pomen govornih iger pri vzpodbujanju razvoja …

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

POMEN GOVORNIH IGER PRI

VZPODBUJANJU RAZVOJA

OTROKOVEGA GOVORA

Mentorica: Kandidatka:

Doc. dr. Marjana Erţeničnik - Pačnik Polona Ornik

Maribor, 2009

Lektorica:

Melita Plešnik, univ. dipl. pedagoginja in prof. slovenščine

Prevajalka:

Nataša Nikolič, prof. angleščine in sociologije

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Marjani Erţeničnik - Pačnik za

ves trud, usmerjanje, pomoč in spodbudne besede.

Zahvalila bi se tudi izr. prof. Branki Čagran, ki mi je svetovala pri

empiričnem delu diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi svoji druţini, ki mi je omogočila študij ter me podpirala

v odločitvah.

Posebej se zahvaljujem Juriju in vsem svojim prijateljem.

Hvala vsem, ki ste mi bili na kakršen koli način pripravljeni pomagati pri

izdelavi diplomske naloge.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Polona Ornik, rojena 17. 8. 1986, študentka Pedagoške

fakultete Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja otrok, izjavljam, da

je diplomsko delo z naslovom Pomen govornih iger pri vzpodbujanju

razvoja otrokovega govora pri mentorici doc. dr. Marjani Erţeničnik

- Pačnik avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura

korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Polona Ornik

Maribor, 2009

POVZETEK

V zgodnjem otroštvu je ena temeljnih nalog vzgoje razviti otrokovo

jezikovno zmoţnost. Zato so v diplomski nalogi predstavljene govorne

igre, saj z njimi spontano urimo temeljne elemente govora, njegove

komponente in lastnosti dobrega govorjenja, hkrati pa so pri otrocih

priljubljene. V teoretičnem delu so poleg govornih iger predstavljene teorije

govora, dejavniki govornega razvoja ter dejavnosti za spodbujanje

otrokovega govora. V empiričnem delu diplomske naloge nas je zanimalo,

kolikšen vpliv imajo na pogostost in raznolikost izvajanja govornih iger v

vrtcu vzgojiteljičina izobrazba in delovna doba. Uporabljeni sta bili

deskriptivna in kavzalna neeksperimentalna metoda empiričnega

pedagoškega raziskovanja. V raziskovalni vzorec so bile zajete

vzgojiteljice prvega starostnega obdobja. Podatki so bili zbrani s pomočjo

anketnega vprašalnika z vprašanji odprtega in zaprtega tipa. Zbrani

podatki so podani v tabelah. Analiza rezultatov je pokazala, da vzgojiteljice

otrok prvega starostnega obdobja uporabljajo pri svojem delu raznolike

govorne igre in jih izvajajo pogosto. Za delo z govornimi igrami so najbolj

angaţirane vzgojiteljice z višjo stopnjo izobrazbe. Prav tako so najbolj

angaţirane vzgojiteljice z delovno dobo od 20 do 30 let in najmanj

vzgojiteljice z najdaljšo delovno dobo.

Ključne besede: govorne igre, prvo starostno obdobje, razvoj govora,

predšolski otrok

ABSTRACT

In early childhood, one of the main roles of education is to develop

children's linguistic ability. This is the reason for introducing speech games

in this diploma paper. With their help we spontaneously train basic

elements of speech, its components and characteristics of good speech,

while at the same time they are also very popular with the children. The

theorethical part of the paper introduces, besides speaking games,

language theories, language development factors and activities for

stimulating children's speech. In the empirical part of the paper we were

interested in the extent to which the educator's education and years of

working influence frequency and variety in performing speech games in

kindergartens. We used descriptive and causal nonexperimental methods

of empirical pedagogical research. The research sample included

educators working in the first age group. The data was collected with the

help of a questionnaire that included open-ended and close-ended

questions. The data collected is shown in tables. The result analysis has

shown that educators in the first age group use different kinds of speech

games and carry them out quite often. Educators with a higher degree of

education are normally more engaged in using speech games. The most

engaged are educators with 20 – 30 years of working and the least those

who have the most years of working.

Key words: speech games, first age group, speech development, pre-

school child

KAZALO

1 UVOD ..........................................................................................................................1

2 TEORETIČNI DEL........................................................................................................2

2.1 TEORIJE O RAZVOJU GOVORA..........................................................................2

2.1.1 NATIVISTIČNA TEORIJA ............................................................................................... 2

2.1.2 EMPIRISTIČNE TEORIJE ................................................................................................ 3

2.2 FAZE V RAZVOJU OTROKOVEGA GOVORA ......................................................4

2.2.1 PREDJEZIKOVNO OBDOBJE .......................................................................................... 5

2.2.2 JEZIKOVNO OBDOBJE .................................................................................................. 6

2.3 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA ..................................................................7

2.3.1 ZUNANJI DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA ................................................................ 7

2.3.2 NOTRANJI DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA ............................................................ 11

2.4 DEJAVNOSTI ZA SPODBUJANJE GOVORNEGA RAZVOJA ............................ 12

2. 4.1 POGOVOR ................................................................................................................ 12

2.4.2 PRIPOVEDOVANJE ..................................................................................................... 13

2.4.3 OPISOVANJE ............................................................................................................. 14

2.4.4 BRANJE ..................................................................................................................... 15

2.4.5 DRAMATIZACIJA ........................................................................................................ 16

2.4.6 GOVORNE IGRE ......................................................................................................... 17

2.4.7 GOVORNE VAJE......................................................................................................... 32

3. EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................ 42

3.1 NAMEN ............................................................................................................... 42

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV RAZISKOVALNEGA

PROBLEMA .............................................................................................................. 42

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...................................................................................... 42

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ......................................................................................... 44

3.2.3 SPREMENLJIVKE ........................................................................................................ 44

3.3 METODOLOGIJA ................................................................................................ 46

3.3.1 RAZISKOVALNA METODA .......................................................................................... 46

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC ............................................................................................. 46

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ............................................................................... 47

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV .............................................................................. 48

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV.............................................. 48

3. 5 SKLEP ............................................................................................................... 70

LITERATURA ................................................................................................................ 72

PRILOGA ...................................................................................................................... 73

KAZALO TABEL

Tabela 1 Odvisne zveze med spremenljivkami .......................................................... 45

Tabela 2 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vzgojiteljic po delovni dobi ............. 46

Tabela 3 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vzgojiteljic po stopnji izobrazbe ..... 47

Tabela 4 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) po odgovoru na vprašanje

"Kolikokrat na teden v skupini izvajate govorne igre?" ............................................ 48

Tabela 5 Delovna doba in pogostost izvajanja .......................................................... 49

Tabela 6 Stopnja izobrazbe in pogostost izvajanja ................................................... 49

Tabela 7 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vrst iger, ki jih vzgojiteljice

uporabljajo pri svojem delu ........................................................................................ 50

Tabela 8 Delovna doba in vrste govornih iger ........................................................... 51

Tabela 9 Stopnja izobrazbe in vrste govornih iger .................................................... 52

Tabela 10 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) rangiranja vzgojiteljic na vprašanje

»Na kaj želite vplivati z izvajanjem govornih iger?« .................................................. 53

Tabela 11 Delovna doba in rangi ................................................................................ 54

Tabela 12 Stopnja izobrazbe in rangi ......................................................................... 56

Tabela 13 Števila (f) in strukturni odstotki f (%) literature, ki jo vzgojiteljice

uporabljajo pri načrtovanju govornih iger ................................................................. 57

Tabela 14 Delovna doba in literatura .......................................................................... 58

Tabela 15 Stopnja izobrazbe in literatura ................................................................... 59

Tabela 16 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov na vprašanje: "Ali otroci

v vaši skupini znajo vsaj dve izštevanki?" ................................................................. 59

Tabela 17 Delovna doba in poznavanje izštevank ..................................................... 60

Tabela 18 Stopnja izobrazbe in poznavanje izštevank .............................................. 60

Tabela 19 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov na vprašanje: "Ali

otrokom v vaši skupini posredujete tudi uganke?" ................................................... 61

Tabela 20 Delovna doba in posredovanje ugank ....................................................... 62

Tabela 21 Stopnja izobrazbe in posredovanje ugank ................................................ 62

Tabela 22 Delovna doba in govorno gibalne igre ...................................................... 66

Tabela 23 Stopnja izobrazbe in govorno gibalne igre ............................................... 67


menite, da je za načrtovanje in izvajanje govornih iger v tem starostnem obdobju

dovolj literature?" ....................................................................................................... 68

Tabela 25 Delovna doba in primernost literature ....................................................... 68

Tabela 26 Stopnja izobrazbe in primernost literature ................................................ 69

Pomen govornih iger pri vzpodbujanju razvoja otrokovega govora

1

1 UVOD

Jezik predstavlja pomembno področje v predšolskem kurikulu in lahko

rečemo, da je povezan z vsemi drugimi področji dejavnosti v vrtcu.

Zlasti v zgodnjem otroštvu je ena izmed temeljnih nalog vzgoje razviti

otrokovo jezikovno zmoţnost.

Pri tem pa ima vzgojitelj pomembno vlogo. Z različnimi dejavnostmi, ki se

odvijajo v vrtcu, ima moţnost spodbujati otrokov govorni razvoj. Poleg

poslušanja, pogovora, pripovedovanja in branja vzgojitelj spodbuja

otrokove govorne zmoţnosti z govornimi igrami.

Načelo igre je temeljno in vodilno načelo za delo z otroki do vstopa v šolo.

Govorne igre so pri otrocih priljubljene in se jih igrajo pogosto spontano. Z

njimi spontano urimo temeljne elemente govora, njegove komponente in

lastnosti dobrega govorjenja. Govorne igre so torej ena izmed raznovrstnih

oblik dela pri razvijanju otroškega govora, kajti vse oblike dela so lahko

prepredene z govornimi igrami.

Temelje gradimo ţe v najzgodnejšem otroštvu. Ţe v obdobju od 1. do 3.

leta otroke seznanjamo z različnimi govornimi igrami. Najprimernejše za

prvo starostno obdobje so različne lazenke, kobacanke, pozibavanke in

ploskanke. Nekateri glasovi terjajo pri artikulaciji večje napore in zahtevajo

večjo zrelost govorilnega aparata. Če zasledimo probleme v izgovarjavi

otroka, poiščemo pomoč logopeda.

Teţava nastane, kadar vzgojitelj posveča premalo pozornosti govoru in

poslušanju, se premalo posveča govornim značilnostim in potrebam

skupine, ko ne zna ponuditi otroku dovolj širokega spektra govornih iger

oz. ima premalo znanja in izkušenj o njih in je premalo izviren. Temu

problemu sem se posvetila v diplomskem delu.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 TEORIJE O RAZVOJU GOVORA

Razvoj govora je preučevalo mnogo znanstvenikov. Nekateri znanstveniki

domnevajo, da sta mišljenje in jezik popolnoma ločena in soodvisna, spet

drugi pa menijo, da sta mišljenje in jezik identična. Teorije otroškega

govora se po D. Skubic v delu Pedagoški govor v vrtcu in prvem razredu

devetletne osnovne šole delijo na:

nativistične (dajejo prednost notranjim dejavnikom)

empiristične (dajejo prednost zunanjim dejavnikom).

2.1.1 NATIVISTIČNA TEORIJA

Teorija N. Chomskega

Je nativistična teorija, ki zagovarja tezo, da se otrok nauči jezika svojega

govornega okolja s pomočjo dednega mehanizma. Poudarja, da imajo

jeziki veliko skupnega v globinski strukturi.

Po Chomskem sta sestavna dela znotraj jezikovnih teorij univerzalna

slovnica in slovnica posebnih jezikov. Univerzalna slovnica pomeni vrsto

načel, ki jo razume kot prirojeno jezikovno znanje in ki je dostopna vsem

jezikom. To pomeni, da otrok ţe z rojstvom pozna abstraktni sistem

tvorjenja, jezikovne znake in zazna, ali so stavki slovnično pravilni.

Otrok se torej ţe rodi z znanjem univerzalne slovnice, slovnice posebnih

jezikov pa se mora še naučiti.

Chomski meni, da je govor prirojen oz. da se ţe rodimo z izdelanim

znanjem o jeziku. Na to znanje pa se otrok lahko opre, ko doseţe ustrezno

kognitivno zrelost.

Okolje naj ne bi imelo vloge v procesu učenja. (Skubic, 2004, str. 32–35)


3

2.1.2 EMPIRISTIČNE TEORIJE

Piagetov pristop

Piaget je na podlagi raziskav prišel do mnenja, da je jezikovni razvoj del

splošnega kognitivnega razvoja, zato posebni mehanizmi za razvoj jezika

ne obstajajo. Kognitivni razvoj pa naj bi otrok dosegel z raziskovanjem

sveta in s pomočjo senzomotoričnih čutil, kot so vid, dotik, vid in okus.

Za jezikovni razvoj zato niso potrebni nikakršni posebni mehanizmi, ločeni

od tistih, ki so potrebni za druge vidike intelektualnega razvoja. (Skubic,

2004, str. 35)

Behaviorizem

Behavioristi zagovarjajo, da je jezik le ena od oblik vedenja, pridobljena s

klasičnim pogojevanjem. Pravijo, da se otrok jezika nauči s posnemanjem

govora odraslega. Za dobre pribliţke jezika pa ga odrasli nagradimo. S

spodbujanjem in popravljanjem okolje otroka usmerja k vedno pravilnejši

rabi jezika.

Najočitnejši predstavnik behaviorizma je ameriški psiholog B. F. Skinner.

Meni, da je jezik le zbirka navad, ki se jih otroci naučijo s posnemanjem

okolja in tistih, ki v tem okolju ţivijo.

Behaviorizem ne daje velikega pomena prirojenosti, predpostavlja le, da

se je otrok ob rojstvu sposoben učiti. (Skubic, 2004, str. 36)

Družbenointerakcijske teorije

Ta teorija poudarja funkcionalno rabo jezika. Zagovorniki so mnenja, da

otroci izoblikujejo svoj jezik v procesu interakcijske izmenjave. Eden izmed

predstavnikov J. Bruner trdi, da so pri učenju jezika pomembne ţe prve

igrice in pesmice, pri katerih je akcija usmerjena na otroka. Posvečal se je

vplivu druţbenega okolja in kako le-to vodi učenje jezika.

Zagovornik druţbenointerakcijske teorije je tudi L. Vigotski, ko daje

največji pomen pri otrokovem govornem razvoju zunanjim dejavnikom,

torej socialnemu okolju. (Skubic, 2004, str. 37–38)


4

Sociolingvistična smer

Predstavniki ameriške sociolingvistične smeri so mnenja, da jezika ne

moremo omejiti na sistem pravil, kot je mnenja N. Chomski. Po njihovem

mnenju jezik vključuje več sistemov, ki jih rabimo glede na okoliščine.

Pomen dajejo druţini in druţbi, torej vplivu socialnih in socioloških

dejavnikov. (Skubic, 2004, str. 38)

Kognitivne teorije

»Od 80. let dalje so nekateri raziskovalci sledili N. Chomskemu, drugi pa

delom J.A. Fodorja (1983) – zagovarjali so tezo o avtonomnem govoru, o

modulu, ki ima svojo lastno strukturo, neodvisno od mentalnega ţivljenja.«

(Skubic, 2004, str. 38)

Sodobna dela kognitivne nevropsihologije preučujejo odnose med

moţgansko in kognitivno ureditvijo preučevanja govora. Sodobne teorije

upoštevajo naravo in vzgojo. Bistvenega pomena je prav vzgoja, kjer se

otrok vključi v sporazumevalni proces. (Skubic, 2004, str. 39–40)

2.2 FAZE V RAZVOJU OTROKOVEGA GOVORA

Govor je v človekovem razvoju zelo pomemben. Najintenzivnejše obdobje

je ob otrokovem petem letu starosti. Razvoj govora se začne ţe pri rojstvu,

konča pa okoli devetega leta. Izpopolnjevanje poteka vse ţivljenje. Preko

govora prenašamo sporočila, z njim se sporazumevamo. Ker je govor

tako zelo pomemben dejavnik v človekovem razvoju, nam mora biti mar,

kako se bo razvijal in kakšno vlogo bo pri njegovem razvoju odigrala

načrtna vzgoja. (Sgerm, 2004, str. 8–9)

V knjigi Otroški govor: razvoj in učenje so avtorice (Marjanovič Umek,

Kranjc in Fekonja) govor razdelile na dve obdobji. V prvem obdobju t.i.

predjezikovnem obdobju otrok potrebe sporoča predvsem z jokom, glasovi

in s kričanjem. V jezikovnem obdobju pa otrok ţe začne izgovarjati

besede, ki imajo pomen.


