Stephenie MeyerJUTRANJA ZARJA

Prevedla Urška WillewaldtLektorirala Tina BenedičičUredila Sandra StevanovičTehnično uredil Štefan ŠkvorcDirektorica založništva Mojca BenedičičIzdala in založila Učila International, založba, d.o.o., Tržič, 2009Za založbo Srečko Mrvar

Natisnjeno v EUPrva izdaja, naklada 1000 izvodov

Copyright © 2008 Stephenie MeyerKnjiga je izšla v sodelovanju z založbo Little, Brown and Company, New York, ZDA

Osebe in dogodki, ki se pojavijo v romanu, so izmišljeni. Vsaka podobnost z osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna in nenamerna.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-312.9MEYER, Stephenie, 1973- Jutranja zarja / Stephenie Meyer ; [prevedla Urška Willewaldt]. - 1. izd. - Tržič : Učila International, 2009Prevod dela: Breaking dawn

ISBN 978-961-00-0810-1246104320

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega

avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski

obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Knjigo posvečam svoji nindži/agentki Jodi Reamer. Hvala, ker me varuješ pred padcem v brezdanjo globino.

Hvala tudi moji najljubši glasbeni skupini, ki si je nadela tako primerno ime – Muse – in ki je bila s svojo glasbo pri ustvarjanju

sage nenehen navdih.

PRVA KNJIGA

BELLA

Otroštvo ne traja od rojstva do določene starosti, ko otrok odraste in odvrže otroške stvari.

Otroštvo je kraljestvo, v katerem nihče ne umre.

Edna St. Vincent Millay

1. ZAROČENA

Nihče ne strmi vate, sem se spodbujala. Nihče ne strmi vate. Nihče ne strmi vate.

Ker pa niti sama sebi nisem znala prepričljivo lagati, sem morala preveriti.

Z avtomobilom sem stala pred enim od treh semaforjev v našem mestu in čakala na zeleno luč. Skrivaj sem pogledala desno – v eno-prostorcu je sedela gospa Weber in se s celotnim trupom obračala v mojo smer. Nepremično je strmela vame. Nejeverno sem trznila. Spra-ševala sem se, čemu od sramu ni umaknila pogleda. Saj je bolščanje v ljudi še vedno nespodobno, mar ne? Kaj to ni veljalo tudi zame?

Potem sem se spomnila, da so stekla na avtomobilu tako zatemnje-na, da verjetno sploh ni vedela, da v avtomobilu sedim jaz, kaj šele da bi pomislila, da sem jo zasačila. Poskušala sem se potolažiti, da v re-snici ne strmi vame, temveč v avtomobil.

Moj avtomobil. Zavzdihnila sem.Pogledala sem še na levo in zastokala. Na pločniku sta kot vkopana

stala pešca. Namesto da bi prečkala cesto, kajti na semaforju je gorela zelena luč, sta samo nejeverno strmela vame. Za njima je skozi izlož-beno okno svoje majhne trgovine s spominki prav tako vame topoglavo buljil gospod Marshall. Vsaj z nosom se ni pritisnil ob steklo. Še ne.

Na semaforju se je prižgala zelena luč. Hotela sem čim hitreje po-begniti, zato sem brez razmišljanja z nogo na vso moč pritisnila na stopalko za plin – tako sem po navadi h gibanju prisilila svoj izmučeni kamion.

14 STEPHENIE MEYER

Avtomobilski motor je zarenčal kot divji panter, ki se pripravlja na napad, in vozilo je z veliko hitrostjo skočilo naprej. Moje telo se je za-radi pospeška z vso silo pribilo na črn usnjeni sedež in zdelo se mi je, da se mi je želodec zaril v hrbtenico.

“Avč!” sem zastokala, ko sem iskala stopalko za zaviranje. Ohrani-la sem mirno kri in komaj opazno pritisnila na zavoro. Avtomobil se je kljub temu še v istem hipu popolnoma ustavil.

