1

Mednarodno pravo Izbor konvencij

2013 - 2014

Gradivo za uporabo na izpitu

Prof. dr. Matja! Tratnik (ur.)

2

3

VSEBINA

1. Ustanovna listina OZN (1945) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 2. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 3. Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (1961) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 4. Responsibility of States for Internationally

Wrongful Acts (ILC 2001) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58

4

5

1. USTANOVNA LISTINA ZDRU"ENIH NARODOV

I. POGLAVJE

CILJI IN NAČELA

1. člen

Cilji Združenih narodov so: 1. varovati mednarodni mir in varnost ter v ta namen: izvajati učinkovite kolektivne ukrepe, da se

preprečijo in odvrnejo grožnje miru in da se zatrejo agresivna dejanja ali druge kršitve miru, in si prizadevati, da se mednarodni spori ali pa situacije, ki bi utegnile privesti do kršitve miru, zgladijo ali uredijo z mirnimi sredstvi in v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava,

2. razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, ter izvajati tudi ukrepe za utrditev svetovnega miru,

3. uresničevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero, in

4. biti središče, kjer naj se usklaja dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev.

2. člen Organizacija in njeni člani morajo zato, da se dosežejo cilji, navedeni v 1. členu, delati v skladu s temile

načeli: 1. Organizacija temelji na načelu suverene enakosti vseh svojih članov. 2. Vsi člani naj vestno in pošteno spolnjujejo obveznosti, ki so jih prevzeli v skladu s to Ustanovno listino,

da s tem zagotovijo vsakemu izmed njih pravice in koristi, ki izvirajo iz članstva. 3. Vsi člani naj rešujejo svoje mednarodne spore z mirnimi sredstvi na tak način, da se mednarodni mir in

varnost in pa pravičnost ne spravijo v nevarnost. 4. Vsi člani naj se v svojih mednarodnih odnosih vzdržujejo grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila

naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali pa ki bi bila kako drugače nezdružljiva s cilji Združenih narodov.

5. Vsi člani naj v polni meri pomagajo Združenim narodom v sleherni akciji, ki bi jo ti izvajali v skladu s to Ustanovno listino, in naj se vzdržujejo dajanja pomoči katerikoli državi, proti kateri bi Združeni narodi izvajali preventivno ali prisilno akcijo.

6. Organizacija naj zagotovi, da bodo države, ki niso članice Združenih narodov, delale v skladu s temi načeli, kolikor bi to bilo potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

7. Nobena določba te Ustanovne listine ne daje pravice Združenim narodom, da bi se vmešavali v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost države, in tudi ne nalaga članom dolžnosti, da bi take zadeve izročali v reševanje po tej Ustanovni listini, vendar to načelo nikakor ne izključuje uporabe prisilnih ukrepov po VII. poglavju.

II. POGLAVJE

ČLANSTVO

3. člen

Prvotne članice Združenih narodov so države, ki so se udeležile konference Združenih narodov za

meddržavno organizacijo v San Franciscu ali pa so že poprej podpisale Deklaracijo Združenih narodov z dne 1. januarja 1942 in ki podpišejo to Ustanovno listino in jo ratificirajo v skladu s 110. členom.

4. člen

1. Lahko postanejo članice Združenih narodov vse druge miroljubne države, ki prevzamejo obveznosti,

vsebovane v tej Ustanovni listini, in ki so po presoji Organizacije sposobne in voljne spolnjevati te obveznosti.

6

2. Vsaka takšna država se sprejme za članico Združenih narodov z odločbo Generalne skupščine na priporočilo Varnostnega sveta.

5. člen

Članu Združenih narodov, zoper katerega je Varnostni svet ukrenil preventivno ali prisilno akcijo, sme

Generalna skupščina na priporočilo Varnostnega sveta ustaviti uživanje članskih pravic in privilegijev. Uživanje teh pravic in privilegijev sme vzpostaviti Varnostni svet.

6. člen

Člana Združenih narodov, ki trdovratno krši načela, vsebovana v tej Ustanovni listini, sme Generalna

skupščina na priporočilo Varnostnega sveta izključiti iz Organizacije.

III. POGLAVJE

ORGANI

7. člen 1. Kot poglavitni organi Združenih narodov se ustanavljajo: Generalna skupščina, Varnostni svet,

Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat. 2. V skladu s to Ustanovno listino se lahko ustanovijo taki pomožni organi, za katere bi se izkazalo, da so

potrebni.

8. člen Združeni narodi ne bodo v ničemer omejevali dostopa moških in žensk ob enakih pogojih na vse položaje v

svojih poglavitnih in pomožnih organih.

IV. POGLAVJE

GENERALNA SKUP#ČINA

Sestava

9. člen 1. Generalna skupščina je sestavljena iz vseh članov Združenih narodov. 2. Vsak član ima v Generalni skupščini največ pet predstavnikov.

Naloge in pravice

10. člen Generalna skupščina sme razpravljati o vseh vprašanjih ali vseh zadevah, ki sodijo v okvir te Ustanovne

listine ali ki se nanašajo na pravice in naloge kateregakoli izmed organov, določenih v tej Ustanovni listini, in sme z izjemo, ki je predpisana v 12. členu, glede vseh takih vprašanj ali zadev dajati priporočila članom Združenih narodov ali Varnostnemu svetu ali pa obojim.

11. člen

1. Generalna skupščina sme preučevati splošna načela sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in

varnosti, med drugim tudi načela, ki se nanašajo na razorožitev in na reguliranje oboroževanja, in sme glede takih načel dajati priporočila članom Združenih narodov ali Varnostnemu svetu ali pa obojim.

2. Generalna skupščina sme razpravljati o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti in ki jih postavi pred njo katerakoli članica Združenih narodov ali Varnostni svet ali pa v

7

skladu z 2. odstavkom 35. člena država, ki ni članica Združenih narodov, in sme z izjemo, ki je predpisana v 12. členu, glede vseh takih vprašanj dajati priporočila prizadeti državi ali prizadetim državam ali Varnostnemu svetu ali pa državam in Varnostnemu svetu. Vsako tako vprašanje, glede katerega je potrebna akcija, naj Generalna skupščina napoti na Varnostni svet ali pred razpravljanjem ali po njem.

3. Generalna skupščina sme opozoriti Varnostni svet na situacije, ki bi utegnile ogrožati mednarodni mir in varnost.

4. Pravice Generalne skupščine, navedene v tem členu, ne omejujejo splošnega smisla 10. člena.

12. člen 1. Dokler Varnostni svet glede kateregakoli spora ali katerekoli situacije opravlja naloge, ki mu jih daje ta

Ustanovna listina, mu Generalna skupščina ne sme dajati nobenega priporočila glede tega spora ali te situacije, razen če Varnostni svet to zahteva.

2. Generalni sekretar s privoljenjem Varnostnega sveta obvesti Generalno skupščino ob vsakem njenem zasedanju o vseh zadevah, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti in s katerimi se ukvarja Varnostni svet, in prav tako obvesti Generalno skupščino ali, če Generalna skupščina ne zaseda, člane Združenih narodov, brž ko se varnostni svet neha ukvarjati s takimi zadevami.

13. člen

1. Generalna skupščina pripravlja preučevanja in daje priporočila z namenom: a) da se razvija mednarodno sodelovanje na političnem področju in da se spodbujata progresivni razvoj

mednarodnega prava in kodifikacija tega prava, b) da se razvija mednarodno sodelovanje na ekonomskem, socialnem, kulturnem, prosvetnem in zdravstvenem

področju ter da se pomagajo uveljavljati človekove pravice in temeljne svobo!čine za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.

2. Druge dolžnosti, naloge in pravice Generalne skupščine glede zadev, omenjenih v prejšnjem odstavku 1b), so navede v IX. In X. poglavju.

14. člen

S pridržkom določb 12. člena sme Generalna skupščina priporočiti ukrepe za miroljubno zgladitev

katerekoli situacije, ne glede na izvor, ki bi po njenem mnenju lahko škodovala blaginji ali prijateljskim odnosom med narodi; to velja tudi glede situacij, ki bi nastale zaradi kršitve določb te Ustanovne listine, v katerih se navajajo cilji in načela Združenih narodov.

15. člen

1. Generalna skupščina sprejema in pretresa letna in posebna poročila Varnostnega sveta; v ta poročila

naj se vključijo podatki o ukrepih, ki jih je Varnostni svet sklenil izvajati ali izvajal, da bi ohranil mednarodni mir in varnost.

2. Generalna skupščina sprejema in pretresa poročila drugih organov Združenih narodov.

16. člen Generalna skupščina opravlja glede mednarodnega sistema skrbništva tiste naloge, ki so ji dodeljene v XII.

In XIII. poglavju; med drugim tudi odobrava skrbniške dogovore glede območij, ki niso označena za strateška.

17. člen 1. Generalna skupščina pretresa in odobrava proračun Organizacije. 2. Stroške Organizacije nosijo člani tako, kakor jih porazdeli Generalna skupščina. 3. Generalna skupščina pretresa in odobrava vse finančne in proračunske dogovore s specializiranimi

ustanovami, omenjenimi v 57. členu, in pregleduje upravne proračune takih specializiranih ustanov z namenom, da daje priporočila ustreznim ustanovam.

8

Glasovanje

18. člen 1. Vsak član Generalne skupščine ima po en glas. 2. Sklepi Generalne skupščine o pomembnih vprašanjih se sprejemajo z dvetretjinsko večino članov, ki so

navzoči in ki glasujejo. Med pomembna vprašanja sodijo: priporočila glede ohranitve mednarodnega miru in varnosti, volitev nestalnih članov Varnostnega sveta, volitev članov Ekonomskega in socialnega sveta, volitev članov Skrbniškega sveta v skladu z odstavkom 1c) 86. člena, sprejemanje novih članov v Združene narode, ustavitev uživanja članskih pravic in privilegijev, izključitev članov, vprašanja, ki se nanašajo na delovanje skrbniškega sistema, in proračunska vprašanja.

3. Sklepi o drugih vprašanjih, vključno o določitvi dodatnih vrst vprašanj, o katerih je treba odločati z dvetretjinsko večino, se sprejemajo z večino članov, ki so navzoči in ki glasujejo.

19. člen

Član Združenih narodov, ki je v zaostanku s plačevanjem svojih finančnih prispevkov Organizaciji, nima

pravice glasovanja v Generalni skupščini, če je znesek njegovih zaostankov enak znesku prispevkov, ki bi jih moral plačati za pretekli polni dve leti, ali večji od njega. Generalna skupščina pa sme kljub temu dovoliti takemu članu, da glasuje, če se prepriča, da je ostal dolžan zaradi okoliščin, ki so nastale neodvisno od njegove volje.

Postopek

20. člen

Generalna skupščina se sestaja na redna letna zasedanja in na taka posebna zasedanja, ki bi jih zahtevale

okoliščine. Posebna zasedanja sklicuje generalni sekretar na zahtevo Varnostnega sveta ali večine članov Združenih narodov.

21. člen

Generalna skupščina si določa lastni poslovnik. Voli si predsednika za vsako zasedanje.

22. člen Generalna skupščina sme ustanoviti pomožne organe, ki se ji zdijo potrebni za opravljanje njenih funkcij.

V. POGLAVJE

VARNOSTNI SVET

Sestava

23. člen 1. Varnostni svet je sestavljen iz petnajstih članov zdru"enih narodov.1 Republika Kitajska, Francija, Zveza

sovjetskih socialističnih republik, Zdru"eno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ter Zdru"ene dr"ave Amerike so stalni člani Varnostnega sveta. Generalna skup!čina izvoli deset drugih članov Zdru"enih narodov za nestalne člane Varnostnega sveta, pri čemer naj posebno upo!teva predvsem prispevek članov Zdru"enih narodov k ohranitvi mednarodnega miru in varnosti ter k drugim ciljem Organizacije, kakor tudi pravično geografsko porazdelitev.

2. Nestalni člani varnostnega sveta se izvolijo za dobo dveh let. Pri prvih volitvah nestalnih članov, opravljenih potem, ko je število Varnostnega sveta bilo povečano od enajst na petnajst, se dva od štirih dodatnih članov izvolita za dobo enega leta. Član, ki mu je doba potekla, ne sme biti takoj znova izvoljen.

3. Vsak član Varnostnega sveta ima po enega predstavnika. 1 Prvo spremembo UL je GS sprejela dne 17. 12. 1963 (veljavnost 31. 8. 1965), ko je povečala !tevilo članov VS od 11 na 15.

9

Naloge in pravice

24. člen

1. Da bi se zagotovila takojšnja in učinkovita akcija Organizacije združenih narodov, nalagajo njeni člani

Varnostnemu svetu prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti in so soglasni s tem, da Varnostni svet pri opravljanju svojih dolžnosti na temelju te odgovornosti dela v njihovem imenu.

2. Pri opravljanju teh dolžnosti dela Varnostni svet v skladu s cilji in načeli Združenih narodov. Posebne pravice, ki so Varnostnemu svetu podeljene za opravljanje teh dolžnosti, so navedene v VI., VII., VIII. in XII. poglavju.

3. Varnostni svet pošilja Generalni skupščini v pretres letna poročila in, če je potrebno, posebna poročila.

25. člen Člani Združenih narodov soglašajo v tem, da sprejemajo in izvršijo odločbe Varnostnega sveta v skladu s to

Ustanovno listino.

26. člen Da bi se ustvaritev in ohranitev mednarodnega miru in varnosti pospeševali tako, da bi se človeške sile in

ekonomski viri sveta čim manj razsipavali za oboroževanje, je Varnostni svet odgovoren, da s pomočjo Odbora vojaškega štaba, omenjenega v 47. členu, izdela načrte, ki jih je treba predložiti članom Združenih narodov z namenom, da se ustvari sistem za reguliranje oboroževanja.

Glasovanje

27. člen

1. Vsak član Varnostnega sveta ima po en glas. 2. Sklepi Varnostnega sveta o vprašanjih postopka se štejejo za sprejete, kadar glasuje zanje devet

članov.2 3. Sklepi Varnostnega sveta o vseh drugih vprašanjih se štejejo za sprejete, kadar glasuje zanje devet

članov,2 med katerimi pa morajo biti glasovi stalnih članov, vendar s pridržkom, da se stranka v sporu mora vzdržati glasovanja pri sprejemanju odločb po VI. poglavju in 3. odstavku 52. člena.

Postopek

28. člen

1. Varnostni svet se organizira tako, da bo mogel poslovati nepretrgoma. V ta namen je vsak član

Varnostnega sveta dolžan ves čas imeti svojega predstavnika na sedežu Organizacije. 2. Varnostni svet ima občasne sestanke, na katerih sme vsakega izmed njegovih članov, če to želi,

zastopati član vlade ali kak drug posebej za to določen predstavnik. 3. Varnostni svet ima lahko sestanke tudi v takih krajih izven sedeža Organizacije, ki bi po njegovi presoji

najbolj olajšali njegovo delo.

29. člen Varnostni svet sme ustanoviti pomo"ne organe, ki se mu zdijo potrebni za opravljanje njegovih nalog.

30. člen Varnostni svet si določa lastni poslovnik in v njem tudi način, kako si izvoli predsednika.

2 Prvo spremembo UL je GS sprejela dne 17. 12. 1963 (veljavnost 31. 8. 1965), ko je povečala !tevilo glasov od 7 na 9.

10

31. člen

Vsak član Združenih narodov, ki ni član Varnostnega sveta, se sme brez pravice glasovanja udeležiti

razpravljanja o vsakem vprašanju, predloženem Varnostnemu svetu, kadarkoli slednji meni, da so interesi tega člana posebno prizadeti.

32. člen

Če je katerakoli članica Združenih narodov, ki ni članica Varnostnega sveta, ali pa katerakoli država, ki ni

članice Združenih narodov, stranka v sporu, ki ga obravnava Varnostni svet, se povabi, da se brez pravice glasovanja udeleži razpravljanja, ki se nanaša na ta spor. Varnostni svet naj določi take pogoje, ki se mu zdijo pravični za udeležbo države, ki ni članica Združenih narodov.

VI. POGLAVJE

MIRNO REŠEVANJE SPOROV

33. člen

1. Stranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru in

varnosti, si morajo predvsem prizadevati, da se spor reši s pogajanjem, z anketo, s posredovanje, s spravo, z razsodništvom, s sodno rešitvijo, z obračanjem na regionalne ustanove ali regionalne dogovore, ali pa z drugimi mirnimi sredstvi po njihovi lastni izbiri.

2. Varnostni svet bo v primeru, kadar se mu bo to zdelo potrebno, pozval stranke, naj rešujejo svoj spor s takimi sredstvi.

34. člen

Varnostni svet sme raziskovati vsak spor ali pa vsako situacijo, ki bi utegnila pripeljati do mednarodnega trenja

ali izzvati spor, da ugotovi, ali bi nadaljevanje tega spora ali te situacije utegnilo ogro"ati ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

35. člen

1. Sleherni član Združenih narodov sme opozoriti Varnostni svet ali Generalno skupščino na katerikoli

spor ali pa na katerokoli situacijo, katerih narava je navedena v 34. členu. 2. Država, ki ni članica Združenih narodov, sme opozoriti Varnostni svet ali Generalno skupščino na vsak

spor, v katerem je sama ena izmed strank, če glede tega spora vnaprej prevzame obveznosti o mirnem reševanju, kakor jih določa ta Ustanovna listina.

3. Pri postopku Generalne skupščine v zadevah, na katere je bila ta opozorjena po tem členu, se uporabljajo določbe 11. in 12. člena.

36. člen

1. Varnostni svet sme v kateremkoli stadiju spora, ki je takšne narave, kakor je navedeno v 33. členu, ali

pa situacije podobne narave, priporočiti primerne postopke ali načine zgladitve. 2. Varnostni svet se mora ozirati na vse postopke za reševanje spora, ki so jih stranke že sprejele. 3. Pri dajanju priporočil po tem členu je Varnostni svet dolžan tudi upoštevati, da naj bi stranke

praviloma izročale pravne spore Meddržavnemu sodišču v skladu z določbami Statuta tega Sodišča.

37. člen 1. Če stranke v sporu, ki je take narave, kakor je navedeno v 33. členu, ne uspejo rešiti ga s sredstvi,

navedenimi v omenjenem členu, ga predložijo Varnostnemu svetu.

11

2. Če je Varnostni svet mnenja, da bi nadaljevanje kakega spora dejansko utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, odloči, ali je treba ukrepati po 36. členu ali pa priporočiti take pogoje reševanja, ki se mu zde primerni.

38. člen

S pridržkom tega, kar je določeno v 33. do 37. členu, sme Varnostni svet, če vse stranke v kateremkoli

sporu tako zahtevajo, dati strankam priporočilo za miroljubno reševanje tega spora.

VII. POGLAVJE

AKCIJA V PRIMERU OGROŽANJA MIRU, KRŠITVE MIRU IN AGRESIVNIH DEJANJ

39. člen Varnostni svet ugotavlja, ali obstoji kakšno ogrožanje miru, kršitev miru ali agresivno dejanje, in daje

priporočila ali pa odloči, kaj je treba ukreniti v skladu z 41. in 42. členom, da se ohranita ali vzpostavita mednarodni mir in varnost.

40. člen

Da bi se preprečilo poslabšanje situacije, sme Varnostni svet, še preden da priporočila ali odloči glede

ukrepov, predvidenih v 39. členu, pozvati prizadete stranke, naj se podredijo takim začasnim ukrepom, kakršni se mu zdijo potrebni ali zaželeni. Taki začasni ukrepi ne smejo biti v škodo pravicam, zahtevkom ali položaju prizadetih strank. Varnostni svet naj gleda, kakor je treba, na to, če se taki začasni ukrepi ne bi izvrševali.

41. člen

Varnostni svet sme odločiti, katere ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, je treba izvajati, zato

da bi se izvršile njegove odločbe, in sme pozvati člane Združenih narodov, naj izvedejo te ukrepe. Med te ukrepe lahko sodijo popolna ali delna prekinitev ekonomskih odnosov in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih sredstev ter pretrganje diplomatskih odnosov.

42. člen

Če bi Varnostni svet menil, da ukrepi, določeni v 41. členu, ne bi ustrezali, ali da so se pokazali neustrezni,

sme z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami izvesti tako akcijo, kakršna bi se mu zdela potrebna za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti. Taka akcija lahko vključuje demonstracije, blokado in druge operacije, ki se izvedejo z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami članov Združenih narodov.

43. člen

1. Da bi pripomogli k ohranitvi mednarodnega miru in varnosti, se vsi člani Združenih narodov zavežejo,

da bodo Varnostnemu svetu na njegov poziv v skladu s posebnim dogovorom ali s posebnimi dogovori dali na razpolago za ohranitev mednarodnega miru in varnosti potrebne oborožene sile, pomoč in olajšave, vštevši pravico do prehoda.

2. Tak dogovor ali taki dogovori določijo številčno stanje in vrsto sil, njihovo stopnjo pripravljenosti in splošno razvrstitev, kakor tudi naravo olajšav in pomoči, ki jih je treba dati.

3. O dogovoru ali dogovorih se bodo brž ko mogoče pogajali na pobudo Varnostnega sveta. Dogovori se sklenejo med Varnostnim svetom in člani Združenih narodov ali pa med Varnostnim svetom in skupinami članov Združenih narodov ter je treba, da jih države podpisnice ratificirajo v skladu s svojimi ustavnimi določbami.

44. člen

12

Kadar je varnostni svet odločil uporabiti silo, mora prej, preden pozove člana Združenih narodov, ki ni zastopan v njem, naj dá na razpolago oborožene sile za izpolnitev obveznosti, prevzetih po 43. členu, povabiti tega člana, naj sodeluje, če to želi, pri odločanju Varnostnega sveta o uporabi oddelkov oboroženih sil tega člana Združenih narodov.

45. člen

Da bi Organizacijo združenih narodov usposobili za izvajanje nujnih vojaških ukrepov, naj njeni člani

vzdržujejo lastne oddelke zračnih sil, ki bi se mogle takoj uporabiti za izvršitev združene meddržavne prisilne akcije. Moč in stopnjo pripravljenosti teh oddelkov ter načrte za njihovo združeno akcijo določi Varnostni svet s pomočjo Odbora vojaškega štaba v mejah, določenih s posebnim dogovorom ali s posebnimi dogovori, omenjenimi v 43. členu.

46. člen

Načrte za uporabo oborožene sile izdela Varnostni svet s pomočjo Odbora vojaškega štaba.

47. člen 1. Ustanavlja se Odbor vojaškega štaba z nalogo, da svetuje in pomaga Varnostnemu svetu v vseh

vprašanjih, ki se nanašajo na vojaške potrebe Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, na uporabo sil, ki so mu dane na razpolago, in na poveljevanje tem silam, na reguliranje oboroževanja in na morebitno razorožitev.

