"Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo"(Poljudna mladinska literatura 19. stoletja v slovenščini)In the 19th century compulsory education took care also of Slovene literacy of uneducated strata. Since literacy had started among the youth, we should not be surprised by a great amount of popular and educational literature intended for "the youth and common people". In this popular literature, during the whole of the 19th century, only aesthetic side was put under question. Only later its function—religious, national, economic and educational—was devalued by liberalism and Marxism. The main types are Christoph Schmid style (girlseducational, womansaints, foundlings and family) stories, stories à la Robinson Crusoe, Far West, robbers, pirates and science fiction stories, besides prevailing fairly-tales and humorous and popular books. There is not much original among those works, but a young reader did not find fault in that.Literarni programi 19. stoletja, kakor so že različni, se strinjajo v tem, da je preprostemu narodu treba svoje literature. Elitni koncepti (Devov, Čopov, Stritarjev itd.) so to vprašanje v glavnem obšli in tako priznali aksiomatičnost zahteve po njej. Ko so se borili proti nasprotnemu projektu, so se borili le proti njegovi izključni veljavnosti, od katere so se kot manjšina čutili ogrožene. Od nekdaj sporen je bil samo položaj manjšinske izobraženske literature. O njem najlepše pričajo Vrazovo pa Stritarjevo in Levstikovo obupovanje in tarnanje: "[P]ustimo vso 'visoko literaturo', ter pišimo za prosto ljudstvo" (Josip Stritar: Literarni pogovori, Zvon 1877, str. 142). Iz položaja, v katerem je bilo potrebno braniti svojo eksistenco, so se porodile tudi občasne izjave proti poljudni literaturi. Do njih v ugodnejših razmerah prav gotovo ne bi prišlo. Načrtov ljudske literature je bilo več. Zadostuje omeniti samo Levstikovega estetskega, Šubičevega praktičnega, mohorjanskega kot sintezo obeh z dodatkom verske vzgoje in Podgornikovega, ki pod geslom "vsakomur svoje" tolerira tako izobražensko kot ljudsko pisanje. V programih porabljene energije se da opravičiti s preprostim dejstvom: Z obveznim šolanjem je nepismenost prebivalstva vztrajno padala. 18. stoletje preseneča s številko 3 % pismenih; leto 1830 jih ima že 40 %, 1880 60 %, 1900 85 %. Do srede 19. stoletja je bila torej pismenost in s tem knjige stvar izobražene elite, po tem času se pojavi množica potencialnih bralcev, večinoma srednje- in nižjeslojskega porekla, ki ji je potrebno v roke potisniti knjigo. Kakšno knjigo – tudi o tem si je bila producirajoča elita na jasnem. Na novo opismenjenega preprostega bralca je bilo treba vzgojiti. V knjigo mu je bilo treba vtihotapiti navodilo, kako se mu je najustrezneje obnašati. Navodilo je bilo trojno. Verski pouk naj bi zmehčal njegovo upornost v potrpežljivost in prepuščanje odločitve gospodi, tako pripravljenemu naj gospodarski pouk pokaže pot k akumulaciji kapitala, nacionalni pouk pa naj uzavesti pripadnost premoženja narodnemu telesu. V ozadju tega strogega računa je seveda počivala še romantična teorija o nepokvarjenem preprostem ljudstvu, ki je vitalni stržen naroda in zato potreben tako pozorne skrbi. Po Schendovi1 trditvi preprosti bralec od knjige zahteva najprej praktično informacijo. Tej zahtevi je kompleksni poduk, vedno ekspliciran že v podnaslovu poljudnih izdaj, verjetno v polni meri ustregel. Prav gotovo pa je bilo zanj vedno bolj pomembno tudi, v kakšni obliki se mu je pouk nudil. Sčasoma se je namreč navadil na sladki strup fabulativnosti, tj. literarnosti (fiktivnosti), ki ga je drugi del podnaslovne sintagme "prostonarodnih"

1

knjig imenoval zabava. Razložiti je treba samo še prvo besedo člankovega naslova. Današnje statistike bralstva kažejo, da je starost med štirinajstim in devetnajstim letom najhvaležnejši konzument literature. Za 19. stoletje povrhu velja, da je bila mladina najbolj pismeni del prebivalstva, saj se je opismenjevanje začelo prav pri njej. Zato ne začuduje, če je bil velik del sredi prejšnjega stoletja izdane pripovedne proze namenjen izrecno tudi mlademu bralcu.Skladno s pomembnostjo izdajanja poljudnih knjig, kakor bomo imenovali publikacije s podnaslovi kot na primer "premilej slovenskej mladini, kakor tudi za odraščene v podučenje in kratek čas" (Bog nikomur dolžen ne ostane, 1853), je tudi vrednotenje te literarne produkcije. Nespornost so ji podeljevale manipulativne tendence: verska, nacionalna in gospodarska vzgoja; na njeno funkcionalnost kritika torej ni imela pripomb. Le pri strožjih opazovalcih je lahko doživela blagohoten opomin na jezik in stil, kar pa zaradi izobrazbene inferiornosti sprejemnika tako ali tako ni bil velik greh. Recenzentska nelagodnost, izvirajoča iz blokade zaradi posvečene funkcionalnosti ljudske literature, se je šele proti koncu stoletja lahko sprostila v odkritejše razvrednotenje tega področja (Albin Prepeluh, Naši zapiski 1905, 115; Anton Debeljak, LZ 1912, 1913). Do tedaj je bilo dopuščeno kritizirati le posamezno delo posameznega avtorja in posamezne pomanjkljivosti v tem delu. Po prelomu stoletja pa se je začel postavljati pod vprašaj celotni koncept poljudne literature. Kritiko je spodbudil vedno močnejši in pogumnejši liberalizem, pa tudi založništvo poljudne literature se je že razraslo v tako močan organizem, da je brez škode za zdrav narodni razvoj preneslo dvome na svoj račun. Njegove poglavitne naloge – opismenjevanje, vzgoja bralskih navad, osnovni moralno- idejni in praktični pouk – so bile že opravljene, nastopila je priložnost za konfrontacijo z drznejšimi koncepti. Obremenjenim z očitki, ki jih je kritika do danes na račun poljudne literature, v glavnem na račun njenega monopolnega založnika Mohorjeve družbe, izrekla, se nam zdi upravičeno celotno področje poljudne literature (in znotraj te mladinske literature) uvrstiti pod firmo trivialne literature. Trivialni patent jima je podelilo razvrednotenje najprej njune estetske, v 20. stoletju pa še njune funkcionalne plati s strani liberalistične in marksistične ideologije; torej nestrinjanje tako z načinom kot tudi vsebino sporočila literature. Pa vendar ji olajšano pritisnemo žig trivialnosti šele potem, ko nas dvoma odveže izjava elitne kritike, da "samo slaba literatura docela ustreza pojmu mladinska literatura" (Aleksander Zorn, NR 1982, 391). Za Reallexikon nemške literarne zgodovine (1981, geslo Trivialliteratur) je trivialna literatura literatura z določeno psihosocialno uporabno vrednostjo. Take njene vrednosti za bralca poljudni mladinski književnosti nikakor ne moremo odrékati. S tem mislim, da je njena uvrstitev v trivialno poglavje v zadostni meri pojasnjena.Skoraj v celoti lahko poljudno mladinsko literarno fikcijo imenujemo krištofšmidovska povest; po avtorju Christophu Schmidu (1768–1854), ki je žanr populariziral v katoliški Evropi in pri nas. Njegovo zbrano delo je do druge svetovne vojne doživelo skoraj trideset izdaj. Pri nas so njegovi zbrani spisi izšli dvakrat, posamezne priljubljene povesti pa še večkrat.2 Na poseben žanrski predalček je krištofšmidovsko povest obsodila velika mera pridižnosti, ki prekriva podstat drugih žanrov, ji daje značilni ton in

