DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in notranje zadeve

Analiza mirovnih operacij UNOSOM I in II (Somalija)

September, 2016 Zoran Preradović

Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorju, dekanu izr. prof. dr. Andreju Sotlarju za sprejeto

mentorstvo in vso pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

3

Kazalo vsebine

1 Uvod .......................................................................................... 6

2 Metodološki pristop ......................................................................... 7

2.1 Predmet in cilji ........................................................................ 7

2.2 Teze ..................................................................................... 8

2.3 Metode .................................................................................. 8

3 Mednarodni odnosi in mirovne operacije ................................................ 9

3.1 Definicija mirovnih operacij ......................................................... 9

3.2 Tipologija mirovnih operacij ........................................................ 10

4 Zgodovina Somalije in značilnosti somalijske družbe ................................ 13

4.1 Predstavitev Somalije ................................................................ 13

4.2 Zgodovina .............................................................................. 16

4.3 Značilnosti somalijske družbe ...................................................... 22

5 Državljanska vojna in mednarodna intervencija ...................................... 26

5.1 Državljanska vojna ................................................................... 26

5.2 Mirovna operacija UNOSOM I ........................................................ 32

5.3 Mirovna operacija UNOSOM II ....................................................... 37

5.4 Razvoj konflikta po letu 1995....................................................... 45

6 Zaključek .................................................................................... 46

6.1 Verifikacija tez ....................................................................... 46

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev ........................................................ 50

7 Uporabljeni viri ............................................................................ 53

Kazalo slik

Slika 1: Zemljevid administrativnih regij v Somaliji ....................................... 15

Slika 2: Zemljevid sultanatov v 15. stoletju ................................................. 17

Slika 3: Zemljevid Afriškega roga leta 1915 ................................................. 19

Slika 4: Zemljevid somalijskih etničnih skupin leta 1977 .................................. 25

Slika 5: Zemljevid teritorijev odporniških gibanj leta 1992 ............................... 30

4

Povzetek

Mirovni operaciji v Somaliji UNOSOM I in II sta bili prvi operaciji, kjer je bil glavni

povod za posredovanje mednarodne skupnosti v neki samostojni državi humanitarni

razlog. Operacijo UNOSOM I je zaznamovala premajhna odločnost in slaba

organiziranost mednarodne skupnosti pri njeni izvedbi, kar se je najbolj odražalo v

izredno počasni razporeditvi sil, ki za časa mandata operacije niso nikoli dosegle

predvidenega števila v ljudstvu. Posledično niso bile sposobne izpolniti svojega

poslanstva. Šele posredovanje sil UNITAF, ki so nastopile hitro, odločno in številčno

zadostno, je dalo rezultate, oziroma ublažilo humanitarno krizo. Da bi se humanitarna

kriza povsem odpravila, pa je bilo potrebno odpravi še glavni vzrok, ki je privedel do

nje − vojno. To je mednarodna skupnost skušala odpraviti z mirovno operacijo

UNOSOM II, kjer bi se sprte strani skušalo prepričati v premirje, razorožitev in politični

dialog. Operacija se je ambiciozno lotila naloge razoroževanja sprtih strani, a kmalu

naletela na resnejši odpor privržencev enega izmed gospodarjev vojne, ki terja večje

število smrtnih žrtve med mirovnimi silami in lokalnim prebivalstvom. Razmere se

nato samo še bolj zaostrujejo, oboroženi spopadi z mirovnimi silam se vrstijo. Ključni

trenutek nastopi, ko se akcija mirovnih sil, za zajetje več domnevno ključnih

sodelavce istega gospodarja vojne, spremeni v krvavi obračun, ki do takrat terja

največ smrtnih žrtev med mirovnimi silami in lokalnim prebivalstvom. Po tem dogodku

ključne države, ki so sodelovale v mirovni operaciji, napovedo svoj umik in s tem

zapečatijo usodo mednarodnega posredovanja ter pustijo Somalijo samo v začaranem

krogu medklanskega konflikta. Nauk za mednarodno skupnost v somalijski intervenciji

je bil, da načrtovanje in izvajanje mirovnih operacij zahteva tudi poznavanje in

upoštevanje zgodovine okolja, njegove politične kulture in družbenih posebnosti.

Ključne besede: humanitarna kriza, klani, Somalija, mirovna operacija, UNITAF,

UNOSOM I, UNOSOM II

5

Summary - The Analysis of Peacekeeping Operations

UNOSOM I and II (Somalia)

Peacekeeping operations UNOSOM I and II in Somalia were the first operations where

the main reason for international intervention in an independent state was

humanitarian. Operation UNOSOM I was characterized by the lack of decisiveness and

poor organization of the international community, reflecting mainly in a slow

deployment of forces, which never reached the envisaged manpower. Consequently,

they were unable to accomplish their mission. It was until the intervention of UNITAF

forces, which deployed quickly, decisively and with sufficient manpower, that the

results were achieved, i.e. the humanitarian crisis was relieved. In order to

completely overcome the humanitarian crisis, it was necessary to eliminate the main

cause, which led to it – the war. The international community sought to eliminate the

latter with the peacekeeping operation UNOSOM II, where the adversaries would be

convinced to a ceasefire, disarmament and political dialogue. UNOSOM II failed to

achieve these goals for numerous reasons. Operation had undertaken a very ambitious

disarmament plan, but soon it encountered serious resistance from the followers of

one of the warlords. This resulted in a great number of deaths among peacekeeping

forces and local population. The situation further deteriorated and armed clashes

with peacekeeping forces lined up. The crucial moment occurred when the effort of

capturing several allegedly key associates of the same warlord turned into bloodshed,

which took more deaths among peacekeeping forces and local population than ever

before. Following the incident, the main countries, which participated in the

peacekeeping operation, announced their withdrawal and thereby sealed the fate of

international intervention by leaving Somalia alone in the midst of interclan conflict.

Lesson learned in Somali intervention for the international community was, that

planning and implementation of peacekeeping operations also requires understanding

and observance of environmental history, its political culture and social specificities.

Key words: humanitarian crisis, clans, Somalia, peacekeeping operation, UNITAF,

UNOSOM I, UNOSOM II

6

1 Uvod

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila ena izmed najbolj turbulentnih po drugi

svetovni vojni. Končala se je več desetletna blokovska delitev sveta, v Evropi so bili

odpravljeni totalitarni režimi, pojavila so se nova krizna žarišča, kjer je v oboroženih

konfliktih prišlo do velikih ljudskih tragedij. Najbolj negativno so devetdeseta leta

zaznamovala dogajanja v Perzijskem zalivu, na območju nekdanje SFRJ, v Ruandi in

Somaliji. Krizi v Perzijskem zalivu oziroma na Bližnjem vhodu in Somaliji ostajata še

danes aktualni temi dnevnega časopisja in svetovne politike, čeprav je od njunih

začetkov minilo več kot dve desetletji. V našem prostoru se dogajanjem v Somaliji ni

nikoli posvetilo toliko pozornosti kot dogajanjem, ki so nam bila prostorsko bližja, kar

je nekako razumljivo. Razvoj dogodkov v Somaliji je bil po padcu vzhodnega bloka v

marsičem podoben dogajanju na območju nekdanje SFRJ. V obeh primerih je šlo za

državi, ki sta se ideološko uvrščali v vzhodni blok in obe sta bili večetnični sredini, ki

sta v sebi nosili breme polpretekle in pretekle zgodovine. Res, da v Somaliji ni šlo za

večetnično družbo, saj večino prebivalstva predstavljajo Somalci, vendar njihova

klanska razdrobljenost močno spominja nanjo. Ravno iz tega vidika se zdi Somalija

kot objekt proučevanja zelo zanimiva. Mirovni operaciji UNOSOM I in II sta za

mednarodno skupnost, sodelujoče države in sleherne mirovnike predstavljali resen

izziv, zaradi delovanja v izredno specifičnem okolju. Pri načrtovanju in izvajanju

mirovnih operacij je poznavanje posebnosti okolja posredovanja od izrednega

pomena za mirovne enote kot tudi za lokalno prebivalstvo, saj to pripomore k

učinkovitejšem izvrševanju nalog mandata in lahko vodi k hitrejši vzpostavitvi miru in

humanitarni oskrbi, kar je v korist vsem prizadetim. V primeru Somalije bi bil izhod

posredovanja verjetno nekoliko drugačen, pozitivnejši, v kolikor bi se več pozornosti

namenilo upoštevanju posebnosti okolja. Somalijska izkušnja je tako dober opomnik

za vse prihodnje operacije, da med dobro pripravo na posredovanja sodi tudi

spoznavanje kulturoloških posebnosti lokalnega prebivalstva.

7

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet in cilji

Mednarodna skupnost je takoj po II. svetovni vojni ustanovila Organizacijo združenih

narodov z nalogo, da se prepreči in ustavi morebitne prihodnje vojaške konflikte med

narodi, kot tudi da se med sprte strani povrne dialog. Od prve mirovne operacije

(UNTSO), ki je bila leta 1948 na Bližnjem vzhodu, kjer so mirovni opazovalci nadzirali

premirje med Izraelom in sosednjimi arabskimi državami, do danes, je OZN sodelovala

v 71 mirovnih operacijah po celem svetu (Združeni narodi, n. d. A). Izhodi teh mirovnih

operacij so bili različni, prav tako njihove kasnejše posledice. Eni izmed zahtevnejših

mirovnih operacij sta bili operaciji UNOSOM I in II (United Nations Operation in

Somalia), katerih namen je bil dostava humanitarne pomoči in povrnitev miru v

Somaliji. Operacija UNOSOM I je potekala od aprila 1992 do marca 1993 (Združeni

narodi, n. d. Č), njeno nadaljevanje, UNOSOM II, pa od marca 1993 do marca 1995

(Združeni narodi, n. d. D). Splošno mnenje o njima je, da sta bili neuspešni in nista

uspeli doseči končnega cilja, ki ga ima vsako mirovno posredovanje, tj. zaustavitev

konflikta.

Diplomsko delo skuša razsvetliti čim več morebitnih razlogov, ki so privedli do takšnega

izhoda mednarodnega posredovanja, kar pa je mogoče le ob prehodnem razumevanju

družbenega okolja in razmer posredovanja kot tudi sprejetih odločitev in ravnanj

mednarodne skupnosti in mirovnih sil. V ta namen je del naloge posvečen nekoliko

podrobnejši predstavitvi samega družbenega okolja Somalije (zgodovina, klanska

razdrobljenost), v nadaljevanju še samemu razvoju dogodkov, ki so privedli do

konflikta, ter nato odzivu mednarodne skupnosti skozi obe mirovni misiji UNOSOM in

rezultatom ter posledicam teh.

Cilji diplomskega dela so:

predstaviti zgodovino Somalije in značilnosti somalijske družbe, ki sta

pomembna dejavnika za razumevanje konflikta;

predstaviti razmere pred državljansko vojno in najverjetnejše vzroke zanjo;

predstaviti potek obeh mirovnih operacij UNOSOM I in II in pomembnejše

dogodke, ki so ju zaznamovali (širši javnosti je poznan dogodek "Black Hawk

Down");

poizkušati ugotoviti vzroke in dejavnike, ki so botrovali razpletu obeh mirovnih

operacij;

8

predstaviti pozitivne in negativne dosežke obeh mirovnih operacij;

predstaviti posledice in tok dogodkov, ki je sledil obravnavanima mirovnima

operacijama.

2.2 Teze

V delu smo preverjali naslednje teze.

Teza 1: Mirovne enote v Somaliji so delovale v okolju, ki so ga slabo poznale, tako v

smislu lokalne kulture kot odnosov med sprtimi stranmi.

Teza 2: Delovanje mirovnih enot v Somaliji je bilo slabo koordinirano in neodločno,

prav tako se je podcenjevalo varnostne razmere in precenjevalo lastno sposobnost

delovanja.

Teza 3: Posredovanje mednarodne skupnosti v Somaliji ni bilo v zadostni meri

usmerjeno v obnovo oziroma izgradnjo civilnih in političnih struktur, kar bi lahko

pripomoglo k zaustavitvi konflikta in povrnitvi dialoga med sprtimi stranmi.

Teza 4: Mednarodna skupnost je pokazala premalo odločnosti, vztrajnosti in modrosti

v prizadevanjih za vzpostavitev miru v Somaliji.

2.3 Metode

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili opisno in primerjalno metodo ter metodo

analize, s katerimi smo opisali, primerjali in interpretirali dogodke, odnose, procese

in dejstva v obravnavni temi, do katerih smo prišli na podlagi različnih domačih in tujih

pisnih in video virov.

9

3 Mednarodni odnosi in mirovne operacije

3.1 Definicija mirovnih operacij

V svetu in pri nas obstajajo številne definicije, kaj so mirovne operacije, pri čemer bi

med našimi teoretiki izpostavil Antona Grizolda, Ljubico Jelušič in Klemena Grošlja.

Po Grizoldu, ki sledi ideji nenasilnih mirovnih operacij, so to dejavnosti OZN, ki

vključujejo uporabo oboroženih sil, vendar brez uporabe prisilnih sredstev, z namenom

ohranitve ali vzpostavitve miru in varnosti na konfliktnih območjih v mednarodni

skupnosti. So svojevrsten kompromis med sredstvi za mirno reševanje sporov in

mehanizmi vojaškega posredovanja, operacionaliziranim z mandatom mirovnih sil OZN

v vsakem konkretnem primeru (Grošelj, 2007).

Jelušičeva podaja širšo definicijo, prilagojeno praksi, ki je sledila po končani hladni

vojni, in sicer da so mirovne operacije vse oblike vojaških in nevojaških aktivnosti za

vzpostavitev ter ohranjanja mednarodnega miru, za katere je značilno, da: imajo

mednarodni mandat, praviloma s strani VS ZN; jih izvajajo mednarodne organizacije,

regionalne organizacije ali ad hoc koalicije držav; jih izvajajo sile in osebje v

večnacionalni sestavi; potekajo v dobro lokalnega prebivalstva in niso namenjene

zasedbi ali pripojitvi ozemlja; potekajo tako, da povzročajo čim manj škode in ob

uporabi minimalne sile (Jelušič, 2005).

Grošelj sledi dopolnjeni definiciji Jelušičeve in so zanj mirovne operacije vse oblike

vojaških in nevojaških aktivnosti za vzpostavitev ter ohranjanja mednarodnega miru,

za katerega je značilno, da: imajo širši mednarodni mandat, praviloma s strani VS OZN;

jih izvajajo mednarodne organizacije, regionalne organizacije ali ad hoc koalicije

držav; jih izvajajo sile in osebje v večnacionalni sestavi; potekajo zaradi vzpostavitve

ali ohranitve statusa quo v neko drugo obliko politične skupnosti; potekajo v dobro

lokalnega prebivalstva in niso namenjene zasedbi ali pripojitvi ozemlja; potekajo tako,

da povzročijo čim manj škode in ob uporabi minimalne potrebne sile za dosego ciljev

in smotrov mandata mirovne operacije (Grošelj, 2007).

Torej, tako v svetu kot pri nas, obstajata med teoretiki dva pogleda na razumevanje

mirovnih operacij, in sicer tradicionalni oz. vestfalski ter postvestfalski. Grizoldovo

definicijo umeščamo k vestfalskemu pogledu, za katerega je značilna privolitev sprtih

strani, nepristranskost, minimalna uporaba sile in avtorizacija operacije s strani

Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (VS OZN). Medtem Jelušičeva in

Grošelj gojita postvestfalski pogled, ki se vse bolj uveljavlja od devetdesetih let

10

naprej, kjer smo bili priče, da se je koncept ohranjanja svetovnega miru in varnosti

med državami pričel nadomeščati s konceptom zagotavljanja miru in varnosti znotraj

držav (Grošelj, 2007).

Vestfalski koncept zagovarja ohranitev državne suverenosti kot ključnega objekta

varnosti, medtem ko postvestfalski koncept postavlja v ospredje varnost posameznika

oz. človekove pravice. Oba koncepta sta si tako v konfliktu glede razmejitve med

načelom suverenosti držav in univerzalnimi človekovimi pravicami (Grošelj, 2007).

Vestfalsko, tudi tradicionalno, razumevanje mirovnih operacij temelji na privolitvi

sprtih strani, na nepristranskosti in minimalni uporabi sile. Za tovrstne operacije je

značilna podpora OZN oziroma VS OZN, čeprav ni nujno, da jih OZN tudi neposredno

organizira in izvaja. Namreč, izvedba in organizacija je lahko prepuščena tudi

regionalnim organizacijam, kot so Arabska liga (AL), Organizacija ameriških držav

(OAD), Organizacija afriške enotnosti (OAE) oz. Afriška unija (AU), Organizacija za

varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Skupnost neodvisnih držav (SND). V zadnjem

času pa ima vse večjo vlogo tudi NATO, ki ni neposredno podrejen VS OZN. Zunanji

dejavniki po vestfalskem konceptu nimajo pravice posegati v notranje zadeve

posamezne države, prav tako se ta koncept zavzema za ravnovesje sil v meddržavnih

odnosih, kar bi preprečevalo hegemonijo ene države nad drugo. Mednarodna varnost

naj bi se dosegla s sistemom kolektivne varnosti pod okriljem OZN (Grošelj, 2007).

Postvestfalsko pojmovanje promovira idejo liberalno-demokratične družbe, saj naj bi

bilo le takšni družbi mogoče doseči dolgoročen svetovni mir. Namreč, takšna oblika

družbene ureditve naj bi minimizirala možnost konfliktov med državami kot tudi

znotraj samih držav, zato ker bi se odnosi gradili na zaupanju, svobodni trgovini in

sodelovanju z vzajemnimi koristmi, ki bi presegale nacionalne okvirje (Grošelj, 2007).

3.2 Tipologija mirovnih operacij

Tipologija mirovnih operacij je živa materija, ki se ves čas razvija in dopolnjuje, saj

mora nenehno slediti razvoju človeške družbe in mednarodnih odnosov.

Zadnja in najbolj dodelana tipologija, ki so jo leta 2004 definirali Bellamy, Williams in

Griffin, deli mirovne operacije na:

• tradicionalne (ang. Traditional Peace-keeping),

• upravljanje in vodenje tranzicije (ang. Managing Transition),

• vsiljevanje miru (ang. Peace Enforcement),

11

• razširjene(ang. Wider Peacekeeping) in

• operacije v podporo miru (ang. Peace Support Operations) (Grošelj,

2007).

