Časopis OŠ Prule

Šolsko leto 2010/11,

2010

1. številka,

2. 12. 2010

Misel tokratnih Iskric:

»Kadar sledite svoji sreči,

Se nam bodo odprla vrata tam,

Koder ste mislili, da jih sploh ni;

In koder tudi ni vrat za nikogar drugega.«

Joseph Campbell

Kadar sledite svoji sreči,

Se vam bodo odprla vrata tam,

Koder ste misliki, da jih sploh ni;

in koder tudi ni vrat za nikogar drugega.

(Joseph Campbell)

Kot leto poprej in še eno leto pred tem se je septembra zopet

začelo novo šolsko leto, listje je popadalo in prva letošnja

številka Iskric je med nami. Nekateri imate dobre ocene,

nekateri slabe, vendar nismo sedaj tukaj, da bi razglabljali o

ocenah. Ne, tukaj smo zaradi Iskric. V prvi številki tega šolskega

leta je nekaj starih rubrik, ki upam, da vam bodo tudi letos

izredno všeč, dodali pa smo tudi novo rubriko intervju s

strokovnjakom. Poglejte, preberite, pretipajte, povohajte in

poslušajte vse, kar bi v Iskricah radi. Tudi letos smo se potrudili,

zato uţivajte in upam, da vam bo všeč.

Sara Perme, glavna urednica

Urednikova beseda Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH

OTROK

U

1

Sprejem prvošolcev

Ko se poletje prevesi v jesen, ko dom preplavi vonj novih zvezkov in knjig pa lepo ošiljenih barvic, vsi vemo, da se krog začenja ponovno vrteti.

Šola se začenja. Vsakomur začne srce malce hitreje biti. Polno je pričakovanj, novih simpatij, pa tudi strahu. Toda nekomu bije malce drugače. Morda zato, ker je za njih prvič. Prvič? Prvič prestopajo šolski prag. Jih je bilo strah? Morda doma. A ko so s starši prišli pred šolo, so jih pričakali nasmejani petošolci z zlato sončnico v rokah, kuža velikan in slikovit napis Dobrodošli. V šoli so se sprostili še ob predstavi Ostržek, potem

pa si ogledali prostor, kjer bo srček še velikokrat bil hitreje, a mu bo vseeno pomagal, da bo šel lažje vsem dogodivščinam naproti – v učilnico.

Prvošolci, dobrodošli!

1

Zgodilo se je SPREJEM PRVOŠOLCEV, TEDEN OTROKA, JUTRANJE VARSTVO

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

z

Ustvarjalnost v jutranjem

varstvu 1. skupine

Učenci prvih razredov že navsezgodaj zjutraj ustvarjajo. V jutranjem varstvu rišejo, pišejo,

sestavljajo kocke, se igrajo družabne igre in izdelujejo izdelke iz papirja. Najprej je bilo

potrebno okrasiti vrata. Iz papirja smo izdelali drevo, jesensko listje, buče in prebivalce

gozda.

Izdelali smo si tudi papirnate kape, ki nam pomagajo pri ustvarjalnosti.

Vedno skupaj pripravljamo izdelke, si pomagamo z barvanjem, izrezovanjem.

Tudi za narisane ptičke smo poskrbeli. Narisali in

pobarvali smo jim krmilnico.

Učenci 1. a in 1. b razreda

(Mentorja: Marinka Piletič Brsan in Gregor Škrlj)

ANKETA O TEDNU OTROKA

V tednu od 4. do 8. oktobra je bil teden otroka. Na naši šoli se je takrat odvijalo veliko

dejavnosti in zanimalo nas je, kakšni so bili odzivi učencev na razredni stopnji.

Anketiranih je bilo 73 učencev, od tega 35 dečkov in 32 deklic. Anketiranci so bili učenci od

drugega do petega razreda. Zanimalo nas je, ali jim je bil teden všeč in kako so doživljali

svoje starejše vrstnike kot učitelje.

Ti je bil teden otroka na OŠ Prule všeč?

Kaj meniš o tem, da so postali učenci učitelji?

Ugotovili smo, da jim je bilo najbolj všeč to, da je so bili tisti teden brez domačih nalog (40

anketirancev), in sicer skoraj v enaki meri tako dekletom kot fantom. Zdel se jim je tudi zelo

zanimiv (32 učencev), samo enemu učencu se je teden otroka zdel enak kot vsak drug.

O tem, da so bili učenci učitelji, kar veliko učencev meni, da bi lahko večkrat ponovili

(23 učencev), 29 jih meni, da so bili zelo dobri, dva nimata mnenja, enemu pa je bilo dolgčas. Večjih razlik med deklicami in dečki ni bilo.

Prav tako nam smo v anketi spraševali, katera dejavnost jim je bila najbolj všeč. Ugotovili

smo, da so jim bile zelo všeč delavnice v podaljšanem bivanju, poučevanje starejših učencev,

minute za zdravje in minute za kulturo.

Sara Perme, 7. a

EKSKURZIJE

Tako kot je ţe običajno smo učenci od 6.

do 9. razreda odšli na ekskurzijo. Poti so

bile letos malo spremenjene zaradi poplav,

ki so nas presenetile po vsej Sloveniji.

Šesti razredi so odšli na Notranjsko.

Ogledali so si park vojaške zgodovine ter

Predjamski grad. Spoznali so legendo o

Erazmu in veliko drugih zanimivih stvari.

Učenci sedmih razredov so odšli

na Gorenjsko. Ogledali so si Kropo, kjer

so se med drugim preizkusili v kovanju

ţebljev, Vrbo, kjer stoji rojstna hiša

Franceta Prešerna, Prešernov gaj in

Prešernov spominski muzej v Kranju. Tam

so spoznali, kakšno je bilo ţivljenje pesnika

Franceta Prešerna in kje je pokopan.

Medtem je osmi razred odšel na

Dolenjsko. V gradu Bogenšperk so si

ogledali poročno dvorano in Valvasorjeve

knjige. Odšli so na Muljavo, domačijo

Josipa Jurčiča, na Krko (reka Krka) in v

rojstni kraj Primoţa Trubarja na Rašico.

Deveti razredi pa so ta čas skočili na

drugo stran Alp, na avstrijsko Koroško.

Najprej so blizu Trţiča so učno uro

geologije. Videli so veliko različnih kamnov,

ki so jih lahko tudi prijeli v roko in jih

povonjali. V Celovcu so si ogledali

planetarij. V njem so videli predstavo o

ţivljenjskem ciklusu in nastanku črnih

lukenj.

