mesec maj je v ljudski modrosti in izročilu že od nekdaj...

ŠMARNICE KOT KATEHEZA

ČAS CELI RANE

DUHOVNA OBNOVA

SV. LEOPOLD MANDIĆ

◊

◊

◊

◊

V TEJ ŠTEVILKI

Letnik 27, številka 5MAJ 2007

V mesecu maju častimo Ma-rijo na poseben način. Tej majski pobožnosti pravimo šmarnice. Ime je po cvetici šmarnici, ki cveti v začetku maja. Šmarnična pobožnost je ena najbolj poznanih in tudi najbolj priljubljenih pobožnosti na Slovenskem. Verniki se je radi udeležujejo in jo ponekod tudi sami vo-dijo.Ljudske pobožnosti so oblike bogoslužja, s kateri-mi se težko razumljive ver-ske resnice poenostavi in ljudem predstavi na čimbolj preprost in razumljiv način. So izraz vere ljudi in ver-nike približajo Bogu. Tako je pobožnost do Marije pot k Jezusu. V mesecu maju je naša pozornost usmerjena k Mariji in po njej k Jezusu.

Majniška marijanska pobo-žnost se je sredi 19. stoletja začela v nemških deželah, verjetno v povezavi s čaščenjem lesa križa v maju. Med Slovenci se je začela v ljubljanskem semenišču na

MESEC MAJ JE POSVEČEN MARIJI

pobudo Jerneja Lenčka leta 1851 in se hitro širila po vsej slovenski deželi. Branje za to pobožnost z naslovom Me-sec Marije je že leta 1842 iz francoščine prevedel Davo-rin Trstenjak. Leta 1855 pa je Janez Volčič napisal knji-go z naslovom Šmarnice in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudi. Verniki so se zbi-rali pri številnih Mariji-nih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili li-tanije in peli Marijine pesmi. Ta navada je še danes precej ohranjena, čeprav imamo danes šmarnice večinoma po cerkvah, največkrat sku-paj z mašo.

V zadnjih desetletjih so šmarnice postale tudi po-sebna kateheza za otro-ke. Tako je nastalo posebno šmarnično branje za otro-ke in posebno za odrasle. Tudi letos imamo bogato ponudbo tovrstnega branja. Šmarnice za otroke so še po-sebej zanimive in privlačne,

Mesec maj je v ljudski modrosti in izročilu že od nekdaj občudovan in opevan. Vse brsti, narava se dokončno pre-budi in zaživi v svoji raznobarvni lepoti. Iz vsake najmanjše pore vznika novo življenje, ki je v jutranjem hladu in močnem vetru tako krhko, a vendar polno moči. Razumljivo je, da so naši predniki ravno mesec maj posvetili Mariji, ki nosi v sebi življenjsko moč vsega človeštva. Ki ljubi življenje in razume krhkost človeškega življenja. Ki je bila, krhka in nežna, izbra-na za mater vsega človeštva.

FarniList_2007-05.indd 1FarniList_2007-05.indd 1 18.04.07 23:22:5318.04.07 23:22:53

2

saj vključujejo še dodatne naloge in dejavnosti.

Otroci se šmarnic vese-lijo. Zanje so veselo in lepo doživetje. Veselo druženje ob majskih večerih, ko pojejo, molijo in poslušajo šmarnične zgodbe, je zanje nekaj posebnega. Kar nekaj otrok je, tudi v naši župniji, ki so pri obiskovanju šmarnic tako vestni in vztrajni, da ne manjkajo niti en dan.

Starši, vzpodbudite otroke k tej lepi pobožno-sti! In se je skupaj z njimi udeležujte tudi sami! Šmarnice niso namenjene le otrokom in starejšim, vabljeni smo vsi. Šmarnična pobožnost je lepa vzpodbuda za poglobi-tev vere in ljubezni do Boga in naše matere Marije, zato je ne smemo zanemariti.

