1

GORAN B. STOJANOSKI TRPKAVICA V NOGAVICA

2

Biblioteka LITERATURA ZA DECA Goran B. Stojanoski TRPKAVICA V NOGAVICA Crte`i: Len~e Toseva

SELEKTOR – Skopje © Site prava za ova izdanie se za{titeni so zakon. Zabraneto e kopi-rawe, umno`uvawe i objavuvawe na delovi ili na celoto izdanie vo pe~ateni i elektronski mediumi ili za drug vid javna upotreba ili izvedba bez soglasnost na izdava~ot ili na avtorot.

3

GORAN B. STOJANOSKI

TRPKAVICA V NOGAVICA

NEOBI^NI SKAZNI

SELEKTOR Skopje, 2007

4

NA SIMONA I EVGENIJA, ZA ZAEDNI^KOTO

SOZDAVAWE NA SKAZNITE

Avtorot

5

VISTINITI SKAZNI

6

7

VOL[EBNATA TETRATKA

Meto be{e kako i site drugi deca: ni pove}e miren, ni pomalku nemiren, no toj ima{e golem problem. Mno-gu lo{o gi pi{uva{e bukvite. Ne da ne se trude{e, ama rakata kako da ne go slu{a{e i namesto ubavi bukvi tie se pretvoraa vo bukvi so opa{ki, nekoi so u{i, gi ima-

{e so krilja, pa duri i so mevovi i u{te kakvi ne. I {to e najte{ko od s#, tie bukvi, osven samiot toj, nikoj drug ne mo`e{e da gi prepoznae, a kamoli da gi pro~ita. [to s# ne se obidoa negovite roditeli za da go nau~at na

krasnopis, arno ama, koga ne odi, ne odi. Site pedagozi i pedijatri vo zemjata gi posetija, no lekot nikako da se najde. Bea duri i kaj razni baja~ki za pomo{, a rezulta-tot pak be{e nikakov. Bukvite si ostanuvaa so opa{ki, so u{i, so krilja, so mevovi i u{te so kakvi ti ne drugi

belezi. Se pomirija roditelite deka nivniot sin cel `ivot

}e pi{uva nerazbirlivo, no toga{, sosema neo~ekuvano, kako grom od vedro nebo, dojde spasot.

– Pobarajte pomo{ od golemiot Zakijaki! – im se javi nepoznat glas. – Toj ma|epsnik s# umee i s# znae...

– Zo{to da ne?– si rekoa roditelite. – I kaj nego }e probame da najdeme lek.

8

Glasot is~ezna tolku brzo, kako i {to se pojavi. Kako {to rekoa, taka i napravija. U{te utredenta

otidoa do golemiot Zakijaki. Koga mu objasnija {to maka gi sna{la, ma|epsnikot po~na da si go ~e{a nosot. Vsu{nost, toj taka i razmisluva{e– ~e{aj}i si go nosot.

– Znam {to treba da se napravi! – kone~no se seti mudrecot, podavaj}i im ne{to na zagri`enite roditeli. – Otsega detenceto neka pi{uva na ovaa vol{ebna tetratka.

Roditelite se zablagodarija i ja odnesoa tetratkata doma. Na sinot mu naredija vedna{ da ja pi{uva doma{-nata rabota.

– Zo{to? Koga nikoj ne mo`e da ja pro~ita, a kamo-

li da ja proveri? – se sprotivstavi Meto. – Nema potre-ba od pi{uvawe...

No koga sfati deka roditelite se seriozni, sedna i po~na da ja pi{uva doma{nata rabota.

I ete ~udo! [totuku ja napi{a prvata bukva so

opa{ka, taa o`ivea i po~na da pla~e i da vika: – Ne sakam opa{ka, ne sakam! Jas sum ubava bukva... Meto se ispla{i da ne mu skokne bukvata, ta so

gumi~kata & ja izbri{a opa{kata. V ~as bukvata presta-

na da roni solzi i mu se nasmevna. Potoa na red dojde vtorata bukva, bukvata so u{i.

I taa se rasplaka kako i prethodnata, no se smiri {tom u{ite & bea izbri{ani. Toa se slu~i i so tretata so

9

krilja, pa ~etvrtata so mevot... Tie pla~ea li, pla~ea, a {tom deteto }e gi dotera{e, zadovolno se nasmevnuvaa.

Taka, Meto prvpat napi{a doma{na rabota koja

sekoj mo`e{e da ja pro~ita. Koga ja ispi{a vol{ebnata tetratka proba i na obi~na. Vistinski krasnopis, nema

{to. Bukvite mu se sme{kaa od redovite vo tetratkata. Toj ve}e be{e izlekuvan. No, ne ja frli i vol{eb-

nata tetratka, tuku ja izbri{a so gumata i ja ostavi na policata. Kojznae, mo`ebi nekoga{ na nekoe drugo dete }e mu pritreba...

10

TAINSTVENATA BOLEST

Vo na{iot, od miren pomiren grad, se slu~i golemo ~udo. Dotoga{ razbranite deca stanaa nerazbrani i nemirni.

Najprvo Petre im otka`a poslu{nost na svoite roditeli, a potoa i negoviot drugar Pande so kogo {to ja dele{e klupata. Za nekolku dni celoto oddelenie se zarazi od tainstvenata bolest. A potoa nemirnotijata zavladea so site deca vo nekoga{ mirniot, premirniot grad.

Roditelite ne znaeja {to da pravat. Ova ne{to ne se slu~ilo koga tie bile mali. Vidoa–nevidoa i probaa lo{oto so lo{o da go isteraat, ta po~naa da gi tepaat svoite neposlu{ni deca. Gi iskr{ija site pra~ki od drvjata i edno vreme nikako ne mo`e{e da se najde dobra pra~ka za tepawe.

Toga{, eden mudar bogata{ se seti na nedostigot i vedna{ otvori fabrika za izrabotka na „{areni pra~ki za dobri tepa~ki“. Rabotata ode{e dobro, duri i predob-ro, arno ama, decata so crveni gaziwa, nikako i nikako da stanat pomirni. Naprotiv.

– Za badijala gi pretepuvame, decava... – re~e eden roditel na roditelskata sredba. – Mnogu pari potro-{ivme za pra~ki i pak ni{to!

11

– Taka e! – potvrdi drug roditel. – Seedno e dali gi tepame ili ne! – se ohrabri u{te

pove}e prviot roditel. – Tie pak se nemirni! – Taka e! – se oglasija i drugite roditeli. – [tom e taka, podobro }e bide ve}e da ne gi

tepame! – Taka e! – ednoglasno grmnaa zagri`enite rodite-

li i ottoga{ prestanaa da si gi tepaat decata. Na mudriot bogata{ ve}e ne mu ode{e rabotata so

pra~kite. No zabadijala ne velea deka e mudar, ta navre-me ja smeni rabotata. Taka fabrikata za izrabotka na „{areni pra~ki za dobri tepa~ki“, preku no} stana fab-rika za izrabotka na „{areni li`av~iwa za dobri

de~iwa“. I u{te edno ~udo! Li`av~iwata dejstvuvaa kako

lek protiv nemirnotijata. Decata vedna{ stanuvaa mir-ni i poslu{ni sin~iwa i }erki~ki.

Koja be{e pri~inata za tainstvenata bolest nikoj

ne dozna, no zatoa, pak, onoj {to ja napravi fabrikata, sega e ve}e bogat i prebogat.

12

DRVENOTO KOW^E

Na tavanot od edna ku}a, vedna{ do prozor~eto, dol-go vreme nata`eno dreme{e edno drveno kow~e. Otkako Jasmina porasna, nikoj ve}e ne se gri`e{e za nego.

Ete zatoa kow~eto sega e napu{teno i samo. Duri na nego ima i pra{ina, a toa tolku mnogu saka{e da bide ~isto.

Negova edinstvena radost be{e prozor~eto od kade

{to nemo gi nabquduva{e site razdvi`uvawa vo priro-data. Godi{nite vremiwa se menuvaa pred negovite o~i, site so svoi ubavini, so svoi prednosti i mani.

13

Sepak, proletta na drvenoto kow~e mu be{e najdra-ga. Mu naviraa se}avawa od vremeto koga go iznesuvaa nadvor, na livadata. Toga{ male~kata, a sega ve}e poras-nata Jasmina, go java{e od utro do mrak. Edna{, zaneseni vo igrata, kraj niv pomina vistinski kow. Be{e prekra-sen. Be{e bel so nekolku crni damki na grbot. Dolgata griva mu se lelee{e na vetrot. Glavata ja ima{e gordo krenato i nervozno fr~e{e so nosot nebare e vladatel na celata okolina.

Koga se skri zad ridot, devoj~eto go pogali svoeto drveno kow~e i mu re~e:

– Ne gri`i se, kow~e moe, koga }e porasne{ i ti }e bide{ kako nego.

I ottoga{ drvenoto kow~e ne prestana da go sonuva svojot son. Duri i sega, ispra{eno i osameno, `elbata da porasne i da stane kow, ne go napu{ti. Vistinski kow.

Eden den na tavanot se slu{naa ~ekori.

– Aha, kone~no nekoj se setil da me poseti... – si pomisli drevnoto kow~e i ne zgre{i.

Toa be{e Jasmina. Kolku li samo porasnala! Sega e ve}e vozrasna.

– Kow~e, milo kow~e, podgotvi se za dolg pat... – go pogali taa. – ]e te odvedam kaj mojata }erka, taa saka da te zapoznae... Tolku mnogu & raska`uvav za tebe...

Da mo`e{e kow~eto }e skokne{e od radost. Nema ve}e da bide osameno i napu{teno. Pove}e nema da bide

14

ispra{eno. ]e svetne kako utrinsko sonce. Da mo`e{e, samo da mo`e{e, }e letne{e od sre}a.

Bidej}i ne go sobira{e vo avtomobilot, drvenoto kow~e go vrzaa gore, na baga`nikot. Koga avtomobilot trgna na dolgiot pat, nego go pomiluva veseloto vetre.

Potoa vetreto kako da dobi sila, ta se raspalavi i po~-na da go skokotka i da go pravi sre}no.

– Zna~i vaka se ~uvstvuval beliot kow... – si pro-{epoti odvaj ~ujno drvenoto kow~e. – Mo`ebi zatoa ja

dr`e{e glavata tolku krenata... I toga{ edinstvenata `elba i son, u{te pove}e se

razbranuva i odedna{ se slu~i ~udo, vistinsko ~udo. Na drvenoto kow~e mu porasnaa zabi so koi brzo se oslobo-

di od ja`eto, a potoa mu porasnaa kopita, ta lesno skok-na dolu, na trevata.

Jasmina ni{to ne zabele`a vo avtomobilot. Mora-{e da vnimava na ostrite svioci. Edinstveno {to vide be{e bel kow so nekolku crni damki na grbot. Gordo

jure{e niz livadite, a negovata griva se vee{e na vet-rot. Kowot ja potseti na nejzinoto detstvo. Ja potseti na onoj den koga se ni{a{e na drvenoto kow~e. I se priseti deka toga{ kraj niv pomina ist vakov kow.

Taa zastana so avtomobilot. I vide deka drvenoto kow~e go nema. Ne mo`e{e da veruva deka toa se slu~i. I si spomna na onie zborovi koga, nekoga{, go ubeduva-

15

{e kow~eto deka }e stane vistinski kow. Ovojpat ~udo-to se slu~i.

No Jasmina ne znae{e deka so kow~eto se slu~i

toa, zatoa {to be{e osameno. Dali nejzinata }erki~ka }e poveruva koga }e & ja

raska`e ovaa neobi~na, no vistinita prikazna!?

16

BLAGATA PLANINA

Ima{e edna{ edna planina koja, od milost, ja zavikaa Li`av~e. Planinata go dobi ova ime zatoa {to be{e blaga, preblaga. Vo nea rastea drvja koi preku cela godina davaa plodovi-li`av~iwa. Li`av~eto-lav ima{e

vkus na portokal, li`av~eto-`irafa vkus na koka-kola i s# taka so red, celo `ivotinsko carstvo.

Koga decata nau~ija za ova ~udo kako mravki ja napadnaa planinata i za den-dva gi izli`aa site plodo-vi-li`av~iwa.

[tom pomislija da se vratat tamu od kade {to do{-le, edno od najal~nite deca na cel glas po~na da vika:

– Deca, deca i lisjata se blagi! Deca, kako deca, se izraduvaa i navalija da gi

li`at lisjata. Ne ostana nitu eden list. – Ej, deca, probajte...! – pak se razvika istoto dete.

– I grankite imaat takov vkus! – No i steblata se blagi! – prifati drugo. – I kamewata i trevata! – dofrli i treto. – Cela-

ta planina e blaga! Da ja izli`eme seta! Taka, decata koi nadojdoa od site strani prvo gi

izli`aa grankite, pa drvjata, pa trevata, pa kamewata i na kraj ja izli`aa seta planina. Sega namesto nea tuka se sozdade edna golema, pregolema dupka.

17

I glej ~udo!? Za den-dva dupkata se ispolni so rastopeno ~okolado. Na mestoto na planinata Li`av~e se formira blago, preblago ezero. Na detskata sre}a & nema{e kraj. Gi grabnaa la`icite i srkaa, srkaa s# dode-ka ne go ispraznija ezeroto. Nivniot xagor i veselba

dopiraa nasekade. No decata bea tolku al~ni {to ni{to ne ostavija.