Vsi razredi smo se imeli zelo lepo. Po

napornem dnevu se nam je še kako dobro

prilegel počitek.

Nina Ţitnik, 7. a

Nina Ţitnik, 7. a

Šolska popotovanja: EKSKURZIJE, ŠOLA V NARAVI NA ROGLI

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

p

Šola v naravi –

Rogla

V ponedeljek, 13. septembra, smo

peti razredi odšli v šolo v naravi na

Roglo. Ko smo prispeli, so nas

pričakali tamkajšnji učitelji ter učitelji.

Deţevalo je.

Razporejeni smo bili v zeleno in modro

skupino. Drugi dan smo zgodaj vstali,

pospravili postelje, si pripravili nahrbtnik in

odšli na zajtrk. Po zajtrku je naša, zelena

skupina odšla na plavanje, modra pa je imela športno vzgojo.

Plavanje smo imeli dvakrat na dan po eno

uro in pol. Moj plavalni učitelj je bil Nejc, ki

je bil zelo prijazen in vedno za hece. Včasih

smo pri plavanju imeli igre, drugače pa smo

se učili prsno plavanje, ţabico, hrbtno

plavanje in kravl. Delfina se ţal nismo učili,

saj je bil to osnovni tečaj plavanja, pri

katerem ni bilo poudarka na drugih tehnikah.

Običajno smo hodili spat od devetih do

desetih zvečer. Ta ura mi je ustrezala, saj

tudi doma hodim spat ob tej uri.

Na rolkasti stezi smo imeli kros, ker je bilo

drugje blatno. Na krosu sem bil devetnajsti od dvaintridesetih.

V sredo popoldne smo šli na progo

Zlodejevo. Tam smo se sankali s posebnimi

sankami. Proga je bil dolga en kilometer.

Sankal sem se s svojim najboljšim

prijateljem Davidom. Proga je bila zelo

vijugasta, ko smo zagledali rdeče trakove,

smo morali zmanjšati hitrost. Tam so

sanke zapeli s posebnimi kljukami, saj je bil

tako velik vzpon, da sanke same ne bi

zmogle takega vzpona. Po vzponu je bil

ovinek, kjer so sanke zavile levo in tako se

je kljuka samodejno odpela od sank.

Sankanje mi je bilo zelo všeč.

Plezali smo tudi po plezalnih stenah,

visokih tri metre. Dobili smo pravo

plezalno opremo in učitelj nas je

drţal, če bi slučajno izgubili oprijem.

To plezanje je zgledalo kot nekakšno

tekmovanje. Kdor se dotakne stropa,

gre v finale. Bil sem malo nervozen,

pa tudi strah me je bilo. Na ţalost

nisem prišel do vrha, ker nisem

mogel doseči umetnih kamnov za oprijem.

Zvečer smo imeli pohod z baklami.

Najprej smo hodili malo po cesti,

potem pa smo zavili v gozd, kjer smo

stopali med iztrebki divje svinje. Nato smo

prišli do daljnovoda, visokega več kot 150

metrov. Povzpeli smo se nanj. Na prvem

nadstropju je zelo pihalo. Kljub temu smo

zapeli gusarsko pesem. Podatek, da do

vrha vodi 1000 stopnic oz. pet nadstropij,

močan veter, ki je dajal občutek, da se bo

stolp vsak čas zrušil sta mi vzbudila strah.

Stopil sem do razredničarke. Po prihodu v

dom sem se takoj preoblekel v piţamo in

šel v posteljo. Takoj sem zaspal, saj me je

bilo zelo strah in sem si ţelel čimprej

domov. David, Jure, Anan, Ado, Filip in Abel so se najbrţ še zelo dolgo pogovarjali.

Predzadnji dan smo imeli disko. Razveselila

nas je posebna luč, ki je delovala tako, da je

dala občutek robotskega premikanja.

Lahko smo tudi predlagali glasbo. Moj

predlog je bil Waka Waka od Shakire. In

ţelja se je uresničila. Ples sem skupaj s

prijatelji bolj opazoval. Spat sem šel ob 11.15.

Zadnji dan je bilo slabo vreme. Med potjo

smo se ustavili v Zrečah, kjer smo imeli

izpit iz plavanja. Osvojil sem zlati delfinček.

Tekmovali smo v dveh skupinah. Po

končanem tekmovanju smo se odpeljali

proti domu in se ustavili v muzeju

ozkotirnih ţeleznic. Muzej je pravzaprav

stara ţelezniška postaja. V muzeju smo si

ogledali kratek filmček o ozkotirnih

ţeleznicah. Presenečen sem ugotovil, da so ozkotirne ţeleznice široke le 180 cm.

Medtem ko so si nekateri ogledovali

spominke, sem si ogledoval slike na stenah.

Slučajno sem opazil izrezek časopisa, na

katerem je bil naslov Nekoč je imel vlak dušo. Skoraj sem pričel jokati.

Kljub slabemu vremenu sem bil presrečen,

da smo odšli v muzej, saj oboţujem vlake

in se kar nisem hotel ločiti od muzeja.

Vseeno pa sem komaj čakal, da pridem domov. Za mano je bil prijeten teden.

Tristan Jendric, 5. a

(mentorica: Olga Debeljak Babnik)

INTERVJU S SOCIALNO

PEDAGOGINJO, GOSPO METKO TURK

Gospo Metko Turk na hodnikih OŠ Prule

srečujemo ţe vrsto let. Pri njenem

osnovnem delu se z njo največ srečujejo

učenci, ki potrebujejo dodatno strokovno

pomoč. Prav tako je aktivna v šolski

skupnosti in pri različnih dodatnih šolskih

dejavnosti (posebej ima rada film in

gledališče). Je vedno pripravljena pomagati

in hitro poišče odgovor na naša vprašanja.

Drugače je pa mamica dveh deklet in tako

ji ni nikoli dolgčas.

Z gospo Metko Turk smo se pogovarjali o

temi, ki se ne tiče zgolj začetka šolskega

leta, je pa sedaj najbolj aktualna – o učenju,

domačih nalogah, delu pri pouku.

Vsak gre enkrat v 1. razred.

Učenci v 1. razredu ţe veliko

znajo npr.: pisati, šteti, brati …

Ali mislite, da je to prav? A se

potem ne bo prvošolec

dolgočasil?

Seveda je prav. Več kot znaš, več veljaš.