5

2.2.1 PREDJEZIKOVNO OBDOBJE

Je prvo obdobje v govornem razvoju, kjer se odvijajo procesi zaznavanja,

prepoznavanja ter posnemanja govornih glasov. (Marjanovič - Umek,

1990, str. 15)

Za to obdobje so značilna naključna posnemanja glasov brez razumevanja

njihovega pomena. Otrok v tej fazi razvija in preizkuša svoj govorni aparat.

Sposoben je kategorialnega zaznavanja, sliši razliko med različnimi

fonemi (npr. med p in b) ter se orientira k človeškemu glasu. Loči človeški

glas od drugih glasov, hkrati pa ga je zmoţen selekcionirati. Kot nam

kaţejo študije, ţe štiri dni stari otroci raje poslušajo materni jezik kot druge

jezike. Govor odraslega prepoznavajo glede na to, ali je v govoru veliko

samoglasnikov, ponavljanja; glede na intonacijo ter višino in moč glasu. V

devetem in desetem mesecu starosti prepoznajo določene zveze glasov,

ki so jim blizu (npr. svoje ime, imena druţinskih članov, poimenovanje

rutinskih dejavnosti).

(Marjanovič - Umek, 1990, str. 15–16)

S pomočjo joka, kratkih glasov, bebljanja, cviljenja in cmokanja otrok

sporoča svoja čustva in potrebe. V prvem letu otrokovega ţivljenja po

avtorjih E. Kaplana in G. Kaplana potekajo štiri pomembne faze

govornega razvoja.

Jok

Jok je otrokov prvi glas in v prvih 6–8 tednih ţivljenja so različne oblike

joka edina otrokova vokalizacija. Na razlike v joku vpliva spreminjanje

zvoka ter povezava z določeno situacijo. Jok je nalezljiv. Bolj kot je jok

podoben otrokovemu joku, prej se novorojenček odziva nanj.

Gruljenje

Se razvije na koncu prvega in začetku drugega meseca otrokove starosti.

Ne gre še za pravi govor, ampak za posebno obliko komunikacije. Faza

gruljenja se pojavi tudi pri gluhih otrocih.


6

Bebljanje

Bebljanje se razvije okoli 6. meseca. Vključuje samoglasnike in

soglasnike, ki jih otrok kombinira v zloge. Je prva vokalizacija, ki vsebuje

nekaj podobnosti z govorom. Bebljanje je pomembna osnova za govorni

razvoj.

Izgovorjava po govornem vzorcu

Ob koncu prvega leta starosti otrok vedno pogosteje uporablja glasove, ki

so značilni za njegov materni jezik. (Marjanovič - Umek, 1990, str. 17–18)

2.2.2 JEZIKOVNO OBDOBJE

O prvi besedi, ki jo otrok izgovori, govorimo, kadar ima beseda pomen.

Otrok prvo besedo izgovori med dvanajstim in dvajsetim mesecem svoje

starosti.

Prve besede so vedno iz njegovega neposrednega okolja. Otroci v

obdobju enobesednih izjav enakovredno uporabljajo samostalnike, glagole

in prislove. Pogoste pa so elaholije oz. večkratno ponavljanje ene besede.

Prvi porast obsega otrokovega besednjaka se pojavi med šestnajstim in

dvajsetim mesecem, drugi pa med štiriindvajsetim in tridesetim mesecem

starosti. Otrok v tem času svoj besednjak poveča za nekaj besed dnevno.

Po mnenju nekaterih avtorjev otrok začne tvoriti dvobesedne izjave, ko

njegov besednjak obsega od 50 do 100 besed. Razvoj otrokovega

besednjaka in slovnice poteka sočasno. (Marjanovič - Umek, 1990, str.18–

20)


7

2.3 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA

Na razvoj otrokovega govora vplivajo številni dejavniki. Najpogostejši

dejavniki, ki jih izpostavljajo avtorji, so kakovost otrokovega druţinskega

okolja, sociodemografske značilnosti druţine ter kakovostna vzgoja in

okolje v vrtcu. V nadaljevanju so predstavljeni dejavniki govornega razvoja

iz knjige Otroški govor: razvoj in učenje, slovenskih avtoric (Marjanovič

Umek, Kranjc in Fekonja).

2.3.1 ZUNANJI DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA

Družina

V okviru druţine navadno poteka prva otrokova socializacija. Otrok ţe

kmalu po rojstvu posnema svoje starše, se uči iz njihovega zgleda ter

prevzema vedenjske vzorce. Prav tako pa se uči jezika svoje druţbe.

Starši pomembno vplivajo na razvoj otrokovih govornih sposobnosti v vseh

obdobjih govornega razvoja. Vaţno je, da se starši zavedajo govora kot

pomembnega področja v razvoju zgodnjega otroštva, saj je učenje jezika v

tem obdobju najintenzivnejše. Avtorji navajajo, da ima pozitiven učinek na

obseg otrokovega besednjaka pogostost govornih interakcij med otrokom

in mamo ter pozornost in odzivnost mam na govor svojih otrok. Starši na

bolj obseţen besednjak vplivajo tudi, če se z otrokom veliko pogovarjajo,

mu postavljajo različna vprašanja ter razširjajo in preoblikujejo tisto, kar je

otrok povedal.

Pomemben učinek ima tudi izpostavljenost otroka otroški literaturi ter

skupno ali samostojno branje slikanic, revij in knjig. Starši, ki veliko berejo,

otroke pogosteje peljejo v knjiţnico in s tem ima otrok moţnost spoznati

literaturo. (Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 50–52)

Starši s pogostim glasnim branjem spodbujajo razvoj otrokovega govora in

kasneje tudi razvoj njegovih bralnih spretnosti. (Erţeničnik - Pačnik, 2008,

str. 7)


8

Druţina na otrokov razvoj prav tako vpliva s sociodemografskimi

značilnostmi, kamor štejemo ugodnejši ekonomski status druţine, višjo

stopnjo izobrazbe staršev ter velikost druţine.

Starši z višjo stopnjo izobrazbe in višjim osebnim dohodkom lahko otroku

nudijo različna gradiva in materiale, ki otroku omogočajo priloţnosti za

pridobivanje izkušenj. Starši z ugodnejšim ekonomskim stanjem se z

razliko od staršev z niţjim osebnim dohodkom in niţjo stopnjo izobrazbe

pogosteje pogovarjajo s svojimi otroki, njihov govor je bolj raznolik in

besednjak bolj obširen. Štiriletni otroci iz druţin z niţjim ekonomskim

statusom v komunikaciji z drugimi uporabljajo krajše in enostavnejše

izjave kot otroci iz druţin z višjim ekonomskim statusom.

Mame z višjo stopnjo izobrazbe dajejo večji pomen govornemu razvoju

otrok kot mame z niţjo stopnjo izobrazbe. Otroka spodbujajo k rabi jezika,

jim berejo, z njimi obiskujejo knjiţnico, kino in lutkovne predstave, se z

njimi vključujejo v govorne interakcije med skupnim branjem ter različnimi

dejavnostmi. (Marjanovič - Umek idr., 2006, str. 53–55)

Vrtec in vrstniška skupina

Poleg druţine pomembno vlogo pri razvoju otrokovega govora igra vrtec.

Vrtec spodbuja otroka k različnim govornim poloţajem in rabi različnih

strukturnih izjav preko usmerjenih ali prehodnih dejavnosti, s prosto igro,

materialom, z dovolj velikim prostorom za gibanje, s pravili ter z

vključevanjem odraslih in otrok v govorne interakcije.

Vzgojitelj s pripravo različnih dejavnosti pomembno vpliva na govorni

razvoj otrok. Dobro je, da spodbuja govorno razumevanje ter govorno

izraţanje z branjem knjig in s pripovedovanjem ob slikah. (Marjanovič -

Umek idr., 2006, str. 59)

»Otroku so govorni vzor vsi ljudje, ki govore v njegovem okolju, predvsem

seveda tisti, s katerimi je bolj neposredno in pozitivno čustveno navezan.

Vzgojitelj s svojim strokovnim znanjem in ravnanjem lahko vpliva na to, da

se otrokove govorne zmoţnosti razvijajo bolje, kot bi se sicer.« (Erţeničnik

- Pačnik, 1992, str. 31)


9

Slovenske avtorice so ugotavljale učinek zgodnjega vstopa v vrtec.

Raziskave so pokazale, da so otroci pri treh in štirih letih, ki so v vrtec

vstopali zgodaj, ob slikanici pripovedovali bolj koherentne in slovnično

zapletenejše zgodbe kot otroci s kasnejšim vključevanjem v vrtec.

(Marjanovič - Umek idr., 2006, str. 60)

Vrstniška skupina ni pomembna za otroka le s socialnega vidika, ampak

ima pomembno vlogo tudi pri razvoju govora. Otrok rad posnema svoje

sovrstnike, z njimi ţeli komunicirati, zato se je primoran potruditi, da je

njegov govor razumljiv.

Otroci z vrstniki v prosti igri pridobijo pomembne govorne izkušnje. V njej

otroci rabijo jezik v različnih funkcijah npr. raba večbesednih, nikalnih,

prirednih in podrednih izjav. Prav tako pa se v igri dogovarjajo o temi,

vlogah in pravilih. Okoli tretjega leta so otroku še posebej všeč govorne

rime, pesmi, izštevanke. (Marjanovič - Umek idr., 2006, str. 59–62)

Vloga vzgojitelja za razvoj otrokovega govora

Odrasli v vrtcu delujejo s svojim vedenjem v celoti spodbudno in hkrati

pomirjajoče. V skupini prihaja do interakcij med otroki ter med otroki in

odraslimi. Vzgojitelj poskrbi za pozitivne interakcije z nasmehom, očesnim

stikom, govorjenjem v višini otrokovih oči. Prav tako se odziva na otrokova

vprašanja in prošnje. Spodbuja jih k zastavljanju vprašanj, razgovoru,

poslušanju.

Pomembna je načrtovana dejavnost s področja jezika, ki zahteva

strokovno odločitev vzgojiteljice. (Kranjc in Saksida, 2001, str. 105)

Vzgojiteljice naj pravljice, zgodbice, pesmi, igre in filme premišljeno

izbirajo, saj vplivajo na razvoj otroškega govora. V vrtcu naj odrasli

zagotovijo otrokom stalen dostop do knjig, slikanic, revij in časopisov v

določenih kotičkih. Spodbujanje razvoja jezikovne zmoţnosti poteka tudi

na ta način, da otroka peljemo v gledališče, na razstavo in podobno, kar

mu omogoča sodelovati v različnih govornih poloţajih, v katerih sodelujejo


10

različne osebe in se uporabljajo različni načini govora. (Kranjc in Saksida,

2001, str. 80)

Vzgojitelj mora vplivati na otrokov govor v več smereh, in sicer tako, da:

razvija pravilno izgovorjavo,

bogati otrokov besedni zaklad,

razvija otrokove sposobnosti za pogovarjanje in pripovedovanje,

vpliva na slovnično pravilnost govora,

goji polnost govora,

odpravlja popačenke,

vceplja zanimanja za knjige in otrokom dostopna literarna dela.

(Razvijanje govora v predšolski dobi, 1967, str. 9)

Avtorica A. Browne navaja, da vzgojiteljica spodbuja govorni razvoj v

skupini tako, da otrokom daje navodila, komentira, sprašuje in odgovarja

na njihova vprašanja, pojasnjuje, opisuje, diskutira, vrednoti, izmenjuje

ideje, razlaga, preverja razumevanje otrok, izraţa čustva, ukazuje,

postavlja hipoteze, spodbuja dejavnost otrok, raziskuje, pojasni svoje

izjave, se pogaja, sodeluje, prepričuje, načrtuje, pojasnjuje, reflektira,

odigra vlogo, poroča, prosi, preoblikuje povedano, deli svoje izkušnje in

čustva z otroki, špekulira, izraţa svoje mnenje, povzema, pripoveduje in

posluša zgodbe otrok, glasno razmišlja. (Browne, 1996; povz. po

Marjanovič - Umek, 2006, str. 133)

»Vzgojitelj vpliva na otrokov govorni razvoj tudi preko kakovosti govornega

zgleda, ki je neposredna osnova otrokovega posnemanja, torej s svojo

govorjeno besedo. Vzgojitelj mora temeljito obvladovati jezikovne

zakonitosti slovenskega jezika, skrbeti za dikcijo, estetsko izraţanje,

besedni zaklad itd.« (Erţeničnik - Pačnik, 1992, str. 32)


11

Za otrokov govorni razvoj je pomembno, da ima dovolj moţnosti za igranje

jezikovnih iger, poslušanje in seznanjanje s knjigami, in sicer tako z

leposlovnimi kot tudi s priročniki. (Erţeničnik - Pačnik, 2008, str. 8)

2.3.2 NOTRANJI DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA

Med notranjimi dejavniki je predispozicija za otrokov govor njegova

biološka osnova. Otrok mora imeti zdrav organizem, govorilni aparat in

sluh (mora slišati). Govor in mišljenje sta med seboj povezana, zato tudi

inteligentnost vpliva na razvoj govora. (Erţeničnik - Pačnik, 2007, zapiski

predavanj)

Otrokov spol in genetski dejavniki

Nekateri avtorji so preučevali razlike v govornem razvoju dečkov in deklic.

Rezultati več raziskav so pokazali, da se govor deklic razvija hitreje od

govora dečkov. Deklice prej spregovorijo, hitreje usvojijo slovnico jezika,

pravilnejše izgovarjajo besede, oblikujejo daljše izjave, imajo širši

besednjak ter dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razvoja.

Tudi raziskave slovenskih avtoric (Marjanovič - Umek idr.) so pokazale, da

so bili rezultati štiriletnih deklic na podlestvici govornega izraţanja

pomembno višji od rezultatov dečkov. Govor štiriletnih deklic so

pomembno višje kot govor dečkov ocenile tudi vzgojiteljice. Pribliţno iste

rezultate pa so deklice in dečki starosti treh in štirih let dosegali na celotni

lestvici govornega razvoja, na podlestvici govornega razumevanja ter

koherentnosti in slovnični strukturi zgodb, ki so jih pripovedovali ob

slikanici. (Marjanovič - Umek idr., 2006, str. 56–57)

Tudi genetski dejavniki imajo delni vpliv na govorni razvoj, kot so pokazale

vedenjsko genetske raziskave. Vpliv imajo predvsem na različna področja

govornega razvoja, npr. na razvoj otrokove slovnice, razvoj na področju

semantike, fonologije in artikulacije. (Marjanovič - Umek idr., 2006, str. 63)


12

2.4 DEJAVNOSTI ZA SPODBUJANJE GOVORNEGA

RAZVOJA

Kot je ţe omenjeno, ima vzgojitelj pomembno vlogo pri razvoju otrokovega

govora. Pomembno je, da vzgojitelj skrbno načrtuje dejavnosti s področja

jezikovne vzgoje. Sem spadajo dejavnosti poslušanja, pogovora

govorjenja, branja, opisovanja, govornih iger in vaj, seznanjanja z

leposlovnimi knjigami in s priročniki.

»V vrtcu /…/ ne poučujemo danes npr. branja, jutri poslušanja, tretji dan

spet govorjenja in podobno, ampak so vse sporazumevalne dejavnosti del

vsakdanjega ţivljenja v vrtcu ves čas, odvisno še od drugih dejavnikov.«

(Kranjc in Saksida, 2001, str. 81)

2. 4.1 POGOVOR

»Je najstarejša in najbolj razširjena oblika komunikacije med ljudmi ...«

(Lipnik in Matić, 1993, str. 24)

Ločimo:

navaden nepripravljen pogovor,

pripravljen pogovor (ima svoj tok in cilj, vsebino, predmet in temo

pogovora, uporabo didaktičnih sredstev).

Pri delu z otroki uporabljamo obe vrsti pogovora.