Ostana samo spomenot za planinata Li`av~e. Za da se znae, za da se prika`uva.

Vie veruvate, zar ne?

18

NEOBI^NO PATUVAWE

Edno semejstvo od glavniot grad na zemjava se vra-}a{e od odmor od ubavoto sino Ezero. Deset dni i tolku no}i si gi pominaa prekrasno. Zatoa site bea nasmeani: tatkoto, majkata i maliot Mitre. So natovaren avtomo-bil se dvi`ea pravo kon nivniot dom. Po patot si gi preraska`uvaa do`ivuvawata od odmorot. Po~naa od samiot po~etok.

– Prviot den mnogu ni se pogodi... – prva zede zbor majkata. – Vedna{ se smestivme i pravo na pla`a...

– A tamu, na{ite sosedi! – ja prekina tatkoto. – Vrata do vrata sme, a duri sega se sprijatelivme!

– Navistina interesni lu|e... – prifati majkata. – Kako ne sme gi zapoznale dosega?

Deteto se stutka na zadnoto sedi{te. Saka{e malku da se „odmori“ i od odmorot i od razgovorite. Zatoa re{i da ne slu{a, tuku samo da gleda. Negovite roditeli ve}e mu se ka~ija na glava so naredbi i razgovori. Mitre bil lo{ zatoa {to ne jadel, Mitre bil lo{ zatoa {to mnogu vreme ostanuval vo voda i s# taka red po red. Biser do biser. A toj e samo edno obi~no dete i ni{to pove}e.

Ete zatoa nema da gi slu{a, tuku }e gleda niz pro-zorec. A nadvor be{e kako od bajkite, planini, {umi,

reki i poto~iwa. Toa go nema{e vo golemiot grad.

19

Eve, pominaa i ve}e zaminaa i niz eden pomal grad.

I vo nego ima{e ubavi ulici i trotoari, a malku pona-

20

tamu pak po~nuva{e druga planina i {uma. Maliot Mit-re go podotvori prozorecot za poubavo da gleda koga... Nenadejno se slu~i ne{to neo~ekuvano, duri nevoz-mo`no. Od {to be{e mnogu slabi~ok i lesen, vetrot go pozede i Mitre kako po`olten list odleta preku prozo-

recot pravo vo {umata. Seto toa se slu~i tolku brzo {to duri ni roditelite ne zabele`aa, ta avtomobilot ne podzastana, tuku si prodol`ija so razgovorot za do`ivuvawata od odmorot, vozej}i po avtopatot.

Deteto leta{e, leta{e, a potoa leka-poleka, bez-bedno se spu{ti na zemjata. Ne znae{e {to da pravi. Be{e sam, sosem sam... Od vozbuda ostana i bez zbor i bez ideja. Stoe{e srede {umata kako vko~anet. Mo`ebi zad grmu{kata go ~eka nekoj volk ili pak nekoja u{te postra{na yverka...

Kojznae kolku minuti ostana taka vxa{en, koga... Edno vreme, slu{na blekawe na ovci i laewe na ku~iwa.

– Lele, lele! – se upla{i Mitre. – Sega u{te ovci i ov~arski ku~iwa mi trebaat!

– Ajde, ov~i~ki moi! – se slu{na rapav glas. – Orrr! Ajde, ajde!

– Dobro e, ima i ov~ar... – si pomisli Mitre. – Ehe-hej! ^i~ko ov~ar, pomagaj!

– [to!? Koj?! – se voznemiri ~ovekot. – Koj me vika vo planinava!?

– Jas sum Mitre! Ne sum odovde, od gradot sum...

21

– Navistina ~udno!? Tolku mal, a srede planina!? Duri i nevozmo`no... – se ~ude{e ov~arot. – A kako si zaglavil, male~ok, vo planinava!? Da ne bere{e ~aj?!

– Ne, ne... – voznemireno mu odvrati deteto. – Jas samo yirnav niz prozorecot na avtomobilot za poubavo

da ja vidam planinata. Tuku odedna{ vetrot me ponese i... – Poleka, poleka... – go smiruva{e ~ovekot. – Nemoj

da se voznemiruva{. Ta jas sum tuka!? I }e ti gi poka`am ubavinite na planinata.

– Bi sakal, no... – se koleba{e deteto. – [to }e re~at...

– Koj {to saka neka re~e, no... – go odmeri ov~arot. – Ti si sletal na najubavata planina...

– A moite roditeli?– mu dojde da zapla~e. – [to }e pravat bez mene!?

– Ne{to }e izmislime – se obide da go uspokoi ov~arot. – Za da ne se prepla{at...

– Koga }e vidat deka me nema }e dignat golema

panika – prodol`i Mitre. – Kakva vreva }e bide toa... – Ne gri`i se i za toa ima re{enie – se nasmevna

~ovekot. – A sega ajde... ]e odime kaj mene doma, vo trloto.

Ov~arot gi potera ovcite. Po patot, doma}inot go zapoznava{e deteto so ubavinite na planinata. Prvpat vide stoleten dab, nekolku izvori i eden potok, a duri i edno srn~e {to pie{e voda od potokot.

22

Ov~arot se navedna, nabra nekolku kiski treva i mu gi podade na deteto.

– [to e ova, ~i~ko? – ^aj – mu re~e. – ^uvaj go, }e ti zatreba. – Dobro, }e go ~uvam... Dojdoa i vo ku}arkata na ov~arot. – A sega, bidej}i gi vide prirodnite ~uda, vreme e i

da gi vkusi{ – mu re~e toj i po~na da vadi sirewe i ka{kaval.

Mitre se najade, kako nikoga{. S# be{e vkusno. Prsti da si izede{.

– ^i~ko, ovde e prekrasno i bi ostanal dolgo, no moite navistina }e se zagri`at.

– Eve sega! – re~e ov~arot i pojde do edna golema vrata i ja otvori.

Potoa ottamu zabrevta ne{to. Toa ov~arot be{e imal avtomobil parkiran vo trloto. Mnogu ubav avto-mobil. Brz i moderen.

– Auuu! Ferari! – se iznenadi Mitre. – Vistinsko ferari!

– Ajde ka~uvaj sej! – ja otvori vratata ov~arot, sme{kaj}i se. – [to si zinal od ~udo!

– Super! Vakvo ~udo nema nitu po ulicite na mojot grad! – ne mo`e{e da go skrie odu{evuvaweto deteto. – Od kade ti e ~i~ko ovoj avtomobil?

– Rabotam od utro do mrak i zarabotuvam – mu

odvrati ov~arot.

23

– I mo`e{ da si kupi{ duri i vakov avtomobil!? – Mo`am, zo{to da ne?– gi krena ramenicite. – A

sega dosta e pra{uvawe! Vremee za vozewe. „Ferarito“ za~kripi i letna po poljankite, a

potoa nesfatlivo brzo se najde i na avtopatot. Nebi ~as

go prestignaa i voziloto so koe patuvaa roditelite. Toa bavno se dvi`e{e i {totuku navleguva{e vo atarot na nivniot grad. Prozorecot s# u{te be{e otvoren, a majka mu i tatko mu, si zborea li, zborea. Po s# izgleda, se

u{te ne go bea zabele`ale otsustvoto na svojot sin. – Ajde, mom~e, prefrli se vo va{iot avtomobil! –

mu re~e ov~arot i avtomatski go otvori prozorecot. – Da ne bidat nesre}ni tvoite roditeli. Ajde, ajde... A i

dojdi drugpat vo planinata. – Blagodaram, mnogu sum sre}en... – radosno izusti

deteto. – ]e dojdam, pak }e dojdam! Mitre se {mugna preku prozorecot vo nivniot

baven avtoomobil. Toj pak se najde na zadnoto sedi{te,

kako ni{to da ne se slu~ilo. – I taka desetiot den najubavo si pominavme... –

re~e majkata. – I pokraj toa {to be{e ta`no {to go napu{tame ezeroto...

– Ah... – vozdivna tatkoto. – S# {to e ubavo brzo zaminuva...

Negovite roditeli bea se zadlabile vo muabetite, ta {totuku stignale do do`ivuvawata od posledniot den

24

od odmorot. A nivniot sin tolku ubavo si pomina na planinata. Da ne be{e vistinita slu~kata, }e si pomis-le{e deka e son.

– Vidi go, vidi go ti onoj! – se javi majka mu. – Ne prestigna so dveste na saat. Kako da e lud!

– [to mu mo`eme koga ima tolku brz avtomobil... – se pomiri tatkoto. – A i se pravi va`en.

– Voza~ot na ferarito e prekrasen ~ovek! – se vme{a Mitre. – Zo{to go navreduvate?

– O, ti se razbudi?! – re~e majkata. – Ama dobro si otspa!

– A ti zo{to go brani{? – pra{a tatkoto. – Zar ne gleda{ deka vozi so dveste na saat?

– Ludak! – se lute{e majkata. – ]e si ja skr{i gla-vata, ama i drugite gi zagrozuva...

– Ne e ludak, mamo! – se naluti Mitre. – Toj e ov~ar vo planinata... I ne vozi so dveste, tuku so trista i pede-set na saat.

– A ti od kade znae{?! – se svrte tatko mu. – Sega me voze{e so istiot avtomobil... Zaedno

patuvavme... – Pak si sonuval! – go prekina majka mu. – Mil na

majka! – Ne, jas ne spiev... – gi ubeduva{e sinot. – [to vi e

vam? – A {to dr`i{ vo rakata?– pak pra{a tatkoto. –

[to e toa?

25

– ^aj, {to drugo... – mirno odvrati deteto. – Pla-ninski ~aj!

– Pak, miliov, sonuval so otvoreni o~i... – mu do{epna majkata na tatkoto, a toj kimna so glavata. – ]e treba da go odneseme na lekar, da ni prepi{e nekoe ap~e.

– Mo`ebi e ne{to seriozno... – se zagri`i tatkoto. – Toa mu se slu~uva po~esto...

– Da se nadevame deka ne e... – potvrdi majkata. – ]e se prepravame deka mu veruvame.

– I taka, preku prozorecot odletav duri do {uma-ta, a tamu eden guste`... – zapo~na so prikaznata deteto, a roditelite go slu{aa dodeka mo`ea da go slu{aat, a potoa mu zabranija da zboruva.

– Dobro, dobro... – go smiri majkata. – Mnogu ne{ta ni iznaka`a... – kako da go prekori

i tatkoto. „^udni nekoi roditeli...“, si pomisli deteto. „Jas

deset dena samo gi slu{av, a tie ne sakaat ni pet minuti

da ~ujat kolku ubavo si pominav na planinata...“ Koga zapo~na u~ebnata godina nastavni~kata gi

pra{a u~enicite {to sakaat da bidat koga }e porasnat. Site sakaa da bidat lekari i in`eneri, piloti i kosmo-

nauti... Samo Mitre posaka: – Jas sakam da bidam ov~ar vo planinata! Drugite deca slatko se smeeja. Se smee{e i Mitre.

Se smee{e na nivnata neukost.

26

^OVE^ETO OD KAL

Na Marija & be{e zdodevno da ostane doma. – ]e odam da si poigram, mamo! – & re~e na majka si.

– Vremeto e son~evo i ne mi se sedi vo zatvorena soba. – Ako, izlezi, poigraj si, no nemoj da zaboravi{

deka ova esensko sonce ima zabi! – i odvrati majkata. –

Mo`e da se ispoti{ i da nastine{! – Dobro, mamo! – Oble~i se i vnimavaj da ne se izvalka{, za{to

nadvor e kallivo.

– Ne gri`i se, mamo! Nema da se izvalkam. Marija se rastr~a niz livadata. Iako be{e esen,

sonceto s# u{te gospodare{e na neboto. Samo po nekoe obla~e pase{e od nebesnoto sinilo. Za Marija ovie

denovi bea najubavi za igrawe. Ne be{e ni toplo, ni studeno, tuku tokmu onaka kako {to treba da bide.

Neo~ekuvano, srede po`oltenata treva, devoj~eto zabele`a kup~e kal. A taa, qubopitna, ne uspea da mu odolee na isku{enieto i vedna{ se upati tamu. No mno-

gu se za~udi koga za~u nejasno cimolkawe. – Koj zboruva?– ispla{eno pra{a Marija. – Jas sum! – se javi nekoj neznaen, no ta`en glas. –

^ove~eto od kal!

27

– Koj, koj!?– prepra{a Marija. – ^ove~eto od kal... – povtorno se javi glasot. – Se

prepnav na trevata i se rasturiv. Sega glavata mi stoi na mevot, a ednoto u{e mi visi na ramena...

Marija nedoverlivo gleda{e vo kup~eto kal. A koga se dobli`i do nego lesno mo`e{e da prepoznae

glava, telo, race i noze, no site bea postaveni na pogre{ni mesta. Devoj~eto ne se zbuni, gi podade racete i po~na da go sostavuva ~ove~eto. Na vratot mu ja stavi glavata, a na nea i uvoto...

– Prekrasno! – se izraduva ^ove~eto od kal. – Sega podobro te slu{am! U{te koga i drugite delovi od teloto bi mi gi prona{la, toga{ s# }e bide vo najdobar red!

Devoj~eto se razvrte levo-desno i gi najde site delovi na ^ove~eto od kal. Malku se izvalka, no toa

28

pove}e ne be{e va`no. Sega mu nedostiga{e u{te nosot za da bide celosno. Zatoa Marija, za da ne bide grdo, na ^ove~eto od kal, svoera~no mu napravi i nos.

