UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

Poslovna etika in korupcija v mikro in malih podjetjih v Sloveniji

Januar, 2018 Anja Zečirovič

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

Poslovna etika in korupcija v mikro in malih podjetjih v Sloveniji

Business ethics and corruption in micro and small business in Slovenia

Kandidat: Anja Zečirovič

Študijski program: Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Management, organizacija in človeški viri, Modul A

Mentor/ica: dr. Vojko Potočan

Jezikovno pregledal/a: mag. Zdenka Kaiser

Študijsko leto: 2017/2018

Maribor, januar 2018

ZAHVALA

Posebna zahvala gre mentorju, profesorju Vojko Potočanu, kateri si je vzel čas za vse

usmeritve in popravke ter pripomogel k temu, da mi je bilo pisanje naloge v veliko

veselje. Zahvala gre tudi družini in prijateljem, ki so verjeli vame in me motivirali k

uspešnemu zaključku magistrskega študija.

POVZETEK

Poslovna etika in z njo povezana korupcija sta dva zelo široka in med seboj povezana pojma o katerima se veliko piše in govori. Korupcija predstavlja na svetu zelo velik problem in se glede na vsa poročila tudi z leti povečuje. Posledično imajo ustanove, ki sodelujejo v boju proti tej vrsti kriminala, iz leta v leto več dela. Vendar je zaradi same narave korupcije, katero je zelo težko odkriti in dokazati, tudi boj zoper njo zelo dolgotrajen in zelo zahteven. Vsi, ki sodelujejo v tem boju imajo interes, da se koruptivna dejanja odkrije, vendar je že sam začetek zelo težek, saj se je ne da meriti in jo je zato tudi zelo težko odkriti. Na drugi strani pa imajo vsi sodelujoči v korupcijskih dejanjih interes, da se ta nikoli ne odkrijejo.

Rezultati raziskave so pokazali, kakšen je odnos direktorjev slovenskih mikro in malih podjetij do korupcije, kako so kritični do neetičnih ravnanj, kako ocenjujejo delo institucij, ki se borijo zoper neformalne ekonomije in tudi, ali imajo v podjetju zapisan načrt integritete, kateri poudarja smernice za pošteno in etično poslovanje v podjetju.

Ugotovili smo, da direktorji v splošnem ne preverjajo direktorjev in podjetji, preden vstopijo v poslovno sodelovanje z njim, ali so le ti bili obdolženi korupcijskega dejanja, ugotovili pa smo tudi, da imajo določena korupcijska dejanja velik vpliv na odločitev o tem ali bodo poslovno sodelovali v bodoče, ali bodo poslovanje prekinili.

Žal smo ugotovili tudi, da še danes velika večina mikro in malih podjetij v Sloveniji nima zapisanega oz. izdelanega načrta integritete, kar pomeni, da bo potrebno še veliko narediti, da se bodo v poslovnem svetu začeli dejansko zavedati, kako pomembno je za vse, da so njihova dejanja moralno in etično nesporna ter ne vplivajo na večanje neformalne oz. sive ekonomije, saj ima le ta grozovite posledice(škodljive posledice) na celotno družbo in finančni status vseh državljanov.

ABSTRACT

Business and corruption are two interconnected areas which are commonly written and spoken about. Today, corruption is a very big problem in the world and it has been reported that it is growing more and more year by year. Inevitably those institutions involved in fighting against such crimes are getting an increased amount of work every year. It is corruption and the lack of integrity among businesses which makes it difficult to find, reveal and prove for those institutions fighting against corruption. All those who are participating in this fight have an interest in revealing and proving it. It makes it difficult for these institutions to prove and reveal the acts of corruption by the company as it cannot be easily measured and it is very difficult to detect. A lot of research and investigation needs to be put into finding out whether one has been involved in an act of corruption as there really is no measuring tool. However, everyone has its participants in corrupt actions, and some have no interest in investigating and proving this. The results of the survey showed the relationship between the directors

of Slovenian micro and small enterprises to corruption and how critical they are to participating in unethical behavior. They evaluate the work of the institutions that are struggling against informal economies, and also whether they have a integrity policy written in the company, which highlights the guidelines for honest and ethical business in the company. We have found that companies doing business with one another, in particular Director's of companies negotiating deals together do not check for past corrupt acts in the company and or the integrity policy within the company before going into business together. On the other hand it has been found that that lack of integrity and certain corrupt actions have a major impact on the decision and on whether or not companies will go into business with one another. Unfortunately, we have noticed that even today, the vast majority of micro and small companies in Slovenia do not have integrity policies written in place which means, that there is still a lot to be done among businesses. Companies need to understand the importance of integrity and business code of ethics and what impact it has on the economy, society and the financial status of all citizens.

Key Words : business ethics, coruption, ethical action, integrity, integrity plan, code of business ethics.

i

KAZALO

POVZETEK .................................................................................................................................. I

ABSTRACT .................................................................................................................................. I

KAZALO ....................................................................................................................................... I

KAZALO SLIK ........................................................................................................................... II

1 UVOD .................................................................................................................................. 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 1 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 3 1.4 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 3

2 POSLOVNA ETIKA PODJETIJ ....................................................................................... 5 2.1 Izhodišča za obravnavo poslovne etike _______________________________________________ 5

2.1.1 Poslovna etika ........................................................................................................................... 5 2.1.2 Kodeks poslovne etike .............................................................................................................. 7 2.1.3 Etika v mikro in v majhnih podjetjih ......................................................................................... 9

2.2 Etične dileme v poslovnem svetu ___________________________________________________ 12 2.2.1 Moralne dileme v poslovanju podjetji .................................................................................... 12 2.2.2 Izboljšanje etičnosti v podjetju ............................................................................................... 15 2.2.3 Vzroki za neetično delovanje .................................................................................................. 17

3 KORUPCIJA KOT OBLIKA NEETIČNEGA DELOVANJA PODJETIJ .................... 21 3.1 Neetično delovanje podjetij _______________________________________________________ 21

3.1.1 Izhodišča za obravnavo korupcije v Sloveniji .......................................................................... 21 3.1.2 Finančna kriminaliteta v povezavi s finančno krizo ................................................................. 23 3.1.3 Pravna država in korupcija ...................................................................................................... 25

3.2 Korupcija v podjetjih _____________________________________________________________ 27 3.2.1 Pojem in definicije korupcije ................................................................................................... 27 3.2.2 Oblike korupcije v podjetjih .................................................................................................... 29 3.2.3 Odpravljanje korupcije v podjetjih .......................................................................................... 32

3.3 Načrt integritete v podjetjih _______________________________________________________ 35 3.3.1 Zakaj načrt integritete ............................................................................................................. 35 3.3.2 Primer načrta integritete v mikro in majhnih podjetjih .......................................................... 38

4 RAZISKAVA O POSLOVNI ETIKI V MIKRO IN MALIH PODJETJIH V SLOVENIJI ............................................................................................................................... 42 4.1 Predstavitev ankete ______________________________________________________________ 42 4.2 Predstavitev rezultatov ankete _____________________________________________________ 43 4.3 Obravnava rezultatov ankete ______________________________________________________ 54

5 SKLEP .............................................................................................................................. 56 5.1 Temeljne ugotovitve _____________________________________________________________ 56

ii

5.2 Odprti problemi za nadaljnjo obravnavo _____________________________________________ 58

LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................... 59

KAZALO SLIK

SLIKA 1: ŠTEVILO KORUPCIJSKIH DEJANJ V SLOVENIJI OD LETA 2011 – 2015 ............................................. 31 SLIKA 2: POTEK NAČRTA INTEGRITETE ........................................................................................................ 40 SLIKA 3: ŠTEVILO ANKETIRANCEV............................................................................................................... 42 SLIKA 4: DEMOGRAFSKI PODATKI ............................................................................................................... 42 SLIKA 5: RAZPOREDITEV KATEGORIJ PODJETIJ V ANKETI ........................................................................... 43 SLIKA 6: PRIPRAVLJENOST SODELOVANJA DIREKTORJEV Z OVADENIM PODJETJEM .................................. 44 SLIKA 7: PRIPRAVLJENOST SODELOVANJA DIREKTORJEV, Z OVADENIM DIREKTORJEM ............................. 45 SLIKA 8: PROCENT SODELOVANJA GLEDE NA SPOL .................................................................................... 45 SLIKA 9: VPLIV KORUPCIJSKIH DEJANJ NA POSLOVNO SODELOVANJE ....................................................... 46 SLIKA 10: DELOVANJE INŠTITUCIJ, KI PREPREČUJEJO KORUPCIJSKA DEJANJA IN GOSPODARSKI KRIMINAL

.......................................................................................................................................................... 47 SLIKA 11: FREKVENCA SODELOVANJA Z OVADENIM DIREKTORJEM ........................................................... 48 SLIKA 12: PREVERITEV DIREKTORJA PODJETJA, S KATERIM ŽELIJO POSLOVNO SODELOVATI ..................... 49 SLIKA 13: PREVERITEV PODJETJA KOT GOSPODARSKEGA SUBJEKTA, S KATERIM ŽELIJO POSLOVNO

SODELOVATI ...................................................................................................................................... 50 SLIKA 14: SPREMEMBA RAVNANJ DIREKTORJEV ........................................................................................ 50 SLIKA 15: ODSTOP OD POGODBE ............................................................................................................... 51 SLIKA 16: SPREJEMLJIVOST KORUPCIJSKIH DEJANJ .................................................................................... 52 SLIKA 17: POZNAVANJE POJMA »NAČRT INTEGRITETE« ............................................................................ 53 SLIKA 18: IZDELAN NAČRT INTEGRITETE .................................................................................................... 53 SLIKA 19: IZVAJANJE NAČRTA INTEGRITETE................................................................................................ 54

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

V raziskavi bomo na temelju spoznanj iz managementa poslovanja, raziskali kakšen odnos in izkušnje imajo direktorji v mikro in malih podjetjih v Sloveniji do poslovne etike in v tem okviru do vprašanj korupcije.

Poslovna praksa delovanja podjetij jasno kaže, da se podjetja in njihovi zaposlenih premalo zavedajo pomembnosti in dejstev, ki so povezane s poslovno etiko, predvsem glede vprašanj korupcije v podjetjih. Podjetja v Sloveniji, se kot drugod po svetu še vedno soočajo s finančno krizo, ki je zaostrila razmere delovanja in povzročila številne primere gospodarske kriminalitete in korupcije.

V magistrskem delu se usmerjamo na obravnavo dogajanja na področju neformalne ekonomije, ki se odvija ne glede na socialni ali ekonomski status posameznika oziroma organizacije. Neformalno ekonomijo v Sloveniji poznamo bolje pod izrazom »Siva ekonomija«, katera se pojavlja predvsem v gospodarstvu, kot neplačevanje prispevkov, delo na črno, davčne utaje, podkupnine. Neformalna oziroma siva ekonomija je predvsem v porastu v času finančne krize in prinaša tako pozitivne vendar pa predvsem negativne posledice. Izpostavili bomo tiste razsežnosti poslovanja podjetij, ki niso v skladu s poslovno etiko in moralo ter preučili kakšne posledice prinaša korupcija kot oblika delovanja posameznika in organizacije. Preučili bomo kako podjetja poskušajo z različnimi rešitvami – npr. načrtom integritete, izboljšati svoje delovanje in preprečiti pojave neetičnega delovanja.

V prvem delu magistrskega dela, bomo najprej preučili etiko v podjetjih; torej kaj sploh etika je, kako bi naj etično delovali, kakšne so etične dileme in kako se je etika razvijala skozi čas. Predstavili bomo tudi pojem korupcije. Usmerili se bomo na problematiko finančnega kriminala v Sloveniji, na korupcijo in protikorupcijske ukrepe v Sloveniji, izpostavili bomo načrt integritete, ki je učinkovit preventivni ukrep proti korupciji.

V drugem delu, ki bo raziskovalni del magistrske naloge, se bomo osredotočili na analizo mikro in malih podjetji ter ugotavljali kakšne so izkušnje direktorjev s poslovno etiko, korupcijo in poznavanjem načrta integritete. Raziskavo bomo izvedli s pomočjo anketnih vprašalnikov, ugotovitve in predloge za izboljšave bomo nato predstavili v sklepnem delu.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Temeljni namen magistrskega dela je preučiti zakaj in kako direktorji v mikro in malih podjetjih izvajajo poslovanje v skladu s predvideno etiko delovanja in ali se v njihovem delovanju pojavljajo tudi neetične prakse. V tem okviru bomo podrobneje preučili dejavnike, ki vplivajo na neetično delovanje podjetij in njihovih udeležencev. Za preučitev stanja etičnega delovanja podjetij bomo izvedli raziskavo, v kateri bodo

2

anketiranci – direktorji anonimno izpolnjevali vprašalnike v pisni in elektronski obliki. Pridobljene podatke bomo obdelali in predstavili z metodo grafičnega in tabelarnega prikaza, s pomočjo programa Microsoft Excel.

Temeljni cilji naše raziskave so naslednji:

- preučiti del domače in tuje literature o poslovni etiki, korupciji in načrtu integritete

- natančneje pojasniti kakšen odnos imajo direktorji mikro in malih podjetij do neetičnega in koruptivnega delovanja

- opredeliti dejavnike, ki vplivajo na sam razvoj korupcije v državi - podrobneje opredeliti najpogostejše pojavne oblike korupcije - opredeliti vzvode in načrte, ter organizacije, ki obstajajo v boju proti korupciji

Dodatno bomo v nalogi preučili tudi niz delnih ciljev in sicer:

- preučiti ali se direktorji mikro in malih podjetij v Sloveniji kljub svojim številnim obveznostim pozanimajo oz. analizirajo svoje poslovne partnerje, da ne bi prišlo do zmanjšanja ugleda njihovega podjetja ali gospodarske škode, kot posledica sodelovanja s slabimi partnerji

- preučiti ali direktorji mikro in malih podjetij v Sloveniji, kljub naraščanju koruptivnih dejanj še vedno deluje strokovno in predvsem etično

- preučiti koliko odstotkov direktorjev mikro in malih podjetij v Sloveniji še želi poslovno sodelovati z direktorjem, ki je bil ovaden koruptivnega dejanja

- preučiti zakonske okvirje in sodno prakso gospodarskega kriminala v Sloveniji - preučili bomo kako dobra poslovna etika vpliva na delovanje podjetij v Sloveniji

Hipoteze raziskave

V magistrskem delu bomo preverjali pet hipotez:

H1: Z direktorjem podjetja, ki je ovaden korupcijskega dejanja, je pripravljeno poslovno sodelovati več kot 50% žensk.

H2: Manj kot 50 % vseh anketirancev nikoli ne preveri etike delovanja direktorja, s katerim želi poslovno sodelovati.

H3: Direktorji mikro in malih podjetij v Sloveniji ravnajo tako, da ne upoštevajo etike pri odločanju o sodelovanju z direktorji drugih podjetij.

H4: Več kot 70 % direktorjev mikro in malih podjetij ocenjuje, da institucije za preprečevanje korupcije delujejo slabo.

H5: Več kot 50 % anketirancev deluje v podjetjih, ki nimajo izdelanega načrta integritete.

3

1.3 Predpostavke in omejitve

Za obravnavo izbranega namena naloge smo oblikovali tudi niz predpostavk in omejitev. Tako predpostavljamo, da se slovenske in tuje definicije korupcije med seboj zelo razlikujejo, saj le te razlike predstavljajo različne opredelitve dejanj, ki se opredeljujejo kot korupcija. Domnevamo, da na sam nastanek korupcije vpliva mnogo dejavnikov, ki se pojavljajo na vseh nivojih subjektov v organizacijah oziroma v gospodarstvu nasploh. Vendar treba je poudariti, da se ti dejavniki razlikujejo od primera do primera in tudi od države do države. Same izkušnje slovenskih podjetji glede korupcije so zelo različne. Enako velja tudi za samo pripravljenost podjetji, kako ukrepati oziroma kako se zavarovati pred grožnjami korupcije.

Korupcija v gospodarstvu pušča predvsem negativne posledice tako v gospodarstvu, kot tudi na političnem in sociološkem področju. Zato domnevamo, da se veliko direktorjev, ne želi zaplesti v sam korupcijski postopek, saj bi to zanje lahko pomenilo tudi kritiko družbe do njihovega ravnanja.

Predpostavljamo, da direktorji v večini ne poznajo preteklih dejanj svojih poslovnih partnerjev.

Z namenom boja proti korupciji je veliko mednarodnih ustanov, vladnih ustanov in podjetji sprejelo ukrepe, s katerimi bi naj korupcijo zajezili oziroma jo vsaj omejili. Sprejeti so bili različni ukrepi, ustanovile so se organizacije za boj proti korupciji in tudi nekateri sporazumi.

Predpostavljamo, da je na voljo zadostno število domače in tuje literature, na podlagi katere bomo dosegli cilje, ki smo si jih zadali ob pisanju magistrskega dela. Prav tako predpostavljamo, da so podatki verodostojni in primerni za obdelavo in uporabo v delu.

Omejitev je lahko tudi dejstvo, da so podatki, s katerimi bi se dalo pojasniti nekatere stvari, tudi poslovna skrivnost podjetij.

Med omejitve lahko dodamo tudi, da je tema preveč pereča in da direktorji podjetji o tej temi ne želijo razpravljati, da imajo preveč dela z opravljanjem svojih obveznosti in nimajo volje oziroma časa ukvarjati se z reševanjem anket.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Analiza poslovne etike, korupcije in načrta integritete v mikro in malih podjetjih bo glede na opredeljen problem in zastavljene cilje ter hipoteze potekala na naslednji način.

Poiskali bomo domačo in tujo literaturo, članke in spletne vire za izbrano tematiko. Osredotočili se bomo na etiko in korupcijo ter načrt integritete v mikro in malih podjetjih ter podrobno preučili različne modele in vzvode pri omenjeni tematiki.

4

Uporabili bomo metodo deskripcije, s katero bomo torej opisali teorijo in različne pojme, metodo kompilacije, s katero bomo navajali citate različni avtorjev, metodo kvalifikacije, s katero bomo definirali različne pojme s področja poslovne etike, korupcije in načrta integritete, metodo analize, s katero bomo s pomočjo anketnih vprašalnikov analizirali rezultate dobljene v mikro in malih podjetjih, metodo sinteze, kjer bomo združili ugotovljena dejstva.

Raziskava bo temeljila na anketnem vprašalniku, ki bo razdeljen direktorjem v mikro in malih podjetjih v Sloveniji. Anketni vprašalnik bo anonimen, rezultati bodo uporabljeni le v namen raziskave. Vprašanja bodo v naprej strukturirana, da bo obdelava podatkov lažja in bodo rezultati natančnejši. Raziskavo bomo izvedli na dveh fokusnih skupinah – direktorji v mikro in malih podjetjih. Uporabili bomo enoten anketni vprašalnik.

Podatke, ki jih bomo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika bomo analizirali in jih ponazorili z metodo grafičnega in tabelaričnega prikaza. V ta namen bomo uporabili program Microsoft Excel.

V teoretičnem delu bomo uporabili metodo deskripcije. S pomočjo literature bomo opisali teorijo in različne pojme, kar nam bo dalo dovolj znanja, da bomo lahko v empirični obravnavi predstavili rezultate. Z metodo kompilacije, bomo navajali citate različnih avtorjev, tudi povzemali pojme in njihove opredelitve. Z metodo kvalifikacije pa bomo definirali različne pojme s področja poslovne etike, korupcije in načrta integritete.

V empiričnem delu pa bomo uporabili analitično metodo raziskovanja. Za obravnavo oblikovanih hipotez bomo uporabili podatke raziskave ankete med direktorji mikro in malih podjetij v Sloveniji. Na koncu bomo uporabili še metodo sinteze, kjer bomo združili ugotovljena dejstva.

5

2 POSLOVNA ETIKA PODJETIJ

2.1 Izhodišča za obravnavo poslovne etike

2.1.1 Poslovna etika

Etika je veda, ki v prostoru in času analizira človekov odnos do sebe, družbe in seveda do okolja v katerem živi. Etika kritično ocenjuje človekova dejanja, ki naj bi bila usmerjena k dobremu. Posledice sodobne civilizacije in kulturne pluralnosti vodijo k vprašanjem presoje veljavnih etičnih temeljev in njenim ciljem. Iz zagat etike in osebnega moralnega položaja vodi k neposrednemu soočanju z moralnimi vprašanji, ki se nam porajajo. In nikakor ne smemo pozabiti na samo univerzalnost dobre človekove narave, torej človeka kot človeka (IBS Spletni poročevalec 2017).

Etika je filozofska disciplina, ki obravnava načela in merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo ter norme za ravnanje po teh načelih. Etika je veda o moralnem odločanju in ravnanju. Ukvarja se s pojasnjevanjem morale in tudi raziskovanjem izvora človeške moralnosti in njegovega obnašanja, torej tako posameznikov, kot tudi organizacij, narodov itn (Kalacun, 2001, str. 6).

Poslovna etika je ožje področje etike, ki obravnava načela o dobrem in zlem ter odločanje in ravnanje managementa po teh načelih. Etika tako v bistvu usmerja vedenje in ravnanje na vseh področjih poslovanja, ki niso urejena z zakonom. Torej je poslovna etika svoboden prostor, ki ga ima poslovnež ali organizacija na voljo, med obveznostmi, definiranimi z gospodarskim in obligacijskih pravom. In tudi nujnostjo podrejanja zakonom trga, paradigmam učinkovite organizacije poslovanja (Kalacun, 2001, str. 6).

