· na natječaj 25. recitala suvremenoga kajkavskog pjesništva »dragutin domjanić« – sv....
TRANSCRIPT
Mala biblioteka »Dragutin Domjanić« knjiga 41.
Nakladnik Pučko otvoreno učilište Sv. Ivan Zelina
Za nakladnika Ivica Kukovačec, dipl.ing.
Urednik Dr. sc. Ivo Kalinski
Lektura Dr. sc. Ivo Kalinski
Naslovnica i ilustracije u knjizi: Z. Crnec i I. Kukovačec, Nosferatuov iris, fotogtafija i računalna grafika Grafičko-tehnička priprema POU Sv. Ivan Zelina
Tiskano u 500 primjeraka Tisak i uvez: Tiskara Zelina d.d.
Na natječaj 25. recitala suvremenoga kajkavskog pjesništva »Dragutin Domjanić« – Sv. Ivan Zelina 2006. odazvala su se 104 autora sa 427 pjesama. Ocjenjivačko povjerenstvo u sastavu: dr. sc. Ivo Kalinski (predsjednik), prof. dr. sc. Joža Skok i mr. sc. Božica Pažur (članovi), odabralo je 62 pjesme za objavljivanje u ovoj zbirci.
Ivo KALINSKI: Nosferatu u kajkavskom emotivnom podrhtavanju VII
Marica BEHTAN CECELJA: Još jena prilika 13 Zlatko CRNEC: Ševasta pesem v šest vur popoldan 14 Zlatko CRNEC: Kajaznam 15 Maja CVEK: Malomešnjak se prevlekel 17 Željka CVETKOVIĆ: Povenčane z belinum 18 Milan FRČKO: Se mirneše ona diše 19 Željko FUNDA: Gioconda 20 Vinko HASNEK: Samer broj 21 Vinko HASNEK: Vodeni veter 22 Vinko HASNEK: Gemanti kamenje 23 Vinko HASNEK: Vinska 24 Vinko HASNEK: Štrčiju ljudi dežđeni 25 Vinko HASNEK: Bregi 26 Elza HERCEG: Žerjafka 27 Ivan HORVAT HLEBINSKI: Čkomeče nebo 28 Ivan HORVAT HLEBINSKI: Obloček 29 Ivan HUDOLETNJAK: Vočansko rano jutro pred braje 30 Branka JAGIĆ: Spoznavajnje 32 Branka JAGIĆ: Spoznavajnje (2) 35
Božica JELUŠIĆ: Jezero pod ledom 39 Božica JELUŠIĆ: Gda me ti pozabiš 41 Ivica JEMBRIH COBOVIČKI: Joj, kuliko jezikov! 42 Štefica KAMENARIĆ FILIPOVIĆ: Otpiram oblok 43 Štefica KAMENARIĆ FILIPOVIĆ: Zmužlane sejne 44 Damir KLIČEK: Vura 45 Damir KLIČEK: Imejla 46 Zorica KLINŽIĆ: Popevka živi v tvojoj hiži 49 Dragutin KONTAK: Pot 50
Ančica KOPREK: Vu jenomu danu 52 Marijan KORUŽNJAK: Nokturno 53 Marijan KORUŽNJAK: Kolajna 54 Emilija KOVAČ: Sagdanja 56 Emilija KOVAČ: Zajtrek, ljubaf moja 58 Stjepan KOVAČEC – ŠTEF: Joyc 62 Ivan KUŠTELJEGA: Z druge stroni pelnice 64 Ivan KUTNJAK: Vreme je 65 Ivan KUTNJAK: Pelajo nas ovi 66 Evica LAZAR: Hudi zimski zvihranec 67 Evica LAZAR: Mesičina 69
Zdenka MALTAR: Vugni mi firungu kaj bom videl den 73 Zdenka MALTAR: Robača od verzuši 74 Biserka MAREČIĆ: Ftica na iglice cmruoka 75 Biserka MAREČIĆ: Čvrga za gospuona Bimbambuša 77 Tugomir ORAK: Tenja zebnje 79 Denis PERIČIĆ: Doktor Frankenstein/Nosferatu 80 Stanko PISKAČ: Kak sniežna pahulica 84 Vladimir PODGAJSKI: 04/1 pokora 85 Vladimir POLJANEC: Taktuj pokraj nas 86 Vladimir POLJANEC: Apsurdu konca neje 88 Tomislav RIBIĆ: Vubiti kmicu 89 Tomislav RIBIĆ: Nedela, pondelek 90 Slavica SARKOTIĆ: Haiku o črešni i roži 91 Slavica SARKOTIĆ: Vuličica 92 Željka SKLEDAR: Tu se drugač diši 93 Rajko STILINOVIĆ: Generacijska 94 Vladimir ŠENJUG: Kaj mi je japa namrl 95 Valentina ŠINJORI: Noč plave lune 96 Valentina ŠINJORI: Črno - beli svet 98 Željko ŠTEFAN: Još jena putna 100 Vladimir ŠUK: Vumetnost gledim 101 Franjo ŠVOB: Z fužinarske crikve 102 Antun TOMAŠEK: Gdo špana rešetke 104
VII
Nosferatu u kajkavskom emotivnom podrhtavanju
U jednom svojem dijelu, za koji bi se moglo reći da kao skupina jasnih individualiteta predstavlja vršak moderniteta, pa i postmoderniteta, suvremeno kajkavsko pjesništvo nije – kako bi se namah moglo iščitati – između ostaloga i blasfemično, nego je životna zbilja (ma kako je zvali?!) blasfemična, tragično začudna. Dakako, ima u tom pjesnikovanju i pretjerivanja koja kadšto graniče s egzibicionizmom, ali tako je i s poezijom na standardu. (Standard ne voli poeziju na supstandardnim oblicima, ali – to je druga priča!) Ipak, kajkavci u svom pjesnikovanju imaju prednost, a ta se prednost očituje prije svega u upotrebi neiskorištenih, jezično intaktnih mogućnosti.
Ipak, u hrvanje sa zbiljom i modernitetom, to pjesništvo nije ušlo nespremno, štoviše poveznice stihom spremne su i na takvu vrstu emotivno racionalizirane hajke, na takvu vrstu protestnog odupiranja. Dakako, protesta i odupiranja izravnog, fizičkog u dodiru s raznoraznim globalističkim mutacijama sa strane – nema, jer su se one, negdje više negdje manje, u nas već urezale bez naše volje(!) kao psihogram osobnosti, samo se osjećaji spram svega uokolo u novim okolnostima tragično razapinju i batrgaju, poetskom žestinom vrbujući one bivše životne slike koje još uvijek tinjaju sa skramom nečega što je bilo pa prošlo, nečega što se u tim novim okolnostima osjeća i doživljava kao sklonište arhetipa. To i takvo pismo stihom u nekih kajkavskih stvaralaca moderniteta može u osjetljiva čitatelja/recipijenta – koji traži jednostavnu/plošnu slatkorječivu dekoraciju – izazvati iritantno neraspoloženje, čak umetak odbojnosti.
Međutim, nema dvojbe da dublja strukturalna strana takve poezije/poetike zahtijeva dodatan napor za razbuđiva-
VIII
njem(?) drugačijih emotivnih didaskalija, tj. traži stanovito solidariziranje s ponuđenom "neugodnom" doživljajnošću za koju bi se zbog svojevrsne okrutnosti moglo reći da je smiona, nerijetko agresivna čak. Stihovnim kombinacijama riječi, rječničkog fonda, riječima koje uz osnovna nose i aluzivna značenja, lomljenjem riječi i lomljenjem paradigme, spajanjem više paradigmi u jednu riječ, jedan paradigmatski oblik, koji se onda i drukčije iščitava, dakle i s lomljenjem značenja upotpunjena dopunskim figuracijama, sve to motivsko–tematski isprepleteno kadencama i kakofonijama, čak i katatonijama, što će reći: namjerno izazvanom poetizacijom mahnitosti – kuša se u čitatelja "razbuditi" osjećaj izokrenute (ne)slobode svijeta u kojem kako–tako opstojimo, svijeta u kojem kako–tako živimo: pelajo nas ovi kojne ki ne znajo kam/ i pelajo nas ove kojni ke ne znamo kam/ ami znami sami v salami zlatari v krami/ pere do–re mi–re sodo v posodo per/ lampe po škampe po lampe štelajo bodi kuš/ na stelaži po prvi etaži z potrti glaži/ z maškulinum aequus aequi geni iifus po Ialofki/(...) /dajte najte naszaje bavati/ (Ivan Kutnjak, pelajo nas ovi).
Segmentirana iz ciklusa (kao šesta pjesma!), koja bi zapravo mogla biti libreto ili, još bolje, scenična kantata s prijetećim mirisom novovjeke apokaliptične kongregacije strave već dobrano ustoličenom na kućnom nam pragu s izravnom i aluzivnom frankensteinovskom/ nosferatuovskom pozadinom, sa citatologijom i pripadajućim bogatim fusnotarijem – još izrazitija je poetska varijacija drugog autora na felu moderniteta: (...) /Nega je nijeneg bitja/ Neje muža neje žene/ Nega je nijeneg bitja/ Nosferatu vkral je scene (Denis Peričić, Doktor Frankenstein/Nosferatu. Artificijela mujna! Četrti svetski rat).
U nekih se, pak, autora ove skupine ona blaža varijanta u koketiranju jedinke u moru sveopće izgubljenosti nadaje kao mantra, kao benigno vježbalište za moguće preživljavanje: (...) /nebeski suodec/ z zastavicu već mi maše ... a gugutke ni./ Agresija, poplava reklami i zluoviesfi./ In je biti hudi i kluonierani. Kak si/ lak i ti... Ni vetri već niesu čistom čisti.../ Sčera/ z Pariza veter mi je donesel trpkinu/ čkuominu/ prazninu... (Biserka Marečić, Ftica na iglice cmruoka). Sve je zapravo kristalno jasno; svoj stav autorica je stavila kao moto: Ftica na žice, to ti ni buogzna kaj./ Ftica na iglice cmruoka, e to ti je semu kraj.
