DOBER DAN,DOBER DAN,KRASKRAS

OD PODPEČI DO SOČERGE

RUJ

SLOVENIJA

……turobno oblačno nedeljsko jutro 30. oktobra 2011… turobno oblačno nedeljsko jutro 30. oktobra 2011…

S prijateljema iz Rogaške sva zmenjena za potep po krasu. Skrbi me za vreme…Klik na internet, sličica Portoroža…SONCEEEE! Upam, da je slika v živo in ne stara od 22. avgusta. Pri nas pa…

Skoraj prši izpod oblakov.

Točna sta. Danes skorajda ni več točnih ljudi. Vsi po vrsti zamujamo, vsem se mudi, nikomur se več nič ne izide… Tam v bolnišnici na postelji je pa kar na enkrat časa kolikor ga hočemo.

SONCE… Že malo pred Postojno nas je na avtocesti objelo v svoje naročje in sijalo ves dan do večera.

Črnokalskega betonskega lepotca smo še prevozili, potem pa nas je pot vodila desno za Črni Kal, za smer Hrastovlje in malo pred Hrastovljami ob obcestni oznaki za Loko, Podpeč,

Rakitovec itd, levo. Prvi postanek je bil v slikoviti vasici Podpeč s tistim markantnim stražnim stolpom nad vasjo, zatem na krasnem travniku na desni, ko smo se pripeljali iz gozdička. Tam

se ruj prične, pa naprej skozi slikoviti Zazid, do Rakitovca, kjer smo malo pokukali v lepo primorsko vas, kjer še najdeš kakšno pravo staro hišo. Od tam pa naprej na levo do križišča za

Buzet, pa ne na Hrvaško, ampak čez progo navzdol proti Movražu. Na pol poti smo se na planoti ustavili pri tistem ta lepem borovcu za cesto na desni in se tam na obeh straneh ceste

naužili rdečih nebes ruja. Šli smo tudi do dveh tretjin poti do Kuka na desni, se vrnili in nadaljevali skozi Movraž na levo za Dvore in malo pred Dvori pustili ob poti avto. Od tam je pa le nekaj minut do kraškega bisera- SPODMOLOV v Velikem Badinu in NARAVNEGA MOSTU.Od tam pa nazaj do Gračišča in v vasi levo na glavno cesto do Sočerge, kjer se pri gostilni

Sočerga zavije ostro levo za sv. Kvirik, le nekaj 100 m više. Tam je pa druga pravljica. Boste videli na slikah.

Gremo na potep…?

Kako slikovito lokacijo ima ta stolp nad gručasto in stisnjeno vasico Podpeč… Peč je koroško – kamen, pa očitno primorsko tudi.

Ko se za vasico konča gozdič, se ustavimo in se dvignemo desno na ta prelep travnik. Od tu se vidi pol sveta. Trst, Koper, Miramar,

do Benetk, pa še dalje do sneženih Dolomitov, del Istre. Pa po višini tale grič Triglavu še do prve črte na nogavicah ne pride…

Točno tu je bilo tole na sliki pred letom. Domačina sta se s traktorjem ustavila pri ženi. On je spraševal po meni, ki sem slikal na njivi barvite buče in zadaj travnik z rujem.

“ Ma, ki dela uoni tam huore na njivi?” In žena njemu:” Buče slika!” In on njej: “ Pej, ni taku! Vraga jih slika. Šteje jih, da me bo puole prijavil na uopčini, o, vem. Taki ste usi uoni iz Ljubljane!” Potem sem šel še sam k njima. Vzel sem en koledar iz avta in mu s slikami dokazal, da sem slikar. Da nisem noben ovaduh, ki ga bo jutri nesel na občino… Briga me občina! Potem smo se zapletli v pogovor. Jaz, močvirnik, s skoraj

belo gladko kožo in onadva domorodca iz Podpeči, ki so jima sonce, burja in čas v skoraj 90. letih na obrazu narisali gubo pri gubi. O oblasti, ki ni nič vredna smo kramljali, pa o boškarinih, tistih velikih volih, ki so tehtali tudi po 13 kvintalov (1300 kg), ki jih je vzel čas, pa o zaraščanju

pokrajine, pa o časih med vojno in po vojni, pa o… O, o marsičem! Ko enkrat preživiš štiri države, pa eno četo cesarjev, potem…

