Na Evroazijskem prostoru je bilo najdenih na tisoče t. i. “Venerinih figuric” iz kamene dobe, ki predstavljajo zelo seksapilne ženske, brez obraza in s pogosto izrazito vidnim trikotnikom med nogami. Na izklesani Veneri iz Laussel (desno) se zdi, kot da ima naravne sramne dlake, možno pa je tudi, da trikotniki predstavljajo le splošno mednožje, brez namigovanja na to, ali so sramne dlake naravne ali ne.

Levo: Venera iz Lespugue, pribl. 24.000 p. n. š. .

Tanjše ženske figurice, ki najverjetneje zastopajo božanstva, so prav tako pomembne za Bližnji vzhod v poznem neolitiku in zgodnji bronasti dobi. Njihova splovila so pogosto splošna, predstavljena v obliki trikotnika. A obstajajo tudi primeri, ki lahko predstavljajo naravne sramne dlake. Zgoraj: skoraj goli služabniki negujejo svojo ljubico.

Levo: Ženska „terakota“ figura iz groba v Uru (Irak), ca. 3500 p. n. št. Na sredini: ženska figura iz slonovine. Iz Berrseba, Izrael, ca. 3000 p. n. št. Desno: ženska figura v srebru in zlatu, iz Hasanoglan, Turčija, ca. 2000 p. n. št.

Iz časa Starega Egipta so našli bronasta strgala, papirusov zvitek pergamenta, ki opisuje, kako odstranjevati telesne dlake s pomočjo grobih kemičnih mešanic, in poslikavo odraslega moškega, čigar mednožje je prikazano plešasto. Vendar je videti, da si ženske v Novem kraljestvu niso depilirale svojega mednožja. Slika iz groba številka 38, New Kingdom, ca. 1410 p. n. št.

Sramne dlake so pazljivo naslikane na leseni figuri iz časa Novega kraljestva.

Levo: Lesena figura služabnice, Novo kraljestvo, ca. 1370 p. n. št.Desno: Lesena figura ženske, Novo kraljestvo, 13. stoletje p. n. št.

Naravna oblika sramnih dlak na ženski ni bila omejena le na služabnice in nižje razred. Odraščajoče vnukinje visoko spoštovanega oficirja Inerka so prikazane na grobni freski in imajo vse temne, sramne trikotnike.

Slikarija iz groba visokega oficirja Inerka, v Deir al-Medina, New Kingdom, ca. 1150.

V antični Grčiji so moški goli kipi na splošno brez sramnih dlak do začetka klasične dobe (ca. 480 p. n. št.), ko so se dlake začele pojavljati na nekaterih znanih kipih, kot je Tyrannicides. Čez nekaj desetletij so sramne dlake postale normalne. To je okoli sredine 15. Stoletja in tako so najbolj slavni moški kipi iz klasične dobre imeli naravne sramne dlake. Ta tendenca se je nadaljevala v helenističnem obdobju pod makedonsko vladavino. Na poslikavah vaz so bili moški upodobljeni z in brez sramnih dlak.

Levo: Rimska kopija Tyrannicides, Kritios and Nesiotes, ca. 477 p. n. št. Sredina: Rimska kopija Doryphoros, Polykleitos, ca. 450–400 p. n. št. Desno: Barberini Faun, pozno 3. stoletje p. n. št.

Medtem ko so bili goli moški nekakšna umetniška zaščitna znamka za stare Grke, so se na upodabljanje golih žensk na splošno opirali pred 5. stoletjem. Iz pisnih virov in tudi umetnosti je znano, da so Atenčanke v 5. stoletju imele navado delne depilacije sramnih dlak (s puljenjem dlak ali smojenjem z lučjo). Na drugi stani pa ženske iz Šparte tega naj ne bi počele. Kako so se ohranjale sramne dlake na ženskah iz drugih grških mestnih državic, nimamo informacij.

Levo: Detajl iz vase, slikar Oltos, 525–500 p. n. št. Desno: Detajl iz vaze, slikar Shuvalov, okoli 440–410 p. n. št.