2. Odbor vojaškega štaba sestavljajo načelniki štabov stalnih članov Varnostnega sveta ali njihovi zastopniki. Odbor povabi slehernega člana Združenih narodov, ki ni v njem stalno zastopan, naj se mu pridruži, brž ko učinkovito spolnjevanje Odborovih nalog terja sodelovanje tega člana pri delu Odbora.

3. Odbor vojaškega štaba je podrejen Varnostnemu svetu in odgovoren za strateško vodstvo vseh oboroženih sil, danih na razpolago Varnostnemu svetu. Vprašanja glede poveljevanja takim silam se uredijo kasneje.

4. Odbor vojaškega štaba sme z dovoljenjem Varnostnega sveta in po posvetu z ustreznimi regionalnimi ustanovami ustanoviti regionalne pododbore.

48. člen

1. Ukrepe, potrebne za izvršitev odločb Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti,

izvajajo vsi člani Združenih narodov ali pa nekateri izmed njih, kakor to določi Varnostni svet. 2. Člani Združenih narodov izvršijo take odločbe neposredno in s svojo dejavnostjo v ustreznih

mednarodnih ustanovah, katerih člani so.

49. člen Člani Združenih narodov se združujejo, da si vzajemno pomagajo pri izvršitvi ukrepov, o katerih je odločil

Varnostni svet.

50. člen Če Varnostni svet izvaja preventivne ali prisilne ukrepe zoper kako državo, ima vsaka druga država, bodisi

da je članica Združenih narodov ali pa ne, v primeru, če so zaradi kršitve teh ukrepov za nje nastale posebne ekonomske težave, pravico, posvetovati se z Varnostnim svetom o reševanju teh težav.

51. člen

Nobena določba te Ustanovne listine ne krati naravne pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe v

primeru oboro"enega napada na člana Zdru"enih narodov, dokler Varnostni svet ne ukrene, kar je potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Ukrepi, ki so se jih člani Zdru"enih narodov lotili, izvr!ujoč to pravico do samoobrambe, naj se takoj sporočijo Varnostnemu svetu in ne smejo v ničemer posegati v pravico in dol"nost

13

Varnostnega sveta, da na temelju te Ustanovne listine vsak čas ukrene, kar se mu zdi potrebno za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti.

VIII. POGLAVJE

REGIONALNI DOGOVORI

52. člen

1. Nobena določba te Ustanovne listine ne izključuje obstoja regionalnih dogovorov ali ustanov,

namenjenih reševanju takih zadev, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti, a ki so primerni za regionalno akcijo, pod pogojem, da so takšni dogovori ali ustanove in njihova dejavnost združljivi s cilji in načeli Združenih narodov.

2. Člani Združenih narodov, ki sklenejo take dogovore ali ustanovijo take ustanove, naj napno vse sile, da se doseže mirno reševanje lokalnih sporov s pomočjo teh regionalnih dogovorov ali teh regionalnih ustanov, preden jih predložijo Varnostnemu svetu.

3. Varnostni svet naj spodbuja razvoj mirnega reševanja lokalnih sporov s pomočjo takih regionalnih dogovorov ali takih regionalnih ustanov, bodisi na pobudo zainteresiranih držav, ali pa po napotilu Varnostnega sveta.

4. Ta člen v ničemer ne ovira uporabe 34. in 35. člena.

53. člen 1. Varnostni svet uporablja, kjer je to primerno, take regionalne dogovore ali ustanove, da bi izvedel

prisilno akcijo pod svojim vodstvom. Toda brez pooblastila Varnostnega sveta se ne sme izvesti nobena prisilna akcija na temelju regionalnih dogovorov ali z regionalnimi ustanovami, razen ukrepov zoper katerokoli sovražno državo, kakor opredeljena v 2. odstavku tega člena, ki so določeni na temelju 107. člena ali v regionalnih dogovorih, naperjenih zoper obnovitev agresivne politike katerekoli takšne države, in sicer vse do tedaj, ko bo na prošnjo prizadetih vlad Organizacija mogla prevzeti odgovornost, da prepreči nadaljnjo agresijo take države.

2. Izraz »sovražna država«, kot se uporablja v 1. odstavku tega člena, se nanaša na vsako državo, ki je bila med drugo svetovno vojno sovražnica katerekoli od držav, ki so podpisale to Ustanovno listino.

54. člen

Varnostni svet mora biti vsak čas popolnoma obveščen o dejavnostih, ki so se za ohranitev mednarodnega

miru in varnosti začele ali pa se pripravljajo na temelju regionalnih dogovorov ali z regionalnimi ustanovami.

IX. POGLAVJE

MEDNARODNO EKONOMSKO IN SOCIALNO SODELOVANJE

55. člen Da bi se ustvarili pogoji za stalnost in blaginjo, ki sta potrebni za mirne in prijateljske odnose med narodi,

sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, naj se Združeni narodi zavzamejo za:

a) zvišanje življenjske ravni, polno zaposlitev ter pogoje za ekonomski in socialni napredek in razvoj, b) urejanje mednarodnih ekonomskih, socialnih, zdravstvenih in sorodnih problemov ter mednarodno

sodelovanje na kulturnem in prosvetnem področju, in c) splošno in dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso,

spol, jezik ali vero.

56. člen Vsi člani Organizacije se zavežejo, delati skupaj in posamezno v sodelovanju z Organizacijo, da se dosežejo

cilji, navedeni v 55. členu.

14

57. člen

1. Razne specializirane ustanove, ki so bile ustvarjene z medvladnimi dogovori in ki imajo široke

mednarodne naloge na ekonomskem, socialnem, kulturnem, prosvetnem, zdravstvenem in sorodnem področju, kakor je določeno v njihovih temeljnih listinah, se povežejo z Združenimi narodi v skladu z določbami 63. člena.

2. Takšne ustanove, ki se na ta način povežejo z Združenimi narodi, se v nadaljnjem besedilu označujejo kot specializirane ustanove.

58. člen

Organizacija daje priporočila z namenom, da se usklajata politika in dejavnost specializiranih ustanov.

59. člen Kadar je primerno, daje Organizacija pobudo za pogajanja med zainteresiranimi državami, da se ustvarijo

kakršnekoli nove specializirane ustanove, potrebne za dosego ciljev, navedenih v 55. členu.

60. člen Odgovornost za izpolnjevanje nalog Organizacije, navedenih v tem poglavju, nosita Generalna skupščina in

pod njenim vodstvom Ekonomski in socialni svet, ki ima v ta namen pooblastila, ki so določena v X. poglavju.

X. POGLAVJE

EKONOMSKI IN SOCIALNI SVET

Sestava

61. člen 1. Ekonomski in socialni svet je sestavljen iz štiriinpetdesetih članov Združenih narodov, ki jih izvoli

Generalna skupščina.3 2. S pridržkom določb 3. odstavka se vsako leto izvoli osemnajst članov Ekonomskega in socialnega sveta

za dobo treh let. Član, ki mu je doba potekla, sme biti takoj znova izvoljen. 3. Pri prvih volitvah, opravljenih potem, ko je število članov Ekonomskega in socialnega sveta bilo

povečano od sedemindvajset na štiriinpetdeset, se poleg tistih članov, ki se izvolijo namesto devetih članov, katerih poslovna doba poteče ob koncu tistega leta, izvoli sedemindvajset dodatnih članov. Poslovna doba devetim od teh sedemindvajsetih dodatnih članov poteče ob koncu enega leta in devetim ob koncu dveh let, kakor to določi Generalna skupščina.

4. Vsak član Ekonomskega in socialnega sveta ima po enega predstavnika.

Naloge in pravice

62. člen 1. Ekonomski in socialni svet sme mednarodne ekonomske, socialne, kulturne, prosvetne, zdravstvene in

sorodne zadeve preučevati ali dajati pobude za njihovo preučevanje in sestavljati o njih poročila ter sme glede vseh takih zadev dajati priporočila Generalni skupščini, članom Združenih narodov in zainteresiranim specializiranim ustanovam.

2. Svet sme dajati priporočila z namenom, da se zagotovi dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi.

3 Prvo spremembo UL je GS sprejela dne 17. 12. 1963 (veljavnost 31. 8. 1965), ko je povečala !tevilo članov od 18 na 27. Drugo spremembo je sprejela dne 20. 12. 1971 (veljavnost 24. 9. 1973), ko je povečala !tevilo članov od 27 na 54.

15

3. Svet sme o zadevah, spadajočih v njegovo pristojnost, pripravljati načrte konvencij, da jih predloži Generalni skupščini.

4. Svet sme v skladu s pravili, ki jih predpišejo Združeni narodi, sklicevati mednarodne konference o zadevah, spadajočih v njegovo pristojnost.

63. člen

1. Ekonomski in socialni svet sme s katerokoli izmed ustanov, omenjenih v 57. členu, sklepati dogovore, s

katerimi se določijo pogoji, po katerih bo ta ustanova povezana z Združenimi narodi. Taki dogovori se predložijo v potrditev Generalni skupščini.

2. Svet sme usklajati dejavnost specializiranih ustanov s tem, da jih konzultira in jim daje priporočila, kakor tudi s tem, da daje priporočila Generalni skupščini in članom Združenih narodov.

64. člen

1. Ekonomski in socialni svet sme ukreniti vse, kar je primerno, da dobi redna poročila od specializiranih

ustanov. Sme se dogovoriti s člani Združenih narodov in s specializiranimi ustanovami, da bi dobil poročila o ukrepih, ki so jih izvedli v izpolnitev tako njegovih lastnih priporočil kakor tudi priporočil, ki jih je o zadevah, spadajočih v njegovo pristojnost, dala Generalna skupščina.

2. Svet sme Generalni skupščini sporočiti svoje pripombe k tem priporočilom.

65. člen Ekonomski in socialni svet sme dajati obvestila Varnostnemu svetu in mu mora pomagati, kadar ta to

zahteva.

66. člen 1. Ekonomski in socialni svet opravlja vse tiste funkcije, ki spadajo v njegovo pristojnost v zvezi z

izvršitvijo priporočil Generalne skupščine. 2. Svet sme z odobritvijo Generalne skupščine opravljati usluge po zaprosilu članov Združenih narodov

in po zaprosilu specializiranih ustanov. 3. Svet opravlja druge funkcije, ki so določene kjerkoli v tej Ustanovni listini ali ki mu jih lahko dodeli

Generalna skupščina.

Glasovanje

67. člen 1. Vsak član Ekonomskega in socialnega sveta ima po en glas. 2. Odločbe Ekonomskega in socialnega sveta se sprejemajo z večino tistih članov, ki so navzoči in ki

glasujejo.

Postopek

68. člen Ekonomski in socialni svet postavlja komisije na ekonomskem in socialnem področju in za pospeševanje

človekovih pravic, kakor tudi druge take komisije, ki bi bile potrebne za opravljanje njegovih funkcij.

69. člen Ekonomski in socialni svet povabi vsakega člana Združenih narodov, da se brez pravice glasovanja

udeležuje njegovih razpravljanj o vsaki zadevi, ki se posebno tiče tega člana.

70. člen

16

Ekonomski in socialni svet sme ukreniti, kar je potrebno, da bi se predstavniki specializiranih ustanov brez pravice glasovanja udeleževali njegovih razpravljanj, kakor tudi razpravljanj komisij, ki jih je ustanovil, in da bi se njegovi lastni predstavniki udeleževali razpravljanj specializiranih ustanov.

71. člen

Ekonomski in socialni svet sme ukreniti vse, kar je primerno za posvetovanje z nevladnimi organizacijami,

ki se ukvarjajo z zadevami, spadajočimi v njegovo pristojnost. Takšni ukrepi se lahko uporabljajo glede meddržavnih organizacij in, kadar bi bilo primerno in po posvetu s prizadetim članom Združenih narodov, tudi glede organizacij v posameznih državah.

72. člen

1. Ekonomski in socialni svet si določa lastni poslovnik in v njem tudi način, kako si izvoli predsednika. 2. Ekonomski in socialni svet se sestaja po potrebi v skladu s svojim poslovnikom, v katerem mora biti

tudi določba o sklicanju sej po zahtevi večine njegovih članov.

XI. POGLAVJE

DEKLARACIJA GLEDE NESAMOUPRAVNIH OZEMELJ

XII. POGLAVJE

MEDNARODNI SKRBNIŠKI SISTEM

XIII. POGLAVJE

SKRBNI#KI SVET

XIV. POGLAVJE

MEDDR"AVNO SODI#ČE

92. člen

Meddržavno sodišče je poglavitni sodni organ Združenih narodov. Posluje v skladu s priloženim Statutom,

ki je bil izdelan na podlagi Statuta Stalnega meddržavanega sodišča in je sestavni del te Ustanovne listine.

93. člen 1. Vse članice Združenih narodov so ipso facto pogodbene stranke Statuta Meddržavnega sodišča. 2. Država, ki ni članica Združenih narodov, lahko postane pogodbena stranka Statuta Meddržavnega

sodišča pod pogoji, ki jih v vsakem posameznem primeru določi Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta.

94. člen

1. Vsak član Združenih narodov se zaveže, da se bo podredil odločbi Meddržavnega sodišča v vsakem

sporu, v katerem bi bil pravdna stranka. 2. Če katera stranka v sporu ne spolni obveznosti, ki ji jih nalaga sodba, ki jo je izreklo Meddržavno

sodišče, se sme druga stranka obrniti na Varnostni svet, ki lahko, če se mu to zdi potrebno, da priporočila ali pa odloči o ukrepih, ki jih je treba storiti, da se sodba izvrši.

95. člen

17

Nobena določba te Ustanovne listine ne brani članom Združenih narodov, da ne bi reševanja sporov poverili drugim sodiščem na temelju dogovorov, ki že obstoje ali pa bi se sklenili v prihodnje.

96. člen

1. Generalna skupščina ali Varnostni svet smeta zaprositi Meddržavno sodišče, da jima da svetovalno

mnenje o vsakem pravnem vprašanju. 2. Drugi organi Združenih narodov in specializirane ustanove, ki jih Generalna skupščina lahko vsak čas

za to pooblasti, smejo tudi zaprositi Meddržavno sodišče za svetovalno mnenje o pravnih vprašanjih, ki bi nastala v okviru njihove dejavnosti.

XV. POGLAVJE

SEKRETARIAT

XVI. POGLAVJE

RAZNE DOLOČBE

102. člen 1. Vsaka pogodba in vsak meddržavni dogovor, ki jih sklene katerikoli član Združenih narodov potem, ko

ta Ustanovna listina začne veljati, naj se brž ko mogoče registrirajo v Sekretariatu in naj jih Sekretariat objavi. 2. Nobena stranka katerekoli take pogodbe ali meddržavnega dogovora, ki ne bi bili registrirani v skladu

z določbami 1. odstavka tega člena, se ne more sklicevati na to pogodbo ali dogovor pred nobenim organom Združenih narodov.

103. člen

Če je navzkrižje med obveznostmi članov Združenih narodov po tej Ustanovni listini in med njihovimi

obveznostmi po kateremkoli drugem meddržavnem dogovoru, prevladujejo njihove obveznosti po tej Ustanovni listini.

104. člen

Organizacija uživa na ozemlju vsakega od svojih članov tako pravno sposobnost, kakršna ji je potrebna, da

lahko opravlja svoje naloge in doseže svoje cilje.

105. člen 1. Organizacija uživa na ozemlju vsakega od svojih članov take privilegije in imunitete, kakršne so ji

potrebne, da doseže svoje cilje. 2. Predstavniki članov Združenih narodov in uslužbenci Organizacije prav tako uživajo take privilegije in

imunitete, kakršne so jim potrebne, da lahko neodvisno opravljajo svoje naloge v zvezi z Organizacijo. 3. Generalna skup!čina sme dajati priporočila z namenom, da se določijo podrobnosti za uporabo 1. in 2.

odstavka tega člena, ali pa sme članom Zdru"enih narodov predlagati dogovore v ta namen.

XVII. POGLAVJE

PREHODNE DOLOČBE GLEDE VARNOSTI

106. člen

107. člen

18

XVIII. POGLAVJE

SPREMEMBE

108. člen Spremembe te Ustanovne listine začno veljati za vse člane Združenih narodov, kadar jih sprejme

dvetretjinska večina članov Generalne skupščine in kadar jih ratificirata v skladu s svojimi ustavnimi določbami dve tretjini članov Združenih narodov, vštevši vse stalne člane Varnostnega sveta.

109. člen

1. Za revizijo te Ustanovne listine se sme sklicati obča konferenca članov Združenih narodov v času in v

kraju, ki se določita z dvetretjinsko večino članov Generalne skupščine in z glasovi katerihkoli devetih članov Varnostnega sveta.4 Vsak član Združenih narodov bo imel na konferenci po en glas.

2. Vsaka sprememba te Ustanovne listine, ki jo konferenca priporoči z dvetretjinsko večino glasov, začne veljati, ko jo ratificirata v skladu s svojimi ustavnimi določbami dve tretjini članov Združenih narodov, vštevši vse stalne člane Varnostnega sveta.

3. Če taksne konference ne bo pred desetim letnim zasedanjem Generalne skupščine, šteto od tedaj, ko je ta Ustanovna listina začela veljati, se bo predlog o sklicevanju takšne konference postavil na dnevni red tega zasedanja Generalne skupščine in konferenca se bo sklicala, če se tako sklene z večino glasov članov Generalne skupščine in z glasovi katerihkoli sedmih članov Varnostnega sveta.

XIX. POGLAVJE

RATIFIKACIJA IN PODPIS

110. člen

1. Države podpisnice ratificirajo to Ustanovno listino v skladu s svojimi ustavnimi določbami. 2. Ratifikacijske listine se morajo deponirati pri vladi Združenih držav Amerike, ki o vsakem deponiranju

obvesti vse države podpisnice, kakor tudi generalnega sekretarja Organizacije, brž ko bo imenovan. 3. Ta Ustanovna listina začne veljati potem, ko deponirajo svoje ratifikacijske listine Republika Kitajska,

Francija, Zveza sovjetskih socialističnih republik, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske in Združene države Amerike ter večina drugih držav podpisnic. Vlada Združenih držav Amerike nato sestavi zapisnik o deponiranju ratifikacijskih listin in ga v prepisu pošlje vsem državam podpisnicam.

4. Države podpisnice te Ustanovne listine, ki jo ratificirajo potem, ko je začela veljati, postanejo prvotne članice Združenih narodov z dnem, ko deponirajo svoje ratifikacijske listine.

111. člen

Ta Ustanovna listina, katere kitajsko, francosko, rusko, angleško in špansko besedilo je enako avtentično,

ostane shranjena v arhivih vlade Združenih držav Amerike. Ta vlada pošlje pravilno overjene prepise te Ustanovne listine vladam drugih držav podpisnic.

V p o t r d i t e v t e g a so predstavniki vlad Združenih narodov podpisali to Ustanovno listino. S e s t a v l j e n o v mestu San Franciscu šestindvajsetega junija leta tisoč devetsto petinštiridesetega.

4 Tretjo spremembo UL je GS sprejela dne 20. 12. 1965 (veljavnost 12. 6. 1968), ko je povečala !tevilo glasov od 7 na 9.

19

STATUT MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA

1. člen M e d d r " a v n o s o d i ! č e, ustanovljeno z Ustanovno listino Zdru"enih narodov kot poglavitni sodni organ

Zdru"enih narodov, naj se konstituira in naj posluje v skladu z določbami tega Statuta.

I. POGLAVJE

ORGANIZACIJA SODIŠČA

2. člen Sodišče je zbor neodvisnih sodnikov, izvoljenih ne glede na njihovo državljanstvo izmed oseb z visokim

moralnim ugledom, ki izpolnjujejo pogoje, kakršni se v njihovih državah zahtevajo za opravljanje najvišjih sodnih služb, ali pa so pravniki, ki so priznani strokovnjaki v mednarodnem pravu.

3. člen

1. Sodišče je sestavljeno iz petnajstih članov, od katerih sme biti samo eden državljan iste države. 2. Oseba, ki bi se glede članstva v Sodišču mogla šteti za državljana več kakor ene države, se bo štela za

državljana tiste države, v kateri redno izvršuje svoje državljanske in politične pravice.

4. člen 1. Člane Sodišča izvolita v skladu z naslednjimi določbami Generalna skupščina in Varnostni svet s

seznama oseb, ki jih predlagajo državne skupine Stalnega razsodišča. 2. Kadar gre za člane Združenih narodov, ki niso zastopani v Stalnem razsodišču, predlagajo kandidate

državne skupine, ki jih v ta namen določijo njihove vlade pod istimi pogoji, kakor jih za člane Stalnega razsodišča predpisuje 44. člen Haaškega dogovora iz leta 1907 o mirnem reševanju mednarodnih sporov.

3. Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta določi, če ni posebnega dogovora, pogoje, pod katerimi sme sodelovati pri volitvah članov Sodišča država, ki je pogodbena stranka tega Statuta, a ni članica Združenih narodov.

5. člen

1. Najmanj tri mesece pred dnevom volitev se generalni sekretar Združenih narodov pismeno obrne na

člane Stalnega razsodišča, ki pripadajo državam, ki so pogodbene stranke tega Statuta, kakor tudi na člane državnih skupin, imenovanih po 2. odstavku 4. člena, s povabilom, naj prek državnih skupin v predpisanem roku predlagajo osebe, ki bi mogle sprejeti dolžnosti člana Sodišča.

2. Nobena skupina ne sme predlagati več kakor štiri osebe, izmed katerih imata največ dve osebi državljanstvo države, ki ji pripada skupina. V nobenem primeru ne sme število kandidatov, ki jih predlaga kaka skupina, biti večje kakor dvojno število mest, ki jih je treba zasesti.

6. člen

Priporoča se vsaki skupini, naj se v domači državi prej, preden predloži kandidate, posvetuje z najvišjim

sodiščem, s pravnimi fakultetami in pravnimi šolami, z akademijami in oddelki mednarodnih akademij v domači državi, ki se ukvarjajo s preučevanjem prava.

7. člen

1. Generalni sekretar sestavlja po abecednem redu seznam vseh tako predlaganih oseb. Izvoljene smejo

biti samo te osebe, razen v primeru, predpisanem v 2. odstavku 12. člena. 2. Generalni sekretar sporoča ta seznam Generalni skupščini in Varnostnemu svetu.

8. člen

20

Generalna skupščina in Varnostni svet volita člane Sodišča neodvisno drug od drugega.

9. člen Pri vsakih volitvah naj volivci gledajo ne samo na to, da morajo osebe, ki naj jih izvolijo, vsaka posebej

spolnjevati postavljene pogoje, temveč tudi na to, da se zagotovi, da bodo v zboru kot celoti zastopane najbolj pomembne oblike civilizacije in poglavitni pravni sistemi sveta.

10. člen

1. Za izvoljene se štejejo kandidati, ki dobijo absolutno večino glasov v Generalni skupščini in

Varnostnem svetu. 2. Vsa glasovanja v Varnostnem svetu, bodisi za izvolitev sodnikov, bodisi za imenovanje članov komisije,

določene dalje v 12. členu, se opravijo brez kakršnegakoli razlikovanja med stalnimi in nestalnimi člani Varnostnega sveta.

