moja ulica

naslovka

2

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Litija) SPREHOD po Valvazorjevem trgu v Litiji : moja ulica / [gradivo zbrala in uredila Sonja Perme ; spremna beseda Andreja Štuhec ; slikovno gradivo iz arhiva Knjižnice Litija, Javnega zavoda za kulturo Litija in zasebnih zbirk]. - Litija : Knjižnica, 2010 1. Perme, Sonja

253186304

VSEBINA

Spremna beseda ................................................................... 3

Zgodovina trga .................................................................... 4

Pot do trga ............................................................................ 5

Stare hiše na trgu ................................................................. 8

Na trgu so živeli .................................................................. 19

Utrip trga .............................................................................. 22

Sprehod po trgu nekoč … ................................................. 28

… in danes ........................................................................... 29

Namesto zaključka .............................................................. 30

Viri ......................................................................................... 31

3

LITIJSKI PLAC’ – MOJA ULICA

Vsakemu kraju so njegovi prebivalci že od nekdaj sku-šali določiti prostor, ki je predstavljal srce skupnosti oz. je imel posebno mesto. Takšni posebni prostori so se nema-lokrat ponašali s posebnimi obeležji: vodnjaki, drevesi, zna-menitimi zgradbami (cerkve, mestne hiše). Takšna mesta so ljudi pritegovala in privlačila, s svojo energijo so takšnim prostorom dajali življenje in utrip.

V Litiji je bil to Litijski plac’ oz. današnji Valvazorjev trg. Na njem najdemo v časovnih vzporednicah zanimive usode osebnosti, zgradb in dogodkov. Projekt Moja ulica naj bi bila drobna, a pomembna zgodba naše lokalne zgo-dovine, toda z vsakim pregledanim virom, fotografi jo, do-kumentom so se odstirala nova obzorja, so se pisale nove zgodbe.

Brošura, ki je pred vami, je le vrh ledene dobe, kot radi rečemo: preostalo zbrano bogastvo se skriva (ali pač ne: je na očeh!) v digitalizirani obliki na portalu Kamra in spletni strani domače knjižnice.

Sonja Perme je prečesala Litijski plac’ »po dolgem in počez«, sprehodila se je skozi zgodovino in ljudi, dogodke ter zgradbe umeščala v red, ki ji ga je narekovala ulica pod Sitarjevcem. V veliko in nepogrešljivo pomoč ste ji bili me-ščani in meščanke, ki ste z njo poklepetali o Valvazorjevem trgu, posodili fotografi je in druge vire, da naša zgodba zdaj teče veliko bolj gladko, da je sprehod po ulici kot prijetna promenada v nedeljskem popoldnevu.

Projekt Moja ulica v digitalizirani obliki je vzniknil na pobudo (in s fi nančno podporo) Mestne knjižnice Ljublja-na kot projekt domoznanskih oddelkov splošnih knjižnic ljubljanske regije. V Litiji smo mu dali širše dimenzije in vam ga predstavljamo tudi v tiskani obliki.

Naša domoznanska zbirka je zelo bogata, zato upamo, da vam bomo lahko povedali še veliko zgodb o krajih, kjer živite, in o osebnostih, na katere smo lahko ponosni.

Andreja Štuhec, direktorica Knjižnice Litija

Spremna beseda

4

Valvazorjev trg se nahaja v starem jedru Litije, na desnem bregu reke Save pod vzpetino Sitarjevec.

Začetki naselitve litijskega prostora segajo že v dav-nino.

V virih se prvič omenja leta 1145, ko je oglejski patriarh Peregrin podaril svojo kmetijo v Litiji samostanu v Stični.

Kraj se je začel razvijati zaradi savskega brodarstva in rudarstva. V tistih časih je bila dejavna

Zgodovina trga

Litija – Franciscejski kataster za Kranjsko (1823–1869)

Litija po Valvasorju

V poslopju predvojnega Prosvetnega doma ali bivše trgovine »Pri Škofu« se je naselil gestapo. Po vojni so odstranili nemške simbole.

obrt, o čemer še da-nes pričajo imena ulic v starem delu mesta: Brodarska, Vrvarska in Rudarska.

Litija se kot kraj s trškimi pravicami prvič omenja leta 1386, prvi ohranjeni dokument o teh pravicah pa je šele iz leta 1528.

V naslednjih letih so različni dogodki prizadeli staro mestno jedro. Leta 1528 so pustošili Turki. V letu 1636 je požar uničil celoten trg, ostala je le cerkev sv. Nikolaja. Po tem letu je kraj dobil povsem novo podobo.

Ugodna lega Litije ob železniški postaji je omogočila, da je kraj postal industrijsko središče.

Med drugo svetovno vojno je predstavljal močno voja-ško postojanko.

Leta 1952 je Litija dobila mestne pravice. Razdeljena je na ulice z Valvazorjevim trgom v osrčju starega jedra Litije.

5Pot do trga

Na stari mestni trg nas pot pripelje po reki Savi.Reka Sava daje mestu Litija poseben značaj. Znameniti

Savin ovinek, ob katerem se razrašča Litija, postaja simbol-na razpoznavnost.

Od prazgodovine do danes je Sava močno zaznamovala prebivalce krajev, kjer si je utirala svojo pot. Lajšala in ote-ževala je njihov boj za obstanek in napredek.

Reka Sava je v 18. stoletju predstavljala glavno prome-tno in trgovsko žilo na Kranjskem. Ves promet se je odvi-jal s pomočjo ladij in volov in dajal kruh vsem okoliškim prebivalcem. O zgodovini Litije kot rečnega mesta govori občinski grb (avtor Marko Boltin), od leta 2010 pa tudi kip pred Športno dvorano v Litiji, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić.

Litijani in okoličani so Savo in njene pritoke uporabljali na veliko načinov: za napajanje živine, zalivanje v poljedel-stvu, vrtenje mlinskih koles, pranje perila, kopanje, umiva-nje in ribarjenje.

Pranje perila v reki Savi leta 1956

Star litijski leseni most je predstavljal pomembno prome-tno povezavo. Gradil ga je podjetnik Max Stepitschnegg (tesar-ski mojster iz Celja) pod vodstvom in po načrtu deželne direk-cije za Kranjsko.

Litija leta 1914

Most je imel na obeh straneh masivne opore iz kamni-tih kvadrov in dvanajst travej (traveja je prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka) s piloti iz hra-stovega lesa. Gornji del je bil iz smrekovega lesa. Na obeh straneh mostu je bila ograja.

Gradnja mosta je bila povezana z različnimi težavami. Zaradi trdih plasti kamnin je bilo težko zabiti 144 pilotov.

Občini Šmartno in Litija sta na svoje stroške na sredini roba mosta postavili visok križ s pozlačenim kipom iz litega železa in nasproti svetilko za nočno razsvetljavo. Po vojni so križ odstranili z mosta in ga prenesli v hodnik litijskega župnišča.

Na slavnostno otvoritev mosta 1. aprila 1855 je bil po-vabljen c.k. kraljevi namestnik. Slovesnost je vodil šmarski dekan gospod Burger.

6 Pot do trga

Mostova čez reko Savo

Pri prehodu čez most so pobirali mostnino vse do leta 1890. Od te pravice je kraj pridobival pomembne prihodke.

Most je predstavljal glavno značilnost kraja, vendar ni bil več primeren, saj se je povečal promet, pogostejše so bile tudi poplave, tako da ni bil več varen. Porušili so ga v času od 10. 2. do 16. 2. 1974.