IX
S druge su strane, u drugoj skupini, pjesnici intime, izraziti (kajkavski) poetski emotivci. Njihova je emotivnost nadasve spontana, svima jasna, svima prihvatljiva, premda pokadšto i britka. Ta je dakle skupina izgradila čvršću vezu sa srcem, a labaviju s umom. U odnosu na neokibernetičke pjesmotvore koje sam kao eklatantne primjere izdvojio u prvome dijelu razmišljanja, poezija ovih pjesnika doima se kao igrarija živih lutaka u lavljim raljama. Efekti kojima se ona služi ponekad se čine kao bjelina papira u borbi s makulaturom. To je poezija duše, koja ne zna za bjesomučnu dekonstrukciju emocije, sav njezin poetski život opstoji na razini nevine memorabilije: (...) /Samo su joči drfteče još jen čas gorele, / vupirajuč se vu me hodile, / snele./ Vugni mi firungu kaj bom vjutro videl gda bo došel den. (...) (Zdenka Maltar, Vugni mi firungu kaj bom videl den). Njihov osjećaj neumoljive prolaznosti života, svijest o osamljenosti – ma bila to i u voljenoj zavičajnoj topografiji – uznosi pred čitatelja onu životnu dramaturgiju koju se iznova prepoznaje kao poetsku interpretaciju vlastitog života: (...) /preštimane se vračame vu zemlicu/ poradi svojeh bregov i kamenja/ navek zgubleni/ navek sami (Vinko Hasnek, Bregi).
Ova podjela, ugrubo u dvije skupine – od kojih svaka, razumije se, ima mnoge razdjele i podrazdjele – osnovni je plaidoyer, nadam se, za neko buduće, kritički cjelovitije sagledavanje suvremenoga kajkavskoga pjesništva u kontekstu nacionalne kulture.
Dr. sc. Ivo Kalinski
13
MARICA BEHTAN CECELJA Ivanić Grad
Još jena prilika
Bivši je bil lep kak slika Pak me je varal Pri sakoj legel Mi se zgodila još jena prilika Valjda mi ne bu cug pobegel?
Za pisati imam male dara Nis prejake huda ni stara Morti bu cajta za najti para ?
Tancam gde dojdem Lasi bežiju Si se okrečeju za nama Al se po starom doma vrnem sama?
14
ZLATKO CRNEC Sv. Ivan Zelina
Ševasta pesem v šest vur popoldan
Curele su soze v smržnjene jezero v središču golubinjega Platza. Glamurozne je dišal holer kre klošarove postele v Popovemu šetališču. Lahorec se zajebancki igral ze slavujevu fučkalku. Birtaši i flundre, fkanljivi gavaleri, nalejani gracki vandrokaši singaju penezljivu ariju spred bogečkemi očmi. Flojse i cafute bežiju s cajtungof a ceckasti torzuši se tahaju. Smeh modernega prazneumnika glasneši je od pozdravlejna.. Cimbular z drftljivemi vusnicami igra v rashitenem ajzlogu europsku mužiku, a cucek lajavec lajeve laje kre neguvi nog cmugajuč v sozami.Tramvaj se ni zastavil a taubeki su mahali z gajbe. Reka se zatahala i žerjav je kluval črvojedinu rasvetlenoga Novuga doba. Lesikale se med nogami rajskih tancaric. I reka se zopet zatahala. Ševe su ševale ševastu pesem na šestemu balkonu hiže z brojku šezdesetšest v šest vur popoldan šestuga dana v tiednu. I grad se zatahal i nesrečna povurka ze srečnemi belemi gumbelijumi v roka galoperala je, a v mojemu scufanemu logožarčecu skrile se zahajajoče sonce i sad skup bežime a ne zname zakaj i kam...
15
ZLATKO CRNEC Sv. Ivan Zelina
Kajaznam
Gda se ta amorozna večer otprla, vdrapila me je nekakva cerekava noštalgija, kajaznam, i nisem mogel reči NE(!), i gda sem još v luftu čutil bistrinu vužgane zalublenosti a cvetale su gizdave perunike ober srebrenih trepavic, kajaznam, i zvezde su se zlatozvezdale i bile je čuti peklensku rokenrolastu mužiku da su kotrigi vtrnjavali, a ja nisem mogel reči Ne(!), kajaznam, a rasrucene puce tak su se fest v pojasu obračale da su lajbeki spocali kak zrele dunje . Oči su gorele kak ognjeni kresi vu kvartu zdroblenih senj, cajgeri su z vure prešli, kajaznam, ono, i obloki su se otpirali, i ja sem bežal kre zibajočega tramvaja, kajaznam, za kričem dekle zgublenuga glasa i blodil po kolodvorske štacije, kajaznam, i zopet sem jenuga viskača. I kaj, pa nisem ja od papera skeljen da ne bi mogel zderžati tie zblesaveli kupleraj, u biti, kajaznam, a nisem ja ni zajebeni luzer teri bu zmišljal sonete, hital konfete, na mesečinu scal, pomalu kral i v gajbe spal, kajaznam, a tu puce, larma dišeča, vužgane gledenje, sveder vrtalec, rože svibanjske na mojemi pleči, zvezde narajcane do pohotljive bedastoče i
16
velim, gda se ta večer otprla, ja nisem mogel reči NE(!), kajaznam, ono, i kak trdi agramerski roznkavaler nosil sem vse cvietje sveta ze smehem, ze sozami i s kletvu bogovetnu za ovu večer slatkoče, za vriščeči krič vusnic na zagrebečkemu ljubičaste dišečemu vanjkušu ti neblak pekleni, i nisem mogel reči NE(!) i kajaznam, i kajaznam...
17
MAJA CVEK Zagreb
Malomešnjak se prevlekel
Polefko, kak da mu se ne pašči, zmed trnacov i mekotov, zmed hižam i lesam, Malomešnjak se prevlekel. Gdo bi rekel!
Veter med vejam tenje sprehaja, oblakima verbuvanku popeva. Vre na deždj diši. Nakel je listje palo. Naj i zemla pod perinom spi!
Stiha jesen dohaja čez trsje, gozde i jalše. Vre je pomeknula malomašne tenje. Vidi mi se... kak da bi zbantuvani mešter svoj remek pozabil. Odhajal nekam... vu meglene senje.
18
ŽELJKA CVETKOVIĆ Mala Mlaka
Povenčane z belinum
Za prijatelicu s. Mariju Petru
Venčeci bistričke bregov, povenčani z modrinum, venčaju mene, noajmienju med noajmienjemi, z presvetum bistričkum belinum.
Lietna je doba. Hodim. Dobro poznam vulafku saku. Grličino sem pero, tam, na Tvemu cifrastomu oblaku.
Breščeci bistričke viencov, povenčani z belinum, prispodoablaju mene, noajdaruvaneji doarek doarka, z Tvojum karmeličanskum toplinum.
19
MILAN FRČKO Koprivnica
Se mirneše ona diše
Vani zdeni mraz diši. Ona mi na rokaj spi. Belo cvetje zima riše. Se mirneše ona diše.
Z duše vleče tople senje. Z rokam dal sem ji živlenje. I z popevkom ju kušujem. Senju svaku ji darujem.
Negda soncu otpre vrata, negda me vu dežđ zamata. Z dugom farbe meni piše, al mirneše z menom diše.
Vani veter snega zmeče. Radost v meni se premeče. Z mrazom zima leto briše. Se mirneše ona diše.