– Hm! Malku mi e spleskan nosot, no nema problem... Mo`e i so ovoj dobro da mirisam... – se po{eguva toj.

– Kako se vika{? – be{e qubopitna Marija. – Se vikam Burevesnik! – Mo{ne neobi~no ime! – se podzamisli devoj~eto. – Da, da, neobi~no, no moeto ime ima dolga tradi-

cija. Mojot tatko taka se vika{e, taka i dedo mi se vikal, isto i pradedo mi i ~ukun dedo mi i site drugi dedovci pred nego...

– Mnogu interesna istorija.

– Interesna, no i pomalku zdodevna, mora da se priznae.

Marija se podzamisli. – Zamisli kako }e be{e, majka mi da se vika{e

Marija, a isto taka i baba mi i site drugi pred nea...

– Ah, kako }e be{e! – potvrdi i ~ove~eto od kal. – Da pukne{ od zdodevnost.

– Eden da vikne po mene i site Marii }e se javat... – se sme{ka{e devoj~eto.

Toga{ do nea neo~ekuvano dopre glasot na majka i. – Marija! Kade si!? – [to e, mamo?

29

– Ah, tuka si, blisku... – se smiri majkata. – Ni{to, jas samo taka, kolku da te potsetam na vetuvaweto!

– Ne zaboraviv, mamo! – se javi }erkata, kriej}i gi zad grbot svoite kallivi ra~iwa. – Nema da se izvalkam!

^ove~eto od kal ta`no pogledna vo Marija.

– Zdodevno, mnogu zdodevno! – ni{ka{e so glavata. – Da ne smee{ ni da se izvalka{ poradi edno obi~no vetuvawe.

– Verojatno i tebe ti e zdodevno {tom se `ali{?

– Mene li?– se za~udi ^ove~eto od kal. – Na eden Burevesnik toa nikako ne mo`e da mu se slu~i.

– Zo{to? – pra{a Marija. – Zatoa {to jas imam buren `ivot i sum sozdadeni

da gi opomenuvam lu|eto! Ete, zatoa... – Kako, kako? – go prekina devoj~eto. – Objasni mi

podobro... – Se javuvam pred sekoja bura i gi opomenuvam lu|e-

to za promenata na vremenskata sostojba. Vpro~em zatoa

taka se vikam... A takvo ime nosele i moite pretci, a i onie {to }e dojdat po mene...

– Ne, toa ne e mo`no... – nedoverlivo vrte{e so glavata devoj~eto. – Sonceto sveti na neboto.

– U{te malku taka }e bide – & odvrati gordiot Burevesnik. – Ene, te{ki oblaci so polna brzina itaat da go zasenat...

30

– Navistina! – se rastrevo`i taa. – Eve, go snema ve}e sonceto i oblacite nate`naa, samo {to ne zavrnalo.

Marija v ~as go zede za raka drugar~eto od kal i so nego zapo~na da tr~a kon doma. Sepak, do`dot ne # dade suva da pristigne doma. Obajcata ubavo iznavrnaa. Koga

pribli`ija pred ku}niot prag, Marija pogledna vo ^ove~eto od kal, no od negoviot lik nema{e nikakva traga. Osven samo kalta {to ostana vo nejzinite race. Neobi~noto ~ove~eto verojatno se raskisnalo na do`-

dot. Majka i ja ~eka{e na vrata i somnitelno vrte{e so glavata. Marija ne go ispolni vetuvaweto i pak se izval-ka. Sepak, dobro znae{e deka majka & nema da ja kara. Be{e sigurna vo toa.

– Pobrzaj, Marija! – & podvikna. – ]e nakisne{! – Znam, mamo, znam! – pro{epoti devoj~eto. – Nad-

vor se zakanuva silna bura...

31

PLODOT [TO ZASITUVA

Po stogodi{na naporna rabota eden mudar vol-{ebnik uspea da sozdade takov plod koj na lu|eto mo`e da im dr`i ednomese~na sitost. Kako golem ~ovekoqu-bec, pronajdokot im go podari na `itelite na svojot grad. Toa se slu~i na golemata proslava organizirana po

toj povod. Najprvo prviot ~ovek na gradot najqubezno mu se zablagodari, a potoa zbor zede i golemiot vol{ebnik.

– Ovoj plod {to mu go podaruvam na gradot so 1.342 `iteli, e ednogodi{na bilka koja se sadi naprolet... –

re~e. – Toj }e vi go promeni `ivotot... – Taka e! – vikna nekoj od tolpata, a po nego se

razlea ogromen aplauz. – Da, da, taka e... – prodol`i vol{ebnikot. – Zna~i,

plodot se stava vo zemja i naesen se dobivaat 1.343 isti vakvi plodovi...

– Taka e! – povtorno svika istiot vika~, no sega nikoj ne mu obrna vnimanie.

– Sega ne znam kaj zastanav... – se podzamisli vol-

{ebnikot. – Kaj drvoto so 1.343 plodovi! – mu do{epna grado-

na~alnikot.

32

– Da, da, kaj drvoto... Potoa sekoj gra|anin }e si izede po eden plod i sit }e bide to~no eden mesec. Posledniot plod...

– Taka e! – u{te edna{ grmna vika~ot. Nervoznite gra|ani go dofatija zdodevniot vika~ i

vedna{ mu ja zatnaa ustata za da ne mo`e ve}e da vika, a de`urniot doktor duri i mu dade injekcija za smiruvawe. Koga se ras~isti sostojbata, vol{ebnikot prodol`i.

– Zna~i, posledniot plod povtorno }e go posadite

slednata prolet i taka na sekoja godina po eden mesec }e bidete oslobodeni od obvrskata da pojaduvate, da ru~ate i da ve~erate...

– A zo{to ne napravi plod koj }e ne dr`i siti

preku cela godina?– pra{a eden mrzlivec. – Zatoa {to koga toa bi se slu~ilo nikoj nema da

raboti vo ovoj grad! – se nasmevna vol{ebnikot. – A sega, ajde da go zasadime vol{ebniot plod.

I taka, plodot be{e zasaden. Za brzo, mnogu brzo

vreme od zemjata iznikna golemo drvo so 1.343 cveta. Od niv se oformija isto tolku plodovi, a koga stasaa za berba, gra|anite se poredija vo red. Najprvo, kako {to be{e redot, prviot plod go zede gradona~alnikot.

– Nema zbor, mnogu e vkusen... – xvakaj}i re~e prvi-ot ~ovek na gradot.

33

Potoa site gra|ani, me|u koi i decata, go izedoa svojot del. Me|u niv be{e i maliot Petre koj duri i prstite si gi izli`a.

Na krajot ostana samo u{te eden plod da visi na drvoto. Nego go ostavija da douzree.

Utredenta, rano-rano, kraj drvoto prv pomina grad-skiot ~ista~ i zabele`a deka plodot go nema. Nekoj go be{e ukral. Toj vedna{ go prijavi grabe`ot. Toga{ celiot grad se voznemiri, ta site po~naa da go baraat

kradecot. Potragata ja vode{e, li~no, inspektorot [ikle. No od nego i od posledniot plod nema{e ni traga ni glas. Za da bide nesre}ata u{te pogolema, vol{ebnikot nema{e rezerven plod.

– ]e po~ekate sto godini! – im re~e. – Sami ste vinovni!

– Eh, da ni dade{e plod koj }e ne dr`i siti sto godini, }e nema{e nikakov problem! – pak se javi onoj mrzlivec.

– Taka e! – se oglasi i vika~ot. @itelite na gradot ostanaa samo so sitosta {to gi

dr`e{e tokmu eden mesec. No samo Petre dva meseca ne stavi ni{to vo ustata. Zo{to i kako, nikoj ne dozna, a ne

se dozna ni imeto na kradecot na vol{ebniot plod. Koj-znae, mo`ebi nekoga{ inspektorot [ikle sepak }e ja razre{i ovaa golema misterija. Kojznae...

34

MRZLIVIOT PO[TAR

Vo edinstvenata po{ta vo gradot rabote{e i eden mrzliv po{tar. Be{e tolku mrzliv {to site go zavikaa Mrzlivko. Sekoga{, koga treba{e da se odnese nekoe pismo, mrzliviot po{tar leka-poleka go fa}a{e patot pod noze i duri ve~erta se vra}a{e na rabota. [tom

decata }e go zabele`ea kako so lazewe ja izvr{uva svoja-ta dol`nost, postojano go zadevaa. I ne samo tie tuku i vozrasnite ~estopati mu se podbivaa, no po{tarot, vero-jatno od mrza, voop{to i ne im se lute{e. Toj na site im

nose{e pisma, na nekoi ta`ni, na drugi radosni... No samo na gospo|ata Maestral s# u{te & nema{e

doneseno nitu edno pismo. Ta`nata gospo|a nema{e nikoj svoj, a tolku mnogu be{e qubezna so nego. Taa nikoga{ ne go narekla so pogrdnoto ime, nikoga{. Postarite

lu|e velea deka imala sin {to go grabnale pirati i sega od nego nema ni traga ni glas. Kutrata gospo|a Maest-ral, tolku be{e dobra.

Eden den po{tarot Mrzlivko treba{e da odnese

edno neobi~no pismo. Be{e isprateno od nekoj ostrov na Atlantskiot Okean. Koga vide deka pismoto e adresira-no do gospo|a Maestral, po{tarot skokna od radost. Mrzata kako da ja snema i v ~as otr~a da ja izraduva

35

ta`nata gospo|a. Lu|eto ne im veruvaa na svoite o~i koga go vidoa po{tarot kako ita po nivnata ulica. No toj voop{to ne im obrnuva{e vnimanie.

„Verojatno e od nejziniot sin“, si misle{e po{ta-rot Mrzlivko i ne zgre{i. Toa sinot ja izvestuva{e maj-

ka si deka, kone~no, im izbegal na piratite i se vra}a doma. Sre}na nasmevka go ogrea i nejzinoto lice.

Ta`nata gospo|a Maestral pove}e ne be{e ta`na, a i mrzliviot po{tar ne be{e ve}e mrzliv.

36

NAJNOVA MODA

Edna{, ne mnogu odamna, vo na{iot grad se slu~i golema nesre}a. Ve~erta, koga site se podgotvuvaa za spiewe, nekoj ja be{e povlekol ma~kata Maca za opa{ka i taa tolku silno zamjauka {to ku~eto Lesi vedna{ se

voznemiri, ta po~na da lae na siot glas. Gradskiot petel Kir~o se upla{i od mjaukaweto i laeweto i zatoa srede no} po~na da kukurika. Tokmu toga{, mladiot pronao|a~ Mirko be{e na pragot na svojot prv pronajdok. Vo migot toj se seti kako kamewata mo`at da se pretvorat vo

zlato. Arno ama, {tom go slu{na mjaukaweto, laeweto i kukurikaweto, vedna{ zaboravi. Kutriot toj, izumi svojot izum da go zapi{e na hartija, ta s# mu se izme{a vo glavata – gornoto be{e dolu, a dolnoto gore.

Slednata ve~er pak istoto se slu~i. Najprvo zamjau-ka ma~kata Maca, potoa ku~eto Lesi po~na da lae i petelot Kir~o po~na da kukurika.

Tokmu vo toj mig, na{iot mlad poet Mile ja smisli svojata prva pesna so koja treba{e da u~estvuva na

konkursot za najubava pesna. So takva prekrasna tvorba ne mu bega{e prvoto mesto koe nose{e lovorov venec. Arno ama, {tom go slu{na mjaukaweto, laeweto i kuku-rikaweto, vedna{ ja zaboravi pesnata. Kutriot toj,

37

izumi pesnata da ja zapi{e na hartija, ta seta mu se ispome{a i po~etokot stana kraj, a krajot po~etok.

38

Utredenta rano na{ite dvajca sogra|ani, koi samo mig gi dele{e od beskone~na slava, se po`alija na grad-skite tatkovci za no}nata vreva, a tie im vetija deka s# }e bide vo red.

– Aha, toa e problemot.. – re~e inspektorot [ikle

koga slu{na za problemot. – Smetajte deka slu~ajot e re{en!

Inspektorot vedna{ se upati kon doma{nite mile-ni~iwa, koi i gi napravija problemite. Gi sobra pres-

tapnicite, gi prekori, a potoa strogo pra{a: – Koj po~na prv od vas!? Ku~eto Lesi i gradskiot petel Kir~o ne rekoa

ni{to, tuku samo ja poglednaa ma~kata Maca, koja se

vcrvi od sram i ja poka`a svojata povredena opa{ka. – Aha, aha... Zna~i taaaka! – se podzamisli inspek-

torot [ikle. – No}e, vo gluva doba, nekoj nemirko ti jagazi opa{kata. Ako, ako... ]e go pronajdam jas nego... I toa vedna{. Zna~i vaka }e napravime. Ti, ma~ence, }e si

stoi{ kaj {to si stoelo i prethodnite ve~eri, a jas }e nama~kam lepilo na asfaltot za da se ulovi nemirkoto. Dogovoreno?

– Mjau! – potvrdno zamjauka ma~kata Maca.

Kako {to se dogovorija taka i napravija, a utre-denta, namesto kradecot, na lepiloto ima{e zalepeno edna patika, i toa leva.

39

– Zna~i taaka. Kradecot uspeal da izbega. No ako, }e go pronajdam! – se izraduva inspektorot [ikle. – ]e go otkrijam po negovata leva patika.

