KDOR NE IE,REDKO NAJDE

O iskanju potene drube

Vane Kos

2CIP - Kataloni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

340.1(0.034.2)342(0.034.2)

KOS, Vane Kdor ne ie, redko najde [Elektronski vir] : o iskanju potene drube / Vane Kos. - 1. izd. - El. knjiga. - Maribor : Intitut za pravne reitve informacijske drube, 2011

Nain dostopa (URL): http://ijz.iprid.si/index.php/zalozba

ISBN 978-961-93112-0-2 (pdf)

256714240

3priznanje avtorstva - nekomercialno - brez predelav 2.5.

KORPORACIJA CREATIVE COMMONS NI ODVETNIKA PISARNA IN NE PONUJA PRAVNIH STORITEV. RAZIRJANJE TE LICENCE NE USTVARJA RAZMERJA ODVETNIK STRANKA. CREATIVE COMMONS DAJE NA RAZPOLAGO TE INFORMACIJE TAKE KOT SO. CREATIVE COMMONS NE DAJE NIKAKRNIH JAMSTEV GLEDE TEH INFORMACIJ IN NE ODGOVARJA ZA KODO, KI BI NASTALA ZARADI NJIHOVE UPORABE.

Licenca

DELO (KOT JE OPREDELJENO SPODAJ) SE DAJE NA RAZPOLAGO POD POGOJI TE JAVNE LICENCE CREATIVE COMMONS (CCPL ALI LICENCA). DELO JE VAROVANO Z ZAKONOM O AVTORSKI IN SORODNIH PRAVICAH IN/ALI Z DRUGIM MERODAJNIM PRAVOM. VSAKRNA UPORABA DELA, KI NI DOVOLJENA S TO LICENCO, JE PREPOVEDANA.

Z IZKORIANJEM KATEREKOLI OD PRAVIC V ZVEZI Z DELOM, PONUJENIM POD POGOJI TE LICENCE, UPORABNIK (KOT JE OPREDELJEN SPODAJ) SPREJME DOLOBE TE LICENCE IN SOGLAA, DA GA ZAVEZUJEJO. DAJALEC LICENCE MU PODELJUJE TU DOLOENE PRAVICE NA PODLAGI UPORABNIKOVEGA SPREJEMA LICENNIH DOLOB IN POGOJEV.

1. Definicije

a. Dajalec licence je fizina ali pravna oseba, ki ponuja delo pod pogoji te licence.

b. Uporabnik je fizina ali pravna oseba, ki izkoria pravice iz te licence in ki predhodno ni krila dolob in pogojev te licence za to delo, oz. je prejela izrecno dovoljenje od dajalca licence za izkorianje pravic iz te licence kljub predhodnim kritvam.

c. Izvirni avtor je fizina oseba, ki je ustvarila delo.

d. Delo je individualna intelektualna stvaritev s podroja knjievnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakrenkoli nain izraena in ponujena pod pogoji te licence, ali drugo delo, varovano v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ponujeno pod pogoji te licence.

e. Predelava dela je prevod, aranma, sprememba ali druga predelava prvotnega dela.

f. Zbirka je zbirka del ali drugega gradiva, kot so enciklopedije, antologije, zbirke dokumentov ipd., ki so po izbiri, uskladitvi ali razporeditvi vsebine individualne intelektualne stvaritve. Sem tejejo tudi baze podatkov, ki so zbirke neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakrnikoli obliki, ki je sistematino ali metodino urejeno in posamino dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi. Sem ne tejejo raunalniki programi, uporabljeni za izdelavo ali delovanje elektronskih baz podatkov. Za namene te licence se delo, ki je del zbirke, ne teje za predelavo dela (kot je opredeljena zgoraj).

2. Izjeme in omejitve. Ta licenca ne izkljuuje ali zmanjuje izjem od izkljunih pravic, naela izrpanja pravic ali drugih omejitev izkljunih pravic, doloenih z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah ali z drugim merodajnim pravom.

3. Podelitev licence. Dajalec licence v skladu z doloili in pogoji te licence podeljuje uporabniku brezplano, neizkljuno in teritorialno ter asovno neomejeno (za as trajanja pravice, doloen z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah) licenco za izkorianje naslednjih pravic na delu:

a. da reproducira delo, da vkljui delo v eno ali ve zbirk in da reproducira delo, vkljueno v zbirke;

4b. da distribuira ali da v najem primerke ali zvone posnetke dela in jih priobi javnosti, tudi e so sestavni del zbirke;

Izkorianje navedenih pravic se nanaa samo na znane oblike uporabe dela. Navedene pravice vkljuujejo pravico do sprememb, ki so tehnino nujne za izkorianje pravic z drugimi sredstvi in v drugih oblikah, vendar uporabnik nima pravice ustvariti predelav dela. Vse pravice, katerih dajalec licence izrecno ne podeljuje, so pridrane.

4. Omejitve. Licenca, podeljena v 3. lenu, je izrecno omejena z naslednjimi omejitvami:

a. Delo sme uporabnik distribuirati, dati v najem ali priobiti javnosti le pod pogoji te licence. Vsakemu izvodu dela, ki ga distribuira, da v najem, reproducira ali priobi javnosti, mora priloiti izvod te licence oz. njen naslov na internetu (Uniform Resource Identifier). Za to delo ne sme ponuditi ali zahtevati pogojev, ki spreminjajo ali omejujejo dolobe te licence oz. zmonost izkorianja pravic, ki jih podeljuje ta licenca. Uporabnik ne sme podeliti podlicence na tem delu. Vsa obvestila, ki se nanaajo na to licenco, in izjave o jamstvih, mora pustiti nespremenjene. Dela ne sme distribuirati, dati v najem ali priobiti javnosti skupaj s kakrnimikoli tehninimi ukrepi, ki omogoajo nadzor nad dostopom in/ali uporabo dela na nain, neskladen s pogoji te licence. Navedeno velja tudi za delo, vkljueno v zbirko, vendar to ne pomeni, da mora biti zbirka, razen tega dela, licencirana pod istimi pogoji. e uporabnik ustvari zbirko, mora na zahtevo kateregakoli dajalca licence, v mejah monega, odstraniti vse navedbe, ki jih doloa 4.(c) len te licence.

b. Nobene od pravic, podeljenih v 3. lenu, ne sme uporabnik izkoriati na nain, ki je primarno namenjen doseganju komercialnih koristi ali zasebnega dobika. Menjava tega dela za druga dela, varovana v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah, z digitalno izmenjavo datotek ali na katerikoli drug nain se ne teje za komercialno rabo, e ni bilo izvreno plailo ali kakrnokoli nadomestilo v zvezi z izmenjavo del, varovanih v skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah.

c. e uporabnik delo ali zbirko distribuira, da v najem ali priobi javnosti, mora pustiti nedotaknjena vsa obstojea obvestila o pravicah na delu in na nain, ustrezen nosilcu oz. nainu uivanja dela, navesti: (i) ime izvirnega avtorja (ali njegov psevdonim, e ga je uporabil); oziroma (ii) e izvirni avtor ali dajalec licence v obvestilu o pravicah, v pogojih poslovanja ali na drug ustrezen nain zahteva navedbo druge stranke ali strank (npr. sponzorske institucije, zalonika, revijo), se navaja ime te stranke ali strank; naslov dela, e je znan; internetni naslov (Uniform Resource Identifier), ki ga dajalec licence povezuje z delom, razen e se ta internetni naslov ne nanaa na obvestila o pravicah na delu ali na podatke o licenci. Ti podatki so lahko navedeni na kakrenkoli primeren nain, vendar se morajo v primeru zbirke pojavljati na mestih, kjer so navedene primerljive navedbe avtorjev, najmanj enako poudarjeno kot druge primerljive navedbe avtorjev.

5. Zagotovila in jamstva.

RAZEN V PRIMERU PISNEGA DOGOVORA MED OBEMA STRANKAMA LICENCE ALI E TO IZHAJA IZ MERODAJNEGA PRAVA, DAJALEC LICENCE PONUJA DELO TAKNO, KOT JE, IN IZKLJUUJE KAKRNAKOLI ZAGOTOVILA IN JAMSTVA V ZVEZI Z DELOM.

6. Izjava o omejitvi odgovornosti.

DAJALEC LICENCE NE ODGOVARJA UPORABNIKU ZA NOBENO OBLIKO KODE, KI IZVIRA IZ TE LICENCE ALI IZ UPORABE DELA, RAZEN V PRIMERIH, KO IZKLJUITEV ODGOVORNOSTI NI DOPUSTNA PO ZAKONU.

7. Prenehanje veljavnosti.

a. Ta licenca in z njo podeljene pravice samodejno prenehajo veljati, e uporabnik prekri katerokoli dolobo te licence. Za fizine in pravne osebe, ki so od uporabnika prejele zbirko po tej licenci, dolobe licence ne prenehajo veljati, razen e so te osebe same krile dolobe licence. Dolobe 1., 2., 5., 6., 7. in 8. lena ostanejo v veljavi ne glede na kritve licence.

b. Ta licenca je veljavna za as trajanja pravice na tem delu v skladu z dolobami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Ne glede na to si dajalec licence pridruje pravico, da kadarkoli objavi delo pod druganimi pogoji oz. ga preneha distribuirati ali dajati v najem, pod pogojem, da s tako odloitvijo ne preneha veljati ta licenca (in druge licence na njeni podlagi) in da ta licenca v celoti velja naprej do morebitnega prenehanja veljavnosti po prejnjem odstavku.

8. Konne dolobe

5a. Vsaki, ko uporabnik distribuira, da v najem, reproducira ali priobi javnosti delo ali zbirko, dajalec licence ponuja prejemnikom dela licenco za delo pod istimi pogoji, pod katerimi jih ponuja uporabniku s to licenco.

b. e je katerakoli doloba te licence po merodajnem pravu neveljavna ali neizvrljiva, to ne vpliva na veljavnost in izvrljivost ostalih dolob te licence. Takne dolobe se brez nadaljnjih dejanj strank tejejo za spremenjene le toliko, kolikor je nujno, da postanejo veljavne in izvrljive.

c. Odpoved katerikoli dolobi ali kateremukoli pogoju te licence ali soglasje h kritvam katerekoli dolobe ali kateregakoli pogoja sta veljavna samo, e ju je prizadeta stranka dala v pisni obliki in podpisala.

d. Ta licenca predstavlja celoten dogovor med strankama glede licenciranega dela in nadomea vse morebitne predhodne ustne ali pisne dogovore v zvezi z delom, ki niso navedeni tukaj. Ta licenca se lahko spremeni le s pisnim soglasjem obeh strank.

Creative Commons ni stranka te licence in ne daje nikakrnih jamstev glede dela. Creative Commons uporabniku ali komurkoli drugemu ne odgovarja za kakrnokoli kodo, ki izvira iz te licence. e se Creative Commons izrecno opredeli kot dajalec licence na podlagi te licence, potem ne glede na dolobe predhodnega odstavka sprejema vse pravice in obveznosti dajalca licence.

Razen za namene obveanja javnosti, da je delo licencirano pod pogoji CCPL, nobena od strank ne sme uporabljati varovanega znaka Creative Commons ali kateregakoli varovanega znaka ali logotipa Creative Commons brez vnaprejnjega pisnega soglasja Creative Commons. Vsaka dovoljena raba mora biti v skladu s takrat veljavnimi navodili Creative Commons za uporabo varovanih znakov, kot so obasno objavljena na spletni strani oz. posredovana na zahtevo.

Creative Commons najdete na http://creativecommons.org.

6Zahvaljujem se Nini za pomo pri prevodu.

7Ljudje zanemo z napakami, ele potem se lahko izboljujemo.