Z govorom spodbujamo lastnosti (dobrega) govorjenja. Tako z govorom

npr. vadimo besednjak, bogatimo otrokov besedni zaklad, negujemo

kulturno obnašanje in spodbujamo otroke k negovanju lastnosti dobrega

govorjenja. Prav tako pa z njim spodbujamo govorne igre in jezikovno

ustvarjalnost otrok.


13

V teku dneva uporabljamo različne vrste pogovora (situacijski, analitični,

sintetični, po spominu) za razne teme in povode za pogovor (slike, igrače,

bliţnje in daljno okolje, vsebine kakega besedila).

Pogovor je nenadomestljiv pri delu z otroki, saj je potreben pri vsaki

dejavnosti. V pogovoru so prisotna vprašanja vzgojitelja in vprašanja

otrok. Pomembna je njihova organizacija za spodbudo medsebojnih

pogovorov.

Slike so zelo primerne za pogovor. Otrok jih opazuje, vidi, poimenuje,

sprašuje, odgovarja in pripoveduje. Vzgojitelj spodbuja otroke s vprašanji

in jih uči, kako naj gledajo in opazujejo sliko.

(Lipnik in Matić, 1993, str. 24–27)

2.4.2 PRIPOVEDOVANJE

Pri pripovedovanju gre za dvosmerno komunikacijo. Navadno

pripovedovanje se pojavlja spontano, zato se nanj ne pripravljamo. Kadar

pa je pripovedovanje načrtovano, vzgojitelj ţeli realizirati vzgojne cilje:

vadimo otroke za stvarno in ustvarjalno pripovedovanje,

ukvarjamo se z razvojem otroške povedi,

vadimo lastnosti dobrega govorjenja otrok,

pripovedovanje uporabljamo za vsebine različnih drugih oblik dela –

govorne igre in jezikovna ustvarjalnost, govor v igrah po vlogah,

pripovedovanje ob gledanju TV oddaj in poslušanju otroških

radijskih oddaj, ob gledanju diapozitivov in kratkih otroških filmov,

ob obiskih mladinskega gledališča, vtisi o letovanju ali zimovanju

itd.

Pripovedovanje je širok pojem in obsega naslednje vrste: stvarno

(faktično) pripovedovanje, opisovanje, pripovedovanje pravljic,

obnavljanje, ustvarjalno pripovedovanje (po domišljiji in fantaziji),

samogovor. (Lipnik in Matić, 1993, str. 29)


14

Otroci lahko v jutranjem krogu pripovedujejo o svojih doţivetjih, pogledih,

stališčih. Zlasti po petem letu starosti mora imeti otrok moţnost, da je

aktiven v situacijah in uporablja eksplicitni govor. (Erţeničnik - Pačnik,

2008, str. 10)

2.4.3 OPISOVANJE

Opisovanje je vrsta stvarnega pripovedovanja, kjer nizamo dejstva drug za

drugim, kot pač so. Opisovanje pa je lahko tudi ustvarjalnega značaja,

neka vrsta ustvarjalnega pripovedovanja. Ustvarjalno pripovedovanje je po

domišljiji in fantaziji podajanje dejstev in njihovo povezovanje v logično in

nelogično celoto. Otroci srednje in starejše skupine si radi sami kaj

izmišljajo in to pripovedujejo, jih pa tudi sami spodbujamo. Otroci izhajajo

iz njim znanih vsebin ali dogajanj (opisujejo strašnega leva ali čudnega

zajca).

Faze opisovanja:

1. zaznavanje celote,

2. zaznavanje delov,

3. naštevanje elementov v verbalno celoto,

4. obdelava zagledanih elementov,

5. popolnejši opis.

Pri opisovanju ob slikah lahko le-te uporabljamo za določene naloge:

otrok naj ţivopisno sliko, na kateri se veliko dogaja, opiše,

glede na otrokovo starost izberemo sliko in zahtevamo, naj jo

opazuje dve do tri minute, nato sliko umaknemo in zahtevamo, da

jo opiše po spominu,

pozorni smo na to, koliko elementov in katere otrok zazna in opiše

ob opazovanju slike. (Lipnik in Matić, 1993, str. 40–44)


15

2.4.4 BRANJE

Rezultati slovenske raziskave so pokazale, da je branje otroške literature

eden izmed temeljnih načinov spodbujanja govornega razvoja otrok v

vrtcu. Prav tako slovenske avtorice navajajo, da je namensko in redno

branje kakovostne otroške literature pripomoglo k večji kompetentnosti

pripovedovanja zgodbe otrok. Pri branju se otrok seznanja s pisano

besedo in skladenjskim bogastvom jezika. Branje je pomembna popotnica

za kasnejšo pismenost in šolsko uspešnost. (Erţeničnik - Pačnik, 2008,

str. 8)

Izbor besedil otroške književnosti

Pri izbiri otroških besedil moramo biti pozorni na naslednje stvari:

da besedilo po vsebini ustreza starosti otrok,

da so besedila kratka, še posebej za mlajše otroke; imeti morajo

malo število nastopajočih,

da so lahko besedila nekoliko daljša za srednjo in starejšo skupino,

še posebej pa, če so preţeta s humorjem in imajo nonsensno

vsebino,

da so besedila taka, da se lahko tematsko vključijo v letni delovni

načrt in da jih lahko uporabljamo cel teden. (Lipnik in Matić, 1993,

str. 47)

Vsakodnevno sistematično branje

Vzgojitelj naj otrokom bere vsak dan. Ne gre za usmerjeno zaposlitev,

temveč je to priloţnost za otroke, da doţivijo jezik. Z rednim branjem pri

otroku razvijamo pozitiven odnos do besedila in spodbudimo, da tudi sam

seţe po knjigah.

Z branjem otroka navajamo na razločevalno poslušanje ter utrjevanje in s

tem širimo otrokov besedni zaklad. (Erţeničnik - Pačnik, 2008, str. 10)


16

2.4.5 DRAMATIZACIJA

Dramske igre, še posebej improvizirane igre radi gledajo in poslušajo

otroci vseh starosti. To ţeljo je potrebno izkoristiti vsaj enkrat mesečno,

vsebino pa prilagojeno izbirati glede na starost otrok.

Vsebino pravljice lahko uporabimo za razne vzgojno-izobraţevalne cilje, in

sicer, če pravljica ustreza po dolţini in vsebini starosti otrok. Najbolje je, če

je vsebina preţeta s humorjem, če znamo izbirati in ravnati z delovnimi

igralnimi sredstvi, če znamo izvesti odrski prikaz vsebine besedila

(gledališče slik, senc, namizno gledališče za lutke in igrače, lutkovno

gledališče). Najboljši način, da se »obdelava« pravljice spremeni v igro, je

t.i. igra po vlogah (igra z gibi, improvizacija, dramatizacija, uporaba lutk in

senc). (Lipnik in Matić, 1993, str. 48–49)

Dramsko besedilo uprizarjamo le s predhodno vadbo. Besedilo moramo

večkrat prebrati, in to tako, da ga lahko pripovedujemo brez pomoči knjige.

Na obravnavo izbranega besedila se pripravimo. Podrobno preučimo

vsebino besedila, opravimo potrebne prilagoditve besedila, urimo branje in

pripovedovanje besedila, merimo čas branja, pripovedovanja in celotne

igre, podrobno obdelamo vzgojne in izobraţevalne moţnosti ob uporabi

besedila. Prav tako pripravljamo, izdelujemo, nabavljamo delovna igralna

sredstva, ki jih lahko optimalno uporabljamo ob predstavitvi vsebine

besedila. (Lipnik in Matić, 1993, str. 50)

Pri dramatizaciji uporabimo metodo kazanja in ilustriranja. Otroke učimo

igranja. Vzgojiteljica mora pokazati otrokom (čim mlajši so, tem bolj je to

potrebno), kako se premikajo posamezne vrste ţivali. (Lipnik in Matić,

1993, str. 70)


17

2.4.6 GOVORNE IGRE

Do sedaj je opisanih nekaj poglavitnih dejavnosti, ki jih vzgojiteljice

uporabljajo pri svojem delu. Prav tako pa so tudi govorne igre ene izmed

temeljnih dejavnosti za delu v vrtcu.

2.4.6.1 GOVORNE IGRE IN KURIKULUM

»Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, /…/ ki ob rabi strokovne

literature in priročnikov za vzgojitelje omogoča strokovno načrtovanje in

kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu.« (Kurikulum, 1999, str. 4)

V kurikulu so globalni cilji in iz njih izpeljani cilji na posameznih področjih.

Spodaj našteti cilji so z jezikovnega področja in se nanašajo na govorne

igre.

Globalna cilja:

jezik kot objekt igre,

spodbujanje jezikovne zmoţnosti (artikulacija, besednjak, besedila,

komunikacija).

Cilji, vezani na govorne igre:

otrok se izraţa s kretnjami in z gibi telesa,

otrok prepoznava, uţiva in se zabava v nesmiselnih zgodbah,

rimah, različnih glasovnih in besednih igrah, šalah ter pri tem

doţivlja zvočnost in ritem,

otrok doţivlja in spoznava verbalno komunikacijo kot vir ugodja,

zabave in reševanja problemov,

otrok se uči samostojno pripovedovati,

otrok se ustvarjalno izraţa v jeziku.


18

Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta

V kurikulu so opisani primeri dejavnosti za starostno skupino otrok od 1.

do 3. leta ter za starostno skupino od 3. do 6. leta. Glede na temo

diplomskega dela sem izpostavila primere dejavnosti mlajše skupine otrok,

ki se navezujejo na govorne igre.

Otrok:

sodeluje v igricah s prsti, v akcijskih igricah (Biba leze, biba gre …),

bibarijah, prstnih igrah, preprostih skupinskih in individualnih plesih,

rajalnih igrah;

komunicira z otroki in odraslimi s pomočjo očesnega stika in gibov;

igra se z glasovi;

igra se jezikovne igrice;

posluša preproste zgodbice in se z odraslimi pogovarja o predmetih

na slikah in v okolju;

pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmice in

zgodbice, v katerih se deli besedila ponavljajo in ki si jih izmisli sam

ali pa jih ponavlja;

doţivlja ritem besed, glasbe in pesmi. (Kurikulum, 1999, str. 21–23)

2.4.6.2 OPREDELITEV, VRSTE

»Govorne igre so igre z glasovi, besedami, izrazi, s stavki, igre

pripovedovanja (stvarnega in ustvarjalnega), igre v tvorbi verzov in

pripovedkam in pesmim podobnih vrst sporočil.« (Lipnik in Matić, 1993, str.

81)

Vrste govornih iger

Govorne igre delimo na:

fonološke igre (igre z glasovi),

leksikalne (z besedami),

sintaktične (s stavki),


19

igre s pregovori, z reki in s podobnim (vprašalnik, primerjave),

uganke in njim podobne igre (dopolnjevanke, ugotoviti po opisu),

izštevanke, preštevanke,

razvrščanke,

hitro govorjenke kot govorjene igre (norčevanke, čistogovorjenke,

hitrogovorjenke),

zagovori,

laţnivke,

posmehljivke,

anagrami,

igre pripovedovanja,

dramske igre,

gibalne govorjene igre,

različne govorne igre.

Vsaka od teh govornih iger, pa tudi druge, lahko spontano ali z

vzgojiteljičinimi vzpodbudami preraste v govorno ustvarjalnost. (Lipnik in

Matić, 1993 str. 81)

Govorne igre imajo pri razvijanju otroškega govora naslednje dobre strani:

uporabljamo jih lahko povsod in ob vsakem času,

primerne so za zabavo v prevoznih sredstvih,

lahko jih vključimo v delo v času počitnic,

niso potrebne predhodne priprave vzgojiteljice in otrok,

niso potrebna didaktična sredstva,

pri otrocih so priljubljene in se jih lahko igrajo spontano,

z njimi zapolnimo popoldanski čas, ko otroci čakajo na starše,

z njimi urimo temeljne elemente govora, njegove komponente in

lastnosti dobrega govorjenja,

preţete so s šalami, humorjem, smehom, z zabavo, zato

spodbujajo veselo počutje in radost ţivljenja,

so primerne za delo na katerem koli področju,


20

otroci jih imajo radi zaradi sinkretizma, tj. zaradi zdruţitve besed,

gibov in ritma v eno celoto,

pogosto je verzno, lahko pa tudi prozno izraţanje,

uporabljajo se v obliki leoninskih verzov (ko se rima sredina verza s

koncem verza),

lahko jih uporabljamo z otroki do treh let (lazenke, kobacanke,

pozibavanke, ploskanke). (Lipnik in Matić, 1993, str. 81–82)

Jezikovna ustvarjalnost kot govorna igra

Ustvarjalnost obsega vse vrste govornih iger. V njih pride do izraza

otroška domišljija in fantazija, ustvarjalnost posebne vrste. Jezikovno

ustvarjalnost lahko delimo na samogovor otroka, na njegovo ustvarjalno

pripovedovanje logičnih in nonsensnih vsebin, na tvorjenje verzov in vse

vrste ustvarjalnih govornih iger.

Govorne igre imajo včasih določene vzgojno-izobraţevalne naloge in cilje.


»To je torej reprodukcija izdelanih vzorov, saj vemo, kako je potrebno

artikulirati glas, uporabiti besedo v njenem prvotnem in prenesenem

pomenu, kakšni morajo biti stavki po pomenu in zgradbi itd., in to urimo pri

otrocih.« (Lipnik in Matić, 1993, str. 83)

2.3.6.3 OPISI IN PRIMERI GOVORNIH IGER

a) Pregovori in njim podobni izrazi

Pregovori so kratka sporočila, ki ponavadi nimajo oblike stavka, a

vsebujejo veliko ljudske modrosti.

Pregovore uporabljamo ob kakem besedilu, potem ko smo ţe spoznali

njegovo vsebino, kadar si kaj izmišljamo, kar je povezano z osebami in

vsebino besedila. Lahko je kombiniran z uganko, s pregovorom se lahko

konča pesem, lahko pa tudi nonsensi, če se ne pove situacije, v kateri

nastane. (Lipnik in Matić, 1993, str. 86)


21

Primeri iger:

A) pregovori in reki

Fant od fare.

Mulo kuhati.

B) primerjamo po podobnostih

Vzgojiteljica reče (pozneje tudi otroci): Otroci odgovarjajo:

Belo je, kot………………………………………………..sneg, mleko, jajce,

sir

Dober je kot……………………………………………….mama, kruh, sonce,

dan

C) iščemo nasprotno

Vzgojiteljica: Otroci:

Belo……………ni, ni……………….črno

Visoko ni………ni, ni……………….nizko

D) kakšen je kdo postal


Pobelil se je, …….. kot da je……….sneg, moka, skuta, mleko, marjetica

Zredil se je, ……… kot da je………..medved, pujs, sod

E) kakšen ni kdo postal


Pohitel je kot, kot………………….polţ, rak, deţevnik, ţelva

Pameten je kot, kot………………..osel, ovca, noč

F) kaj ni kaj

dan ni noč

vojna ni mir

G) kaj je kaj, kakšno je

kruh je hrana


22

voda je pijača

H) kakšen je kdo

velikan je velik, palček je majhen

I) kakšen ni kdo

velikan ni majhen, zdrav ni bolan

J) kaj je začetek in kaj je konec

konec knjige je zadnja stran

ali:

knjiga ima začetek in konec (Lipnik in Matić 1993 str. 86–90; Lipnik, 1994

str. 37–41)

b) Uganke kot govorne igre

Uganke so pogosta oblika otroške igre. Lahko so v prozi ali verzih, krajše

ali daljše, cele pesmi ali krajše zgodbe. Njim sorodne so dopolnjevanke.

Pogosto končamo zaposlitev prav z uganko. Uporabljamo jih za zabavo in

razvedrilo. Med najlepše spadajo Ţupančičeve, ki so zbrane v knjiţici Sto

ugank. (Lipnik in Matić, 1993 str. 91)

Pet sinov iz ene hiše,

pa se vsak drugače piše. (prsti)

To so spretne kuharice:

vse so lončke prevrnile,

niti kapljice prelile. (čebele) (Ţupančič, 1999, str. 59–63)

Poznam ţival, ki ţivi pod zemljo, pride iz zemlje …

Poznam ţival, ki ţivi v vodi, skoči iz vode … (Otrokove ustvarjalne igre,

1998, str. 61)


23

c) Glasovne govorne igre

»Glasovne ali fonološke govorne igre so igre z glasovi, zlogi in deli besed,

igre posnemanja različnih šumov in zvokov iz narave, oglašanja ptic,

perutnine in drugih ţivali, igre z onomatopoijo iz neţivega okolja.« (Lipnik

in Matić, 1993, str. 92–93)

Z glasovnimi igrami vadimo diskriminacijo in artikulacijo glasov.