Etika je del človeka kar pomeni, da je poslovna etika del vsakega poslovneža. Večina poslovnežev svoja osebna etična stališča prenaša v svoj poslovni svet. Iz tega lahko izpeljemo, da je poslovna etika tudi osebno vodilo, smerokaz in merilo za obnašanje v poslovnem svetu. Etika zagovarja tudi zlato pravilo, ki se glasi: Ne stori nikomur tega, kar ne želiš, da bi storil tebi. To pravilo bi lahko v poslovnem svetu razložili preprosto, da izpolnjujemo dogovore in pogodbe, upoštevamo pravice drugih, spoštujemo zakone, zaupamo ljudem, jih poskušamo razumeti, ne goljufamo, ne škodimo drugim... Takšno ravnanje na dolgi rok povečuje ugled samega podjetja. Raste mu vrednost, zaupanje kupcev, dobaviteljev, zaposlenih in drugih udeležencev v poslovnem procesu. Omenjena etična načela postajajo vedno pomembnejša pri uspešnem delovanju podjetja na dolgi rok. V času globalizacije se postavlja tudi vprašanje, kaj je za neko družbo etično v poslovnem svetu in kaj za drugo ne. Pomembno je, da organizacije vedo katere etične standarde naj zasledujejo in se jih držijo, predvsem če le te delujejo v različnih državah (IBS Spletni poročevalec 2017).

Podjetje lahko v osnovi izbira med dvema etičnima pristopoma. Prvi pristop je lastniški pristop, kateri je po kronološkem času tudi starejši. Pomeni, da ima podjetje svojo etiko

6

in vse svoje početje usmerjeno v maksimiranje vrednosti kapitala, torej deležev in dividend, za svoje lastnike. Druge interese zagotavlja le, kadar so nujni za samo delovanje sistema. Na ta način izkorišča vse resurse, ki so na voljo, poceni delovno silo, naravne vire, s težavo se loteva manj dobičkonosnih aktivnosti, ki so sicer družbeno zelo koristne (Meeler, 2017, str. 1).

Drugi pristop pa zajema vse, ki z menjavo dela, znanja, kapitala ali blaga zastopajo svoje interese v podjetju kot udeležence in tudi pravično usklajuje zagotavljanje interesov vseh udeležencev. Omenjeni pristop običajno ne ločuje udeležencev po kraju, narodnosti in času, kar managerjem omogoča povsod po svetu v podjetjih uporabo univerzalnih načel okolja in tudi uporabo lastne etike. Za lažjo predstavo omenimo predstavnika prvega in drugega pristopa. Prvi pristop so uporabili v Imeprial Tobacco, kjer je direktor Tobačne tovarne Ljubljana izjavil, da stotine ljudi brez dela pač niso njegov problem. Po tem, ko je ta izjava prišla v javnost in dvignila veliko prahu je ta isti direktor izjavil, da bodo odpuščenim delavcem pomagali pisati prošnje za iskanje nove zaposlitve (Meeler, 2017, str. 3).

Kot primer dobre prakse in primer drugega pristopa lahko navedemo podjetje Novartis, ki se je spojilo z Lekom, kjer sta obe podjetji združili svoje napore pri doseganju sinergijskih učinkov. Pomembno se nam zdi izpostaviti tudi, da je v tem prevzemu v Sloveniji ostal ves dotedanji razvoj in še, matična firma je razvoj opremila z dodatno tehnološko zahtevano opremo (Siranko, 2004, v Radonjič, 2004, str. 5-6).

Če se vprašamo, kaj sploh je dobro poslovanje, dobimo nešteto odgovorov. Na prvi pogled se nam zdi, da je odgovor zelo enostaven, vendar temu ni tako. Poslovneži te odgovore iščejo od začetka svojega delovanja in dejstvo je, da ni možno, da bi bili popolnoma prepričani o svoji etičnosti delovanja in prepričanja. Sledimo tudi prepričanju, da so poslovni ljudje in morala dve nerazdružljivi kategoriji. To prepričanje izhaja že iz časa nastanka civilizacije, v kateri bivamo (Velasquez, 2015).

Po mnenju večine avtorjev se preobrat na tem področju začne z reformacijo in protestantsko etiko. V današnjem času se smatra, da je podjetje etično takrat, ko v zadostni meri zadovoljuje izražena in latentna pričakovanja vseh svojih deležnikov (Berlogar, 2000, str. 268-269).

Poslovna etika torej zadeva tri področja delovanja podjetij in managerskega odločanja. Kot prvo izpostavimo odločitve glede zakonskih določil, torej kaj morajo oziroma kaj naj bi spoštovali, uresničevali. Kot drugo, odločitev glede ekonomskih in družbenih vprašanj, ki so izven zakonskih okvirjev. Tukaj govorimo o odločitvah znotraj t.i. sive cone ali o odnosu do človekovih vrednot. Gre torej za načine, ki razkrivajo odnos do drugih in ne vključujejo zgolj moralnih vrlin (odkritost, izpolnjevanje obljub in poštenost), pač pa tudi, da se spretno izogibajo temu, da bi komu škodovali in tudi pripravljenost, da bi komu že storjeno krivico tudi popravili. Tretje področje pa zadeva odločitve v zvezi s prevladovanjem oz. kontrolo nad uveljavljanjem lastnih interesov. To je stopnja, do katere nekdo svojo lastno blaginjo postavlja pred druge ljudi znotraj ali zunaj podjetja in seveda tudi na sploh pred interese podjetja (Berlogar, 2000, str. 270).

7

2.1.2 Kodeks poslovne etike

Korupcija, kot vse ostale oblike gospodarskega kriminala in nedovoljena oz. neetična delovanja, tako v javnem kot zasebnem sektorju vplivajo na prihodke podjetij, javne blagajne in tudi na davkoplačevalce. Siromašijo družbeni duh in imajo močan vpliv na konkurenčnost našega gospodarstva, kot tudi privlačnost za investicije in seveda na mednarodni ugled Slovenije. Že več desetletij se tako v stroki kot v praksi razvitih trgov dokazuje, da učinkovit program skladnosti in etike poslovanja izboljšuje kulturo v organizacijah. Izpostavimo lahko, da organizacije z boljšo etično kulturo in integriteto v primerjavi s konkurenco dosegajo do 20% višji dobiček, 5,8 % višji donos za lastnike, zaposlujejo bolj talentirane, zavzete, lojalne in produktivne kadre (EISEP, 2017, str. 1-2).

V novolatinščini beseda codex, pomeni panj, h kateremu osebo pripeljejo bodisi zaradi nagrade, bodisi zaradi kazni. Codex pomeni tudi knjigo, katera je sestavljena iz povoščenih deščic, te deščice pa imajo zapis, kateri predstavlja vzorce zglednega vedenja. Etični kodeks izhaja iz definicije, pri kateri so skrbno zbrana in definirana merila, ocene ter norme, ki veljajo za praktična pravila pravilnega obnašanja posameznikov ali kot vzorci zglednega vedenja oziroma delovanja v določeni skupnosti. Kodeks torej ponazarja način skupnega sobivanja znotraj dane skupnosti (Jelovac, 2000, str. 99).

Za etične kodekse je značilno, da navajajo kakšne splošne vrednote in pravila bi naj upoštevali zaposleni v organizaciji. V teh kodeksih so določeni vzorci obnašanja, ki niso zaželjeni oziroma so tudi sankcionirani, v njih so pa tudi usmeritve, kako se pravilno obnašati in kakšno bi naj bilo etično odločanje v danih situacijah. Povzeti bi naj bili po filozofiji in politiki podjetja. Po raziskavah sodeč managerji navajajo za zelo uspešen način spodbujanja in uveljavljanja poslovno etičnega vedenja ravno sprejemanje in snovanje etičnega kodeksa. 90 % ameriških podjetji ima po navajanju revije Fortune svoj kodeks etike, ki so na seznamu 500 - tih največjih, kar pa za slovenska podjetja ne moremo trditi, saj se pojavljajo bistveno redkeje. Mnoga podjetja svoje etične kodekse objavljajo javno (Kalacun, 2001, str. 10-11).

V literaturi med avtorji prihaja do razhajanja enotnosti pri obravnavi koristnosti etičnih kodeksov, mnogi o etičnih kodeksih celo dvomijo. Veliko je raziskav, ki kažejo na to, da managerji izpostavljajo etične kodekse kot enega boljših načinov za uveljavljanje etično poslovnega vedenja, na drugi strani pa je veliko teoretikov, ki so mnenja, da so etični kodeksi koristni kot pripomoček za zajem neetičnih odzivov med posamezniki v organizacijah (Jamnik, 2017, str. 85-100).

Teoretiki pa večji pomen vidijo v tem, da zaposleni sodelujejo pri sprejemanju določil kodeksa in jih s tem tudi bolje uveljavljajo. S sodelovanjem zaposlenih pri določilih kodeksa, se v organizacijah sprožajo razprave o etičnosti, kodeksi pa na ta način postanejo osnova za razne etične delavnice in usposabljanja za zaposlene (Kalacun, 2001, str. 21).

8

Poznamo 12 načel slovenskega etičnega managerskega kodeksa, katerega se nam zdi smiselno vključiti v samo delo, za lažje razumevanje, kaj bi naj etični kodeks vseboval in česa bi se naj v vsaki organizaciji managerji tudi držali. Povzeto po : (Kalacun, 2001, str. 37-38):

1. načelo: Vse svoje ravnanje bomo usmerili v nenehno večanje blaginje ne samo zaposlenih, ampak vseh, katerih materialni položaj je odvisen od delovanja našega podjetja.

2. načelo: Zavzemali se bomo za čim večjo svobodo pri uveljavljanju interesov podjetja ob hkratnem upoštevanju interesov države in drugih prizadetih ter za upoštevanje »pravil igre«. Z uveljavljanjem svojih interesov ne bomo omejevali ali dušili interesov drugih.

3. načelo: Prizadevali si bomo za čim bolj koristno vlogo podjetja na trgu. 4. načelo: Prizadevali si bomo večati svoje sposobnosti in usposobljenosti za

vodenje. Zato se bomo sproti seznanjali z novostmi in skrbeli za svoje zdravje. 5. načelo: Prizadevali si bomo čim bolj spoznati potrebe potrošnikov, jih usmerjati

k pozitivnim in humanim ciljem in jih čim bolje zadovoljevati tudi s konkurenčnimi cenami.

6. načelo: Sodelavce bomo vodili tako, da se bodo razvijali v samostojne in prijetne osebe, ki bodo rade delale v podjetju, ki ga vodimo. Upoštevali bomo, da ni učinkovitosti brez humanosti in da ni humanosti brez učinkovitosti. Ljudi, ki jih vodimo, bomo spoštovali in upoštevali kot človeka in sodelavca. Pravice razpolagati z delovno silo ne bomo razumeli kot pravico poljubnega razpolaganja s človekom v okviru zakonskih določil. Prizadevali si bomo, da bo vsak sodelavec dobil s cilji jasno opredeljeno, svojemu znanju in sposobnostim primerno koristno vlogo v podjetju in da bo pri uresničevanju ciljev čim bolj samostojen. Sodelavcem bomo pomagali pri uresničevanju z njimi dogovorjenega osebnega razvoja.

7. načelo: Prizadevali si bomo zavarovati interes lastnikov kapitala, ne glede na vrsto lastnine. Njihov interes bomo usklajevali z interesi zaposlenih in drugih prizadetih. Namen je, da čimbolj spoznamo interese lastnikov, kateri imajo kapital ter jih posledično usklajevati z dolgoročnimi interesi drugih vključujočih ter jih oblikovali v cilje podjetja. Upoštevali bomo, da je mogoče trajno dosegati dobiček le, če je delovanje podjetja v skladu z interesi lastnika kapitala in drugih prizadetih in če so ti interesi med seboj usklajeni. Zato je usklajevanje vseh interesov naša osnovna naloga, ki je hkrati skladna z dolgoročnimi interesi lastnika kapitala.

8. načelo: S kupci in dobavitelji bomo ustvarjali partnerstvo, ki bo temeljilo na medsebojnem zaupanju.

9. načelo: Do konkurence bomo lojalni, to pomeni, da bomo spoštovali vse pravne predpise, poslovne navade in poslovno moralo, ki bodo določali »pravila igre«.

10. načelo: Člani združenja so medsebojno solidarni in si medsebojno nudijo pomoč ter podporo pri uveljavljanju in zaščiti pravic in interesov v skladu z akti združenja.

11. načelo: Zavedamo se, da smo sestavni del javnosti. Zato bomo del svojega časa namenili tudi javnemu delu.

9

12. načelo: Zavzemali se bomo za okolje, ki bo človeku in drugim bitjem prijetno.

2.1.3 Etika v mikro in v majhnih podjetjih

Podjetje, kot celota, predstavlja enoto v gospodarstvu, katero obravnavamo kot samostojni poslovni subjekt. Odgovorno je za etičnost svojega obnašanja in mora sprejemati odgovornost za svoje delovanje oziroma ravnanje. Vsako podjetje je poleg pravne osebe hkrati tudi moralna oseba, ki prevzema vse pravice in dolžnosti z moralnega dela poslovanja (Kalacun, 2001, str. 13).

Etika v poslovnem svetu je močno povezana z etiko na drugih področjih. Povsod pa je nosilec moralnega delovanja kot tudi odločanja management. Na vsakem področju v poslovanju se zahteva etično odločanje managementa v podjetjih. Za mnoge odločitve v podjetju ne glede, ali to zadeva notranje ali zunanje okolje organizacije, je nujno etično presojanje. Torej presoditi moramo ali je odločitev dobra ali ne, pravilna ali napačna. Razhod med vrednotami je lahko med delovanjem oziroma naravnanostjo podjetja ter tudi njenih sodelavcev, partnerjev, v bistvu vseh zunanjih udeležencev. Ta razhod lahko nastane tako zaradi ene ali druge strani. Obstaja na stotine človeških vrednot, vseh možnih nasprotij pa je še veliko več (Tavčar, 2008, str. 50).

Ustavno in civilno pravo določata svobodo kot temeljno človekovo pravico, ki je zraven tega omejena s pravnimi normami in to na tak način, da ščiti sočloveka pred možno zlorabo njegove svobode. Svoboda poslovnežev pa se konča na meji, ko poslovnež krati svobodo drugemu poslovnežu. V ta namen je družba naredila celotno obligacijsko, gospodarsko, delovno in civilno pravo. Vendar je kaj kmalu zgodovina kapitalizma pokazala, da vsa omenjena prava niso dovolj. Tako pravo kot represivne institucije države namreč niso mogle preprečiti zlorabe svobode. In ta svoboda potrebuje dodatno pazljivost, saj svoboda brez odgovornosti lahko kaj hitro postane »pošast«. In ravno zaradi vseh teh razlogov, potrebujemo poslovno etiko in moralo, ki naj nam narekuje, da vse kar ni prepovedano s pozitivno pravno normo, ne pomeni, da je s tem tudi dovoljeno. Vloga poslovne etike in morale je ravno v tem, da poslovnežu nekako nakaže, kaj je za človeka dostojno ravnanje (Jelovac, 2010, str. 88).

Uspešen poslovnež ima moč, ne glede na to ali je le ta podjetnik, obrtnik, manager. Poslovnež je tisti, ki ima zaradi te moči hkrati možnost za njeno uporabo ali zlorabo. Ker prav moč je po naravi možnost tako za slabo kot za dobro gospodarjenje. Vsak poslovnež potrebuje nek smerokaz, če želi najti pravo pot za uporabo te moči. In to je dober razlog, da se začne opirati na moralni čut kot svoje vodilo na kompasu vsakdanjega življenja na poti k odličnosti (Jelovac, 2010, str. 89).

Poslovneževe odločitve prizadenejo ljudi v podjetju in okolici. Imajo velik vpliv na življenje in dobrobit posameznikov in skupin. Ta vpliv je lahko delni ali celovit, dolgoročen ali kratkotrajen. In v vsakem primeru pušča posledice pri človekovem počutju in tudi vpliva na njegovo eksistenco. V času recesije lahko gledamo, kako je vpliv nekaterih poslovnežev in njihovih odločitev pridobil na globalni razsežnosti. Gospodarske družbe, sistemi, panoge in nasploh celotno gospodarstvo je postalo talec

10

nekaj mogotcev in njihovih lobijev. Njihove odločitve, zaradi lastne požrešnosti in pohlepa niso upoštevale glavnih potreb in tudi pričakovanj drugih udeležencev v procesu gospodarjenja. In le ti morajo postati gospodarski subjekti, ki jemljejo v zakup zraven lastne blaginje tudi potrebe posameznikov in blaginjo skupnosti v kateri poslujejo in nenazadnje tudi živijo (Jelovac, 2010, str. 89).

Poslovno življenje je borba, ki se nikoli ne konča in v kateri tekmujejo konkurenti. Za zmago v tej tekmi ima poslovnež možnost favoriziranja in tudi preferiranja. Lahko da poslu prednost pred človekom, kar pomeni, da prvotno postavi v ospredje profit, denar, dobrine ali pa izpostavi kvaliteto življenja, duševni mir in srečo. Kjer so preference se hkrati pojavlja tudi potreba po vrednotah, ki med ostalim opravljajo tudi funkcijo sistema za selekcijo med različnimi možnimi izbirami. To je še dodaten razlog za aktivacijo poslovne etike in morale v obliki nenapisanih vzorcev, pravil, kot s kulturno tradicijo podedovanih vzorcev obnašanja in želenih norm ravnanja poslovnih ljudi (Jelovac, 2010, str. 89-90).

Vsak poslovnež organizira, koordinira, načrtuje in kontrolira izvajanje poslovne politike podjetja. To ga postavlja včasih tako v nezavidajoč položaj kot tudi v priviligiran položaj, saj se odloča o odstopanju od veljavnih vzorcev in norm pravilnega ravnanja. Vse te dileme imajo v poslovnem svetu, zraven strokovne, tudi izrazito moralno etično plat. Ta pride najprej do izraza v preizkušnji poštenosti poslovnega človeka. Ta poštenost je odpornost na vsakršno podkupljivost in grabežljivost. Poštenost je sigurno občutek ravnovesja, s katerim se spoštuje pravila igre, dajanje in sprejemanje, nagrajevanje in kaznovanje (Jelovac, 2010, str. 90-91).

Poslovnež tudi gradi mostove med različnimi udeleženci organizacije. Zaradi svojega mesta in položaja imajo udeleženci v organizaciji različne interese, potrebe in pričakovanja. Lastniki, zaposleni, financerji in kupci, partnerji in lokalna skupnost, dobavitelji in sindikati. Če vzamemo sindikate kot primer, kažejo na včasih oddaljena stališča o tem, kaj bi v resnici želeli od sodelovanja ali življenja v dani gospodarski organizaciji. Delavci bi zahtevali večje plače, boljše pogoje dela in s tem seveda tudi večje zadovoljstvo pri delu, kar pa zagotovo zvišuje stroške poslovanja. Spet na drugi strani pa si lastniki želijo večji profit in nižje stroške. In tukaj se začne pritisk na management, saj se morajo fokusirati na rezanje stroškov, kar pa ponavadi vključuje zmanjšanje stroškov dela. V tem primeru pride med lastniki in managementom do različnih interesov in managementu se na tej točki lahko kot izhod v sili porodi ideja o zviševanju cen ali slabšanju kakovosti storitve ali izdelka. To pa vodi v nezadovoljstvo kupcev, saj je kupcu prioritetnega pomena dobiti kakovost za najnižjo ceno. Zaradi tega potem kupci obiščejo konkurenta in svoje potrebe zadovoljijo tam. Padec prodaje povzroči slabšanje ekonomičnosti poslovanja, kar pa bo management poskusil urediti z dobavitelji, na način da pritiska nanje z nižanjem cen, da podaljšajo plačilne roke, da podpirajo plačilno nedisciplino itn. Ves ta proces sproži verižno reakcijo, v kateri se ustvari nezaupanje med udeleženci, kar pa pelje v upad gospodarske aktivnosti. Zaradi teh razlogov, mora poslovnež delovati tako, da vse ključne udeležence svoje organizacije obravnava enakovredno. In ravno ta uravnotežena pozornost do vsakega posebej in vseh skupaj se v praksi kaže kot prava mojstrovina, ki prinaša dobrobit za

11

vse. In s tem smo dodali še en dober razlog v prid potrebi po poslovni etiki v vsakdanjem gospodarskem življenju (Jelovac, 2010, str. 91-91).

Namen obstoja gospodarstva je, da njegovi subjekti omogočajo glavni doprinos družbi na tak način, da proizvajajo storitve in blago, ki jih ljudje potrebujemo, ponujajo zaposlitev, plačujejo davke, delujejo kot gonilna sila ekonomskega razvoja. Kaj in koliko je ta doprinos prispeval k blaginji celotne družbe, če sploh je, pa predstavlja dilemo, ki odpira mnoge moralne poglede, ki se dotikajo bistva družbene vloge poslovnežev in poslovanja v poslovnem svetu. Dejansko gre za družbeno odgovornost, ki jo morajo vsi gospodarski subjekti na nek način prevzeti nase. Pomeni, da bodo v praksi opustili nemoralno strategijo maksimiranja profita za vsako ceno. Visoki profiti nam nikoli ne nadomestijo uničenega okolja, tudi ne vrnejo zdravja, ki je poškodovano zaradi slabih pogojev dela. In spet smo tukaj pri poslovni etiki, ki nam pomaga, da poiščemo načine in pot do trajnostnega razvoja družbe kot celote in smisla obstoja posameznika v njej (Jelovac, 2010, str. 92-93).