Meng Li, kitajski filozof

8Kazalo vsebineUVOD.................................................................................................................................. 9

Drava kot vzgojitelj............................................................................................... 13emu pravo ali kako razumeti pravno znanost.....................................................16O avtoritarnem razumevanju drave........................................................................41Ali lahko pospeimo uenje o vrednotah................................................................. 47

LITERATURA...................................................................................................................60

9UVOD

Po dvajsetih letih samostojnosti smo se Slovenci znali pred problemi, ki se jih z

ustaljenimi vzorci ne da reiti. Smo v stiski, in ie se reitelj posameznik ali svet

modrecev, ki bi reil probleme, ki pestijo naa ivljenja. Pri tem pa je spregledano, da so

dananji problemi prav posledica ustaljenega naina njihovega reevanja. Kopienje

problemov in nezmonost reevanja resnih problemov pa kae tudi na krizo

demokratinega samoupravljanja kot sistema drubenega upravljanja.

Skozi zgodovino so se ljudje na razline naine spopadali s problemi in si prizadevali

izboljati ivljenjske razmere, da bi si olajali ivljenje. Tako so npr. s plesom poskuali

vplivati na bogove, z zaiganjem ljudi (arovnic) pregnati hudia ali z molitvijo priklicati

de. Enega pomembnejih dogodkov v zgodovini lovetva, e ne najpomembnejega,

predstavlja sprememba naina reevanja problemov, nastop razuma, razumevanja kot

sredstva za njihovo reevanje. Ta premik je bil mogo zaradi spremembe svetovnega

nazora, miselnega okvira, skozi katerega posameznik zunanji svet tolmai in z njim

sodeluje. Brez predstave o tem, kako svet, ki nas obdaja, deluje, ljudje ne moremo

usmerjati svojega ivljenja, ne moremo sprejemati odloitev. Vsakdo ima svetovni nazor,

e se tega zaveda ali ne. Svet, v katerem vladajo mistine sile, zahteva drugane

strategije reevanja problemov kot svet, v katerem vladajo veni naravni zakoni, ali svet,

ki je v stalnem nastajanju. Danes reujemo probleme s pomojo razuma; namesto da bi

molili, plesali ali rtvovali, si prizadevamo za razumevanje, iemo vzroke, posledice in

medsebojne povezave, saj se je ta nain do sedaj izkazal za veliko uspenejega. V

evforiji (zaetnega) uspeha razuma smo vero v mistine sile nadomestili z vero v

vsemogonost razuma, ki jo zaznamuje predstava, da lahko loveki razum prodre v od

nas loeno objektivno stvarnost in spoznava objektivne resnice. Ta predstava e vedno

prevladuje in doloa nae pristopanje k reevanju drubenih problemov. Tako H. Albert

pie: Reevanje problemov pri znanstvenem raziskovanju, filozofskem razmiljanju in

10

drugih oblikah drubene prakse, kot jo predstavljajo pravo, lovekove pravice,

gospodarstvo, politika, ima z vidika metodologije skupni imenovalec, tj. nain reevanja

problemov. Nain reevanja problemov, nain spoznanja, je odvisen od razumevanja

lovekega razuma, od nazora o monostih lovekega razuma. Preprianje o obstoju

dokonnih virov spoznanja, o obstoju dokonnih spoznanj, o nezmotljivosti doloenih

metod, o nezmotljivosti doloenih drubenih instanc, privede do druganih predlogov

za reevanje problemov kot temu nasprotno preprianje, po katerem dokonna

spoznanja, nezmotljive metode in instance niso mogoi. To velja tako na podroju

znanosti kot tudi na drugih podrojih drubenega ivljenja. Predstava zmonosti

razuma zaznamuje nae miljenje, razmiljanje v celoti. Klasino razumevanje razuma je

le temu pripisovalo sposobnost, monost dokonnega, neizpodbitnega spoznanja in ni

razloevalo resnice in dokonnosti. Takno razumevanje predpostavlja obstoj

nezmotljivih virov in nosilcev spoznanja in vodi do dogmatinih racionalizacij, do

imunizacij reitev problemov proti kakrni koli vrsti kritike. Dokonnost

neizpodbitnost, na kateri temelji znanstveni pozitivizem, ni mogoa. To velja tudi za

raziskave naravoslovnih znanosti, vendar lahko tam z uporabo ustreznih postopkov

ustvarimo iluzijo dokonnosti in neizpodbitnosti. Neizpodbitnost neke teorije, reitve

problema, lahko vsaj v obsegu, ki zadovoljuje njene zagovornike, vedno ustvarimo z

ustreznimi imunizacijskimi ukrepi in strategijami. Takno poetje, lahko ga imenujemo

dogmatizacija, ni omejeno na doloena podroja, temve predstavlja monost splone

drubene prakse (Albert 1976: 43).

V kontekstu problemov, ki pestijo Slovenijo, se izpostavljata kriza vrednot in kriza

pravosodnega sistema. Lainemu razumevanju, ki povezuje pravo z vrednotami, stoji

nasproti pravna praksa stroke, ki pod plaem avtoritete znanosti prava ignorira

vrednote in se samozadostno ukvarja s pravnimi formalizmi. V drubi, v kateri se nihe

sistematino ne ukvarja z vrednotami, s smislom vrednot in uinki, ki jih vrednote v njej

ustvarjajo, in se sistematino izvaja dogmatizacija, ko gre za probleme, povezane s

11

lovekimi vrednotami, z etiko, zaeni z lastno zgodovino, kriza vrednot ni nobeno

preseneenje.

V prizadevanju pravo utemeljiti kot znanost so bile v asu, ko je znanstveni

pozitivizem veljal za sinonim znanosti in razumnosti, vrednote iz prava izgnane.

Medtem ko se naravoslovne znanosti na podlagi novih spoznaj osvobajajo

poenostavljenih predstav znanstvenega pozitivizma z zaetka prejnjega stoletja, se zdi,

da se je v pravu as ustavil. Na pravni sistem e vedno temelji na predpostavkah, ki so

veljale na zaetku 20. stoletja, je proizvod takratnega svetovnega nazora proizvod

mehanske racionalnosti, ki je danes teoretino preseena, praktino pa e ni preiveta.

Izhodie, s katerega nastopa pravo in na katerem je pravo utemeljeno kot znanost, se

je izkazalo kot zgreeno, iz te zmote pa izhajajo tevilni problemi, s katerimi se sreuje

druba. Zgreeno razumevanje znanosti, vzrokov uspenosti znanstvene metode pri

reevanju problemov, je privedlo do prepada med znanostjo in filozofijo, ki ga

Immanuel Wallerstein1 lepo opisuje kot razkorak med iskanjem resnice in iskanjem

dobrega. Ta razkorak je e posebej viden v znanosti prava, ki usmerja vso pozornost v

spoznanje resnine volje trenutnih oblastnikov, medtem ko se s (sistematinim)

iskanjem dobrega in zla sploh ne ukvarja. Za nameek se s sistematinim iskanjem

dobrega poklicno ne ukvarja tudi nihe drug v drubi. Rezultat tega je, da se je slabo -

zlo v drubi razcvetelo do te stopnje, da e ogroa obstoj tevilnih posameznikov in

drubenih skupin in konno celotne drube.

Prav zato bi bilo pametno, da bi se s problemom razmejitve dobrega od zla zaeli

sistematino ukvarjati, in sicer v okviru znanosti, ki je v praksi najbolj povezana s

podrojem dobrega in zla, tj. prava.

Danes imamo znanje, ki omogoa, da pravo ponovno prilagodimo sodobnemu

razumevanju znanosti, da vzpostavimo sklenjen, neprotisloven pravni sistem, da

1 Immanuel Wallerstein, The Structures of Knowledge, http://www.youtube.com/watch?v=P-aML6Dz9EQ, oktober 2011

12

izboljamo reevanje problemov, povezanih s spoznanjem in odpravljanjem

(drubenega) zla in pravo (ponovno) poloveimo. Potrebna je samo e volja.

13

Drava kot vzgojitelj

Veliki mislec in humanist Erich Fromm je zapisal, da sta pogoj za duevno zdravje in

preivetje civilizacije ponovna oivitev duha razsvetljenstva brezkompromisno

kritinega, resnicoljubnega duha, ki pa je osvobojen pretirano optimistinih in

racionalistinih predsodkov o zmonostih razuma, in oivitev humanistinih vrednot, ki

niso zgolj deklarativne, temve se uresniujejo tako v zasebnem kot drubenem

ivljenju2. Danes, v asu, ko ugotavljamo, da brezmejni egoizem dolgorono ne ustvarja

splone blaginje, in se reitev drubenih problemov ie v razlinih iracionalizmih in

preivelih utopinih konceptih, kot je npr. marksizem, so Frommove misli bolj aktualne

kot kdaj prej. Prizadevanje za dravo, drubo, v kateri je vsakomur omogoeno dostojno

ivljenje in lahko ljudje svobodno sledijo lastnim predstavam o srei, povezuje Fromma

s e enim velikim mislecem in borcem za lovenost in razum, Karlom Raimundom

Popperjem.

Za Popperja ni prvenstvena naloga politike, drave poveanje splone blaginje -

utilitarizem3, temve zmanjevanje (drubenega) zla negativni utilitarizem4. Popper

namre ugotavlja, da vedno obutimo kot problem stanja, kot so odsotnost svobode,

pomanjkanje potenosti, nezadostna ekonomska varnost, in ne tem nasprotna pozitivna

stanja. Po njegovem preprianju pomeni loveko trpljenje poziv na pomo, medtem ko

2 Erich Fromm: Voraussetzungen fur seelische Gesundheit und das Uberleben der Zivilisation sind eine Wiederbelebung des Geistes der Aufklarung, eines rucksichtslos kritischen und wirklichkeitsnahen, jedoch von seinen uberschwanglich optimistischen und rationalistischen Vorurteilen befreiten Geistes, und zugleich die Wiederbelebung humanistischer Werte, die nicht gepredigt, sondern im personlichen und gesellschaftlichen Leben realisiert werden.(http://www.humanistische-aktion.homepage.t-online.de/utopie.htm; julij 2006)

3 Utilitarizem je filozofsko stalie, ki zagovarja prizadevanje za najvejo mono sreo najvejega tevila ljudi. Poveanje posameznikove sree je izenaeno s poveanjem sree skupnosti, skupna korist pa ima vejo veljavo kot pravina porazdelitev.

4 Negativni utilitarizem predstavlja moralno, normativno naelo, v ospredju katerega je zmanjevanje, odpravljanje zla namesto poveevanja sree.

14

ni nobene moralne zahteve, da bi poveali blaginjo nekoga, ki mu tako ali tako e gre

dobro (Popper OG I: 289-290).

Fromm v svojem prispevku k psihologiji kazenskega prava, z naslovom Drava kot

vzgojitelj (Fromm 1989:), ugotavlja podobnosti med odnosom posameznika do drave

in otroka do oeta. Odnos posameznika do drave ima svoj vzor v odnosu otroka do

oeta tako oe kot drava imata fizino premo, ki omogoa uveljavljanje njune volje

in doloen red. Drava na simbolni ravni opravlja, nadaljuje vlogo oeta, tj. zagotavlja

(doloen) red (Fromm 1989: 7-10). Podobno kot je lahko oe dober ali slab vzgojitelj, je

lahko tudi drava dober ali slab vzgojitelj, odvisno od tega, kako in emu uporablja

oblast fizino premo. Na ravni drave se oblast odraa skozi pravo. Celotna drubena

stvarnost, vsa drubena razmerja so opredeljena (determinirana) s pravom, bodisi ker

jih pravo zapoveduje ali ker ne ponuja pravne pomoi, ki bi lahko razmerja spremenila.

Pravo zavzema v drubi kljuno vlogo, in usoda vseh nas je odvisna od ljudi, ki

oblikujejo pravna besedila, in ljudi, ki ta besedila berejo, tolmaijo in izvrujejo.