Da, … So se spremenili časi že v enem letu. Na slabše in na bolje. Našo “ta levo” oblast je pobralo kot star gnil krompir in smo brez

in mojega starega rdečega Peugeota pri skoraj 300 000 km tudi. In sem spet kupil enega starega novega za naslednjih 13 let. Malo za denar, malo na kredo. Včasih sem jaz dajal otrokom, zdaj pa otroci meni. O, je hudič, če niti za ene stare “čevlje” nimaš!

Vračali smo se k avtu in mimo sta se peljala dva Italijana na kolesih… “ Ma che bello, ma che bello… O, je lepo pri nas, JE!!!

Ljudje so na pokopališču v vasici malo naprej v Zazidu prižigali sveče, urejali grobove…

KO BOM ODŠEL

Takrat, ko odšel bom na pot brez vrnitve,

vas prosim vse,ki boste ostali,

da ne bi tja v škatlico črno me dali…

Posujte pepel tja na trate, med rože,

posujte na sončne ga senožeti,tako si želim,

pa čeprav v travah in rožah,želim si naprej

in še dalje

- ŽIVETI!!!

Nas pa je malo naprej ustavilo slikovito jezerce, kal na Ravni, kjer so včasih napajali živino. Zdaj so ga lepo obnovili. Bravo Turistično društvo PORTON iz Zazida!

Tik pred vasico na levi, Rakitovcem, smo ob poti zagledali tri lepotce lipicance. Dva sta se “potuhnila” tja v grmovje, tale je bil pa pripravljen za en posnetek “za osebno”…

Rakitovec…O, tu še najdeš tako pravo kraško hišo, s portonom, borjačem, balkonom, kamen na kamen, pa še na strešni

opeki po en kamen, da jo burja ne pomete s slemena…

Kar nekaj hiš ni več nikomur dom. Za žlebovi in za kljukami pa so nameščeni taki suhi šopki. Vprašam domačina, ki odpira vrataopuščenega doma zakaj in mi objasni, da te šopke dajo tja ob sv. Ivanu, na Kresni dan. Taka je navada.

Nadaljujemo pot iz Rakitovca levo za smer Buzet in se pri progi zapeljemo desno v smer Movraža. Pri tem boru ob poti parkiramo. Desno gre pot na Kuk in še kam, naprej pa v Movraž. Naredimo le nekaj korakov v levo…

…v levo v rdeča nebesa. Tisto tam zadaj pa je kamniti Kuk nad vasjo Smokvica. Kako uro hoda po slemenu tu, od parkirišča.

Vem, da je “foušija” ena grda stvar. Mar ne, da nam zavidate tole nedeljsko malico in še del kosila tu na tej rdeči jasi?Kako malo je včasih potrebno, da je človeku nebeško lepo. Modro nebo s toplim sončkom je bilo za strop.

Mehka trava je za stol, bel naluknjan kamen za mizo, stene v jedilnici pa žareče rdeče. Dami sta pripravili pojedino, Midva s Franjem pa sva ta čas letala naokoli za temi nebeškimi motivi kot dva odvezana psa. O, se je splačalo.

Veste, da sem žalosten ob tej sliki…! Tu me je točno pred letom na mobi poklical prijatelj Janko iz bolnice.“ Janez, kje sem te dobil na to lepo nedeljo?” “Janko, ti si..? Si še v bolnici. Kako si…?” “Oh, pobralo me bo.

