Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Jožica Bračič

PRIMERJALNA ANALIZA CAMUSOVE KUGE IN

SARAMAGOVEGA ESEJA O SLEPOTI

MAGISTRSKO DELO

Maribor, 2016

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Jožica Bračič

PRIMERJALNA ANALIZA CAMUSOVE KUGE IN

SARAMAGOVEGA ESEJA O SLEPOTI

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: izr. prof. dr. Darja Pavlič

Maribor, 2016

Lektorica: Lara Sobočan, magistrica profesorica slovenskega jezika in

književnosti

Prevajalka: mag. Mojca Moškon Mešl

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

PRILOGA 6B

IZJAVA

Podpisani-a Jožica Bračič, rojen-a 18. 1. 1990, študent-ka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, študijskega programa 2. stopnje Slovenski jezik in književnost, izjavljam, da je

magistrsko delo z naslovom Primerjalna analiza Camusove Kuge in Saramagovega Eseja o

slepoti pri mentorju-ici izr. prof. dr. Darja Pavlič avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

________________________

(podpis š tudenta-ke)

Maribor, 2016

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici, izr. prof. dr. Darji Pavlič, za strokovno pomoč

pri pisanju magistrskega dela, za vse spodbudne besede in nasvete.

Hvala tudi vsem tistim, ki so mi v času študija stali ob strani.

POVZETEK

Romana Kuga in Esej o slepoti je mogoče interpretirati kot alegoriji. Prikazujeta

odsotnost moralnih vrednot in padec človeštva. Ljudje soočeni z nalezljivima

boleznima, grozo in vsesplošno negotovostjo ne zmorejo narediti koraka eden k

drugemu, pač pa v danih razmerah gledajo le nase, za tegobe drugih jim ni mar.

Ob napadu kuge oziroma slepote se pokažejo bolezenski znaki družbe. Tako lahko

opazimo ravnodušnost nekaterih posameznikov do sočloveka, neupravičene

umore, nasilje vseh oblik, željo po nadzoru nad posameznikom oziroma nad

skupino ljudi, neodzivnost oblasti ob nevšečnostih … Čeprav prednjačijo

negativni odzivi in ravnanja, pa v obeh romanih najdemo osebe, ki tvorijo jedro

pripovedi in se bolj ali manj aktivno vključujejo v boj proti zlu. So nazorni

primeri, na kakšen način se je mogoče zoperstaviti zlu, ki jih obdaja. Zavedajo se,

da individualizem ne pomaga, zato kolektivno nastopijo proti bolezni. Epidemiji

kuge in slepote na eni strani močno poslabšata pogoje za življenje, na drugi strani

pa omogočata, da posamezniki spremenijo svoj odnos do življenja in sočloveka.

Obojim je skupno to, da poskušajo vztrajati v absurdni situaciji. Bolezen ni

premagana zaradi njih, ampak se sčasoma umakne sama od sebe, ostaja pa

vprašanje ali je kaj spremenila. Pripovedi od bralca zahtevata razmislek o temeljih

etičnega sistema v sodobni družbi.

Ključne besede: Albert Camus, José Saramago, kuga, slepota, alegorija,

(ne)morala, razčlovečenje, kolektivnost.

SUMMARY

Both novels, The Plague as well as Blindness can be interpreted as allegories.

They show an absence of moral values and a collapse of the humankind. People,

faced with contagious diseases, horror and all-pervasive uncertainty are unable to

come close to each other. Contrary; they see only themselves and do not mind the

ailments of other people. The attacks of the plague and the blindness reveal all the

symptoms of the sickness of the society. The reader can notice the indifference of

individuals towards other human beings, unjustified killings, all kinds of violence,

the desire to control the individual or even the whole groups of people, the

unresponsiveness of the government, etc. Although the negative responds and

actions are put in the forefront, both novels also introduce the characters who

present the crux of the narrative and more or less actively fight against evil. They

are an illustrative example of how an individual can retaliate against the evil that

surrounds them. They are aware that individualism does not help and therefore

collectively respond to diseases. The epidemics of the plague and the blindness on

one hand worsen the living conditions, while on the other hand enable the

individual to change their attitude to life and other human beings. The

protagonists have in common the fact that they try to persist in absurd

circumstances. Diseases are not defeated because of them, but are eventually

withdrawn by themselves. The question which remains is whether the diseases

have changed anything. Both narratives expect the reader to think about the

fundamental moral system in a modern society.

Key words: Albert Camus, José Saramago, plague, blindness, allegory,

(im)morality, dehumanisation, collectivity.

i

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ..................................................................................................................... 1

2 Namen.................................................................................................................. 1

3 Raziskovalne hipoteze ........................................................................................ 1

4 Metodologija ....................................................................................................... 2

4.1 Raziskovalne metode ................................................................................... 2

4.2 Uporabljeni viri ........................................................................................... 2

5 Obravnava teme ................................................................................................. 3

5.1 Albert Camus – življenje in delo ................................................................ 3

5.2 José Saramago – življenje in delo.............................................................. 5

5.3 Fabuli romanov ............................................................................................ 7

5.3.1 Fabula romana Kuga ............................................................................ 7

5.3.2 Fabula romana Esej o slepoti ............................................................... 8

5.4 Značilnosti alegorije .................................................................................... 9

5.5 Analiza romana Kuga ................................................................................ 12

5.5.1 Literarne osebe .................................................................................... 12

5.5.2 Dogajalni čas in prostor...................................................................... 18

5.5.3 Teme in motivi ..................................................................................... 18

5.5.4 Pripovedovalec .................................................................................... 29

5.5.5 Možnost alegorične interpretacije romana Kuga ............................ 30

5.5.6 Jezik in slog romana ........................................................................... 41

5.6 Analiza romana Esej o slepoti ................................................................... 42

5.6.1 Literarne osebe .................................................................................... 42

5.6.2 Dogajalni čas in prostor...................................................................... 46

5.6.3 Teme in motivi .................................................................................... 47

ii

5.6.4 Pripovedovalec .................................................................................... 59

5.6.5 Možnost alegorične interpretacije romana Esej o slepoti ................ 60

5.6.6 Jezik in slog romana ........................................................................... 65

5.7 Primerjava romanov ................................................................................. 65

5.7.1 Primerjava literarnih oseb ................................................................. 66

5.7.2 Primerjava dogajalnega časa in prostora ......................................... 70

5.7.3 Primerjava tem in motivov ................................................................ 72

5.7.4 Primerjava motivov ............................................................................ 77

5.7.5 Primerjava pripovedovalca ................................................................ 79

5.7.6 Primerjava alegoričnih interpretacij ............................................... 81

6 Sklep .................................................................................................................. 82

Viri in literatura .................................................................................................. 86

1

1 Uvod

Z razvojem tehnologije in s kroničnim pomanjkanjem časa za sočloveka se krhajo

medčloveški odnosi. Albert Camus in José Saramago v svojih romanih Kuga in

Esej o slepoti zelo dobro ponazorita, do kam pripeljeta človeška ravnodušnost in

izguba moralnih vrednot. V magistrskem delu bomo najprej predstavili življenje

in delo obeh pisateljev, sledili bosta fabuli romanov, osrednji del pa bo namenjen

njuni analizi in primerjavi. V sklepnem delu bomo predstavili splošne in

specifične ugotovitve, prav tako bodo potrjene oziroma ovržene raziskovalne

hipoteze.

2 Namen

Osrednji cilj je predstaviti vsebino obeh romanov in ju primerjati. Primerjalni del

bo osredotočen na literarne osebe, dogajalni čas in prostor, teme in motive ter na

možnost alegorične interpretacije obravnavanih romanov. Pri primerjavi nas bodo

zanimali predvsem skupni motivi in teme.

3 Raziskovalne hipoteze

1. Osrednji nosilci dogajanja so moške literarne osebe.

2. Oba romana je mogoče interpretirati kot alegoriji.

3. Množica ljudi se, na začetku izbruha epidemije, ne ozira na aktualne življenjske

razmere, hkrati pa s svojimi dejanji deluje precej egoistično.

4. Saramagov prikaz krize moralnih vrednot sodobnega sveta je bolj aktualen od

Camusovega.

2

4 Metodologija

4.1 Raziskovalne metode

Za opisovanje dejstev bo služila opisovalna metoda. Pri razlagi vsebine romanov

bo uporabljena interpretativna metoda. Metodo analize bomo upoštevali pri

analizi obeh romanov (opis in karakterizacija literarnih oseb, dogajalni čas in

prostor, teme in motivi, pripovedovalec, možnost alegorične interpretacije). Za

primerjavo obeh romanov bo služila primerjalna metoda (skupni motivi in teme,

vrsta pripovedovalca, ali je oba romana mogoče interpretirati kot alegoriji), v

sklepnem delu pa bo uporabljena metoda sinteze.

4.2 Uporabljeni viri

Primarna vira za pisanje magistrskega dela sta romana Kuga, pisatelja Alberta

Camusa, in Esej o slepoti Joséja Saramaga. Večji del magistrskega dela obsega

teoretični del, podkrepljen s posameznimi citati iz obeh romanov, prav tako so

uporabljeni in navedeni tuji viri oziroma literatura.

3

5 Obravnava teme

5.1 Albert Camus – življenje in delo

Rodil se je 7. novembra 1913 v alžirskem Mondoviju, kot drugi sin Luciena

Camusa, kletarja vinogradniškega podjetja, potomca alzaških prednikov, ki so se

leta 1871 naselili v Alžiriji, in Catherine Sintes, hčere španskih priseljencev.

Naslednjega leta je bil njegov oče mobiliziran ter smrtno ranjen v bitki na Marni,

zato se je mati preselila v Alžir in tam začela delati kot postrežnica. Do leta 1923

se je Camus šolal v liceju, kasneje pa je uspešno opravil tudi maturo ter se odločil

za študij literarnih ved in filozofije. Kot zavzet nasprotnik kakršnega koli nasilja

je pristopil v protifašistično gibanje Amsterdam-Pleyel, kasneje pa je postal član

komunistične stranke Francije. V tem času je poslušal predavanja Kierkegaarda,

Husserla in Heideggerja o moderni filozofiji ter postal animator kulturnega doma.

Okoli leta 1937 se je seznanil z Nietzschejem in s Spenglerjem, hkrati pa je

izstopil iz komunistične stranke Francije, napisal pa je tudi svoj prvi roman

Srečna smrt. Leta 1938 je objavil kritiko Sartrovega romana Gnus. Leto kasneje

se je seznanil z Malrauxom, izdal pa je tudi zbirko lirskih esejev Svatovanje ter

reportažo Revščina v Kalibiji, katera je razkrila vso bedo tamkajšnjega

prebivalstva in pokvarjenost vladajoče oblasti. Istega leta se je začela druga

svetovna vojna in Camus se je prijavil v vojsko, a je bil zaradi bolezni zavrnjen.

Kot poročevalec je našel zaposlitev pri francoskem Paris-Soiru, a je kmalu zatem

dal odpoved ter odpotoval v Lyon. Leta 1941 je odpotoval v Oran in postal učitelj

na zasebni šoli, konec leta pa se je vrnil v Lyon. Tam se je pridružil odporniškemu

gibanju, a je istega leta ponovno zbolel, zato se je hotel vrniti v Oran. Njegova

žena je še pravočasno prispela v Oran, Camus pa ji ni mogel slediti, saj so zasedli

Alžirijo. Tako je leto 1942 preživel v samoti in nastala sta roman Tujec in esej

Sizifov mit. Zaradi vojne in bolezni se mu je svet kazal mnogo temnejši, kakor v

predhodnih esejih, zato se je moralo tragično nasprotje med svetom in junakom

končati z junakovim uničenjem. Leta 1943 se je preselil v Pariz in se pridružil

vodstvu ilegalne mreže Combat ter tako navezal stike z naprednimi francoskimi

intelektualci.