Koga yvon~eto zayvoni u~enicite kako roj skakulci po~naa da doa|aat od site strani. Bea ubavo oble~eni i

doterani. Samo maliot Petre ne nose{e leva patika. – Aman bre, Petre, kakva e ovaa glupost! – go pra-

{uvaa drugarite. – Ova ne e glupost, tuku moda. Otsega, pa natamu

nema da se proizveduvaat levi patiki, tuku samo desni. – Veli{, moda... – se podzaduma edno dete. – Kakva e

taa moda?! – Da, i toa najnova! – se nasmea Petre. – Site }e ja

prifatat. – [tom e taka i jas }e bidam moderen! – re~e deteto

i ja frli levata patika, a po nego i drugite u~enici. Potoa vlegoa vo u~ilnicite moderni, so patika samo na desnata noga.

Tokmu toga{ pristigna i inspektorot [ikle. Koga gi vide decata obueni samo so desna patika, mu se za{e-meti glavata. No brzo se pribra i si zamina vo svojata kancelarija.

– Ovojpat me naditri... No }e dojde den koga }e go fatam za vrat... – podzavrte zakanuva~ki so glavata. – Ako, ako... Va`no e prestapnikot da ne pravi ve}e bezre-die, a jas }e go na~ekam, kako i da e...

40

Ottoga{, mir vladee vo ve~ernite ~asovi vo na{iot grad. Nema pove}e no}ni mjaukawa, laewa i kukurikawa. Sega na{ite gra|ani na mir mo`at da tvorat, ~itaat ili pak da si pospijat. Kako i da e, nie se u{te ~ekame na prviot izum na na{iot mlad pronao|a~ i

na prvata pesna na na{iot mlad poet, a dali }e do~ekame toa nikoj ne go znae, duri ni dvajcata tie.

41

PERNI^ETO [TO RASKA@UVA

Edna{, koga dedoto i babata dojdoa vo poseta kaj svoite vo male~koto grad~e, na vnu~kata Lidija & done-soa edno preubavo perni~e. Toa be{e navezeno so najfi-ni konci {to postojat na svetot i {to e najva`no od s#,

be{e napolneto so meki guskini perduvi. – Ova e novo perni~e i ti }e bide{ prva {to }e ja

stavi glavata na nego... – & re~e dedo &. – Dosega nikoj ne spiel na vakvo perni~e.

– Tolku e meko i ubavo {to sonot sam }e ti doa|a

na gosti... – se nasmevna i baba &. Ottoga{ Lidija ne se razdeli od perni~eto. Toa &

stana nerazdelen drugar. A ima{e i zo{to... Perni~eto ne samo {to be{e preubavo, tuku be{e i vol{ebno. I

toa od prvata no} ili poto~no od prvoto legnuvawe. Taa ve~er, Lidija, kako i obi~no, si gi izmi zabite

i liceto, potoa si gi oble~e pi`amite i si legna vo krevet~eto. [totuku se navali na perni~eto, koga toa po~na da raska`uva edna ~udesna prikazna. Za da se uve-

ri deka perni~eto raska`uva, a ne nekoj drug, taa ja kre-na glavata i... glasot go snema! A koga ja spu{ti, prikaz-nata pak prodol`i. ^udno, nema {to. Na Lidija tolku

42

mnogu & se dopadna prikaznata {to duri i ne seti koga do{ol sonot.

Utredenta za slu~kata im raska`a na svoite rodi-teli. No tie kako i site vozrasni, ne mu veruvaa na svoe-to ~edo. Za s# da bide ~isto i jasno, tatko &, napladne,

duri i go isproba perni~eto, arno ama, ~udoto izostana. Ve~erta {tom Lidija navali glava na nego, toa

po~na da raska`uva tripati poubava prikazna duri i od prethodnata. A sonot? I sonot tripati pobrgu pristig-

na od prethodniot pat. Slednata ve~er istoto se slu~i. I narednite ve~eri, isto taka.

Edna{, pred legnuvawe, Lidija sobra hrabrost i go pra{a perni~eto zo{to ne im raska`uva prikazni na

vozrasnite!? – Samo onie {to veruvaat vo ~uda mo`at da go ~ujat

mojot glas, a vozrasnite ne veruvaat... – re~e perni~eto. – Koj im e vinoven...

– Zna~i, tvoite prikazni edinstveno decata mo`at

da gi ~ujat? – Da, no samo dobrite... – i odvrati perni~eto i

zede zdiv za nova prikazna. Taka Lidija mirno gi prespiva{e no}ite. No eden

den, koj znae {to & stana, ta cel den be{e palava. Prvo na svojata drugarka Lina & ja istegna pletenkata, potoa na ku~eto [arko mu zgazna na opa{ot i na kraj ne saka{e da ja napi{e i doma{nata rabota.

43

Koga se izmori od palavostite, taa se navali na

perni~eto, no toa mol~e{e. Ni zbor ne prozbore. Toga{

se seti na pletenkata, na opa{ot, na nenapi{anata

44

doma{na rabota... Najposle i na zborovite na perni~eto deka samo na dobrite deca im raska`uva prikazni.

Taa no} na Lidija & be{e mnogu dolga. Odvaj go do~eka utroto. Rano-rano otr~a do domot na Lina. Ja razbudi za da & se izvini, a ku~eto go pogali i mu dade

koski za pojadok. Doma{nata rabota ne & pretstavuva{e te{kotija. Vedna{ ja napi{a.

[tom se smra~i, devoj~eto se navali na perni~eto i gi sklopi o~ite. Toa be{e pak ona staroto, vol{ebno

perni~e, {to znae{e prekrsno da raska`uva i da go dovikuva sonot...

45

DOBRI I POMALKU DOBRI JUNACI

46

47

NEPOKANETA GOSTINKA

Elena be{e umno i rabotlivo devoj~e, no ima{e eden mnogu golem problem. Koga }e sedne{e da pi{uva doma{na rabota ili pak }e saka{e da nau~i nekoja lek-cija, odnenade` doa|a{e nepokaneta gostinka so ime Mrza. Elena naedna{ po~nuva{e da se prozeva i bescel-

no da gleda vo beliot yid. Vrevata na decata koi {to igraa na ulicata stanuva{e s# pojasna i pojasna i kutro-to devoj~e nema{e sila da & se sprotistavi na gostinka-ta. Vedna{ stanuva{e da im se pridru`i na drugar~iwa-

ta vo igrata. Ah taa zdodevna Mrza kolku be{e lo{a... Eden den Elena, re{ena da ja izmami nekanetata

gostinka, od podrumot donese stapica za gluvci i ja sta-vi na rabotnata masa.

,,So mene nema ve}e igrawe, sega }e vidi{ kolku sum umna...“, si pomisli devoj~eto.

Go zede molivot v race da gi re{i zada~ite po matematika i ~eka{e, ~eka{e... i dolgo se na~eka.

Sepak, Elena zaboravi deka gostinkata Mrza nema telo i e ista kako vozduhot, pa zatoa stapicata za gluvci voop{to ne pomogna. Denta devoj~eto be{e pobedeno, no

48

bidej}i be{e itroman~e, }e se obide povtorno da ja izmami lo{ata Mrza.

I navistina, sledniot den Elena ja zede svojata maska {to tatko i ja kupi za maskenbalot i ja stavi na sebe. Misle{e deka onaa Mrza nema da ja prepoznae

dodeka gi u~i zada~ite za pismenata po matematika, no povtorno zgre{i. Taa ja prepozna...

Utredenta Elena, {tom se vrati od u~ili{te, gi iznenadi site. Sedna i ja nurna glavata vo knigata.

Kone~no, ja pobedi podmolnata Mrza... Sega od nea nema-{e ni traga ni glas.

– [to ti stana, milo moe? – pra{a tatkoto. – Ni{to, ni{to... – mu odvrati taa...

– Kako ni{to!? – se ~ude{e i majkata. – Mora da ti se slu~ilo ne{to?!

– U~itelkata mi re~e deka samo so u~ewe mo`am da ja popravam ocenata po matematika... – vozdivna Elena. – Ete zatoa...

– Aha, zna~i taka! – se ~udea roditelite. – A lo{a-ta Mrza? Kade e taa sega?

– Ja izbrkav od kaj sebe, ja pobediv... – im odvrati. – A sega, ve molam, prestanete da pra{uvate, bidej}i

sakam da si ja popravam ocenkata! Majkata i tatkoto se poglednaa. A devoj~eto pro-

dol`i so ~itawe tamu kade {to zastana.

49

VRAP^ETO [TO POTKA@UVA

Toj den Lela ~udno se odnesuva{e. Otkako se vrati od u~ili{te, namesto da se rastr~a niz doma, po~na da gi zatvora prozorcite i da gi spu{ta roletnite. Roditeli-te iznenadeno ja gledaa.

– Zo{to vakvo odnesuvawe!? – se iznenadi majkata.

– Ne mo`am da sfatam... – A jas? – ja odmeri tatkoto. – Ne ja prepoznavam

ve}e na{ata }erka. Lela i dvajcata gi izgleda.

– Ima edno vrap~e {to & ka`uva s# na u~itelkata! – im odvrati naluteno. – Taa znae{e deka v~era ne bev mirna. Deka ja skr{iv i vazata. I za doma{na deka ne ja napi{av.

– Nekoe mnogu rasprika`ano vrap~e! – se nasmevna tatkoto i skri{um pogledna vo majkata. – Veli{, s# & potka`uva na u~itelkata!?

– A ti, Lela, pak li saka{ da pravi{ nered i da bide{ nemirna kako v~era?– pra{a majkata.

– Ne, mamo! ]e bidam dobra! Vedna{ }e po~nam so doma{nata rabota po maj~in jazik.

– [tom e taka, ajde da gi otvorime prozorcite i da gi kreneme roletnite... – re~e tatkoto.

50

– A vrap~eto?– se pobuni Lela. – Kade e? – Od nekade te gleda dodeka ja pi{uva{ doma{na-

ta... – se nasmevna majkata. – I vedna{ }e & ka`e na u~i-telkata kolku si deneska dobra i rabotliva...

– Ima{ pravo, mamo – kimna Lela i gi rasposla

tetratkite na masata. – Nekoe ~udno vrap~e! – se naka{la tatkoto. – S# &

ka`uva na u~itelkata... – & ka`uva... – se nasmevna majkata. – U~itelkata

mora s# da znae za svoite u~enici...

51

PRVA PISMENA RABOTA

Na ~etvrti april, vo eden ~etvrok, edno prva~e po ime Petko, se vra}a{e doma. Tamu go ~ekaa majka mu, tatko mu i male~koto sestri~e Elica. Site bea nestrp-livi da ~ujat {to }e dobie Petko po matematika. Toa be{e negovata prva pismena rabota.

Na patot do doma, deteto pomina pokraj burekxil-nicata na sosedot Bobe. Toj ~as, tepsijata burek so meso toj ve{to ja prese~e so no`ot. Sega vo nea ima{e ~etiri ~etvrtini burek so meso. Tolku mnogu go saka{e Petko

burekot, no denes ne si kupi, ne mu be{e do jadewe.

52

Prva~eto so navednata glava si prodol`i po patot do doma. Pogledna vo ra~eto. Po~na vo sebe da si broi... Edna raka, bez palecot, sekoga{ ima ~etiri prsti. Sekoga{...

Koga vleze vo dvorot, Petko zaboravi da ja pogali i

ma~kata so ~etirite ma~iwa. Samo `alozlivo ja pogled-na. Saka{e ne{to da & ka`e, da & se po`ali.

– Kako da im objasnam na mama i tate? A i na sestra mi deka deneska dobiv ~etvorka po matematika? – ja pra-

{a ma~kata. – Kako da im ka`am deka od brzawe ja zgre{iv pettata zada~a?

Ma~kata so ~etirite ma~iwa zamjauka i po~na da se gali okolu negovite noze. Dali go sfati zo{to be{e

ta`en? No kako mo`e da pobara od obi~na ma~ka da bide razbran!?

„Eh, kutriot Petko!“, si pomisli. „Od mnogu {to saka{ da dobiva{ petki, napi{a deka dva plus dva se pet. Be{e brzoplet, saka{e prv vo oddelenieto da ja

predade{ pismenata rabota. Ako, ako... No za um, drugpat }e mora da vnimava{...“

Eve, sega }e sobere hrabrost za da ka`e doma za ~et-vorkata. Bezdrugo, nema da zaboravi da im veti deka

otsega, pred da gi proveri zada~ite, na nastavni~kata nema da & ja predava tetratkata po pismena rabota.

53

KOJ E NAJDOBAR

Se sobraa edna{ decata od sosedstvoto i re{ija da igraat nova igra. Eden da pra{uva, a drugite da odgo-varaat.

– Koj e najdobriot fudbaler?– pra{a pra{uva~ot. – Pele! – se oglasi edno dete.

– Ronaldiwo! – dovikna drugo. – Ne e ni eden ni drug... – se vme{a Petre. – A koj e? – vxa{eno go gledaa drugite deca. – Koj e

najdobriot koga ne se tie?

– Kako, koj? Tatko mi i nikoj drug. – Dobro, dobro, neka bide po tvoe... – se sme{kaa

decata. – A sega da prodol`ime so igrata... – Koj e najdobriot ko{arkar?– pak pra{a pra{u-

va~ot.