Nisem imela moči, da bi se ozrla okoli sebe in pogledala, kaj si o vsem skupaj mislijo opazovalci. Če je pred tem še kdo ugibal, kdo se-di za volanom avtomobila, zdaj ni bilo nobenega dvoma več. S konico čevlja sem nežno pritisnila na stopalko za plin in jo samo za pol mili-metra potisnila proti dnu vozila. Avtomobil je takoj speljal.

Uspelo mi je pripeljati do cilja – na bencinsko postajo. Če mi ne bi zmanjkovalo bencina, sploh ne bi zavila v mesto. Zadnje dneve sem ži-vela v pravem pomanjkanju. Na primer, zmanjkalo mi je žepkov s čo-koladnim nadevom; tudi vezalke za čevlje bi nujno potrebovala. In vse to odpovedovanje samo zato, ker se nisem hotela pojavljati v javnosti.

Kot bi sodelovala na tekmovanju, sem v nekaj sekundah odprla av-tomobilski pokrov, odvila čep, čez čitalnik potegnila kartico in v odpr-tino za gorivo potisnila ročko. Seveda nikakor nisem mogla vplivati na hitrost vrtenja številk na števcu, ki so se premikale skrajno počasi, skoraj kot bi me namerno hotele razjeziti.

Dan ni bil jasen – a takšnega vremena so bili prebivalci mesta Forks v zvezni državi Washington vajeni. Vseeno se mi je zdelo, kot bi okoli mene sevala posebna svetloba, ki naj bi poglede vseh usmer-jala na mojo levico, kjer se je bleščal prekrasen prstan. V takšnih tre-nutkih – kadar sem na hrbtu čutila zvedave poglede mimoidočih – sem dobila občutek, da prstan oddaja utripajoč neonski napis: Poglejte me, poglejte me.

Dobro sem vedela, kako neumno je zaradi tega biti v takšni zadre-gi. Je bilo sploh pomembno, kaj so si ljudje mislili o moji zaroki? In o mojem novem avtomobilu? In o mojem skrivnostnem sprejemu na prestižni kolidž? In o bleščeči črni plačilni kartici, ki sem jo imela v hlačnem žepu in me je v tistem trenutku žgala kot razbeljeno železo? Štelo je samo mnenje mojih staršev.

“Saj, komu mar, kaj si mislijo drugi,” sem zabrundala sama pri sebi.

15

“Ahm, gospodična?” sem za seboj zaslišala moški glas.Obrnila sem se in še v istem hipu mi je bilo žal.Zraven bleščečega terenskega vozila, vrh katerega sta bila priveza-

na popolnoma nova kajaka, sta stala neznana moška. Nihče od njiju ni gledal vame. Vsa njuna pozornost je bila usmerjena v moj avtomobil.

Če sem čisto odkrita, tega nikoli ne bom popolnoma razumela. Po-nosna sem bila nase, ker sem sploh razlikovala simbole različnih avto-mobilskih znamk. In moj avtomobil je bil sicer res bleščeče črn, polo-ščen in lep, a vendar je bil samo avtomobil.

“Oprostite, ker vas motiva. Ali bi nama lahko povedali, kakšen av-tomobil imate?” me je vprašal višji moški.

“Uh, mercedes je, kajne?” “Že res,” mi je moški potrpežljivo vljudno odgovoril, medtem ko

je njegov manjši spremljevalec samo zavil z očmi. “To mi je jasno. Zanima pa me, ali je ... Ali vozite mercedesa guardian?” Moški je za-dnjo besedo izgovoril s posebnim spoštovanjem. Pomislila sem, da bi se verjetno odlično razumel z Edwardom Cullenom, mojim ... mojim zaročencem (samo nekaj dni pred poroko se res ni imelo več smisla sprenevedati). “Niti v Evropi naj še ne bi bili na tržišču,” je nadaljeval moški, “kaj šele tu.”

