4 UPORABA VIROV PRI SESTAVLJANJU PISNIH IN GOVORNIH DEL (STANDARD ISO 690 IN 690-2)

Pri sestavljanju pisnih nalog in govornih nastopov črpamo podatke iz objavljenih in dostopnih virov. Take vire moramo vedno skrbno navesti, sicer je naše delo plagiat. Plagiat je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot »kar je prepisano, prevzeto od drugod in objavljeno, prikazano kot lastno ... « (SSKJ, 1994, str. 847). Vsekakor je to duhovna tatvina. V sposobnosti avtorja, ki krade tovrstno lastnino in ga enkrat pri tem zalotijo (kar seveda ni težko), nihče več ne zaupa.

Ko citiramo, navajamo bralca k virom, ki bi mu lahko prinesli več informacij, povezanih z našo temo. Včasih se zgodi, da besedilo, vzeto iz obsežnejšega sobesedila, nekoliko spremeni pomen ali postane slabše razumljivo. Avtor naloge se lahko pri prepisovanju tudi zmoti. V takem primeru si bralec lahko pomaga, če točno ve, kje navedek iskati. Priznajmo idejno avtorstvo za neko misel tistemu, ki mu gre, in se mu s tem tudi zahvalimo (ne pozabimo, kako pomembno je to lahko za avtorja!).

1. Iskanje virov

Današnji srednješolci ste v iskanju virov na internetu zelo spretni, zato bomo nekaj več pozornosti posvetili iskanju virov po knjižničnem katalogu, ki je on-line dostopen na internetu.

Internetni URL naslov je: http://cobiss.izum.siKo s klikom aktiviramo ikono, se nam pokaže stran za vstop v COBISS:

Potem izberemo katalog, v katerega želimo vstopiti: npr našo šolsko knjižnico Gimnazije Bežigrad, ki jo najdemo med srednješolskimi knjižnicami, ali npr. COBIB.SI, ki je skupen katalog vseh slovenskih knjižnici, članic sistema COBISS.

Knjižnica Gimnazije Bežigrad:

V izbirnem načinu (najbolj priporočljivo!) iskanja se lahko najprej vedno prepričamo, da res iščemo pa katalogu prave knjižnice. Nato lahko preprosto iščemo po 4 iskalnih zahtevah, ki pa jih lahko s pomočjo spustnega seznama izbiramo sami; prvo izbiro nam ponudi računalnik: avtor, naslov, leto izida, ključne besede. Vpisati moramo vsaj eno od njih. Več ko jih vnesemo, ožji bo izbor zadetkov, ki nam jih računalnik pokaže. Iz spustnih seznamov lahko izbiramo tudi odnose med vpisanimi zahtevami (in, ali, in ne), izbiramo lahko še jezik gradiva in vrsto gradiva (npr. knjige, časopisi, članki, videoposnetki…).

Iskanje sprožimo z gumbom »poišči«.

Veliko podatkov lahko preberemo takoj, ko sem nam pokažejo najdeni zadetki:

Lahko izberemo, da se nam pokažejo podatki za več zadetkov na stran izpisa. Lahko pa zadetke tudi uredimo po različnih kriterijih:

Več o gradivu ter podatek, ali je gradivo po posameznih izvodih na voljo za izposojo in kje ga najti na policah, izvemo z naslednjim klikom na izbrano gradivo; gradivo lahko tudi rezerviramo, če imamo v knjižnici izbrano uporabniško geslo za storitev »Moja knjižnica«:

Posamezni izvodi so lahko izposojeni ali rezervirani:

2. Navajanje in povzemanje misli (po standardu ISO 690 in 690-2)

Obstaja več načinov navajanja dokumentov. Razlikujejo se po vrstnem redu elementov in ločilih, ki jih uporabljamo med navajanjem. Bistveno je, da navedemo vse bibliografske elemente, ki omogočajo prepoznavanje točno določenega uporabljenega gradiva, in sledimo navodilom samo enega standarda.

Če navajamo dobesedno ali če povzemamo misli, takoj navedemo, od kod jih povzemamo. V tem primeru takoj navedemo avtorja. Po navedku v oklepaju napišemo samo priimek avtorja (če je avtorjev več, navedemo le prvega), leto izida in stran.