– Majkl Xordan! – vo hor svikaa site. – Ne, ne e toj... – se vme{a Petre. – Tatko mi e i

nikoj drug... – Vakvi falbi dosega nemame ~ueno... – si do{epnu-

vaa drugite. – Ti malku kako da pretera! – se nasmevna edno

pogolemo dete, a po nego i site drugi po~naa da se smeat. – Vistina e... – uporen be{e Petre. – ^ista vistina...

54

– Dobro, da prodol`ime... – gi prekina pra{uva-~ot. – A sega da mi ka`ete koj roditel ima najfalbaxis-ko dete na svetot?

Decata kako da onemea na ova pra{awe, a Petre bez razmisluvawe vikna:

– Tatko mi! Toj e! Nikoj drug! Toga{ smeata stana u{te pobu~na. Samo Petre stoe-

{e zasramen. Potoa site zaedno mirno si ja prodol`ija igrata.

55

TVRDOGLAVOTO MAGARENCE

Edna{, koga na ~asot po fizi~ko vospituvawe neboto se namurti i po~na da vrne do`d, u~enicite osta-naa vo oddelenieto. Za da se potpolni ~asot, u~itelkata im predlo`i da zaigraat edna nova igra. Sekoj treba{e

da odbere nekoe `ivotno {to }e go imitira. Prva na red be{e Draga.

– Pat! Pat! Pat! Jas sum pajka. Pat! Pat! Pat! – se vrte{e vo krug devoj~eto.

– Kukurigu! Kukurigu! Jas sum petlence! – pafta{e

so ra~iwata Mite kako so krilja.

56

– Beee! Beee! Jas sum jagnence! – skoka{e po podot Marija.

– Meee! Meee! Jas sum jarence! – & se pridru`i vo skokaweto i Mila.

– Auuu! Auuu! Jas sum volkot! – vikna Pavle i po~-na da gi brka drugite deca.

– Av! Av! Jas sum ku~eto ~uvar! – se priklu~i vo igrata i Dime.

Nastana vreva i smea vo u~ilnicata. Sekoj si imi-tira{e svoe `ivotno. Samo Bojan stoe{e sam vo agolot i ni{to ne prave{e. Duri i ne mrda{e od mestoto.

– A ti Bojan?– go pra{a u~itelkata. – Ti {to si? – Iaaa! Iaaa! – zarika toj. – Jas sum najtvrdoglavo-

to `ivotin~e na svetot! Jas sum magarence! U~enicite pak slatko se nasmeaja. Site znaeja deka

Bojan e najtvrdoglav me|u niv. Nema{e den, a da ne odro-ni barem po eden biser od |erdanot nare~en tvrdo-glavost.

No toga{, za sre}a, zayvoni yvon~eto. [tom zamina u~itelkata, decata se rastr~aa nasekade. Samo Bojan uporno si stoe{e vo agolot. Koga zapo~na ~asot po mate-matika, toj i ponatamu be{e na istoto mesto,

– Sedni si na svoeto mesto, Bojane! – mu podvikna u~itelkata.

– Iaaa! Iaaa! – prodol`i da rika deteto. – Jas sum

najtvrdoglavoto `ivotin~e na svetot! Jas sum maga-rence...

57

– Ej, u~eniku! – u{te postrogo mu vikna u~itelka-ta. – Sega imame matematika! Sedni na svoeto mesto!

– Iaaa! Iaaa! – ne prestanuva{e Bojan. – Jas sum najtvrdoglavoto `ivotin~e na svetot! Jas sum maga-rence!

U~itelkata kolku i da go mole{e, toj ne prestanu-va{e da rika kako magarence. Taa se naluti, no koga sfa-ti deka ovde nema {ega, go povika direktorot na u~i-li{teto. No i toa ne pomogna.... Koga i toj se uveri vo serioznosta na situacijata, im se javi na roditelite. Mo`ebi tie }e go opametat deteto!? Za{to, Bojan pro-dol`uva{e da rika kako magarence.

Koga majka mu i tatko mu vlegoa vo u~ilnicata, kojznae po kojpat, nivnote dete glasno zarika:

– Iaaa! Iaaa! Jas sum najtvrdoglavoto `ivotin~e na svetot! Jas sum magarence!

Roditelite se najdoa vo ~udo. – ]e go odneseme doma... – zagri`eno re~e majkata. – Mo`ebi e bolen... – se ispla{i i tatkoto, pa

trojcata ja napu{tija u~ilnicata i zaminaa. Nastana molk vo oddelenieto. Prva ja prekina ti{inata Mila. – Koga }e se vrati Bojan? – pra{a. – Mene mi nedos-

tasuva vo u~ilnicava. – Toga{ koga }e prestane da bide tvrdoglav kako

magarence! – odgovori u~itelkata. – Toga{ pak }e ni dojde...

58

BALON^IWA I VETRETO

Po~na ~asot po likovno. – Denes vo tetratkata so {iroki linii }e nacrtate

balon~iwa! – im re~e u~itelkata na svoite u~enici. – Vo eden red }e crtate, drugiot }e go ostavite prazen, a

potoa }e gi naboite balon~iwata. Dali me razbravte? – Da, u~itelke! – zayvonija veselite glasovi na

u~enicite. – Ubav ~as... Site se zafatija za rabota. Tetratkite so {iroki

linii, brzo se napolnija so baloni. Ima{e sekakvi:

golemi, mali, nadueni, sini, crveni... Pred kraj na ~asot, u~itelkata im ja proveri zada-

~ata. Site dobivaa plusovi. Koga dojde redot na Elena, obrav~iwata vedna{ &

se vcrvenija. Balon~iwata & bea nesredeni... Ne bea poredeni kako kaj drugite vo oddelenieto.

– [to e ova, Elena? – se za~udi u~itelkata. – [to im se slu~ilo na tvoite balon~iwa? Ne im se znae kade im e po~etokot, a kade krajot!

– Ne sum vinovna jas, u~itelke... – se brane{e devoj-~eto. – Ne sum...

– Toga{, koj e!? – se za~udi u~itelkata.

59

– Duvna vetre i balon~iwata se razletaa nasekade po listot...

– Zna~i, taka! – se nasmea u~itelkata. – Toga{ sledniot pat zavrzi gi balon~iwata za linijata. Tie treba da se poredeni, isto kako i vie koga odite na pro-

{etka. Mo`e s& da im se slu~i, pa duri i da se izgubat! Elena potvrdno kimna so glavata. U~itelkata be{e

zadovolna od ~asot. Znae{e deka u~enicite dobro ja nau~ija lekcijata. A najmnogu ja nau~i Elena.

60

PREKAROT NA DANKO

Eden den, sred polugodieto, vo u~ilnicata dojde nov u~enik. Se vika{e Danko. U~itelkata go sedna do Toni i pobara negovite sou~enici da go prifatat kako svoj drugar. No noviot u~enik kako da be{e padnat od Mars. Nema zbor, mnogu lo{o se snao|a{e vo novata sre-

dina. Kutriot, be{e tolku zbunet i rasean. Na ~asovite namesto da pi{uva, toj si boe{e vo blokot. Koga imaa likovno gi broe{e vrap~iwata na grankite. Koga igraa fudbal, redovno si postignuva{e avtogolovi. A namesto

doma{nata rabota, gi nose{e pro~itanite stripovi... Navistina, ~udno dete be{e ovoj Danko. Tokmu

zatoa u~enicite vo oddelenieto po~naa da go zadevaat i da mu se podbivaat.

– Danko Raseanko! – se doseti Toni. – Ti si Danko

Raseanko! Taka se rodi negoviot prekar. Poradi svojata zaboravenost, Danko Raseanko sekoj-

dnevno prireduva{e po nekoe novo iznenaduvawe. Edna{

duri zaboravi i ~antata da ja donese na u~ili{te. U~i-telkata go iskara, no za badijala, bidej}i toj i utredenta be{e rasean.

Eden den Toni go pra{a svojot sou~enik:

61

– Zo{to tolku mnogu zaborava{? Verojatno ima nekoja pri~ina?

– Da, ima golema pri~ina... – mu re~e Danko. – Baba mi e stara i bolna, kojznae {to }e bide so nea.

– A tatko ti i majka ti? Kade se tie?

– Tatko nemam, a majka mi otide da bere portokali vo Grcija, za da spe~ali nekoja para. Saka da prodol`am da u~am i... No jas, eve... – ne izdr`a, a da ne zapla~e Danko.

Toni, kone~no, ja otkri bolnata pri~ina za rasea-nosta na svojot sou~enik. Ottoga{ dvajcata stanaa neraz-delni. Toj postojano mu pomaga{e okolu u~ili{nite obvrski, a Danko s# pomalku i pomalku zaborava{e.

Deteto Danko stana dobar fudbaler, no i dobar u~enik. Najposle i nasmevkata mu se vrati na liceto. A i decata od oddelenieto prestanaa da go zadevaat.

Eden den, Danko dojde na u~ili{te vesel. Go po~es-ti oddelenieto so portokali od Grcija. Negovata majka

si do{la doma. Taka od zaboravenosta na Danko ne ostana ni{to

drugo osven eden podzaboraven prekarok – Danko Raseanko.

62

BOITE NA VINO@ITOTO

Toj den, do pladne, vrne{e siten do`dec, a potoa vetrot, kako nekoj mo}en vol{ebnik, gi rastera oblaci-te zad planini. Na nebesnoto sinilo, pak zacaruva zlat-no`oltoto sonce.

– Pogledni, Violeta! – poka`a majkata kon neboto. – Kolku e ubavo...

– Vino`ito! – radosno izvika devoj~eto. – Tokmu toa i mi treba...

Majkata se zbuni. Violeta se rastr~a niz ku}ata.

Nabrzina si gi oble~e trenerkite i si gi obu patikite. – A sega mo`am da trgnam! – veselo re~e. – Zaminu-

vam, mamo... – Kade da trgne{, }erko moja?

– ]e odam kaj vino`itoto! – Kade, kade!? – ne mo`e{e da poveruva majkata. –

]e mi ka`e{ li? – Ve}e ti ka`av! Kaj vino`itoto! – Kaj vino`itoto!?! – se iznenadi u{te pove}e maj-

kata. – saka{ da odi{ kaj vino`itoto!? – Da, tamu... – & odvrati mirno devoj~eto. – Ako

pominam pod vino`itoto, }e stanam mom~e... .

63

– Eeee, dete... – prodol`i da se ~udi majkata. – Duri sega re~isi ni{to ne te razbiram...

– Baba mi taka mi ka`a... Ako pominam pod vino-`itoto, }e sum stanela ma{ko.. I {to ima lo{o vo toa? – be{e seriozna Violeta. – A jas tolku sakam da bidam

mom~e... – Da bide{ mom~e!?– se nasmevna majkata. – A

zo{to? – Mnogu sakam da bidam... – vele{e. – ]e mo`am da

igram fudbal... Majkata prodol`i da ja gleda za~udeno. – Mi zdodea ve}e, mamo, kuklata Mimi.... – si priz-

na devoj~eto. – A slednata nedela imame zaka`ano nat-

prevar. – Gledaj, natprevar... – se ~ude{e majkata. – Mojata

}erka sakala da pomine pod vino`itoto za da igra fud-bal. Se gleda deka mnogu si umna, no, sepak, ne{to si zaboravila...

Lidija bez da trepne ja slu{a{e majka si. – A ti ne znae{ deka i devoj~iwata igraat fudbal?

Eve, jas... – prodol`i majkata. – Bev najdobra fudbalerka me|u moite drugarki. Duri i golgeter na godinata vo

prvenstvoto... Mo`ev i ma{kite da gi driblam so topkata.

64

– Taka li? – se izraduva Violeta. – Toga{, mo`e li da igrame zaedno? Za da bidam najpodgotvena za nat-prevarot...

– Zo{to da ne?– se nasmevna i majkata. – Ako treba vedna{ }e po~neme so treningot!

– No, sepak, u{te malku da go pogledam vino`ito-to... – pobara Violeta. – Znae{ mamo, mnogu e daleku, do zajdisonce ne }e mo`ev da stignam dotamu...

– Vino`itoto e prekrasno! – prifati majkata. – Gi

ukralo najubavite boi {to postojat vo prirodata! – Kako polovina topka e... – Da, da... – se slo`i majkata. – Kako polovina od

{arenata topka so koja }e igrame...

Majkata i }erkata se pregrnaa i str~aa kon polja-nata. Tamu treba{e da si poigraat fudbal.

65

KAKO SE SMALUVA[E LIDIJA

Si be{e edna{ edno devoj~e po ime Lidija. Taa ima{e edna mnogu lo{a navika: ne saka{e da spie. Seko-ja ve~er majka & ja mole{e da si legne i da zaspie... A, pak, taa, dali od inaet ili od ne{to drugo, cela no} oko ne zatvora{e. Si gleda{e no}na programa na televizija,

a koga i toa }e & zdodee{e, }e gi gi zeme{e kuklite i so niv si igra{e duri do zori.

^udna nekoja Lidija! – Kako da ne, }e sum spiela... – miluva{e da ka`e. –

Zo{to da spijam? – Ama, zlato mamino, mora{... – ja kara{e majka &. –

Zatoa {to samo so spiewe se raste... – A jas ako ne sakam da porasnam?! – se protive{e. –

Ubavo mi e da si ostanam i mala. .. – [tom e taka, nema {to da se pravi... – se pomiri

majkata. – Neka bide po tvoe... I ottoga{ ne ja mole{e ve}e }erka si da si legne

vo krevetot. Taka Lidija prodol`i da ne spie. I ne samo

{to ne raste{e, tuku glej ~udo! Taa po~na i da se smalu-va. Tolku mnogu se smali, {to stana kako zaja~e.