20
ŽELJKO FUNDA Varaždin
Gioconda
Nu, kaj se pa tak smeješ, cifrica? Kaj smeh v šekret nejde z tvega lica? Je, zato te zoveju Gioconda∗ tvoj glasek okolo nič ne ronda. Ti, bome, Boga za bradu držiš, tebe ne plaši ni osa ni miš. Tebi je ravno od Big Banga do zdaj, tebe ne muči nijen gdo, kak, zakaj. V prosvetljenju šišaš Dalaj Lamu na nulu, spušila si več neg jenu esencije lulu. Kaj drugo neg da šče sfinga postaneš i glediš oveg sveta filmski trash („Če vam se ne živi, igrajte squash, ječte kivi.“ „Čujem te, pizda ti materina! Nu ti nemaš, a ja imam šče vina!“)
∗Gioconda – talijanski, vedra, umiljata
21
VINKO HASNEK Glavnica Donja
Samer broj
Od negda se handrale pak nije ni vezda vustale hapluje se hapati gene se genuti cediti hotel bi gojniti vojke v roke prijeti vranci ne daju zajašiti
Počeli ljudi dokanjati obetati obetati slabe točke iskati iza flanka ščipati po zemle ščapati pajdaš pajdašu nož posle rokicu dati
Ti se, Bože,v človeka još navek vupaš a človek človeku samer broj samer broj
22
VINKO HASNEK Glavnica Donja
Vodeni veter
Napuhnul se veter na lepem plavem morju vodeni zdigel se veter huče huče kopiče se den za denom v stenu zabušava se šiba drfče plava veter kopiče kopiče kopiče vse pred sobom vu stjenje i kamenje
gda stjenu oblihne sfrkne se nazaj zafrkne pjeni raspline mine veter raspršeni mej pečinjem voda se vumiri začkomi
Čez režek svoje hiže vidim siveh oblakov svetleči pramen sonca nalukava se VU VODE VETER pramen svetlosna ga oslikava
Čakame na obale gdo nam se vrnul ne nigdar
23
VINKO HASNEK Glavnica Donja
Gemanti kamenje
Drobne oštre kamenje zdrobleni somleni tucaniki šakanci glavanci potaracani vu poti po teremi peljam se vu asfaltu zalejan vu betonu zabetoneran vu zemle zamrmlan podroblen zden za one ki dohajaju za one ki prehađaju za one ki bežiju za sebom po asfalte švastiju prebrunđiju i ne segneju zamisliti i ne segneju nagledati sega tega od spodi vu fondamentu kamenja
Te pospravlene drobne gemanti kamenje nam postal život i ništ ostale
24
VINKO HASNEK Glavnica Donja
Vinska
Zozrelele bobice došli brati vu brente zesipavlati druzgati gnesti moštati prešati sceđati koštati rušati razgrinati zagajiti Z tega bi mogle ziti dobre mulj sel dele čiste odtočili v sodiček zakuhale počele kipeti brbočkati brbočkati vun brizgati da bi vine našle kupicu z jenom nogom
gostiti se nazdravlati za priznanje za pošteni težački posel
25
VINKO HASNEK Glavnica Donja
Štrčiju ljudi dežđeni
Naštrčeno vun zemle naštrčeno vun z vode
kajkakvi ljudi po njimi plaziju dežđeni zemleni napikavleju na naštrčeno stjenje nad zemlicom nad ravnicom
I pustili zdrapane zbrazdane žilke spikane luknjice kak da žiški vu nje zašli žilki kak stari fosili čakaju človeka privinuti vusetiti živlenje se na vse privčiti vu soncu i vetru vu predike i navuku curi naštrčeno vun z vode vun z zemle strčiju ljudi dežđeni
26
VINKO HASNEK Glavnica Donja
Bregi
Na te brege su nas snimali z tjeh bregov su nas zimali vu te brege su nas spravlali vu te brege gibali na vse četiri strane peljali navek nekaj novega iskali
poradi tjeh bregov i zemlice mej sobom trpeti i batruviti
Samer vu časi sprevađanja videli kam ideme i gde sme bili ali ne zname odkud sme došli zločesti grešniki komu ostavlame vse zapisane sad zname da je zemla okrogla ali ne zname kaj su ljudi
preštimane se vračame vu zemlicu poradi svojeh bregov i kamenja navek zgubleni navek sami
27
ELZA HERCEG Koprivnica
Žerjafka
Kaj ste mi rekli, baš dobro ne čujem, a niti joči ne služe me ze sem i zato navek po svojemu snujem, a onda se pitam kaj bom ve z tem.
Lampaša iščem, steze so se zmele: dobro me vleče, a vara me zlo. Zrcalo mi dajte da sam sebe vidim kaj je to vu meni i kaj sem ja to.
Kak da bi senjal, fort me nekaj zove, milo mi šepeče i slikice riše. Kak da bez toga nit živeti nemrem, kak da duša sama skoro nit ne diše.
Se bi dal za to, i joči i vuha, se kaj z mojim telom morete pobrati, se bi dal za to čudovito svetlo za koje tak dogo nesem mogel znati.
Nek me ono pela tam gde život zvira. Bez njega bi mogel nestati i hmreti. Makar je stopram kak žerjafka v meni, nišče mi ga z srca više nemre zeti.
28
IVAN HORVAT - HLEBINSKI Zagreb
Čkomeče nebo
Kam so se dele leta, tak rad bi štel doznati i gdagda otidem k njim kaj ne bom senako sam. Al brige tero me sagdešnje i nazaj se vrnem sim ar neje mi dobro ni tam. Još samo misel sverdlava more dojti na steze njihove prisojne, vu dneve njihove osojne i ž njemi pod roko na kratke špancere pojti... A gda ni ona vre ne bo k njim mogla otiti, ostale bodo prazne steze i dnevi vu večnost skriti - nad njemi gluho, čkomeče nebo.
29
IVAN HORVAT HLEBINSKI Zagreb
Obloček
Ogledajo se v njemu isto nebo i zvezda ista, i stara lipa, i plave ftice, znatiželno joko deteče, belo deklino lice...
I ja se gdagda naluknem v njega - al ž njegvoga me glajža gledi stvorenje neznano kak š čađavog najža skamenjene kmice...
O, to nes ja, tak mi sega! To nemre nikak biti! To nešče se drugi v šnelcugu prepelal po moji živlenjski prugi.
30
IVAN HUDOLETNJAK Petrijanec
Vočansko rano jutro pred braje
Se šče spi. Drijemle Ivojnščica v guosti meglaj ud nek i negdaj. Vu merzlom zraku veter šumoče razdremlivec, potkožanec, z Gornje Voče.
Negdi na briegu v klieti roštajidu z prazni lagvi. Jih prepravlaju za braje. Takšna jutra mam najraje.
Jas veliki pospanec. Štel sem obloka otprieti, friškog zraka si vdehnuti, roke pretegnuti, i v gorici grozde ki so nabobreni kak cecki mlade žejske pobuožati , zrahla pehnuti.
Bregi vočajnski se pospano budiju. Pri Fotezima se vužigaju svetla, i prva kuala štropotaju po klancu. Ud Kanjira se čuje kukuriekaje i piskutlavao lajaje pesa na lancu.
Ftiči nam pesme v zboru popievleju. Pri sosedu v dvorišču berači se zbiraju, kašlaju i z žganicom zalievleju.
31
Na viničkom briegu sojnce fmivle oči, a sosed muaj ruži z putami i škafi još od snoči.
Subota je pravi dien za braje. Od sih stran ideju v gorice. Traktor brenči gor po briegu, rasteravle lačne ftice.
Živut je znova se briege ožiu. Sakumu srce ud sreče zaigra i bu si ga denes fejst spiu.
32
BRANKA JAGIĆ Velika Gorica
Spoznavajnje
matere i ocu ja tak jena jedina jedincata (el nezamejnjiva) ounda i sebe jena (navek sebe sama)
a vezda el me je ve to više il me to mmuuora biti više i ovde i ounde i vende i sigde i sagda (nnee same dagda) il sou to same tijejnjave straa mojeji brik i od sake moje f časou zrojene zamisli kak da sam nuova spremejnjena i drugačka postala
i opet (i sebe neznajouč) ne nestaalna nek ovde ounde vende i tak neeestala
viježbam misel pod mus jou viježbam na zvirek nek me pelja na zvirek! al baš kak da je se još ne žuri el čeka dek mi se objavijou i naduojdejou kosti stareji mojeji
33
čkomee one čkomee ne govore faale ne prigovarjajou ja i senek čujem nijesou to lanci robuvajnja to glasi z srca zvirajou
a kam se ve to vračam (el da si mučke sedem) il otkout netrudne dohajam (kak da nijesem furt tu pri sebe)
na pout krouga devena sem i makar ja negda kak i više pout ponovljeena al ve baš sem žive sama i niš ne mrem (el sou mi rouke gore el bijelou krpu iščejou)
il je to respele z bijelem prikapčenem roupčekem f času pobegle i zgubile sou mi se sse riječi (el je to ve one odnesti lače na bote) kak smržnjeni mi poglet prestrašen ostal je sam il razme il same čkomi
34
al če me ve i kulike got ima ovdašnja oundašnja vendašnja same kroužim kroužim kak navijena po nekakve niti jjeene jedine teeejnke tejnke dek se ne rescujnja vu spoucane lasje cajtof i bez glasa čkomeč ne poukne
el je ounda tto tte iskani zvirek-vuvirek a ja opet i sebe same jena jedina i iiiiiiiiiiiiiii več bejži ravna crta po jekranu iiiiiiiiiiiiii ja kak ni jena
35
BRANKA JAGIĆ Velika Gorica
Spoznavajnje (2)
kak slijepec stezu iščem te sikout i sigde a ne najdem te nigde nit vu iži nit na dvorišču nit vu trsjou nit na makote a zapraf sikout i sigde si pak i pret popravljanemi štagljovi vrati viiidiim te i čuuujem srdiš se čavel ti se svil po prsti si se vudril nebe zazavaš kkak «grmiiišš»
sigde si sigde a kat se zmirim ionak po duše priznam vu sebe najviše te najdem kak da tu si se skril i sse više i više vidim da si ti z menou a pak ounda kat sem protif tebe to ve sem protif sebe ne valja ti to! to ti ne valja!
i tak si i ve opet jakši od mene same jen more biti broj jen al si ne mrem pomoči ne mrem protif tebe-sebe ne mrem si pomoči staari muoj
36
boum zvijezde na spajnje pospravila i nuoč rezmeknoula i rezgrnoula ounda boum prije pregledala i zvidla daje sse to isti špilj karti sse sou to isti konci isti prazni ili pouni lonci el još pitaš el sme ssi met suobu Babiluonci
ostavlil si mi misel i kojkakve gruntajnje i otrežnjejnje al i pijsek vu vure ounda nakuštram obrvu štera opominje i pitam fpuol glasa el je istina el je to ve Ajngeluš pociljejngal kaj imele bi značiti kak odgovor
Z UZL NESEJ E
MN
AZMUZL NESEJN
A
39
BOŽICA JELUŠIĆ Đurđevac
Jezero pod ledom
Taj dolnji svet, taj mulj i kal, Gerdost, skaližanost, ničemurnost, To nikaj celoga, vse trifertalj', Rutavost, cundravost, kalaburnost; Kaj samo v kmici joči otpira, Z vedroga neba svetloču spira!
To kaj škrobanče i dendereče, Cigulji, cmuže, cendra i beči, Svojega činža naprv nameče I stane v jeden mozeg teleči; Ne pozna srama, ne prizna čednost, Praznost zveliča i malovrednost!
To nikaj moje i vse falšivo, Bedasto, smešno i tverdoglavo, Neokrepljivo, tek poluživo, Nahero nagnjeno, nigdar pravo; Za čem zdihavaju mulci i tujci, V prince zakrinkani žablji vujci!