Ostanki lesenega mosta na desnem bregu reke Save pod novim betonskim mostom

Nekaj metrov stran je bil leta 1973 zgrajen nov betonski most.

Gradnja betonskega mosta čez reko Savo

7Pot do trga

Ljudje s prostovoljnim delom pripravljajo prostor za Plečnikov spomenik

V neposredni bližini mosta stoji spomenik NOB, ki ga je zasnoval arhitekt Jože Plečnik v letih 1950 do 1951. Po-stavljen je bil leta 1951 v spomin padlim borcem in talcem iz Litije, Brega in Podšentjurja.

Spomenik je zgrajen v obliki stebra na masivnem pod-stavku, obdanem s štirimi kamnitimi struženimi konfi ni. Steber je sestavljen iz polkrožnih klesancev razporejenih v obroče z imeni padlih. Na vrhu je masiven kapitel ko-rintskega tipa s stiliziranim rastlinskim okrasjem. Iz kapi-tela raste stebriček s psev-dojonskim kapitelom in plamenico na vrhu. Spo-menik obdaja pravokotna peščena ploščad, omejena s podpornim kamnitim zidom z vrsto stebričkov na vrhu.

Spomenik je iz kraške-ga kamna izklesal kamno-sek Jakob iz Vodnikove delavnice.

Spomenik NOB v Litiji, v ozadju leseni litijski most

Na desnem bregu reke Save je pred izgradnjo zasavske ceste leta 1965 stalo »Škofovo igrišče«.

Urejen park, v ozadju je košarkaško

igrišče

8 Stare hiše na trgu

Sprehod po Valvazorjevem trgu se prične pri eni izmed starejših hiš.

LEKARNALeta 1859 je bil lastnik hiše Jožef Černe. Leta 1888 sta

jo kupila lekarnarja Jožef in Emilija Beneš.Kasneje je lekarno prevzel Hinko Brilli, ki je hišo leta

1920 tudi kupil. Leta 1962 je bila zgradba lekarne naciona-lizirana, ostali del hiše pa prodan.

Lekarna leta 1905

GOSTILNA »PRI LINDNERJU«

Na levi strani je lekarna, na desni pa gostilna »Pri Lindnerju«

Hiša je bila marca 1945 ob bombardiranju letal poško-dovana in so jo obnovili.

TIČEVA HIŠA

Tičeva hiša pred rušenjem. Viden je ozek ulični prehod zaradi gospodarskega poslopja in hiše.

9Stare hiše na trgu

Rušenje Tičeve hiše, na levi strani je nova Oblakova hiša

Poleg cerkve je stal stari gasilski dom, ki so ga podrli kmalu po letu 1960. Na tem mestu je danes trgovina Bo-rovo.

Gasilski dom leta 1948

LITIJSKA CERKEVStoji pod hribom Sitarjevec in ima častitljivo preteklost.

Na mestu sedanje cerkve je bila najprej pokopališka kapela (današnji stari prezbiterij), ob njej pa litijsko pokopališče.

11. septembra 1523 je prišel v Litijo škof Daniel de Rubeis in posvetil tedanjo cerkev sv. Florjana, Boštjana in Kancijana, ter blagoslovil oltarje sv. Miklavža, Krištofa in Barbare. Oltar sv. Florjana so postavili po požaru, ki je leta 1614 opustošil Litijo.

Omenjal jo je že Janez Vajkard Valvasor leta 1614. Po Valvasorju je imela štiri oltarje (sv. Nikolaj, sv. Florjan, sv. Mihael, sv. Silvester).

Cerkev se je kasneje širila in bila večkrat predelana: iz kapele v cerkvico s postavitvijo zvonika in zakristije v smeri zahod-vzhod, iz cerkvice v cerkev z oblikovanjem cerkvene ladje proti severu. S tem je cerkev dobila podobo križa. V začetku 20. stoletja so cerkev podaljšali proti severu še za toliko, da so lahko dodali kor.

Leta 1981 je bil na desni strani cerkve zgrajen nov pri-zidek. Blagoslovit ga je prišel škof dr. Stanislav Lenič. V tej stavbi je sedaj veroučna šola z dvema učilnicama in sanitari-jami. Iz prizidka vodijo stopnice na kor. Na pročelju litijske cerkve so po prvi svetovni vojni namestili dve spominski


plošči v spomin na padle.

Povsem novo podobo je cerkev dobila ob zadnji spremembi, ko se je cerkvi dogradil večji prizidek od same cerkve. Gradbeni odbor za novo gra-dnjo je bil določen leta 1995. Njegov predsednik je bil g. Franci Grošelj. Pri-pravili so dokumen-tacijo za popravilo obstoječe cerkve in

Temeljni kamen je blagoslovil takratni ljubljanski nadškof in metropolit

dr. Franc Rode

za gradnjo prizidka k obstoječi zgradbi.Blagoslov temeljnega kamna je bil 5. septembra 1997.Gradnja se je začela septembra 1997. V prostor so po-

segli z razkrivanjem strehe in podiranjem večjega dela leve stene cerkvene ladje. V celoti nedotaknjen je ostal samo zvonik.

Gradnja se je nadaljevala junija 2000. Dokončana je bila 3. faza gradnje, napeljana instalacija (elektrika, ogrevanje), postavljena prva oprema (oltar, ambon, tabernakelj, zača-sni križ) in ozvočenje. Dela so potekala pod vodstvom ar-hitekta Jožeta Marinka in Gradbenega podjetja Grosuplje. Danes nov prizidek predstavlja cerkveno ladjo. Cerkev je zopet dobila lego vzhod-zahod. Na mestu stare cerkvene ladje je nastal nov prezbiterij.

Posvetitev nove cerkve je bila 10. decembra 2000.V naslednjih letih se je postopoma izoblikovala dana-

šnja podoba cerkve. Postavljene so bile nove klopi, na novo se je postavil star stranski oltar sv. Florjana, ki je zavetnik gasilcev. V starem prezbiteriju se je na novo oblikoval oltar sv. Nikolaja z znano podobo svetnika. Avtor podobe je slo-venski slikar Ivan Franke, nastala pa je v letu 1877. Nove so moderne spovednice z linetami v modrem in v rdečem, delo akademskega slikarja Mateja Metlikoviča.

V letih 2004 in 2005 se je uredila zunanja podoba cer-kve; kamnita ploščad pred cerkvijo in nova fasada na cerkvi in zvoniku. Velika pridobitev je novo zvonjenje z bitjem ure.

V letu 2006 je sledila dograditev nadzidka nad novo učilnico in zakristijo, kjer se nahaja manjša dvorana za ra-zna srečanja. V načrt gradnje v prihodnosti sodi ureditev prezbiterija: barvna lineta čez okno, nov križev pot, krstni kamen, zakristijske omare, orgle.

Poleg cerkve je stala zgradba, v kateri je bilo staro župnišče.


Pred ustanovitvijo litijske župnije je v njej stanoval teda-nji skrbnik, starejši duhovni pomočnik Franc Kralj. Kasneje so v njej bivali kaplani, zato so jo imenovali tudi kaplanija.

ROBLEKOVA HIŠARoblekova hiša se nahaja poleg novozgrajene cerkve. V

njej so stanovanja, v spodnjem prostoru je frizerski salon in trgovina.

