1

LES S POSLIKANO/POBARVANOPOVRŠINOAvtor: Miladi Makuc Semion

2.9.1

SkupnostmuzejevSlovenije

Vsebina1. Uvod

2. Les kot nosilec

3. Slikovne plasti, premazi

4. Primeri lesenih predmetov sposlikano povr{ino

5. Zaklju~ek

6. Viri in literatura

1. UvodLes je spremljal ~loveka na vsehstopnjah njegovega razvoja, sprva kotenostaven pripomo~ek – podalj{eknjegove roke, nato pa vedno boljdodelan kot orodje, oro‘je, pohi{tvo,okrasje, maliki, umetni{ki predmeti,gradbeni material in drugo.

Zdi se, da je trajnost lesa prakti~noneomejena. V razmerah, ki nisougodne za razvoj dejavnikov, kiprispevajo k njegovi razgradnji, seles ohrani tiso~letja – npr. vegip~anskih grobnicah. V vla‘nihrazmerah pa ni mogo~e prepre~itirazvoja gliv, napadov insektov indelovanja bakterij, kar lahkopripelje do popolne razgradnje lesa.Prav tako te‘ko kljubuje posledicam~love{kega uni~evanja – ognju,vandalizmom. Zato iz nekaterihobdobij ~lovekovega ustvarjanja niohranjenega ni~esar ali je le nekajpo{kodovanih materialnih dokazoviz lesa.

Predvidevamo, da je ~lovek ‘e zelozgodaj za~el lesene predmetebarvati. Barvni premaz je lahkoza{~ita lesenega nosilca, v~asihizbolj{anje njegovih lastnosti, hkratipa ima dekorativni in lahko tudisimbolni pomen.

Leseni predmeti, ki so pobarvani aliposlikani, so z vidika ohranjanjazelo ob~utljivi sistemi inkompleksni: opraviti imamo znosilcem – lesom, ki se po svojeodziva na okoljske spremembe, ter s

Slika 1: Mikroskopski posnetek presekabarvnih plasti na ve~kratpreslikanem kipu.

slikovnimi nanosi (premazi), ki sopogosto sestavljeni iz ve~ plasti(podloge, barvne plasti, laka) in seobna{ajo druga~e kot nosilec. Polegtega je treba upo{tevati {e dejstvo,da so te plasti sestavljene iz veziv inpolnil – pigmentov. Pogosto jezaklju~na plast tak{ne poslikavetudi lak. Plasti poslikav so lahkoizvirne, poznej{e, enoplastne,ve~plastne ... (slika 1)

2. Les kot nosilec

LastnostiZa razumevanje odnosov medlesenim nosilcem in barvnimiplastmi je treba poznati lastnostiposameznih materialov. Ponavadi jeles, ki ga sre~ujemo pri predmetihkulturne dedi{~ine, del deblaodraslega drevesa in glede napolo‘aj, ki ga je posamezen elementimel v deblu, se odra‘ajo nekaterenjegove lastnosti. Les je organska,

2

nehomogena in anizotropna snov.To pomeni, da ima snov v razli~nihsmereh razli~ne fizikalne lastnosti,ki so posledica njegove vlaknasteceli~ne strukture, ki je v debluvzdol‘no orientirana in sredinskosimetri~na.

Les je higroskopen material – zoddajanjem in sprejemanjem vlagevzpostavlja ravnote‘je z vlago vokolici. Spreminjanje vla‘nostipovzro~a dimenzijske in oblikovnespremembe lesa. Pri sprejemanjuvlage nabreka, pri oddajanju se kr~i.Pomembno pa je vedeti, da jevzdol‘no kr~enje najmanj{e in jeprakti~no zanemarljivo 0,1–0,2 %.V radialni smeri je kr~enje lesa 2–8 %,v tangencialni pa 4–12 %. Takolahko predvidimo obna{anje lesenihpredmetov samih in v odnosu dobarvnih plasti. Pri razli~ni vla‘nostiima isti les tudi druga~ne mehanskein fizikalne lastnosti.

Uporabljene vrste lesaZa slikarske temeljnike so v severniEvropi uporabljali predvsem hrast,v Italiji pa najpogosteje topol, vrboali lipo. V nem{kih de‘elah pa tudipri nas so pogosto slikali na table izjelovine ali smrekovine.

Lipovina je bil najpogostejeuporabljen les za izdelavo lesenihplastik, saj je zaradi relativnohomogene strukture, z neizrazitimirazlikami med ranim in kasnimlesom, zelo primerna za rezbarjenjev vse smeri. Redki kipi, ki so seohranili pri nas iz obdobja gotike,pa ka‘ejo na veliko bolj raznolikizbor lesov – topol, vrba, jel{a, bor,hrast. V severnoevropskih de‘elahso pogosteje uporabili hrastovino,na Tirolskem pa tam rasto~i iglavec– cemprin.

Za izdelavo ohi{ij oltarnihnastavkov in arhitekture oltarjev stabili najprimernej{i in tudinajpogosteje uporabljenismrekovina in jelovina.