Medtem ko je on poznavalsko opazoval zunanjo linijo vozila – me-ni se ni zdel nič kaj drugačen od drugih Mercedesovih limuzin, toda kaj pa jaz vem o tem? –, sem se jaz v mislih poigravala z besedami zaročenec, poroka, mož itn.

Vse skupaj se nekako ni ujemalo s celotno sliko.Po drugi strani pa sem bila vzgojena, da se moram zdrzniti že ob

sami misli na padajočo belo čipkasto obleko in šopke. Celo več. Nika-kor mi ni uspelo združiti podobe umirjenega, resnobnega, spoštljivega in zdolgočasenega moža z Edwardovo podobo. Kot bi poskušala nad-angelu nadeti podobo računovodje. Nikakor si ga nisem mogla zami-sliti v tako vsakdanji vlogi.

Kot vedno, kadar sem pomislila na Edwarda, sem se znašla v po-sebnem fantazijskem svetu. Neznanec se je moral odkašljati, da me je priklical nazaj v resničnost; še vedno je čakal, da mu odgovorim na zastavljeno vprašanje o modelu mojega mercedesa.

“Kaj pa vem,” sem odkrito priznala.

16 STEPHENIE MEYER

“Ali dovolite, da se fotografi rava z njim?”Celo sekundo sem potrebovala, preden sem dojela, kaj želi. “Res?

Radi bi se fotografi rali z mojim avtomobilom?”“Jasno. Kdo pa mi bo brez dokaza verjel, da sem ga videl?”“Hja, prav. Velja.”Iz odprtine sem hitro potegnila ročko za točenje bencina, potem pa se-

dla na svoj sedež. Medtem je navdušeni občudovalec iz prtljažnika svoje-ga avtomobila potegnil fotoaparat. S prijateljem sta se izmenično fotogra-fi rala pred mojim avtomobilom, potem pa fotografi rala še njegov zadek.

“Kako pogrešam svoj stari kamion,” sem zastokala sama pri sebi.Zares zelo priročno – celo preveč priročno –, da je mojemu izmu-

čenemu kamionu sapa pošla le nekaj tednov za tem, ko sva z Edwar-dom sklenila enostranski dogovor, ki je med drugim vključeval tudi menjavo mojega dotrajanega vozila. Edward je prisegal, da je bil po-poln kolaps kamiona pričakovan; kamion je imel dolgo in plodno ži-vljenje, ki se je končalo zaradi naravne obrabe materialov. Vsaj tako je trdil Edward. Njegove zgodbe seveda nisem imela možnosti preve-riti, kaj šele da bi kamion z lastnim znanjem lahko poskusila oživiti. Moj najljubši mehanik pa ...

Svoje misli sem sredi stavka na silo ustavila. Rajši sem prisluhnila glasovom neznancev, ki so prodirali skozi stene mojega avtomobila.

“... sem gledal video posnetek, ki je prikazoval, kako so vanj metali ognjene krogle. Barva karoserije se ni niti malo nagubala.”

“Seveda ne. Čez tega prijateljčka lahko pelje celo tank. Za naš trg ni najprimernejši. Narejen je za diplomate z Bližnjega vzhoda, trgovce z orožjem in narkomanske mogotce.”

“Misliš, da je ona nekdo?” je manjši neznanec vprašal tiše. Glavo sem od sramu sklonila. Vsa kri mi je stekla v lica.

“Huh,” je rekel višji neznanec. “Mogoče. Ne vem, zakaj bi človek potreboval protiraketna stekla in dvotonski neprebojni oklep avtomo-bilske karoserije. Zagotovo je nekaj posebnega.”

Neprebojni oklep avtomobilske karoserije. Dvotonski neprebojni oklep avtomobilske karoserije. In protiraketna stekla? Krasno. Le kaj se je zgodilo z dobrimi starimi protistrelnimi stekli?