3. V primeru, da dobi več kakor en državljan iste države absolutno večino glasov v Generalni skupščini in Varnostnem svetu, se šteje za izvoljenega samo najstarejši od njih.

11. člen

Če po prvem volilnem sestanku ostane eno ali več mest nezasedenih, bo drugi in, če je treba, še tretji volilni

sestanek.

12. člen 1. Če tudi po tretjem volilnem sestanku ostane še nezasedeno eno ali več mest, se lahko kadarkoli na

zahtevo bodisi Generalne skupščine ali pa Varnostnega sveta sestavi skupna komisija šestih članov, od katerih tri imenuje Generalna skupščina in tri Varnostni svet, z nalogo, da z absolutno večino glasov izbere za vsako še nezasedeno mesto po eno ime, ki naj se predloži Generalni skupščini in Varnostnemu svetu, da ga vsak zase sprejmeta.

2. Če se skupna komisija soglasno sporazume glede katerekoli osebe, ki spolnjuje postavljene pogoje, lahko njeno ime vpiše v svoj seznam, tudi če ga prej ni bilo v seznamu predlaganih oseb, omenjenem v 7. členu.

3. Če se skupna komisija prepriča, da ji ne bo uspelo zagotoviti izvolitev, tedaj bodo že izvoljeni člani Sodišča v roku, ki ga določi Varnostni svet, popolnili nezasedena mesta na ta način, da bodo izbrali ostale člane Sodišča izmed kandidatov, ki so dobili glasove bodisi v Generalni skupščini ali pa v Varnostnem svetu.

4. V primeru, da je število glasov med sodniki enako, odloči glas najstarejšega sodnika.

13. člen 1. Člani Sodišča se izvolijo za devet let in smejo biti ponovno izvoljeni; vendar glede sodnikov, izvoljenih

pri prvih volitvah, poteče službena doba petim sodnikom ob koncu treh let in drugim petim sodnikom ob koncu šestih let.

2. 2. Sodniki, katerih službena doba poteče ob koncu prej omenjenih začetnih dob treh in šestih let, se določijo z žrebanjem, ki ga opravi generalni sekretar takoj po končanih prvih volitvah.

3. Člani Sodišča opravljajo svoje dolžnosti vse dotlej, dokler jih ne nadomestijo drugi. Tudi če so nadomeščeni, naj dokončajo vse pravdne zadeve, ki so jih začeli reševati.

4. Če kak član Sodišča odstopi, se izjava o odstopu naslovi na predsednika, da jo ta sporoči generalnemu sekretarju. S tem zadnjim sporočilom postane mesto izpraznjeno.

14. člen

Izpraznjena mesta se popolnijo po istem postopku, kakor je predpisan za prve volitve, vendar z

upoštevanjem tele določbe: generalni sekretar v enem mesecu po izpraznitvi mesta razpošlje povabila, predpisana v 5. členu, Varnostni svet pa določi dan volitev.

15. člen

21

Član Sodišča, ki je izvoljen, da nadomesti člana, ki mu službena doba še ni potekla, opravlja službo do

poteka službene dobe svojega prednika.

16. člen 1. Noben član Sodišča ne sme opravljati nikakršne politične ali upravne funkcije niti ne sme sprejeti

nikakršne druge zaposlitve poklicne narave. 2. V primeru dvoma odloči Sodišče.

17. člen 1. Noben član Sodišča ne sme v nobeni pravdni zadevi nastopati kot zastopnik strank, svetovalec ali

odvetnik. 2. Noben član ne sme sodelovati pri odločanju o nobeni zadevi, v kateri je poprej nastopal kot zastopnik,

svetovalec ali odvetnik katere izmed pravdnih strank ali kot član državnega ali meddržavnega sodišča ali kot član anketne komisije ali v katerikoli drugi lastnosti.

3. V primeru dvoma odloči Sodišče.

18. člen 1. Noben član Sodišča ne more biti razrešen svojih funkcij, razen če je po soglasnem mnenju drugih

članov prenehal spolnjevati postavljene pogoje. 2. Tajnik Sodišča to uradno sporoči generalnemu sekretarju. 3. S tem sporočilom postane mesto izpraznjeno.

19. člen Člani Sodišča pri opravljanju svoje sodne službe uživajo diplomatske privilegije in imunitete.

20. člen Vsak član Sodišča mora pred nastopom svoje službe na javni seji slovesno izjaviti, da bo opravljal svoje

dolžnosti nepristransko in vestno.

21. člen 1. Sodišče si izvoli predsednika in podpredsednika za tri leta; obadva smeta biti ponovno izvoljena. 2. Sodišče imenuje svojega tajnika in sme ukreniti, da se namestijo drugi uslužbenci, ki bi bili potrebni.

22. člen 1. Sedež Sodišča je v Haagu. Vendar to Sodišče ne ovira, da ne bi zasedalo in opravljalo svojih funkcij

kjerkoli drugje, kadar bi se mu to zdelo zaželêno. 2. Predsednik in tajnik Sodišča morata prebivati na sedežu Sodišča.

23. člen 1. Sodišče zaseda stalno razen med sodnimi počitnicami, katerih čas in trajanje določi Sodišče. 2. Člani Sodišča imajo pravico do občasnega dopusta, katerega čas in trajanje določi Sodišče, upoštevaje

razdalje med Haagom in domom vsakega posameznega sodnika. 3. Člani Sodišča so dolžni biti stalno na razpolago Sodišču, razen kadar so na dopustu ali kadar so

zadržani zaradi bolezni ali iz drugih resnih razlogov, s katerimi se morajo, kakor je treba, opravičiti predsedniku.

24. člen

22

1. Če kakšen član Sodišča iz kakšnega posebnega razloga meni, da ne bi smel sodelovati pri odločanju o

določeni zadevi, sporoči to predsedniku. 2. Če predsednik meni, da kateri od članov Sodišča iz kakšnega posebnega razloga ne bi smel sodelovati

pri obravnavi določene zadeve, mu to sporoči. 3. Če v takšnih primerih član Sodišča in predsednik ne soglašata, odloči Sodišče.

25. člen 1. Sodišče zaseda v polni sestavi, razen kadar ta Statut izrecno predpisuje drugače. 2. Poslovnik Sodišča lahko določa, da se v skladu z okoliščinami in po vrstnem redu eden ali več sodnikov

oproste sodelovanja pri obravnavi, pod pogojem, da se s tem število sodnikov, razpoložljivih za sestavo Sodišča, ne zmanjša pod enajst.

3. Za sestavo Sodišča zadošča kvorum devetih sodnikov.

26. člen 1. Sodišče sme po svojem sprevidu kadarkoli ustanoviti enega ali več senatov, sestavljenih iz treh ali več

sodnikov, kakor pač Sodišče določi, za odločanje o določenih vrstah zadev, na primer o delovnih zadevah in zadevah, ki se nanašajo na tranzit in komunikacije.

2. Sodišče sme vsak čas ustanoviti senat za odločanje o določeni zadevi. Število sodnikov, ki sestavljajo tak senat, določi Sodišče v sporazumu s strankami.

3. Senati, ki so predvideni v tem členu, obravnavajo zadeve in odločajo o njih, če pravdne stranke to predlagajo.

27. člen

Za sodbo, ki jo izreče katerikoli izmed senatov, predvidenih v 26. in 29. členu, velja, kakor da jo je izreklo

Sodišče.

28. člen Senati, predvideni v 26. in 29. členu, smejo v soglasju s pravdnimi strankami zasedati in opravljati svoje

funkcije tudi drugod, ne le v Haagu.

29. člen Za hitrejše opravljanje zadev Sodišče vsako leto sestavi senat petih sodnikov, ki sme po predlogu pravdnih

strank obravnavati zadeve in odločati o njih po skrajšanem postopku. Razen tega se izbereta dva sodnika, da nadomestita sodnike, ki ne bi mogli sodelovati na zasedanju.

30. člen

1. Sodišče določi poslovnik, po katerem opravlja svoje funkcije. Sodišče zlasti določi pravila za svoj

postopek. 2. Poslovnik Sodišča lahko predvideva prisednike, ki brez pravice glasovanja sodelujejo pri sejah Sodišča

ali njegovih senatov.

31. člen 1. Sodniki, ki imajo isto državljanstvo kakor katerakoli izmed pravdnih strank, obdržijo pravico, da

sodelujejo pri obravnavi o zadevi, ki je pred Sodiščem. 2. Če ima Sodišče v svojem zboru sodnika, ki ima državljanstvo ene od pravdnih strank, sme vsaka druga

pravdna stranka izbrati katerokoli osebo, da sodeluje pri obravnavi kot sodnik. Takšna oseba se mora izbrati predvsem izmed tistih, ki so bili predlagani kot kandidati po 4. in 5. členu.

3. Če Sodišče v svojem zboru nima nobenega sodnika, ki bi imel državljanstvo kake pravdne stranke, sme sleherna izmed teh izbrati po enega sodnika na način, ki je določen v 2. odstavku tega člena.

23

4. Določbe tega člena se uporabljajo tudi za primere po 26. in 29. členu. V takšnih primerih bo predsednik naprosil, da eden ali, če je treba, dva izmed članov Sodišča, ki sestavljajo senat, prepustijo svoje mesto članom Sodišča, ki so državljani prizadetih strank in, če takih ni ali če ne morejo prisostvovati, sodnikom, ki jih pravdne stranke posebej izberejo.

5. Če ima več pravdnih strank isti interes, se glede uporabe prejšnjih določb štejejo samo kot ena pravdna stranka. V primeru dvoma odloči Sodišče.

6. Sodniki, ki se izberejo po določbah 2., 3. in 4. odstavka tega člena, morajo izpolnjevati pogoje, predpisane v 2. členu, v 2. odstavku 17. člena, v 20. in 24. členu tega Statuta. Pri odločanju sodelujejo v pogojih popolne enakosti z drugimi člani Sodišča.

32. člen

1. Vsak član Sodišča dobiva letno plačo. 2. Predsednik dobiva poseben letni dodatek. 3. Podpredsednik dobiva poseben dodatek za vsak dan, v katerem nastopa kot predsednik. 4. Sodniki, ki so izbrani po 31. členu, pa niso člani Sodišča, dobivajo povračilo za vsak dan, v katerem

opravljajo svoje funkcije. 5. Te plače, dodatke in povračila določi Generalna skupščina. Ne smejo se zmanjševati, dokler služba

traja. 6. Plačo tajnika Sodišča določi Generalna skupščina po predlogu Sodišča. 7. Pravilnik, ki ga sprejme Generalna skupščina, določi pogoje, pod katerimi se članom Sodišča in tajniku

Sodišča dajejo pokojnine ob prenehanju službe, kakor tudi pogoje, pod katerimi se članom Sodišča in tajniku Sodišča povrnejo njihovi potni stroški.

8. Omenjene plače, dodatki in povračila so oproščeni vseh davščin.

33. člen Stro!ke Sodi!ča krijejo Zdru"eni narodi na način, kakor to določi Generalna skup!čina.

II. POGLAVJE

PRISTOJNOST SODIŠČA

34. člen 1. Samo države smejo biti pravdne stranke v zadevah pred Sodiščem. 2. Sodišče sme pod pogoji, ki jih predpisuje njegov poslovnik, zahtevati od javnih mednarodnih

organizacij informacije v zvezi z zadevami, ki jih obravnava in sme tudi sprejemati informacije, če mu jih take organizacije predlože po svoji lastni pobudi.

3. Kadar gre v zadevi, predloženi Sodišču, za razlago temeljne listine kakšne javne mednarodne organizacije ali kakšnega meddržavnega dogovora, sklenjenega na podlagi omenjene listine, tajnik Sodišča to sporoči prizadeti javni mednarodni organizaciji in ji pošlje prepise vseh spisov pismenega postopka.

35. člen

1. Sodišče je dostopno za vse države, ki so pogodbene stranke tega Statuta. 2. Pogoje, pod katerimi je Sodišče dostopno za druge države, določi Varnostni svet, upoštevajoč posebne

določbe, obsežene v veljavnih pogodbah, toda v nobenem primeru ne smejo taki pogoji spravljati pravdnih strank v položaj neenakosti pred Sodiščem.

3. Kadar je država, ki ni članica Združenih narodov, stranka v kaki pravdni zadevi, določi Sodišče znesek, ki naj ga ta stranka prispeva h kritju stroškov Sodišča. Ta določba se ne uporabi, če takšna država že sodeluje pri kritju stroškov Sodišča.

36. člen

1. Pristojnost Sodišča se razteza na vse zadeve, ki mu jih stranke predlože, kakor tudi na vse primere, ki

so posebej določeni v Ustanovni listini Združenih narodov ali v veljavnih pogodbah in dogovorih.

24

2. Države, ki so pogodbene stranke tega Statuta, smejo kadarkoli izjaviti, da v razmerju do vsake druge države, ki sprejme isto obveznost, pripoznavajo kot obvezno ipso facto in brez posebnega sporazuma pristojnosti Sodišča v vseh pravnih sporih, ki se nanašajo na:

a) razlago kakšne pogodbe, b) katerokoli vprašanje mednarodnega prava, c) obstoj kakšnega dejstva, ki bi pomenilo, če se ugotovi, kršitev kakšne meddržavne obveznosti, d) naravo ali obseg odškodnine, ki se mora dati za kršitev kakšne mednarodne obveznosti. 3. Prej omenjene izjave se lahko dajo brezpogojno ali pod pogojem vzajemnosti med več državami ali

med določenimi državami, ali pa za določen čas. 4. Takšne izjave se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki pošlje njih prepise

pogodbenim strankam tega Statuta in tajniku Sodišča. 5. Izjave, ki so bile dane po 36. členu Statuta Stalnega meddržavnega sodišča in so še v veljavi, se med

pogodbenimi strankami tega Statuta štejejo, kot da je z njimi bila sprejeta obvezna pristojnost Meddržavnega sodišča za preostali čas njihove veljavnosti v skladu z njihovimi določbami.

6. Če nastane spor o tem, ali je Sodišče pristojno, odloči Sodišče.

37. člen Če kakšna veljavna pogodba ali kakšen veljaven dogovor določa, da se kakšna zadeva predloži sodišču, ki

bi ga moralo ustanoviti Društvo narodov, ali pa Stalnemu meddržavnemu sodišču, naj se ta zadeva, kadar gre za pogodbene stranke tega Statuta, predloži Meddržavnemu sodišču.

38. člen

1. Sodišče, katerega naloga je odločati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu predložijo, naj

uporablja: a) meddržavne dogovore, bodisi splošne bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v

sporu izrečno pripoznavajo, b) mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, c) obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi, d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov

različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil. 2. Ta določba ne omejuje pravice Sodišča, da odloča o zadevi ex aequo et bono, če se pravdne stranke o

tem sporazumejo.

III. POGLAVJE

POSTOPEK

39. člen 1. Uradna jezika Sodišča sta francoščina in angleščina. Če se stranke sporazumejo, da se ves postopek

vodi v francoščini, se sodba izreče v francoščini. Če se stranke sporazumejo, da se ves postopek vodi v angleščini, se sodba izreče v angleščini.

2. Če ni sporazuma o tem, kateri jezik naj se uporablja, sme vsaka stranka v svojih izvajanjih pred Sodiščem uporabljati jezik, ki mu daje prednost; sodba Sodišča se izda v francoščini in angleščini. V tem primeru Sodišče hkrati določi, katero od obeh besedil velja za avtentično.

3. Sodišče sme po predlogu katerekoli stranke dovoliti tej stranki, da uporablja kakšen drug jezik in ne francoščino ali angleščino.

40. člen

1. Zadeve se predložijo Sodišču, kakor pač narekuje posamezen primer, bodisi s sporočilom posebnega

sporazuma o njegovi pristojnosti ali pa s pismeno vlogo, ki sta naslovljena na tajnika Sodišča. V obeh primerih je treba navesti predmet spora in pravdne stranke.

2. Tajnik Sodišča takoj obvesti o vlogi vse, ki so prizadeti.

25

3. Tajnik Sodišča obvesti o tem tudi člane Združenih narodov prek generalnega sekretarja, kakor tudi vse države, ki imajo pravico nastopati pred Sodiščem.

41. člen

1. Sodišče sme, če meni, da okoliščine tako zahtevajo, naznačiti kakršnekoli začasne ukrepe, ki bi jih bilo

treba izvesti, da se zavarujejo pravice sleherne izmed pravdnih strank. 2. Dokler ni dokončne odločbe, se o predlaganih ukrepih takoj obvestijo pravdne stranke in Varnostni

svet.

42. člen 1. Pravdne stranke predstavljajo njihovi predstojniki. 2. Pravdnim strankam smejo pred Sodiščem pomagati svetovalci ali pa odvetniki. 3. Zastopniki, svetovalci in odvetniki strank pred Sodiščem uživajo privilegije in imunitete, ki so jim

potrebne za neodvisno opravljanje njihovih dolžnosti.

43. člen 1. Postopek ima dva dela: pismeni in ustni. 2. Pismeni postopek je v tem, da se Sodišču pošljejo in pravdnim stranka vročijo vloge, odgovori nanje in

po potrebi replike, prav tako pa tudi vsi dokazni spisi in listine. 3. Te vročitve oskrbi tajnik Sodišča po vrsti in v rokih, kakor določi Sodišče. 4. Vsaka listina, ki jo je predložila ena od pravdnih strank, se mora vročiti drugi pravdni stranki v

overjenem prepisu. 5. Ustni postopek je v tem, da Sodišče zaslišuje priče in izvedence ter posluša zastopnike strank,

svetovalce in odvetnike.

44. člen 1. Za vročitev vseh sporočil drugim osebam, razen zastopnikom strank, svetovalcem in odvetnikom, se

Sodišče obrača neposredno na vlado tiste države, na katere ozemlju je treba sporočilo vročiti. 2. Ista določba se uporablja, kadar gre za to, da se priskrbijo dokazna sredstva na kraju samem.

45. člen Obravnave vodi predsednik ali, če ta ne more predsedovati, podpredsednik; če pa sta oba zadržana,

predseduje najstarejši izmed navzočih sodnikov.

46. člen Obravnave pred Sodiščem so javne, razen če Sodišče odloči drugače ali pa če obe pravdni stranki

zahtevata, naj se občinstvo ne pripusti.

47. člen 1. Na vsaki obravnavi se vodi zapisnik, ki ga podpišeta tajnik Sodišča in predsednik. 2. Samó ta zapisnik je avtentičen.

48. člen Sodišče izdaja odredbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, določa obliko in roke, v katerih mora vsaka

pravdna stranka podati svoje zaključne predloge, in ukrepa vse, kar je v zvezi z izvedbo dokazov.

49. člen

26

Sodišče sme, celó pred pričetkom obravnave, zahtevati od zastopnikov strank, naj predlože kakršnekoli listine ali dajo kakršnakoli pojasnila. Vsaka odklonitev se dá na zapisnik.

50. člen

Sodišče sme vsak čas poveriti kateremukoli posamezniku, kolegiju, uradu, komisiji ali drugemu organu po

svoji izbiri nalogo, da opravi izvedbe ali dá izvedensko mnenje.

51. člen Med obravnavo je treba pričam in izvedencem postavljati vsa potrebna vprašanja pod pogoji, ki jih

predpiše Sodišče v pravilih za postopek, omenjenih v 30. členu.

52. člen Ko je Sodišče prejelo dokaze in pričevanja v rokih, ki jih je določilo v ta namen, sme zavrniti vse nadaljnje

izpovedbe ali dokazne listine, ki bi mu jih ena od pravdnih strank hotela predložiti brez pristanka druge pravdne stranke.

53. člen

1. Kadarkoli ena od pravdnih strank ne pride pred Sodišče ali opusti obrambo svoje zadeve, sme

nasprotna pravdna stranka predlagati Sodišču, naj odloči v korist njenega zahtevka. 2. Preden Sodišče tako odloči, se mora prepričati ne samo o tem, da je pristojno po določbah 36. in 37.

člena, temveč tudi o tem, da je zahtevek dejansko in pravno utemeljen.

54. člen 1. Ko so zastopniki strank, svetovalci in odvetniki pod vodstvom Sodišča končali svoja izvajanja o zadevi,

predsednik razglasi, da je obravnava končana. 2. Sodišče se umakne k posvetovanju. 3. Posvetovanja Sodišča so v tajnem zasedanju in ostanejo tajna.

55. člen 1. O vseh vprašanjih se odloča z večino glasov navzočih sodnikov. 2. Pri enakem številu glasov ima odločilen glas predsednik ali pa sodnik, ki ga nadomešča.

56. člen 1. Sodba mora biti obrazložena. 2. V sodbi se navedejo imena sodnikov, ki so sodelovali pri odločanju.

57. člen Če sodba, v celoti ali deloma, ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, ima vsak sodnik pravico, dodati ji

svoje ločeno mnenje.

58. člen Sodbo podpišeta predsednik in tajnik Sodišča. Prebere se na javni seji, potem ko so bili zastopniki strank

obveščeni, tako kakor je treba.

59. člen Odločba Sodišča je obvezna samó za pravdne stranke in edinole glede tistega posebnega primera.

27

60. člen Sodba je dokončna in zoper njo ni pritožbe. Če nastane spor o smislu ali dosegu sodbe, jo Sodišče razloži, če

katera od pravdnih strank to zahteva.

61. člen 1. Predlog za revizijo sodbe se sme vložiti le, če je utemeljen z odkritjem kakega dejstva, ki je take narave,

da bi moglo biti odločilno, ki pa pri izrekanju sodbe ni bilo znano Sodišču in tudi ne pravdni stranki, ki predlaga revizijo, vendar vselej pod pogojem, da tako neznanje ni bilo posledica malomarnosti.

2. Postopek za revizijo se začne z odločbo Sodišča, v kateri Sodišče izrečno ugotovi obstoj novega dejstva, prizna temu tak značaj, da je z njim zadeva godna za revizijo, in izjavlja da je predlog na tej podlagi sprejemljiv.

3. Sodišče sme zahtevati, da se sodba prej izvrši, preden dovoli pričetek postopka za revizijo. 4. Predlog za revizijo je treba vložiti najkasneje v šestih mesecih po odkritju novega dejstva. 5. Po preteku desetih let od dneva sodbe se ne more staviti noben predlog za revizijo.

62. člen 1. Če je kakšna država mnenja, da bi s sodbo v kakšnem sporu mogel biti prizadet kak njen interes pravne

narave, sme predlagati Sodišču, da ji dovoli intervenirati v postopku. 2. O takšnem predlogu odloči Sodišče.

63. člen 1. Kadarkoli gre za razlago kakšnega dogovora, pri katerem so pogodbene stranke tudi druge države

razen pravdnih strank, tajnik Sodišča to takoj sporoči vsem tem državam. 2. Vsaka država, ki dobi takšno sporočilo, ima pravico intervenirati v postopku, toda če uporabi to

pravico, je razlaga, izrečena v sodbi, enako obvezna tudi zanjo.