Uporabljamo jih tudi za urjenje višine, jačine, barve in tona glasu ter za

ritem in tempo govora. (Lipnik in Matić, 1993 str. 93)

Ploskanje na zloge: Mar-ko, Bo-rut, Min-ka, Mi-le-na, A-ni-ca, tra-va, go-ra,

se-stra, ce-sta, ja-bla-na, Go-ri-ca, so-se-da, pe-tek, šo-tor. Otrok naj

ritmično zaploska ob vsakem zlogu, čim več otrok skupaj zloguje, tem bolj

glasno in veselo bo ploskanje. (Otrokove ustvarjalne igre, 1998, str. 136)

d) Zagovori

Zagovori so kratke nonsensne pripovedi v prozi ali verzih oz. so prastara

besedna dejanja, s katerimi ţelimo doseči dober ali slab učinek. Danes jih

otroci uporabljajo v igri, kadar ţelijo sebi, svojim prijateljem ali soigralcem

uspeha, nasprotnim soigralcem pa kličejo neuspeh v igri. V sebi nosijo

otroško nagajivost. (Lipnik in Matić, 1993 str. 97; Lipnik, 1994 str. 51)

Mira Voglar: Kadar dete kaj boli

Kadar dete kaj boli,

biba čarati hiti:

Čira čara, buba gre,

Kar boli, »ham, ham« poje.

(M. Voglar: BIba buba baja)

(Voglar,1998; cit. po Lipnik, 1994,

str. 51 )

Novica Novaković: Biba čara

Biba čarovnije kuha,

v lonec meče vse po vrsti,

pajek, smola, pelod, muha,

vmes so tudi ţabji prsti,

ko pa spet prileze k tebi,

kapljice vzame tri,

z njimi malo te namaţe,

poţgečka in spet zbeţi.

(Novaković, 2006, str. 14)


24

e) Izštevanke

Izštevanke uporabljajo otroci za določanje, kdo bo igro začel npr. pri

lovljenju in pri skrivanju. Pogosto imajo nesmiselne besede. Besedila so

najpogosteje v verzih, njihove lastnosti pa so ritmično pripovedovanje.

Slovenske izštevanke so zbrane in ilustrirane v knjigi Enci benci na

kamenci. (Lipnik in Matić, 1993 str. 98–99)

Enci benci

na kamenci,

tu sedijo

tri mladenci,

eri, beri, muzikeri,

vija, vaja ven!

(Enci benci na kamenci, 2003,

str. 22)

Biba leze, biba gre,

da bi prišla do gore,

vrh gore do bistre vode,

kamor nihče drug ne more.

(Enci benci na kamenci 2, 1998,

str. 70)

f) Naštevanke

Naštevanke so podobne izštevankam. Z njimi se vsebinsko in ritmično

prepletajo. Z razliko od izštevank so sestavljene iz logičnih besed, a

njihova vsebina je ponavadi nonsensna. Uporabljamo jih lahko ob slikah,

igračah, z razlago, kje kdo ţivi in kaj dela. Pri usmerjenih zaposlitvah si

tako lahko otroci izmišljajo besede, jih rimajo, bogatijo besedni zaklad s

sopomenkami, z nadpomenkami, s podpomenkami in protipomenkami.

(Lipnik in Matić, 1993 str. 100–101)

Ta je v vodo padu,

ta ga je ven izvleku,

ta ga je iz oblekce sleku,

ta ga je dal v posteljco ajat,

ta pa je teku mamic povedat,

pol so ga pa ta, pa ta, pa ta, pa ta nabutal,

na, na, na, na, zakaj si pa mamic povedal.

(Enci benci na kamenci 2, 1998, str. 22)


25

g) Hitro govorjenje kot govorna igra

Namen teh iger je hitro in jasno govoriti. Z njimi urimo izgovorjavo glasov.

Ponavadi se sogovorec hitro zmoti in nastane vsesplošen smeh. Za

mlajše skupine so primerne norčevanke, za srednjo skupino otrok

čistogovorjenke, za starejše pa hitrogovorjenke. (Lipnik in Matić, 1993,

str.104–106; Lipnik, 1994 str. 71)

Plug pod klopjo.

Gori na gori gori.

Pika poka pikapolonica.

Norčevanke

»Značilnost norčevank so posamezni ponavljajoči se glasovi ali skupine

glasov. Uporabljamo jih kot oponašanje ţivali ali ljudi, v igri pa jih lahko

izgovarjamo v zboru.« (Lipnik in Matić, 1993 str. 104)

Čistogovorjenke

Imajo podobnosti s hitrogovorjenkami. Igrajo se lahko kot gibalno govorne

igre.

h) Lažnjivke

Laţnjivke so govorne igre z besedili, v katerih je kaj nemogočega,

smešnega, izkrivljenega, in so prozne ali pesemske pripovedi. Tukaj gre

za narobe svet.

V mlajši skupini najprej povemo osmišljeno vsebino laţnjivke, potem pa še

nonsensno. V srednjih in starejših skupinah pa pripovedujemo prave

laţnjivke.

(Lipnik in Matić, 1993 str. 107, 109)

Ljudska: Narobe svet

V tistem časi,

so šli trije počasi:

eden je bil slep,


26

drugi je bil nag,

tretji pa hrom:

Slepi je zajca videl,

hromi ga je ujel,

nagi pa ga pod srajco del.

(Otrokove ustvarjalne igre, 1998, str. 127)

i) Razne govorne in gibalne igre

Igre, kjer prevladuje gibanje, imenujemo gibalne igre ali razne govorne

igre, če pri njih kombiniramo glasove, stavke, besede, gibe in ugibanja. V

njih zdruţujemo gibanje, govorjenje in petje. Majhnim otrokom so

namenjene igre za lazenje, plazenje in kobacanje, pozibavanje,

poskakovanje in korakanje. Starejši se radi na različne načine gibajo, tako

hitro kot počasi.

(Lipnik in Matić, 1993, str. 110; Lipnik, 1994, str. 75)

Anica Černejeva: Račka

Račka – kratkotačka

gre k sosedi v vas.

Guglje se in ziblje

In čeblja na glas.

Dobra jo soseda

sprejme in gosti,

v mlako jo povabi,

črvov nalovi.

(Sončnica na rami, str. 177; cit. po Lipnik, 1994, str. 77 )


27

Oton Ţupančič: Stari medo

Brunda gunda, brunda gunda –

meda polna skleda!

Stari Medo – bistra glava:

Prazna skleda – Medo spava…


meda polna skelda!

Če pa vidi polno skledo,

rad vam pleše stari Medo!


meda polna skleda.

(Ţupančič, 1999, str. 47)

j) Leksikalne (besedne) govorne igre

»Jezikovne govorne igre so igre z glasovi, zlogi, deli besed, z besedami in

besednimi zvezami, s povedmi in z daljšimi sporočili. Pri takih igrah

posnemamo naravne šume in zvoke, ponavljamo posamezne glasove,

tvorimo nove besede, pripovedujemo, si izmišljamo.« (Lipnik, 1994, str.

101)

Zvonimir Balog: KAJ VSE LAHKO NAREDIMO IZ VODE

Iz VODE lahko napravimo trave

pa VODEne glave,

VODovod, VODnike,

plinoVODE, spreVODE,

poVODce, muloVODCE,

poVODne moţe, preVODE,

vojVODE, nadvojVODE,

zaVODE, VODiče

in vse, kar VODI pritiče.

Da to ni čisto čista VODA,

ni teţko spoznati,


28

saj je VODI bilo treba marsikaj dodati.

(Jaz osel, str. 28 cit. po Lipnik, 1994, str. 101)

KLJUČ:

ključ za vrata,

ključ za konzerve,

francoski ključ,

violinski ključ,

ključ šifre,

imeti ključ,

dati pod ključ,

ključnega pomena,

ključno vprašanje,

ključne besede.

(Blaţič, 1992, str. 90)

k) Posmehljivke

Spadajo med pesniške in prozne pripovedi. Rimanje je včasih smiselno,

včasih pa je brez smiselne povezave. Ponavadi prinašajo negativne

lastnosti posameznika. V njih se pojavlja veliko narečnih besed ali pa

besed iz otrokovega prvega govora.

Otroške posmehljivke navadno nastanejo nehote, kot navadno rimanje

besed. Medtem ko jih imajo mlajši otroci za igro ali šalo, starejši otroci

ponavadi ţe vedo, kaj beseda pomeni. Zato moramo biti pozorni na

morebitne ponavljajoče se grde besede, kjer otroka ne spodbujamo h

govorjenju. (Lipnik in Matić, 1993, str. 119–121)

l) Gibalne govorne igre z otroki do treh let

Lazenke, plazenke

Medtem ko otroci lazijo, se plazijo in vzgojiteljica z njimi, jim v ritmu

gibanja pripoveduje:


29

Biba leze brez oddiha,

blja, blja, blja,

biba leze in sopiha,

blja, blja, blja.

Biba je do vrat prišla.

Trk, trk, trk.

Je kdo doma?

(Mira Voglar)


Kobacanke, koračnice

Otroka drţimo za obe roki, z njim hodimo in govorimo (po moţnosti v

rimah) z ustreznim ritmom, npr.:

Ena-dve, ena-dve,

Nacek naš takole gre.

Copa-copa, copa-copa,

Nacek po parketu stopa.

Pozibavanke, poskakovanke

Otrok nam sedi na kolenih, mi pa hopsamo ali pozibavamo z nogami in

pojemo:

Rak, rak

je krojač,

vrezal mi je

dvoje hlač.

(Anica Černejeva) (Lipnik in Matić, 1993, str. 126)

Oton Ţupančič: Na kolenu

Diči, diči, diča,

urno na konjiča,

na konjiča vranega,

dobro osedlanega!

Diči, diči, diča,

deček nima biča,

deček nima ni ostrog,

da pognal bi konja v log.

(Ţupančič, 1999, str. 8)


30

Ploskanke

Otroka drţimo za obe roki in z njima ploskamo ob petju ali govorjenju

ritmičnih besedil, lahko pa si otroci stojijo nasproti in udarjajo, ploskajo

drug drugemu po rokah.

Tenko tenka tenčkana,

srajčica je majčkana,

teta jo je dala,

miški je premala.

Igri s prsti

Palec je zbolel:

ta ga ima rad (kazalec),

ta ga daje spat (sredinec),

ta mu kuha ţgančke (prstanec),

ta mali mu poje vse (mezinec).

Ali vidiš zajčka? (palec)

Ta ga lovi (kazalec),

ta ga dobi (sredinec),

ta ga domov pelja (prstanec),

ta mali mu korenček da (mezinec)

(Otrokove ustvarjalne ure, 1998,

str. 19)

Uspavanke

Najpogosteje jih uporabljamo, ko dajemo otroke spat.

Vida Jeraj:

Uspavanka

Spanček, zaspanček,

črn moţic,

hodi ponoči,

nima noţic.

Tiho se duri,

okna odpro,

v zibelko leţe,

zatisne oko.

Lunica ziblje,

aja, aj, aj,

spanček se smeje,

aja, aj, aj.

Mira Voglar:

Spi, dete, spi!

Biba ti bo pela,

buba te bo grela,

baja, ki nagaja,

ţe pri tebi aja.

Spi, dete, spi!

Biba je zaspala,

buba je zaspala,

baja, ki nagaja,

v sanjah s tabo raja.

Spi, dete, spi!

(Nograšek in Virant

Iršič, 2005, str. 106)


31

Imenujemo dele telesa:

A-A-A

A-A-A, to je glava,

E-E-E, to so roke,

I-I-I, to so prsti.

O-O-O, to je oko.

U-U-U, še uho je tu.


Z otroki mlajše skupine uporabljamo gibalne igre s petjem, kot so

Ringaraja, Mačka gre, Jeţ se zvije v klobčič, Zajček zaspani ipd.

Opis igre: otroci se postavijo v krog in se primejo za roke. Skupaj pojejo

pesmico in se vrtijo v krogu. Pri besedi »priteče« dvignejo roke, pri besedi

»pomeče« pa se lahko spustijo ali počepnejo.

Slovenska ljudska: Ringaraja

Ringa ringa raja,

muca pa nagaja,

kuţa pa priteče

in vse na tla pomeče.

Opis igre: otroci stojijo v krogu. Sredi kroga stoji otrok, ki igra zajčka.

Otroci obkroţajo zajčka in pojejo pesem. Zajček sprva mirno spi, nato pa

skoči pokonci in skaklja sem ter tja. Vsak otrok pride na vrsto za zajčka.

Zajček zaspani

Zajček zaspani

se ne predrami,

Zajček zagnan,

ali si bolan?

Kaj pa imaš,

da skakat' ne znaš?

Skoči zajček, skoči stran,


32

lovec strelja prek poljan. (Lipnik in Matić, 1993, str. 126–129)

2.4.7 GOVORNE VAJE

Govorne vaje imajo osrednji poloţaj pri razvijanju otroškega govora.

Govorne vaje predvidimo v globalnem letnem vzgojnem načrtu, njihovo

uresničevanje pa vključujemo v tedenske in mesečne vzgojne načrte /…/

glede na jezikovno razvitost skupine. Glede na to načrtujemo in izvajamo

raznovrstne govorne vaje: vaje poslušanja in razločevanja (diskriminacije),

oblikovanja (artikulacije) glasov, bogatenje besednega zaklada, razvijanje

stavka, vaje v lastnostih dobrega govorjenja, vaje pripovedovanja,

obnavljanja, opisovanja, deklamiranja in tvorbe verzov, govorne

ustvarjalnosti idr.

Za izvajanje govornih vaj se vzgojiteljica posebej pripravi: določi prostor za

izvedbo vaj, cilje in vsebino vaje, didaktična sredstva, metode, čas trajanja

vaj itd.

Razlike med govornimi vajami in govornimi igrami

1. Vaje so ponavadi enodimenzionalne (glas, beseda, stavek idr.).

2. Za vaje so nujno potrebna didaktična sredstva, za govorne igre pa

niso nujna.

3. Vaj ne moremo izvajati povsod in ob vsakem času.

4. Vaje trajajo daljši čas, saj so to usmerjene aktivnosti.

5. Govor v zboru uporabljamo pogosteje pri govornih vajah, čeprav ga

uporabljamo tudi pri govornih igrah.

6. Govorna igra je lahko samostojna ali pa sluţi govornim vajam; le-te

pa so vselej kot samostojna oblika dela.

7. Včasih tudi govorne vaje (kot tudi govorne igre) prerastejo v

govorno ustvarjalnost.


33

8. Prepletanje, dopolnjevanje in interakcijski odnosi med govornimi

igrami, govornimi vajami in govorno ustvarjalnostjo so normalen in

potreben pojav, ki ga je potrebno izvajati. (Lipnik in Matić, 1993, str.