Vsa iva bitja si prizadevajo izboljati svoje ivljenjske razmere to je gibalo

evolucije in lovek pri tem ne predstavlja izjeme. Izboljanje lovekovega ivljenja v

drubi je povezano s pravom ali bolje reeno z vsebino pravnih besedil in odloitev. Za

razvoj posameznika je kljuno, v kakne namene, emu vzgojitelj (oe) uporablja oblast,

kakna pravila postavlja. Enako velja na ravni drube tudi razvoj in blagostanje drube

sta odvisna od tega, v kakne namene se uporablja oblast. Oblast se uresniuje skozi

pravo, in v interesu vseh nas je, da imamo takna pravila, ki nam ne prepreujejo

osebnega razvoja in sledenja osebni srei. Dobro pravo je v interesu nas vseh, zato bom

v nadaljevanju poskual prikazati, kako dosei bolje, bolj loveko in predvsem bolj

smiselno izvrevanje oblasti.

Popper ui, da vsak intelektualec uiva privilegij, da lahko tudira, v zameno za ta

privilegij pa drubi in soljudem dolguje, da rezultate tudija predstavi kar se da

poteno, jasno in preprosto. Najhuje, kar lahko intelektualci naredijo, je, da se soljudem

15

prikazujejo kot veliki profeti in poskuajo nanje narediti vtis z zapleteno govorico. Kdor

ne zna govoriti preprosto in jasno, naj vadi in dela dalje, dokler se tega ne naui

(Popper 1994: 80).

Ker sem enakega mnenja kot Popper, sem si prizadeval biti im bolj jasen, eprav je

na nekaterih mestih zaradi tega morda prilo do poenostavitve posameznih problemov.

Zastopajo stalie, da naj strokovna terminologija slui lajemu razumevanju in ne

izkljuevanju javnosti, sem se izogibal tujkam in pravniki latovini, ker to dvoje ne

olaja razumevanja.

16

emu pravo ali kako razumeti pravno znanost

Ideja prava je ideja loveka kot osebe ali pa je sploh ni, je zapisal Arthur Kaufmann

(Kaufmann 1998: 191). Pravo namre ni zgolj volja vsakokratnih oblastnikov, pa naj gre

za diktatorja ali demokratino veino, temve pomeni prizadevanje za lovenost,

potenost ter ustvarjanje in varovanje razmer za svobodno ivljenje. Drava oblast

ne potrebuje prava, saj lahko oblastniki izvrujejo voljo s silo, s fizino premojo. Pravo

je potrebno zato, da se oblast omeji, in predstavlja nasprotje nasilja.

Drava je institucionalni odgovor na vzgojne potrebe drube velike druine, v kateri

(en) oe ne zmore ve zagotavljati reda. In tako kot v druini oe je lahko tudi drava

dober ali slab vzgojitelj, ki lahko svojim otrokom koristi ali koduje, lahko jim posreduje

potenost, odgovornost in soutje ali pa nasilje, egoizem in pohlep. Enako kot v druini

gre tudi pri dravi za vzgajanje s postavljanjem in uresnievanjem pravil. Pravila izhajajo

iz vrednot, in dobrobit (kvaliteta ivljenja) druine in drube je odvisna od vrednot, ki jih

gojita. Vrednote so temelj naega delovanja, in zahodni, demokratini svet danes (vsaj

deklarativno) zastopa razsvetljensko etiko, po kateri je lovek sam sebi namen, ne pa

sredstvo za dosego nekih vijih ciljev. Ljudje smo (si) enaki, zato hoemo biti

enakopravni tudi v pravicah in obveznostih.

ivljenje ne uspeva v poljubnih razmerah, zato lovek tudi potrebuje ustrezne

razmere za razvoj. Poleg materialnega hrane, obleke, bivalia potrebujemo ljudje

tudi doloene duhovne razmere, da rastemo in se razvijamo. Kakne razmere so

zagotovljene, je odvisno od druine in drube, posameznikovo ivljenje pa je obiajno

odloilno zaznamovano s tem, v kaknih materialnih in duhovnih razmerah je odraal.

lovek je v svojem ravnanju svoboden njegovo vodilo so lahko ljubezen, potenost,

svoboda in resnica ali pa sovratvo, sadizem, narcizem in destruktivnost (Fromm 1977:

163). Vrednote vodijo ivljenje posameznikov in odloilno vplivajo na njihovo osebno

sreo in tudi na drubeno uspenost reevanja problemov. lovek je drubeno bitje,

17

naa eksistenca je odvisna od ivljenja v skupnosti, tako v materialnem kot duhovnem

smislu. Teko si predstavljamo ivljenje brez (drubene) delitve dela in socialnih stikov.

ivljenje posameznika, njegove ivljenjske razmere so odvisne od soljudi, od odnosov

med ljudmi, ti pa izhajajo iz vrednot, ki so jim posamezniki zapisani.

In tu nastopi pravo, kajti pravo skozi pravila, pod gronjo prisile, ureja odnose med

ljudmi in tako vzpostavlja in varuje (doloene) vrednote. Odloilno mesto v pravu

zasedajo temeljne lovekove pravice in svoboine, upravienja, brez katerih ljudje ne

moremo razviti lovekih vrlin, uma, razuma in vesti in zadovoljevati materialnih in

duhovnih potreb. lovekove pravice pomenijo stino toko prava s stvarnostjo, saj

stvarnost zavraa zgreeno pojmovanje lovekovih pravic in tudi zgreeno pojmovanje

razmer, ki omogoajo preivetje, napredek in razvoj. O tem nas preverljivo ui

zgodovinska izkunja. lovekove temeljne pravice in svoboine postavljajo vsebinske

meje politinemu zapovedovanju in tako omejujejo oblast. Temeljne pravice in

svoboine tvorijo del prava, tisti del, ki ni plod politinih odloitev, ni utemeljen z

oblastjo, temve z razumom, z (zgodovinskim) spoznanjem, da je (osebna) svoboda

nujen pogoj za (osebni) razvoj posameznika in za uspeno skupno ivljenje, uspeno

drubo. Zato tudi vsaka razumna politika sledi istemu cilju, v prvi vrsti je to boj zoper

vse oblike nasilja in ne-prava, in bi bilo neumno, e pri tem ne bi uporabila vseh

razpololjivih sredstev.

Pred pravom sem tudiral ekonomijo, ki pa ni povsem pritegnila mojega zanimanja,

saj se mi je zdelo, da je vpraanje blagovne proizvodnje lovek (e) reil. Veliko bolj

zanimivo se mi je zdelo vpraanje, zakaj je v drubi izobilja mnogo ljudi izpostavljeno

pomanjkanju in nasilju, zakaj v drubi ne vlada fair play, potenost, tako da bi lahko vsi

dostojno iveli. Predvideval sem, da se odgovor skriva v znanosti prava, saj pravo

monopolizira oblast in na prisilen nain ureja odnose med ljudmi.

Besed potenost ter dobro in zlo vsi moji sodravljani ne razumejo enako kot

jaz, sicer bi vsi ravnali tako, kot jaz mislim, da je prav. e torej drugi razumejo

18

potenost drugae kot jaz, potem po pravilih logike ne moremo imeti oboji prav, in

pojavi se vpraanje, kdo ima prav - vpraanje objektivnosti resnice o potenosti.

Pomen, ki ga danes pripisujemo objektivni resnici - objektivnosti, je neloljivo

povezan z nastankom sodobne znanosti. Leta 1686 je sir Isaac Newton predstavil svoje

delo Principia, ki med drugim razlaga osnovne zakonitosti gibanja in univerzalni

gravitacijski zakon. To njegovo novo znanje je omogoilo prevlado loveka nad naravo,

saj predstavlja mogono orodje, s pomojo katerega lahko lovek izkoria naravne sile.

Njegovo delo je odloilno vplivalo na razvoj in razumevanje znanosti in (znanstvene)

objektivnosti in ustvarilo e danes razirjeno predstavo o svetu in vesolju.

Objektivnost temelji na znanstveni objektivnosti in je danes (e vedno) razumljena

kot stvarnost, kakrna je sama na sebi, kot dokonna resnica, ki obstaja neodvisno od

lovekove zavesti, miljenja5. Objektivnost je razumljena kot posledica objektivnega

pristopa tistega, ki spoznava, in pomeni vrednostno nevtralnost ali neopredeljenost.

Objektivno znanstveno spoznanje se tako zane z opazovanjem, merjenjem, na podlagi

rezultatov posameznih opazovanj pa nato sklepamo od posaminega k splonemu to

je indukcija6. Indukcija, lahko jo imenujemo tudi posploevanje, temelji na domnevi, da

bo trditev, ki se je izkazala za pravilno v nizu poskusov, v enakih razmerah potrjena tudi

pri vseh nadaljnjih poskusih. Odloilen moment v znanosti predstavlja verifikacija

dokazovanje pravilnosti teorij na podlagi z meritvami pridobljenih empirinih podatkov.

S tem postopkom pridobimo gotovo, nehipotetino znanje - objektivno resnico. e torej

hoemo objektivno resnico, potrebujemo meritve, empirine podatke, podatke, ki jih

zaznamo s utili7. Kaj pomeni to za vpraanje o monosti spoznanja objektivne resnice,

potenosti, dobrega in zla?

5 objektivnost - kar je, obstaja neodvisno od lovekove zavesti, miljenja (SSKJ)6 Indukcija ali logina indukcija je nain loginega sklepanja od posameznega k splonemu in je

v tem pogledu nasprotje dedukcije. Pri indukciji se domneva, da bo trditev, ki se je izkazala za pravilno v nizu poskusov, v enakih razmerah potrjena tudi pri vseh nadaljnjih poskusih.

7 Alles was messbar ist, messen, alles was nicht messbar ist, messbar machen. - Vse kar je merljivo, izmeriti, vse, kar ni merljvo, je treba narediti merljivo.

19

Ko govorimo o potenosti, dobrem in zlu, gre za vrednotne sodbe, ki se jih ne da

izmeriti. V naravoslovnih znanostih se ukvarjamo z empirinimi, utno zaznavnimi

dejstvi, prouujemo vzrone povezave med naravnimi pojavi. Pri vrednotah pa gre za

duhovne tvorbe in ne za empirina dejstva, ne da se jih izmeriti, zato tudi ni mogoe

spoznati objektivne resnice o potenosti, o dobrem in zlu.

Pravo kot znanstvena disciplina in na celotni kontinentalni pravni sistem temeljita

danes na tej predpostavki, namre da na podroju normativnega, na podroju vrednot,

ni objektivnih resnic, posledino pa tudi ni zgreenih pravnih vsebin, saj je to, kar velja

za poteno, dobro in zlo, vedno relativno in nikoli objektivno res ali ne-res.

Odgovor na vpraanje, ali moji sodravljani pravilno razumejo potenost, dobro in

zlo ali to jaz bolje razumem, se glasi, da pravilno, objektivno resnino razumevanje, kaj

je poteno, dobro ali zlo, (sploh) ne obstaja. Dobro in zlo, poteno in nepoteno je stvar

dogovora (konsenza), gre za relativno, poljubno kategorijo. Ta odgovor pa nasprotuje

moji ivljenjski izkunji, da dobro in zlo ne moreta biti poljubni kategoriji. emu verjeti,

osebni izkunji ali splono sprejeti znanstveni teoriji? Odloil sem se, da bom vzel

znanstveno teorijo e enkrat pod drobnogled, saj doivetega, lastne izkunje, ne

more tako zlahka negirati, ne da bi postavil pod vpraaj obstoj samega sebe.

V sodobni drubi zavzema znanost osrednje mesto, e pa hoemo razumeti njene

razsenosti in njen vpliv na loveka, se moramo ozreti v zgodovino, v srednji vek.

