-
1
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
JAN POTOČNIK
Ljubljana, 2016
-
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Specialna športna vzgoja
Gorništvo z aktivnostmi v naravi
ZGODOVINSKI RAZVOJ PLANINSKE IN ALPINISTIČNE OPREME
DIPLOMSKO DELO
MENTOR
Prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg.
RECENZENT
Doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg.
KONZULTANT
doc. dr. Tomaž Pavlin, univ. dipl. zg. in soc.
Avtor dela
JAN POTOČNIK
LJUBLJANA, 2016
-
ZAHVALA
Zahvalil bi se mentorju dr. Stojanu Burniku za vso vztrajnost in potrpežljivost z mano ter veliko lepih trenutkov tekom študija. Hvala dr. Blažu Jerebu za vse pripombe v zaključku nastajanja tega dela. Hvala tudi konzultantu dr. Tomažu Pavlinu. Največja zahvala gre mami, ki je omogočila, da lahko zdaj pišem to zahvalo. Očetu, ki me je navdušil za gore. Punci Neži in njeni družini, ki so poskrbeli za zadnji potisk proti končanju tega diplomskega dela. Ožbiju, Anžetu in Igorju za čudovita študentska leta. Zahvala gre prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli in pomagali pri nastajanju tega dela, naj bo to z idejami, pripombami, popravki, kritikami ali pa so z mano delili pot, ki je pripeljala do tega trenutka. Hvala vsem!
-
Ključne besede: zgodovinski razvoj opreme, alpinistična oprema, planinska oprema, plezalna oprema
ZGODOVINSKI RAZVOJ PLANINSKE IN ALPINISTIČNE OPREME
Jan Potočnik
Univerza v Ljubljani – Fakulteta za šport, 2015
Specialna športna vzgoja – gorništvo z aktivnostmi v naravi
Število strani: 61
IZVLEČEK
Namen diplomskega dela je predstaviti zgodovinski razvoj planinske in alpinistične opreme v svetu in
v Sloveniji. Oprema, ki se danes uporablja pri aktivnostih v gorskem svetu, je prepotovala dolgo pot
razvoja, da je v takšni obliki, kot jo poznamo. Mnogi tega zanimivega razvoja ne poznajo, zato je delo
namenjeno predvsem uporabnikom te opreme, ki jih zanima kako je ta oprema nastala in od kod izvira.
V delu so zbrani vsi najpomembnejši kosi in deli planinske ter alpinistične opreme. Predstavljeni so v
kronološkem zaporedju od prvega zapisa ali omembe, preko zbranih gradiv do končnega sodobnega
izdelka. Predstavljen je predvsem razvoj v tujini, pri nekaterih kosih opreme pa je omenjen tudi razvoj
v Sloveniji.
Delo prinaša kar nekaj koristnih informacij za tiste, ki jih razvoj opreme zanima in ki bi radi o planinski
in alpinistični opremi vedeli kaj več, hkrati pa dodaten zgodovinski vpogled v obdobje razvoja
posameznih kosov opreme. Poleg opreme, so v delu navedeni in omenjeni še posamezniki, ki so največ
prispevali k izumu in razvoju opreme. Mnogi izmed njih so že pozabljeni ali pa se jih ne omenja več,
zato poskušamo s tem delom, poleg opreme, predstaviti še te velikane gorniškega in alpinističnega
sveta.
-
Keywords: historical evolution of equipment, alpine gear, mountaineering gear, climbing gear
HISTORICAL EVOLUTION OF MOUNTAINEERING AND ALPINE EQUIPMENT
Jan Potočnik
University of Ljubljana – Faculty of Sports Education, 2015
Special sports education – mauntaineering with outdoor activities
Nr. Of pages: 61
ABSTRACT
The purpose of the thesis is to outline the historical development of mountaineering and alpine
equipment in the world and in Slovenia. Equipment which is used today in the activities in the
mountain world, has traveled a long road of development to the form as we know it. A lot of people
are not familiar with this interesting development, so the work is intended mainly for users who are
using this equipment and want to know how this equipment was made and from where it originates.
In the thesis are collected all of the most important parts and pieces of mountaineering and alpine
equipment. They are presented in the chronological order from the first record or noteworthy,
followed by the collected materials all the way to the modern product. Primarily is presented a
development in the world and with some pieces of equipment there is also a mention of development
in Slovenia.
Work brings quite a bit of useful information for those who are interested in equipment development
and who would like to know anything more about mountaineering and alpine equipment, with an
additional historical insight into the period of the development of individual pieces of equipment. In
addition to the equipment, there are listed and mentioned some of individuals who have contributed
the most to the development and evolution of equipment. Many among them are forgotten or they
are not mentioned any more, so this thesis is also trying to present this giants of mountaineering and
alpine world.
-
Vsebina
UVOD ....................................................................................................................................................... 8
KAJ JE GORNIŠTVO, ALPINIZEM, PLEZANJE?........................................................................................ 9
Gorništvo: ........................................................................................................................................ 9
Alpinizem: ........................................................................................................................................ 9
Športno plezanje: ............................................................................................................................ 9
Ledno in mešano plezanje: ............................................................................................................ 10
KAJ JE PLEZALNA IN ALPINISTIČNA OPREMA? ................................................................................... 10
Plezalna oprema: ........................................................................................................................... 10
Alpinistična oprema: ...................................................................................................................... 10
PROBLMATIKA TEME ......................................................................................................................... 11
NAMEN NALOGE................................................................................................................................ 12
CILJI .................................................................................................................................................... 13
METODE DELA ....................................................................................................................................... 13
RAZPRAVA ............................................................................................................................................. 14
OBLAČILA ........................................................................................................................................... 14
OBUTEV ............................................................................................................................................. 20
VRV .................................................................................................................................................... 25
CEPIN ................................................................................................................................................. 30
DEREZE ............................................................................................................................................... 33
ZAŠČITNA TEHNIČNA OPREMA .......................................................................................................... 36
DIHALNI SISTEM................................................................................................................................. 41
OSTALO .............................................................................................................................................. 46
Očala: ............................................................................................................................................. 46
Šotor: ............................................................................................................................................. 48
Nahrbtnik: ...................................................................................................................................... 50
Spalna vreča: ................................................................................................................................. 52
Plezalna čelada: ............................................................................................................................. 55
SKLEP ..................................................................................................................................................... 56
Bibliografija ............................................................................................................................................ 58
-
8
UVOD
Planinska in alpinistična oprema je sestavni del vsake dejavnosti oziroma aktivnosti v gorskem
svetu. Oprema je prilagojena različnim dejavnostim, ki jih oseba lahko izvaja v tem okolju,
hkrati pa je izdelana tako, da ustreza posebnim vremenskim pogojem – da uporabnika varuje
in ščiti pred zunanjimi vremenskimi vplivi ter mu hkrati omogoča varno in udobno
napredovanje pri svoji aktivnosti v visokogorju ter povsod drugod v gorskem svetu.
Dandanes je planinska in alpinistična oprema zelo razvita in močno razvejana v smeri posebnih
zahtev posameznika, zato je oprema nenapisano in v grobem ločena na planinsko, plezalno,
alpinistično, gorniško, opremo za najvišje vrhove sveta in še bi se našla kakšna. Vse kategorije
imajo določeno skupno opremo, ki si je podobna ali celo enaka, so pa kosi opreme, ki so razviti
za posebne namene določene kategorije. Primer je oprema za najvišje vrhove sveta, ki jo
uporabljajo alpinisti za osvajanje ekstremnih višin, v drugih predelih pa je več ali manj
neuporabna. Drug tak primer so plezalniki, posebni copati za plezanje v skali, ki se ne morejo
uporabljati za hojo v hribe ali kje drugje, kot pri plezanju v skali in na plezalni steni.
Razvoj opreme je skozi zgodovino prišel do točke, ko je oprema postala zelo dostopna širši
množici ljudi in je postala udobna, lahka, vzdržljiva ter predvsem zanesljiva. Uporabnik ima
ogromno izbiro, ki zadosti še tako posebnim potrebam posameznika – vse od različnih oblik,
teže, znamke, do barve in drugih lastnosti. A le 50 let nazaj si takratni gorniki niso niti
predstavljali takšnega razkošja. Večinoma je bil na voljo en sam tip opreme, mogoče dva, ki so
ga uporabljali praktično vsi. Bili so sicer zelo kakovostni, a druge izbire takrat ni bilo. Še dlje v
preteklosti pa so tako ali tako vsi nosili enako opremo. Na začetku 20. stoletja še ni bilo
tehnične opreme, kot jo poznamo danes, zato je bila več ali manj edina oprema obleka za v
gore, cepin, vrv in dereze v zimskem času. (Mikša & Golob, 2013)
Vsa oprema se je razvijala iz potreb plezalcev, ki so med svojo aktivnostjo v gorah začutili
potrebo po nekem kosu opreme ali po izboljšanem že obstoječem kosu opreme. Tako so sami
poskušali izboljšati ali celo izumiti določene kose opreme, ki so se, če so se izkazali za dovolj
uporabne in kakovostne, dodobra prijeli in zasidrali med planinsko (v večini pohodniki) in
alpinistično (v večini plezalci) množico ter so bili v uporabi dolga leta, nekateri pa so v uporabi,
le da v bolj izpopolnjeni različici, še dandanes. Veliki izumi in dobre ideje niso nikoli zamrle in
plezalci so jih znali uporabiti v svoj prid, zato so se tudi tako dolgo obdržali v uporabi. Primer
so kovinski klini, ki jih je izumil Yvon Chouinard, ki jih je prvič v zgodovini naredil iz tršega
materiala, da so bili zmožni večkratne uporabe, izpopolnjene različice pa se po 60 letih od
izuma uporabljajo še danes. (Yvon Chouinard, 2015)
Nekateri materiali so bili izumljeni bolj po »nesreči« ali bolj kot stranski produkt materiala za
čisto druge namene, kot za alpinistične ali planinske. Eden takih je material politetrafluroetilen
(PTFE), ki so ga izumili pred drugo svetovno vojno za potrebe atomskega oboroževanja, saj so
potrebovali material, s katerim bi obložili cevi in zbiralnike, v katerih se je skladiščil radioaktivni
-
9
uranov heksaflurid, ki je visoko koroziven in je pred izumom PTFE razžrl vse cevi po katerih se
je pretakal. PTFE je ta problem rešil in je podjetje DuPont kasneje iz njega razvilo danes splošno
znani teflon, kasneje pa je iz istega materiala nastala membrana gore-tex, ki je bila v 70. letih
revolucionaren izum za gorniški in alpinistični svet. (Bodanis, 2004)
Preden pa preidemo na sam razvoj opreme, si moramo najprej ogledati in razložiti dejavnosti
in aktivnosti, pri katerih se planinska in alpinistična oprema uporablja, ter razložiti za kakšno
opremo sploh gre.
KAJ JE GORNIŠTVO, ALPINIZEM, PLEZANJE?
Zaradi velikega števila vrst plezanja so zelo redki posamezniki, ki bi se ukvarjali z vsemi izmed
njih. Pojavilo se je nekaj značilnih skupin plezalcev in oblik dejavnosti, ki zajemajo izključno ali
kot eno od oblik gibanja tudi plezanje. Oglejmo si najpomembnejše: (Cecić Erpič in drugi, 2003)
Gorništvo
Zajema hojo, plezanje in smučanje po zahtevnejših poteh in brezpotjih visokih gora. Plezanje
je pri tem omejeno na manjše težave, ki jih srečamo pri vzponih na brezpotne alpske vrhove
in običajno ni težje od II. ali III. stopnje po lestvici UIAA. Posebna in dokaj priljubljena oblika
gorništva so vzponi po feratah, dobro nadelanih strmih poteh, opremljenimi z zanesljivimi
varovali (jeklenice, lestve ipd.).