Vezda se nikaj od toga ne sluti: Spod leda, kak pod steklom spi. Bistro je nebo, beli su puti, Sklopljena voda kak joko žmeri. Zimljiv se čardaš nad poljem vrti; K jezeru noga stezu preprti.
40
Prememba čudna, preobernjenje! Zaleđen listek, kak rukavica! Prelepe vitice, očuđenje: Angjel i ruža, agnjec i ftica! Površje krhko, kora od leda, V kojem se rajska liepost ogleda!
Je to moguče? To li je zbilja? Da gadost sveta moči je skriti? Da duša zverhu prostote cilja, Zvezdu hoteča je domašiti? Srebreno jezero, složna šarada: Zemlja se v kruglju od svetla preklada!
41
BOŽICA JELUŠIĆ Đurđevac
Gda me ti pozabiš
Prema D. Britviću, kakti spomenek
Gda me ti pozabiš, kroh se bude zrušil. Vu mojoj bu krošnji zanemela ftica. Odron se zesipal, potok bu presušil, Vu posnoj bu zemlji posehnula klica.
Gda me ti pozabiš, vse bu dišlo v kmicu: V črnu bu se melju obernulo zrnje. Iskalo bu joko zviezdu večernjicu, A našlo bu samo puščavu i trnje.
Gda me ti pozabiš, starost me poišče: Z koščatem mi prstom pokuči na vrata. Z mirnoga bu dvora kanjur zgrabil pišče, Slosnulo se polje pod šajbom od zlata.
Nikaj ne bu žmahno, nikaj ne bu moje. Tri groša bu vredel svet scufan i shabljen. V Knigi, gdi pismena žarke krvi stoje, Ja bum čvrček drobni; skvrčen i pozabljen.
42
IVICA JEMBRIH COBOVIČKI Čakovec
Joj, kuliko jezikov!
Kuliko je na palme listja, kuliko je lotosovog cvetja, tuliko ovde je jezikov i nišči nikoga ne spitavle, zakaj gli tak govori. Pak, Božek, prosim Te, mojemu kajkavskomu Ti znovič pomori. Dej pomori. Em lepi je kak pesem, vu njemu ves sem, žnjim čutim, štujem i kušujem. Vu svet sem se vuputil i vezda vidim - jezik mi je fest požutil. Ni požutil sam od sebe, vre od oneh, šteri pozabljuju - jezik rodile je nebe.
43
ŠTEFICA KAMENARIĆ - FILIPOVIĆ Sv. Ivan Zelina
Otpiram oblok
G luntavo svržje tu i tam teri cviet kak ščvrkneni ocvirek dudi
Dej se raspri Dej zadiši Dej zbudi tie popuoldan vu mene
Zabadof sem se molila
I uonda su zabrenčale pile
Jeni su gledeli drugi su pitali trejti se čudili peti čestitali
Srablivo svržje tak ti i trieba kad cvesti nečeš
Nuove grane i nuove glunte budu zrasle
Otpiram oblok
44
ŠTEFICA KAMENARIĆ FILIPOVIĆ Sv. Ivan Zelina
Zmužlane sejne
Zmužlane sejne pod vajnkušom stiščem v šaku Čez svržje me v oko jutre pika Znuova opet me je vlovil krč
Zmužlane sejne v žep pospravlam
Samo je vu jni još pune toga moči
Pune toga
Štela bi reči čega se al ne stane v rieč
45
DAMIR KLIČEK Varaždin
Vura
I spet sem Hitil joči Na te zid Da bi videl Koja je vura A vure neje Več nekaj let
Nekšna ženska popevle na radiju Na amerikanskem Nekšni bluz Po stihe
Kaj te briga Koja je vura Nigdo ne bu došel Gazda broji peneze za šankom Sitnež meče po kase Kaj zveči Frižider same brenči Za zjutra pive hladi
Naj se bojati Nihče ne bu došel
Ni črni maček Ni žoti pes
46
DAMIR KLIČEK Varaždin
Imejla
Snočka sem v varošu bil Srel sem prijatela Štefa A nis ga prepoznal Ajncug Kravata Naočale Črni kuferek v rukaj Pravi gospon
Bok Kak si Nimam časa Na zestenek se žurim Pošlji mi imejlu Maš moju adresu Napiši kak si I kaj novega je V našem selu
I odišel je A pravi prijateli sme bili Kak mali V pojteku ribe sme z rokaj lovili Po senokoše hodili O senjah pripovedali Z istim pucami Na tanec hodili Z dečkimi z drugega brega Za jih se bili
47
A jenega dena Vu varoš Je odišel Škole zaškolal Ženu si našel Decu napravil Hižu zazidal
Kak ne bi jegvu adresu znal Ivančka šest Bil sem tam dva tri pot I listeka sem mu pisal
Al kaj bu s imejlom? Da ni betežen? Čul sem da imejla neke betege leči Morti hemoroide ma? A morti se zaželel nekaj z domačega kraja? Zakaj baš imejla? Morti je za Božič hoče meti? Al rožnjak je
Lojtru sem zel Na jegov grunt odišel Nigdo ni tam Same ternje i drač Dervena hiža zrušit se hoče Na tleh med trulimi sverži Kače
48
Z najvekše jabuke Z verha Imejlu sem odrezal V paket zapakeral V poštu odišel I poslal
Listeka nis napisel O čem bi pisal? Teške mi je bile Se kaj sem tam videl I se kaj mi je črez glavu prešlo
Prestrašne
49
ZORICA KLINŽIĆ Zagreb
Popevka živi v tvojoj hiži
Dragi Britviću
O tišel ti si tam vu pole, vu hladnu večer - čkomeč - sam, popevke tvoje za te mole i ak ih hočeš - dojdu mam.
Hajdina ti bu znikla bela, za tvoje senje vanjkuš bel, i navek roža tu bu cvela jer - v vsaki trn si sebe del.
Popevka živi v tvojoj hiži jer samo tebe hoče glet, al mesto tebe - TU SU KRIŽI i ... Jezuš ... sam - ... na križ raspet.
Pozdravlaju te vsi poznati, kak navek ONA - razme vse i kaj je mogla tebi dati- VU ČISLO Z TEBOM DELA JE.
Buš navek tu, spod Belog grada jer vse si svoje njemu dal, da vrnul buš se - još se nada, a ti si truden - ti bi spal.
50
DRAGUTIN KONTAK Zagreb
Pot
Bose noge v trave, prašine, de teri trn. Gledenje široke, visoke, nebe plave. Senje bez rame, dani veseli, vufanja na pretek.
Škorji v blatu, žulji, na potu graba. Od brig gledim v zemlju čele nabrane, štišnjeni zobi, življenje poscane.
Veselje i težava igraju se skrivača.
Breza samica nakinđana senjami: hrustaju žrvi, diši kuruzna melja, dukanje h večerku, zalizani lasi poljski cvet za srameču pucu. O breza, breza, fala ti.
51
Papuče na parketu topli radijator v roka betežna križa. Pona soba Bacha.
Senje i zbilja igraju se skrivača.
Steza pot cesta - za kam?
52
ANČICA KOPREK Zagreb
Vu jenomu danu
Vu jenomu danu, kulko se reči obrne kulko se istine zvrne, kulko se vere okrne.. Velimo da je dan prekratek.
Vu jenomu danu, kulko se misli rezgrne,. kulko put srce vtrne, kulko se jada zgrne,. Velimo da je dan prekratek, da brzo prejde.
Vu jenomu danu, kulko životov vutrne, kulko se zemlje prevrne, kulko se želj' zagrne,. Velimo da je dan prekratek, da brzo prejde, kak bi bilo da stoji, da nikam nejde?
53
MARIJAN KORUŽNJAK Zagreb
Nokturno
Nocoj popevke ne pišem Nocoj se z pečum ne grejem Nocoj za tebe ja bdejem I z rokami soze brišem
Nocoj si sveču ne žigam Nocoj se s tenjami piham Nocoj za tebe ja diham Kak ladja v kmici navigam
Nocoj se mrznem med sigam Nocoj kresi ne goriju Nocoj sam zvezde bleščiju Visoč nad zemaljskim brigam
Nocoj nek vtihneju zvoki Nocoj nek glazba ne svira Nocoj mi duša ponira V gluhoču spram mojoj moki
54
MARIJAN KORUŽNJAK Zagreb
Kolajna
V ofucanom mentenu punom masnih fleka Kaj je bormeč videl večim bolše dane Strplivo je čakal porciju fileka Poklem vsih za njega če nekaj ostane
Dolgi red pred njim polahko se mical Oni prvi hitro i tiho su jeli Nikoga se nigdo drugi nije tical Vsi su samo ravno pred sebe gledeli
Konačno i on pred kotel je došel Zagorela mast je oštro vonjala Mislil si je kak je danes dobro prošel Kaj je negda porcija mu prazna ostala
Gda se s klupih zdigla prijajšna je tura Sel se da bi hitro napunil si trbuha S plehnatom je žlicom strugal dno tanjura A onda ga obrisal s komadem trdog kruha
Ispod ruba stareg, zgužvanog škrlaka Oprezno se koli sebe je ogledil Na gomilu ubogih, nesrečnih i čudaka Vu tem društvu ve je i sam mirno sedil
Sa stropa su gole žarule sijale Na lica koščata zarasla vu bradu Prazne oči v duple gliboko su pale Zgubile po putu i zajnu su nadu
55
Pogleda je spustil skup z rukah vu krilo Z prstima je zajne dropte kruha rulil Nestvarno mu nekak vse se to je zdilo Pak mu bar želudac nije više krulil
Odsmical se tak da nikom dal ni znaka Za sebom je tiho zaprl trula vrata Zaputil se v meglu teškega koraka Z šupleg žepa pala kolajna je z rata
56
EMILIJA KOVAČ Čakovec
Sagdanja
a to kaj za vuhmi mi sagdan salutera čkomina z rečmi se, z mrtvimi čvrčki za hrptom kleheti
i kaj se (sagdan) se žmekše spominjam kak sem još fčera si štela na šlinge niščine (moj Bog) za navek (sam za se) sigurno i mam,
se je to ništ, se ja to morem, vupam i znam dok mi dva ajngele v srcu zmejleraš z Toskane kak plavaju race po Siene da curel je dežđ to leto napišeš gda-gda
57
ali pak samo jel' još mi dišiju leluje v' bloku zapitaš
se je to ništ, velim, dok nam kak-tak zvun sumnje stoji pajdašija
il kaj ja znam kak bi (se to) z rečjo moč bilo vundati, zapraf.