Problem bi nastal takrat, ko bi se to znanje

ignoriralo in bi se od otroka pričakovalo,

da se bo v razredu vedel, kot da tega ne

zna. Takrat bi mu bilo zelo dolgčas. Znanje

je potrebno nadgrajevati ne glede na to, v

katerem razredu je učenec.

Učencem v prvem razredu največkrat ni

dolgčas, ker se soočajo z novim sistemom,

svetom, ki ga do sedaj niso poznali in se

morajo naučiti, kako se vesti v tem novem

okolju. Zgleda enostavno, v resnici pa ni. Je

pa v prvem razredu še vedno veliko

izkustvenega učenja in igre, ki je najboljši

učitelj.

Vemo, da se je treba v šoli učiti.

Kdaj je pravi čas za začetek?

Začetek? Učenje je zelo kompleksen pojav,

ki se začne takoj po rojstvu. Mogoče ţe

prej. Ker se v predšolskem in šolskem

obdobju postavljajo temelji znanja, je

koristno, da se otrok sooči z raznovrstnimi

situacijami, o katerih si zastavlja

najrazličnejša vprašanja. Vsako vprašanje

zahteva odgovor in vprašanja brez

odgovorov so zamujene priloţnosti.

Najlepše se je učiti stvari, ki so

podkrepljene s prijetnimi čustvi. Takrat

človek ne ve, da se uči, takrat znanje

nevede poţira.

Intervju s strokovnjakom: METKA TURK, SOCIALNA PEDAGOGINJA

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

I

Mislim, da me ti sprašuješ nekaj drugega.

Kdaj bi se naj učenec začel samostojno

učiti doma? Takrat, ko mora določeno

snov spraviti v dolgoročni spomin npr.

črke abecede, poštevanko. Temu se reče

avtomatizacija, kar pomeni, da se naučiš do

te mere, da nikoli več ne pozabiš.

Se pa mora učenec v osnovni šoli naučiti

predvsem odgovornosti in samostojnosti,

ki ju bo potreboval za ţivljenje.

Nekateri se doma učijo veliko,

nekateri pa malo časa. Koliko

časa dnevno pa je potrebno

nameniti učenju?

Ja tako kot vse drugo. Ljudje smo različni

in za stvari, ki jih počnemo, porabimo več

ali manj časa. Pomembno je, kako se lotiš

učenja in kakšna je tvoja podlaga znanja. Če

si v šoli razlago nove snovi aktivno

poslušal, naredil nalogo brez večjih teţav,

pomeni, da si razlago učitelja razumel. To

še ne pomeni, da znaš, je pa velika

verjetnost, da se boš snov zelo hitro

naučil. Vaţno je utrjevanje naučenega.

Teţko je tistim učencem, ki se v šoli ne

morejo toliko zbrati, da bi poslušali razlago

učitelja, pa morajo potem to doma sami

vse pogruntati. Ti največkrat tudi obupajo

med učenjem oz. se ţe prej teţko lotijo

učenja. Več ko imamo vrzeli v znanju, več

je nesigurnosti vase in učenje se lahko

vleče ure in ure, rezultati pa so zelo slabi.

Učenje bi moralo biti ritual, ki se ponavlja

iz dneva v dan. Potrebni so naslednji

pogoji: prostor, ki ti je všeč, urejeni zapiski,

dovolj časa in predvsem rabiš voljo in ţeljo,

da bi to, kar se učiš, znal.

Včasih dajejo učitelji veliko

domače naloge. Ali so vsi učenci

zmoţni narediti toliko naloge v

enem dnevu?

Domačo nalogo določi učitelj. On ve,

koliko je dovolj, da se snov naučiš. Res pa

je, da je včasih nalog preveč, ker jih dobite

pri več predmetih. Učitelji razmišljajo o

svojem predmetu in pozabijo, da ste imeli

vi pet ali šest ur in da se kdaj nalog nabere

za več časa, kot ga imate na razpolago v

popoldanskem času.

Kaj če nam ne uspe narediti vse

naloge?

Potrebna je iskrenost. Če česa niste zmogli

narediti, ker ste imeli še kaj drugega v

načrtu, ali pa vas je kaj presenetilo v tem

času, ko bi naj naredili nalogo, se opravičite

in nalogo naredite do drugič. Če

opravičevanje ni v vaši navadi, sem

prepričana, da vas bo učitelj razumel in

vam to opravičil.

Tudi kadar nečesa niste razumeli in zaradi

tega niste imeli naloge, je prav, da o tem

obvestite učitelja, obiščete dopolnilni pouk

ali pa pomoč poiščete drugje. Sošolci,

starejši bratje in sestre, starši so najboljši

naslov za pomoč. Učenje je lahko kdaj tudi

druţinski projekt in ne samo vaš oseben.

Za test se moramo naučiti 30

strani. Kako naj se jih lotimo?

Dobro je, da ocenite čas, ki ga imate na

razpolago do testa. Če veste, da je pred

vami predmet, ki vam ni pisan na koţo, je

prav, da si vzamete več časa. Kadar je

veliko snovi, se morate učiti po delih. Vsak

dan predelate toliko, kot ste si zadali na

začetku učenja. Ostati vam mora še čas za

utrjevanje, ponavljanje naučenega.

Veliko učencev ima inštrukcije.

Kaj menite o inštrukcijah v

osnovni šoli?

Inštrukcije so smiselne, ko učenec dalj časa

manjka v šoli (npr. zaradi bolezni).

Inštruktor je slab obliţ za reševanje učnih

teţav, ki so pogojene z nedelom. Pomislite,

koliko denarja je to. A ni boljše, da bi ga

porabili za kakšen hobi in razvedrilo?

Prav je, da si pri učenju med seboj

pomagate in uporabite znanje svojega

učitelja. Ne se bati vprašati, če česa ne

znate. Pojdite do učitelja, prosite ga za

dodatno razlago in naloge. S takšnim

vedenjem kaţete svojo odgovornost in

zrelost. Noben na svetu ne ve vsega. Znan

filozof je rekel Vem, da nič ne vem, kar

pomeni, da je prostor znanja neskončen,

mi pa zelo omejeni s svojimi človeškimi

potenciali in seveda tudi s časom.

Učitelji se nekaterim zdijo strogi

in veliko zahtevajo. Ali morajo

biti taki?

Učitelji so največkrat dosledni in zato

delujejo strogi. Učiteljem je jasno, da brez

temeljnega znanja ne boste mogli naprej.