135–136)

2.4.7.1 PRIMERI GOVORNIH VAJ – IGRE

Primerne so za vse otroke, saj z urjenjem pospešimo razvoj govora in

pojavljanje posameznih glasov.

a) Urjenje ustnic:

posnemanje muce, kako se oblizuje,

posnemanje otroka, ki je hud in se šobi, posnemanje pihanja,

kako se smejemo (na I, E, O …),

pred ogledalom spreminjamo lego ustnicam od najbolj odprte za

glas A, do najbolj zaprte za glas U,

napihujemo usta in z udarcem po licih izpustimo zrak,

svinčnik ali palčko drţimo med ustnico in nosom,

tresenje ustnic ob posnemanju motorja,

delamo šobico – kljunček,

cmokamo,

večkrat se »ugriznemo« z zgornjimi zobmi v spodnjo ustnico in s

spodnjimi v zgornjo.

b) Urjenje jezika:

jezik iztegujemo čim dlje iz ust (npr. pri zdravniku),

jezik vrtimo,

vozimo vlak in posnemamo šume s ŠŠŠŠŠŠŠ,

zebe nas v roke, zato jih ogrevamo s HHHHHHH,

jezik premikamo levo-desno (posnemamo nihanje ure),

jezik vrtimo pred zobmi (ţivali si umivajo zobe),


34

tleskamo z jezikom (oponašamo topot konja),

jezik hitro in menjaje dajemo iz ust in ga zopet skrijemo

(posnemanje muce, ki pije mleko),

s konico jezika pritiskamo ob notranjo stran spodnjih zob,

s konico jezika pritiskamo dlesni ob dlesni zgornjih zob,

s konico jezika pritiskamo ob notranjo steno lic (v vse smeri),

zataknemo jezik za zgornje zobke in podrsamo po trdem nebu

nazaj (do mehkega neba) in obratno,

naglo premikanje jezika med ustnicami (posnemanje ţvrkljanja

testa za palačinke: blblbl …).

c) Vaja mehkega neba:

napihovanje gumijastih in plastičnih igrač,

igranje instrumenta: orglice, piščali,

posnemanje smrčanja,

ţviţganje,

mrmranje pesemskih melodij,

igranje na glavnik.

d) Razne pihalne vaje:

globoko vdihnemo skozi nos in zrak počasi izdihujemo skozi nos,

globoko vdihnemo, zadrţimo zrak in ga počasi izdihujemo skozi

nos,

hitro pihnemo skozi nos,

pihamo s slamico v vodo,

pihanje sveče,

razpihujemo kup papirčkov, stiropora …

pihamo v raznobarvne trakove,

pihanje v vetrnico,

spuščamo milne mehurčke,

govorimo izmenoma šepetaje in glasno,


35

s pihanjem premikamo drobne predmete (vato, celuloidne ţogice,

plutovinaste zamaške …)

(Razvijanje govora v predšolski dobi, 1967, str. 32; Sgerm, 2004,

str. 16; Ţnidarič, 1993, str. 77–79)

e) Vaje poslušanja in razločevanja (diskriminacije)

»Poslušanje je na razvojni lestvici prva komunikacijska dejavnost, ki se

pojavi pri otroku. S poslušanjem se otroci učijo svojega jezika.« (Pečjak,

1997, str. 15)

V predšolskih ustanovah je pozornost namenjena razločujočemu

poslušanju. Ta predstavlja temelj vsem drugim vrstam poslušanja. Prav

tako vpliva na sposobnost slušnega razlikovanja, kar kasneje vpliva na

učenje jezika, zlasti govora in branja. (Pečjak, 1997, str. 15)

Za vaje razločevanja glasov izbiramo tiste glasove, pri katerih se

največkrat pojavljajo teţave tako pri razločevanju kakor tudi pri

oblikovanju. Opazujemo, kateri glasovi delajo posameznemu otroku ali

skupini teţave v izgovarjanju ali v razumevanju. Zato izbiramo zgodbice ali

pesmi ali si sami izmišljamo vsebine, v katerih so besede s takimi glasovi.

Otroke uvajamo v veščino slušnega opazovanja z različnimi slušnimi

igrami. Pri tem začnemo s šumi in zvoki, ki so otrokom blizu in znani in jih

zlahka izvajamo:

trganje in mečkanje papirja,

hoja, tek, podrsavanje z nogo,

ploskanje z rokami, tleskanje s prsti,

trkanje, udarjanje s palčko,

ţvenketanje z denarjem, ključi,

točenje vode,

ţviţganje z usti, s piščalko, na prste, z ustno harmoniko,

zvonjenje z različnimi zvonci,

postavljanje kroţnikov in pribora,

pitje, srkanje tekočine,


36

določanje višine tona (visok ton, nizek ton)

ugibanje instrumenta po zvoku,

pojemo glasno-tiho.

Otrokom bodo manj teţav povzročali trajajoči in bolj slišani glasovi, kot so

F, H, S, Z, Ţ, Š, R. Nekoliko več teţav povzročajo kratkotrajni in manj

slišani glasovi, kot so: P, T, K, B, D, G. Pri teh vajah uporabimo najprej

besede, ki imajo teţavni glas na začetku, kasneje tudi na koncu in na

sredini.

Primer:

glas Z: brenčanje čebele

glas Ţ: brenčanje čmrlja, zvok, ki ga slišimo pri ţaganju

glas S: sikanje kače

glas Š: šumenje vetra, šelestenje listja

glas R: ropot motorja, traktorja, avta

glas C: kapljica vode na vročem štedilniku, oglašanje siničke

glas Č: oglašanje vrabčka, ropot lokomotive

glas K: oglašanje kokoške, petelina, kukavice

glas G: oglašanje račke, grlice

Poiščemo ali izdelamo slike, ki se med sabo pomensko razlikujejo, v

izgovoru pa se razlikujejo le po enem glasu ali naglasu. Otroci pokaţejo

na sliko, katere ime smo izgovorili. Izbiramo slike predmetov, katerih ime

vsebuje npr. ustničnike (p, b, v), mehkonebnike (g, k, h), zobnike (t, d) ali

samoglasnike različne dolţine in širine.

Primeri:

led, lek, len, lep, les, lev,

vila, vile, vaja, vaza, vol, val,

sin, siv, sir, sod, sok, sol, som,

zid, zidar, zima, zeham, zel, zelje,

šum, šuma, šola, šolar, šotor,

ţoga, ţolna, ţaba, ţaga, ţelja, ţelva,


37

cekar, cekin, cena, cev, cof, copata,

čaj, čajanka, čajnik, čelo, čebela,

meč, peč, bič, ptič,

gori na gori gori,

to je koţa rjavega goţa,

na kosi je rosa, na gosi dva kosa. (Lipnik in Matić, 1993, str. 143–

145 ; Omerza, 1972, str. 98–105)

PRIPLULA JE LADJA

Naloga: Učenci izgovarjajo smiselne besede, ki se začenjajo za določenim

glasom.

Potek: Učenci sede v krogu. Eden izmed učencev ima ţogo in govori:

»Priplula je ladja s« in vrţe ţogo sošolcu. Ta jo ujame in pove: »sadje, sol,

semena …« in vrţe ţogo naslednjemu. Učenec, ki ne ve nobene besede,

ki se začne z določenim glasom, pomaga sošolcu. (Didaktične igre v

prvem razredu osnovne šole, 1989, str. 35)

f) Igre za urjenje artikulacije glasov v obdobju od 1. do 3. leta

Obdobje 6–12 mesecev

V tem obdobju malčki z veseljem in s pozornostjo poslušajo, kaj jim

pripovedujemo. Malčke učimo hoditi ob našem ritmičnem izgovarjanju ob

raznovrstnih trepljankah, ploskankah, šalah, čistogovorjenkah,

izštevankah in naštevankah. Učimo ga hoje z vzajemnim ritmom besed in

gibov.

Obdobje 2. leta

V drugem letu ţivljenja raste otrokova sposobnost posnemanja izgovora

skupine glasov.

Dejavnosti:

igre za urjenje: kaţemo slike in imitiramo oglašanje ţivali, ki so na

slikah, otroci pa nas oponašajo z govorjenjem ustrezne


38

onomatopoije (petelin ki-ki-ri-ki, piščanec čip-čip-čip, krava

muuuuu-mu itd.),

improvizirane gibalne dramske igre: skregala sta se muca in pes,

petelin in gosak, dobrikala sta se koza in kura …

klicanje ali odganjanje ţivali: pi-pi-pi, na-na-na, muc-muc-muc ali

pšššc, hajš,

igra z napihnjenimi baloni: z njimi nalahno udarjamo po otrocih, pri

tem pa izgovarjamo onomatopoijske besede (tup-tup-tup),

Izgovor laţjih glasov v skupinah:

kličemo lutke, naj pridejo, pri tem pa poslušamo in opazujemo, kako

kateri otrok izgovarja glasove,

otroke spodbujamo, da povedo, kako mama koga pokliče, naj pride,

kako zajklja in koklja kličeta svoje otroke.

Improvizirano izvajamo male odrske dramatizacije pred otroki. Otroci

gledajo in poslušajo, kako se katera ţival oglaša.

Sposobni so ţe, da z nami ali za nami ob ploskanju z rokami ali topotanju

z nogami ponavljajo, izgovarjajo igre z besedami v obliki trepljank,

ploskank, čistogovorjenk, norčevank, razvrščank.

Obdobje 3. leta

Uporabljamo različne igrače, razne igre, krajše pesmice, lahke gibalne igre

s petjem (Ringa-raja), improvizacije odrskih uprizoritev srečanja z ţivalmi

in pogovora z njimi s pomočjo lutk, klicanje ţivali, da pridejo (muc-muc-

muc, pi-pi-pi, na-na-na), odganjanje ţivali (pšššc, hajš, brrr).

Otroci posnemajo onomatopoijo naravnih pojavov:

šššššš za šumenje listja ali deţevanje,

fijuuuu za zavijanje vetra,

brrrrrr-vrrrrrr za posnemanje motorjev.

Igrajo se:

pihanje sveče,

brenčanje in letanje čebel,


39

brundanje in zibanje medveda,

oglašanje perutnine (kokoši, koklje, piščancev, petelina, purana,

race, gosi),

tiktakanje različnih ur (budilka, ţepna ura, stenska ura),

zvonjenje in signale ur (budilka, ročna, stenska, stolpna ura).

Vaje za artikulacijo so uspešnejše, če jih osmislimo s krajšo vsebino, npr.

Medved in čebele. (Lipnik in Matić, 1993, str. 152–154)

g) Vaje za besedni zaklad

Za bogatenje besednega zaklada vadimo kategorije besed, kot so npr.:

sopomenke, protipomenke, enakozvočnice, besede velike glasovne

bliţine, nadpomenke in podpomenke, besede iste besedne druţine,

povečevalnice, pomanjševalnice, besednjak poklicev, števniki, imena

ţivali, imena za oblačila in obuvala, besednjak rastlin in cvetja, naravnih

pojavov, hrane in pijače, imena za dele telesa (ljudi in ţivali), vrste voda,

besednjak različnih predmetov in igrač, besede za sadje, zelenjavo,

prevozna sredstva, stroje, orodje itd.

Primeri iger:

Kaj vse počne kdo dvonoţno in sonoţno? Pokaţimo! Zajec skače

sonoţno, medved se ziba dvonoţno, lomasti pa štirinoţno, človek hodi

dvonoţno in poskakuje sonoţno itd. (Lipnik in Matić, 1993, str. 162–163)

ASOCIACIJE (narišite asociogram)

mama: mamica, otroci, igrače, stara mama, dom, druţina, ljubezen, skrb,

kosilo, posoda …

morje: riba, školjke, šotor, vročina, plavanje, pesek, ples, valovi, ladja,

sonce, počitnice, neskončnost, gusarji …


40

BESEDNE IGRE

drag človek – draga ura

moder človek – modra obleka

zvit človek – zvita vrv

drţati za besedo – drţati za ročaj

zabit človek – zabit ţebelj

POMANJŠEVALNICE IN

LJUBKOVALNICE

Hiša: hišica, hiška, kajţica, kočica

…

Maja: Majica, Majči, Majčka …

Mama: mami, mamica, mamči,

mamček …

Oče: očka, ati, atek …(Blaţič,

1992, str. 87–95)

NADALJUJ POVED

Naloge: Utrjujemo pojem povedi, bogatimo besedni zaklad, razvijamo

govorno izraţanje.

Potek: Učenci sedijo v vrsti. Učitelj reče besedo, npr. ŠOLA. Učenec ob

njem doda drugo besedo, npr. NAŠA ŠOLA, tretji NAŠA ŠOLA JE itd. Igra

se konča, ko nekdo od učencev ne zna nadaljevati povedi oziroma ko

učenci povedo npr. pet povedi.

(Didaktične igre v prvem razredu osnovne šole, 1989, str. 29)

TOPLO – MRZLO

Naloge: Učenci si bogatijo besedni zaklad, razvijajo pojme.

Učna sredstva: Ţogica.

Potek: Učenci posedejo v krog. Učenec prične z igro tako, da izgovori

besedo in hkrati vrţe ţogico enemu izmed sedečih v krogu. Ta mora

odgovoriti z besedo nasprotnega pomena. Ko odgovori, vrţe ţogico

drugemu igralcu in pove novo besedo. Na primer: toplo – mrzlo, hitro –

počasi, sladko – kislo, dan – noč, črno – belo, jutro – večer, zima – poletje

… (Didaktične igre v prvem razredu osnovne šole, 1989, str. 32)

UGANI IGRAČKO

Naloga: govorna vaja.

Potek: Učenci sedejo v krog. Na sredini kroga sedi eden od učencev. Ta

se predstavi kot igračka in pripoveduje o sebi. Drugi učenci poskušajo


41

uganiti, za katero igračko gre. Učenec – igračka tako dolgo pripoveduje,

dokler nekdo od otrok ne ugane, za katero igračko gre. Le-ta potem gre na

njegovo mesto. (Didaktične igre v prvem razredu osnovne šole, 1989, str.

31)

h) Razvoj stavka pri otrocih

V predšolskih ustanovah načrtujemo stavčni razvoj. Otroke spodbujamo,

da čim več in čim pogosteje govorijo.

Otroci delajo raznovrstna odstopanja pri rabi sklonov, glagolskih oblik,

sestavljanju dela stavka, v narečni rabi, pri stavčnem in besednem

naglasu in še kaj. Zato opravljamo tudi vaje za razvoj stavka.

Stavek pri otrocih razvijamo, kadar pripravimo stvarno in ustvarjalno

pripovedovanje, opisovanje, reportaţe z otroških tekmovanj, kadar s

spodbujanjem katere koli vrste govora v igrah aktiviramo vse otroke, da se

verbalno izraţajo tudi s povezanim govorom, kadar uporabimo kakšno

govorno igro ipd. (Lipnik in Matić, 1993, str. 171–173)


42

3. EMPIRIČNI DEL

3.1 NAMEN

V empiričnem delu diplomske naloge ţelim ugotoviti, kolikšen vpliv imata

na pogostost in raznolikost izvajanja govornih iger v vrtcu vzgojiteljičina

izobrazba in delovna doba.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN

OMEJITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

1. Kakšna je pogostost izvajanja govornih iger?

1.1 Ali so razlike v pogostosti izvajanja iger glede na delovno dobo

vzgojiteljic?

1.2 Ali so razlike v pogostosti izvajanja iger glede na stopnjo izobrazbe

vzgojiteljic?

2. Kakšne so vrste govornih iger?

2.1 Ali so razlike v vrstah govornih iger glede na delovno dobo

vzgojiteljic?

2.2 Ali so razlike v vrstah govornih iger glede na stopnjo izobrazbe

vzgojiteljic?

3. Na kaj ţelijo vzgojiteljice vplivati z izvajanjem govornih iger?

3.1 Na kaj ţelijo vplivati vzgojiteljice različnih delovnih dob z govornimi

igrami?

3.2 Na kaj ţelijo vplivati vzgojiteljice različnih stopenj izobrazbe z

govornimi igrami?

4. Kakšna literatura se uporablja pri načrtovanju govornih iger?

4.1 Kakšno literaturo uporabljajo vzgojiteljice različnih delovnih dob?


43

4.2 Kakšno literaturo uporabljajo vzgojiteljice različnih stopenj

izobrazbe?

5. Kakšno je poznavanje izštevank pri otrocih?

5.1 Ali so razlike pri poznavanju izštevank otrok glede na delovno dobo

vzgojiteljic?

5.2 Ali so razlike pri poznavanju izštevank otrok glede na stopnjo

izobrazbe vzgojiteljic?

6. Kakšno je posredovanje ugank otrokom?

6.1 Ali so razlike pri posredovanju ugank otrokom glede na delovno

dobo vzgojiteljic?

6.2 Ali so razlike pri posredovanju ugank otrokom glede na stopnjo


7. Kakšna je primernost gibalnih govornih iger za starostno skupino od 1.

do 3. leta?

7.1 Ali so razlike pri določanju primernosti gibalnih govornih iger za

starostno skupino od 1. do 3. leta glede na delovno dobo

vzgojiteljic?


starostno skupino od 1. do 3. leta glede na stopnjo izobrazbe

vzgojiteljic?