Mobilnost ljudi, kapitala in znanja je danes razpotegnjena na ves svet. Mobilnost je pripomogla, da ni več razlik med metropolo in provinco, med mestom in vasjo, zato je današnji sodobni človek priča napredku, ki je zajel tudi tiste dele sveta, ki so bili nekoč zakotni in obrobni. In kot vsaka stvar na svetu, ima tudi mobilnost temno plat. Preselitev industrijske proizvodnje iz razvitih zahodnih družb na Daljni vzhod predstavlja primer te temne plati mobilnosti kapitala, ki je poiskal cenejšo delovno silo. In kot posledico imamo brezposelnost doma, počasi pa bomo izgubili še tisto malo možnost, da karkoli proizvajamo. Zraven tega prihaja v razvite države slabo izobražena delovna sila iz nerazvitih delov sveta kot tudi njihovi poslovneži, ki zelo nelojalno konkurirajo domačinom s slabšo kvaliteto in zelo nizko ceno svojih storitev. Zaradi vseh teh razlogov potrebujemo poslovno etiko, katera nam ponuja orodja za zaščito nekontrolirane mobilnosti (Jelovac, 2010, str. 94).

Etika v mikro in malih podjetjih se bistveno ne razlikuje od etike srednje in velikih podjetij. Lastniki mikro in malih podjetij so na enakem trgu kot t.i. profesionalci, torej srednje in velika podjetja. Mikro in mala podjetja ponujajo enake storitve in proizvode kot velika in enako vstopajo v svet pogodb, odnosov in sporazumov. Tudi majhni podjetniki se pogosto srečujejo z istimi dilemami, kot veliki podjetniki. Res pa je, da kodeksa za mikro in mala podjetja posebej ni. Lastniki malih podjetij, tako kot vsi ljudje, se v končni fazi obnašajo glede na svoj lastni moralni kompas, občutek poštene igre in naklonjenost v dobri veri. Ko se nahajamo v težavah, kako se odzvati na težko situacijo, ki je na sivem področju pogodbe, smo sami (Blasingame, 2017).

12

2.2 Etične dileme v poslovnem svetu

2.2.1 Moralne dileme v poslovanju podjetji

Etika organizacije kot skupnosti interesov niso samo pravila o primernem obnašanju in delovanju, pač pa tudi splet prepoznavanja in razumevanja nasprotujočih si vrednot, iskanje usmeritev in delovanja, v katerem tega nasprotja ne bi bilo. Etika organizacije je tudi splet presojanja, katera vrednota naj v posameznih okoliščinah in primerih prevlada (Tavčar, 2008, str. 50).

Etične dileme so vedno prisotne v vsakodnevnem managerskem delovanju. Razkorak med potrebami manager lažje obvladuje s spodbujanjem, nagrajevanjem ipd. Kadar govorimo o vrednotah, pa je ta razkorak mnogo zahtevnejši. Ljudje se zelo težko odrekamo dobrinam, katere nam osebno pomenijo največ. Ne moremo pričakovati, da bosta dve osebi skladni, kaj šele več ljudi, skupine, množice. Neskladja bodo vedno obstajala, v večini jih sprejemamo in jih dojemamo kot del življenja, vendar se jih v medsebojnih razmerjih izogibamo (Tavčar, 2008, str. 50).

V organizacijah lahko etične dileme glede na izvor njihovega nastanka opredelimo kot notranje in zunanje. V zunanjem okolju so te dileme s poslovnimi partnerji, tudi konkurenti in to ponavadi zaradi preveč zavzetega ravnanja samo v korist interesov lastnikov; in takšno ravnanje se lahko ne sklada s koristmi drugih udeležencev. Med nje štejemo delovna mesta, davke, delo katero daje dobaviteljem in kooperantom varnost. V notranjem okolju pa govorimo lahko o razmerjih managerjev s sodelavci, kjer govorimo o pogojih dela, osebnem razvoju, nagrajevanju in soupravljanju. In do teh sodelavcev imajo ravno managerji veliko moči, kajti ta prinaša odgovornost za osebno uspešnost, za pravice, za osebno dostojanstvo sodelavcev in ne le za materialne vidike, saj tudi delo v organizaciji daje velik smisel življenju zaposlenih. Med sodelavce štejemo tudi managerje, kateri v organizaciji doživljajo svoje upe in stiske, hkrati iščejo svoje poslanstvo in identiteto. Morajo se dokazovati z delom in uspehi. V organizacijo poskušajo prinesti maksimalno dobro in pripeljati vanjo dobre sodelavce, narediti za vse uspešno in izzivno delovno okolje. Želijo ustvarjati priložnosti za rast in razvoj zaposlenih (Adonis, 2013).

Za managerja je največja etična dilema, torej med njihovimi vrednotami ter usmeritvami in dejanji, v katere jih sili delovanje organizacije v različnih situacijah. In ravno managerji so tisti, ki so pod pritiskom, ko naj bi ukrenili nekaj, kar se ne sklada z njihovimi vrednotami. Kajti če popustijo, bodo slej kot prej ob zaupanje udeležencev, če pa vztrajajo in nadaljujejo pa jih pritiskajo interesi vplivnih udeležencev organizacije. Manager se konstantno srečuje z dvomi in vprašanji, kaj naj stori, kdo hoče biti, kako naj shaja z drugimi (Tavčar, 2008, str. 50-51).

Osebno nam je zelo všeč resnična zgodba iz knjige Moč poštenega poslovanja, avtorja Blanchard Kennetha in Peale Norman Vincent, ki odlično predstavlja etično dilemo v podjetju (Povzeto po: Blanchard, 1990, str. 12-27).

13

Prodaja je v podjetju, ki se ukvarja z visoko tehnologijo, že 6 mesecev nazadovala in nadrejeni je pritiskal na direktorja prodaje naj izboljša stanje.

Mesec dni je iskal dobrega in izkušenega trgovskega predstavnika, s katerim bi se dvignili v prodaji. Končno ga je našel. Bil je popoln kandidat, oseba, ki jo v podjetju nujno potrebujejo in si jo želijo. Najbolje pri vsem skupaj je bilo, da je ta kandidat pravkar pustil odlično službo pri njihovem največjem tekmecu in to po šestih letih zaposlitve v podjetju.

Ko se je vodja prodaje odločil, da ga vzame, je kandidat, še preden mu je le ta povedal, da je za delo sprejet, segel v aktovko in iz nje potegnil majhno kvadratasto kuverto. Iz nje je vzel disketo in z zelo samovšečnim pristopom povedal, da disketa vsebuje mnogo zaupnih informacij njihovega največjega tekmeca, njegovega bivšega delodajalca. Na disketi je bil zapis vseh strank in podatki o cenah za večjo pogodbo z vojsko, kjer so tudi sami konkurirali. Obljubil je, da v kolikor ga zaposlijo, bo predal disketo v njegove roke in lahko dela z njo kar želi. Hkrati je tudi obljubil, da bo v bodoče še več takšnih podatkov. Vodja prodaje je ob njegovem odhodu občutil dve različni reakciji. Sprva je čutil bes, saj mu ni bilo jasno kako lahko oseba stori kaj takšnega. Na tem mestu je vedel, da je kandidat slaba oseba in da si ga ne želi imeti v svoji ekipi zaposlenih. Drugi občutek je prišel malo kasneje in je ponazarjal, da bi bil ta človek vendarle prava oseba in za podjetje zlata jama. Povedal mu je dovolj, kako bodo v primeru, da ga zaposlijo, uspeli dobiti ogromne projekte, ne le z vojsko, pač pa še mnogo velikih projektov, za katere se potegujejo že več let. Vodja prodaje je vedel, da ima na dosegu roke vse. Začel je razmišljati o svojih otrocih, da sta z ženo v finančni stiski, 3 otroki na fakulteti itn. Čutil je, da je močno razklan v sebi med tema dvema reakcijama, tako besa kot skušnjave. Odločil se je da potrebuje pomoč pri odločitvi. Pogovoril se je s starejšim direktorjem za finance, kateri je bil njegov mentor od prvega dne, ko je začel delati pri podjetju, kar je dvanajst let nazaj. Ko mu je le ta povedal vso zgodbo, mu je odgovoril zelo kratko in jedrnato. Odgovoril mu je naj ga vzamejo, preden to stori kdo drug. Sicer veliko tvegajo, vendar se v tej panogi trudijo na vse načine, da dobijo zanesljive podatke o konkurenci. Na poti v svojo pisarno je srečal glavno asistentko, prodorno, agresivno magistro podjetništva. Ko je tudi njej zaupal zgodbo, mu je odgovorila popolnoma drugače kot direktor financ. Rekla je, da naj pomisli za kaj gre. Ne samo, da je to kar dela narobe. Če ga vzame v službo, bo s tem podpiral takšno ravnanje. Hkrati je izpostavila tudi, da nikoli ne bodo vedeli, kdaj bo začel krasti informacije tudi v njihovem podjetju in jih prodajati naprej, najboljšemu ponudniku. In če se bo kadarkoli razvedelo, da je takšno osebo zaposlil, bo podjetje prišlo na slab glas. Po teh dveh razgovorih ni vedel kako in kaj. Zagotovo je vedel le to, da sta mu oba sogovornika zadevo le še otežila. Sledili so naporni dnevi zanj. Neprespane noči, milijon vprašanj, naj ga sprejme ali ne, naj pove njegovemu bivšemu šefu kaj je storil ali ne. V srcu je vedel, da kandidat ne ravna prav, vedel pa je tudi, da njihovo podjetje potrebuje te informacije. Odločil se je, da se pogovori še z osebo, ki ni vpletena neposredno v situacijo.

Obrnil se je na prijateljico iz študentskih let, katera je bila zaposlena v enem podjetju kot etični svetovalec. Ko ji je zaupal svojo situacijo, mu je odgovorila, da bi v svojem

14

podjetju osebi s takšno situacijo predlagala etični preizkus, ki pomaga posamezniku rešiti njegove stiske tako, da si problem ogledajo iz različnih zornih kotov. Vsebuje tri vprašanja. Prvo vprašanje je: Ali je odločitev, oziroma dejanje zakonito? Na to vprašanje je imel direktor prodaje jasen odgovor. Ne, ni zakonito. Rekla je, da v njihovem podjetju menijo, da v kolikor si na to vprašanje odgovoril z ne, ni potrebno da odgovoriš na naslednja dva. Vendar, ker se sama s tem ne strinja, vsakemu predlaga naj še vendarle nadaljuje z naslednjima vprašanjema. Drugo vprašanje je: Ali je dejanje oziroma odločitev uravnotežena? Kar pomeni, ali bo odločitev, gledano kratkoročno in dolgoročno, nepristrana, ali bo dajala veliko prednost eni stranki pred drugo. Odgovoril ji je, da če se odloči, da tega kandidata zaposli in uporabi podatke, ki mu jih ponuja, bo s tem njihovo podjetje na račun tekmeca veliko pridobilo. Prijateljica mu je odgovorila, da ko se izve, kaj se je zgodilo, bo pa njihov tekmec iskal načine, da se jim maščuje. Razmišljali bodo, kako jim naj ukradejo sposobne ljudi, ali katere podatke o njih bi dobili, da jih lahko uporabijo proti njim. In ko se bodo na koncu šli kdo bo koga, se lahko zgodi, da jih bo nek tretji tekmec prehitel. Lahko se tudi zgodi, da njihova panoga pride na slab glas in ko stranke ne zaupajo več ljudem v podjetju, so prizadeti vsi.

Nadaljevala sta na tretje vprašanje. Kdor razmišlja o etičnosti svoje odločitve, naj se vpraša: Kakšno mnenje bom imel o sebi? Vodja prodaje je bil presenečen nad tretjim vprašanjem. In ravno zato so izbrali tri vprašanja. Vprašanje o zakonitosti preverja obstoječa zakonska določila; vprašanje o uravnoteženosti spodbudi občutek nepristranosti in razumnosti; tretje vprašanje pa se osredotoča na čustva in lastna moralna merila. Neetično delovanje bo izpodkopavalo samospoštovanje. Tukaj je nujno, da se posameznik vpraša na primer: Kako bi se počutil, če bi tvojo namero objavili v časopisu? In, Ali bi želel, da moji domači to izvedo? Vodja prodaje je ugotovil, da odkar se ukvarja s vprašanjem etičnosti, ne more več spati. Iz tega je prijateljica zaključila, da ves njegov nemir najbrž pomeni, da se njegova vest bori z nagoni za preživetje. Želi doseči svoje cilje v poklicu in ob tem še pravilno delovati. Povedala mu je, da mu njegova vest že od vsega začetka pravi, da so nameni kandidata slabi, saj je kradel in če bi ga zaposlil, bi s tem neetično delovanje sprejel kot pravilno. In spati ni mogel, saj se je zavedal, da čisto resno namerava storiti nekaj, za kar ve, da ni pošteno, bi pa kar hitro pripomoglo k njegovi karieri.

Ljudje, ki vodijo tečaje o etičnem vedenju, ugotavljajo, da s stalnim preverjanjem etičnega preizkusa pridobijo vzorec pravilnega vedenja, ki nato preide v navado. Mnogo direktorjev potrebuje le malo podpore in vodenje, da se pravilno odločajo. Namen je, da direktorji razumejo, da nimajo obveznosti le do podjetja, da ukrepajo tako kot je prav, ampak imajo tudi obveznost do ljudi, za katere so odgovorni. Končni namen je zagotovo, da se ve, kako pomembno je dajati dober zgled in da ni prav, da se naslanjamo na izgovor »Saj vsi tako delajo, oz. dovoljujejo, zakaj naj bi bil jaz drugačen«?

Po tem pogovoru se je vodja prodaje odločil, da bo deloval etično in končal, da kandidata ne vzame v službo. Naslednji dan je v službi najprej poklical svojega mentorja in mu povedal kako se je odločil. Mentor je bil mnenja, da je pri odločitvi naiven in da je njihova panoga nepopustljiva in zelo tekmovalna. Vsekakor bi tvegali, da bi ta kandidat naredil enako njihovemu podjetju, vendar bi morali upoštevati zlato pravilo

15

podjetništva ki pravi : »Stori drugemu, kar bi on storil tebi, če bi zamenjala vloge«. In njihovi tekmeci bi zagotovo tega človeka zaposlili, je menil mentor. Glavna asistentka pa je komentirala zadevo na način, da se je odločil pravilno in da se naj spomni starega reka, da se vse enkrat povrne. In če bi se odločil za zaposlitev kandidata, bi ga ta odločitev čez čas začela preganjati.

2.2.2 Izboljšanje etičnosti v podjetju

Če pogledamo, kaj se dogaja na trgu, vidimo, da kljub želji, da se posluje pošteno in preprosto, to vendarle ni mogoče tako enostavno, kajti bitka za etiko še vedno ni dobljena. Ljudje se danes odzivajo na problem zelo različno (Maxwell, 2003, str. 15-16).

Izzivi k nemoralni drži, dvomljivo in nekorektno delovanje so prisotni povsod, ne samo v Sloveniji. Je pa dejstvo, da je v Sloveniji neetičnega delovanja ogromno. Veliko ljudi je obogatelo in to v zelo kratkem času po osamosvojitvi. V večini niso upoštevali moralnih standardov, niso imeli etičnih zadržkov in tudi ne pomislekov. Pomembno je, da se čimprej ustvari institucionalno okolje modernega tržnega gospodarstva in zakonodajno - upravni sistem v katerem se bodo minimalizirale sistemske priložnosti za goljufije, da se ne bo izigravalo pravil poštenega poslovanja ter nasploh da se izkorenini nemoralno gospodarjenje v čim večji meri (Jelovac, 2000, str. 219-220).

Da se uspešno spoprimemo s takšno družbeno anomalijo, kot je gospodarski kriminal, moramo izobraževati javnost in odpirat strokovne specialne svetovalne agencije oziroma družbe, namenjene temu področju gospodarskega življenja. Takrat bodo postali kriteriji za moralno ocenjevanje našega poslovnega življenja dovolj jasni in razločni. Pomeni, da bodo postopki in ravnanje managementa manj dvomljiva, kot tudi etična presoja dejanj. Posledično pa bodo pričakovanja javnosti glede moralnih standardov in obnašanja poslovnežev v javnosti postala bolj neizprosna. Pomembno se nam zdi, da bi se poudarjale izkušnje managerjev, ki so se sami odrekli recimo donosnemu poslu, pri katerem bi lahko veliko zaslužili, ampak se zaradi nepoštenosti posla, zanj niso odločili. Najmočnejša moralna obsodba za neetično delovanje managerjev, podjetnikov in poslovnežev je nasploh javna objava, razsodba častnega sodišča, katera posledica je izguba časti in ugleda v javnosti in tudi takojšnja izguba funkcije oz. službe za nek določen čas, trajajoč več let. Le to bi kaj hitro pokazalo učinkovitost, saj si noben človek ne bi privoščil, ne glede na to kako hudoben ali zvit poslovnež je, da se ga izobči iz sveta gospodarskega življenja in lastnega družbenega okolja. Sankcije ne pomenijo popolnega uspeha, kajti izhajati moramo iz sebe, takih, kakršni smo, iz svojih vrlin, navad in napak, kulture vedenja v poslovnem svetu in vrednostnih idealov, ki se jih trudimo doseči tako kot posameznik in tudi kot družba (Jelovac, 2000, str. 219-220).

Tako v teoriji kot v praksi obstaja veliko možnih načinov za izboljšanje etičnosti v organizaciji. Poslovno etiko je možno najbolje izboljšati z ukrepi, ki so na ravni organizacije. Izpostavimo jih nekaj:

- Povečanje ravni etičnosti udeležencev organizacije.

16

- Sposobnosti udeležencev za etično delovanje, ki pa je odvisna v večini predvsem od osebnih veščin.

- Njihove namere za etično delovanje in vedenje, ki pa je odvisna tako od vrednot, moči in zaupanja (Mulej, Potočan, 2012, str. 3-4).

Uporabimo lahko izobraževanje, usposabljanje, tudi socializacijo, ukrepe, s katerimi izboljšamo etiko organizacije.

Oblikujemo oziroma izboljšamo pogoje za etičnost delovanja organizacije z Mulej, (Potočan, 2012, str. 3-4) :

- jasnimi opisi del in nalog, - priročniki in organizacijskimi predpisi, - tudi usmeritvami in obrazci za vrednotenje dela, - formalno in neformalno strukturo, - etičnimi strukturami, - etičnimi kodeksi.

Za izboljšanje poslovne etike je izrednega pomena, da zagotovimo ustrezno okolje, tudi mehanizme, ki bodo organizacijo podpirali in spodbujali k razvoju njihove poslovne etike (Mulej, Potočan, 2012, str. 3-4).

Z vidika ustreznega okolja so najpogostejše rešitve na ravni strokovnega okolja (Mulej, Potočan, 2012, str. 3-4):

- razvoj in večja skrb za ohranjanje ustrezne ravni profesionalne etike kot sestavine poslovne etike,

- interesna in profesionalna združenja bi si morala prizadevati veliko bolj za razvoj etičnih sposobnosti in namer svojih članov,

- interesna in profesionalna združenja bi morala veliko več uporabljati institucionalne instrumente, s katerimi bi usmerjala svoje člane v želeno etično ravnanje,

- interesna in profesionalna združenja bi morala veliko bolj proaktivno delovati v smeri zagotavljanje ustrezne etike, z oblikovanjem takšnih etičnih meril in tudi sodil, ki bodo podpirala in spodbujala želeno etičnost vedenja članov .

Kar se pa tiče splošnega okolja, pa so na tej ravni možne različne rešitve, kot so npr. (Mulej, Potočan, 2012, str. 3-4):

- razvoj vrednot na vseh področjih in ravneh družbe (raven posameznika, raven organizacij, raven skupin, raven družbe kot celote), ki bi podpirale etično delovanje. Glavno vlogo pri tem ima absolutno družina, tudi vzgojno – izobraževalne ustanove, saj le te najbolj vplivajo na razvoj posameznikovih vrednot.

- Uporaba vseh razvitih mehanizmov za dosledno spoštovanje zakonsko določenih ali dogovorjenih kriterijev za delovanje in ravnanje vseh članov družbe.

17

- Zagotovo pa je smiselno tudi, da se dopolni zakonodajo in sicer na tak način, da bi del etičnih normativov preoblikovali v ustrezne pravne standarde .

Poslovno etiko v organizaciji določajo lastniki in managerji, ki so najvplivnejša skupina udeležencev. In ravno zato, poslovna etika organizacije velikokrat ne upošteva vseh interesov njenih udeležencev. Je pa v večini organizacij poslovna etika določena normativno, kar ima tako prednosti kot slabosti. Prednost je prepoznavnost poslovne etike, lahko pa je slabost, če je etika preveč normirana, torej preveč podrobno določen etični kodeks. Mnenje, ki prevladuje v managementski teoriji je to, da mora organizacija oblikovati enotno poslovno etiko, ki jo kasneje sprejmejo in izvajajo vsi udeleženci organizacije. Dejstvo je da organizacije s svojo poslovno etiko vplivajo na okolje in okolje s svojimi potrebami in interesi tudi vpliva na njihovo poslovno etiko. Organizacije se morajo zavedati, da se poslovna etika spreminja, tako s stopnjo razvoja okolja, ravnjo znanja in razvitostjo etike v okolju kar pomeni, da morajo organizacije tem spremembam tudi slediti (Mulej, Potočan, 2012, str.3-4).

2.2.3 Vzroki za neetično delovanje

V literaturi so kot temeljne vzroke za nastanek neetičnega delovanja in vedenja v organizacijah omenjajo predvsem ekonomski, kulturni in sociološki razlogi (Wolfe, 2017).

Ekonomski razlogi

Med ekonomske razloge štejemo revščino. Pomemben razlog je lahko tudi pohlep, namreč korupcija oziroma neetično delovanje je vezano na položaj oblasti, ki se ga da zlorabljati v ta namen. In revni so tisti, ki so največkrat oškodovani s strani koruptivnih dejanj, ljudi in neetičnih dejanj nasploh. Med ekonomske razloge lahko štejemo tudi preobilje in neživljenjskost zakonov kar še pospešuje korupcijo oz. neetično ravnanje (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 8).