Petra Rok

Foto

: Igo

r Cer

golj

MARIJA – GOSPA MOLKA

Mati molka in ponižnosti, iz-gubljena in najdena, živiš v brezdanjem morju Gospodo-ve skrivnosti.Avtobus požira kilometre. Po molitvi rožnega venca in ju-tranjic nastane v avtobusu pomenljiva tišina. Pogreznje-na v premišljevanje, čemu se v svete kraje Medžugorja od-pravljam že četrtič, me polno zaposluje. Ugotoviti želim, kaj je tam doli, med pusto her-cegovsko pokrajino, tisto, kar

vedno znova vleče z nezadržnim hrepenenjem, čeprav sem že hodila po kamnih, zlizanih od tisočerih stopal, ki so hodila po poti Križevca z upanjem, zaupanjem in vero. Po prvem obisku sem vedela, da ne gre za nobeno magijo, ker Medžugorje ni magija. Tako kot si nikoli več po popolnem življenjskem padcu, ko mi je ostala na razpolago le Gospodova roka, ne postavljam »Tomaževega« vprašanja: ali Bog je, ker v mojem življenju pre-prosto JE; tako nikoli ne podvomim, da je šest otrok resnično videlo in slišalo (še vedno se dogaja), Marijo. Veliko romarskih krajev sem že obiskala. Zavedanje, da smo na poti vsi romarji, je moja notranja svoboda. V božji luči nas vsako romanje povezuje v molitvi občestva. Skupna molitev pa je poklon Božji prisotno-sti v tuzemskem življenju (»Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Mt. 18,20)


3

Toda čemu sem z mislimi tolikokrat na goli Crnici, kjer se za zunanje oko ob obiskih ni dogajalo nič dramatičnega in pretresljivega?

Razpoložljivost in sprejemljivost si. Si rodo-vitnost in polnost. Si pozornost in vnema za brate. Oblečena si v trdnost.Prvi obisk je pogojevalo upanje, da Marija nekaj naredi v smislu reševanja nerešljivega. Tuja sem bila sama sebi, tuj je bil moj (ne)odnos do vere v Božjo pomoč in mi-lost. Priključila sem se molitvi križevega pota, toda moje misli so bile razpršene. Opazovala sem nepregledne množice ljudi, ki so molili v različnih jezikih. Na vrhu Križevca me je pre-tresel pogled na jokajočo ženo. Objemala je križ in polglasno izgovarjala nerazumljive be-sede. Mešanica občutkov usmiljenja in prezi-ra se je prebudila v moji notranjosti. Takrat za nobeno ceno ne bi pokleknila pred množico in s tem »priznala« svetu svojo nemoč, čeprav sem bila tu prav zaradi uničujoče nemoči. Še vedno je v duši kraljevalo »razdeljeno cesar-stvo«. Naslednji dan sem se opoldan oddalji-la od skupine. Želela sem biti sama. V parku glavne cerkve sem v skromni senci, kjer ni bilo žive duše, premišljevala, kaj je tisto, kar me ovira, da se ne morem sprostiti in se pre-dati z vsem, kar sem. Srečala sem se z Na-puhom, Kritikom in Dvomljivcem. V neja-snih mislih sem močno čutila, da se moram znebiti te »druščine« Toda kako? Bili so mi domači in so me s svojo zvito prisotnostjo ne-nehno zaposlovali. Zatopljeno v razmišljanju, se je mojih ušes dotaknil tihi glas: »Zakaj si žalostna?« Dvignila sem glavo in pred seboj zagledala staro sključeno redovnico. Z jasnim in svetlim pogledom me je prebadala v dno duše. Čutila sem, da se pred njo ne morem sprenevedati. Skoraj v eni sapi sem ji poveda-la svojo zgodbo, brez cenzure moje notranje »tovarišije«. Ko sem utihnila, me je prije-la za roko in preprosto rekla: »Molila bom za tebe.«Skupaj sva pojedli kos posušenega kruha, zavitega v star časopisni papir, ki ga je hranila v stari, oguljeni torbi.