Med obema vojnama je v prizidku hiše, z vhodom s strani gostilne Fortuna nekaj časa gostovalo tudi Pevsko društvo Lipa.

Na levi strani je Roblekova hiša s trgovino Janka

Končarja. Za njo je staro župnišče.

GOSTILNA »FORTUNA«

Rušenje predvojne gostilne »Fortuna«

leta 1964

MODICOVA HIŠALastnik hiše, Modic, je bil poštni upravnik. Poslopje je

močno poškodoval potres leta 1963.

Rušenje Modiceve hiše 26. 10. 1964

Gradnja nove zgradbe leta 1966


BORIŠKOVA HIŠA

Sprevod Sokolov. Spredaj na levi strani je Milan Borišek, zadaj gostilna

»Borišek«.

ELSNERJEVA HIŠAVelika vogalna hiša je bila zgrajena na prelomu stoletja.

Na tem mestu je bilo pred tem posestvo Groboljškovih in Kvasovih iz Litije. Na tem posestvu se je nahajala kmečka hiša in staro gospodarsko poslopje.

Leta 1901 je posestvo kupila Marija Elsner. Porušila je obstoječa poslopja in zgradila novo, visoko hišo. V njej je bila trgovina, gosti-šče in hotel. Hotel, ki se je imenoval Či-kago, je imel osem sob in 15 postelj.

Po drugi sve-tovni vojni je bila hiša zaplenjena, leta 1994 pa z denacio-nalizacijo ponovno vrnjena. Elsnerjeva hiša leta 1912

SOKOLSKI DOM Leta 1912 so ga zgradili litijski Sokoli. V njem se je od-

vijala vrsta dejavnosti. Poleg telovadnih vaj so uprizarjali dramske igre, organizirali zabave in plese.

Vogalni del doma je krasil razpet lik sokola, ki je bil vi-den z Valvazorjevega trga. Odstranili so ga po drugi sve-tovni vojni.

Športno in kulturno dejavnost so v domu izvajali še ne-kaj let po vojni. Več deset let je dom služil pouku telovadbe za bližnjo osnovno šolo.

Sokolski dom je pred mnogimi leti prodala litijska obči-na za skladišče in nezadržno propada.

Sokolski dom leta 1915


SVETČEVA HIŠAHiša, v kateri je stanoval Luka

Svetec, je stala na mestu, kjer je se-daj trgovska hiša Centromerkur.

Trgovsko hišo Centromerkur so odprli 26. novembra 1974. Gradnja se je začela že v letu 1969. V takratnem obdobju je bila to največja trgovska hiša v Zasav-ju, gradilo je Gradbeno podjetje Grosuplje.

Svetčeva hiša aprila 1969

Rušenje hiše 12. 7. 1969

GOSTILNA »PRI URŠKI« V času pred drugo svetovno vojno je tja zahajal Franc

Pleničar. Tu je spoznal gostilničarjevo hčer Lojzko. Poro-čila sta se in ustvarila družino. Med drugo svetovno vojno jim je bila gostilna odvzeta. Živeli so v Ljubljani. Po vojni so se vrnili v Litijo in obnovili ter uredili gostilno, kjer so se zbirali intelektualci. V njej je bil salon, opremljen kot tip ka-varne. Obiskovalci so prebirali časo-pisje. Na dvorišču je bilo balinišče in kegljišče. Imeli so lastno polnilnico piva in ledenico na vrtu.

Na levi strani fotografi je je hiša, v kateri je bila gostilna »Pri Urški«. Hiša je stala na Vrvarski ulici.

V majhni hišici zraven Meškove hiše, ki je ohranjena še danes, so živeli Badjurovi.

Kip Luke Svetca na Svetčevi ploščadi

zraven Občine Litija


MEŠKOVA HIŠALeta 1864 je bil njen lastnik Franc Golob, ki je 1881 leta

hišo izročil hčeri Katarini Golob. Ta jo je 1983 leta prodala za 2.900 goldinarjev Emiliji,

plemeniti Orbok, rojeni Jug iz Litije. Še istega leta jo je ku-pil Jožef Meško, posestnik iz Litije. Po njegovi smrti pa je lastnica postala Pavla Mežek.

LITIJSKA »ŠTIRNA«Litija v preteklosti ni nikoli trpela pomanjkanja pitne

vode. Za napajanje živine, pranje in nekatere obrtne dejav-nosti so prebivalci in popotniki uporabljali čisto Savo.

Pitno vodo so si oskrbovali s hriba Sitarjevec, ki je na strmi in osojni severni strani bogat s številnimi studenci.

Domačini so uredili preproste načine zajetij vode. Zaje-malni leseni žleb in leseno korito iz drevesnega debla, to je bila v naših krajih najbolj preprosta oblika oskrbe z vodo do najbližjih koč in hiš. Le gospodarji litijskega »turna« so si lahko privoščili izkop in gradnjo kamnitega vodnjaka s skalno podlago in nanj postavili ustrezno napravo za dviga-nje vedra z vodo.

Šele s širitvijo naselja bližje Savi in proti polju so na prodnatem zemljišču začeli kopati vodnjake za zajem rečne podtalnice za pitno vodo.

Kdaj so zgradili prvi javni vodnjak na glavnem trgu v Li-tiji, ni znano. Predpostavljamo lahko, da je bilo to konec 17. ali v začetku 18. stoletja zaradi trških privilegijev in sejmov. Domnevamo, da je imel vodnjak zgoraj kolo z vretenom za navijanje vrvi ali verige za dvigovanje vedra z vodo.

Litoželezna ročna črpalka nad vodnjakom je bila skoraj zagotovo izdelek največje kranjske železarne iz Dvora pri Žužemberku iz začetka 19. stoletja.

Litijski vodnjak je imel daljšo roko pipe. Okrog črpal-ke nad vodnjakom je bila v prvih časih postavljena lesena zaščitna streha proti onesnaževanju vode v vodnjaku. Pod pipo je bila postavljena na posebnem podstavku litožele-zna, skledasto oblikovana odtočna koritnica.

Kot posebnost je potrebno omeniti zraven stoječo javno svetilko. Verjetno je bila v njeni notranjosti »petrolejka«.

S pričetkom proizvodnje cementa v Trbovljah so tudi v Litiji začeli graditi betonska zajetja studencev in betonske

Stara Jerebova ulica, zadaj

Modičeva hiša, ob Koblerjevem vrtu

stoji nemški bunker


rezervoarje vode na ustreznih višinah sitarjevškega pobo-čja.

Prvi litijski mestni vodovod so gradili od leta 1958 do 1960.

Med nemško okupacijo Litije v letih 1941 do 45 je nem-ška vojaška komanda znotraj Koblarjevega vrta neposredno ob vodnjaku postavila močan betonski bunker s strelnimi

linami, enakega pa še pribli-žno 30 metrov niže. Oba sta bila porušena leta 1968.

Nemški bunker pri »štirni«

Staro železno črpalko so odstranili kasneje.Ob praznovanju 45-letnice mesta Litije je bil na proslavi

vzidan temeljni kamen za obnovljen litijski vodnjak. Postavljen je bil nadomestek zgornjega dela: litoželezna

ročna pumpa s pipo in odtočnim koritom. Podzemnega vo-dnjaka ni imelo smisla obnavljati.