V zaetku 4. stoletja je cesar Konstantin Veliki priznal kranstvo, in kmalu je

kranstvo postalo dravna religija. Kranski monoteizem, kranski nauk o bojem

kraljestvu, je krepil idejo monarhije in pospeeval njen razvoj (Fenske, Mertens,

Reinhard, Rosen 1996: 135) ter privedel do zdruitve, zlitja politike in vere (Kelly 1997:

123-126, Fenske, Mertens, Reinhard, Rosen 1996: 163). Vera je imela v srednjem veku

osrednjo vlogo in ivljenje ljudi je bilo preeto s slepim verovanjem v razglasitve

avtoritet, cerkvenih in posvetnih. Kransko razumevanje oblasti, kot jo je razlagala

20

katolika cerkev, je temeljilo na ideologiji8, na preprianju, da izhaja vsa oblast od boga

bog je razumljen kot izvor oblasti in bog podeli oblast kralju, ki je njegova verna

podoba in njegov namestnik na zemlji (Strong 1963: 24, Fenske, Mertens, Reinhard,

Rosen 1996: 179). Svobodno antino razmiljanje filozofiranje, ki je temeljilo na

uvidevnosti, modrosti in razumu je v srednjem veku nadomestilo ideoloko

utemeljevanje, po katerem je lovek nemoen in je v celoti odvisen od boje milosti,

boje volje. Boja volja pa se izmika razumnemu spoznanju in temelji na razodetju, tako

da loveku ne preostane ni drugega, kot da se ponino pokori boji volji in upa na

bojo milost (Zippelius 1971: 43).

Srednjeveki ljudje se niso nikoli teli za svobodne dravljane, ki lahko po svoji volji

prihajajo in odhajajo in si krojijo usodo po svojih sposobnostih, energiji in srei.

Nasprotno, veljali so za del splonega narta, ki je vseboval cesarje in tlaane, papee in

krivoverce, junake in prepirljivce, bogatae in revee, berae in tatove. Tlaan je bil

tlaan in njegov poloaj se ni nikoli spremenil. Toda dobri srednjeveki bog, ki je

dopustil, da tlaan vse ivljenje slui kot suenj, je tudi temu tlaanu podaril neumrljivo

duo, in tako je imel pravico, da ivi in umre kot dober kristjan. Ljudje so priznavali ta

boji red in se niso ni spraevali, cerkev pa je na vse pretege poskuala prepreiti, da

bi ljudje postavljali vpraanja, ki bi vzbujala dvome in nevero. Mokemu in enski

trinajstega stoletja sta onostranski svet nebesa s svojo blaenostjo in trpljenja polni

pekel pomenila ve kot prazne besede in nedoloene teoloke fraze. Onostranski svet

je bil dejstvo in srednjeveki meani in vitezi so se veino ivljenja pripravljali nanj.

Ljudje so trdno verjeli, da je ivljenje le priprava za resnino bivanje na onem svetu (Van

Loon: 200). Vse znanje so rpali iz ene same knjige biblije. e od dvanajstega stoletja

8 Pod ideologijo razumemo duhovne tvorbe, ki razlagajo in tolmaijo drubo, drubeno ureditev, monosti in nujnosti njenega razvoja. Za razliko od teorije, katere namen je razlaga, je ideologija usmerjena v zamegljevanje in prekrivanje, katerega namen je upravievanje prisile, oblasti, oblike vladavine (Neumann 1998: 32).

21

naprej je bila dodana e ena knjiga Velika enciklopedija koristnega znanja, ki jo je v 4.

st. napisal Aristotel, nikoli pa niso kakne stvari dejansko opazovali (Van Loon: 198).

Srednjeveki svet, ki je temeljil na verovanju, je bil poln pomanjkanja in trpljenja, in

ljudje so se zavestno odvraali od tega sveta, polnega krivinosti in zlobe. Trdno so

verjeli, da na tem svetu le gostujejo in da se pripravljajo na lepe in pomembneje

ivljenje.

Slepemu verovanju, na katerem sta bila utemeljena srednjeveki drubeni red in

cerkvena in posvetna oblast, pa sta poasi zaela konkurirati racionalizem in empirizem.

Ko je Isaac Newton leta 1686 predstavi svoje delo Principia, je to pomenilo dokonno

zmago (empirine) racionalnosti nad slepim verovanjem. Newton je ustvaril orodje, s

pomojo katerega lahko lovek izkoria naravne sile. To je omogoilo skokovito

poveanje blagovne proizvodnje in nesluteno izboljalo materialne razmere. Ta

napredek je imel za loveka tako velik pomen, da je to njegovo delo odloilno vplivalo

na nastanek nove predstave o svetu in vesolju in predvsem na razvoj in razumevanje

(metode) znanosti. Newtonovi univerzalni naravni zakoni so se odrazili na skoraj vseh

podrojih lovekovega ivljenja, tako tudi na podroju etike in politike9

(Prigogine/Stengers 1980: 9, 33-34).

Newtonov uspeh pa ni le potrdil znanstvene metode razumevanja vzronosti,

temve je tudi razbil monopol cerkve pri razlaganju stvarnosti10. Novoveka (sodobna)

9 Nov naravni red je tako med drugim sluil tudi kot argument v prid konstitucionalni monarhiji, saj je v njej kraljeva oblast omejena, tako kot je omejena oblast - mo sonca (Prigogine/Stengers 1980: 9, 33-34).

10 The secularization of society, which has been a continuing feature of the development of the modern world-system, expressed itself in the world of knowledge as a two-step process. The first step was the rejection of theology as the exclusive, or even the dominant, mode of knowing. Philosophy replaced theology; that is, humans replaced God as the source of knowledge. In practice, this meant a shift of locus of the authorities who could proclaim the validity of knowledge. In place of priests who had some special access to the word of God, we honored rational men who had some special insight into natural law, or natural laws. This shift was not enough for some persons, who argued that philosophy was merely a variant of theology: both proclaimed knowledge as being ordained by authority, in the one case of priests, in the other of philosophers. These critics insisted on the necessity of evidence drawn

22

znanost je pomenila upor zoper versko resnico - dogmo11 in srednjeveko cerkveno

avtoriteto, zato so bili njeni zaetki v irem intelektualnem smislu povezani s

humanizmom, z razsvetljenstvom in renesanso (Mali 2002: 24). Srednji vek je temeljil na

dogmah in brezpogojni pokorini avtoritetam. Dogmatino miljenje in vera v

nezmotljivost oblastnih in cerkvenih avtoritet pa sta botrovali neuspenosti reevanja

lovekovih vsakdanjih teav. Zoper cerkveni dogmatizem je nastopilo razsvetljenstvo, ki

je ustvarilo idejo o svobodnem, razumnem, samostojnem posamezniku. Razsvetljenski

misleci so namesto brezpogojne pokorine avtoritetam od loveka zahtevali, naj

poskua svet, ki ga obdaja, razumeti12.

Uspeh Newtonovih naravnih zakonov, uspeh naravoslovnih znanosti, pa ni privedel

do absolutne zmage razuma, temve je slepo verovanje v resnice, ki jih je razglaala

cerkev, nadomestil s slepim verovanjem v empirino racionalnost. lovek ni bil ve

razumljen kot del narave, ni bil ve podrejen mistinim silam, ki naravi vladajo, temve

je s pomojo razuma on zavladal naravi, postal je gospodar narave, vsaj zdelo se je

tako. Razum se je izkazal kot neprimerno bolje sredstvo za reevanje problemov

izboljanje ivljenja kot (slepa) vera. Racionalistina filozofija razsvetljenstva in

umskost nasploh sta odtlej, vse do dananjih dni, prevladujoi (filozofski) orientaciji, in

from the study of empirical reality. Such evidence, they said, was the basis of another form of knowledge they called "science." By the eighteenth century, these protagonists of "science" were openly rejecting "philosophy" as merely deductive speculation, and proclaiming that their form of knowledge was the only rational form.On the one hand, this rejection of philosophy seemed to argue a rejection of authorities. It was in that sense "democratic." The scientists seemed to be saying that anyone could establish knowledge, provided he (or she) used the right "methods." And the validity of any knowledge that any scientists asserted could be tested by anyone else, simply by replicating the empirical observations and manipulation of data. Since this method of asserting knowledge seemed to be capable of generating practical inventions as well, it laid claim to being a particularly powerful mode of knowing. It was not long therefore before "science" achieved a dominant place in the hierarchy of knowledge production ("The Structures of Knowledge, or How Many Ways May We Know?, Immanuel Wallerstein).

11 dogma trditev, naelo, preprianje, ki temelji na avtoriteti, ne na izkunji - empirinih dokazih

12 Sapere aude/tvegaj razumeti je glasilo razsvetljenstva.

23

globoko zaznamujeta zahodno kulturo. Najprej kot podlaga znanstveni paradigmi13 (ki

je na podlagi Newtonove mehanike postala prevladujoa znanstvena paradigma, tako v

naravoslovnih kot v druboslovnih znanostih) in potem kot podlaga prevladujoemu

kulturnemu vzorcu vere v napredek, ki je temeljna orientacija zahodne civilizacije (Senko

Pliani, lovek ali narava?, Novoveko pravo narave: Antthropeioi nomos" ali Nomos

theios", Zbornik znanstvenih razprav, letnik LIX, 1999: 17).

Od nastopa Newtonove fizike, ki pomeni zaetek klasine znanosti, je naravoslovje

teilo k spoznanju enotnih struktur sveta (mehanino gibanje, kemijske povezave,

magnetno uinkovanje), znotraj katerih je posameznost podrejena celoti. etudi naj bi

se te enotne strukture, izraene z modeli, teorijami, aksiomatskimi sistemi, medsebojno

razlikovale, pa naj bi bilo le z njimi mogoe enotno dojeti posamezne izseke naravnega

sveta, po monosti do konne idealne enotnosti narave kot take (Mali 2002: 23).

Klasine znanosti so temeljile na preprianju, da je vsebina in namen znanosti v

mikroskopskem razstavljanju, razlenjevanju, in da je mikroskopsko enostavno in je

zato podvreno enostavnim matematinim zakonitostim. Ustvarile so mehansko

predstavo stvarnosti, po kateri svet, ki nas obdaja, deluje kot ura ali stroj.

13 paradigma - Najpogosteje pomeni vzorec delovanja v znanstvenem ali drugem raziskovanju; kaj veda izbira kot predmet raziskave, kako tolmai rezultate raziskav, kakna vpraanja si zastavlja o predmetu raziskave, kako so ta vpraanja zastavljena.

24

Nadaljnji razvoj naravoslovnih znanosti pa je privedel do presenetljivih novih

spoznanj, ki zavraajo klasino koncepcijo in irijo razumevanje stvarnosti in

znanstvene objektivnosti. V tem stoletju je nastopila temeljita sprememba v nai

predstavi o naravi, ki je pokazala meje prostora in asa. Danes vemo, da popolno,

objektivno spoznavanje procesov v naravi ni mono. Stara delitev sveta na objektivne

procese v prostoru in asu na eni strani in duo, v kateri se ta proces odraa, na drugi

strani, ni ve primerna kot izhodie za razumevanje sodobnega naravoslovja (Luest14, v

Hribar 1991: 96-97). Naravoslovje danes potrjuje drzno Kantovo tezo, da Newton

naravnih zakonov ni odkril, temve jih je ustvaril, izumil. Naravni zakoni, podani v

matematinem jeziku, niso nastali tako, da bi Newtonovi mogani - njegov duh prodrli

v objektivno stvarnost (ki obstaja loeno od nas), temve so izum njegovega kreativnega

duha, njegove ustvarjalnosti.