2. 1. Dobesedno navajanje

Tuje besedilo uvedemo tako, da se lepo vključi v naše. Navedemo ga res dosledno in natančno (tudi če je v zapisu tipkarska napaka, jo prepišemo!). Dobesedni navedek mora biti kratek (do 5 vrstic) in ga ločimo od svojega besedila z narekovajem na začetku in koncu.

Včasih del besedila izpustimo, ker za naše pisanje ta del ni pomemben. To jasno označimo z »[...]«

Npr.: Začetek visokogorskega turističnega pohoda je lahko kar zanimiv: »Naslednje jutro so sandale

zamenjali pohodni čevlji. Odvečna prtljaga je bila v transportnih vrečah, prevzeli pa so jih najeti nosači.« (Žalar, 2008, str. 52).

»Redna in pogosto izhajajoča publikacija, ki široko javnost seznanja z najnovejšim dogajanjem, je časnik. [...] Časnik izhaja na določen dan, ki je vsakokrat vidno označen (datum).« (Munda, 1983, str. 38-39).

2. 2. Povzemanje misli

Gorsko kolesarstvo je danes zelo priljubljen šport, ki se uveljavlja že kar trideset let. Takrat so namreč v Ameriki začeli voziti po zahtevnejšem terenu zunaj urejenih poti (Stražišar, 2008, str. 35).

In še en primer:

Munda piše, da je revija publikacija, ki podobno kot časnik izhaja redno, a manj pogosto, in obravnava splošna ali strokovna vprašanja (1983, str. 43).

Ta dva članka in knjigo navedemo v seznamu virov takole (o tem v nadaljevanju):Munda, J. 1983. Knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon, 22).Stražišar, G. 2008. Gorsko kolesarstvo. Gea, let. 18, št. 6, str. 34-37. Žalar, B. 2008. V objemu Anapurne: treking po Nepalu. Gea, let. 18, št. 6, str. 50-54.

3. Seznam virov

Na koncu naloge stoji poglavje, v katerem navedemo vse uporabljene vire. Naslovimo ga Viri in oštevilčimo z zaporedno številko poglavja.

Vire navajamo po abecednem redu prve polnopomenske besede navedenega dela. Navadno je to priimek avtorja, pri anonimnih delih pa prva beseda iz naslova. Členi (npr. »the«, »der«, »le« in podobno v različnih jezikih) niso polnopomenske besede, zato v takem primeru razvrščamo po naslednji besedi. Zato npr. »Le monde« stoji pred »Die Zeitung« (m je v abecedi pred z).

Če imamo pri istem avtorju več del: najprej uvrstimo tista dela, kjer je to edini avtor, in sicer po letih izida od najstarejšega do

najmlajšega, potem razvrstimo dela, ki imajo več avtorjev, in sicer po abecedi drugega (oziroma naslednjih)

avtorjev.Npr.:Novak, B. A. 2005. Zven in pomen : študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana :

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. (Razprave Filozofske fakultete).Novak, B. A. 2007. M O M : mala osebna mitologija. Ljubljana : Cankarjeva založba. (Poezija).Novak, B. A. in Paemel, M. 2008. Dramski triptih. Maribor: Litera.

Navedenih virov ne razvrščamo po vrstah, to pomeni, da ne sestavljamo posebej seznama virov iz knjig, člankov, interneta – vse to zložimo v en seznam. Ločimo le seznam virov slik.

Da je seznam pregleden, ga izpišemo viseče, to pomeni, da se prva vrstica vsake enote gradiva začne na levem robu, naslednje vrstice istega zapisa pa so zamaknjene proti desni (glej primere zgoraj). Pri navajanju posamezne enote gradiva pišemo od začetka do konca vrstice.

4. Navajanje posameznih vrst virov

Pri uporabi velike začetnice sledimo splošnim pravopisnim pravilom jezika, v katerem je napisan naš vir. Tako npr. v slovenščini poleg prve besede pišemo z veliko le še lastna imena in podobno, medtem ko v nemščini pišemo z veliko tudi vse samostalnike. V angleščini navadno objavljajo besedila tako, da so v naslovih z veliko začetnico izpisane vse polnopomenske besede; a to ni splošno pravopisno pravilo, zato pri navajanju pišemo z veliko prvo začetnico in nato le še lastna imena in podobno.