4

Dobil je tudi redno službo kot lektor pri založbi Gallimard, ki ji je ostal zvest vse

do smrti. Pred koncem vojne se je posvetil tudi dramatiki, leta 1944 so uprizorili

Nesporazum, naslednjo leto pa Kaligulo. Na dan premiere je postal oče, rodila sta

se mu dvojčka Jean in Catherine.

Omenjenima dramama sta sledili še drami Obsedno stanje in Pravični ljudje. Po

vojni je bil nekaj let politično zelo dejaven. Odločno je protestiral proti

kolektivnemu terorju francoske oblasti ob uporu na Madagaskarju, bil pa je

nasproten tudi smrtnim obsodbam grških komunistov.

Leta 1947 je izšel roman Kuga, Camus pa je zapustil vodstvo Combata. Po izidu

Upornega človeka je prišlo do hudih javnih polemik, zato se je odmaknil iz

političnega življenja. Leta 1954 je izdal zbirko esejev pod naslovom Poletje, v

njih pa je bil kritičen do evropske civilizacije. Njegovo posredovanje za

prekinitev napadov na civilno prebivalstvo leta 1956 je izzvalo odpor obeh strani,

tako leve kot desne, zato se je odpovedal nadaljnjemu posredovanju v alžirski

vojni. Tega leta je izšla tudi daljša novela z naslovom Padec. Leto kasneje je

postal Nobelov nagrajenec in ker je nagrado sprejel, je postal še večji osovraženec

tamkajšnje oblasti. Znova je bolehal, a še vedno objavljal, začel je pisati nov

roman Prvi mož. Četrtega januarja leta 1960 je umrl v prometni nesreči. (CAMUS

1994: 6–9, CAMUS 1998: 175–180, VASIČ 1994)

5

5.2 José Saramago – življenje in delo

José Saramago je bil rojen leta 1922 v Azinhagi na Portugalskem. Ker je bil sin

revnih staršev, se je sprva moral odpovedati želji po šolanju. Preživljal se je kot

strojni ključavničar, nato kot uradnik in šele čez mnoga leta kot novinar,

prevajalec in pisatelj. Prva dva romana je napisal zelo mlad (star okoli 31), nato je

po dvajsetletnem premoru začel intenzivno pisati. Kljub temu da je bil v mladosti

tudi privrženec marksizma in da je urednikoval pri revolucionarnem časopisu, se

je v svoji literaturi odmikal od ideologij, oziroma se je iz njih celo ponorčeval.

Tako je rušil prepreke na jezikovnem, kulturnem in psihološkem področju.

Osvobodil se je tradicionalnih tem in vzorcev portugalske literature, kakor

nekateri označujejo otožno hrepenenje saudade, dekadenčnega pogleda na svet in

romantizma lizbonske književnosti. V 19. in 20. stoletju so se portugalski

književniki vračali k svetobolju, nihilizmu in temi samomora. Za Saramaga je

značilen zelo svoboden in neodvisen pristop, saj vzpostavlja »lasten diskurz v

skladu s tradicijo«. Njegova literatura je neprogramirana, brez omejitev.

(BAVČAR 1998: 295–297, 301; BRATOŽ 2014)

V njegovih romanih je osrednja figura človek, posameznik, ki izstopa iz množice

zaradi svojih lastnosti ali pa je predstavnik manj pomembnejšega, a številčnega

sloja in se pojavlja kot glasnik »svojega razreda«, preprostih, a zdravih navad in

trdnih načel. V svojih romanih in svojem dejavnem družbenem življenju je ves

čas opozarjal na probleme v svetu in govoril o tem, da moramo v sebi razviti

kritičnega duha, vendar tudi to ni dovolj − treba se je tudi odzivati. Odzvati se na

krivice in narediti nekaj proti marionetam v politiki in proti vedno večji moči

gospodarstva. Poudarjal je, da je ideal v moderni družbi imeti denar in biti

uspešen; da se je demokracija izrodila in da ne služi več svojemu prvotnemu

namenu; državljane so spremenili v stranke, potrošnike, mesta, države pa v

velikanska trgovska središča. (JURŠIČ 2011: 137, 138)

Z romanom Dvignjen s tal (1980) je obeležil začetek t. i. Saramagovega sloga. Ta

roman je postal prva uspešnica v očeh kritikov kot tudi bralcev. Naslednje leto je

6

izšel roman Potovanje na Portugalsko, ki opeva takšne in drugačne lepote

pisateljeve dežele.

Leta 1982 je objavil roman Zapis o samostanu, temu romanu pa so sledili še drugi

romani: Leto smrti Richarda Reisa (1984), v katerem je ohranil portugalsko

iskanje identitete, model za glavni lik pa mu predstavlja pesnik Fernando Pessoa.

V romanu se med drugim sprašuje o smislih lepote in umetnosti; Enoroki bog, ki

govori o ekscentrični vedeževalki, o smislu človeške biti v vrtincu usode;

Obleganje Lizbone (1989), v katerem se pojavljajo kritična vprašanja o

zgodovinopisju, ki ne zmore biti objektivno in se ne zna otresti ideologij, zato

povzroča zmotno interpretacijo zgodovine; Kameni splav (1986) se bliža temu,

kar prinese kasneje Esej o slepoti. Portugalski narod doživi naravno katastrofo.

Njihovo državo odnese v nedefiniran čas in prostor, zato se pojavijo vprašanja o

pripadnosti evropski skupnosti, izgubi kulturnih in psiholoških vrednot ter o

individualni in kolektivni biti Portugalca. Poleg Eseja je najbolj znano

Saramagovo delo Evangelij po Jezusu Kristusu (1991), ki je sprožilo val

ogorčenja med verniki. Zaradi njihovega protesta je bilo delo izločeno iz izbora za

Evropsko literarno nagrado. Kulturniki so se pritožili na Evropsko komisijo, ta pa

je zavzela nevtralno stališče. Zaradi hudih nasprotovanj vernikov, politikov in

ostalih tradicionalistov se je Saramago preselil na Kanarske otoke. Zgodba je

šokantna zaradi Jezusa, glavnega lika, ki se upira diktatorskemu očetu – bogu, ki

je za oblast pripravljen storiti marsikaj. Jezus noče pomagati očetu, da bi ta

zavladal nad zemljo in nebom, zato začne sodelovati s hudičem. Njegova

partnerka in učiteljica v spolnosti je Marija Magdalena, pa tudi njegova mati

Marija se je oplodila z Jožefovo spermo, da bi izpolnila božje naročilo, ki ji ga

sporočijo funkcionarji angeli. Jezus, ki na koncu umre na križu in ljudem reče, naj

odpustijo bogu (ravno obratno kot v svetem pismu), je navaden smrtnik, prikazan

v vsej banalnosti človeka. Pojavljajo se vprašanja krivde in odgovornosti ter

kritika totalitarnih sistemov. Temu romanu je sledil roman Esej o slepoti, kasneje

pa je izdal še roman Vsa imena (1997). Leta 1998 je prejel Nobelovo nagrado,

prvo, ki je bila kdajkoli podeljena v portugalščini pišočemu avtorju. Nagrado so

obrazložili z naslednjimi besedami: »José Saramago nam z domiselnimi,

sočutnimi in ironičnimi zgodbami pomaga na novo razumeti zmuzljivo

7

resničnost.« (Peršin 2002: 20) Leta 2000 je izšel roman z naslovom Votlina, temu

romanu pa so sledili še Podvojeni človek, Esej o lucidnosti, Slonovo potovanje in

Kajn. (BAVČAR 1998: 297–302, JURŠIČ 2011: 138–145)

Sicer pa Saramago ni pisal samo romanov, pač pa tudi poezijo, kronike, kratke

zgodbe, literarne kritike. Pisateljevo biografijo tako zaznamujejo tri pomembna

obdobja in sicer odhod iz rojstnega kraja v Lizbono, kjer je pridobil profesionalne

izkušnje, preden se je posvetil literaturi, nato odhod iz Lizbone v Stockholm, kjer

je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, tretja faza pa je spor s tedanjo oblastjo in

odhod na Kanarske otoke. Njegovo obširno in raznoliko delo je bilo prevedeno v

več jezikov in priznano s številnimi nagradami, med drugim tudi z nagrado

Camões. (KOVIČ 2010: 18) José Saramago je umrl za posledicami levkemije, dne

18. 6. 2010, na otoku Lanzarote v Španiji. Po njegovi smrti je prodaja in izposoja

romanov močno narasla.

5.3 Fabuli romanov

5.3.1 Fabula romana Kuga

Prebivalcem alžirskega mesta Oran se nekega aprilskega dne življenje obrne na

glavo. Iz neznanega razloga umirajo podgane, kar pa v ljudeh ne vzbuja

pretiranega strahu in nelagodja. Ko začnejo umirati tudi ljudje, in je število mrtvih

iz dneva v dan večje, pa se meščani soočijo s kruto resničnostjo. V mestu razsaja

kuga in oblast je prisiljena popolnoma zapreti mestna vrata, tako da so meščani

odrezani od sveta. Zdravnik Rieux poskuša na različne načine pomagati obolelim,

a zaman, saj je v boju proti kugi neuspešen. Tudi zdravnik Castel neuspešno

izdeluje serume, ki bi uničili kužne viruse. Pri zaustavljanju širjenja kuge na

pomoč priskočijo tudi nekateri prostovoljci, med njimi Tarrou, kot organizator

prostovoljnih zdravstvenih oddelkov, Grand, kot njihov tajnik, in celo tujec

Rambert, ki je želel sprva pobegniti nastalim razmeram, a se je nato pridružil

prostovoljcem. Med njih prestopi tudi pater Paneloux, ki spremlja umiranje

nedolžnega otroka. Njegova smrt ga močno prizadene, hkrati pa ga vse bolj

begajo vprašanja o božji pravičnosti. Nastalih razmer v mestu se razveseli le en

8

človek. To je Cottard, ki ima na vesti skrivnosten zločin, zaradi katerega ga

nameravajo aretirati. Do aretacije ne pride, saj ima oblast pomembnejše opravke

in skrbi glede kuge, katera v poletnih mesecih doseže vrhunec, nato pa počasi

izgublja svojo moč.

Med njenimi žrtvami sta tudi Tarrou in Paneloux. Ob novici, da je kuge konec, je

nesrečen le Cottard, ki ponori in strelja na ljudi, zato pristane v zaporu. Življenje v

mestu se počasi vrača v ustaljene tirnice, a se Rieux zaveda, da lahko kužni bacil

napade spet nenapovedano kadar koli in kjer koli.

5.3.2 Fabula romana Esej o slepoti

Moški srednjih let nekega dne nenadoma oslepi. Kmalu za njim oslepijo tudi

ljudje, ki so bili z njim v stiku: neznanec, ki ga je pospremil domov in mu pri tem

ukradel avtomobil, zdravnik in njegovi pacienti iz čakalnice. Sčasoma je število

slepih ljudi vedno večje. Oblast slepe in domnevno slepe zapre v umobolnico, kjer

jih straži vojska. Izhoda iz umobolnice ni, v njeni notranjosti pa vlada strog režim.

Slepci se tako znajdejo v novih razmerah, ki jim niso kos. Kmalu pozabijo na

moralo in vrednote civilizacije ter se ne trudijo izboljšati življenja v izolaciji. Skrb

za higieno jim je povsem odveč, prav tako se »požvižgajo« na pošteno delitev

hrane, katere količine se hitro praznijo. Ena od skupin slepcev prevzame oblast in

zahteva najrazličnejše dobrine v zameno za hrano. Ker podrejenim slepcem kmalu

zmanjka dobrin za poplačilo hrane, samoizvoljeni oblastniki zahtevajo ženske,

nad katerimi izvajajo nasilje vseh vrst. V enem izmed spolnih napadov

zdravnikova žena, ki edina vidi, s škarjami zabode njihovo vodjo, neka druga

ženska pa pred njihovo sobo zaneti požar, ki se kmalu razširi po celotnem objektu.