58
EMILIJA KOVAČ Čakovec
Zajtrek, ljubaf moja
kušleca-žegetača v gib lakta mi ftisneš nenadjano pak unda spod pazuvi. na svetek dišim, veliš i dobro bi došlo malo mužike kakši blues na vrh prsti zapleteni vu lasdraganje naj se drobi tak nepozabljivo i tak zvun predvratmičepeče žifcirancije
al pusti to, dragi moj ljubaf moja vupri se v totu zmužikomskinčenu okoldrobečuse čkominu zvun vremena kaj zvira z moji nadri, z moji nasvetekdišeči rok.
viš, vreme dela za nas, ljubaf moja kaj ti nas deca vu seznati furtmoči išče ne rivleju nit pes za vunziti pred vrati cmrguli
59
a tebi je minuta-dve do sagdašnjeg jutrenjeg nacugbežanja
o, cela večnost za skupsipočkometi i mortik za zajtrek nafletno.
išče je za vusnicraduvanje gut kave na vrhu mojega kušleca a poklam na tri-štiri v megleno jutro nam se bo hititi z petni žil, zi se štiri roke dragi moj drugač - ništ od življenja ništ od jutrosvetkuvanja!
kak Giocondu me z rečmi narišeš: moje roke, dva golobi jengdrugomu stišnjeni a s pleč mi vu vanjkuše nadri se ajngelci rivleju pak unda to nezgovorljivo nekaj na vusnicaj draga moja, mi veliš
60
se je to več od reči več od nadjanja: tak svete, dišeče, na ruže i grlice pisane senje ne vupaš niti si misliti
ti, odnavek jen pes nahujstreni ves od kmice, gladi i lajanja
i se je to, svilno i cifrano, nedosegljivo veliš za tvoje stoput scipelarjeno na koljena hičeno znadruzgano srce.
al ja si očem, ja si žareče želim po vuhmi scafutani praf tebe (pes moj!) s toti Giocondini rokami nadrobno podragati
61
a to kaj se hujstriš, režiš i mrgočeš - - ništ zato, moj dragi: te itak (sejeno jel denes jel zutra) sigurno dobim!
al pusti to, išče je pol minute za skupasestisnuti nikajnemarati, nikajnemorati... i dej, poravnaj to pleče več jemput, me malo za vuhom tišči...
62
STJEPAN KOVAČEC - ŠTEF Zagreb
Joyc
Te subote rane vjutre bile je razdoblje bez kraja jena se zgoda pretapala vu drugu več subotu rane vjutre! Kak se te događale - sam Bouk zna srce mi je bile v pužiraku kak je same znal moju misel visele je nekaj vu zraku.
Pogledal me je z razrokimi očmi z nogom pogladil brk i kak je uobičajene ni se dal vu trk kak da čuva železne zdele vreče z krumpierom i kiselo zelje.
Bil je to JOYC.
Vu glave jena slika za drugom jene doba za drugim jene živlijenje za drugim pogled negov, pogled moj jen te isti pogled misel ista.
Prvi put skužim da su leta minula da je živlijenje prešle i da ostaje nekaj za pamčenje tere se obrne i zasvietli nekak čudne kak i JOYC-ieve oči.
63
Mislim si, misli i oun pa niesme stranci – sme prijateli iznenada a nekak polahke ne nametlive a pak točne misli stiskaju i mene i nega izranaju kak duhi i puniju mi šaku žilicu.
Unda se se obrne pa mi se spominjame? Na razinami tere se minjaju naše misli, naše senje, naši posli, naše skupne živlijenje.
Pogledi vpijaju atmosferu stojimo zvezani osetlivima koncima teri nekak redaju našu i prošlost i budučnost, vse se spoja, radost i tuga a vsaki si misli kaj o nem zna strana druga.
Kat ubuduče bum otprl ista vrata pak se bu zbudila radoznalost jel me tu čaka JOYC i pribira drobiž prošlosti te sme subote bili jene biče a z večeri sme se zgubili polahke grabeči saki svoju zviezdu i misel tega dana.
I dok večer polehke se zdiže bil je to same domači štakor vu stare hiže.
64
IVAN KUŠTELJEGA Ivanec
Z druge stroni pelnice
Pastiha Zapirum apšisuna Pelnična vraca za suobum
Zakljiepljem Kmičnu sercu priraslu pelničku Kak sodbinu
Riešil sum se sieh Erđavih alataf nametunih pa kote Pone paučine Kakti červajednih i ad starasti Zgriženih gvonteraf I prelukjene lakavnice življenja
Joaš jemput Lučem a je zapriete
Z druge stroni pačivaju Kupčeci prefuljunih senj Tu i tom spačaruna rieč Se kamačeci spasconih spoamena Šteri nikamu ne nucaju
Študierum pitum se A nie moarti me meste Z druge stroni pelničnih vrat Z druge stroni smerti
65
IVAN KUTNJAK Lopatinec
Vreme je
vreme je da se dogadja vuni oblačno vreme je da se chlovek po koncu konca ztaloženo z oborinami na rabu barbarige čebrige z čontami v nami takorekuči origo silentium prego da se yase v jaslice da se kineze f pineze da se koniečno vu kmici na velikomu ekranu 16x9 jebenti pa to je celi beli zid to smo čakali televizijo z daljinskim osiguračom na boku croatia d d kuliketulike kakšetakšeenkrat kambitambi k nam bi namibija da se do golog po psu pojasa komarci prez kiklice dogodi chlovek slečeni jesenti vraga v jesen da se po koncu konca slaviček se ženi z bukovoga grada njegva zarušnica slavujčica mlada dopadne svojim izdavačima s trdim koricama raženoga da se dogadja yu velike ztvari zadja vura tri pandura takorekuči nalepnice na vozilu turbomycin
66
IVAN KUTNJAK Lopatinec
Pelajo nas ovi
pelajo nas ovi kojne ki ne znajo kam i pelajo nas ove kojni ke ne znamo kam ami znami sami v salami ztatari v krami pere do-re mi-re sodo v posodo per lampe po škampe po lampe štelajo bodi kuš na stelaži po prvi etaži z potrti glaži z maškulinum aequus aequi geni tifus po lalofki štelajo nas ove kojni k lojni vbojni zbuhano vu rajnglo zruhano a zpolom zkuhano na bolše polovice devenice device divajs napol paradajs pa gorpadolpagorpadol n'est pas gordognac vilen jack takorekuči bik vu zlavenzki zemlici dokač zana zarana rodi sardce se zbije nemaš ga kaj videti ampak vezda ne bode zime vleti niti biti pod riti vroče vu zemli na drevo prikeljeni tpelajo z druge ztrani yankcekyanga vu ritmušu tanga šu-šu si več šuškajo o tom i đeri feri se poberi ovi naši zbilam sami pre cedniki tzedijo gda ne spijo se se zbilam zbilam trud ijuju la vantino lavabo lavitza prek žlica i vilitza lavare debelo črevo balaton glavica kaj ne vidiš kaj imaš vu štale prevejanec jeden ti zkuštranec tispre brisanec jeden nijeden na ztrane zemle zpreveden nišvreden dajte najte naszaje bavati
67
EVICA LAZAR Cestica
Hudi zimski zvihranec
Veter čez rašuške Urehuvuga dreva, Veter čez rašuške Jabuke i hruške Puše. Puše, kak pravi Nori zvihranec.
Zvihranec zmotani Saku lukju na štali, Pud strehum, Na sedeli puišće. Zvihranec, zmotanec Zahliknu si me. A štela sem ti reči Ti zvihranec zvihrani.
Rastepena slama, Zmržjenu listje, S tobum, pred tobum. Kaj moreš udneseš, Kaj nebreš purineš.
Zvihranec mrzli Se si odnesel. Za tobum zvihranec Drugi duhaja, Debele oblake Z babjuga kota rivle. Na krovu rafunk Šibnati se zible.
68
Snežni zapuhi Visoki. Trava suha Zmržjena. Zmržjena rašuška V zapuh naopak zapičena. Na mahuvini trdi, Sčučureni vrabec Mamu svoju ščakavle.
69
EVICA LAZAR Cestica
Mesičina
Tak mesic fest sveti Po nebu sim tam Miš gor je vu kleti, Je lačin i sam.
Tak mesic fest sveti Se zvezde su žnjim, I lepo žmigolje Pa kak naj zaspim.
Tak mesic fest sveti Se hiža bili Dvanaest vura bije Mujc z mujcekom spi.
Tak mesic fest sveti Me pleča bule Su oči otprte V raspelo glede.
Tak mesic fest sveti Ne hrči - obrni se sim Kak moreš tak spati Posluhni kaj ti velim.
Tak mesic fest sveti Čuj, vuni neka šumoče Stani se gori, Sim se ubrni ! Spuminati mi se oče.
70
Tak mesic fest sveti Čuj sovu kak huška, Pukri me pu glavi Mene je strah Matilda se špancera Velečasni, velečasni, velečasni.... Najte reči: "Bil si i buš prah".