V tebi sijeta človekova zrelost in duhovna pretanjenost. Si gospodarica same sebe, pre-den si naša Gospa.»Majčino selo«. Zgrajeno je na pobudo že pokojnega patra Slavka Barbariča. V prijaznih hiškah živijo otroci, ki so se rodili v neprijaz-nih okoliščinah. To so otroci staršev, pobitih v zadnji moriji na Balkanu, in so otroci mater, ki so se jim odpovedale, ker so plod posilstev in zlorab. Ob mojem tretjem obisku smo s prijatelji slučajno zavili v ta del Medžugorja. Srečali smo se s prijazno gospo, ki nam je rade volje predstavila sistem delovanja skrbi za te sirote. »Po vsem svetu iščemo »botre«, ki s prispevkom 180 evrov na leto omogočajo tem otrokom lepšo prihodnost.« Otroci obiskujejo vrtec in šolo. Po končanem obvez-nem šolanju imajo možnost, da se izučijo za poklic ali se vpišejo v srednjo šolo. Lahko bi se pomenkovali v nedogled, toda čas nas je priganjal. Poslovili smo se od prijazne gospe in zavili v čudovito urejen »Frančiškov gaj«, kjer si človek ob prisotnosti živega stvarstva odpočije dušo in telo. Molče smo posedli pod umetno narejen slap. Skušala sem se vživeti v doživljajski svet otroka – sirote, nastanjenega v urejeni skupnosti. Bolečina izgube, potlačene v nezavedne tokove, je privrela na dan. Spo-min se je dotaknil časov, ko je za vedno odšla naša mati in smo z brati in sestrami čez noč postali »primer«, za katerega so skrbele raz-ne »tovarišice«, zaposlene v državnih insti-tucijah. Morda bi morala do teh gospa goji-ti hvaležnost za njihovo »skrb«. Naj mi Bog odpusti – ne morem jim biti hvaležna, kajti nikoli jih ni zanimalo, kako nam je pri duši, kako se spopadamo z bolečino izgube in no-bena od njih ni znala poiskati besede tolažbe in upanja. Vse je bilo omejeno le na kontro-lo in nadzor v suhoparnem uradniškem je-ziku. Lahko pa jim odpustim. Kljub vsemu so se trudile po svojih zmožnostih in takratnih predpisih. Vsako odpuščanje pa prinese ve-liko olajšanje. Vrnila sem se v »Majčino selo« in poiskala prijazno gospo. V njeni mali pisar-ni sem na slepo odprla mapo s slikami otrok,


4

za katere iščejo botre. Matej, star deset let, brez staršev. Tu je z ostalimi petimi brati in sestrami. Pogosto si dopisujeva. Prvič sem ga videla ob mojem četrtem obisku Medžugorja v postnem času tega leta. Teta, ki (lepo) skrbi zanj, mi je zau-pala, da je za vse te otroke najdragocenejša misel, da imajo še nekoga izven varne ograje.

Tvoj molk ni odsotnost, je navzočnost. Potopljena si v Gospo-du, hkrati pa si vsa za brate kakor v Kani. Nikdar občestvo ni tako globoko kakor tedaj, ko smo tiho, nikoli ni molk tako zgovoren, kakor tedaj, ko ničesar ne sporočamo.Gospa Maja je bila med prvimi obiskovalci, ki so obiskali Medžugorje potem, ko so mediji poročali, kaj se tam do-

gaja. Takrat je bilo to pogu-mno dejane, ker so oblasti preganjale vidce in se trudi-le ljudem preprečiti obisko-vanje svetega kraja. Kljub dvainosemdesetim letom je prizadevna in srčna po-slanka Karitasa. Zbira hra-no, obleko in druge stvari (pri zadnjem obisku je dek-letom iz skupnosti Cenacco-lo, kjer se zdravijo od odvi-snoti droge, priskrbela šivalni stroj). Ostaja skromna in ne mara nobene publicitete. V nekem pogovoru je rekla, da jo boli, ker mnogi obiskovalci Medžugorja pričakujejo pred-stavo, nasičeno z dražljaji. Ko sva se razšli, mi je v roke dobe-sedno »padel« majhen listič, na katerem je bilo zapisanih pet, nenehno ponavljajočih se Marijin sporočil. »Dajem vam orožje proti vašemu Goljatu. Tu so kamni, temelj za vaše spreobrnjenje: mo-litev rožnega venca s srcem, sveta evharistija, branje Sve-tega pisma, post in mesečna spoved.« To je vse. Dobila sem odgovor, čemu se misel tolikokrat vrne v pusto her-cegovsko hribovje. Zaradi de-lovanja ljudi, zaradi spletanja človeških vezi, ob katerih se vedno znova zavem, da smo vsi na isti barki, zaradi pre-prostih sporočil petih kam-nov. Marija me zavije v plašč molka, pod katerim si ved-no znova ogledujem trdnost svoje vere, vztrajnost upanja in globino svoje ljubezni do soljudi.