4. 1. Navajanje klasičnih (tiskanih) monografij

Podatke o avtorju in naslovu preberemo vedno z notranje naslovne strani. Druge podatke lahko poiščemo tudi drugod: takoj za naslovno stranjo ali v kolofonu na koncu knjige. Zakaj z notranje naslovne strani? Ker so včasih drugačni kot na ovoju, zato tak dogovor. Dva primera razlik:

4. 1. 1. Monografija (npr. knjiga) enega avtorja

Navedemo avtorja najprej s priimkom, za vejico dodamo začetnico imena. Sledi leto izida in pika. Nato v ležečem tisku naslov dela (Tudi podnaslov, če ga delo ima. Med naslovom in podnaslovom stoji dvopičje.). Za piko navedemo še kraj založbe, za dvopičjem nato še ime založbe.

Če je monografija izšla v zbirki, jo navedemo v oklepaju; če zbirko oštevilčijo, napišemo tudi zaporedno številko v zbirki. Vsako navedeno delo zaključimo s piko.

Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Feynman, R. P. 1998. Six not-so-easy pieces: Einstein's relativity, symmetry, and space-time. Reading:

Addison-Wesley. Ghosh, A. 2008. Lačna plima. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Moderni klasiki, 43).Stannard, R. 2003. Stric Albert in črne luknje. Ljubljana: Modrijan.

4. 1. 2. Monografija dveh ali treh avtorjev

Navedemo oba ali vse tri avtorje tako, kot so po vrsti navedeni na naslovni strani najprej s priimkom, za vejico dodamo začetnico imena. Pred zadnji priimek dodamo »in«. Sledi leto izida in pika. Nato v ležečem tisku naslov dela (tudi podnaslov, če ga delo ima). Za piko navedemo še kraj založbe, za dvopičjem nato še ime založbe. Nazadnje napišemo še zbirko (kot pri monografiji enega avtorja).

Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Engel, T., Drobny, G. in Reid, P. J. 2008. Physical chemistry for the life sciences. Upper Saddle River:

Pearson Prentice Hall.Klemenčič, M. M. in Lipovšek, I. 2007. Geografija Slovenije 2: priprava na maturo: učbenik za 4.

letnik gimnazij. Ljubljana : DZS.Rupnik Vec, T. in Kompare, A. 2006. Kritično mišljenje v šoli: strategije poučevanja kritičnega

mišljenja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

4. 1. 3. Monografija več avtorjev

O monografiji več avtorjev govorimo takrat, ko so več kot trije avtorji napisani na naslovni strani (Pazi, kaj je naslovna stran!). V tem primeru izpišemo prvega avtorja, vse druge nadomestimo z »idr.« (in drugi). Zapis se razlikuje od prejšnjega le pri navedbi avtorjev.

Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Barle-Lakota, A. idr. 2006. Sociologija: učbenik za 280-urni predmet sociologije v 4. letniku

gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS.Dallapiazza, R. M. idr. 2006. Tangram aktuell 1: Kursbuch und Arbeitsbuch: Lektion 5-8. Ismaning:

Hueber.Haavisto, A. idr. 1996. Čudežni svet elementov. Ljubljana: DZS.

4. 1. 4. Anonimno delo

O anonimnem delu govorimo, če avtorji niso navedeni na naslovni strani. V tem primeru je prvi podatek naslov, sledi mu leto izida. Ostali podatki so enaki kot pri monografijah enega avtorja.

Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Alive: biodiversity versus a world controlled by mankind: a struggle for space. 2008. Ljubljana:

Inštitut za ekologijo.Don Kihot: v stripu. 2008. Ljubljana: Gimnazija Bežigrad.Drugačnosti: 26. vseslovensko tekmovanje v znanju materinščine za Cankarjevo priznanje. 2003.

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

4. 2. Navajanje klasičnih (tiskanih) člankov

Članki so vedno sestavni deli večje enote: časnika, časopisa ali revije, zbornika in podobno. Da članek najdemo, je najpomembnejši podatek točen naslov publikacije, v kateri je objavljen. Zato pri člankih pišemo ležeče naslov publikacije in ne samega članka.