To da od vas veliko zahtevajo in vas ţelijo

naučiti sprotnega dela, kaţe na to, da svoje

delo jemljejo resno in odgovorno. Njihova

vizija in ţelja je, da vas čim več naučijo.

Morda kakšen nasvet za konec?

Človek je po svoji naravi radoveden.

Veliko sprašujte sebe in druge. Po svetu pa

hodite z odprtimi očmi in velikimi ušesi, da

vam kaj ne uide.

Jan Kosmač, 7. a

GLASOVANJE ZA NAJ

KNJIGO

Tudi v letošnjem šolskem letu učenci

glasujejo za NAJ KNJIGO.

Glasovanje poteka v šolski knjiţnici, kjer

vas čakajo pripravljene glasovnice.

Glasovnice izpolni vsak sam. Pomembno je,

da napišemo naslov knjige ali zbirke ter se

podpišemo. Vsak mesec pa najmanj tri

izţrebane srečneţe obdarimo s knjiţno

nagrado.

Spodnja slika prikazuje stanje glasovanja na

dan 3. 11. 2010.

1. mesto si delita knjiga Obzidano

mestoistrArtemis Fowl.

Vabimo vas h glasovanju.

Učenci knjiţničarskega kroţka

in knjiţničar Gregor Škrlj

Knjigoţer: GLASOVANJE ZA NAJ KNJIGO, KNJIŢNIČARKE ZA ENO

URO, POPIS IZLOČENEGA GRADIVA

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

K

KNJIŢNIČARKE ZA

ENO ŠOLSKO URO

V petek, 8. 10. 2010, ob

zaključku tedna otroka, smo v

okviru knjiţnične dejavnosti

štiri dekleta iz 4. a razreda za

eno šolsko uro postale

knjiţničarke.

Knjiţničarke Bojana, Harisa, Maša in Zala smo

urejale knjiţnico in gradivo. Najprej nam je

knjiţničar razloţil pomen znakov in črk na nalepki,

nato še na policah. Najbolj pomembno nam je

bilo, da smo videle, katere barve in police

ustrezajo določenim črkam na nalepki. Pozorne

smo bile na pravilno postavitev knjig, da so bili vsi

hrbti obrnjeni ven iz polic. Knjige smo urejale

mirno, hodile smo okrog polic in ne pod policami.

Najlaţje je bilo pospraviti knjige, ki so imele na

nalepki številke. To so UDK številke, ki urejajo

strokovne knjige po tematiki (matematika,

zgodovina, astronomija …) in so razvrščene po

stenskih policah.

Za delo v knjiţnici smo se odločile, ker nam je

delo knjiţničark všeč, rade razvrščamo knjige po

policah. Zelo rade tudi beremo knjige, stripe.

Naša knjiţnica se nam zdi najboljša, ker imamo za

branje veliko knjig, knjiţničar je prijazen in nas

lepo opozori, se z nami pogovori, kadar ne

spoštujemo pravil. V knjiţnici se počutimo zelo

dobro. Na koncu ure smo pripravile tudi škatlo za

glasovanje za mojo naj knjigo. Oblepile smo jo z

različnimi motivi in opremile z

napisom.

Vsem pa priporočamo v branje

naslednje knjige:

zgodbe o delfinih

Vodnik za čarovniške vajenke

zbirko o Mavričnih vilah

zbirko Lov na pošasti

zbirko Grozni Gašper

zbirko o Mali čarovnici Lili

zbirko Klub Tiara

zbirko Izganjalci strahov

zbirko Nodi

zbirko o princeski Mili

zbirko Takšno je ţivljenje (Blaţ in Kaja)

zbirko o Kapitanu Gatniku

zbirko o Harryu Potterju

zbirko Skrivnostna deţela Droon

zbirko Amanda in detektivi

zbirko stripov Tintin

Bojana Š., Harisa T., Maša L. in Zala P., vse

4. a

(Mentor: Gregor Škrlj)

POPIS IZLOČENEGA GRADIVA V KNJIŢNICI

Učenci, ki v tem šolskem letu

obiskujemo knjiţničarski kroţek, smo

se v začetku leta srečali s popisom

knjig. V prejšnjem šolskem letu smo

pri kroţku s polic izbirali knjige, ki so

bile poškodovane, uničene, zastarele.

Odstranili smo jim nalepke s črtno

kodo in jih zloţili v škatle.

Letos pa smo jih razdelili po avtorjih

na dva kupa. Na prvem kupu so tiste, ki so zelo uničene in bodo odpisane, na drugem kupu

pa so tiste, ki so samo malo poškodovane. Knjiţničar nam je pripravil tabelo, v katero

vnašamo podatke o knjigah. Vsako uro po dva in dva v računalniško tabelo vnašamo podatke.

Pripravljamo abecedni seznam gradiva, ki vsebuje avtorja, naslov, kraj, zaloţbo, leto izdaje.

Zap. št. Avtor Naslov Kraj Zaloţba Leto izdaje

1 Lojze Zupanc Povodni moţ v

Savinji

Ljubljana Mladinska knjiga 1969

2

Delo je zanimivo, a hkrati zahtevno.

Učenci knjiţničarskega kroţka

(mentor: Gregor Škrlj)

SADJE V SLOVENIJI

Sloveniji raste različno sadje: hruške, jabolka, slive, maline, robide,

borovnice, češnje … Ţe od leta 2009 naj bi šolarji imeli brezplačno sadje,

za katero daje sredstva Evropska unija. Naša drţava je morala pripraviti

posebno strategijo, v katero seznam proizvodov vključuje samo tiste vrste sadja

in zelenjave, ki se jih prideluje v Sloveniji. Sadje in zelenjava naj bi bila sveţa in za

takojšno uporabo ter iz okolja prijazne pridelave. Šola mora v šolskem letu

zagotoviti najmanj 20 obrokov sveţega sadja oz. zelenjave. Na naši šoli je postala

sreda tista, ko učence poleg običajne malice čaka še sadje.

Dea Herenda Velikonja, 7. a

V

Čudesa narave: SADJE, ŠOLSKA SHEMA SADJA, LIMONA, KAKI, KUTINA

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

č

ESENSKO SADJE

Oboţujem sadje, posebej jabolka,

banane, kivi, hruške, jagode, češnje, slive,

fige, maline, mandarine in pomaranče. Sadje

je v naši prehrani pomembno predvsem

zato, ker je zdravo, saj vsebuje veliko

vitaminov (vitamin A, B, C, D in E), ki jih

zelo potrebujemo. Kivija dolgo časa nisem

maral. Starši so mi govorili, da je zelo

zdrav, jaz pa jim nisem verjel. Rekli so, naj

ga poskusil, česar sprva nisem hotel storiti,

potem sem se pa le opogumil. Od takrat

jem kivi.