64. člen Če Sodišče ne odloči drugače, nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

IV. POGLAVJE

SVETOVALNA MNENJA

65. člen 1. Sodišče sme dati svetovalno mnenje o vsakem pravnem vprašanju po predlogu kateregakoli organa ali

ustanove, ki bi bila po Ustanovni listini Združenih narodov ali pa v skladu z njenimi določbami upravičena dati tak predlog.

2. Vprašanja, glede katerih je Sodišče zaprošeno za svetovalno mnenje, se predložijo Sodišču s pismeno vlogo, v kateri se z vso natančnostjo razloži vprašanje, o katerem je Sodišče zaprošeno za mnenje; tej vlogi se priložijo vse listine, s pomočjo katerih bi se vprašanje moglo razjasniti.

66. člen

1. Tajnik Sodišča takoj obvesti o vlogi, s katero se prosi za svetovalno mnenje, vse države, ki imajo

pravico nastopati pred Sodiščem. 2. Razen tega pošlje tajnik Sodišča vsaki državi, ki ima pravico nastopati pred Sodiščem, kakor tudi vsaki

meddržavni organizaciji, o kateri Sodišče ali, če to ne zaseda, njegov predsednik meni, da bi mogla dati podatke o vprašanju, posebno in neposredno sporočilo, da je Sodišče pripravljeno sprejeti pismena izvajanja v roku, ki ga določi predsednik, ali pa na javni seji, sklicani v ta namen, poslušati ustna izvajanja glede tega vprašanja.

28

3. Če kaka taka država, ki ima pravico nastopati pred Sodiščem, ne bi dobila posebnega sporočila, omenjenega v 2. odstavku tega člena, sme izraziti željo, da predloži pismena izvajanja ali da jo Sodišče zasliši; o tem odloči Sodišče.

4. Države in organizacije, ki so dale pismena ali ustna izvajanja ali pa oboje, smejo dati svoje pripombe k izvajanjem, ki so jih dale druge države ali organizacije, v obliki, obsegu in rokih, ki jih v vsakem posameznem primeru določi Sodišče ali, če to ne zaseda, njegov predsednik. V ta namen tajnik Sodišča o pravem času sporoči vsa taka pismena izvajanja državam in organizacijam, ki so same predložile svoja izvajanja.

67. člen

Sodišče razglasi svoja svetovalna mnenja na javni seji, o kateri so bili poprej obveščeni generalni sekretar

in predstavniki neposredno prizadetih članov Združenih narodov, drugih držav in meddržavnih organizacij.

68. člen Pri opravljanju svojih svetovalnih funkcij se bo Sodišče ravnalo tudi po tistih določbah tega Statuta, ki se

uporabljajo za pravdne zadeve, in to v obsegu, v katerem se po njegovi presoji lahko uporabljajo.

V. POGLAVJE

SPREMEMBE

69. člen Spremembe tega Statuta se sprejemajo po istem postopku, kakor je določen v Ustanovni listini Združenih

narodov za spremembe te Ustanovne listine, vendar z upoštevanjem vseh določb, ki bi jih sprejela Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta glede sodelovanja tistih držav, ki so pogodbene stranke tega Statuta, a niso članice Združenih narodov.

70. člen

Sodišče sme s pismenimi sporočili generalnemu sekretarju predlagati spremembe tega Statuta, ki se mu

zdijo potrebne, da bi se preučile v skladu z določbami 69. člena.

29

2. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb

I. DEL UVOD 1. člen

Področje uporabe te konvencije Ta konvencija se uporablja za mednarodne pogodbe med dr"avami.

2. člen

Pomen izrazov 1. V tej konvenciji:

a) »mednarodna pogodba« pomeni mednarodni sporazum, ki ga dr"ave sklenejo pisno in ga ureja mednarodno pravo, sestavljen v obliki ene same listine ali dveh ali več povezanih listin, ne glede na njegovo posebno poimenovanje; b) »ratifikacija«, »sprejetje«, »odobritev« in »pristop« pomenijo, odvisno od primera, mednarodno dejanje, s katerim dr"ava privoli, da jo mednarodna pogodba zavezuje na mednarodni ravni; c) »pooblastilo« pomeni listino, ki jo izda pristojni organ dr"ave in s katero se določi ena ali več oseb, da predstavljajo dr"avo pri pogajanjih o besedilu mednarodne pogodbe, njegovem sprejetju ali potrditvi njegove verodostojnosti, izrazijo privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, ali da opravijo katero koli drugo dejanje v zvezi z mednarodno pogodbo; d) »pridr"ek« pomeni enostransko izjavo ne glede na to, kako je sestavljena ali poimenovana, ki jo da dr"ava ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi mednarodne pogodbe ali ob pristopu k njej in s katero "eli izključiti ali spremeniti pravni učinek posameznih določb mednarodne pogodbe pri njihovi uporabi zanjo; e) »dr"ava pogajalka« pomeni dr"avo, ki je sodelovala pri pripravi in sprejemanju besedila mednarodne pogodbe; f) »dr"ava skleniteljica« pomeni dr"avo, ki je privolila, da jo mednarodna pogodba zavezuje ne glede na to, ali je začela veljati; g) »pogodbenica« pomeni dr"avo, ki je privolila, da jo mednarodna pogodba zavezuje, in za katero ta velja; h) »tretja dr"ava« pomeni dr"avo, ki ni pogodbenica mednarodne pogodbe; i) »mednarodna organizacija« pomeni medvladno organizacijo.

2. Določbe prej!njega odstavka o pomenu izrazov v tej konvenciji ne vplivajo na uporabo teh izrazov in njihov morebitni pomen v notranjem pravu dr"ave.

3. člen

Mednarodni sporazumi, ki jih ta konvencija ne zajema Dejstvo, da se ta konvencija ne uporablja za mednarodne sporazume, sklenjene med dr"avami in drugimi

subjekti mednarodnega prava ali med temi drugimi subjekti mednarodnega prava, in mednarodne sporazume, ki niso sklenjeni pisno, ne vpliva na:

a) pravno veljavnost teh sporazumov; b) uporabo vseh v tej konvenciji navedenih pravil, ki bi za te sporazume veljala v skladu z mednarodnim pravom ne glede na to konvencijo; c) uporabo konvencije v odnosih med dr"avami, ki jih urejajo mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so tudi drugi subjekti mednarodnega prava.

4. člen

Neveljavnost te konvencije za nazaj Ne da bi to vplivalo na uporabo pravil iz te konvencije, ki bi ne glede na to konvencijo po mednarodnem pravu

veljala za mednarodne pogodbe, se ta konvencija uporablja samo za mednarodne pogodbe, ki jih dr"ave sklenejo po začetku veljavnosti te konvencije zanje.

5. člen

Mednarodne pogodbe, s katerimi se ustanavljajo mednarodne organizacije, in mednarodne pogodbe, ki jih sprejme mednarodna organizacija

Ta konvencija se uporablja za vsako mednarodno pogodbo, ki je ustanovna listina mednarodne organizacije, in vsako mednarodno pogodbo, ki jo sprejme mednarodna organizacija, ne da bi to vplivalo na katero koli ustrezno pravilo organizacije.

30

II. DEL SKLEPANJE IN ZAČETEK VELJAVNOSTI MEDNARODNIH POGODB 1. ODDELEK – SKLEPANJE MEDNARODNIH POGODB

6. člen

Sposobnost dr!av za sklepanje mednarodnih pogodb Mednarodne pogodbe je sposobna sklepati vsaka dr"ava

7. člen Pooblastilo

1. Osebo je mogoče !teti za predstavnika dr"ave z namenom, da sprejme besedilo mednarodne pogodbe ali potrdi njegovo verodostojnost ali izrazi privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, če:

a) predlo"i ustrezno pooblastilo ali b) iz prakse zadevnih dr"av ali drugih okoli!čin izhaja, da je bil njihov namen !teti jo za predstavnika dr"ave v tem smislu, ne da bi bilo treba predlo"iti pooblastilo.

2. Na podlagi svoje funkcije in ne da bi bilo treba predlo"iti pooblastilo, se za predstavnike dr"ave !tejejo: a) voditelji dr"av, vodje vlad in ministri za zunanje zadeve za vsa dejanja, ki se nana!ajo na sklenitev mednarodne pogodbe; b) vodje diplomatskih predstavni!tev za sprejem besedila mednarodne pogodbe med dr"avo, ki jih je akreditirala, in dr"avo, v kateri so akreditirani; c) predstavniki dr"av, akreditirani na mednarodni konferenci ali pri mednarodni organizaciji ali enem od njenih organov, za sprejem besedila mednarodne pogodbe na tej konferenci, pri tej organizaciji ali organu.

8. člen

Poznej$a potrditev dejanja, opravljenega brez pooblastila Dejanje, ki ga v zvezi s sklenitvijo mednarodne pogodbe opravi oseba, za katero po 7. členu ni mogoče !teti, da je poobla!čena, da predstavlja dr"avo za ta namen, nima pravnega učinka, razen če ga ta dr"ava pozneje ne potrdi.

9. člen

Sprejem besedila 1. Besedilo mednarodne pogodbe se sprejme s privolitvijo vseh dr"av, ki so sodelovale pri njegovi pripravi, razen v primeru iz drugega odstavka. 2. Besedilo mednarodne pogodbe se sprejme na mednarodni konferenci z dvotretjinsko večino dr"av, ki so prisotne in glasujejo, razen če z enako večino ne sklenejo, da se uporabi kak!no drugo pravilo.

10. člen

Potrditev verodostojnosti besedila Besedilo mednarodne pogodbe postane verodostojno in dokončno: a) po postopku, ki je lahko določen s tem besedilom ali o katerem so se dogovorile dr"ave, ki so sodelovale pri njegovi pripravi, ali b) če takega postopka ni, s podpisom predstavnikov teh dr"av, njihovim podpisom ad referendum ali njihovim parafiranjem besedila mednarodne pogodbe ali sklepne listine konference, ki vsebuje to besedilo.

11. člen Načini privolitve dr!ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje

Privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, se lahko izrazi s podpisom, izmenjavo listin, ki sestavljajo mednarodno pogodbo, ratifikacijo, sprejetjem, odobritvijo ali pristopom ali na kateri koli drug dogovorjen način.

12. člen

Privolitev dr!ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, izra!ena s podpisom 1. Privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, se izrazi s podpisom njenega predstavnika, kadar:

a) mednarodna pogodba določa, da ima podpis ta učinek; b) se sicer ugotovi, da so se dr"ave pogajalke, dogovorile, da ima podpis ta učinek, ali c) namen dr"ave dati podpisu ta učinek izhaja iz pooblastila njenega predstavnika ali je bil izra"en med pogajanji.

2. Za namene prej!njega odstavka: a) parafiranje besedila pomeni podpis mednarodne pogodbe, če se ugotovi, da so se dr"ave pogajalke tako dogo-vorile;

31

b) podpis mednarodne pogodbe ad referendum, ki ga opravi predstavnik dr"ave, pomeni dokončni podpis mednarodne pogodbe, če ta dr"ava to potrdi.

13. člen Privolitev dr!ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, izra!ena z izmenjavo listin, ki sestavljajo mednarodno

pogodbo Privolitev dr"av, da jih mednarodna pogodba, ki jo sestavljajo izmenjane listine, zavezuje, se s to izmenjavo

izrazi, kadar: a) listine določajo, da ima njihova izmenjava ta učinek, ali b) se sicer ugotovi, da so se dr"ave dogovorile, da ima izmenjava listin ta učinek.

14. člen

Privolitev dr!ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, izra!ena z ratifikacijo, sprejetjem ali odobritvijo 1. Privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, se izrazi z ratifikacijo, kadar:

a) mednarodna pogodba določa, da se privolitev izrazi z ratifikacijo; b) se sicer ugotovi, da so se dr"ave pogajalke dogovorile, da je ratifikacija potrebna; c) njen predstavnik podpi!e mednarodno pogodbo s pridr"kom ratifikacije ali d) namen dr"ave, da podpi!e mednarodno pogodbo s pridr"kom ratifikacije, izhaja iz pooblastila njenega predstavnika ali je bil izra"en med pogajanji.

2. Privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, se izrazi s sprejetjem ali odobritvijo pod podobnimi pogoji, kot veljajo za ratifikacijo.

15. člen Privolitev dr!ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, izra!ena s pristopom

Privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, se izrazi s pristopom, kadar: a) mednarodna pogodba določa, da lahko dr"ava privolitev izrazi s pristopom; b) se sicer ugotovi, da so se dr"ave pogajalke dogovorile, da lahko dr"ava privolitev izrazi s pristopom, ali c) se vse pogodbenice pozneje dogovorijo, da lahko dr"ava privolitev izrazi s pristopom.

16. člen

Izmenjava ali deponiranje listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače, listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu pomenijo

privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje: a) z njihovo izmenjavo med dr"avami skleniteljicami; b) z njihovim deponiranjem pri depozitarju ali c) z uradnim obvestilom dr"avam skleniteljicam ali depozitarju, če je tako dogovorjeno.

17. člen

Privolitev dr!ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje deloma, in izbira med različnimi določbami 1. Ne glede na 19. do 23. člen ima privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje deloma, učinek samo,

če to dovoljuje mednarodna pogodba ali če se druge dr"ave skleniteljice tako dogovorijo. 2. Privolitev dr"ave, da jo zavezuje mednarodna pogodba, ki omogoča izbiro med različnimi določbami, ima učinek samo, če je jasno, na katere določbe se nana!a privolitev.

18. člen Obveznost, da se ne izničita predmet in namen mednarodne pogodbe pred njeno uveljavitvijo

Dr"ava se mora vzdr"ati dejanj, zaradi katerih bi se lahko izničila predmet in namen mednarodne pogodbe, če je: a) podpisala mednarodno pogodbo ali izmenjala listine, ki sestavljajo mednarodno pogodbo, s pridr"kom ratifikacije, sprejetja ali odobritve, dokler jasno ne izrazi namena, da ne bo postala pogodbenica mednarodne pogodbe, ali b) izrazila privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje, "e pred njeno uveljavitvijo in pod pogojem, da se uveljavitev ne odla!a neupravičeno.

2. ODDELEK – PRIDR"KI

19. člen Izra!anje pridr!kov

Dr"ava lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi mednarodne pogodbe ali pristopu k njej izrazi pridr"ek, razen če:

a) ga mednarodna pogodba ne prepoveduje;

32

b) mednarodna pogodba ne določa, da se lahko izrazijo samo določeni pridr"ki, med katerimi ni tega pridr"ka, ali c) v primerih, ki niso navedeni v točkah a in b, pridr"ek ni zdru"ljiv s predmetom in namenom mednarodne pogodbe.

20. člen Sprejetje pridr!kov in ugovori zoper pridr!ke

1. Pridr"ka, ki ga mednarodna pogodba izrecno dovoljuje, druge dr"ave skleniteljice niso dol"ne sprejeti pozneje, razen če tega to določa mednarodna pogodba. 2. Če iz omejenega !tevila dr"av pogajalk ter predmeta in namena mednarodne pogodbe izhaja, da je uporaba med-narodne pogodbe v celoti med vsemi pogodbenicami bistven pogoj za privolitev vsake od njih, da jo mednarodna pogodba zavezuje, morajo pridr"ek sprejeti vse pogodbenice. 3. Če je mednarodna pogodba ustanovna listina mednarodne organizacije in ne določa drugače, mora pridr"ek sprejeti njen pristojni organ. 4. V primerih, ki niso navedeni v prej!njih odstavkih, in razen če mednarodna pogodba ne določa drugače:

a) s tem ko druga dr"ava skleniteljica sprejme pridr"ek, dr"ava, ki izrazi pridr"ek, postane pogodbenica mednarodne pogodbe v odnosu do te dr"ave, če ali ko mednarodna pogodba začne veljati za dr"avo, ki pridr"ek izrazi, in dr"avo, ki ga sprejme; b) ugovor druge dr"ave skleniteljice zoper pridr"ek ne preprečuje uveljavitve mednarodne pogodbe med dr"avo, ki mu je ugovarjala, in dr"avo, ki ga je izrazila, razen če ni dr"ava, ki mu je ugovarjala, jasno izrazila nasprotnega namena; c) dejanje, s katerim dr"ava izrazi privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje, in vsebuje pridr"ek, ima učinek, takoj ko vsaj ena druga dr"ava skleniteljica sprejme pridr"ek.

5. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače, se za namene iz drugega in četrtega odstavka !teje, da dr"ava pridr"ek sprejme, če mu ne ugovarja do poteka dvanajstih mesecev od prejema uradnega obvestila o tem ali do dneva, ko je izrazila privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje, če je to pozneje.

21. člen

Pravni učinek pridr!kov in ugovorov zoper pridr!ke 1. Pridr"ek, ki se v skladu z 19., 20. in 23. členom nana!a na drugo pogodbenico:

a) spreminja določbe mednarodne pogodbe, na katere se nana!a, v odnosih med dr"avo, ki izrazi pridr"ek, in drugo pogodbenico v taki meri, kot je to predvideno v pridr"ku, in pogodbenico v njenih odnosih do dr"ave, ki izrazi pridr"ek.

2. Pridr"ek ne spreminja določb mednarodne pogodbe za druge pogodbenice v njihovih medsebojnih odnosih. 3. Če dr"ava, ki ugovarja pridr"ku, ne nasprotuje uveljavitvi mednarodne pogodbe med njo in dr"avo, ki izrazi

pridr"ek, se določbe, na katere se pridr"ek nana!a, med njima ne uporabljajo v taki meri, kot je to predvideno v pridr"ku.

22. člen Umik pridr!kov in ugovorov zoper pridr!ke

1. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače, se lahko pridr"ek kadar koli umakne brez privolitve dr"ave, ki ga je sprejela.

2. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače, se lahko ugovor zoper pridr"ek kadar koli umakne. 3. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače ali ni dogovorjeno drugače:

a) umik pridr"ka za drugo dr"avo skleniteljico učinkuje !ele, ko je o tem uradno obve!čena; b) umik ugovora zoper pridr"ek učinkuje !ele, ko je dr"ava, ki je izrazila pridr"ek, o tem uradno obve!čena.

23. člen

Postopek v zvezi s pridr!ki 1. Pridr"ek, izrecno sprejetje pridr"ka in ugovor zoper pridr"ek je treba izraziti pisno ter sporočiti dr"avam

skleniteljicam in drugim dr"avam, ki lahko postanejo pogodbenice. 2. Če je pridr"ek izra"en ob podpisu mednarodne pogodbe s pridr"kom ratifikacije, sprejetja ali odobritve, ga

mora dr"ava, ki ga izrazi, uradno potrditi, ko izrazi svojo privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje. V tem primeru se !teje, da je pridr"ek izra"en na dan njegove potrditve.

3. Izrecnega sprejetja pridr"ka ali ugovora zoper pridr"ek ni treba posebej potrditi, če je bil pridr"ek sprejet oziroma ugovor izra"en pred potrditvijo pridr"ka.

4. Umik pridr"ka ali ugovora zoper pridr"ek mora biti pisen.

3. ODDELEK – ZAČETEK VELJAVNOSTI MEDNARODNIH POGODB IN ZAČASNA UPORABA 24. člen

33

Začetek veljavnosti 1. Mednarodna pogodba začne veljati na način in z dnem, kot je to določeno v njej ali kot se dogovorijo dr"ave

pogajalke. 2. Če takih določb ali dogovora ni, mednarodna pogodba začne veljati takoj, ko vse dr"ave pogajalke izrazijo

privolitev, da jih mednarodna pogodba zavezuje. 3. Če dr"ava izrazi privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje, po začetku njene veljavnosti, začne

mednarodna pogodba zanjo veljati z dnem privolitve, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. 4. Določbe mednarodne pogodbe, ki urejajo potrditev verodostojnosti besedila, privolitev dr"av, da jih

mednarodna pogodba zavezuje, način ali datum začetka veljavnosti, pridr"ke, naloge depozitarja ter druga vpra!anja, ki se nujno pojavijo "e pred začetkom veljavnosti mednarodne pogodbe, se začnejo uporabljati takoj, ko je njeno besedilo sprejeto.

25. člen

Začasna uporaba 1. Mednarodna pogodba ali njen del se uporablja začasno do njene uveljavitve, če:

a) je tako določeno v sami mednarodni pogodbi ali b) so se dr"ave pogajalke o tem kako drugače dogovorile.

2. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače ali če se dr"ave pogajalke ne dogovorijo drugače, začasna uporaba mednarodne pogodbe ali njenega dela v odnosu do dr"ave preneha, če ta dr"ava uradno obvesti druge dr"ave, za katere se mednarodna pogodba začasno uporablja, da ne namerava postati pogodbenica.

III. DEL SPO#TOVANJE, UPORABA IN RAZLAGA MEDNARODNIH POGODB

1. ODDELEK – SPO#TOVANJE MEDNARODNIH POGODB 26. člen

Pacta sunt servanda Vsaka veljavna mednarodna pogodba zavezuje pogodbenice in te jo morajo izvajati v dobri veri.

27. člen

Notranje pravo in spo$tovanje mednarodnih pogodb Pogodbenica se ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi upravičila neizvajanje mednarodne pogodbe. To pravilo ne vpliva na 46. člen.

2. ODDELEK – UPORABA MEDNARODNIH POGODB

28. člen Neveljavnost mednarodnih pogodb za nazaj

Razen če iz mednarodne pogodbe ne izhaja drugačen namen ali se sicer ne ugotovi drugače, mednarodna pogodba ne zavezuje pogodbenice glede dejanja ali dejstva pred dnem njene uveljavitve ali glede stanja, ki se je končalo z dnem uveljavitve mednarodne pogodbe za to pogodbenico.

29. člen

Ozemeljska veljavnost mednarodnih pogodb Razen če iz mednarodne pogodbe ne izhaja drugačen namen ali se sicer ne ugotovi drugače, mednarodna pogodba zavezuje vsako dr"avo pogodbenico na njenem celotnem ozemlju.

30. člen

Uporaba nadaljnjih mednarodnih pogodb o istem predmetu 1. Ob upo!tevanju 103. člena Ustanovne listine Zdru"enih narodov se pravice in obveznosti dr"av pogodbenic iz nadaljnjih mednarodnih pogodb o istem predmetu določajo v skladu z naslednjimi odstavki. 2. Če mednarodna pogodba določa, da je vezana na prej!njo ali poznej!o mednarodno pogodbo ali da se zanjo ne !teje, da ni v skladu s prej!njo ali poznej!o mednarodno pogodbo, določbe te druge prevladajo. 3. Če so vse pogodbenice prej!nje mednarodne pogodbe tudi pogodbenice poznej!e mednarodne pogodbe in prej!nja mednarodna pogodba ni prenehala veljati ali se začasno prenehala uporabljati v skladu z 59. členom, se prej!nja mednarodna pogodba uporablja le, če so njene določbe v skladu z določbami poznej!e mednarodne pogodbe. 4. Če pogodbenice prej!nje mednarodne pogodbe niso vse tudi pogodbenice poznej!e mednarodne pogodbe:

a) se v odnosih med dr"avami pogodbenicami, ki so pogodbenice obeh mednarodnih pogodb, uporablja pravilo iz prej!njega odstavka; b) vzajemne pravice in obveznosti v odnosih med pogodbenico obeh mednarodnih pogodb in pogodbenico ene same mednarodne pogodbe ureja mednarodna pogodba, katere pogodbenici sta obe.