Metoda

Foto

: Igo

r Cer

golj


5

K CELJENJU RAN … PO POTI LJUBEZNI

»Kaj brskaš po stvareh, ki bi jih najraje ali celo morali pozabiti,« slišim pogosto od generacije, ki raste z menoj. Zato, ker še vedno ne zna-mo sprejeti za vse sprejem-ljive resnice, ki zadeva vojni in povojni čas. Še vedno se sprašujem, kako bomo otro-kom razložili vse te vojne in povojne (tudi) domače do-godke.

Zgodba, s katero sem se srečal pred nekaj leti, je novejšega datuma. Srečal sem znanko, katere leta nje-nega življenja so sovpadla z leti mojih staršev, ki so voj-no preživeli podobno kot ona. Vsa vojna in povoj-na leta so oblikovala njeno življenjsko pot podobno kot mnogim drugim. Od pred vojno verno vzgojenega dek-leta je vojna vzela veselost in vanjo vnesla trpkost ter izo-strila – kmečkim ljudem la-stno sposobnost – preživetje v najtežjih situacijah. In po vojni odraslo dekle je po-dobno kot mnoge druge pri-stala na življenjsko zvezo z možem, ki je postavil njeno življenjsko pot na povsem nove podlage. V vsem se je prilagodila – času primerni

»Čas celi rane,« so znane besede, vzete iz zakladnice naše ljudske govorice. Ali tako izražena misel resnično pomaga celiti rane, se še danes sprašujem, po tem ko brskam po zgodbah, zapisanih v spominu, ki še ni povsem zbledel, saj posegajo v – nam, starejšim – še živ vojni in povojni čas ter prostor.

– miselnosti in zakonitostim, ki jih je mož, partizan, še pov-sem sveže in trdno prepričan v svoj svet vrednot, uzakonjal tudi v vsakodnevnem življenju. Ta pravila in navade so se pogosto lomili z globoko vsajeno miselnostjo nekdaj verne-ga dekleta. To razdvojenost je dobra žena nosila tudi še v le-tih, ko je ostala sama.Nepričakovano sem začutil njeno veliko bolečino ob nenava-dnem srečanju. Ob otvoritvi v vojni padlim in po vojni izgi-nulim pred župnijsko cerkvijo sva se, oba nekoliko oddalje-na od množice, kot da ne spadava med udeležence, najprej srečala z očmi. Po tem pa, ko sem opazil s solzami potrjeno bolečino na njenem obrazu in pristopil, se je v hipu »odpr-la«. Kakor da je iskala priložnost, da bo lahko nekomu po-vedala, kaj jo teži ob pogledu na ljudi, ki so se prišli poklonit pokojnim. Tudi sama, čeprav žena takrat že pokojnega moža borca, se je »morala« udeležiti tega toliko let in prvič po voj-ni priznanega slovesa od žrtev tudi po vojni izginulih. »Mo-rala sem priti, tudi moj brat je med pogrešanimi,« je počasi začela svojo pripoved. S solzami v očeh je obujala spomin za spominom in kakor da sama pred sabo opravičuje svojo pri-sotnost na tem srečanju, še vedno razdvojena in v dvomih išče odgovor na številna vprašanja. »Zakaj toliko morij?« je še pritajeno in komaj slišno pristavila. Po tem pa so jo solze premagale, kot da ves ta čas še ni zacelil vseh ran.

Pa obstaja med našimi ljudmi še veliko podobnih zgodb, ki jih niti eni in ne drugi ali drugačni ne moremo pozabiti in še težje drug drugemu odpustiti.V času velikonočnih praznikov je prav, da se tudi zato poglo-bimo v besede papeža Benedikta XVI., ki je v svoji okrožnici »Bog je ljubezen« izpostavil, da obstaja ljubezen do bližnjega v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga si-cer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz no-tranjega srečanja z Bogom, ki je postalo skupnost volje, in sega prav do čustev … »da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga.«

Pavel Mihevc


6

Marija gre na božjo pot,čez tri vode čez tri gore,čez tri zelene travnike.

Marija pride do morjain milo prosi čolnarja:»Pripelji me čez za božji lonv nebeški tron.«

»Ne vozim jaz za božji lon,in tudi ne za nebeški tron.Jaz vozim le za krajcarjein tiste lepe »zeksarje«.

Marija pa sveti križ storiin kar čez vodo se spusti.Pred njo se je odgrinjalo,za njo se je zagrinjalo.