Kakor njihovi grški vrstniki so tudi skulpture moških iz Pirenejskega polotoka (območje moderne Italije), ki so bile narejene pred 5. stoletjem p. n. št., imele gole dimlje. Ta golota je lahko posledica pomanjkanja tehničnih veščin, religioznega razmišljanja ali depilacije same. V etruščanskih grobovih (od 6. stoletja p. n. št. naprej) so slikarije upodabljale moške tako z kot tudi brez sramnih dlak.

Rokoborec: iz groba Auguri, Tarquinia, ca. 540 p. n. št.

Goli moški so bili v rimski umetnosti običajno upodobljeni s sramnimi dlakami. Nekateri rimski umetniki so trdili, da depilacija moških teles pripada samo homoseksualnim moškim. Lahko bi rekli, da se kljub zadevnemu številu upodobljenih moških s sramnimi dlakami le-to še vedno zdi zelo skromno v primerjavi s splošnimi pričakovanji takrat bolj sodobnih mediteranskih moških.

Kaznovanje Ixiona, freska iz hiše Vettii, Pompeii, narejena pribl. 60–79 n. št.

Rimska umetnost je mlado žensko upodobila z golim mednožjem. Latinski pesnik Martial iz 1. stoletja n. št. je razumel to kot posebno pravico ali privilegij, namenjen mladim ženskam . Za ženske čez določeno mejo starosti pa se mu je to zdelo neprimerno in posmehljivo. Tri Graces, freska iz Pompejev, pred letom 79 n. št.

Poleg umetnosti razpadlega Zahodnorimskega imperija in bizantinske umetnost imamo tukaj še eno, to je krščansko umetnost iz 1. tisočletja n. št., ki ne prikazuje mednožij. Slednja so večina prekrite z listi, rokami in, kot je v primeru zgoraj, barvnimi trakovi. Glede na to je težko narediti kakršenkoli zaključek o sramnih dlakah. .Adam in Eva . Strop iz grobu dobrega pastirja, Rim, 1. pol. 3. stoletja n. št.

Na začetku 2. tisočletja n. št. so cerkveni umetniki še vedno ugovarjali prikazovanju nepokritega mednožja, ampak kljub temu so naravne sramne dlake prikazane kar pogosto.

Adam in Eva, strop v samostanu St. Michael, Hildesheim, konec 12. stoletja n. št.

Islamski umetniki so upodobili Adama in Evo podobno kot v Evropi, torej s pokritim mednožjem. Če pa bi se odločili, da ju prikažejo, kot ju je ustvaril Bog, potem bi par mogoče še vedno imel pomanjkanje sramnih dlak. Hadithje namreč razglasila, da bi si morale poročene ženske depilirati njihove intimne dele enkrat na teden, medtem ko vdove in device enkrat na mesec.

Slika Adama and Eve iz Manafi al-Hayawan (The Useful Animals), Iran, okoli 1294–1299.

Umetniki zgodnjega srednjega veka poleg Adama in Eve niso imeli veliko možnosti za upodobitev golih ljudi. Šele kasneje v srednjem veku so bile duše, ki so čakala na razsodbo na nebesa ali pekel, pogosto upodobljene gole, brez očitnih družbenih prikrivanj.

Bog ustvari Evo, mozaik v bizantinskem stilu, stolna cerkev v San Marco , Benetke. 13. stoletje.

Še posebej v srednjeveškem kiparstvu je bilo mednožje pogosto skrito z okornimi pozami, tako da so ga prekrile roke ali pa rastline. A tu in tam lahko vseeno identificiramo naravne sramne dlake.

Adam in Eva, prvi steber cerkve Duomo, Orvieto. Ca. 1310.

V Republikah Italije, kjer se je začelo gibanje renesanse in se potem razširilo po evropskem kontinentu, so se začeli pojavljati motivi z antične mitologije, ki so nadomestili krščansko. Mnogi renesančni umetniki so pokazali enako skromnost v upodabljanju sramnih dlak kot krščanski. Obstajale pa so izjeme, kot jo vidimo na sliki zgoraj.

Venera in ljubimci, Maestro della Presa di Taranto o Maestro di Ladislao di Durazzo, ca. 1440.

Nekatere najslavnejših upodobitev Adama in Eve v srednjem veku prikazujejo njuno mednožje pokrito z rokami in listi, ampak še vedno ni dvoma, da imata oba lika naravno poraščene sramne dlake.