Dario Rakić, 5. a

IMONA

Limona je ţivo rumene barve, je

zelo kisla in vsebuje vitamin C.

Limone gojijo jo bolj v juţnih krajih,

ponekod pa tudi pri nas.

Limone uporabljamo kot dodatek k

različnim čajem. Če imamo radi kisle stvari,

jo lahko tudi kar pojemo in tako dobimo

tudi veliko vitamina C, kar je tudi zelo

zdravo za naše telo.

Limone so mi zelo blizu, saj jih

goji tudi moj dedi. Nekaj jih

imamo tudi doma in so ţe zelo

lepa in velika drevesa. Bil je zelo

hladen dan ţe bolj proti zimi.

Dedi še ni pospravil limon z

dvorišča v garaţo, zato mu je

ena pomrznila. Dedi je bil zelo

ţalosten, ker je mislil, da mu je

limona zmrznila in jo bo moral

odstraniti. Ko je prišla pomlad, jo je

dedi obrezal in čakal, kaj se bo zgodilo.

Naposled je le začela pridobivati nove

listke in močnejše veje ter kmalu dohitela

ostale. Ker je hitro dohitela ostale, je bil

dedi zelo ponosen in jo pokazal tudi meni.

Hana Ceglar, 5. a

J

L

KAKI

aki je rumene barve z oranţno

lupino. Raste na Primorskem, tam

mu pravijo tudi rajsko jabolko.

Dozori novembra.

Kaki lahko pojemo za malico, z njim

naredimo marmelado, ga uporabljamo za

sladice, ga uporabimo za sladoled.

Poznamo več vrst kakijev. Navaden kaki

ima trpko debelo lupino, zato je taka

neuţitna. Počakati moramo, da dozori

(postane mehka). Kaki vanilija pa ima

mehko lupino, zato lahko pojemo cel sadeţ ţe preden postane sadeţ mehek.

Zdravniki kaki priporočajo sladkornim

bolnikom, starostnikom, otrokom in vsem, ki jim primanjkuje vitamina K.

Ko smo z druţino šli v tgovino, se je oče

odločal med navadnim kakije in vanilijo.

Odločil se je za vaniljio. Ko smo prišli

domov, se ga je takoj lotil. Ko je pojedel

dva kosa, me je vprašal, če bi poskusil, a

sem mu odgovoril, da raje drugič. Rekel je,

da je zelo sladkega okusa.

Ko ga bomo naslednjič kupili, ga bom prav

zagotovo poskusil. Veselim se sladkega

okusa kakija. Na ta sadeţ se spomnim

vsakič, ko zagledam paradiţnik, saj sta si zelo podobna.

Filip Erlih, 5. a

KUTINA

Kutina je sorazmerno odporna sadna vrsta

tako na vremenske vplive kot na bolezni in

škodljivce. Je po krivici med ostalim sadjem

nekoliko odrinjeno sadje verjetno zaradi

omejene uporabnosti plodov.

Po mojem mnenju kutina sodi v vsak

nekoliko večji sadni vrt, še več, posaditi jo

je treba na vidno mesto, kjer bo

mimoidočim nudila zanimiv pogled vse od

pomladi, ko razveseljuje z velikimi lepimi

cvetovi vse do jeseni, ko občudujemo

velike plodove, ki dobivajo rumeno barvo.

Kutina je zelo bogata z vitaminom C in

vlakninami. Moja babi ima veliko kutin in iz

njih dela zelo dobro marmelado in

kompot.

Samo Shilds Richard, 5. a

(mentorica: Olga Debeljak Babnik)

K

Intervju z Zalo Dornig

Ritmična gimnastika je estetski preplet športa in umetnosti, saj vzdrţuje prvine

gimnastike. Baleta in plesa. Ritmičarke z vztrajno vadbo pridobijo gibčnost, moč,

ravnoteţje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost. Na tekmovanjih se

predstavijo z individualnimi in skupinskimi vajami. Individualne vaje izvajajo z enim

od petih rekvizitov: kolebnico, ţogo, obročem, trakom ali kiji. Običajno se za ta

šport odločijo dekleta in sicer kar zgodaj, še v predšolskem obdobju. Na naši šoli

smo povprašali eno od učenk, ki aktivno trenira ritmično gimnastiko, Zalo

Dornig.

Vemo, da je za to, da postaneš dobra

ritmičarka, potrebnega veliko časa in

vztrajne vadbe. Koliko časa treniraš in

kolikokrat na teden?

Treniram ţe sedem let in pol, in sicer po

šest krat na teden po štiri ure.

Kdo te je navdušil, si se sama odločila ali

te je kdo našel, kot je navada pri tej vrsti

športa?

Res je, v vrtcu je bila moja vzgojiteljica tudi

trenerka. Iskala je gibčne otroke in izbrala

mene. Tako sem začela in takoj mi je postalo všeč.

Imaš kakšnega vzornika?

Da, pravzaprav imam. To je Anna

Bessonova, ena najboljših ukrajinskih gimnastičark.

S katerimi rekviziti vadite in tudi

tekmujete in kateri je tvoj najljubši?

Z ţogo, kolebnico, obročem, kiji in trakovi. Meni je najbolj všeč ţoga.

Prav gotovo ob tolikšnih treningih

dosegaš tudi lepe rezultate?

Ja, sem kar uspešna. Če jih nekaj naštejem -

sem drţavna prvakinja v skupinskih vajah,

drţavna podprvakinja, drţavna prvakinja s

kolebnico, ţoge in kiji, prvo mesto na Pokalu

Slovenije, drugo mesto v posamezno v

Zagrebu.

Ali misliš, da bo tvoj poklic povezan za

ritmično gimnastiko?

Ne, mislim, da to ne bo nikoli moj poklic,

jo bom imela pa vselej rada.

Ali ti ob vsakodnevnih treningih in šoli,

kjer si mimogrede tudi zelo uspešna,

ostane še kaj prostega časa? Kaj takrat

počneš?

Res ga je bolj malo, saj ţe domačo nalogo

na primer delam zvečer. Ko pa vendarle

ostane kaj časa, pa rada gledam televizijo in

se igram s svojo mlajšo sestrico Manico.