Zdravnikova žena pobegne z manjšo skupino slepcev. Na prostosti opazi, da je

mesto zapuščeno in izropano. Ljudi muči vedno večja lakota, v njih se vedno bolj

oglaša živalski nagon. Zdravnikova žena s hrano in z osnovno higieno poskrbi za

»svoje slepce«. Presenečena nad prizorom v cerkvi, ko imajo še svetniki zavezane

oči, se sprašuje, kako dolgo bo še trajala tako imenovana bela slepota. Ne mine

veliko časa, ko slepci eden za drugim ponovno spregledajo in vzklikajo »vidim«.

9

5.4 Značilnosti alegorije

SSKJ definira alegorijo kot prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki.

Podrobnejšo razlago pojma alegorija zasledimo v leksikonu Literatura. Alegorija

je predstavljanje pojmovno-idejnega sveta s konkretnimi podobami, z liki, s

prizori; pri tem pomen podobe ni jasen iz nje same ali vsaj prosojen kot pri

simbolu, je torej brez lastnega življenja, razumljiv samo iz pojma, ki ga

predstavlja. Alegorija je pogosto v obliki personifikacije, npr. podoba boja med

čednostmi in pregrehami, v tem primeru gre za alegorične figure, npr. pravica s

tehtnico in prevezanimi očmi. Že v pozni antiki, nato zlasti v srednjem veku in

baroku, je umetniško sredstvo za ponazoritev teoloških in filozofskoetičnih

vsebin. (KOS idr. 2009: 6, 7)

Pojem alegorija, ki prihaja iz grškega glagola »allegoreo«, po slovensko »drugače

povem«, je zelo blizu simbolu; njen pomen se pogosto zamenjuje s pomenom

simbolike. V današnji literarni teoriji se je kljub temu udomačila potreba po

ostrejšem razločevanju med obema pojmoma. Tudi alegorija je, podobno kot

simbol, oznaka za posebno zvezo ali razmerje med motivom in temo literarnega

dela. Podobno kot simbol ima alegorija za podlago kak motiv, ki sam po sebi ni

zadosten, saj kaže iz sebe na globlji »smisel«, ta pa se skriva v temi, ki mu je v

celoti besedne umetnine dodana ali prirejena. Razlika med alegorijo in simbolom

je ta, da je tema, na katero meri alegorični motiv, zmeraj idejno-racionalna in le v

majhni meri afektivno-emotivna. Kjer se alegorija ne da razložiti z razumsko

razlago, nimamo opraviti s pravo alegoriko, ampak s simbolom ali vsaj s tvorbo,

ki je bližja simboliki. Seveda med obojim ne obstaja jasna meja, ampak prehod.

Alegorija večidel terja, da mora ključ za njeno razumevanje obstajati v kulturi

njene lastne dobe, tako da jo bralec vnaprej lahko presodi in dojame s pomočjo

takšnega ključa. (KOS 1994: 86, 87)

S pojmom alegorija je povezan tudi pojem alegorična razlaga, pri kateri gre za

pojmovno razlago, ki z alegoričnimi podobami išče za dobesednim pomenom

skriti globlji smisel tekstov ali drugih pomenskih tvorb. (KOS idr. 2009: 6)

10

Zgodovina pojma alegorija je po eni strani povezana z retoriko, po drugi s

hermenevtiko. Od nekdaj pa je alegorija delovala kot posredova lka sporočil o

resnicah, drugačnih od tiste, ki se zdi dojemljiva na prvi pogled.

Z alegorijo so se v preteklosti ukvarjali številni avtorji. Njihova stališča v svoji

knjigi Renesansa alegorije na kratko predstavi avtorica Jelka Kernev Štrajn.

Nekateri avtorji, med njimi tudi Hans Georg Gadamer, so alegorijo uvrstili k sferi

govorjenja. Alegorija nastane, ko je namesto tega, kar je dejansko mišljeno,

izrečeno nekaj drugega, vendar tako, da to drugo kljub temu omogoča razumeti

tisto prvo. Goethe in Coleridge pojmujeta alegorijo kot način, ki prevaja

abstraktne ideje v jezik podob. Podobno definicijo najdemo pri Walterju

Benjaminu, ki alegorijo poimenuje kot proces transformiranja stvari v znake in

preko tega aludira na prehodno, minljivo naravo sveta. V alegoriji ne vidi zgolj

retorične figure, temveč jo razume predvsem kot način izkušanja sveta. Alegorijo

povezuje z zgodovino. Paul de Man razume alegorijo kot temeljno zmožnost

jezikovnega izraza, saj omogoči, da govori o sebi, medtem ko govori o nečem

drugem. Naslednji avtor, ki se je prav tako ukvarjal z alegorijo je Joel Fineman.

Osnovno izhodišče njegove teorije o alegoriji je ideja temeljne izgube in

odsotnosti, ključni pojem pa je želja po interpretaciji oziroma komentarju, ki

funkcionira kot tema in hkrati kot strukturno načelo. Alegorijo tako poveže s

kritiško interpretacijo, predstavi pa jo kot način, kako zapolniti distanco med

sedanjostjo in izginjajočo preteklostjo, ki bi brez interpretacije ostala izgubljena

za vedno. Craig Owens alegorijo izrecno povezuje s komentarjem oziroma

retoričnim podvajanjem. Če alegorija označuje ločenost subjekta od predikata,

znaka od referenta, potem s tem, ko poskuša preseči razkorak med označencem in

označevalcem, doda ali dopolni nezadostni, predhodni pomen. Besedilo se torej

»podvoji« z drugim besedilom na način, ki je soroden komentarju. Alegorijo vidi

kot odnos, postopek, zaznavanje in naravnanost do sveta, zmožnost, da iz pozabe

reši to, čemur grozi, da bo izginilo. Matjaž Kmecl v alegoriji razbira natančen in

domišljen pomen, v simbolu pa vidi širše in splošnejše pomene. Simbol drugače

kot alegorija ne prenese »precizne racionalizacije«. Anton Ocvirk pravi, da

alegorija podaja abstraktne pojme, misli in ideje s čutno nazornimi podobami,

zajetimi iz realnega sveta, to pa tako, da iz njih izhaja nekakšno spoznanje, etična

11

resnica ali moralni nauk. Pri tem uporablja personifikacijo, se pravi, da ideje in

abstraktne spoznave nadomešča z živimi osebami. (Kernev Štrajn 2009: 19–23)

Nekateri poskušajo alegorijo razmejiti od simbola, zato avtorica Jelka Kernev

Štrajn pravi, da je namesto o simbolu, alegoriji in fragmentu bolje govoriti o

simbolični, alegorični ali fragmentarni tekstni strategiji. Razlika med retorično

figuro in tekstno strategijo je bistvena, kajti alegorija kot retorična figura pomeni

reči eno, misliti drugo, po navadi preko povezave metafor, alegorija kot tekstna

strategija pa pomeni vrsto postopkov. Najpogostejši je tisti, ki omogoča, da tekst

proizvaja svoj lasten komentar o tem, kako ga brati, in s tem neposredno pokaže

na čisto določeno naravnanost do predmeta ubesedovanja. Dogaja se premestitev

retorične figure v red eksistence. (Kernev Štrajn 2009: 20)

Kadar govorimo o alegoriji kot tekstni strategiji, ne smemo prezreti dejstva, da je

premestitev v času ena njenih temeljnih značilnosti. Premestitev v času in časovna

razsežnost namreč nasploh pomenita vpeljavo zgodovinske perspektive, ta pa je

odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju moderne teorije alegorije. Alegorija kot

tekstna strategija je lahko vezana na besede, to je alegorija in verbis, ali pa je

vezana na dejstva, dogodke, poimenujemo pa jo alegorija in factis. Alegorija je

zmožna na eni strani prestaviti meje med realnostjo in fikcijo, po drugi pa

komentirati svojo lastno naracijo. Kot tekstna strategija je utemeljena na načelu

nesovpadanja, razdvajanja in destabiliziranega znaka in strukture. Je strategija, ki

demistificira organicistično podstat literarnih in kritičnih tekstov, ki omogočajo

analoško korespondiranje med zunajtekstno realnostjo in diskurzivno

reprezentacijo. Alegorija tako premešča meje med znotrajjezikovno in

zunajjezikovno realnostjo. Skrivnost, ki jo sugerira alegorija, je sporočilo, zakrito

s pajčolanom. Do sporočila pride samo tisti, ki ga je zmožen postopoma odkriti.

Alegorija torej stoji za nečim drugim, govori nekaj drugega, najvažneje pa je, da

vseskozi opozarja na to dejstvo, in seveda tudi, kako to počne. (Kernev Štrajn

2009: 34, 179–187)

12

5.5 Analiza romana Kuga

5.5.1 Literarne osebe

Literarne osebe v romanu predstavljajo meščani alžirskega mesta Oran. Med njimi

izstopajo predvsem predstavniki moškega dela prebivalstva, saj ženske večinoma

nimajo opaznejše vloge. V času kuge vidnejšo vlogo odigrajo naslednje literarne

osebe: Bernard Rieux, Castel, Joseph Grand, Jean Tarrou, Paneloux, Raymond

Rambert in Cottard. Omenjeni bolj ali manj komentirajo aktualne razmere v

mestu, hkrati pa nam razkrijejo svoj odnos do sveta. Tako kot so si različni med

seboj, tako so si različni tudi njihovi pogledi na svet. V romanu ne nastopajo le

kot posamezniki oziroma prebivalci nekega mesta, pač pa je vsakemu izmed njih

določena neka globlja funkcija glede na filozofski in moralni pomen romana kot

takega. Vsak izmed njih zavzema svoje stališče do obravnavanega problema. Ta

problem se pojavi v obliki kuge, katero je treba sprejeti, se proti njej boriti ali pa

enostavno poskušati pobegniti pred njo. Skozi njihova stališča je možno opaziti

Camusovo filozofsko miselnost in s humanizmom prepleteno svetovnonazorsko

prepričanje. Poleg filozofije eksistencializma in filozofije absurda je v

obravnavanem romanu prisoten tudi premik v eksistencialni humanizem, ki

temelji na človeški solidarnosti v boju proti absurdu oziroma zlu.

Opis in karakterizacija literarnih oseb

Rieuxova mati

Čeprav ženske nimajo opaznejše vloge v romanu, na tem mestu ne morem mimo

zdravnikove matere. Za njo je značilen molk, s katerim vse pove. Njena dobrota

se kaže predvsem iz dejanj. Stara, drobna in prijazna gospa nudi moralno oporo

svojemu sinu, kasneje pa tudi njegovemu prijatelju Tarrouju, ki jo v svojih

zapiskih opiše tako:

»Izraža se v preprostih stavkih, kako čisto posebno ljubi neko okno, ki gleda na mirno

ulico, in kako hodi pod večer sedet k temu oknu, malce je vzravnana, njene roke so mirne,

pogled živ. Tamkaj sedi, dokler somrak ne napolni izbe in dokler ne postane samo črna

senca v sivi svetlobi, ki postaja čedalje bolj temna in v svoji temi stopi nepremično

silhueto; kako lahkotno hodi iz ene izbe v drugo, kako je je ena sama dobrota, vendar pa

13

tega pred njim nikdar ne pokaže, on pa je znamenja te dobrote spoznaval v vsem, kar je

storila ali rekla, kako po njegovem mnenju ve vse, ne da bi o čem kdajkoli premišljevala

in kako bi s tako tišino in s tako senco lahko tekmovala s katerokoli lučjo, pa naj bi bila

to luč kuge same.« (CAMUS 2007: 219)

Cottard

Je majhen debelušen možakar, ki se ukvarja s skrivnostnimi posli. Oblast ga

zaradi tega namerava aretirati, zato obupan poskuša storiti samomor, a neuspešno.