Pri pohi{tvu je izbor lesov bolj

{irok, vendar ~e se omejimo napohi{tvo, ki je bilo potempobarvano, vidimo, da je bilopogosto narejeno iz lesa iglavcev(smreka, jelka). Tisto, ki je biloizdelano iz lesa listavcev, ki so tudibolj plemenitega videza (oreh,hrast, javor, sadno drevje), pa je bilole povoskano, premazano z lanenimoljem ali lakirano.

Izdelava in obdelavalesenega nosilcaIzdelavaZa trajnost predmetov sta zelopomembna tudi pravilen izbor lesain na~in obdelave. Leseni predmetiso lahko izdelani iz enega kosa lesa,{e pogosteje pa so sestavljeni iz ve~delov. Na~ini obdelave so se skozizgodovino spreminjali in so biliodvisni od tehni~nih zmo‘nostiobdobja, v katerem je predmetnastal, in od namena predmeta.Tesarska in mizarska orodja so sespreminjala, nekatera pa so kljubnapredku ostala enaka, kot jihvidimo na starih upodobitvah.

Kako se bo les kot nosilec obna{al,je odvisno od tega, kako je lesrazrezan, kako so deli sestavljenimed seboj, in od vplivov iz okolja,kot sta temperatura in vlaga. Neko~so les predvsem klali, danes pa gaprete‘no ‘agajo. Razli~ne smerirezanja vplivajo tako na videz kotna lastnosti izdelka:

- transverzalni ali ~elni, pre~ni rez –pravokotno na rast debla

- tangencialni – tetivni ali vzdol‘nirez – vzporedno z rastjo debla

- radialni rez – najkakovostnej{edeske

Posebno pozornost so posve~aliizdelavi lesenih tabel za slike. Klaneplohe so ve~ let su{ili in vsako letoobtesali, da so se izognilipretiranemu krivljenju lesa oziromakr~enju in {irjenju. Les so tudiprekuhavali v raznih sredstvih, daso ga stabilizirali in za{~itili predinsekti in mikroorganizmi.

Uporabljali pa so tudi stare ‘erabljene deske, ki so pri okoljskihspremembah dimenzijsko boljstabilne. Deske so med sebojpovezali z razli~nimi spoji (utor inpero, topi spah, lastovi~ji rep,mozniki ...) in zalepili s klejem, {epogosteje pa s kazeinskim lepilom,ki se po su{enju ne topi ve~ v vodi.Pomembno je, kako so deske medseboj orientirane, slikovna stran jeponavadi odsr~na stran deske, saj sebo pri morebitnem krivljenjuizbo~ila. Spoje med elementi sopogosto prelepili s platnom alipredivom, kar je ubla‘ilo vplivdimenzijskih premikov lesa inprepre~ilo pokanje podloge inbarvnih plasti. S platnom so lahkoprelepili tudi celotno povr{inotable.

Da bi prepre~ili pokanje lesenihkipov, so najve~krat izdolbli srcedebla in na zadnji strani pustiliodprtino, ki so jo lahko tudi zaprli sposebno desko. ^e se je le dalo, sokipe izdelali iz enega kosa, {trle~ideli, npr. roke, in deli draperij pa sopritrjeni – z lesenimi mozniki,kovanimi ‘eblji ali pa samozalepljeni.

Arhitekturni deli oltarjev, poslikanistropovi, korne ograje in pohi{tvoso bili izdelani iz ‘aganih desk. ^eje bilo le mogo~e, so sestavne delespajali med seboj z lesnimi zvezamiin zalepili s klejnim lepilom. Popotrebi so uporabili lesene kline(o{iljene moznike) ali pa tudi‘elezne kovane ‘eblje.

Kiti, zamazkeS kitanjem popravimo manj{enapake v lesu, kot so npr. razpoke,gr~e in podobno, pred nadaljnjimipostopki. Gr~e so v~asih izrezali inodprtino zapolnili z zdravim lesomali zakitali. V preteklosti so za topogosto uporabili kite na osnoviolja in krede, lesnega prahu in kleja,kolofonije, voska ali kombinacijeteh. Vedno pa to ni bila primernare{itev, naravne smole so lahko

3

prekrhke, vo{~eni kiti pa premehkiin lahko povzro~ajo te‘ave prinadaljnji obdelavi. V kit somarsikdaj zame{ali ‘ivalske dlake,predivo ..., v~asih, predvsem vgotiki, so tak{ne po{kodbe ali karcele povr{ine prelepili z lanenimplatnom, ki je delovalo kotamortizer med lesom in podlogo –grundom.

Polnilci porPolnilec por ne prekriva celotnepovr{ine nosilca, ker v tehni~nemsmislu ni podloga. Njegova nalogaje, da zapolni pore v lesu, da takoprepre~i ponikanje podloge alibarve v pore. Njegova sestava jepodobna sestavi kitov, pogosto,zlasti ko je les samo lakiran, jepolnilcu por dodan pigment, kiustreza barvi lesa. Literatura navajauporabo ope~nega prahu, plovca,lesnega prahu v kombinaciji zoljnimi vezivi. Tak na~in obdelavepovr{ine pride v po{tev takrat, ko‘elimo ~im tanj{e nadaljnje barvnepremaze.