Najlepša hvala za pogovor in veliko sreče v

prihodnje.

Nika Kalin, 7. b

Šport: INTERVJU Z ZALO DORNIG, RITMIČNO GIMNASTIČARKO

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

š

Zala Dornig, 7. b

Mentorica: Maja Oblak

Tudi do nas je prišla novica o novem slovenskem filmu, v katerem nastopa tudi

učenec z naše šole Matevţ Štular v vlogi Jake. Zato smo se odločili, da film in

Matevţa vzamemo pod drobnogled.

Film govori o fantu Aleksu, ki s tabornimi prijatelji tabori ob Bohinjskem jezeru.

Njihov vodja (Jurij Zrnec) preresno jemlje taborništvo in vzgojo otrok in s tem

povzroča komične zaplete. Fantje se seveda bolj kot taborni red zanimajo za

sosednji športno-umetniški tabor, kjer so večinoma prav lušne punce.

(P. S. V filmu boste prepoznali še enega učenca naše šole – Roka Markoviča iz

7. b).

Torej, slišali smo, da igraš v

filmu Mihe Hočevarja Gremo mi

po svoje. Kako si sploh prišel do

vloge?

Videl sem oglas v glasbeni šoli, šel na

avdicijo, tam smo imeli par krogov avdicije

in zgleda, da sem jim bil všeč.

Ali je bila avdicija zahtevna?

Ne, sicer sem se pred avdicijo pozanimal

pri prijateljih, kako take avdicije izgledajo;

rekli so, da moraš pred kamero veliko

govoriti. No, ko sem bil sam pred kamero,

sem imel malo treme, ampak je šlo vse

dokaj na lahko, saj je bil vse skupaj bolj

sproščen pogovor.

Kaj ti je bilo na snemanju najbolj

všeč? V bistvu vsi ti novi prijatelji, ki sem

jih spoznal.

Film in glasba: GREMO MI PO SVOJE IN MATEVŢ ŠTULAR

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

f

Si pri snemanju filma sklenil

veliko novih prijateljstev?

Ja, veliko.

Kaj ti je bilo pri filmu najbolj

všeč?

Meni so bili zelo všeč prizori, ki smo jih

snemali na različnih lokacijah.

Kateri prizor se ti je zdel najbolj

zahteven?

Najbolj zahteven se mi je zdel prizor, ko

sem moral skočiti v mrzlo vodo, drugače

pa se mi noben prizor ni zdel teţek. Voda

se mi je zdela tako osveţilna, napolni te z

energijo. (smeh)

Se je med snemanjem zgodila

kakšna nezgoda?

Ja, se je. Imeli smo dve papigi, ki sta bili v

veliki kletki in ko smo se pripravljali za

snemanje, so eno od teh dveh dali iz velike

kletke v manjšo, medtem je papiga ušla in

potem jo je rekviziter lovil tri ure po

drevesih.

V tvojem komentarju na

internetu smo prebrali o neki

grozljivki, kaj se je takrat

pravzaprav zgodilo?

Nič, ponoči smo gledali grozljivke, bili smo

v eni sobi, bilo nas je veliko in potem tudi

ko nas ni bilo strah, se je nekdo zadrl, pa

smo se še vsi drugi. (smeh)

Se ti zdi, da ti vloga Jake

pristaja?

Ja, takoj ko sem dobil to vlogo, sem bil

zelo vesel, potem pa se mi je zdelo, da jaz

nisem tak hipohonder. (smeh) Ko pa sem

začel igrati, mi je vloga sčasoma posatala

všeč.

Za konec, si zadovoljen s

filmom, ki je nastal?

Ko sem film videl prvič, drugič in tretjič se

mi je zdelo: »O, kok jaz groz`n zgledam!«

Potem ko sem ga videl ţe četrtič, sem

gledal bolj na film kot samo name in se mi

je zdel 'ful dob`r'.

Ali se vidiš tudi v prihodnosti kot

igralec?

Ne, igral bi bolj samo ob kakih

priloţnostih, ne pa stalno.

Hvala za sodelovanje in veliko

sreče še naprej!

Hvala vama Mia Golob in Zala Gorenjšček,

6. a

r so večinoma prav luštne punce,

NELLY FURTADO

Pravo ime Nelly Furtado je Nelly Kim

Furtado. Rojena je 2. decembra leta 1978.

Njena starša Marie Manuella in Antónia Jóse

Furtado sta bila z glasbo zelo povezana. Zato

ima veliko glasbenih stilov, kot so pop, R&B,

folk, trip hop in dance. Z glasbo se je začela

ukvarjati pri štirih letih. Skupaj z mamo je

pela v duetu na dan Portugalske. Poleg tega

se je naučila plesati in igrati na inštrumente.

Govorila ja angleško, portugalsko, kasneje pa

še špansko in hindijsko.

Zaslovela je z albumom Whoa, Nelly!, ki je

izšel leta 2000. Dobila je tudi nagrado

Grammy za pesmi I'm like a bird in Turn of

the light. Na glasbeno sceno se je vrnila leta

2006 z albumom Loose. Prodanih je bilo 10 milijonov albumov po vsem svetu. Veliko

tudi eksperimentira z glasbili, zvoki, ţanri, jeziki in pevskimi stili.

Urška Jagarinec, 7. a

Viri: en.wikipedia.org/wiki/Nelly_Furtado www.nellyfurtado.com/splash/ www.mtv.tv/music/artists/nelly-furtado/#bio

sl.wikipedia.org/wiki/Nelly_Furtado

Dvorana slavnih: NELLY FURTADO

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

d

MOJA PESEM

Moja pesem ima kratke, dolge ali globoke misli,

ki te napotijo

v deţelo lepo – domišljijo.

Tam se besed gnete,

za vse brate, hčerke, tete.

Te besede so čarobne,

vse dobre in ne zlobne.

Moja prava pesem

te potegne vase,

in ko prebereš jo,

opaziš, da sreča potrebna je za to.

Moja pesem se začne,

ko domišljija razigrana je

in ni več zaspana,

ker samotna zaceli se rana.

Ko moţ beseda izjavi: »Seveda!«

nastane beseda,

ki ne propade,

V nas se iskri: MOJA PESEM, TRIJE RIBIČI, LISICA IN KOKOŠ, TO SEM JAZ,

DEAR …

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

i

ampak nastane pesem,

zate in zame.

Eva Dolinšek, 8. a

MOJA PESEM

Zlata roţa

na travniku cvete.

Metuljček prileti

in izsrka ji srce.