Med možne vzroke štejemo tudi slabo ali neustrezno zakonodajo. Tudi preobsežen in nefunkcionalni nadzor lahko pomembno prispeva k neetičnemu delovanju. Potem tudi velike diskrecijske pravice javnih uslužbencev in tudi velik obseg državnega gospodarstva (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 8).

Kulturološki razlog

Med kulturološke razloge bi lahko izpostavili, da se neetično delovanje pojavlja zato, ker imamo veliko toleranco do sprejemanja in dajanja podkupnin. Če poenostavimo gre za to, kako družba sprejema neetično delovanje (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 8).

Sociološki razlogi

Postavlja se vprašanje, kakšni so ljudje na vodilnih položajih v državi, v podjetjih, v zavodih, v organizacijah, v policiji. In če so posamezniki na vodilnih položajih neetični oz. koruptivni, ali sploh lahko pričakujemo, da drugi člani ne bodo? Najbrž to ni mogoče

18

pričakovati. Vsako neetično delovanje oziroma korupcijsko dejanje potrebuje vsaj dva akterja. En akter je aktiven in drugi je pasiven. In korupcija je kriminalno dejanje, za katero dejanje sta potrebna tako aktiven kot pasiven akter. Namreč aktiven mora na nek način oglaševati, torej informirati potencialne pasivne partnerje (stran povpraševanja), nagovarja svojo ciljno publiko, ki mora biti seznanjenega, da je nekdo podkupljiv (stran ponudbe) (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 8).

Kot sociološki razlog, bi lahko izpostavili tudi, da so v ospredju visoki kriteriji opravljanja poklica: torej spoštovanje zakonov in pravil, ki so kot socialni in kulturni standard sprejeti v določeni družbi. Razvitost teh sredstev in institucij, ki pomagajo držati te visoke standarde pa so: etični kodeksi, mehanizmi preverjanja in sankcioniranja kot tudi aktivno javno mnenje (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 8).

Politična volja proti korupciji in neetičnemu delovanju mora biti jasna in močna. In problem je treba jasno opredeliti in v družbi doseči konsenz, kje so torej meje same tolerance in javno izpostaviti strategijo oziroma kakšna bo borba proti neetičnemu delovanju. Zgraditi je potrebno tri temelje stebre za etično delovanje oz. za boj proti korupciji. Prvi temelj je ustrezen zakonski okvir, drugi temelj je javna politična volja in tretji temelj je jasna civilna podpora (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 8).

In šele vsi trije stebri:

- torej osebna integriteta ljudi na vodilnih položajih, - visoki profesionalni oziroma etični standardi v družbi in - jasna politična volja proti etičnemu delovanju

nam omogočajo zniževanje tolerančnih meja glede neetičnega delovanja kar posledično tudi vodi do zmanjšanja stopnje korupcije v družbi. Šele ko so ti stebri so vzpostavljeni, lahko vodi to v višjo učinkovitost sistemskih institucij in posledično, da ljudje začnejo verjeti vanje. Vidimo, da je učinkovitost vseh družbenih institucij tako posledica kot vzrok za pristojnost etike v družbi. Družbeno zaupanje v institucije sistema, pa je tako katalizator kot generator odzivanja na uspešno kot neuspešno delovanje (Vogrin 2004, v Radonjič 2004, str. 9).

Vprašanje je kako se dejansko v podjetju držati načela, da je poštenost najboljša poslovna politika, katera zagotavlja mirno vest in neškandaloznost, ki pretresa številna podjetja. Etičnost ravnanja v podjetju ni samo odvisna od mangerjev, pač pa tudi od mnogih drugih oseb v podjetju. Dogaja se v številnih primerih da pride do nemoralnega ravnanja zaradi neznanja in ne s slabim namenom. Za neetično poslovno ravnanje podjetja so razlogi različni. Med razloge štejemo kulturo ravnanja podjetja, osebnost ali identiteto managerjev in strukturne značilnosti delovanja podjetij (Glas, 2017, str. 12-14).

Kultura ravnanja podjetij: Posamezniki v podjetju svoje ravnanje prilagajajo okolju. Etika se mora začeti pri samem vrhu v podjetju, saj bo vodstvo, ki pri poslu uporablja bližnjice, kaj hitro našlo na vseh nižjih ravneh v podjetju ljudi, ki bodo posnemali obnašanje vodstva. Kadar v podjetju prevlada mišljenje, da neko ravnanje oziroma

19

vedenje ni neetično in ga štejemo pod običajno, smo veliko bolj tolerantni do tega vedenje, ki pa se ravno zato širi. Če se recimo ravnanje, ki je na meji dopustnega ne bo nekako omejevalo, se bo širilo, čeprav velja splošno prepričanje, da tako ravnanje ni pošteno (Wolfe, 2017).

Kot primer izpostavimo podjetje, ki se obnaša po načelu, da je bistven čim večji dobiček, tudi z vprašljivimi postopki, če so recimo nagrajeni poslovno uspešni, vendar moralno dvomljivi člani, postopoma začnejo vsi člani organizacije sprejemati tak slog (Glas, 2017, str. 12-14).

Osebnost ali identiteta managerjev: Ljudje se med seboj zagotovo razlikujemo. Težko bi sicer govorili o prirojenih lastnostih, pač pa gre prej za družbene okoliščine. Nekateri so recimo bolj ozko naravnani na ekonomsko miselnost, jim je denar tako pomemben, da se ne zaustavijo niti takrat, kadar kršijo temeljna moralna načela. K temu pa prispevajo tudi značilni procesi v sodobni družbi. Med nje štejemo (Glas, 2017, str. 12-14):

- razosebljanje ravnanja v velikih organizacijah, kjer so managerji zelo daleč od krajev, kjer se odvijajo posledice njihovega ravnanja (lahko je na sedežu podjetja v Ljubljani zaradi cenene delovne sile na Kitajskem odpustiti določen procent zaposlenih v kraju, ki je oddaljen 100 km, ljudi, ki jih sploh nikoli niso srečali osebno).

Posamezniki imajo vrsto racionalizacij, s katerimi se opravičujejo pred samim seboj kot tudi pred drugimi z načinom (Glas, 2017, str. 12-14):

- da nikogar niso hoteli prizadeti, - da v svetu velja zakon džungle in da moraš med volkovi tuliti kot volk, - da so raznorazna dvomljiva ravnanja del posla, ki jih manager mora opraviti, - da so takšna pravila igre, katerih ne postavljajo sami, - da niso vedeli, da je tako ravnanje ali napačno, nelegalno, tudi kriminalno, - da če tega ne bi naredila ta oseba, bi pa naredila druga, - da ima v tržni družbi vsak svojo ceno, - da niso lagali, ampak, da pač niso povedali resnice, - da so storili, kar so jim ukazali, - da vsak tako počne.

- Nekateri gledajo na poslovanje kot na vojno vseh proti vsem, s tem

poenostavijo logiko konkurenčne borbe, v kateri naj bi bili za uspeh dovoljeni vsi vzvodi, tekmovanje pa se opisuje z določenimi vojaškimi izrazi kot so cenovne vojne, podjetje X je premagalo podjetje Y.

- Mnogim je ravnanje na meji moralnega tudi razburljivo, zabavno.

- So tudi ljudje, ki jim je všeč tveganje, ki zelo enostavno sprejemajo vprašljivo delovanje zaradi dobička.

20

- Mnogi managerji so v podjetju poznani kot korporacijski heroji, ker so odločni in predani, četudi ravnajo na robu pravil, vendar so delali v korist podjetju.

- Mnogi so pogosto pod pritiski, da naj ravnajo na določen način, saj so jim za določeno ravnanje obljubljene nagrade (Glas, 2017, str. 12-14).

Strukturne značilnosti sodobnih podjetij omogočajo in tudi spodbujajo, da je neetično ravnanje na določeni točki v podjetju težko razkriti (Glas, 2017, str. 12-14):

- K temu močno prispevajo tržne razmere, ki zahtevajo konkurenčno poslovanje. - Zaradi velikosti podjetij in oddaljenosti enot,je zelo težko zagotoviti učinkovit

nadzor. - Decentralizirana podjetja odpirajo priložnosti za odločanje na nižji ravni, kjer je

lahko več ambicioznih ljudi. - Podjetje se pojavlja kot institucija, kateri morajo biti zaposleni zgolj in samo

lojalni, tudi pri moralno etičnih vprašljivih ravnanjih.

Vsi ti razlogi vodijo k temu, da pride do odklona pri ravnanju zaposlenih. Res pa je, da je največkrat vzrok za neetično delovanje pohlep, želja po uspehu z minimalnimi napori in pa seveda pomanjkanje etičnih vrednot (Glas, 2017, str. 12-14).

21

3 KORUPCIJA KOT OBLIKA NEETIČNEGA DELOVANJA PODJETIJ

3.1 Neetično delovanje podjetij

3.1.1 Izhodišča za obravnavo korupcije v Sloveniji

Težave pri preiskovanju gospodarskega kriminala v enotah za preiskovanje gospodarske kriminalitete so porastle po letu 1991. Sprememba družbeno ekonomskega sistema je privedla do privatizacije družbenega premoženja, ustanavljalo se je veliko novih gospodarskih družb, pretežno v obliki družb z omejeno odgovornostjo, brez zaposlenih kot tudi z minimalnim vložkom osnovnega kapitala. Te razmere so omogočile, da so se pojavile nove oblike gospodarskih kaznivih dejanj, katero so obravnavali zelo malo ali pa sploh ne (GANBACP, 2015).

V prehodu na tržno ekonomijo se je pojavilo mnogo novih finančnih institucij, finančnih instrumentov in storitev, katerih pred tem nismo poznali. Pričeli so se stečaji gospodarskih družb, preoblikovanje podjetij v delniške družbe s tem povezujemo tudi nastanek borze kot tudi trga vrednostnih papirjev. Pri nas so začeli predstavništva odpirati in ustanavljati tuje pravne osebe, banke in zavarovalnice, naše gospodarske družbe pa so se začele povezovati s tujimi družbami in začeli smo prodirati na tuje trge. Vse to je privedlo do povečanja prijav in zaznav sumov storitve kaznivih dejanj in problematike na področju gospodarske kriminalitete. Vsa kazniva dejanja, ki se nanašajo na ta področja, so veliko bolj komplicirana za samo preiskovanje in zahtevajo veliko več časa za obravnavo, saj gre v večini primerov za obsežnejše zadeve z velikim številom finančnih transakcij in tudi velikim številom oškodovancev. Po večini so storilci direktorji pravnih oseb in drugih institucij, z univerzitetno izobrazbo in dolgoletnimi delovnimi izkušnjami. Prav tako je preiskovanje gospodarske kriminalitete postalo zelo odgovorno opravilo, ki zahteva univerzitetno izobrazbo, visoko stopnjo usposobljenosti in dolgoletne izkušnje tudi za kriminaliste, ki to vrsto kriminalitete preiskujejo. Le ti potrebujejo tudi dodatna specifična znanja, kot so poznavanja finančnih predpisov, borzno poslovanje, statusno pravo, davčne zakonodaje, računovodstvo, carinske in druge predpise (MNZ, 2003, str 71-72).

Gospodarska kriminaliteta je danes problem, ki ga Slovenija, Evropa in ves svet poleg terorizma upravičeno šteje med največje nevarnosti sodobnega sveta. Gospodarska kriminaliteta s svojim pojavom škodi družbi, ogroža vladavino prava, človekovih pravic, stabilnost in demokratičnost države, zavira ekonomski razvoj držav in vsekakor zmanjšuje zaupanje civilne družbe v najpomembnejše državne organe. Tudi iz tega razloga si je v zadnjih letih, predvsem problematika gospodarske kriminalitete, pridobila veliko pozornost s strani medijev, politike, in je postala tudi ena izmed glavnih tematik na mednarodnih konferencah, seminarjih (FVV & PF, 2005, str 159-160).

Gospodarski kriminal je ponavadi pomešan z drugim izrazom, korupcijo. Obstajajo različne definicije o tem, kaj je korupcija. Vsaka opredelitev osvetljuje različne dimenzije pojavov, ki jih je treba proučiti. Prva opredelitev se osredotoča na javno

22

etiko. Tukaj je korupcija opredeljena kot etično mešanje javnega in zasebnega prostora. Drug pogled povezuje problem korupcije s pomanjkanjem preglednosti države. To je lahko v obliki ovir za dostop do informacij javnega značaja ali možnosti za zaposlitev določenim podjetjem na področju blaga in storitev. Tretja razlaga, da je korupcija eden številnih delov bolj zapletenega in bolj celovitega kaznivega fenomena, ki pa je omenjena kot gospodarski kriminal. Zato vizija ni omejena na zločine v javnem sektorju, temveč tudi na tiste, ki jih zagrešijo gospodarski akterji v zasebnem sektorju. Gospodarski kriminal pokriva veliko število kaznivih dejanj, od finančnih zločinov, ki jih zagrešijo banke, davčnih utaj, pranja denarja, zločinov, ki so jih storili javni uslužbenci (kot so podkupovanje, poneverbe, promet vplivov itd.). Gospodarski kriminal povzroča precejšnjo družbeno škodo. Ne vpliva samo na demokratične institucije, temveč tudi na državne zaklade, saj zmanjšuje razpoložljive vire za izvajanje javnih politik. Tisti, ki so bolj ranljivi, so tisti, ki to politiko potrebujejo največ tako, da postanejo ena izmed glavnih žrtev korupcije in gospodarskega kriminala. Hkrati je socialna škoda, ki jo povzročajo te kriminalne dejavnosti, skoraj nevidna: poleg splošnega ogorčenja se dejanskih učinkov teh dejanj niti ne zaveda. Selektiven in neučinkovit pregon te vrste kaznivih dejanj in odgovornih oseb dokazujejo strukturno nekaznovanje v našem pravosodnem sistemu do te vrste kriminalne dejavnosti. Seveda je to povezano z dejstvom, da gospodarske zločine pogosto izvajajo močni akterji, povezani s politično in ekonomsko močjo. Gospodarski kriminal je ustvarjen iz skrite moči, ki opredeljuje odnose med ekonomijo in politiko (Cipce, 2017).

Izpostavimo posamične dejavnike, ki otežujejo proces odkrivanja gospodarskih kaznivih dejanj (MNZ, 2003, str. 36):

- Prijave ne prihajajo dovolj pogosto do organov, ki so pristojni nadzorovati in prijavljati nedovoljene gospodarske dejavnosti (inšpekcija, različni uradi).

- Prijave v večini temeljijo na navedbah občanov oz. oškodovancev, kar je glede na samo zapletenost dokaznega postopka manj učinkovito in prijave niso dovolj popolne kot tudi ne strokovno podprte.

- Dokazni postopek je povezan z zbiranjem dokumentacije kot tudi izjav vodilnih v gospodarstvu, kar pa je povezano z vnaprejšnjim kršenjem ugleda podjetij in osebnosti.

- Postopki poslovanja kot tudi poslovnega komuniciranja se v sodobnem svetu dnevno razvijajo in so vedno bolj zapleteni, tako da jih je dejansko nemogoče strokovno spremljati.

Odgovor države na tovrsten kriminal je čedalje večja uporaba različnih prikritih preiskovalnih in tajnih policijskih ukrepov, predvsem pa proaktivno delovanje policije. Ozaveščanje in izobraževanje ljudi, predvsem mladih, o škodljivosti korupcije je ena izmed glavnih ciljev družbe. Z ozaveščanjem dosežemo, da ljudje začnejo prijavljati korupcijska dejanja in se korupciji tudi odrečejo. Veliko vlogo pri tem igrajo t.i. Whistle blowerji, to so tisti, ki piskajo in opozarjajo na primer korupcije. In ti Whistle blowerji oziroma etični uporniki, lahko spodbujajo velike množice ljudi, da se korupciji postavijo po robu. Zaščita ljudi, ki so se odločili prijaviti korupcijo je izjemno pomembna. Na pomoč priskočijo nevladne organizacije in mediji, v nekaterih primerih tudi državne

23

institucije v okviru programa za zaščito prič. Najpomembneje je, da država resno prouči primer, na katerega je opozoril piskač. Prioritetni cilj celotne družbe mora biti odkrivanje korupcijskih dejanj in iznašanje informacij o korupciji (Humar, 2006).

Zaradi težkega dokazovanja korupcije, se v zadnjem času pojavljajo pri odpravljanju kot tudi odkrivanju korupcije, indici (sum vzbujajoče znamenje), ki kažejo na korupcijo. Indici korupcije se v nekaterih državah uporabljajo kot dokazi, če so le ti prisotni v zadostnem številu in določenih povezavah. Ločimo splošne indice, kot so statusni simboli, darila, zagovarjanje rešitev ter indice, ki so značilni za zaposlene v javni upravi, kjer izpostavljamo pomanjkanje dokumentacije, nerazložljive odločitve. Dejstvo, da ima nekdo nepremičnine, avtomobile in živi na veliki nogi, ob prijavi dohodnine pa ne izkazuje tako visokih zakonitih virov dohodkov, so indici, da je do premoženja prišel s prepovedano dejavnostjo (lahko tudi korupcijo). Vse to usmeri delo kriminalistov na določeno osebo, za kriminalno dejavnost in njeno dokazovanje, pa je potrebno odkriti neposredne dokaze, kot so posnetki, priče, izjave vpletenih itn. S pojasnitvijo indicev ljudem pokažemo, kje in v kakšni obliki se korupcija pojavlja. Pomembno je tudi, da se ljudi seznani, kje lahko takšne pojavne oblike prijavijo. Pojavlja se vedno več organizacij, od vladnih do nevladnih, ki so pripravljene pomagati. Ena izmed opcij je anonimni telefon na policiji, saj ljudje nočejo biti odkriti kot prijavitelj korupcije, saj le to zaenkrat še ne spada pod moralna dejanja (Dobovšek, 2012a, str. 99-107).

Še nikoli ni bilo toliko pomembnih ljudi v kazenskih postopkih in tudi obsojenih. Težko je oceniti, ali je javnost pomirjena ali je zgolj privoščljiva ter ji ni nikoli dovolj. Spremenil se je naš odnos do nekaterih oblik poslovanja, ki so bile sprva tolerirane, zdaj pa več ne. Pozorno bi morali spremljati, katere stvari, ki jih zdaj preganjajo, imajo klasične znake goljufije ali česa podobnega, katere pa so v poslovnem svetu prepoznane kot klasične oblike bogatenja. Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi človek izčrpal podjetje in vrgel na cesto več sto delavcev. Vendar smo ustvarili sistem, ki to omogoča, ne da bi bil kdo za to kaznovan. V današnjem odzivu kaznovalnih organov in ustanov je velika želja, da bi končno naredili red po nekih novih normah. Postali smo bistveno bolj občutljivi in vzpostavljamo neko novo kulturo pregona gospodarskega kriminala. Meje pregona se širijo (Petrovec, 2017).

3.1.2 Finančna kriminaliteta v povezavi s finančno krizo

Gospodarski subjekt, ki vstopi v podjetniško igro, je na začetku uspešen, vendar pozneje skozi igro, doživlja krize, ki jih lahko obvlada, ali pa tudi ne. Vsak lahko pričakuje, da bo izpadel iz te igre. Tisti, ki izpadejo iz igre, so se po navadi znašli na trgu v igri z boljšimi igralci ali pa niso bili sposobni za igro. Namreč v kontinentalni Evropi, je le 7-8 % ljudi sposobnih se spustiti v podjetniško igro. In to so v večini tisti, ki imajo talent za to igro. Večina tega talenta nima, in tisti, ki se znajdejo v tej igri in nimajo talenta naj bi bili obsojeni na izgubo premoženja, katerega so prinesli v podjetniško igro (MNZ, 2003, str. 118).

Naloga vsakega udeleženca v igri je, da ugotovi, kdaj ni več sposoben enakopravno sodelovati v igri in kdaj naj začne odhajati oziroma odide iz igre. Igrajo lahko le tisti

24

zdravi igralci, ki so sposobni za igro in ki poznajo pravila igre. Podjetnik mora biti kapitalsko dovolj ustrezen, kar pomeni, da mora imeti dovolj premoženja za igro v kateri sodeluje na trgu. Biti mora solventen, kar pomeni, da mora imeti toliko premoženja, da lahko trajno izpolni vse svoje obveznosti. Podjetnik mora biti tudi sposoben obvladovati tveganja, ki se pojavijo na trgu. Prvi znak nespoštovanja temeljnih načel je podjetniška kriza. In na tej točki mora biti podjetnik sposoben ugotoviti, ali se bo kriza nadaljevala in končala s prisilnim odhodom s trga, ali pa lahko krizo obvlada in ponovno sodeluje v igri. Sama pravila o podjetniški krizi so jasna. Krizo je mogoče odpraviti s prisilno poravnavo, s povečanjem premoženja družbe, ki je namenjeno igri, kar pomeni povečanje osnovnega kapitala ali pa z začasnim odhodom iz igre in ponovno vrnitvijo skozi postopke stečaja, s prisilno poravnavo, ipd. Strah pred stečajem in zavlačevanje postopkov ima vsak dan hujše posledice, tako za samega podjetnika kot za vse tiste, ki tega podjetnika spremljajo v igri in nenazadnje družbeno okolje, delavci in poslovni partnerji. Potrebna je hitra ugotovitev, ali se podjetnika v igri splača sanirati, oziroma ali je sploh vredno da se ga sanira. Ugotovitev mora biti strokovno utemeljena. S hitrim odhodom so posledice lahko bistveno manjše od posledic, ki nastajajo pri zavlačevanju postopkov in povečevanju agonije vseh, ki sodelujejo pri procesu saniranja podjetniških kriz (FVV & PF, 2005, str. 118-119).