No, seveda je bilo vse skupaj dokaj smiselno – za človeka s sprije-nim smislom za humor.

17

Saj ne da ne bi pričakovala, da bo Edward izkoristil priložnost in ob sklenitvi dogovora poskrbel, da bo lahko dal več, kot bi kadar koli prejel. Strinjala sem se, da bo lahko kupil nadomestno vozilo, ko bo moj kamion odslužil svoje; seveda nisem pričakovala, da bo tisti tre-nutek prišel tako kmalu. V hipu ko sem bila prisiljena priznati, da moj kamion komaj še zmore opravljati svoje poslanstvo, sem vedela, da me bo z nadomestnim avtomobilom spravil v zadrego. Postala bom središče pozornosti. In nisem se motila. V niti najbolj črni verziji pa si nisem mislila, da mi bo kupil dva avtomobila.

Avtomobil ‘za prej’ in avtomobil ‘za potem’, mi je razložil, ko sem mu to omenila.

Ta avtomobil je bil samo ‘za prej’. Zagotovil mi je, da si ga je samo sposodil in ga bo takoj po poroki vrnil. Vse skupaj mi ni bilo čisto ja-sno. Do tega trenutka.

Ha, ha. Ker sem bila tako človeško ranljiva, ker sem kar sama silila v nesrečo, ker sem bila žrtev svoje lastne nesreče, sem očitno potrebo-vala avtomobil s protitankovsko zaščito, ki naj bi me varoval pred vsem hudim. Za crknit! Prepričana sem bila, da so se on in njegovi bratje za mojim hrbtom pošteno nasmejali na moj račun.

Trapa. Mogoče, toda samo mogoče, mi je v glavi prišepnil čisto drobcen glas, pa sploh ne gre za šalo. Mogoče ga res tako zelo skrbi zate. Saj to niti ne bi bilo prvič, da je v skrbi zate šel čez vse meje.

Zavzdihnila sem.Avtomobila ‘za potem’ še nisem videla. Skrit je bil pod ponjavo v

najtemnejšem kotu Cullenove garaže. Vedela sem, da bi večina ljudi že zdavnaj pokukala pod ponjavo, jaz pa resnično nisem hotela vedeti, kaj se skriva pod njo.

Tisti avtomobil verjetno nima nobenega neprebojnega oklepa – po medenih tednih ga tudi ne bi potrebovala. Resnična neuničljivost je bila ena od številnih prednosti, ki sem se jih že zdaj veselila. Najboljši del biti član Cullenove družine niso bili dragi avtomobili in vsemo-gočna plačilna kartica.

“Hej,” je zaklical višji moški, se približal steklu in z dlanmi zasen-čil oči, da bi tako mogoče lahko videl v notranjost avtomobila. “Kon-čala sva. Najlepša hvala!”

“Ni za kaj,” sem zaklicala v odgovor, potem pa napela telo, ko sem

18 STEPHENIE MEYER

vžgala avtomobilski motor in pritisnila stopalko za plin – kar se da počasi – proti dnu ...

Po tej cesti sem se že ničkolikokrat peljala domov, a mi še nikoli ni uspelo spregledati obledelih in spranih plakatov. Vsak od njih, pa naj je bil pritrjen na telefonski drog ali prilepljen na ulično svetilko, je bil nova klofuta na moj obraz. Klofuta, ki sem jo upravičeno zaslužila. Spet sem začela razmišljati o nečem, čemur sem se še pred nekaj mi-nutami hotela na hitro izogniti. Na tej cesti to pač ni bilo več mogoče. To pa zato, ker se je vame v rednih presledkih zastrmel obraz mojega priljubljenega mehanika.