V znanosti danes ne moremo ve govoriti o objektivnih, pozitivnih (naravnih)

zakonih, govorimo lahko kvejemu o pravilnosti teorij v danem trenutku, pri emer pa

ne moremo izkljuiti novih odkritij in novih teorij, ki bolje opisujejo stvarnost. V

naravoslovnih znanostih, npr. v fiziki, danes zelo dobro poznamo enostavne fizikalne

procese z majhnim tevilom udeleenih delcev. To pa ne velja za sisteme z mnogimi

delci, kjer ni ve mono napovedovati stanja posameznega delca, temve lahko to

opisujemo samo e s pomojo verjetnostnih raunov in statistinih povpreij. Fizika je

sicer s pomojo modelov danes sposobna razloiti (fizikalno) stvarnost s kar 99,99-

odstotno zanesljivostjo, hkrati pa obstaja zavedanje, da gotovih, konnih resnic, ki bi

pojasnile absolutno vse, nikoli ne bo dosegla. Ta samokritinost znanosti, ki se zaveda

lastnih meja, je relativno nova, je proizvod 20. stoletja (Reichel, Prat de la Riba: 70), je

posledica nastopa kvantne mehanike v fiziki, ki je pokazala omejenost dometa vzronih

14 Dieter Lust je direktor Intituta MaxPlanck za fiziko in nosilec predmeta matematina fizika na LMU (Ludwig-Maximilians-Universitat) Munchen.

25

povezav. Na ravni elementarnih delcev atomov je fizika naletela na pojem

nedoloenosti, na nedeterminizem, ki onemogoa enostavna vzrona napovedovanja.

V razumevanju stvarnosti ima kljuno vlogo prav fizika; predmet njenega

raziskovanja so namre tudi elementarni delci, iz katerih sestoji vse snovno, in tako

neposredno na njej temeljita tudi kemija in biologija in s tem tudi samo ivljenje.

Spoznanja fizike zato odloilno vplivajo na razumevanje sveta, ki nas obdaja, in na

lovekov svetovni nazor. Svetovni nazor je najire pojmovan pogled na svet, miselni

okvir, skozi katerega posameznik zunanji svet tolmai in z njim sodeluje. Vsakdo ima

svetovni nazor, e se tega zaveda ali ne.

Ob koncu 19. stoletja je v fiziki prevladovala mehanska podoba sveta in fiziki so si

prizadevali dokazati obstoj etra, substance, ki bi v klasini, mehanski teoriji morala biti

nosilec svetlobnih valov, e je ta teorija hotela obveljati. Ko so tevilni premeteni

poskusi dokazovanja spodleteli, je do tedaj nepoznan uradnik Albert Einstein postavil

hipotezo, da je hitrost svetlobe konstantna in da je koncept etra zgreen. Kasneja

spoznanja mo, kot so Bohr, Heisenberg, Schodinger in predvsem Max Born, so privedla

do ugotovitve, da klasina, mehanska predstava o svetu na podroju elementarnih

delcev odpove. Natanne, eksperimentalno preverljive napovedi za posamezni delec tu

niso ve mogoe, napovedi se nanaajo samo e na verjetnost, da se bo doloen proces

zgodil ali ne. To pa ni opredeljeno s pomanjkanjem znanja o dejanskih procesih, tako

kot v zapletenih klasinih sistemih, temve je posledica nedeterminizma. Nobenega

razloga ni npr. za to, da v radioaktivni snovi doloen atom v dolonem trenutku

razpade. Teoretina napoved se lahko nanaa samo na statistino povpreje razpolovne

dobe (Reichel, Prat de la Riba: 75). Svet, ki ga naravoslovna znanost danes odkriva, ni

inteligibilen, v celoti razumljiv15, predvidljiv, kot ga je ustvarila klasina znanost,

15 Zakaj je tako, pojasnjuje teorija evolucije sposobnosti lovekih moganov imajo namre svoje meje. Tako Riedl ugotavlja: Vse poskusne osebe, dobre in slabe, so imele doloene teave pri ukvarjanju s kompleksnimi sistemi. Le-te izvirajo iz mej, ki so postavljene lovekemu razumu: ker se je loveki razum skozi evolucijo razvijal pod pogoji, ki so od njega sicer marsikaj zahtevali, niso pa zahtevali ukvarjanja z mreami tesno povezanih

26

znanstveni pozitivizem16, svet ni mrtev, pasiven avtomat, ki, ko je enkrat programiran,

za vekomaj sledi zapisanim pravilom. Danes vemo, da je takno poenostavljanje

zgreeno in ne ustreza stvarnosti, s tem pa je preivet tudi znanstveni pozitivizem.

Popper je (znanstvenemu) pozitivizmu od vsega zaetka oporekal. Po njem se

znanstveno spoznanje ne zaenja z opazovanjem, saj je navodilo opazuj! prazno in

nima nobenega smisla. Odgovor na navodilo opazuj! je vendar vpraanje kaj naj

opazujem?" Popper poudarja, da imamo, preden zanemo opazovati, e doloeno idejo

o tem, kaj bomo opazovali, imamo doloena priakovanja o tem, kaj bomo opazili.

Znanstveno spoznanje se zato ne zaenja ele z opazovanjem, temve z zaznavanjem

problemov, in sicer tako praktinih kot tudi teoretinih problemov, temu pa sledi najprej

poskus njihove reitve, nato pa poskus zavrnitve falzifikacije17 hipotetine reitve. e

hipotetine reitve hipotetinega znanja ni mogoe zavrniti, velja za objektivno

resnino. Postopek dokazovanja napanosti pa poteka znotraj znanstvene skupnosti in

ele ta zagotavlja objektivnost, ki pomeni intersubjektivnost - strinjanje znanstvene

skupnosti o tem, da predmetne izjave ali teorije v danem trenutku ni mogoe zavrniti

kot napano. Objektivnost je po Popperju nekaj, kar med ljudmi ele nastane, je

okoliina, da pride ve razlinih subjektov glede doloenega vpraanja ali problema do

enakih ugotovitev. Objektivna resnica pa e ne pomeni dokonnosti, kajti nikoli ne

dinaminih sistemov /.../ Nadalje lovekovo kavzalno razmiljanje prednostno poteka v linijah in ne v mreah /.../ to, da ima vsak ukrep povratne uinke in nepriakovane stranske uinke in da slednji lahko postavijo pod vpraaj cilj namen ukrepa, da ga lahko celo izniijo, to lovek le s teavo dojame (Rupert Riedl, Evolution und Erkentniss, str.191).

16 Izhodie znanstvenega pozitivizma je preprianje, da obstaja dokonno, pozitivno, nehipotetino znanje, da lahko posameznik objektivno spoznava stvarnost in da (naravoslovne) znanosti odkrivajo objektivne dokonne resnice.

17 Falzifikacija se nanaa na postopek zavrnitve trditve. Falzificiranje pomeni postopek uresnienja falzifikabilnosti, medtem ko se falzifikabilnost izjavlja o monosti empirine zavrnitve kakega stavka. Falzifikabilnost predstavlja razmejitveni kriterij empirinih znanosti, mono eksistenco opazovanj, ki bi lahko doloeno teorijo zavrnila. K. Popper: "Pod falzifikabilnostjo kake teorije razumem eksistenco opazovalnih stavkov, katerih resnica bi to teorijo zavrnila. Pomembno pri tem je, da naj bi kak sistem znanstveno spoznali (kot empirinega) ele tedaj, e bi iz njega izhajale tudi izjave, ki lahko pridejo v spor z izkunjo."

27

moremo biti gotovi, da nismo naredili kakne napake. Znanstveno udejstvovanje pomeni

iskanje intersubjektivne, medloveke resnice in ne dokonnosti. Znanje je vedno

hipotetino in metoda znanstvenega spoznanja je metoda kritinega preverjanja.

Razumevanje objektivnosti kot objektivnosti znanstvenika je zgreeno in je povezano z

zmotnim razumevanjem objektivnega spoznanja (Popper 1984: 80).

Znanstveni pozitivizem - preprianje, da obstajata dokonno, nehipotetino znanje

in od nas loena objektivna resnica - je danes preseen in ga ni ve mogoe razumno

zagovarjati. Objektivna resnica pomeni danes (zgolj) to, da doloene izjave, teorije v

danem trenutku ne moremo intersubjektivno zavrniti, ne pomeni pa dokonnosti.

Temeljni pogoj intersubjektivnosti je, da imajo (vsi) opazovalci (subjekti) enaka

zaznavna orodja in primerljiva predznanja. Tako npr. opazovalec, ki je slep, ne zmore

drugim posredovati (svoje) izkunje gledanja (kaj je videl) in tudi ne zmore preveriti

tega, kar so drugi povedali, da so videli (lahko samo verjame). Prav tako pa znanstveni

diskurz interpretacija zaznanega ni mogo brez primerljivih predznanj. Tako npr.

morski biolog in astronom razlino doumeta pomen opazovanega pojava v vesolju, saj

imata razlina predznanja. Brez problemov ni napredka znanja, s poglabljanjem

razumevanja pa naraa tudi zaznavanje problemov18.

Izhodie, predpostavka, da na podroju vrednot ni objektivnih resnic in posledino

tudi ni zgreenih pravnih vsebin, se ob sodobnem razumevanju objektivnosti kot

intersubjektivnosti glasi, da na podroju normativnega - vrednot ni intersubjektivnih

resnic.

Intertsubjektivnost je odvisna od zaznavnih orodij, in e na podroju vrednot

obstajajo intersubjektivne resnice, mora obstajati tudi ustrezno zaznavno orodje. Na

podroju vrednot je zaznavno orodje ut za pravinost ali bolje smisel za pravinost19.

eprav govorimo o utu, pa ne gre za utilo, organ, ki nam je dan ob rojstvu, tako kot

18 Ni znanja, e ni problemov, ampak ravno tako ni (ne vidimo) problemov tam, kjer ni znanja (Popper 1984: 80).

19 prevedeno iz nemkega izraza Gerechtigkeitssinn

28

npr. nos, oi ali uesa, temve za duhovno tvorbo, ki si jo lahko predstavljamo kot

programsko opremo. Ta program - smisel za razlikovanje med prav in narobe se

razvije med odraanjem, med lovekovim osebnostnim razvojem, pri emer pa obstaja

ve ravni take programske opreme, od zelo preproste razliice do sofisticirane.

Govorimo o kognitivnem20 (umskem) razvoju loveka.

Na temelju raziskave, ki je v asovnem obdobju 12 let (trajanje raziskave) prouevala

skupino 75 dekov, je Lawrence Kohlberg (Power, Higins & Kohlberg, 1989) razvil model

moralnega razmiljanja, ki se je izkazal za zelo koristnega pri razumevanju zaporednih

stopenj v moralnem razvoju in prouevanju moralnega miljenja. Pri tem je izhajal iz

Piagetove21 teorije kognitivnega razvoja in iz teorij socialnega miljenja. Sestavil je ve

zgodb z moralnimi dilemami, v katerih si nasprotujeta zakon oz. drubeno pravilo in

posameznikova osebna potreba. Otroke in mladostnike je spraeval, kakna razreitev

dileme je po njihovem mnenju najbolja in zakaj. Pri odgovorih sta bila pomembna nain

moralnega presojanja (miselna struktura) in utemeljevanje odgovorov, ne pa vsebina

razmiljanja ali posameznikova odloitev (npr. da ali ne). Kohlberg je prepoznal

naslednje stopnje razvoja moralnosti:

I. Predmoralni (predkonvencionalni) nivo predolski otroci

V tem obdobju otroci upotevajo socialna pravila zato, ker je to zanje koristno.

Ravnanje je dobro, pravilno, ker so, ko so pohvaljeni ali nagrajeni, deleni odobravanja

in ljubezni, ravnanje je slabo zato, ker so kaznovani.

Orientacija k uboganju in izogibanju kazni

Otrokom na tej stopnji ni mar za interese drugih ljudi in e niso sposobni dojeti, da

se ti lahko razlikujejo od njihovih. Menijo, da je pravilno tisto vedenje, ki je nagrajeno,

in napano tisto, ki jih avtoritete kaznujejo. Upotevajo predvsem posledice vedenja, ne

pa namena (intence) tistega, ki je nekaj storil.

