, zamenja obrambnega

igralca.

Igralna situacija: Varovanje

zveznega igralca (osnovno

sodelovanje).

Igralna situacija: Varovanje

zveznega igralca (osnovno

sodelovanje).

Cilj: Pravilno postavljanje

obrambnih igralcev glede na

položaj igralca z žogo in ostale

napadalce, varovanje.

Opis: Napadalci si podajajo žogo

med sabo, ko je žoga podana

napadalcu, ga zvezni igralec

pokrije iz smeri, od koder je bila

žoga podana.

Slika 66. Preprečitev podaje skozi sredinski kvadrat

(Lulik, 2013).

Slika 67. Varovanje zveznega igralca.

75

Igralna situacija: Igra 5 : 4

(osnovno sodelovanje).

Cilj: Obramba: pravilno

postavljanje glede na napadalca z

žogo, prestrezanje, izbijanje,

varovanje, prevzemanje. Napad:

dvojna podaja, podaja na tretjega,

vtekanje za hrbet, samostojni

prodor.

Opis: Napadalci z igralcem več

poskušajo doseči zadetek.

Obrambni igralci jim to

poskušajo preprečiti s

sodelovanjem v obrambi.

Igralna situacija: Prestrezanje

podaje v prostor po boku

(specialno sodelovanje štirih

obrambnih igralcev, lahko tudi

štirih zveznih igralcev).

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na gibanje žoge, prestrezanje.

Opis: Obrambni igralci se

gibljejo glede na podano žogo, ko

napadalci poskušajo z globinsko

žogo odigrati na krilnega

napadalca, mu bočni branilec ali

zunanji zvezni igralec poskuša

preprečiti podajo.

Slika 68. Igra 5:4.

Slika 69. Prestrezanje podaje v prostor po boku (Lulik,

2013).

76

Igralna situacija: Izbijanje žoge

pred napadalcem ali krilnim

napadalcem (specialno

sodelovanje štirih obrambnih

igralcev).

Cilj: Pravilno postavljanje ob

podani žogi, izbijanje žoge z

glavo ali nogo.

Opis: Zvezni igralec poda visoko

ali nizko žogo na napadalca ali

bočnega napadalca, obrambni

igralci morajo pravilno ukrepati

in žogo izbiti pred napadalcem.

Igralna situacija: Igra 5 : 4

(specialno sodelovanje štirih

obrambnih, zveznih igralcev).

Cilj: Obramba: pravilno

postavljanje glede na napadalca z

žogo, prestrezanje, izbijanje,

varovanje, prevzemanje. Napad:

dvojna podaja, podaja na tretjega,

vtekanje za hrbet, samostojni

prodor.

Opis: Napadalci z igralcem več

poskušajo doseči zadetek.

Obrambni igralci jim to

poskušajo preprečiti s

sodelovanjem v obrambi.

Slika 70. Izbijanje žoge pred napadalcem ali krilnim

napadalcem.

Slika 71. Igra 5:4 (specialno sodelovanje).

77

Igralna situacija: Igra 4 : 4 + 2

(specialno sodelovanje štirih

obrambnih ali zveznih igralcev).

Cilj: Pravilno postavljanje glede

na napadalca z žogo in ostale

napadalce, prestrezanje,

varovanje, primerna medsebojna

razdalja.

Opis: Napadalci poskušajo

odigrati dolgo žogo na jokerja v

prostoru za hrbtom obrambnih

igralcev. Obrambni igralci imajo

nalogo prestreči podajo, in če so

uspešni, se vlogi zamenjata in

napadalci postanejo obrambni

igralci.