Mojega najboljšega prijatelja. Jacoba.Plakati z napisom STE MORDA VIDELI TEGA FANTA? niso bili

zamisel Jacobovega očeta. Natisniti jih je dal moj oče, Charlie, in jih polepil po bližnji in daljni okolici. Ne samo v Forksu, temveč tudi v Port Angelesu in Sequimu in Hoquiamu in Aberdeenu in v vseh drugih mestih na polotoku Olympic. Poskrbel je tudi za to, da so plakat obe-sili na vseh policijskih postajah zvezne države Washington. Na njego-vi policijski postaji so iskalni akciji za Jacobom namenili vso plutovi-nasto tablo. Na njegovo veliko žalost in razočaranje je večja površina te table ostala prazna.

Očeta je tako hladen odziv ljudi razočaral. Še najbolj pa ga je razo-čaral Billy, Jacobov oče – in Charliejev najtesnejši prijatelj.

Ker se Billy ni bolj odzval na iskalno akcijo za šestnajstletnim ‘ubežnikom’. Ker Billy ni dovolil, da bi plakate izobesili tudi po La Pushu, obalnem indijanskem rezervatu, kjer je živel Jacob. Ker se mu je zdelo, da je Billy obupal, kot da ne bi bilo ničesar, s čimer bi lahko pospešil iskanje. Ker je govoril: “Jacob je odrasel fant. Vrnil se bo, če bo sam tako hotel.”

Razočaran je bil tudi nad menoj, ker sem stopila na Billyjevo stran.Tudi sama sem bila proti izobešanju plakatov. Kajti oba z Billyjem

sva dobro vedela, kje je Jacob, če lahko tako rečem, hkrati pa sva do-bro vedela, da nihče ni videl tega fanta.

Ob pogledu na plakate sem v grlu začutila cmok, v očeh pa so me zaskelele solze; vesela sem bila, da je bil Edward to soboto nekje zu-naj na lovu. Če bi namreč videl moj odziv, bi bilo hudo tudi njemu.

Sobota je imela tudi slabe plati. Ko sem počasi in previdno zapelja-

19

la v našo ulico, sem na dovozu pred domačo hišo opazila očetov služ-beni avtomobil. Tudi danes se je očitno odpovedal ribolovu. Še vedno se je kujal zaradi poroke.

Torej telefona v hiši ne bom mogla uporabiti. A moram poklicati ...Parkirala sem ob robniku pločnika in tik za kamionovo razbitino

ter iz predala potegnila prenosni telefon, ki mi ga je dal Edward za nujne primere. Pritisnila sem številke, in ko sem zaslišala, da je po-zvonilo, sem prst postavila tik nad tipko ‘prekini’. Za vsak primer.

“Prosim?” Oglasil se je Seth Clearwater in od olajšanja sem globo-ko zavzdihnila. Preveč strahopetna sem bila, da bi si upala govoriti z njegovo starejšo sestro Leah. Vsakič ko sem pomislila nanjo, me je prijelo, da bi ji odgriznila glavo. In to dobesedno.

“Hej, Seth, Bella tu.”“O, hojla, Bella! Kako si?”Dušim se. Neskončno hrepenim po besedi tolažbe. “Dobro.”“Kličeš, če je kaj novega?”“Pravi jasnovidec si.”“Sploh ne. Saj nisem Alice. Le tako predvidljiva si,” se je pošalil.

Od vseh pripadnikov quileutškega tropa iz La Pusha je samo Seth brez težav lahko izgovoril imena članov Cullenove vampirske družine, kaj šele, da bi se še kdo drug pošalil na račun nenavadnih sposobnosti moje bodoče svakinje.

“Saj vem, da sem.” Za hip sem oklevala. “Kako je z njim?”Seth je zavzdihnil. “Tako kot vedno. Noče govoriti, čeprav vsi ve-

mo, da nas sliši. Saj veš, trudi se, da ne bi razmišljal kot človek. Hoče se podvreči nagonom.”

“Ali veš, kje je v tem trenutku?”“Nekje na severu Kanade. Vendar ti ne morem povedati, v kateri

provinci. Ne ozira se preveč na meje med posameznimi pokrajinami in državami.”