APFALTRERJEV DVOREC ALI KOBLERJEVA HIŠA

Valvazor o dvorcu poroča: »V trgu Litija je dvor, ki je bil v lasti Johane Cordule grofi ce Barbo, roj. baronice Ap-faltrer. Zdaj si ga je v dedno last pridobil gospod Bernard Apfaltrer.«

Leta 1847 jo je posedoval poznejši cesarsko kraljevi so-dni kancelist in posestnik Josip Kobler. Josip Kobler je svoji hčeri Mariji za doto kupil Farbarjev Turn.

Leta 1910 je postal njen lastnik Pavel Kobler, cesarsko kraljevi nadinženir tobačne režije v Ljubljani.

Pavel Kobler je bil ustvarjalen in pomemben človek. Med drugim je bil predsednik okrajne hranilnice in poso-jilnice in trški starešina. Z regulacijo reke Save je obvaroval litijska polja pred poplavami. Z obrambnimi zidovi ob Savi pa je Litijo rešil nadloge vsakoletnih poplav.

Po tej rodbini se hiša še danes imenuje Koblerjeva hiša.Leta 1941 je zgradbo podedovala njegova vdova Anica

roj. Knafl ič iz Šmartnega.Po drugi svetovni vojni, med leti 1951 in 1960, je bila

v graščini banka. Zdaj je na njenem mestu Merkatorjeva trgovina.

Stavba, ki jo je ob Turnu Litija upodobil Valvasor, je 3 x 6 osna, enonadstropna, z lesenim balkonom na uličnem pročelju. Podobno se vidi tudi na ohranjeni razglednici iz leta 1905. V nadstropju ima še vedno navznoter umaknjen balkon (gank), medtem ko je, presenetljivo, krita le s pre-


prosto štirikapno slamnato streho. Pomemben je njen v osi pročelja nameščeni polkrožno sklenjeni vhodni portal s po-snetim robom, ki datira nastanek dvora v 16. stoletje.

Koblerjeva hiša leta 1905

Kasneje jo je prezidal Pavel Kobler, ki je sicer že zame-njal slamnato streho z opečno, vendar je še ohranil zname-niti gank. Tega so odstranili ob prezidavi graščine okoli leta 1966.

LITIJSKI »TURN« ALI FARBARJEV GRADLitijski Turn, bolj znan kot Farbarjev Turn, je najstarejša

zgradba v mestu, saj zgodovinarji postavljajo njegov nasta-nek v 14. stoletje.

Prvotno stolpasto poslopje (današnji vzhodni del) je bil sprva last Ortenburžanov, ki so v 15. stoletju izpričani kot lastniki istoimenske obrežne trške naselbine.

Med kasnejšimi lastniki se po letu 1418 omenjajo grofje Celjski in rodbina Gallenberg.

Leta 1583 je grad kupil Franc Wagen, lastnik bližnjega gradu Bogenšperk. Leta 1587 ga je zamenjal za dvorec Po-gonik. Stolp je že čez štiri leta prešel v roke Juriju Baltazarju pl. Wernegkh. V posesti rodovine je ostal vse do leta 1613. Sledili so Jožef pl. Merherič in Emerik Peltzhofer, nato Le-onhard Merherič imenovan Fabjanič in leta 1627 Janez Da-nijel pl. Wernegkh. Leta 1630 je stavbo kupil Janet Marija Bosi, vendar je že čez šest let, ko je po krivdi soseda Adama Pleunigkerja trg zajel požar, z njim vred pogorela. Obno-vljeni dvorec so leta 1637 zamenjali za gospostvo Klevevž.

Turn v Litiji je v Valvazorjevem času sodil k višnjegorski posesti in je bil v lasti Auersbergov.

Sredi 18. stoletja ga je posedoval Janez Zaharija Čer-melj, ki ga je leta 1752 prodal litijskemu trškemu sodniku

Farbarjev grad okoli leta 1960


Gašperju Marnu. Dvajset let pozneje je bil dvorec v posesti Franca Wessiakha.

Od leta 1844 je stavba v rokah ene rodbine. Tega leta je grad za doto dobila Marija Jenko iz sosednje t.i. Kobler-jeve hiše. S soprogom Ivanom Jenkom sta v gradu uredila delavnice za barvanje platna in svile. Od tod tudi današnje ime Farbarjev Turn.

Leta 1852 je v njem dobila prostore tudi prva, sicer za-sebna, šola v Litiji.

Med leti 1892 – 1933 je v njem živel in umrl skladatelj Peter Jereb. Leta 1938 je njegova lastnica postala akadem-ska slikarka Mira Pregelj.

Po 2. svetovni vojni so poslopje nacionalizirali, leta 1994 pa vrnili današnjemu lastniku g. Mitji Preglju, nečaku Mire Pregelj.

V Farbarjevem gradu je od leta 1972 do 1982 delovala tudi litijska knjižnica.

Danes je Farbarjev turn na naslovu Valvazorjev trg 11, v njem je nekaj stanovanj, v pritličju pa trgovinica, lokal Porto pub in čevljar.

Zgradba je lepo obnovljena, a le malokdo od mimoido-čih jo opazi. Na pro-čelju fasade se nahaja sončna ura.

Današnja podoba Farbarjevega gradu razločno razodeva, da gre v resnici za sestav vsaj dveh stavbnih enot ali natančneje dveh med seboj z ve-znim traktom poveza-nih stolpov.

Stavba je dvonad-stropna, krita s str-mo dvokapno streho na čop in z urejenim mansardnim podstreš-jem, ki se na uličnem pročelju kaže kar s tremi mansardami z dvojnimi okenskimi odprtinami. Okna na fasadah so no-vejša, opremljena z maltastimi obrobami, a različno velika, na jugozahodnem vogalu graščine je v višini drugega nad-stropja nameščen na dvojico dvojnih konzol oprt renesanč-ni pomol. V navznoter umaknjenem veznem delu stavbe je v vseh treh etažah urejen povezovalni hodnik, zamenjan s parom arkadnih lokov, na začelju je na ustreznem mestu veranda, ki počiva na dveh, na osrednji steber oprtih lokih.

Notranjščina graščine je precej predelana, vendar so v pritlični veži veznega trakta še ohranjeni baročno obliko-vani portali. V pritličju tudi še naletimo na stare oboke, v nadstropju pa na lesene strope.


Najstarejši del stavbe predstavlja dvonadstropni, v nje-govem vzhodnem delu pozidani stolp. Po velikem požaru leta 1636 so k stolpasti zasnovi prizidali preostali del dana-šnje stavbe, sestavljen iz še enega stolpa in veznega trakta v obliki velike črke L. Prvotni stolp je v prenovljeni graščini ostal dominanten, saj je krepko presegel višino prizidanega dela. Imel je samostojno, piramidasto zasnovano streho.

Oba stolpa sta bila sprva ob veznem traktu povezana le prek dveh lesenih hodnikov (gankov), ki so jih nadomestili z zidanimi troetažnimi arkadnimi hodniki. Ti so se ohranili do danes. Pozneje se je spreminjalo le grajsko okolje. Gra-ščina ni bila le izoliran otok v urbanem prostoru s samo-stojno ograjenim dvoriščem sredi pritličnih trških hiš, am-pak je le še najopaznejša stavba v stavbnem nizu ob glavni prometni žili v osi historičnega mestnega tkiva.