Camus v svoji filozofiji absurda komentira težnjo samomorilca: »Če bi uspel v

svojem hotenju, bi s tem izdal človekovo naravo in nehote postal zaveznik

iracionalnega sveta.« (KOS 1986: 21) Ko v mestu nastopi kuga, se Cottard začne

drugače obnašati. Sedaj je spremenjen v odnosu do drugih, z njimi veliko

komunicira in nasploh druži ter pravi: »Seveda, saj gre vse kot po maslu. Zdaj ko

je kuga, ni govora o skrivnih poizvedovanjih, o zapisnikih, kartotekah, tajnih

navodilih in grozečih aretacijah.« (CAMUS 2007: 156) Cottard je ujet v svojo

lastno eksistenco, zato ne more in niti ne sledi zavesti o skupni človeški usodi

sredi absurda, tj. kuge, niti ne sledi ideji o skupnem humanističnem upanju. Na

nek način je srečen in zadovoljen ob pojavu kuge, saj zdaj ni več zanimiv za

oblast, hkrati pa daje vtis, da raje trpi skupinsko, kot pa sam. Cottard se ne bori

proti kugi, ampak se bori sam s seboj ter na koncu omaga. Ko izve, da se kuga

odmika, postane znova nervozen in nesrečen. Zdaj začne živeti kot divjak, zapira

se v stanovanje in z nobenim ne komunicira, nato pa spet postane družaben, hodi

med ljudi ter na dolgo in široko govori o kugi. Ob novici, da se življenje v mestu

vrača v ustaljene tirnice, ponori in strelja na ljudi, zato pristane v zaporu.

Raymond Rambert

»Je kratke rasti, plečat, z obraza mu sije odločnost, ima jasne in bistre oči. Daje

vtis, da mu življenje ne dela posebnih preglavic.« (CAMUS 2007: 16) Po poklicu

je novinar, ki najprej vztrajno išče material, o katerem bi lahko pisal, ko pa ga

končno le dobi v obliki kuge, ni nič več navdušen nad njim. Izhod iz mesta je

nemogoč in tako razočaran spozna, da je kot tujec ujet v tujem mestu, obsojenem

na smrt. Na vsak način, legalno in ilegalno, hoče oditi, a neuspešno.

14

Po kriznem obdobju paradoksalno odkrije, kot pravi Barbara Logar v spremni

študiji Kuge, »strahotno svobodo, ki ti je dana takrat, ko nimaš ničesar več.«

(CAMUS 2007: 92) in ko se lahko svobodno odločiš za aktivno pomoč bolnim in

mrtvim. Odloči se za prostovoljstvo, hkrati pa na skrivaj ohranja stik z zunanjim

svetom. Nenadna ločitev od dekleta ga je zelo prizadela, zato je ob ponovnem

snidenju z njo razumljivo presrečen.

Paneloux

Je srednje rasti, čokate postave, po poklicu je duhovnik in vnet zagovornik

krščanstva, ki ob vsaki priložnosti drži svojemu poslušalstvu ostro kritiko:

»Ko se je naslonil na rob prižnice in med svoje debele roke stisnil les, si videl samo

široko in močno obliko, na kateri sta stali dve rdeči lisi njegovih lic in nad njima železni

naočniki. Njegov glas je bil močan, strasten, nesel je daleč in ko je pričujoče napadel z

enim stavkom: »Bratje moji, zabredli ste v nesrečo, bratje moji zaslužili ste si jo,« je

poslušalce tja do malega trga pred cerkvijo spreletela groza.« (CAMUS 2007: 80)

Kugo dojema kot božjo kazen za grešnike. Paneloux je zagovornik eksistencialne

miselnosti, da je treba tudi v slabem poiskati nek višji smisel in da za vso

dogajanje obstaja nek višji »božji« razlog. Tu se kaže Camusova filozofija

absurda, ki pravi: »Misliti, da se za absurdnostjo sveta konec koncev vendarle

skriva nekakšen bog, ni drugega kot ponižati človeško dostojanstvo pred

neogibno, a hkrati nezasluženo usodo.« (KOS 1986: 21) Ko je pater priča

umiranju sodnikovega sina, ga začnejo obhajati dvomi: »In če je pravično, da

razuzdanca zadene božja kazen, ni mogoče razumeti, da trpi otrok.« (CAMUS

2007: 179) Kljub temu ohrani svojo vero do konca, saj ne mine veliko časa, ko

tudi on zboli in umre.

Joseph Grand

»To je bil človek kakih petdesetih let, nosil je rumene brke, bil je upognjene postave,

ozkih ramen in suhljatih udov.« (CAMUS 2007: 21) »Na prvi pogled je bil Joseph Grand

res samo občinski uradniček, in to je dokazovala tudi njegova zunanja podoba. Bil je dolg

in suh, plaval je v oblekah, ki si jih je v utvari, da mu bodo dalj časa služile, izbral zmeraj

za številko večje. V spodnji čeljusti je imel še večino zob, zato pa je v zgornji čeljusti

15

izgubil skoraj vse. Ker je pri nasmehu privzdigoval predvsem zgornjo ustnico, so bila

usta podobna temni jami. Če bi k temu portretu dodali še semeniščnikovo hojo, umetnost,

kako se je plazil ob zidu in kako je smuknil skozi vrata, vonj po kleti in po dimu in še vsa

zunanja znamenja nepomembnosti, bi priznali, da si ga ni moč zamisliti drugje kot za

pisalno mizo.« (CAMUS 2007: 42)

Je dobrosrčen in zelo navezan na svoje še živeče sorodnike. Vsako delo sprejme iz

častnih razlogov, tudi nalogo popisovalca: »Privolil je brez obotavljanja in s tisto

pripravljenostjo, ki je bila zanj značilna.« (CAMUS 2007: 110) V odnosu do

nadrejenih se ne postavi zase, hkrati pa daje vtis, da je s svojim življenjem vseeno

zadovoljen. Njegova najbolj značilna lastnost je ta, da je vedno v zadregi za pravo

besedo. Nek stavek neprestano spreminja, dodaja ali odvzema besede ter ga

ponovno prepisuje. V navalu bolezenskega izbruha naroči zažig svojega rokopisa,

ki vsebuje neprestano spremenjen en in edini stavek ter tako na nek način prereže

vez s preteklostjo oziroma slabo vestjo. Kljub nenavadnim dogodkom ne odstopa

od svojega dela in jim ne dopusti, da bi mu spremenili življenje.

Jean Tarrou

»Je mlad mož čokate postave, močnega in razbrazdanega obraza, ki ga deli na dvoje črta

gostih obrvi.« /…/ »Videti je bilo, da je dovolj petičen in da lahko živi od dohodkov

svojega premoženja. Čeprav se je mesto polagoma navajalo nanj, ni vedel nihče povedati,

od kod je prišel in zakaj je tu. Videti ga je bilo na vseh javnih krajih. Od začetka pomladi

je šel precejkrat na morsko pečino in tam je pogosto ter z očitnim užitkom plaval. Bil je

dobrodušen, nasmejan in kot je kazalo, je bil prijatelj vseh normalnih užitkov, nikakor pa

ne njihov suženj.« (CAMUS 2007: 17, 25, 26)

Je vnet zapisovalec osebne kronike, ki popisuje manj pomembne stvari in

zgodovinar tistega, kar zgodovine nima, hkrati pa je edini, ki ponudi dolgo,

prvoosebno pripoved o svojem življenju in dogodkih, ki so oblikovali njegovo

razmišljanje. Iz preteklosti ga muči slaba vest − povezana z ubijanjem ljudi. Kot

deček je bil priča sojenju, v katerem je njegov oče nekega moškega obsodil na

smrtno kazen. To dejanje se mu je zelo zamerilo in ga oddaljilo od očeta. Odšel je

od doma in se podal v politiko: »Hotel sem poravnati račun z rdečelaso sovo. In

zaradi tega sem se vrgel v politiko, kot temu pravijo. Nisem hotel biti kužen, to je

16

vse. Prepričan sem bil, da je družba, v kateri živim, zgrajena na smrtni obsodbi in

če se bom bojeval zoper njo, se bom bojeval zoper umor.« /…/ Tarrouju se to ne

izpolni, kar je razvidno iz njegovih besed:

»Jasno je, vedel sem, da smo tudi mi od časa do časa izrekli kakšno obsodbo. A govorili

so mi, da je teh nekaj smrti nujnih, ker se bo iz njih rodil svet, kjer ne bo več pobijanja.

Doumel sem, da sem posredno podpisoval smrt tisoč in tisoč ljudi, da sem to smrt celo

izzval s tem, ko sem odobraval dejanja in načela, katerih usodna posledica je bila ta smrt.

Kazalo ni, da bi druge to kaj motilo, ali pa vsaj o tem niso nikoli sami od sebe

spregovorili. Meni pa se je grlo stiskalo. Bil sem z njimi, a vendarle sem bil sam.« /…/

»Že dolgo, dolgo me je sram, na smrt sram, da sem bil, čeprav le od daleč in čeprav z

dobrim namenom, tudi jaz ubijalec.« (CAMUS 2007: 199–201)

Tarrou od tega trenutka noče več biti kužen, želi si priti do miru: »Samo to vem,

da mora človek storiti, kar je treba, da ne bi bil več kužen, in da je to edina stvar,

ki nam lahko daje upanje na mir ali pa vsaj na lepo smrt.« /…/ »Zategadelj sem se

odločil, da bom zavračal vse, kar je od blizu ali od daleč, iz dobrih ali slabih

razlogov prinaša smrt ali pa smrt opravičuje.« (CAMUS 2007: 202) V času kuge

tako postane zavzet prostovoljec zdravstvenih oddelkov in pomaga po svojih

najboljših močeh. Za posledicami kuge umre tik pred odprtjem mestnih vrat. Sicer

pa je Tarrou zagovornik tega, da je treba iti v spoznanju absurdnosti, ki se kaže v

obliki kuge do kraja, opustiti vsako upanje in služiti sočloveku, nato pa mirno

sprejeti smrt. Jean Tarrou se bori proti družbi, utemeljeni na ubijanju, in proti

kugi. Rad bi postal človek in svetnik brez boga, kot je razvidno iz njegovih besed:

»Edini konkretni problem, za katerega vem, je ta, ali lahko postaneš svetnik brez

boga.« (CAMUS 2007: 204)

Bernard Rieux

O Rieuxu izvemo iz Tarroujevih zapiskov naslednje:

»Kaže jih petintrideset. Srednje postave. Krepkih pleč. Obraz je skoraj pravokoten. Oči

temne in odkrite, čeljusti štrleče. Nos poudarjen, a pravilen. Lasje črni in kratko

ostriženi. Usta izbočena, ustnice polne in skoraj neprenehoma stisnjene. Malce je

podoben sicilskemu kmetu, ker je tako zagorele kože, ker je črnodlak in ker nosi zmeraj

17

temne obleke, ki pa mu dobro pristajajo.« /…/ »Zmeraj je razoglav, zmeraj ve, za kaj

gre.« (CAMUS 2007: 30)

Skozi pripoved se Rieux izkaže za vztrajnega in požrtvovalnega zdravnika, ki bije

neenakopraven boj s kugo. Dotaknejo se ga številna umiranja ljudi in kriki

njihovih svojcev. Čeprav se nikoli ne navadi na smrt, postane čez čas imun na njo.