Tradicionalne mirovne operacije temeljijo na pristanku sprtih strani, nepristranskosti

mirovnih sil in minimalni uporabi sile. Operacije se začnejo izvajati, ko med sprtimi

stranmi pride do zaustavitve spopadov, obsegajo pa nadzorne in preiskovalne aktivnosti

predvsem nad spoštovanjem premirja, razoroževanja in umika enot, poleg tega pa

spodbujajo sprte strani k rešitvi spora s pogajanji, pri čemer se jim ne vsiljuje lastnih

rešitev. Posredniki imajo tako zelo omejene vojaške naloge in ne smejo z ničemer

vplivati na politično in vojaško ravnotežje med sprtimi stranmi (Grošelj, 2007).

Mirovne operacije upravljanja in vodenje tranzicije pomenijo svojevrstno razširitev

nalog na točki, kjer so se ustavile tradicionalne mirovne operacije, saj se pričnejo

izvajajo, ko je med sprtimi stranmi prišlo tudi do dogovora o političnem reševanju

konflikta. Namreč, šele takrat se razmestijo mirovne enote na terenu in pričnejo z

aktivnostmi. Tu še vedno govorimo o vestfalskem konceptu, ker posredniki ne vsiljujejo

svojih rešitev, ampak zgolj pomagajo in nadzirajo uresničevanje političnega dogovora

med sprtimi stranmi, zaradi česar je uspeh v marsičem odvisen od privolitve in

sodelovanja sprtih strani. Operacije imajo vojaško in civilno komponento, ki sta si

nekako enakovredni, pri čemer prva nadzira razoroževanje sprtih strani in

demilitarizacijo konfliktnega območja, druga pa bdi nad civilno sfero življenja v

tranzicijskem obdobju, kjer je potrebno vzpostaviti prehodno civilno upravo, izgraditi

demokratične institucije, zagotoviti notranjo varnost z organiziranjem policijske

službe in nenazadnje spremljati volitve. V ospredje tako prihaja izgradnja političnega

in pravnega sistema, ki bo slonel na spoštovanjem človekovih pravic in varnosti

posameznika (Grošelj, 2007).

Ključna sestavina mirovnih operacij vsiljevanja miru je uporaba sile, saj gre pri

tovrstnih operacijah, da se sprtim stranem vsili volja Varnostnega sveta OZN z

neposredno vojaško in/ali gospodarsko akcijo. Gospodarska akcija dejansko pomeni

uvedbo gospodarskih sankcij, med katerimi so najpogostejše različne finančne

sankcije, prepovedi potovanj, prepoved uvoza in izvoza orožja, prepoved uvoza ali

izvoza nekaterih dobrin (npr. nafte). Namen gospodarskih sankcij je spremeniti

vedenje držav, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost. Pod vojaško akcijo se razume

uporaba vojaške sile za vzpostavitev in vzdrževanja mednarodnega miru in varnosti, za

zaščito osebja OZN, civilistov ali humanitarnih dejavnost in za posege v t. i. notranjih

12

konfliktih. Poznamo tako vestfalsko kot tudi postvestfalsko obliko mirovnih operacij

tega tipa. Prva predvideva uporabo sile z avtorizacijo VS OZN zoper posamezno državo

kot odgovor na njeno agresijo na drugo državo, s katero je prekršila načelo neuporabe

sile v meddržavnih odnosih in teritorialne integritete. Postvestfalski koncept pa

predvideva uporabo sile z avtorizacijo VS OZN zoper državne in nedržavne akterje

zaradi njihovega nasilja znotraj države (Grošelj, 2007).

Razširjene mirovne operacije so zaradi svoje narave umeščene med tradicionalne

mirovne operacije in operacije vsiljevanja miru, ker se izvajajo s privolitvijo sprtih

strani, vendar potekajo na območju, kjer še vedno potekajo sovražnosti oziroma je

premirje nestabilno. Torej, za delovanje mirovnih enot še vedno velja privolitev sprtih

strani, nepristranskost in minimalna uporaba sile, vendar zaradi nestabilnosti območja,

na katerem operacije potekajo, privolitev ni absolutna in trajna, zaradi česar jo

morajo mirovne enote ob vsaki svoji aktivnost vedno znova iskati od sprtih strani.

Uporaba sile je omejena in ravno v tem pogledu se razširjene mirovne operacije

razlikujejo od operacij vsiljevanja miru. Ločnica med nevsiljevanjem in vsiljevanjem

volje ima tudi izraz Mogadiška črta, ki izhaja iz mirovnih operacij v Somaliji v letih

1992−95, kjer se je najprej začelo s tradicionalno mirovno operacijo, kasneje pa se je

ta razvila v operacijo vsiljevanja miru (Grošelj, 2007).

Koncept operacij v podporo miru se je izoblikoval ob koncu 90. let prejšnjega stoletja

kot odgovor na neuspehe pri soočanjih z medetničnimi konflikti znotraj držav. Bellamy

ga opredeljuje kot operacije, ki podpirajo vzpostavitev liberalne demokracije v (zaradi

vojne) razdejanih družbah in so po svoji naravi strukturno kompleksne (sestavljene iz

vojaških in civilnih struktur) ter temeljijo na široki in fleksibilni definiciji pristanka

sprtih strani, nepristranskosti in minimalne uporabe sile. Gre za kompleksen tip

mirovnih operacij, kjer se usklajeno deluje na več ravneh. Vojaški segment operacije,

ki ima mandat vsiljevanja volje, zasleduje tudi obsežen civilni segment operacije.

Naloga vojaških sil je, da na celotnem konfliktnem območju zagotovi varnost, medtem

ko civilni segment poskrbi za vzpostavitev prehodne uprave, katere naloga je, da v

družbi izgradi liberalno-demokratične institucije, ki bodo na koncu tudi prevzele oblast

na tem območju. Mandat operacij običajno avtorizira OZN, lahko pa tudi regionalne

organizacije. Tovrstne operacije je mogoče umestiti med operacije za vzdrževanje

miru in vojskovanjem, kar omogoča, da je t. i. Mogadiška črta vsiljevanja in

nevsiljevanja volje bolj prožna. Mirovne sile v teh operacijah nepristransko

obravnavajo vojskujoče se strani glede na njihovo upoštevanje mandata mirovnih sil in

13

kršitve sporazumov, uporabo sile pa usmerjajo na točno določeno kršitev določil

mandata. Pri tem morajo biti mirovne sile robustne v smislu zmožnosti hitrega prehoda

iz aktivnega ohranjanja miru k aktivnostim vsiljevanja določil mandata (Grošelj, 2007).

4 Zgodovina Somalije in značilnosti somalijske družbe

4.1 Predstavitev Somalije

Geografske značilnosti

Somalija leži na tako imenovanem Afriškem rogu, ki se nahaja na vzhodni afriški obali,

na meji med Adenskim zalivom in Indijskim oceanom. Lega ob pomorski poti, ki gre

skozi Rdeče morje in Sueški prekop, ji daje tudi strateški pomen. Njeno ozemlje

zajema 637.657 km2 površine (627.337 km2 kopna in 10.320 km2 morja), kar jo uvršča

na 44. mesto v svetu. Meji na Džibuti − 61 km, Etiopijo − 1.640 km in Kenijo − 684 km.

Obalno območje je celo daljše od kopenske meje in znaša 3.025 km. Somalija je

pretežno ravninsko-gričevnata država, s hribovitim severnim delom, koder se nekateri

vrhovi povzdignejo tudi nad 2.000 metrov nad morjem. Najvišji vrh je Shimbiris z 2.416

metri nadmorske višine. Celinski del države je s suho in puščavsko klimo, obalno

območje pa je bolj tropsko, kar se odraža tudi na rastlinje. Za celotno ozemlje je

značilna vročina skoraj čez celo leto, z občasnim neenakomernim deževjem.

Jugozahodni del države zajamejo monsuni med majem in oktobrom, severovzhodni del

pa med decembrom in februarjem. Država se sooča s sušo, poplavami v času monsunov,

onesnaženostjo voda, krčenjem gozdnih površin, erozijo tal in čezmerno pašo (CIA,

n. d.).

Državna ureditev

Somalija je zvezna parlamentarna republika, ki jo tvori osemnajst administrativnih

regij (Wikipedia, 2016l). Administrativna delitev izvira še iz časa vladavine diktatorja

Mohameda Siada Barre, ki je državi vladal v obdobju od 1969 do 1991, državljanska

vojna na klanski in verski osnovi, ki je sledila razpadu diktature, pa je politično sliko

države precej premešala. V grobem bi lahko današnjo Somalijo razdelili na 3 območja,

in sicer na samooklicano severno republika Somaliland, na polavtonomno regijo

Puntland, ki se nahaja na severovzhodu, ter na preostalo ozemlje, ki je pod prehodno

federalno vlado v Mogadišu (U.S. Department of State, n. d.). Meje med navedenimi

območji niso povsem dorečene, oziroma med njimi še vedno obstajajo ozemeljski

14

spori. Prav tako osredni in južni del države, ki je pod upravo zvezne vlade, ni enovit,

temveč je razdrobljen med klane in verske skrajneže. V letu 2016 je predvidena

izvedba prvih parlamentarnih volitve po letu 1967 (Wikipedia, 2016l), vendar zaradi

varnostno-političnih razmer še ni znano, ali bo do njih sploh prišlo. V osnutku

izvedbenega načrta volitev naj bi se območje Somalije razdelilo na 7 administrativnih

območij, in sicer na Somaliland, Puntland, Galmudug, Hiraan in (Srednji) Shabelle,

Jugozahodno Somalijo, Jubbaland ter glavno mesto Mogadiš. Delež zastopanosti

naštetih regij v zveznem parlamentu pa bi temeljil na teritorialni osnovi oziroma na

območju, ki ga zavzemajo glede na predvojno delitev države na 18 regij (Roble, 2015).

Trenutna ureditev predvideva dvodomni zvezni parlament s 275 poslanci v spodnjem

domu in do 54 poslancev v zgornjem. Spodnji dom je bil konstituiran avgusta 2012,

vendar poslancev niso izbrali na volitvah, temveč jih je nominiralo 135 klanovskih in

manjšinskih starešin. 120 starešin, oziroma po 30, je bilo iz 4 največjih klanov (Darod,

Dir, Hawiye in Rahanweyn), preostalih 15 pa iz koalicije ostalih manjšin. Zgornji

oziroma senatorski dom še ni bil konstituiran (Wikipedia, 2016č).

Prebivalstvo

Zaradi razmer, v katerih se že dlje časa nahaja država, ni uradnih podatkov o številu

prebivalstva, temveč obstajajo zgolj približne ocene, po katerih naj bi v letu 2015

imela 10.616.380 prebivalcev. Glavno mesto Mogadiš, ki je hkrati tudi največje mesto,

naj bi imelo 2.138.000 prebivalcev. Samo prebivalstvo je izredno mlado, saj povprečna

starost znaša zgolj 17,8 leta. Letna prirast prebivalstva je slaba 2 odstotka. Večino

oziroma 85 odstotkov prebivalcev predstavljajo Somalci, preostalih 15 odstotkov so

Bantujci in ostale etnične skupine. Uradna jezika sta somalščina in arabščina, v rabi

pa sta tudi angleščina in italijanščina. Prebivalstvo je islamske veroizpovedi, sunitske

ločine (CIA, n. d.).

Sicer pa so Somalci zelo klansko razdrobljeni, kar bo podrobneje predstavljeno v

nadaljevanju.

Ekonomija in gospodarstvo

Bruto domač proizvod naj bi v letu 2014 znašal 400 $ na prebivalca, kar jo uvršča na

zadnje, tj. 229. mesto svetovne lestvice. Valuta države je somalijski šiling (SOS), ki je

bil v letu 2014 vreden približno 1/20.000 USD. Zaradi neorganiziranosti družbe v državi

cveti siva ekonomija. Najbolj razširjena dejavnost je kmetijstvo oziroma živinorejska

15

panoga, ki predstavlja 40 odstotkov bruto domačega proizvoda in več kot 50 odstotkov

izvoza. Razširjene panoge so tudi prenos denarnih nakazil, telekomunikacije in

gradbeništvo. Od rudnih bogastev je zaslediti uran, železovo rudo, kositer, mavec,

boksit, baker, sol, zemeljski plin in najverjetneje nahajališča nafte. Pridelujejo pa

banane, koruzo, kokosove orehe, riž, sladkorni trs, mango, sezamova semena in fižol.

Industrija se ukvarja predvsem z ribištvom, brezžično telefonijo, predelavo sladkorja

in tekstila. Glavni izvozni produkti pa so živina, živalska koža, banane, ribe, oglje in

odpadne kovine (CIA, n. d.).

Slika 1: Zemljevid administrativnih regij v Somaliji (vir: Mosley, 2015)

16

4.2 Zgodovina

Somalija je bila skozi zgodovino naseljena s številnimi in različnimi etničnimi

skupinami, pri čemer Somalci prestavljajo večino zadnjih 2.500 let (New World

Encyclopedia, 2015).

Že antični Egipčani so trgovali z deželo Punt, za katero se verjame, da je ležala na

območju današnje Somalije, Džibutija in Eritreje, od koder naj bi prihajalo zlato,

aromatične smole, temni les oz. ebenovina, slonovina in divje živali. Vodnik po

Eritrejskem morju (Περίπλους της Ερυθράς Θαλάσσης, lat. Periplus Maris Erythraei),

ki naj bi nastal nekje med 1. in 3. stoletjem, omenja številna pomorska pristanišča na

ozemlju današnje Somalije, ki so ležala na takratni pomorski trgovski poti med antično

Grčijo in Rimom ter indijsko celino (Wikipedia, 2016g). Tako je na primer na območju

današnjega Mogadiša ležalo pristanišče Sarapion (Wikipedia, 2016e).

Med 3. in 7. stoletjem je bil severni del Somalije del Aksumitskega kraljestva (New

World Encyclopedia, 2015). Od 7. do 10. stoletja Arabci in Perzijci vzpostavijo na

obalnem območju Somalije svoje trgovske postojanke, medtem notranjost dežele in

del Etiopije naseljujejo nomadska plemena (Infoplease, n. d.). Takratna močna

perzijska prisotnost v nekaterih delih dežele se je odrazila tudi pri poimenovanju

Mogadiša, čigar ime naj bi bilo izpeljano iz perzijskih besed "Maq'ad Shah", kar se v

dobesednem prevodu glasi "Šahov sedež" (Wikipedia, 2016e). Islam je v deželo prišel

že v svojih zgodnjih začetkih, tj. v 7. stoletju, ko se je na pobudo preroka Mohameda

del preganjanih muslimanov umaknil iz Arabskega polotoka na Afriški rog, kjer so

uživali zaščito etiopskega vladarja. Med Somalci se je pričela vera bolj masivno širiti

šele od 11. stoletja naprej s prihodom sufijskih šejkov (Terdman, 2008). V obdobju od

leta 1201 do 1500 so bile na območju današnje Somalije ustanovljene številne mestne

državice in kraljevine (New World Encyclopedia, 2015). Ena izmed pomembnejših držav

je bila takrat država Ifat (1285−1415), ki je vznikla v centrali Etiopiji in se razširila

vzhodno od pristanišča Zeila (današnji Saylac, na severozahodi obali Somalije). Država

je bila v nenehnih sporih in spopadih z etiopsko kraljevino (Encyclopedia Britannica,

n. d.).

Muslimanske države na območju Afriškega roga in krščanska Etiopija so pred tem

uživale večstoletno mirno sobivanje, ki je slonelo na zaslugah etiopske kraljevine pri

nudenju zatočišča prvim muslimanom. Somalci se kot narod prvič pisno omenijo v

hvalnici etiopskega kralja Yeshaq I, ki si jo je dal spesniti v čast zmage nad kraljevino

Ifat. Stoletje kasneje si muslimani opomorejo in iz takratnega sultanata Adal, ki je

ležal vzhodno od Etiopije, napadejo slednjo in zasedejo tri četrtine njenega ozemlja,

17

ki ga nato držijo od 1529 do 1543. Etiopija povrne ozemlje ob pomoči Portugalske, ki

je v tistem času obvladala obale Indijskega oceana in gojila pretenzije tudi nad

obvladanjem Rdečega morja (Terdman, 2008).

Medtem je na severovzhodu Afriškega roga od leta 1218 do leta 1886 obstajal sultanat

Warsangali, ki je gojil močne politične in gospodarske vezi z Arabskim polotokom. Leta

1886, vsled sporazuma z Britanci, je postal del njihovega protektorata Britanski

Somaliland (Wikipedia, 2016n). Na severovzhodu in vzhodu Afriškega roga pa je nekje

od leta 1600 in vse do italijanske okupacije leta 1924 obstajal sultanat Majeerteen.

Vrh svojega obstoja doseže v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko s spretno pomorsko

politiko vzpostavi dobre odnose z Britanci (Wikipedia, 2016h). Še eden vpliven in

pomemben sultanat je bil Ajuran, ki se je nahajal v južnem delu Afriškega roga v

obdobju od 13. do poznega 17. stoletja. V času svojega obstoja je uspešno kljuboval

portugalskim vpadom z vzhoda, pri tem se je opiral na pomoč Otomanskega cesarstva.

Gonilni gospodarski panogi dežele sta bili kmetijstvo in pomorska trgovina (Wikipedia,

2016a). Po propadu Ajurana je primat v tem delu Afrike prevzel novonastali sultanat

Geledi, ki se je obdržal vse do nastanka Italijanskega Somalilanda leta 1910 (Wikipedia,

2016m).

Slika 2: Zemljevid sultanatov v 15. stoletju (vir: Wikipedia, 2016a)

18

Od 17. stoletja do druge polovice 19. stoletja so sultanati na območju današnje

Somalije spadali pod Otomansko cesarstvo. Oblast slednje je bila zelo ohlapna, od

sultanatov je zahtevala le simbolično plačevanje vsakoletnih dajatev in za to območje

imenovala otomanskega sodnika, ki je deloval kot vrhovni sodnik pri interpretaciji

islamskih zakonov. Proti koncu 19. stoletja moč in vpliv Otomanskega cesarstva v svetu

oslabita, ambicije v tem delu sveta pa izkažejo Egipt, Britanija, Francija in Italija.

Britanija je takrat že nadzirala jemensko pristanišče Aden, ki leži nasproti Afriškega

roga, saj si je želela pridobiti nadzor tudi nad somalijskim pristaniščem Berbera, s

čimer bi imela popolni nadzor nad morsko ožino med Rdečim morjem in Indijskim

oceanom, kar postane še pomembneje z izgradnjo Sueškega prekopa (1869). Francijo

so zanimala nahajališča premoga v notranjosti. Italija, kot novonastala združena

država številnih državic na Apeninskem polotoku, pa si zaželi, da bi pod svoj nadzor

dobila katerikoli kos afriškega ozemlja, ki ga še ne nadzirajo druge evropske države.