NOVO ŽUPNIŠČEV tem poslopju je živel zdravnik Vizengar. Bil je poro-

čen, a brez otrok. Z ustanovitvijo župnije v Litiji leta 1936 je bila hiša nasproti ceste primerna za potrebe župnišča. Z njim je bila dne 16. 9. 1938 sklenjena kupoprodajna pogod-ba, s katero se je hiša odkupila. V hiši je najprej stanoval žu-pnik Vinko Lovšin. Na začetku druge svetovne vojne je bil pregnan. Po vojni je nova oblast naselila druge stanovalce. Kasneje je v njej stanoval prvi povojni župnik Franc Klop-čič. Občinski ljudski odbor, oddelek za gospodarstvo in fi -nance, je leta 1958 imel namen nacionalizirati tudi župnišče, vendar je Komisija za nacionalizacijo v letu 1960 ugodila ugovoru takratnega župnika Ivana Merlaka, da je župnišče namenjeno zgolj za verske namene in bivanje duhovnika, zato je opustila namero po nacionalizaciji.

ŠKOFOVA HIŠAV njej je bilo trgovsko podjetje in trgovina »Pri Ško-

fu«. Lastnika sta bila Heinrich Lebinger in Karl Bergmann. Ukvarjala sta se s trgovino. Svojo dejavnost sta propagirala z izdajanjem razglednic. Hišo je leta 1937 kupilo Prosvetno društvo Litija, sedaj pa je v lasti Kmetijsko gozdarske za-druge Litija, ki ima v njej svoje poslovne prostore.

Škofova hiša leta 1910

19Na trgu so živeli

Na trgu so živeli številni posamezniki, ki so, kot mozaik, tako ali drugače oblikovali utrip in življenje v njem.

LUKA SVETEC (1826–1921)je večino življenja preživel v Litiji, vendar je bil po rodu iz Podgorja pri Kamniku. Tako je imel Luka Svetec dodatno ime – Podgorski.

Bil je narodni buditelj in pobudnik za ohranitev sloven-skega jezika. Kot poslanec deželnega zbora je na zborova-njih govoril slovensko, čeprav je bila takrat nemščina uradni jezik. Kot književnik je pisal prozo in pesmi.

Od leta 1873 dalje je v Litiji opravljal službo notarja. Tu je bil ugleden meščan in aktiven društveni delavec, saj so bila na njegovo pobudo ustanovljena pomembna društva.

LUDVIK GRILC (1851–1910) je bil slikar, ki je slikal in kopiral cerkvene slike in freske, pa tudi portrete in krajine. Umetnosti slikanja se je učil pri slikarju Juriju Tavčarju, imenovanemu tudi »Idrijski«. Ohranjena je njegova podoba Litije, ki jo hrani Narodna galerija v Ljubljani.

Litija leta 1883. Avtor: Ludvik Grilc. Lepenka, 31 x 55 cm.

LJUDMILA ROBLEK (1853–1937)je bila uradnica v notarski pisarni litijskega notarja Luke Svetca. Stanovala je v Roblekovi hiši.

Kot izobražena in nadarjena ženska je pomagala usta-noviti podružnico Ciril-Metodove družbe v Litiji. Veliko je pisala za »Slovenski narod« in »Edinost«. S svojimi članki je pozivala Slovence k narodni zavesti in ponosu.

VIKTOR PARMA (1858–1924) je leta 1890 prišel v Litijo in tu služboval kot okrajni glavar.

Skladal je valčke, polke in drugo salonsko glasbo. Bil je dober prijatelj s Francem Pleničarjem, saj je bil tudi on ljubitelj glasbe. Kasneje sta ustanovila glasbeno zasedbo Veseli vrabci.

Ustvaril je več opernih del. Doma je bil najpopularnej-ši operni skladatelj svojega časa. Med najbolj znanimi so

20

opere Zlatorog, Caričine Amazonke, Ksenija in Urh, Grof celjski.

PETER JEREB (1867–1951)je bil rojen v Cerknem pri Idriji. Imel je absoluten posluh in dober glas.

V Litiji se je zaposlil kot tajnik občine in organist v cer-kvi. Poleg službe je opravljal še vrsto drugih del. Bil je tajnik in blagajnik gasilskega društva, pevovodja Lipe, vodja litij-skega orkestra in kapelnik litijske gasilske godbe.

Skladal je predvsem zborovske skladbe. Najbolj znane Jerebove pesmi so: O kresu, Moj deklič, Planinam, Pelin roža in Noč na vasi.

Zadnje prebivališče skladatelja Petra Jereba je bil Far-barjev Turn, kjer je 3. oktobra 1951 tudi umrl.

RUDOLF BADJURA (1881–1963), rojen v Litiji, je bil potopisec, izletnik in začetnik sodobnega smučanja pri nas. Organiziral je različna predavanja, tečaje in tekme. Pisal in izdajal je strokovno literaturo in bil nedvomno velik ustvarjalec v takratnem obdobju.

FRANC PLENIČAR (1891–1977) je služboval kot tajnik na takratnem Okrajnem glavarstvu, v današnji knjižnici. Bil je vsestranski društveni delavec in med organizatorji pustnih karnevalov v Litiji. Njegovi plakati, ki so vabili na različne športne prireditve, koncerte, plese in druge prireditve, so bili ročno napisani in tudi poslikani. Igral je tudi na klavir, ki se ga je sam naučil.

HINKO LEBINGER st. (1894–1978)je postal družbeno aktiven kmalu po prvi svetovni vojni. Bil je navdušen telovadec, šahist in organizator raznih prireditev v Litiji. Deloval je tudi na političnem področju in bil član stranke SLS. Leta 1925 je bil izvoljen kot prvi litijski župan. Zadnjega županskega mandata ni uradno zaključil, saj so ga nemške okupacijske oblasti v Litiji takoj na začetku druge svetovne vojne z družino vred izgnale v Srbijo. Vrnili so se leta 1946. Medtem je njihova hiša prešla v drugo last. Vselili so se v Pečkajevo hišo na Levstikovi ulici v Litiji.

VINKO LOVŠIN (1895–1953) je bil prvi litijski župnik. Pred tem je služboval kot kaplan v Šmartnem pri Litiji. Bil je glasbenik in je poučeval petje na Rakovniku pri Ljubljani, Krakovu, Veržeju in Zagrebu. Zložil in izdal je »Venčarico« za otroški zbor in priredil več kompletov za otroški glas. V Zagrebu je izdal v samozaložbi zbirki Marijinih in evharističnih pesmi s hrvaškim besedi-lom. Bil je organizator in pobudnik Prosvetnega društva v Litiji, ki je bilo gibalo medvojnega kulturnega življenja.

Na trgu so živeli

21

METOD BADJURA (1896–1971),brat Rudolfa Badjure, je pisal fi lmske scenarije, bil izvrsten snemalec s kamero in tudi režiser. Pri fi lmskem snovanju je bil tesno povezan s svojo ženo Milko. Poleg snemanja sta poskrbela za tehnično obdelavo fi lmov v celoti. Svoje fi lme sta sama razvijala, kopirala, montirala in jih pripravljala za fi lmske predstave.

MIRA PREGELJ (1905–1966) je živela v Farbarjevem turnu. Kot slikarka je upodabljala fi guralne kompozicije, tihožitja in krajine, ustvarjala pa tudi v lesorezu in linorezu.

Njena prva razstava je bila leta 1928 v Jakopičevem pa-viljonu, v okviru nastopa Četrte generacije (Nikolaj Pirnat, Miha Maleš, Fran Pavlovec, Janez Mežan, Olaf Globočnik). Prvo samostojno razstavo je imela v Mali galeriji v Ljubljani leta 1953. 18. decembra 1966, ob občinskem prazniku Liti-je, so odprli razstavo njenih likovnih del tudi v Litiji.