RO ACAOD VE USIZ
BR
ROBACAOD VER USI
73
ZDENKA MALTAR Novi Marof
Vugni mi firungu kaj bom videl den
Hošpital v Marofu, dvor debeli zidi, i žalobni drem jeli, tmice, na najge svieče sten, jobovsko trplejne, v škatuli z citostatiki ostalo je ščera tvoje lice. A joči? Samo su joči drfčeče još jen čas gorele, vupirajuč se vu me hodile, snele. Vugni mi firungu kaj bom vjutro videl gda bo došel den.
Pred portu marofskoga hošpitala pljučnoga samo mujcekasti debeljuh, maček črni kaj prede živleja tief sen. Gda sem odhajala veter je tokel z golim svržjem, Vugni mi firungu kaj bom videl den.
74
ZDENKA MALTAR Novi Marof
Robača od verzuši
Veliju da v peklu dobroga štenja zdavna su te kak ftruplo hitili črez oblok rieč ma, lublena. I da ti je mater bila babica v ropcu, ne baš preveč govorliva, ke se deca srame. No, nem ve, naj bo med nami.
Veliju da i denes jošče vmiraš, na skloku od goric i bregi, tople postele tvoje. V nami ki hodimo svietom v robači od verzuši znovič zviraš...
V hmita jutra i neba plava ti imaš korake moje mame i duhu rože trojačke po steza posolene. I roke težačke, žulnate, roke lublene, vu tebi je skrito cele jene zemle živleje.
75
BISERKA MAREČIĆ Kašina
Ftica na iglice cmruoka
Ftica na žice, to ti i ni buogzna kaj. Ftica na iglice cmruoka, e to ti je semu kraj.
Haute couture revija f Parizu, neseju se otprta pleča.
In su pak špičuoke al same Manuolice, in je facer z Vogue nasluovnice.
Cool. Coo-oo-l. Aflingeri na kokainske žlice.
Puožem na se četiri črez visuoke trave, skrivam se f kmice, ne dam si videti lice. Kuobec je pokuokal se ftice na žice. A ja još muoram najti pruostuorje zemlene...
...vuodene, ognjene, vetrene... Rekli su mi da bi tam još negde biela gugutka mogla biti al o niti...
Rasprite se vetri nat iglicami cmruoka. Najdite mi bielinu f arhetipi akaše... šulajte se bržeše, nebeski suodec z zastavicu več mi maše... a gugutke ni.
76
Agresija, poplava reklami i zluoviesti. In je biti hudi i kluonierani. Kak si tak i ti... Ni vetri več niesu čistam čisti...,
Ščera z Pariza veter mi je donesel trpkinu čkuominu prazninu…
77
BISERKA MAREČIĆ Kašina
Čvrga za gospuona Bimbambuša
Oundak, gospuon Bimbambuš, jal buoš? Ne, ne buom. Ja več jesem. Jal buoš ti? A gda da ga da. Ščera? Pozutra? Gda da ga da bolek naj nigda. A kaj je one on tvuoj štel. Ni smel? Velim ti ja... Imaš praf priek na priek - zajebancija.
Oundak, gospuon Bimbašbuš, kaj baš nebuoš? Se pišem Bimbambuš a ne baš-buš. Šuušš...
Šuušš-buuoš. Poslušam i ne poslušam, vertim svuoj film i bam baš buoš sem kuš.
Nit znam jel buom jel ne buom.Nit znam jel jesem jel niesem. Den svuoj sakdašnji na pleča nesem. A kaj da ti velim ja, z moje strane gledeč-fkratke pizdarija.
I nih dva. A ak me i pitaš baš ne znam jal sem opče i bil... pak oundak, gospuon Bimbašbuš, da ti ja nekaj velim, neš ti rekel jal buoš jal ne buoš gda buoš gda ne buoš…
Se pišem Bim-bam-buš a ne baš-buš. Kuuš. Al senak si bil. Si si fžil? Su te prešli zeni ledeni. Čuj Milek naj ti mene meni... Ja sem ja. Pak nihče ti neče zeti tega. Spij si a. Naa... Jal bi jal nebi. Perste naprej perste k sebe. Oundak, gospuon Bimbambuš, jal buoš?
78
Kak sekund-cieger prejdeš isti puot saki dan. Nit duober nit luoš. Bogek muoj. Tekar sme cajt f živlejnu. Al senak... I Bim-bam-buš...
Prosim Bogek, bi nam rekel gda nas čvrgnul buoš. Naj juoš…
79
TUGOMIR ORAK Varaždin
Tenja zebnje
Polefko i gliboko zavlači se f psihu, kakti koren ambrozije i halosno liezga, poput vruče juternje kave, črlena zernca karvne grupe 0, rezus faktor, negativen. Vulazi f nemoćno tielo oštricom hrđavog meča i hotno svira pa kostima, kak pa cinkušu. Zašvicana se duša more ožmeknuti, kak rubača. Prek fkočenog pagleda spušča se firanga svetlosnog bleska vu katerom se rađa nova temna zvezda f galaktiki Pavoris. Zbezumleno serce preskače prepone pretnje ad rascufane tenje zebnje. Hrepenenje po zlahkotenju f smertnom hropcu zanja je slamka spasa. Z tenje zebnje zrasla bu ambrozija.
80
DENIS PERIČIĆ Varaždin
Doktor Frankenstein / Nosferatu
Šesta šesta šesta pesma z ciklusa
ARTIFICIJELNA MUJNA! / ČETRTI SVETSKI RAT
hommage a Nikola Tesla
Efficient, logical, effective, and practical
Using all resources to the best of our ability
Changing, designing, adapting our mentalities
Improving our abilities for a better way of life
OMD, Genetic Engineering, OMD © Virgin Music Ltd 1983
http://www.omd.uk.com/songwords/html/genetic html
Nega je nijeneg bitja Neje muža neje žene Nega je nijeneg bitja Spraznile so vse se scene
Vujec, vujna, tetec, teca, Zmislite se jedanaejsteg mareca!
I kaj je bilo vse I kaj je bilo vse I kaj je bilo vse I da je Marry Shelley Frankensteina zmislila
I da luč se Murnauova zgasila I da v Prijedoru se struja je zgubila
I da se je dve miljarde kelvina vročina razvila I da se je vesmirska eksplozija simulerala I da je voda na Enceladusu erupterala I da je Marsovi orbiti sonda se približila
I kakva još sila ha kakva još sila I da je v Bhopalu 11 ljudi vubila
81
ARTIFICIJELNA MUJNA!
Džizus Krajst, je, i da je Doktor Frankenstein hmrl
I da zbudil se je vnogi Ne-hmrl
Nosferatu, Nosferatu, Kaj si delal v ratu?
Doktor Frankestein mrtev je A Nosferatu pak je ve
gdi bil je je
Vujec, vujna, tetec, teca, Zmislite se jedanaejsteg mareca!
Nega je nijeneg bitja Neje muža neje žene Nega je nijeneg bitja
Nosferatu vkral je scene
(Ciklus privremeno zaklučen z 11. marecom 2006. leta)
82
________________________ I da je Marry Shelley Frankensteina zmislila – Vusp. Vremeplov; Doktor Frankenstein, Jutarnji list, subota, 11. 3. 2006., str. 93.: Najkraće rečeno, elektricitet je oblik energije koji nastaje međusobnim djelovanjem elektrona. (…) No, to nije priča o fizici, nego o ljudskoj mašti. (…) Byron je razbio dokolicu: “Hajdemo napisati nešto jezovito!” (…) Mlada Mary Shelley izmislila je lik pomalo ćaknutog dr. Henryja Frankensteina koji je iz dijelova ukradenih ljudskih tijela stvorio monstruma (…) Godinu dana poslije, 11. ožujka 1818., njezin je roman “Frankenstein ili moderni Prometej” izašao u Londonu. I da luč se Murnauova zgasila – Vusp. Vremeplov; Doktor Frankenstein, Jutarnji list, subota, 11. 3. 2006., str. 93.: Pokraj Santa Clare u Kaliforniji 11. ožujka 1931. godine u prometnoj je nesreći poginuo njemački redatelj Friedrich Murnau, jedan od ključnih autora ekspresionizma. Murnau je bil autor filma Nosferatu. I da v Prijedoru se struja je zgubila - Vusp. Alenko Zornija, Život okapoan; Na izložbi posvećenoj Tesli nestalo struje!?, Vjesnik, Petak, 10. ožujka 2006., str. 64.: Izložba u Prijedoru, u povodu 150. obljetnice slavnog znanstvenika Nikole Tesle, ostat će zapamćena po bizarnom detalju. Zbog tehničkih problema prilikom demonstracije “Teslinog transformatora” u muzeju “Kozare”, došlo je do kvara na električnim kablovima pa su neonske žarulje koje su kod Tesle svijetlile punim sjajem, u Prijedoru ostale bez napona i u potpunom mraku. I da se je dve miljarde kelvina vročina razvila – Vusp. Antun Krešimir Buterin, Dvije milijarde Celzija!; Pakao na Zemlji, Vjesnik, Petak, 10. ožujka 2006., str. 64.: Američki znanstvenici uspjeli su u laboratoriju proizvesti supervrući plin čija je temperatura premašila dvije milijarde Kelvina! Zvuči nevjerojatno, ali i nezamislivo, pa stoga recimo da temperatura u unutaršnjosti našega Sunca iznosi oko 15 milijuna K. (…) No, Amerikanci priznaju da “nemaju pojma kako im je to uspjelo”. I da se je svemirska eksplozija simulirala – Vusp. Lidia Černi, Nevjerojatni pokusi; Hrvatski znanstvenik Stjepan Lugomer prvi u svijetu izveo simulaciju svemirske eksplozije; Put prema novim fenomenima u fizici; U laboratoriju smo proizvelu tzv. ranu fazu eksplozije u svemiru, dok je Hubble snimio kasnu fazu stvarne eksplozije koja se prije milijardu godina dogodila u svemiru, Vjesnik, Subota/nedjelja, 11. i 12. ožujka 2006., str. 70-71. I da je voda na Enceladusu eruptirala – Vusp. A(ntun). K(rešimir). B(uterin)., Život na Saturnovom mjesecu!, Vjesnik, Subota/nedjelja, 11. i 12. ožujka 2006., str.96.: Iz udaljenosti od 321.000 kilometara od Saturnova mjeseca Enceladusa, NASA-ina letjelica Cassini koja orbitira oko Satura, otkrila je tekuću vodu što izbija iz gejzira na zaleđenom Enceladusu. I da je Marsovi orbiti sonda se približila – Vusp. http://news.bbc.co.uk/1/hi/sci/ tech/4791006.stm: Last Updated: Saturday, 11 March 2006, 01:02 GMT; Mars orbiter reaches Red Planet; Nasa's Mars Reconnaissance Orbiter (MRO) has survived a critical phase in its mission by parking itself in an elliptical orbit around the Red Planet. News of its success followed a tense period of radio silence while the spacecraft passed behind Mars. Over the next six months, the probe will steadily reduce the size of its orbit until it reaches an optimal position to start scientific studies. MRO will examine the Martian surface and atmosphere in unprecedented detail. At 2124 GMT (1334 PST), as the spacecraft approached the south-side of the planet, its engines fired, slowing its speed and allowing it to be captured by Mars' gravity. About 20 minutes later, MRO switched from solar to battery power as it passed behind the planet and entered into a period of radio silence. 'Picture perfect'
83