Ne bolezen, tablete me bodo uničile… Kje si pa ti…?” “Premišljujem, kako naj mu povem, da sem v nebesih. Rdečih nebesihna Krasu. “ Počakaj, prekiniva pogovor. Pošljem ti sliko. Fotko iz nebes…” In sem mu jo poslal. Tole! Nazaj je prišel ta odgovor:

“Janez, uživaj. Če boš užival, boš živel še 200 let. Naj ti bo lepo… Janko”. In ta zadnji odgovor hranim v telefonu. V spomin nanj, ki me zdaj spremlja na vseh mojih poteh iz tistih pravih nebes… “Ali ne, Janko, da so naša kraška nebesa lepša od vaših…?”

MOJA ZVEZDA

Na nebu je tisoče zvezdin med vsemi

je ena – le moja…

Naj sveti, žari naj

in naj daje luč od hribov do sinjega morja.

Nekoč, ko odšel bom,se bo utrnila

in padla v globine brezmejne,morda jo bo videl kdo,

naj mu izpolni,želim,

ne le eno

- VSE ŽELJE!

Hvala ti , SONCE, da si tako lepo obarvalo ta žareč ruj!

Hvala ti, NARAVA, za vse kar mi ponujaš in daješ in jaz, dobro veš, sprejemam od tebe ponujeno!

Hvala ti, SREČA, da me imaš rada in si mnogokrat v družbi z menoj!.

Hvala ti, ZDRAVJE, da mi služiš in se zato lahko kot metulj potepam po teh livadah.

Hvala ti, USODA, za prijatelje, ki si mi jih poslala na mojo pot, kajti skoraj vsi so LJUDJE, PISANO Z VELIKO.

Hvala ti BOG, ki si menda tam nekje zgoraj, da mi vsak dan lepšaš to življenja ogrlico, od tebe podarjeno, s takimi biseri.

HVALA TI, KDORKOLI ŽE SI, DA – SEM! Lahko me, vem, ne bi bilo in bi tu zdaj užival nekdo drug! HVALA TI!

Potem smo pospravili “jedilnico” in nadaljevali pot proti Kuku na desno iz parkirišča. O, tako lepa pot…

DVE DUŠI

Dve duši bi moral imeti.

Dve duši bi rabil zdaj jaz…

Eno za biser –Koroško,

drugo za burjasti,kamnati KRAS.

Na pol podrta pastirska hiška ob poti. Bog ve, o čem je nekoč sanjal ubogi pastirček med tem kamenjem pazeč živinopod seboj in strmeč v dolino, ki je peljala tja nekam na odprto morje v tisto brezmejno daljavo…?

Tu smo obrnili. Dan je bil še dolg, sonce na sredini modrega neba in pot pred nami še daljša…

Nasvidenje Kuk, se srečamo in vidimo kdaj drugič…!

Če je v vsej Sloveniji na nebu samo en oblak, je zagotovo tam, kjer sem jaz. In ta mi zakrije nebo in sonce…Kaj ni ta slika prav zato tako lepa, ker je obsijana v medli svetlobi?

Kaj pa, če se res nič ne zgodi na tej zemlji brez vzroka…?

O, ko bi imel en res dober fotoaparat in ne to mojo ropotuljico, ki gre v žep…

Korakam in uživam. Zase in za vas, ki tega ne morete, ne zmorete, o, tudi nočete, nimate časa, ne vidite, ne najdete…Vem in cenim to. Različni smo. Vsak od nas pa je unikat in samo eden. Kamenček, ki je nujno potreben v tem krasnem mozaiku sveta, da je slika popolna. Kar znam in vidim jaz, ne vidite in ne znate vi. In vi vidite in znate, kar ne vidim in

ne znam jaz… Unikati in skupaj celota… O, lepa celota, če le hočemo, mar ne?

Čez nekaj minut se bomo peljali po tisti cesti tam spodaj v drug raj do spodmolov Veliki Badin, ki so tam, kjer je nizek prehod v hribu.

Pri avtu smo, dobra ura potepa je mimo in po poševni cesti se spustimo do vasice Movraž, v vasi skrenemo na levo za vas Dvori.