Gorniki poleg običajne pohodniško-izletniške opreme uporabljajo še plezalni pas, čelado in
samovarovalni komplet, pozimi pa tudi cepin in dereze. Za varno udejstvovanje potrebujejo
tudi znanja iz nevarnosti v gorah, orientacije in bivakiranja. (Cecić Erpič in drugi, 2003)
Alpinizem
V Sloveniji v nasprotju z nekaterimi drugimi državami alpinizem običajno pojmujemo drugače
od gorništva, čeprav zajema enake dejavnosti, t.j. hojo, plezanje in smučanje na neurejenih
smučiščih. Vendar je pri tem plezanje bistvena sestavina in poteka po zahtevnejših smereh, ki
obsegajo težavno prosto in tehnično plezanje, kar zahteva dobro poznavanje tehnike plezanja
in varovanja. (Cecić Erpič in drugi, 2003)
Športno plezanje
Športno plezanje je zelo priljubljena in najvarnejša oblika plezanja, ki se je v Sloveniji odcepila
od alpinizma v začetku 80. let. Zaradi varnosti je primerna za vse udeležence, tudi za otroke.
(Cecić Erpič in drugi, 2003)
-
10
Ledno in mešano plezanje
Plezanje zaledenelih slapov in sodobno mešano (angl. mixed) ledno-skalno plezanje krajših
smeri zunaj surovega gorskega okolja je v zadnjih letih postalo tudi pri nas zelo priljubljena
oblika plezanja tako v naravi kot tudi na tekmovanjih. Vzroki za to so verjetno predvsem v
kratkem trajanju »ture«, enostavnih dostopih in sestopih, enostavnejši in cenejši opremi in v
večini primerov tudi razmeroma veliki varnosti. (Cecić Erpič in drugi, 2003)
KAJ JE PLEZALNA IN ALPINISTIČNA OPREMA?
Plezalna oprema
Plezalna oprema obsega vso opremo, ki je potrebna za varno in uspešno plezanje. Ta se
razlikuje glede na zvrst plezanja in okolje, v katerem plezanje poteka. Poleg plezalne opreme
k opremi plezalca spada še primerna obleka, obutev, hrana in pijača. (Plezalna oprema, 2013)
Gre za opremo, ki se uporablja za plezanje smeri v suhi skali ali pri plezanju na umetni steni. V
večini primerov se te smeri nahajajo v urejenih plezališčih, ki že imajo urejena sidrišča in
svedrovce, zato plezalec rabi zgolj primerno obutev in oblačila, vrv in tehnično opremo za
varovanje ter vponke za pripenjanje na steno.
Alpinistična oprema
Alpinistična oprema je oprema, ki se uporablja za plezanje po feratah, plezanje daljših smeri v
skali, kjer je potrebno veliko tehnične opreme in pripomočkov in kjer plezalci po potrebi v steni
tudi prespijo. Sem spada tudi oprema za plezanje v snegu in ledu, torej cepini, dereze in na
splošno oprema, ki med plezanjem v skali ni potrebna oziroma je popolnoma odveč. Med
drugim sem prištevamo tudi opremo za turno smučanje, kot so posebne smuči in posebni
namenski smučarski čevlji, posebne pohodne palice, lavinska žolna, lopata za odkopavanje
snega in sonda za reševanje.
Med alpinistično opremo štejemo tudi planinsko opremo, ki je predmet tega dela.
V večji meri gre pri plezalni in alpinistični opremi za iste kose opreme, sploh ko gremo dlje v
preteklost. Vendar pa se je v zadnjih letih določena oprema močno specializirala samo za eno
zvrst aktivnosti in je tako postala manj ali pa sploh nič uporabna za druge zvrsti. Primer je
plezalna vrv, ki ima plašč iz vodoodpornega materiala in je namenjena predvsem za ledno
plezanje in za aktivnosti, ki se izvajajo v zimskih razmerah (ekstremne višine, odprave in
podobno) in zmanjšuje možnost zaledenitve vrvi.
-
11
PROBLEMATIKA TEME
Že od prvih pohodov v višje predele sveta, naj so to bili raziskovalni pohodi, lov, paša ali beg,
so različna ljudstva za to uporabljala oblačila in opremo, ki jim je to omogočila in olajšala.
Oprema je bila prilagojena težjim in hladnejšim razmeram, vetrovom in vlagi. Ker pa so bili
takrat edini dostopni materiali naravnega izvora, torej rastlinski in predvsem živalski, so imela
ta oblačila svoje omejitve in slabe lastnosti, ki so danes v večini odpravljene. Razvoj je potekal
skladno s potrebami ljudi na eni in dostopnostjo materiala na drugi strani, a vedno se je
strmelo v smer izboljšav in lažje dostopnosti za vse. Vrvi, na primer, so bile iz veliko različnih
materialov, ki so bili vsi naravnega izvora, v določenih primerih pa so bile zelo težko dostopne.
S pojavom sintetičnega materiala najlona, je ostal več ali manj samo en material, ki je omogočil
ne le večjo varnost in zanesljivost, temveč tudi bolj dostopno opremo.
V večini primerov je pri vsej opremi, ki je bila iz materiala naravnega izvora, le-tega zamenjal
ustrezni ekvivalent umetnega izvora, ki je lastnosti predhodnika nadgradil. Problem je bil le
dostopnost surovin za razvoj, katerega je narekovalo takratno znanje ali razmere v družbi.
Najprej so se uporabljali samo naravni materiali, ker ljudje niso imeli ne znanja ne tehnologije,
da bi lahko izumili in pridobivali kakšne druge, predvsem umetne materiale. Naravni material
je bil lahko dostopen, relativno enostaven za obdelavo in proizvodnjo, ter široko sprejet in
uporabljan. Ko pa sta tehnologija in znanje dosegla stopnjo, da so lahko pričeli izdelovati
sintetične materiale, so v večini primerov družbene razmere preprečile takojšen prodor na trg.
Vojne so vedno omejile izdelavo in uporabo novih materialov, saj so le-ti dobro služili vojski,
surovin pa je zaradi omejenega transporta večinoma primanjkovalo. Zato je bil večji razmah
pri razvoju opreme dosežen šele po vojni in ureditvi političnih razmer.
Veliko plezalcev si je zato delalo opremo kar doma, ker je drugače sploh ne bi imeli. V Slovenijo
so tako ali tako prihajali vsi kosi opreme z zamikom. Ko je bila določena oprema v tujini že bolj
množično dostopna, je trajalo še nekaj časa, da je prišla do naših alpinistov in plezalcev. V
večini primerov pa si je še takrat, ko je bila na voljo, niso mogli vsi privoščiti, zato so na primer
kline kovali kar v večjih tovarnah in železno predelovalnih obratih. S tem seveda ni bilo nič
narobe, saj so tudi večja, danes svetovna podjetja, imele enak začetek – plezalec ali alpinist je
hotel izboljšati ali izumiti kos opreme, ki ga je potreboval in ga je preprosto samostojno izdelal,
kasneje ko se je izdelek zasidral med ostalimi plezalci in je dosegel večjo prepoznavnost in
prodajo, pa je iz tega nastalo uspešno podjetje.
Da pa niso ti »domači« proizvodi ušli izpod nadzora, je bila leta 1932 ustanovljena krovna
organizacija UIAA, ki je z letom 1965 pričela izvajati varnostne preglede za planinsko in
alpinistično opremo, ter jim ob dovolj dobri varnosti in kakovosti podeljevati varnostni žig, ki
zagotavlja primerno, varno in s strani federacije pregledano opremo za aktivnosti v gorah.
Podjetja so se morala prilagoditi in podrediti tem normam, zaradi česar je oprema, ki je danes
na trgu, bistveno bolj kakovostna in varna, kot pred prihodom teh varnostnih meril. (About
the UIAA, brez datuma)
-
12
Kot pri mnogo ostalih stvareh, je bila tudi pri razvoju planinske in alpinistične opreme bistvena
postopnost. Nikoli ni bilo prevelikih preskokov. Občasno se je pojavil revolucionaren izum ali
izdelek, a še vedno je bil produkt predhodne evolucije idej, znanja in potreb.
Verjetno najbolj zanimiv in pomemben med vsemi je razvoj načina oblačenja – vse od
začetkov, do trenutka, ko so v uporabo prišli novi sintetični materiali. Do tedaj, ko so se
uporabljali naravni materiali, so se alpinisti preprosto oblekli, da jim je bilo toplo. Oblačila so
že sama po sebi »dihala«. S pojavom novih materialov pa temu ni bilo več tako in je bilo treba
spraviti vlago od potenja stran od telesa. Pojav »čebulnega« sistema oblačenja je spremenil
navade in povečal udobje plezalcev in alpinistov. Še druga stran oblačenja, ki je v zgodnjih letih
postavila velike omejitve in ki je danes tako oddaljena, da je sploh ne poznamo več in je ob
omembi naravnost smešna, so bile socialne norme, ki so govorile o primernosti oblačenja,
zlasti za ženske. Norme niso ločile med mestno in športno obleko, torej obleko, ki bi bila
primerna za v gore. Da bi se ženske oblekle primerno za planinsko dejavnost ni bilo spodobno
in po meri družbe, sploh če so plezale v družbi moških in preteči je moralo veliko časa, da te
neverjetne norme niso bile več pomembne in predvsem da je prevladala zdrava pamet.
(Douglas, 2011)
Za vsem delom, ki je bilo opravljeno skozi zgodovino, pa stojijo bolj ali manj znane osebe, ki so
skupaj prispevale k bolj varnim in kakovostnim dejavnostim v gorah. Posamezniki, ki so svoje
življenje posvetili razvijanju in izumljanju opreme, da bi lahko vsi bolj varno hodili v gore,
plezali in osvajali vrhove. Z njihovo omembo se ohranjajo kot nepozabljeni heroji plezanja in
alpinizma.
NAMEN NALOGE
Namen diplomske naloge je predvsem predstavitev zgodovinskega razvoja posameznih
najpomembnejših kosov planinske in alpinistične opreme, z željo, da bi bil zgodovinski pregled
zbran na enem mestu v nekem smiselnem zaporedju. Poleg tega je namen naloge predstaviti
tudi osebnosti, ki so stale za razvojem najpomembnejših kosov opreme, ki so k temu prispevali
največ in ki so skrbeli, da se je oprema razvila do stopnje, ki jo poznamo danes. Navsezadnje
pa sta planinstvo in alpinizem sestavni del slovenskega naroda in želimo, da posameznik dobi
vpogled v mejnike in evolucijo pri izdelavi opreme, ki je bila sestavni del vsakega vzpona in
odprave v gorski svet, tako pri nas kot drugje po svetu.
Diplomska naloga bo v pomoč vsem, ki bi radi zvedeli več o razvoju in izdelavi posameznih
kosov planinske in alpinistične opreme, o osebnostih, ki so stale za razvojem in izdelavo, hkrati
pa bo dopolnilo že zdaj bogato zbirko slovenske planinske literature. Prav tako bo naloga v
pomoč zgodovinarjem, ki delajo na tem področju, predvsem pa je namenjena vsem planincem,
gornikom, plezalcem in alpinistom, da spoznajo ozadje in razvoj opreme, ki jo danes
uporabljajo pri svoji dejavnosti.