The re-establishment of contact half an hour later was met with jubilation from the mission team at the US space agency's (Nasa) Jet Propulsion Laboratory, in Pasadena, California. It was picture perfect Jim Graf MRO project manager "I am very relieved," MRO project manager Jim Graf said. "It was picture perfect." Mr Graf earlier described Mars as "unpredictable" - with two of the last four orbiters Nasa sent to the planet not surviving the final approach. The probe has joined three other satellites around the Red Planet: Nasa's Mars Global Surveyor and Mars Odyssey, and the European Space Agency's Mars Express. MRO is now in a 35-hour elliptical trajectory around Mars, where at its furthest point it will swing out to about 44,000km (27,000 miles) above the planet's surface. The next phase for the mission will be to slowly shrink the spacecraft's path around the world until it achieves a tight, circular, two-hour orbit. Animated guide: Mars orbiter This process will take six months, and employs a technique known as aerobraking, whereby the spacecraft slows itself down by using the friction created each time it brushes past the Martian atmosphere. The orbiter will have to perform this technique more than 500 times and each manoeuvre is perilous, as Professor Colin Pillinger, who led the UK's failed Beagle 2 mission to Mars in 2003, observed: "If it goes in [the planet's atmosphere] too far it heats up and crashes and burns. If it hits the atmosphere at the wrong speed, it bounces off and goes off into deep space." Detailed photos In November 2006, once the orbiter is in the optimal position, the two-year science phase of the mission will commence. The spacecraft carries a pay-load of six scientific instruments and is equipped with cameras capable of taking close-up images of the planet's surface. "Previous orbiters could see something the size of a double-decker bus on the surface of Mars - this can see a dinner table," said Dr Matthew Genge, of Imperial College, London. "So that means we can see things like a small spring of hot water coming out of the ground, if such a thing exists." The Nasa mission team says that MRO will return 10-times more data than all of the previous Mars missions put together. It will build up a detailed picture of how Mars has changed over the millennia: whether there were once rivers or oceans and what its climate was like during the geological past. The spacecraft will also locate landing sites for future Martian missions. I da je v Bhopalu 11 ljudi vubila – Vusp. A(ntun) k(rešimir) b(uterin), Munje ubile 11 ljudi, Vjesnik, Subota/nedjelja, 11. i 12. ožujka 2006., str.96.: U samo 24 sata brojne su munje u središnjoj indijskoj državi Madhya Pradesh usmrtile čak 11 osoba, a osam teško ozlijedile! Doktor Frankenstein hmrl – Vusp. http://www.iskon.hr/vijesti/page/2006/03/11/ 0015006 html: Umro je Slobodan Milošević Bivši jugoslavenski predsjednik pronađen u subotu ujutro kako leži beživotan u krevetu. 'Zločini za koje je optužen, uključujući genocid, ne mogu ostati nekažnjeni', kaže Del Ponte.
84
STANKO PISKAČ Zagreb
Kak sniežna pahulica
Veter cvili, meče snieg v obraz pute skriva, zapuhi su sigdi, zima stišče, krfcu ledi mraz idem - nikam, stigel budem nigdi.
Bludim v buri, truden od života život mi je biela pahulica, koju veter kovitla i mota i zabada vu zmrznuta lica.
Čekaj veter da malo prilegnem meki snegek spod glave mi vajnkuš i blazina - daj da se rastegnem s perjem sniežnim tu me prekril buš.
Obleči me vu belinu bielu zamotaj me vu nju dok preminem, nek bum skriti v bielom nevidelu da vu njemu zanaviek počinem.
Dok me zmrznu vijavice, zime sniek me bude prekril i zamel, cajti nek mi prebrišeju ime nebu znati - da sem bil i živel.
85
VLADIMIR PODGAJSKI Petrovsko
04/1 pokora
Zlamana duša. Nedočakano jutro. Cik. Zora. Ringišpil v glavi. Poštucane senje. Pik. Mora.
Grešne prikaze. Poravnani bregi. Nič. Ravnica. Žvepleno nebo. Pogašeni vogenj. Ftič. Kmica.
Pritajene želje. Boleča istina. Vir. Laži. Stekle tantacije. Zavozlani puti. Pir. Vražji.
Okovane roke. Kameniti gvihti. Kič. Žnora. Človeška slabost. Poharana duša. Bič. Pokora.
86
VLADIMIR POLJANEC Zagreb
Taktuj pokraj nas
Če se več mora na radnemu i oficijalnemu mestu s kokošima komunicirati fejst se žderati i neprestano žifcirati, gde to onda zapisano je kaj bi se še s kvočkami v krpah trebalo zjahati, čmrljiti, spominati i nekakšne nore bedarije tirati.
Si je treba od tega mira dati, fino si pojesti, nekaj spiti i mirno zaspati.
Teškom je mukom papere stekel, fest se namučil, grdo je vlekel. Slagal rigoroze jen za drugim, iskrene čestitke i dobro došel f krog mislečih.
Pardonček, prosim, na prikladnih digresijah!
Pak si vendar od zdaj nebu mislil da je samo dve vure rada i odmora pol sata jedno jedino zlatno pravilo sindikata.
Brez skrbi!
Bu več hitro pod svoje prijel navike ropske, v biroju kojekakšne biljke tropske, a gledel face čak i nagorše vrste, kaj imaju tak fajn doge prste.
87
Jezušna, kakšneg bi tu posla keferendač zbaviti moral!
Vsi tak nekaj mam prepoznali jesu, samo ne ona, zato kaj bila je kok fikus z familije filedendrona.
Zeznal je kajti se takšnom kovačijom sa življenjem je treba boriti i sejeno mu je ostal večni sen samo jedan jedini: fejst se mučiti i nekaj dobrega stvoriti v naši prelepi Domovini.
88
VLADIMIR POLJANEC Zagreb
Apsurdu konca neje
Ne, nikak se neje zazbiljam mislilo novostvorene demokracije več, a novonastale situacije manje vumesto polstoletne čkomine zlorabiti za vlastito prectavljanje.
Od gda mu je ono literatura postala antiseptik nigdo več od jenga laži ne išče i ne traži, ne zato kaj bi postal ono kaj je i bil - skeptik, nek kajti je z leva i desna, bilo s istoka ili zapada i puno predi za očekivati bilo takšnega napada.
Kaj čemo!? Dok bil je na vlasti, je vžival vse orgazmičke slasti. Čak mu je i starka propripovedala.
Če je i v listu ze štemplinom horvackih pošta sama mu reč nič ne vredi, ijonak nič ne košta kulko ni liter pokvarjenega mošta.
I tak prejde vse delj i delj s pričicom pervom, ze svojim istančanim žifcom iliti nervom i vernom pratiljom božicom Minervom.
89
TOMISLAV RIBIĆ Varaždin
Vubiti kmicu
vubiti kmicu, razrezati sen (curi dežđ. topli. topli dežđ po dekli brez obleke.) vubiti fticu rugalicu pajdašicu harlekina nalarfanog (curi sneg. mrzli.mrzli sneg po moji koži.) vubiti mrzlinu vu nami kaj se skuplala letama (curi sonce. velko. velko sonce vu tanjur dena.) vubiti dušu kaj je ledena kak čapornica (curi greh. mali. mali greh sa seh stranm) vubiti kmicu, razrezati sen (curim na se strane. topim se. kak da nisem ni bil.)
90
TOMISLAV RIBIĆ Varaždin
Nedela, pondelek
Odhajaš kak i nedela: vu trenu iščem te vu tragima putnika zgublenih po vuglima perona vu letu Mozarta i Mozart kugli, snega več pomalem žučkastoga kak šnenokrli. Čudno kak me vu depresiji loviju veseli zvoki: Zauberfloete stiščeju nakuplenu jezu vu meni. Mozek vu šraufštoku. Slike se zlomiju vu očima i saka spoveda deset značenja, kak deset zapovedi. Rekla si: Ja sam tvoja. A ja sem kak ftičar zmed dva lika: onog kaj jesam i onog kaj nisam. Na minus četrnaest. Dva lika kak dva bika, jena ludska slika. Puni mesec, mala pika. Vu pidžami zvezde blude, još bu z jutri zime, zime hude. Odpirem ladice. Premotavlem film polahko da tvoj lik ne zbledi. Tvoje vusnice zgrebene od vremena spiju na mojoj koži.Tak sam nesiguren. Pondelek na vratima vu smrdljivemu avtobusu. Vonja po belemu luku, repi. Po nafti. Buka motorja ruši slabi sen.