Rana jo hudo boli,

zato utrgam jo

in v vazo poloţim,

kjer krasila bo razgled

tebi in meni.

Anja Struna, 8. a

(mentorica: Bojana Mlinar)

TRIJE RIBIČI

(narobe pravljica)

Nekoč so ţiveli več kot dva in manj kot štirje ribiči. Dva sta bila mlada, tretji pa ni bil star.

Dva sta ţivela v nizki hiši, tretji pa v hiši, ki ni bila visoka. Dva sta bila bosa, tretji pa ni imel

čevljev.

Nekega dne so šli lovit ribe. Prišli so k jezeru brez vode. V njem so plavale ribe, ki niso znale

plavati. Ribiči so ujeli tri ribe, dve sta bili mokri, ena pa suha. Spekli so jih v treh ponvah. Prva

ponev je imela na dnu veliko luknjo, druga je bila plastična, tretja pa je bila narejena iz lepega

barvnega papirja.

S tremi ribami, ki so bile tako majhne, da jih je komaj opazilo človeško oko, so se ribiči tako

najedli, da jih še danes boli trebuh.

Neţa Milavec, 6. a

(mentorica: Janja Kladner)

LISICA IN KOKOŠ

Tiha noč bila je v vasi,

slišali so se le kurji glasi,

potem pa nekaj čudnega se je zgodilo,

da vso vas je prebudilo.

V kurnik pricapljala je lisica,

kosmatinka zvita je tatica,

dve kokoši skoraj usmrtila,

z njima v gozd je

pobegnila.

V divjem begu ni

pazila,

zato v past se je

ulovila,

»Kaj storila sem,

ojoj,

da zdaj bijem smrti boj,

kure hitro bom

spustila,

nič jim hudega ne

bom storila.«

Zjutraj rešil jo je

lovec,

in je basni moje

konec.

Nauk: Ne stori

drugemu nič hudega,

ker se ti to lahko

hitro povrne. Lina Jakolin Mulej, 7. b

(mentorica Andreja Popovič)

TO SEM JAZ

Sem Emil Demić. Ime mi je izbrala mami. Najprej me je poimenovala Leon. Ker očiju ime ni

bilo všeč, je ime spremenila v Emil. Emil je ime iz njene najljubše otroške knjige: Emil in

detektivi, pisatelja Erika Kestnerja.

Z mamico, očijem in starejšim bratom Dinom ţivim na Mihovem štradonu 64 v Ljubljani.

Hodim na Osnovno šolo Prule, v 4. a razred. Učiteljici je ime Vojka Lasič. V šoli imam

prijatelje in se naučim veliko novih stvari. Hodim na šahovski in rokometni kroţek. Štirikrat

tedensko treniram rokomet, ob sobotah pa imamo tekme. Sen član rokometnega kluba

MARK-Olimpija. Navijam za Celje Pivovarna Laško, moj rokometni vzornik je Uroš Zorman.

Zelo rad imam naravo in ţivali. Na travniku pred hišo se pasejo srne, ki jih velikokrat gledam.

Z očijem pogosto kolesariva in opazujeva naravo. Doma zelo rad berem, prebral sem ţe vse

knjige Harryja Potterja, ki so mi bile zelo všeč. Všeč so mi tudi stripi Mikija Mustra in knjige

o astronomiji ter tehnologiji. V prostem času se rad igram z lego kockami, monopolijem in

Ju-Gi-Oh kartami, to pa ni zelo pogosto, ker prostega časa nimam veliko.

Emil Demič, 4. a

TO SEM JAZ

Sem Vito Andjelič. Star bom 9 let. S starši in bratoma Filipom in Vojkom ţivim na Mali

čolnarski ulici v Ljubljani. Obiskujem 4. a razred na Osnovni šoli Prule.

V prostem času najraje ustvarjam umetnije iz papirja in drugih materialov, zato mi mami

pravi, da ko bom velik, bom zagotovo arhitekt. Ker pa je moja druga strast preučevanje

dinozavrov, ji odgovarjam, da bom arheolog. Upam, da bom res odkril kakšnega novega

dinozavra, preden mi vse poberejo!

Vesel sem, da imam veliko prijateljev, s katerimi igramo Jugijo karte, Street beans in skačemo

po trampolinu. Z bratom Vojkom najraje sestavljava Lego kocke. Z mami rad tudi kuham, s

tato pa lovim ribe. Lovimo jih tudi na potovanjih.

Naša druţina se rada potepa po svetu. Bili smo ţe v Maleziji, ZDA, kjer mi je bilo še posebej

všeč New Orleans v Skandinaviji in po Evropi, pa še na Mauritiusu. Zato ţe lepo govorim

angleško, učim pa se tudi italijansko. Da bom močan, treniram tudi judo in košarko.

Vito Andjelič, 4. a

TO SEM JAZ

Ime mi je Sergej. Pišem se Osterc. Ime sem dobil po velikemu ruskemu pesniku Sergeju

Jeseninu.

Imam brata Filipa, ki je star 5 let in hodi v vrtec. Naša druţina šteje štiri člane. To so očka

Ţiga, mami Mirjana, brat Filip in jaz. Star sem 9 let. Rodil sem se 30. septembra 2001 na

Jesenicah na Gorenjskem. Mami in oči pravita, da je bil tu njun najlepši dan.

Ţivim v Ljubljani, na Janeţičevi ulici 12. Ko sem bil majhen, sem imenoval našo hišo vila čira-

čara in si ţelel, da bi bila moja soseda Pika Nogavička.

Obiskujem 4. a razred na Osnovni šoli Prule. Moja razredničarka je gospa Vojka Lasič. Imam

prijazne sošolke in sošolce. Naša šola stoji ob reki Ljubljanici.

Imam svetle lase, zelene oči, visok sem 150 centimetrov in tehtam 45 kilogramov. Kadar sem

dobre volje se rad smejim, včasih pa sem tudi ţalosten in jezen.

V prostem času rad igram nogomet, košarko in rokomet. Treniram judo, zelo rad tudi

plešem. Rad se igram s prijatelji, gledam risanke na televiziji in igram igrice na računalniku.

Zelo rad jem. Znam pripraviti odlične palačinke. Zato vam bom izdal recept: ubiješ dve jajci,

dodaš malo mleka, smetane, sladkor in ščepec soli. Vse dobro premešaš, na ponvi segreješ

malo masla. Ko se maslo raztopi, v ponev vliješ maso za palačinke. Če boste doma pekli

palačinke po mojem receptu, vam ţelim dober tek!