– Dobro mi e i vaka! – im vele{e na roditelite. – Poglednete me kolku sum ubava!

66

Kutrite tie, nemaa {to da pravat, ta ja pu{tija sama da si ja otkrie vistinata.

Edna{, {etaj}i vo {umata, od grmu{kite, za~u gla-sovi. Toa majkata-zaja~ica si go zaspiva{e svoeto ~edo.

– Nani mi nani, srcule, golemo da mi porasne{! –

mu pee{e. – Tvrdoglavata Lidija ti da ja nadrasne{! Koga go slu{na ova, devoj~eto se voznemiri. No

samo za malku... Za{to, i ponatamu si prodol`i so nes-piewe. Toga{ u{te pove}e se smali i stana kako `ap~e.

Edna{ saka{e da pro{eta niz livadite. No tolku se be{e smalila {to ne mo`e{e da se probie niz gusta-ta treva. A koga odvaj dopojde samo do najbli`niot vir, tamu go slu{na glasot na `abata.

– Nani mi nani, milo moe `ap~e! Golemo da mi porasne{, tvrdoglavata Lidija ti da ja nadvi{i{! – mu pee{e `abata na svoeto ~edo, a toa v ~as zaspa.

– Vidi, vidi?!... – se za~udi, no ne se zagri`i devoj-~eto. – Pa jas sum razbirala i `apski jazik!?

I taka, Lidija u{te pove}e se smali. Stana male~-ka kolku edna bolva. No pak ne se zagri`i.

Edna utro skokna od stolot i padna pravo na ku~eto Bel~o. [etaj}i niz negovoto gusto krzno, ja za~u

bolvata kako si go zaspiva bolvi~eto. – Nani mi nani, ~edole! Golemo, golemo da mi

porasne{, tvrdoglavata Lidija ti da si da ja nadrasne{!

67

Toga{ ku~eto Bel~o se po~e{a i devoj~eto {to se smali kolku edna bolva, skokna vo vozduhot. Za nejzina sre}a, padna pravo na pernicata vo krevetot.

– Lele, nesre}na jas! – kone~no se zagri`i Lidija. –

Ako i bolvi~eto me nadrasne, {to }e bide od mene!? ]e }e me snema... Vo vozduh }e se pretvoram...

Lidija po~na da razmisluva, ostanuvaj}i na perni-cata. Potoa gi zatvori o~iwata, sakaj}i da zaspie... Kol-ku da vidi {to }e se slu~i.

Prespa nekolku dni i no}i, a koga se razbudi, ve}e ne be{a male~ka. Gi nadrasna i zajakot, i `abata, i bol-vata... Duri porasnala i za eden prst povisoko od sebe od denot koga prestana da rasne.

68

– Golema sum, mamo, golema! – se izraduva devoj~e-to. – Otsega }e spijam, }e rastam i }e te slu{am, mamo...

Kako {to veti Lidija taka i napravi. Stana dobro devoj~e i porasna golema, golema...

69

TRPKAVICA V NOGAVICA

Nekolku meseci pominaa otkako Trpe se soo~i so eden te`ok problem. ]e si pomislite, problem kako i site drugi, treba malku da se razmisli i da se re{i. Arno ama, vo ovoj slu~aj ne be{e taka. Problemot izgle-

da{e deka e nere{liv. ^ista misterija. A s# se slu~i edno utro koga Trpe stana rano za na

u~ili{te i po~na da se oblekuva. I koga }e vidi – {to }e vidi! Nogavicata na pantalonite se trese li, trese... Kako da ja fatila nekoja neizle~iva bolest. Se trese

nogavicata, a se trese i Trpe od strav. Kutroto dete, se ispla{i da ne go napadna bolesta.

Ja predupredi i majka si na opasnosta {to go demne od nogavicite na pantalonite. No taa se zasmea. Ne mu

poveruva na svojot kutar sin. Tokmu zatoa, Trpe & gi poka`a pantalonite na

majka si, no tie, za golemo ~udo, prestanaa da se tresat. Deteto se obide da & objasni, no taa se naluti.

– Nemoj, Trpe, so takvi palav{tini! – mu podvikna.

– Golem si ve}e! Trpe zamina iskaran na u~ili{te. Kojznae, mo`ebi, brzo }e zaborave{e na slu~kata,

no slednoto utro se povtori istoto. Nogavicata na pan-

70

talonite, pak ja trese{e te{ka treska. Trpe istr~a da go vikne tatka si, ama, dodeka dojde do sobata, nogavicata ve}e spokojno si dreme{e.

Istata slu~ka prodol`i ~esto da mu se prepovto-ruva. Mo`e da se ka`e, re~isi sekoe utro.

Trpe po~na da strada od postojana trpkavica, trpnej}i sekoe utro pred da zamine v u~ili{te. Proble-mot be{e navistina nere{liv, a zgora na toa, nikoj ne mu veruva{e na deteto. ^ista misterija! No ne za dolgo...

Kako {to za sekoja tegla }e se najde kapa~e, taka i za sekoj problem ima re{enie. Duri i za ovoj... A re{e-nieto, sosema neo~ekuvano, samo si pristigna.

Na golemiot odmor edno devoj~e od drugoto oddele-

nie, razgovara{e so svojata drugarka. Razgovorot dopre i do zagri`eniot Trpe.

– Koga nautro imam trpkavica, voop{to ne se pla-{am... – re~e devoj~eto. – Samo gi ka`uvam vol{ebnite zborovi i nea vedna{ ja snemuva.

– Koi se tie vol{ebni zborovi!? – se zaintersira drugoto devoj~e. – Ka`i mi, te molam! Za{to, nautro i mene ~esto me fa}a trpkavica...

– ]e vikne{ na siot glas, trp, trp, trpkavica, na

Trpeta v nogavica! – se iska`a devoj~eto. – Trp, trp, trpkavica, na Trpeta v nogavica!

71

Toga{ Trpe se doseti koj e izvorot na negovite problemi i nedorazbirawa. Toa decata mu ja pra}ale trpkavicata! Ete zatoa nogavicata kako luda se tresela.

Na oddelenskiot ~as, Trpe stana i gi zamoli svoite sou~enici da ne mu pravat takov problem. Toj im

predlo`i, otsega pa natamu, ako imaat trpkavica, da vikaat:

-Trp, trp, trpkavica, na Trpeta v rakavica! Za{to, bez rakavici mo`ebi }e pomine nekako, a

pantalonite, sepak, mu se neophodni. Site se soglasija, prifa}aj}i go predlogot.

Ottoga{ Trpe nema{e nikakov problem so noga-vicata.

A dali rano nautro, rakavicata se trese{e ili ne, toa ne go dozna, za{to be{e prolet. Zimskata obleka ve}e mu be{e spakuvana vo eden golem kufer, a dodeka da dojde nova zima, mo`ebi s# }e se zaboravi.

72

KRALOT NA POLJANATA Eden vikend Pande otide na selo kaj dedo mu i baba

mu. [tom stigna, vedna{ se rastr~a niz poljanata. – Golem sum, najgolem! – vika{e Pande. – Jas sum

kral na poljanata! Deteto se zanese vo igrata i vo tr~aweto niz zele-

niloto. Edno ma~e celo vreme qubopitno go gleda{e maliot palavko. Koga i Pande go zabele`a, leka-poleka, mu se prikrade od zad grb i „cap“, go {tipna ma~eto.

Kutroto, bolno zamjauka. – Jas sum najgolem! – se smee{e Pande. – I najsilen

na svetot! Potoa tuka dojde i edno ku~e koe skoka{e okolu

deteto, a Pande, ni pet ni {est, mu ja istegna opa{kata. Kutroto ku~e, ni krivo ni dol`no, bolno zakvi~e.

– Kral, jas sum, kral! – se topore{e Pande kako da napravil golemo juna{tvo.

Srede ~udnata igra, tuka se najde i edno pile. Saka-

{e i toa da si poigra so deteto, arno ama, Pande, names-to toa, na pileto mu iskuba nekolku perduv~iwa. Kutro-to, bolno zacivka.

73

– Kral sum, jas sum kral na poljanata! – povtorno zae~i yvonliviot glas na deteto.

Kako {to sekoj po~etok ima svoj kraj, taka se slu~i i ovojpat. Odnenade` tuka se najde edno ov~ar~e, koe go slu{nalo vikaweto.

– Dosta ti e da bide{ kral! – mu podvikna na nemir-koto. – Bidej}i sum najgolem i najsilen, jas }e bidam noviot kral na poljanata!

– Eee, taka ne mo`e! – se sprotivstavi Pande. – Jas

ne davam! – Mo`e, mo`e... – re~e ov~ar~eto i go istegna za

u{i onoj {to mu se vme{uva{e vo prestolot. – Ti rekov ve}e, kralot sum jas!

Maliot Pande se namurti i nekolku solzi mu se strkalaa po obrazite. Vedna{ otr~a kon roditelite, sakaj}i da im se po`ali. Po patot go sretna ma~eto koe bolno mjauka{e, ku~eto koe bolno kvi~e{e i pileto koe bolno civka{e.

Toj podzastana, poglednuvaj}i gi onie {to gi navredi i povredi.

– Prostete mi, ve molam! – pokajni~ki im re~e. – Takov kakov {to bev ne mo`am da bidam kral...

A ov~ar~eto prodol`uva{e da vika: – Jas sum noviot kral!

74

KOGA PAVLE E BOLEN Edna ve~er, tatko mu na Pavle mu se javi na svojot

{ef za da mu ka`e deka e bolen i idniot den nema da dojde na rabota.

Pavle mnogu se zagri`i. Mu be{e maka, a utreden-ta, koga stana, vedna{ pra{a za tatka si.

– Zamina na reka! – mu re~e majka mu. – A zo{to?– u{te pove}e se zagri`i deteto.

– Za da ulovi nekoe rip~e. – A jas mislev deka e bolen.... – Ne, ne e. Si zede sloboden den, zatoa ne e na

rabota. – Zna~i takva bila rabotata... – se nasmevna Pavle.

– Da, da, takva e, ete... – mu odvrati majka mu. – Jas sega }e odam da pazaram, a ti podgotvi se i pravo v u~i-li{te.

– Dobro, mamo... – potvrdno klimna so glavata Pavle.

Koga izleze majka mu, toj vedna{ otr~a do tele-fonot.

– Alo, ve molam, direktorot na u~ili{teto... Nabrzo go dobi od drugata strana na linijata.

75

– Direktore, se javuva u~enikot Pavle Lazareski od prvo-b... Deneska ne sum dobar i zatoa nema da dojdam na u~ili{te... Aaap}iha! Da, da, u~enikot Pavle, slo-bodno zapi{ete... – prodol`i da objasnuva. – Vi vetuvam deka dobro }e ja nau~am poslednata lekcija. Blagodaram,

blagodaram... Do viduvawe! Aaap}iha! Denta Pavle dobro se iznaigra. Kako nikoga{

dotogaj. Zatoa i sledniot den mu se javi na direktorot, a duri tretiot, sepak, otide na u~ili{te.

– Slu{am deka si bil bolen, Pavle?– go pogali nastavni~kata. – Ozdrave li, dete?

– Mo`ebi s# u{te ne, ama... – po~na da objasnuva toj. – Mnogu bev bolen. Da ne ostane{e majka mi ova utro

doma, pak }e bev bolen. – [to? – prepra{a nastavni~kata. – Ne safa}am... – Ni{to, nastavni~ke... – & odvrati Pavle. – Sepak,

sum podobar. Zatoa i dojdov... – Dobro... – se nasmevna taa. – A sega, deca, da se

potsetime na nau~enata bukva. Ajde Pavle, zemi ja kniga-ta da pro~ita{...

– Ama jas bev bolen, nastavni~ke... – se brane{e toj. – I mu ka`av na direktorot deka...

– Nema problem, znam deka si se javil... – se obide da go smiri nastavni~kata. – Znam i za vetuvaweto deka }e ja nau~i{ poslednata lekcija... Zatoa ti samo ~itaj i nemoj od ni{to da se pla{i{.

76

– Dobro, dobro... Eve }e ~itam... Pavle po~na da ~ita: ANA I IVO

Ana i.a .oliv. I Ivo i.a .oliv. Tie .nogu sakaat da

crtaat...

– Prestani, Pavle! – go prekina nastavni~kata. – Do-

volno ~ita{e! Gledate li, deca, kolku e lo{o da se la`e!?

– Ama jas...

– Znam, znam... Te vidov. Ti namesto da le`i{ bidej-

}i be{e „bolen“ si igra{e fudbal! No zatoa sega ne ja

znae{ bukvata M... Neli e taka?

– Da, da... – se zasrami Pavle. – Taka e...

– Koj si priznava ne{to i mu se prostuva... No

zatoa, pak, Pavle }e nau~i da go ~ita ona {to go propu{-

til – popu{ti nastavni~kata. – A sega, deca, }e ja u~ime

bukvata P. Ka`ete nekoj zbor na bukvata P.

– Jas nastavni~ke! – se javi Pavle. – Mo`e li da

ka`am?

– Ajde da te ~ueme... – mu re~e. – No ne tvoeto ime, se

razbira...

– Pro{ka! – izvika toj.

– Pa, mo`e... Ovojpat neka bide – pro{ka! – se nas-

mevna nastavni~kata. – Ti samo prodol`i da u~i{ i }e ja

dobie{...