34

5. Prej!nji odstavek ne vpliva na 41. člen ali na katero koli vpra!anje o prenehanju veljavnosti mednarodne pogodbe ali začasnem prenehanju njene uporabe v skladu s 60. členom nastane s sklenitvijo ali uporabo mednarodne pogodbe, katere določbe niso v skladu z njenimi obveznostmi do druge dr"ave na podlagi druge mednarodne pogodbe.

3. ODDELEK – RAZLAGA MEDNARODNIH POGODB

31. člen Splo$no pravilo o razlagi

1. Mednarodna pogodba se razlaga v dobri veri v skladu z običajnim pomenom izrazov v mednarodni pogodbi v njihovem kontekstu ter glede na njen predmet in namen.

2. Za razlago mednarodne pogodbe kontekst poleg besedila, vključno z uvodom in prilogami, zajema: a) vsak dogovor v zvezi z mednarodno pogodbo, ki ga ob njeni sklenitvi dose"ejo vse pogodbenice; b) vsako listino, ki jo sestavi ena ali več pogodbenic ob sklenitvi mednarodne pogodbe in jo druge

pogodbenice sprejmejo kot listino, ki se nana!a na mednarodno pogodbo. 3. Skupaj s kontekstom se upo!tevajo:

a) vsak poznej!i dogovor med pogodbenicami glede razlage mednarodne pogodbe ali uporabe njenih določb; b) vsaka poznej!a dejanska uporaba mednarodne pogodbe, na podlagi katere nastane dogovor pogodbenic v

zvezi z razlago mednarodne pogodbe; c) vsako ustrezno pravilo mednarodnega prava, ki se lahko uporablja v odnosih med pogodbenicami.

4. Izraz se lahko razlaga drugače, če se ugotovi, da je bil tak namen pogodbenic.

32. člen Dodatna sredstva za razlago

Za razlago se lahko uporabijo dodatna sredstva, predvsem pripravljalno delo in okoli!čine, v katerih je bila med-narodna pogodba sklenjena, da se potrdi pomen, ki izhaja iz uporabe 31. člena, ali določi pomen, kadar je razlaga v skladu z 31. členom:

a) dvoumna ali nejasna ali b) privede do rezultata, ki je očitno nesmiseln ali nerazumen.

33. člen Razlaga mednarodnih pogodb, katerih verodostojnost besedila je potrjena v dveh ali več jezikih

1. Če je verodostojnost besedila mednarodne pogodbe potrjena v dveh ali več jezikih, je njeno besedilo verodostojno v vsakem od teh jezikov, razen če ni v mednarodni pogodbi določeno ali če se pogodbenice ne dogovorijo, da ob neskladnosti prevlada določeno besedilo.

2. Besedilo mednarodne pogodbe v drugem jeziku, ki ni jezik, v katerem je bila verodostojnost besedila potrjena, se !teje kot verodostojno le, če tako določa mednarodna pogodba ali so se pogodbenice tako dogovorile.

3. Za izraze v mednarodni pogodbi se domneva, da imajo enak pomen v vsakem verodostojnem besedilu. 4. Če se pri primerjavi verodostojnih besedil ugotovi razlika v pomenu, ki je z uporabo 31. in 32. člena ni

mogoče odpraviti, obvelja pomen, ki je glede na predmet in namen mednarodne pogodbe najbli"je vsem besedilom, razen kadar na podlagi prvega odstavka določeno besedilo prevlada.

4. ODDELEK – MEDNARODNE POGODBE IN TRETJE DR"AVE

34. člen

Splo$no pravilo v zvezi s tretjimi dr!avami Mednarodna pogodba tretji dr"avi brez njene privolitve ne nalaga obveznosti niti ji ne daje pravic.

35. člen

Mednarodne pogodbe, ki določajo obveznosti za tretje dr!ave Za tretjo dr"avo nastane obveznost na podlagi določbe mednarodne pogodbe, če pogodbenice s to določbo namerava-jo nalo"iti obveznost in jo tretja dr"ava izrecno pisno sprejme.

36. člen

Mednarodne pogodbe, ki določajo pravice za tretje dr!ave 1. Za tretjo dr"avo nastane pravica na podlagi določbe mednarodne pogodbe, če pogodbenice s to določbo namera-vajo dati to pravico tretji dr"avi ali skupini dr"av, ki ji ta pripada, ali vsem dr"avam in če tretja dr"ava v to privoli. #teje se, da je privolitev dana, dokler se ne izka"e nasprotno, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. 2. Dr"ava, ki uresničuje pravico v skladu s prej!njim odstavkom, mora spo!tovati pogoje njenega uresničevanja, predvidene v mednarodni pogodbi ali določene v skladu z njo.

35

37. člen

Preklic ali sprememba obveznosti ali pravic tretjih dr!av 1. Obveznost, ki za tretjo dr"avo nastane v skladu s 35. členom, se lahko prekliče ali spremeni samo s privolitvijo po-godbenic mednarodne pogodbe in tretje dr"ave, razen če se ne ugotovi, da so se dogovorile drugače. 2. Pravice, ki za tretjo dr"avo nastane v skladu s 36. členom, pogodbenice ne morejo preklicati ali spremeniti, če se ugotovi, da je ni mogoče preklicati ali spremeniti brez privolitve tretje dr"ave.

38. člen

Pravila mednarodne pogodbe, ki postanejo zavezujoča za tretje dr!ave na podlagi mednarodnega običaja Nobena določba od 34. do 37. člena ne preprečuje, da bi pravilo iz mednarodne pogodbe postalo zavezujoče za tretjo dr"avo kot običajno pravilo mednarodnega prava, ki je kot tako priznano.

IV. DEL SPREMEMBE MEDNARODNIH POGODB

39. člen Splo$no pravilo v zvezi s spremembo mednarodnih pogodb

Mednarodna pogodba se lahko spremeni s sporazumom med pogodbenicami. Če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače, se za tak sporazum uporabljajo pravila iz II. dela.

40. člen

Sprememba večstranskih mednarodnih pogodb 1. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače, spremembo večstranskih mednarodnih pogodb urejajo naslednji odstavki. 2. O vsakem predlogu za spremembo večstranske mednarodne pogodbe med vsemi pogodbenicami je treba uradno obvestiti vse dr"ave skleniteljice, ki imajo pravico sodelovati pri: a) odločitvi o ukrepanju v zvezi s tem predlogom; b) pogajanjih in sklenitvi kakr!nega koli sporazuma o spremembi mednarodne pogodbe. 3. Vsaka država, ki lahko postane pogodbenica mednarodne pogodbe, prav tako lahko postane pogodbenica spremenjene mednarodne pogodbe. 4. Sporazum o spremembi ne zavezuje držav, ki so že pogodbenice in ne postanejo pogodbenice tega sporazuma; zanje velja točka b četrtega odstavka 30. člena. 5. Dr"ava, ki postane pogodbenica mednarodne pogodbe, potem ko je začel veljati sporazum o spremembi, in ne izrazi drugačnega namena, se !teje za:

a) pogodbenico spremenjene mednarodne pogodbe in b) pogodbenico nespremenjene mednarodne pogodbe v odnosu do vsake pogodbenice mednarodne pogodbe, ki je sporazum o spremembi ne zavezuje.

41. člen Sporazumi o spremembi večstranskih mednarodnih pogodb samo med nekaterimi pogodbenicami

1. Dve ali več pogodbenic večstranske mednarodne pogodbe lahko sklene sporazum o spremembi mednarodne pogodbe samo v svojih medsebojnih odnosih, če:

a) mednarodna pogodba predvideva mo"nost take spremembe ali b) mednarodna pogodba ne prepoveduje take spremembe pod pogojem:

i) da ne vpliva na u"ivanje pravic, ki jih imajo druge pogodbenice mednarodne pogodbe, ali na izpolnjevanje njihovih obveznosti in

ii) da se ne nana!a na določbo, od katere ni mogoče odstopiti, ne da bi bilo to v neskladju z dejansko uresničitvijo predmeta in namena celotne mednarodne pogodbe.

2. Razen če v primeru iz točke a prej!njega odstavka mednarodna pogodba ne določa drugače, morajo zadevne pogodbenice uradno obvestiti druge pogodbenice o nameri, da bodo sklenile sporazum, in spremembah mednarodne pogodbe, ki bodo z njim nastale.

V. DEL NIČNOST, PRENEHANJE VELJAVNOSTI IN ZAČASNO PRENEHANJE UPORABE

MEDNARODNIH POGODB 1. ODDELEK – SPLO#NE DOLOČBE

42. člen Veljavnost in nadaljevanje veljavnosti mednarodnih pogodb

1. Veljavnost mednarodne pogodbe ali privolitev dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, se lahko izpodbija samo na podlagi te konvencije.

36

2. Prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe, njena odpoved ali odstop ene od pogodbenic je mogoč le na podlagi določb mednarodne pogodbe ali te konvencije. Enako velja tudi za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe.

43. člen

Obveznosti, ki jih nalaga mednarodno pravo ne glede na mednarodno pogodbo Ničnost, prenehanje veljavnosti ali odpoved mednarodne pogodbe, odstop ene od pogodbenic od nje ali začasno

prenehanje njene uporabe na podlagi te konvencije ali določb mednarodne pogodbe nikakor ne vpliva na dol"nost dr"ave, da izpolni vsako v mednarodni pogodbi določeno obveznost, ki jo zavezuje po mednarodnem pravu ne glede na to mednarodno pogodbo.

44. člen

Deljivost [delna ničnost] pogodbe 1. Pravica pogodbenice odpovedati mednarodno pogodbo, odstopiti od nje ali jo začasno prenehati uporabljati, ki

je določena v mednarodni pogodbi ali izhaja iz 56. člena, se lahko uveljavlja samo za celotno mednarodno pogodbo, razen če ni v njej določeno drugače ali se pogodbenice ne dogovorijo drugače. 2. Na razlog za ničnost ali prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe, odstop ene od pogodbenic ali začasno prenehanje njene uporabe, ki ga priznava ta konvencija, se je mogoče sklicevati samo v zvezi s celotno mednarodno pogodbo, razen v primerih iz naslednjih odstavkov ali 60. člena. 3. Če se razlog nana!a samo na nekatere določbe, se je nanj mogoče sklicevati samo v zvezi s temi določbami, kadar:

a) je te določbe glede izvajanja mogoče ločiti od preostalega dela mednarodne pogodbe; b) iz mednarodne pogodbe izhaja ali se sicer ugotovi, da sprejetje teh določb za drugo pogodbenico ali pogodbenice ni bistvenega pomena za njihovo privolitev, da jih zavezuje celotna mednarodna pogodba; c) nadaljnje izvajanje preostalega dela mednarodne pogodbe ni nepravično.

4. V primerih iz 49. in 50. člena lahko dr"ava, ki ima pravico sklicevati se na prevaro ali podkupovanje, to stori glede celotne mednarodne pogodbe ali v primeru iz prej!njega odstavka samo v zvezi z nekaterimi določbami. 5. V primerih iz 51., 52. in 53. člena določb mednarodne pogodbe ni dovoljeno deliti.

45. člen

Izguba pravice sklicevati se na razlog za ničnost ali prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe, odstop od nje ali začasno prenehanje njene uporabe

Dr"ava se ne more več sklicevati na razlog za ničnost ali prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe, odstop od nje ali začasno prenehanje njene uporabe na podlagi 46. do 50. člena ali 60. in 62. člena, če se, potem ko je izvedela za dejstva: a) izrecno strinja, da, odvisno od primera, mednarodna pogodba velja, !e naprej velja ali se !e naprej uporablja, ali b) na podlagi njenega ravnanja !teje, da je privolila, odvisno od primera, da mednarodna pogodba velja, !e naprej velja ali se !e naprej uporablja.

2. ODDELEK – NIČNOST MEDNARODNIH POGODB

46. člen Določbe notranjega prava glede pristojnosti za sklepanje mednarodnih pogodb

1. Dr"ava se ne more sklicevati na dejstvo, da je s svojo privolitvijo, da jo mednarodna pogodba zavezuje, kr!ila kak!no določbo svojega notranjega prava glede pristojnosti za sklepanje mednarodnih pogodb, kot na razlog za razveljavitev svoje privolitve, razen če ta kr!itev ni bila očitna in se ne nana!a na temeljno pravilo njenega notranjega prava. 2. Kr!itev je očitna, če je objektivno jasna vsaki dr"avi, ki pri tem ravna v skladu z običajno prakso in v dobri veri.

47. člen

Posebne omejitve pooblastila za izra!anje privolitve dr!ave Če za pooblastilo predstavnika izraziti privolitev dr"ave, da jo določena mednarodna pogodba zavezuje, velja posebna omejitev, se na dejstvo, da je ta predstavnik ni upo!teval, ni mogoče sklicevati kot na razlog za razveljavitev privolitve, razen če dr"ave pogajalke niso bile uradno obve!čene o omejitvi, preden je bila izra"ena.

48. člen Napaka

1. Država se lahko sklicuje na napako v mednarodni pogodbi kot na razlog za razveljavitev privolitve, da jo mednarodna pogodba zavezuje, če se napaka nanaša na dejstvo ali okoliščine, za katere je domnevala, da so

37

obstajale ob sklenitvi mednarodne pogodbe in so bile bistvene za njeno privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje

2. Prej!nji odstavek se ne uporablja, če je ta dr"ava s svojim ravnanjem pripomogla k napaki ali če so bile okoli!čine take, da bi morala biti opozorjena na mo"nost napake.

3. Napaka, ki se nana!a samo na besedilo mednarodne pogodbe, ne vpliva na njeno veljavnost; v tem primeru se uporablja 79. člen.

49. člen Prevara

Dr"ava, ki jo je k sklenitvi mednarodne pogodbe s prevaro napeljala druga dr"ava pogajalka, se lahko sklicuje na prevaro kot na razlog za razveljavitev svoje privolitve, da jo mednarodna pogodba zavezuje.

50. člen Podkupovanje predstavnika dr!ave

Dr"ava, katere privolitev, da jo mednarodna pogodba zavezuje, je dose"ena tako, da je druga dr"ava pogajalka posredno ali neposredno podkupila njenega predstavnika, se lahko sklicuje na podkupovanje kot na razlog za razveljavitev privolitve, da jo mednarodna pogodba zavezuje.

51. člen Prisila predstavnika dr!ave

Privolitev posamezne dr"ave, da jo mednarodna pogodba zavezuje, ki je bila dose"ena s prisilo njenega predstavnika z dejanji ali gro"njami zoper njega, je brez pravnega učinka.

52. člen Prisila dr!ave z gro!njo ali uporabo sile

Mednarodna pogodba je nična, če je bila njena sklenitev dose"ena z gro"njo ali uporabo sile ob kr!itvi načel mednarodnega prava iz Ustanovne listine Zdru"enih narodov.

53. člen Mednarodne pogodbe, ki so v nasprotju z obveznim pravilom splo$nega mednarodnega

prava (jus cogens) Mednarodna pogodba je nična, če je ob sklenitvi v nasprotju z obveznim pravilom

splo!nega mednarodnega prava. Obvezno pravilo splo!nega mednarodnega prava je za namene te konvencije tisto, ki ga je sprejela in priznala celotna mednarodna skupnost dr"av kot pravilo, od katerega ni dovoljeno nobeno odstopanje in ga je mogoče spremeniti samo s poznej!im pravilom splo!nega mednarodnega prava enake narave.

3. ODDELEK – PRENEHANJE VELJAVNOSTI IN ZAČASNO PRENEHANJE UPORABE MEDNARODNIH POGODB

54. člen Prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje na podlagi njenih določb

ali s privolitvijo pogodbenic Mednarodna pogodba lahko preneha veljati ali pogodbenica od nje odstopi:

a) v skladu z določbami mednarodne pogodbe ali b) kadar koli s privolitvijo vseh pogodbenic po posvetovanju z drugimi dr"avami

skleniteljicami.

55. člen Zni!anje $tevila pogodbenic večstranske mednarodne pogodbe pod $tevilo, potrebno za

začetek njene veljavnosti Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače, večstranska mednarodna pogodba ne

preneha veljati samo zato, ker se !tevilo njenih pogodbenic zni"a pod !tevilo, potrebno za začetek njene veljavnosti.

56. člen

39

Odpoved mednarodne pogodbe ali odstop od mednarodne pogodbe, ki ne vsebuje določbe o prenehanju veljavnosti, odpovedi ali odstopu

1. Mednarodne pogodbe, ki ne vsebuje določbe o prenehanju veljavnosti in ne predvideva mo"nosti odpovedi mednarodne pogodbe ali odstopa od nje, ni mogoče odpovedati ali od nje odstopiti, razen če: a) se ne ugotovi, da so pogodbenice nameravale dopustiti mo"nost odpovedi ali odstopa, ali b) iz narave mednarodne pogodbe ni mogoče sklepati, da obstaja pravica do odpovedi ali odstopa. 2. Pogodbenica mora najmanj 12 mesecev vnaprej sporočiti, da namerava na podlagi prej!njega odstavka mednarodno pogodbo odpovedati ali od nje odstopiti.

57. člen Začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe na podlagi njenih določb ali s

privolitvijo pogodbenic Mednarodna pogodba se lahko začasno preneha uporabljati za vse pogodbenice ali posamezno pogodbenico: a) v skladu z določbami mednarodne pogodbe ali b) kadar koli s privolitvijo vseh pogodbenic po posvetovanju z drugimi dr"avami skleniteljicami.

58. člen

Začasno prenehanje uporabe večstranske mednarodne pogodbe na podlagi sporazuma samo med nekaterimi pogodbenicami

1. Dve ali več pogodbenic večstranske mednarodne pogodbe lahko sklene sporazum, da se začasno in samo med njimi prenehajo uporabljati določbe mednarodne pogodbe, če: a) mednarodna pogodba predvideva mo"nost takega prenehanja ali b) mednarodna pogodba ne prepoveduje takega prenehanja pod pogojem:

i) da ne vpliva na u"ivanje pravic, ki jih imajo druge pogodbenice po mednarodni pogodbi, ali na izpolnjevanje njihovih obveznosti in ii) da ni v neskladju s predmetom in namenom mednarodne pogodbe.

2. Razen če v primeru iz točke a prej!njega odstavka mednarodna pogodba ne določa drugače, morajo zadevne pogodbenice uradno obvestiti druge pogodbenice o nameri, da bodo sklenile sporazum, in določbah mednarodne pogodbe, ki jih nameravajo začasno prenehati uporabljati.

59. člen

Prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe zaradi sklenitve poznej$e mednarodne pogodbe

1. #teje se, da mednarodna pogodba preneha veljati, če vse pogodbenice pozneje sklenejo mednarodno pogodbo o istem predmetu in če: a) iz poznej!e mednarodne pogodbe izhaja ali se sicer ugotovi, da so pogodbenice nameravale predmet urediti s poznej!o mednarodno pogodbo, ali b) so določbe poznej!e mednarodne pogodbe tako neskladne s tistimi iz prej!nje mednarodne pogodbe, da obeh ni mogoče uporabljati hkrati. 2. Za prej!njo mednarodno pogodbo se !teje, da se samo začasno preneha uporabljati, če to izhaja iz poznej!e mednarodne pogodbe ali se sicer ugotovi, da je to namen pogodbenic.

60. člen

Prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe zaradi njene kr$itve

1. Bistvena kr!itev dvostranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje drugi pogodbenici pravico, da se na to kr!itev sklicuje kot na razlog za prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma.

2. Bistvena kr!itev večstranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje: a) drugim pogodbenicam pravico, da se soglasno dogovorijo o začasnem prenehanju

uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma ali o prenehanju njene veljavnosti: i) v odnosih med njimi in dr"avo kr!ilko ali

40

ii) med vsemi pogodbenicami; b) pogodbenici, ki jo je kr!itev posebej prizadela, pravico sklicevati se na kr!itev kot na

razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma v odnosih med njo in dr"avo kr!ilko;

c) vsem pogodbenicam razen dr"avi kr!ilki pravico sklicevati se na kr!itev kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma zanje le, če je ta mednarodna pogodba take narave, da bistvena kr!itev njenih določb ene pogodbenice korenito spremeni polo"aj vseh pogodbenic glede nadaljnjega izpolnjevanja njihovih obveznosti po mednarodni pogodbi.

3. Za namene tega člena je bistvena kr!itev mednarodne pogodbe: a) zavrnitev izvajanja mednarodne pogodbe, ki je ta konvencija ne dovoljuje, ali b) kr!itev določbe, ki je bistvena za uresničitev predmeta ali namena mednarodne

pogodbe. 4. Prej!nji odstavki ne vplivajo na nobeno določbo mednarodne pogodbe, ki se uporablja

ob kr!itvi. 5. Prvi do tretji odstavek se ne uporabljajo za določbe o varstvu človekove osebnosti v

mednarodnih pogodbah humanitarne narave, zlasti ne za določbe, ki prepovedujejo vse oblike povračilnih ukrepov proti osebam, ki jih take mednarodne pogodbe !čitijo.

61. člen

Nastanek razmer, ki onemogočajo izvajanje mednarodne pogodbe 1. Pogodbenica se lahko sklicuje na to, da mednarodne pogodbe ni mogoče izvajati, kot

na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, če je to posledica tega, da predmeta, ki je nujen za izvajanje mednarodne pogodbe, ni več ali je uničen. Če je izvajanje mednarodne pogodbe onemogočeno začasno, se je na to mogoče sklicevati le kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe.

2. Pogodbenica se ne more sklicevati na to, da mednarodne pogodbe ni mogoče izvajati, kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe, odstop od nje ali začasno pre-nehanje njene uporabe, če je ne more izvajati, ker je sama kr!ila pogodbeno obveznost ali katero koli mednarodno obveznost do katere koli druge pogodbenice mednarodne pogodbe.

62. člen

Bistvena sprememba okoli$čin 1. Na bistveno spremembo okoli!čin v primerjavi s tistimi, ki so obstajale ob sklenitvi

mednarodne pogodbe in je pogodbenice niso predvidele, se ni mogoče sklicevati kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, razen če:

a) te okoli!čine za pogodbenice niso bile bistvene za njihovo privolitev, da jih mednarodna pogodba zavezuje, in

b) ta sprememba ne bo korenito spremenila obsega obveznosti, ki jih je v skladu z mednarodno pogodbo !e treba izpolniti.