4. 2. 1. Članek iz revije, časopisa

Najprej moramo razložiti besedo časopis, revija. Munda piše, da je to publikacija, ki podobno kot časnik izhaja redno, a manj pogosto, in obravnava splošna ali strokovna vprašanja (1983, str. 43).

Da članek v reviji lahko najdemo, potrebujemo poleg točnega naslova revije še letnik (ali vsaj leto izida), številko zvezka znotraj letnika (če je dvojna številka, to označimo z navedbo obeh, ločenih s poševnico, npr. 3/4) in strani, na katerih je objavljen naš članek. Če članek ni podpisan, govorimo o anonimnem članku. V tem primeru je na prvem mestu naslov. Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Alexandre, C. 2008. If the stones could speak: searching for the meaning of Stonehenge. National

geographic, let. 213, št. 6, str. 34-59.Malo telo Osončja Juno v opoziciji. 2007. Spika, let. 15, št. 3, str. 129.Tratnik, P. 2008. Možnosti sodobne estetike. Sodobnost, let.72, št. 4, str. 515-526.Žagar, A. 2008. Ali živijo plazilci tudi v kočevskih gozdovih? Proteus, let. 70, št. 9/10, str. 448-452.

4. 2. 2. Članek iz zbornika

Zbornik je publikacija s prispevki več avtorjev (SSKJ, 1994, ***). Članki so tematsko sorodni. Navadno zbornik pripravi en ali več urednikov, ki so lahko tudi sami avtorji člankov, a to ni nujno.

Ko navajamo zbornik kot vir podatkov, pred naslov napišemo »V:«, da je popolnoma jasno, za kakšno publikacijo gre.

Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Lyons, E. in Chryssochoou. 2002. Cross-cultural research methods. V: Reasearch methods in

psychology. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage. Str. 134-146.Smolej, T. 2007. Podoba Slovenije v svetovni prozi. V: Seminar slovenskega jezika, literature in

kulture, 43. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Str. 94-101.

Zaviršek, D. 2005. Položaj otrok z ovirami: od formalne enakosti do resnične vključenosti. V: Otroci in mladina v prehodni družbi: analiza položaja v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino; Maribor: Aristej. Str. 221-238.

4. 2. 3. Članek iz časnika

Enako kot pri reviji moramo najprej razložiti pomen besede časnik: »Redna in pogosto izhajajoča publikacija, ki široko javnost seznanja z najnovejšim dogajanjem, je časnik. [...] Časnik izhaja na določen dan, ki je vsakokrat vidno označen (datum). [...] Najbolj značilen primer časnika je dnevnik.« (Munda, 1983, str. 38-39).

Ker časnik izhaja zelo pogosto, navajamo poleg leta izida tudi natančen datum. Zato ne navajamo številke znotraj letnika.

Če članek ni podpisan, govorimo o anonimnem članku. V tem primeru je na prvem mestu naslov.

Primeri (že urejeni, kot morajo biti v Virih):Allen-Mills, T. 2008. Dancers on a hot Gehry Roof. The Sunday times, 21. september, str. 33.

Grča, D. 2008. Primorska postala obraz Slovenije: obletnica priključitve Primorske k matici. Delo, 15. september, str. 1.

Legenda, ki je nihče ne pozna. 2008. Delo, 20. september, str. 32.Zimec, S. 2008. Črni dnevi za tiste, ki so posojila zavarovali z delnicami . Dnevnik, 19. september, str.

25.

4. 3. Navajanje netiskanih virov

Med netiskane vire uvrščamo vse nosilce zapisov razen papirja. Tako so netiskani viri zelo raznoliki. Mednje štejemo magnetne zapise, mikrofilme, elektronske zapise, pogovore, intervjuje in podobno.

Nekateri teh nosilcev ostajajo ves čas nespremenjeni (npr. zgoščenke, videokasete), drugim se vsebina spreminja (npr. internet, teletekst...)

Pri netiskanih virih vedno v oglatem oklepaju navedemo tudi, za kakšno vrsto vira gre: internet, disketa, CD ROM, DVD, osebno komunikacijo in podobno.