-
13
CILJI
V skladu s predmetom in problemom diplomskega dela so zastavljeni naslednji cilji:
predstavitev razvoja planinske in alpinistične opreme,
razvoj in uporaba opreme pri nas in po svetu,
predstavitev dogodkov in sprememb, ki so pripomogli k razvoju opreme do današnjega stanja,
predstavitev določenih osebnosti, ki so prispevale k razvoju in izdelavi opreme.
METODE DELA
Diplomsko delo je monografskega tipa in temelji na metodi zbiranja podatkov iz domače in
tuje literature. Viri so monografskega tipa, pridobljeni iz domače in tuje literature, ter iz
internetnih virov, v slovenskem, predvsem pa angleškem jeziku. Pri delu je bilo v veliko pomoč
tudi lastno znanje in izkušnje.
Uporabljene metode:
zbiranje gradiva,
pregledovanje gradiva,
povzemanje,
prevajanje gradiva,
citiranje.
-
14
RAZPRAVA
OBLAČILA
Oblačila za obiskovanje in osvajanje visokega gorskega sveta so že tisoče let prilagojena
posebnim razmeram, ki vladajo v višje ležečem svetu. Mraz, sneg in led sta prisilila različna
starodavna ljudstva, da so morala, če so hotela v visokogorje, prilagoditi in izdelati oblačila, s
katerimi so lahko bila normalno aktivni tudi v bolj ekstremnih razmerah. Najdbe izpred nekaj
tisoč let, še posebno pa najdbe izpred 5000 let starih ostankov Ötzija, so pokazale, da imamo
ljudje že starodavno povezavo z gorskim svetom. Čeprav imamo danes mnogo boljšo in
sodobno tehnologijo in materiale, so starodavna ljudstva morala prenašati enake razmere in
pogoje kot alpinisti sedaj – vse od varne hoje po snegu in ledu, zaščita pred mrazom in
ozeblinami ter navigacija po težkem terenu. In čeprav starodavna ljudstva niso imela na voljo
materialov kot jih imamo danes, je bila njihova iznajdljivost neverjetna. Mnoge rešitve, ki jih
imamo danes za starodavne, so zgodnji raziskovalci s pridom uporabljali še dva stoletja nazaj.
Podloženi čevlji z listjem,
usnjene hlače in jakne,
podloge iz toplih živalskih kož,
kapa iz medvedje kože,
rokavice iz ovčje kože – vse to
je pripomoglo k temu, da so se
lahko starodavna ljudstva
gibala po višje ležečih terenih,
kjer so nabirali dobrine za
prehrano, pasli črede živali ali
pa samo raziskovali (prikaz na
Sliki 1).
Ljudstva so s pridom izrabljala naravne materiale, ki so jim zelo dobro služili kot oblačila za
mrzle predele višje ležečega sveta. Največ so se uporabljale različne živalske kože in usnje, že
leta 1500 pa je bila zabeležena prva uporaba jakne, napolnjene s puhom in perjem, ki jo je
nosil bogat japonski vladar.
Le nekaj let kasneje, leta 1574, je Švicar Josias Simmler izdal zapis, ki je na Sliki 2, z nasveti za
trgovce in romarje, ki prečkajo Alpe, kako se opremiti. Med drugim je zapisal: »Oči morajo biti
pred sončno bleščavo zaščitene s steklenimi očali, ostali deli telesa pa morajo biti dobro
zaščiteni pred mrazom s kožami in debelimi oblačili. Najbolj uporaben nasvet od vseh pa je,
da se ves čas gibate«. (Douglas, 2011)
Slika 1: Prikaz oblačenja Ötzija z obleko iz naravnih materialov. (http://www.rolf-tiemann.de/oetzi/oetzi-08.jpg)
-
15
Najbolj znan kos opreme – anorak – so že dolga leta uporabljali Eskimi.
Prvotno so ga izdelovali iz tjulnje ali karibujeve kože, danes pa je izdelan
skoraj izključno iz sintetičnih materialov. Jakna ima dolge rokave in kapuco,
ki jo je mogoče z vrvico zatesniti, da se popolnoma prilega obrazu. Že
eskimski anoraki so bili vodoodporni in so jih uporabljali vsakodnevno v
mrzlem okolju za lov in potovanje s kajakom. Iz tega razloga se je anorak
postopoma razširil tudi med gorniki in alpinisti. (History of the Anorak, 2012)
Zapis iz leta 1808, ko je prva ženska, savojska Francozinja Henriette
d'Angeville, stopila na vrh gore Mont Blanc, govori o tem, kako je iz samega
ponosa do plezanja odvrgla damska oblačila – krilo in spodnje krilo, ter si za
vzpon nadela flanelaste in tvidaste pumparice, debele volnene dokolenke,
krznene rokavice, klobuček iz slame in lesen cepin »alpenstock« v roke. Gre
za prvi zapis, kjer je alpinist odvrgel neudobna in predvsem neprimerna mestna oblačila, ki jih
lahko vidimo na Sliki 3, ter se, ne glede na socialne norme, oblekel goram in terenu bolj
primerno. (Douglas, 2011)
Že leta 1859 se je gospa Henry Warwick-Coleman v zapisih pritoževala, da so ženska oblačila
docela neprimerna za gorništvo, tudi ob najbolj marljivem in pazljivem premikanju. Predlagala
je, da se na dnu krila prišijejo zanke, s katerimi se lahko, ko se prične plezanje, krilo dvigne in
pritrdi okrog pasu. Problem pri oblačilih je bil
predvsem socialne narave, še posebej, če so
plezale v družbi moških. Zato je bilo malo žensk,
ki bi imele toliko poguma kot Mary Paillon, ki je
plezala kar v moških oblačilih. Večina je
prakticirala lažjo rešitev – pod krilom so nosile
navadne ali jahalne hlače in so ga, takoj ko so se
oddaljile od zadnjega hotela v vasi, odstranile.
Krila ne le da so bila nepraktična, pač pa tudi
nevarna. Angleško plezalko Katharine
Richardson je skoraj ubilo padajoče kamenje, ki
ga je sprožilo krilo njene soplezalke višje v steni
med plezanjem.
Tekom 19. stoletja postane puhovka bolj dostopna širši množici. Gosi in race postanejo
popularne kmečke živali, s čimer narastejo zaloge puha in perja, ki lahko zagotovita potrebo
po izolacijskem materialu za jakne iz puha. Ker se število kmetij z gosmi in racami močno
povečuje, postaneta puh in perje precej cenejša in zato mnogo bolj dostopna. (The History of
Down Clothing, 2010)
Slika 2: Zapis Josiasa Simmlerja. (Douglas, E. Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 41
Slika 3: Ženska in moška gorniška oblačila ob koncu 19. stoletja. (Douglas, E. Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 154, 155)
-
16
Ob prelomu stoletja, na koncu 19. in v začetku 20. stoletja vse
do prve svetovne vojne, so bila oblačila obiskovalcev gora
preprosta in se niso tako rekoč v ničemer razlikovala od
vsakdanjih v dolini (primer na Sliki 4). Včasih so bila celo bolj
podobna tistim nedeljskim – »kmašnim«, torej bolj svečana.
Predvsem po vojni pa so že nosili naslednja oblačila. Planinska
srajca je bila običajno platnena oziroma bombažna, najbolj
priljubljen pa je bil menda kockasti vzorec. Praktično je bilo,
da je imela srajca dolge rokave, ki jih je bilo možno v primeru
vročine in lepega vremena zavihati čez komolce. Planinske
hlače ali pumparice so se pri hlačnicah zapenjale s pasom ali
zaponko in so bile sprva domena moških. Ženske so v začetku
nosile krila, ki so jih kasneje zamenjala z udobnejšimi hlačnimi
krili ali širšimi hlačami, a so morale biti previdne – spodobnost
je bila namreč trdno na prvem mestu, funkcionalnost pa je
capljala nekje daleč zadaj. Pri pumparicah je treba biti posebej
pozoren na material, iz katerega so bile narejene. Irhaste hlače so pred drugo svetovno vojno
nosili le nemško govoreči planinci in plezalci, bile so pravi nemški nacionalni simbol in zato se
jih pravi narodno zavedni Slovenci seveda niso niti približno dotaknili. (Mikša, Golob, 2013)
Seveda je bil zelo priljubljen tudi planinski pulover, a le če je bil volnen in rdeče barve. Podobno
kot planinske hlače so imele nacionalni predznak tudi nogavice dokolenke. Slovenski planinci
so nosili rjave ali temno zelene, medtem ko so nemški planinci nosili ekskluzivno le bele
dokolenke. (Mikša, Golob, 2013)
Leta 1924 med prvo resno angleško odpravo na Everest, sta George Mallory in Andrew Irvine
med vzponom uporabljala posebna oblačila za najvišje vrhove sveta. Njune plasti volne, svile
in bombaža so bile lažje od današnjih materialov in zelo udobne za nošnjo. Malloryjevi čevlji
so bili najlažji med vsemi kadarkoli uporabljenimi na Everestu. Osvojevalci Everesta so bili v
tistem času pravi specialisti, ki so razumeli svoja oblačila bolje kot jih alpinisti razumejo danes.
Leta 2006 je Graham Hoyland, pravnuk Howarda Somerwella (angleški kirurg in alpinist, ki je
sodeloval pri odpravah na Everest v 20. letih), iz skupine raziskovalcev, ki so proučevali
oblačila, uporabljena med odpravo leta 1924, preskusil celoten komplet oblačil, ki jih je leta
1924 nosil George Mallory. Oblačila so bila natančne replike in Graham je potrdil, da so dovolj
sofisticirana, učinkovita in udobna, da bi lahko z njimi dosegel vrh Everesta. Še danes ni jasno
ali sta Mallory in Irvine dosegla vrh Everesta, so pa raziskovalci prepričani, da jima oblačila tega
niso preprečila. (Hemmleb, 2011)
Med materiali pride v 30. letih, natančneje leta 1935, do revolucije, saj podjetje DuPont izumi
sintetični material najlon, vendar preteče še nekaj let, preden preide do bolj množične
uporabe. (DuPont, 2015)
Slika 4: Planinska oblačila v začetku 20. stoletja. (Mikša, P., Golob, U. Zgodovina Slovenskega alpinizma (2013), str.: 23
-
17
V 30. letih 20. stoletja Pierre Allain izdela v kombinaciji
z bivak vrečo, ki je na Sliki 5, še jakno napolnjeno s
puhom in perjem ali na kratko – puhovko. Bivak vrečo
je poimenoval »slonova noga«, ki je bila kratka, do pasu
segajoča, preprosta spalna vreča s klasičnim dizajnom
lahkih bivak vreč. Z novonastalo puhovko je bila odlična
kombinacija, saj je bila jakna dolga skoraj do kolen,
prešita iz svile, poimenoval pa jo je »baldahin«. Dizajn
jakne je bil tako dober, da je bila v Angliji med 60. in 70.
leti najbolj prodajana jakna. (Pierre Allain, brez datuma)
Že med francosko odpravo na Annapurno leta 1950 sta
Maurice Herzog in Louis Lachenal, uporabljala najnovejšo in najboljšo tehnologijo in materiale
tistega časa – moderne sintetične materiale za oblačila in s puhom izolirane jakne.
Pri nas so stvari po 2. svetovni vojni potekale malo drugače, predvsem pa z zamikom.