V Litiji je ohranjena njena poslikava v župnijski cerkvi, nekaj fresk na rojstni hiši, ki so danes slabo ohranjene, ter znamenje, ki še stoji v Podkraju pri Litiji.

MILAN BORIŠEK (1920–1950) je že v osnovni šoli bral knjige o letalstvu in iskal časopise in revije s tega področja. Letalstvo je bilo v njegovem življenju največje veselje in ljubezen. Delo je opravljal kot učitelj in kot pilot.

Njegov največji uspeh je bilo 3. mesto na 1. svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju leta 1950 v Örebru na Šved-skem.

Usoda mu je naklonila kratko življenjsko pot. Umrl je v Vršcu 22. avgusta 1950. Letalu se je prelomil zadnji del tru-pa. Strmoglavilo je in pokopalo Milana Boriška pod seboj.

LEOPOLD KERNC (?–1981)je v Litiji poučeval matematiko in glasbo. Bil je dober slikar krajinar in portretist. V času od leta 1945 do 1948 je portretiral skladatelja Petra Jereba.

Na trgu so živeli

Mira Pregelj: Litija. Sliko hrani Knjižnica Litija.

22 Utrip trga

Valvazorjev trg je resnično zaživel v drugi polovici 19. stoletja.

To obdobje je Slovencem prineslo velike spremembe. Krepitev slovenske narodne zavesti, razvoj gospodarstva in krepitev delavskih razredov so navsezadnje sprožili tudi zadovoljevanje družbenih potreb po izobraževanju, vzgoji na področju kulture, predvsem pa je bila v ospredju skrb za slovenski jezik in nacionalna zavest.

Na pobudo Družbe svetega Cirila in Metoda (CMD) so bila na litijskem območju ustanovljena različna društva.

CMD je delovala kot slovenska zasebna, narodnoo-brambna, šolska organizacija na območju Kranjske, Pri-morja, Koroške in Štajerske. Po vzoru Družbe sv. Mohorja si jo je zamislil Ivan Vrhovnik. Luka Svetec je napisal vabilo za pristop k društvu in sestavil pravila družbe.

Delovanje CMD je obsegalo fi nanciranje otroških vrt-cev in osnovnih šol. Večino prihodkov je Družba dobila s prostovoljnimi prispevki. Sredstva so namenjali za gradnjo in vzdrževanje lastnih šolskih zavodov, za nakup učbenikov in učil, pomagali pa so tudi slovenskim javnim šolam. Druž-ba je organizirala različne prireditve – plese, veselice, igre, od katerih je bil izkupiček namenjen za potrebe CMD ter njenih podružnic. Del stroškov so pokrili tudi s pobiranjem članarine. Družba je izdajala tudi svoj časopis, ki se je sprva imenoval Vestnik šolske družbe Cirila in Metoda, po letu 1904 pa Koledar šolske družbe Cirila in Metoda. Objavljali so sezname pokroviteljev, poročila sej, pa tudi strokovna in leposlovna besedila.

Podružnica CMD v Litiji je bila ustanovljena 15. 11. 1886. V odboru podružnice so bili Jernej Zupančič, Ber-nard Andoljšek, Emil Lajovic, Jakob Roglič, Luka Svetec, Fran Knafl ič, Vinko Watzak in Josipina Steiner.

Prva svetovna vojna je okrnila delovanje Družbe. Po letu 1945 se je njena dejavnost usmerila predvsem na po-moč zamejskim Slovencem. V petdesetih letih pa Družba preneha delovati.

Iz litijske podružnice je leta 1885 vzniknilo bralno društvo, kasneje čitalnica, danes litijska knjižnica.

Svoja prva pravila je dobilo leta 1897. O prvih letih de-lovanja bralnega društva ni ohranjenih pisnih virov.

V začetku leta 1911 se je bralno društvo preselilo v So-kolski dom in se preimenovalo v Knjižnica sokolskega dru-štva. Knjige so si izposojali med tednom. Čitalnica pa je bila odprta ob nedeljah dopoldne.

Leta 1923 je bila ustanovljena litijska Svoboda. Na dvori-šču Pavle Mešek je bila knjižnica. Vodil jo je Edo Kralj. Ker ni bilo dovolj knjig na razpolago, so si jih sposojali iz »De-lavske zbornice« v Ljubljani. Nosil jih je takratni predsednik Svobode, Franc Žužek, ki je bil zaposlen v Ljubljani.

Od leta 1936 delo nadaljuje Delavsko kulturno društvo Vzajemnost, ki preneha delovati leta 1941.

Takoj po vojni so ljubitelji knjig začeli zbirati razneše-ne in poskrite knjige. Gostilničar Franc Pleničar je za novo

23Utrip trga

knjižnico podaril večino svojih knjig. Hranila jih je Silva Knol na svojem domu.

Po vojni so začele delovati Ljudske knjižnice. V Litiji je bila v prvem nadstropju dekliškega doma na Stavbah. Prvi bralec v imenik izposojevalcev je bil vpisan 10. decembra 1946. Konec leta 1947 je knjižnica štela 127 članov.

Ljudska knjižnica je delovala amatersko. V njej so izpo-sojali Vida Lanc, Jože Vizler in Viktor Vuk. V maju 1960 je knjižničarska dela prevzela Anica Brovč.

Leta 1961 je Slovenija dobila prvi zakon o knjižničar-stvu, ki je določal, da mora vsaka občinska knjižnica izpol-njevati naslednje pogoje: strokovno urejenost gradiva, ka-dre in zadostno število gradiva.

Leta 1966 je bila Knjižnica preseljena v Knavsovo hišo na Parmovi 6. Ljudska knjižnica Litija se je priključila k De-lavski univerzi Litija. Preimenovala se je v Matično knjižni-co Litija. V knjižnici se je zaposlil Bogdan Bučar do upo-kojitve leta 1982. Leta 1971 je vodenje matične knjižnice prevzela višja knjižničarka Joža Ocepek. Knjižnica se je po tem letu strokovno urejala in dopolnjevala. Povečalo se je tudi število novih knjig in ostala dejavnost v knjižnici.

Za občinski praznik decembra 1971 je bila v zadružnem domu odprta podružnica Šmartno in dve leti kasneje 1973 še podružnica v Gabrovki.

Leta 1972 se je knjižnica zaradi gradnje novega mostu čez reko Savo in nadvoza čez železniško progo preselila v Farbarjev grad na Valvazorjevem trgu.

V letu 1982 se preseli iz Farbarjevega gradu na Parmovo ulico. Dograjena je bila nova občinska stavba, občina se iz Parmove ulice preseli. Knjižnica dobi 100 m2 prostora.

Leta 1989 je knjižnici dodeljena celotna stavba na Par-movi ulici. Novi prostori krajevne knjižnice Šmartno so bili odprti leta 2007.

Knjižnica Litija kot kulturno in izobraževalno središče uspešno nadaljuje pot, ki jo je začrtalo bralno društvo.

V litijski podružnici CMD ima korenine tudi Pevsko društvo Lipa. Od začetka leta 1885 je Lipo vodil nadučitelj Capuder. Nato je leta 1892 vodstvo prevzel Peter Jereb. Peli so narodne in domoljubne pesmi, kar je nedvomno vplivalo na samozavest slovenskega prebivalstva.