4. 3. 1. Nespremenljivi viri

Nespremenljivi netiskani viri so tisti, ki izidejo v taki obliki, da ostaja njihova vsebina nespremenjena, ko jih uporabljamo. To so npr. zvočni posnetki, videoposnetki na kasetah (magnetni zapis) ali zgoščenkah (CD ROM, DVD in podobno). Ker ostaja zapis nespremenjen, navajamo podobne podatke kot pri tiskanih virih. Pogosto pa se dogaja, da vsi podatki niso dosegljivi (npr. pogosto ni naveden avtor ali leto izida). V takem primeru nedosegljive podatke izpustimo.

Primeri:Encyclopaedia Britannica 2003: ultimate reference suite. [DVD]. 2003. London: Encyclopaedia

Britannica.Flora Europaea: on CD-ROM. [CD-ROM]. 2001. Cambridge: Cambridge University Press. Kronika 20. stoletja: 1990-1999. [Videokaseta]. 2000. Ljubljana: Mladinska knjiga.

4. 3. 2. Spremenljivi viri

Spremenljivi viri so tisti, katerih vsebina se pogosto spreminja. Med najbolj uporabljena sodita internet in teletekst. Ker se vsebina pogosto menja, moramo poleg že omenjenih podatkov napisati tudi datum, ko smo to prebrali s svojega vira. To napišemo v oglatem oklepaju »uporabljeno« in navedemo datum. Če gre za internet, moramo izpisati polni URL naslov. Če je ta predolg, vstavimo presledek tik pred znak, ki ne označuje črke, ali takoj za njim. Taki pogosti znaki so: /, ?, =, % in še nekateri.

Primeri:4. 3. 2. 1. Spletna stran z znanim avtorjem: DeLuke, R. J . 2008. Terence Blanchard at Tanglewood Jazz fest: Requiem for Katrina. [internet].

[citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu: http://www.allaboutjazz. com /php/article.php?id=30520.

Mladenović, J. 2004. Numerologija: projektna naloga. [internet]. [citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu: http://www.dijaski.net/?stran=mat&sub=ref.

Zupan, J. Sončne pege in cena žita v srednjeveški Angliji. [internet]. [citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu: http://www.kvarkadabra.net/article.php/ 20040422092813529.

4. 3. 2. 2. Anonimna spletna stran:Leonhard Euler: 1707-1783. 1998. [internet]. [citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu:

http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/Mathematicians/Euler.html.

Marilyn Monroe: biography. [internet]. [citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu: http://www.marilynmonroe.com/about/bio.html.

Razpis za Markovec prihodnji teden. [teletekst]. [citirano 18. 9. 2008]. Dostopno na: teletekstu TVS1, str. 115.

Soška fronta. 2008. [internet]. [citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu: http:// sl.wikipedia.org/wiki/So%C5%A1ka_fronta.

United Nations: Nearly One Year After Annapolis, Middle East Peace Process Still At Crossroads With No Agreement On Core Issues, Security Council Hears In Monthly Briefing. 2008. [internet]. M2 Presswire, 19. 9. 2008. [citirano 20. 9. 2008]. Dostopno na naslovu: http://proquest.umi.com/pqdweb?did=1557470571&sid=2&Fmt=3 &clientId=16601&RQT=309&VName=PQD.

4. 3. 2. 3. Ustni viri:V standardu ISO (690 in 690-2) ustni viri niso opredeljeni. Zato so navedeni vzorci

pripravljeni po analogiji z drugimi viri. V oklepaju navedemo obliko pridobivanja podatkov: osebna komunikacija (brez stroge strukture, pogovor), intervju (ima značilno strukturo vprašanj in odgovorov),…

Če ima pogovor ali intervju določeno temo, naj bo to naslov.Če je intervjuvanec neznan, naj ima pogovor vsaj naslov.

Novak, J. [osebna komunikacija]. [10. 9. 2009].Penca, A. [intervju]. [12. 10. 2009]. Turizem v Posočju.

4. 3. 2. 4. Viri slikovnega gradiva:Eyck, J. The Arnolfini portrait. [internet]. [citirano 10. 9. 2008]. Dostopno na naslovu:

http://www.nationalgallery.org.uk/cgi-bin/WebObjects.dll/CollectionPublisher.woa /wa/largeImage?workNumber=NG186.