Čolnar začel naprej vozit’,čolnič se je začel topit’.Čolnar zavpije na vso moč:»Marija, pridi na pomoč!«

Marija pa se oglasi:

»Ne morem nič pomagati,pomagajo naj ti krajcarjiin tisti beli »zeksarji«

Zapisala: ga. Marija Pintarič (oskrbovanka doma

Marije in Marte)

MARIJA GRE NA BOŽJO POT

Foto

: To

ma

ž D

ole

nc

POZDRAV IZ SENEGALA

je poslala s.Polona Švigelj (Balantinova), ko je obiskala slovensko provincialko uršulink v Senegalu. Vsem želi veselo alelujo in sporoča, da je v molitveni navezi.

»Naj vaša duša zagori v velikonočni zarji. Naj vaša noga hiti h grobovom in od njih kaže pot v novo jutro. Naj vaša roka podarja blagoslov novega dne!«

Foto

: Tom

o St

rle


7

DUHOVNA OBNOVA SODELAVCEV KARITAS

Na praznik Marijinega oznanjenja smo imeli sodelavci župnijskih Karitas iz Škofljice, Brezovice, Borovnice, Gornjega Logatca, Rovt in Dolnjega Logatca duhovno obnovo, katero je vodil gospod župnik Janez Kompare. Sodelavci Karitas iz omenjenih župnij se na duhovnih obnovah, ki so izvedene vsako leto v eni izmed teh župnij, srečujemo že več kot desetletje in med nami je nastala močna duhovna in prijateljska povezanost.

Srečanje smo letos pričeli s sveto mašo v Domu starejših Logatec, kjer je tudi sicer ob sobotah sveta maša za oskr-bovance doma. Tudi prvi del duhovne obnove se je odvijal v tem domu. Osrednja tema srečanja je bila: LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA IN SVETO PISMO.Za uvodno razmišljanje smo si postavili naslednja vprašanja: S kakšnim razpoloženjem prihajam na duhovno obno-vo? Kaj bi rad v svoji veri po-globil? Kako bi opisal svoje duhovno življenje? Katera božja beseda mi je blizu? V kakšnem odnosu živim z Bo-gom?Iz svetega pisma smo prebra-li odlomek o poslednji sod-bi. Jezus, preden je šel v smrt za nas, pravi: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Prepoznavajmo Jezusa Kri-stusa v bratih in sestrah, v trpečih, v bolnih ali kakorkoli preizkušanih. Nato je gospod župnik spregovoril o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Naše poslanstvo mora biti, da nosimo Jezusa v srcu, ne samo v besedah, ki premno-gokrat nimajo prave teže, kajti tudi sveti Pavel pravi: »Ne lju-

bite z jezikom, ampak v dejanju.« To je prava evangelizacija.Poslovili smo se iz doma v Grapovčniku in duhovno obnovo na-daljevali po kratkem oddihu in kosilu v naši veroučni učilnici.V popoldanskem delu pa smo razmišljali, kaj je prava dobro-delnost. Zapeli smo pesem Samarijan in prebrali evangelij o usmiljenem Samarijanu. Delovanje Karitas mora biti prežeto z ljubeznijo do bližnjega in ne samo neka akcija; biti mora od-govorna ljubezen, kajti velika milost je, da smemo in zmoremo služiti bližnjemu. Naše karitativne skupnosti po župnijah naj bi bile občestvo bratov in sester, trudimo se torej biti luč, sol in kvas v prizadevanjih za dobro bližnjega.

Helena Š.

OBVESTILO

Odbor za postavitev obnovljenega križa pri ŠEMONOVEM BREZNU sporoča, da bo 6. MAJA 2007 ob 11. uri SPOMIN-

SKA MAŠA za vse pogrešane pri Šemonovem breznu.Vabijo, da se te slovesnosti udeležite v čim večjem številu.

Vse, ki ne vedo, kje se nahaja Šemonovo, obveščamo, da je v smeri Ljubljane na levi strani Zapolja.