2. Na bistveno spremembo okoli!čin se ni mogoče sklicevati kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, če:

a) mednarodna pogodba določa mejo ali b) je bistvena sprememba okoli!čin posledica tega, da je pogodbenica, ki se na bistveno

spremembo okoli!čin sklicuje, kr!ila pogodbene obveznosti ali katere koli mednarodne obveznosti do katere koli druge pogodbenice mednarodne pogodbe. 3. Če se lahko pogodbenica v skladu s prej!njima odstavkoma sklicuje na bistveno spremembo okoli!čin kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, se lahko nanjo sklicuje tudi kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe.

63. člen

Prekinitev diplomatskih ali konzularnih odnosov

41

Prekinitev diplomatskih ali konzularnih odnosov med pogodbenicami mednarodne pogodbe ne vpliva na pravne odnose, ki so med njimi vzpostavljeni z mednarodno pogodbo, razen če diplomatski ali konzularni odnosi niso nujni za uporabo mednarodne pogodbe.

64. člen

Nastanek novega obveznega pravila splo$nega mednarodnega prava (ius cogens) Če nastane novo obvezno pravilo splo!nega mednarodnega prava, postane vsaka obstoječa mednarodna pogodba, ki je v nasprotju z njim, nična in preneha veljati.

4. ODDELEK – POSTOPEK

65. člen Postopek v zvezi z ničnostjo mednarodne pogodbe, prenehanjem njene veljavnosti,

odstopom od nje ali začasnim prenehanjem njene uporabe 1. Pogodbenica, ki se na podlagi določb te konvencije sklicuje na napako v svoji privolitvi, da jo mednarodna pogodba zavezuje, ali na razlog za izpodbijanje veljavnosti mednarodne pogodbe, prenehanje njene veljavnosti, odstop od nje ali začasno prenehanje njene uporabe, mora o svoji zahtevi uradno obvestiti druge pogodbenice. V uradnem obvestilu mora navesti predlagani ukrep glede mednarodne pogodbe in razloge zanj. 2. Če po preteku obdobja, ki razen v posebno nujnem primeru ne sme biti kraj!e od treh mesecev od prejema uradnega obvestila, nobena pogodbenica temu ni nasprotovala, lahko pogodbenica, ki je poslala uradno obvestilo, predlagani ukrep izvede tako, kot je določeno v 67. členu. 3. Če katera koli druga pogodbenica temu nasprotuje, morajo pogodbenice poiskati re!itev s sredstvi, kot jih določa 33. člen Ustanovne listine Zdru"enih narodov. 4. Nobena določba prej!njih odstavkov ne vpliva na pravice ali obveznosti pogodbenic, ki izhajajo iz katere koli med njimi veljavne določbe o re!evanju sporov. 5. Ne da bi to vplivalo na 45. člen, dr"avi dejstvo, da ni poslala v prvem odstavku predpisanega uradnega obvestila, ne preprečuje, da ga ne bi poslala kot odgovor kak!ni drugi pogodbenici, ki zahteva izvajanje mednarodne pogodbe ali navaja njeno kr!itev.

66. člen Postopki pri sodnem re$evanju, arbitra!i in spravi

Če v dvanajstih mesecih od dneva, ko je bil izra"en ugovor, ni bilo mogoče doseči nikakr!ne re!itve v skladu s tretjim odstavkom prej!njega člena, se uporabljajo naslednji postopki: a) vsaka pogodbenica v sporu lahko glede uporabe ali razlage 53. ali 64. člena predlo"i spor v re!evanje Meddr"avnemu sodi!ču, razen če se pogodbenice ne sporazumejo, da ga bodo predlo"ile arbitra"i; b) vsaka pogodbenica v sporu se lahko v zvezi z uporabo ali razlago katerega koli drugega člena V. dela te konvencije odloči za postopek, ki je določen v prilogi te konvencije, in v ta namen pošlje prošnjo generalnemu sekretarju Združenih narodov.

67. člen Listine, s katerimi se razglasi ničnost mednarodne pogodbe, prenehanje njene

veljavnosti, odstop od nje ali začasno prenehanje njene uporabe 1. Uradno obvestilo iz prvega odstavka 65. člena mora biti pisno. 2. Vsako dejanje, s katerim se v skladu z določbami mednarodne pogodbe ali določbami

drugega ali tretjega odstavka 65. člena razglasi ničnost mednarodne pogodbe, prenehanje njene veljavnosti, odstop od nje ali začasno prenehanje njene uporabe, se opravi z listino, poslano drugim pogodbenicam. Če listine ne podpi!e voditelj dr"ave, vodja vlade ali minister za zunanje zadeve, se lahko od predstavnika dr"ave, ki listino po!ilja, zahteva, da predlo"i pooblastilo.

68. člen Preklic uradnih obvestil in listin iz 65. in 67. člena

42

Preden uradno obvestilo ali listina iz 65. in 67. člena začne učinkovati, se lahko kadar koli prekliče.

5. ODDELEK – POSLEDICE NIČNOSTI, PRENEHANJA VELJAVNOSTI ALI ZAČASNEGA PRENEHANJA UPORABE MEDNARODNE POGODBE

69. člen Posledice ničnosti mednarodne pogodbe

1. Nična je mednarodna pogodba, katere ničnost se ugotovi na podlagi te konvencije. Določbe nične mednarodne pogodbe nimajo pravne moči.

2. Če so na podlagi take mednarodne pogodbe kljub temu opravljena dejanja: a) lahko vsaka pogodbenica od druge pogodbenice zahteva, kolikor je to mogoče, da se v

njunih medsebojnih odnosih vzpostavi stanje, kakr!no bi bilo, če teh dejanj ne bi bilo; b) dejanja, opravljena v dobri veri pred sklicevanjem na ničnost, ne postanejo protipravna

le zaradi ničnosti mednarodne pogodbe. 3. V primerih iz 49., 50., 51. ali 52. člena se prej!nji odstavek ne uporablja za

pogodbenico, ki se ji pripisuje prevara, podkupovanje ali prisila. 4. Kadar privolitev posamezne dr"ave, da jo večstranska mednarodna pogodba zavezuje,

ni veljavna, se navedena pravila uporabljajo v odnosih med njo in pogodbenicami.

70. člen Posledice prenehanja veljavnosti mednarodne pogodbe

1. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače ali se pogodbenice ne dogovorijo drugače, prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe v skladu z njenimi določbami ali s to konvencijo:

a) pogodbenice odvezuje obveznosti, da mednarodno pogodbo !e naprej izvajajo; b) ne vpliva na nobeno pravico, obveznost ali katero koli pravno stanje pogodbenic,

nastalo z izvajanjem mednarodne pogodbe pred prenehanjem njene veljavnosti. 2. Če dr"ava odpove večstransko mednarodno pogodbo ali od nje odstopi, se prej!nji

odstavek uporablja v odnosih med njo in vsako drugo pogodbenico od dneva, ko odpoved ali odstop začne učinkovati.

71. člen

Posledice ničnosti mednarodne pogodbe, ki je v nasprotju z obveznim pravilom splo$nega mednarodnega prava

1. Če je mednarodna pogodba nična po 53. členu, pogodbenice: a) odpravijo, kolikor je mogoče, posledice vsakega dejanja, opravljenega na podlagi določbe, ki je v nasprotju z obveznim pravilom splo!nega mednarodnega prava, in b) svoje medsebojne odnose uskladijo z obveznim pravilom splo!nega mednarodnega

prava. 2. Če postane mednarodna pogodba nična in preneha veljati po 64. členu, prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe:

a) pogodbenice odvezuje obveznosti, da mednarodno pogodbo !e naprej izvajajo; b) ne vpliva na nobeno pravico, obveznost ali katero koli pravno stanje pogodbenic, nastalo z izvajanjem mednarodne pogodbe pred prenehanjem njene veljavnosti; te pravice, obveznosti ali stanje pa se smejo ohraniti le toliko, kolikor to ni v nasprotju z novim obveznim pravilom splo!nega mednarodnega prava.

72. člen Posledice začasnega prenehanja uporabe mednarodne pogodbe

1. Razen če mednarodna pogodba ne določa drugače ali se pogodbenice ne dogovorijo drugače, začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v skladu z njenimi določbami ali s to konvencijo: a) odvezuje pogodbenice, med katerimi uporaba mednarodne pogodbe začasno preneha, obveznosti, da med začasnim prenehanjem uporabe v medsebojnih odnosih izvajajo mednarodno pogodbo;

43

b) sicer ne vpliva na pravne odnose med pogodbenicami, vzpostavljene z mednarodno pogodbo. 2. Med začasnim prenehanjem uporabe se pogodbenice vzdr"ijo vsakega dejanja, ki bi lahko oviralo ponovno uporabo mednarodne pogodbe.

VI. DEL DRUGE DOLOČBE

73. člen Primeri nasledstva dr!av, odgovornosti dr!ave in začetka sovra!nosti

Določbe te konvencije ne vplivajo na nobeno vpra!anje, ki se lahko pojavi v zvezi z mednarodno pogodbo zaradi nasledstva dr"av, mednarodne odgovornosti dr"ave ali začetka sovra"nosti med dr"avami.

74. člen

Diplomatski in konzularni odnosi ter sklepanje mednarodnih pogodb Prekinitev ali odsotnost diplomatskih ali konzularnih odnosov med dvema ali več dr"avami ne preprečuje sklepanja mednarodnih pogodb med temi dr"avami. Sama sklenitev take mednarodne pogodbe na diplomatske ali konzularne odnose ne vpliva.

75. člen

Primer dr!ave napadalke Določbe te konvencije ne vplivajo na obveznosti, ki lahko za dr"avo napadalko nastanejo v zvezi z mednarodno pogodbo med eno ali več dr"avami zaradi ukrepov, ki se v zvezi z njenim napadom sprejmejo skladno z Ustanovno listino Zdru"enih narodov.

VII. DEL DEPOZITARJI, URADNA OBVESTILA, POPRAVKI IN REGISTRACIJA

76. člen Depozitarji mednarodnih pogodb

1. Depozitarja mednarodne pogodbe lahko določijo države pogajalke v sami mednarodni pogodbi ali kako drugače. Depozitar je lahko ena ali več držav, mednarodna organizacija ali njen najvišji uradnik.

mednarodne narave, opravlja nepristransko. Na to obveznost zlasti ne sme vplivati dejstvo, da mednarodna pogodba med nekaterimi pogodbenicami !e ni začela veljati ali da se dr"ava in depozitar ne strinjata glede opravljanja njegovih nalog.

77. člen

Naloge depozitarja 1. Razen če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače ali se dr"ave skleniteljice ne

dogovorijo drugače, depozitar: a) hrani izvirnik mednarodne pogodbe in vsa prejeta pooblastila; b) pripravlja overjene kopije izvirnika mednarodne pogodbe in vsa druga besedila mednarodne pogodbe v drugih jezikih, ki se lahko zahtevajo na njeni podlagi, in jih po!ilja pogodbenicam in dr"avam, ki to lahko postanejo; c) prejema vse podpise mednarodne pogodbe ter prejema in hrani vse listine, uradna obvestila in sporočila v zvezi z mednarodno pogodbo; d) preverja, ali ima podpis, listina, uradno obvestilo ali sporočilo v zvezi z mednarodno pogodbo pravilno in predpisano obliko, ter po potrebi na to opozori zadevno dr"avo; e) obve!ča pogodbenice in dr"ave, ki to lahko postanejo, o dejanjih, uradnih obvestilih in sporočilih v zvezi z mednarodno pogodbo; f) obve!ča dr"ave, ki lahko postanejo pogodbenice mednarodne pogodbe, kdaj je bilo prejetih ali deponiranih toliko podpisov ali listin o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, da lahko mednarodna pogodba začne veljati; g) registrira mednarodno pogodbo pri Sekretariatu Zdru"enih narodov; h) opravlja naloge iz drugih določb te konvencije.

44

2. Če se dr"ava in depozitar ne strinjata glede opravljanja njegovih nalog, depozitar na to opozori dr"ave podpisnice in dr"ave skleniteljice ali po potrebi pristojni organ ustrezne med-narodne organizacije.

78. člen Uradna obvestila in sporočila

Razen če mednarodna pogodba ali ta konvencija ne določa drugače: a) se uradno obvestilo ali sporočilo, ki ga dr"ava po!lje v skladu s to konvencijo, če ni

depozitarja, po!lje neposredno dr"avam, ki jim je namenjeno, ali depozitarju, če je določen; b) se za uradno obvestilo ali sporočilo, ki ga dr"ava po!lje v skladu s to konvencijo, !teje,

da ga je zadevna dr"ava poslala !ele, ko ga je dr"ava, ki ji je namenjeno, ali, odvisno od primera, depozitar prejel;

c) se za uradno obvestilo ali sporočilo, ki ga dr"ava po!lje v skladu s to konvencijo, če je poslano depozitarju, !teje, da ga je dr"ava, ki ji je namenjeno, prejela !ele, ko jo depozitar obvesti v skladu s točko e prvega odstavka prej!njega člena.

79. člen Popravljanje napak v besedilih mednarodnih pogodb ali njihovih overjenih kopijah

1. Če po potrditvi verodostojnosti besedila mednarodne pogodbe dr"ave podpisnice in dr"ave skleniteljice sporazumno ugotovijo, da besedilo vsebuje napako, se napaka popravi, razen če se te dr"ave ne odločijo za kak!en drug način popravljanja, tako da se:

a) besedilo ustrezno popravi in popravek parafirajo pravilno poobla!čeni predstavniki;

b) sestavi listina ali izmenjajo listine, v katerih je naveden popravek, za katerega je bilo dogovorjeno, da se naredi, ali c) sestavi popravljeno besedilo celotne mednarodne pogodbe po postopku, ki je veljal za prvotno besedilo.

2. Če gre za mednarodno pogodbo, za katero je določen depozitar, ta uradno obvesti dr"ave podpisnice in dr"ave skleniteljice o napaki in predlogu za njen popravek ter določi ustrezen rok za ugovor zoper predlagani popravek. Če ob izteku tega roka:

a) ni nobenega ugovora, depozitar popravi besedilo in parafira popravek, sestavi zapisnik o popravku besedila ter njegovo kopijo po!lje pogodbenicam in dr"avam, ki to lahko postanejo; b) depozitar prejme ugovor, o njem obvesti dr"ave podpisnice in dr"ave skleniteljice.

3. Pravila iz prej!njih dveh odstavkov se uporabljajo tudi, če se pri besedilu, katerega verodostojnost je bila potrjena v dveh ali več jezikih, ugotovi neskladje, glede katerega se dr-"ave podpisnice in dr"ave skleniteljice strinjajo, da ga je treba odpraviti. 4. Popravljeno besedilo ab initio zamenja besedilo z napakami, razen če dr"ave podpisnice in dr"ave skleniteljice ne odločijo drugače. 5. O popravku besedila mednarodne pogodbe, ki je bila registrirana, se uradno obvesti Sekretariat Zdru"enih narodov. 6. Če se ugotovi napaka v overjeni kopiji mednarodne pogodbe, depozitar sestavi zapisnik o popravku in njegovo kopijo po!lje dr"avam podpisnicam in dr"avam skleniteljicam.

80. člen

Registracija in objava mednarodnih pogodb 1. Mednarodne pogodbe se po uveljavitvi po!ljejo Sekretariatu Zdru"enih narodov, da jih registrira ali vlo"i in evidentira ter objavi. 2. Imenovanje depozitarja pomeni, da je poobla!čen za opravljanje dejanj iz prej!njega odstavka.

VIII. DEL KONČNE DOLOČBE

81. člen Podpis

45

Ta konvencija je na voljo za podpis vsem dr"avam članicam Zdru"enih narodov ali katere koli specializirane agencije ali Mednarodne agencije za atomsko energijo ter vsaki po-godbenici Statuta Meddr"avnega sodi!ča in vsaki dr"avi, ki jo Generalna skup!čina Zdru"enih narodov povabi, naj postane pogodbenica konvencije, in sicer do 30. novembra 1969 pri Zveznem ministrstvu za zunanje zadeve Republike Avstrije, nato pa do 30. aprila 1970 na sede"u Zdru"enih narodov v New Yorku.

82. člen

Ratifikacija To konvencijo je treba ratificirati. Listine o ratifikaciji se deponirajo pri generalnem sekretarju Zdru"enih narodov.

83. člen Pristop

K tej konvenciji lahko pristopi vsaka dr"ava iz katere od skupin dr"av, navedenih v 81. členu. Listine o pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Zdru"enih narodov.

84. člen

Začetek veljavnosti 1. Ta konvencija začne veljati trideseti dan od dneva deponiranja petintridesete listine o ratifikaciji ali pristopu. 2. Za vsako državo, ki konvencijo ratificira ali k njej pristopi po deponiranju petintridesete listine o ratifikaciji ali pristopu, konvencija začne veljati trideseti dan po tem, ko deponira svojo listino o ratifikaciji ali pristopu.

85. člen Verodostojna besedila

Izvirnik te konvencije, katerega besedila v angle!kem, francoskem, kitajskem, ruskem in !panskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Zdru"enih narodov.

DA BI TO POTRDILI, so podpisani poobla!čenci, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, podpisali to konvencijo.

SESTAVLJENO na Dunaju triindvajsetega maja tisoč devetsto devetin!estdeset.

PRILOGA 1. Generalni sekretar Zdru"enih narodov sestavi in vodi seznam spraviteljev, ki so

usposobljeni pravni strokovnjaki. V ta namen je vsaka dr"ava članica Zdru"enih narodov ali pogodbenica te konvencije povabljena, da predlaga dva spravitelja, in imena tako predlaganih oseb sestavljajo seznam. Spravitelji, vključno s tistimi, ki so predlagani, da zasedejo morebitno izpraznjeno mesto, so na seznamu pet let z mo"nostjo podalj!anja za enako obdobje. Po preteku te dobe spravitelji !e naprej opravljajo svoje naloge, za katere so izbrani v skladu z naslednjim odstavkom.

2. Kadar je pro!nja poslana generalnemu sekretarju v skladu s 66. členom, generalni sekretar spor predlo"i spravni komisiji, ki se sestavi takole:

Dr"ava ali dr"ave, ki so ena od strank v sporu, imenujejo: a) spravitelja, ki je dr"avljan te dr"ave ali ene od teh dr"av, za katerega ni nujno, da je

izbran s seznama iz prej!njega odstavka, in b) spravitelja, ki ni dr"avljan te dr"ave ali ene od teh dr"av, je pa izbran s seznama. Dr"ava ali dr"ave, ki so druga stranka v sporu, imenujejo dva spravitelja na enak način.

#tirje spravitelji, ki sta jih izbrali stranki, se imenujejo v !estdesetih dneh od dneva, ko generalni sekretar prejme pro!njo.

#tirje spravitelji v !estdesetih dneh od zadnjega imenovanja s seznama imenujejo petega spravitelja, ki je predsednik.

Če predsednik ali kateri od drugih spraviteljev ni imenovan v predpisanem roku, ga v !estdesetih dneh od preteka tega roka imenuje generalni sekretar. Ta pa lahko za predsednika

46

določi kogar koli s seznama ali katerega od članov Komisije za mednarodno pravo. Stranki v sporu se lahko dogovorita o podalj!anju rokov za imenovanje.

Vsako izpraznjeno mesto se zasede tako, kot je določeno za prvo imenovanje. 3. Spravna komisija določi svoj postopek. Komisija lahko s soglasjem strank v sporu

povabi katero koli pogodbenico mednarodne pogodbe, da ji predlo"i svoje mnenje ustno ali pisno. Komisija sprejema odločitve in priporočila z večino glasov petih članov.

4. Komisija lahko stranki v sporu opozori na ukrepe, ki bi lahko omogočili sporazumno re!itev.

5. Komisija stranki zasli!i, preuči zahtevke in ugovore ter jima predlaga, kako doseči sporazumno re!itev spora.

6. Komisija poroča v dvanajstih mesecih od svoje ustanovitve. Njeno poročilo se hrani pri generalnem sekretarju in po!lje strankama v sporu. Poročilo, vključno z morebitnimi ugo-tovitvami glede dejstev ali pravnih vpra!anj, strank ne zavezuje in je samo priporočilo, ki jima je predlo"eno, da bi se omogočila sporazumna re!itev spora. 7. Generalni sekretar komisiji zagotavlja vso potrebno pomoč in sredstva. Izdatke komisije krijejo Združeni narodi.

47

3. Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih 1961

1. člen V tej konvenciji navedeni izrazi pomenijo:

a) »vodja diplomatskega predstavništva« je oseba, ki jo država pošiljateljica pooblasti, da opravlja to funkcijo; b) »člani diplomatskega predstavništva« so vodja diplomatskega predstavništva in člani osebja diplomatskega predstavništva; c) »člani osebja diplomatskega predstavništva« so člani diplomatskega, administrativnega in tehničnega osebja ter člani pomožnega osebja diplomatskega predstavništva; d) »člani diplomatskega osebja« so člani diplomatskega predstavništva, ki imajo status diplomata; e) »diplomat« je vodja diplomatskega predstavništva ali član diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva; f) »člani administrativnega in tehničnega osebja« so člani osebja diplomatskega predstavništva, zaposleni v administrativni in tehnični službi diplomatskega predstavništva; g) »člani pomožnega osebja« so člani osebja diplomatskega predstavništva, zaposleni za opravljanje pomožnih del v diplomatskem predstavništvu; h) »zasebno pomožno osebje« so osebe, zaposlene za opravljanje pomožnih del pri članu diplomatskega predstavništva in niso uslužbenci države pošiljateljice; i) »prostori diplomatskega predstavništva« so zgradbe ali deli zgradb in pripadajoče zemljišče, ki se ne glede na lastništvo uporabljajo za potrebe diplomatskega predstavništva, vključno z rezidenco vodje diplomatskega predstavništva.

2. člen

Za vzpostavitev diplomatskih odnosov med državami in odprtje stalnih diplomatskih predstavništev je potrebno medsebojno soglasje.

3. člen 1. Naloge diplomatskega predstavništva so med drugim:

a) predstavljanje države pošiljateljice v državi sprejemnici; b) varovanje interesov države pošiljateljice in njenih državljanov v državi sprejemnici v mejah, ki jih dovoljuje mednarodno pravo; c) pogajanja z vlado države sprejemnice; d) seznanjanje z razmerami in razvojem dogodkov v državi sprejemnici z vsemi dovoljenimi sredstvi ter poročanje o tem vladi države pošiljateljice; e) spodbujanje prijateljskih odnosov med državo pošiljateljico in državo sprejemnico ter razvijanje medsebojnega gospodarskega, kulturnega in znanstvenega sodelovanja.

2. Nobene določbe te konvencije ni mogoče razlagati, kot da diplomatskemu predstavništvu prepoveduje opravljanje konzularnih nalog.