20 kognitivni razvoj - vsebuje prepoznavanje moralnih problemov, moralne sodbe in vrednote ter razumevanje pravil (Piaget, Kohlberg)

21 http://sl.wikipedia.org/wiki/Piaget

29

Instrumentalno relativistina orientacija (naivni hedonizem)

Za to stopnjo razvoja je znailno individualistino stalie, eprav se otrok e zaveda,

da imajo tudi drugi svoje potrebe. Otroci na tej stopnji moralnega razvoja upotevajo

pravila z namenom, da bi bili nagrajeni oziroma da bi zadovoljili svoje osebne potrebe.

Menijo, da je pravilno tisto ravnanje, ki zadovoljuje njihove potrebe (koristoljubnost)

oziroma, vendar redkeje, ki zadovoljuje potrebe drugih. Za ta stadij je znailna

recipronost v smislu ti meni, jaz tebi (npr. e si ti udaril mene, bom tudi jaz tebe).

Delno so otroci e sposobni upotevati namene, prepriani so tudi o nezmotljivosti

odraslih. Ne razumejo pa univerzalnosti in vzajemnosti moralnih nael.

II. Konvencionalni (dogovorni) nivo olarji

Predpogoj za to stopnjo razvoja je otrokova sposobnost, da stvari dojema iz

perspektive drugega (Piaget), oziroma njegova zmonost prevzemati vloge. Posameznik

na tej stopnji razvoja stremi k spotovanju pravil predvsem zato, da bi bil deleen

nagrade ali priznanja pomembnih odraslih in socialne skupine (druine, vrstnikov ), ki

ji pripada.

Priden otrok" otrok do 12., 13. leta

Za to stopnjo razvoja je znailna usmerjenost k medsebojnemu ujemanju. Otrok se

zaveda, da imajo blinji in avtoritete doloena moralna priakovanja, in jim skua

ustrei. Hkrati pa priakuje recipronost - da bodo tudi drugi ustregli njegovim

moralnim priakovanjem. Otrok te starosti e upoteva namen dejanja oziroma vednja,

in tako ree npr., da ni mislil ni slabega. Njegov kriterij pa je, da je prav to, kar ugaja

pomembnim odraslim oziroma kar ti odobravajo, in slabo tisto, esar ti ne odobravajo.

Orientacija k redu, zakonom in avtoriteti adolescenti

Predpogoj za moralno razsojanje na tej stopnji je zmonost abstraktnega miljenja.

Za to stopnjo je znailno absolutno spotovanje avtoritet, drubenih pravil, norm,

zakonov. Bistveno je podrejanje zahtevam socialnega reda, o njihovem smislu pa se

posameznik e ne sprauje.

30

III. Postkonvencionalni (avtonomni) stadij nekateri odrasli

Zadnji dve razvojni stopnji doseejo po Kohlbergovih ugotovitvah le nekateri odrasli,

priblino 10 odstotkov, in sicer preteno tisti z vijo izobrazbo. Ti razvijejo lastne

avtonomne etine principe, izhajajoe iz univerzalnih etinih nael, vendar zanje velja,

da so neodvisni od avtoritet in zakonov. Posameznik na tej razvojni stopnji je sposoben

odgovornega svobodnega kritinega moralnega razsojanja, ki spotuje pravice drugega.

Socialni dogovor

Posamezniki, ki doseejo to razvojno stopnjo, se zavedajo, da lahko pravila in

zakone s socialnim dogovorom tudi spreminjamo (zavedanje fleksibilnosti pravil), pri

emer pa je potrebno demokratino dogovarjanje in upotevanje individualnih pravic. V

utemeljevanju odgovora vpraanja z moralno dilemo poudarjajo relativnost vsake

odloitve in splono drubeno koristnost.

Univerzalni etini princip

Pri utemeljitvah v tem stadiju je poudarjena odloitev po svoji vesti. V ospredju niso

niti lastne koristi niti zakoni, ampak upotevanje vijih, univerzalnih etinih principov, ki

zadevajo spotovanje pravic in individualne integritete posameznika. e pride do

nasprotja med zakonom in lastnimi naeli, upoteva posameznik svoja naela.

Medtem ko vija stopnja moralnega razvoja omogoa razumevanje nijih stopenj, pa

je za loveka na niji stopnji moralnega razvoja nerazumljiva e naslednja vija stopnja

oz. zanj sploh ne obstaja22. Intersubjektivnost na podroju morale pa se ne razlikuje od

intersubjektivnosti na drugih podrojih loveke izkunje, doloena je z enakim

zaznavnim orodjem udeleencev. Tudi na podroju etike, vsaj na najviji stopnji

moralnega razvoja, kjer je morala utemeljena z razumom, obstajajo intersubjektivne

resnice o tem, kaj ne more veljati za dobro in poteno.

Spremenjeno razumevanje znanstvene objektivnosti kot intersubjektivnosti mono

vpliva na na pravni sistem in razmiljanja o pravu. Izhodie, na podlagi katerega se

22 http://faculty.plts.edu/gpence/html/kohlberg.htm

31

pravo danes pouuje kot znanost, sodobnim spoznanjem ne ustreza ve. Pravni red

sistem, kakrnega smo prevzeli tudi v Sloveniji je nastal na zaetku 20. stoletja.

Njegov utemeljitelj, avstrijski pravnik Hans Kelsen, je pod vtisom uspeha (naravoslovnih)

znanosti in neuspeha teorije naravnega prava hotel ustvariti tak pravni sistem, ki bi

zadostil kriterijem znanstvenosti. Kelsnovo razumevanje znanosti pa je, skladno s

svetovnim nazorom tistega asa, povezano z vzronostjo in doloenostjo (Koja 1988:

41). Za Kelsna sta kavzalnost in determinizem sinonim znanstvenosti, in se jima skua

pribliati tudi v pravu. Kelsen ugotavlja, da se v naravoslovnih znanostih ukvarjamo z

(empirinimi) dejstvi, prouujemo vzrone povezave med naravnimi pojavi, pravne

norme vsebine pravnih norm pa zanj niso (empirina) dejstva; pravnih norm ni

mogoe verificirati, in zato vsebine pravnih norm za Kelsna ne omogoajo znanstvenega

pristopa ukvarjanja v smislu znanstvenega pozitivizma (Koja 1988: 41). e hoe biti

pravo znanstveno, so lahko po Kelsnu predmet prava kot znanosti zgolj njegove

formalne, logine sestavine, rezultat na teh predpostavkah temeljeih prizadevanj v

pravu pa je njegova ista teorija prava. ista teorija prava, ki jo je Kelsen sam oznail za

pravo teorijo pravnega pozitivizma23 (Kaufmann 1998: 217), se trudi dosei

objektivnost naravoslovnih znanosti (Koja 1988: 41). Najveji postulat te teorije je

metodina istost, pravno znanost pa je po tej teoriji treba osvoboditi vseh prvin, ki so

pravu tuje. Kot take navaja psihologijo, sociologijo, etiko in politino teorijo (Kaufmann

1998: 163,164).

V isti teoriji prava posamezna norma (navodilo) ni utemeljena z vrednotami ali

dejstvi, temve rpa svojo veljavnost, pozitivnost iz druge, njej hierarhino nadrejene

norme24 (M. Pavnik, citirano po Pitamic 2005: 17). Norma velja, ker tako doloa druga,

23 Pravni pozitivizem (ali pravni legalizem) predstavlja razumevanje prava, po katerem so pravo izkljuno veljavni zakoni in norme, ki predstavljajo t. i. pozitivno pravo, ki ga je mogoe empirino preveriti. Temelj pravnega pozitivizma predstavlja strogo loevanje prava od morale ali kakrnega koli vsebinskega merila pravnosti (Pavnik 2006: 461,462).

24 Stopnjevitost pravnih norm je sicer delo, zasluga Adolfa Merkla (Adolf Julius Merkl, 1890 1970). Kelsen je imel njegov prispevek stopnjevitosti pravnih norm za tako pomembnega, da je

32

vija norma. Tako pridemo do temeljne norme ustave, hierarhino najvije pravne

norme neke drave, iz katere so konno izpeljane vse druge norme.

S isto teorijo prava dobi pravo znanstvene temelje v smislu znanstvenega

pozitivizma (Koja 1988: 42). ista teorija prava je odraz in rezultat specifinega, tj.

pozitivistinega razumevanja znanosti in znanstvene metode. Na zaetku 20. stoletja

dejansko ni obstajala nobena razumna alternativa pozitivistinemu razumevanju

znanosti in znanstvenega spoznanja. Omejenost in zgreenost znanstvenega

pozitivizma je s sredstvi, ki jih znanstveni pozitivizem priznava, pokazal ele nastop

kvantne mehanike v fiziki, ta pa je odprl monosti za drugano razumevanje znanosti in

znanstvenega spoznanja, v katerem kavzalnost in determinizem ne pomenita ve

sinonima znanstvenosti.

Kelsnova ista teorija prava hoe biti sklenjen, hierarhien sistem veljavnih norm.

Kelsen se zaveda, da lahko v postopku nastajanja prava prihaja do napak, vendar v isti

teoriji prava, ki hoe biti sklenjen sistem izkljuno veljavnih pravnih norm, pomanjkljiv

(sploni) pravni akt ne sme obstajati, zato mu on odreka pravno veljavnost. Norma,

pravni akt, ki ni sprejet v skladu z vijo normo, ki ureja nastajanje predmetnega

pravnega akta, norma, ki ni sprejeta v skladu s pozitivnimi predpisi, za Kelsna ne more

biti veljavno pravo, tak pravni akt je nien (Koja 1988: 50). Kelsen tu potrebuje

instanco, ki bi ugotavljala in odpravljala pomanjkljive, zmotne pravne akte, in to nalogo

poveri posebnemu sodiu ustavnemu sodiu, ki je edino pristojno prepoznavati in

razveljavljati pomanjkljive pravne akte (Koja 1988: 131). Kelsen je videl nalogo

ustavnega sodia v tem, da bi e pred zaetkom veljavnosti zakona odloilo o njegovi

skladnosti oz. neskladnosti z ustavo, tako da bi bili sprejeti zakoni brezpogojno in

nepreklicno veljavni (Louis Favoreu, Constitutional Review in Europe: v Henkin,

Rosenthal, Constitutionalism and Rights: 40).

Kelsna oznail za soustanovitelja iste teorije prava (Koja 1988: 51).

33

Kelsen, ki si prizadeva za ideal znanstvenosti (Kelsen 1931: 56), kot ga razume

znanstveni pozitivizem, izloi kot neznanstvene vse probleme, ki ne omogoajo

znanstvenega pristopa s stalia znanstvenega pozitivizma. Ker nihe (noben

posameznik) ne (z)more objektivno odkriti pravega, venega pomena vrednot, kot so

pravinost, enakost in svoboda, te ne morejo biti predmet pravne znanosti in tudi ne

ustavnega sodstva. Pri tem predstavlja znanost, pozitivistino znanstveno spoznanje,

miselni kalup, v katerega je pravo stlaeno pravo je prilagojeno kriterijem znanosti,

spoznanj, kot jih postavlja znanstveni pozitivizem.

Kelsen se zaveda, da pomeni uporabljanje prava postopek konkretizacije prava

interpretacije abstraktnega besedila zakona in da gre v primerih, ko iz besedila ni

mogoe enopomensko spoznati norme, za postopek sodnikega ustvarjanja prava.

Zaveda se tudi, da zgolj z jezikovno, logino in sistematino razlago ni mogoe

opredeliti edino monega (pravilnega) pomena zakonskega besedila (norme), tako kot je

to trdila ola pojmovne jurisprudence (Kelsen 1931: 21). A problem izbire monih

pomenov po njegovem mnenju ne sodi v pravno znanost, saj gre v tem primeru za

sodnikovo ustvarjanje norm, to pa presega znanost, zmonosti objektivnega

znanstvenega spoznanja (Koja 1988: 5457).