8. Kakšno je mnenje o količini primerne literature za načrtovanje in

izvajanje govornih iger v starostni skupini od 1. do 3. leta?

8.1 Ali so razlike pri mnenju o količini primerne literature za načrtovanje

in izvajanje govornih iger v starostni skupini od 1. do 3. leta glede

na delovno dobo vzgojiteljic?

8.2 Ali so razlike pri mnenju o količini primerne literature za načrtovanje

in izvajanje govornih iger v starostni skupini od 1. do 3. leta glede

na stopnjo izobrazbe vzgojiteljic?


44

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Hipoteze so implicitno izraţene v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih

zvezah in razlikah.

3.2.3 SPREMENLJIVKE

3.2.3.1 SEZNAM SPREMENLJIVK

1. Delovna doba

2. Stopnja izobrazbe

3. Pogostost izvajanja govornih iger

4. Pogostost izvajanja vrst govornih iger

5. Vrednotenje vpliva z izvajanjem govornih iger:

5.1 Vrednotenje vpliva na besedni zaklad

5.2 Vrednotenje vpliva na otrokovo razločevanje glasov

5.3 Vrednotenje vpliva na otrokovo besedno ustvarjalnost

5.4 Vrednotenje vpliva na otrokov občutek za jezik

5.5 Priljubljenost literature pri načrtovanju govornih iger

6. Ocenjevanje poznavanja izštevank pri otrocih

7. Ocenjevanje posredovanja ugank otrokom

8. Primernost gibalnih govornih iger

9. Mnenja o kvaliteti in kvantiteti literature za načrtovanje

3.2.3.2 IZVORI PODATKOV ZA SPREMENLJIVKE

Podatke za vse spremenljivke sem zbrala z anketnim vprašalnikom

(Priloga A)


45

3.2.3.3 PREIZKUŠANJE ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI

Tabela 1 Odvisne zveze med spremenljivkami

Raziskovalna

vprašanja

Neodvisne

spremenljivke

Odvisne spremenljivke

1.1

1.2

1

2

3

3

2.1

2.2

1

2

4

4

3.1

3.2

1

2

5.1

5.2

5.3

5.4

5.5

5.1

5.2

5.3

5.4

5.5

4.1

4.2

1

2

6

6

5.1

5.2

1

2

7

7

6.1

6.2

1

2

8

8

7.1

7.2

1

2

9

9

8.1

8.2

1

2

10

10


46

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 RAZISKOVALNA METODA

Uporabila sem deskriptivno in kavzalno – neeksperimentalno metodo

empiričnega pedagoškega raziskovanja.

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskovala sem na priloţnostnem vzorcu 30 vzgojiteljic vrtcev s

Štajerske, ki delajo v oddelkih prvega triletja. Vzgojiteljice imajo različno

stopnjo izobrazbe in različno dolgo delovno dobo.

Tabela 2 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vzgojiteljic po delovni dobi

Delovna doba f f %

0–10 let 9 30

20–30 let 12 40

Nad 30 let 9 30

Skupaj 30 100

Iz tabele je razvidno, da je število vzgojiteljic, ki delajo do 10 let, in tistih, ki

imajo delovno dobo nad 30 let, enako. Nekaj več in največ je vzgojiteljic z

delovno dobo od 20 do 30 let. Z delovno dobo od 10 do 20 let anketnega

vprašalnika ni izpolnila nobena vzgojiteljica, pri ostalih treh je vzorec z

vidika delovne dobe dovolj uravnoteţen.


47

Tabela 3 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vzgojiteljic po stopnji izobrazbe

Stopnja izobrazbe f f %

V. stopnja (srednja šola) 18 60

VI. stopnja (višja šola) in

VII. stopnja (visoka šola) 12 40

Skupaj 30 100

Več kot polovica vzgojiteljic ima V. stopnjo izobrazbe (60 %), z višjo in

visoko šolo pa je 40 % vzgojiteljic, in sicer so le tri z VI. stopnjo izobrazbe.

Zaradi majhnega števila zaposlenih z višješolsko izobrazbo, sem VI. in VII.

Stopnjo izobrazbe zdruţila. Podatek kaţe, da je na delovnem mestu

vzgojiteljice v obdobju od 1. do 3. leta otrokove starosti več vzgojiteljic z

zaključeno srednjo šolo kot tistih z zaključenim študijem.

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

3.3.3.1 ORGANIZACIJA ZBIRANJA PODATKOV

Anketiranje je potekalo individualno med vzgojiteljicami iz oddelkov prvega

triletja. Razdelila sem 39 anket, prejela pa sem 30 izpolnjenih anketnih

vprašalnikov.

3.3.3.2 VSEBINSKO-METODOLOŠKE ZNAČILNOSTI INŠTRUMENTOV

Vsebinsko-formalna stran anketnega vprašalnika: anketni vprašalnik

vsebuje vprašanja o objektivnih dejstvih, o pogostosti in raznolikosti

uporabe govornih iger, o priljubljenosti literature o govornih igrah ter

subjektivna mnenja o govornih gibalnih igrah ter primernosti literature v

prvem starostnem obdobju otrok. Vprašanja so zaprtega in odprtega tipa.


48

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Odgovore na vprašanja odprtega tipa sem signalizirala in kategorizirala,

kategorije pa nato rangirala po pogostosti njihovega ponavljanja (f) in tako

urejene tabelarično prikazala. Podatki, zbrani z vprašanji zaprtega tipa, so

tabelarično prikazani z navedbo absolutnih (f) in odstotnih frekvenc (f %).

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV

1. Kakšna je pogostost izvajanja govornih iger?

Tabela 4 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) po odgovoru na vprašanje

"Kolikokrat na teden v skupini izvajate govorne igre?"

Odgovori f f %

Vsak dan 18 60

2-4x 11 36,6

1-2x 1 3,4

Skupaj 30 100

Iz tabele je razvidno, da se govorne igre izvajajo zelo pogosto. Največ

vzgojiteljic izvaja govorne igre vsak dan (60 %). Sledijo jim vzgojiteljice, ki

izvajajo govorne igre od 2 do 4-krat na teden (36,6 %), le ena vzgojiteljica

pa jih izvaja le 1 do 2-krat na teden.

1.1 Ali so razlike v pogostosti izvajanja iger glede na delovno dobo

vzgojiteljic?


49

Tabela 5 Delovna doba in pogostost izvajanja

Delovna

doba

Pogostost

izvajanja

0-10

let

f % 20-30

let

f % Nad

30 let

f % Skupaj f %

Vsak dan 6 66,7 6 50 5 55,6 17 56,7

2-4x 3 33,3 5 41,7 4 44,4 12 40

1-2x 0 0 1 8,3 0 0 1 3,3

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Vzgojiteljice, ki imajo do 10 let delovne dobe, govorne igre izvajajo

najpogosteje. Sledijo jim vzgojiteljice z najvišjo delovno dobo (nad 30 let).

Najmanj pogosto pa govorne igre izvajajo vzgojiteljice z delovno dobo od

20 do 30 let, kjer je tudi vzgojiteljica, ki izvaja govorne igre le 1 do 2-krat

na teden.

1.1 Ali so razlike v pogostosti izvajanju iger glede na stopnjo izobrazbe

vzgojiteljic?

Tabela 6 Stopnja izobrazbe in pogostost izvajanja

Stopnja

izobrazbe

Pogostost

izvajanja

V. stopnja

f % VI.

in

VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Vsak dan 9 50 8 66,7 17 56,7

2-4x 9 50 3 25 12 40

1-2x 0 0 1 8,3 1 3,3

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Izkazalo se je, da najpogosteje izvajajo govorne igre vzgojiteljice z

zaključenim študijem. Kar 66,7 % jih izvaja govorne igre vsak dan. Nekaj


50

manj jih s to stopnjo izobrazbe izvaja od 2 do 4-krat na teden (25 %), ena

vzgojiteljica pa jih izvaja 1 do 2-krat na teden. Vzgojiteljice s V. stopnjo

izobrazbe so enakovredno s 50 % odgovorile, da govorne igre izvajajo

vsak dan ali 2 do 4-krat na teden.

2. Kakšne so vrste govornih iger?

Tabela 7 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vrst iger, ki jih vzgojiteljice

uporabljajo pri svojem delu

Kategorije f f %

Izštevanke 17 15,7

Bibarije 16 14,8

Fonološke igre 11 10,2

Uganke 10 9,3

Govorno gibalne igre 9 8,3

Igre pripovedovanja 8 7,4

Prstne igre 8 7,4

Govorne vaje 5 4,6

Leksikalne igre 5 4,6

Dramske igre 5 4,6

Deklamacije 3 2,8

Preštevanke 3 2,8

Hitrogovorjenke 2 1,9

Dopolnjevanke 2 1,9

Izmišljarije 1 0,9

Igre s pregovori in reki 1 0,9

Šaljivke 1 0,9

Poskakovanke 1 0,9

Skupaj 108 100

Vzgojiteljice so skupaj napisale 18 vrst govornih iger, ki jih uporabljajo pri

svojem delu. Največkrat uporabljajo izštevanke (15,7 %), bibarije (14,8 %),

fonološke igre (10,2 %), uganke (9,3 %) in govorno gibalne igre (8,3 %).

Nekoliko manj v svoje delo vključujejo igre pripovedovanja in prstne igre

(7,4 %). Sledijo jim govorne vaje, leksikalne igre, dramske igre,


51

deklamacije, preštevanke, hitrogovorjenke in dopolnjevanke. Po en

odgovor so vzgojiteljice zabeleţile pri izmišljarijah, igrah s pregovori in

reki, šaljivkah ter poskakovankah.

2.1 Ali so razlike v vrstah govornih iger glede na delovno dobo

vzgojiteljic?

Tabela 8 Delovna doba in vrste govornih iger

Delovna doba

Vrste govornih

iger

0-10

let

f % 20-30

let

f % Nad

30 let

f % Skup

aj

f %

Izštevanke 6 14,3 7 17,9 4 14,8 17 15,7

Bibarije 5 11,9 5 12,8 6 22,2 16 14,8

Fonološke igre 4 9,5 3 7,7 4 14,8 11 10,2

Uganke 6 14,3 3 7,7 1 3,7 10 9,3

Govorno gibalne

igre 3 7,1 2 5,1 4 14,8 9 8,3

Igre

pripovedovanja 4 9,5 4 10,3 0 0 8 7,4

Prstne igre 4 9,5 1 2,6 3 11,1 8 7,4

Govorne vaje 1 2,4 2 5,1 2 7,4 5 4,6

Leksikalne igre 3 7,1 2 5,1 0 0 5 4,6

Dramske igre 2 4,8 2 5,1 1 3,7 5 4,6

Deklamacije 1 2,4 2 5,1 0 0 3 2,8

Preštevanke 1 2,4 1 2,6 1 3,7 3 2,8

Hitrogovorjenke 0 0 1 2,6 1 3,7 2 1,9

Dopolnjevanke 1 2,4 1 2,6 0 0 2 1,9

Izmišljarije 0 0 1 2,6 0 0 1 0,9

Igre s pregovori in

reki 0 0 1 2,6 0 0 1 0,9

Šaljivke 0 0 1 2,6 0 0 1 0,9

Poskakovanke 1 2,4 0 0 0 0 1 0,9

Skupaj 42 100 39 100 27 100 108 100


52

Iz tabele je razvidno, da so največ govornih iger, ki jih uporabljajo

vzgojiteljice pri svojem delu, naštele tiste z delovno dobo do 10 let. Za tri

manj so jih naštele vzgojiteljice z delovno dobo od 20 do 30 let, le-te pa so

naštele tudi največ različnih govornih iger. Najmanjše število govornih iger

in prav tako najmanj različne govorne igre, ki jih uporabljajo pri svojem

delu, so zapisale vzgojiteljice, ki delajo več kot 30 let. Vzgojiteljice z

delovno dobo do 10 let pri svojem delu največkrat uporabljajo izštevanke

in uganke (14,3 %). Prav tako najpogosteje pri svojem delu uporabljajo

izštevanke vzgojiteljice, ki delajo od 20 do 30 let. Drugačen odgovor so

podale vzgojiteljice z delovno dobo nad 30 let, ki v svoje delo najpogosteje

vključujejo bibarije. Lahko rečemo, da razlike obstajajo.

2.1 Ali so razlike v vrstah govornih iger glede na stopnjo izobrazbe

vzgojiteljic?

Tabela 9 Stopnja izobrazbe in vrste govornih iger

Stopnja izobrazbe

Vrste govornih iger

V.

stopnja

f % VI. in

VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Izštevanke 8 15,1 9 16,4 17 15,7

Bibarije 10 18,9 6 10,9 16 14,8

Fonološke igre 5 9,4 6 10,9 11 10,2

Uganke 3 5,6 7 12,7 10 9,3

Govorno gibalne igre 6 11,3 3 5,5 9 8,3

Igre pripovedovanja 4 7,6 4 7,3 8 7,4

Prstne igre 3 5,6 5 9,1 8 7,4

Govorne vaje 3 5,6 2 3,6 5 4,6

Leksikalne igre 1 1,9 4 7,3 5 4,6

Dramske igre 2 3,8 3 5,5 5 4,6

Deklamacije 1 1,9 2 3,6 3 2,8

Preštevanke 2 3,8 1 1,8 3 2,8

Hitrogovorjenke 2 3,8 0 0 2 1,9

Dopolnjevanke 1 1,9 1 1,8 2 1,9

Izmišljarije 1 1,9 0 0 1 0,9


53

Igre s pregovori in reki 1 1,9 0 0 1 0,9

Šaljivke 0 0 1 1,8 1 0,9

Poskakovanke 0 0 1 1,8 1 0,9

Skupaj 53 100 55 100 108 100

Največ govornih iger, ki jih uporabljajo pri svojem delu, so naštele

vzgojiteljice s VI. in VII. stopnjo izobrazbe. Vzgojiteljice s V. stopnjo

izobrazbe pri svojem delu največkrat uporabljajo bibarije in izštevanke.

Prav tako največkrat v svoje delo vključujejo izštevanke vzgojiteljice z

zaključenim študijem, ki pa so pod drugo mesto najbolj izvajanih govornih

iger uvrstile uganke.

3. Na kaj ţelijo vzgojiteljice vplivati z izvajanjem govornih iger?

Tabela 10 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) rangiranja vzgojiteljic na vprašanje

»Na kaj želite vplivati z izvajanjem govornih iger?«

Odstotki kaţejo, da ţelijo vzgojiteljice z izvajanjem govornih iger najbolj

vplivati na otrokov besedni zaklad (43,3 %). Mesto niţje z enako odstotki

sledi rezultat, da je vzgojiteljicam pomembno vplivati na otrokovo

artikulacijo. Na tretje mesto so vzgojiteljice zapisale odločilnost vpliva na

otrokovo diskriminacijo (36,7 %), na četrtem mestu sledi vpliv na otrokov

Rangi

Besed

ni

zakla

d

f % Artikul

acija

f % Diskri

minac

ija

f % Besed

na

ustvar

jalnos

t

f % Občut

ek za

jezik

f %

5 13 43,3 5 16,7 2 6,7 6 20 4 13,3

4 4 13,3 13 43,3 4 13,3 7 23,3 2 6,7

3 5 16,7 6 20 11 36,7 0 0 8 26,7

2 4 13,3 6 20 6 20 6 20 8 26,7

1 4 13,3 0 0 7 23,3 11 36,7 8 26,7

Skupaj 30 100 30 100 30 100 30 100 30 100


54

občutek za jezik (26,7 %). Najmanj pa se vzgojiteljicam zdi bistveno

vplivati na otrokovo besedno ustvarjalnost (36,7 %).

3.1 Na kaj ţelijo vplivati vzgojiteljice različnih delovnih dob z govornimi

igrami?