Camusova filozofija absurda pravi, da mora biti človek, v našem primeru je to

zdravnik Rieux, podoben vojaku, ki ve, da v boju s premočnim sovražnikom ne

more zmagati, mora pa si ohraniti vsaj čast – ne sme se mu niti vdati niti pobegniti

pred njim. Iz oči v oči s sovražnim svetom, brez lažnega upanja, zato pa s

popolnoma jasno zavestjo o lastnem položaju, trden in hkrati brezbrižen – tak je

ideal absurdnega človeka. (KOS 1986: 22)

Rieux hodi od bolnika do bolnika, oskrbuje in obvešča zdravstveno organizacijo,

katera poskrbi za bolnikovo osamitev. Rieux in njegovi prostovoljci so mnenja, da

se je treba bojevati tako ali drugače, a nikdar poklekniti, in čim več ljudi rešiti

smrti ter jih obvarovati pred dokončno ločitvijo. Zdravnik Rieux vse skozi

poudarja, da se je treba izogniti skrajnostim, pri svojem delu pa ohraniti upanje in

zavedanje o razmerju človek-svet ter biti v svojih dejanjih sočuten do soljudi.

Upa, da je pri delu oziroma uporu možno ohraniti tisto mero, ki je rezultat iskanj

in spoznanj o človeku, ki se bolj ali manj po naključju znajde v objemu

iracionalnega sveta. Na tem mestu je torej opazen še eden pogled filozofije

absurda. Rieuxu veliko bolnikov umre, nekaj pacientov pa mu uspe tudi rešiti.

Zaveda se, da kuga počasi usiha. Absurdnost se pokaže v tem, da se kuga sama od

sebe umakne, kljub temu pa bacil ostane. Ko znova odprejo mestna vrata,

nenadno zboli njegov prijatelj Tarrou. Zdravnik zanj skrbi kar v svojem domu.

Oskrbuje ga in bedi ob njem. Boli ga prijateljevo trpljenje, še bolj pa zavest o

prijateljstvu, ki se je počasi razvijalo, njegov nadaljnji razvoj pa bo sedaj

preprečila gotova smrt. Prijateljeva smrt ga močno prizadene, hkrati pa se zaveda,

da »vse, kar more človek pridobiti v igri kuge in življenja, je spomin in

spoznanje.« (CAMUS 2007: 231)

18

5.5.2 Dogajalni čas in prostor

Dogajanje se odvija v mestu Oran na alžirski obali. Mesto Oran je predstavljeno

kot navadno, dolgočasno in grdo mesto brez življenja. V njem ni golobov, ni

dreves in niti vrtov, skratka ni ničesar. Menjava letnih časov je opazna le na nebu.

To neslikovito mesto, brez rastlinstva in brez duše, je mesto, kjer človek preprosto

zaspi. Je mesto zdolgočasenih ljudi, ki so brez prave volje do življenja, navajeni

na ustaljene navade. Tudi geografska podoba mesta je neprimerna, saj je mesto

zidano tako, da morju obrača hrbet. Oran s svojo podobo in meščani kar kliče

nesrečo nase. Doleti jih kuga, kar le še poslabša razmere, saj postanejo ujetniki

lastnega mesta, okuženega z boleznijo. Gre za »obleganje« kuge, ki se začne

nekega aprilskega dne, konča pa se nekega dne v februarju. Oran se na nek način

spremeni v vojno stanje, kjer število smrtnih žrtev nenehno raste in raste. Ljudje

pristanejo v karantenah, ki so obkrožene s stražami in z visokimi zidovi, ki

onemogočajo stik z zunanjim svetom. Dogajalni čas v romanu ni natančno podan.

Vse kar izvemo o njem je le podatek, da so se dogodki v omenjenem mestu

zgodili leta 194_. Čeprav nimamo natančne letnice dogajanja, lahko nekatere

vzporednice povežemo s takratnimi družbenimi dogajanji v svetu.

5.5.3 Teme in motivi

Iz romana smo izluščili teme, ki se nam zdijo najbolj relevantne in prikazujejo

problematiko. To so eksistencialna, družbeno-kritična in zgodovinska tema.

Motivi, ki se pojavljajo v romanu, so naslednji: odtujenost med ljudmi,

nesvoboda, nenadna ločenost in hrepenenje po minulem, odpoved sistema,

spreobrnitev v vedenju in mišljenju, opustošenost in nazadovanje mesta,

ozdravitev.

Eksistencialna tema

Literarne osebe v romanu se srečajo z nevarnostjo, tj. kugo, ki tako ali drugače

vpliva na njihova življenja. V boju proti njej, hkrati pa v boju za svoj obstoj, so

eni uspešni, drugi ne. Mesto kot tako in tudi ljudje, ki garajo od jutra do poznega

večera ter ne poznajo razvedrila, kar kličejo nesrečo nase. Ta jih doleti v obliki

kuge:

19

»Trditi smemo, da se je s hišnikovo smrtjo končalo prvo, vznemirljivih znamenj polno

razdobje in se je začelo drugo, razmeroma hujše, ko se je presenečenje prvih dni

polagoma spreminjalo v preplah. Meščani so se šele zdaj začeli zavedati, da jim nikdar ni

padlo v glavo, kako bi lahko bilo prav naše mestece posebej izbrano za umiranje podgan

pod milim nebom in za nenavadne bolezni, ki pobirajo hišnike. S tega stališča so bili

seveda v zmoti in njihovo mišljenje je bilo treba popraviti. Če bi se vse ustavilo pri tem,

bi se stare navade nedvomno obdržale. Na pot, ki je prvi nanjo stopil gospod Michel, so

morali stopiti še drugi naši meščani, in sicer taki, ki niso bili hišniki in tudi ne reveži. Od

tega trenutka naprej pa sta se pokazala strah in z njim premišljevanje.« (CAMUS 2007:

25)

Soočenje z resnico je za meščane precej moreče:

»Od tistega trenutka naprej smo se v bistvu spet pogreznili nazaj v jetniško usodo: spet

smo se morali zadovoljiti s preteklostjo in celo tisti, ki jih je mikalo živeti v prihodnosti,

so se temu naglo odpovedali, odpovedali vsaj, kolikor so mogli, brž ko so jih zaskelele

rane, ki jih domišljija prej ali slej zada vsakomur, ki ji zaupa.« /…/ »Zaradi tega so se

skušali prisiliti, da ne bi nikoli mislili na čas rešitve, da se nikoli ne bi več ozirali v

prihodnost in da bi tako rekoč kar naprej in naprej živeli s povešenimi očmi.« /…/ »In ko

so tako obtičali na sredi poti med prepadi in vrhovi, so bolj ž ivotarili kot pa živeli,

prepuščeni so bili brezciljnim dnevom in jalovim spominom, podobni so bili blodnim

sencam.« /…/ »Tako se je moral vsak sprijazniti s tem, da je živel iz dneva v dan in da je

bil pred obličjem neba čisto sam.« (CAMUS 2007: 63−65)

S povečanjem števila umrlih se razmere dodatno poslabšajo, zaloge hrane se

zmanjšujejo, promet obstoji:

»Prehrana je bila okrnjena in bencin racioniran. V Oran so prihajali samo najbolj važni

proizvodi, bodisi po cesti bodisi po zraku. Tako je začel prome t upadati in je konec

koncev padel na ničlo, luksuzne trgovine so druga za drugo zapirale svoja vrata, drugi

spet so napisali na deske v svojih izložbah, da tega in tega blaga nimajo, medtem pa se je

pred vrati kača kupcev večala in večala.« (CAMUS 2007: 68)

Na tem mestu ni odveč še enkrat omeniti, da so se življenjske razmere konkretno

obrnile na slabše. Oboleli so bili pripeljani v karantene, kjer se je trlo že veliko

drugih bolnikov, tako da so bile karantene natlačene z njimi. Higienski standardi

so bili zadovoljivi, nikakor pa niso mogli preprečiti nadaljnjih okužb. Kuga je

20

nepredvidljiva, saj se na svojem »pohodu« ne ozira na spol, starost, družbeno

vlogo in podobno.

Njene žrtve so najprej meščani na obrobju mesta, kasneje pa vedno bolj tisti v

njegovem središču. V boju zoper nenadno epidemijo, hkrati pa tudi za svoj obstoj,

se osrednji protagonisti borijo po svojih najboljših močeh. Kljub številnim

zdravniškim posredovanjem, ki so večinoma neuspešna, se kuga nekega dne začne

odmikati sama od sebe, a kužni bacil ostane.

Družbeno-kritična tema

Romanu bi lahko, glede odnosa do sočloveka in nenazadnje do življenja kot

takega, določili tudi družbeno-kritično temo. Meščani so bolni na duši in nekaj jih

mora predramiti iz dolgočasne vsakdanjosti. To nekaj je kuga in njene posledice.

Ljudje, nekateri bolj, drugi manj, ravnodušno sprejmejo nastale razmere. Njihova

enolična življenja ne poznajo nič drugega kot delo in še enkrat delo. Vse, kar

počnejo, počnejo iz navade, nikjer ni zaslediti spontanosti. Pripovedovalec že na

začetku omeni, da je umiranje v takem mestu kot je Oran neudobno in

brezizhodno, kajti umirajoči je ujet v past, obkrožen s stoterimi zidovi, medtem pa

življenje teče dalje, brez ozira nanj. Ljudje se ne ozirajo na težave drugih, kar se

odraža tudi v njihovih odnosih. Odnosi med njimi niso rožnati, z epidemijo kuge

pa se le še poslabšajo. Med seboj ne komunicirajo, vsak gleda le nase: »Končno

pa v teh skrajnostih samote niso mogel upati na sosedovo pomoč, vsak je pestoval

svoje skrbi. Če se je kdo po naključju poskušal izpovedati ali popisovati svoja

čustva, ga je odgovor, pa naj je bil že kakršenkoli, v večini primerov ranil.«

(CAMUS 2007: 66) Po umiku v karantene je pogovore mogoče slišati le prvi dan,

nato vlada mučna tišina: »Prve dni se ni bilo mogoče slišati tukaj, kolikor bolj so

dnevi minevali, toliko manj so govorili. Ostala sta edino molk in nezaupanje.

Nihče ni gledal nikogar in ničesar, vsi so bili taki, kakor da bi trpeli zaradi neke

vsesplošne ločitve od tistega, kar je bilo del njihovega življenja. So pozabljenci in

tega se zavedajo.« (CAMUS 2007: 192) Meščani se v svojih prizadevanjih, kako

ubežati kugi, prepuščajo tudi vraževernosti. Iz roke v roko si podajajo

najrazličnejša prerokovanja, ki izvirajo od raznih čudodelnikov ali pa od

katoliških svetnikov ter se pri tem opirajo na tiste, ki govorijo o minljivosti kuge.

21

Iz njihovih navad in misli pa lahko razberemo precej naivnosti: prekomerno

uživajo alkohol, češ »kdo pije vino, ne bo šel pod krtino«, da bi se zavarovali pred

morebitno okužbo v velikih količinah ližejo mentolove bonbone in podobno.

Lahko bi rekli, da iščejo vsako bilko rešitve in se s tem na nek način tolažijo.

Tolažbo poskušajo najti tudi v veri. Prebivalstvo Orana ni posebno pobožno, a v

času kuge skušajo poiskati pomoč tudi v veri. Pri Panelouxovi pridigi doživijo

hladen tuš. Pater jih prestraši z izjavo, da je kuga prišla kot božja kazen za njihove

grehe:

»Če vas danes gleda kuga, vas gleda zategadelj, ker je prišel čas premišljevanja.