S isto teorijo prava je Kelsen utemeljil pravo kot samostojno znanost z lastnim

predmetom prouevanja, vendar je njegova pravna znanost dogmatina znanost25, ki

nima nobene povezave s stvarnostjo, z reevanjem dejanskih problemov skupnega

ivljenja ljudi v drubi. e njegov uenec, Leonid Pitamic, je vsebinsko izvotljeno

Kelsnovo isto teorijo prava kritiziral. Menil je, da pravo ne more biti zgolj socialna

tehnika, temve da mora biti predvsem socialno, e hoe biti pravo (Pavnik 2005: 28;

izvirno Leonid Pitamic, ista pravna teorija: 188).

25 Gre za protislovje, saj predstavlja dogma nasprotje znanosti.

34

Pravo se danes pouuje kot znanost preprianje o pravu kot znanosti je razirjeno

med (kontinentalnimi) pravniki. Pod vplivom pravnega legalizma26 se ti pri zagovarjanju

pravnih odloitev, ki z vidika ivljenja sicer niso smiselne, radi samozavestno sklicujejo

na znanstvenost prava in strokovnost pravnih odloitev. Zdi se, da je nerazumevanje

(nesmiselnih) pravnih odloitev laikov in njihovo nasprotovanje pravnim odloitvam pa

posledica njihovega nepoznavanja znanosti prava oz. posledica znanstvenosti prava.

Pravo je prekrito s plaem avtoritete znanosti, ki e vedno predstavlja nekakno

arobno palico, s pomojo katere se lahko odarajo skrivnosti narave in se tudi vlada,

naravi in ljudem. Zdi se, da e vedno vlada scientistio, avtoritarno - dogmatino

pojmovanje znanosti, ki verjame, da znanost odkriva objektivne, dokonne resnice, in

znanost posledino razume kot oblast, ki se ji je treba podrejati. Danes je takno

razumevanje znanosti zastarelo, je relikt prejnjega stoletja, in ne ustreza novim

znanstvenim spoznanjem in napredku sodobnih znanosti. Pomanjkljivosti iste teorije

prava je najoitneje pokazala zgodovinska izkunja nacizma (empirini preizkus), ko je

pravo zapovedovalo in prikrivalo grozote in zloine. Po drugi svetovni vojni so tevilne

drave zato uvedle ustavna sodia, pristojna tudi za vsebinsko presojo ustavnosti,

ista teorija prava pa se je obdrala v veljavi, in tako v kontinentalnem pravu e danes

prevladuje formalizem, medtem ko so pravne vsebine - vrednotne, moralne razsenosti

prava izgnane na obrobje pravne prakse, in sicer na ustavno sodie. Pri izobraevanju

pravnikov tako e danes prevladuje preprianje, da pravnik - sodnik ne potrebuje

nobenih vdenj in spoznanj s podroja etike in da je vseeno, kakno raven moralnega

razvoja je dosegel, da lahko smiselno uporablja pravna besedila.

Dananji pravni sistem je teoretino protisloven, saj imamo na eni strani pravno

znanost, kot jo je utemeljil Kelsen - pravni pozitivizem, na drugi strani pa imamo

26 Luc J. Wintgens: "Legalisem indeed makes us hold the position that law consists of legal rules considered from an internal point of view that can not be questioned any more" (To follow a rule as a legislation some observations from a legisprudential perspective, Rechtstheorie, 1999, t. 1, str. 17).

35

ustavno sodie, katerega naloga je prav izloanje vsebinsko zgreenih zakonov in

pravnih odloitev, ki v tej znanosti (pravnem pozitivizmu) sploh ne morejo obstajati.

Pravne vsebine - odloanje ustavnega sodia o pravnih vsebinah - predstavljajo v

znanosti prava protislovje, ki ga s preivelim pozitivistinim razumevanjem znanosti,

znanstvenega spoznanja in objektivnosti ni mogoe odpraviti.

V pravni znanosti danes ne more ve biti dvoma o tem, da obstajajo zgreene pravne

vsebine, ki ne morejo veljati za pravo, kljub temu pa k njihovemu odkrivanju in

odpravljanju ne pristopamo sistematino, kot da si neprava ne bi eleli odpraviti.

Ob sodobnem razumevanju znanstvene objektivnosti kot intersubjektivnosti pravne

vsebine ne predstavljajo problema. O pravnih vsebinah, o etiki je mono razumno,

argumentirano razpravljati in priti do intersubjektivnih spoznanj, zato ni nobene

potrebe po njihovi izloitvi. Razpravo omejuje le dejstvo, da je zanjo potrebna visoka

raven moralnega razvoja, a saj ni v drugih znanostih ni drugae tako se npr. z

zapletenimi matematinimi in fizikalnimi problemi tudi ni sposoben ukvarjati vsakdo,

temve zahteva to nadpovprene intelektualne sposobnosti.

Kriterij veljavnosti prava ni zgolj formalen oblika, ki jo ob predznanju branja

prepoznamo z omi , temve tudi vsebinski. Prepoznavanje vsebinskih problemov pa je

odvisno od stopnje moralnega razvoja. Vija raven moralnega razvoja, tj. bolja

programska oprema, omogoa, da iz istega besedila in istega dejanskega stanja

pridobimo informacije, ki so opazovalcu na niji stopnji skrite, nevidne in posledino o

njih ne more razumno razpravljati. In prav to se dogaja tudi pri branju veine zakonskih

besedil.

Zakoni so napisani abstraktno, da lahko zajemajo im ve ivljenjskih primerov.

Preden lahko pravniki zakon sploh uporabimo, ga moramo razumeti. Postopek

razumevanja zahteva, da si ustvarimo podobo, sliko o tem, katerim ciljem zakon sledi,

kaj hoe dosei in kaj prepreiti, torej kaken je namen oz. smisel zakona. Razumevanje

namena in smisla zakona pa je odvisno od razumevanja smisla in namena ustave, saj

36

postavlja ustava vsebinske kriterije, ki jim mora zakon zadostiti. Povezava med

abstraktno zapisanimi normami in stvarnostjo nastane tako, da si na podlagi

(izmiljenih) posaminih primerov ustvarimo konkretno predstavo o tem, kaj je namen

zakona. ele ko si ustvarimo predstavo o stvarnosti, predvsem o posledicah, ki jih

doloeno razumevanje zakonskega besedila povzroa v ivljenju ljudi, imamo vtis, da

zakonsko besedilo razumemo in da lahko na podlagi zakona sprejmemo smiselno

odloitev. eprav je zakon ustvaril zakonodajalec in zakonsko besedilo vpliva na poskus

razumevanja, je predstava o tem, kaj hoe zakon dosei, naa, je uporabnikov proizvod,

stvaritev njegovih moganov. Uporabnik zakona je tisti, ki bere zakonsko besedilo,

ustavo (in pri tem morebiti spregleda bistvene odseke), prav tako je uporabnik zakona

tisti, ki (morebiti) bere komentarje zakona in ustave in na zakon navezujoe se sodbe, in

tako obdela tudi razmiljanja drugih o zakonu. Tako si ustvarimo lastno predstavo o

pomenu in namenu zakona, tako reko sami ustvarjamo voljo zakonodajalca (von

Mettenheim 1984: 10). Dejansko torej naa predznanja o vsebini ustave, opredeljena z

znanjem in stopnjo doseenega moralnega razvoja, odloajo o tem, kako razumemo

pravna besedila. To, kako razumemo v ustavi vsebovane pojme, kot so svoboda,

dostojanstvo, potenost, pa odloilno vpliva na interpretacijo pravnih besedil27 in na

prepoznavanje etinih problemov.

Na spoznanje smiselnih pravnih vsebin lahko danes gledamo kot na (asovno

odvisen) proces, v katerem ima odloilno vlogo falzifikacija. Tega, kar je prav, ne

27 Cilj prava je, da dovoljuje, zapoveduje in prepoveduje tisto, kar je v skladu z vrednotami in dobrinami, in te s tem pravno zavaruje. Na ravni razumevanja (razlage) normativnih pravnih aktov (npr. zakonov) ima pomembno vlogo teleoloka (namenska) razlaga, ki ima vseskozi vrednostni naboj. Vrednotenju se ni mogoe izogniti tudi tedaj, ko gre za uporabljanje zakonov ali drugih normativnih pravnih aktov v konkretnih primerih. Vpraanja, katera dejstva so pravno relevantna, kaj zakon pomeni in kako naj pravno relevantna dejstva poveemo z enim ali ve pravnimi pravili, so vselej vrednotne narave. V teh postopkih imajo pomembno vlogo tudi pravna naela kot raztegljiva vrednotna merila (npr. naelo pravne drave ali vestnosti in potenja v civilnem pravu) o tem, kako njim podrejena pravila oblikujemo in (ali) jih razumemo (Pavnik, Cerar, Novak, 2006: 33).

37

spoznamo vsega naenkrat in za vekomaj28, temve postopoma, tako da nam izkunje

povedo, kaj ni prav.

Pozitivna utemeljitev, verifikacija v smislu, da je neka izjava dokonno in neovrgljivo

dokazana, po kritinem racionalizmu ni mona. Tudi naravni zakoni, ki jih formulira

naravoslovje, niso sposobni verifikacije, ker lahko za preverjanje izvedemo le konno

tevilo opazovanj (celo e milijonkrat opazimo samo rne krokarje, se ne da izkljuiti, da

ne obstajajo tudi beli). Nasprotno pa je v irokem obsegu vedno mono dokazati

napanost izjav in spodbijati teorije, s tem da jih pustimo propasti ob dejstvih. Kadar pa

dolgorono ne moremo dokazati napanosti neke izjave, hipoteze, teorije, upravieno

predpostavljamo, da je resnina (Kaufmann 1998: 186). Dokazovanje napanosti je tako

gonilo napredka in je nepogreljivo orodje znanosti, e posebej v pravu v etiki. V pravu

ne moremo vnaprej rei, kaj je nasploh pravilno pravo, kakno ravnanje je etino,

temve samo, kaj ne more biti pravo in katero dejanje je neetino (Kaufmann 1998:

186).

Okoliina, da razlino razumemo etine probleme, zahteva prav svobodno

konfrontacijo mnenj, pogledov in argumentov, torej racionalen diskurz in izloevanje

zgreenih razumevanj, ne pa prepreitve teh diskurzov. Diskurz pa lahko poteka, tako

kot v naravoslovnih znanostih, samo v obliki dejansko obstojeih argumentacijskih

skupnosti, pri katerih se izmenjujejo resnina izkustva in preprianja o stvareh.

Empirini temelj tega diskurza je loveka izkunja. Kaufmann pie: Tudi filozofija in

teorija prava sta navezani na izkustvo in eksperiment, e noeta ostati v pekulativnem.

Eksperiment filozofije je njen nastop v zgodovini in ta eksperiment ima veliko prednost,

da ni samo umiljen. Naelo pravinosti suum cuique, zapoved strpnosti itd. so

28 Oeser pie: Thus the above-law legal-ethical principles are no more considered to be eternal and unalterable truths but rather dynamic principles revealing their real value in the process of argumentation of each particular case (E. Oeser, Evolution and Constitution, Kluwer Academic Publishers, 2003, str. VII)

38

dejansko prazni obrazci (nimajo pomena ne moremo jih razumeti), e o njih

razmiljamo onkraj vsakega zgodovinskega izkustva (Kaufmann 1998: 250).