Zakaj se korupcija pojavlja je zelo težko definirati. Izpostavimo lahko nekaj vzrokov, ki se med seboj prepletajo in jih je zato zelo težko posamično obravnavati. Ločimo med temeljnimi in enkratnimi dejavniki korupcije. Temeljni dejavniki so del tradicije držav in ti dejavniki imajo ponavadi močnejši in tudi dolgotrajnejši vpliv. Rezultat nedavnih in hitrih družbenih sprememb pa so enkratni dejavniki korupcije (Treisman 2000, povzeto po Pintar, 2007, str. 19-20).

Za lažje razumevanje vzrokov nastanka in pojava korupcije je Transparency International razdelila le te v 4 kategorije (povzeto po Mele, 2014):

Prva kategorija: sem spadajo dejanja, s katerimi pridobimo neko korist ali pa se zaradi tega izognemo stroškom. Sem lahko uvrstimo pridobivanje raznih dovoljenj, dodeljevanje javnih zemljišč, subvencije itn. V vseh teh primerih gre za omejene količine in kjer se nekdo okoristi na račun drugega, ki izgubi. Prihaja do borbe med tistimi, ki podkupujejo ter med politiki in birokracijo, ki izkoriščajo svojo moč in imajo možnost manipuliranja.

Druga kategorija: tudi sem spadajo dejanja, s katerimi se skušamo okoristiti ali pa se izognemo nekim stroškom. Vendar tukaj ni rečeno, da teh stvari primanjkuje. Med nje štejemo nižanje davkov, podeljevanje licenc in drugih kvalificiranih dovoljenj, zaposlovanje v javnih službah itn. O tem ali prihaja do nezakonitega okoriščanja odločajo javni uslužbenci s svojimi diskrecijskimi pravicami.

Tretja kategorija: sem spadajo dejanja, v katerih sicer ne pride do podkupovanja zaradi določenih koristi, pač pa zaradi uslug, katere so povezane s pridobitvijo nekih koristi in tudi posledično v izogib stroškom. Med nje sodijo notranje informacije, hitra usluga, nepopolno poročilo z namenom zmanjšanja davkov itn. V tej kategoriji birokrati sami ustvarijo pogoje, ki vodijo do tega tipa podkupovanj.

25

Četrta kategorija: sem pa spadajo dejanja, kjer prihaja do podkupovanj z določenim namenom, da bi nekomu drugemu preprečili pridobitev določenih koristi ali da mu povzročimo stroške. Sem spada podkupovanje policije, da izvrši racijo nad konkurentom.

Sigurno je eden izmed vzrokov za korupcijo tudi revščina, vendar pa nikakor to ni edini vzrok. Saj če bi bil, bi zelo težko razložili, zakaj v bogatih državah prihaja do škandalov povezanih s korupcijo, kjer se omenja imena ljudi, za katere težko rečemo, da so reveži. »Velika korupcija«, ki se dogaja v najrevnejših državah z zelo skorumpirano vladajočo elito, bila bila lahko vzrok revščine in ne njen rezultat. Z gotovostjo, pa lahko revščino pripišemo posledici drobne korupcije, s katero se ljudje srečujemo vsak dan.

V revnejših državah korupcijo povzročajo tudi neadekvatni prihodki javnih uslužbencev, predvsem tistih, ki so na nižjih položajih. Pomembno vprašanje, ki se tukaj pojavi je, ali bi zvišanje plač v javnem sektorju odpravilo, ali vsaj zmanjšalo korupcijo. Vendar za dosego tega, bi bilo potrebno spremeniti marsikaj. Med drugim bi se javnim uslužencem moralo omogočiti napredovanje na podlagi doseženih rezultatov in takojšnje zmanjšanje števila skorupmiranega osebja.

Kot smo že omenili do korupcije prihaja tudi zaradi pomanjkanja etičnih in moralnih načel, zaradi slabe in nepopolne zakonodaje. Razlog je zagotovo tudi omejevanje in reguliranje gospodarstva s strani države, nezadostna konkurenca, kar pa pomeni, da ima le določen krog ljudi dostop do neke dobrine (Pintar, 2007, str. 19-20).

3.1.3 Pravna država in korupcija

Pravna država je prevod nemške besede Recthsstaat, pomeni pa državo, kjer je izvršna oblast v celoti vezana na pravni red ter na nespremenljive in objektivne vrednote. Spet po drugi strani pa je na strežniku slovenske vlade zapisano, da je bistvo pravne države v tem, da je delovanje vseh državnih organov urejeno s pravnimi pravili, ki določajo vsebino in način njihovega odločanja (Steinbacher idr., 2009, str. 151).

Za dvig učinkovitosti rešitev bi morali vpeljati tržne mehanizme, ki bi, vsaj v teoriji, pripeljali do manj moralnega hazarda in večje odgovornosti kot tudi morale pri ponudbi storitev zagotavljanja reda in miru v družbi (Steinbacher idr., 2009, str. 152).

Danes imamo po celotnem svetu razširjene pravosodne sisteme, ki so močno monopolizirani in ki se dejansko brez izjeme soočajo s kronično neučinkovitostjo, s pomanjkanjem morale med tožilci in sodniki, s korupcijo na vseh nivojih, s prenatrpanimi zapori, v glavnem torej s klasičnimi problemi moralnega hazarda, na katerega naletimo vedno, ko ima neka skupina dodeljene ali bolje rečeno podeljene ekskluzivne pristojnosti urejanja kateregakoli področja (Colnar, 2005).

Posledično v takšnem sistemu vsebina kaznivih dejanj, ki jih zakonodajalec zapisuje v zakone, ne odraža pričakovanj ljudi, ampak je predvsem posledica delovanja najbolj zvitih interesnih skupin, ki vplivajo tako na izoblikovanje zakonov kot tudi imajo neposredno moč vplivanja na izdajanje zakonov. Učinek takšnega ravnanja je praviloma

26

korupcija (recimo zalaganje spisov primerov vplivnih posameznikov vse dokler zadeva ne zastara) (Steinbacher idr., 2009, str. 152-153).

V 1. Členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) je navedeno, da je bil sprejet zakon z namenom krepitve pravne države. Ta sicer že sama po sebi vključuje obravnavo demokratične politične ureditve, ker sta nemara obe med seboj povezani in ju je nemogoče ločiti. Lahko naredimo še dodaten korak, s katerim še natančneje utemeljimo širše učinke krepitve integritete, transparentnosti in preprečevanja korupcije (Komisija za preprečevanje korupcije, 2013, str. 11-13).

Ti učinki se nanašajo na upravičenost demokracije kot vzdržno delovanje gospodarskega sistema. Učinkovito delovanje mehanizmov, ki vzpostavljajo možnost nadzora funkcionarjev in javnih uslužbencev, je tisti dejavnik, ki lahko zelo pomembno vpliva k upravičenju politične in gospodarske ureditve, hkrati pa tudi vzpostavi pogoje za vzdržen in dolgoročen razvoj družne kot tudi gospodarstva. Za politično kulturo je značilno (Komisija za preprečevanje korupcije, 2013, str. 11-13):

- Načelno spoštovanje demokracije kot politične ureditve, vključno s spoštovanjem poklica politika,

- Konsenz, kateri se nanaša na podporo vladi in volilnemu sistemu, - Homogenost – enotnost celotnega nacionalnega ozemlja, vključno z občutkom

pripadnosti nacionalni skupnosti.

Dejstvo je, da je v Sloveniji stopnja demokratične politične kulture zelo nizka. Sama vladavina prava je življenjsko odvisna od percepcije legitimnosti njenih ključnih akterjev, to so parlament, vlada in sodstvo. Vsakodnevno lahko zasledimo, da zaupanje v vse tri veje oblasti močno pada. Sam proces nezaupanja v demokratično ureditev kot tudi njene predstavnike ter institucije, je pa rezultat geneze demokratične ureditve v Republiki Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Med drugim lahko za to krivimo tudi učinek gospodarske recesije in težave slovenskega gospodarstva, ki so domačega izvora (Komisija za preprečevanje korupcije, 2013, str. 11-13).

Drugi učinek, ki je zelo pomemben za vzpostavitev okolja, za katerega so značilne integriteta, transparentnost in odsotnost korucpije, so nizki transakcijski stroški, ki spodbujajo gospodarske izmenjave. In tudi na tem področju se stanje v Republiki Sloveniji izboljšuje. Znano je, da se ustanavlja zelo malo majhnih in srednje velikih podjetij, ki pa predstavljajo naraven temelj gospodarske rasti kot tudi zaposlovanja majhnih družb. V zadnjih dvajsetih letih je bila vzpostavljena plačilna nedisciplina, ki zelo močno duši rast majhnih in srednje velikih podjetij. Plačilna nedisciplina pa je odraz moči posameznih večjih gospodarskih akterjev z zelo močnim političnih zaledjem. Spet po drugi strani pa je rast malih in srednje velikih podjetji težavna zaradi finančnih omejitev, ker imajo veliko večje težave s financiranjem svojih dejavnosti in nelikvidnostjo (Komisija za preprečevanje korupcije, 2013, str. 11-13).

Tretji učinek pri vzpostavljanju pravne države predstavlja visoka raven kakovosti vladanja, kar pomeni, da se mora vzpostaviti okolje, za katerega je značilna učinkovitost državnih institucij. Ta potem na eni strani vzpodbuja demokratično participacijo in

27

zaupanje v državne institucije ter njen okvir, spet na drugi strani pa ustvarja pogoje za vzdržno gospodarsko rast. Civilnega socialnega kapitala (je jasen kazalec ravni medsebojnega zaupanja v dani družbi, hkrati pa njegova visoka raven spodbuja gospodarske interakcije, ko nakazuje nizko raven transakcijskih stroškov) ni brez vladnega socialnega kapitala, to pomeni, da ga ni brez kakovosti delovanja državnega aparata (Komisija za preprečevanje korupcije, 2013, str. 11-13).

Dejstvo je, da gospodarska rast ne spodbuja rasti kakovosti vladanja, pač pa velja ravno obratno: le v okoliščinah, kjer vladne institucije varujejo vse posameznike, ki sodelujejo v takšnih ali drugačnih transakcijah, se srečujemo s srednje in dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo ter tudi rastjo blaginje vsega gospodarstva (Komisija za preprečevanje korupcije, 2013, str. 11-13).

3.2 Korupcija v podjetjih

3.2.1 Pojem in definicije korupcije

O pojmu korupcija obstaja več različnih definicij. Nekako največkrat je v dostopni literaturi omenjena definicija Sveta Evrope, ki je na svojem zasedanju leta 1994 sprejel delovno definicijo korupcije. Korupcija je, podkupovanje ali vsako drugo vedenje v povezavi z osebami v državnem ali privatnem sektorju, ki v okviru zaupanih pooblastil zlorabijo svoja pooblastila, ki izhajajo iz njihovega statusa državnega uslužbenca, privatne osebe ali kakršnekoli podobne povezave, z namenom prejeti kakršnekoli nezakonite ugodnosti zase ali za koga drugega. Pod pojmom vsakega drugega vedenja, je mišljeno: goljufije, nelegalna plačila, kupovanje volilnih glasov, nelegalne politične prispevke, zlorabo moči, zmoteno zaupanje in prisvojitve javnih fondov (Dobovšek, 2012a, str. 15-17).

Krajšo definicijo je podala Svetovna Banka in sicer; korupcija je zloraba javne službe za privatne namene.

Najkrajšo definicijo, pa je podal P. Noak leta 1995 in sicer; korupcija je perverzija privilegijev (Dobovšek, 2012a, str. 15-17).

Urad Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije je opredelil korupcijo kot: «vsako kršitev dolžnostnega ravnanja uradnih oseb oziroma oseb, ki so člani vodstvenih ali nadzornih organov v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi oseb, ki so pobudniki ali koristniki takšnega ravnanja, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega« (MNZ, 2003, str. 163-164).

Definicije korupcije se v Republiki Sloveniji bistveno ne razlikujejo, saj pomeni kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo okoriščajo, morda zaradi posredne ali neposredne koristi. Ki se okoriščajo, ker jim je to ponujeno, dano ali morda tudi zahtevano. Je pa lahko ta korist tudi pričakovana zase ali za koga drugega (Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, 2011; Resolucija o

28

preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji, 2004, povzeto po Smolej v MNZ RS, Policija, UKP, 2016, str. 18).

Da je ravnanje koruptivno, mora glede na zakonsko definicijo vsebovati naslednje elemente:

- »predstavlja kršitev dolžnega ravnanja, to je ravnanja, ki ga je oseba dolžna storiti, ker to določajo veljavni predpisi in kodeksi, pri čemer ni pomembna oblika oziroma način ravnanja (lahko gre za storitev, ko nekdo stori nekaj, česar ne bi smel, kot tudi za opustitev, ko nekdo ne stori nečesa, kar bi moral);

- kršitev mora storiti uradna oseba, ki je po naravi nalog, ki jih opravlja, pooblaščena za sprejemanje odločitev ali za določeno ravnanje, kot so npr. funkcionarji, uradniki, javni uslužbenci, poslovodne osebe in člani organov upravljanja, vodenja in nadzora v pravnih osebah, lahko tudi samostojni podjetniki itd.;

- do korupcije lahko pride v zasebnem ali javnem sektorju (državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, skladi, zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti, vključno z javnimi podjetji in gospodarskimi družbami, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost);

- je storjeno z namenom spodbuditi ali nagraditi kršitev dolžnega ravnanja, pridobiti premoženjsko ali nepremoženjsko korist zase ali za drugega, pri čemer oblika, vrsta ali vsebina koristi niso pomembne, saj je lahko le obljubljena/pričakovana, ponujena/zahtevana ali že dana drugemu/že sprejeta« (Transparency international Slovenia, 2017).

Korupcijo lahko opredelimo kot:

- Slabo stvar, - Imamo dve strani, na eni strani podkupovalca in podkupljenega, če izhajamo iz

tega, da je korupcija na splošno enačena s podkupovanjem, - Ti dve strani lahko igrata veliko vlog; privatnik, javni uslužbenec, politik, domači

ali tuji itd., - Za koruptivno dejanje obstaja nagrada (velika podkupnina ali malo darilo,

denarna ali nedenarna nagrada, direktna ali indirektna, dana v naprej ali dana po opravljenem dejanju, dana je lahko podkupovanemu ali komu drugemu),

- Dejanje je lahko opravljeno na različne načine (z uporabo ali brez uporabe »modre« kuverte ipd.)(Dobovšek, 2012a, str. 13).

V svetu prevladuje mnenje, da sta največji problem organiziranega kriminala njegova raznovrstnost in z njim povezana korupcija, ker predstavlja tako kulturni, politični in socialni problem družbe. Mnogi italijanski strokovnjaki, ki preučujejo organiziran kriminal so mnenja, da je prav korupcija tista, ki omogoča in razvija organiziran kriminal. Korupcija je obnašanje oseb, ki v okviru svoje dejavnosti prekršijo svoje dolžnosti tako, da pridobijo protipravno korist. S tem mislimo osebe, ki so zaposlene ali v javnem ali privatnem sektorju, v državnih institucijah ali gospodarstvu (Sacco, 2002).

29

Cilj vsake kriminalne organizirane skupine sta moč in dobiček. Moč lahko pridobijo skozi korupcijo legitimnih oblasti. Dejstvo je, da imata pri korupciji korist obe strani, torej tisti, ki daje in tudi tisti, ki sprejema in zato nimamo oškodovanca, ki bi prijavil takšno kaznivo dejanje in tega se policija dobro zaveda, da je korupcijo zelo težko odkrivati in spada pod kriminal temnega polja (Dobovšek, 2012b, str. 64-65).

Kot glavni vzrok korupcije se največkrat pojavlja erozija vrednot in devolucija institucij v družbi. Do prvega vzroka prihaja zato, ker so stare vrednote izgubile na vrednosti, nove pa se še niso oblikovale. Institucije, pa nastajajo na slabih temeljih, ki nimajo tradicije v družbi in tudi ne delujejo na načelih prava in racionalnosti. Institucije ne nastajajo na načelih hierarhije, kontrole, znanja, delitve dela, strokovnosti pač pa vodilni nastalo situacijo izkoristijo po načelih lojalnosti, poznanstva, kar pa posledično vodi v nepotizem in klientelizem. In takšna korupcija postane sestavni del delovanja družbe, kjer se na pravo in odgovornost ne ozira nihče (Dobovšek, 2012a, str. 15-17).

Korupcijo lahko delimo na notranjo in zunanjo, individualno in institucionalno, materialno, politično in psihično.

Najbolj pogosta je zunanja oziroma eksterna korupcija. Pri tej obliki korupcije gre za plačevanje storitev ali opustitev uradnih dejanj in tudi za dajanje daril z določenim namenom (Dobovšek, 2012a, str. 15-17).

Notranja korupcija so dejanja, s katerimi posameznik od nadrejenih kot tudi podrejenih dosega s podkupovanjem nedovoljeno korist.

Individualna korupcija je podkupovanje, ki je posamezno, kar omogoča neko diskretnost, ker sta v podkupovanju vpleteni le dve osebi. Za individualno korupcijo je značilno, da krivdo nosita obe strani in je zato zelo težko zbiranje dokazov o takšnih dejanjih. In ta vrsta korupcije je tudi najbolj razširjena (Dobovšek, 2012a, str. 15-17).

Institucionalna korupcija pa je najbolj nevarna, saj prinaša razpad družbenih vrednot. Ta korupcija vpliva na javno vzdušje in povzroča strah, kot tudi negotovost v ljudeh in povzroči padec morale pri ljudeh.

3.2.2 Oblike korupcije v podjetjih

Korupcija na področju gospodarstva negativno vpliva predvsem na lojalno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Slovenska zakonodaja na pojav korupcije v zasebnem sektorju se kaže v kaznivih dejanjih nedovoljenega sprejemanja daril po 247. Členu Kazenskega Zakonika in nedovoljenega dajanja daril po 248. Členu Kazenskega Zakonika. Ti dve dejanji sta lahko izvršeni le pri opravljanju gospodarske dejavnosti oziroma v zvezi z njo, zato ju je treba šteti med gospodarska kazniva dejanja v ožjem pomenu. Slovenska kazenska zakonodaja je na tem področju v skladu z mednarodnimi standardi in razmeroma kakovostna. Pomembno se je vprašati ali takšno represivno ukrepanje res bistveno vpliva na zmanjšanje oziroma na odpravo korupcije v gospodarstvu. Odgovor je na žalost negativen, kar izhaja iz nizkega števila odkritih in obravnavanih korupcijskih kaznivih dejanj v zasebnem sektorju doma in v tujini in tudi

30

ta odgovor je pričakovan zaradi odsotnosti jasnih kriterijev, kaj se šteje za nagrade, katere presegajo neko normalno poslovno pozornost in tudi posledica vedno večje samostojnosti in avtonomnosti zasebnega sektorj pri urejanju razmerij, ki močno vplivajo na etičnost in moralnost ravnanja pravnih oseb v zasebnem sektorju (Selinšek, 2006, str. 381-382).

Z vidika kriminalitete oz. kriminologije na področju podjetništva ločimo dva segmenta:

Ustanavljanje in organiziranje gospodarskega subjekta z namenom, da vstopi v podjetniško igro, kjer se oblikujejo korporacijska razmerja, ki so tipična med delničarji in družbeniki v postopku ustanavljanja, organiziranja, upravljanja in vodenja gospodarskega subjekta.

Vodenje same podjetniške igre, pa so tržna razmerja, ki se z vidika prava urejajo z zakonom, pogodbami in tržnimi ravnanji posameznih subjektov in to z ciljem ustvarjanja dobička kar posledično pomeni povečanje lastnega premoženja (MNZ, 2003, str. 55-56).

Govorimo o korporacijskih razmerjih kot okoljem, ki je primerno za mnoge priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj, tako med družbeniki samimi v razmerju do družbinega premoženja namenjenega podjetniški funkciji in tudi do premoženjskih in drugih pravic do drugih udeležencev na trgu. Bistveno za vsa korporacijska razmerja je, da gre za odnose med družbeniki v družbi, ki so posredno ali neposredno povezana s premoženjskimi razmerji kot tudi, da se njihova medsebojna razmerja oblikujejo tako, da posameznik z drugimi poskuša doseči svoj interes na področju povečanja svojega lastnega premoženja preko družbe in družbinega podjetja. Korporacijska razmerja oblikujejo številne priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj in želja po povečanju premoženja tudi poveča apetite po kriminalnih vedenjih (MNZ, 2003, str. 56-57).

Naj omenimo le nekaj kaznivih dejanj, ki so značilna predvsem pri ustanavljanju zasebnih gospodarskih družb. Med nje štejemo različne oblike poslovnih in finančnih goljufij in lažnih stečajev. S sprejetjem novega Kazenskega zakonika, se je področje gospodarskega kriminala razširilo tudi na pranje denarja, zlorabe avtorskih pravic in intelektualne lastnine, kazniva dejanja povezana s trgom vrednostnih papirjev, igralništvom in varovanjem okolja. Je pa prisotna tudi t.i. tradicionalna gospodarska kriminaliteta, med katero uvrščamo korupcijska kazniva dejanja, tihotapstvo, zlorabe položajev ali pravic in davčne zatajitve (MNZ, 2003, str. 72).

V Sloveniji se pojavlja problem malega podjetništva. Namreč mala podjetja so bolj izpostavljena neetičnemu ravnanju, zaradi mnogih razlogov. Med nje bi izpostavili (Povzeto po Žlajpah, 2001, str. 22):

- Niso izpostavljena javnosti, tako kot so velika. - Primanjkuje jim notranje kontrole nad delovanjem vodilnih. - Lastniki si hitro ustvarijo avtoriteto, ki pa jo lahko zaradi hitrih in nepremišljenih

dejanj tudi hitro izgubijo.