Sergej Osterc, 4. a

(mentorica: Vojka Lasič)

relief v ozadju: Lara Zupan, 7. a

(mentorica: Maja Oblak)

Dear friend!

My name is Blažka. I´m ten. I´ve got brown dark hair and brown eyes. I live

in Ljubljana. Ljubljana is a town in Slovenia.

My Dad´s name is Joze and my Mum´s name is Barbara. I´ve got one brother

Lucijan.

My favourite animals are dogs. I have got two goldfish. My favourite colours

are blue and black. My favourite food is spaghetti. What are your favourite

things?

Best wishes,

Blažka

Dear Samo!

My name is Rok. I´m ten. I´ve got brown hair and brown eyes. I live in

Ljubljana.

My Dad´s name is Matjaž and my Mum´s name is Sonja. I´m an only

child. What are the names of your family?

My favourite animals are guinea pigs. I´ve got a pet.

My favourite colour is green. My favourite food are apples. What are your

favourite things?

Best wishes,

Rok

Blaţka Kotar in Rok Ifko Krajnc, oba 5. a

(mentorica: Mojca Brnot Kastelic)

SODOBNI GALJOT

ilo je pozno na četrtkov večer. V sluţbi sem imel še posebej veliko dela. Ker je

sodelavec dobil sina, me je po končanem delu povabil na pijačo, da bi proslavila. Po

nekaj kozarcih je zazvonil telefon. Bila je moja ţena Andreja, ki me je doma ţe nestrpno

čakala z najino triletno hčerko Kiaro. Odpravil sem se proti avtu. Za volan sem sedel malce

omotičen. Ko sem se peljal po cesti, nisem bil dovolj pozoren. Speljal sem skozi rdečo luč

ter se zaletel v avto, ki mi je prekriţal pot.

Ob trku sem se močno udaril v glavo in pri tem izgubil zavest. Ko sem odprl oči, sem

ugotovil, da sem v bolnici. Zraven mene je stala medicinska sestra in mi dajala pomirjevalo.

Vprašala me je, kako se počutim. Glava me je še zmeraj grozno bolela in bilo mi je grozno

slabo. Vprašal sem jo, kaj se je zgodilo. Povedala mi je, da sem doţivel prometno nesrečo.

Speljal sem skozi rdečo luč in se zaletel v avto, v katerem sta bila ţenska in otrok, ki pa ţal

nista preţivela. Počutil sem se grozno, nisem mogel verjeti, da sem zaradi nekaj kozarcev

alkohola ubil dva nedolţna človeka. Okreval sem zelo hitro in kmalu sem lahko odšel domov.

Pome sta prišli Andreje in Kiara. Bili sta presrečni, da sem bil ţiv in zdrav. Ni minilo veliko

časa, ko je po pošti prišel poziv za sodišče in teden dni pozneje se je začelo sojenje. Obsodili

so me petintrideset let zapora in pri tem mi ni mogel pomagati niti najboljši odvetnik. Imel

sem le petnajst minut, da se poslovim od svojih najdraţjih. Andrejo in Kiaro sem tesno stisnil

k sebi in jima rekel, da bomo kmalu spet skupaj. Nato pa so me pazniki odvedli do

policijskega vozila in me odpeljali proti zaporu.

Ko smo prispeli, so mi vzeli oblačila ter osebne predmete. Nato pa so me odvedli do celice,

v kateri bom bival naslednjih petintrideset let. Nisem imel sostanovalca in s tem sem bil kar

zadovoljen. Usedel sem se na posteljo in začel razmišljati o svojem ţivljenju, druţini, sluţbi …

Kmalu me je zmotil paznik. Rekel je, da je čas za večerjo. Odpeljal me je do sobe, kjer so

večerjali vsi zaporniki. Sedel sem poleg prijaznega moţa, ki mu je bilo Matjaţ. V zaporu je

pristal zaradi preprodaje mamil. In kmalu sva postala prijatelja.

Minevala so leta in ţivljenje v zaporu je postajalo vse huje. Zaporniki so se med sabo veliko

prepirali in včasih sem tudi jaz dobil kakšen udarec v glavo. Vsak mesec sem dobil pošto,

večinoma od Andreje in Kiare. Toda danes sem dobil zgolj telegram in obšla me je zla

slutnja. Odprl sem ga in začel brati. Ţena in hči sta izgubili ţivljenje v prometni nesreči, ki jo

je povzročil pijan voznik. Obšla me je globoka ţalost, hkrati pa tudi jeza. Raztrgal sem

telegram in ga vrgel ob steno, v oči so mi stopile debele solze, ki jih nisem mogla zadrţati.

Izgubil sem edini vir ţivljenja. Upanje, zaradi katerega sem sploh še vztrajal, je izginilo.

Stopil sem do ogledala, ki je bil v naslednjih sekundah ţe v drobnih koščkih. Odločil sem se,

da si bom sodil sam. Tema!

(Poustvarjalna naloga se navezuje na ljudsko pesem Galjot, v kateri se glavni junak prav tako

nesrečno konča, saj je zgubil vse, kar je imel rad.) Ţana Rigler, 8. b

(mentorica: Bojana Mlinar)

B

(Boţo Kos)

Začela se je šola. Saj ne da jo ne bi imeli radi, pa vendar se radi pošalimo na njen račun

Šola je sladka, mi smo diabetiki.

Učiteljica vpraša učenca, koliko je visoka šola? On ji odgovori dva metra. Učiteljica vpraša

zakaj ravno toliko? Učenec reče, ker jo imam čez glavo.

Kaj pravite na takega učitelja? Ne bi bilo slabo, kaj?

Se vidimo prihodnjič! Mia Golob in Zala Gorenjšček, 5. a

Razvedrilo: JESENSKI REBUSI, strip: PRULČEK NA OBISKU PRI VESOLJCIH

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

r

Tekst: učenci prve skupine jutranjega varstva

Ilustracije: Gregor Škrlj

Iskrice – stenski časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani. Uredniški odbor: Barbara Filipčič, Dea Herenda

Velikonja, Urška Jagarinec, Jan Kosmač, Sara Perme, Nina Žitnik, vsi 7. a, Mia Golob, Zala Gorenjšček, Armina

Ljubijankid, vse 6. a; glavna urednica: Sara Perme, 7. a; mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Maja

Oblak, tehnična podpora Mojca Tisovic, slika na naslovnici Dolores Bačer, 9. a