Tabela 11 Delovna doba in rangi

Delovna doba

Kategorije

Rangi

0-10

let

f % 20-30

let

f % nad

30 let

f % Skupaj f %

Besedni

zaklad

5+4 3 33,3 8 66,7 6 66,7 17 56,7

3 2 22,2 2 16,7 1 11,1 5 16,7

2+1 4 44,4 2 16,7 2 22,2 8 26,7

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Artikulacija 5+4 8 88,9 5 41,7 5 55,6 18 60

3 0 0 3 25 3 33,3 6 20

2+1 1 11,1 4 33,3 1 11,1 6 20

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Diskriminacija 5+4 2 22,2 3 25 1 11,1 6 20

3 3 33,3 5 41,7 3 33,3 11 36,7

2+1 4 44,4 4 33,3 5 55,6 13 43,3

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Besedna

ustvarjalnost

5+4 4 44,4 6 50 3 33,3 13 43,3

3 0 0 0 0 0 0 0 0

2+1 5 55,6 6 50 6 66,7 17 56,7

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Občutek za

jezik

5+4 2 22,2 1 8,3 3 33,3 6 20

3 4 44,4 2 16,7 2 22,2 8 26,7

2+1 3 33,3 9 75 4 44,4 16 53,3

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100


55

Vzgojiteljice različno ocenjujejo, na kaj ţelijo vplivati z izvajanjem govornih

iger. Tako so vzgojiteljice z delovno dobo do 10 let kot najpomembnejšo

kategorijo uvrstile pomembnost vpliva na otrokovo artikulacijo. Za najvišjo

in najštevilčnejšo oceno 5 ali 4 se je tako odločilo kar 88,9 %. Nato pri tej

skupini sledi od bolj pomembnega k manj vpliv na besedno ustvarjalnost,

vpliv na otrokov občutek za jezik in vpliv na diskriminacijo. Z najmanjšo

oceno tj. 1 ali 2 so vzgojiteljice z delovno dobo do 10 let ocenile vpliv na

otrokov besedni zaklad s 44,4 %. Vzgojiteljice z delovno dobo od 20 do

30 let ocenjujejo od pomembnejšega do manj pomembnega vpliv na

otrokov besedni zaklad (66,7 %), sledi vpliv na besedno ustvarjalnost,

vpliv na artikulacijo, vpliv na diskriminacijo. Najmanj jim je pomembno, da

z govornimi igrami vplivajo na otrokov občutek za jezik. Ta vpliv je bil

ocenjen z najniţjima ocenama, in to kar s 75 %. Skupina z delovno dobo

nad 30 let pa ţeli z govornimi igrami vplivati na sledeče: najbolj ţelijo

vplivati na otrokov besedni zaklad (prav tako kot vzgojiteljice z delovno

dobo od 20 do 30 let), nato ţelijo vplivati na artikulacijo, na otrokov

občutek za jezik in na diskriminacijo. Najmanj se jim zdi pomembno

vplivati na otrokovo besedno ustvarjalnost (66,7 %).

Vsem skupinam je enako, da so vpliv na otrokovo diskriminacijo postavile

na predzadnjo mesto. Vzgojiteljicam z delovno dobo od 20 do 30 let je

najpomembneje, da vplivajo na otrokov besedni zaklad, medtem ko je

vzgojiteljicam do 10 let vpliv na besedni zaklad najmanj pomemben. Tukaj

se kaţe največja razlika.

3.1 Na kaj ţelijo vplivati vzgojiteljice različnih stopenj izobrazbe z

govornimi igrami?


56

Tabela 12 Stopnja izobrazbe in rangi

Stopnja

izobrazbe

Kategorije

Rangi V.

stopnja

f % VI. in VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Besedni

zaklad

5+4 11 61,1 6 50 17 56,7

3 3 16,7 2 16,7 5 16,7

2+1 4 22,2 4 33,3 8 26,7

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Artikulacija 5+4 9 50 9 75 18 60

3 5 27,8 1 8,3 6 20

2+1 4 22,2 2 16,7 6 20

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Diskriminacija 5+4 4 22,2 2 16,7 6 20

3 6 33,3 5 41,7 11 36,7

2+1 8 44,4 5 41,7 13 43,3

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Besedna

ustvarjalnost

5+4 9 50 4 33,3 13 43,3

3 0 0 0 0 0 0

2+1 9 50 8 66,7 17 56,7

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Občutek za

jezik

5+4 3 16,7 3 25 6 20

3 4 22,2 4 33,3 8 26,7

2+1 11 61,1 5 41,7 16 53,3

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Tabela kaţe, da so anketiranke s V. stopnjo izobrazbe ocenile, da jim je

najpomembnejše, da z govornimi igrami vplivajo na otrokov besedni

zaklad (61,11 %). Nato jim je pomemben vpliv na artikulacijo, besedno

ustvarjalnost in na diskriminacijo. Najmanj pomembno se jim zdi vplivati na

otrokov občutek za jezik (61,11 %). Pri vzgojiteljicah s VI. in VII. stopnjo


57

izobrazbe pa rezultati kaţejo, da jim je najpomembneje, da vplivajo na

otrokovo artikulacijo (75 %), potem na besedni zaklad, na diskriminacijo,

na otrokov občutek za jezik in nazadnje na besedno ustvarjalnost (66,67

%).

Obe skupini sta kot zelo bistveno izpostavili vpliv na otrokov besedni

zaklad in artikulacijo. Drugje se kaţejo razlike.

4. Kakšna literatura se uporablja pri načrtovanju govornih iger?

Tabela 13 Števila (f) in strukturni odstotki f (%) literature, ki jo vzgojiteljice

uporabljajo pri načrtovanju govornih iger

Kategorije f f %

Priročniki 30 37,5

Bibarije 18 22,5

Revije 17 21,3

Strokovna literatura 5 6,3

Slikanice 5 6,3

Interno gradivo 4 5

Članki z interneta 1 1,3

Skupaj 80 100

Pri načrtovanju govornih iger vzgojiteljice največkrat uporabljajo priročnike

(37,5 %), nato knjige z bibarijami (22,5 %) in revije (21,5 %). Manj

uporabljajo strokovno literaturo, slikanice, interno gradivo. Uporabo

interneta je za načrtovanje govornih iger navedla le ena vzgojiteljica.

4.1 Kakšno literaturo uporabljajo vzgojiteljice različnih delovnih dob?


58

Tabela 14 Delovna doba in literatura

Delovna

doba

0-10 let f % 20-30

let

f % nad 30

let

f % Skupaj f %

Kategorije

Priročniki 10 43,5 17 45,9 3 15 30 37,5

Bibarije 4 17,4 8 21,6 6 30 18 22,5

Revije 5 21,7 5 13,5 7 35 17 21,3

Strokovna

literatura 0 0 3 8,1 2 10 5 6,3

Slikanice 2 8,7 1 2,7 2 10 5 6,3

Interno

gradivo 1 4,4 3 8,1 0 0 4 5

Članki z

interneta 1 4,4 0 0 0 0 1 1,3

Skupaj 23 100 37 100 20 100 80 100

Največ literature so navedle vzgojiteljice z delovno dobo od 20 do 30 let.

Te pri svojem delu največkrat uporabljajo priročnike (45,9 %) ter knjige z

bibarijami (21,6 %). Anketiranke z začetno delovno dobo pri svojem delu

največkrat uporabljajo priročnike (43,5 %) in pa revije (21,7 %).

Vzgojiteljice nad 30 let delovne dobe so pri svojem odgovoru največkrat

odgovorile, da uporabljajo revije ter knjige z bibarijami. Navedle so

najmanj literature.

4.1 Kakšno literaturo uporabljajo vzgojiteljice različnih stopenj

izobrazbe?


59

Tabela 15 Stopnja izobrazbe in literatura

Stopnja izobrazbe

Kategorije

V.

stopnja

f % VI. in VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Priročniki 15 34,1 15 41,7 30 37,5

Bibarije 12 27,3 6 16,7 18 22,5

Revije 10 22,7 7 19,4 17 21,3

Strokovna literatura 2 4,5 4 11,1 6 6,3

Slikanice 2 4,5 2 5,6 4 6,3

Interno gradivo 3 6,8 1 2,8 4 5

Članki z interneta 0 0 1 2,8 1 1,3

Skupaj 44 100 36 100 80 100

Priročnike (34,1 %) in knjige z bibarijami (27,3 %) največkrat pri

načrtovanju govornih iger uporabljajo vzgojiteljice s srednjo šolo.

Vzgojiteljice s VI. in VII. stopnjo izobrazbe pa pri svojem delu največkrat

uporabljajo priročnike (41,7 %) in revije (19,4 %).

5. Kakšno je poznavanje izštevank pri otrocih?

Tabela 16 Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov na vprašanje: "Ali otroci

v vaši skupini znajo vsaj dve izštevanki?"

Odgovori f f %

Da 20 66,7

Ne 6 20

Znajo eno 4 13,3

Skupaj 30 100

Več kot dobra polovica (66,7 %) anketiranih je odgovorila, da otroci v

skupini znajo vsaj dve izštevanki. 20 % jih je odgovorilo, da ne znajo

izštevank, 13,3 % pa jih je odgovorilo, da otroci znajo povedati eno

izštevanko.


60

5.1 Ali so razlike pri poznavanju izštevank otrok glede na delovno dobo

vzgojiteljic?

Tabela 17 Delovna doba in poznavanje izštevank

Delovna

doba

Poznavanje

izštevank

0-10

let

f % 20-30

let

f % Nad

30 let

f % Skupaj f %

Da 6 66,7 9 75 5 55,6 20 66,7

Ne 2 22,2 2 16,7 2 22,2 6 20

Znajo eno 1 11,1 1 8,3 2 22,2 4 13,3

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Opazimo lahko, da pri vseh vzgojiteljicah prevladuje odgovor, da otroci v

njihovi skupini znajo povedati dve izštevanki. Največ otrok zna izštevanke

povedati v skupini, kjer so vzgojiteljice z dobo od 20 do 30 let (75 %)

delovne dobe, najmanj pa v skupini, kjer so vzgojiteljice z delovno dobo

nad 30 let (55,56 %).

5.2 Ali so razlike pri poznavanju izštevank otrok glede na stopnjo


Tabela 18 Stopnja izobrazbe in poznavanje izštevank

Stopnja

izobrazbe

Poznavanje

izštevank

V.

stopnja

f % VI. in VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Da 11 61,1 9 75 20 66,7

Ne 4 22,2 2 16,7 6 20

Znajo eno 3 16,7 1 8,3 4 13,3

Skupaj 18 100 12 100 30 100


61

Razlike obstajajo. Največ izštevank znajo otroci vzgojiteljic VI. in VII.

stopnje izobrazbe, saj kar tričetrt (75 %) otrok zna povedati dve izštevanki.

Otrok v skupini vzgojiteljic s V. stopnjo izobrazbe, ki znajo povedati dve

izštevanki, je 11 (66,1 %). Večje število otrok je pri vzgojiteljicah V.

stopnje, ki znajo povedati le eno izštevanko (16,7 %), in tistih, ki je ne

znajo (22,2 %), kot pri vzgojiteljicah s VI. in VII. stopnjo izobrazbe. Pri

vzgojiteljicah z zaključenim študijem je namreč le en otrok, ki zna samo

eno izštevanko (8,3 %), in dva, ki ne znata nobene (16,7 %).

6. Kakšno je posredovanje ugank otrokom?


otrokom v vaši skupini posredujete tudi uganke?"

Odgovori f f %

Da 18 60

Ne 2 6,7

Zelo redko 10 33,3

Skupaj 30 100

Kot kaţejo rezultati, vzgojiteljice pri svojem delu v večini otrokom

posredujejo uganke (60 %). Tretjina vzgojiteljic uganke posreduje zelo

redko, le 6,7 % jih v svoje delo ne vključuje.

6.1 Ali so razlike pri posredovanju ugank otrokom glede na delovno

dobo vzgojiteljic?


62

Tabela 20 Delovna doba in posredovanje ugank

Delovna doba

Posredovanje

ugank

0-10

let

f % 20-30

let

f % Nad

30 let

f % Skupa

j

f %

Da 6 66,7 9 75 3 33,3 18 60

Ne 1 11,1 0 0 1 11,1 2 6,7

Zelo redko 2 22,2 3 25 5 55,6 10 33,3

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Največ s 75 % uganke v svoje delo vključujejo vzgojiteljice z delovno dobo

od 20 do 30 let. Prav tako nobena anketiranka v tej skupini ni zapisala, da

jih ne vključuje. Tudi pri vzgojiteljicah z delovno dobo do 10 let prevladuje

odgovor s 66,7 %, da posredujejo otrokom uganke. Pri vzgojiteljicah nad

30 let pa je najštevilčnejši odgovor, da posredujejo uganke zelo redko

(55,6 %), in le 3 vzgojiteljice (33,3 %) so takšne, ki jih posredujejo.

6.2 Ali so razlike pri posredovanju ugank otrokom glede na stopnjo


Tabela 21 Stopnja izobrazbe in posredovanje ugank

Stopnja

izobrazbe

Posredovanje

ugank

V.

stopnja

f % VI. in VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Da 10 55,6 8 66,7 18 60

Ne 1 5,6 1 8,3 2 6,7

Zelo redko 7 38,9 3 25 10 33,3

Skupaj 18 100 12 100 30 100

Pri obeh skupinah vzgojiteljic prevladuje odgovor, da posredujejo uganke.

In sicer je večji odstotek pri vzgojiteljicah s študijsko izobrazbo (66,7 %)


63

kot pri tistih s srednjo izobrazbo (55,6 %). Pri vzgojiteljicah s V. stopnjo jih

je velik deleţ zapisalo, da posredujejo uganke zelo redko (38,9 %), pri

čemer pa so vzgojiteljice s VI. in VII. stopnjo izobrazbe enak odgovor

podale s 25 %. Pri obeh skupinah je po ena usluţbenka zapisala, da

ugank otrokom ne posreduje.

7 Kakšna je primernost gibalnih govornih iger za starostno skupino od 1.

do 3. leta?

Vzgojiteljice so zapisale zelo raznolike gibalne govorne igre, ki so po

njihovem mnenju najprimernejše za izvajanje v starostni skupini otrok od

1. do 3. leta. Skupaj so zapisale 34 iger. Najpogosteje se je pojavila igra

Mire Voglar Biba buba baja, katero je zapisalo kar 6 vzgojiteljic.

M. Voglar

Biba, buba, baja,

pleše ringa raja,

stopi sem, stopi tja,

biba stopa ena, dva

Na sredini buci buc,

dremlje, dremlje

črni muc.

Črni muc se prebudi,

bibe ni, ni, ni, ni, ni.

Otroci hodijo v krogu.

Spremenimo smer hoje.

Govorimo tišje, stopamo

v polpočepu okrog

črnega muca.

Druga najpogostejša igra je s tremi zapisi zapisana govorno gibalna igra

Medo stopa copa, copa.


64

Medo stopa

copa copa,

Premikanje z ene na drugo nogo.

zajček skače

hopa hop,

Sonoţno poskakovanje.

mala miška pa

hiti,

Z drobnimi koraki hitimo po igralnici.

tiki tiki, tiki ti.

Zapisane so bile še naslednje igre: posnemanje glasov ob gibanju (voţnja

avtomobilčka brrr brrr), prstne igre (Miška in krtek, Gremo na vrt),

oponašanje glasov ţivali ob gibanju (Muha primaruha; Klopa, klopa, klop;

Pika Nogavička, Ringa raja, Abraham, Peričice, Vrabčki na ograjo, Jaz

sem mali mucek, Biba leze blja, blja, blja; Skače vrabček sem in tja, Prve

kapljice deţja, Sneţak, Mešamo jajca, Pantomima; Didel, didel, dajčka;

Kriţ kraţ, kralj Matjaţ; Leze, leze polţek počasi; Biba torto meša).

Mešamo, mešamo

jajca

za dva pridna zajca.

Prvemu malo,

drugemu nič,

tretji se kuja,

četrti zamuja,

peti se skrije

in skledo razbije.

Z dlanjo se dotikamo otroških prstov ali glav.

Obraz skrijemo v dlani.

Z roko udarimo po mizi, tleh, kolenih …


65

Biba torto meša,

vija vaja, vija vak.

Biba torto reţe,

šlik, šlak, šlik, šlak.

En kos torte ti dobiš,

drugega pa mala miš.

Otroci sedijo v krogu in kroţijo pred seboj z

obema rokama.

Ena roka je iztegnjena, dlan razprta, drugo

roko polagajo pravokotno na dlan.

Nakazujejo, da dajejo drug drugemu kos

torte.

M. Voglar

Prve kapljice deţja

tiho padajo na tla.