8

Rodil se je v Herzegnovem pri Boki Kotor-ski 12. maja 1866. Bil je najmlajši od dva-najstih otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, saj je povsem obubožal. Mati je bila globoko pobožna, za kar ji je bil sv. Leopold vedno zelo hvaležen.Leopold je bil zelo inteligenten, dober in pobožen. S šestnajstimi leti se je prijavil v semenišče. Kapucini, ki so vodili v Herzegno-vem majhen hospic, so ga poslali v Videm. Z

SVETNIK MESECA: SV. LEOPOLD MANDIĆ(ISKAN SPOVEDNIK, VEDNO ZAZRT V ZEDINJENJE KRISTJANOV)

V Padovi, kamor ljudje radi romajo na grob sv. Antona, je mala spovednica, ki meri 2,65 x 1, 70 x 2,50 m višine. V njej je z vso ljubeznijo in predanostjo celih 33 let opravljal službo spovednika sv. Leopold Mandić.

osemnajstimi leti je bil že v noviciatu v Bas-sanu del Grappa, s štiriindvajsetimi pa je bil v Benetkah, posvečen za duhovnika.Deloval je v Zadru, Kopru, v Thienah, najdlje pa v Padovi, kjer je tudi umrl.Ta komaj 1,35 m velik mož z govorno napako je živel za ideal, da bi deloval kot apostol edi-nosti. Takoj po novi maši je prosil predstoj-nika, naj ga pošlje na Vzhod kot misijonarja. Predstojnik je bil v zadregi zaradi njegove-ga krhkega zdravja in govorne napake. Ko se je že zdelo, da bo njegova prošnja uslišana, so mnogi spovedanci, ki so pri njem opravili zakrament sv. Spovedi, dosegli, da se je moral vrniti v Padovo – v spovednico. Polagoma mu je Bog dal spoznati, da je njegov Vzhod, nje-gov misijon v spovednici. Ko je to spoznal, je zapisal: »Vsaka duša, ki me bo prosila za spo-ved, bo moj Vzhod.«Zaprt v spovednico je kljub bolezni, mrazu, vročini in utrujenosti nenehno sprejemal spovedance, ki so prihajali predenj s težo grehov, težav in potreb. Bil je potrpežljiv in dobrohoten, vedno pozoren in v nenehnem iskanju pravih besed za vse, ki so se spovedo-vali. Njegova služba je največkrat trajala tudi 10 do 12 ur. Svojo službo je z velikim čarom opravljal zaradi svoje kulture, ponižnosti in svetosti življenja. K njemu ni prihajalo samo prepro-sto ljudstvo, ampak mnogi intelektualci, lju-dje iz vrst aristokracije, profesorji in študentje, škofijski kler in redovne osebe. Vsi so mu bili dobrodošli, še najbolj pa duhovniki.Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti


9

in se mu pri odhodu zahva-lil. Bodril jih je z besedami: »Zaupajte, dajem vam malo pokore, drugo bom opravil jaz sam.« Molil je ponoči za odrešenje svojih spovedan-cev. Včasih se je opravičil z besedami: »Pravijo, da sem preveč dober. A božje usmi-ljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.«Ko je bil že zelo bolan (imel je raka na grlu), ga je pred-stojnik nekaj dni pred smrtjo, ko se je »vlekel« po hodniku,

da bi šel spovedovat, poslal nazaj v celico in mu naročil, naj počiva. Pater Leopold je zdelan od let in bolezni, pokleknil in prosil kleče, z odprtimi rokami: »Pater, usmilite se me; treba bi bilo storiti še toliko dobrega.«Bog je patra Leopolda klical med vzhodne narode. Pokorščina pa ga je zaprla v spovednico. Isti Bog, ki mu je pot jasno odprl, mu jo je navidezno zaprl. Zato si je zadal nalogo, da bo v spo-vednici ravnal tako, kot bi v resnici deloval za edinost z drugi-mi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal tolažbe, sprejel s tako zavzetostjo in lju-beznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.Sv. Leopold je umrl 30.,julija 1942, star šestinsedemdeset let. Neiztrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev leta 1963, kamor so začeli ljudje na veliko romati.Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa 16. oktobra 1983 za svetnika.

Sv. Leopold Mandić goduje 12. maja.

ROMANJE PO SVETI DEŽELI - 3. DEL

5. dan – sobota, 4. marca Takoj po zajtrku smo si ogle-dali Betlehem, baziliko Jezu-sovega rojstva, in pastir-ske poljane. Težko je opisati občutke, ki te spremljajo v tistem trenutku. Poln si no-tranje napetosti, ker te prev-zema misel, da resnično stojiš na svetem kraju, kraju, kjer se je rodil naš odrešenik. Pri ogle-du pastirskih poljan smo imeli v eni od votlin tudi sv. mašo. Zatem smo se podali proti Je-ruzalemu, ki se dviga 800 m nadm. višine. Mesto Jeruza-lem nas je presenetilo zaradi velikih nasprotij in različnosti, saj se v njem staplja staro in novo – sveto in posvetno ter izjemna arhitektura v čarobno mešanico simbolov, zvokov in vonjav. Do utrujenosti smo se

sprehodili po starem delu Jeruzalema. Obšli smo tempeljsko ploščad, zid žalovanja in cerkev sv. Ane – ECCE HOMO VIA-DOLOROSA; Golgota, Božji grob in na koncu smo imeli še sv. mašo v kapeli sv. Antona. Od tu smo se zapeljali v hotel na večerjo in nočitev. Polni lepih doživetij smo zaključili 5. dan našega romanja.