3. Slikovne plasti, premazi

Funkcija in lastnostipremazovPremaz v danem kontekstu pomenivsako teko~o snov, ki jo nanesemona povr{ino lesenega nosilca, takoprozorno kot prekrivno. Prozorenali le malo obarvan premazimenujemo lak, prekriven inpigmentiran pa barva (namaznabarva, barvni premaz, oplesk).

Naloga premazov je za{~ititi lespred obrabo in umazanijo, predprahom ter atmosferskimonesna‘enjem. Onemogo~ajo tudihitre prehode vodnih hlapov medlesom in okolico, kar prepre~ujedimenzijske spremembe predmetov.Biti morajo dovolj trdi, a hkratielasti~ni.

Nosilec (les) mora biti ~im boljstabilen, saj je od tega odvisnaobstojnost nadaljnjih dekorativnih

nanosov. Povr{ina nosilca mora bitiprimerno obdelana, saj je od tegaodvisno, kako se bodo premazioprijeli.

Struktura in nanos premazovSestavni elementi slikovne plasti nalesenih nosilcih (temeljnikih) so:

- podloga (osnova, podsnova,grund)

- barvna plast (namazna barva,barvni premaz, oplesk)

- za{~itni premaz (lak)

Vsak od teh sestavnih delov imasvojo funkcijo, ki jo mora izpolniti.Lahko so naneseni tudi v ve~plasteh – ‘e pri nastanku alipozneje.

Premazi so v trenutku nana{anja vteko~em stanju, vendar serazlikujejo v na~inu strjevanja oz.su{enja. Za pravilno uporabomaterialov in prepoznavanjevzrokov po{kodb je tudipomembno, da poznamo procesesu{enja razli~nih premazov.

Lo~imo {tiri mehanizme su{enjapremazov:

- samo s spremembo temperature(voski)

- s spremembo temperature inizgubo topila (klej)

- z izgubo topila (raztopine smol)

- s kemi~no reakcijo (laneno olje,dvokomponentni polimeri,urushi)

Osnova (tudi podloga,podsnova, preparacija,grund)Les je porozen material in njegovapovr{inska struktura se razlikujeglede na rez, tako da raznenepravilnosti v lesu motijo, poznajose sledi obdelovalnih orodij. Zato sopovr{ino pogosto prevlekli stemeljnim premazom – osnovo(podlogo, podsnovo, preparacijo,grundom). Na tak na~in so dobili

gladko, enakomerno vpojnopovr{ino za nadaljnje nanose barv.Razli~ni tipi poslikav zahtevajorazli~ne vrste osnov. Te sosestavljene iz lepila (veziva) ininertnega polnila.

V zahodnem svetu so najpogostej{etiste osnove, katerih vezivo so kleji,olja in emulzije, polnila pa sobolonjska, {ampanjska in gorskakreda, kaolin in pigmenti.

Osnova opravlja pomembnefunkcije:

- Omili delovanje (premike) nosilcana povr{insko dekoracijo.

- Predstavlja gladko povr{ino zabarvne nanose in pozlato.

- Da enakomerno svetlo (alibarvno) osnovo za barvne nanose.

- S svojo elasti~nostjo omogo~apoliranje povr{ine predvsem vprimeru bele poslikave alipozlate.

Debelina osnove se zelo razlikuje inje odvisna od materialne sestaveosnove, povr{inske obdelavenosilca in namena avtorja. osnoveglede na sestavo delimo nanemastne, polmastne in mastne. Priprvih je vezivo klej, pri drugih pa jedodanega nekaj lanenega olja oz. jeolje edino vezivo.

Pri mnogih predmetih kulturnededi{~ine, predvsem etnolo{kih,ljudskih, opazimo, da izdelovalciosnove sploh niso nanesli oz. jo jenadomestila samo izolacijalesa ali kar prva plast barve. Vtakih primerih so struktura lesa insledi obdelovalnega orodja boljvidne.

S pojavom novih sinteti~nih vezivse pojavijo tudi temeljni premazirazli~nih sestav in lastnosti.Klasi~no gradnjo slike zamenjajorazli~ne individualne prakseumetnikov, ki vsak po svojeuporabljajo nove materiale. @elja poeksperimentiranju in pogosto

4

nepoznavanje tehnologije privedetado po{kodb umetnin, karkonservatorjem-restavratorjemlahko povzro~a veliko te‘av.

Najpogostej{i tip osnove naumetni{kih predmetih je kredno-klejna osnova (gesso). Beseda gessoizvira iz italijanske tradicije, kjerpomeni gips (kalcijev sulfat), ki je biltradicionalno polnilo osnovpredvsem v ju‘ni Evropi (bolonjskakreda). Enako pa poimenujejo tudiosnove iz kalcijevega karbonata(naravne krede), ki je bil v uporabiv de‘elah severno od Alp. Tudikaolin in dolomit sta bila sestavapolnil za osnove.

Pred nana{anjem osnove je trebanosilec zasititi s klejno vodo, kipredstavlja povezavo med lesom innadaljnjimi plastmi. Cennini v svojiknjigi opisuje nana{anje dveh vrstosnove: gesso grosso, ki se jo naneseprvo in je narejena iz mavca(CaSO4

. 1/2H2O) in klejne vode, tergesso sottile, ki je mehkej{a in je izmrtvi~enega mavca (CaSO4

. 2H2O)

in klejne vode.