5. Vrednotenje informacij na internetu

Kot vir informacij za resno delo ima svetovni splet hudo pomanjkljivost: na tej mreži lahko vsakdo objavi, kar hoče. Torej informacije niso vedno preverjene. Tu je nekaj osnovnih vodil pri vrednotenju internetnih podatkov.

Najdeno gradivo vrednotimo najprej po vprašanjih: Ali ustreza naši temi? Ali je datum objave primeren? Ali je avtor primeren strokovnjak? Kaj želi avtor s prispevkom doseči (informirati, prepričati …)? Ali je informacija dejstvo, mnenje, oglas …? Ali avtor svoje ugotovitve podpira z že obstoječo literaturo? Kako (če sploh) kritične ocene vrednotijo ta prispevek?

Poleg teh vprašanj nam kakovost prispevka pomaga oceniti že URL naslov. Po njem lahko pridemo do osnovnih zaključkov. Za slovenske naslove je značilna končnica ».si«, ki je dvočrkovna koda za Slovenijo. Vendar tega ne najdemo v vseh naslovih. Ponekod se namesto tega pojavljajo sicer ravno tako mednarodno uveljavljene oznake gov, com, net, org.

gov je oznaka za vladne strani (s tem so začeli v Ameriki, kasneje se je to razširilo tudi k nam), a vse naše vladne strani tega nimajo. Tu torej vlada precejšnja neenotnost. Vendar pa oznaka gov vsekakor pomeni določeno zanesljivost (npr. podatki Statističnega urada ...). Slovenske vladne ustanove naj bi torej imele končnico gov.si.

com pomeni, da gre za komercialno predstavitev, kar lahko pomeni tudi, da elektronskega kupca ne pouči natančno o svojih ponujenih izdelkih, torej je treba biti ob teh podatkih previden.

net je oznaka za strani, ki so lahko komercialne, lahko tudi ne, vendar velja glede zanesljivosti podatkov podobno kot pri oznaki com.

org je nekomercialni ponudnik informacij na internetu. Če hoče posameznik v okviru te oznake dobiti svojo stran, je zanjo odgovoren administrator. Tak naslov v Sloveniji pa lahko dobijo organizacije in društva.

Tudi oznaka edus se pojavlja med slovenskimi naslovi (med ameriškimi je temu enakovredna edu) in označuje izobraževalne organizacije. Pri nas imata svojo posebno oznako še univerzi: uni-lj in uni-mb. Za te informacije jamči izobraževalna organizacija, zato so navadno dovolj zanesljive.

Podobne oznake veljajo tudi po drugih državah. V splošnem velja pravilo, da je zadnja dvočrkovna oznaka prvega dela naslova (do prve poševne črte) oznaka države, le ZDA te oznake ne dodajajo.

Med najmanj zanesljive naslove pa sodijo osebne strani. Spoznamo jih po dveh osnovnih značilnostih: ali imajo v naslovu ~ ali pa osebno ime. Za te je značilno, da jih oskrbuje posameznik brez nadzora krovne institucije.

Naslednji kriterij je sam prispevek na mreži. Najprej je tu avtor. Če ga poznamo kot uglednega strokovnjaka s svojega področja, vsebini prispevka lahko zaupamo. Sicer pa je pomembna zgradba članka, ki naj vsebuje povzetek in bibliografijo, ki bi ravno tako kot v tiskanih publikacijah morala biti del članka na mreži. Po bibliografiji in kritičnih komentarjih lahko presodimo težo prispevka.

6. Viri

Ambrožič, M. idr. 2004. Informacijsko opismenjevanje: priročnik za delo z informacijskimi viri. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. (Modeli poučevanja in učenja: Knjižnična dejavnost).

International standard SIST ISO 690: documentation - bibliographic references - content, form and structure. 1987. Geneve: International Organisation for Standardisation.International standard SIST ISO 690-2: information and documentation - bibliographic references - part 2: electronic documents or parts thereof. 1997. Geneve:

International Organisation for Standardisation.Munda, J. 1983. Knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. (Literarni leksikon, 22).Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1994. Ljubljana: Državna založba Slovenije.Verbinc, F. Slovar tujk. 2002. Ljubljana: Cankarjeva založba.