2

preprečuje, da bi jo obravnavali na različnih mestih pod naslovi drugih žanrov: misijonske, mučeniške, zgodovinske, pustolovske povesti itd. Preglednosti na ljubo vendar lahko imenujemo tri njene poglavitne tipe, ženskosvetniško in dekliškovzgojno povest, najdensko povest in družinsko povest. Ženskosvetniška povest je komplementarna nekdanjemu viteškemu romanu. Tam je šlo za preizkušnjo moškega, tu gre za preizkus ženske zvestobe: vitez gre na vojno, njegova žena je medtem izpostavljena brezvestnemu oskrbniku; ker se mu ne vda, jo možu obtoži prešuštva in jo da ubiti; vendar se krvniki usmilijo njenega življenja; po letih samotarjenja v puščavi jo mož najde in jo odpelje nazaj na grad; zapeljivec je seveda kaznovan. Po tej formuli so napisane Genovefa, ena najpopularnejših slovenskih knjig, Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena cesarica (6 natisov), Ita, togenburška grofinja, in Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti (6 natisov). Genovefa je do druge vojne doživela preko 20 natisov v raznih založbah, prvič leta 1800. Snov je iz registra ljudskih knjig, zapisana prvič v Franciji v 17. stoletju (1643), podobno kot tudi snov o Grizeldi (1436), ki je pri nas doživela tri natise. Zgodbe so si tako podobne v stilu, da so jih dolgo pripisovali samemu Krištofu Šmidu, čeprav je pravi avtor Ite in Hirlande Weitzenegger.V dekliškovzgojni povesti je nedolžna junakinja preganjana zaradi podtaknjene kraje, pa tudi tu se stvar na koncu srečno razplete. Iz te serije je bila Šmidova Das Blumenkörbchen šestkrat natisnjena kar pod tremi različnimi naslovi: Nedolžnost preganjana in poveličana, Vezilo ali preganjana nedolžnost in Bog čuje nad pravičnimi, Rosa von Tannenburg pa sedemkrat pod naslovi Roza Jelodvorska, Cvetina Borograjska in Ljubezen premore vse. Od domačih bi sem sodil drugi del Ciglerjeve Kortonice, koroške deklice (1866, 3 natisi). Navodilo obnašanja, ki ga ta literatura daje dekletu in ženski, je jasno: odreči se, da bi pridobila, ali: za vsako srečo je treba nekaj žrtvovati. V ozadju informacije je prepričanje, da je svet dokončno urejen in v ravnotežju. S svetovno tehtnico ravna bog. Da bi se ravnotežje ohranilo, vsakemu zlemu dejanju sledi dobro dejanje, za vsako spremembo na pozitivni plati sveta (poroko, obogatitev, snidenje) se je treba odkupiti s trpljenjem, ki pripada negativnemu polu. Informacija se nudi v izredno privlačni obliki. Identifikacijski objekt je v preobleki Pepelke, nabite s simbolnimi in mitičnimi motivi, pa tudi prostor je napolnjen s podzavestno simboliko (jame, gozdovi, vodnjak, ječe).3

Pri najdenski povesti je razumeti ne samo zgodbe o najdenčkih, ampak tudi o izgubljenih sinovih, puščavnikih, rejencih, pastorkih itd., ki so osamljeni na svetu in se z muko prebijejo navzgor.

Izgubljen, ki ga starši najdejo,ugrabljen ali pobegne nazaj k staršem,zapuščen otrok (starši so mu umrli, najde nove starše,

starši so bili ujeti, svoje starše reši alistarši so ga zapustili), jih spet najde,

se z njihovo in božjo pomočjo ter z lastno pridnostjo in poštenostjo povzpne v družbi.Take so Šmidove povesti Gottfried, der junge Einsiedler (1829), ki je bila v slovenščino prevedena pod tremi naslovi Martin. Mladi puščavnik. Zala perpoved za otroke (posl. Felicijan Globočnik, 1829, 1836, 1846), Mladi samotar (posl. Adolf Mayr, 1881, 1894) in

3

Bogomir, mladi puščavnik. Pripovest za otroško mladost in njene prijatle (posl. J. Parapat ali J. Bilc, 1866). Podobne pripovedi drugih avtorjev so še Troje ljubeznivih otrok: Pavle Hrastovski (1838, 1880, 1912), Nauka polne pripovesti za slovensko mladost v prevodu Jožefa Zabukovška (1841, 1846, 1854), izdana tudi pod naslovom Peter in Pavel ali Bog ubozih najboljši oče (1852), Bog nikomur dolžen ne ostane (1853, 1866) ter Engelmana Gospodove pota so čudne (1862). MD je tej bogati zbirki dodala še Slomškov prevod W. Baubergerja Blagomir puščavnik (1853) in Ottmarja Lautenschlägerja povest Božidar (Johann der Findling) (1853), bolj znano pod kasnejšim naslovom Najdenček ali pravični se tudi živine usmili (1860, 1881, 1897, 1905). V marsičem te povesti spominjajo na svetniške življenjepise.Prave izvirne pripovedi te vrste nimamo. Pogojno bi lahko sem šteli Antona Umka Okiškega "domačo povest" Osrečena pravičnost (SV 6, 1862) in Ciglerjevo Deteljico ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (SV 7, 1863, 1894, 1901, 1911). Pogojno zato, ker glavna oseba prve ni ravno nebogljeni najdenec, čeprav je njegov vzpon podoben, druga pa je nekakšna družinska povest, ki sodi sem le, če opazujemo usode posameznih bratov čisto ločeno. Zanimive so te povesti zato, ker utrjujejo pot potopisni (pustolovski) povesti. Same se k nji še ne morejo prištevati, ker je pustolovščina samo ena izmed tem: tudi njen značaj je drugačen, usmerjena je k določenemu cilju (vzponu glavne osebe), je pasivnega značaja in obdana z debelo plastjo verskega pouka.Za ilustracijo naj bo anonimna (mogoče je njen avtor J. Mencinger) "domača povest" Poštena Bohinčeka v Benetkah (Slovenska koleda za 1858, Cvetice za mlade in odraščene ljudi, 1858).

Vršanov Janez in Cvetnarjev Jožek morata s trebuhom za kruhom iz Bohinja v Trst. Janezov brat Tone se je namreč poročil z Jožkovo sestro Reziko. Torej tudi za Jožka doma ni bilo več prostora in je zato odšel z Janezom. V Trstu pri sorodniku jima ne gre dobro, ker ju muči njegova italijanska žena. Po smrti sorodnika z dobrim kapitanom odpotujeta v Benetke. Na morju je obvezen vihar. V Benetkah čistita čevlje in začneta počasi trgovati z okrasnimi trakovi fabrikanta, ki sta ga rešila tatov in ki jima je zato hvaležen. Gospa Št. Albanova, stalna stranka bohinjskih čistilcev, preizkuša Jožka s 'pozabljeno' mošnjico denarja. Jožek pa je pošten (izkušnje, kako je treba ravnati z izgubljenimi predmeti, ima že od doma – tam je najdeni nožiček nesel duhovniku) in gospe vrne mošnjo ter si tako pridobi njeno zaupanje. Ko jo Francozi nekoč kot ženo zarotnika peljejo vklenjeno v ječo, mu skrivoma pusti denarnico z važnimi dokumenti.

Čez leta sta oba z Janezom že premožna, najeto imata trgovino. Jožek se spet sreča z gospo Št. Albanovo. V času Napoleonovega povratka z Elbe je varuh njene hčerke in se potem z varovanko poroči. Za doto dobi tovarno. Poroči se tudi Janez, s tovarnarjevo hčerko, za doto pa dobi trgovino. V Benetke povabita Reziko in njenega moža Franceta. Vsako leto gredo kot turisti na Bled. Tam imajo eno sobo, pomalano z gradom in jezerom, s Triglavom v večernem soncu in Savico v mavrici ... "Nikoli pa nista Boga pozabila, ki jima je vse to dal, (Boga), ki svojih zvestih otrok nikdar ne pozabi."