Le kako naj peljem, ko pa nas z vseh strani spremljajo te pravljične slike…?

Zanimivo… Na vsakem potepu najdem neko pot, ki me za naslednjič kar sama vabi v nov raj. Tale bo počakala še kak teden,

potem pa grem pogledat, kaj je tam zadaj. Tisti sivo beli flišasti podori in rdeč ruj… Hmmmm…!?

Parkiramo ob poti in se povzpnemo k spodmolom. Le nekaj minut so oddaljeni.

V dolini pod nami se vije pot iz Sočerge od naše carine do hrvaške, ki je na poti v Buzet.

Le nekaj korakov naprej se nam ponudi čudovit pogled na vasico Mlini, ki je kot Piranski zaliv kamen spotike in ne strt orehza naše pogajalce v vsej zgodovini Slovenije… Da, nerešen problem zaradi tistih “neobritih bab”, ki se niso nikoli upali udariti

po zmajani diplomatski mizi in na glas povedati, da je to NAŠE!!! Pol mlina v vasi je v Sloveniji in pol na Hrvaškem. Hiša odprtih vrat… Ampak na koncu zmaga vedno tisti, ki je zoprn in ve kaj hoče!. Neobrite babe NIKOLI!

In potem se je tisti edini oblak odpeljal naprej in sonce je samo zame za trenutek pobožalo most pred menoj. Hvala ti, Sonce!

Stojimo pred prvim lepim biserom – naravnim mostom.

Ne maram ljudi v naravi. Je narava dovolj lepa sama zase brez ljudi. Tu pa sem prosil Franja, da naj bo na sliki za mero, da se vidi mogočnost tega čuda in bisera v Sloveniji.

Tu brez nekega velikega širokokotnega objektiva ne zajameš nič. Malo sem “zlepil” fotografije, da vsaj za silo pokažem kaj je naredila narava za nas.

Vsak meter je en nov motiv. Drugačen in poseben od drugih…

Tudi za tale pogled bi si lahko spahnili vrat, tako bi morali v krogu obrniti glavo, da bi vse to videli. Tehnika nam pomaga, da to lahko pomanjšamo in vidimo kot celoto. Zanimivo, nerazložljivo in lepo…!

Vračamo se skozi Movraž in Smokvico. Težko najdeš na Krasu tako lepo hišo, kot je ta v Smokvici pri cerkvi.

Kako zanimivo ime vasi - Smokvica… Zanimiva cerkvica v tem značilnem primorskem stilu. Nadaljujemo pot do Gračišča

in v križišču zavijemo levo za Sočergo. Pred gostilno Sočergapa zavijemo ostro na levo nekaj sto metrov do cerkve sv. Kvirika.

Parkiramo in užijemo dan na potepu po okolici do zadnje kapljice svetlobe. Vedno pride na koncu najlepše!

Pot po robu v raj… Od tu se krasno vidijo Dolomiti, pa Učka, Slavnik, Nanos, Buzet, istrski griči…

Zadaj na desni je Buzet. Pod rdečim robom so spodmoli. Tudi od tu se da narediti lep krožni potep do Velikega Badina, Naravnega mostu in po robu nazaj.

Pogled z roba na spodmole in naravni most.

Pot nazaj je posuta z rdečimi biseri. Neprešteto jih je. Za vsakega od nas eden. Tja do pol novembra bodo tu čakali na nas,

potem se bodo usuli in se na pomlad prebudili v sveži zeleni srajčki.

KO RUJ ZAŽARIKO RUJ ZAŽARI

Je ni lepše stvari,Je ni lepše stvari,kadar ruj zažarikadar ruj zažari

in pisana mavrica in pisana mavrica se za en čas, se za en čas,

kot ognjena pahljačakot ognjena pahljača razpne čez ves Kras… razpne čez ves Kras…

In vmes,In vmes,kot obleke princes bele skale.kot obleke princes bele skale.