31

- Direktorji skrbijo tako za kontrolo kot tudi ravnovesje, kar je hitro priložnost za neetično delovanje.

- Primanjkuje jim zanesljivih virov. - Ker so mala podjetja manj znana, jim to povzroča preglavice pri vstopih na nov

trg. - V močni konkurenci jim je zelo težko ubrati pošteno pot.

Zaradi vseh teh razlogov, pridemo do negotovosti, kar vodi do izsiljevanj s podkupovanjem kupcev in uradnikov v javnih ustanovah (Žlajpah, 2001, str. 22).

S korupcijo v širšem smislu se ukvarja predvsem Komisija za preprečevanje korupcije in tudi nekatere nevladne organizacije (Transparency International). S korupcijo v ožjem pomenu pa se ukvarja policija. V ožji pomen korupcije spadajo korupcijska kazniva dejanja, inkriminirana v Kazenskem zakoniku (2012). Osem korupcijskih kaznivih dejanj najdemo v treh poglavjih Kazenskega zakonika (2012). Tukaj najdemo Kazniva dejanja zoper volilno pravic in volitve, Kazniva dejanja zoper gospodarstvo in Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva (Smolej v MNZ RS, Policija, UKP, 2016, str. 19).

Na spodnji sliki je prikaz korupcijskih kaznivih dejanj, ki jih je v obdobju od leta 2011 do 2015 obravnavala slovenska policija. Ugotovimo, da je slovenska policija v letu 2011 podala za 86 kaznivih dejanj kazenske ovadbe, v letu 2012 za 77 kaznivih dejanj, v letu 2013 za 63 kaznivih dejanj, v letu 2014 za 63 kaznivih dejanj, v letu 2015 pa je na državno tožilstvo poslala 89 ovadb za kazniva dejanja, kar je bilo tudi največ v zadnjih letih. Največ ovadb kaznivih dejanj je iz naslova »jemanja podkupnin« in »dajanje daril«. Da število korupcijskih dejanj z leti narašča nam pove, da je tematika izredno pomembna in da bo tudi v prihodnje velik izziv za organe odkrivanja in preiskovanja teh kaznivih dejanj.

Slika 1: Število korupcijskih dejanj v Sloveniji od leta 2011 – 2015

KORUPCIJSKA KAZNIVA DEJANJA

2011 2012 2013 2014 2015 SKUPAJ

Kršitve proste odločitve volivcev

1 0 1 1 0 3

Sprejemanje podkupnine pri volitvah

0 1 0 0 0 1

Nedovoljeno sprejemanje daril

7 7 6 21 9 50

32

Nedovoljeno dajanje daril

9 3 6 22 10 50

Jemanje podkupnine

23 23 5 4 28 83

Dajanje podkupnine

21 17 10 8 30 86

Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje

16 16 9 6 6 53

Dajanje daril za nezakonito posredovanje

9 10 4 1 6 30

Skupaj 86 77 41 63 89

Vir: MNZ RS, Policija, UKP, 2016

3.2.3 Odpravljanje korupcije v podjetjih

V splošnem je logika korupcije zelo preprosta. Namreč več kot ima oseba moči, večja je verjetnost, da bo dodeljeno moč izkoristil sebi v prid. In v teh razmerah se bo zelo kmalu našel podjetnik, ki bo, zaradi interesa, po pridobitvi posla, pripravljen plačati za to, da bi zavoljo svoje politične moči ostale podjetnikove konkurente postavil v podrejen položaj. Namesto dokazovanja na trgu, kjer o nagradah podjetjem s svojimi vsakodnevnimi odločitvami odločamo kupci, bo tak podjetnik do uspeha prišel zaradi tega, ker se je »dobrikal« birokratu in to zaradi dejstva, ker smo mu ljudje dovolili, da v imenu vseh in za račun vseh deli donosne posle (Steinbacher idr., 2009, str. 204-206).

Korupcija je v svojem jedru naravna posledica nastanka države, pri čemer naraščanje obsega državnega sektorja po definiciji omogoča razmah interesnih skupin, ki se prek vplivanja na birokrate borijo za širjenje svojega vpliva v družbi. In birokrati v zameno za plačilo sprejemajo odločitve v prid interesnim skupinam, interesne skupine pa s tem dobijo priviligiran položaj. V svobodni družbi pa nihče nima pravice izvajati moči nad nikomer, saj moč države stremi h korupciji, absolutna moč pa k absolutni korupciji. Med korupcijo štejemo tudi obdarovanje in obdarovanje je moč razumeti kot dajanje posebnih privilegijev, kot so javna naročila, podeljevanje licenc, podeljevanje koncesij, določanja o številu delovnih dovoljenj, podeljevanja različnih vrst iz davkov financiranih statusov, javno – zasebnega partnerstva, subvencije podjetjem itn. In vsako tako ali podobno darilo, ki ga dajejo birokrati, gre na račun vseh davkoplačevalcev, kot stranski produkt pa prinaša omejeno delovanje tržnih mehanizmov in v končni fazi pripelje v manj intenzivno investicijsko aktivnost in s tem v slabšo učinkovitost podjetij. Posledica tega so slabši in dražji izdelki in storitve, kar pomeni manj možnosti izbire za potrošnike in nižji življenjski standard. Odločitve, ki jih sprejema birokracija je potrebno omejiti na

33

minimum, kajti ravno korupcija potrjuje, da državni uradniki dohodek priskrbijo predvsem sebi (Leblanc, 2012).

Edino učinkovito zdravilo zoper korupcijo je odprava birokratskega urejanja ekonomskih razmerij v družbi in odprava države kot prerazdeljevalca dohodka (Steinbacher idr., 2009, str. 204-206).

Vsakršno plačilo zasebnega podjetja drugemu zasebnemu podjetju, tudi plačilo podjetja birokratu, predstavlja del stroškovnega podjetja in je izključno stvar nadzora lastnikov v posel vpletenih podjetij. V kolikor s plačevanjem dodatnih ugodnosti za pridobivanje poslov podjetja uspejo zvišati donosnost in s tem okrepiti svoj dolgoročen položaj, je to za njihovo poslovanje dobro in tudi obratno, ko se izdatki izkažejo za neracionalne. Pri tem imajo edino lastniki podjetja pristojnosti odločati o usodi uprav podjetij oziroma o morebitnih ovadbah vodilnih, če bi morda ugotovili, da so se s svojimi poslovnimi odločitvami neupravičeno okoristili. Problem nastane, ko posli ne potekajo po tržnih principih ampak jih dodeljujejo birokrati. Birokrati namreč ne čutijo nobenega pritiska in odgovornosti s strani lastnikov po učinkovitosti in transparentnosti, saj pri delitvi poslov ne razdeljujejo svojega, pač pa tuj, z davki pobran denar. In na tej točki se v odnos med zasebnimi podjetji vmešajo politične preference, s čimer naraste verjetnost, da bodo posle namesto najboljših in najkonkurenčnejših ponudnikov na trgu dobili poslovneži iz politične opcije, ki v danem trenutku odloča o zaplembah in obdarovanjih. Če takšno stanje političnega dodeljevanja poslov in močne vloge birokracije v gospodarstvu traja dlje časa, bomo kot rezultat nujno dobili visoko sofisticirano družbo med seboj prepletenih in s političnimi elitami povezanih interesnih skupin, organiziranih na vseh področjih gospodarstva (Steinbacher idr., 2009, str. 204-206).

»Tipičen primer nadzorovanja in vplivanja birokratov na sprejemanje ekonomskih odločitev podjetij so tako imenovana javna naročila, preko katerih birokrati vsako leto prerazdelijo milijarde evrov. Prej ali slej bodo birokrati ugotovili, da lahko, zaradi dodeljene jim moči ekskluzivnega dodeljevanja poslov, svoj lasten ekonomski interes unovčijo in posel dodelijo tistemu, ki jim je pripravljen za to posebej plačati. In to se bo tudi dejansko zgodilo, saj sistem netržnega dodeljevanja poslov privlači ljudi z najnižjo moralo, ki jim sprejemanje podkupnin za razdeljevanje tujega denarja ni nemoralno. Za to stanje kupovanja birokratskih glasov ne moremo kriviti podjetnikov oziroma uprav podjetij, ki sodelujejo na javnih razpisih in želijo lastnikom svojih podjetji najbolje, pač pa predvsem birokrate z imeni in priimki, ki odločajo o posameznih poslih in sprejemajo podkupnine. Podjetja so žrtev tega sistema, saj jim ti zneski in aktivnosti političnega lobiranja predstavlja dodaten strošek poslovanja, kar v končni fazi pripelje v zniževanje investicij in v dražje izdelke in storitve za nas potrošnike. Za odpravo korupcije je torej treba ukiniti javne razpise in državno birokracijo umakniti daleč stran od podeljevalcev posla, kar je po naravi lahko edina stvar svobodnega odnosa med podjetji in potrošniki« (Steinbacher idr., 2009, str. 204-206).

Dosedanje vztrajanje politike, da bodo probleme rešili z represivni ukrepi organov kazenskega pregona, je sprenevedanje. Namreč v mnogih primerih ne gre za kazniva

34

dejanja, kar je posledica neustreznih zakonov v okviru zlorabe pravne države in načrtnega slabljenja represivnih institucij. Tudi iskanje grešnega kozla v sodstvu gre v smeri diskreditacije sodne veje oblasti (vključno z odvzemom trajnega mandata), ki se še edina upira prevzemu države s strani elit pri tem, ko politika ni zmožna reševati niti političnih vprašanj in jih prenaša na sodstvo (številni postopki pred Ustavnim sodiščem). Povečevanje represivnih ukrepov in institucij vodi v oženje človekovih pravic in policijsko državo kot antipod pravni državi, kar omogoča elitam, da zaradi vzbujanja strahu pred kriminaliteto ostajajo na oblasti (Dobovšek, 2012c, str.3).

Da bi v Sloveniji lahko (ponovno) vzpostavili legitimno delovanje pravne države, bi bilo v prvi vrsti treba izboljšati situacijo pri predstavnikih oblasti in zakonodajalcu. Slednji namreč s svojim ravnanjem veliko pripomorejo k (ne)zaupanju ljudi v pravo in v pravno državo, posledica tega je zmanjšanje legitimnosti države in njenega pravnega sistema - pravne države. Za izhod iz te krize pravne kulture bi potrebovali moralno, etično in integritetno delovanje predstavnikov oblasti ter celostno spoštovanje pravil zakonodajnega postopka. Sodstvo, ki ga gospodarstvo in politika skušata diskreditirati in ga zasujeta z delom (morda namerno), potrebuje v svojem boju proti zgoraj analiziranim elitam podporo (skritih) intelektualnih elit in pravega preiskovalnega novinarstva (imamo le redke izjeme), da nam prihodnosti ne bodo krojile interesne skupine z vplivanjem na medijski prostor (Dobovšek, 2012c, str.5).

Nekatere morebitne rešitve, ki se nam zdijo smiselne pri odpravi korupcije povzemamo v nadaljevanju (Povzeto po: Lopez, 2014):

- Polna podpore vlade delu protikorupcijske komisije in državnega davčnega urada ter povečanje njunih pristojnosti.

- Ustanovitev državne knjigovodske agencije, saj trenutna razpršenost nadzora nad kapitalskimi tokovi služi le tistim, ki svoje transakcije skrivajo pred budnim očesom javnosti. In ustanovitev te agencije bi pomenila enoten in učinkovit nadzor nad kapitalskimi tokovi.

- Uvedba politike odprtih knjig, saj mora javnost imeti dostop do podatkov o plačah in nagradah javnih uslužbencev ter zaposlenih v državnih podjetjih in bankah, pa tudi v tistih zasebnih podjetjih kot tudi bankah, ki poslujejo z državo. Le na ta način lahko zagotovimo preglednost poslovanja, ki je pogoj za odpravo korupcije.

- Javno dostopne dohodninske napovedi, saj mora javnost imeti dostop do podatkov o plačah javnih uslužbencev ter zaposlenih v državnih podjetjih in bankah, pa tudi v tistih zasebnih podjetjih kot tudi bankah, ki poslujejo z državo.

- Demokratično imenovanje uprav v državnih podjetjih in bankah, saj se je izkazalo, da ne zasebnemu kapitalu kot tudi ne političnih elitam ni v interesu dolgoročen razvoj podjetji, saj vsi težijo le k maksimalnemu kratkoročnemu profitu. Čas je, da upravljanje podjetij in bank prevzamejo tisti, ki ne bodo uničevali delovnih mest kot tudi izčrpavali podjetij. V mislih za prevzem imamo zaposlene in širšo skupnost.

- Prekinitev privatizacije državnega premoženja. Namreč nekateri ekonomisti so mnenja, da bodo privatizacije onemogočile korupcijo. Če pa pogledamo sliko po

35

svetu, javne lastnine tako rekoč ni več, korupcije in klienetelizma pa kot listja in trave (Iniciativa za demokratični socializem, 2013).

Ljudje morajo začeti uveljavljati svoje pravice. Vsi imamo v ustavi zapisane pravice, a nimamo mehanizmov, da bi jih dejansko udejanjili. Ljudje morajo imeti možnost, da uveljavljajo politične pravice, da lahko sploh uresničujejo osebnostne pravice. Morajo imeti pravico, da se vključujejo v demokratične procese. Da vsakdo odloča in izhaja iz tega, kje je njegovo mesto v družbi. Da se počuti pomembnega, da ima občutek pripadnosti tej družbi in navsezadnje skozi lastno vlogo vidi smisel svojega življenja v njej. Prišel je čas, ko so skoraj bolj kot osebnostne pravice pomembne politične. Kot je povedal neki ameriški brezdomec: daj dolar, svobodo že imam. To je stanje družbe. Da sprejemamo odgovornost za državo, da dosledno izvajamo nadzor nad tem, da se odpira civilna družba. Imamo še veliko rezerv (Kečanović, 2017).

3.3 Načrt integritete v podjetjih

3.3.1 Zakaj načrt integritete

Državni organi in druge osebe javnega prava v Sloveniji so morale imeti do sedaj program integritete, v skladu z Zakonom o integritete in preprečevanju korupcije. Vendar zaradi nezrelosti splošne kulture notranjega upravljanja kot tudi nepripravljenosti internih sistemov, v katere bi se naj program integritete tudi vpeljal, ob veliki meri nestrokovno podkovanega kadra na tem področju pri nas, so ti programi integritete malokdaj uspešni. In na ta način ne morejo zagotoviti zadanega cilja zaščite posameznih organizacij kot tudi celotne družbe pred negativnimi vplivi korupcije in ostalega s tem povezanega kriminala (EISEP, 2017, str. 1-2).

Na strani Komisije za preprečevanje korupcije (KPK, 2017) so navedeni razlogi, zakaj je načrt integritete za podjetja smiselni in tudi nujen.

Nujen je ker se bomo posamezniki in institucije s svojo aktivno vlogo pri njegovi izdelavi, skozi razvoj in uporabo naučili prepoznavati/identificirati okoliščine, ki lahko sicer privedejo do korupcijskih tveganj. S tem znanjem bomo dosegli višjo raven integritete in transparentnosti ter zavedanja o odgovornosti posameznikov in organizacij. Ker v javnem sektorju ni orodja, ki bi načrtno in sistematično povezalo poslanstvo, cilje, strategijo, kodekse in že izdelane registre tveganj ter jih usmerilo k skupnemu cilju – krepitvi integritete zaposlenih in prek njih h krepitvi integritete institucije. Ker bomo v vlogi ocenjevalca proučili, kaj počnemo, zakaj in kako dobro to počnemo ter ali bi vse počeli enako kot doslej, če bi imeli možnost začeti znova (miselnost z ničelne točke – ali bi naredil enako, če bi tedaj vedel to, kar vem danes). Namen je, da se doseže to, da bi zaposleni takoj spoznal svojo vlogo pri krepljenju integritete in posledično tudi integriteto institucije v kateri deluje, kar pa pomeni tudi, povečanje integritete države. Ker teži k idealu, da bo minimalni standard delovanja javnega sektorja predstavljala definicija integritete po ZIntPK. Ker bomo z njegovim uresničevanjem ponotranjili postopek identifikacije in obvladovanja korupcijskih

36

tveganj do te mere, da samega načrta integritete kot orodja za dosego omenjenega cilja ne bomo več potrebovali (Krunić, 2017).

Načrt integritete opredeljuje Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) in je metoda oziroma orodje, katerega namen in cilj je (KPK, 2017):

- krepitev delovanja pravne države - krepitev integritete in transparentnosti - preprečevanje in odpravljanje korupcije in nasprotja interesov

Gre za dokumentiran proces identificiranja tveganj, katerih spregled lahko povzroči, da bi:

- bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji ali etičnimi kodeksi

- nastale okoliščine, v katerih bi zasebni interes uradne osebe vplival ali ustvarjal videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog

- prišlo do kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju

- se ob tem kršitelji in/ali pobudniki takih kršitev okoristili, zlorabili javna sredstva in podobno (KPK, 2017).

Z načrtom integritete se določi ukrepe, s katerimi se pravočasno odpravi tveganje in preprečuje nastanek novih. S tem pa se ohranja in povečuje integriteta institucij javnega sektorja. Integriteta se mora odražati v vseh aktivnostih, postopkih in organizacijskih pogojih, tako v notranjem kot v zunanjem okolju institucije (KPK, 2017).

Načrt integritete temelji na ugotavljanju tveganj koruptivnih, protipravnih in drugih neetičnih ravnanj, ki se lahko pojavijo na naslednjih področjih oziroma virih tveganj:

- Organizacijski pogoji: predpisi in politike v smislu dobrega upravljanja, odločanja in usmerjanja, da lahko neka organizacijska oblika sploh obstaja, deluje in uresničuje zadane cilje.

- Ljudje/zaposleni: izvajalci politik in procesov, ki predstavljajo operativno raven organizacije – uresničevanje zadanih ciljev.

- Procesi: predvideno delovanje pod vnaprej določenimi pogoji in standardi, urejenimi s predpisi in politikami (organizacijski pogoji), ki z največjo možno mero predvidljivosti (gotovosti) in uspešnosti uresničuje zastavljene cilje (Krunic, 2017).

Kar na nacionalnem nivoju predstavlja Akcijski načrt o uresničevanju Resolucije o preprečevanju korupcije v RS, na nivoju posamezne institucije javnega sektorja predstavlja načrt integritete. Zaposleni v javnem sektorju so v službi državljanov in so zavezani delovati v javnem interesu in pri tem spoštovati ustavo, zakone in kodekse, ki usmerjajo njihovo delo (KPK, 2017).

Zraven načrta integritete pa poznamo tudi pakte integritete (PI), ki predstavljajo orodje, ki lahko v slovenski prostor ob zadostni pripravljenosti za uporabo in implementacijo le

37

teh prinesejo prepotrebno preglednost in neodvisen nadzor. Pakti integritete zmanjšujejo korupcijska tveganja in vodijo v racionalno porabo javnih sredstev brez zlorab. Pakt integritete je sporazum o nadzoru postopkov javnega naročanja, ki ga sklenejo naročnik, ponudnik in neodvisni nadzornik, ki mora biti neodvisen od institucij države in zasebnih interesov. S podpisom pogodbe vsi soglašajo, da se tako naročnik kot ponudnik vzdržijo kakršne koli oblike korupcije med postopkom javnega naročanja. Sporazum ima več prednosti, kot so odprta in lojalna konkurenca, boljša gospodarnost pri naročilih, kar prinaša tako kratkoročni kot dolgoročni uspeh. Učinkovit nadzor torej zagotavlja, da tako ponudniki kot naročniki zaveze izpolnjujejo transparentno in pošteno brez uporabe nelegalnih sredstev (Szloboda 2014, povzeto po Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Uprava kriminalistične policije, 2016).

Zavezanci za načrt integritete

Načrt integritete je strateški, razvojni in tudi operativni proces, v katerem se oceni izpostavljenost posameznih subjektov javnega sektorja kršitvam integritete in korupcijskim tveganjem. Hkrati se tudi opredeli dejavnike tveganj za koruptivna kot tudi druga protipravna in neetična delovanja. Opredeli se tudi ukrepe za obvladovanje vseh naštetih tveganj. Namen načrta torej je, da se okrepi integriteta delovanja sektorjev in pravne države. Ta načrt je potrebno spremljati in to dosledno, usmerjati in nenazadnje tudi posodabljati glede normativne, institucionalne in procesne spremembe v instituciji (KPK, 2014).

Zavezanci za načrte integritete so vse javne institucije javnega sektorja (KPK, 2017):

- Državni organi - Organi lokalnih skupnosti - Javne agencije - Javni zavodi - Javni gospodarski zavodi - Javni skladi

V primeru, da Komisija za preprečevanje korupcije (KPK, 2017) ugotovi, da je izvajanje dejavnosti posamezne institucije v javnem interesu in da je razpolaganje z javnim premoženjem izrazito izpostavljeno tveganjem za korupcijo ali drugim oblikam protipravnega ravnanja, lahko izda sklep, s katerim javnemu subjektu, ki ni zajet med navedenimi zavezanci, odreduje, da v sodelovanju z njo mora izdelati, kot tudi izpolnjevati cilje in dopolnjevati celoten načrt integirtete. Za izdelavo načrta integritete se lahko (na lastne stroške) odločijo tudi druge organizacije, ki želijo okrepiti integriteto in transparentnost svojega delovanja (KPK, 2017).

Čudežnega recepta za dekorupcijo v Sloveniji ni, saj se je reševanja iz nastale situacije treba lotiti celostno. Gre za bolj kompleksen proces, ki zahteva v prvi vrsti prevzem odgovornosti za nastalo stanje ter nastop močnih figur z drugačnimi standardi in vrednotami, med katerimi bodo neodvisnost, indiferentnost za zunanje pritiske ter integriteta posameznika eden izmed središčnih lastnosti. Prihodnost Slovenije ni

38

rožnata, če ne bodo sprejeti ključni ukrepi za začetek dekoruptivnega procesa (Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Uprava kriminalistične policije. 2016, str. 54).