4

Povest ima vlogo recepta, je navodilo za obnašanje, ki pripelje do materialnega blagostanja, je zbirka pravil kapitalistične ekonomije. Pridobivanje ne sme temeljiti na slučaju ali celo kraji, ampak na pridnosti, pameti, odrekanju (varčevanju kot načinu akumulacije kapitala) in poštenju (zaupanju). Formula za vzpon je enaka kot pri prejšnjem tipu krištofšmidovske povesti. Ugoditev trenutni želji (prisvojiti si izgubljeni predmet) ni napačna samo zato, ker spominja na naglavni greh krajo, ampak simbolizira tudi nevarnost socialnega prevrata, vzpostavitev odnosov, ki ne temeljijo na kapitalističnih pridobitniških pravilih in nedotakljivosti privatne lastnine.Neskončno ponavljanje sheme z najdenimi in spet vrnjenimi predmeti kot sredstvi socialnega dviga vzbuja iluzijo, da je socialni dvig čisto realna možnost. Izbira najdenca, samorastnika, za glavno osebo povzpetniških zgodb, dovolj redke prikazni v resničnem življenju, pa razkriva resnico o socialnem vzponu, o njegovi brezupni redkosti in izjemnosti. Zgodbe o najdencih so preprostemu bralcu zbujevalke lažnih upov, potrpežljivosti; pa tudi tolažba: nekaterim je pa le uspelo.Družinska krištofšmidovska povest ponav1ja shemo po svetu raztepene družine, ki se na koncu srečno združi (Šmidov Evstahij, 1832, 1878, 41894, Anibas-Malavašičev Oče naš, 1850, 31909, anonimna zgodovinska povest Divji Hunci pred mestom Meziborom, 1853; verjetno tudi Ciglerjeva Sreča v nesreči, 1836, itd.).Robinzonada je drugi večji tip mladinske književnasti. Defojeva alegorija meščanske moralne moči in preživetvene sposobnosti The Life and Surprising Adventures of Robinson Crusoe of York, Mariner (1719) je spodbudila vrsto posnetkov (samo v nemščini jih je bilo do 1760 kar petdeset), med katerimi je najznamenitejši Joachima Heinricha Campeja Robinson der Jüngere (1779) s 115. (!) naklado leta 1980. V 19. stoletju je bila robinzonada že mladinsko berilo in kot tako je izšel Cafov prevad Campeja (Robinzon mlajši, 1849, 1851) preko češčine. Naslednjo predelavo Robinzona si je za Mohorjevo družbo leta 1876 (41921) naprtil Janez Parapat: Robinzon starši, njegove vožnje in čudezne dogodbe. Verjetno bi se robinzonadam dal priključiti tudi že omenjeni Šmidov Martin. Mladi puščavnik.4

Kakor je opaziti, je naštevanje mladinske literature v slovenščini v glavnem naštevanje prevedenih del. Omejevanje na izvirno slovensko produkcijo bi bilo pod naslovom mladinske literature nesmiselno. Že po imenu in definiciji je to pisanje, ki mu značaj določa sprejemnik, njegova psihična in socialna nedoraslost. Zahtevati od njegove literature, da je v prvi vrsti estetska, od njega pa, da jo gleda kot rezultat avtorjevega oblikovalnega genija, ki je narodov genij, je nesmiselno. Mladega bralca je v prvi vrsti zanimala snov, informacija, ki mu jo je snov dajala, avtorjevo ime pa prav malo. Njegove bralske navade so se oblikovale mimo vprašanja o izvirnosti- prevedenosti, zato vsa mladinska literatura v slovenščini zasluži enako pozornost.Robinzon je izrazit primer, kako je s priredbami iz berila za odrasle nastajala mladinska književnost. Podobno usodo so doživljali tudi drugi žanri, zlasti zgodnejši. Slovenci pravega viteškega romana nimamo, prav tako ne grozljivega romana 18. stoletja. Kakor je evropski grozljivi žanr nastal iz pravljice, tako se je v slovenski literaturi skupaj z elementi viteškega romana nazaj v pravljico povrnil. Posebno popularne so bile Musäusove pravljice o Repoštevu, duhu v Krkonoških gorah (1868 itd., tudi

5

dramatizacija), pa Bojtek, v drevo vpreženi vitez (5 natisov) in Alešovčevi Vrtomirov prstan (7 natisov) ter Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajšak.Ko smo leta 1850 v Malavašičevi priredbi dobili evropsko ljudsko knjigo o Tilu Eulenspieglu (Nemški Pavliha v slovenski obleki, še vsaj sedemkrat ponatisnjena; njegova nemška verzija je iz 1515) in 1856. o Münchhausnu (Lažnjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo, tudi sedem ponatisov), ni bilo še nikjer rečeno, da sta to knjižici, namenjeni mladini. Ob prelomu stoletja pa sta skupaj s predelavo ljudske snovi o Lisički zvitorepki (1904) nedvomno že last izključno mladega bralca. Podobno se je zgodilo z znamenito knjigo 19. stoletja Uncle Tom's Cabin or Life Among the Lowly (1852) Harriet Beecher-Stowe, ki je leta 1853 izšla kar v dveh naslovih (Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki, prev. J. Božič, in Stric Tomova koča ali življenje zamorcov v robnih deržavah severne Amerike, posl. F. Malavašič, 21888). Pri nas je odprla prostor ameriški tematiki in tako postala predhodnik pri ljubljanskih knjigarnarjih Giontiniju in Turku izdajanih indijanaric in divjezahodnih zgodb,5 ki so jih slovenski najstniki že takrat z veseljem požirali. Skoraj ves žanr pripada danes mladinski literaturi, še najizraziteje reprezentativni Karl May, ki je bil sprva nevprašljivo avtor za odrasle bralce.Sejemska kolportaža omenjenih založnikov sicer ni nosila v podnaslovu oznake, da gre za mladinsko berilo, vendar je po pričevanju pisateljev, ki so bili tedaj otroci, to dejansko bila, z njo pa tudi roparska in piratska povest.6 Od literature 20. stoletja kaže težnjo k prestopanju v mladinsko zvrst zlasti znanstvena fantastika, spodbujena z usodo Julesa Verna in Jonathana Swifta. Prvega smo v prevodu dobili že leta 1878: Popotovanje okoli sveta v 80 dneh, drugega leta 1884: Potovanje v Liliput. Jurčičev Jurij Kozjak (1866), Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem (1912) pa Jurčičev Sosedov sin (1869), primerki zgodovinske in vaške povesti, so postali mladinska literatura v tej meri, kolikor jih je šoloobveznemu bralcu predpisal učni program.

Šilihov mladinski roman Beli dvorKo je leta 1938 izšel skoraj 400 strani ali 133.000 besed obsežni Šilihov mladinski roman Beli dvor, je kritik občudujoče zapisal, da je to "prvo veliko mladinsko delo" pri nas. Imel je prav, vsaj kar se veliko dolžino obetajočega podnaslova roman tiče. Pod mladinsko pripoved, tudi če je bila nadpovprečno dolga, so slovenski avtorji praviloma skromno dodali podnaslov