Pravični se nimajo kaj bati, hudobni pa se lahko upravičeno tresejo. V velikanskem

skednju sveta bo šiba božja neusmiljeno tolkla po človeškem žitu, dokler se ne bo slama

ločila od zrna. Več bo slame kot zrna, več bo poklicanih kot izvoljenih, a te nesreče bog

sam ni hotel. Predolgo je ta svet imel opravka z zlom, predolgo je počival na božjem

usmiljenju. Le pokesati se je bilo treba in vse je bilo dovoljeno. In vsak je bil prepričan,

da je kesanje lahka stvar. Ko bo prišla zadnja ura, ga bo čisto lahko opravil. A do takrat

naj bo, kar že biti mora, za vse drugo se bo pobrigalo božje usmiljenje. To pa ni moglo

dolgo trajati. Bog, ki je nad ljudmi tega mesta tako dolgo sklanjal svoje obličje

usmiljenja, se je utrudil v čakanju in se razočaral v svojem večnem upanju, pa je zato

obrnil svoj pogled proč. In ker nimamo več božje luči, smo za dolgo časa padli v temo

kuge.« (CAMUS 2007: 81)

Meščani so na nek način opozorjeni, naj se na božjo pomoč ne zanašajo preveč.

Oranski prebivalci čutijo globoko potrebo po toplini združevanja, a se tej potrebi

ne morejo vdati zaradi nezaupljivosti, ki jih ločuje. Šele v času, ko kuga prevzema

čedalje bolj pljučno obliko, bolniki na nek način pomagajo zdravniku. Namesto da

bi se, kot na začetku izbruha, prepustili skrajni pobitosti ali norosti, se sedaj

zavedajo, kaj jim je v prid ter se držijo zdravnikovih navodil glede zaužitja dovolj

tekočine in skrbi za ustrezno telesno temperaturo. Vsak izmed njih na začetku

razmišlja izrazito individualno, šele čez čas se rodi neka kolektivna zavest. Da ne

bi nenehno razmišljali o kugi in se pasivno ukvarjali z njo, se nekateri odločijo za

prostovoljstvo: »Poskušali so uvesti najbolj nujno higieno, popisali so vsa tista

podstrešja in kleti, ki so jih pri dezinfekciji izpustili. Drugi del skupin je pomagal

zdravnikom pri obiskih na domu, skrbel za prevoz kužnih bolnikov, in ko je

22

pozneje zmanjkovalo strokovnega osebja, je te bolnike in mrtvake čisto sam

prevažal.« (CAMUS 2007: 110)

Čez nekaj časa izvedo za novico, da kuga počasi nazaduje. Kljub obetavnim

napovedim ne pretiravajo z veseljem. Slutijo, da se počasi približuje

»osvobodilni« dan. Ulice, ki so bile čez dan še zmeraj tihe in mirne, so na večer

oživele. Na obraze meščanov so se prikradli nasmehi kot še nikdar prej. Dvomi v

ljudeh še vedno obstajajo in jih »kljuvajo«, kljub optimističnim napovedim.

Pojavlja se namreč razlika med tistimi, ki so kugo preživeli in tistimi, ki so

nekako še vedno okuženi z njo, to pomeni, da so še vedno v karanteni in čakajo,

da bo nadloge tudi zanje konec.

Mesto nenadoma oživi: »Zdaj seveda pa se je vse mesto gibalo, zapuščalo je te

zaprte, temačne in nepremične kraje.« (CAMUS 2007: 217) Po ponovnem odprtju

mestnih vrat postane ta dan tako imenovani dan velikega združenja. Organizirane

so javne zabave − dnevne in nočne. Ponovno je čutiti mestni utrip, saj so ljudje

napolnili ulice, promet je znova v pogonu. Meščani so veseli ponovnega snidenja

s svojimi najbližjimi: »Stisnjeni drug drugemu so se vračali domov, slepi za ves

svet, saj so na videz premagali kugo in pozabili sleherno nesrečo in tudi na tiste,

ki so prišli z istim vlakom, pa niso našli nikogar.« (CAMUS 2007: 234) Slednji so

se soočili s kruto resnico, da jih nihče ne čaka in da njihovi, bodisi matere, možje,

ljubimci, ležijo nekje mrtvi v skupni jami ali v kupu pepela. Zanje kuge še ni bilo

konec. Za ostale prebivalce pa se je začelo nepopisno veselje:

»Vsi so kričali ali pa se smejali. Zaloge življenja, ki so si jih nabrali v teh mesecih, ko je

vsak povlekel svojo dušo vase, so zapravili na ta dan, k i je bil kakor dan vstajenja.« /…/

»Da, vsi so družno trpeli, trpeli na duhu kakor na telesu, trpeli zaradi neke težke

praznine, zaradi pregnanstva, za katero ni zdravil in zaradi žeje, ki je ni bilo mogoče

potolažiti.«(CAMUS 2007: 235, 237)

V noči osvobojenja tako ni bilo prostora misliti na tiste, ki so umrli, ljudje se pač

ne spremenijo. Vseeno pa, kot pravi pripovedovalec, »je v ljudeh več stvari, ki

zaslužijo občudovanje, kakor stvari, ki zaslužijo prezir.« (CAMUS 2007: 244)

23

Kritične obravnave si ne zaslužijo le posamezniki, temveč tudi oblast. Ta je v

svojih prvih odzivih na pojav kužne bolezni nejeverna in noče vzbujati lažnega

preplaha, kljub dejstvu o vedno večjem številu umrlih. Na obljudenih in najbolj

zakotnih mestih nalepijo majhne bele letake, ki obveščajo o pojavu nenadne

epidemije. Šele čez čas pogledajo stvari odkrito v oči. Mrtvih je iz minute v

minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan več, primanjkuje pa prostorov za njihove

pokope. Slednji so nekoč potekali z nekimi formalnostmi, sedaj pa le-te odpravijo.

Umrle pokopavajo brez najmanjše obzirnosti, hitijo s pokopi, trupla prekrijejo z

zemljo le do določene višine, da bi prihranili prostor za druge, množično dovažajo

trupla v skupnih vozovih ter jih hitro odpravijo: »Niso še bila dobro na dnu, ko so

jim že letele na obraze cele lopate apna.« (CAMUS 2007: 143, 144) Rešitev za

pokope vidijo tudi v metanju trupel v morje, pri čemer ne razmišljajo o posledicah

tega ravnanja.

Zgodovinska tema

Dogajanje v romanu asociira tudi na vojne razmere. Ljudje ujeti v lastnem mestu,

nanje pa iz dneva v dan preži nevarnost. Tako kot vojna, ki preseneti

nepripravljene ljudi, tako tudi kuga preseneti nepripravljene meščane. Meščani

sčasoma spoznajo kruto realnost: odrezani so od sveta in od svojih najbližjih,

spremenijo se njihove navade in razmišljanja. Iz dneva v dan je več smrtnih žrtev

kužne bolezni, od tod asociacija na vojne in povojne smrtne žrtve, hkrati pa je

potrebno omeniti, da so nekatere žrtve v obeh primerih preživele. Tudi podobe

osamitvenih prostorov v Oranu spominjajo na vojne grozote. Ljudje so natlačeni

eden poleg drugega, njihov »standard« je na minimumu, trpijo grozne bolečine, ki

jih povzroča kužna bolezen ali kakor pravi Tarrou: »Zdi se mi, da mi je zgodovina

dala prav, zakaj danes gre za to, kdo jih bo več pobil. Vse je obsedel morilski bes,

drugače sploh ne morejo.« /…/ »Umazana kužna usta vklenjenemu človeku

naznanjajo smrt, katero bo gledal z odprtimi očmi. Nanj streljajo iz neposredne

bližine, v prsi mu naredijo za pest veliko luknjo.« (CAMUS 2007: 200, 201)

Tako kot vojna tudi kuga ne izbira svojih potencialnih žrtev. Ni ji mar, če so

ljudje revni ali bogati, vsi pridejo »na svoj račun«. Zelo pereč problem je tudi

pokop množičnih trupel. Na začetku izvajajo pokope po običajnem ritualu, nato

24

pa jih zaradi vsepogostejših žrtev in prostorske stiske začnejo pokopavati

vsepovprek, nekateri končajo v skupnih jamah, nekateri pa v krematorijih. Vse

skupaj močno spominja na vojne in povojne poboje ter usodo vojnih žrtev. Kot

velja za vojno, da je nesmiselna in neumna, kjer je ubiti človeka vsakdanja stvar,

kjer eni že dočakajo bridki konec, drugi pa vklenjeni v verige nemoči in strahu

čakajo, da pridejo na vrsto, tako to velja tudi za kugo, le da v prenesenem

pomenu.

Motiv odtujenosti med ljudmi

Podoba življenja Orančanov je precej dolgočasna, enolična in nezanimiva.

Razvedrila večinoma ne poznajo, ampak delajo od jutra do večera in to samo zato,

da bi obogateli:

»Ukvarjajo se predvsem s trgovino in kot sami pravijo, jim je na skrbi predvsem dobra

kupčija. Seveda imajo radi tudi preproste užitke, ljubijo ženske, hodijo v kino in se

kopljejo v morju. Ampak kot pametni ljudje si privoščijo razvedrilo samo ob sobotah

zvečer in ob nedeljah, čez teden pa se trudijo, da bi zaslužili kar največ denarja. Ko

zvečer zapuste pisarno, se zbirajo zmeraj ob isti uri v kavarnah, se sprehajajo zmeraj po

istem bulvarju ali pa slonijo na svojih balkonih. Strasti mladih ljudi so silovite in

kratkotrajne, pregrehe starih pa ne presegajo balinanja, pojedin v prijateljskih krožkih in

kvartanj za visoke stave.« (CAMUS 2007: 10)

Meščani ne verjamejo, da bi se jim lahko zgodilo kaj tragičnega. Ob prvih

primerih smrtnih žrtev mislijo le nase, na svojo korist:

»Elementarne nesreče so v bistvu vsakdanja zadeva, a le težko je vanje verjeti, kadar

nastopijo. Kuge so na svetu divjale vsaj tolikokrat kot vojne. Pa kljub temu sleherna kuga

in sleherna vojna najdeta ljudi nepripravljene. To ne bo dolgo trajalo, je preneumno.

Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje čisto gotovo že zapazili, če ne bi zmeraj mislili

le nase. Kar se tega tiče, so bili naši meščani tako, kot vsi ljudje: mislili so le nase, z

drugimi besedam, bili so humanisti, v elementarne nadloge niso verjeli.« /…/ »Na naših

meščanih ni bilo nič kaj več krivde kot na drugih, edinole na ponižnost so pozabili in

mislili, da so pred njimi še čisto vse možnosti, kar pa je seveda govorilo za to, da so ujme

nemogoče. Še naprej so sklepali kupčije, se pripravljali na potovanja in gojili svoje

nazore. Kako neki naj bi mislili na kugo, ki spodnaša prihodnost, potovanja in

25

razpravljanja. Prepričani so bili, da so svobodni, vendar pa nihče ne bo nikdar in nikoli

svoboden, dokler bodo na svetu ujme.« (CAMUS 2007: 36, 37)

Motiv nesvobode

Ljudje, ki so zmotno mislili, da so svobodni, naenkrat spoznajo omejenosti, ki jih

prinaša bolezen. Postanejo nesvobodni, ujetniki mesta Oran, obkroženi z mrliči,

njihovo poklicno udejstvovanje pa postane nekoristno:

»Nenadoma pa so se zavedali, da so pravzaprav na neke vrste prisilnem delu in pod

pokrovom neba, kjer je začelo poletje že žgati, so začutili, da ta zapor spravlja v

nevarnost celotno njihovo življenje. In ko se je zvečerilo, jih je energija, ki se jim je

vračala z večerno svežino, kdaj pa kdaj gnala do dejanj obupa.« /…/ »Naši meščani so se

res začeli zavedati položaja, v katerem so.« (CAMUS 2007: 85)

Motiv nenadne ločenosti in hrepenenja po minulem

Ob napadu kuge oblast zapre mestna vrata ter tako povzroči ločenost med ljudmi.