Nastavni~kata u{te edna{ go izgleda, a potoa

prodol`i so ~asot za da ja nau~at u~enicite novata

bukva.

77

MAGLA VO U^ILNICATA Toj den Ivan treba{e da pravi pismena rabota po

matematika. Zatoa stana rano, u{te pred petlite da

zakukurigaat, {to se veli. Re{en malku da pove`ba, ja zede matematikata v race, arno ama, zaglavi u{te na prvata zada~a. Se iznervira i izleze malku nadvor, za da se osve`i.

Te{ka utrinska magla go ima{e prekrieno gradot. Vo dale~inata ni{to ne se raspoznava{e. Toj~as Ivan malku se zaduma i mu svetna super ideja. Vedna{ ja done-se u~ili{nata torba i zabrzano po~na da ja polni so magla. Tolku mnogu ja nakrcka {to so sudni maki ja

zatvori. Potoa bezgri`no si prilegna vo krevetot. ^asovnikot si go vrve{e svojot pat i brzo dojde

vremeto za na u~ili{te. Denot be{e prekrasen. Sonceto ve}e zagospodari so horizontot. Od maglata nema{e ni

traga ni glas. „Izgleda deka celata magla sum ja sobral...“, si

pomisli Ivan, odej}i kon u~ili{teto. „Mo`ebi zatoa ~antata mi e tolku te{ka!?“

78

Koga stigna vo oddelenieto u~enicite bea ispla-{eni. A kako i da ne bidat koga u{te na prviot ~as treba{e da se pravi pismena po matematika! Ivan saka-{e da gi smiri, no toga{ dojde nastavni~kata.

– Vadete gi tetratkite za pismena po matematika! –

strogo vikna taa. Kutrite deca, gi navednaa glavite i po~naa da pre-

baruvaat po ~antite. Samo Ivan tainstveno se sme{ka-{e. Ja otvori ~antata i, za ~udo, od nea izleze gustata

magla. Zacaruva vo celata u~ilnica. Prst pred oko ne se gleda{e. Ne pomagaa nitu otvorenite vrati i prozorci. Ni{to ne pomaga{e. Maglata ne misle{e lesno da si odi od u~ilnicata, tuku kako lepilo se zalepi za nea.

Nastavni~kata se namurti. Ni{to ne & preostana osven da gi vrati decata vo svoite domovi...

– Dojdete utre, u~enici! – im re~e. – Utre }e pro-dol`ime so nastavata. I ne zaboravajte, prviot ~as ima-me pismena rabota po matematika.

– E, za pismenata, }e vidime... – pritaeno se sme{-ka{e Ivan. – Samo vremeto da me poslu`i...

Dali rano utredenta ima{e ili nema{e magla, ne znam... No edno ne{to dobro znam – na maliot Ivan

polesno }e mu be{e da nau~i matematika, otkolku sekoe utro da stanuva rano i da lovi magla.

79

SEMEJNA PRO[ETKA Edno ubavo poladne, koga esenta otvori du{a i go

ostavi sonceto na mir da se nasmee, semejstvoto Padnis-tanoski re{i da se pro{eta niz gradskoto {etali{te.

Tatkoto, majkata i maliot Milko bea zadovolni od dene{niot den i mo{ne raspolo`eni.

Tatkoto denes dobi unapreduvawe. Toj sega e {ef na celo inspekcisko oddelenie. Majkata be{e mo{ne

gorda na svojot ma`. Verojatno i sosetkite razbrale za novinata i zatoa sega ne vrevat, tuku, naprotiv, kako nikoga{ dotoga{, si mol~at.

A Milko be{e sre}en zatoa {to denes prvpat se vqubi. S# se slu~i nenadejno, nepokaneto... Toj na prviot

odmor ubavo se zagleda vo prekrasnata Kalina. No i taa go pogledna... I toga{ kako ne{to da zatatni, kako lavi-na od ~uvstva da go po~e{a vo gradite. Negoviot drugar Martin mu re~e deka toa se znaci na qubov, no vis-

tinska... Zatoa Milko be{e sre}en. A i drugite ~lenovi na

semejstvoto Padnistanoski bea mo{ne raspolo`eni. Imaa i povod da bidat.

80

Gradskoto {etali{te kako {to ima{e svoj po~e-tok, taka ima{e i kraj... I koga trojcata go izodea, kako od zemja da iznikna i semejstvoto Sedijadoski. Tatkoto, majkata i prekrasnata Kalina.

81

Kako i obi~no nejzinite roditeli bea mo{ne nalu-

teni, arno ama devoj~eto be{e zadovolno i dosta veselo.

82

Koga Milko ja vide, kako grutka vo grloto da mu zastana. I srceto kako da mu se smrzna, a nozete mu se zateteravi-ja i po~naa da se vle~kaat namesto da odat. O~ite na Kalina, kako ogneni topki, go zaslepija. Ne mo`e{e da izdr`i i pogledot go svrte nastrana. Vozrasnite naju~-

tivo se pozdravija, a decata ne, iako se poznavaa. – Zo{to ne go pozdravi devoj~eto!?– go prekori

tatkoto. – Ama jas... – po~na da pelte~i Milko. – Sakav da ja

pozdravam... – Ostavi go... – se vme{a majkata. – Denes e na{ den

i nikoj ne smee da ni go rasipe. – Da, taka e, no sepak treba{e da ja pozdravi nivna-

ta }erka – ne otstapuva{e tatkoto i pak prodol`i da im se nasmevnuva na minuva~ite.

Toj den, Milko sfati kolku e ubavo, no istovreme-no i kolku e te{ko da si vquben.

83

ZAQUBENATA NASTAVNI^KA

Marko ima mnogu, mnogu ~udna u~itelka. Taa ne samo {to ne znae da se nasmee, tuku ka`uva i nerazbir-

livi ne{ta. Koga nekoj u~enik ne go znae odgovorot na postave-

noto pra{awe, taa }e go pomiluva i }e mu re~e: – Zna~i, denes ne ti raboti teknuval~eto! A pak, koga nekoe dete ne e mirno na ~asot, taa go

prekoruva so zborovite: – Gledam deka denes ne ti prorabotelo smiru-

val~eto! I taka so red, ~udni ne{ta im ka`uva na u~enicite.

– [to & e na u~itelkata!? – ~esto se pra{uvaat. – [tom e tolku ~udna, mora ne{to da & nedostiga...

– Mo`ebi nema mom~e!? – pobedonosno se doseti Marko.

Decata slatko se iznasmeaja na ovaa dosetka. Tie

dobro znaeja deka u~itelkata s# u{te e moma. I taka, so ~udnata u~itelka decata u~ea i se ~udea

{to zna~i toa teknuval~e, {to smiruval~e ili pak zapamtuval~e.

Edna{, srede ~asot, nenadejno vo u~ilnicata vleze cve}arkata Malina. Vo racete dr`e{e prekrasen buket so hrizantemi. Buketot be{e zavitkan vo sjajna hartija prepolna so srciwa.

84

U~itelkata se zbuni, zaboravi na ~asot. Za nea vo u~ilnicata postoeja samo prekrasnite hrizantemi i likot na onoj koj gi ispra}a. Vo toj mig mol~e{e taa, no mol~ea i decata.

– Na na{ata u~itelkata & prorabote zaqubuval-~eto! – ne izdr`a, a da ne vikne pobedonosno Marko.

U~enicite na glas se prokikotea, a u~itelkata se prave{e deka voop{to ne gi slu{na. Be{e prezafatena so ubavite hrizantemi, no i so svoite misli.

Ottoga{ taa be{e pomalku ~udna, no mnogu pove}e nasmeana.

85

PETRE – SUPER VETRE Samo {to po~na u~ebnata godina, po~naa i proble-

mite za Petre. Nemu ne mu se u~e{e. Ode{e na u~ili{-

te, a ne mu se ode{e. Poradi molivite, boicite, tetrat-kite i knigite, no najmnogu od ispi{anite bukvi i broj-ki, ~antata mu be{e te{ka prete{ka. Kako olovo da ima{e vo nea.

A nastavni~kata? Taa be{e posebna prikazna.

Ima{e stra{ni o~i, nakriveni i ogromni, pomisluva{ deka s# gleda i s# znae, arno ama, ne izleze taka. Bezdru-go, ja ima{e zgre{eno profesijata.

Tokmu poradi toa, Petre po~na da odi s# poretko

na u~ili{te, a s# po~esto vo flipernicata, koja stana negovo carstvo. Sega be{e sosem drugo dete, majstor nad majstorite za fliperi. Naizust gi nau~i site igri, a ne nekoi „tra-la-la“ pesni~ki koi i so te{ki maki ne se u~ea. A ovde? Ovde e „u`ivancija so garancija“, nema

{to. I s# }e be{e fino i s# }e be{e arno, ako krivooka-ta nastavni~ka ne im se po`ale{e na roditelite.

Ve~erta doma be{e pekol. Dotoga{ dobrite rodi-teli, bez nikakva merka za pristojnost, mu vikaa i mu se

zakanuvaa na maloto i nevino su{testvo. Na krajot, koga vidoa deka preterale, malku ja spu{tija topkata i po~-naa so arno da go ubeduvaat sin~eto deka ova {to go pravi ne ~ini i nema na arno da izleze.

86

– A sega ka`i ni sine Petre, zo{to ne odi{ na u~ili{te!? – go pra{a majka mu. – Zo{to kapee{ vo onoj podrum, flipernica {to go vikaat?!

– Zatoa {to samo dotuka go znam patot do u~ili{-teto – nabrzina stutka edna laga. – Ponatamu ne...

– Neli prviot den ti go poka`avme patot? – Prviot den bev tolku mnogu upla{en {to ne gle-

dav ni kaj odam ni kaj gazam ... – s# poopitno la`e{e u~enikot na kogo ne mu se u~e{e.

– Zo{to dosega toa ne si ni go ka`al?– go prekina tatko mu.

– Se pla{ev da ne me iskarate. – [tom e taka, utre mama }e mi te nosi na u~ili{-

te! – za kraj otse~e majka mu. I taka, utredenta taa go odnese do u~ili{nata

zgrada i namesto dogledawe, zakanuva~ki mu namavna so prstot na svoeto dete.

^asovite bea zdodevni. Nastavni~kata kako da go

ima{e zaboraveno kompasot, ta, kutrata, go izgubi ~uvstvoto za vreme i prostor. I {to ima tuka ubavo i {to ima tuka interesno!? Vpro~em {to mo`e vo ovaa prostorija da se nau~i, a vo flipernicata, eee... vo fli-

pernicata e fantazija. Retko koj mo`e da & odolee ako edna{ se be{e zapoznal so nea.

Taka si misle{e Petre, koj e samo obi~no dete koe odvaj ~eka da zavr{at ~asovite. I najposle, kone~no, do~e-

87

ka. Ja narami te{kata ~anta i otr~a do flipernicata. Tamu donesle nov aparat so nova igra. Novajlijata tolku mnogu mu nalegna {to podzaboravi deka do{lo vreme za ru~ek.

Kako vetar pominuva{e niz site prepreki. A rodi-

telite go ~ekaa li, go ~ekaa, s# dodeka imaa nervi toa da go pravat. Potoa trgnaa pravo kon mestoto kade so sigurnost znaeja deka se nao|a nivniot sin. I ne se izma-mija. Toj be{e vo flipernicata.

– [to bara{ ovde?! – prva svika majka mu. – Zar ne ti rekovme tuka pove}e da ne doa|a{!?

– Ajde da te vidime sega {to }e ka`e{?– se nadovr-za tatko mu. – [to }e izla`e{?

– ]e vi ka`am i nema da ve la`am... – hrabro pozede Petre.

– Eee.... ajde ka`i! – gi na~ulija u{ite negovite roditeli.

– Ta neli vi rekov deka ne go znam patot do u~i-li{teto? – po~na da se brani. – I deka go znam samo do flipernicata...

– Da, da, taka be{e... – potvrdi majka mu. – Zatoa deneska i te nosev do u~ili{teto za da ti objasnam po koi ulici da se dvi`i{.

– Navistina, mamo, ubavo mi objasni i sega go znam

patot do u~ili{teto, arno ama, edno zaboravi... – A {to e toa?– podzina tatkoto.

88

– Zaboravi da mi go ka`e obratniot pat, patot od u~ili{teto do doma – po~na da gi ubeduva toj. – I taka, so pra{uvawe i prepra{uvawe, uspeav brzo, kako vetar, da stignam do flipernicata. Vlegov vnatre bidej}i znaev deka tuka }e me pobarate.

Roditelite zanemeja, ednostavno ne znaeja {to da odgovorat na ovaa precizno smislena laga.

Petre duri i {egobijno be{e raspolo`en. – Neli sum umen, tato?– gi izgleda toj. – Taka li e,

mamo? – Duri i otpove}e umen, dete milo... – na makata se

nasmeaja roditelite i zaedno, kako slo`no semejstvo, izlegoa nadvor.

Po niv istr~aa i mnogu deca koi go poznavaa od flipernicata, a i bea svedoci na nastanot. Koga se oddale~ija, tie po~naa spontano da skandiraat:

– Petre, super vetre! Petre, super vetre! Prekarot samiot si go donese.