Foto

: Tom

až D

olen

c

Magnificat


10

6. dan – nedelja, 5. marca Najprej smo se odpeljali na Oljsko goro, ki je za vse kri-stjanje simbol Kristusove agonije in slave. Z vrha gore se nam je razkrila vsa Ju-deja s svojo razgibanostjo od puščave do reke Jordan. Pod nami pa je bil kot na dlani – Jeruzalem. Obiskali smo tudi baziliko OČENAŠ – DOMI-NUS FLEVIT, vrt GETSEMANI, kjer rastejo tisočletne oljke. Boleč kraj, od koder so Jezu-sa odpeljali na sojenje. Tukaj v bližini je tudi cerkev Mariji-nega groba, do katerega je 48 stopnic v podzemlje. Na Sio-nu, vzpetini, stoji veličastna bazilika, zgrajena leta l924, v kateri je pred glavnim ol-

tarjem skala, obdana s kovano trnjevo ograjo, ki jo romarji božajo in poljubljajo; tam je Jezus sedel in se razjokal nad Jeru-zalemom. V eni izmed cerkva na tej vzpetini smo imeli že 5. sv. mašo. Na čelni strani oltarne mize je velika poslikava “Koklja z

Foto

: Tom

až D

olen

cFo

to: T

omaž

Dol

enc

Božji grob

Vrt Getsemani


11

Cerkev je morala v svoji dvatisočletni zgodovini vedno slediti izzivom časa in na probleme, ki jih je prinašalo življenje njenih članov, ustrezno odgovarjati z nenehnim prenavljanjem svojega načina delovanja in or-ganiziranosti njenih struktur.

FINANCIRANJE CERKVE – DRUGI DELPOTREBA PO PRENOVI

Za svoje normalno delovanje Cerkev dejansko potre-buje ne le vizijo, ampak tudi skupnost tistih, ki jo uresničujejo; potrebuje jasen program svojega dela pa tudi administrativni aparat. Ta je seveda v službi temeljnega poslanstva Cerkve: omogočiti vsem lju-dem in vsemu svetu odrešenje. Kar zadeva vizijo ve-soljna Cerkev z njo nima težav, saj je pristni Jezusov lik in njegov nauk jasen in najboljše sredstvo za do-sego sreče posameznega človeka in vsega človeštva. Če se kdaj ta vizija zamegli, se v Cerkvi »rodijo« svet-niki in svetniške osebnosti, ki jo sodobnikom pred-stavijo v čistejši in bolj prepoznavni luči. To pripo-more k temu, da se vedno novi verniki navdušujejo

za osebno sodelovanje pri uresničitvi Kristusove vizije. Ti so tudi največ pripomogli, da se je pro-gram delovanja Cerkve vedno znova prilagajal splošni kulturi časa, obe-nem pa tudi izpostavili zahtevo po jasnejši viziji Cerkve, na podlagi ka-tere se je prilagodil tudi administrativni aparat.

Se nadaljuje.

odprtimi peruti”, ki pod sabo objema svoja piščeta. Popoldne smo si ogledali novi del Jeruzalema in židovski spo-minski park. Poleg tega smo videli še parlament Knesset. Po-tem smo nadaljevali vožnjo v EIN-KAREM, rojstni kraj Janeza Krstnika ter kraj, kjer je Marija obiskala svojo teto Elizabeto. Na tem mestu sredi hriba stoji velika, lepa in veličastna bazilika. Ogledali smo si jo znotraj in zunaj ter okolico. Ko prispeš do cerkve po široki cesti, je na desni strani visoka in dolga stena. Na njej so pritrjeni veliki kvadratni Magnifikati z napisi, tudi v

slovenščini. Cerkev je čudovito poslikana z dogodki iz Mariji-nega življenja. S temi ogle-di smo zaključili 6. dan ro-manja. Se nadaljuje

Kati Dolenc

DUHOVNE VAJEza zakonce bodo potekale od 18. do 20. maja na Mi-renskem gradu. Vodil jih bo gospod župnik Janez Kom-pare. Organizirano bo var-stvo otrok. Zaradi organiza-cije se prijavite čim prej.