Tako zasede južni in vzhodni del današnje Somalije, kar je hkrati tudi največji kos

ozemlja, a strateško najmanj pomemben (Združeni narodi, n. d. B).

S tem na Afriškem rogu nastane Britanski, Francoski in Italijanski Somaliland. Britanski

Somaliland se je razprostiral na severnem delu, in sicer na ozemljih današnjega

samooklicanega Somalilanda. Središče kolonije je bilo mesto Berbera (Wikipedia,

2016c). Francoski Somaliland pa se je nahajal na teritoriju današnjega Džibutija

(Wikipedia, 2016d). Medtem Etiopija zasede pokrajino Ogaden (t. i. Zahodno

Somalijo), ki leži na vzhodu današnje Etiopije in katere večinsko prebivalstvo tvorijo

Somalci (Wikipedia, 2016i).

Somalci kmalu za tem, tj. leta 1899, sprožijo upor zoper kolonialne oblastnike,

predvsem zoper Etiopijce in Britance. T. i. derviški upor je trajal dve desetletji oz. do

1920. Bil je eden izmed najdaljših in najbolj krvavih uporov v Podsaharski Afriki in je

terjal skoraj tretjino prebivalstva severnega dela Somalije. Vojna je povzročila veliko

nezaupanje Britancev do Somalcev, kar je privedlo do segregacije v družbi in

prenehanja vlaganja v razvoj dežele. Medtem je Italija, ki je ob tem hotela dokazati,

da je spoštovanja vredna gospodarska sila, v svojem delu vlagala predvsem v razvoj

kmetijstva. Kasneje je to imelo za posledico, ob osamosvojitvi in zedinjenju

somalijskega ozemlja, da je bil južni del države bistveno bolj razvit kot severni, ki si

ga je tudi ekonomsko podredil (Združeni narodi, n. d. B).

Italija je imela neposredno upravo samo nad južnim delom ozemlja, tj. provinco

Banaadir, severno pa je bilo ozemlje razdeljeno na sultanata Hobyo in Majeereena, ki

19

sta zgolj uživala italijanski protektorat (Wikipedia, 2016b). Leta 1924, po zatonu

derviškega gibanja, se italijanski oblastniki odločijo, da razorožijo in pripojijo tudi

navedena sultanata, kar jim uspe do konca leta 1927. Oktobra 1935 nato Italija napade

Etiopijo in jo zasede maja 1936 ter tako združi ozemlja Eritreje, Etiopije in Italijanske

Somalije v eno celoto, imenovano Italijanska vzhodna Afrika oz. Africa Orientale

Italiana (Wikipedia, 2016f).

Slika 3: Zemljevid Afriškega roga leta 1915 (vir: Wikipedia, 2016m)

V začetku 2. svetovne vojne, avgusta 1940, Italijani zasedejo Britansko Somalijo,

vendar jo Britanci povrnejo v šestih mesecih in Italijane na celotnem Afriškem rogu

prisilijo v gverilo (Wikipedia, 2016f). Po drugi svetovni vojni Somalija ostane pod

britanskim protektoratom, ki prične v družbo uvajati demokracijo. Na potsdamski

konferenci se je razpravljalo tudi o Ogadenu in Italijanski Somaliji, kjer se je

razmišljalo o različnih rešitvah. Eno izmed razmišljanj je bilo, da ozemlje ostane pod

upravo Britanije. Druga možnost je bila, da se ozemlje vrne v upravo Italijanom, ki so

20

imeli tam še vedno veliko priseljencev. Tretje pa je bilo, da se ozemlju da neodvisnost.

Tudi sama somalijska politična scena ni bila enotna v svojih željah. Zahodni in severni

prebivalci so si želeli takojšnje neodvisnosti, južni pa, glede na napredek, ki so jim ga

v preteklosti prinesli Italijani, so želeli ostati pod njihovim patronatom. Leta 1948 je

komisija, ki so jo ustanovile zmagovalne države, odločila, da se Ogaden vrne Etiopiji,

kar bo kasneje zanetilo vojno. Leta 1949 pa je sledila odločitev, da Italija za 10 let

dobi skrbništvo nad svojim nekdanjim ozemljem, ki bo po izteku obdobja postalo

neodvisno. Obdobje italijanskega skrbništva mine v relativnem miru in razcvetu

(Združeni narodi, n. d. B).

Do neodvisnosti pride prvi Britanski Somaliland, in sicer 26. junija, ki za kratko postane

država Somaliland. Kmalu za tem, 1. julija 1960, se mu pridruži še Italijanski

Somaliland in skupaj formirata Republiko Somalijo. Prvi predsednik države postane

Aden Abdullah Osman Daar, predsednik vlade pa Abdirashid Ali Shermarke. Ustava

skupne države je bila ratificirana z referendumom 20. julija 1961 (Wikipedia, 2016c).

Somalci se v novi državi z navdušenjem vključijo v politično življenje. Preko radija so

spremljali politične govore, in kar je bilo posebej presenetljivo za takratni čas in hkrati

za muslimansko družbo, da so se v politično življenje vključevale tudi ženske. Kmalu

po obetavnem začetku, že v zgodnjih 60-ih, nastopijo resnejše težave, ko začne severni

del države zavračati izide referendumov, ki naj bi bili bolj po volji južnega dela, čeprav

so bili izglasovani z večno glasov. Razkorak med obema delom je bil prisoten v številnih

segmentih družbenega življenja. V severnem delu je bil še vedno v rabi tudi angleški

jezik, v južnem pa italijanski, entiteti sta uporabljali različni denarni valuti in imeli

različne kulturološke potrebe. Druga največja politična stranka prične odkrito izražati

odcepitvene težnje. Pokus zedinjenja prebivalstva z ustanovitvijo pansomalijske

stranke ni prinesel preobrata. Pozornost od notranjih delitev se nato skuša preusmeriti

k skupnim zunanjepolitičnim interesom, ki so uperjeni zoper Etiopijo in Kenijo, na čigar

teritorijih, po oblikovanju postkolonialnih držav, ostane velik del Somalcev (pokrajina

Ogaden, vzhod Kenije). To privede v obdobju med 1960 in 1964 do številnih mejnih

incidentov s sosedama, ki skleneta obrambni pakt, da obrzdata somalijsko agresivno

politiko. Somalija v tem obdobju naveže tesnejše stike s Sovjetsko zvezo in Kitajsko,

ki ju začneta vojaško podpirati. To sodelovanje prinese v Somalijo tudi marksistično

ideologijo. Kot protiutež pa začnejo ZDA podpirati Kenijo in Etiopijo. Dogodki v Somaliji

kulminirajo 15. oktobra 1969, ko osebni varnostnik usmrti predsednika države

Abdirashida Ali Shermarka, domnevno zaradi slabega ravnanja z njim. Predsednik

vlade, Muhammad Haji Ibrahim Igaal, ki se je v času umora nahaja izven držav, ob vrniti

takoj pristopi k pripravam za izvolitev novega predsednika v parlamentu, ki naj bi bil

21

izbran iz vrst klana Darod, tako kot je bil umorjeni predsednik. Medtem vojska v

razmerah, ki vladajo državi, ne vidi upanja na izboljšanje, kar 21. oktobra 1969 privede

do državnega udara, ki ga vodita generalmajor Siad Barre in policijski šef Jama Korshel.

Prevratniki razpustijo civilno vlado in jo zamenjajo z Vrhovnim revolucionarnim

svetom, ki za predsednika države postavi omenjenega generalmajorja. Vrhovni svet

nato prepove politične stranke, ukine parlament in suspendira ustavo. Nova oblast si

za poglavitne cilje zastavi končanje plemenske razdeljenosti, nepotizma, korupcije in

zlorabe oblasti, pospešitev gospodarskega in socialnega razvoja, vzpostavitev

učinkovite in odgovorne vlade ter standardiziranje somalijskega jezika kot edinega

uradnega jezika države. Ob tem državo preimenuje v Demokratično republiko

Somalijo. Državna ideologija je bila za časa vladavine vojaške hunte nekakšna sinteza

prvin Islama z marksizmom, leninizmom, maoizmom in Mussolinijevim fašizmom

(Združeni narodi, n. d. B).

V 70-ih letih sosednjo Etiopijo zajamejo nemiri, ki jih sproži nezadovoljstvo na

različnih področjih življenja, kar izkoristi Somalija, ki prične pomagati somalijskemu

separatističnemu gibanju v pokrajini Ogaden. Nazadnje, julija 1977, še sama z lastno

vojsko vkoraka v pokrajino. Temu nasprotuje Sovjetska zveza, ki je pričela gojiti

simpatije do Etiopije, zaradi vse močnejše marksistične tokove v njej. Sovjetska zveza

skuša sprva izposlovati premirje med sprtima stranema, po neuspehu pa se odloči, da

stopi na stran Etiopije, ki jo prične vojaško oskrbovati, pomoč Somaliji pa povsem

ustavi. Etiopija povrne Ogaden marca 1978 v skupnih operacij s kubanskimi vojaškimi

enotami (Wikipedia, 2016j).

Zaradi vojaškega poraza med somalijskim prebivalstvom splahni pansomalijski duh in

poglobijo se klanske delitve. Sever države, ki v začetku ni podpiral vojne, je njen izhod

videl kot precejšnjo potrato denarja (Rediker, 2004). Istega leta del vojaških starešin,

po večini iz vrst severnega klan Majerteen, neuspešno skuša prevzeti oblast. To izzove

povračilno reakcijo oblasti, ki se z vojsko in policijo znese nad civilnim prebivalstvom

omenjenega klana. Ta dogodek je moč šteti za začetek državljanske vojne, saj je

sprožil, da se tudi drugi klani pričnejo opozicijsko organizirati z namenom, da

prevzamejo oblast (Elmi in Barise, 2006).

22

4.3 Značilnosti somalijske družbe

Somalijska tradicionalna družba sestoji iz treh glavnih elementov.

1. Tradicionalne družbene strukture, tj. razdrobljenega rodovniškega oz. klanskega

sistema.

2. Običajnega prava imenovanega "xeer".

3. Tradicionalne oblasti ali pravno-politične strukture, tj. starešinski sistem (Austrian

Centre for Country of Origin and Asylum Research and Documentatio [ACCORD], 2009).

Klanski sistem je najpomembnejši sestavni družbeni dejavnik med nomadsko-

poljedelskimi Somalci. Mogoče ga je razvrstiti v različne kategorije, in sicer klansko

družino, klan, podklan, primarni rodovnik (primary lineage) in "mag-plačilno skupino"

(mag je kri v somalijščini). Klanska družina je najvišja točka v piramidi skupne

družbene povezanosti in sega do 30 generacij nazaj v povezanosti po prednikih. Klan

je družbena povezanost, ki sega nazaj okrog 20 generacij v povezanosti po prednikih,

in čigar pripadniki lahko delujejo kot združena politična enota. Na čelu klana je vodja,

vendar ta nima centralizirane administracije ali vlade. Primarni rodovnik je tesnejša

oblika družbene povezanosti od klana in običajno sega od 6 do 10 generacij v

povezanosti po skupnem predniku. Poroke se med pripadniki istega primarnega

rodovnika običajno ne sklepajo ozirom se preko njih povezujejo različni primarni

rodovniki, kar lahko vpliva na zmanjšanje trenj med njimi. "Mag-plačilna skupina" je

najosnovnejša in najpomembnejša oblika družene organiziranosti posameznika, kjer

povezanost preko skupnega prednika sega od 4 do 8 generacij nazaj. Ta oblika družbene

organiziranosti je še vedno dovolj številčna, ima lahko od nekaj sto do nekaj tisoč oseb,

da lahko v primeru potrebe izplača "krvno" odškodnino, ki znaša po šeriatskem pravu

100 kamel v primeru umora. V današnjem času se odškodnine le redko izplačujejo v

kamelah, najpogosteje se prakticira izplačevanje v denarju, kjer se vrednost kamel

vzame le kot merilo. Posamezniku, ki povzroči omenjeni dolg, ni dovoljeno, da ga sam

poplača, temveč se je primoran zateči k skupini (ACCORD, 2009).

Običajno pravo (xeer) nalaga članom "mag-plačilne skupine", da so se dolžni

medsebojno podpreti v politični in pravni odgovornosti, še posebej pa pri plačilu ali

prejemu odškodnine za dejanja, ki jih je član ene skupine storil članu druge. Pri tem

je odgovornost starešin (oday), da nadzirajo izpolnitev obveznosti, ki jih narekuje xeer.

Pravila običajnega prava niso povsem fiksna in s časom lahko tudi evolvirajo. Običajno

pravo je posebej pomembno na podeželju, kjer je prisotnost modernih političnih

23

institucij šibka. V uporabi pa je tudi v urbanih sredinah, predvsem pri reševanju sporov.

Določena pravila običajnega prava so lahko celo v navzkrižju z mednarodnimi standardi

človekovih pravic (ACCORD, 2009).

V pravno-političnih strukturah klanskega sistema obstajajo različni rangi starešin.

Starešine najvišjega ranga se običajno označuje kot Suldaan (sultan), Ugaas ali

podobno in imajo predvsem pravosodno vlogo ter simbolično predstavljajo člane

klanov, nimajo pa nobene politične moči. Nižje rangirane strešine običajno

predstavljajo "mag-plačilne skupine". Ena izmed primarnih nalog starešin je tudi

urejanje dostopa do skupnih virov, npr. pašnikov in vode. Odločitve se v klanu

sprejemajo s soglasjem starešin, ki so lahko le moški (ACCORD, 2009).

V somalijski družbi obstaja 6 klanskih družin, ki svoje poreklo domnevno vlečejo od

bratov Samaal in Sab (tudi Saab), ki naj bi bila potomca arabskega plemena Kurajš, h

kateremu pripada tudi muslimanski prerok Mohamed. K bratu Samaalu naj bi spadale

klanske družine Darod, Dir, Hawiye in Isaaq. K njim sodi približno 75 odstotkov

somalijskega prebivalstva. Pripadniki naštetih klanov so bili po večini nomadski in

polnomadski živinorejci, ki so se usmerili predvsem na vzrejo kamel, ovac in koz, k

čemur jih je omejevalo samo življenjsko okolje. K bratu Sab pa naj bi sodili klanski

družini Digil in Rahanweyn, ki obsegata okrog 20 odstotkov populacije. Njuni pripadniki

so se naselili v južnem, rečnem delu Somalije, kjer so se opirali, glede na obstoječe

naravne danosti, na govedorejo in poljedelstvo (Federal Research Division, 1993).

Najštevilčnejša naj bi bila klanska družina Hawiye s 25 % deležem v populaciji Somalije,

sledijo Isaaq z 22 %, Darod z 20 %, Rahanweyn s 17 %, Dir s 7 % in Digil s 3 % deležem.

Etnične manjšine predstavljajo 6 % populacije (StateMaster, n. d.).

Klanska družina Darod se običajno deli na tri glavne skupine, in sicer na Ogadene,

Marehane in Hartije. Slednji se delijo še na Majerteene, Dulbahante in Warsangelije.

Majerteeni živijo predvsem v današnjem Puntlandu oziroma na severovzhodu Somalije.

Pripadniki Dulbahanteja in Warsangelija živijo na mejah današnjega Somalilanda

oziroma zahodno od Puntlanda. Marehani živijo v osrednje-južnem delu Somalije, ki

meji na Kenijo. Ogadeni živijo na jugu Somalije kot tudi na severu Kenije in v etiopski

pokrajini Ogaden. Pripadniki klanske družine Darod se teritorialno najbolj razprostirajo

in jih je mogoče smatrati kot najmočnejšo družino (ACCORD, 2009).

24

H klanski družini Dir spadajo klani Issa, Gadabursi in Biymaal. Poseljujejo današnji

Somaliland oz. severozahodi in osrednje-južni del Somalije (ACCORD, 2009).

Najpomembnejša klana klanske družine Hawiye sta Habr Gedir (ali Habar Gidir) in Abgal

(ali Abgaal), poseljujeta osrednjo in južno Somalijo ter dominirata v Mogadišu

(ACCORD, 2009).

Klanska družina Isaaq poseljuje današnji Somaliland in je tesno povezana s klansko

družino Dir (ACCORD, 2009).

Klanski družini Digil in Rahanweyn sta predvsem skoncentrirani na območju med

rekama Jubba in Shabeelle ter v Mogadišu. Prav tako jih je moč zaslediti v sosednji

Etiopiji in Keniji. V somalijskem družbenem sistemu jih ostale klanske družine smatrajo

za drugorazredno oz. manjvredno skupino. Od preostalih družin se ne ločita zgolj po

drugačnem načinu življenja, ampak tudi po jeziku. Ta je Af-Maay in se ga v novejšem

času šteje kot ločeni jezik, v preteklosti pa so ga umeščali med somalijske dialekte

(Rediker, 2004). Vsi ostali klani govorijo jezik Af-Maxaa (ACCORD, 2009).

Pri prebiranju različnih virov, ki obravnavajo klansko strukturo somalijske družbe, je

zaznati določene večje ali manjše razlike. V nekaterih virih se somalijska družba ne

deli na klanske družine, ampak so prva kategorija takoj klani, ki so več ali manj

identični s klanskimi družinami. Med viri prav tako prihaja do številčnih in hierarhičnih

razlik pri klanskem strukturiranju somalijske družbe. To nam govori, da pri proučevanju

fenomena klanske razdrobljenosti somalijske družbe obstajajo določene

nedorečenosti. Tako je npr. moč zaslediti v publikaciji Svetovne banke z naslovom

"Conflict in Somalia: Drivers and Dynamics" tri različne diagrame klanske strukture, ki

so jih pripravili različni avtorji in organizacije.

Poleg naštetih klanskih družin na ozemlju današnje Somalije živijo tudi druge etnične

manjšine, katerih jezika in kulture Somalci ne sprejemajo in ne spoštujejo, temveč si

jih prizadevajo asimilirali v svoje strukture. Pomembnejše manjšine so Bantujci,

Bujani, Baravani in izobčeni Somalci (ACCORD, 2009).

25

Slika 4: Zemljevid somalijskih etničnih skupin leta 1977 (vir: GlobalSecurity, n. d.)

Skozi zgodovino se je pogosto izkazalo, da klani in rodovniki, ki spadajo pod isto klansko

družino, zgolj zaradi te vezi niso bili obvarovani pred medsebojnimi konflikti, do

katerih je običajno prišlo zaradi nesoglasij glede naravnih virov, nadzora nad trgovino

in verskih vprašanj (Federal Research Division, 1993).