6

mladinska povest ali povest za mladino; mladinski roman ali celo bolj predrzno roman so si upali zapisati le redki in še ti šele v zadnjem času, ki je izrazu roman odvzel značaj nečesa izjemnega in ga napravil za standardno obliko proznega pisanja. Izrecni mladinski romanopisci so tako le Smiljan Rozman z Druščino (1964, 1987), Ingolič z Mladostjo na stopnicah (1962) in Gimnazijko (1967), Branko Šömen je zapisal izraz roman pod naslov knjige Med v laseh (1974 in 1985), Karel Grabeljšek pod Učiteljico (1980) in Mate Dolenc pod Golo morje (1988); od vsega naštetega je bil spodobno dolg samo Rozmanov roman. Dandanes podnaslavljati besedila z roman ni več dejanje kakega izjemnega poguma; izraz je izgubil povezavo s spoštljivo dolžino in kaže le še na avtorjevo samozavestno ambicioznost in na prepričanje, da je naredil nekaj boljšega. Vrstna oznaka roman je postala tako vsakdanja, da jo stavijo tudi pod naslove povesti za otroke. Prebiramo torej lahko otroški roman ali roman za otroke (prim. Mimi Malenškove Lučka na daljnem severu, 1975). Šilihova ponosna oznaka "mladinski roman" je še iz časa, ko izraz roman sploh ni bil tako samoumeven. Do leta 1938 si je namreč na področju daljše kmečke pripovedne proze (in tega je bilo tedaj več kot 200 besedil) usodilo napisati roman samo šest avtorjev nadpovprečno dolgih povesti, med njimi France Bevk, Janko Kač in Miško Kranjec, čeprav so bila tudi druga besedila tedaj že zavidljivo dolga. Popularna Jalnova Cvetkova Cilka, dolga 70.000 besed, kar je precej nad zloglasno angleško zahtevo, po kateri se roman začne nad 50.000 besedami, je bila celo sramežljivo podnaslovljena z vrstno oznako "zgodba". Precej manj zadržani so bili s tem svetovljanskim izrazom na področju zgodovinske pripovedne proze; do druge svetovne vojne je tu nastalo že prek 30 romanov. Ni čisto brez pomena dodati, da so bile tudi dolžine besedil v okviru zgodovinske tematike večje kot pri konkurenčnih žanrih in so torej jasneje klicale po stremljivem podnaslovu.1938 je bilo eno literarno bogatih let. Berila Slovenci leta 1938 pogrešali niso, ne odrasli in ne mladina, čeprav je bilo obdobje največje medvojne leposlovne produktivnosti že nekaj let mimo. Vladimirju Bartolu je izšel kasneje slavljeni in prevajani roman Alamut (čez 400 strani ali 170.000 besed), Miško Kranjec se je izkazal s Kapitanovimi, Janez Jalen s Cvetkovo Cilko, Anton Slodnjak je posekal vse dolžinske rekorde z biografijo o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (238.700 besed) in postavil v senco Kidričevo monografijo o Prešernu, ki je izšla istega leta. Z veseljem antikvarja in za ilustracijo literarne letine 1938 potegnimo iz pozabe še spomine političnega kaznjenca v Rusiji Albina Breznika z obetavnim naslovom V plamenih rdečega pekla – izšli so pri Mohorjevi družbi –, "povest iz športnega življenja", natančneje povest o jadralnih pilotih Poletje šole in ljubezni Ivana Čampe iz revije Mentor, znanstvenofantastično povest Izum Viktorja Hassla in Metoda Jenka v Slovenskih večernicah, obsežno "ljudsko povest" Dragarjevina Franca Kolenca in Moč grunta, "povest kmečke žene", Mimice Konič, pozneje poročene Malenšek (povest je bila objavljena v časopisu Kmečka žena).Šolsko berilo je postal Bevkov Kaplan Martin Čedermac. Med pravimi mladinskimi deli pa so leta 1938 Belemu dvoru konkurirali Winklerjeva mladinska povest Hribčev Gregec, Franceta Novšaka Dečki, "roman iz dijaškega internata", in mohorjanka Ivana Zorca Iz nižin in težav, "povest ubožnega slovenskega dijaka". Prevedena mladinska literatura se je obogatila s tremi romani iz živalskega življenja: "volčji roman" Sivko in Rolf Gozdovnik Ernesta Setona Thompsona (prvega je prevedel Vladimir Levstik) ter Bambek Feliksa Saltena. V mariborski Cirilovi knjižnici so druga za drugo prihajale med bralce Reimmichlove povesti (pravo ime pisatelja je bilo Sebastian Rieger) z vabljivimi naslovi Ciganka, Grofov jager in

7

Očetov greh, vendar gre tu bolj za ljudsko knjigo kot za mladinsko povest. In ker bomo govorili ob Belem dvoru tudi o vzgoji – leta 1938 je v Gorici pod psevdonimom Jerko Jermol izšel Bevkov bonton Lepo vedenje. V bližino vzgojnih publikacij končno postavimo tudi alarmantno naslovljeno knjigo Janeza Kalana Rešimo slovenščino! s podnaslovom "Ne spakujte se!"– se je položaj slovenščine v zadnjih šestdesetih letih kaj spremenil, je kaj manj ogrožena kot v Šilihovih časih?Beli dvor nikakor ni bilo le eno izmed mnogih besedil za mladino, ampak je bilo izjemno tako po svoji dolžini kot po ambicijah. Domačemu avtorju opaznega mesta leta 1938 ni bilo več lahko doseči, je pa res, da je korpus mladinske proze naraščal povečini zaradi številnih prevodov in priredb. V dolžini so se vadili avtorji sicer že ves čas (npr. Ivo Trošt, Dobrota in hvaležnost, 1902, 245 str.), vendar so obseg več sto strani dosegle le serije kratkih zgodb (Schmidove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi, Soavejeve Podučne povesti, 1851) in prevodi ter priredbe (Campejev Robinzon mlajši, 1849, Josef Spillmann, Zadnji dnevi Jeruzalema – prek 700 strani že leta 1906). Streho so dolgim mladinskim besedilom pred drugo vojno ponujali časopis Naš rod, goriški založnik Andrej Gabršček, seveda Mohorjeva družba in "Jan Legova mladinska knjižnica", po vojni pa zlasti knjižna zbirka Sinji galeb pri Mladinski knjigi in ob njej še Prešernova družba ter založba Borec. Od domačih mladinskih pisateljev so bili obsežni Igo Tratnik (Mladost, 1967), Janez Švajncer (Junak na Kolcih, 1973, 1981) in Janez Gradišnik (Moj prijatelj Dane, 1983), vendar so vsi vsaj dve desetletji mlajši od Šiliha. Starejši je bil seveda Finžgar, vendar ta romana Pod svobodnim soncem, ki bi nam tule lahko zasenčil Šiliha, ni napisal za mladino in zato primerjava med besediloma ne bi bila poštena. Prej kot z dolžinami so se mladinske povesti zapisovale v bralski spomin z velikimi, za t. i. odraslo literaturo nedosegljivimi nakladami in številnimi ponatisi. Nikar si ne delajmo iluzij, da so bili ponatiskovani klasiki. Ti pač šele kasneje v obveznemu šolskemu branju namenjenih zbirkah, sicer pa ponatisov ni narekoval strogi estetski in kulturnozgodovinski čut, temveč hvaležni bralski odziv. Zato so vedno znova izhajale krištofšmidovske povesti, Levstikov Martin Krpan, ki seveda ni bil napisan z mislijo na mladino, pa do vpisa med obvezno šolsko berilo čisto nič. Kolikšna je bila naklada Belega dvora, mi ni znano. Da knjiga ni obležala v knjigarni, je gotovo, sicer danes ne bi bila tako redka, da jo je le težko dobiti. Ponatis Belega dvora zato nikakor ni samo pietetno dejanje do domačega avtorja ali dejanje oživljene regionalne zavesti, ampak prav gotovo tudi dejanje iz misli na bralske potrebe današnje mladine.Šilihovo mesto v mladinski pripovedni prozi bo mogoče natančno določiti šele, ko bo napisan zgodovinski pregled mladinske povesti in romana, tak bibliografsko izčrpen in podprt s podatki o dolžini ter nakladah. Kar lahko tule storim, je le seznam mladinskih pripovednikov z opaznim opusom. Pred Šilihom so bili to najprej prevedeni in prirejeni tujci: Christoph Schmid, Joseph Spillmann (mladinski zgodovinski roman), Franz Hoffmann, S. Scoville (pustolovski roman), James Fenimore Cooper (indijanska povest) in Franz Frisch. Domačini so bili pred Šilihom Josip Stritar, Vladimir Levstik, France Bevk, Venceslav Winkler, po njem pa Ivan Ribič, Tone Seliškar, Karel Grabeljšek, Anton Ingolič, Smiljan Rozman, Mimi Malenšek in še vrsta drugih.