PRVA SVETA SPOVED za učence drugega razreda bo v ponedeljek, 21. maja. Za I. skupino se bo začela ob 16. uri, za II. skupino pa ob 17. uri.

DEKANIJSKO SREČANJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV bo v nedeljo, 27. maja, na Vrh-niki. Mešani cerkveni zbor naše župnije pod vodstvom Boštjana Verdinka vabi v svoje vrste nove pevce za vse štiri glasove (sopran, alt, tenor in bas). Naj ne zamre žlahtna pesem naših skladateljskih velikanov!


KOLEDARMAJ2007

Izdaja župnija Dolnji Logatec, odgovarja Janez Komapre, župnik

1. maj – Sv. Jožef, delavec; sv. maša ob 19. uri – ZAČETEK ŠMARNIC

4. maj – prvi petek, obisk bol-nikov na domu; sv. maša ob 19. uri, nato molitvena skupina; ob 20. uri SREČANJE ZA MLA-DINO – gost meseca. Janez Levec – Himalaja

5. maj – od 17. – 19. ure češčenje Najsvetejšega in sv. spoved; ob 19. uri sv. maša na Čevici – Florjanova in šmarnice

6. maj – 5. VELIKONOČNANEDELJA; sv. maša ob 8. in 10. uri. Ob 11. uri bo spominska maša za vse pogrešane pri ŠEMONOVEM BREZNU in bla-goslov obnovljenega križa. Ob 19. uri šmarnice, ob 20. uri srečanje I. zakonske skupine

7. maj – po sv. maši ob 19. uri srečanje skupine KARITAS; ob 20. uri srečanje KATEHETOV

8. maj – po sv. maši ob 19. uri srečanje voditeljev birmanskih skupin

11. maj – po sv. maši molitve-na skupina; ob 20. uri SREČANJE ZA MLADINO – ogled filma

12. maj – od 17. do 19. ure češčenje Najsvetejšega in spo-vedovanje

13. maj – 6. VELIKONOČNA NEDELJA; sv. maša ob 8. in 10. uri. DAN PRVEGA SVETEGA OBHAJILA, slovesnost ob 10. uri. Ob 19. uri šmarnice, ob 20. uri srečanje II. zakonske skupine

14. maj – sv. maša ob 19. uri NA ČEVICI – prvi prošnji dan; ob 20. uri srečanje ŽPS

15. maj – ob 19. uri sv. maša – drugi prošnji dan, nato ka-teheza za birmance in starše I. skupine

16. maj – ob 19. uri sv. maša – tretji prošnji dan

17. maj – GOSPODOV VNE-BOHOD; sv. maša ob 10. in 19. uri. Začetek binkoštne devetdnevni-ce in duhovnih vaj za zakonce.

18. maj – po sv. maši molitve-na skupina; ob 20. uri SREČANJE MLADINE – taizejsko srečanje

19. maj – od 17. – 19. ure češčenje Najsvetejšega in priložnost za sv. spoved20. maj – 7. VELIKONOČNA NEDELJA; sv. maša ob 8. in 10. uri. Ob 19. uri šmarnice; ob 20. uri srečanje III. zakonske skupine

21. maj – ob 20. uri priprava na sv. krst

22. maj – ob 19. uri sv. maša, nato kateheza za birmance in starše II. skupine

25. maj – po sv. maši molitve-na skupina; ob 20. uri SREČANJE ZA MLA-DINO – družabne igre

26. maj – od 17. – 19. ure češčenje Najsvetejšega in pri-lika za sv. spoved

27. maj – BINKOŠTI, krstna ne-delja. sv. maša ob 8. in 10. uri; ob 19. uri šmarnice

28. maj – Binkoštni ponedeljek – MARIJA, MATI CERKVE, sv. maša ob 10. in 19. uri

29. maj – ob 19. uri sv. maša, nato kateheza za birmance in starše III. skupine

31. maj – ob 19. uri sv. maša in ZAKLJUČEK ŠMARNIC


mesec maj je v ljudski modrosti in izročilu že od nekdaj...

Documents