V prvih povojnih letih, za katera je bilo zaradi povojne obnove in zaprtosti meja značilno veliko
pomanjkanje, je za materialno opremljenost alpinističnih odsekov skrbel odbor za planinstvo
pri Fizkulturni zvezi Slovenije pod vodstvom Vlasta Kopača. Odbor je leta 1947 alpinističnim
odsekom brezplačno razdelil komplete oblek, plezalno opremo in 150.000 dinarjev za nabavo
potrebne opreme: »Opremo za alpinistične odseke smo nabavljali na več načinov. Anorake in
vetrne hlače smo izdelovali iz gumiranega platna zapornih zračnih balonov«. Improvizacija pri
izdelavi oblačil in opreme za vzpone v visokogorju je bila takrat nekaj vsakdanjega. Zelo
zaželeni so bili vojaški anoraki nemških planinskih polkov, Odbor za planinstvo pri Fizkulturni
zvezi pa je priskrbel alpinističnim odsekom anorake in vetrne hlače, sešite iz gumiranega
platna zapornih balonov: »Guma je bila prevlečena z bleščečo srebrno barvo … Tako so se
ljubljanski alpinisti šminkersko sprehajali po kamniških planinah kot kakšni vesoljci. Obleke so
pripadale le starejšim, uveljavljenim članom, imele pa so slabo lastnost. Bile so potujoče savne.
Posebno dekleta so se rada kuhale v njih, toda za lepoto je bilo vredno potrpeti. Imele pa so
še eno nevarno lastnost, saj pri stiku s snegom ni bilo trenja. Če si zdrsnil, si moral s cepinom
takoj zavirati, sicer je lahko bilo usodno«. Sicer pa je bila obleka povojnih alpinistov kar nekaj
časa podobna obleki alpinistov iz medvojnega obdobja. Za poletno plezanje so uporabljali
žametne pumparice, volnene nogavice, flanelasto srajco in suknjič. Zimska oblačila so bila
volnena. Vrhnji sloj je predstavljala vetrovka s kapuco iz gostega impregniranega blaga, v
viharnem vremenu so alpinisti uporabljali tudi vetrne hlače iz istega materiala. (Mlač, Golob,
2013)
Na drugi strani Atlantika v ZDA so v 50. letih za potrebe vojske izdelali anorak ali »parko«, kot
se tudi imenuje in ki je prikazana na Sliki 6, ki je segala čez boke, z zadrgo in gumbi ter kapuco.
Narejena je bila za letalske enote, ki so bile nastanjene v krajih z ekstremno nizko temperaturo,
Slika 5: Skica Allain-ove bivak vreče »slonova noga«. (http://www.outdoorgearcoach.co.uk/wp-content/uploads/2014/04/Pied-delephant-300x201.jpg)
-
18
zato je bila izdelana posebej za temperature do -50°C.
Uporabljen material je bil najlon zelene barve, podložen
z volneni odeji podobnim materialom, ki se je obdržal
vse do 70. let, ko je volneno podlogo zamenjal poliester,
s čimer je anorak postal še lažji in bolj topel. (Parka,
2015)
Leta 1969 sta Wilbert L. Gore in njegov sin, Robert W.
Gore, sodelovala pri procesu, kjer sta raztegnila segrete
kose politetrafluroetilen (PTFE) materiala in kot rezultat
dobila raztezani politetrafluroetilen (ePTFE). Med enim
od poskusov sta kose raztegnila zelo na hitro, kjer se je
sicer zelo trden material razširil za 800 %, pri tem pa se
je ustvarila struktura iz mikroskopskih por, ki jo je v 70% sestavljal zrak. Za izdelek je bil leta
1976 vložen patent in izumljen je bil gore-tex.
Gore-tex velja za revolucionaren izum in material, ki je bistveno izboljšal gorniška in
alpinistična oblačila in ostalo opremo. Gre za material, ki je sestavljen iz majhnih luknjic
oziroma por, katere vidimo na Sliki 7 in ki omogočajo dihanje tkanine. Na enem kvadratnem
centimetru jih je 1,4 milijarde. Vsaka pora je velika
1/20,000 velikosti vodne kapljice in ji tako
preprečuje prehod. Je pa pora dovolj velika, da
lahko skozi prehaja molekula pare, ki je produkt
uporabnikovega potenja. Tako pot ne zastaja več
pod jakno kot doslej, ampak prehaja skozi jakno na
zunanjost ter tako preprečuje nabiranje potu pod
jakno, kar lahko vodi do podhladitve. Ker pa je
membrana neprepustna za vodne kapljice, je
nepremočljiva za dež, sneg in ostale vremenske
neprilike. Najlonska plast materiala še vedno ostaja,
a le kot najbolj zunanji del, ki ščiti gore-tex
membrano v notranjosti. (Gore-Tex, 2015)
V 50. letih, v poplavi novih sintetičnih materialov, so hotela različna podjetja najti vse možne
zamenjave za naravne materiale ter jih izboljšati. Eno izmed teh podjetij, Malden Mills, si je
zadalo nalogo, da najde plastično zamenjavo za volno – izdelek, ki bi jih dvignil v vrh industrije.
Dolga leta so preskušali različne možnosti in kombinacije, nato pa so pričeli plesti plastična
vlakna v nit. Tkanje te plastike je povzročilo nastanek majhnih zank na eni strani tkanine. Ko
so to tkanino skrtačili, so se zanke pretrgale, kar je izboljšalo teksturo, debelino in izolacijske
lastnosti tkanine brez da bi povečalo težo. Tako so leta 1979 izdelali prvi flis oziroma termoflis,
kot ga tudi imenujemo, z imenom »Polar Fleece«. Podjetje se je kasneje preimenovalo v danes
bolj znano Polartec. Material je bil lahek in močan in je posnemal lastnosti volne ter jih v
Slika 7: Pore pri gore-tex membrani. (https://en.wikipedia.org/wiki/Gore-Tex#/media/File:Goretex_photo.png)
Slika 6: Ameriška vojaška parka. (https://en.wikipedia.org/wiki/Parka#/media/File:Snorkel_parka.jpg)
-
19
nekaterih pogledih celo presegel. Izumitelj Aaron Feuerstein namerno ni patentiral izdelka,
zato da so ga lahko izdelovali različni proizvajalci po vsem svetu, s čimer je bil bolje in širše
sprejet med ljudmi. (Swaby, 2011)
So pa s tem izdelkom pri podjetju morali pohiteti, saj je podjetje Patagonia, katerega lastnik je
Yvon Chouinard, v istem času razvijalo podoben material, vendar ga zaradi uspeha Polarteca
niso razvili do konca in so se raje osredotočili na športno perilo ali kot mu tudi rečemo »termo
perilo«. So pa pri izdelavi sodelovali. Podjetje Patagonia je uporabilo novonastali material in
ga izboljšalo – naredili so ga bolj udobnega, z manj prostimi vlakni, na katera so se lepile vse
možne stvari, izboljšali so kroj in šive. Tako so v letu 1980 s pomočjo Malden Milla razvili nov
material iz polipropilena, ki je bil namenjen športnemu perilu. Nastal je iz ideje in razmišljanj
Chouinarda, da če ima alpinist oblečeno jakno ali pulover iz materiala, ki ne vpija vlage,
potemtakem ne more imeti oblečene pod tem puloverjem majice ali perila iz bombaža, ki pa
vpija vlago, saj to povzroči zastajanje vlage blizu telesa, kar povzroči hladen občutek na koži.
Zato je hotel razviti perilo, ki namesto da bi vlago vezalo nase in jo tam zadržalo, bi le-to
odvedlo stran od kože in na površino zunanjih tkanin od koder bi izhlapela. Kasneje so material
še izboljšali ter ga predstavili pod imenom »Synchilla«, hkrati pa so postali prvo podjetje, ki je
učilo uporabnike teh športnih oblačil, kako se pravilno obleči.
Vedno bolj se je uporabljal sistem oblačenja, ki je prikazan na Sliki 8, katerega je v 70. letih
razvila NASA in se imenuje »čebulni sistem«, kjer gre za postopno oblačenje različnih plasti
oblačil, ki si sledijo po funkciji in sestavi – čisto
pri koži, torej prva plast, je športno perilo, ki
odvaja vlago in pot stran od kože proti zunanjim
plastem; druga plast je grelna plast, ki nudi
izolacijske in toplotne lastnosti in je po navadi iz
flisa ter tako greje uporabnika; tretja plast pa je
zaščitna, ki je čisto na zunanjem delu in ščiti
uporabnika in spodnje plasti pred zunanjimi
vremenskimi vplivi ter hkrati odvaja vlago in pot
na zunanjo stran od koder izhlapi. Po navadi je
ta plast iz bolj trdnega sintetičnega materiala,
ki preprečuje poškodbe, praske in vdor vode v
»notranjost«.
Materiali in oblačila so se tekom let razvijali še naprej, različna podjetja so predstavila svoje
»hišne« materiale in membrane, ki posnemajo gore-tex. Medtem pa je membrana gore-tex
bila vpeljana v vse mogoče izdelke, od jaken, hlač, rokavic, kap, čevljev, do spalnih vreč, bivak
vreč in šotorov. Materiali so se razvijali predvsem v smer čim lažjega in čim bolj vzdržljivega
materiala. Različni dizajni so poskrbeli, da so oblačila postala močno specifična za vsako
dejavnost posebej in so tako na trgu oblačila za plezanje, za alpiniste, za pohodništvo, ki so si
Slika 8: Primer čebulnega sistema oblačenja. (http://cdn.outdoorgearlab.com/photos/10/69/228421_11835_XL.jpg)
-
20
v osnovi enaka, vsako pa ima svoje posebne lastnosti, ki ustrezajo namenski uporabnosti in
potrebam različnih končnih uporabnikov.
Največji dosežek razvoja pa je to, da so vsi sodobni materiali in oblačila postali dostopni širši
množici in vsem, ki takšne izdelke potrebujejo.
Hkrati podjetja izobražujejo o pravilni in primerni uporabi različnih materialov ter s tem
prispevajo k bolj varnim aktivnostim in predvsem udobnim aktivnostim v naravi. Veliko so
prispevali tudi po ekološki plati, saj večina podjetij izdeluje sintetične materiale iz recikliranih
plastenk in tudi rabljenih sintetičnih oblačil ter tako zmanjšuje obremenjenost na okolje.
OBUTEV
Stara oznaka za čevelj oziroma obuvalo, ki še danes drži, se glasi: obuvalo ščiti stopalo pred
vlago, mrazom in ostrimi delci. Alpinist odpravar, športni plezalec, gorski vodnik, pohodnik ali
popotnik, turni ali alpinistični smučar potrebuje čevlje glede na svojo dejavnost. Slikovito
povedano, vsak v gorah in stenah dejaven posameznik potrebuje čevelj ali plezalni copat v
skladu z namenom. Pri krajši ali daljši hoji v razgibanem svetu gora gre v prvi vrsti za tako
(športno) obuvalo, ki učinkovito ublaži trdoto in nestabilnost podlage. (Mlač, 1999)
Kot že omenjeno, morajo biti čevlji za gorski svet posebej prilagojeni posebnostim terena v
gorskem svetu. Podplat mora zagotavljati dober oprijem na vsaki podlagi, biti morajo stabilni,
da držijo nogo na mestu, lupina mora zadržati zunanje vremenske vplive vse od vlage in dežja
do snega. Hkrati pa morajo biti udobni, da uporabnika ne tiščijo in mu ne povzročajo žuljev,
morajo dihati, da med aktivnostjo znoj ne zastaja v čevljih in ne smejo biti pretežki, kar se
pozna pri daljših pohodih in turah.