In v krošnjah borovcev,In v krošnjah borovcev,če le znaš poslušati,če le znaš poslušati,

se kot simfonije se kot simfonije predejo glasbe vsem zale…predejo glasbe vsem zale…

Odhaja,Odhaja,svečano odhajasvečano odhaja

- jesen…- jesen…

Težko bi našel rožo, ki bi imela na sebi vse barve tega sveta. Ruj jih ima.

Lahko noč, SONCE! Hvala ti za današnjo predstavo. Lepšo bi si v tvoji režiji težko zaželeli. Ampak jutri in vse dni imaš ponovitevte božanske predstave, mar ne? Še za druge zvedave potepine, ki jih je veliko. Osreči še njih! Polepšaj jim dan.

In čisto zares na koncu pride naboljše.Po celodnevnem potepu že malo ropotapo želodčku. Imam idejo. Preverjeno inpreizkušeno že mnogokrat. Le kakšno minuto vožnje nazaj do glavne ceste intakoj smerokaz na dvorišče res dobreGostilne Sočerga, kjer domuje in strežeČLOVEK napisano z veliko, g. Milan.Ne boste šli lačni od mize. Kar bo na mizo prinešeno bo primorsko, naše,pa še dobro povrhu in zelo okusno.Ta dan smo si privoščili vsega po malo. Za predjed skledo mineštre z bobići. Dobro in zanimivo!!! Nadaljevali smo s porcijama fužev z omako in posipomtistih znanih gomoljev tartufov. Potem je sam od sebe prinesel še porcijo pršuta,tak dober puhast topel bel kruh in na koncu še kave, pa kremne rezine in pite za posladek. Pa pikico borovničk v žganju, dobrega soka, črnega vina, ki paše kpršutu in k fužem…To je bila naša izbira. Vam bo prinesel kajdrugega… O, prav tako zelo dobrega.Odprto je za konec tedna, petek, soboto in nedeljo. Verjemite mi, da si boste to gostoljubno hišo zapomnili po prijaznosti, Milanovihnasvetih kam jo še lahko mahnete po okolici, dobrih in izbranih in svežihprimorskih domačih jedeh in pijači inše čem. Veste, prijaznost se prig. Milanu vrne vsaj trojno. Zato ga priporočam. Gostincev, ki nas postrežejoz dušo, ni na pretek… DOBER TEK!

MINEŠTRA Z BOBIĆI - KORUZO

DOMA NAREJENI

FUŽI V OMAKI S TARTUFI IN SIROM

PRŠUT… KREMNA REZINA IN PITA

g. MILAN

GOSTILNA SOČERGA TIK OB GLAVNI CESTIGOSTILNA SOČERGA TIK OB GLAVNI CESTI

Pravzaprav ne maram reklam. Vsiljive so! Včasih pa predlagam v kolažih kaj preizkušenega, doživetega, dobrega, uporabnega, izstopajočega…

Če ne bi o g. Milanu in njegovem domu kjer nas pogosti, napisal kar sem, bi naredil greh. Ne gre se mi toliko za tisto primorsko hrano, saj jo pravzaprav lahko dobimo podobno tudi v drugih gostilnah na teh koncih. Ampak to tu ni le jed in pitje in prijazna

postrežba. To je doživetje. In če je bilo lepo nama in mnogokrat najinim prijateljem, vam zaupam, kar moram. Rad bi, da bi vam bilo še lepše, kot nama.

Veste, poboža po duši tisto, napisano v vaših poštah: “ Veste, ni bilo tako, kot ste vi zapisali v kolažu, bilo je - lepše!”

To je moja nagrada in plačilo za moje delo. Zato je lepo srečo deliti z drugimi, kaj drugimi, z VAMI. SREČNO, POTEPINI!

Besedilo in fotografije…Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO

Glasba je delo avtorja citrarja DEJANA PRAPROTNIKA – V GOZDU, nova skladba podarjena za ta kolaž. (www.citrar.com)

janez.medvesek@gmail.com