“Imate kak namig, da bi se mogoče ...”“Bella, ne bo se vrnil. Žal mi je.”Požrla sem slino, ki se mi je nabrala v ustih. “Že dobro, Seth. To

sem vedela, še preden sem vprašala. Ne morem si kaj, da ne bi podle-gla tej želji.”

“Saj. Tudi mi čutimo isto.”

20 STEPHENIE MEYER

“Seth, hvala ti, ker me prenašaš. Vem, da ti drugi verjetno težijo zaradi tega.”

“Res niso tvoji najbolj zagreti občudovalci,” je veselo pripomnil. “Čeprav mislim, da je njihov izgovor dokaj neprepričljiv. Jacob se je sam odločil za svojo pot, ti pa za svojo. Tudi Jake se ne strinja z njimi. Seve-da pa ni preveč navdušen niti nad tem, da nenehno sprašuješ po njem.”

Zastokala sem. “Mislila sem, da ne govori z vami.”“Čisto vsega pred nami le ne more skriti, čeprav se še tako trudi.”Jacob je torej vedel, kako me skrbi zanj. Nisem vedela, kaj naj si

mislim o tem. No, vsaj vedel je, da nisem kar odšla in vsega pustila za seboj ter tako pozabila tudi nanj. Čeprav si je verjetno domišljal, da bom naredila natanko to.

“Upam, da se vidiva na ... poroki,” sem še rekla in zadnjo besedo stisnila skozi zobe.

“Aha, z mamo bova prišla. Lepo, da si nas povabila.”Nasmehnila sem se, ker sem slišala, kako je navdušen. Clearwater-

je je v bistvu povabil Edward in vesela sem bila, da se je spomnil na-nje. Lepo bo videti Setha – nevidno vez med menoj in mojo pogrešano poročno pričo. “Brez tebe bi bilo vse drugače.”

“Povej Edwardu, da ga pozdravljam. Boš?”“Seveda bom.”Zmajala sem z glavo. Prijateljstvo, ki se je spletlo med Edwardom

in Sethom, je bilo nekaj, kar me je v mislih še vedno preganjalo. Hkrati pa je bilo dokaz, da se stvari lahko obrnejo tudi v drugo smer. Da so vampirji in volkodlaki lahko tudi prijatelji, seveda, če sami tako hočejo.

Vsem ta zamisel ni bila všeč.“Ah,” se je s precej višjim glasom nenadoma oglasil Seth. “Eh,

Leah je prišla domov.”“Oh! Zbogom!”Zveza je bila prekinjena. Telefon sem položila na sedež in se pri-

pravila za srečanje z očetom, ki me je čakal doma.Ubogi oče, koliko stvari ga je v tem trenutku mučilo. Jacobovo iz-

ginotje je bilo le eno od bremen, ki so ga težila. Skoraj prav tako moč-no ga je skrbelo tudi zame, za svojo komaj polnoletno hčerko, ki naj bi v nekaj dnevih postala gospa.

21

Počasi sem stopala med posameznimi dežnimi kapljicami in se spomnila večera, ko sva mu povedala ...

Ko sem zaslišala hrup Charliejevega službenega vozila, ki je zavilo na dovoz pred hišo, je prstan na moji levici nenadoma postal neznansko težek. Roko sem hotela stlačiti v hlačni žep ali pa mogoče sesti nanjo, vendar jo je Edward tako močno stiskal, da je nisem mogla niti pre-makniti.

“Nikar ne bodi tako živčna, Bella. Misli na to, da ne boš priznala umora.”

“Tebi je lahko govoriti.”Prisluhnila sem zloveščim zvokom očetovih korakov, ki so se pri-

bliževali vhodnim vratom. V ključavnici odklenjenih vrat je zarožljal ključ. Ob zvoku se mi je pred očmi naslikal prizor iz fi lmske grozljiv-ke, v katerem žrtev nemočno spozna, da je pozabila zakleniti tudi var-nostni zatič v ključavnici.