8

Gustav Šilih (rojen 31. julija 1893 v Velenju in umrl 24. novembra 1961 v Mariboru) je bil pisatelj bolj mimogrede. Večino svojih življenjskih energij je sprostil kot pedagog. Bil je sin velenjskega grajskega oskrbnika; do štirinajstega leta se je šolal v domačem kraju in proti volji staršev nadaljeval na ljubljanskem učiteljišču. Po maturi je malo pred prvo svetovno vojno dobil učiteljsko mesto v Preboldu. Vojno je tako kot njegov junak preživel na fronti, bil tam težko ranjen in se po ozdravitvi pridružil Maistrovim borcem za severno mejo. Po vojni je učiteljeval na različnih šolah v Mariboru in Celju, vmes študiral v Zagrebu, na Dunaju in v ®enevi ter leta 1928 diplomiral iz pedagogike, psihologije in nemščine in postal profesor. Četrt stoletja je nato predaval pedagogiko na mariborskem učiteljišču. Leta 1928 se je tudi poročil. S svojo učenko na trgovski akademiji in hčerko premožnega mariborskega trgovca. Seveda je s snubitvijo počakal do trenutka, ko je imela bodoča žena maturo že za sabo! V zakonu so se jima rodili trije otroci in če je verjeti njihovim spominom, jim je bil Šilih naravnost vzoren oče, ki je vzgajal z besedo in ne z roko: izvrsten pripovedovalec pravljic in družabnik na številnih družinskih sprehodih. Tudi drugi vojni se Šilih ni mogel izogniti. Bil je mobiliziran in zajet od Nemcev, potem pa si je, ker se ni mogel preseliti v Ljubljano, v strahu pred maščevanjem lokalne oblasti (poznali so namreč njegovo nacionalno zavednost, ki jo je jasno izrazil tudi v Belem dvoru) našel službo v graški knjigarni; domov k družini v Maribor se je vozil vsak konec tedna. Ker ni bil član stranke, se je po vojni kot ravnatelj mariborskega učiteljšča upokojil, vendar je bil poklicno aktiven še naprej: ustanovil je in do smrti vodil Vzgojno posvetovalnico.To, da se velik del Belega dvora dogaja na bojiščih v prvi svetovni vojni, ni torej nobena slučajnost in scena reševanja vojnega tovariša nobena za lase privlečena romantična izposojenost, ampak je oboje zasidrano v Šilihovih lastnih doživetjih krutega časa. Na Soški fronti je oddelek pod njegovim vodstvom rešil iz italijanskega obroča kasnejšega nemškega feldmaršala Erwina Rommla in bil zato odlikovan. Znanstvo z Rommlom mu je prišlo prav v stiskah druge svetovne vojne. Ko je bil Šilih v vojnem ujetništvu, je njegova noseča žena prosila Rommla, naj pomaga bivšemu rešitelju. Šilihova družina menda še danes hrani Rommlov odgovor iz Afrike, v katerem je slavni vojskovodja družini obljubil pomoč.Šiliha popisujejo sodobniki kot umirjenega, ustaljenega in izjemno delavnega človeka: na dan je redno napisal po pet strani strokovnega besedila. Po značaju je bil blag, svaril je pred vsakršnimi skrajnostmi, do sebe pa je bil strog, dosleden in pri delu skrajno natančen. Rokopisi, ki jih je oddajal, so bili brez napak, njegovi študijski zapiski lepopisni in vzorno urejeni. Poklicu je dajal prednost pred zabavo: še v stara leta, ko bi se vendar lahko zanesel na pridobljeno rutino, se je na predavanja vestno pripravljal (tudi na račun vesele družbe), predavati je začel tiho in se sčasoma razvnel v gorečega pripovedovalca; bil je baje pravi pedagoški tribun. Vendar kljub naštetemu ni bil nobena akademska, od vsakdanjega življenja odtrgana puščoba: strašno rad je hodil po krajih svojega otroštva in se z domačini v narečju menil o vsem mogočem, znal je ljudem prisluhniti in v kočjlivih primerih se je mimo vse pedagoške znanosti skliceval na zdravo pamet in na starševski čut. Podobe popolnežev nam

9

danes niso najbolj simpatične; izdajmo torej drobno Šilihovo slabost, nečimrnost v mladih letih. Priznal si jo je skozi avtobiografsko zamišljenega junaka Lovreka v Belem dvoru, zunaj literature pa jo je najbolj očitno pokazal s spremembo rojstnega imena iz nevšečnega mu Avgusta v Gustava.Gustav Šilih je med literarnimi zgodovinarji manj znan, kot je znan med pedagogi. Tudi njegova strokovna bibliografija je precej obsežnejša od literarne. Kot literat je začel pod psevdonimom Graščan objavljati v reviji Domači prijatelj, ki ji je urednikovala Zofka Kvedrova, in se v vzgojnem listu Domače ognjišče poskušal celo v poeziji. Od daljšega je zmogel le dve deli: "dolinsko bajko" Nekoč je bilo jezero (1921) in Beli dvor; v rokopisu je ostala nedokončana povest o življenju velenjskih rudarjev Grbavi plemič. Proznega je objavil mimo obeh knjižnih del zelo malo: odlomek iz Belega dvora v reviji Razori in dve kratki besedili: Vodnjak v Domačem prijatelju 1913 in "filmsko dogodivščino" Ljubezen nesrečnega tolovaja v Mariborskem klopotcu leta 1927. V Mariborskem gledališču so mu leta 1932 igrali dramo iz vojnega časa Kaverna. Kot pedagog je bil avtor knjig Učne oblike v šolskem delu (1939), Metodika slovenskega jezikovnega pouka (1951), Vzgojna sredstva naše družine (1955), Vzgoja naših otrok (ta je leta 1955 pri Prešernovi družbi izšla v nakladi 80.000 izvodov!), Učna načela naše šole (1961). Po smrti je leta 1961 izšlo njegovo temeljno delo Očrt splošne didaktike. Bil je avtor, soavtor, prevajalec ali urednik kakih 60 daljših in 300 krajših besedil s področja pedagogike; največ tega je napisal in objavil po drugi svetovni vojni: Didaktika (1966), Pedagogika, Naš otrok ni več otrok: prispevek za razumevanje in vzgojo predpubertetnikov in predpubertetnic od 11–14 let (1957), Učenci, aktivni soudeleženci pri lastnem oblikovanju, Psihološko opazovanje otroka itd. Urejal je Roditeljski list in Pedagoški zbornik. Šilih je tudi načelno premišljal o problematiki mladinske književnosti (Nova obzorja 1959, 250–266; ponatis članka z mojo spremno besedo v reviji Otrok in knjiga 18 (1983), 23–32). Mladinsko književnost je definiral kot zvrst literature, ki služi vzgoji. Estetskost je sicer njena nujna lastnost, vendar je poudarek na psihološki ustreznosti in pedagoškosti, to je zmožnosti, da pomaga pri razvoju mlade osebnosti. Glede na psihološko ustreznost je naštel pet tipov pisanja: cicibansko (od drugega do četrtega leta), pravljično (od četrtega do sedmega leta), robinzonsko (od sedmega do dvanajstega leta), baladno-dramsko (od dvanajstega do petnajstega leta) in lirsko-romansko (od petnajstega do dvajsetega leta). Posebej pozorno je razmišljal o predzadnji fazi mladinske literature, ki je mlademu bralcu nekakšen nadomestek za življenje, ki ga še ne more in ne sme živeti. Kvaliteta ji je zagotovljena, če je realistična, napeta, vedra in optimistična, konstruktivna, informativna, "idejna v smislu zahtev socialistične morale" (članek je bil napisan leta 1959!), zajetna, ilustrirana in celo rahlo erotična. Dobro mladinsko literaturo je, tako kot ocenjevalci njegovega romana Beli dvor pred dvajsetimi leti, enačil z ljudsko knjigo (danes bi rekli poljudno knjigo), ki jo radi prebirajo tudi starejši bralci; enotnost obeh zvrsti ilustrira s klasičnimi "odraslimi" deli domače in svetovne književnosti, ki so postala priljubljeno mladinsko berilo. Indijanaric, detektivk in kriminalk ter stripov Šilih ni maral, priporočal pa je