5.4.6 Metodika učenja moštvene taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij

Naloga trenerja je, da skozi metodični postopek predstavi igralcem, kako se gibati in postavljati

na igrišču glede na postavitev nasprotnega moštva. Ko govorimo o moštveni taktiki igre v

obrambi, morajo igralci že poznati vsa načela posamične in skupinske taktike v obrambi. Pri

selekcijah od U-15 do U-19 bomo za prikaz metodičnih korakov moštvene taktike uporabili

sistem 1-4-4-2. Prikazali bomo postavitev obrambnih igralcev, ko imajo žogo srednji branilec,

levi bočni branilec, levi zunanji zvezni igralec in levi napadalec. Pri demonstraciji bomo

uporabili kolektivni conski način branjenja. Igralci, bližje žogi, pokrivajo nasprotnika tesno,

ostali varujejo glede na postavitev ostalih napadalcev.

Slika 72. Igra 4:4+2

78

Igralna situacija: Postavitev v

sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo

srednji branilec.

Cilj: Pravilna postavitev v

kolektivnem conskem branjenju,

pokrivanje blizu in tesno,

varovanje, primerna medsebojna

razdalja.

Opis: Obrambni igralci se

postavijo v kolektivni conski

način branjenja glede na igralca z

žogo.

Igralna situacija: Postavitev v

sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo levi

bočni branilec.

Cilj: Pravilna postavitev v

kolektivnem conskem branjenju,

pokrivanje blizu in tesno,

varovanje, primerna medsebojna

razdalja..

Opis: Obrambni igralci se

postavijo v kolektivni conski

način branjenja glede na igralca z

žogo.

Slika 73. Postavitev, ko ima žogo srednji branilec

Slika 74. Postavitev, ko ima žogo levi bočni branilec.

79

Igralna situacija: Postavitev v

sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo levi

zvezni igralec.

Cilj: Pravilna postavitev v

kolektivnem conskem branjenju,

pokrivanje blizu in tesno,

varovanje, primerna medsebojna

razdalja..

Opis: Obrambni igralci se

postavijo v kolektivni conski

način branjenja glede na igralca z

žogo.

Igralna situacija: Postavitev v

sistemu 1-4-4-2, ko ima žogo levi

napadalec.

Cilj: Pravilna postavitev v

kolektivnem conskem branjenju,

pokrivanje blizu in tesno,

varovanje, primerna medsebojna

razdalja..

Opis: Obrambni igralci se

postavijo v kolektivni conski

način branjenja glede na igralca z

žogo.

Slika 75. Postavitev, ko ima žogo levi zvezni igralec.

Slika 76. Postavitev, ko ima žogo levi napadalec.

80

Opozoriti je treba, da so na skicah prikazane osnovne postavitve obrambnih igralcev glede na

položaj žoge. Če si igralci hitro podajajo žogo ali uspešno preigravajo, prihaja pri branjenju, do

različnih transformacij (menjav mest v obrambi). Veljajo pa skupna načela branjenja:

- najbližji igralec napade igralca z žogo, ostali se postavijo v varovanje ali tesno pokrijejo

igralce, ki so nevarni za gol,

- osnova je, da pridejo vsi igralci za žogo, ožijo prostor vertikalno in horizontalno, se

varujejo, če pride do zamenjav, polnijo mesta,

- pri izpadanju soigralcev v obrambi najprej polnimo najbližje igralno mesto oz. najprej

v obrambni vrsti, nato v zvezni vrsti (Železnik, 2014).

81

6. 0 Sklep

V diplomskem delu je predstavljena metodika igre v obrambi skozi daljše časovno obdobje.

Metodika igre v obrambi je predstavljena v vseh starostnih kategorijah, od najmlajših (selekcija

U-9) do najstarejših (selekcija U-19). V vseh selekcijah smo predstavili posamično, skupinsko

in moštveno taktiko v obrambi. V mlajših starostnih kategorijah je prevladovala metoda igre,

pri starejših pa tudi situacijska metoda učenja taktike v obrambi. Pri učenju smo upoštevali

didaktična načela, kjer smo najprej učili lažje, enostavnejše obrambne prvine in smo postopno

prehajali na težje in bolj kompleksne. Pomembno za sam sistem igre je, da smo najprej

predstavili univerzalni način branjenja, ki ni bil vezan na sistem igre in smo ga nadgradili s

specialnim, ki pa je vezan na sistem igre, ki ga želimo igrati. Skozi vsa obdobja se je težavnost

vaj povečevala, in sicer po zahtevnosti izvedbe vaj, kot tudi po številu sodelujočih igralcev v

obeh fazah igre. Pri učenju posamične taktike v obrambi smo uporabili taktična načela

pokrivanja, odvzemanja in izbijanja žoge, pri skupinski in moštveni taktiki pa načela varovanja,

oženja prostora, nadomeščanja, prevzemanja in optimalnega postavljanja. Z upoštevanjem teh

načel pripomoremo k uspešnemu uigravanju posameznika ali moštva na tekmi.