Po številnih poskusih ponovnega zedinjena somalijske družbe in vzpostavitve miru je

leta 2000 prišlo do nekakšnega konsenza pri porazdelitvi političnega zastopništva v

skupnem parlamentu z oblikovanjem delitvenega faktorja 4,5. Ta predvideva, da imajo

4 glavne klanske družine, ki so Dir, Darod, Isaaq in Rahanweyn, enako število

predstavnikov, polovico manj od posamezne klanske družine pa imajo skupaj vse ostale

skupine, torej manjšine, ženske, civilna družba idr. (ACCORD, 2009).

26

5 Državljanska vojna in mednarodna intervencija

5.1 Državljanska vojna

Že pri opisu somalijske zgodovine je bilo omenjeno, da je maščevanje oblasti nad

civilnim prebivalstvom Majerteen klana leta 1978, po neuspelem državnem udaru,

mogoče šteti kot začetek državljanske vojne. V grobem bi lahko državljansko vojno

razdelili na dve obdobji, in sicer bi lahko prvo obdobje šteli od konca vojne za Ogaden

leta 1978 do padca režima v januarju 1991, ko so se odporniška gibanja zoperstavljala

režimu. Drugo obdobje pa bi bilo od januarju 1991 naprej, ko je režim doživel poraz

in se začnejo odporniška gibanja, frakcije in različne milice spopadati med seboj.

Po World Bank so prvo obdobje zaznamovali trije večji spopadi režima. Prvi je bil

vojaški poraz v vojni z Ogaden, kateremu je sledil poizkus državnega udara in obračun

državnega aparat z vstajniki in delom lastnega civilnega prebivalstva. Drugi je bil maja

1988, ko režim surovo obračuna z odporniškim gibanjem, katerega večino so tvorili

pripadniki Isaaq klanske družine, in se znese nad lokalnim civilnim prebivalstvom.

Zadnje obdobje je obdobje od leta 1989 do januarja 1991, ko pride do splošne vstaje

prebivalstva, kjer se proti režimu pričnejo bojevati številna odporniška gibanja, sicer

ustanovljena na osnovi klanske pripadnosti (World Bank, 2005).

V vojni z Etiopijo leta 1977−78 so somalijske sile posredovale v podporo somalijskim

upornikom, da bi ti osvobodili regijo Ogaden, ki jo je poseljevalo somalijsko življe.

Najverjetneje bi vojna zmaga zapeljala tok zgodovine v nekoliko drugačno smer, saj bi

z njo režimu uspelo združiti večino ozemelj, za katere so Somalci smatrali, da jim

zgodovinsko pripadajo. S tem bi si tudi popravili svojo negativno podobo med

prebivalstvom in do upora najbrž ne bi prišlo tako kmalu.

Vojni poraz je poleg skrhanega nacionalnega ponosa in zasajenega semena prihodnjih

notranjih konfliktov terjal še okrog 25.000 življenj (World Bank, 2005). Poleg tega je

iz regije Ogaden v Somalijo prebegnilo 1,3 milijona beguncev. Več kot polovica se jih

je nastanila na severnem delu države. Velik priliv beguncev, zaradi omejenih

življenjskih resursov, je povzročil napetosti med njimi in lokalnim prebivalstvom. V

vsesplošnem nezadovoljstvu so vojaški častniki iz vrst Majerteen klana poskušali v

aprilu 1978 izvršiti vojaški prevrat, ki se konča neuspešno. Pobegli pučisti so nato

ustanovili prvo opozicijsko gibanje, in sicer Somalijski demokratični front rešitve

(Somali Salvation Democratic Front, SSDF), ki ob podpori etiopske vojske prične z

27

gverilskimi napadi na režim. Slednji pa odgovori z ostrimi represalijami zoper

pripadnike Majerteen klana na severovzhodu države (Ahmed in Green, 1999).

Maja 1988 sledi drugi večji obračun režima z uporniki in lokalnim prebivalstvom. Tokrat

se režim spopade s Somalijskim nacionalnim gibanjem (Somali National Movement,

SNM) na severozahodu države (World Bank, 2005). Gibanje SNM je bilo ustanovljeno že

leta 1981, tvorili pa so ga večinoma pripadniki klanske družine Isaaq, ki so prihajali iz

vrst poslovnežev, verskih voditeljev, intelektualcev in nekdanjih vojaških častnikov

(Ahmed in Green, 1999). Tudi to gibanje prične z gverilskimi napadi na režim ob podpori

Etiopije (Federal Research Division, 1993). Vojna z uporniškim gibanjem SNM je terjala

od 50.000 do 60.000 življenj, v sosednjo Etiopijo je prebegnilo okrog 400.000

prebivalcev, ravno toliko je bilo tudi notranje razseljenega. Grozodejstva nad

pripadnika klanske družine Isaaq so kasneje tlakovala nastanek samostojnega

Somalilanda (World Bank, 2005).

Od leta 1989 naprej do padca režima so se z režimom spopadala številna osvobodilna

gibanja, ki so nastala na osnovi klanske delitve. Najmočnejši izmed teh so bili Združeni

somalijski kongres (USC, klanska družina Hawiye), Somalijsko domoljubno gibanje

(SPM, klan Ogaden) in že omenjena SSDF in SNM (World Bank, 2005). Gibanje USC je

bilo ustanovljeno leta 1987 v Italiji. Kmalu po ustanovitvi nastaneta v gibanju dve

frakciji, ki sta bili zbrani okrog dveh največjih klanov znotraj skupne klanske družine

(Ahmed in Green, 1999). Prva frakcija se je zbrala okrog klana Abgaal, vodil jo je Ali

Mahdi Mahammed. Druga je bila zbrana okrog klana Habar Gidir, vodil pa jo je general

Mahammed Farah Aidid (Federal Research Division, 1993). Gibanje SPM je bilo

ustanovljeno leta 1989 po aretaciji generala Gabyoja, takratnega obrambnega ministra

in najvišje rangiranega pripadnika klana Ogaden v režimski vladi (Ahmed in Green,

1999). SNM je deloval na severozahodu, SSDF na severovzhodu, USC v centralni Somaliji

in SPM na jugu države. Zaradi zaskrbljujočega stanja v državi skupina eminentnih

posameznikov ustanovi Svet za narodno spravo in odrešitev (Council for National

Reconciliation and Salvation, CNRS), ki septembra 1990 pozove režim in pet

odporniških gibanj, da se sestanejo za okroglo mizo v Kairu, kjer bi vodili razpravo o

končanju diktature in vrnitvi k demokratični vladavini. Zaradi pogojevanja udeležbe z

vseh strani se nobena izmed njih ni udeležila okrogle mize in pobuda propade. Istega

meseca pride v Etiopiji do sestanka med gibanji SNM, SPM in Aididovo frakcijo USC-ja,

kar rezultira podpis sporazuma o skupnem koordiniranju vojaških operacij v novembru

1990. Navedeni sporazum je obetal, da bi se lahko stanje v državi normaliziralo po

28

padcu režima, do česar pa na koncu ni prišlo. Razlog naj bi bil v tem, da uporniška

gibanja v zelo kratkem času zavezništva niso uspela izgraditi dovolj čvrstega

medsebojnega zaupanja in sodelovanja. Delovala so namreč vsaka na svojem območju,

v svojih enklavah, in ni bilo sodelovanja v skupnih operacijah zoper režim. V zaključnih

bojih za Mogadiš, decembra 1990 in januarja 1991, je z režimskimi silami sama

obračunala le frakcija klana Abgaal v USC, pri čemer ni bila deležna pomoči ostalih

gibanj in frakcije klana Habar Gadir (Federal Research Division, 1993).

S porazom režima in prebegom diktatorja Siada Barreja v januarju 1991 se začne drugo

poglavje v somalijski državljanski vojni, kjer tekma za oblast in nadzor nad ozemlji in

dobrinami privede do spopada med odporniškimi gibanji, frakcijami, milicami in

tolpami predvsem v južni polovici države.

Razmere so se zapletle takoj po zasedbi Mogadiša, ko je gibanje USC februarja 1991

razglasilo začasno centralno oblast, oziroma je za predsednika države imenovalo Alija

Mahdija Mahammada, za predsednika vlade pa Umarja Arteha Ghalibija. Imenovanje

navedenih je sprožilo nezadovoljstvo znotraj USC in pri drugih odporniških gibanjih,

ker je bilo opravljeno brez posvetovanja z njimi. Na skrajnem jugu države pride do

ohlapnega zavezništva med gibanji SSDF in SPM, ki so marca 1991 potisnile enote

gibanja USC iz Kismaya, večjega obmorskega mesta. Dodatno se poslabšajo tudi odnosi

med obema frakcijama znotraj USC-ja in v poletnem obdobju pride do prvih

medsebojnih spopadov na ulicah Mogadiša, ki se s septembrom 1991 resno razplamtijo.

General Aidid tedaj v južnem delu Mogadiša oblikuje konkurenčno vlado. Do konca leta

1991 Aididove enote spravijo pod nadzor južni del prestolnice z luko in letališčem, Ali

Mahdijeve pa severni del mesta in predsedniško palačo z okolico v osrednjem delu. Do

konca marca 1992 naj bi medsebojni spopadi terjali 14.000 življenj in 27.000 ranjenjih.

Poleg vojne je območje osrednje in južne Somalije prizadela še suša, ki je prinesla tudi

lakoto (Federal Research Division, 1993). Zaradi slednje naj bi v letih 1991 in 1992

umrlo okrog 300.000 ljudi, dodatnih 1,5 milijona pa jih je bilo z njo prizadeto. Do

avgusta 1992 je iz države pobegnilo okrog milijon prebivalcev, večinoma v sosedje

države (Terdman, 2008).

Na severu države je razvoj dogodkov potekal prav tako v smeri dezintegracije države,

vendar s precej milejšimi posledicami. Že oktobra 1990 so sile gibanja SNM skoraj

povsem pregnale režimsko vojsko iz severozahoda države. Tako kot ostala gibanja na

jugu je tudi samo kritiziralo enostranski prevzem centralne oblasti in zavračalo

29

pogovore o zedinjenju. Namesto tega si je utrdilo položaj v svojem delu države in

vzpostavilo lokalno upravo. Drugi klani, ki se nahajajo na tem območju, niso bili preveč

navdušeni nad namero SNM, da si prilasti nadzor nad njihovimi ozemlji. Februarja 1991

pride do spopada med borci Združenega somalijskega fronta (United Somali Front,

USF), klanom Issa, in SNM v kraju Seylac oz. Zeila in njegovi okolici. SNM zaradi vojaške

nadmoči zmaga in s tem okolici pošlje jasno sporočilo, da ne bo toleriral oborožene

opozicije pod svojo oblastjo. Ob tem izkaže pripravljenost na pogajanja z drugimi klani

o skupni delitvi oblasti in na sklepanje kompromisov. Nazadnje uspe prepričati

voditelje vseh ostalih klanov s severa države, da se udeležijo skupne konference v

aprila 1991 v kraju Burao, kjer naj bi se pogovorili o prihodnosti regije. Delegati na

konferenci sprejmejo več resolucij, ki tlakujejo prihodnjo neodvisnost severnega dela

Somalije. 17. maja 1991 centrali komite SNM-ja napove oblikovanje Republike

Somaliland v mejah nekdanje kolonije Britanski Somaliland. Kmalu novonastala

republika razglasi šeriatsko pravo kot državno pravo, hkrati se zaveže k zaščiti številnih

svoboščin, med katerimi so svoboda tiska, svobodne volitve in pravica do ustanavljanja

političnih strank (Federal Research Division, 1993). V začetku leta 1992 pride znotraj

SNM-ja do spopada med različnimi frakcijami zaradi poskusa, da se razoroži in z

reintegracijo spravi pod nazor 50.000 pripadnikov nezakonitih milic ter ustanovi

nacionalna vojska. Spopad se vname med provladnim podklanom Habr Yonis (oz. Yunis)

in opozicijskim Habr Jeclo (oz. Jaalo). Razmere umirijo tradicionalne starešine z

organizacijo konference v kraju Boroma (oz. Borama), ki je potekala od januarja do

maja 1993, in ki prinese reintegracijo in demobilizacijo družbe (Stiftung, 2008).

Boj za oblast in nadzora nad pomembnejšimi mesti, pristanišči in soseskami različnih

klanskih milic se je s časom razvil še v ropanje, razbojništvo in osvajanje vrednejših

nepremičnin. Glavne žrtve tega anarhičnega stanja so bile šibke agrarne skupnosti in

obalne manjšine, ki jih je ob koncu 1991 in v začetku 1992 prizadela še huda lakota.

Mednarodna skupnost je sicer kmalu priskočila na pomoč, vendar ta hitro postane del

vojne ekonomije, kjer se za dobrine iz pomoči pričnejo boriti milice. To postane

pomemben vir financiranja gospodarjev vojne. Vojne razmer so ustvarile prepleteno

paleto številnih interesov, ki so bili v soodvisnosti z brezpravnim stanjem in nasiljem,

to pa je hkrati onemogočalo spravo in normalizacijo stanja. Gospodarji vojne in krogi

okrog njih so potrebovali nestabilne razmere, saj so jim te pahnile v naročje njihove

klane, ki so bili odvisni od njih pri zagotavljanju varnosti. Oboroženi posamezniki so

gledali na vojno, plenjenje in izsiljevanje kot edini način preživetja. Od razmer so

imeli veliko korist tudi poslovneži, ki so preprodajali orožje, preusmerjali pomoči v

30

hrani, proizvajali droge in izvažali odpadne kovine. In nenazadnje tudi klani, ki so prišli

z osvajanjem do vrednih urbanih in rečnih nepremičnin, teh pridobitev niso želeli

izgubiti z morebitno sklenitvijo miru. Razvoj dogodkov je bil v severnem delu precej

manj kaotičen, kar gre najbrž pripisati močnejši avtoriteti tradicionalnih klanskih

starešin, tesnejši politični povezanosti med klani, močnejši podpori poslovnega sveta

za ohranitev miru ter učinkovitejšemu političnemu vodstvu (World Bank, 2005).

Slika 5: Zemljevid teritorijev odporniških gibanj leta 1992 (vir: Wikioedia, 2016k)

Po UNHCR-ju (2003) so bili vzroki za državljansko vojno večplastni, za najpomembnejše

pa štejejo nerazvitost, klanska razdrobljenost družbe, koruptivna in represivna država,

konec hladne vojne in pasivnost svetovne diplomacije.

31

Nerazvitost

Že pred vojno je bila Somalija ena izmed najrevnejših držav na svetu. Večina

prebivalstva se je preživljala s pastirstvom (60 %) in kmetijstvom (17 %). Bruto domač

proizvod na prebivalca je pred izbruhom državljanske vojne znašal 170 USD. Povprečna

življenjska doba prebivalstva pa je bila 47 let. Gospodarstvo je bilo zaradi nerazvitosti

močno odvisno od klimatskih razmer, ki pa so za to območje precej surove, saj so

pogosti ekstremni klimatski pojavi, in sicer hude suše in poplave (UNHCR, 2003).

Klanska razdrobljenost družbe

Somalijska družba je patriarhalna z močno klansko razdeljenostjo, saj je sleherni

posameznik tudi pripadnik posamezne klanske družine. Klansko združevanje prinaša s

seboj določne prednosti, saj lahko svojim pripadnikom nudi fizično in socialno varnost

ter razpolaga z vzvodi, da na podlagi običajnega prava upravlja in rešuje konfliktne

položaje. Po drugi strani, kadar je posamezen klan notranje neenoten, do česar

običajno privedejo politične manipulacije, postane prgišče konfliktov. Primer

slednjega je vladavina Siada Barreja, ki je z izkoriščanjem klanske identitete vladala

po t. i. načelu "razdeli in vladaj". To naj bi bil tudi eden izmed vzrokov za razmah

destruktivne klanske delitve od leta 1990 pa naprej (UNHCR, 2003).

Koruptivna in represivna država

Država je bila pod Siada Barrejem zelo koruptivna, avtoritarna in klientelistična. Na

pozicije v državnem aparatu se je gledalo kot na nagrado, ki jo je potrebno osvojiti,

ne pa na kraj, kjer posameznik nosi določeno družbeno odgovornost. Politično energijo

se je usmerjalo predvsem k zavarovanju osvojenega "državnega kolača". Zunanja

pomoč, ki jo je država prejemala v času svetovne blokovske delitve enkrat od ene in

drugič od druge strani, je zgolj utrjevala koalicijo klanov, ki so si delili oblast. Preostalo

prebivalstvo pa je nezadovoljstvo pahnilo v oborožen upor, ki je na koncu zrušil režim.

Slaba izkušnja z Barrejevo vladavino se je med prebivalstvom izrazila v strahu in

nezaupanjem pri poskusih formiranja nove centralne oblasti (UNHCR, 2003).

Konec hladne vojne

Za časa hladne vojne je režim uspešno izrabljal blokovsko delitev sveta, na račun

katere je prejemal zunanjo pomoč, sprva od vzhodnega bloka (1970−1979), nato pa od

zahodnega (1980−1989). V 80-ih letih prejšnjega stoletja je delež pomoči predstavljal

kar 50 % bruto domačega proizvoda. Konec blokovske delitev je znatno zmanjšal

32

strateški pomen Somalije, zaradi česar so zahodni donatorji pričeli pomoč pogojevati

s političnimi odstopi. Genocidni odziv oblasti nad uporom v severozahodu v obdobju

1988−1990 je povsem ustavil pritok tuje pomoči. Glede na to, da je država praktično

živela od nje, je to pomenilo hud udarec za režim, ki je kmalu za tem izgubil nadzor

nad podeželjem, do januarja 1991 pa se je popolnoma sesul. Lahko bi rekli, da je bila

ustavitev tuje pomoči eden izmed ključnih dejavnikov, ki je povzročil propad države.

Somalija premore skromno davčno bazo, zato si tudi prihodnje oblasti ne bodo mogle

privoščiti razkošnega državnega aparata in bodo odvisne od tuje pomoči (UNHCR,

2003).

Pasivnost svetovne diplomacije

Dogodki v obdobju 1988−1990 so povsem jasno nakazovali, da država drvi v resno krizo.

Z močnimi in ustreznimi zunanjimi diplomatskimi prizadevanji bi se dalo preprečiti, da

država povsem propade in se spremeni v anarhično bojišče. Na žalost so ti napori

izostali, ker je bila pozornost sveta usmerjena v dogajanja okrog konca hladne vojne

in krize v Perzijskem zalivu (UNHCR, 2003).