10

zgodovinski in znanstvenofantastični roman ter spodbujal mladega bralca, naj napetost najde v vsakdanjem življenju.Za razliko od prve povesti Nekoč je bilo jezero, o kateri se je skromno pisalo in brez večjega vzhičenja, se je ob izidu romana Beli dvor zapisalo dovolj kritik, vsaj osem jih našteva bibliografija. Večinoma so izšle v liberalskem tisku in so bile pohvalne. Je že tako na Slovenskem, da pohvalna kritika, če je objavljena na liberalski strani, zahteva nergaški kontra na klerikalni in narobe, kakor nam žalostno priča zgodovina kritiških spopadov na slovenski literarni sceni v preteklosti. V Šilihovem primeru formula začuda ni delovala in v naše največje presenečenje je bila pozitivna tudi katoliška kritika. Vsi po vrsti so se navduševali nad Šilihovimi psihološkimi sposobnostmi, nad njegovim obvladovanjem realistične pripovedne tehnike (kritiki temu rečejo v žargonu "spretno pero") in nad vsebino ter značajem njegove vzgojnosti. Leta 1938, to je v pričakovanju velikih zgodovinskih dogodkov, in povrhu na nacionalno ogroženem Štajerskem je bilo Šilihovo jugoslovanstvo in protinemštvo nekaj samoumevnega in potrebnega. Je kdo kdaj govoril o tem, da bi morala biti lepa književnost prosta vsakršne aktualnosti?V Jutru se je oglasil Božidar Borko (št. 225, str. 7). Delo je obravnaval kot ljudski roman, to je kot knjigo, ki se bere z užitkom ne glede na bralčevo starost. Kakor da izraz mladinski roman ni upravičen, ker se delo v ničemer ne razlikuje od siceršnjega romana, razen po poudarjeni vzgojnosti, ki pa je po njegovem mnenju nevsiljiva in po svoji vsebini čisto sprejemljiva. Primerjavo s Karlom Mayem je seveda vzeti kot kompliment.Franc Jesenovec (Slovenec, št. 158, 5) je navezal Šiliha na Sienkiewiczevo pripovedno izročilo napetega pustolovskega romana, na Jurčičevo in Tavčarjevo povestno tradicijo in na Kersnikovo jarogosposko tematiko – no, da je slučajno ne bi spregledali, je z izrecnim namigom poskrbel sam Šilih. Sporočilo romana in njegovo bistvo je za kritika (na tem mestu se mu je celo zdelo potrebno uporabiti mastni tisk) moralno: plemenitost in srčna kultura preprostega ljudstva in nižjega izobraženstva proti zlagani kulturi akademsko izobraženih; mladina naj ob svetlih zgledih zraste v plemenite in značajne Slovence. Edina negativna pripomba je, pravzaprav bolj vljudno vprašanje, zakaj Šilih med plemenitimi učitelji naroda nima nobenega duhovnika; in še nekaj – da je morda malo preoster z negativnimi osebami in premalo krščansko odpuščajoč. Lino Legiša je v Obzorjih (str. 414–16) po literarnozgodovinski navadi kazal na Šilihove literarne učitelje. Povest Nekoč je bilo jezero se je zgledovala pri Finžgarjevem Pod svobodnim soncem, negativni osebi iz Belega dvora, sinu trgovca Miklausina, pa je našel predhodnika v Prešernovem Črtomiru; nekam na silo, seveda, čeprav je res, da sta šla tako Črtomir kot Miklausinov sin na koncu skesana v duhovski stan odkupovat se za stare grehe svojega rodu. Delo se je zdelo vredno kritikove pozornosti zlasti zaradi politične aktualnosti. Družbena plat romana je rasla namreč iz nasprotstva med slovenstvom in nemštvom pred prvo svetovno vojno, nasprotstva, ki na Štajerskem do leta 1938 ni nič pojenjalo. Če je kritik Maks Kovačič (Mariborski večernik Jutra, št. 184, 4) hvalil pri Šilihu vse po vrsti, pa je bil Legiša z avtorjem strožji. V slabo je štel Šilihu jezik, preveliko idealiziranje junaka ter neverjetnost. Strinjal pa se je z drugimi, da je Beli dvor dobro ljudsko delo in da ga ne bo brala le mladina.

11

Pedagoško glasilo Popotnik (str. 125–26) je razmišljalo o tem, ali je boljši Šilih pedagog ali je boljši Šilih literat. Ker se ni hotelo zameriti ne eni ne drugi avtorjevi polovici, je razglasilo roman za "sintezo znanstvene misli in leposlovne oblike" z "zdravim vzgojeslovnim poudarkom, ki pa nikakor ne sili v ospredje". Če je verjeti piscu A. ®erjavu, je roman deloma avtobiografski in je bil napisan že pred leti. Medtem ko je Legiša razpredal o romantičnih razsežnostih romana (romantiko je zagledal v motivih gradu, gora, votlin), je ®erjav prisegal na njegov realizem ter se pri tem skliceval na odlomke, kjer Šilih kritizira trško rodoljubarstvo, podeželsko inteligenco in gruntarski napuh ter razpravlja o modernizaciji kmečkega gospodarstva. Tudi on nagovarja, naj knjigo ne preberejo samo mladi, ampak tudi starši in učitelji. Tako kot je kritik v Slovencu pogrešal duhovnika med junakovimi prijatelji, se zdi pedagoškemu ocenjevalcu čudno, da so pozitivne osebe zgolj individualisti in da niso prav nič "zadružno" (beri: družbeno) aktivni.Čisto sprejemljivo oznako sta oblikovala Anica Černejeva (®enski svet, str. 252–53) in neznani avtor kritike v Učiteljskem tovarišu (št. 6, 4): Beli dvor je roman o mladostnem zorenju; danes bi rekli, da je vzgojni roman ali roman o razvoju osebnosti. Naj povzamem: kritika je hvalila roman zaradi njegove neprisiljene vzgojnosti in mu podarjala splošnejši status dobre ljudske knjige. Ambiciozni podnaslov roman seveda ni ostal neopažen. Sprejeli so ga s pohvalo in v njegovo primernost je med vrsticami podvomila le Anica Černej: otroku da je roman slutnja nečesa onstran otroštva, torej nekakšen simbol za vse odraslo.O mladinski literaturi nasploh na tem mestu akademsko disputirali in se prepirali ne bomo. Naši teoretični lenobi čisto ustreza preprosti del definicije tega pojava, ki pravi, da je to literatura za otroke in mladino od šestih do šestnajstih let in da je prej razvojnopsihološki kot literarni pojav. Literarni leksikoni govore o predpubertetni, adolescentni in mladostniški varianti mladinske literature. Otroška literatura je v glavnem narejena enako kot vsa druga umetnostna besedila, ima pa nekatere posebnosti: igrivost, fantastičnost in humornost so bolj poudarjene, zlasti za obdobje do dvanajstega leta starosti, in temelji na naivnosti otroške psihe. Za mladinski roman so značilni pustolovska vsebina, zanimiva in domišljijska zgradba, preprosta pripoved in dečki ter deklice kot glavne osebe. Po vsebini so robinzonade, romani o odrašanju, romani o živalih (zlasti psih), znanstvena fantastika, indijanarice ipd. Da se jih deliti tudi po spolu bralcev na dekliške in deške. Beli dvor je roman o odraščanju dečka v moža in upoveduje tako več razvojnih faz mladega človeka. V prvem delu je daljni dedič tradicije deškovzgojne oziroma najdenske povesti na Slovenskem, ki se je začela s krištofšmidovskim Martinom mladim puščavnikom (1829) se vzdrževala v glavnem s prevedenimi in prirejenimi besedili; od izvirnih domačih lahko pokažemo le na anonimna Poštena Bohinjčeka v Benetkah iz daljnega leta 1858. Šilih tega besedila ni poznal, zato pa je lahko izrecno pokazal na svoje poznavanje nekaj bolj popularne in deški povesti paralelne dekliškovzgojne povesti. V Belem dvoru je omenil enega najbolj razširjenih primerkov tega žanra, Schmidovo dekliškovzgojno povest Roza Jelodvorska; ki je bila natisnjena na Slovenskem kar sedemkrat in to še pod dvema drugima naslovoma: Cvetina Borograjska in Ljubezen premore vse.