Vloga komisije za preprečevanje korupcije pri oblikovanju načrta integritete

V okviru svojih nalog in pristojnosti komisija (KPK, 2017, str. X):

- pripravlja strokovne podlage in programe usposabljanja za krepitev integritete - usposablja osebe, ki so odgovorne za načrte integritete - s predstavniki oseb javnega prava ali njihovih združenj pripravi vzorce načrtov

integritete - svetuje pri krepitvi integritete in preprečevanju ter odpravljanju tveganj za

korupcijo v javnem in zasebnem sektorju

Komisija je zavezancem v pomoč pri izdelavi načrta integritete na svoji spletni strani objavila Smernice za izdelavo načrta integritete in Enoten vzorec načrta integritete. Vsebina načrta integritete mora biti prilagojena naravi institucije, njeni dejavnosti, pristojnostim, zunanjemu in notranjemu okolju ter poslanstvu in ciljem (KPK, 2017).

Da načrt integritete zapišemo, še ne pomeni, da smo vzpostavili in povečali integriteto organizacije, saj do tega pride ko pričnemo z izvajanjem načrta, in sicer takrat, ko organizacija učinkovito odpravi tveganja, ugotovljena z načrti integritete. Temeljni element za izvajanje načrtov integritete in s tem povečevanje integritete organizacije je osebna zavezanost, predanost tako vodstva kot zaposlenih organizacije. Vsi procesi, ki oblikujejo in izvajajo načrte integirete temeljijo na konstantnem preverjanju in posledičnih dopolnitvah vseh tveganj, kot tudi vzvodov organizacij, s katerimi se ta tveganja tudi prepreči (KPK, 2017).

3.3.2 Primer načrta integritete v mikro in majhnih podjetjih

Državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni zavodi in javni skladi so do 5. 6. 2012 dolžni po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 45/2010, 26/2010, 43/2011) izdelati, sprejeti in začeti izvajati načrte integritete in o tem obvestiti Komisijo za preprečevanje korupcije.

Načrt integritete sestavljajo ukrepi pravne in dejanske narave za celostno in sistemsko preprečevanje korupcije (IEPRI, 2017).

»Za obstoj gospodarske družbe je pomembno ustvarjanje konkurenčne prednosti in s tem ustvarjanje dobička, kateri pa je ključen za sam obstoj kot tudi širitev in razvoj družbe. V borbi za večji tržni delež se tako osebe, ki so ključne v podjetju, govorimo o direktorjih, članih nadzornih svetov, kot tudi zaposleni najbolj opirajo na poslovne prakse, ki bi lahko pomenile korupcijo, po vseh definicijah, katere poznamo o korupciji. Takšne poslovne prakse se v veliki meri pojavljajo pri poslovanju zasebnega sektorja z javnim sektorjem, ko gre za vpliv pri pripravi javnih razpisov, pozivov k oddaji ponudbe, spremembah zakonskih in podzakonskih aktov, ki vplivajo na poslovanje v zasebnem sektorju,…) – poslovodstva podjetij nemalokrat ponujajo darila, provizije ali druge

39

oblike materialih nagrad javnim uslužbencem, ki imajo ključne informacije ali imajo ključno vlogo pri sprejemanju odločitev. Prav tako se takšne prakse pojavljajo tudi pri poslovanju med gospodarskimi družbami v zasebnem sektorju, kjer lahko vodilne osebe ali zaposleni s sporno poslovno prakso (izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, nedovoljeno dajanje ali sprejemanje daril, …) povzročijo veliko poslovno škodo« (Škrbec in Pristavec, 2012).

Načrt integritete vsebuje zlasti (IEPRI, 2017)

- Podatke o osebah, odgovornih za načrt integritete. - Opredelitev dejavnikov tveganj v okolju, pri zaposlenih in v delovnih procesih. - Opis izpostavljenih delovnih procesov (ravnanje z osebnimi, tajnimi in zaupnimi

podatki, javna naročila, podeljevanje in izvrševanje javnih pooblastil in koncesij, sprejemanje daril) in načinov odločanja.

- Oceno korupcijske izpostavljenosti institucije in register koruptivnih dejanj. - Sprejete ukrepe za pravočasno odkrivanje, preprečevanje in odpravljanje

tveganj za korupcijo (dopolnitev zbirke internih pravil). - Končno poročilo o stanju integritete v organu (z opisom obstoječega stanja,

oceno korupcijske izpostavljenosti ter načrti izboljšav).

Vsaka organizacija, tako v javnem kot zasebnem sektorju si mora za cilj postaviti čim bolj integritetno okolje, s čimer bi dosegla večji ugled v družbi ter zmanjšala stroške poslovanja, saj je ugotoviti, da korupcija na kratki rok sicer pomaga podjetjem do določene rasti, prednosti ali druge koristi, vendar pa na dolgi rok pomeni velik vpliv na poslovanje podjetja v smislu kazenskega pregona odgovornih oseb; slabo ime v okolju kjer podjetje deluje; izguba poslovnih partnerjev in izgubo naročnikov (kupcev) Odgovornost vsake institucije je, da upravlja s tveganji ter jih skuša v največji meri odpraviti. Namen predmetnega dela pa je predstaviti značilnosti metod in tehnik identifikacije škodnih tveganj v organizacijah tako javnega kot zasebnega sektorja, ter se opredeliti do razlik med slednjima (Škrbec in Pristavec 2012, povzeto po Zbornik policijske dejavnosti 2017).

Sam postopek upravljanja z načrtom integritete je prikazan na slednji sliki, pod številko 1. Potek načrta integritete, iz katere je razvidno, da je potrebno naprej identificirati vsa tveganja, ki grozijo instituciji. Pri tem lahko analiziramo zakonodajo, delovne procese, organizacijske pogoje, človeške faktorje in druge dejavnike, ki lahko predstavljajo vir ogrožanja. Ko imamo identificirana tveganja sledi analiza le-teh, pri čemer opravimo primerjavo med obstoječimi kontrolnimi (preventivnimi) vzvodi in evalviramo ali so le-ti efektivni. Vsa tveganja v naslednji fazi ovrednotimo iz vidika verjetnosti nastanka nekega škodnega dogodka in velikost posledice na institucijo, s čimer pridobimo stopnjo tveganja – semafor – kjer rdeča barva pomeni izredno visoko tveganje, ki ni obvladano, zaradi česar se moramo pri slednjem ustaviti, o njem premisliti in ukrepati čim hitreje; rumena pomeni srednje visoko kritičnost, kar pomeni, da je potrebno spremljati ta tveganja, saj niso v celoti odpravljena in moramo skrbeti, da se njihova stopnja ogroženosti (kritičnosti) ne poveča; zelena barva pa pomeni, da je sicer

40

tveganje zaznano, vendar je že obvladljivo in naj ne bi več prestavljajo grožnje za institucijo. Zadnja faza v načrtu integritete je določitev ukrepov, ki bi odpravili tveganja, določitev rokov in odgovornih oseb, ki bodo odgovorni za spremljanje stanja. Skozi celotni postopek je potrebno komunicirati in se med zaposlenimi posvetovati o morebitnih novih rešitvah in morebitnih novih tveganjih ter kako jih odpraviti. Cilj načrta integritete je torej vsa tveganja spremeniti v »zeleno bravo«, kjer bo tako verjetnost nastanka škodnega dogodka nizka, velikost posledice morebitnega dogodka pa zelo majhna. Zasebni sektor ima zgoraj omenjeni proces (slika) zelo podobno opredeljen, razlikuje se zgolj v uporabi različnih (drugih) standardov in njihovi neobvezni identifikaciji tveganj (Škrbec in Pristavec 2012, povzeto po Zbornik policijske dejavnosti 2017).

Slika 2: Potek načrta integritete

Vir: https://www.fvv.um.si/DV2012/zbornik/policijska_dejavnost/SKRBEC_PRISTAVEC.pdf

Takšne poslovne prakse se v veliki meri pojavljajo pri poslovanju zasebnega sektorja z javnim sektorjem, ko gre za vpliv pri pripravi javnih razpisov, pozivov k oddaji ponudbe, spremembah zakonskih in podzakonskih aktov, ki vplivajo na poslovanje v zasebnem sektorju,…) – poslovodstva podjetij nemalokrat ponujajo darila, provizije ali druge oblike materialih nagrad javnim uslužbencem, ki imajo ključne informacije ali imajo ključno vlogo pri sprejemanju odločitev. Prav tako se takšne prakse pojavljajo tudi pri poslovanju med gospodarskimi družbami v zasebnem sektorju, kjer lahko vodilne osebe ali zaposleni s sporno poslovno prakso (izdaja in neupravičena pridobitev poslovne

41

skrivnosti, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, nedovoljeno dajanje ali sprejemanje daril, …) povzročijo veliko poslovno škodo (Škrbec in Pristavec 2012, povzeto po Zbornik policijske dejavnosti 2017).

42

4 RAZISKAVA O POSLOVNI ETIKI V MIKRO IN MALIH PODJETJIH V SLOVENIJI

4.1 Predstavitev ankete

V četrtem poglavju predstavljamo raziskavo o poslovni etiki v mikro in malih podjetjih v Sloveniji. Najprej je predstavljena metodologija empirične raziskave (namen, vzorec in zbiranje podatkov), temu sledi ugotovitev stanja poslovne etike v mikro in malih podjetjih v Sloveniji.

Za lažje ugotavljanje poslovne etike v podjetjih smo s pomočjo internetne strani 1KA – spletne ankete objavili anketo s 14 vprašanji o etiki, korupciji in integriteti. Vprašalnik je priložen v prilogi. Anketa je bila razposlana preko e- maila na 400 e - poštnih naslovov mikro in malih podjetji v Sloveniji, katere smo dobili preko spletne strani Bizi.si.

Anketa je bila poslana samo v elektronski verziji, odzivnost pa je predstavljena v nadaljevanju. Kot vidimo sama odzivnost ni bila najboljša, oz. lahko rečemo, da je bila relativno majhna.

Slika 3: Število anketirancev

Vir: 1KA – spletna anketa

V raziskavi je sodelovalo 48 % moških in 52 % žensk. Iz tega lahko povzamemo, da sta bila oba spola pripravljena sodelovati v anketi, saj kot vidimo, ni velike razlike med njima.

Slika 4: Demografski podatki

43

Vir: 1KA – spletna anketa

Želja glede izpolnjevanja ankete, je bila 100 popolnoma rešenih anket, vendar se ta cilj na žalost ni realiziral. V celoti je bilo vrnjenih le 14 % celotnega vzorca. Kaj je botrovalo nizki odzivnosti težko zaključimo, morda bi lahko izpostavili kot ključno, prezasedenost direktorjev, da bi se zraven vsega dela ukvarjali z reševanjem ankete. Sama dolžina reševanja ankete naj bi bila 6 min in 6 sekund, a se vseeno veliko direktorjev za reševanje ni odločilo.

4.2 Predstavitev rezultatov ankete

V raziskavi so sodelovali direktorji mikro in malih podjetji. V anketi je sodelovalo 44 direktorjev iz mikro podjetji in 12 direktorjev iz malih podjetji.

Pripadniki obeh spolov pa so spadali v naslednje kategorije podjetji:

Slika 5: Razporeditev kategorij podjetij v anketi

Vir: 1KA – spletna anketa

Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo ali so direktorji mikro in malih podjetji pripravljeni sodelovati s podjetjem, ki je ovadeno korupcijskega dejanja. Odgovor, ki smo ga dobili iz analize je, da je 36 % vseh anketiranih direktorjev (20 anketiranih direktorjev) pripravljeno sodelovati s podjetjem, ki je ovadeno zaradi korupcijskega dejanja. Preostalih 64 % (36 anketiranih direktorjev), pa se za sodelovanje s takšnim podjetjem ne bi odločilo.

44 79%

12 21%

Podjetja

MIKRO PODJETJE (do 10 zaposlenih)

MALO PODJETJE (do 50 zaposlenih)

44

Slika 6: Pripravljenost sodelovanja direktorjev z ovadenim podjetjem

Vir: 1KA – spletna anketa

Pri naslednjem vprašanju smo se odločili preveriti koliko direktorjev v mikro in malih podjetjih bi bilo pripravljeno podpisati pogodbo o poslovnem sodelovanju, če je bil direktor tega podjetja, s katerim želijo sodelovati, ovaden korupcijskega dejanja. Konkretno nas je zanimalo tudi, kolikšen procent moških in kolikšen procent ženskih direktorjev bi bilo oz. ne bi bilo pripravljeno poslovno sodelovati.

Za poslovno sodelovanje z direktorjem, ki je obtožen korupcijskega dejanja, bi sodelovalo 36 % anketiranih (20 anketirancev). Za sodelovanje se ne bi odločilo 64 % anketiranih (36 anketirancev). Zanimiv se nam zdi podatek, koliko oseb ženskega oz. moškega spola se bi oz. ne bi odločilo za sodelovanje.

Iz analize smo dobili odgovor, da bi se za poslovno sodelovanje od vseh anketiranih žensk odločilo 27 % (15 anketirank) in 11 % (6 anketiranih) moških. V primeru, da bi se morali odločiti za sodelovanje s subjektom, ki je ovaden korupcijskega dejanja, bi se po rezultatih sodeč, odločili za sodelovanje tako z ovadenim podjetjem kot z ovadenim direktorjem, saj smo dobili identične podatke za oba vprašanja. Odstotek 64 %, kateri predstavlja, da bi zavrnili poslovno sodelovanje, tako z direktorjem kot podjetjem, se nam zdi relativno nizek, saj smo pričakovali bistveno večji odstotek, ker smo mnenja, da v Sloveniji še vedno veljajo trdni etični standardi, torej da je potrebno poslovati samo v sklopu zakonsko določenih predpisov in da vsak gospodarski kriminal velja za kršitev le teh. Grafa predstavljamo v nadaljevanju.

20 36%

36 64%

Pripravljenost sodelovanja direktorjev z ovadenim podjetjem

DA

NE

45

Slika 7: Pripravljenost sodelovanja direktorjev, z ovadenim direktorjem

Vir: 1KA - spletna anketa

Slika 8: Procent sodelovanja glede na spol

Vir: 1KA –spletna anketa

Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo katero korupcijsko dejanje bi vplivalo na njihovo odločitev o poslovnem sodelovanju z direktorjem podjetja, ki je ovaden korupcijskega dejanja. Podali smo lestvico od 1 -4, kjer 1 pomeni, da ne vpliva do 4, kar pomeni, da zelo vpliva. Dejanja, ki smo jih ponudili za ovrednotenje so bila slednja: oškodovanje upnikov, poneverbe, davčne utaje, pranje denarja, zlorabe in uporabe

20 36%

36 64%

Pripravljenost sodelovanja direktorjev z ovadenim direktorjem

DA

NE

15 27%

6 11%

14 25%

21 37%

Sodelovanje s koruptivnimi direktorji

Ženske (DA)

Moški (DA)

Ženske (NE)

Moški (NE)

46

ponarejene bančne in kreditne kartice, lažni stečaji, podkupovanja, vplivanje na predstavnike zakonodaje, izvršne in sodne oblasti, sprejemanje in dajanje poslovnih daril. Kar 71 % vseh anketiranih je mnenja, da bi na njihovo odločitev najbolj vplivalo korupcijsko delovanje oškodovanja upnikov, sledile so poneverbe z 60 %, potem pranje denarja z 57 %. Temu sledita dejanji zlorabe in uporaba ponarejene bančne in kreditne kartice in lažni stečaji z 55 %, nato podkupovanje z 47 %, 44 % davčne utaje, 43 % vpliva na predstavnike zakonodaje, izvršne in sodne oblasti. Najmanjši vpliv na njihovo odločitev bi pa imelo dajanje in sprejemanje poslovnih daril, saj so vsi anketirani odgovorili le z 18 %.

Slika 9: Vpliv korupcijskih dejanj na poslovno sodelovanje

Vir: 1KA – spletna anketa

Pri naslednjem vprašanju nas je zanimalo kako po mnenju anketirancev opravljajo svoje delo institucije, ki preprečujejo korupcijska dejanja in gospodarski kriminal. Na lestvici od 1 – 5, kjer 1 pomeni zelo slabo in kjer 5, pomeni zelo dobro. Ocenjevali so delo slednjih inštitucij: Kriminalistična policija – sektor za gospodarski kriminal, davčni urad Republike Slovenije – davčna inšpekcija, Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, agencija za trg vrednostnih papirjev, policija Slovenije, nacionalni preiskovalni urad. Povprečna ocena vseh institucij je bila manj kot 3. Ugotovili smo, da po mnenju anketirancev najbolje opravlja svoje delo Policija Slovenije, katera je v povprečju dobila oceno 2,8, temu je sledil z oceno 2,7 Nacionalni preiskovalni urad, potem si o oceno 2,5 sledijo Kriminalistična policija – sektor za gospodarski kriminal, Davčni urad Republike Slovenije – davčna inšpekcija, Agencija za trg vrednostnih papirjev. Najslabše po oceni anketirancev svoje delo opravlja Urad Republike Slovenije za preprečevanja pranja denarja, kateri je dobil povprečno oceno 2,3. Rezultati pri tem vprašanju niso presenetljivi. Večina anketirancev je označila delovanje institucij, ki v Sloveniji delujejo kot organ pregona korupcije in gospodarskega kriminala, z oceno »zadovoljivo« ali še manj. Ugotovili smo, da je zaupanje v institucije za pregon

71, 16%

60, 13%

44, 10%

55, 12% 55, 12%

57, 13%

47, 10%

43, 10%

18, 4%

0, 0% 0, 0% 0, 0% 0, 0%

Vpliv korupcijskih dejanj na poslovno sodelovanje Oškodovanje upnikov

Poneverbe

Davčnve utaje

Pranje denarja

Zlorabe in uporabe ponarejene bančne in kreditne kartice Lažni stečaj

Podkupovanja

Vpliva na predstavnike zakonodaje, izvršne in sodne oblasti Sprejemanje in dajanje poslonih daril

47

korupcije in gospodarskega kriminala je v Sloveniji vedno slabše. Menimo, da so s tem povezana vsa kriminalna dejanja, ki so javnosti dobro poznana, vendar le ta ne dobijo nikakršnega epiloga. In prav ta vplivajo na to da mnogo prebivalcev Republike Slovenije izgublja zaupanje v delovanje omenjenih inštitucij.

Slika 10: Delovanje inštitucij, ki preprečujejo korupcijska dejanja in gospodarski kriminal

Vir: 1KA spletna anketa

V nadaljevanju bomo pogledali, če so na sodelovanje z direktorjem podjetja, ki je bil v preteklosti ovaden korupcijskega dejanja že pristali in kolikokrat tudi sodelovali. Poudariti je potrebno, da smo pri tem vprašanju pustili možnost, da na vprašanje ne odgovorijo. Izmed vseh anketiranih je na vprašanje odgovorilo 95 % vseh (53 anketiranih oseb), 5 % (3 anketirane osebe) jih na vprašanje ni želelo odgovoriti. 54 % (30 anketiranih oseb) vseh anketiranih je odgovorilo, da še nikoli niso sodelovali z direktorjem, ki je bil ovaden korupcijskega dejanja. 9 % anketiranih (5 anketiranih oseb) je odgovorilo, da so z ovadenim direktorjem sodelovali enkrat. Prav tako je 9% (5 anketiranih oseb) odgovorilo, da je dvakrat sodelovalo z ovadenim direktorjem. 5 % anketiranih (3 anketirane osebe) so odgovorile, da so že trikrat sodelovale z ovadenim direktorjem. 2 % anketiranih (1 anketirana oseba) je odgovorila, da je z koruptivnim direktorjem sodelovala štirikrat. 4 % anketiranih (2 anketirani osebi) sta odgovorili, da sta z koruptivnim direktorjem sodelovala petkrat in enako število velja za osebi, ki sta sodelovali sedemkrat. Temu sledijo 2 % anketiranih (1 anketirana oseba), ki so odgovorili, da so z ovadenim direktorjem sodelovali enajstkrat, dvajsetkrat, dvaindvajsetkrat, štiridesetkrat in tisoč-petstokrat. Zadnja dva podatka sta se nam zdela tako zelo presenetljiva, da smo jih želeli zanemariti, saj se nam zdita tudi neresnična. Vendar po drugi strani zaradi verodostojnosti same raziskave smo rezultata pustili in tudi omenili. V kolikor ti podatki držijo, glede na to da so mikro in mala podjetja daleč

2,5 17%

2,5 16%

2,3 15% 2,5

16%

2,8 18%

2,7 18%

Delovanje inštitucij

Kriminalistična policija - sekotr za gospodarski kriminal

Davčni urad RS - davčna inšpekcija

Urad RS za preprečevanje pranja denarja

Agencija za trg vrednostnih papirjev

Policija Slovenije

Nacionalni preiskovani urad

48

najbolj na udaru za korupcijska dejanja, saj je postopek do takšnih kriminalnih dejanj manj zapleten, saj znotraj podjetja ni velike hierarhije.

Slika 11: Frekvenca sodelovanja z ovadenim direktorjem

Vir: 1KA – spletna anketa

Nadaljevali smo z vprašanjem, če torej direktorji mikro in malih podjetij preverijo direktorja podjetja s katerim želijo poslovno sodelovati, ali je le ta bil oz. je ovaden korupcijskega dejanja. 36 % vseh anketiranih (20 anketiranih oseb) je odgovorilo, da preverijo ali je direktor s katerim želijo poslovno sodelovati bil oz. je ovaden korupcijskega dejanja. 64 % vseh anketiranih (36 anketiranih oseb) je priznalo, da nikoli ne preveri direktorja s katerim, bi se naj odločili za poslovno sodelovanje.