Ljudje, ki se tisti trenutek nahajajo v mestu, postanejo njegovi ujetniki in nimajo

možnosti izhoda. Tisti, ki se nahajajo izven mesta, imajo možnost vrnitve, a se za

to večinoma ne odločijo. Meščani se sedaj zavedajo, da ljubljene osebe ne bodo

kmalu spet videli in da bo konec ločitve šele ob koncu epidemije. Stik z

ljubljenimi osebami ohranjajo s pisanjem pisem in preko brzojavk. Potikajo se po

mrtvem mestu in obujajo spomine ter hrepenijo po izgubljenem:

»In celo tista preteklost, ki so nanjo nenehoma mislili, je imela okus po obžalovanju.

Hoteli bi ji namreč dodati vse tisto, kar jim je bilo žal, da niso storili, ko so imeli še

možnost storiti, saj je bilo takrat tisto bitje, na katerega so zdaj čakali, še prisotno.

Nestrpni zavoljo sedanjosti, sovražno razpoloženi nasproti preteklosti in oropani

prihodnosti, smo bili vsi podobni tistim, ki jih držita roka pravice ali pa človeška

hudobija za rešetkami.« (CAMUS 2007: 64)

Največjo moro zaradi te ločenosti doživlja Rambert, pri njemu je prisoten tudi

motiv tujstva. Je novinar, ki se kot tujec znajde v mestu in hrepeni po svoji

domovini: »Brez dvoma smo prav te ljudi videvali, kako so blodili od jutra do

večera po našem prašnem mestu in molče hrepeneli po večerih, ki so jih poznali

samo oni in po jutrih, ki so bila jutra njihove domovine.« (CAMUS 2007: 64) Na

26

vsak način poskuša zapustiti mesto, a neuspešno. Tudi spominjanje oblasti na

njegovo tujstvo v mestu ne obrodi sadov: »Ampak jaz sem v tem mestu vendarle

tujec.« (CAMUS 2007: 73) »Ampak jaz nisem tukaj doma.« (CAMUS 2007: 74)

Vse kar mu ostane je upanje, da bo kuge enkrat konec in bo spet lahko s svojo

drago.

Motiv odpovedi sistema

Na začetku izbruha kužne bolezni oblast v Oranu ne odreagira tako kot bi morala.

Ob dejstvu, da je iz dneva v dan več mrtvih, je njihova reakcija neobičajna:

»Naslednjega dne je Rieux z vztrajnostjo, za katero so menili, da ni na mestu, dosegel na

prefekturi sklic zdravstvene komisije. Res je, da se ljudstvo vznemirja, je prepoznal

Richard. Govorice pa še same od sebe naredijo iz bolhe slona. Prefekt mi je naročil:

Hitro, če že hočete, a tako, da nihče ne bo vedel. Sicer pa je bil prepričan, da gre za

pretiran preplah.« (CAMUS 2007: 44)

Ob Rieuxovi omembi dejstva, da gre za kugo, nekateri med njimi glasno

protestirajo: »Prefekt pa se je tresel in je nehote pogledal proti vratom, kot da bi se

hotel prepričati, da se ta strahotna pripomba ni razširila po hodnikih.« (CAMUS

2007: 45) Rieux le doseže, da javnost obvestijo, a kot se izkaže novice o bolezni

ne dojamejo: »Ukrepi niso bili drakonski, in kot je vse kazalo, so marsikaj

žrtvovali želji, da ne bi vznemirili javnega mnenja.« (CAMUS 2007: 48) Ko se le

potrdi Riexova trditev o kugi, oblast razkrije, da na zalogi ni dovolj zdravil in da

bodo šele začeli izdelovati nove. Življenje v Oranu se čez noč spremeni. Mesto je

zaprto, dostava hrane zaostaja ali pa je prekinjena, oskrba z elektriko je omejena,

promet obstoji, zdravstvenim krogom primanjkuje strokovnega osebja in

prostovoljcev, slednje pa bi oblast najraje poiskala kar med zaporniki, na voljo ni

zadostnih prostorov za okužene, posledično pa niti za umrle, da o pokopu teh niti

ne govorimo. Odpoved sistema je tako opazna na vseh področjih, prezrcalimo pa

jo lahko tudi v sodobni čas.

Motiv opustošenosti in nazadovanja mesta

Mesto ob izbruhu kuge onemi. Promet je ustavljen, dobava hrane in blaga je

prekinjena, električna energija je omejena:

27

»Medtem ko so se meščani skušali prilagoditi temu nenadnemu pregnanstvu, je kuga

postavljala straže na mestna vrata in ladje, ki so plule v Oran, odvračala z njih pota.

Odkar so mesto zaprli, niti en voz ni prišel noter. Zato je od tega dne naprej bilo tako,

kakor da bi se avtomobili vrteli v krogu. Tudi pristanišče je kazalo tistim, ki so gledali

nanj z bulvarjev, kaj edinstveno podobo. Tista nekdanja živahnost, ki je bila znamenje

enega izmed prvih pristanišč te obale, je nenadoma ugasnila. Videti je bilo mogoče le

nekaj ladij, ki so jih zadrževali zaradi karantene. Na obrežju pa so razoroženi veliki

žerjavi, na stran prevrnjeni vagončki, samotni kupi zabojev in vreč pričali, da je zaradi

kuge izumrla tudi trgovina.« (CAMUS 2007: 67)

Motiv spreobrnitve v vedenju in mišljenju

Ko se meščani sprijaznijo z nastalimi razmerami opazimo, da individualnih usod

ni več, so le še kolektivne. Njihovo obnašanje in mišljenje dobro ponazorijo

naslednji citati iz romana:

»Zmeraj se najde kdo, ki je še večji jetnik, kot sem jaz.« (CAMUS 2007: 136) »Zdaj na

primer so se zanimali samo še za iste stvari kot drugi ljudje, zdaj so imeli samo še splošne

ideje in zdaj je celo njihova ljubezen postala zanje nekaj docela abstraktnega.« /…/

»Podobni so bili vsem in vsakomur, podobni so bili nečemu splošnemu. Z vsemi drugimi

prebivalci mesta so si delili otroško spokojnost in otroško vnemo. Izgubljali so videz

kritičnih ljudi, hkrati pa pridobivali videz hladnokrvnih.« /…/ »Kuga je odpravila

presojanje vrednot. In to se je videlo tudi po tem, kako se nihče več ni zmenil za kakovost

oblačil ali živil, ki jih je kupoval. Sprejemali so vse brez izjeme.« /…/ »Zdaj je bil položaj

jasen, nadloga se je dotikala prav vseh ljudi.« /…/ »In čisto vsi smo se hranili z istim

kruhom izgnanstva in nevede čakali na isto pretresljivo združenje in isti pretresljivi mir.«

(CAMUS 2007: 148, 149) »Meseci, ki so jih preživeli, so jim sicer vlili vsak dan večjo

željo po svobodi, vendar pa so jih naučili tudi previdnosti in zato sploh niso računali z

bližnjim koncem epidemije. Kljub temu pa je bilo novo dejstvo na jeziku vseh ljudi in v

globini src je plalo velikansko nepriznano upanje. /…/ »Naši meščani so radi govorili o

tem, kako bodo po kugi reorganizirali svoje življenje.« (CAMUS 2007: 213)

Motiv ozdravitve

Po umiku bolezni mesto oživi, saj ljudje preplavijo ulice in se celo smejijo.

Pripovedovalcu ne uide komentar: »In tedaj šele je bilo mogoče ugotoviti, da se

doslej na ulicah nihče ni smejal.« (CAMUS 2007: 215) Ob razglasitvi prefekture,

28

da je epidemija do neke mere zaustavljena, ponovno vzpostavijo javno

razsvetljavo: »Po razsvetljenih ulicah so pod hladnim in čistim nebom naši

meščani pridrli na ulice in se zbirali v bučne in nasmejane skupine. Zdaj seveda

pa se je vse mesto gibalo, zapuščalo je te zaprte, temačne in nepremične kraje,

kjer je pognalo svoje kamnite korenine, in se s tovorom preživelih ljudi

odpravljalo drugam.« (CAMUS 2007: 216, 217)

Pri ljudeh opazimo zanimivost v zvezi s kugo. Kuga je in obenem ni spremenila

ljudi oziroma, kot pravi Tarrou »obnašali se bodo tako, kot da se ni nič

spremenilo, po drugi strani pa ni mogoče vsega pozabiti, kuga bo pustila sledove,

če drugje ne, v srcih.« (CAMUS 2007: 221, 222) Nekega lepega februarskega dne

se mestna vrata znova odprejo. Organizirane so javne zabave. Ločenci komaj

čakajo na ponovno snidenje:

»Na tem peronu, kjer so znova začeli svoje osebno življenje, so še občutili, da jih nekaj

druži, in so še drug drugemu mežikali in se še drug drugemu smehljali. A njihovo občutje

izgnanstva je pod poplavo zmešanega in oglušujočega veselja ugasnilo v tistem hipu, ko

so zagledali dim lokomotive. Ko se je vlak ustavil, je bilo konec neskončnih ločitev, ki so

se pogosto začele prav na tem kolodvoru, konec jih je bilo v eni sekundi, v trenutku, ko so

se roke sklenile z vriskajočo skopostjo okoli telesa, katerega živo obliko so pozabili. Vse

mesto je bilo na nogah, da bi proslavilo tisto tesnobno minuto, ko je bilo konec trpljenja

in ko se čas pozabe še ni začenjal. Po vseh trgih so plesali. Čez noč se je promet zelo

povečal in avtomobili, ki jih je bilo precej, so s težavo vozili po prenatrpanih ulicah.

Zvonovi v mestu so zvonili na vse pretege. S svojim brnenjem so napolnjevali modro in

pozlačeno nebo. V cerkvah so se v znamenje hvaležnosti opravljali svečani obredi.

Istočasno pa so bila zabavišča natrpano polna in v kavarnah, kjer se niso več bali

prihodnosti, so točili zadnje kaplje alkohola. Za zdaj pa ljudje različnega izvora pijejo

skupaj in se prisrčno bratijo. Enakost, ki je prisotnost smrti v bistvu pravzaprav ni

uresničila, je vsaj za nekaj ur uresničilo veselje odrešitve.« (CAMUS 2007: 233–235)

V času kuge, »sredi mrtvaških gomil, tuljenja rešilnih voz, strahu, ni in ni odnehal

glas, ki je pozival preplašena bitja, da morajo najti svojo pravo domovino. Za vse

je bila prava domovina onstran zadušenega mesta. Bila je v dišeči divjini, na

bližnjih hribčkih, na morju, v svobodnih deželah in v sili ljubezni.« (CAMUS

2007: 237)

29

5.5.4 Pripovedovalec

V pripoved nas uvede neimenovani pripovedovalec, oziroma kakor sam pravi,

»kronist«. Podaja nam oris in podobo mesta, kasneje pa tudi posameznih ljudi in

njihovih dejanj. Čeprav skuša objektivno podati dejstva o dogajanju, ne more

mimo tega, da je tudi sam neposredno povezan z mestom in njegovimi ljudmi. Je

tako imenovani priložnostni zgodovinar, ki ima na razpolago dokumente: svoje

lastno pričevanje, pričevanje nekaterih ljudi in pisne dokaze.

Iz zbranega dela po lastni želji zajema material, ki ga bo uporabljal pri pripovedi.

Videnje posameznih dogodkov izpričuje sam ali pa skozi pripoved drugih

literarnih oseb. Pripoved poteka večinoma nemoteno ali pa jo za kratek čas

prekine z drugo pripovedjo, na posameznih mestih pa dodaja lastne komentarje.