Tak tip osnove je bil uporabljanpredvsem za leseno plastiko, slikena lesu, oltarne nastavke inrezbarjeno pohi{tvo.

Na osnovo so pogosto nanesli {eeno obarvano plast (ponavadiokrasto rjavo), ki je zmanj{ala inizena~ila vpojnost osnove –uporabljeni so bili klej, {elak alisu{e~e olje. Tako obarvano plastimenujemo imprimatura.

Barvna plast (namaznabarva, barvni premaz, oplesk)Barvni nanosi na lesenih nosilcih solahko enostavni, enobarvnipremazi, pogosto pa so to avtorskadela – slike, dekoracije, zato jepo{kodba ali celo izguba tak{neposlikave hkrati izguba celotneinformacije.

Barva (namazna barva, barvnipremaz, oplesk, ang. paint) je

sestavljena iz pigmenta in veziva tertopila ali razred~ila. Zaradiprisotnosti delcev pigmentov soprekrivni/kritni premazi na splo{nobolj trajni od prozornih in nosilec/les bolje za{~itijo pred svetlobo inatmosferskim onesna‘enjem.Pogosto so barvam (premazom)dodana tudi polnila, ki nespremenijo videza, ampak samokonsistenco/gostoto.

Barvna sredstva (ang. colorants)Pigmenti (ang. pigment) so izrednodrobni delci, ki zaradi svoje sestaveodbijajo svetlobo samo dolo~enihvalovnih dol‘in, kar vidimo kotdolo~eno barvo. Lahko soanorganske ali organske sestave,naravnega izvora ali umetnopridobljeni. Pigmenti niso topni vvezivu.

»Lake« pigmenti (ang. lakepigments) so pridobljeni zobarjanjem rastlinskih barvil namineralno osnovo, npr. kraplak.

Barvila (ang. dye) so organskesnovi, ki se topijo v vezivu oz.topilu in ga obarvajo (npr. barvnilaki, lazure).

Vezivo ali medijVezivo ali medij (ang. medium,vehicle) je snov, ki dr‘i delcepigmentov skupaj in jih ve‘e naosnovo, ko se posu{i. Barve lahkokategoriziramo glede na razmerjemed pigmentom in vezivom. Tiste zvelikim dele‘em veziva so mastneali mazave (tu izraz masten nepomeni nujno, da je vezivoma{~oba, ampak pojasnjuje videzpovr{ine), one z nizkim dele‘emveziva v primerjavi s pigmentom paso puste ali zrnate. ^e so delcipigmenta v celoti obdani zvezivom, je videz bolj globok insvetle~, ~e pa so samo prilepljeni napovr{ino, ima barvna plast pra{nat,mat videz. Tu lahko omenimo {elazurne (prosojne) barve, ki so vresnici rahlo obarvan medij. Mnogomaterialov, ki so v uporabi za

prozorne premaze (lake),uporabljajo tudi kot veziva zaprekrivne barve, saj morajozadovoljiti podobnim kriterijem.

V polikromacijah oz. poslikavahpredmetov kulturne dedi{~inesre~amo celo vrsto razli~nih snovi,ki so slu‘ile kot veziva. Mednajstarej{imi so klej, jaj~ni beljak,jaj~ni rumenjak, kazein, vosek ingumiji ter smole, najpogostej{a paso razli~na su{e~a olja in oljno-smolna veziva.

Tempere imenujemo slikarsketehnike, kjer je uporabljeno vezivona vodni osnovi, najve~krat pa stem izrazom mislimo na jaj~notempero.

Beljakovinska veziva

KlejiKleji so bili zelo raz{irjeni in ‘e odantike uporabljani kot lepila in kotveziva za barve. Pridobivajo jih izkosti, ko‘, kit in vezivnega tkivagoveda, koz, zajcev, ribji klej pa izzra~nih mehurjev jesetrov. Glavnasestavina kleja je beljakovinakolagen. Za pripravo je treba klej, kije naprodaj posu{en v obliki plo{~ic,kroglic in zdroba, ve~ ur namakati vvodi, da nabrekne, nato pa segrevativ vodni kopeli, da se stopi.Temperatura naj ne prese‘e 80°C.Pri ohladitvi pod 30°C klej ‘elira.Klejne barve imajo mat videz in soporozne, ker je dele‘ veziva vklejnih barvah majhen glede nadele‘ pigmenta. Barvni premazi sotudi po dolgem ~asu vodotopni.Struktura molekul kolagena dajeklejnim barvam fleksibilnost, ki jenpr. jaj~ni beljak nima.

@elatina je podobna kleju, vendar jebolj pre~i{~ena.

Klej se su{i tako, da najprej ‘elira,nato pa topilo (voda) izhlapi.

Klejne barve ostanejo vodotopne,zato so zelo ob~utljive za prisotnostvlage. Niso topne v organskihtopilih.

5

Jaj~ni beljakNi dokumentirano, da bi beljakuporabljali kot vezivo na lesenihnosilcih, znano pa je, da so gauporabljali kot lak. Njegova glavnasestavina je beljakovina albumin.Uporablja pa se kot vezivo vpolimentu za polirano pozlato.