12

Nekako bi se dalo Belemu dvoru reči tudi mladinska kmečka povest. Glavno prizadevanje junaka je namenjeno ponovni pridobitvi izgubljenega doma, kar je običajno jedro kmečke povesti. ®anrske zahteve kmečke povesti presega vrsta motivov: akademsko izobraževanje junaka v Franciji, poglavja iz vojnega življenja, presega jih končno tudi žanru premočna volja glavne osebe, njegova "zakletev", "trdna volja in neupogljiv sklep", ki netipično za kmečko povest privlačijo bralčevo pozornost in identifikacijo bolj, kot jo privlači osrednja kategorija kmečke povesti, to je domačija. Korekturo žanrskih zakonitosti pomeni tudi vseskozi idealni učitelj Urbančič, ki polemizira s tistimi značajskimi lastnostmi glavnih oseb, ki so za žanr kmečke povesti neobhodno potrebne: moti ga gradnikovska obsedenost s posestjo, ki v skladu s kmečkim žanrom motivira dejanja; po njegovem (in v skladu z žanrom vzgojne povesti) bi Gradnike moral voditi moralni imperativ, čut za pravičnost in podobne vrline ne glede na materialno zadoščenje.V Atlasu Slovenije bomo dandanašnji Šaleško dolino, ki je dogajališče romana, iskali zaman. Šalek je bil svojčas del Velenja in ko je z urbanizacijo ime zašlo v pozabo, je prišlo iz rabe tudi ime Šaleška dolina. Odkrili pa bomo na zemljevidu iz romana znana imena Razbor, Gradišče, reko Ložnico itd., vendar z drugačnimi koordinatami kot v romanu. Ker gre za roman, to je fikcijo, bi bilo neprimerno avtorju očitati, da je vse te lokacije malo pomešal med seboj. To ni bila njegova pozabljivost (kako tudi, ko pa je sicer v Mariboru stanujoča družina počitnice redno preživljala v Velenju), ampak njegova umetniška pravica. Kako svobodneje se da premikati figure po svetu, ki ga avtor sam ustvari, in kako lepši je ta svet od realnega! Čas dogajanja je Šilih jasno zamejil z letnicami in zato lahko zapišemo, da roman pokriva dobri dve desetletji, od 1902 do 1924, oziroma od Lovrekovega desetega leta do njegovih zrelih let. Z drugimi besedami: Beli dvor se začenja s tako imenovanimi robinzonskimi ali pustolovskimi leti, ki so nadomestila prejšnjo fazo v otroškem življenju, to je leta pravljic, in se konča s svetom odraslih. V zadnjem koncu, ko je Lovrek vojak, ženin in gospodar, o mladinskem romanu najbrž ne moremo več govoriti, velja pa ta oznaka za njegovo celoto.Kaj je v romanu tako strašno privlačnega, da se ga da še danes prebrati na dušek? Naj premislim svoje lastno bralsko doživetje: lokacija dogajanja, zlasti podzemska jama, slap, skrivna špilja, starodavna kapelica, rodovitni in urejeni vrtovi, grajske razvaline in razgled z gradu, planinski pašniki, podeželski dvorec. Scene ločitve in snidenja. Skrivnostna preteklost in njeno odkrivanje. Družbeno ugledni prijatelji in zavezniki. Pot v tujino. Čustva ljubezni, zavrnjenosti, osamljenosti, krivice in maščevanja ... Lino Legiša je prav zapisal, da je treba zgodbo brati simbolično. Če bi jo brali pod vplivom realistične poetike, bi jo našli pretirano in neverjetno. Za zgled naj bodo naslednji citati:

Letos se nam menda obeta pozna zima. Pričnite z rigolanjem in prekopavanjem. Med grude nasujte živega apna, pozneje gnoja! Najprej osnaži vrt nemarnega plevela in ga požgi. Uredi kompost iz gnilega sadja, listja in dračja, ki ga vidiš okrog potresenega! In sadovnjak ... Ali ne vidiš mahu, ki duši pridno drevje? Ostrgaj ga, zavaruj jablane in hruške pred zajedalci, obreži

13

jim nepotrebne veje, pa boš videl, kako se pomladijo. Kar je posušenega in gnilega, proč z njim, da še zdravega ne okuži!

Tudi sam ni držal rok križem. Kor veverica hitro se je zviral po drevju, kjer je točno po dobljenih navodilih z žično krtačo snažil lubje, strgal mah in gobe, obrezaval veje in žagal suhljad. Tudi je okopaval zemljo okrog debel, raznim škodljivcem nastavljal pasti v obliki lepenkastih obročev, mlajša drevesa zaščitil pred zajci s posebno zmesjo apna in kravjeka ter pospravljal in sežigal nesnago, ki se je bila med snaženjem nabrala po tleh.

Zajetno zidana ograja, izvirajoča še iz davnih grajskih dni, ob kateri se je še nedavno v bohotnem obilju razraščal plevel v družbi z zanikrnim grmičevjem, je bila zdaj očedena, nepotrebneži in škodljivci, zlasti prebujno viničje in presenčnata bezgovina pa izpuljeni in posekani. Mesto njih sta bila učitelj in Lovrek koj prvo pomlad nasadila mnogo rdečega holandskega ribeza, sladke rumene kosmulje in drugega žlahtnega sadja. Potrebne sadike jima je bil oskrbel domači župnik, vnet vrtnar in navdušen prijatelj prirode.

tako je bilo v hiši in okrog nje vse čedno, pometeno, pobrisano in odrgnjeno. Smeti in pajčevin nisi opazil, perilo je bilo vedno oprano, zlikano in zakrpano. Kuhinja je blestela od snage, in jedi, ki so prihajale iz nje, so bile okusne in tečne.

Okrog hiše in na vrtu so morali vse osnažiti, pospraviti in pomesti, da se je smejalo od reda in snage.

Potem je skočil na noge in se jel z zanimanjem razgledovati po sveže prepleskani hiši, na kateri so se zelene, na pol v gosti brajdi skrite oknice prijetno odražale od blesteče beline sten. Vsepovsod sta se očitovala strog red in vzorna snaga. Poti so bile pograbljene in oplete, dvorišče pometeno.

Vkljub svoji mladosti je bil /učitelj Urbančič/ zelo tenkočuten vzgojitelj. Kakor je na vrtu in sadovnjaku takoj presodil, ali je zemlja za to ali ono rastlino primerna ali ji česa primanjkuje ali pa jo dušeče preobilje žene v prebohotno rast, tako je hitro spoznal domače okolje poverjene mu mladeži. Za Lovreka in Polonico bi si ne mogel misliti boljše sredine: iz te zemlje bosta ob primerni pomoči vzrastli zdravi in krepki osebnosti. Vsekakor, Lovrekovo rast je bilo treba pravilno usmerjati: deček brez odločne moške roke podivja ali pa se pomehkuži. Preprečiti prvo in drugo je smatral učitelj za svojo poglavitno nalogo.