Zdaj deţuje ţe močno,

lije, lije vse mokro.

Toča ta ti ropota,

kot orehi padli bi na tla.

Joj, grmi, grmi, beţimo,

hitro, hitro vsi se skrijmo.


starostno skupino od 1. do 3. leta glede na delovno dobo

vzgojiteljic?


66

Tabela 22 Delovna doba in govorno gibalne igre

Vse vzgojiteljice so zapisale različne govorne gibalne igre. Največkrat se

ponovi igra Biba buba baja pri vzgojiteljicah z delovno dobo do 10 let, saj

so jo zapisale trikrat. Po dvakrat se ponovita igri Medo stopa copa copa in

Biba buba baja pri vzgojiteljicah z delovno dobo nad 30 let. Vsem

vzgojiteljicam je skupna igra Biba buba baja.


starostno skupino od 1. do 3. leta glede na stopnjo izobrazbe

vzgojiteljic?

Delovna

doba

0-10 let 20-30 let Nad 30 let

Igre voţnja avtomobilčka

brr brr,

Sneţak,

Mešamo jajca,

Biba leze, blja, blja,

blja,

Pantomima,

Gremo na vrt,

3x Biba buba baja,

Biba torto meša,

Miška in krtek.

voţnja avtomobilčka

brr brr,

oponašanje ţivali ob

gibanju,

Biba buba baja,

Muha primaduha,

Klopa, klopa, klop,

Biba torto meša,

Pika Nogavička ima

rdeča lička,

Ringa raja,

Abraham,

Peričice,

Didel, didel, dajčka

Medved stopa copa

copa.

2x Medo stopa copa

copa,

Vrabci na ograjo,

2x Biba buba baja,

Skače vrabček sem

in tja,

Biba leze, blja, blja,

blja,

Jaz sem mali

mucek,

Prve kapljice deţja,

Kriţ kraţ, kralj

Matjaţ,

Leze, leze polţek

počasi.


67

Tabela 23 Stopnja izobrazbe in govorno gibalne igre

Stopnja

izobrazbe

V. stopnja VI. in VII. stopnja Skupaj

Igre 2x voţnja avtomobilčkov brr

brr,

Miška in krtek,

oponašanje ţivali ob

gibanju,

Muha primaduha,

Klopa, klopa, klop,

Biba torto meša,

3x Biba buba baja

Pika Nogavička ima rdeča

lička,

Ringa raja,

Abraham,

Peričice,

Vrabci na ograjo,

Jaz sem mali mucek,

2x Medo stopa copa copa,

Biba leze, blja, blja, blja,

Skače vrabček sem in tja,

Prve kaplice deţja.

Mešamo jajca,

Biba leze, blja, blja, blja,

Pantomima,

Gremo na vrt,

3x Biba buba baja,

Sneţak,

Didel, didel, dajčka,

Medved stopa copa, copa,

Leze, leze polţek počasi,

Biba torto meša,

Kriţ kraţ, kralj Matjaţ.

Skupaj 21 13 34

Obe skupini sta zapisali raznolike govorno gibalne igre. Vzgojiteljicam so

skupne naslednje govorno gibalne igre: Biba torto meša, Biba buba baja,

Biba leze, blja, blja blja; Medo stopa copa copa.

8 Kakšno je mnenje o količini primerne literature za načrtovanje in

izvajanje govornih iger v starostni skupini od 1. do 3. leta?


68


menite, da je za načrtovanje in izvajanje govornih iger v tem starostnem obdobju

dovolj literature?"

Odgovori f f (x)

Ne 20 66,7

Da 10 33,3

Skupaj 30 100

Natanko 20 vprašanih je na vprašanje odgovorila nikalno. Tri vzgojiteljice

so poleg nikalnega odgovora še posebej napisale, kakšna literatura še

posebej primanjkuje. Tako sem dobila odgovora vzgojiteljic, da je premalo

strokovne literature. Posameznici pa sta zapisali, da bi radi več literature o

govorno gibalnih igrah in igrah za čisto izgovorjavo glasov. Ena

vzgojiteljica ni zadovoljna z literaturo za starostno skupino od ena do dveh

let. 33,3 % vzgojiteljic je z literaturo v prvem starostnem obdobju

zadovoljnih. Dve vzgojiteljici sta sicer mnenja, da je literature dovolj, a

moraš biti sam toliko iznajdljiv in porabiti več truda, da jo najdeš.

8.1 Ali so razlike pri mnenju o količini primerne literature za

načrtovanje in izvajanje govornih iger v starostni skupini od 1. do 3.

leta glede na delovno dobo vzgojiteljic?

Tabela 25 Delovna doba in primernost literature

Delovna doba

Primernost

literature

0-10

let

f % 20-30

let

f % nad 30

let

f % Skupaj f %

Ne 6 66,7 9 75 5 55,6 20 66,7

Da 3 33,3 3 25 4 44,4 10 33,3

Skupaj 9 100 12 100 9 100 30 100

Vzgojiteljice vseh delovnih dob so si podobne v mnenju, da literature za

starostno skupino od 1. do 3. leta primanjkuje. Najbolj so nad primernostjo

literature nezadovoljne vzgojiteljice od 20 do 30 let, kjer se nezadovoljstvo


69

kaţe kar v 75 %. Prav tako je v tej skupini najmanj tistih, ki so zadovoljne z

literaturo (25 %). Naslednje, ki so s 66,7 % nezadovoljne z literaturo, so

vzgojiteljice z začetno delovno dobo. S 55,6 % pa svoje nezadovoljstvo

nad primerno literaturo kaţejo vzgojiteljice z delovno dobo nad 30 let. Pri

vzgojiteljicah nad 30 let je največ takih, ki pa so z literaturo zadovoljne

(44,4 %).

8.2 Ali so razlike pri mnenju o količini primerne literature za

načrtovanje in izvajanje govornih iger v starostni skupini od 1. do 3.

leta glede na stopnjo izobrazbe vzgojiteljic?

Tabela 26 Stopnja izobrazbe in primernost literature

Rezultati kaţejo, da so si vzgojiteljice enotne v mnenju, ki kaţe na

nezadovoljnost glede količine primerne literature za prvo starostno

obdobje. Največ nezadovoljnih je med vzgojiteljicami s VI. in VII. stopnjo

izobrazbe (75 %). Med vzgojiteljicami s V. stopnjo izobrazbe pa je

odstotek nezadovoljstva nekoliko manjši (61,61 %).

Stopnja

izobrazbe

Primernost

literature

V. stopnja f % VI. in VII.

stopnja

f % Skupaj f %

Ne 11 61,11 9 75 20 66,67

Da 7 38,89 3 25 10 33,33

Skupaj 18 100 12 100 30 100


70

3. 5 SKLEP

Vrtec je kraj, kjer mora biti otroku prijetno. Ali bo otroku prijetno in na

kakšen način se bo naučil česa novega, pa je odvisno od njegove

vzgojiteljice. In tudi od vzgojiteljice je odvisno, koliko časa in volje bo

namenjala načrtovanju dejavnosti oz. v našem primeru – govornim igram.

Ob pregledovanju anketnih vprašalnikov pridemo do zaključka, da

vzgojiteljice v prvem starostnem obdobju uporabljajo pri svojem delu

raznolike govorne igre in jih izvajajo pogosto. Do največjih razlik med njimi

prihaja pri vprašanju, na kaj ţelijo vplivati z izvajanjem govornih iger.

Najbolj so za delo z govornimi igrami angaţirane vzgojiteljice z višjo

stopnjo izobrazbe. Prav tako so najbolj angaţirane vzgojiteljice z delovno

dobo od 20 do 30 let in najmanj vzgojiteljice z najdaljšo delovno dobo.

Vendar je vidno, da se skoraj vsaka vzgojiteljica trudi, da je govorno

ustvarjalna in izvirna. Z govornimi igrami lahko spontano in igraje

spodbujajo otrokove govorne zmoţnosti, zlasti če so te preţete s šalami in

humorjem. Tako lahko z njimi urijo otrokovo artikulacijo in diskriminacijo

glasov, besedni zaklad, govorno ustvarjalnost in občutek za jezik.

Rezultati so pokazali, da je vzgojiteljicam najpomembnejše, da z

govornimi igrami vplivajo na otrokov besedni zaklad. Od govornih iger

največkrat uporabljajo izštevanke in bibarije, pri načrtovanju pa

najpogosteje uporabljajo priročnike.

Čeprav je dandanes splošno znano, da je govorna veščina izrednega

pomena, pa v oči bode dejstvo, da je za prvo starostno obdobje otrok

premalo literature o govornih igrah. Več kot polovica vprašanih je izkazala

nezadovoljstvo. Vendar je v vsakem slabem nekaj pozitivnega. V našem

primeru je to, da vzgojiteljice posvečajo pozornost govoru in poslušanju,

da so angaţirane pri svojem delu. Otrokom ţelijo ponuditi čim več in prav

bi bilo, da bi za dosego načrtovanih ciljev lahko imele na voljo več

literature. Upajmo, da bo v prihodnje več gradiva za načrtovanje govornih

iger v starostnem obdobju od 1. do 3. leta, kajti ţe v zgodnjem otroštvu je


71

pomembno, da razvijemo otrokovo jezikovno zmoţnost. Otrok se uči od

odraslih, zato je še kako odločilno, kaj mu bomo ponudili in kakšen govorni

vzgled mu bomo.

Najbolj pa je seveda pomembno, da znamo otroku prisluhniti, mu dati čas

da izrazi svoje misli, doţivetja in občutke. Naša naloga je, da otroka

sprejmemo in se prilagodimo njegovim jezikovnim značilnostim in

potrebam.


72

LITERATURA

Čagran, B. in Pšunder, M. (2004). Priročnik za izdelavo

diplomskega dela. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Didaktične igre v prvem razredu osnovne šole. (1989). Ljubljana:

Zavod SR Slovenije za šolstvo.

Enci benci na kamenci. (2003). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Enci benci na kamenci 2. (1998). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Erţeničnik - Pačnik, M. (1992). Vloga vzgojitelja pri razvoju

otrokovega govora. Pedagoška obzorja 21, 31-34.

Erţeničnik - Pačnik, M. (1999). Vpliv vzgojitelja na nekatere vidike

razvoja otrokovega govora. Pedagoška obzorja 5-6, 308-318.

Erţeničnik - Pačnik, M. (1998). Moţnost vrtca pri spodbujanju

razvoja otrokovega govora. V I. Štrukelj (Ur.), Uporabno jezikoslovje

(str. 30-34). Ljubljana: Zveza društev za uporabno jezikoslovje

Slovenije.

Erţeničnik - Pačnik, M. (2008). Moţnosti vzgojitelja pri spodbujanju

razvoja otrokovega interesa za branje. Otrok in knjiga, 71, 5–23.

Erţeničnik - Pačnik, M. (2007). Zapiski predavanj.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in

šport: Zavod RS za šolstvo.

Lesar, I. (1999). Nekaj besed o otrokovem govornem razvoju na

predšolski stopnji. Ljubljana: Viški vrtci.

Lipnik, J. in Matić, R. (1993). Metodika govorne vzgoje: priročnik za

delo vzgojiteljic in staršev. Maribor: Obzorja.

Lipnik, J. (1994). Mali čvek: zbirka besedil h knjigi metodika

govorne vzgoje. Maribor: Obzorja.

Marjanovič - Umek. (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka.

Ljubljana: Drţavna zaloţba.

Marjanovič - Umek, L. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje.

Domţale: Izolit.


73

Norgašek, M. in Virant Iršič, K. (2005). Piške sem pasla. Ljubljana:

DZS.

Omerza Z. (1972). Govorne napake. Ljubljana: Drţavna zaloţba

Slovenije.

Otrokove ustvarjalne igre. (1998). Ljubljana: Tehniška zaloţba

Slovenije.

Pečjak, S. (1997). Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti

učencev. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Kranjc, S. in Saksida, I. (2001). Jezik. V L. Marjanovič Umek (Ur.),

Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce. (str. 77–106). Maribor:

Obzorja.

Sgerm D. (2004). Poslušam, slišim, izgovarjam. Maribor:

samozaloţba.

Skubic, D. (2004). Pedagoški govor v vrtcu in prvem razredu

devetletne osnovne šole. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Ţnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo in šport.

Ţupančič, O. (1999). Mehurčki in petdeset ugank. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

PRILOGA

Priloga A: Anketni vprašalnik


74

Spoštovane vzgojiteljice!

Sem Polona Ornik, absolventka VS študija na oddelku predšolske

vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Pripravljam diplomsko

nalogo, z naslovom »Pomen govorih iger pri vzpodbujanju razvoja

otrokovega govora«. Ţelim zbrati nekaj podatkov. Anketa je

anonimna, vaše odgovore pa bom uporabila za diplomsko nalogo.

Za odgovore in pomoč se vam zahvaljujem.

Pripravila sem vam kratek povzetek o govornih igrah, kateri vam je

lahko v pomoč pri odgovorih v anketi.

»Govorne igre so igre z glasovi, besedami, izrazi, stavki, igre pripovedovanja

(stvarnega in ustvarjalnega), igre v tvorbi verzov in pripovedkam in pesmim

podobnih vrst sporočil.«

Vrste govornih iger: fonološke igre (igre z glasovi), leksikalne (z besedami),

sintaktične (s stavki), igre s pregovori, reki in podobnim (vprašalnik,

primerjave), uganke in njim podobne igre (dopolnjevanke, ugotoviti po

opisu), izštevanke, preštevanke, razvrščanke, hitro govorjenke kot govorjene

igre (norčevanke, čistogovorjenke, hitrogovorjenke), zagovori, lažnivke,

posmehljivke, anagrami, igre pripovedovanja, dramske igre, gibalne

govorjene igre.1

1. DELOVNA DOBA (obkrožite)

a) 0-10 let

b) 10-20 let

c) 20-30 let

d) več kot 30 let

1 Lipnik, J. in Matić, R. (1993). Metodika govorne vzgoje: priročnik za delo

vzgojiteljic in staršev. Maribor: Obzorja.


75

2. STOPNJA IZOBRAZBE (obkrožite)

a) V. stopnja (srednja šola)

b) VI. stopnja (višja šola)

c) VII. stopnja (visoka šola)

3. KOLIKOKRAT NA TEDEN V SKUPINI IZVAJATE

GOVORNE IGRE? (obkrožite)

a) vsak dan

b) 2-4x

c) 1-2x

4. NAŠTEJTE NEKAJ GOVORNIH IGER, KI JIH

UPORABLJATE PRI SVOJEM DELU Z OTROKI:

____________________________________________

____________________________________________

____________________________________________

5. NA KAJ ŢELITE VPLIVATI Z IZVAJANJEM GOVORNIH

IGER? (rangirajte vsa števila od 1 do 5 ; ocena 5 pomeni

ZELO POMEMBNO, ocena 1 pomeni MANJ POMEMBNO)

Na otrokov besedni zaklad

Na otrokovo oblikovanje (artikulacijo) glasov

Na otrokovo razločevanje (diskriminacijo) glasov

Na otrokovo besedno ustvarjalnost

Na otrokov občutek za jezik


76

6. NAŠTEJTE LITERATURO, KI JO NAJPOGOSTEJE

UPORABLJATE, KO NAČRTUJETE GOVORNE IGRE:

__________________________________________

__________________________________________

__________________________________________

7. ALI OTROCI V VAŠI SKUPINI ZNAJO VSAJ DVE

IZŠTEVANKI?

a) da

b) ne

c) znajo eno

8. ALI OTROKOM V VAŠI SKUPINI POSREDUJETE TUDI

UGANKE?

a) da

b) ne

c) zelo redko

9. OPIŠITE ENO GIBALNO GOVORNO IGRO, KI JE PO

VAŠEM MNJENJU PRIMERNA ZA STAROSTNO

SKUPINO OD 1. DO 3. LETA

__________________________________________

__________________________________________

__________________________________________

__________________________________________


77

__________________________________________

10. ALI MENITE, DA JE ZA NAČRTOVANJE IN IZVAJANJE

GOVORNIH IGER V TEM STAROSTNEM OBDOBJU

DOVOLJ LITERATURE?

__________________________________________

__________________________________________

__________________________________________

pomen govornih iger pri vzpodbujanju razvoja …

Documents