Su{i se z izhlapevanjem teko~ine. Posu{enju in staranju se nekaterebeljakovine tako spremenijo, da sozelo te‘ko topne v vodi.

Jaj~ni rumenjakJaj~ni rumenjak je najpogostej{islikarski medij srednjeve{kih inrenesan~nih slik na lesenih tablah.Znano je tudi, da so ga uporabljali‘e v starem Egiptu. ^eprav jetempera izraz za vse barve na vodniosnovi, se najve~krat nana{a pravna jaj~no tempero.

Rumenjak je zelo kompleksna snov,pribli‘no polovica je suhe snovi, tapa vsebuje eno tretjino beljakovin indve tretjini lipidov. To mu daje tudikot vezivu zna~ilne lastnosti – lahkore~emo, da je popolna naravnaemulzija. Pri uporabi rumenjakenostavno razred~imo z vodo inme{amo s pigmenti. Su{enje potekav dveh fazah: najprej izhlapi voda,tako da se beljakovinski kompleksinepovratno spremenijo. Oljnakomponenta pa se obna{a podobnokot su{e~a olja v oljnih premazih –s~asoma polimerizira in darumenjaku fleksibilnost, ki je ~istabeljakovinska veziva nimajo.

Slike, naslikane v jaj~ni temperi, soponavadi v zelo dobrem stanju, karka‘e, da je jaj~ni rumenjak enonajbolj stabilnih naravnih veziv.Zahteva pa poseben na~in slikanja skratkimi potezami, kar da slikiposeben ~rtkast videz.

KazeinZa~etki uporabe kazeina kot vezivaza barve niso povsem jasni. Cenniniga sicer omenja kot lepilo, ne pa kotbarvno vezivo. Proti koncu 19.stoletja je bila v Ameriki ‘e mo~no

razvita komercialna proizvodnjakazeinskih barv za notranjosti inzunanj{~ine lesenih zgradb.

Kazein je beljakovina, ena odmnogih sestavin kravjega mleka.Pridobivajo ga s sirjenjemposnetega mleka – sir~ek, ki seobori, posu{ijo in zdrobijo. V vodi jepotem topen {ele ob dodatku baze(npr. amoniaka ali apna).

Kazeinske barve so lahko zelorazli~ne sestave in lastnosti –odvisno od tega, kako sopripravljene. Zato se razlikujejotudi v obstojnosti. Vedno pa sokrhke, porozne in mat. Su{enjepoteka z izhlapevanjem teko~ine,po su{enju se beljakovinenepovratno spremenijo in postanejonevodotopne. (slika 2)

Rastlinske smole in {elakPri poslikavi lesenih predmetovimajo veliko vlogo tudi razli~nesmole – ve~ina je rastlinskegaizvora, le {elak je ‘ivalskega. To solepljivi izcedki, predvsem dreves,

topni v organskih topilih in olju, anetopni v vodi. Smole so bileuporabljane predvsem za izdelavolakov za pohi{tvo, pogosto pa so jihuporabljali kot dodatke v oljnihbarvnih premazih. Najbolj znanesmole so: bene{ki terpentin,kolofonija, sandarak, kopali inkopaiva balzam. [elak je uporabljanpredvsem kot lak.

Degradacija naravnih smol se ka‘epredvsem kot izguba topnosti inrumenenje. Te spremembe sedogajajo predvsem zaradioksidacije in fotokemi~nih reakcij.

Smolni premazi se su{ijo zizhlapevanjem topila. Topnost vtopilih je pri nekaterih smolahs~asoma slab{a, nekatere ohranijoreverzibilnost.

VoskiVoski so po sestavi zelo razli~ni –lahko so rastlinskega, ‘ivalskega alimineralnega izvora. So prozorni inimajo zelo nizko tali{~e. Kot vezivoza pigmente so ~ebelji vosekuporabljali ‘e v starem Egiptu,dokumentirana je njihova uporabakot slikarski medij v stari Gr~iji inRimu. Plinij starej{i je opisalpripravo ti. punskega voska. (slika 3)Sicer pa je bil ~ebelji vosek zelo

Slika 2: Poslikava in pozlata na stebri~kuiz 17. stol. iz cerkve Sv. duha naVihru.

Slika 3: Enkavstika na lesu, Portretmladeni~a iz Fayuma iz 2.stoletja.

6

znano sredstvo za za{~ito in lo{~enjepohi{tva. Uporaben je tudi kotdodatek lakom, ~e se ‘eli dose~i boljmat u~inek.

^ebelji vosek je zelo obstojen medij,do manj{ih sprememb lastnostilahko prihaja v reakciji z nekaterimipigmenti. Je izrazito vodoodbojen(hidrofoben).

Kot vezivo je lahko uporabljen nadva na~ina: raztopljen v terpentinuali pa s taljenjem. Posu{i se, kotopilo izhlapi, oz. se strdi, ko seohladi. Vosek ostaja topen vorganskih topilih.