Skozi zgodovino so se gorniški čevlji razvijali postopoma od zelo preprostih do vedno bolj
kompleksnih, v osnovi pa so vedno ostajali enaki – podplat z dobrim oprijemom, nepremočljiva
lupina ter udobna in topla notranjost.
Za prve gorniške čevlje lahko štejemo tiste, ki so
jih raziskovalci našli ob ostankih Ötzija, 5000 let
starega trupla na prelazu med Avstrijo in Italijo
(rekonstrukcija teh čevljev je na Sliki 9). Ker so ga
našli v gorskem svetu in ker je imel ob sebi
opremo, ki je po študijah in raziskavah bila
prilagojena hladnejšemu gorskemu svetu, ga
mnogi raziskovalci štejejo med prvega gornika
oziroma obiskovalca gorskega sveta. Njegova
oprema, oblačila in obutev so bila prilagojena
posebnostim zasneženega gorskega sveta.
(Douglas, 2011)
Slika 9: Rekonstrukcija Ötzijevih čevljev. (http://farm5.static.flickr.com/4095/4888186688_3edfa7c7fa.jpg)
-
21
Njegovi čevlji so bili vodoneprepustni in široki, kar nakazuje na dejstvo, da so bili prilagojeni
za hojo po snegu. Za podplat je bila uporabljena medvedja koža, za lupino in ostale predele pa
jelenja koža. Na notranji strani čevlja je bilo za oporo uporabljeno drevesno lubje. Povsod po
notranjosti, okrog stopal pa je bila suha mehka trava, ki je služila kot nogavica za izolacijo in
boljše prileganje. Se je pa po zadnjih raziskavah arheologa Jacqui Wooda pojavila hipoteza, da
so to bili le snežni čevlji, ki jih je Ötzi obul čez svoje »normalne« čevlje, ko je iz kopnega terena
prešel na zasnežen in poledenel svet. Kakorkoli, gre za prvo najdbo in dokaz o gorniških
oziroma gorskemu svetu prilagojenim čevljem. (Ötzi, 2015)
Če se preselimo v čase z bolj današnjim podobnim
gorskim čevljem, opazimo, da so v poznih letih 19.
stoletja uporabljali usnjene čevlje z usnjenim
podplatom, podobni tistim, na Sliki 10. Kasneje so
se na podplatu pojavili še kovinski žebljički, ki so
močno izboljšali oprijem v gorskem svetu z mehko
podlago, nastal pa je problem v skali, saj je v
določenih primerih podplat postal zelo spolzek.
Takšni čevlji so bili visoki z zavezovanjem z
vezalkami z zelo trdim usnjenim podplatom. Ker pa
so bili edini gorniški čevlji, so jih alpinisti in plezalci uporabljali za vse vrste dejavnosti –
plezanje, osvajanje vrhov, hojo in izlete v gore, odprave, visokogorje.
V časih pred 1. svetovno vojno se je pri nas uporabljala obutev, kjer so po navadi preko
dokolenk obuli še krajše nogavice, v toplem vremenu pa dokolenke spodvili na planinske
čevlje, imenovani gojzarji. Na Štajerskem so jim rekli kvedrovci, na Gorenjskem pa je bil bolj
razširjen izraz švedrovci. Ti so bili še posebej primerni za hojo po sredo- ali visokogorju.
Posamezniki, ki gojzarjev niso premogli, so obuli enostavnejše čevlje, imenovane gležnarji.
Posebej novinci so se v gore odpravili kar v navadnih čevljih. (Mikša, Golob, 2013)
Leta 1912 se pojavijo »Tricouni«, ki jih lahko vidimo
na Sliki 11. To je ime podjetja iz Švice, katerega
ustanovitelj in lastnik je Felix-Valentin Genecand,
draguljar iz Ženeve. Gre za posebne kovinske
žebljičke za čevlje, ki so močno izboljšali oprijem
gorniških čevljev na različnih podlagah. Bili so zelo
dobro in množično sprejeti med takratnimi gorniki,
alpinisti in plezalci, ter vojaki. (Tricouni, 2015)
Tudi pri nas so poznali okovane gojzarje. To so bili
čevlji s podplatom iz debelega usnja, skozi rob usnja
pa so bili zabiti žeblji. V slovenskih deželah so bili
Slika 10: Čevelj s podplatom z žebljički. (Douglas E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 161)
Slika 11: Čevelj z nameščenimi Tricouni. (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/16/Bergschuh_Tricouni.jpg/1280px-Bergschuh_Tricouni.jpg)
-
22
uveljavljeni domači izdelki z žeblji kroparji, za plezanje pa so že v prvih desetletjih 20. stoletja
uporabljali plezalne copate, katerih podplati so bili iz klobučevine. Pred tem so plezalci nosili
plezalne copate, katerih podplati so bili pleteni iz tanke vrvi ali celo iz prešite jute oziroma
žakljevine. (Mikša, Golob, 2013)
Za plezanje so se med drugim večinoma še vedno uporabljali čevlji z usnjenim podplatom z
žebljički, ki so se v množični uporabi obdržali vse do 30. let dvajsetega stoletja.
Leta 1930 pa je mlad francoski plezalec iz Pariza, Pierre Allain, med plezanjem balvanov
ugotovil, da veliko lažje in bolje pleza s supergami, kot z velikimi usnjenimi gorniškimi čevlji.
Ker so se superge hitro obrabljale pri straneh, jih je sam okrepil s koščki gume. (Douglas, 2011)
Leta 1937 pride do revolucije in izuma, ki je
popolnoma spremenil gorniško obutev –
izum podplata Vibram (na Sliki 12). Ime
Vibram je izpeljanka iz imena ustanovitelja
Vitale Bramanija, ki prihaja iz mesta
Albizzate v Italiji. Dve leti prej je šest
njegovih prijateljev med plezanjem v gorah
omahnilo v smrt domnevno zaradi slabe
obutve. Tragedija je prisilila Bramanija, da je
izdelal popolnoma nov podplat za gorniške čevlje. Dve leti kasneje, leta 1937, je patentiral prvi
gumijasti podplat z rebrasto obliko imenovan »Carramato«, kar pomeni »tankovska sled« in
je še danes najbolj pogosto uporabljen podplat pri gorniških čevljih in prav ta podplat lahko
vidimo na Sliki 12. Pri izdelavi mu je finančno pomagal tudi Leopoldo Pirelli iz podjetja, ki
proizvaja istoimenske avtomobilske pnevmatike. Novi podplat je nudil odličen oprijem na zelo
veliko različnih vrstah podlage, imel je visoko stopnjo odpornosti proti obrabi in je bil narejen
iz najboljše vulkanizirane gume, ki je bila na voljo v tistem času. (Vibram History, brez datuma)
Vibram podplat je postal sinonim za gorski čevelj. Z njim je vsak čevelj postal »tisti pravi« in to
velja še danes, saj podjetje vse do današnjega časa izdeluje prvovrstne izdelke, ki so
specializirani za uporabo v gorskem svetu. Takšne revolucije pri obutvi ni bilo nikdar prej in
nikoli kasneje.
Po 2. svetovni vojni se pojavijo prvi eksperimenti s plezalnimi čevlji in prvi med njimi je bil
britanski plezalec Joe Brown, ki je plezal s copati z gumijastim podplatom in lupino iz platna,
ki so bili predhodniki današnjih superg. Včasih je za boljši oprijem čez njih poveznil še volnene
nogavice. (Palmer, 2013)
Vendar kljub razvoju novih odličnih vibram podplatov in postopnemu razvoju plezalnikov, ta
oprema pri nas v tem času še ni bila dosegljiva. O tem priča naslednji zapis iz leta 1947, ki
opisuje stanje v tem in predvsem do tega leta. »Polst za plezalnike – profiliranih gumijastih
podplatov takrat še ni bilo – smo nabavljali v vevniški papirnici in jih z avstrijskim lepilom ago
Slika 12: Najbolj prepoznaven in uporabljan Vibram podplat – Carramato. (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a8/Vibram_Carrarmato_sole.png)
-
23
lepili na podplate plezalnikov. Na podplate gojzarjev smo nabijali Silvretta in Fuchsove žeblje,
najimenitnejši pa so bili drobnozobi tricouni«. (Mikša, Golob, 2013)
Vendar se že takoj naslednje leto, 1948, stvari obrnejo na bolje, o čemer govori naslednji zapis:
»Po drugi svetovni vojni (okoli leta 1948) so plezalne copate povsem zamenjali plezalni čevlji
z rebrastim gumijastim (vibram) podplatom. Ti so zagotavljali boljši oprijem tako v suhi kot v
mokri skali, odlikovala jih je tudi njihova univerzalnost, saj so lahko alpinisti v isti obutvi opravili
dolge dostope, sestope in alpinistične vzpone: »Bili so boljši od plezalnikov, zato smo
uporabljali le še vibram. Čim so se pojavili vibram podplati je bilo v hipu konec tudi s tricouni.
Ti so bili sicer dobri za travnata pobočja, za skalo pa ne, no mogoče za I., II. stopnjo, za težje
pa ne.«« (Mikša, Golob, 2013)
V tujini so stvari potekale malenkost hitreje kot pri nas, saj je že v tem času Pierre Allain plezal
težje in težje smeri in ugotovil, da ga čevlji močno omejujejo pri napredovanju, zato se je leta
1947 združil s čevljarjem in izdelal prvi posebej za plezanje namenjen copat imenovan PA.
Leta 1950 pa je Edouard Bourdenneau, mojster čevljar, odkupil Allainovo podjetje in pričel
izdelovati plezalnike, ki še danes nosijo ob strani oznako EB. Takrat so bili to prvi čevlji, ki so
nosili ime proizvajalca. Prvi izdelek, ki ga je podjetje izdelalo, pa je sploh prvi plezalnik na svetu
z imenom Gratton in ki je po obliki in funkciji podoben današnjim plezalnikom. (Palmer, 2013)
Že v letu 1953 je Hermann Buhl med avstrijsko odpravo na Nanga Parbat uporabljal čevlje z
narebranim podplatom, ki so bili, kot so jih takrat poimenovali, »rešitelji prstov«. Buhl je moral
zaradi slabega vremena noč preživeti visoko na gori in je zaradi omrzlin izgubil »samo« dva
prsta na nogi, kar nakazuje na dejstvo, da je gumijasti podplat mnogo boljši izolator, kot njegov
predhodnik iz usnja. (Douglas, 2011)
Leta 1954 je bil opravljen prvi uspešen vzpon na drugi najvišji vrh sveta, K2. Italijansko
odpravo, med katerimi sta bila prvopristopnika Achille Compagnoni in Lino Lacedelli, je z
obutvijo založilo prav podjetje Vibram s svojimi izvrstnimi Dolomite čevlji. Prvič v zgodovini se
je med obutvijo pojavila specializacija posameznih čevljev, saj je imela odprava za vsak del poti
posebne čevlje prilagojene tistemu terenu – treking, pristop do baze, snežni čevlji, višinski
čevlji za najvišje dele. (Vibram History, brez datuma)
Že takoj naslednje leto, leta 1955, sta Angleža George
Band in Joe Brown med vzponom na Kangčenjungo
uporabljala posebne višinske čevlje, narejene posebej
za Everest, kar nakazuje usmeritev proizvajalcev obutve
tudi v to smer – proizvodnja čevljev za najvišja gorstva.