5.2 Mirovna operacija UNOSOM I

Združeni narodi (ZN) so se na dogajanja v Somaliji odzvali precej pozno. Do prve

pobude po ukrepanju za povrnitev miru pride šele 27. decembra 1991, ko generalni

sekretar ZN o njej seznani predsednika Varnostnega sveta (VS ZN). VS NZ nato 23.

januarja 1992, tj. leto dni po strmoglavljenju režima, sprejme prvo resolucijo, št. 733,

s katero je uvedel embargo na oboroževanje sprtih strani in slednje pozval k

prenehanju sovražnosti in sklenitvi premirja (Združeni narodi, n. d. C).

Poleg sprtih somalijskih strani je bila v konflikt vključena tudi Etiopija, ki je zasedla

nekaj pomembnejših mest na jugu države in neposredno vojaško podpirala

rahanweynsko gibanje oz. Somalijsko demokratično gibanje (Somali Democratic

Movement, SDM) v Baidoaju, Somalijski nacionalni front (Somali National Front, SNF) v

regiji Gedo in frakcijo USC, ki jo je vodil Aidid v Mogadišu in regiji Hiran (Elmi in Barise,

2006).

Nedolgo po sprejetju resolucije so ZN 31. januarja 1992 povabili Ali Mahdija in Aidida,

da pošljeta svoje predstavnike na pogovore na sedež ZN, ki so potekali od 12. do 14.

februarja. Uspešnim pogovorom je sledila napotitev delegacije ZN, Afriške unije,

Arabske lige in Islamske konference v Mogadišu 29. februarja 1992. Delegacija je odšla

33

z nalogo, da skuša glavne sprte strani prepričati v premirje, kar ji je tudi uspelo po

štiridnevnih intenzivnih pogajanjih. Sprti strani sta nato 3. marca 1992 sklenili in

podpisali premirje. VS ZN je nato 17. marca 1992 sprejel resolucijo št. 746, s katero je

pozval sprte strani k spoštovanju sklenjenega premirja in predvidel napotitev tehnične

ekipe v Somalijo (Združeni narodi, n. d. C). Tehnična ekipa obišče Somalijo od 23.

marca do 1. aprila in izdela načrt visoko prioritetnih ukrepov za zagotovitev

humanitarne pomoči (Sanaullah, 2002). 24. aprila 1992 je sledila resolucija VS ZN št.

751, ki je pomenila začetek mednarodne mirovne operacije UNOSOM I, ki traja do

marca 2013. Resolucija je predvidela čimprejšnjo napotitev 50 mirovnikov v vlogi

opazovalcev premirja v Mogadišu ter nato še napotitev varnostnih sil. Prvi opazovalci

so prispeli v Mogadiš v začetku julija 1992 (Združeni narodi, n. d. C).

Med majem in julijem 1992 so se razmere v Somaliji občutno izboljšale. Ni bilo večjih

konfliktov ne v Mogadišu ne v večini drugih delov države (Sanaullah, 2002).

22. julija 1992 je generalni sekretar ZN seznanil VS ZN o zapletenih političnih in

varnostnih razmerah v Somaliji ter o resnih potrebah po humanitarni pomoči, obnovi

in izgradnji institucij. 27. julija 1992 VS ZN potrdi poročilo generalnega sekretarja ZN

z resolucijo št. 767, s katero pozove sprte strani, da ZN olajšajo napore pri

zagotavljanju nujne humanitarne pomoči prizadetemu prebivalstvu, poleg tega podpre

predlog generalnega sekretarja ZN o napotitvi nove ekipe tehničnega osebja. Slednja

je obiskala Somalijo med 6. in 15. avgustom 1992. Medtem je generalni sekretar ZN

12. avgusta 1992 obvestil VS ZN, da je bil z voditelji glavnih frakcij dosežen dogovor o

napotitvi 500 pripadnikov varnostnih sil ZN v Mogadiš. Osebje varnostih sil je prispeval

Pakistan, prva skupina pa je prišla v Mogadiš 14. septembra 1992. Pred tem je generalni

sekretar ZN 24. avgusta seznanil VS ZN z novim poročilom, v katerem je povzel, kateri

nujni koraki so bili storjeni in katere bi bilo potrebno še storiti, da se omili vseobsežna

lakota, ki je zajela prebivalstvo na območjih spopadov in suše. V poročilu je bilo tudi

omenjeno, da so bili ZN s partnerskimi organizacijami pripravljeni in sposobni ponuditi

obsežnejšo pomoč, kot so jo sicer, kar jim je preprečilo brezpravno stanje in slabe

varnostne razmere v državi. Namreč, močne oborožene tolpe so ropale dobrine iz

dostavnih in distribucijskih točk, prihajajočih in zasidranih ladij, letališč itn. VS ZN je

nato 28. avgusta 1992 sprejel novo resolucijo, št. 775, s katero je odobril povečanje

števila pripadnikov mirovnih enot v skladu s predlogom generalnega sekretarja ZN, ki

je priporočal, da se napoti dodatne štiri varnostne enote, vsaka s po 750 pripadniki.

Poleg navedenega povečanja mirovnikov je VS ZN 8. septembra odobril še načrt

generalnega sekretarja ZN o napotitvi treh logističnih enot, s čimer se je število

34

odobrenega logističnega osebja povzpelo na 719, število vseh mirovnikov skupaj pa na

4.219 pripadnikov. Misija tega števila v resnici ni nikoli dosegla, najvišja številka

prisotnega osebja je bila dosežena 28. februarja 1993 in je znašala 54 vojaških

opazovalcev ter 893 vojakov in logističnega osebja (Združeni narodi, n. d. C).

Omenjene odločitve o povečanju osebja ZN so bile sprejete brez predhodnega

posvetovanja s sprtimi stranmi, zaradi česar so jim te nasprotovale, prav tako so pod

vprašaj prišli predhodni dogovori. ZN so uspeli namestiti svoje sile le na območje

mogadiškega letališča (Berman in Sams, 2000). Pristnost na drugih območjih, kjer je

prebivalstvo najbolj potrebovalo ZN pri zavarovanju dostave pomoči, pa je izostala

zaradi nesodelovanja ali nasprotovanja frakcijskih oblasti. Razmere so se oktobra in

novembra 1992 tako poslabšale, da so mirovne enote postale tarče oboroženih

napadov. Preskrba s humanitarno pomočjo je bila ovirana z ropi in izsiljevanji. Po

nekaterih ocenah naj bi zaradi lakote dnevno umrlo okrog 3.000 ljudi (Združeni narodi,

n. d. C). Ocenjuje se tudi, da je bilo 80 % pomoči v hrani ukradene, oziroma da ni prišla

do tistih, ki jim je bila nujno potrebna. V zadnjem četrtletju 1992 so se sprte frakcij

pričele drobiti na čedalje manjše dele. To je dodatno otežilo dostavo pomoči, saj se

je bilo potrebno za vsako pošiljko pogajati z vsemi frakcijami, ki so nadzorovale

ozemlja, preko katerih je morala potovati pomoč. Novembra 1992 je opogumljeni

general Aidid zahteval umik mirovnih sil in napovedal sovražne namere v primeru

nadaljnjih krepitev mirovnikov (Terdman, 2008). 29. novembra 1992 je generalni

sekretar ZN predstavil VS ZN 5 možnih scenarijev za vzpostavitev pogojev za nemoteno

dostavo pomoči. Prvi je bil, da se nadaljujejo in okrepijo prizadevanja za napotitev

predvidnega števila mirovnih sil v skladu z obstoječim mandatom. Drugi je bil, da bi se

odstopilo od nudenja vojaške zaščite pri dostavi humanitarne pomoči, in da bi se

humanitarnim organizacijam prepustilo, da same skušajo z različnimi frakcijami in

klanskimi voditelji izpogajati najboljše pogoje za dostavo pomoči. Obe navedeni

možnosti je generalni sekretar ZN videl kot neprimerni za rešitev krize. Tretji

predstavljeni scenarij je bil, da mednarodne enote demonstrirajo silo v Mogadišu in s

tem zastrašijo tiste, ki so ovira pri dostavi pomoči. Četrti je bil, da bi se pooblastila

skupina držav članic, ki bi nase prevzela organizacijo in izvedbo obsežne operacije po

vsej državi. Pri tem je generalni sekretar ZN omenil ponudbo ZDA, da bi vodila takšno

operacijo. Peta možnost je bila podobna predhodni, kjer bi se izvedle obsežne

operacije na celotnem ozemlju Somalije, ki pa bi bile pod poveljstvom in nadzorom

ZN. Ne glede na to, kdo bi poveljeval v posameznih scenarijih, je generalni sekretar

ZN predlagal, da se aktivnosti natančno definira in časovno omeji z namenom, da se

35

mirovna operacijo zopet vrne k nalogam ohranjanja in postkonfliktne izgradnje miru

(Združeni narodi, n. d. C).

3. decembra 1992 je VS ZN sprejel resolucijo št. 794, s katero je odobril uporabo vseh

potrebnih sredstev za čimprejšnjo vzpostavitev varnega okolja za dostavo humanitarne

pomoči. Pri tem je pooblastil generalnega sekretarja ZN in udeležene države članice,

da uredijo vse potrebno za enotno poveljstvo in nadzor vojaških sil, ki bodo sodelovale

v operaciji (Združeni narodi, n. d. C). V tekstu resolucije ni bilo posebej omenjeno, da

bodo ZDA tiste, ki bodo prevzele odgovornost nad operacijo, temveč je bila omenjena

le besedna zveza "država članica" (Terdman, 2008). Z navedeno resolucijo je bil prvič

legaliziran in legitimiran humanitarni imperativ kot temeljni razlog za uporabo sile v

samostojni državi (Prebilič, 2005). Naslednjega dne po sprejetju resolucije je

predsednik ZDA, George Bush, seznanil ameriško javnost, da nameravajo ZDA poslati v

Somalijo 28.000 svojih pripadnikov, ki bodo na čelu večnacionalnih sil. Operacija je

dobila kodno ime Restore Hope (slo. Povrnitev upanja) (Baumann, Yates in Washington,

2011). Uradno ime operacije pa je bilo Unified Task Force (slo. Združena operacija) oz.

UNITAF in v njej je sodelovalo 24 držav. Z njeno odobritvijo je VS ZN ustavil nadaljnjo

krepitev misije UNOSOM in odločitev o njeni usodi prepustil generalnemu sekretarju

ZN (Terdman, 2008). UNITAF-ova glavna naloga je bila ustvariti varno okolje za nujno

humanitarno asistenco, nakar bi se vojaško poveljstvo zopet vrnilo pod ZN. Medtem je

UNOSOM misija ostala odgovorna za politični vidik mirovnega posredovanja. Prve enote

UNITAF-a so bile nameščene 9. decembra 1992 v Mogadišu. Hkrati so se nadaljevala

prizadevanja za ustavitev sovražnosti. V Adis Abebi je od 4. do 15. januarja 1993

potekal pripravljani sestanek na konferenco o narodni spravi, ki se ga je udeležilo 14

somalijskih političnih gibanj. Na sestanku so bili sklenjeni dogovori o premirju,

razoroževanju in izvedbi konference 15. marca 1993 (Združeni narodi, n. d. C).

Operacija UNITAF je potekala v južni polovici Somalije, ki je bila najbolj prizadeta s

humanitarno krizo. Ozemlje je bilo sprva razdeljeno na 8 sektorjev, kasneje na 9,

sektorji pa so bili poimenovani po večjih mestih. Posredovanje je bilo razdelano v 4

fazah. Prva faza je bila prihod v Mogadiš in vzpostavitev varnega območja, kjer se je

zavarovalo letališče, luko, humanitarne organizacije in njihove logistične baze za

razdeljevanje pomoči, kar je bilo doseženo 16. decembra 1992. Druga faza je bila

zavarovanje komunikacijskih pot do glavnih centrov za distribucijo pomoči v

posameznih sektorjih. Faza je bila uspešno zaključena 28. decembra 1992. Enote

UNITAF so se pri zaščiti humanitarne pomoči redno srečevale z napadi nenatančnih

ostrostrelcev, občasno pa so bile deležne tudi resnejših incidentov. Varnostno najbolj

36

problematičen del je bil jug države, sektor kraja Kismayo, kjer sta se spopadali frakciji

Saida Hersija "Morgana", zeta diktatorja Siada Barreja, in Omarja Jessa, zaveznika

Aidida. Tretja faza je predvidevala širitev operacij znotraj samih sektorjev in

stabiliziranje razmer s spodbujanjem sprtih strani k dialogu. Zadnja faza pa je

predvidevala vrnitev pristojnosti nad mirovno operacijo v roke mirovnih sil ZN, kar se

je zgodilo 4. maja 1993, ko je bila ustanovljena mirovna misija UNOSOM II. Operacija

UNTAF ni predvidela vsesplošnega razoroževanja frakcij, razen v selektivnih primerih,

v kolikor bi se izkazala potreba. Generalni sekretar ZN si je sicer v pogovorih s

predsednikom ZDA prizadeval, da bi enote UNITAF izvršile tudi razoroževanje frakcij,

s čimer bi se lahko zagotovilo dovolj varno okolje za delovanje mirovnih sil ZN, ko bi

ponovno prevzele naloge od UNITAF-a. Poveljstvo UNITAF-a pa je smatralo, da popolna

razorožitev ni realno izvedljiva in bi lahko imela nezaželene učinke na operacijo, poleg

tega pa ni bila predpogoj za zagotovitev varnega okolja za oskrbo prebivalstva s

humanitarno pomočjo. Vseeno pa si je UNITAF prizadeval k selektivnemu razoroževanju

ter nadzoru in zbiranju orožja. Pomemben korak v to smer je bil storjen 11. decembra

1992, ko se je posebni odposlanec predsednika ZDA srečal z obema glavnima

voditeljema oboroženih frakcij v Mogadišu, tj. Aididom in Al Mahdijem, kjer je od njiju

dobil zagotovilo, da se ti ne bodo upirali koalicijskim silam in da bodo umaknili težko

oborožitev na odmaknjene in nadzorovane lokacije. To je bilo prvo srečanje obeh

voditeljev sprtih strani od izbruha sovražnosti. Na srečanju sta v sedmih točkah dosegla

vrsto dogovorov za normalizacijo razmer. Ker se je predstavnik ZDA srečal zgolj z

navedenima dvema voditeljema sprtih strani, ne pa tudi z vsemi ostalimi, so nekateri

v Somaliji in izven nje to razumeli kot prikrito sporočilo ZDA, da navedeno dvojico

postavljajo politično višje kot ostale somalijske politične pretendente. UNITAF se je

hotel pri delu približati prebivalstvu, tudi z ustanovitvijo lokalnega radijskega kanala

in izdajanjem lokalnega časopisa, ki ju je koristil kot protiutež morebitni sovražni

lokalni propagandi. Prav tako je na območjih, kjer je prisostvoval, nekje bolj in drugje

manj uspešno, oživel policijske strukture v sodelovanju z upokojenim in izkušenim

policijskim kadrom še iz časa režima Siada Barreja. Sama ideja o oživitvi policijskih

struktur ni bila takoj sprejeta v političnih in vojaških krogih koalicijskih sil. Somalijska

policija je svojčas štela od 15.000 do 18.000 pripadnikov in je med prebivalstvom

veljala za pošteno ter nepristransko. Vzpostavitev policije je v marsičemu olajšala delo

enotam UNITAF-a, ki so morale pred tem izvrševati tudi določene policijske naloge. V

času poteka operacije UNITAF je prišlo do nekaj incidentov, ki so bili uperjeni zoper

njene sile, vendar se incidenti niso nikoli razvili v resnejše konflikte. Tako umirjen

37

položaj ni bil preveč všeč Aididu, ki je pričel izgubljati moči v podeželju zaradi krepitve

tradicionalnih lokalnih in regionalnih voditeljev (Baumann et al., 2011).

Generalni sekretar ZN je v poročilu 3. marca 1993 poudaril pozitivne učinke operacije

UNITAF, ki so doprinesli k učinkovitejši dostavi humanitarne pomoči in boljšim

varnostnim razmeram, vendar pa je tudi izpostavil, da operacija še ni uspela zagotoviti

varnega okolja, da se nasilni incidenti nadaljujejo, in da v državi še vedno ni učinkovito

delujoče oblasti, policije in nacionalnih oboroženih sil, ter da je še vedno prisotna

visoka varnostna ogroženost osebja ZN, UNITAF-a in ostalih sodelujočih organizacij v

nekaterih delih Mogadiša in Somalije. Poleg tega je izpostavil, da UNITAF in UNOSOM

nista prisotna na severozahodu in severovzhodu države kot tudi ob kenijsko-somalijski

meji, kjer so še naprej vladale zelo zaskrbljujoče razmere. Generalni sekretar ZN je v

poročilu ocenil, da bi misija UNOSOM II potrebovala za izvršitev nalog približno 30.800

vojakov, logističnega osebja in civilnih delavcev. Za datum prenosa administrativnih

pristnosti je predlagal 1. maj, za vojaških pa 4. maj 1993. Misija UNOSOM II bi s tem

nadaljevala delo, ki ga je pričel UNITAF, tj. obnova miru, stabilnosti, reda in prava, kar

bi se skušalo doseči z razorožitvijo in spravo sprtih strani. VS ZN je sledil priporočilom

generalnega sekretarja ZN in 26. marca 1993 sprejel resolucijo št. 814, ki je razširila

obseg in mandat misije UNOSOM do 31. oktobra 1993, oz. je resolucija pomenila

ustanovitev misije UNOSOM II. Naslednjega dne, po skoraj dveh tednih intenzivnih

pogajanj, je 15 somalijskih političnih gibanj podpisalo v Adis Abebi sporazum, ki je

obsegal štiri dele, in sicer o razorožitvi in varnosti, o rehabilitaciji in obnovi, o obnovi

imetja in reševanju sporov ter o mehanizmih tranzicije. V sporazumu o razorožitvi in

varnosti je bila ponovno potrjena zaveza k spoštovanju januarskega premirja iz Adis

Abebe, ob njej pa so se zavezali še k predaji vsega orožja in streliva enotam UNITAF in

UNOSOM II (Združeni narodi, n. d. D).

5.3 Mirovna operacija UNOSOM II

Mirovna operacija UNOSOM II je bila odobrena 26. marca 1993 z resolucijo št. 814, ki

je predvidela trajanje operacije do 31. oktobra 1993. Z izvajanjem operacije pa se je

pričelo 4. maja 1993, ko se je zaključila operacija UNITAF (Združeni narodi, n. d. D).