V letu 1911 se je pevsko društvo preselilo v Sokolski dom. Z bralnim društvom sta imeli obe društvi souporabo sobe s kurjavo, svečavo in čiščenje. Prirejali so koncerte po-zimi v sokolskem domu, poleti pa vrtno veselico s petjem.

Med prvo svetovno vojno je društvo začasno prenehalo delovati. Že 1. decembra 1918 je Lipa nastopila v sokolski telovadnici s precej obsežnim sporedom moškega, mešane-ga in ženskega zbora. Za pevovodjo Petra Jereba je bila to velika spodbuda, saj tako močnega zbora še ni vodil.

Med okupacijo so Nemci uničili celotni društveni arhiv in odpeljali velik del inventarja. Tako ni mogoče ugotoviti, kdo je bil glavni pobudnik za to, da je Pevsko društvo Lipa

24 Utrip trga

nabavilo svoj prapor. Prapor je društvo razvilo poleti leta 1925 ob svoji 40-letnici. Prvi praporščak je bil Tinko Kun-stler. Vsi pevci in pevke so imeli društvene znake – okroglo, belo emajlirano kovinsko značko v premeru 22 mm z napi-som »Lipa-Litija«.

Kmalu po drugi svetovni vojni je vodstvo prevzel Jože Cajhen. Zanimanje za petje je naraslo, saj so na novo or-ganizirali moški in ženski pevski zbor. Izvedli so obsežen kulturni program za jubilejni koncert ob 80-letnici Petra Jereba in 60-letnici društva Lipa. Po kulturnem sporedu je društvo prejelo portretno sliko Petra Jereba, ki jo je narisal učitelj Leopold Kernc.

Leta 1952 ob obletnici smrti Petra Jereba je Pevsko dru-štvo Lipa izvedlo samostojni koncert. Po uspelem koncertu so priredili veselico. Zbrani denar so namenili za spomin-sko ploščo Petru Jerebu, ki so jo odkrili leta 1955, in je vzidana na Farbarjevem gradu.

Leta 1967, ko je minilo sto let od rojstva Petra Jereba, so tudi v Cerknem dostojno počastili ta jubilej. Proslava je bila 8. oktobra 1967. V kulturnem programu so sodelovali učenci cerkljanske osemletke, rudniška godba iz Idrije in litijska Lipa.

15. oktobra 1967 je bila Jerebova proslava tudi v Litiji. Potekala je pred Farbarjevim gradom sredi Valvazorjeve-ga trga. Marjan Oblak je orisal Jerebovo življenje in delo. Po kulturnem programu so položili venec na skladateljev grob na litijskem pokopališču. Ob tej priložnosti so Litija-ni pripravili še slikarsko razstavo, kjer so razstavljali Niko Prestor, Polde Mihelič in Marija Barthova. Na razstavi je bilo tudi nekaj tihožitij akademske slikarke Mire Pregljeve. Niko Prestor je obiskal Cerkno in ob tej priložnosti upodo-bil rojstno hišo Petra Jereba. Delavska univerza Litija pa je razstavila skladateljevo zapuščino, predvsem fotografi je in kopije njegovih skladb.

Po letu 1970 je prej močan pevski zbor zašel v najhujšo krizo v vsem svojem delovanju. Skrčil se je na deset pevcev. Odločeni, da nadaljujejo tradicijo, so se zboru pridružili novi pevci.

Lipa leta 1925

25Utrip trga

Proslava, ki so jo priredili 15. maja 1971 v Dvorani na Stavbah ob svoji 75-letnici, je bila po vsebini zelo bogata. Goste je pozdravil dr. Anton Slodnjak. Obiskovalcem je predstavil čitalniško dobo in Luko Svetca kot ustanovitelja litijskega bralnega društva.

Leta 1975 je v spomin na bitko na Tisju leta 1941 Lipa priredila svoj jubilejni koncert ob 90-letnici. Zbor je vodil zborovodja Mitja Gobec.

Leta 1980 je zbor izvedel jubilejni koncert ob 95-letnici. Kljub težavam je Lipa dočakala tudi svojo stoletnico. Kon-cert so pripravili tudi ob 120-letnici. Pri izvedbi je pomagala tudi Knjižnica Litija.

Danes je Pevsko društvo Lipa med najstarejšimi pev-skimi društvi v Sloveniji. V vseh letih delovanja se je sre-čevalo z različnimi težavami, vendar je vztrajalo do danes. Društveno tradicijo je leta 2008 prevzela skupina mladih pevcev, ki so članstvo sprejeli odgovorno in zagnano, da bodo kakovostno in uspešno nadaljevali litijsko društveno tradicijo.

Litijsko gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1885. Med ustanovitelji so bili: Ivan Batis, Rudolf Badjura, Peter Jereb, Jože Maček, Luka Svetec, Lovro Tura, Franc Lajovic in Jože Damjan. Med prvimi člani pa so bili: Pavel Tič, Premru, Lebinger, Martin Volk, Jakob Konjar, Tone Lindner, Koprivnikar, Slanc, Kunstler, Pleničar, Borišek in Kajtna.

V sosednjem Šmartnem, ki je bilo takratno župno sre-dišče, so ustanovili gasilsko društvo leta 1884, leto dni ka-sneje pa so v Litiji ustanovili odsek požarne obrambe, ki je pričel delovati v okviru požarne obrambe Šmartno. Čeprav so v gasilskem odseku kot osnovno dejavnost gojili skrb za varovanje imetja pred požari, pa so se močno udejstvovali tudi kulturno in politično. Že prvo leto po ustanovitvi so nabavili ročno batno črpalko in nekaj drugega enostavnega orodja in pričeli z delom. Takrat je odsek požarne obrambe sestavljalo 47 članov. Tri leta kasneje je litijski odsek požar-ne obrambe dobil tudi formalno potrditev o delovanju in

Gasilska četa »Feuerwache« med drugo svetovno vojno

26 Utrip trga

Teke od Šmartnega do Litije so izvajali že pred 2. sve-tovno vojno. Tekaška proga je potekala od Šmartnega do Litije skozi Jeze in po današnji Grbinski cesti do Sokolskega doma v Litiji.

Po vojni so bili najprej organizirani krosi, ki so pote-kali po Litijskem polju. Start teh tekov je bil na današnji Grbinski cesti pri bivši gostilni Vidovič. Organizator je bil Atletski klub Litija.

Okrog leta 1955 je Občinska zveza za telesno kulturo Litija pričela organizirati »Teke zmage«. Najdaljša proga za člane je bila od Šmartnega do Litije. Krajše proge za mlajše člane so bile po Grbinski cesti in Valvasorjevemu trgu. Cilj je bil vedno pred spomenikom NOB v Litiji.

Na teh tekih so sodelovala športna društva iz Litije in posamezniki.

Okrog leta 1980 so te teke prenehali organizirati.Leta 2000 je Partizan Litija pričel organizirati »Litijske

teke«, ki so potekali po naslednjih progah: za člane od Litije (Centromerkur) do Pogonika in nazaj ter za mladince od Litije do AMD Litija in nazaj.

tega leta je bil razvit prvi društveni prapor. 11. julija 1893 pa so prevzeli novo parno brizgalno. Le-to so nadvse koristno uporabili v dveh velikih požarih: v Litiji leta 1896 na Vačah leta 1903.

Zaradi prostorske stiske so leta 1966 začeli graditi nov gasilski dom ob Ljubljanski cesti. Ves čas njihovega delova-nja so si prizadevali pridobivati nove člane, jih izobraževati in posodabljati tehniko ter opremo.