(Douglas, 2011)
Leta 1968 Pierre Allain in podjetje EB izdelata
izpopolnjeno različico modela Gratton, ki se zdaj
imenuje Super Gratton (na Sliki 13) in postane
Slika 13: Plezalniki EB Super Gratton. (http://images.delcampe.com/img_large/auction/000/297/304/385_001.jpg?v=2)
-
24
legendarni izdelek. Dodatno izpopolni pa se še dve leti kasneje, ko pridobi popolnoma gladek
in izboljšan podplat. Plezalnik postane zelo popularen za plezanje krajših in daljših smeri in ker
se v 70. letih športno plezanje močno razmahne, postane povpraševanje za plezalniki
ogromno, tolikšno, da podjetje dvakrat prejme državno nagrado za najboljšega izvoznika. V
tem času postane EB vodilno podjetje v svetovnem merilu in še po 45. letih se marsikateri
plezalec spominja plezalnikov Super Gratton. (Palmer, 2013)
Leta 1975 Jesus Garcia Lopez, ustanovitelj podjetja Boreal,
s prijateljem Miguel Angelom Garcio Gallego, prične
eksperimentirati s prvimi plezalniki, ki imajo na podplatu
tako imenovano »lepljivo« gumo. Njuni prvi plezalniki so se
imenovali »El Capitan«. Do konca 70. let sta preskušala in
razvijala različne prototipe, nato pa je Jesus leta 1980 razvil
plezalnik z imenom »Fire«, ki ga vidimo na Sliki 14. Prijatelja
sta ga najprej preskusila v stenah rodne Španije, nato pa še
v Yosemitih, kjer sta v El Capitanu preplezala prvo
neameriško smer z imenom »Mediterraneo«. Z izdelkom
Fire je bil izumljen prvi plezalnik s podplatom iz »lepljive«
gume. (Palmer, 2013)
Istega leta, 1980, so izumljeni plastični čevlji, ki so
sestavljeni iz dveh delov. Zunanji del je plastičen in tako odporen na vse zunanje vplive od
udarcev in obrabe vse do vlage, dežja in snega, ter iz notranjega čevlja, ki je toplotno zelo
dobro izoliran, topel in zelo učinkovito preprečuje ozebline in zmrzline na stopalih. Primer
takšnega čevlja vidimo na Sliki 15. Ker so čevlji trdi, je nanje lažje namestiti dereze, ki so bolj
stabilne in čvrsteje pritrjene, plezalcu ali alpinistu pa dajejo čevlji boljši občutek pri gibanju.
Leta 1988 podjetje Vibram predstavi izdelek »Vibram Grip«. Gre za prvo super oprijemljivo
gumo izdelano posebej za športno in prosto plezanje. Plezalnike s to gumo uporabljajo
najboljši plezalci tistega časa. (Vibram History, brez
datuma)
Gorniški čevlji so se razvijali še naprej in do danes
postajali vedno lažji in vedno bolj specifično usmerjeni
v dejavnost. Poleg usnja so se na trgu pojavili še drugi,
predvsem umetni materiali, kot so sympatex, gore-tex
in podobni, ki poleg manjše teže in večjega udobja
zagotavljajo neprepustnost za vodo in tako povečujejo
uporabnost. Posamezna podjetja so za svoje čevlje
razvila svoj podplat, ki je v nekaterih primerih zelo
dober in konkurenčen, vendar se je vibram podplat Slika 15: Primer sodobnega dvodelnega alpinističnega čevlja priznane znamke. (http://s.stpost.com/eccstorefront/product_images/66181/f_66181_1.1.jpg)
Slika 14: Plezalniki Boreal Fire. (http://www.promontana.si/media/wysiwyg/Blog_vsebina/Boreal_fire_cat_1_1.jpg)
-
25
tekom zgodovine tako uveljavil, da še danes velja za sinonim dobre gorniške obutve.
Med trdimi dvodelnimi alpinističnimi čevlji se je predvsem zmanjševala teža, saj je v začetku
takšen par čevljev tehtal okrog 3 kilograme. Uporaba različnih materialov je privedla vse do
sodobnih ogljikovih vlaken in kevlarja, ki pa zaradi visoke cene ni dostopen vsem. Za podplat
se skoraj izključno uporablja vibram podplat, ki v kombinaciji z derezami močno poveča
uporabnost čevljev. Ker so iz dveh delov, kjer je zunanji odporen na vremenske vplive in je
notranji zadolžen za izolacijo in ohranjanje toplote ter se ga lahko hkrati tudi odstrani iz
zunanje školjke in posuši, je veliko bolj primeren za daljše odprave, kot pa »enodelni« čevlji.
Razvoj plezalnikov, torej copatov posebej narejenih za športno in prosto plezanje, je šel
predvsem v smer udobnosti in boljšemu prileganju stopala ter s tem v bolj učinkovito plezanje.
VRV
Vrv je temeljni del gorniške izkušnje in je del opreme, ki ima največjo simbolno vrednost in
prepoznavnost v povezavi s tem športom. Obvladovanje vrvne tehnike je osnovni pogoj za
gorniško dejavnost. Tudi brez karabinov in modernih varoval lahko izkušeni alpinist ali plezalec
uporabi vrv na mnogo načinov. Vrv, ki poteka med dvema ali več plezalci ustvari prav posebno
vez med posamezniki, cela skupina pa se imenuje naveza.
Vrv kot taka je ena najstarejših človeških tehnologij. Uporaba vrvi, izdelane iz velikega nabora
naravnih materialov, za razna praktična opravila, kot so plezanje na drevesa ali pečine, je
skupna različnim kulturam dobršen del človeške zgodovine. Pojav sintetičnih materialov v
dvajsetem stoletju je spremenil plezanje. Pred izumom sintetične vrvi med drugo svetovno
vojno, so bile le-te narejene najprej iz konoplje in kasneje iz manile (vlakna iz listov abake),
dragega bombaža ali celo še dražje svile. Vlažna konopljina vlakna so bila še posebej nagnjena
h gnitju in čeprav so bile na zunaj vrvi videti povsem v redu, se
je lahko taka pretrgala pod večjim bremenom. Zato so jih
morali mornarji redno mazati s katranom, kar pa pri plezanju
ne pride v poštev.
Sploh prvi zabeležen zapis o uporabi vrvi sega v daljno leto 800.
Na jugozahodu Amerike so ljudstva, ki so živela v prebivališčih
z imenom pueblo, gradila hiše visoko v skalnih razpokah in
stenah. Za lažji dostop so uporabljali vrvi, vrvne lestve in
plezanje v skali. S tem so bili na višjem terenu, kar jim je
omogočalo boljši pregled nad okolico in večjo varnost.
(Douglas, 2011)
Slika 16: Primer Hawser vrvi. (Douglas, E., Mountaineers great tales of bravery and conquest (2011), str.: 42)
-
26
V letu 1600 se pojavi tako imenovana »Hawserjeva« vrv, katere primer vidimo na Sliki 16.
Izhaja iz pomorstva in gre za močno vrv, ki je prepletena iz treh pramenov. Bile so tanjše od
mornarskih, primerne za plezanje, vendar še vedno dovolj močne. Ime izhaja iz mesta na
palubi ladje, kjer leži zvita vrv, pripravljena za uporabo.
Leta 1850 začnejo gorski vodniki uporabljati konopljine vrvi, ki so izdelane po Hawser sistemu.
Najprej je bila taka vrv množično uporabljana med gorskimi vodniki, kasneje, proti koncu 19.
stoletja, pa jo je uporabljala že večina pohodnikov, ki so prečili ledenike ali plezali v mešanem
svetu. V letu 1864 je komite angleškega »Alpine Kluba« testiral vrvi za gorniško uporabo in
odobril dva tipa – eden iz manile in drugi iz italijanske konoplje. Oba tipa sta vzdržala padec
teže 76 kilogramov 3 metre globoko ali 89 kilogramov 2,5 metra globoko. Vse opisane mere
so predstavljale povprečnega plezalca s svojo opremo. (Smith, 1998)
Istega leta angleški Alpine Club uvede zaščitni znak kakovosti – rdečo nit po celi dolžini vrvi, ki
so jo imele samo odobrene vrvi. Ta zaščitni znak je vztrajal na vrveh vse do petdesetih let
dvajsetega stoletja. (Douglas, 2011)
Najbolj »znana« nesreča iz tega obdobja, ki je posredno povezana z vrvjo, se je zgodila med
sestopom z Matterhorna. Vsi plezalci so bili navezani med sabo in ko je drugi v vrsti padel,
potisnil čez rob prvega in za sabo potegnil še tretjega in četrtega, se je pri petem plezalcu vrv
pretrgala. To je rešilo življenje enemu največjih gornikov tistega časa, Angležu Edwardu
Whymperju.
Kasneje, leta 1903, je Tom Longstaff pri odpravi na Kavkaz uporabljal
svileno vrv, ki je lažja in veliko dražja od konopljine. Verjetno se ravno
zaradi cene nikoli ni posebej prijela, se jo pa še vedno dobi, vendar bolj
kot znak prestiža in butične prodaje, kot iz praktičnega vidika.
Geoffrey Winthrop Young je leta 1920 v reviji Mountain Craft izdal članek,
ki govori o varovanju plezajočega in podajanju vrvi. Prvič v zgodovini je
omenil, da se varovalec priveže s prostim koncem vrvi v steno in tako
zavaruje sebe ob morebitnem padcu plezajočega. Bolj pomemben pa je
bil zapis o razteznosti vrvi oz. elastičnosti. Young je zatrdil, da lahko daljša
vrv prenese večji sunek zaradi svoje elastičnosti, kratka vrv pa tega ne
zmore. V delu Youngove knjige o opremi Farrar opiše izvedbo testov
razteznosti in vzdržljivosti materiala vrvi in ugotovi, da je lanena vrv veliko
močnejša in bolj raztegljiva od ostalih. Za lanene vrvi in vrvi iz manile z
obsegom 3,5 cm in dolžine 1,5 metra so bile izmerjene sile pretrganja pri
863 kg oziroma 903 kg, s pripadajočo razteznostjo 16,3 % oz. 12,3 %. To
so tudi prvi zapisi v literaturi, ki govorijo o pomembnosti kvantitativnih
lastnosti vrvi pri blaženju sil. (Smith, 1998)
V nadaljevanju raziskav je leta 1931 Bird v reviji Climbers Club Journal objavil članek »Moč
vrvi«, ki je takratnemu znanju dodal še nekaj več, predvsem zelo pomembno razmišljanje o
Slika 17: Preprosto navezovanje na vrv okrog pasu z vozlom. (Mikša, P., Golob, U., Zgodovina Slovenskega alpinizma (2013), str.: 78)
-
27
maksimalni sili, ki jo še lahko proizvede vrv na človeka, in naj iz anatomskih razlogov ne bi
presegala 453 kg. Treba je vedeti, da je bilo privezovanje vrvi v tistem času zelo preprosto –
najlonski vozel okrog pasu, kot lahko vidimo na Sliki 17. Sila ob padcu je bila tako omejena na
zelo majhnem območju okrog pasu in je lahko povzročila hujšo poškodbo plezalcu, ki je padel.
Zato je članek zaključen, enako kot že mnogo drugih prej, da »plezalec, ki pleza naprej, ne sme
pasti!« (Smith, 1998)
V tridesetih letih dvajsetega stoletja se vrvi iz manile (vlakna iz abake, rastlina sorodna
bananovcu) bolj uveljavijo in počasi izpodrinejo konopljine vrvi, saj so bolj zanesljive. Ključen
problem konopljine vrvi, ki je bila sicer močna, je bilo pomanjkanje elastičnosti. To je
povzročilo, da se je zelo pogosto, ko je vodilni plezalec padel, vrv pretrgala.