Predstavljene vaje so primerne za vse starostne kategorije, je pa zelo pomembno, kakšno

predznanje imajo igralci, saj lahko z dobrim taktičnim predznanjem tudi mlajši igralci izvajajo

vaje, primerne za starejše starostne kategorije.

Z diplomskim delom smo želeli dodati svoj delež na področju učenja taktike v obrambi, kako

učiti taktiko v različnih starostnih kategorijah s pomočjo metodičnih korakov. Želimo si, da bi

si s to diplomsko nalogo lahko pomagalo čim več ljudi, tako študentov Fakultete za šport kot

tudi nogometnih trenerjev.

82

7.0 Viri

Elsner, B. (2004). Nogomet; teorija igre. Dopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B. (2011). Nogomet trening mladih: program dolgoročnega načrta procesa treninga

mladih in program treningov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B., Verdenik, Z., Pocrnjič, M., in Rus, M. (2010). Teorija treniranja nogometašev.

Ljubljana.

Gavrić, D. (2016). Izpeljanke iz nogometnega sistema igre 1-4-4-2 in 1-4-3-3. Diplomsko delo,

Univerza v Mariboru: Pedagoška fakulteta.

Huizinga, J. (1992). Homo ludens – o podrijetlu kulture u igri. Zagreb: Naprijed.

Huizinga, J., Caillois R. in Fink, E. (2003). Teorija igre. Narodna in univerzitetna knjižnica,

Ljubljana: Študentska založba.

Kolman, S. (2011). Teorija in metodika vpeljevanja v organizirano igro 10+1 pri 11 letnikih.

Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.

Lulik, M. (2013). Model igre v obrambi: Metoda učenja posamične, skupinske in moštvene

taktike v obrambi z uporabo igralnih situacij. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani: Fakulteta

za šport.

Luxbacher, J. (2014). Soccer steps to success. Human Kinetics.

Mansur, R. (2007). Cambridge youth soccer coaches manual. Pridobljeno s

http://www.cambridgeyouthsoccer.org/pdf/2007-2008_CYS_Coaches_Manual.pdf

Pocrnjič, M. (2016). Taktika nogometa: sistemi igre in variacije (študijsko gradivo za interno

uporabo). Neobjavljeno delo.

Pocrnjič, M. (2016). Taktika nogometa: teorija in metodika (študijsko gradivo za interno

uporabo). Neobjavljeno delo.

Sauder, T. (2010). Print & Go Line ups & Strategies. Pridobljeno s

https://www.premiersoccerinstitute.com/wp-

content/uploads/2014/11/ModernSoccerSystems.pdf

Snow, S. (2012). US Youth Soccer Player Development Model. Pridobljeno s

http://www.usyouthsoccer.org/assets/1/3/US_Youth_Soccer_Player_Development_Model.pdf

Švegelj, U. (2015). Metodika učenja posamične, skupinske in moštvene taktike v nogometu z

uporabo igralnih oblik. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.

Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

83

Železnik, M. (2012). Kakovostno delo z najmlajšimi nogometaši od 6 do 8 let. Diplomsko delo,

Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport.

Železnik, M. (2014). Prehajanje od nogometne igre 3:3 do 11:11. Nogometna zveza Slovenije.

Pri skicah, ki so uporabljene v diplomskem delu, je bil uporabljen program soccer playbook, ki

je bil pridobljen 3. 5. 2016 in je dosegljiv na naslednji spletni strani: http://www.jes-

soft.com/soccer/download.html