Zaključek operacije UNITAF ni hkrati pomenil popolnega umika vseh njenih enot iz

Somalije. Tako se je npr. operaciji UNOSOM II iz UNITAF-a pridružilo 4.200 pripadnikov

oboroženih sil ZDA, ki so bili zadolženi za nudenje logistične in komunikacijske

38

podpore, ter 1.300 vojakov, ki so bili predvideni kot sile za hitro posredovanje

(Baumann et al., 2011). Operacija UNOSOM II je štela 28.000 pripadnikov vojaškega in

civilnega policijskega osebja iz 34 držav (Združeni narodi, n. d. D). Kmalu po nastopu

operacije UNOSOM II je postalo jasno, da Aididova frakcija ne bo sodelovala pri

uresničevanju sklenjenega dogovora v Adis Abebi. Poskusi, da se pristopi k

razoroževanju, so privedli do povečanja napetosti in 5. junija 1993 tudi do nasilja. V

nizu oboroženih napadov na enote mirovnih sil po celotnem južnem Mogadišu s strani

milic Aididove frakcije je smrtno stradalo 25 pakistanskih vojakov, 54 jih je bilo

ranjenih in 10 jih je bilo pogrešanih. Trupla vojakov so bila pohabljena in podvržena

različnim oblikam ponižujočega ravnanja. 8. junija 1993 je 11 somalijskih političnih

strank obsodilo napad na mirovne sile in izrazilo podporo resoluciji VS ZN št. 837, ki je

bila sprejeta 2 dni prej in s katero je mednarodna skupnost ostro obsodila napad,

zahtevala preiskavo incidenta ter potrdila resolucijo št. 814, ki je mirovnim silam

dovoljevala uporabo vseh nujno potrebnih ukrepov zoper odgovorne za oboroženi

napad. 12 junija 1993 so sile ZN pričele z zračno in kopensko operacijo v južnem

Mogadišu, da onemogočijo in uničijo oborožitev in opremo milic v skladiščih in prikritih

vojaških objektih ter prekinejo nadzor Aididove frakcije nad delovanjem Radia

Mogadiš. 17. junija so mirovne sile pozvale Aidida, da se mirno preda in svoje može

pozove k predaji orožja. Izsledki preiskave napada na pakistanske mirovnike so namreč

kazali na vpletenost njegove frakcije (Združeni narodi, n. d. D). Istega dne so mirovne

enote skušale vpasti v njegovo poveljstvo in stanovanjske objekte dveh njegovih

poročnikov, vendar akcija ni bila izpeljana do konca zaradi oboroženega odpora

njegovih privržencev v bližini poveljstva. Pakistanske enote, ki so bile zadolžene za

čiščenje terena, so ocenile, da v nastalih razmerah niso imele dovolj ljudstva za

uspešno realizacijo akcije. Kljub prekinitvi akcije je bilo v njej aretiranih več kot 100

oseb in zaseženih več kot 2.000 granat, 50 raket in nekaj streliva. Akcija je tudi terjala

smrtne žrtve, in sicer 4 v vrstah maroških mirovnikov in vsaj 150 med lokalnim

prebivalstvom. V nasprotju z jugom je posredovanje naletelo na pozitiven odziv

prebivalstva severnega dela Mogadiša, ki je množično protestiralo v znak podpore

mirovnim silam. Čeprav se je protesta udeležilo okrog 30.000 prebivalcev, je v medijih

ostal skoraj neopažen. Razsežnost spopada je v nekaterih nacionalnih kontingentih

sprožila vprašanje o sodelovanju v prihodnjih akcijah. Francozi so se odločili, da ne

bodo več zapuščali svojega sektorja odgovornosti, ki je bil na območju Baidoaja,

Italijani, Maročani in Pakistanci pa so ocenili, da prihodnje misije v Adidiovi enklavi

prestavljajo preveliko nevarnost. Američani so se prav tako strinjali, da se je potrebno

izogniti nadaljnjim operacijam na tem območju. Ta stališča so odložila morebitno

39

odločnejše soočenje z Aididom v skorajšnjem času, kar mu je dalo čas za povrnitev

moči in najbrž tudi vplivalo na njegova nadaljnja ravnanja. ZN so medtem razpisali

nagrado za njegovo prijetje v višini 25.000 USD. Druga težava, s katero so se srečale

mirovne enote po izvedbi akcije, je bilo vprašanje, kako ravnati s številnimi

pridržanimi osebami, za kar misija ni bila logistično pripravljena. Nejasna naj bi bila

tudi pravna podlaga njihovega pridržanja. Pridržane so namestili v hitro pripravljen

kamp, po obisku predstavnikov Rdečega križa in po posvetovanju s pravniki ZN pa so

se odločili, da jih vse izpustijo. Aididovi privrženci pričnejo do 22. junijem 1993

ponovno vznemirjati mirovne enote, in sicer s streljanjem v nočnem času iz lahkega

orožja in ročnih raketometov v bližini baz, s premeščanjem barikad in min na

prometnicah po mestu ter nenazadnje do neposrednih napadov na njih sredi belega

dne. Čedalje slabše varnostne razmere dodatno omajajo odločnost in usklajenost

delovanja mirovnih sil. V varnostni oceni mirovnih enot iz 9. julija 1993 je bilo

navedeno, da prebivalstvo Mogadiša izgublja zaupanje v sposobnost mirovnih enot, da

jih zavaruje, da se sovražne enote prosto gibajo po mestu, da manjše skupine

oboroženih milic lahko postavljajo zasede izoliranim mirovnim enotam, da milice za

približevanje mirovnim enotam izkoriščajo otroke, ter da se za napade na mirovne sile

uporablja gverilski način bojevanja (Baumann et al., 2011).

Da bi sile UNOSOM II povrnile taktično pobudo, so potrebovale večji uspeh, do katerega

je prišlo 12. julija 1993 z nenadnim in natančnim napadom na t. i. Abdijevo hišo, ki je

bila ključen poveljniški in nadzorni center Aididiovih privržencev. Obveščevalni

podatki, do katerih so prišle mirovne sile, so nakazovali, da je Aidid pričel izgubljati

podporo v lastnem klanu od sredine junija, zaradi mnenja, da izgublja v boju z

mednarodnimi silami. Negativni trend naj bi zopet obrnil v nasprotno smer po napadu

na italijanske mirovnike 2. julija, kjer so ti utrpeli 3 smrtne žrtve in več ranjenih.

Napad na Abdijevo hišo je bil izvršen s helikopterji in letečo topnjačo AC-130. V njem

je bilo ubitih nekaj največjih Aididovih financerjev in vojaških strategov, med njimi

tudi načrtovalcev zasede za pakistanske vojake 5. junija (Center of Military History,

United States Army, 2003). Ameriški vojaki, ki so vstopili v napaden objekt, so v njem

našli 17 mrtvih in 10 ranjenih oseb. Po ocenah Rdečega križa pa je akcija terjala 54

mrtvih in 161 ranjenih. Medtem je Aididova frakcija USC/SNA (Somali National Alliance)

trdila, da je v napadu umrlo 73 Somalcev, med njimi veliko otrok in žensk, pri čemer

so posnetke trupel prikazali javnosti. Pripadniki mirovnih sil so na te obtožbe

odgovorili, da izložena trupla niso povezana z napadom, in da med mrtvimi, ki jih je

bilo med 20 in 25, ni bilo otrok in žensk. Eden od preživelih napada je bil Mohamed

40

Hassan Farah, pripadnik istega klana kot Aidid, ki je pričeval, da je v napadeni hiši

potekalo srečanje, na katerem se je razpravljalo o najnovejši ponudbi ZN za politično

rešitev medklanskega konflikta, in da je napad zgolj zedinil klan v uporu proti tujim

vsiljivcem (Baumann et al., 2011). Podobno je o naravi sestanka zatrdil Adbi Queybdid,

lastnik napadenega objekta, ki je bil Aididov politični svetovalec in notranji minister.

Tudi druge priče so trdile, da je bil namen sestanka, da se skuša Aidida prepričati v

privolitev zahtev ZN in ZDA. Sestanka naj bi se udeležili intelektualci in strešine klana

Habr Gidir, incident pa naj bi pomenil prelomnico, saj je, po besedah nekdanjega

ameriškega ambasadorja v Somaliji, Roberta Oakleyja, za Somalce značilno, da so se v

znak maščevanja pripravljeni boriti do zadnjega moža (Keane, 2003). Do dogodka so

bili kritični tudi ameriški mediji. Akcija ni prinesla željenih učinkov, saj so se napadi

na mirovne sile nadaljevali, zaradi česar so ZDA konec avgusta 1993 poslale v misijo

pripadnike elitnih ameriških enot z imenom "Task Force Ranger" (TFR). TFR enote

pridejo v misijo z nalogo, da zlomijo Aididovo poveljniško strukturo in po možnosti

ujamejo tudi njega samega. Kmalu se je izkazalo, da bodo Aidida težko izsledili, zato

se usmerijo v iskanje njegovih vodilnih ljudi (Baumann et al., 2011). Z operacijami se

je začelo kmalu po prihodu enote, do prve odmevnejše pa je prišlo 21. septembra, ko

je bil prijet Osman Atto, Aididov pomočnik in financer. Operacija je potekala brez

zapletov in žrtev na strani mirovnih enot, vendar se je prvič zgodilo, da se je na

helikopterje mirovnih sil streljalo iz ročnih raketometov. Nova operacija je sledila 3.

oktobra 1993 okrog 15.30 ure. Sprožila jo je informacija, da se dva ključna Adidiova

poveljnika nahajata v bližini hotela Olympic (Center of Military History, United States

Army, 2003). Vpadno skupino je sestavljalo 160 mož, 19 zračnih plovil in 12 vozil

(Terdman, 2008). Operacija se je začela obetavno, vpadna skupina je kmalu po

izkrcanju na kraju aretirala 24 oseb, med njimi tudi omenjeni ključni osebi. Ravno, ko

se je vpadna skupina pripravljala na evakuacijo s konvojem vojaških vozil, ki je prišel

po njih, so Aididovi privrženci v neposredni bližini sestrelili helikopter ameriške vojske

UH-60 Črni jastreb (Black Hawk) z ročnim raketometom. Dogodek je povsem spremenil

tok operacije. Del vpadne skupine se je takoj peš usmeril v reševanje helikopterske

posadke. Na poti do lokacije jih je dočakal silovit napad iz okoliških stavb, vendar je

kljub temu ob ognjeni podpori helikopterjev in z izkrcanimi dodatnimi okrepitvami

uspel vzpostaviti obrambno cono okrog sestreljenega helikopterja. Kmalu za tem,

približno miljo južneje od kraja sestrelitve, je bil sestreljen še drugi helikopter UH-60

Črni jastreb. Napadalci so posadko hitro obkrožili in usmrtili vse razen enega pilota, ki

ga zajamejo. Medtem se je konvoj z aretiranimi osebami skušal prebiti do kraja

sestrelitve prvega helikopterja, a je na poti zašel, zaradi česar se je poveljujoči

41

odločil, da se napotijo proti letališču. Od tam pa je takrat krenil drugi konvoj TFR enot,

ki je nameraval priskočiti v pomoč drugi posadki helikopterja. Oba konvoja sta se na

poti srečala in zaradi številnih ranjenih v prvem konvoju sta se oba napotila na

letališče. Do kraja druge sestrelitve se je medtem skušal prebiti tudi del enot UNOSOM

II za hitro posredovanje, sestavljen iz ameriške vojske, ki pa je pod napadi Aididovih

privržencev obtičal na poti. Slednje jih je prisililo, da so se vrnili na letališče, da bi se

okrepili in ponovno organizirali. Zaradi nastalih razmer so sile UNOSOM II aktivirale

pakistanski tankovski vod in dve malezijski mehanizirani enoti. Te enote so bile takrat

edine oklepne enote v Mogadišu. Sama priprava reševalne akcije je vzela nekaj ur časa,

saj je bilo potrebno zbrati enote različnih držav in načrtovati ter uskladiti njihovo

delovanje. Medtem so obkroženim RTF enotam na kraju prve sestrelitve neprestano

nudili zračno oskrbo in zaščito. Reševalni konvoji so dosegli in zavarovali oba kraja

sestrelitve okrog 2.30 ure, evakuacija z območja pa se je zaključila okrog 6.30 ure (4.

oktobra). Končni izhod operacije je bil 18 mrtvih in 84 ranjenih ameriških vojakov ter

1 zajet pilot, 1 mrtev in 10 ranjenjih malezijskih vojakov, 2 ranjena pakistanska vojaka,

okrog 300 do 500 mrtvih in 700 ranjenih Somalcev ter 22 aretiranih oseb (Center of

Military History, United States Army, 2003). Za zajetega ameriškega pilota so ZDA

zahtevale njegovo brezpogojno izpustitev skupaj z nigerijskim mirovnikom, ki je bil

zadrževan že več kot mesec dni. Do izpustitve je prišlo 14. oktobra 1993, k njej pa so

najbrž prispevala politična pogajanja v navezi s prihodom oklepnih in drugih okrepitev

ameriške vojske v Somalijo. Sam incident, ki je v ameriški in svetovni javnosti znak kot

"Black Hawk Down," je imel negativne posledice za nadaljnji potek mirovne misije.

Incident je močno pretresel ameriško javnost, ki je na televizijskih zaslonih gledala

proslavljajoče Somalce, kako po ulicah vlačijo trupla ameriških vojakov. O ostalih

žrtvah se v medijih ni kaj dosti razpravljalo. Po dogodku so ameriški politični in vojaški

krogi razmišljali, da bi se stvari mogoče drugače odvile, če v juliju ne bi zavrnili

zahteve generalmajorja Montgomery po okrepitvah z oklepnimi enotami, in če bi med

operacijo dovolili uporabo leteče topnjače AC-130. Navedene vojaške tehnike se ni

odobrilo zaradi mnenja, da ta ne sodi k mirovnim operacijam, in da je njen potencial

za povzročitev kolateralne škode prevelik. Določeno težavo so videli tudi v kompleksni

poveljniški strukturi misije UNOSOM II in neobstoju enotnega ameriškega poveljstva

nad različnimi ameriškimi enotami, ki so sodelovale v misiji. Pretresenost ameriške

javnosti je rezultirala pritisk na ameriško politiko, ki je 7. oktobra naznanila, da se

bodo ameriške enote povlekle iz Somalije do 31. marca 1994 (Baumann et al., 2011).

Belgija, Francija in Švedska so svoj umik napovedale že nekoliko prej (Združeni narodi,

n. d. D). V začetku novembra 1993 je Aidid oznanil, da njegove sile ne bodo več

42

napadale ameriških enot, razen v primeru, da bi bili v to prisiljeni. To naj bi domnevno

storil zaradi spremembe v ameriški politiki, dejansko pa naj bi po oktobrskem incidentu

potreboval premirje zaradi oslabljene vojaške moči in politične pozicije v USC/SNA

(Center of Military History, United States Army, 2003).

Nastale razmere so tudi ZN postavile pred 3 možne scenarije, kako nadaljevati z

operacijo UNOSOM II. Prvi je predvideval, da bo mandat operacije v osnovi ostal

nespremenjen, pri čemer mirovne enote ne bi posegale po prisilnih metodah za

razorožitev sprtih strani, temveč bi to skušale doseči po mirni poti z medsebojnem

sodelovanjem. V kolikor do slednjega ne bi prišlo, bi misija še vedno obdržala

sposobnost prisilnega razoroževanja in reagiranja na napade na njene pripadnike. To

bi tudi zahtevalo dodatno krepitev mirovnih sil. Drugi scenarij je predvideval, da se

enote UNOSOM II sploh ne bodo posluževale sile, razen v samoobrambi, celotno

sodelovanje pa bi slonelo le na sodelovanju s sprtimi stranmi. Pri tem bi misija

nadaljevala z zagotavljanjem varnega in neoviranega pretoka humanitarne pomoči. Za

ta scenarij bi zadostovalo okrog 16.000 vojaškega in 2.500 logističnega osebja. Tretji

scenarij je predvideval, da se mandat skrči na varovanje pomembnejših letališč in

pristanišč ter vzdrževanje odprtih dostavnih poti za humanitarne potrebe. Ta opcija bi

terjala okrog 5.000 ljudi. VS ZN je sprejel 16. novembra 1993 resolucijo št. 885, s

katero je naložil posebni komisiji preiskavo oboroženih napadov na mirovne sile in

suspendiral nadaljnje izvajanje aretacij osumljenih, med njimi tudi Aidida. Konec

novembra so ZN izpustili vse aretirane osebe, razen osmih, ki pa so bili izpuščeni šele

17. januarja 1994, po prejemu poročila neodvisnega pravnika in nekdanjega vodje

zimbabvejskega pravosodja, ki je bil zaprošen za proučitev primera. Izpustitev je

sovpadala z mirovno konferenco, ki je potekala od 13. do 16. januarja 1994, na kateri

sta klana Habr Gedir in Abgal sklenila premirje. O nadaljevalni usodi misije je VS ZN

najprej odločal 18. novembra 1993. Takrat je sprejel resolucijo št. 886, s katero se je

zavezal, da bo do 1. februarja 1994 temeljito pregledal mandat misije, ob tem pa je

od generalnega sekretarja ZN zahteval poročilo do 15. januarja 1994 o napredku pri

narodni spravi somalijskega ljudstva in posodobitev načrta nadaljnje humanitarne,

politične in varnostne strategije misije UNOSOM II. Generalni sekretar ZN je zahtevano

poročilo predložil 6. januarja 1994. V njem sta bili izpostavljeni dve ključni oviri na

politični ravni. Prva je bila globoka razdeljenost med dvema glavnima frakcijskim

zavezništvoma, tj. med t. i. Skupino 12 (12 političnih skupin), ki je podpirala Ali

Mahdija, in USC/SNA, ki jo je vodil Aidid. Druga je bila, da je USC/SNA neprestano

zavračal politične pobude, ki so prihajale od mirovne misije. USC/SNA zavezništvo je

43

želelo revizijo dogovora iz Adis Abebe in izključitev ZN iz medsebojnih pogajanj, ter

da bi se namesto ZN v pogajanja vključile regionalne sile. Skupina 12 pa je želela, da

ZN oziroma UNOSOM II ostane v Somaliji in igra ključno vlogo v političnem procesu. VS

ZN je 4. februarja 1994 sprejel novo resolucijo, št. 897. Z njo je odobril priporočila SG