“Bella, pomiri se,” je zašepetal Edward, ki je nemočno poslušal razbijanje mojega srca.

Vrata so tlesknila ob steno in zdrznila sem se, kot bi me stresel elektro šok.

“Živijo, Charlie,” je popolnoma sproščeno pozdravil Edward.“Ne!” sem v protest zasikala v brado. “Kaj?” je v odgovor zašepetal Edward.“Počakaj, da najprej odpne in obesi pas z orožjem!”Edward se je zahihital in si s prosto roko segel skozi razmršene la-

se.Charlie je prišel okoli vogala. Še vedno je bil oblečen v uniformo

in še vedno je bil oborožen. Pretvarjal se je, da ga ne moti, ko naju je zagledal, kako se stiskava na majhnem dvosedu. V zadnjem času se je zelo trudil, da bi vzljubil Edwarda. Jasno mi je bilo, da bodo vsi ti na-pori že v naslednjem trenutku pozabljeni.

“Živijo, otroka. Kaj bo dobrega?”“Rada bi govorila z vami,” je popolnoma odkrito začel Edward.

“Prihajava z dobro novico.”Čez Charliejev narejeno prijazni obraz je v trenutku hušknila črna

senca dvoma.

22 STEPHENIE MEYER

“Z dobro novico?” je zarenčal Charlie in svoj pogled zapičil narav-nost vame.

“Oči, sedi.”Vprašujoče je dvignil obrv in še nekaj sekund strmel vame, potem

pa s težkimi koraki stopil k naslanjaču in togo sedel na skrajni rob.“Oči, nikar se ne razburi,” sem rekla po kratki minuti mučne tišine.

“Vse je dobro.”Edward se je namrdnil in vedela sem, da se je tako odzval na bese-

do ‘dobro’. Sam bi verjetno uporabil kak slikovitejši izraz, kot na pri-mer čudovito ali prekrasno ali veličastno.

“Seveda je, Bella, seveda. Če je vse tako dobro, zakaj ti potem po čelu tečejo potne srage?”

“Saj mi ne,” sem se zlagala.Sklonila sem se nazaj, da bi se izognila njegovemu srditemu pogle-

du, in se stisnila k Edwardu, z desno roko pa nagonsko segla k čelu, da bi si obrisala znojne kapljice in tako odstranila vse vidne dokaze.

“Noseča si!” je privrelo iz Charlieja. “Noseča si, kajne?”Čeprav je bilo vprašanje namenjeno le meni, se je ob teh besedah

besno zastrmel v Edwarda in lahko bi prisegla, da je z roko segel po orožju.

“Ne! Seveda nisem!” Edwarda sem že hotela suniti pod rebra, ko sem se zavedla, da si bom s tem nakopala samo še eno modrico. Saj sem povedala Edwardu, da bodo ljudje najprej pomislili na to! Le kaj bi še lahko bil vzrok, da se človek pri osemnajstih poroči? (Ob njego-vem odgovoru sem takrat samo zavila z očmi. Ljubezen. Kaj pa še.)

Charliejev temačni pogled se je za spoznanje razsvetlil. Po navadi mi je čez ves obraz pisalo, kadar sem govorila resnico, in očitno mi je tudi tokrat verjel. “Ah. Oprosti mi.”

“Opravičilo sprejeto.”Nastala je dolga tišina. Nenadoma me je spreletelo, da oba čakata,

da bom jaz nekaj rekla. Prestrašena sem pogledala Edwarda. Nikar naj ne misli, da bom jaz povedala novico.

Nasmehnil se mi je, potem pa se vzravnal in se ozrl k mojemu oče-tu.

“Charlie, zavedam se, da se zadeve nisem lotil na pravi način. Po pravilih bi najprej moral vprašati vas. Saj ne da vas ne bi spoštoval,