V štiridesetih letih dvajsetega stoletja, po drugi svetovni vojni, pride do revolucije v razvoju
materialov – izum najlona. Poimenovali so ga kar novi čudežni material, ki ga je ameriško
podjetje DuPont predstavilo že leta 1935, v množično uporabo pa je prišel kasneje. Gre za
umetni material, ki ga je prva uporabljala gorska enota ameriške vojske, kasneje pa se je razširil
v splošno uporabo. Z najlonskimi vrvmi je bila zagotovljena večja varnost plezalcev, manjša
obraba vrvi in bistveno večja zanesljivost pri padcih. V prvih objavljenih publikacijah je bilo
navedeno, da najlonska vrv vzdrži silo 1800 kg in da je bolj elastična od vrvi iz manile, kljub
vsemu pa ima eno pomanjkljivost – da se pri toploti od trenja hitro topi. Iz tega razloga so za
namene plezalnega pasu, še vedno uporabljali tanko konopljino vrv, navito štiri ali petkrat
okrog pasu zaključeno z vozlom in pritrjeno s karabinom na glavno vrv. (DuPont, 2015)
Prve najlonske vrvi so bile še vedno tipa Hawser – trije prepleteni prameni. Leta 1951 pa je
nemško podjetje Elderid izumilo »kernmantel« vrv, katere primer vidimo na Sliki 18. Jedro ali
»kern« je sestavljeno iz ravnih najlonskih vlaken, ki
tečejo eno ob drugem po celi dolžini vrvi. Okrog jedra
pa je plašč ali »mantel«, narejen iz prepletenega
platna, ki vrv ščiti pred umazanijo in obrabo. Takšna vrv
je manj nagnjena k zvijanju in krotovičenju kot vrv tipa
Hawser in je znatno močnejša. 11 milimetrov debela
vrv se pretrga pri 2300 kilogramih sile in je še vedno
edini tip vrvi ki se še danes uporablja pri plezanju. Izum
je bil revolucionaren in je popolnoma na novo začrtal
izdelovanje vrvi.
V šestdesetih letih se pričnejo pojavljati prvi resni pogovori in debate o problematiki
privezovanja na vrv z zanko okrog pasu. Z uporabo te metode privezovanja se pri padcu vsa
sila koncentrira na majhnem mestu okrog pasu, namesto da bi se porazdelila, s tem pa lahko
resno poškoduje notranje organe, rebra in hrbtenico. Poleg tega bi plezalec, ki bi v takšnem
»pasu« visel na vrvi deset ali več minut, izgubil zavest. Zato je kljub razvoju vrvi, še vedno
veljalo pravilo, da napredujoči plezalec ne sme pasti.
Slika 18: Kernmantel vrv, z belim jedrom in barvnim plaščem. (http://www.paracordguild.com/wp-content/uploads/2014/11/kernmantle-rope.jpg)
-
28
Prva rešitev tega problema je bil širok pas, ki je bil sprva narejen iz usnja, ki so ga dobili iz traku,
ki je poganjal stare mline za zvijanje volne, pri nas bolj znane kot kolovrat, v majhni vasici
Saddleworth. Usnje je bilo zamenjano z najlonom takoj, ko je le-tega bilo možno plesti plosko.
Leta 1970 pa je Don Whillans že izumil plezalni pas, podoben sodobnemu, katerega vidimo na
Sliki 19 in ki je imel na bočni pas pripete še zanke
za noge, ki so prenašale nekaj sile pri padcu s
pasu tudi na noge. Različne izboljšave in
spremembe, ki so bile kasneje storjene, so
pripeljale do sodobnega modernega plezalnega
pasu, ki je lahek in udoben, ter predvsem
učinkovit pri prenašanju in razporejanju sile med
mišicami nog in medenico.
Razvoj varovanja in še posebej vrvi in plezalnih
pasov je pomenil, da se napredujoči plezalec
kljub padcu ni resneje poškodoval, če se sploh je.
Leta 1961 se pojavijo vrvi iz kevlarja, ki so zgrajene iz super močnega materiala, ki pa ni
raztegljiv, zato so te primerne predvsem za statično postavljene vrvi in ne za plezanje. Ker so
hkrati zelo močne, lahke, dolgotrajno vzdržljive in visoko odporne na zunanje vplive, se danes
uporabljajo tudi v gradbeništvu, pri gradnji mostov, v dvigalih, v pomorstvu in celo v vesolju.
Verjetno največji preskok v razvoju, po izumu najlona, se je zgodil v letu 1971, ko je
predstavljena vodoodporna vrv. Plašč je prekrit s plastjo uretana, ki preprečuje vodi in vlagi,
da bi se vezala na vlakna v plašču in prodrla do jedra. Tako so rešili problem mokrih in
zamrznjenih vrvi, ki jih je bilo zelo težko uporabljati in ki so bile take do 70 odstotkov šibkejše.
(Douglas, 2011)
Leta 1982 se pojavi cela serija tanjših vrvi. Prvotnih 11 milimetrov je bilo zoženih na 10,5 mm,
kar je prispevalo k manjši teži vrvi in k dvigu zmogljivosti plezalcev, ki so lahko plezali težje in
daljše smeri. (Douglas, 2011)
Zahteve plezalcev pa se niso ustavile tu,
saj so proizvajalci že leta 1987
predstavili še tanjšo vrv, tokrat debelo
9,8 mm, ki je še dvignila raven
zmogljivosti in učinkovitosti plezalcev.
Omeniti velja, da se je še vedno
večinoma uporabljala enojna vrv. Že
pred tem obdobjem je zabeležena
uporaba dvojne vrvi, a s tanjšanjem ter
s tem zmanjševanjem teže opreme
Slika 19: Pas Dona Whillansa. (http://www.smhc.co.uk/cust_images/items/large/372.2008.1.jpg)
Slika 20: Shematski prikaz uporabe vrvi - levo enojna vrv, v sredini dvojna vrv, desno dvojček. (https://rocksportreno.files.wordpress.com/2012/11/ropetype.png?w=490)
-
29
pride uporaba dvojne vrvi in dvojčka v bolj množično uporabo (shematsko upodobljeno na
Sliki 20). Dvojna vrv sestoji iz dveh vrvi, debeline posamezne med 8 in 9 mm, dvojček pa prav
tako iz dveh vrvi debeline med 7,8 in 8,2 mm. Pri dvojni vrvi gre za to, da uporabljamo vsako
vrv v svojem vpetju, torej ima vsaka vrv svoje vponke. Pri dvojčku pa potekata obe vrvi po
istem vpetju, enako kot enojna vrv.
Bolj zgodnji zapisi govorijo o tem, da so pri nas že v medvojnem času uporabljali dvojno vrv za
težke smeri, za lažje pa enojno. (Douglas, 2011)
Z nadaljnjim razvojem pridejo leta 1991 na trg vrvi s kemično obdelano prevleko. Plašč vrvi je
obdelan na poseben način z različnimi kemikalijami, s čimer se zmanjša obraba in podaljša
življenjska doba celotne vrvi. (Douglas, 2011)
V zadnjih petnajstih letih razvoj ni več toliko strmel v iskanje
revolucije, ampak bolj v evolucijo že sedanje opreme in pa v
razvoj nove opreme iz že poznanega materiala.
Pričnejo se dogajati spremembe pri varovanju v zavarovanih
smereh ali feratah. Ferate so plezalne poti, kjer za varnost ob
njih teče jeklenica, ki je na nekaj metrov pritrjena v skalo.
Plezalec se s svojim samovarovalnim kompletom, ki ga vidimo
na Sliki 21, pripne na jeklenico, po kateri prosto teče vponka.
Velik problem pa se pojavi, če plezalec pade, saj se ustavi šele
takrat, ko vponka pride do »sidra« ali mesta, kjer je jeklenica
pripeta v skalo. Do nevarnosti pride, če plezalec pade bolj
globoko, pri čemer se ustvari višja sila ustavljanja, kar pa pri
plezalcu, ki je na jeklenico privezan samo z vrvjo, ustvari tako
veliko silo, da ga lahko resno poškoduje. Iz tega razloga so izumili poseben najlonski trak, ki je
zložen skupaj v cik-cak obliki in prešit s posebno nitjo. Le-ta se pri padcu ob nastanku višje sile
počasi strga, s tem pa se najlonski trak postopoma podaljša, tako da ublaži padec in zmanjša
možnost hujših poškodb zaradi nastale sile. Pri nas se ta kos opreme imenuje samovarovalni
komplet.
Same vrvi v zadnjih letih niso doživele posebnega razvoja, so pa proizvajalci določene modele
vrvi pričeli specializirati za posebne namene in potrebe določenih plezalcev. V današnjem času
plezalci in alpinisti vedno bolj strmijo k čim lažji opremi. Želja je, da imajo s sabo čim manj
opreme, ki mora biti čim lažja, da lahko plezajo hitreje in manj časa. Eno takih podjetij je Beal,
ki je izumilo zelo specializirano vrv z imenom »Joker«, ki z debelino 9,1 mm tehta le 53 gramov
na meter. (Douglas, 2011)
Vse vrvi, ki so danes na prodajnih policah, morajo obvezno skozi UIAA testiranje, da pridobijo
certifikat ustreznosti za varno uporabo. Eden takih kriterijev govori tudi o številu padcev, ki jih
mora posamezna vrv prenesti. Standardne vrvi morajo prenesti najmanj 5 padcev, tako
Slika 21: Sodobni samovarovalni komplet z vrečico, kjer je spravljen sešit trak, ki se ob padcu po šivu raztrga. (http://w2.kibuba.com/productpics/2776_9_Set-za-ferate-Rock-Empire-Ferrata-Dynastop_x.jpg)
-
30
imenovane »multi« vrvi pa morajo prenesti 12 do 16 padcev. Poudariti velja, da gre pri
testiranju za preskusne padce, ki so standardni. V skali, kjer so pogoji spremenljivi in en padec
ni enak drugemu, je to število zgolj smernica. Velja poudariti nenapisano pravilo, da po vsakem
večjem in hujšem padcu vrv ne glede na obrabo, zamenjamo. Dostikrat se zgodi, da je vrv na
pogled kot nova, v jedru, kamor mi ne vidimo, pa je poškodovana in natrgana in s tem zelo
nevarna, da se ob naslednjem padcu pretrga. (Mlač, 1999)
Danes imamo na trgu raznorazne vrvi različnih proizvajalcev. So daljše in krajše, debelejše in
ožje, vodoodporne in kemično obdelane, da vzdržijo daljše obdobje uporabe. V bistvu pa so
popolnoma vse vrvi še vedno izdelane po načelu kernmantel, torej najlonsko jedro obdano s
plaščem iz platna. Katero vrv izbere plezalec, pa je povsem odvisno od njegovih potreb in želja
ter uporabe.
CEPIN
Prvi cepini so bili kombinacija dveh
posameznih orodij – dolge lesene palice, ki
je imela na enem koncu špičasto kovinsko
konico in male sekire za les.
Uporaba lesene koničaste palice, kakršno
vidimo na Sliki 22, sega že v daljno leto
1188, od koder obstaja zapis, da je John de Bremble, sicer duhovnik, prečkal prelaz Mont Cenis
in na poti uporabljal »alpenstock« – dolgo leseno palico s kovinsko konico (na Sliki 22 in 23).