4. člen

48

1. Država pošiljateljica se mora prepričati, da je oseba, ki jo namerava akreditirati kot vodjo diplomatskega predstavništva v državi sprejemnici, dobila agrema [soglasje] te države. 2. Država sprejemnica ni dolžna državi pošiljateljici pojasniti razlogov za zavrnitev agremaja [soglasja].

5. člen 1. Država pošiljateljica lahko, potem ko uradno obvesti zadevne države sprejemnice, akreditira vodjo diplomatskega predstavništva, ali odvisno od primera, imenuje člana diplomatskega osebja v več državah, razen če katera od držav sprejemnic temu izrecno nasprotuje. 2. Če država pošiljateljica vodjo diplomatskega predstavništva akreditira v eni ali več drugih državah, lahko odpre diplomatsko predstavništvo, ki ga vodi začasni odpravnik poslov v vsaki od držav, v kateri vodja diplomatskega predstavništva nima stalnega sedeža. 3. Vodja diplomatskega predstavništva ali kateri koli član diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva lahko državo pošiljateljico predstavlja pri vsaki mednarodni organizaciji.

6. člen Več držav lahko akreditira isto osebo kot vodjo diplomatskega predstavništva v kakšni drugi državi, razen če država sprejemnica temu nasprotuje. 7. člen Ob upoštevanju določb 5., 8., 9. in 11. člena lahko država pošiljateljica člane osebja diplomatskega predstavništva imenuje po svoji presoji. Za vojaške, pomorske ali letalske atašeje lahko država sprejemnica zahteva, da se ji njihova imena sporočijo vnaprej zaradi odobritve.

8. člen 1. Člani diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva so načeloma državljani države pošiljateljice. 2. Za člane diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva ne morejo biti imenovani državljani države sprejemnice, razen s soglasjem te države, ki ga je mogoče kadar koli umakniti. 3. Država sprejemnica si lahko enako pravico pridrži glede državljanov tretje države, ki niso tudi državljani države pošiljateljice.

9. člen 1. Država sprejemnica lahko kadar koli, ne da bi morala pojasniti svojo odločitev, obvesti državo pošiljateljico, da je vodja diplomatskega predstavništva ali kateri koli član diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva persona non grata ali da kateri koli drug član osebja diplomatskega predstavništva ni sprejemljiv. Država pošiljateljica to osebo, odvisno od primera, odpokliče ali zaključi njeno funkcijo v diplomatskem predstavništvu. Oseba je lahko razglašena za nezaželeno ali nesprejemljivo, še preden pride na ozemlje države sprejemnice. 2. Če država pošiljateljica noče izpolniti svojih obveznosti po prejšnjem odstavku ali jih ne izpolni v

49

razumnem roku, lahko država sprejemnica odkloni priznavanje te osebe za člana diplomatskega predstavništva .

10. člen 1. Ministrstvo za zunanje zadeve države sprejemnice ali drugo ministrstvo, za katero je tako dogovorjeno, se uradno obvesti o:

a) imenovanju članov diplomatskega predstavništva, njihovem prihodu in končnem odhodu ali prenehanju njihovih funkcij v diplomatskem predstavništvu; b) prihodu in končnem odhodu osebe, ki pripada družini enega od članov diplomatskega predstavništva, in če je potrebno, dejstvu, da je neka oseba postala ali prenehala biti družinski član enega od članov diplomatskega predstavništva; c) prihodu in končnem odhodu zasebnega pomožnega osebja, ki ga zaposlujejo osebe iz točke a tega odstavka, in če je potrebno, dejstvu, da mu preneha zaposlitev pri teh osebah; d) zaposlovanju in odpuščanju oseb, ki prebivajo v državi sprejemnici kot člani diplomatskega predstavništva ali kot zasebno pomožno osebje ter so upravičene do privilegijev in imunitet.

2. Kadar koli je mogoče, se prav tako vnaprej uradno obvesti o prihodu in končnem odhodu.

11. člen 1. Če ni izrecnega dogovora o številčnosti osebja diplomatskega predstavništva, lahko država sprejemnica zahteva, da je to v mejah tistega, kar je zanjo razumno in običajno glede na okoliščine in razmere v državi sprejemnici ter potrebe zadevnega diplomatskega predstavništva. 2. Država sprejemnica lahko prav tako v istih mejah in brez diskriminacije zavrne sprejem funkcionarjev posamezne kategorije.

12. člen Država pošiljateljica brez izrecnega predhodnega soglasja države sprejemnice ne sme odpreti pisarn, ki so del diplomatskega predstavništva, zunaj kraja, v katerem je sedež diplomatskega predstavništva.

13. člen 1. Šteje se, da je vodja diplomatskega predstavništva prevzel funkcijo v državi sprejemnici, takoj ko je predal poverilna pisma ali ko je sporočil svoj prihod in predal kopije poverilnih pisem ministrstvu za zunanje zadeve države sprejemnice ali drugemu ministrstvu, za katero je tako dogovorjeno, v skladu s prakso v državi sprejemnici, ki se mora uporabljati enotno. 2. Vrstni red predaje poverilnih pisem ali njihovih kopij se določa po datumu in uri prihoda vodje diplomatskega predstavništva.

14. člen 1. Vodje diplomatskih predstavništev se razvrščajo v tri razrede, in sicer:

a) veleposlanike ali nuncije, akreditirane pri voditeljih držav, in druge vodje diplomatskih predstavništev enakovrednega ranga; b) poslanike, ministre in internuncije, akreditirane pri voditeljih držav; c) odpravnike poslov, akreditirane pri ministrih za zunanje zadeve.

50

2. Med vodji diplomatskih predstavništev se ne smejo delati nobene razlike na podlagi njihovega razreda, razen pri prednostnem vrstnem redu in etiketi.

15. člen Države se dogovorijo, kateremu razredu naj pripadajo vodje njihovih diplomatskih predstavništev.

16. člen 1. Prednostni vrstni red vodij diplomatskih predstavništev se v vsakem razredu določi po datumu in uri prevzema njihovih funkcij v skladu s 13. členom. 2. Spremembe v poverilnih pismih vodje diplomatskega predstavništva, zaradi katerih se ne spremeni razred, ne vplivajo na njegovo mesto v prednostnem vrstnem redu. 3. Ta člen ne vpliva na običaje, ki jih je ali jih bo sprejela država sprejemnica glede prednostnega vrstnega reda predstavnika Svetega sedeža.

17. člen Vodja diplomatskega predstavništva sporoči prednostni vrstni red članov diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva ministrstvu za zunanje zadeve ali drugemu ministrstvu, za katero je tako dogovorjeno.

18. člen V vsaki državi mora biti postopek sprejema vodij diplomatskih predstavništev enoten za vsak razred.

19. člen 1. Če je mesto vodje diplomatskega predstavništva izpraznjeno ali če vodja diplomatskega predstavništva ne more opravljati svoje funkcije, kot vodja diplomatskega predstavništva začasno deluje začasni odpravnik poslov. Ime začasnega odpravnika poslov uradno sporoči vodja diplomatskega predstavništva, če ta tega ne more storiti, pa ministrstvo za zunanje zadeve države pošiljateljice ministrstvu za zunanje zadeve države sprejemnice ali drugemu ministrstvu, za katero je tako dogovorjeno. 2. Kadar v državi sprejemnici ni nobenega člana diplomatskega osebja diplomatskega predstavništva, lahko država pošiljateljica s soglasjem države sprejemnice določi enega od članov administrativnega in tehničnega osebja, da opravlja tekoče administrativne zadeve diplomatskega predstavništva.

20. člen Diplomatsko predstavništvo in njegov vodja imata pravico uporabljati zastavo in grb države pošiljateljice na prostorih diplomatskega predstavništva, vključno z rezidenco vodje diplomatskega predstavništva, in prevoznih sredstvih za vodjo diplomatskega predstavništva.

21. člen 1. Država sprejemnica mora na svojem ozemlju v skladu s svojo zakonodajo državi pošiljateljici olajšati pridobitev prostorov, potrebnih za diplomatsko predstavništvo, ali ji pomagati, da si jih priskrbi kako drugače. 2. Država sprejemnica mora diplomatskim predstavništvom, če je potrebno, prav tako pomagati, da priskrbijo primerno nastanitev za svoje člane.

51

22. člen

1. Prostori diplomatskega predstavništva so nedotakljivi. Organi države sprejemnice vanje ne smejo vstopiti, razen s privolitvijo vodje diplomatskega predstavništva. 2. Država sprejemnica ima posebno dolžnost storiti vse potrebno, da prepreči nasilen vstop v prostore diplomatskega predstavništva ali njihovo poškodovanje, vsako motenje miru diplomatskega predstavništva ali poseg v njegovo dostojanstvo. 3. Prostori diplomatskega predstavništva, oprema in drugi predmeti, ki so v njih, ter prevozna sredstva diplomatskega predstavništva ne morejo biti predmet preiskovanja, zaplembe, zasega ali izvršbe.

23. člen 1. Država pošiljateljica in vodja diplomatskega predstavništva sta oproščena plačila vseh vrst državnih, regionalnih ali občinskih dajatev in davkov za prostore diplomatskega predstavništva, ki jih imata v lasti ali najemu, razen dajatev in davkov, s katerimi se plačujejo opravljene posebne storitve. 2. Davčna oprostitev iz tega člena se ne uporablja za take dajatve in davke, ki jih po zakonodaji države sprejemnice plačuje oseba v pogodbenem razmerju z državo pošiljateljico ali vodjo diplomatskega predstavništva.

24. člen Arhiv in dokumenti diplomatskega predstavništva so vedno in povsod nedotakljivi.

25. člen Država sprejemnica stori vse potrebno, da olajša opravljanje nalog diplomatskega predstavništva.

26. člen Ob upoštevanju zakonov in drugih predpisov, ki se nanašajo na območja, na katera je vstop zaradi varnosti države prepovedan ali posebej urejen, država sprejemnica zagotavlja vsem članom diplomatskega predstavništva svobodo gibanja in potovanja po svojem ozemlju.

27. člen 1. Država sprejemnica dovoljuje in varuje svobodno komuniciranje diplomatskega predstavništva za vse uradne namene. Diplomatsko predstavništvo lahko pri komuniciranju z vlado in drugimi diplomatskimi predstavništvi in konzulati države pošiljateljice ne glede na to, kje so, uporablja vsa primerna komunikacijska sredstva, vključno z diplomatskimi kurirji ter kodiranimi in šifriranimi sporočili. Brezžični oddajnik pa diplomatsko predstavništvo lahko namesti in uporablja le s soglasjem države sprejemnice. 2. Uradna korespondenca diplomatskega predstavništva je nedotakljiva. Izraz »uradna korespondenca« pomeni vso korespondenco, ki se nanaša na diplomatsko predstavništvo in njegove naloge. 3. Diplomatske pošiljke ni dovoljeno niti odpirati niti zadrževati. 4. Paketi, ki sestavljajo diplomatsko pošiljko, morajo biti kot taki na zunanji strani vidno označeni in lahko vsebujejo le diplomatske dokumente ali predmete, namenjene za uradno uporabo. 5. Diplomatski kurir, ki mora imeti pri sebi uradno listino, s katero se potrjuje njegov status in navaja število paketov v diplomatski pošiljki, je pri opravljanju svojih nalog pod

52

varstvom države sprejemnice. Uživa osebno nedotakljivost in ne sme biti kakor koli prijet ali mu biti odvzeta prostost. 6. Država pošiljateljica ali diplomatsko predstavništvo lahko imenuje ad hoc diplomatske kurirje. Tudi v tem primeru se uporablja prejšnji odstavek, s tem da v njem navedene imunitete prenehajo veljati takoj, ko tak kurir diplomatsko pošiljko, ki mu je bila zaupana, izroči naslovniku. 7. Diplomatska pošiljka se lahko zaupa poveljniku civilnega zrakoplova, ki bo pristalo na dovoljenem namembnem letališču. Poveljnik mora imeti pri sebi uradno listino, v kateri je navedeno število paketov v pošiljki, ni pa ga mogoče šteti za diplomatskega kurirja. Diplomatsko predstavništvo lahko pošlje enega od svojih članov, da neposredno in neovirano prevzame diplomatsko pošiljko od poveljnika zrakoplova.

28. člen Takse in pristojbine, ki jih pobira diplomatsko predstavništvo za uradna opravila, so oproščene vseh dajatev in davkov.

29. člen Oseba diplomata je nedotakljiva. Diplomat ne sme biti kakor koli prijet ali mu biti odvzeta prostost. Država sprejemnica ga obravnava z dolžnim spoštovanjem in ukrene vse potrebno, da prepreči vsak napad na njegovo osebo, svobodo in dostojanstvo.

30. člen 1. Zasebno stanovanje diplomata uživa enako nedotakljivost in varstvo kot prostori diplomatskega predstavništva. 2. Prav tako uživajo nedotakljivost njegovi dokumenti, korespondenca in ob upoštevanju tretjega odstavka 31. člena tudi njegovo imetje.

31. člen 1. Diplomat uživa imuniteto pred sodno jurisdikcijo države sprejemnice v kazenskih zadevah. Prav tako uživa imuniteto pred sodno jurisdikcijo države sprejemnice v civilnih in upravnih zadevah, razen glede:

a) stvarnopravne tožbe, ki se nanaša na zasebno nepremičnino v državi sprejemnici, razen kadar z njo razpolaga v imenu države pošiljateljice za potrebe diplomatskega predstavništva; b) tožbe, ki se nanaša na dedovanje, v katerem diplomat nastopa kot izvršitelj oporoke, upravitelj zapuščine, dedič ali volilojemnik v svojem imenu in ne v imenu države pošiljateljice; c) tožbe, ki se nanaša na kakršno koli poklicno ali pridobitno dejavnost, ki jo diplomat v državi sprejemnici opravlja poleg svojih uradnih funkcij.

2. Diplomat ni dolžan pričati. 3. Zoper diplomata niso dovoljeni nikakršni izvršilni ukrepi, razen v primerih iz točk a, b in c prvega odstavka in pod pogojem, da jih je mogoče izvesti, ne da bi bila s tem kršena nedotakljivost njegove osebe ali njegovega stanovanja. 4. Sodna imuniteta, ki jo diplomat uživa v državi sprejemnici, ga ne izvzema iz sodne jurisdikcije države pošiljateljice.

32. člen 1. Država pošiljateljica lahko odreče sodno imuniteto diplomatu in tistim osebam, ki uživajo imuniteto po 37. členu.

53

2. Odrek mora biti vedno izrecen. 3. Če diplomat ali oseba, ki uživa imuniteto po 37. členu, začne sodni postopek, se glede nasprotnega zahtevka, ki je neposredno povezan z glavnim zahtevkom, ne more sklicevati na sodno imuniteto. 4. Odrek sodne imunitete v tožbah v civilnih ali upravnih postopkih ne pomeni odreka imunitete pred izvršitvijo sodbe, za kar je potreben poseben odrek.

33. člen 1. Ob upoštevanju tretjega odstavka tega člena je diplomat glede opravljanja dela za državo pošiljateljico izvzet iz predpisov o socialnem zavarovanju, ki lahko veljajo v državi sprejemnici. 2. Izvzetje iz prejšnjega odstavka prav tako velja za člane zasebnega pomožnega osebja, ki so izključno v službi pri diplomatu, pod pogojem, da:

a) niso državljani ali osebe s stalnim prebivališčem v državi sprejemnici in b) zanje veljajo predpisi o socialnem zavarovanju, ki lahko veljajo v državi pošiljateljici ali tretji državi.

3. Diplomat, ki zaposluje osebe, za katere se ne uporablja izvzetje iz prejšnjega odstavka, mora spoštovati obveznosti, ki jih delodajalcu nalagajo predpisi države sprejemnice o socialnem zavarovanju. 4. Izvzetje iz prvega in drugega odstavka tega člena ne izključuje prostovoljne vključitve v sistem socialnega zavarovanja države sprejemnice, če ta država to dopušča. 5. Določbe tega člena ne posegajo v že sklenjene dvostranske ali večstranske sporazume o socialnem zavarovanju in ne preprečujejo sklenitve takih sporazumov v prihodnje.

34. člen Diplomat je oproščen vseh dajatev in davkov, osebnih ali premoženjskih, državnih, regionalnih ali občinskih, razen:

a) takih posrednih davkov, ki so običajno vključeni v ceno blaga ali storitev; b) dajatev in davkov na zasebno nepremičnino na ozemlju države sprejemnice, razen kadar z njo razpolaga v imenu države pošiljateljice za potrebe diplomatskega predstavništva; c) dajatev od dediščine, ki jih pobira država sprejemnica, ob upoštevanju določb četrtega odstavka 39. člena; d) dajatev in davkov od zasebnih prihodkov z virom v državi sprejemnici ter kapitalskih davkov od naložb v pridobitne dejavnosti v državi sprejemnici; e) dajatev in davkov za posebne storitve; f) vpisnih, sodnih ali notarskih taks, hipotekarnih obveznosti in upravnih taks, ki se nanašajo na nepremičnine, ob upoštevanju 23. člena.

35. člen

Država sprejemnica diplomate oprosti vseh osebnih obveznosti in kakršnih koli del v javno korist ter obveznosti za vojaške namene, kot so zaplemba, prispevki in nastanitev vojske.

36. člen 1. Država sprejemnica v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki jih lahko sprejme, dovoljuje uvoz in oprostitev carin, davkov in drugih povezanih dajatev, razen stroškov za skladiščenje, prevoz in podobne storitve, za:

a) predmete, namenjene diplomatskemu predstavništvu za uradno uporabo; b) predmete za osebno uporabo, namenjene diplomatu ali družinskim članom, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu, vključno s predmeti, namenjenimi njegovi nastanitvi.

54

2. Diplomat je oproščen pregleda osebne prtljage, razen če obstajajo resni razlogi za domnevo, da vsebuje predmete, za katere ne velja oprostitev iz prejšnjega odstavka, ali predmete, katerih uvoz ali izvoz je zakonsko prepovedan ali za katere veljajo predpisi države sprejemnice o karanteni. Tak pregled se sme opraviti le v navzočnosti diplomata ali njegovega pooblaščenega zastopnika.

37. člen 1. Družinski člani diplomata, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu, uživajo, če niso državljani države sprejemnice, privilegije in imunitete iz 29. do 36. člena. 2. Člani administrativnega in tehničnega osebja diplomatskega predstavništva ter njihovi družinski člani, ki živijo z njimi v skupnem gospodinjstvu, uživajo, če niso državljani države sprejemnice ali v njej nimajo stalnega prebivališča, privilegije in imunitete iz 29. do 35. člena, imuniteta pred sodno jurisdikcijo države sprejemnice v civilnih in upravnih zadevah iz prvega odstavka 31. člena pa ne velja za dejanja, ki niso storjena v okviru opravljanja njihovih nalog. Prav tako uživajo privilegije iz prvega odstavka 36. člena za predmete, ki jih uvozijo ob prvi nastanitvi. 3. Člani pomožnega osebja diplomatskega predstavništva, ki niso državljani države sprejemnice ali v njej nimajo stalnega prebivališča, uživajo imuniteto za dejanja, storjena pri opravljanju njihovih nalog, oprostitev dajatev in davkov od plačil, ki jih prejemajo za svoje delo, ter izvzetje iz 33. člena. 4. Zasebno pomožno osebje članov diplomatskega predstavništva, ki niso državljani države sprejemnice ali v njej nimajo stalnega prebivališča, je oproščeno dajatev in davkov od plačil, ki jih prejema za svoje delo. Glede vsega drugega lahko uživa privilegije in imunitete le v obsegu, ki ga dopušča država sprejemnica. Država sprejemnica pa mora jurisdikcijo nad temi osebami izvajati tako, da pri tem preveč ne ovira opravljanja nalog diplomatskega predstavništva.

38. člen 1. Diplomat, ki je državljan države sprejemnice ali ima v njej stalno prebivališče, uživa sodno imuniteto in nedotakljivost le glede uradnih dejanj, storjenih pri opravljanju njegovih nalog, razen če država sprejemnica daje dodatne privilegije in imunitete. 2. Drugi člani osebja diplomatskega predstavništva in zasebno pomožno osebje, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, uživajo privilegije in imunitete le v obsegu, ki ga priznava država sprejemnica. Država sprejemnica pa mora izvajati jurisdikcijo nad temi osebami tako, da pri tem preveč ne ovira opravljanja nalog diplomatskega predstavništva.

39. člen 1. Vsakdo, ki je upravičen do privilegijev in imunitet, jih uživa od trenutka, ko pride na ozemlje države sprejemnice, da nastopi službovanje, ali če je že tam, od trenutka, ko je o njegovem imenovanju uradno obveščeno ministrstvo za zunanje zadeve ali drugo ministrstvo, za katero je tako dogovorjeno. 2. Ko osebi, ki uživa privilegije in imunitete, funkcija preneha, ti privilegiji in imunitete praviloma prenehajo v trenutku, ko ta oseba zapusti državo, ali po poteku v ta namen danega razumnega roka, do takrat pa veljajo celo ob oboroženem spopadu. Vendar pa imuniteta še naprej velja za dejanja, ki jih ta oseba stori pri opravljanju svojih nalog kot član diplomatskega predstavništva. 3. Ob smrti člana diplomatskega predstavništva njegovi družinski člani še naprej uživajo privilegije in imunitete, do katerih so upravičeni, do poteka razumnega roka, v katerem lahko zapustijo ozemlje države sprejemnice. 4. Ob smrti člana diplomatskega predstavništva, ki ni državljan države sprejemnice ali v njej nima stalnega prebivališča, ali družinskega člana, ki je živel z njim v skupnem

55

gospodinjstvu, država sprejemnica dovoli iznos pokojnikovih premičnin, razen tistih, ki so bile pridobljene v njej in katerih izvoz je bil ob njegovi smrti prepovedan. Od premičnin, ki so v državi sprejemnici samo zato, ker je pokojnik tam bival kot član diplomatskega predstavništva ali kot družinski član katerega od članov diplomatskega predstavništva, se ne odmerijo nikakršne dajatve od dediščine.

40. člen 1. Če diplomat potuje čez ozemlje ali je na ozemlju tretje države, ki mu je izdala vizum, če je ta potreben, da prevzame svojo funkcijo ali se vrne v svojo službo ali svojo državo, mu ta tretja država zagotovi nedotakljivost in vse druge potrebne imunitete, da se mu omogoči prehod ali vrnitev. Enako ravna tudi glede njegovih družinskih članov, ki uživajo privilegije in imunitete in spremljajo diplomata ali potujejo posebej, da bi se mu pridružili ali vrnili v svojo državo. 2. V okoliščinah, podobnih tistim iz prejšnjega odstavka, tretje države ne ovirajo prehoda čez svoje ozemlje članom administrativnega in tehničnega osebja ali članom pomožnega osebja diplomatskega predstavništva in njihovim družinskim članom. 3. Tretje države priznavajo uradni korespondenci in drugim uradnim sporočilom v tranzitu, vključno s kodiranimi in šifriranimi, enako svobodo in varstvo, kot ju priznava država sprejemnica. Diplomatskim kurirjem, ki jim je bil izdan vizum, če je ta potreben, in diplomatskim pošiljkam v tranzitu priznavajo enako nedotakljivost in varstvo, kot ju mora priznati država sprejemnica. 4. Obveznosti tretjih držav iz prejšnjih odstavkov se nanašajo tudi na osebe, navedene v njih, uradna sporočila in diplomatsko pošiljko, ki so na ozemlju tretje države zaradi višje sile.