Levo: Adam in Eva, iz oltarja v Gent, Jan van Eyck, 1432. Desno: Adam in Eva, Albrecht Dürer, 1504.

Medtem ko so nekatere ženske sramne dlake lahko vidne iz slik poznega srednjega veka, je bila še vedno prava redkost jih pokazati na kiparskih izdelkih. Moške sramne dlake so bile bolj javne in so bile celo vidne, ko so mednožje prekrivali listi (v smislu sramežljivosti).

Levo: David, avtor Michelangelo, 1500–1504. Desno: Lesena kipa Adama in Eve, Hans Wydyz starejši, ca. 1510.

Umetnost 16. stoletja je prikazovala več sramnih dlak, kot so to počeli pred tem. Za nekatere umetnike, kot je Hans Baldung, je bila to glavna smernica, medtem kot so drugi imeli radi Giorgione in so se razlikovali glede na motive. Tako njegova mitološka Venera prekriva svoje spolovilo z roko, medtem ko ženska, ki hrani otroka, razkriva svoje naravne sramne dlake. Levo: Detajl iz Grom, Giorgione, 1505; Sredina: Speča Venera, Giorgione, 1510. Desno: Smrt in dama, Hans Baldung, 1518–1520

Baročni umetniški stil, ki se je začel v Italiji okoli leta 1600 in se je potem razširil po Evropi, je bil pogosto sladek, cvetoč, žgečkljiv in pompozen. Zato naravne sramne dlake z golimi seksualnimi asociacijami niso sodile vanj. Sramne dlake lahko bežno vidimo le tu in tam.

Levo: Ratto di Proserpina, Gianlorenzo Bernini, 1621–1622. Desno: Detajl iz Danaa, Rembrandt Hermansz van Rijn, ca. 1636.

Čeprav ni bilo veliko vidnih sramnih dlak v obdobju baroka, to ni pomenilo, da so bile ženske iz vsakdana nujno obrite. Na primeru zgoraj je Maria Antoinette, kraljica Francije, upodobljena z naravnimi sramnimi dlakami na njeni mons Veneris.

Satirična risba Marie Antoinette, avtor je anonimen, 1791 (Britanski muzej).

Francoska revolucija je leta 1789 naredila politične spremembe in prebudila družbo, tako v Franciji kot v ostali Evropi. Tudi umetnost je bila v 19. stoletju v mnogih pogledih drugačna od sladkega in kičastega sloga prejšnjih stoletij. Napoleonov pohod v Egipt je odprl svet v umetnost Bližnjega Vzhoda in tako zahodno Evropo navdušil z umetnostnim slogom orientalizma z golimi ”sužnjami” v haremih. Medtem ko so slike, kot je slika Ingresa, bile sprejete brez večjega škandala, je Gustave Courbert povzročil veliko polemik s prikazom realistične interpretacije golega ženskega mednožja z naravno poraščenimi dlakami. Levo: The origin of the world, Gustave Courbert, 1866. Desno: The Turkish bath, Jean Auguste Dominique Ingres, 1862

Umetniki so v 19. stoletju pogosto uporabljati trik upodabljanja ženskega spola s senco in tako prepustili gledalcu odločitev, ali je videl sramne dlake ali ne. S tem so se izognili zgražanju javnosti, kot se je to zgodilo pri Courbertu s prejšnjo sliko. Na Geromejevi sliki zgoraj je učinek zelo zanimiv, saj se spomenik Galatea na sredini dobesedno spreminja v žensko iz mesa in krvi. Ima Pygmalionova sanjska ženska sramne dlake ali ne?

Jean-Leon Gerome, Pygmalion in Galatea, 1885

Nuda Veritas, by Gustav Klimt, 1899

LITERATURA:

Cosmetics in Roman Antiquity: Substance, Remedy, Poison (2009) by K. Olson in The Classical World, Vol. 102, No. 3, pp. 291–310

Raising Hair (2004) by A. Rosenthal in Eighteenth-Century Studies, Vol. 38, No. 1, Hair, pp. 1–16

Genital Phobia and Depilation (1982) by M. Kilmer in The Journal of Hellenic Studies, Vol. 102, pp. 104–112

The Clothed Image: Picture and Performance (1971) by A. Hollander in New Literary History, Vol. 2, No. 3, Performances in Drama, the Arts, and Society, pp. 477–493