Te so uporabljali predvsem pastirji in lovci, ki so hodili po visokogorju in so si s palico pomagali
pri premagovanju težjih ovir in lovljenju ravnotežja. Nekateri pa so jih uporabljali tudi pri
»glisiranju« po snegu – ko so se spuščali s planin nazaj v dolino, so se s palico poganjali in z njo
lovili ravnotežje. (Douglas, 2011)
Med prvim vzponom na Mont Blanc, leta 1786, je Jaques Balmat
kot vodič odprave, pri vzponu še vedno uporabljal dve posamezni
orodji, alpenstock in manjšo sekiro (prikazana na Sliki 23). Palico je
držal v rokah in si z njo pomagal pri hoji, sekiro pa je imel obešeno
okrog pasu, ter si z njo pomagal pri izsekavanju poličk oz. stopnic v
led. (Douglas, 2011)
Cepin ostane v »dveh delih« vse do zgodnjih 1840-ih, ko prvič ti dve
posamezni orodji združijo v enega. Tako nastane prvi pravi cepin, ki
pa je še vedno lesen, zelo dolg in ima rezilo sekire obrnjeno
vertikalno. Med prvimi izdelovalci cepinov so bili kovači iz
Chamonix-a. Družina Simond se je ukvarjala z izdelavo izključno gorniške opreme vse od leta
1861. Na drugi strani Mont Blanca, v Italiji, pa je za to skrbela družina Grivel, ki je izdelovala
gorniško opremo vse od leta 1818. (Douglas, 2011)
Slika 22: Koničaste palice alpenstock. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 58)
Slika 23: Glava »alpenstocka« z navpično postavljenim rezilom. (https://img1.etsystatic.com/048/0/10076759/il_340x270.665465239_gqj9.jpg)
-
31
Sprva se je za ratišče uporabljal jesenov les, kasneje pa se je izkazalo, da je najboljši material
bambusov laminat. To so tanki, pod pritiskom zlepljeni lističi.
Z letom 1881 pride do prvih večjih sprememb pri obliki
cepina – rezilo sekire se obrne za 90 stopinj, tako da je
v vodoravni legi oziroma pod pravim kotom glede na
ratišče in postane lopatica, kot lahko vidimo na Sliki 24.
Lopatica in okel sta bila praviloma enako dolga, proti
koncu 19. stoletja pa se je njuna dolžina podvojila.
Ratišče je bilo standardne dolžine, okrog 130 cm. Leta
1864 je prišlo še do dodatnega napredka pri obliki okla,
ki je postal rahlo ukrivljen, kar je zagotavljalo varnejši
in boljši oprijem v ledu, ga je pa bilo težje odstraniti iz
ledu, kar je pri takratnih gorskih vodnikih predstavljalo neprijetno opravilo pri izsekavanju
stopnic v led za njihova kliente. A ker so bili ravno gorski vodniki največji uporabniki ali celo
izdelovalci cepinov, je bilo malo volje do spremembe dizajna in je zato okel ostal ukrivljen.
Zaradi svoje dolžine pa je tako ali tako cepin ostal primarno kot palica za pomoč pri hoji in za
izsekavanje stopnic v led. (Douglas, 2011)
Kot odgovor na to je Anglež Oskar Eckenstein leta 1908 izdelal krajši cepin. Iz prvotnih 130 cm
ga je skrajšal na 86 cm. Še vedno je bil daljši od modernih cepinov, a je bila to vseeno prelomna
sprememba v tistem času, saj so bili novi cepini bolj okretni, lažji in so se lahko uporabljali
enoročno. Te nove cepine je s pridom uporabljal nemški alpinist Willo Welzenbach, ki pa je
razvil ledno kladivo kot pomožno orodje pri izsekavanju stopinj v led.
Vendar pa kljub temu da so bili krajši cepini dobro sprejeti in da je Eckestein predlagal, da bi
morali postati še krajši, se njihova oblika ni spremenila vse do šestdesetih let 19. stoletja.
Sredi šestdesetih let pride do revolucije pri razvoju
cepinov. Yvon Chouinard in Tom Frost izumita
ukrivljen in nazobčan okel, primer katerega lahko
vidimo na Sliki 25 in je zagotavljal bistveno večjo
varnost pri plezanju. Pri tem je dejal, da »krivina
okla, ki je enaka krivulji zamaha s cepinom, omogoči
oklu, da se bolje učvrsti v ledu. Opazil sem, da se
navaden okel pogosto izmakne iz ledu, ko ga
obtežim«. (Douglas, 2011) Njegov cepin »Zero«
postane zelo popularen in široko sprejet, njegova
dolžina 55 cm pa je upoštevana kot optimalna dolžina cepina za široko uporabo v gorah.
Slika 24: Cepin »alpenstock« z obrnjeno sekiro za 90 stopinj. (http://www.chesslerbooks.com/eCart/ItemImage.asp?IMG=12297.jpg)
Slika 25: Chouinardov in Frostov cepin "Zero". (http://www.smhc.co.uk/cust_images/object%20images%2072/991.2012.1.jpg)
-
32
Chouinard izumi in izboljša še mnogo drugih kosov gorniške opreme, ki so danes standardna
in obvezna oprema vsakega vzpona. Njegovo podjetje se imenuje Patagonia. (Yvon Chouinard,
2015)
Nekaj let kasneje škotski genij Hamish MacInnes razvije in izdela cepin
z imenom »Message«, prvi nezlomljivi cepin, celoten izdelan iz kovine.
Leta 1971 pa razvije in izdela cepin z imenom »Terrordactyl«, ki je imel
še krajše ratišče in zelo strmo postavljen okel, ki je bil idealen za
plezanje po zelo strmem ledu (na Sliki 26). Z dvema takima cepinoma,
vsakim v svoji roki in s tehniko plezanja z naprej obrnjenimi stopali, je
postalo izsekavanje stopnic v led nepotrebno in nove tehnike plezanja
in plezalni standardi poskočijo v nebo.
V tem času se pojavijo tudi paščki oz. zanke za roke (vidne na Sliki 26),
ki so prenesle vso težo visenja na cepinu na celotno roko. Hkrati je
pašček preprečil morebitno izgubo in padec cepina v globino, če je
alpinistu slučajno ušel iz roke. (Douglas, 2011)
V letu 1986 se na trgu prvi pojavijo cepini z ukrivljenim ratiščem, s
čimer je imela roka, ki je držala cepin več prostora, kar je preprečevalo
razne udarce in odrgnine pri plezanju. Poleg tega se je močno izboljšal
radij zamaha, kar je dvignilo učinkovitost vsakega udarca.
Naslednji večji korak je nastopil v devetdesetih letih, ko je prišlo do tako imenovanega
modularnega sistema. Namesto glave iz enega samega dela je bil od sedaj okel posebej pritrjen
na glavo, prav tako kot lopatka ali kladivo na drugi strani (primer čisto desni cepin na Sliki 27).
To je omogočilo, da je alpinist prilagodil izbiro okla trenutnim
potrebam. Prav tako je lahko alpinist ob morebitnem zlomu ali
poškodbi okla med plezanjem z malo spretnosti le-tega
zamenjal sam in nadaljeval s plezanjem.
Po letu 2000 postanejo cepini še bolj specializirani za potrebe
posameznih alpinistov in plezalcev. Prav tako se spreminjajo
materiali, iz katerih so cepini izdelani. Pojavijo se cepini iz
ogljikovih vlaken in kevlarja, ki so mnogo lažji od kovinskih.
Držalo na cepinu postane anatomsko oblikovano in se odlično
prilega roki (skrajni desni cepin na Sliki 27), zato nekateri
cepini ne rabijo zanke za roko. Okli so vse ožji, s čimer se
zmanjša možnost pojava, kot pravijo v tujini, »padanja plošč«,
ko se pri zabijanju cepina v led, odlomi večji ploski kos ledu, ki
zdrsi po steni navzdol.
Slika 26: Cepin "Terrordactyl". (http://www.mhtadmin.co.uk/media/images/Entry313d.JPG)
Slika 27: Sodoben cepin različnih oblik, za različne namene. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 59)
-
33
Skozi celo zgodovino plezanja je bil cepin v osnovi več ali manj enak in podoben današnjemu,
sodobnemu. Takoj ko sta se dva posamezna kosa orodja združila v enega, je nastal kos opreme,
ki je bil prisoten pri vseh pomembnejših gorskih pristopih. Cepin je postal nepogrešljiv kos
opreme vseh gorskih vodnikov in raziskovalcev gorskega sveta. Njegov namen je bil že od
samega začetka precej podoben kot danes, saj so si z njim pomagali pri hoji in pri izsekavanju
stopnic v led, ki so bile pred pojavom derez obvezne. Prav tako so bili daljši od današnjih in
leseni. S postopnim krajšanjem ratišča so postajali bolj in bolj uporabni in lažje prenosljivi. S
pojavom ukrivljenega okla in kovinskega ratišča pa so začrtali pot popolnoma novi panogi
gorskih dejavnosti in športa – razvije se ledno plezanje.
DEREZE
Hoja po snegu in ledu je že zelo star problem vseh gornikov. Že neolitski prebivalci Evrope so
nosili obutev izdelano za premikanje po snegu, to enako in podobno tradicionalno rešitev pa
še danes uporablja arktično ljudstvo Sami, čeprav je tehnologija stara že tisoč let. Vohuni
rimskega cesarstva so nosili čevlje z žebljički, prve dokumentirane dereze ali »grapete« pa
segajo v šestnajsto stoletje.
Dereze so ključna oprema za varno in učinkovito premikanje po snegu in ledu. Brez njih je vsak
padec lahko usoden, zato so si stara ljudstva že zelo zgodaj v zgodovini pomagala na različne
načine.
Prvi »planinec«, ki je uporabljal posebno obuvalo za visokogorje, je bil Ötzi. Neolitski planinec,
ki je bil najden na gorskem prelazu med Avstrijo in Italijo, je star 5000 let. Ker je bil ves čas
zakopan v sneg in led, so se njegovi ostanki zelo dobro ohranili, prav tako tudi njegova oprema.
Bil je zelo dobro pripravljen na visokogorje, kar do takrat, vsaj po najdbah sodeč, ni bil nihče
drug. Njegovi čevlji so bili prilagojeni za premikanje po spolzkem terenu visokogorja. Podplat
je bil prevlečen z usnjem, da je izboljšal oprijem na gladkem snegu in ledu. Med zunanjim in
notranjim podplatom je bila vmesna plast napolnjena s travo, ki je služila kot izolacija med
mrzlimi tlemi in nogo. Celoten čevelj pa je bil prekrit z živalsko kožo. (Douglas, 2011)
Sploh prvi najdeni dokazi o uporabi derez segajo v Rimski imperij, v leto 315 pred našim
štetjem. Rimski vohuni so uporabljali obutev z žebljički, da so se
lažje premikali čez nevaren zasnežen teren. Njihova uporaba je
zapisana v obliki poslikav na oboku Konstantina v Rimu.
Prve najdene dereze, ki jih vidimo na Sliki 28, segajo v leto 1510, ko
so bili najdeni prvi preprosti izdelki, ki so jih pripeli na čevelj. Bile
so izdelane iz lesa in vrvi, okrogle oblike z dvema zobcema pri
straneh. Uporabnikom so pomagale pri hoji po trdem snegu.
(Douglas, 2011)
Slika 28: Prve najdene dereze iz leta 1510. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 98)
-
34
Leta 1574 se pojavijo dereze s tremi zobci. Josias Simmler je svoje potovanje čez ledenik iz 16.
stoletja pospremil s temi besedami: »Za premagovanje spolzkega in gladkega ledu se trdno
pripnejo na čevlje in imajo tri ostre konice«. (Douglas, 2011)
Z letom 1588 pridejo v uporab