Skozi celotno pripoved ne izvemo, katera oseba se skriva za pripovedovalcem.

Vsekakor pa vemo, da je to oseba, ki je neposredno povezana z ljudmi oziroma z

dogajanjem v alžirskem mestu. Ob koncu se izkaže, da je pripovedovalec

zdravnik Rieux, ki svojo odločitev za pisanje utemeljuje z naslednjimi besedami:

»V času kuge mu je njegov poklic omogočil, da se je seznanil skoraj z večino someščanov

in da je od njih slišal, kaj mislijo in čutijo. Bil je torej v povoljnem položaju, da izpove,

kar je videl in slišal. A hotel je to napraviti s skromnostjo, ki si jo ljudje ob takih poročilih

žele. Če vzamemo na splošno, se je trudil, da ne bi popisoval stvari, ki jim sam ni videl,

da ne bi vsiljeval svojim tovarišem v kugi misli, ki jih navsezadnje niso bili prisiljeni

oblikovati, in da je uporabljal samo tiste tekste, ki sta mu jih naključje ali pa nesreča dala

v roke. Ker je bil poklican, naj priča zavoljo nečesa takega, kar je bilo podobno

hudodelstvu, je ohranil neke vrste rezervo, kakor se to spodobi za dobronamerne priče.

Istočasno pa se je po zakonu poštenega srca zavestno postavil na stran žrtev in se hotel

priključiti svojim someščanom v edinih resnicah, ki so vsem skupne: v ljubezni, trpljenju

in izgnanstvu. Tako ni bilo niti enega življenjskega strahu, ki ga s svojimi someščani ne bi

bil delil in nobene situacije, ki ne bi bila tudi njegova. Če je hotel biti zvesta priča, je

moral izpričati predvsem dejanja, dokumente in govorice. A to, kar je imel povedati

osebno, svoje čakanje in svoje preizkušnje, je moral zamolčati. Če jih je kljub vsemu

uporabil, jih je zato, da bi lahko razumel ali dal razumeti drugim svoje someščane in da

bi dal neko, kolikor mogoče najbolj precizno obliko temu, kar je večina občutila kot nekaj

nejasnega. Po pravici povedano, ga ta napor njegove pameti ni stal počenega groša.

Kadar ga je mikalo, da bi svoje zasebno izkustvo pomešal naravnost s tisočerimi glasovi

30

okužencev, ga je zaustavila misel, da ni niti enega trpljenja, ki ne bi bilo istočasno

trpljenje drugih in da ima tisti svet, v katerem je bolečina pogostokrat samotna, posebno

prednost. Zato je moral seveda govoriti v imenu vseh.« (CAMUS 2007: 238, 239)

Rieux s pisanjem kronike prikazuje objektivnost in poudarja stvarno

pripovedovanje. Govori v imenu vseh, da bi tudi drugi ljudje vedeli, kaj je

potrebno storiti in kaj bi bilo potrebno narediti v neskončnem boju proti terorju in

njegovih neusmiljenih napadih.

5.5.5 Možnost alegorične interpretacije romana Kuga

Že sam naslov romana Kuga zveni alegorično. Ne pomeni tega, kar poimenuje,

ampak predstavlja nekaj drugega. Alegorija po eni izmed definicij pomeni reči

eno, misliti pa na nekaj povsem drugega, alegorijo lahko razumemo tudi kot

posrednico med sedanjostjo in izmikajočo preteklostjo, med časom, ki je omejen,

in neomejeno večnostjo. Med alegorijo, za katero je značilna premestitev v času in

vpeljava zgodovinske perspektive, in obravnavanim romanom lahko na tem mestu

potegnemo določene vzporednice. Alegorijo lahko prepoznamo tako na ravni

vsebine kot tudi na ravni misli oziroma skritega sporočila, ki ga mora aktiven

bralec razvozlati.

Pri bralcu beseda kuga vzbuja občutek nelagodja. Domišljati si in pričakovati, da

bo pod takim naslovom govora o prijetnih zadevah, je korak v temo. Asociacija

ob kugi je vse prej kot pozitivna. Kuga asociira na neprijetnost, negativnost, torej

nima pozitivnega pomena.

Iz literarne zgodovine, in ob prebiranju drugih Camusovih del, med drugim

razberemo, da je bil omenjeni avtor proti vsaki obliki nasilja. V svojem govoru iz

leta 1947 je predstavil svoj pogled na takratne razmere:

»Svet okoli nas je na slabi poti, poti večletnega neutemeljenega ubijanja in primorani

smo nekaj storiti, da ga spremenimo. Preveč je mrtvih, od tod takšno moreče vzdušje.

Uradno je zgodovina vselej bila zgodovina velikih morilcev in ni samo danes tako, da

Kajn ubije Abela. Toda samo danes je tako, da Kajn ubije Abela v imenu logike, nakar

terja zase še trak legije časti. Ni življenja brez dialoga. 20. stoletje je stoletje

polemiziranja in obrekovanja. Žrtve v koncentracijskih taboriščih niso mogle pojasniti

tistim, ki so jih poniževali, da ti tega ne smejo početi – ti kasneje niso več predstavljali

31

človeštva, temveč idejo, dvignjeno na vrelišče najbolj neizprosnih hotenj. Človek, ki želi

prevladovati, je gluh. Bolje se je motiti in pri tem ne umoriti nikogar, kot pa vsiljevati

svoj prav tišini mrtvašnice. Revolucije sicer prodirajo z nasiljem, obdržijo pa se samo z

dialogom.«(CAMUS 1998: 55–65)

Kos ugotavlja, da je »Camus v svojih tezah obsodil sleherno nasilje, naj se pojavi z leve

ali desne. Zato je moral Camus odkloniti starejše in novejše revolucije, izvršene v imenu

takšne preosnove. Zavrnil jih je v imenu spoznanja, da vsaka revolucija izda revolto

(upor), iz katere je izšla, saj konec koncev sprejme nasilje in se združi z iracionalnostjo,

zoper katero je nastopila v začetku.« /…/ »Humanizem, na katerega je pristal v imenu

filozofije absurda, je bil miroljubni humanizem, ki se po Camusovih besedah zaveda

svojih meja, nikakor pa ne mesijanski human izem, ki želi napraviti iz človeka boga in

ravno s tem izdaja človeško naravo. Spoznanje, ki se glasi iz Upornega človeka, je

naslednje, in sicer »smisel človeškega obstoja je ta, da živiš in se naučiš umreti in da se

braniš biti bog, zato da bi bil človek .« (KOS 1986: 32, 33)

»Program Camusovega humanizma ni brez upanja za človeka. Vendar je omejen in

pogojen, saj vsega zla iz človeškega življenja nikakor ni mogoče odpraviti. Zato je veliko

bolj na mestu potrpežljivo upiranje vsemu, kar človeka najbolj neposredno in očitno

prizadeva. Prvi pogoj takšnemu upiranju pa je sočutje in nežna skrb za trpečega človeka,

s katero človek šele postane pravo človeško bitje.« /…/ »V Kugi gre za spoznanje, kakšen

naj bo humanizem, ki ga zahteva filozofija absurda in revolte. Humanistična volja

junakov se mora izkazati ob elementarni nesreči v podobi kuge, ki za dlje časa spremeni

mesto Oran v kraj groze in negotovosti, njegove prebivalce pa v protagoniste važnih

človeških odločitev. V tako zastavljeni zgodbi prepoznamo osrednji Camusov problem, ki

se glasi, kaj storiti za človeka spričo iracionalnosti, ki ga ogroža.« (KOS 1986: 33–35)

Ob zgoraj navedenih Camusovih mislih ne moremo mimo povezave kuge z vojno.

Podobne vzporednice lahko povežemo tudi z navedeno nenatančno letnico 194_.

Prva asociacija na letnico je seveda druga svetovna vojna, ki je za seboj pustila

veliko smrtnih žrtev, hkrati pa so bile žrtve tudi preživeli. Kuga tako ne pomeni

nič drugega kot pa vojno, oziroma jo lahko razumemo kot takratno stanje v svetu.

Na svojski način pooseblja vojno, ki s seboj ne prinaša nič dobrega, kvečjemu zlo.

Meščani alžirskega mesta se iznenada soočijo s kugo, to je zlom, vprašanje pa je,

kako delovati sredi kaosa oziroma absurda, ali se boriti proti njemu, ostati

32

ravnodušen, upati na boljše življenje, ali pa preprosto pobegniti pred nastalimi

razmerami. Ta kuga ni nič drugega kot absurd, zlo. Vprašanje je, kako bodo

odreagirali na nastalo situacijo. Ali bodo le nemi, pasivni opazovalci dogajanja ali

pa se bo njihova t. i. pasivnost spremenila v upor. Upor proti zlu, ki obvladuje

svet, v tem primeru mesto Oran. Vsega zla seveda ni mogoče odpraviti, je pa

mogoče zajeziti njegov obseg.

Dogajanje v romanu, ki torej ni časovno opredeljeno, pa lahko povežemo tudi z

dogajanjem v sodobnosti. Možne so vzporednice, na primer: z vsepogostejšimi

terorističnimi napadi, z okupacijami nekaterih mest oziroma držav, z

novodobnimi boleznimi, z revščino in lakoto, z množičnimi migracijami in

podobno.

Alegoričen pomen lahko razberemo tako iz pripovedi kot tudi iz motivov, ki jih

lahko določimo v romanu. Če ostanemo pri dejstvu, da gre v romanu tudi za

perspektivo posameznih protagonistov, skozi katere se zrcali Camusov pogled na

filozofijo absurda in premik v miroljubni humanizem, lahko drugačen, se pravi

alegoričen pomen prepišemo tudi motivom. Motivi v romanu so: odtujenost med

ljudmi, nesvoboda, nenadna ločenost in hrepenenje po minulem, odpoved sistema,

spreobrnitev v vedenju in mišljenju, opustošenost in nazadovanje mesta,

ozdravitev. Meščani alžirskega mesta ne znajo ali ne zmorejo narediti koraka v

korist družbe. V svojih dejanjih in razmišljanjih se ne ozirajo na druge, oziroma

jim je vseeno za težave drugih. Drug od drugega so odtujeni, nenaklonjenost se

čuti na vsakem koraku. Znova lahko potegnemo vzporednice s humanizmom

obravnavanega avtorja in sicer je v boju proti zlu potrebna človeška solidarnost.

Na začetku izbruha epidemije kužne bolezni te solidarnosti ni zaznati, pač pa je

zaznati neko ravnodušnost do dogajanja. Ljudje se ne ozirajo na druge, ampak so

zatopljeni v svoje skrbi in obveznosti, vse dokler tudi njih ne doleti bolezen.

Nenadna izolacija obolelih in nenadna ločenost od svojih najdražjih pa jim

obrneta stvari na glavo. Sedaj začnejo hrepeneti po minulem in se z razočaranostjo

ozirajo na preteklost, ko je bila ljubljena oseba še živa ali pa vsaj na dosegu roke.

Občutki krivice in pregnanstva jim od sedaj naprej ne dajo miru. Vedno znova se

vračajo v spomine in poskušajo preoblikovati realnost. Interniranci se šele sedaj

33

zavejo, kaj je pravzaprav življenje, kaj pomeni res živeti. Lahko bi rekli, da se

človek šele z izgubo zave prave vrednosti tistega, kar je izgubil. Orančani čez noč

postajo nesvobodna bitja, ujetniki svojega mesta.

Njihova življenja v hipu spremenijo svojo podobo, svoboda postane omejena

sprva na mesto, kasneje na mestne ulice in nato še na njihova stanovanja. Oboleli

za kugo pristanejo v karantenah, ki spominjajo na vojna taborišča. Ljudje nimajo

stika z zunanjim svetom, njihovo gibanje je omejeno, tudi oskrba s hrano in vodo

je pr