ZN o nadaljevanju mandata UNOSOM II, v katerem bodo ZN pomagali konfliktnim

somalijskim stranem pri uresničitvi dogovora iz marca 1993 v Adis Abebi, in sicer zlasti

pri skupnih prizadevanjih za razorožitev in vzpostavitev premirja, pri zaščiti glavnih

pristanišč, letališč in vitalne infrastrukture, pri zagotavljanju humanitarne pomoči

vsem, ki jo v državi potrebujejo, pri reorganizaciji somalijske policije in pravosodnega

sistema, pri vračanju in preseljevanju beguncev in razseljenih oseb ter v političnem

procesu. Prav tako bo misija nadaljevala s ščitenjem osebja, naprav in opreme ZN in

njenih agencij ter nudila nevladnim organizacijam pomoč pri obnovi in humanitarnem

delu. Določeno je bilo tudi, da se osebje misije UNOSOM II postopoma zmanjša na

številko 22.000. Sprte strani so bile zopet vnovič pozvane, da sodelujejo z misijo in

spoštujejo dogovor o premirju in dane zaveze. 17. marca 1994 se v Nairobiju prvič

sestaneta Ali Mehdi in Aidid po decembru 1992. Sestanek je dogovoril posebni

odposlanec generalnega sekretarja ZN zaradi razmer v Kismayu, kjer so ponovno

izbruhnili medklanski spopadi v mesecu februarju. 24. marca sta oba vodilna po nizu

intenzivnih posvetovanj podpisala izjavo o narodni spravi. Zavezala sta se k mirnemu

reševanju sporov, prostovoljni razorožitvi in spoštovanju premirja ter se dogovorila za

sklic konference o narodni spravi 15. maja 1994, kjer se bo izvolilo predsednika in

podpredsednika ter imenovalo predsednika vlade. Pred izvedbo konference bi se morali

sprti stani sestati na pripravljalnem sestanku 15. aprila 1994 v Mogadišu, vendar je bil

sestanek večkrat odložen zaradi vrste konfliktov, ki so bili v teku, in nesoglasij, ki so

se nanašali na samo izvedbo konference. Sprti stani z območja Kismaya pa sta se 27.

marca 1994 tudi dogovorili za premirje in organizacijo pomiritvene konference, ki naj

bi potekala 8. aprila 1994. Do nje dejansko pride šele 24. maja 1994, nakar vodilna

obeh strani, Morgan (SPM) in Atto (SNA), 19. junija 1994 podpreta izvajanje sporazuma

s podpisom skupne izjave (Združeni narodi, n. d. D). Francija in Belgija sta svoje sile

povlekli iz misije decembra 1993, v marcu 1994 pa so jim sledile še ZDA, Italija,

Nemčija in Južna Koreja (Center of Military History, United States Army, 2003). Zadnje

enote ZDA so zapustile Somalijo 25. marca 1994, že nekaj dni kasneje, 3. aprila 1994,

pa so oborožene skupine pred očmi egiptovskih stražarjev povsem izropale skladišča

pomoči na območju nove mogadiške luke. Aidid se je 7. aprila 1994 udeležil panafriške

konference v Ugandi, kjer je od ZN zahteval odškodnino za 13.000 ubitih Somalcev

tekom mirovne misije. Do novih žrtev je med mirovnimi enotami prišlo 16. maja 1994,

44

ko je nastradalo 5 nepalskih vojakov ob posredovanju v medklanskem spopadu v

Mogadišu. V dogodku je bil en ranjeni vojak ugrabljen iz bližnje bolnice, a kasneje je

bil izpuščen (Wheeler in Roberts, 2002). 24. maja 1994 je generalni sekretar ZN

ponovno poročal VS ZN in podal negativno oceno za politične in varnostne razmere v

državi. VS ZN je nato 31. maja 1994 podaljšal mandat misije do 30. septembra 1994 z

resolucijo št. 923 (Združeni narodi, n. d. D). Aididove sile so 20. junija 1994 vkorakale

v obalno mesto Marka, južno od Mogadiša, in mesto Beledweyne, severno od Mogadiša

ob Etiopski meji. ZDA so čez nekaj dni, 29. junija 1994, ukazale umik svojih diplomatov

in njihovega pomožnega osebja iz Somalije, kar bi bilo zaključeno do 1. septembra

(Wheeler in Roberts, 2002). 17. avgusta 1994 je generalni sekretar ZN z novim

poročilom izpostavil, da konflikt klanov Habr Gedir, Abgal, Hawadle in Murosade

znotraj klanske družine Hawiye, ki traja od leta 1991, predstavlja glavno oviro za

narodno spravo, in da napredek ni mogoč, dokler se bo našlo rešitve spora. VS ZN je

30. septembra 1994 sprejel resolucijo št. 946 in z njo podaljšal mandat misije le do

31. oktobra 1994. Generalni sekretar ZN je 14. oktobra 1994 ponovno posredoval

poročilo VS ZN o razmerah v Somaliji. V njem je VS ZN obvestil, da proces narodne

sprave ni uspel slediti napredku, ki je bil dosežen na humanitarnem področju, in da

somalijski voditelji niso uspeli izpolniti zavez iz sklenjenih sporazumov v preteklosti.

Posledično temu se možnost dogovora vse bolj oddaljuje, medtem pa se breme in

stroški misije povečujejo in jih je vse težje upravičevati. Generalni sekretar ZN je

izrazil še mnenje, da le Somalci sami lahko vzpostavijo vzdržljiv in sprejemljiv mir,

mednarodna skupnost pa pri tem lahko zgolj pomaga. Odhod misije ne bi pomenil, da

ZN povsem umikajo roke od Somalije. Humanitarne organizacije bi nadaljevale svoje

delo, vendar le v varnem okolju, zato bi za varnost njenega mednarodnega in lokalnega

osebja nosili odgovornost somalijski voditelji. VS ZN je 4. novembra 1994 sprejel še

zadnjo resolucijo o delu misije UNOSOM II. Z njo je bil njen mandat podaljšan do 31.

marca 1995, kar je bil obenem tudi datum njenega zaključka. Vsled te odločitve VS ZN

sta sprti strani zopet pričeli sodelovati in se 19. februarja 1995 sestali ter 2 dni kasneje

podpisali še en mirovni sporazum. Tokrat sta se dogovorili, da bosta spor o predsedniški

poziciji rešili z demokratičnimi volitvami, in da bosta ostala nesoglasja reševali z

dialogom. Hkrati sta se zavezali, da bosta prebivalce Mogadiša pozvali k prenehanju

odkritega nošenja orožja, umiku cestnih zapor in odprtju glavnih trgov. 8. marca 1995

sta se še sporazumeli o varnostnih temah. Ustanovili sta skupen varnostni odbor, ki bi

poskrbel za zagotovitev varnosti na letališčih in v pristaniščih, in skupne milice s

posebnimi oznakami, ki bi skrbele za varnost zunanjih meja države in poti, ki vodijo

45

do luk. Zadnji pripadniki misije UNOSOM II so zapustilo Somalijo 2. marca 1995

(Združeni narodi, n. d. D).

5.4 Razvoj konflikta po letu 1995

Po odhodu mirovne misije UNOSOM II iz Somalije se je na jugu države nadaljevala vojna

za prevlado. General Aidid je kmalu umrl v bojih za Mogadiš, vendar to ni spremenilo

razmer na bolje, saj ga nadomesti njegov sin Hussein Aidid, ki je z enako zavzetostjo

nadaljeval očetovo pot. Leta 1997 so se vojaški voditelji srečali v Kairu z namenom,

da ustanovijo prehodno vlado, ki bi skušala umiriti razmere, vendar do srečanja ne

pride. Leta 1998 se je severovzhodni del države odločil za podobno pot kot

severozahodni, ki je leta 1991 razglasil državo Somaliland in razglasi avtonomijo

Puntland (Sršen, 2009). V obdobju 1998−2000 je med Etiopijo in Eritrejo potekala vojna

za mejo, vzporedni spopad sta državi vodili tudi na tleh Somalije s podpiranjem

različnih sprtih strani (Terdman, 2008). Do vnovičnega poskusa normaliziranja razmer

je prišlo leta 2000 v Džibutiju, kjer je potekala mirovna konferenca, ki so se je udeležili

številni mednarodni in somalijski predstavniki. Na njej niso sodelovali predstavniki

Somalilanda in Puntlanda, ki so si želeli neodvisnost in zavračali centralno oblast v

Mogadišu, in nekateri pomembni gospodarji vojne, med njimi je bil tudi Hussein Aidid.

Na konferenci je bila sprejeta tranzicijska ustanovna listina, ki naj bi vzpostavila

politični red iz leta 1960 in prehodno vlado s triletnim mandatom. Izvoljen je bil tudi

predsednik republike. Vlada ni uživala velikega zaupanja med Somalci, saj ni imela

podpore v dobršnem delu države, zaradi česar sta bili vprašljivi njuna legitimnost in

reprezentativnost. Poleg tega sploh ni delovala na območju Somalije, ampak v

izgnanstvu oziroma v Keniji. Nova vlada s petletnim mandatom je bila sestavljena

avgusta 2004. Tudi ta v začetku ni delovala na ozemlju Somalije, nakar se je po enem

letu preselila v mesto Baidoa, na jugozahodu Somalije. Tudi tej vladi, kot predhodnim,

ni uspelo normalizirati stanja v državi. Razmere so maja 2006 izkoristili pripadniki

Zveze islamskih sodišč (Islamic Courts Union), ki so po zmagi nad lokalnimi gospodarji

vojne zavzeli Mogadiš in preostali južni del države. Uspe jim tudi ustaviti nasilje,

vendar ne za dolgo, saj so jih okoliške države in mednarodna skupnost videli kot

grožnjo, zaradi povezav s teroristično organizacijo Al Kaida. Decembra 2006 so enote

začasne vlade ob znatni podpori Etiopije pregnale pripadnike Zveze islamskih sodišč iz

Mogadiša, kamor se je nato namestila začasna vlada (Sršen, 2009). Afriška unija se je

v reševanje krize vključila z ustanovitvijo misije AMISOM v januarju 2007. Njen mandat

je tudi odobril še VS ZN v februarju 2007 (Terdman, 2008). Enote misije AMISOM so

46

prispele v Somalijo marca 2007. Medtem so vse večji problem postajali somalijski

morski pirati, zaradi česar so VS ZN v maju 2008 dovolil drugim državam, da pošljejo v

somalijske teritorialne vode svoje vojaško ladjevje. V letih 2009 in 2010 je radikalno

gibanje Al-Shabab, ki je bilo nekoč del Zveze islamskih sodišč, okrepilo napade v

južnem delu države in razširilo svoje ozemlje ter oblegalo Mogadiš. Leta 2010 so postali

piratski napadi na ladje najštevilčnejši v obdobju zadnjih 7 let, gibanje Al-Shabab pa

je razglasilo zavezništvo s teroristično organizacijo Al-Kaida. V letih 2010−2012 je

Somalijo zopet prizadela suša, ki je terjala skoraj 260.000 življenj. Julija 2011 se je iz

Mogadiša umaknil Al-Shabab, oktobra pa so v državo vstopile kenijske čete, ki

napadejo Al-Shabab zaradi ugrabitev tujcev na njenem ozemlju. Leta 2012 združenim

silam Afriške unije, Kenije in začasne somalijske vlade uspe potisniti Al-Shabab iz mest

Baidoa, Afgoye in Kismayo. Istega leta je Somalija dobila svoj prvi parlament po več

kot dveh desetletjih, organizirane so bile tudi prve predsedniške volitve po letu 1967.

Leta 2013 so ZDA prvič priznale somalijsko vlado po letu 1991, nadaljuje se tudi boj z

gibanjem Al-Shabab, ki traja vse do danes. Od leta 2013 naprej je Al-Shabab izvršila

nekaj terorističnih napadov tudi v sosednjih državah, največ v Keniji. V boj zoper

gibanje so se vključile tudi ZDA, ki jim je uspelo usmrtiti njenega voditelja v septembru

2014 z napadom iz brezpilotnega letalnika (BBC, n. d.). Misija AMISOM še danes deluje

v Somaliji, VS ZN je njen mandat nazadnje podaljšal do 31. maja 2017 (Združeni narodi,

2016).

6 Zaključek

6.1 Verifikacija tez

V uvodu dela smo postavili 4 teze, ki jih bomo v nadaljevanju verificirali.

Teza 1: Mirovne enote v Somaliji so delovale v okolju, ki so ga slabo poznale, tako v

smislu lokalne kulture kot odnosov med sprtimi stranmi.

Da so mirovne enote slabo poznale okolje, v katerega so prišle (prva teza), je slikovito

ponazoril ameriški generalmajor Steve Arnold, poveljnik 10. gorske divizije in pripadnik

misije UNITAF, z besedami: "Strateška raven obveščevalnih priprav na bojišče ni bila

posebno dobra. Nismo vedeli veliko o Mogadišu. Nismo vedeli veliko o Somaliji. Nismo

vedeli veliko o klanih, in nismo vedeli prekleto veliko o osebnostih, čeprav smo imeli

47

nekaj informacij o klanih/frakcijah." Brigadni general Anthony Zinni pa je pridodal:

"Nisem razlikoval Somalcev (Somalis) od salam (salamis)" (Baumann et al., 2011).

Ahmed in Green (1999) navajata, da je UNOSOM odgovoril na politična in civilna

vprašanja, preden je imel pravo razumevanje civilne, politične in gospodarske

stvarnost. Agencijam ZN in mednarodnim nevladnim organizacijam, ki so pomagale

prebivalstvu, očitata, da se v svojih aktivnostih niso oprle ali so se premalo oprle na

lokalne akterje. Kot pomembne lokalne akterje, ki v somalijski družbi predstavljajo

izvor legitimnosti in imajo sposobnost družbene mobilizacije, omenjata lokalna

omrežja, mošejske skupnosti in klanske starešine. Za slednje še navajata, da bi z

njihovo krepitvijo mednarodna skupnost dejansko krepila gospodarje miru.

Tudi Baumann z ostalimi avtorji (2011) poudarja vlogo starešin, ko omenja, da Aididu

niso ustrezale mirne razmere, saj je v njih pričela slabeti njegova moči, krepila pa se

je vloga tradicionalnih lokalnih in regionalnih voditeljev.

Pomen klanov je poudarjen tudi v poročilu Svetovne banke, kjer je navedeno, da so

klani sestavni del somalijske družbe in da vplivajo na vse vidike življenja Somalcev. V

nadaljevanju je še dodano, da so klani somalijski dvorezni meč, ki jih hkrati tesno

povezuje in trga narazen, zaradi česar jih je potrebno konstruktivno spodbujati, da

služijo kot spodbudniki medsebojnega sodelovanja in pomoči (World Bank, 2005).

Po vseh ugotovitvah prvo tezo potrjujemo.

Teza 2: Delovanje mirovnih enot v Somaliji je bilo slabo koordinirano in neodločno,

prav tako se je podcenjevalo varnostne razmere in precenjevalo lastno sposobnost

delovanja.

Pričetek mirovne operacije UNOSOM I ni bil preveč spodbuden, saj se je mirovne sile

izredno počasi nameščalo, ob tem pa je bilo njihovo število zelo skromno. Prvi

opazovalci so prišli v Somalijo po dobrih dveh mesecih od sprejetja resolucije, ki je

pomenila začetek mirovne operacije. Prve varnostne sile, 500 pripadnikov pakistanske

vojske, pa so prišle skoraj 5 mesecev po resoluciji oz. skoraj 9 mesecev od prve pobude

v ZN, da se v Somaliji nekaj ukrene. Vsi mirovniki so bili nameščeni le na območju

mogadiškega letališča, v drugih delih države, kjer so bili celo bolj potrebni, pa jih sploh

ni bilo. Razlog, da niso delovali v drugih delih države, naj bi bilo nesodelovanje ali

nasprotovanje frakcijskih oblasti (Združeni narodi, n. d. C). Vendar, četudi teh ovir ne

bi bilo, mirovne sile ne bi mogle delovati na širšem območju, ker jih preprosto ni bilo

dovolj za obsežnejše izvajanje nalog. Misija UNOSOM I je najvišje število osebja

dosegla šele konec februarja 1993, a še vedno je bilo število njenih pripadnikov pod

48

1.000. Sicer so od decembra 1992 na območju Somalije že prisostvovale enote UNITAF-a

in z njimi dejansko ni bilo več potreb po številčnejši misiji UNOSOM I. Kakorkoli že, v

sedemmesečnem obdobju pred prihodom sil UNITAF operacija UNOSOM I ni dosegla

skoraj ničesar. Mirovne sile niso imele ne dovolj ljudstva, niti niso uspele najti skupnega

jezika s frakcijami za varno dostavo humanitarne pomoči sestradanemu prebivalstvu.

To kaže, da so bile mirovne sile nezadostno pripravljene na izvajanje misije, prav tako

niso imele zadostnih pogajalskih veščin, da bi konfliktne strani prepričale v nujnost in

pomembnost mirovnega poslanstva. Šele nastop sil UNITAF je bil precej bolj organiziran

in odločen, zato prevladuje splošno mnenje, da je njim uspelo izpolniti svojo osnovno

nalogo, tj. zagotoviti preskrbo prebivalstva s humanitarno pomočjo. Operacija UNITAF

se ni toliko ukvarjala z vzpostavljanjem miru, ki pa je ključno za trajno izboljšanje

varnostnih razmer. Namreč, varovanje humanitarnih konvojev in distribucijskih točk ne

more trajati v nedogled. Na območju se mora vzpostaviti varno stanje in delovanje

določenih lokalnih in centralnih institucij, ki bi prevzele nadaljnjo skrb nad

prebivalstvom. To se je v nadaljevanju skušalo doseči z operacijo ZN UNOSOM II skozi

iskanje dialoga za končanje vojne in razoroževanje frakcij. Nobeden izmed teh dveh

ciljev ni bil dosežen do konca mandata mirovne operacije. Sprte strani je sicer

mednarodna skupnost večkrat spravila za pogajalsko mizo, dosežena so bila tudi

številna premirja in dogovori o končanju sovražnosti ter razorožitvi, vendar se ti niso

nikoli obdržali. Poskusi razoroževanj s silo, aretacije in likvidacije pomembnih

frakcijskih posameznikov pa so zgolj stopnjevali napade in odpor proti mirovnim silam.

Zdi se, da mirovne sile niso bile dovolj taktne v pogajanjih in prepričevanju sprtih

strani, prav tako niso bile dovolj taktne pri uporabi sile, kjer je prihajalo do slabega

načrtovanja in koordiniranja aktivnosti ter podcenjevanja nevarnosti.

Menimo, da navedene ugotovitve v celoti potrjujejo drugo tezo, tj. da je bilo delovanje

mirovnih sil pomanjkljivo načrtovano in koordinirano, nedoločno, na trenutke preveč

ambiciozno, pri čemer se je podcenjevalo nevarnost in precenjevalo lastno sposobnost.