41. člen 1. Ne glede na privilegije in imunitete morajo vse osebe, ki jih uživajo, spoštovati zakone in druge predpise države sprejemnice. Prav tako se ne smejo vmešavati v njene notranje zadeve. 2. Vse uradno poslovanje z državo sprejemnico, ki ga država pošiljateljica poveri diplomatskemu predstavništvu, poteka prek ministrstva za zunanje zadeve države sprejemnice ali drugega ministrstva, za katero je tako dogovorjeno. 3. Prostori diplomatskega predstavništva se ne smejo uporabljati za namene, ki niso združljivi z nalogami diplomatskega predstavništva, tako kot so določene s to konvencijo ali drugimi pravili občega mednarodnega prava ali posebnimi sporazumi, ki veljajo med državo pošiljateljico in državo sprejemnico.

42. člen Diplomat v državi sprejemnici ne sme opravljati poklicne ali pridobitne dejavnosti za osebno korist.

43. člen Funkcije diplomata prenehajo med drugim z:

a) uradnim obvestilom države pošiljateljice državi sprejemnici, da je funkcija diplomatu prenehala; b) uradnim obvestilom države sprejemnice državi pošiljateljici, da v skladu z drugim odstavkom 9. člena ta država odkloni priznavanje diplomata za člana diplomatskega predstavništva.

44. člen

Država sprejemnica mora, celo ob oboroženem spopadu, osebam, ki uživajo privilegije in imunitete, pa niso njeni državljani, in njihovim družinskim članom ne glede na njihovo državljanstvo olajšati odhod s svojega ozemlja v najkrajšem času. Zlasti jim

56

mora dati, če je potrebno, na razpolago potrebna prevozna sredstva zanje in njihovo premoženje.

45. člen Ob prekinitvi diplomatskih odnosov med državama ali če je diplomatsko predstavništvo dokončno ali začasno zaprto:

a) mora država sprejemnica, celo ob oboroženem spopadu, spoštovati in zaščititi prostore diplomatskega predstavništva skupaj z njegovim premoženjem in arhivom; b) lahko država pošiljateljica zaupa varstvo prostorov diplomatskega predstavništva skupaj z njegovim premoženjem in arhivom tretji državi, ki je sprejemljiva za državo sprejemnico; c) lahko država pošiljateljica zaupa varstvo svojih interesov in interesov svojih državljanov tretji državi, ki je sprejemljiva za državo sprejemnico.

46. člen

Po predhodnem soglasju države sprejemnice in na zahtevo tretje države, ki v tej državi ni predstavljana, lahko država pošiljateljica prevzame začasno varstvo interesov te tretje države in njenih državljanov.

47. člen 1. Pri uporabi določb te konvencije država sprejemnica ne sme diskriminirati posameznih držav. 2. Za diskriminacijo se ne šteje: a) če država sprejemnica omejevalno izvaja kakšno določbo te konvencije, ker se ta tako izvaja za njeno diplomatsko predstavništvo v državi pošiljateljici; b) če si posamezne države po običaju ali sporazumu vzajemno zagotavljajo ugodnejšo obravnavo, kot to zahtevajo določbe te konvencije.

48. člen Ta konvencija je na voljo za podpis vsem državam članicam Organizacije združenih narodov ali specializiranih agencij in vsem pogodbenicam Statuta Meddržavnega sodišča ter vsaki drugi državi, ki jo Generalna skupščina Organizacije združenih narodov povabi, da postane pogodbenica te konvencije, in sicer do 31. oktobra 1961 pri Zveznem ministrstvu za zunanje zadeve Avstrije in nato do 31. marca 1962 na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku.

49. člen To konvencijo je treba ratificirati. Listine o ratifikaciji se deponirajo pri generalnem sekretarju Organizacije združenih narodov.

50. člen Ta konvencija je na voljo za pristop vsem državam iz ene od štirih skupin iz 48. člena. Listine o pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Organizacije združenih narodov.

51. člen 1. Ta konvencija začne veljati trideseti dan po dnevu deponiranja dvaindvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu pri generalnem sekretarju Organizacije združenih narodov. 2. Za vsako državo, ki ratificira to konvencijo ali k njej pristopi po deponiranju dvaindvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu, začne konvencija veljati trideseti dan po deponiranju njene listine o ratifikaciji ali pristopu.

57

52. člen Generalni sekretar Organizacije združenih narodov uradno obvesti vse države iz ene od štirih skupin iz 48. člena o:

a) podpisih te konvencije in deponiranju listin o ratifikaciji ali pristopu v skladu z 48., 49. in 50. členom; b) datumu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z 51. členom.

53. člen

Izvirnik te konvencije, katerega besedila v angleškem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Organizacije združenih narodov, ki pošlje njegove overjene kopije vsem državam iz ene od štirih skupin iz 48. člena.

58

4. Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts 2001 Text adopted by the Commission at its fifty-third session, in 2001, and submitted to the General Assembly as a part of the Commission’s report covering the work of that session. The report, which also contains commentaries on the draft articles, appears in Official Records of the General Assembly, Fifty-sixth Session, Supplement No. 10 (A/56/10). Text reproduced as it appears in the annex to General Assembly resolution 56/83 of 12 December 2001, and corrected by document A/56/49(Vol. I)/Corr.4. PART ONE: THE INTERNATIONALLY WRONGFUL ACT OF A STATE CHAPTER I GENERAL PRINCIPLES

Article 1 Responsibility of a State for its internationally wrongful acts

Every internationally wrongful act of a State entails the international responsibility of that State.

Article 2 Elements of an internationally wrongful act of a State

There is an internationally wrongful act of a State when conduct consisting of an action or omission: . (a) Is attributable to the State under international law; and . (b) Constitutes a breach of an international obligation of the State.

Article 3 Characterization of an act of a State as internationally wrongful act

The characterization of an act of a State as internationally wrongful is governed by international law. Such characterization is not affected by the characterization of the same act as lawful by internal law. CHAPTER II ATTRIBUTION OF CONDUCT TO A STATE

Article 4 Conduct of organs of a State

1. The conduct of any State organ shall be considered an act of that State under international law, whether the organ exercises legislative, executive, judicial or any other functions, whatever position it holds in the organization of the State, and whatever its character as an organ of the central Government or of a territorial unit of the State. 2. An organ includes any person or entity which has that status in accordance with the internal law of the State.

Article 5 Conduct of persons or entities exercising elements of governmental authority

The conduct of a person or entity which is not an organ of the State under article 4 but which is empowered by the law of that State to exercise elements of the governmental authority shall be considered an act of the State under international law, provided the person or entity is acting in that capacity in the particular instance.

Article 6 Conduct of organs placed at the disposal of a State by another State

The conduct of an organ placed at the disposal of a State by another State shall be considered an act of the former State under international law if the organ is acting in the exercise of elements of the governmental authority of the State at whose disposal it is placed.

59

Article 7

Excess of authority or contravention of instructions The conduct of an organ of a State or of a person or entity empowered to exercise elements of the governmental authority shall be considered an act of the State under international law if the organ, person or entity acts in that capacity, even if it exceeds its authority or contravenes instructions.

Article 8 Conduct directed or controlled by a State

The conduct of a person or group of persons shall be considered an act of a State under international law if the person or group of persons is in fact acting on the instructions of, or under the direction or control of, that State in carrying out the conduct.

Article 9 Conduct carried out in the absence or default of the official authorities

The conduct of a person or group of persons shall be considered an act of a State under international law if the person or group of persons is in fact exercising elements of the governmental authority in the absence or default of the official authorities and in circumstances such as to call for the exercise of those elements of authority.

Article 10 Conduct of an insurrectional or other movement

1. The conduct of an insurrectional movement which becomes the new Government of a State shall be considered an act of that State under international law. 2. The conduct of a movement, insurrectional or other, which succeeds in establishing a new State in part of the territory of a pre-existing State or in a territory under its administration shall be considered an act of the new State under international law. 3. This article is without prejudice to the attribution to a State of any conduct, however related to that of the movement concerned, which is to be considered an act of that State by virtue of articles 4 to 9.

Article 11 Conduct acknowledged and adopted by a State as its own

Conduct which is not attributable to a State under the preceding articles shall nevertheless be considered an act of that State under international law if and to the extent that the State acknowledges and adopts the conduct in question as its own. CHAPTER III BREACH OF AN INTERNATIONAL OBLIGATION

Article 12 Existence of a breach of an international obligation

There is a breach of an international obligation by a State when an act of that State is not in conformity with what is required of it by that obligation, regardless of its origin or character.

Article 13 International obligation in force for a State

An act of a State does not constitute a breach of an international obligation unless the State is bound by the obligation in question at the time the act occurs.

Article 14 Extension in time of the breach of an international obligation

1. The breach of an international obligation by an act of a State not having a continuing character occurs at the moment when the act is performed, even if its effects continue. 2. The breach of an international obligation by an act of a State having a continuing character extends over the entire period during which the act continues and remains not in conformity

60

with the international obligation. 3. The breach of an international obligation requiring a State to prevent a given event occurs when the event occurs and extends over the entire period during which the event continues and remains not in conformity with that obligation.

Article 15 Breach consisting of a composite act

1. The breach of an international obligation by a State through a series of actions or omissions defined in aggregate as wrongful occurs when the action or omission occurs which, taken with the other actions or omissions, is sufficient to constitute the wrongful act. 2. In such a case, the breach extends over the entire period starting with the first of the actions or omissions of the series and lasts for as long as these actions or omissions are repeated and remain not in conformity with the international obligation. CHAPTER IV RESPONSIBILITY OF A STATE IN CONNECTION WITH THE ACT OF ANOTHER STATE

Article 16 Aid or assistance in the commission of an internationally wrongful act

A State which aids or assists another State in the commission of an internationally wrongful act by the latter is internationally responsible for doing so if:

(a) That State does so with knowledge of the circumstances of the internationally wrongful act; and (b) The act would be internationally wrongful if committed by that State.

Article 17

Direction and control exercised over the commission of an internationally wrongful act A State which directs and controls another State in the commission of an internationally wrongful the latter is internationally responsible for that act if: That State does so with knowledge of the circumstances of the internationally wrongful act; and The act would be internationally wrongful if committed by that State.

Article 18 Coercion of another State

A State which coerces another State to commit an act is internationally responsible for that act if: The act would, but for the coercion, be an internationally wrongful act of the coerced State; and The coercing State does so with knowledge of the circumstances of the act.

Article 19 Effect of this chapter

This chapter is without prejudice to the international responsibility, under other provisions of these articles, of the State which commits the act in question, or of any other State. CHAPTER V. CIRCUMSTANCES PRECLUDING WRONGFULNESS

Article 20 Consent

Valid consent by a State to the commission of a given act by another State precludes the wrongfulness of that act in relation to the former State to the extent that the act remains within the limits of that consent.

Article 21 Self-defence

The wrongfulness of an act of a State is precluded if the act constitutes a lawful measure of self- defence taken in conformity with the Charter of the United Nations.

61

Article 22 Countermeasures in respect of an internationally wrongful act

The wrongfulness of an act of a State not in conformity with an international obligation towards another State is precluded if and to the extent that the act constitutes a countermeasure taken against the latter State in accordance with chapter II of part three.

Article 23 Force majeure

1. The wrongfulness of an act of a State not in conformity with an international obligation of that State is precluded if the act is due to force majeure, that is the occurrence of an irresistible force or of an unforeseen event, beyond the control of the State, making it materially impossible in the circumstances to perform the obligation. 2. Paragraph 1 does not apply if:

(a) The situation of force majeure is due, either alone or in combination with other factors, to the conduct of the State invoking it; or (b) The State has assumed the risk of that situation occurring.

Article 24 Distress

1. The wrongfulness of an act of a State not in conformity with an international obligation of that State is precluded if the author of the act in question has no other reasonable way, in a situation of distress, of saving the author’s life or the lives of other persons entrusted to the author’s care. 2. Paragraph 1 does not apply if:

(a) The situation of distress is due, either alone or in combination with other factors, to the conduct of the State invoking it; or (b) The act in question is likely to create a comparable or greater peril.

Article 25 Necessity

1. Necessity may not be invoked by a State as a ground for precluding the wrongfulness of an act not in conformity with an international obligation of that State unless the act:

(a) Is the only way for the State to safeguard an essential interest against a grave and imminent peril; and (b) Does not seriously impair an essential interest of the State or States towards which the obligation exists, or of the international community as a whole.

2. In any case, necessity may not be invoked by a State as a ground for precluding wrongfulness if: . (a) The international obligation in question excludes the possibility of invoking necessity;

or . (b) The State has contributed to the situation of necessity. �Article 26�Compliance with

peremptory norms �Nothing in this chapter precludes the wrongfulness of any act of a State which is not in

conformity with an obligation arising under a peremptory norm of general international law.

Article 27 Consequences of invoking a circumstance precluding wrongfulness

The invocation of a circumstance precluding wrongfulness in accordance with this chapter is without prejudice to:

(a) Compliance with the obligation in question, if and to the extent that the circumstance precluding wrongfulness no longer exists; (b) The question of compensation for any material loss caused by the act in question.

PART TWO CONTENT OF THE INTERNATIONAL RESPONSIBILITY OF A STATE

62

CHAPTER I GENERAL PRINCIPLES

Article 28 Legal consequences of an internationally wrongful act

The international responsibility of a State which is entailed by an internationally wrongful act in accordance with the provisions of part one involves legal consequences as set out in this part.

Article 29 Continued duty of performance

The legal consequences of an internationally wrongful act under this part do not affect the continued duty of the responsible State to perform the obligation breached.

Article 30 Cessation and non-repetition

The State responsible for the internationally wrongful act is under an obligation: . (a) To cease that act, if it is continuing; . (b) To offer appropriate assurances and guarantees of non-repetition, if circumstances so

require. �Article 31 Reparation �1. The responsible State is under an obligation to make full reparation for the injury caused by the

internationally wrongful act. 2. Injury includes any damage, whether material or moral, caused by the internationally wrongful act of a State.

Article 32 Irrelevance of internal law

The responsible State may not rely on the provisions of its internal law as justification for failure to comply with its obligations under this part.

Article 33 Scope of international obligations set out in this part

1. The obligations of the responsible State set out in this part may be owed to another State, to several States, or to the international community as a whole, depending in particular on the character and content of the international obligation and on the circumstances of the breach. 2. This part is without prejudice to any right, arising from the international responsibility of a State, which may accrue directly to any person or entity other than a State. CHAPTER II REPARATION FOR INJURY

Article 34 Forms of reparation

Full reparation for the injury caused by the internationally wrongful act shall take the form of restitution, compensation and satisfaction, either singly or in combination, in accordance with the provisions of this chapter.

Article 35 Restitution A State responsible for an internationally wrongful act is under an obligation to make restitution, that is, to re-establish the situation which existed before the wrongful act was committed, provided and to the extent that restitution: . (a) Is not materially impossible; . (b) Does not involve a burden out of all proportion to the benefit deriving from restitution

instead of compensation.

Article 36 Compensation

63

1. The State responsible for an internationally wrongful act is under an obligation to compensate for the damage caused thereby, insofar as such damage is not made good by restitution. 2. The compensation shall cover any financially assessable damage including loss of profits insofar as it is established.

Article 37 Satisfaction

1. The State responsible for an internationally wrongful act is under an obligation to give satisfaction for the injury caused by that act insofar as it cannot be made good by restitution or compensation. 2. Satisfaction may consist in an acknowledgement of the breach, an expression of regret, a formal apology or another appropriate modality. 3. Satisfaction shall not be out of proportion to the injury and may not take a form humiliating to the responsible State.

Article 38 Interest

1. Interest on any principal sum due under this chapter shall be payable when necessary in order to ensure full reparation. The interest rate and mode of calculation shall be set so as to achieve that result. 2. Interest runs from the date when the principal sum should have been paid until the date the obligation to pay is fulfilled.

Article 39 Contribution to the injury

In the determination of reparation, account shall be taken of the contribution to the injury by wilful or negligent action or omission of the injured State or any person or entity in relation to whom reparation is sought. CHAPTER III SERIOUS BREACHES OF OBLIGATIONS UNDER PEREMPTORY NORMS OF GENERAL INTERNATIONAL LAW

Article 40 Application of this chapter

1. This chapter applies to the international responsibility which is entailed by a serious breach by a State of an obligation arising under a peremptory norm of general international law. 2. A breach of such an obligation is serious if it involves a gross or systematic failure by the responsible State to fulfil the obligation.

Article 41 Particular consequences of a serious breach of an obligation under this chapter

1. States shall cooperate to bring to an end through lawful means any serious breach within the meaning of article 40. 2. No State shall recognize as lawful a situation created by a serious breach within the meaning of article 40, nor render aid or assistance in maintaining that situation. 3. This article is without prejudice to the other consequences referred to in this part and to such further consequences that a breach to which this chapter applies may entail under international law. PART THREEm THE IMPLEMENTATION OF THE INTERNATIONAL RESPONSIBILITY OF A STATE CHAPTER I INVOCATION OF THE RESPONSIBILITY OF A STATE

64

Article 42

Invocation of responsibility by an injured State A State is entitled as an injured State to invoke the responsibility of another State if the obligation breached is owed to: . (a) That State individually; or . (b) A group of States including that State, or the international community as a whole, and

the breach of the obligation: . (i) Specially affects that State; or . (ii) Is of such a character as radically to change the position of all the other States to which

the obligation is owed with respect to the further performance of the obligation.

Article 43 Notice of claim by an injured State

1. An injured State which invokes the responsibility of another State shall give notice of its claim to that State. 2. The injured State may specify in particular: (a) The conduct that the responsible State should take in order to cease the wrongful act, if it is continuing; (b) What form reparation should take in accordance with the provisions of part two.

Article 44 Admissibility of claims

The responsibility of a State may not be invoked if: (a) The claim is not brought in accordance with any applicable rule relating to the nationality of claims; (b) The claim is one to which the rule of exhaustion of local remedies applies and any available and effective local remedy has not been exhausted.

Article 45 Loss of the right to invoke responsibility

The responsibility of a State may not be invoked if: . (a) The injured State has validly waived the claim; . (b) The injured State is to be considered as having, by reason of its conduct, validly

acquiesced in the lapse of the claim.

Article 46 Plurality of injured States Where several States are injured by the same internationally wrongful act, each injured State may separately invoke the responsibility of the State which has committed the internationally wrongful act.

Article 47

Plurality of responsible States 1. Where several States are responsible for the same internationally wrongful act, the responsibility of each State may be invoked in relation to that act. 2. Paragraph 1:

(a) Does not permit any injured State to recover, by way of compensation, more than the damage it has suffered; (b) Is without prejudice to any right of recourse against the other responsible States.

Article 48

Invocation of responsibility by a State other than an injured State 1. Any State other than an injured State is entitled to invoke the responsibility of another State in accordance with paragraph 2 if:

65

(a) The obligation breached is owed to a group of States including that State, and is established for the protection of a collective interest of the group; or (b) The obligation breached is owed to the international community as a whole.

2. Any State entitled to invoke responsibility under paragraph 1 may claim from the responsible State:

(a) Cessation of the internationally wrongful act, and assurances and guarantees of non-repetition in accordance with article 30; and (b) Performance of the obligation of reparation in accordance with the preceding articles, in the interest of the injured State or of the beneficiaries of the obligation breached.

3. The requirements for the invocation of responsibility by an injured State under articles 43, 44 and 45 apply to an invocation of responsibility by a State entitled to do so under paragraph 1. CHAPTER II COUNTERMEASURES

Article 49 Object and limits of countermeasures

1. An injured State may only take countermeasures against a State which is responsible for an internationally wrongful act in order to induce that State to comply with its obligations under part two. 2. Countermeasures are limited to the non-performance for the time being of international obligations of the State taking the measures towards the responsible State. 3. Countermeasures shall, as far as possible, be taken in such a way as to permit the resumption of performance of the obligations in question.

Article 50 Obligations not affected by countermeasures

1. Countermeasures shall not affect: (a) The obligation to refrain from the threat or use of force as embodied in the Charter of the United Nations; (b) Obligations for the protection of fundamental human rights; (c) Obligations of a humanitarian character prohibiting reprisals; (d) Other obligations under peremptory norms of general international law.

2. A State taking countermeasures is not relieved from fulfilling its obligations: (a) Under any dispute settlement procedure applicable between it and the responsible State; (b) To respect the inviolability of diplomatic or consular agents, premises, archives and documents.

Article 51

Proportionality Countermeasures must be commensurate with the injury suffered, taking into account the ravity of the internationally wrongful act and the rights in question.

Article 52 Conditions relating to resort to countermeasures

1. Before taking countermeasures, an injured State shall: (a) Call upon the responsible State, in accordance with article 43, to fulfil its obligations under part two; (b) Notify the responsible State of any decision to take countermeasures and offer to negotiate with that State.

2. Notwithstanding paragraph 1 (b), the injured State may take such urgent countermeasures as are necessary to preserve its rights. 3.Countermeasures may not be taken, and if already taken must be suspended without undue

66

delay if: . (a) The internationally wrongful act has ceased; and . (b) The dispute is pending before a court or tribunal which has the authority to make

decisions binding on the parties. 4. Paragraph 3 does not apply if the responsible State fails to implement the dispute settlement procedures in good faith.

Article 53 Termination of countermeasures Countermeasures shall be terminated as soon as the responsible State has complied with its obligations under part two in relation to the internationally wrongful act.

Article 54 Measures taken by States other than an injured State

This chapter does not prejudice the right of any State, entitled under article 48, paragraph 1, to invoke the responsibility of another State, to take lawful measures against that State to ensure cessation of the breach and reparation in the interest of the injured State or of the beneficiaries of the obligation breached. PART FOUR GENERAL PROVISIONS

Article 55 Lex specialis

These articles do not apply where and to the extent that the conditions for the existence of an internationally wrongful act or the content or implementation of the international responsibility of a State are governed by special rules of international law.

Article 56 Questions of State responsibility not regulated by these articles

The applicable rules of international law continue to govern questions concerning the responsibility of a State for an internationally wrongful act to the extent that they are not regulated by these articles.

Article 57 Responsibility of an international organization

These articles are without prejudice to any question of the responsibility under international law of an international organization, or of any State for the conduct of an international organization.

Article 58 Individual responsibility

These articles are without prejudice to any question of the individual responsibility under international law of any person acting on behalf of a State.

Article 59

Charter of the United Nations These articles are without prejudice to the Charter of the United Nations.