Jata bezglasnih ftic Ploviju po etreu noči znad nas.
91
SLAVICA SARKOTIĆ Lekenik, Sisak
Haiku o črešni i roži
Vre noč je prešla Obluk je ves f svetlu Popevaju tiči
I divlja rožica F pupolku skrivle Kaplicu rose
Nedela je. Jutro s kišum vmito. Zvoni s cirkve.
Sunčeca zraka opala Na moj stolek s knigami Zbudila harfu vu srcu
Spet črešna cvete V rozemu vrtu, tam de mi je Ostalo srce
92
SLAVICA SARKOTIĆ Lekenik, Sisak
Vuličica
Vuličica moja zrovana i blatna Ti si moja steza prema suncu Ti si moja zlatna nit iz bajke Vuličica moja zelena i zlatna
Vuličica moja, vuska, zavojita Ti si mene odnavek poznata Ti si za me autoput od zlata Vuličica moja grbava i zbita
I kam god da idem ja se k tebe vračam Metropole svetske nemaju takovoga puta
Za nijednu cestu menjala te ne bi Vuličica moja od blata i od sunca žuta
93
ŽELJKA SKLEDAR Zaprešić
Tu se drugač diši
Tusta šuma, potoki, ledine Zelena ti duša od miline. Sava, Bager, Krapina reka, Lepota zacajhnana od pamtiveka.
Vu zorju sunčeka traki Kušujeju cvetek saki. Čmelice, dišečega zraka kralice Igraju vredne gazdarice.
Tu domovina toplim kruhom diši, Vu krilu te kumravog drži. Rosnata te zlatnica poji, tusta zemlica goji, Tu živiju dragi tvoji.
Friškodišeči zrak, dišeča detela, Se zmisliš? Kam cesta ta pela? Spomenek jen detinstva i sveta nedela.
I Dvorec naš tu stoji dičen Sim našim vetrim vičen. Zaznamenuvan zemalski raj Jelačičev Sveti gaj.
Podragaj kraj lubleni Kranc jengov zlatno zeleni. Gdi trafka diši kak fijolica, Gdi sveta obična je vodica.
kumrav – slab, jadan; kranc – vjenčić
94
RAJKO STILINOVIĆ Pitomača
Generacijska
Dedek na igli, japa vu štibri, sinek pri krigli, a vnuk več na igli.
95
VLADIMIR ŠENJUG Poznanovec
Kaj mi je japa namrl
Kaj mi je japa namrl Čemer, muku i špot Falačec žilovače z nohom I kre bajte gacijof plot
Noči zaraščene v senje Gingave kak zmotana preja Zdenec od cigla bez vode I vekovečita žeja
Žilovača masna na bregu I slabi je zvirek v glibini Kišnica furt nežmahna Pak šparaš i na slini
Gda žveple vužgeš vu lagvu Tak življenje kak mošt se svekla Al sumpora duhu vu nosu Nosiš čež život do pekla
A pekel buš bormeš zaslužil Vu jadu nie moči bez greha Dok bajtu ljeta pritišču I dežđa prepušča streha
Pak goli si staneš pod kapič Da po tebe kaplje spred vrati Fala ti japa kaj si mi namrl Da morem na svoje si stati
96
VALENTINA ŠINJORI Presečno
Noč plave lune
Noč fajtna, se samo ne obična noč- nikaj nigdar nigde nikomu tak bilo neje kmica, čkomina, senje.
Žena lasi respustila je pogled zdigla, zanemela, zmirom pustila misel opranu
Opadala su nebesa okoli sebe mužiku spiralno cedila ženi se skmičilo na ringišpilu svemirskomu vrtela se vrtela se frkala i pila je pila je - lepotu čistu zvezdanu.
Luna je plava parala noč na konce i kraje sih svetof, moguča v preplitanju i tancu prešesna i buduča vu dušu se ženinu nebo presnimilo vriskala
97
stiskala žena je vuha krčila kotrige prste kamera: plava Luna - svetlo zgor ceste.
Dete se stalo po cesti posrebrenoplavi k Luni je štelo zabludelo v pole i samo duhu je vidlo i čulo: majčinu dušicu mladu, belu i črlenu detelinu ciganjsku kuruzu preprotec i potočnicu dišalo mirhu vu mirisu beloga duhi mleka materinoga
I vu temu paralelnomu svetu plava se Luna žrtvovala obesila detetu za vrat samoladno se gasila v zorju zabledila skopnila- takaj vmrla.
Ženi još jenu togu za lepotu podarila.
98
VALENTINA ŠINJORI Presečno
Črno – beli svet
(Igrali smo šah Ti i ja po cele dane Ti i ja po noči cele)
Stari su mudrac preračunati Sim maščima premazani za krala zmisleli Šah Puhali pustinski su vetri
Vuni su robi nakladali šenicu V kola Kralica su kikle koli kotrige Nožne Omatali Telo si miomirisima dišali Šaha Cele noči V ložnici čakali Nektar pili I zdihavali
A šah su ratuvali Lovili Sklizali skakali jahali Škedne praznili I misleli I mršaveli i Kopneli Načistam vu telu zginali A duh im je rasel Kak kvas
99
Dok vetri su pesek z pustinje zdigali
Puh! Srdito su prekleli kralica Restrgali firange vmeknali Ponos i sram z lica! Pak rekli su šahu kaj ga je išlo. A šah su samo prek podočnjakof Širom lampi razehnutih gledeli.
I dale su vetri dine slagali
Mudrac su šahu dali mat Kralica mu dali nogu Šah je dopelan vu pat Kaj delat? Kaj jesti? Kam spat?
Vu oazi duha našli su mir Složili konja, topa i- đir!!! Pesek im hoblal je lice Prek vetrof, pustinje,dalko Dalko od mudruvanja Dalko od igre Dalko od kralice
100
ŽELJKO ŠTEFAN Varaždin
Još jena putna
Kakva skolka!? Jokanje i z nosa šmrkli!
Nete mene takove karmine, Peklenski črni akrapi; Brus!
Predi jošče jena polka - "Ki ne pejdu buju fcrkli"!
Spočetka, Da Capo al Fine; Glavni mešter vdrapi - tritonus!
Bubnji, riglje, fis i as Nek ne ftegneju tuči. Nedam čuti zgornji glas - Dok ne podušiju luči.
101
VLADIMIR ŠUK Oroslavje
Vumetnost gledim
Ja vu vumetnost gledim i moja duša prec puna je fešte,
Pri štafelaju slikari od Varaždina do Budimpešte, muzu pri štafelaju slavim.
Fletno se naviek k slikaram spriemam. Čaka me Stubica, poznata lica. I lipa,
i moj je rođak Gubec, puntarska ekipa. Farbama se ovde hasno klanjam.
I gda dežđuje i gda graševina iskri, vu srcu se sunce raši,
s penzlinom cifrasto mi maši, sivile vu glave arabeskami mi pokri.
Pak nigdar me nebu kak žuti list s grane, otrgnula oluja, niti sila bilo tera, Jer kad lučam z bilo tere strane
vumetnosti je i vu moja gena zera.
Moj kajkafski ne smieta nikomu gdoj pati i naviek gda dojdem na pajdašenja stara
dočakaju me predragi mi portreti zagorskog pajdaša, boema em neimara.
Ja vu vumetnost gledim, a moja duša puna je fešte,
za slikara od Varaždina do Budimpešte pak vu farbama muzu od štafelaja slavim.
102
FRANJO ŠVOB Rijeka
Z fužinarske crikve
Spod tornja, Do jene i druge Škropilnice. - Desno na koruš - Levo do Svete Bernardice.
Blagoslovljen Zmed slik, - Kako je več koja bliža, Hodin TVOJ krvav, I svoj tegobni pot - Pot Svetiga križa.
Tvoj na sliki A moj? - Od rojenja Do sudnjiga dana - Va saki priliki.
Fiškalska falšarija I politikantska gnjusarija - Z otrovne se čaše, Na silo, Va ranjeno dušo toči. Zafrkanti, prevaranti, Lažljivci i kradljivci I uni podmukli Kaj bi te Najrajš zatukli, Naj mi Bog oprosti - Gledajo ti va oči
103
Duša trpi - Telo se troši, Va tegobah Duša greši. Telo nestaje A greh ostaje.
Zmed smrekovih Zbitih dasak, Spod prekriženiga oltara Svetiga Antona Padovanskiga, Bez straha, Spokojno čekan NJEGOVO Zadnjo reč.
Znan da ni bilu Početka A da nebo ni kraja, I da sen, sako tuliko, Za sotonon znau poteč, - Makar me Preskočijo Vrata raja, Svojo sen - Istino prišo reč.
104
ANTUN TOMAŠEK Petrijanec
Gdo špana rešetke
Nekumu vu glavi Propuh vleče Spameten čuvek Brinku kutura Vu briegu suonce Zažlajfaju žlajfe Gdo špana žice Vu reštu živlenja Verigu na ruoki Prsten zlati Gospun doktur Najte ga srati Živlenje teče Vuoda ga rivle Smrade žere živina Puzobanu pamet Suol nagriza Druptine življenja Psi ližu I kača plaza Detetu čez puopik Skalpel je hičen Življenje vrišče Mramurne stuope Veter guoti Friške ruože Rosu staču Vu zipki življenja Paučina čipke
105
Gdo špana rešetke Vu reštu življenja Verigu na ruoki Prsten zlati Na koti tristo trinaest Smrt je muarala stati Krvave ruže Na barut dišiju Nekumu vu glavi Propuh vleče Prelukjana glava Kaj zdienec glibuoki Suoza je štiela Vun pubeči Jejna je slika Ustala vu ruoki