Su{e~a oljaUporabo rastlinskih olj, ki tvorijoprozoren trd film, so ugotovili nave~ kot tiso~ let starih predmetih,po vsej Evropi pa so v splo{niuporabi {ele od 15. stoletja. Pripravabarv je bila domena vsakegaposameznega slikarja ali delavnice.V delavnicah so mleli pigmente in

jih trli z oljem, za kar je bilopotrebno veliko znanja in izku{enj.Za slikarske barve so uporabljaliorehovo, makovo in predvsemlaneno olje. S stiskanjem semen, npr.lanenih, so pridobili olje, ki so ga {epre~istili s pomo~jo vode, belili ingostili na soncu. Hladno stiskanoolje je najbolj{e. Segrevanje semenmed postopkom in rafiniranje oljapa so za~eli uporabljati {ele v 18.stoletju, kar sovpada tudi zindustrijsko revolucijo in vseve~jimi potrebami po barvnihpremazih.

Veliko spremembo v slikarstvu sopomenile ‘e izdelane oljne barve, kiso jih za~eli izdelovati leta 1793. Natak na~in je bilo mogo~e barve la‘eprena{ati, uporabljali pa so jih tuditisti, ki se jih niso nikoli u~iliizdelovati. Barve so postalekomercialno blago.

Su{enje oz. bolje re~eno strjevanjeoljnih barv je dolgotrajen in

zapleten proces. Zelopoenostavljeno lahko re~emo, daolje v namaznih barvahpolimerizira. Molekule sezdru‘ujejo v ve~je in se mre‘ijo medseboj. Za to pa je potreben kisik inproces poteka ve~ let. Z oksidacijobarvni premazi pridobijo tudi do10 % te‘e in prav tako tudivolumna. Zato se z oljem izdatnenamazne barve pri su{enjunagubajo. Sikativi (svin~eve inkobaltove spojine) in dolo~enipigmenti pospe{ijo polimerizacijo,nekateri pigmenti pa joupo~asnjujejo.

Oljni premazi postajajo z leti tr{i,temnej{i in manj ob~utljivi za topila.Odsotnost svetlobe mo~no upo~asnistrjevanje in povzro~a rumenenjeolja, kar je najbolj opazno na belinahin modrinah. Povi{ana relativnavla‘nost omeh~a oljni film, kar seka‘e kot izguba leska in bledenjebarvne plasti.

Slika 4: Tempera na lesu, sv. Lucija iz [mohorja pri Morav~ah.

7

Za{~itni premazi, lakiZa prozorne za{~itne premaze naposlikanih povr{inah lesenihpredmetov so uporabljali lake invoske. Premaz je lahko izviren, topomeni, da ga je nanesel avtor dela,{e pogosteje pa sre~amo take, ki sojih nanesli pozneje z razli~niminameni. Nanos laka je lahko tudive~plasten.

Laki imajo dve osnovni nalogi:

- Izbolj{ajo videz barvnegapremaza – po‘ivijo barve innaredijo povr{ino bolj svetle~o,ker prozorni premaz zapolnimajhne nepravilnosti v povr{ini,kar poenoti odbojnost povr{ine ins tem tudi njen lesk.

- Za{~itijo barvni premaz predvlago, prahom, {kodljivimi pliniin po{kodbami zaradi uporabe.

Zgodovinski laki so zelo razli~nesestave in izdelave:

- naravne smole ali balzami,raztopljeni v topilih: izlo~kirazli~nih dreves (damar, mastiks,sandarak ...), fosili (jantar, kopali),izlo~ki u{i ({elak);

- oljni laki (prekuhano laneno olje zdodatki kovinskih oksidov, kipospe{ujejo su{enje);

- oljno-smolni laki (smole,raztopljene v lanenem olju);

- od konca 19. stol. se sre~ujemo zmno‘ico sinteti~nih lakov – topnih

in netopnih v obi~ajnih organskihtopilih.

Tudi ~as in potek su{enja sta zelorazli~na, s~asoma se spremeni tuditopnost in s tem mo‘nostodstranitve s poslikane povr{ine.

4. Primeri lesenih predmetov s poslikano povr{ino

Slike na lesuV zahodni Evropi se iz slikanihretablov (11. stol.) razvijejo oltarninastavki (14. stol.) v obliki krilniholtarjev – diptihi, triptihi in poliptihi.V Sloveniji je ohranjenih le nekajkrilnih oltarjev in njihovih delov,nekaj slik na lesu najdemo tudi vpoznej{ih obdobjih. Pogosteje soslike vstavljene v lesene pri‘nice,poleg tega pa jih sre~ujemo tudi kotsamostojne umetnine. Slikane so vrazli~nih tehnikah – od tempere dooljnih barv. (slika 4)

Tradicionalne slike na lesu, takoreko~ {olski primeri, so italijanskeumetnine iz 14. stoletja. Na lesenotopolovo desko so nanesli klejnipremaz, nato ve~ plasti kredno-klejne osnove (gesso), ki so jo lahkozasitili z imprimaturo (rahlo obarvanklejni premaz). Sledila je podrisba zrazred~eno barvo, ogljem alisrebrnim svin~nikom in nato barvnaplast v tempera tehniki. Tempera sezaradi svojih lastnosti nana{a vkratkih ~rtkastih ali pikastihpotezah. Pogosto je bil del sliketudi pozla~en in obdelan v razli~nihpozlatarskih tehnikah (pastiglia,gravura, punciranje, sgraffito, zibnirez). (slika 5)

Poznej{e, baro~ne slike so slikaneprete‘no v oljni tehniki, zato so tudi

Slika 5: Jaj~na tempera in pozlata na lesu; Duccio, La Maestà, kopija detajla,ALUO UL.