Za razliko od naravoslovnih znanosti, ki se ukvarjajo z dejstvi, se v pravu ukvarjamo

s smislom norm in vrednot, ki se odraajo skozi empirina dejstva. Merilo resninosti,

objektivnosti pa je enako kot v naravoslovnih znanostih, namre intersubjektivni

konsenz (vzajemno strinjanje), pridobljen v racionalnem diskurzu o konkretni zadevi,

konkretnem ivljenjskem dogodku. Iz naela uma (da se mora um v vseh svojih dejanjih

podvrei kritiki) izhajajo trije nosilni stebri racionalnega diskurza: naelo argumentacije,

naelo konsenza in konvergence ter naelo zmotljivosti. Po naelu argumentacije

sestavlja racionalni diskurz svobodna argumentacijska skupnost, v kateri so dopueni

vsi argumenti. Cilj je izdelava intersubjektivnosti prek konsenza. Naelo argumentacije

dopolnjuje naelo konsenza in konvergence, ki pravi, da ni merilo resninosti,

pravilnosti neke izjave zgolj (goli) konsenz, temve okoliina, da pride ve medsebojno

neodvisnih subjektov glede istega predmeta do stvarno konvergirajoih, neprotislovnih

spoznanj. Naelo zmotljivosti pa pravi, da noben konsenz ni dokonen, nasprotno, da je

vsaka izjava, vsak sklep, vsak argument naeloma zmotljiv, torej naelno popravljiv, z

eno izjemo: samo naelo zmotljivosti konsenza, naelo, da noben konsenz ni dokonen,

ni zmotljivo (Kaufmann 1998: 185).

Pravnih vsebin ne moremo spoznati vnaprej, lahko pa, ko pride do sodnega spora, o

njihovi smiselnosti sodimo na podlagi izkunje29. V pravu lahko ustvarimo razmere, ki

oteujejo dokazovanje napanosti in onemogoajo identifikacijo neprava in neetinih

ravnanj, tako da onemogoimo racionalni diskurz o pravnih vsebinah, o etiki in

ideologiji, o smislu pravnega urejanja, za kar zadostuje neizpolnitev samo enega izmed

nael racionalnega diskurza, npr. prepreitev nastanka svobodne argumentacijske

skupnosti ali omejevanje dovoljenih argumentov.

29 Zato je pogoj za izvolitev sodnika tudi starost, s katero se povezujejo zadostne ivljenjske izkunje. V Sloveniji je spodnja starostna meja za sodnike 30 let (8. len Zakona o sodniki slubi/ZSS).

39

Na sodobni pravni sistem pristopa k pravnim vsebinam izrazito neznanstveno in

dogmatino, saj monopol ustavnega sodia nad pravnimi vsebinami kri temeljna

naela racionalnega diskurza. Pravne vsebine in pravna naela so izloeni iz pravnega

diskurza, s tem pa so izloeni tudi kriteriji, na podlagi katerih se odloamo o smiselnosti

pravnih odloitev.

Za pridobitev novih spoznanj, za uenje, potrebujemo soljudi, ki nam s svojimi

razmiljanji in videnji pomagajo odkrivati nae napake in pomanjkljivosti. To spoznanje

odraa tudi slovenski pregovor ve glav ve ve, zato so zaelene im ire

argumentacijske skupnosti in im ve razlinih, konkurirajoih si argumentov.

Kontinentalna pravna znanost je, kar zadeva pravne vsebine, v oitnem nasprotju s

sodobnimi stvarnimi znanostmi, ki so usmerjene v pridobivanje novih spoznanj in

sistematino razlaganje. Kritinemu razmiljanju so v njej postavljene meje, tako da

lahko govorimo o pravu kot dogmatini znanosti, ki je primerljiva s katoliko teologijo.

In dejansko obstajajo med pravom in teologijo tesne povezave in strukturne

podobnosti. Temeljna skupna znailnost teolokega in pozitivistinega dogmatinega

pravnega naina razmiljanja je model spoznanja, ki temelji na razodetju, v katerem je

mono razbrati resnico iz razglasitev avtoritarnih instanc, o katerih nezmotljivosti ni

dvoma. Posledino se pojavljata samo problem identifikacije razglasitev, pri emer gre

za izbor veljavnih virov, in problem interpretacije, pri emer pa gre za njihovo pravilno

tolmaenje. Tako v pravu kot v religiji se zahteva brezpogojno priznanje, izvrevanje

zapovedi, zahtev neke merodajne instance. V upravienost instance za postavljanje

zahtev pa se lahko le veruje, zato gre v obeh primerih za versko poslunost (H. Albert,

1978: 66).

Ustavno sodia lahko na podlagi vsebinskih meril pravnosti etike, iz katere izhaja

in na kateri temelji ustava razveljavlja zakone in tako posega v zakonodajno vejo

oblasti, v demokratino izraeno voljo ljudstva. Govorimo o sodni presoji ustavnosti, pri

emer sodie presoja, ali zakon oz. sodna odloitev posega v pravice in svoboine,

40

zapisane v ustavi. Sodna presoja ustavnosti posega v globoko zakoreninjeno dogmo o

delitvi oblasti na zakonodajno (parlament), izvrilno (vlada) in sodno (sodia) in je

neposredno povezana z razumevanjem demokracije in drave.

41

O avtoritarnem razumevanju drave

Demokracija je obiajno razumljena kot oblika vladavine, v kateri je nosilec oblasti

ljudstvo. Tako tretji len Ustave Republike Slovenije doloa: V Sloveniji ima oblast

ljudstvo. Dravljanke in dravljani jo izvrujejo neposredno in z volitvami, po naelu

delitve oblasti na zakonodajno, izvrilno in sodno.

Politina oblast oblast ljudi nad ljudmi ni predpostavljena, ampak potrebuje za

svoj obstoj in delovanje pravno legitimacijo, te pa ne more utemeljiti nobena druga

instanca (ne bog in nobena ideologija) razen ljudstva samega (turm 2002: 46). Ljudje

sami sebi vladajo, in sicer neposredno z referendumi in posredno z volitvami, v obeh

primerih se izraa veinska volja. Demokracija pomeni tako vladavino veine (nad

manjino) in veinska volja svobodnih ljudi legitimira oblast. Ustavno sodie je v

odlobi Up-301/96 (odloba z dne 15. 1. 1998, Ur. l. RS, t. 13/98) v tokah 12 in 13

opredelilo pojem svobodne demokratine drube: Svobodna demokratina druba je

ustavna ureditev, ki ob izkljuitvi vsakrnega nasilja in samovolje predstavlja drubeni

red pravne drave na podlagi samoodlobe ljudstva glede na voljo veine ter svobodo in

enakost. K temeljnim naelom takega reda je treba teti vsaj e naslednje kljune

predpostavke: spotovanje lovekovih pravic, doloenih v Ustavi, pravico posameznika

do ivljenja, nedotakljivost osebnostnih pravic, suverenost ljudstva, delitev oblasti,

odgovornost vlade in zakonitost delovanja izvrilne oblasti, neodvisnost sodi,

vestrankarski politini sistem in enake monosti za vse politine stranke, s pravico do

oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z Ustavo. Da svobodna demokratina

ureditev lahko deluje, je zagotovljeno s sistemom pravno doloenih pravil ravnanja, ki

so nastala na podlagi prikazanih nael v dolgem zgodovinskem razvoju v skladu z

demokratinim izroilom evropske pravne civilizacije. Na razline naine zagotovljena

politina svoboda mnenja, izraanja in oblikovanja politine volje in zdruevanja vodi k

vestrankarskemu sistemu in k organizirani politini opoziciji. Svobodne volitve, ki si

42

sledijo v relativno kratkih presledkih, zagotavljajo ljudstvu nadzor nad uporabo oblasti

politine veine. Vlada je odgovorna parlamentu. Uresnievanje naela delitve oblasti na

razline, med seboj nadzirajoe in omejujoe se nosilce, prepreuje preveliko

koncentracijo oblasti na enem mestu v dravi. Dravljanu je zagotovljena sfera

svobodnega ravnanja s priznanjem temeljnih lovekovih pravic in z zelo obseno

zaito, ki jo zagotavljajo neodvisna sodia.

Razumevanje demokracije kot oblasti ljudstva, kot vladavine veine, ustreza v teoriji

drave tradicionalnemu vpraanju o izvoru oblasti. Ie se odgovor na vpraanje, kdo

naj vlada, kdo naj ima politino oblast, izvor politine oblasti pa slui tudi za njeno

legitimacijo. Po Popperjevem mnenju ustreza vpraanje, kdo naj vlada, kdo naj ima

politino oblast, vpraanju, kaj je zadnji izvor naega spoznanja. Vpraanje izvora

spoznanja, vpraanje o izvoru nasploh, pa je avtoritarno vpraanje, saj predpostavlja, da

se spoznanje lahko legitimira na podlagi nekega rodovnika avtoritet. Razumevanje

demokracije kot vladavine ljudstva temelji na preprianju, da je ravnanje razumno,

pravilno, dobro, predvsem pa upravieno, torej legitimno, e se z njim strinja veina. To

je tudi temelj participatornih, udelebenih teorij demokracije, v katerih predstavlja

udeleba samostojno normativno vrednoto (Brunnhuber 1999: 377). Demokracija kot

vladavina veine pomeni pravzaprav tiranijo veine, v kateri slui volja veine za

legitimacijo oblasti. H. Albert pie o demokratini ideologiji, v kateri se drubena

ureditev in politini ukrepi legitimirajo na podlagi avtoritarne instance, ki ne dopua

dvoma o njihovi upravienosti (Albert 1991: 164).

Popper ugotavlja, da je tko razumevanje demokracije, ki vidi v politini udelebi

konstitutiven in odloilen element demokracije, protislovno. Obstaja namre monost,

da se lani drube odloijo za tiranijo. To lahko pomeni konec razpravno-

argumentativnih oblik interakcije in samoukinitev udelebe. Sporazumu o udelebi

namre manjka cilj, ki naj se mu sledi (Popper OG I: 173).

43

M. Ostrogorski je dokazal, da lahko volilni sistem bistveno vpliva na izid volitev

(Brunnhuber 1991: 381). To pomeni, da lahko sam postopek ali gre za veinski ali

proporcionalni volilni sistem odloa o izidu politinega procesa. S to ugotovitvijo

veina izgubi znaaj absolutnega in se izkae za relativno kategorijo. Pravilo veine

predstavlja sicer racionalno in poteno metodo, a lahko privede do razlinih rezultatov,

ki nikakor niso identini z veinsko voljo ljudstva, z voljo veine.

F. W. Scharpf ugotavlja, da obstajata dve razlini razumevanji demokracije, ki ju lahko

imenujemo input in output demokracija (Brunnhuber 1991: 377, izvirno F. W. Scharpf,

Demokratisierung zwischen Utopie und Anpassung, Konstanz 1970).

V input demokracijah je temeljno vpraanje, kako se lahko posamezni interesi,

politine preference, upodobijo v svoji raznolikosti, po monosti nepopaeni. Po

taknem razumevanju je politino ukrepanje razumno, e se v demokratinem postopku

kar se da nepopaeno povzamejo interesi posameznih skupin. V input demokraciji se

torej vpraujemo, kako se lahko volja volivcev politino uprizori. Input demokracija je

tako sama sebi namen in ne odgovarja na vpraanje, koliko politina udeleba,

upodobitev posameznih interesov posameznih skupin, prispeva k razumnemu in

uinkovitemu reevanju (skupnih) problemov.

V output demokracijah se vpraujemo, kako organizirati politine institucije, da se na

podlagi konkurence, kritine izmenjave mnenj oz. kritine javnosti dosee vrhunec

strokovnega razumevanja in znanja, da se problem razhajanja interesov posameznih

skupin najbolje rei; osredotoi se na politine rezultate in ne na stopnjo sodelovanja.

Zmogljivost, uinkovitost se presoja po tem, v kaknem obsegu so na razpolago

socialne pravice, pravna varnost oz. do katere stopnje je zagotovljena monost

svobodnega ivljenja posameznika. Stopnja demokracije se presoja po rezultatih, ki jih

ustvari politini sistem (Brunnhuber 1999: 377). V konstitucionalni, demokratini dravi

je merilo demokratinosti, kako uspeno ali neuspeno se uresniujejo v ustavi

deklarirani politini cilji. Temeljna naloga politike v konstitucionalni dravi je

44

zasledovanje in uresnievanje v ustavi deklariranih politinih ciljev. Izpolnjevanje ustave

pomeni ustvarjanje in zagotavljanje monosti svobodnega ivljenja slehernega

posameznika30.

Po Popperju zato prvenstvena naloga politike