89

NAU^ENA LEKCIJA Edna{, koga Stefan go preminuva{e patot, mu se

javi neznaen glas. – Dobar den! – go pozdravi. – Jas sum staklenoto

{i{e. Zasolni me, te molam! I s# taka, sekoj den istoto se slu~uva{e. Glasot

postojano mu se javuva{e.

Eden den deteto be{e re{eno da ja razre{i zagat-

kata. Yirna vo grmu{kata kraj patot, a tamu spokojno si dreme{e edno stakleno {i{e. Go zede vo racete i po~na

da go razgleduva od site strani.

90

– Dobar den! – neo~ekuvano progovori {i{eto. – Jas sum staklenoto {i{e. Zasolni me, te molam!

– More kakvo zasolnuvawe! – se naluti toj. – Jas takvite kako tebe, gi kr{am!

I navistina, Stefan, bez razmisluvawe, go skr{i

{i{eto na asfaltot i si zamina kako ni{to da ne se slu~ilo.

Nebi ~as tuka pomina edno `ap~e-krekav~e. – Dobar den! Jas, s# u{te sum stakleno {i{e, iako

sum raspar~eno. Vimavaj da ne se ise~e{... – go predupre-di {i{eto.

– Blagodaram, blagodaram... – qubezno se zablago-dari `ap~eto i go zaobikoli raskr{enoto staklo.

Potoa naide pes skitnik, sakaj}i ottuka da go pre-se~e patot.

– Dobar den! Jas sum staklenoto {i{e. Vnimavaj, mo`e{ da se povredi{ na mene... – pak se javi {i{eto.

– Blagodaram, ti, sepak, si dobro {i{e... – qubezno

mu odvrati pesot skitnik. Po kratko vreme vo presret ita{e eden avtomobil. – Ej, vnimavaj! Vnimavaj da ne ... – {i{eto se obide

da go predupredi avtomobilot, no ne uspea vo toa.

Avtomobilot so levoto trkalo nagazi na stakloto. Gumata glasno pukna, a voza~ot odvaj go izbegna sudarot so soobra}ajniot znak. Toj izleze nadvor da vidi {to se slu~i, a vedna{ po nego i negoviot sin. Toa be{e Ste-

91

fan. Skr{enoto {i{e i toj se prepoznaa. No se prepra-vaa deka ne se poznavaat.

– Ti si, a? Nie, sepak, se poznavame... – mu pot{ep-na. – Jas sum ona {i{e {to go skr{i....

Toga{ Stefan kimna so glavata i sfati kolku

golema gre{ka napravil. Mol~e{kum gi sobra ostatoci-te od {i{eto i gi frli vo korpata za otpadno staklo.

Tatkoto ne sfati {to se slu~uva so negoviot sin. I be{e zadovolen {to deteto taka postapuva. Ovojpat

lekcijata be{e dobro nau~ena, zar ne?

92

NEOBI^EN RAZGOVOR

Toa utro Stefan be{e mnogu, mnogu radosen. I kako ne bi bil koga dojde denot za izlet vo priroda. Za sekoj slu~aj, toj u{te edna{ proveri {to ima vo rane-cot. Sendvi~ot, resanata, solenkite i {i{eto negazi-

ran sok podgotveno go ~ekaa poa|aweto. I taka nasmeankoto, kone~no, izleze od domot.

Nikoj od oddelenieto ne nedostasuva{e. Site bea na zbornoto mesto i {tom u~itelkata naredi da se trgne, se zaori vesela detska pesna. Iako dale~en, patot do cvet-

nata poljana za u~enicite be{e pokratok od najkratkata ulica vo gradot. A koga pristignaa, kako skakulci se rastr~aa po zeleniot tepih. Nivniot vesel glas odeknu-va{e nadaleku i na{iroko.

[tom malku se podizmorija od igraweto i skoka-weto, decata slo`no si sednaa na }ebiwata i po~naa da go vadat jadeweto od rancite. Jadeweto i sokovite za ~as gi snemuva{e. Pritoa, nikoj ne vode{e mnogu gri`a kade se frlaat ostatocite od hranata.

Taka srede poljanata nikna golem kup od otpadoci. I Stefan mnogu ne se razlikuva{e od svoite drugari. Toj slatko si gi izede sendvi~ot, solenkite i resanata, a

93

otpadocite gi frli zad sebe. Na krajot, na red dojde i staklenoto {i{e so gaziran sok.

– Dobar den, Stefane! – neo~ekuvano progovori {i{eto. – Jas sum tvojot drugar, staklenoto {i{e. Me pomni{ li?

– Da, da... – propelte~i iznenadenoto deteto. – A kako mo`am da te zaboravam...

– Vo fabrikata za steklo me pretopija i me podno-vija – mu re~e. – Sepak, jas sum sum istoto. Zatoa,

zasolni me, te molam! – Vedna{, vedna{... – re~e Stefan i iako prazno,

{i{eto pak go vrati vo ranecot. Naedna{ rasfrlenite otpadoci vo hor po~naa da

{u{kaat, kako da sakaat ne{to da ka`at. U~enicite poglednaa okolu sebe i koga vidoa {to |ubre napravile silno se zasramija. Potoa sekoj si go sobra sopstveniot otpad. ]e go frlat onamu kade mu e mestoto, vo kantata za otpadoci.

Taka poljanata povtorno stana cvetna i mol~e{-kum gi pokani decata tuka pak da naminat.

94

^UDNOTO DETE

Koga zemjata bi se zavrtela naopaku i koga gornoto bi stanalo dolno, a dolnoto gorno, toga{ Dane najdobro bi se sna{ol vo taa neverojatna presvrtnica na ~ove{t-voto. Mora da se priznae, toj be{e dobro dete, no i mno-

gu ~udno bidej}i ne umee{e da ja ka`uva vistinata. I s# {to }e naprave{e, prave{e naopaku.

– Dane, saka{ ~okolada so le{nici?– edna{ posaka majka mu da go odvikne od lo{ata navika.

– Ne, ne sakam! – se izraduva Dane.

– Dobro,toga{ jas i tatko ti }e ja izedeme... – No, jas... – [to ti? – se nasmevna majka mu. – Saka{ ili ne? – Ne, ne sakam...

Ete, gledate kolku mnogu ~uden be{e toj. Poradi toa duri i vrsnicite ~esto go zadevaa.

– Dane, saka{ li da ni go na{ari{ igrali{teto?– mu podvikna nekoj.

– Sakam, zo{to da ne!

– Mnogu li saka{? – Mnogu, se razbira... – [tom e taka, eve ti var i {araj go, a nie }e se

odmorime pred natprevarot – se kikotea decata.

95

Kutriot Dane, {to li ne prave{e samo vrsnicite da go primat vo dru{tvo. Arno ama, tie voop{to ne bea zainteresirani za dru`ewe so ~udnoto dete.

Dane ne mo`e{e dobro da se snajde nitu vo u~ilni-cata, na ~asot, iako be{e najdobriot u~enik vo oddele-

nieto. Site pismeni raboti mu bea petki, ~isti kako solza. Edinstveno usnite odgovori mu pretstavuvaa nere{liv problem.

– Koj go znae odgovorot na zada~ata? – }e pra{a{e nastavni~kata na ~asot po matematika.

– Jas, nastavni~ke, jas... – vedna{ se javuva{e Dane. – Jas ne go znam!

Vo tie migovi nastavni~kata tolku se lute{e {to preku petkite znae{e da mu zapi{e i po edna golema edinica.

Ete i takvi nevoli go sledea deteto {to la`e{e. Eden den vo oddelenieto pristigna nova u~eni~ka. – Deca, ova e va{ata nova drugarka Neda – ja pret-

stavi nastavni~kata. – Taa mnogu e radosna {to }e u~i so vas...

Devoj~eto nasmeano mol~e{e. – Zar ne, Neda?– pra{a nastavni~kata. – Toa ne e vistina, ne! – radosno izvika devoj~eto. –

Jas ne se raduvam! Navistina ne se raduvam! U~enicite se vxa{ija od odgovorot i ne znaeja {to

saka{e da ka`e novata u~eni~ka. Samo Dane dobro ja razbra.

96

Ottoga{ Dane i Neda stanaa najdobrite drugari, ne samo vo oddelenieto tuku i vo gradot.

– ]e si igrame li posle ~asovite?– postojano se dogovaraa.

– Ne! – sleduva{e voobi~aeniot odgovor, a drugite

deca qubopitno gi slu{aa. Site od oddelenieto s# pove}e i pove}e im posvetu-

vaa vnimanie na nivnite ~udni, no s# pointeresni razgovori. A nabrzo potoa i drugite deca prifatija da

ne ja ka`uvaat vistinata. Malku po malku i site `iteli vo gradot po~naa da la`at, pa duri i nastavni~kata.

Taka gra|anite mnogu dobro si se razbiraa me|u-sebno. Edinstven problem im bea novodojdencite, a niv

gi ima{e sekoj den s# pove}e i pove}e. Gi vikaa turisti. Tie sakaa so svoi o~i da go vidat ~udniot grad so u{te po~udni gra|ani.

Gradskiot sovet soo~en so ovoj problem re{i da vraboti dvajca preveduva~i za da mo`at turistite po-

dobro da se snajdat. No nabrzo i tie im se pridru`ija na la`govcite od gradot.

Ete kakva zbrka napravija ~udnite deca Dane i Neda. Taa zbrka s# u{te trae vo ~udniot grad. I nikoj ne

znae do koga.

97

CUTOT NA DUWATA

Eden son~ev den, dve devoj~iwa sestri~iwa, blisku do rascvetanata duwa, go isprobuvaa noviot podarok na tatko im. Toj im kupi frizbi. Draga i Mila dobro se iznama~ija dodeka ja nau~ija novata igra, a potoa se zaigraa, zaboravaj}i na s#. I taka, vo eden mig na nevni-manie frizbito letna visoko i, za nesre}a, otkina edna granka so prekrasni cvetovi. Odedna{ se slu{na ne~ij glas. Toa duwata se rasta`i za svoite cvetovi.

– Moite mili, ah, moite... – se slu{a{e. – Tolku bea ne`ni...

– Ama nie ne sakavme! – se pravdaa sestri~kite. – Na{ata nova igra~ka go napravi toa...

– Kolku vkusni plodovi }e bea naesen... – prodol`i da taguva drvoto. – No nemaa sre}a...

– Navistina, ubavi plodovi }e bea... – se zaduma Draga. – Jas mnogu gi sakam duwite...

– I jas, i jas! – se vme{a Mila. – Tolku mnogu se vkusni i mirisni...

– A sega nema ni koj da gi vkusi, niti, pak, koj da gi mirisne! – vele{e duwata.

– Sepak, ne{to }e napravime... – se doseti Draga. – Treba, no {to?– pra{a Mila. – Ako ne mo`eme da se nasladuvame so niv, barem

dobro da gi iznamirisame... – predlo`i Draga.

98

– Kako }e go napravime toa? – se ~ude{e Mila. – Mnogu lesno! – pozede Draga. – ]e gi stavime vo

vaza i }e gi mirisame. – E toa e dobra ideja... – prifati Mila. – Celata

ku}a }e ni zamirisa na duwov cut. – No edno ne{to mora da sfatite... – seriozno gi

predupredi duwata. – [to i da napravite grankata nema da mi ja vratite na stebloto... Pa zatoa...

– Ve}e znaeme... – gi navednaa glavite devoj~iwata. – Otsega pa natamu, nema da si igrame so frizbito pod tvoite granki. ]e si igrame na poljanata.

99

– Ete, znaete da bidete i umni... – im re~e drvoto. – Osobeno koga toa go sakate.

– Koga ne mo`e poinaku, ajde... – se slu{na {epotot na cvetovite od skr{enata granka. – Da trgneme i da se zapoznaeme so gospo|icata vaza.

– Da odime! – se soglasija sestri~kite i so cvetna-ta granka zaminaa vo svojot dom.

Barem ne{to da popravat od gre{kata.

100

DOBRI XINOVI I LO[I XUXIWA

101

102

NESRE]NIOT XIN PADNISTANI Edna{, vo ni mnogu dale~no ni mnogu bli`no vre-

me, vo edna golema gora `ivee{e xin po ime Padnistani. Toj ne be{e mnogu ve{t pri odeweto. A pa|a{e zatoa

{to ne znae{e da si gi vrzuva vrvcite od ~evlite, ta ~esto gi nagazuva{e i traaas!!! ]e se drecne{e na zemja. Od stra{niot pad zemjata tolku se zatresuva{e {to lu|eto i `ivotnite begaa vo panika.

– Padnistani pak padnal! – velea pri sekoj potres na zemjata. – Ah, toj nikakov xin!

Poradi golemiot strav da ne padne vrz niv, ta ni vinovni ni dol`ni, da si nastradaat, so xinot Padni-stani nikoj ne saka{e da se dru`i. Duri i od senkata mu

begaa. Zatoa toj be{e mnogu osamen. Taka, vo golemata gora si vrvea dnite, a zemjotre-

site se redea eden po drug. Za da bide nesre}ata pogole-ma, eden den grom udri vo stoletniot dab i predizvika

golem po`ar. Se razbegaa gorskite `iteli, no i lu|eto pred ognot koj lapa{e s# pred sebe. Izgleda{e deka kra-jot na gorata se bli`i, no i na gradot koj ne be{e daleku od nea mu se zakanuva{e opasnost da is~ezne vo stra{-niot ogan.

103

Od ognot se voznemiri i xinot Padnistani. I toj se obide da pobegne, arno ama u{te pri prviot ~ekor se prepna i pa