Slika 6: Panjska kon~nica izPokrajinskega muzeja Maribor.

8

podloge bolj mastne in pogostoobarvane.

K slikam na lesenem nosilcumoramo pri{teti druge ljudskestvaritve, ki so tako tehnolo{ko kotstilno zelo razli~ne. Upo{tevatimoramo, da so jih pogostoizdelovali nestrokovnjaki, ki souporabili tisto, kar je bilo pri roki.Zato je tudi pri konserviranju/restavriranju tak{nih predmetovpotrebna velika pazljivost, kerlahko naletimo na neobi~ajnemateriale. V to skupino lahko{tejemo tudi panjske kon~nice, ki sobolj kot ne ljudsko delo. Naslikaneso na de{~ice iz lesa iglavcev,uporabljene pa so bile oljne barve.Podloga, ~e je bila prisotna, je bilananesena v zelo tankem sloju in jebila tudi na oljni osnovi.Neenakomerno propadanjeslikovne povr{ine ka‘e na neenako

kakovost razli~nih barv – najboljobstojne ~rne konture, ki so bileverjetno najbolj izdatne in najboljkljubujejo vremenskim vplivom.(slika 6)

Po obsegu najve~jo skupino slik nalesu tvorijo leseni poslikani stropi inlesene poslikane korne ograje. To nisoklasi~ne slike na lesu, spadajo bolj knotranji dekoraciji, saj so pogostoposlikane s ponavljajo~imi seornamenti, se pa najdejo med njimitudi avtorske poslikave. Vezivo pritovrstnih poslikavah je kazeinsko,klejno, apneno, v nekaterihprimerih tudi oljno. (Slika 7)

Poslikane oltarne arhitektureLeseni oltarni nastavki sokompleksne stvaritve, sestavljene izlesene konstrukcije, na katero sopritrjeni rezbarjeni ornamenti, kipiin slike na platnu ali na lesu.

Ornamenti in draperije kipov soponavadi pozla~eni, medtem ko soinkarnati kipov in ohi{ja oltarjaposlikani. Poslikava in pozlataoltarnih nastavkov je bila izvedena,ko so bili oltarni nastavki ‘esestavljeni, v~asih je med izdelavoin poslikavo minilo precej let.

Zlati oltarji iz 17. stoletja so polegobilice pozla~enih ornamentov tudiposlikani: nekateri so znani poenotni ~rni poslikavi ohi{ja, nadrugih so naslikani fantazijskiornamenti ali pa so izdelovalci‘eleli posnemati naravni kamen.Ni{e so v ve~ini primerov modropobarvane. Poudariti je treba, da seje naziv »zlati oltar« v slovenskiumetnostni zgodovini uveljavil kotstrokovna oznaka za lesen, rezljanin poslikan oltarni nastavek 17.stoletja. Tako je te oltarjepoimenovalo ljudstvo predvsem

Slika 8: Eden od »zlatih oltarjev« v cerkvi sv. Petra v Dvoru priPolhovem Gradcu.

Slika 7: Poslikan lesen strop v cerkvi sv. Petra v Dvoru priPolhovem Gradcu.

9

zaradi bogate pozlate. Zlati oltarnamre~ ni vsak pozla~en oltar.(slika 8)

Marmoriranje oz. imitiranjemarmorja je doseglo vrhunec vobdobju baroka in rokokoja, ko soslikarji znali preslepiti tudi boljpozornega gledalca. Najbolj znaniprimeri so velike oltarnearhitekture, ki z lesenimi elementiopona{ajo kamnito gradnjo obokov,stebrov, pilastrov, ni{, vse skupaj paje poslikano z raznobarvnimiimitacijami marmorjev. (slika 9)

Polikromirana lesenaplastikaPosebna, izjemno {tevilna skupinaumetnin so lesene polikromiraneplastike, ki so ponavadi sestavnideli oltarjev, pogosto pa jih dobimoin obravnavamo kot posamezneumetnine. Najve~krat so povr{inekipov okra{ene s kombinacijo

Slika 9: Imitacija marmorja na oltarni arhitekturi v cerkvi sv.Petra v Komendi.

pozlate aliposrebritve(draperije) terposlikaniminkarnatom.(slika 10)

Gotski kipi se odbaro~nihrazlikujejo takopo stilnih kottehnolo{kihzna~ilnostih.Gotski kipi imajo

prevladuje druga~na, tanj{a plastosnove, ki so jo pred slikanjemprepojili z oljnim vezivom, da bi senadaljnje plasti bolje oprijele.Inkarnat je praviloma naslikan voljni tehniki v ve~ nanosih ali panaenkrat - mokro na mokro. Vednopa je bila poslikava izvedena, ko sobili pozla~eni predeli `e kon~ani,

praviloma zelo tanko osnovo,inkarnat je pogosto naslikan vtempera tehniki. Pogosto sopolikromirane tudi draperije kipov,ve~krat s patroniranimi vzorci(slikanimi s {ablonami). (slika 11)Baro~na osnova pa je bistvenodebelej{a, posebno na predelihdraperij, ki so pozla~eni, medtemko na inkarnatnih predelih

Slika 10: Pozla~en, posrebren in poslikan kip sv. Ane z glavnegaoltarja Marijine cerkve na Muljavi.