Udeležujejo se raznih tekmovanj in pomagajo ljudem v stiski. Posluh za njihovo delo ima tudi širša lokalna sku-pnost.

Telovadno društvo Sokol so v Litiji ustanovili leta 1909. Takrat še niso imeli stalnih treningov in tekmovanj. V dru-štvu so se zbirali mladi in narodno zavedni Litijani, ki so se zanimali tudi za telovadbo. Društvo je delovalo v Sokol-skem domu.

Parada mladosti leta 1951

27Utrip trga

Tek po trgu okrog leta 1978

Pustni karneval »Paradiž na odprtem morju« leta 1927

Predstavitev starih avtomobilov

Leta 2003 in 2004 je Partizan Litija organiziral »Teke za zdravje«, ki so jih kasneje ukinili.

Turistično društvo ima svoje prostore v starem mestnem jedru v Litiji. Tradicionalna prireditev, ki jo organizira obi-čajno na pustno nedeljo, je pustni karneval. Rdeča nit pu-stnega karnevala je satiričen pristop do aktualnih dogodkov družbenega in političnega življenja.

Na trgu so se v preteklosti dogajale različne prireditve, ki jih danes žal ni več, z izjemo nekaterih.

28 Sprehod po trgu nekoč …

29… in danes

30 Namesto zaključka

Domoznanstvo v Knjižnici Litija je posebna dejavnost, ki pokriva proučevanje litijskega in šmarskega območja in okolice z geografskega, arheološkega, zgodovinskega, lite-rarnega, kulturnega in etnološkega vidika. Dejavnost v knji-žnici je pred 20. leti uvedla Joži Ocepek.

Knjižnica zbira domoznansko gradivo, ga obdeluje in hrani. Na njeni spletni strani www.knjiznica-litija.si so objavljene starejše številke Glasila občanov. V njeni zbirki se nahaja bogata zbirka starih razglednic in fotografi j ter različne publikacije, članki iz dnevnega časopisja, koledar-ji, vabila, zborniki, šolska glasila, raziskovalne in diplomske naloge.

V Knjižnici Litija bodo veseli, če jim boste s svojim pri-povedovanjem in gradivom obogatili domoznansko zbirko. Razveselili se bodo vsakega vašega prispevka v obliki knji-ge, diplome, zemljevida, razglednice, avdio in video posnet-ka. S pomočjo sodobne tehnologije in z vašim dovoljenjem bodo naredili kopijo in vam izvirnik vrnili. K sodelovanju vabijo tudi šolske in kulturne institucije, društva, zavode, podjetja…, da jim pošiljate gradivo, ki ga tiskate ali kako drugače publicirate. S tem bo vsebina dostopna tudi širši javnosti.

In čisto na koncu:

Če bi se za trenutek lahko spogledali s preteklostjo trga in ljudmi, ki so tu živeli, z gotovostjo lahko rečemo, da so to bile drzne in močne osebnosti, na katere smo lahko po-nosni. S svojim delom so se zapisali v litijsko in slovensko zgodovino.

Če primerjamo staro mestno jedro, Valvazorjev trg ne-koč in danes, opazimo, da je zaradi nenačrtovanih posegov v prostor v zadnjih nekaj letih izgubilo svojo identiteto cen-tra mesta. V bodoče bi veljalo razmišljati predvsem o izloči-tvi prometa iz osrednjega dela trga ter površine nameniti iz-ključno za pešce in ohranitvi trga posvetiti več pozornosti.

Za sodelovanje, pomoč in podporo se iskreno zahvaljujem posameznikom, ki so mi pomagali pri nastanku brošure:

Andreji Štuhec, Aleksandri Mavretič, Erni Jurič, Joži Ocepek, Martinu Brileju, Vinku Damjanu, Eli Damjan, Poloni Gorenc,

župniku Pavlu Okolišu, Heleni Hauptman, Niki Žunko, Janezu Bricu in Danici Grilj.

Brošura je nastala v zelo kratkem času. Kot avtorica sem zbirala in urejala razpoložljivo gradivo. Hvaležna bom za vsako kritično pripombo o delu ali za dopolnitev z novimi podatki.

31

Arhivi domoznanske zbirke Knjižnice Litija, Javnega zavoda za kulturo Litija in Kmetijsko gozdarske zadruge Litija.Arhiv Republike Slovenije.Brilej, Martin. (1995). Spomin na Litijo. Ljubljana. Tiskarna Slovenija.Brilej, Martin. (2008). Litijski obrazi. Litija. Tiskarna Aco.Brošura. (1985). Pevsko društvo Lipa. Spominska brošura ob 100-letnici. Občinska kulturna skupnost. Brošura. (1999). 100 let Pihalnega orkestra Litija (pripravila Karmen Sadar). Litija. Pihalni orkester.Brošura. (2004). 50 let Glasbene šole Litija. Litija. Glasbena šola.Damjan, Vinko. (1995). Stara Litija in njena trška štirna. Litija.Godec, Ivan. (1993). Litija nekoč in danes. Litija. Samozaložba.Godec, Ivan. (1998). Luka Svetec-Podgorski. Litija. Občina Litija in Kamnik. Godec, Ivan. (1999). Milan Borišek. Litija. Ljubljana. Občina Litija, Letalska zveza Slovenije.Hauptman, Helena. (2001). Od Verneka do Oble Gorice : gradovi in graščine v občini Litija. Litija. Villa Litta.Jalovec, Slavko. (2005). Gasilska zveza Litija. Litija. Gasilska zveza Litija.Konjar, Joža. (1985). Sto let knjižničarstva v Litiji. Zavod za izobraževanje in kulturo Litija.Lokalni časopis Glasilo občanov.Nemanič, Ivan. (1994). Filmi Milke in Metoda Badjura. Ljubljana. Arhiv Republike Slovenije.Stopar, Ivan. (2001). Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Ljubljana. Viharnik.Več avtorjev. (1995). Mira Pregelj : 1905-1966 : ob retrospektivi. Galerija Velenje. Kulturni center Ivana Napotnika.Vovko, Andrej. (2004). Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918. Ljubljana. Založba ZRC SAZU.Zbornik ob 40-letnici matičnosti Knjižnice Litija. (2007). Moja knjižnica. Knjižnica Litija.

Gradivo zbrala in uredila: Sonja PermeSpremna beseda: Andreja ŠtuhecOblikovanje besedila s kaligrafsko pisavo: Danica GriljFotografi je: arhivi Knjižnice Litija, Javnega zavoda za kulturo Litija in zasebne zbirkeJezikovni pregled: Knjižnica LitijaOblikovanje in prelom: Janez Bric, dipl. ing. Izdala in založila: Knjižnica LitijaTisk: Biroservis, Šmartno pri LitijiNaklada: 500 izvodov

Litija, november 2010

SPREHOD PO VALVAZORJEVEM TRGU V LITIJI

32

Nad trgom med strehami spijo dimniki.

V poletnih popoldnevih se na strehah poigravajo sončni žarki.

Pozimi, ko se zakurijo stare peči, se iz dimnikov prijetno kadi.

Ponoči si pripovedujejo zgodbe z ulice in vsaka zgodba je pravljica zase.

Naj stare strehe in dimniki čuvajo zgodbe. Morda se še kdo opogumi, jih poišče in zapiše:

za pretekle, sedanje in prihodnje čase.

moja ulica

Documents