Teza 3: Posredovanje mednarodne skupnosti v Somaliji ni bilo v zadostni meri

usmerjeno v obnovo oziroma izgradnjo civilnih in političnih struktur, kar bi lahko

pripomoglo k zaustavitvi konflikta in povrnitvi dialoga med sprtimi stranmi.

Vzpostavitev mirnega okolja je predpogoj za ostale sestavine izgradnje miru. Nekdanji

generalni sekretar ZN Generalni Butros Butros Gali trdi, da procesi izgradnje miru

zahtevajo odpravljanje temeljnih vzrokov za konflikt. Avtorja Ali in Mathews trdita še,

da mora celovita strategija za izgradnjo miru vključevati varnost, politično ureditev,

gospodarski razvoj in sestavne dele pravosodja. V Somaliji sta bila dva glavna vir

49

nasilja, ki še danes obstajata. Prvi je politične narave in je njegovo končanje mogoče

le s politično rešitvijo. Drugi so kriminalna dejanja. Z njimi se je mogoče soočiti na

različne načine, npr. z lokalnimi varnostniki, šeriatskimi sodišči klanov, organiziranimi

poslovnimi skupinami in starešinami (Elmi in Barise, 2006). Ker mednarodni skupnosti

ni uspelo v času operacij UNOSOM I in II vzpostaviti trajnejšega mirnega okolja, tudi

obnove ostalih institucij družbe ni bilo mogoče sprožiti. V poglavju, kjer se opisuje

potek operacije UNTIAF, je bilo sicer omenjeno, da je mednarodni skupnosti uspelo v

nekaterih sredinah ponovno vzpostaviti policijsko službo s pomočjo policistov iz časa

režima diktatorja Barreja. Ne glede na to, lahko tretjo tezo potrdimo.

Teza 4: Mednarodna skupnost je pokazala premalo odločnosti, vztrajnosti in modrosti

v prizadevanjih za vzpostavitev miru v Somaliji.

Ahmed in Green (1999) očitata ZN, do so od leta 1993 naprej organizirali večje število

odmevnih in hkrati dragih pomiritvenih konferenc, ki so se vse sicer zaključile s

sporazumi in premirji, vendar so vsi dogovori zelo hitro propadli. Očitata jim tudi, da

so bile ves te konference izven Somalije, in da se v njih ni vključilo pomembnih

segmentov somalijske družbe, tj. prizadetih skupnosti, starešin, trgovcev, žensk in

drugih interesnih skupin. Poleg tega očitata, da so bile konference preveč

osredotočene na rekonstrukcijo centralne države, čeprav so nosile v svojih imenih

besede vzpostavljanje miru in sprava. In njuna zadnja zamera je, da so bile konference

preveč stroškovno naravnane, zaradi česar so bile časovno omejene, tako da je

najdaljša konferenca trajala krepko pod dva tedna. Za primerjavo navajata ključno

konferenco starešin Somalilanda v Borami, ki je trajala 4 mesece.

Četrto tezo lahko le delno potrdimo. ZN so si prizadevali končati vojno z

organiziranjem številnih konferenc in sestankov, vendar so se ta prizadevanja na koncu

vedno izjalovila, saj dogovori na njih niso trajno zaživeli. Slednje pa pritrjuje tezi, da

je bilo v mirovnih prizadevanjih uporabljeno premalo diplomatske modrosti pri iskanju

sprejemljivih rešitev in najbrž se pri tem ni posvečalo dovolj pozornosti tudi drugim

pomembnim dejavnikom v pogajanjih (kraju, času in koga vabiti idr.).

50

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev

Za somalijsko družbo je značilen razdrobljen rodovniški oz. klanski sistem, ki se sestoji

iz klanskih družin, klanov, podklanov, primarnega rodovnika in "magplačilne" skupine.

Čeprav Somalci predstavljajo veliko večino prebivalstva države, skoraj 95 %, država

zaradi klanske razdrobljenosti ni homogena, oziroma močno spominja na večetnično

okolje. Pri vodenju takšne družbe je zelo pomembno, da oblast skrbi, da ne prihaja do

zapostavljanja posameznih družbenih skupin, in da ima posluh za tegobe teh in kritiko.

Režim Siada Barreja, ki je s pučem prevzel oblast leta 1969, je obljubil, da si bo

prizadeval za končanje plemenske razdeljenosti, nepotizma, korupcije in zlorab

oblasti, in da bo deloval v smeri pospešitve gospodarskega in socialnega razvoja ter

poskrbel za vzpostavitev učinkovite in odgovorne vlade. Dane obljube so bile zgolj

deklaratorne, dejansko pa je režim počel vse to, proti čemur naj bi se boril. Vedno

večje notranje nezadovoljstvo se je, po skoraj desetletju obstoja režima, spreobrnilo

v oboroženi boj zoper oblast. Za zametke državljanske vojne se šteje neuspeli poskus

državnega prevrata leta 1978, ki mu je sledilo maščevanje režima nad civilnim

prebivalstvom klana Majerteen. Konflikt se je v 80. letih stopnjeval, tudi drugi klani so

se organizirali v opozicijska gibanja in pričeli z oboroženo vstajo. Režim je konflikt bolj

ali manj uspešno obvladoval, dokler je lahko izkoriščal blokovsko delitev sveta, ki mu

je prinašala znatno zunanjo finančno podporo. Konec svetovne delitve je tudi ustavil

zunanje financiranje, ki je predstavljajo polovico bruto domačega proizvoda države,

zaradi česar režim ni bil več sposoben obvladovati konflikta, kar je rezultiralo njegov

padec januarju 1991. Zaostrenost razmer v državi v zadnjih letih obstoja režima je

jasno nakazovala nadaljnjo smer konflikta, zato bi lahko mednarodna skupnost z

zgodnejšimi močnimi in ustreznimi diplomatskimi prizadevanji preprečila, da država

ne propade in se spremeni v anarhično bojišče. Na nesrečo somalijskega ljudstva so ta

prizadevanja izostala, ker se je pozornost mednarodne skupnosti oziroma t. i.

zahodnega sveta, ki ima največji vpliv na svetovno politiko, usmerila v dogajanja v

njegovi neposredni bližini in regije, kjer je lahko iztržil določeno korist.

Poraz režima državi ne prinese novega in boljšega začetka, temveč jo pahne v

medklansko tekmovanje za oblast in nadzor nad ozemlji in dobrinami, ki se še

stopnjuje v anarhično stanje, kjer lokalnim sredinam vladajo različne milice in tolpe.

Kaotičnim razmeram se v letih 1991 in 1992 pridružijo še surove klimatske razmere, ki

med prebivalstvo prinesejo lakoto. Šele takrat se mednarodna skupnost odzove in

sprejme določitev, da v državo pošlje mirovne sile pod okriljem mirovne operacije

51

UNOSOM I. Mirovna operacija je po svoji naravi sodila v tradicionalne oblike mirovnih

operacij, kjer se sprtim stranem ni vsiljevalo lastnih rešitev za končanje spora in

vzpostavitev miru. Nameščanje mirovnih sil se je začelo začetkom julija 1992 s

prihodom prvih opazovalcev, tj. dobra dva meseca po sprejemu resolucije VS ZN.

Nadaljnje nameščanje ostalih enot je prav tako potekalo počasi in v številu, ki se

zdaleč ni moglo spoprijeti z resnostjo humanitarne krize. Na območjih, ki so najbolj

potrebovala pomoč, mirovnih sil sploh ni bilo. Čedalje težje razmere za prebivalstvo

vendarle mednarodno skupnost spodbudijo, da se skuša učinkoviteje soočiti s krizo,

zaradi česar ta sproži mirovno operacijo UNITAF. Slednja ni delovala pod poveljstvom

ZN, jo je pa odobril VS ZN in prvič v zgodovini mirovnih operacij dovolil uporabo sile v

samostojni državi izključno iz humanitarnih razlogov. Mirovne enote sil UNITAF so v

Somalijo prišle decembra 1992, približno 7 mesecev po odobritvi operacije UNOSOM I.

Mirovne sile UNITAF so nastope precej bolj organizirano in odločno ter hitro zagotovile

preskrbo prebivalstva s humanitarno pomočjo. To je bil pomemben dosežek

mednarodne skupnosti, ki pa je pomenil zgolj delno in začasno rešitev problema.

Namreč, varovanje humanitarnih konvojev in distribucijskih točk ni moglo trajati v

nedogled, zato je bilo potrebno v državi vzpostaviti dovolj varne razmere, v katerih se

je vzpostavilo delovanje določenih lokalnih in centralnih institucij, ki bi nato prevzele

nadaljnjo skrb nad prebivalstvom. To pa je pomenilo, da bo potrebno v državi poiskati

rešitve za končanje vojne in razorožitev sprtih strani ter prebivalstva. Sile UNITAF se

te naloge niso hotele lotiti, saj je bil njihov primarni namen prihoda zajezitev

humanitarne krize. Za nadaljnje iskanje dialoga med sprtimi stranmi in njihovo

razoroževanje je mednarodna skupnost nadgradila mandat operacije UNOSOM I z novim

mandatom, ki je dobil ime UNOSOM II. Mirovne sile UNOSOM II so se hitro in ambiciozno

lotile naloge razoroževanja sprtih strani, tudi z demonstracijo in uporabo sile, kar pa

ni odvrnilo dela lokalnega prebivalstva, da bi se temu uprlo. Operacijo je spremljala

vrsta resnih oboroženih konfliktov, kjer se je zdelo, kot da so mirovne sile prav tako

ena izmed sprtih strani v konfliktu. Prelomni dogodek se je za usodo mirovne operacije

zgodil 3. oktobra 1993, ko se je akcija mirovnih sil za zajetje več domnevno ključnih

sodelavcev upornega generala Aidida spremeni v krvavi in tragičen obračun, ki je terjal

visok davek v vrstah mirovnih sil, še večji pa med lokalnim prebivalstvom. Dogodek je

sprožil izredno negativen odziv javnosti v ključnih zahodnih državah, ki so sodelovale

v mirovni operaciji, zaradi česar so te napovedale in kasneje tudi uresničile umik svojih

sil iz Somalije. To je hkrati tudi pomenil konec mirovne operacije UNOSOM II.

Mednarodna skupnost se je iz Somalije povlekla, ne da bi do konca izpolnila svoj

mandat, tj. pomagala pri vzpostavitvi trajnega miru v državi.

52

Ključni razlogi za neuspeh mednarodne skupnosti naj bi bili počasna odzivnost,

pomanjkljivo načrtovanje mirovnih operacij, nezadostno poznavanje lokalnih razmer,

nevešča pogajalska diplomacija in netaktno delovanje mirovnih sil.

53

7 Uporabljeni viri

Ahmed, I. in Green, R. H. (1999). The heritage of war and state collapse in Somalia

and Somaliland: local-level effects, external interventions and reconstruction.

Third World Quarterly, 20(1), 113−127. Pridobljeno na http://cja.org/

downloads/Heritage_of_war___state_collapse.pdf

Austrian Centre for Country of Origin and Asylum Research and Documentation

[ACCORD]. (2009). Clans in Somalia. Pridobljeno na http://www.refworld.org

/docid/4b29f5e82.html

Berman, E. G. in Sams, K. E. (2000). Peacekeeping in Africa: capabilities and

culpabilities. Pridobljeno na http://unidir.org/files/publications/pdfs

/peacekeeping-in-africa-capabilities-and-culpabilities-104.pdf

Baumann, R. B., Yates, L. A. in Washington, V. F. (2011). My clan against the world -

US and coalition forces in Somalia 1992−1994. Pridobljeno na http://www.

benning.army.mil/Library/content/Clan.pdf

BBC. (n. d.). Somalia profile – Timeline. Pridobljeno na http://www.bbc.com/

news/world-africa-14094632

Center of Military History, United States Army. (2003). United states forces, Somalia:

after action report and historical overview: the United states army in Somalia,

1992−1994. Pridobljeno na http://www.history.army.mil/html/documents/

somalia/SomaliaAAR.pdf

CIA. (n. d.). The World Factbook, Somalia. Pridobljeno na https://www.cia.

gov/library/publications/the-world-factbook/geos/so.html

Elmi, A. A., Barise, A. (2006). The Somali conflict: root causes, obstacles and peace-

building strategies. African Security Review, 15(1), 32−54. Pridobljeno na

http://kms1.isn.ethz.ch/serviceengine/Files/ISN/101794/ichaptersection_

singledocument/dce971d5-fc41-4d51-ba18-0b57c8f8b0b1/en/Chapter4.pdf

Encyclopedia Britannica. (n. d.). Ifat. Pridobljeno na https://www.britannica.com

/place/Ifat

Federal Research Division. (1993). Somalia a country study. Pridobljeno na

https://cdn.loc.gov/master/frd/frdcstdy/so/somaliacountryst00metz_0/soma

liacountryst00metz_0.pdf

GlobalSecurity. (n. d.). Somalia – maps. http://www.globalsecurity.org/military/

world/somalia/maps.htm

Grošelj, K. (2007). Slovenija v svetu mirovnih operacij. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

54

Infoplease. (n. d.). Somalia. Pridobljeno na http://www.infoplease.com/country/

somalia.html

Jelušič, L. (2005). Mirovne operacije: opredelitve, problem, prihodnost. V L. Jelušič

(ur.), Mirovne operacije in vloga Slovenije (str. 11−32). Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Keane, D. (2003). The true story of blackhawk down [Video]. Pridobljeno na https://

www.youtube.com/watch?v=fEpm6vnrY2E

Mosley, J. (2015). Somalia's federal future: layered agendas, risks and opportunities.

Pridobljeno na https://www.chathamhouse.org/sites/files/chathamhouse/

field/field_document/20150902SomaliaFederalFutureMosley.pdf

New World Encyclopedia. (2015). Somalia. Pridobljeno na http://www.newworld

encyclopedia.org/entry/Somalia

Prebilič, V. (2005). Mirovne operacije na afriški celini. V L. Jelušič (ur.), Mirovne

operacije in vloga Slovenije (str. 145−174). Ljubljana: Fakulteta za družbene

vede.

Rediker, E. (2004). The Ogaden: A microcosm of global conflict. Pridobljeno na

http://somalitalk.com/geedi/history.pdf

Roble, F. (8. 15. 2015). Preliminary concept paper for discussion to chart a road to

possible 2016 election. Wardheernews.com Pridobljeno na http://www.

wardheernews.com/wp-content/uploads/2015/08/Alternative-Model-to-

Election-By-Faisal.pdf

Sanaullah, A. F. (2002). United Nations' operation in Somalia: the possibility of success

with a different approach or application (Magistrsko delo). Fort Leavenworth:

U.S. Army Command and General Staff College. Pridobljeno na

http://www.dtic.mil/get-tr-doc/pdf?AD=ADA406495

Sršen, K. (2009). Položaj Somalije v mednarodni varnosti (Diplomsko delo). Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede.

StateMaster. (n. d.). Somali clan. Pridobljeno na http://www.statemaster.com/

encyclopedia/Somali-clan

Stiftung, H. B. (2008). Somalia: current conflicts and new chances for state building.

Pridobljeno na https://www.boell.de/sites/default/files/Somalia-engl-i.pdf.

Tavolato, U. (2004). Somalija, Djibuti to Mbagathi, making or breaking peace?

Pridobljeno na http://www.centrostudidonati.org/documenti/PEACE_

PROCESS_IN_SOMALIA.pdf

55

Terdman, M. (2008). Somalia at war – between radical islam and tribal politics.

Pridobljeno na https://dacenter.tau.ac.il/sites/abraham.tau.ac.il/files/

Somalia%20at%20war.pdf

U.S. Department of State. (n. d.). Somailia. Pridobljeno na http://www.state.gov/

documents/organization/160144.pdf

UNHCR. (2003). Somalia: A situation analysis and trend assessment. Pridobljeno na

http://www.unhcr.org/refworld/pdfid/3f7c235f4.pdf

Wikipedia. (2016a). Ajuran sultanate. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/

Ajuran_Sultanate

Wikipedia. (2016b). Banadir. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/Banadir

Wikipedia. (2016c). British Somaliland. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/

British_Somaliland

Wikipedia. (2016č). Federal Parliament of Somalia. Pridobljeno na https://en.

wikipedia.org/wiki/Federal_Parliament_of_Somalia

Wikipedia. (2016d). French Somaliland. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/

wiki/French_Somaliland

Wikipedia. (2016e). History of Mogadishu. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/

wiki/History_of_Mogadishu

Wikipedia. (2016f). Italian Somaliland. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/

Italian_Somaliland

Wikipedia. (2016g). Land of Punt. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/

Land_of_Punt

Wikipedia. (2016h). Majeerteen sultanate. Pridobljeno na https://en.wikipedia.

org/wiki/Majeerteen_Sultanate

Wikipedia. (2016i). Ogaden. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/Ogaden

Wikipedia. (2016j). Ogaden war. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/

Ogaden_War

Wikipedia. (2016k). Somali civil war. Pridobljeno na https://en.wikipedia.

org/wiki/Somali_Civil_War

Wikipedia. (2016l). Somalia. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/Somalia

Wikipedia. (2016m). Sultanate of the Geledi. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org

/wiki/Sultanate_of_the_Geledi

Wikipedia. (2016n). Warsangali sultanate. Pridobljeno na https://en.wikipedia.org/

wiki/Warsangali_Sultanate

56

Wheeler, P. E., Roberts, C. (2002). Doorway to hell: disaster in Somalia. Pridobljeno

na http://www.sahistory.org.za/archive/doorway-hell-disaster-somalia-

general-ed-wheeler-and-colonel-craig-roberts

World Bank. (2005). Conflict in Somalia: drivers and dynamics. Pridobljeno na

http://siteresources.worldbank.org/INTSOMALIA/Resources/conflictinsomalia.

pdf

Združeni narodi. (n. d. A). Peacekeeping Fact Sheet. Pridobljeno na http://www.un.

org/en/peacekeeping/resources/statistics/factsheet.shtml

Združeni narodi. (n. d. B). Permanent mission of the Somali republic to the United

nations, country facts. Pridobljeno na https://www.un.int/somalia/somalia

/country-facts

Združeni narodi. (7. 7. 2016). Security council extends African union mission in

Somalia. Pridobljeno na http://www.un.org/apps/news/story.asp?NewsID=

54411#.V8sst1Sx_cs

Združeni narodi. (n. d. C). Somalia – UNOSOM I, background. Pridobljeno na http://

www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unosom1backgr2.html

Združeni narodi. (n. d. Č). Somalia – UNOSOM I, facts and figures. Pridobljeno na

http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unosom1facts.html

Združeni narodi. (n. d. D). Somalia – UNOSOM II, background. Pridobljeno na http://

www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unosom2backgr2.html