10

kar je prepre~ilo, da bi se drobcizlata lepili na poslikavo. So~asno sos ~opi~em lahko to~no za~rtali mejomed poslikavo in pozlato. (slika 12)

Poseben problem z vidikakonserviranja-restavriranjapredstavljajo kipi, ki so razstavljenina prostem, npr. razpela, kipi vkapelicah, izveski, saj so bistvenobolj izpostavljeni vremenskimvplivom. (slika 13)

Poslikano pohi{tvo, ‘iljeno(flodrano) pohi{tvoZa barvanje oz. poslikavo pohi{tvaso skozi zgodovino uporabili zelorazli~ne medije: klej, jaj~no tempero,kazeinsko tempero, vo{~eneemulzije, vo{~eno-smolne me{aniceter razli~na su{e~a olja in oljno-smolne me{anice. Na pohi{tvu

najdemo najbolj enostavneenobarvne poslikave, ljudskoornamentiko in prefinjene izdelkeza vi{je sloje.

Pri pohi{tvu in raznih stenskihoblogah se pogosto sre~amo zimitacijo lesa, imenovano ‘iljenje ali»flodranje«. (slika 14) To je tehnika,pri kateri lahko s primernimi veziviin pigmenti, posebnimi ~opi~i inglavniki ter z dobrim poznavanjemstrukture lesov ustvarimo videzpravega lesa. Vezivo je lahko oljno(laneno olje v kombinaciji sterpentinom in sikativom) ali pavodno (pivo ali kis). Lahko juuporabljamo vsakega posebej,mo‘no pa je delati tudi vkombinaciji obeh. Poleg starej{ihprimerov flodranega pohi{tva se

sre~ujemo tudi z relativno novimi,manj kot 50 let starimi kosipohi{tva, ki tudi ‘e postajajokulturna dedi{~ina. (slika 15)

Skrinje kot zna~ilne predstavnicepredvsem pode‘elskega pohi{tvaka‘ejo izjemno raznolikost glede napokrajine in obdobje nastanka.Najstarej{e poslikane skrinje vSlovenskem etnografskem muzejuso kra{ene s kazeinskimi barvami,tiste, ki so nastale od druge polovice18. stoletja, pa imajo oljne poslikave.

5. Zaklju~ekVsem predmetom kulturnededi{~ine, ki imajo poslikanopovr{ino, je skupno, da se je prav taposlikava, ki je marsikdaj glavnainformacija, v preteklosti

Slika 11: Poslikan in pozla~en relief z gotskega krilnegaoltarja iz Britofa pri Ukanju.

Slika 12: Poslikan in pozla~en lesen angel

11

obravnavala kot nekaj, kar lahkoodbrusimo, izmijemo ali na novoprebarvamo. To je neprimerljivoenostavneje in ceneje, zato je biloizgubljenih ali nepopravljivopo{kodovanih mnogo poslikav inpozlat. Na ‘alost je tak{na miselnostraz{irjena {e danes. Zato jepomembno, da konservatorji-restavratorji pojasnimo, da tudinavaden barvni premaz na pohi{tvupripoveduje svojo zgodbo in da sotudi znanje in ve{~ine, ki so jihmojstri ali ljudski podobarji vlo‘iliv predmete, del na{e kulturnededi{~ine.

Slika 13: Kip, ki je bil na prostem izpostavljen vremenskimrazmeram.

Slika 15: »Flodrano« pohi{tvo v muzejski trgovini v Lokvi naKrasu.

Slika 14: »Flodrana« gramofonska {katla.

12

6. Viri in literatura:1. RIVERS, Shayne, UMNEY, Nick,

Conservation of Furniture, Oxford:Butterworth Heinemann, 2003

2. HUDOKLIN, Radoje, Tehnologijamaterialov, ki se uporabljajo vslikarstvu, drugi del, Ljubljana,1958

3. KIRSCH, Andrea, LEVENSON,Rustin S., Seeing ThroughPaintings, Yale university press,New Haven, London, 2000

4. ERHARDT, David, Paints Basedon Drying-Oil Media v PaintedWood: History and Conservation,The Getty Conservation institute,Los Angeles, 1998

5. NEWMAN, Richard, Temperaand Other Nondrying-Oil Media,v Painted Wood: History andConservation, The GettyConservation institute, LosAngeles, 1998

6. @NIDAR^I^, Ivan,Strokoznanstvo za pleskarje, Kr.banska uprava Dravske banovineLjubljana, 1940

Viri in avtorji slikovnega gradiva

Sliki 1, 9 – RC ZVKDS

Slika 3 – http:// commons.wikimedia.org

Slika 6 – Pokrajinski muzej Maribor

Slika 14 – Marija Marolt

Slike 2, 4, 5, 7, 8, 10 – 13, 15 – Miladi Makuc Semion