Ko povežemo med seboj odstavke, citirane z različnih mest v romanu, se nam začne dozdevati, da ne morejo imeti zgolj funkcije recepta, koristnega napotka za umno gospodarjenje, ampak da za njimi tiči nekaj več. Svet, ki nas z njim na začetku seznanja Šilih, je iz reda in naloga junaka je, da ga spet spravi v red. Scene čiščenja, trebljenja, obrezovanja, strganja, zažiganja in kompostiranja plevela, mahu, škodljivcev in druge nesnage mi je desetletje potem, ko sem prvič prebral roman, ostalo živo v spominu prav zato, ker ni šlo za golo poročilo o vsekakor koristnih in nujnih gospodarskih dejavnostih, ne, v spomin so se lahko zasidrale le zaradi

14

dodane presežne vrednosti, zaradi simbolnega pomena, ki sem ga razbiral iz teh dejanj. Saj ni šlo za vrtne in poljske škodljivce same: bili so podoba nereda in nemorale in zla na zasebnem in družbenem področju. Bili so podoba značajskih napak, ki so pripeljale družino Gradnikov v gospodarski propad, to je ponosa, trme in pretirane občutljivosti, bili so podoba tujcev, ki so se zajedali v slovensko narodno telo. Šilih je imel pred seboj dve možni obliki sveta: svet kot zapuščen in zaraščen vrt in svet kot negovan in obdelan vrt. Negovati, kultivirati, vzgajati slovenstvo, to je Šilihov načrt; "izrezati odpadništvo prav pri koreninah z neusmiljeno doslednostjo". Literatura mu je pomenila sredstvo in priložnost za simbolno popravljanje sveta. Nobenega dvoma ni, da vrt in domačija simbolizirata Slovenijo in uspešno gospodarstvo na domačiji pomeni pravzaprav nacionalno ekonomijo, ki je nujni pogoj nacionalnemu obstoju.V tem prizadevanju neverjetno spominja na slovenske večernice in njihovo obsedenost v popisovanju reda in čistoče na kmetijah, ki simbolizira urejene gospodarske razmere. Red je drugo ime za organizacijo dela, snažnost, ki je pogoj zdravju, pa je drug izraz za kar največjo delovno sposobnost:

Snažnost in red je visoko cenila, in županova hiša je bila vsem v zgled. Tla so bila vedno čisto pometena, strop in hrastove stene so se rumenile kakor z voskom prevlečene; javorjeva miza je bila bela, kakor da je iz marmorja izsekana; okna, skrinje in druga kuhinjska posoda obrisana in v lepem redu; visoke, rahle postelji, z belimi prti pokrite, so človeku silile v oči. Večkrat je mati rekla svoji hčerki: "Snažnost in red mi toliko veljata kolikor ena dekla: snažnost stori, da se posoda ne pohabi in se človek ne otruje; red pa, da brž najdeš vsako stvar." (Jernej Dolžan, Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen, Slovenske večernice 17, 1868, 4.)

A naša Malka ni samo skrbno gojila čistosti srca, temveč je pazila tudi na zunanjo čistost in snago. Omenili smo že, kako vse lepo snažno in čisto je v koči strica Matije; to je Malkino delo. Pa tudi na svoji obleki in na svojem životu je črez vse čislala in ljubila čistost in snago. (Fran Zbašnik, Na krivih potih, Slovenske večernice 47, 1893, 13–16.)

Gospodarska vzgojnost, tako značilna za večerniške kmečke povesti, da sem in tja nadomeščajo poglavja učbenikov za umno vrtnarjenje, seveda ni sama sebi namen. Uspešno gospodarstvo je podlaga nacionalni samozavesti in trdnosti. Beli dvor je nacionalno jasno in mestoma za današnje mere celo pretirano nacionalno opredeljen. Nacionalno identiteto črpa iz zlobnosti nacionalnih nasprotnikov Nemcev in nemčurjev, iz prijateljstva z brati Srbi in iz plemenitih slovenskih lastnosti, kakor je npr. znana slovenska odlika, namreč jezikovna nadarjenost, ki je Slovencem tako v korist kot večkrat tudi v pogubo. ®alostna nacionalna razvada, ki jo roman pomaga izkoreniniti, je zavist. Nacionalnemu sovražniku je Šilih izrekel priznanje samo enkrat in s tem izpolnil zahtevo, da literatura ne bodi črno-bela, to je takrat, ko je branil nemškega učitelja pesnika pred domačo in potujčeno jaro gospodo: "En sam dober učitelj – a izkušnja veli, da je mnogo več dobrih nego slabih – en samo dober učitelj stori za svoj narod v enem tednu več, nego mariskateri prvak v vsem svojem

15

rodoljubnem življenju." Pozitivni učiteljski lik je stalnica večerniške povesti, le da tam nastopa skupaj z duhovnikom. Na nasprotni strani so ljudje, pretirano ponosni na svojo formalno akademsko izobrazbo in v navezi z brezobzirnim kapitalom. Šilih je tej socialni plasti namenil tako oster ukor, da se je kritik v Učiteljskem tovarišu začudil njegovemu pogumu in se zbal posledic. Tako kot se je Tavčar zavzemal za plemenitost srca proti plemenitosti rodovnika, tako se je tudi Šilih zavzemal za "izobrazbo srca", za neformalno izobrazbo proti zgolj formalni, papirnati: "Kolikor povprečnejši so, toliko krčeviteje se sklicujejo na svoje šole, izpričevalo in pridobljene pravice."

Niti plemstvo niti naslovi niti bogastvo ni vredno počenega groša, ako ni zvezano s pravim človekom. Vidiš, jaz kot plemič ne terjam nikakih posebnih pravic, a tudi enakosti v običajnem pomenu besede ne priznavam. Z vsem srcem priznavam samo eno: enakost vrlih ljudi, tistih, ki jih družijo nenapisani zakoni v veliko rodbino, segajočo preko državnih, narodnih in stanovskih meja, preko vseh predosdkov.

še pride čas, ko bodo ceno vsakega poedinca določala dejanja in ne krpe papirja. Učitelji nimajo diplom, vendar so pomembni.

Beli dvor predstavlja v začetku svet z napako in porabi potem 400 strani za to, da napako odpravi in ponovno vzpostavi normalno stanje. Napako sta zakrivili dve stvari: lahkomiselnost, nadutost in vročekrvnost gospodarja Simona Gradnika in maščevalna in prevarantska narava njegovega nasprotnika trgovca Antona Miklausina. Gradnikov sin Lovrek je v mladeniških letih postavljen v podobno kritično situacijo kot njegov oče, vendar se kljub enaki vročekrvni naturi obvlada (resda mu pri tem pomaga ljubljeno dekle z milo prošnjo, naj vendar ne napravi nepopravljivega zločinskega dejanja) ter tako dokaže, da človek ni suženj svojih genov, ampak da zmore modro, racionalno obvladovati svet, če to le hoče. Paralelizem dveh generacij dopolnjuje še zgodba iz preteklosti, to je nesrečna ljubezenska zveza med teto Ano in strastnim ter maščevalnim tujim logarjem Antonom Muskado. Lovrek odkrije njuni trupli v podzemeljski jami, da ju končno lahko pokoplje sin ljubimca, ki mu je Muskada ugrabil nevesto: tako bo pokopano tudi nasprotstvo med rivalskimi si Gradniki in Miklausini. Roman stoji trdno v tistem razumevanju sveta, ki ga povzema slovenski pregovor Kakor na kup, tako s kupa (Šilih ga je postavil v sporočilni vrh besedila!), in poskrbi za to, da se še enkrat potrdi resničnost tega pregovora. Ravnotežje je spet vzpostavljeno, pravila pridobitne morale potrjena, krivice so poravnane, svet je ponovno vtirjen.

16