harmonija življenja-tadeja jere lazanski
TRANSCRIPT
Harmonija življenja
Najlepše je, ko človek ugotovi in čuti, da nikoli ni sam kljub temu, da je ves čas sam. Sam se rodi in
sam odide s tega sveta. A občutek, da je v življenju povezan z vso civilizacijo in z vsakim
posameznikom v nekem trenutku, je prekrasen saj odpira nove vidike na življenje. To je občutek enosti
in harmonije, saj posameznik enostavno ve, da obstojijo na svetu ljudje, ki čutijo enako.
Bitka za energijo (moč, prevlado) postaja stvar preteklosti in evolucije človeške zavesti. Človek,
katerega zavest je temeljila na strahu in negativnih občutkih, se je začel zavedati samega sebe,
odgovornosti za lastna čustva in misli. Še vedno so na svetu ljudje in celo družbe, katerih vodilne sile,
se bojijo izgube zapovedanih vrednot in lastnih položajev ugodnosti. V bistvu pa se bojijo samih sebe,
saj ne vedo kaj bi počeli s seboj, če bi jim odvzeli vse to, kar jim pomeni moč, prestiž, denar, oblast. V
bistvu so ti posamezniki zelo ranljivi, ne znajo priti do sebe in večno ostajajo v družbi ljudi, katerim
jemljejo energijo z namenom lastnega obstoja, moči in navidezne prevlade. Temu se reče navezanost
ali vezanost na zunanji svet. Energijo jemljejo s tem, da soljudi vežejo nase s karizmo navidezne
samozavesti, z načinom manipuliranja - z močjo, položajem, oblastjo, zunanjimi nalepkami in
statusnimi simboli. Pri tem dosegajo, da se ljudje oddaljijo od samih sebe in se istovetijo z njimi, kar
jim daje moč in še večjo željo po manipulaciji, ki prinaša ugodje njihovemu Egu oziroma nižjemu jazu.
Kje lahko iščemo rešitev za dosego občutka enosti in harmonije? V »veliki sliki« kot bi rekli z izrazom,
ki opredeljuje sistemsko mišljenje. Pomeni pa pogled na svet kot na celoto, z vsemi svojimi živimi in
neživimi elementi. Z gorstvi, vodami, prebivalstvom, ki vplivamo drug na drugega in živimo v skupnem
okolju. Posameznik je pomemben, a še bolj pomembno je to, da, da se ta-isti posameznik zaveda, da
je le del velik družine imenovane narod, civilizacija, človeštvo. Ko se začne zavedati, da je del
civilizacijskega razvoja, ki v sodelovanju in so-ustvarjanju z drugimi ljudmi hodi po naravni poti
evolucije zavesti in s tem sebi in svetu prinaša nov vidik sebe in sveta to je vidik lepote, estetike in
harmonije. Ko človek doseže samega sebe, postane neodvisen od nemira zunanjega sveta. Pretresi
in stres, ki nastaja v njegovem okolju (preko medijev, informacij, reakcij drugih ljudi) postanejo le
opazovani svet, iz katerega opazovalec črpa tisto, kar mu pomaga pri rasti in ohranjanju notranje
harmonije. Notranja harmonija je najtežje dosegljiva, saj na zunaj pomeni večni smehljaj na obrazu.
Smehljaj, ki prihaja iz notranjosti se ne da ponarediti, pride lahko le iz zavedanja optimalnosti samega
sebe, optimalnosti okolice in optimalnosti časa v katerem živi. Ko človek ostane dlje časa v nekem
določenem trenutku, določenem prostoru in opravlja delo, ki mu pomeni veselje, pozabi, da obstoji. Ko
se zaveda vsega, ugotovi, da ne ve kam so šle vse ure, ves tisti čas, ki ga je prebil v vzvišenem stanju
nezavedanja, da čas mineva. Skozi zgodovino so vsi veliki znanstveniki, umetniki, filozofi, ustvarjalci
dosegali taka vzvišena stanja in še danes občudujemo njihove rezultate. Pa ne le oni, tudi vsi ostali
ljudje so bili od časa do časa zamaknjeni v svoje delo in sploh niso opazili, da čas mineva. V takih
ustvarjalnih stanjih tudi danes dosegamo najboljše in najlepše rezultate. Zase in hkrati za človeštvo.
Ko dosežemo rezultate smo zadovoljni, to zadovoljnost prenašamo na našo okolico nezavedno in
okolica se nezavedno odziva - tudi z zadovoljstvom. Vpliv dobre volje, ustvarjalne energije je močan in
hitro lahko prekosi vplive nezadovoljstva in slabih misli. Trenutki, minute, ure, dnevi postajajo vse lepši
in polni iskrivih misli.
Tadeja Jere Lazanski, Slovenija, Grosuplje, 24.11.2010