49

Slika 12: Preveritev direktorja podjetja, s katerim želijo poslovno sodelovati

Vir: 1KA – spletna anketa

Zanimalo nas je tudi, v kolikšni meri anketirane osebe preverijo podjetje (kot gospodarski subjekt), s katerim želijo sodelovati, če je le to bilo ovadeno ali je ovadeno korupcijskega dejanja. Menili smo, da bomo dobili skoraj identične podatke kot pri prejšnjem vprašanju, kjer smo postavili zelo podobno vprašanje. Od vseh anketiranih je 50 % (28 anketiranih) odgovorilo, da direktorja preverijo preden se odločijo za sodelovanje s podjetjem. In tudi od vseh anketiranih je 50 % (28 anketiranih) odgovorilo, da direktorja ne preverijo, kadar se odločijo za sodelovanje s podjetjem.

20 36%

36 64%

Preveritev direktorja podjetja

DA

NE

50

Slika 13: Preveritev podjetja kot gospodarskega subjekta, s katerim želijo poslovno sodelovati

Vir: 1KA – spletna anketa

Zanimalo nas je tudi ali bi anketiranci spremenili ravnanje do direktorja podjetja, če bi imeli informacijo, da je direktor tega podjetja, s katerim želi sodelovati, bil obtožen in ne zgolj ovaden korupcijskega dejanja. Od vseh 56 anketirancev je odgovorilo 55 % (31 anketirancev), da bi spremenili ravnanje do takšnega direktorja. 45 % (25 anketirancev) je na to odgovorili, da svoje ravnanja ne bi spremenili. Lahko bi rekli, da je mnenje direktorjev pri tem vprašanju skoraj da razdvojeno.

Slika 14: Sprememba ravnanj direktorjev

28 50%

28 50%

Preveritev podjetja kot gospodarski subjekt

DA

NE

31 55%

25 45%

Sprememba ravnanj direktorjev

DA

NE

51

Vir: 1KA – spletna anketa

Teh 56 % (31 anketirancev), ki so na prejšnje vprašanje odgovorili, da bi spremenili ravnanje do direktorja podjetja, ki je bil obtožen korupcijskega dejanja, smo povprašali, kako bi spremenili svoje ravnanje. Čisto vsi anketiranci – torej 100 % (31 anketirancev), je odgovorilo, da bi prekinili sodelovanje s takšnim direktorjem.

Slika 15: Odstop od pogodbe

Vir: 1KA – spletna anketa

Raziskali smo tudi, katere tri vrste korupcijskih dejanj so s strani direktorjev sprejemljive, da jih je direktor storil in še kljub temu naprej opravlja vodstveno funkcijo. Za anketirane direktorje so tri najbolj sprejemljiva korupcijska dejanja slednja: sprejemanje in dajanje poslovnih daril, vpliv na predstavnike zakonodajne, izvršne in sodne oblasti ter pridobitev posojila, če je pri tem uporabil notranje informacije. 50 % (28 anketiranih) vseh anketiranih je odgovorilo, da je sprejemanje in dajanje poslovnih daril lažja kršitev zakonodajnih, moralnih in etičnih vrednot. Sledi vpliv na predstavnike zakonodajne, izvršne in sodne oblasti. Le ta se ne zdi anketiranim pretirana kršitev, kar vidimo po 30 % (17 anketirancev), ki so tako odgovorili. Kot tretjo lažjo kršitev so izpostavili pridobitev posojila, če je pri tem uporabil notranje informacije. To je potrdilo 20 % (11 anketirancev).

Prekinitev sodelovanja; 31;

100%

Odstop od pogodbe

Prekinitev sodelovanja

52

Slika 16: Sprejemljivost korupcijskih dejanj

Vir: 1KA – spletna anketa

V drugem sklopu anketnega vprašalnika nas je zanimalo predvsem poznavanje pojma načrt integritete in v kolikšni meri se le tega direktorji držijo oz. uporabljajo.

Kot prvo nas je zanimalo kako bi anketiranci, torej direktorji mikro in malih podjetji v Sloveniji ocenili svoje poznavanje pojma »načrt integritete«. Možna izbira odgovorov je bila: pojem poznam slabše, pojem poznam srednje, pojem poznam dobro. 48 % (27 anketirancev) vseh je odgovorilo, da pojem pozna slabše. 39 % (22 anketirancev) vseh anketirancev je odgovorilo, da pojem pozna srednje. In le 13 % (7 anketirancev) vseh je odgovorilo, da pojem pozna dobro.

28 50%

17 30%

11 20%

Sprejemljivost korupcijskih dejanj

Sprejemanje in dajanje poslovnih daril

Vpliva na prestavnike zakonodajne, izvršne in sodne oblasti

Pridobitev posojila, če je pri tem zlorabil notranje informacije

53

Slika 17: Poznavanje pojma »načrt integritete«

Vir: 1KA – spletna anketa

Pri naslednjem vprašanju smo želeli izvedeti, ali imajo v podjetju izdelan načrt integritete. Izmed vseh anketiranih, je le 13 % (7 anketirancev) vseh anketirancev odgovorilo, da v podjetju imajo izdelan načrt integritete. Da v podjetju nimajo izdelanega načrta integritete je odgovorilo kar 64 % (36 anketirancev). In 23 % (13 anketirancev) ne ve ali v svojem podjetju imajo izdelan načrt integritete.

Slika 18: Izdelan načrt integritete

27 48%

22 39%

7 13%

Poznavanje pojma »načrt integritete«

Pojem poznam slašbe

Pojem poznam srednje

Pojem poznam dobro

7 13%

36 64%

13 23%

Izdelan načrt integritete

DA

NE

NE VEM

54

Vir: 1KA – spletna anketa

Zadnje vprašanje, ki se je nanašalo na načrt integritete je bilo, v kolikšni meri se v podjetju držijo načrta integritete. Podali smo možnost odgovorov na skali od 1 – 5, kjer 1 pomeni, da se načrta sploh ne držijo in kjer 5 pomeni, da se načrta striktno držijo. Na to vprašanje je odgovarjalo 7 anketirancev, ki so na vprašanje, ali imajo izdelan načrt integritete odgovorili z DA. Povprečna ocena je bila 3,9 . En anketiranec je podal oceno 1, en anketiranec oceno 3, dva anketiranca oceno 4, in 3 anketiranci oceno 5.

Slika 19: Izvajanje načrta integritete

Vir: 1 KA – spletna anketa

4.3 Obravnava rezultatov ankete

Zastavljene hipoteze naše raziskave bomo preverili s pomočjo rezultatov naše raziskave.

H1: Z direktorjem podjetja, ki je ovaden korupcijskega dejanja, je pripravljeno poslovno sodelovati več kot 50% žensk.

Rezultati so nam pokazali, da je z direktorjem podjetja, ki je ovaden korupcijskega dejanja pripravljeno sodelovati več žensk kot moških. Od vseh anketiranih, ki jih je bilo 56 (27 moških in 29 žensk), se je 15 pripadnic ženskega spola odločilo, da bi sodelovalo s takšnim direktorjem. Enakega mnenja je bilo le 6 pripadnikov moškega spola, kar pomeni le 11 % vseh anketiranih moških. 35 anketiranih (14 pripadnic ženskega spola in 21 pripadnikov moškega spola, se pa za sodelovanje s takšnim direktorjem ne bi odločilo. Pomeni, da bi se za sodelovanje s takšnim direktorjem odločilo več kot 50 % anketiranih žensk in s tem podatkom, lahko prvo hipotezo sprejmemo. Rezultate smo nazorno prikazali na sliki 8 in 9.

1 14%

0 0%

1 14%

2 29%

3 43%

Izvajanje načrta integritete

ocena 1

ocena 2

ocena 3

ocena 4

ocena 5

55

H2: Manj kot 50 % vseh anketirancev nikoli ne preveri etike delovanja direktorja, s katerim želi poslovno sodelovati.

Izmed 56 anketirancev, je 20 anketirancev odgovorilo, da preveri direktorja, s katerim želijo poslovno sodelovati in 36 anketirancev je odgovorilo, da direktorja s katerim želijo poslovno sodelovati ne preveri. Rezultate prikazujemo na sliki 13. Ugotovili smo, da kar 64 % vseh sodelujočih ne preveri etike delovanja direktorja s katerim želijo poslovno sodelovati, kar pomeni, da hipotezo na podlagi dobljenih rezultatov zavrnemo.

H3: Direktorji mikro in malih podjetij v Sloveniji ravnajo tako, da ne upoštevajo etike pri odločanju o sodelovanju z direktorji drugih podjetij.

Tretjo hipotezo smo preverjali s pomočjo devetega vprašanja. 25 anketirancev je odgovorilo, da ne bi spremenili svoje odločitve o poslovnem sodelovanju, če bi izvedeli, da je bil direktor obtožen korupcijskega dejanja. 31 anketirancev je odgovorilo, da bi spremenili svoje ravnanje in prekinili poslovno sodelovanje z direktorjem, ki je bil obtožen korupcijskega dejanja. Rezultate prikazujemo na sliki 15. Glede na to, da je 55 % anketirancev upoštevalo etična načela pri poslovanju, lahko hipotezo zavrnemo, saj bi velika večina se odločila za prekinitev sodelovanja z ovadenim direktorjem.

H4: Več kot 70 % direktorjev mikro in malih podjetij ocenjuje, da institucije za preprečevanje korupcije delujejo slabo.

Povprečna ocena, ki je nastala na podlagi vseh pridobljenih rezultatov je takšna, da namreč nobena izmed institucij ni dobila višje ocene od 2,8. Najbolje je bila ocenjena Policija Slovenije, katera je dobila oceno 2,8, najslabše pa je bil ocenjen Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja in je dobil oceno 2,3. Glede na rezultate, katere lahko vidimo na Sliki 11, lahko hipotezo sprejmemo.

H5: Več kot 50 % anketirancev deluje v podjetjih, ki nimajo izdelanega načrta integritete.

Na to vprašanje nam je 36 od 56 anketirancev odgovorilo negativno, kar pomeni, da kar 64 % vseh anketirancev v podjetju nima izdelanega načrta integritete. Rezultate prikazujemo na sliki 19. Hipotezo lahko na podlagi dobljeni rezultatov sprejmemo.

56

5 SKLEP

5.1 Temeljne ugotovitve

Poslovna etika je del vsakega poslovneža. Svoja etična prepričanja, ki izhajajo iz splošne etike vsakega človeka, poslovnež izžareva tako v privatnem kot poslovnem življenju. Vsekakor drži, da na vprašanje, kaj sploh je v današnjem času dobro poslovanje, ni enostavno odgovoriti. Vsak poslovnež od dneva, ko vstopi v igro poslovanja in vse dokler iz te igre ne izstopi, išče odgovor na to vprašanje. Le redki dobijo odgovor na to vprašanje, če in ali je ta odgovor zadovoljiv, kar se tiče etičnega delovanja, pa ve vsak posameznik, ki to igro igra. Vsak poslovnež bi se pa moral zavedati, da je hkrati kot pravna oseba na trgu tudi moralna oseba, katera za svoja dejanja prevzema vso odgovornost in nosi posledice svojega delovanja.

Pri magistrskem delu smo se osredotočili predvsem na mikro in mala podjetja. Ugotovili smo, da se sama etika v le teh ne razlikuje bistveno od etike v velikih podjetij, saj so vsi na enakem trgu, kjer se odvija ponudba in povpraševanje. Vsi subjekti se odločajo za podpise pogodb o poslovnih sodelovanjih, odnosih in sporazumih.

Kako torej izboljšati etičnost v podjetju ostaja večno vprašanje, katero dejansko ponuja mnogo odgovorov. Glede na to, da živimo in poslujemo v dobi, kjer je dvomljivo ravnanje prisotno povsod okoli nas in postaja korupcija, katera je le ena izmed oblik gospodarskega kriminala, zares »trn v peti« gospodarstvu, univerzalnega odgovora na to vprašanje ni. Superiornega pomena je, da se ustvari zaupanje ljudi v institucije, ki se borijo zoper to vrstnega kriminala. Za dosego tega cilja, bi bilo potrebno, da se ovadene poslovne osebe, ki jih redno vidimo v različnih medijih tudi obtoži in spremeni mnenje, da se »velikim ljudem« tako ali tako ne more dokazati nič, zaradi takšnih in drugačnih moči in se stvari običajno pometejo pod preprogo, »mali ljudje« pa so preganjani in obdolženi vsakodnevno.

Eden izmed pristopov, ki je mogoč pri zagotavljanju etičnega delovanja je priprava in dosledno upoštevanje načrta integritete, saj le ta vsebuje aktivnosti za preprečevanje neetičnega delovanja. Z načrtom integritete se naučimo že pri samem snovanju in njegovem razvoju, kako prepoznati dejanja, ki lahko privedejo do korupcijskega delovanja. S pridobljenim znanjem bomo dosegali višjo raven, tako integritete, kot transparentnosti in se zavedali že prej omenjenega, da vsak posameznik in njihove organizacije, odgovarjajo za svoja dejanja. Kajti namen načrta integritete je, da okrepi delovanje pravne države, da krepi integriteto in povečuje transparentnost in preprečuje ter odpravlja korupcijo.

V raziskavi, ki smo jo opravili je sodelovalo 56 anketirancev mikro in malih podjetij v Sloveniji. 44 anketirancev je bilo direktorjev mikro podjetij (do 10 zaposlenih) in 12 anketirancev malih podjetij (do 50 zaposlenih). Od tega je sodelovalo 27 anketirancev moškega spola in 29 anketirancev ženskega spola. Ugotovili smo, da sta oba spola bila pripravljena sodelovati v anketi, saj ni bilo praktično nobenih odstopanj. Res pa je da

57

precejšen delež predstavljajo mikro podjetja, saj mala podjetja očitno v raziskavi niso bila pripravljena sodelovati.

Ugotovili smo, da direktorji podjetij večidel niso pripravljeni sodelovati z direktorjem, niti s podjetjem, ki je ovadeno koruptivnega delovanja. Je pa bistveno več direktoric pripravljeno sodelovati s koruptivnimi direktorji in podjetji, kot pa moških direktorjev. Razlika med korupcijskimi dejanji, ki vplivajo na odločitev direktorjev o poslovnem sodelovanju pa je precej enotna, saj določena dejanja vplivajo na odločitev o prekinitvi poslovnega sodelovanja mnogo bolj kot druga.

Največji vpliv o nadaljnjem poslovnem sodelovanju ima predvsem oškodovanje upnikov, ki daleč najbolj vpliva na odločitev. Temu sledijo: poneverbe, pranje denarja, lažni stečaji. Ostalim vplivom niso anketiranci pripisali prevelikega pomena. Pomembna ugotovitev je, da delovanje institucij, ki delujejo v boju proti kriminalu, kot je korupcija, anketiranci ocenjujejo kot ne preveč uspešno. Najslabše menijo da deluje Urad RS za preprečevanje pranja denarja. Temu uradu sledijo: Kriminalistična policija – sektor za gospodarski kriminal, Davčni urad RS – davčna inšpekcija, Agencija za trg vrednostnih papirjev, Nacionalni preiskovani urad in Policija Slovenije. Nobena od omenjenih institucij ni prejela višje ocene od 2,8, kar nam daje jasen znak, da ljudje ne zaupajo v te institucije .

Več kot polovica direktorjev, 54 %, še nikoli ni sodelovala z direktorjem, ki bi bil ovaden korupcijskega dejanja. Po eni strani se nam delež zdi kar visok, po drugi strani pa se moramo zavedati, da moramo korupcijo jemati resno in se posvetiti njenemu odpravljanju in to čim prej.

Le 20 direktorjev od 56 je odgovorilo, da preveri direktorja, s katerim želi sodelovati. Med tem ko podjetje kot gospodarski subjekt preveri 28 direktorjev, kar znaša polovico vseh anketiranih direktorjev. Pomembno je, da so ljudje seznanjeni z ovadbami, ki prežijo ali na direktorje ali na podjetja in kje lahko preverijo kakšno je poslovanje dotičnega subjekta. Kot razlog, da je odstotek preverb še vedno relativno majhen, bi lahko izpostavili, da je Slovenija precej birokratična država in bi takšne preverbe trajale preveč časa, ki pa ga v poslovnem svetu tako ali tako primanjkuje. Z gotovostjo lahko trdimo, da pa bi preverbe tako direktorjev kot podjetij marsikateremu podjetniku prihranili negativne izkušnje.

Malo več kot polovica anketirancev bi spremenila svoje ravnanje do direktorja, ki je bil obtožen korupcijskega dejanja. Izvedli bi takojšno prekinitev poslovnega sodelovanja. Je pa dejstvo, da do tega ni tako enostavno priti, saj ima vsaka pogodba o sodelovanju tudi posledice ob prekinitvi razmerja in lahko prinese za podjetnika tudi precejšne finančne in druge težave.

Vidimo, da je korupcija v Sloveniji velik problem v gospodarstvu. Pomembno je, da se govori o posledicah teh dejanj in predvsem, da se povrne zaupanje ljudi v institucije, ki delujejo proti tej vrsti gospodarskega kriminala. Potrebno je najti rešitve oz. usmeriti ljudi, kako naj delujejo etično, v skladu s predpisi in zakoni. Vsekakor pa ljudi izobraziti

58

in osveščati, kakšne posledice takšna dejanja puščajo na gospodarstvu, tako v Sloveniji kot drugod po svetu.

Ugotovili smo, da je prvotnega pomena, da se posli usmerijo k temu, da se ustvari maksimalen zaslužek in da so izpeljani v začrtanem roku ter ne nastajajo dodatni stroški. Posledica tega pa je, da direktorji niso vedno dobro pripravljeni pri sklepanju poslov, kar pomeni, da se mnogokrat pozabi na osnovo poslovanja, katera še vedno zagovarja etičnost in moralnost pri poslovanju.

5.2 Odprti problemi za nadaljnjo obravnavo

Med odprte probleme lahko dejansko štejemo uveljavljanje načrta integritete v poslovanje podjetja. To, da ima podjetje zapisan lasten načrt integritete, je pomemebn korak k zagotavljanju večje poslovne etike kot tudi transparentosti podjetja. Sigurno pa ta načrt ni zagotovilo, da bo podjetje le tega tudi upoštevalo in mu sledilo delno ali v celoti. Da bi lahko preverili, kako načrt integritete dejansko zaposleni v podjetjih tudi uporabljajo, bi morali imeti dostop do podjetja. S tem mislimo dovoljenje, da bi se lahko do vsakega raziskovanega podjetja tudi fizično vključili, pri sklepanju poslov, izvajanju poslov, torej da bi celoten tokokrog poslovanja spremljali od blizu. Ker pa so raziskovana podjetja razpršena po celotni Sloveniji, bi to prestavljalo tako finančni kot tudi časovni problem. Nenazadnje pa so podjetja, vključena v raziskavo ostala anonimna, saj predvidevamo, da bi sicer ob zahtevanem nazivu podjetja bil odziv na raziskavo bistveno manjši, saj so vprašanja v raziskavi postavljena tako, da bi odgovori nanje ob izpostavitvi podjetja z nazivom lahko bila za naketare udeležence morebiti kočljiva za poslovanje in bi lahko očrnila njihovo podjetje.

Podjetja ves čas stremijo k temu, da je njihovo poslovanje etično in da so dejanja v podjetju nekoruptivna. Vendar kljub trudu, lahko pride do dejanj, ki niso vedno v skladu z etiko podjetja. Kakšno je stanje v podjetju se sicer pokaže čez čas. Saj neglede na to kako v podjetju poslujejo, torej če so nekateri posli bili izpeljani pod indici korupcijskih dejanj oziroma so zaposleni delovali moralno sporno, le to ne more trajati večno. Veliko takih primerov smo zasledili tudi v Sloveniji. Samih primerov ne bomo konkretno izpostavljali, saj niso predmet našega dela, je pa mnogo teh javno dostopnih v medijih.

59

LITERATURA IN VIRI

1. Adonis, J. (2013). No laughing matter. Pridobljeno 24.12.2017 na portalu The Sidney Morning Herald. http://www.smh.com.au/small-business/managing/work-in-progress/no-laughing-matter-20131114-2xk9m.html .

2. Begovič, B. (2007). Ekonomska analiza korupcije. Beograd: Centar za liberalno – demokratske studije.

3. Blanchard, K. (1990). Moč poštenega poslovanja. Celje: Mohorjeva družba.

4. Blasingame, J. (2017). Small business ethics. Pridobljeno 24.12.2017 na portalu Smallbusinessadvocate: https://smallbusinessadvocate.com/motivational-minutes/small-business-ethics-22 .

5. Cipce, (2017). What is economic crime. Pridobljeno 22.12.2017 na portalu CIPCE: http://www.cipce.org.ar/en/what-is-economic-crime .

6. Colnar, T. (2005). Problemi pravne države v Sloveniji. Pridobljeno 18.12.2017 na portalu DK.FDV: http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Colja-Tanja.PDF .

7. Čokelc, E. (2016). Podjetniške prevare v mikro in malih podjetjih. Pridobljeno 2.

Avgusta 2016 na portalu DKUM: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=57227&lang=slv

8. Dobovšek, B. (2004). Korupcija v gospodarstvu. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Generalna policijska uprava.

9. Dobovšek, B. (2012a). Korupcija v tranziciji. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

10. Dobovšek, B. (2012b). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

11. Dobovšek, B. (2012c). Mala čitanka korupcije. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede

12. Društvo integriteta – Društvo za etičnost javnega delovanja. (2012). Nacionalni

sistemi integritete: ocena in analiza. Društvo integriteta.

13. EISP. (2017). Pobuda EISP program za preprečevanje korupcije. Pridobljeno 24.12.2017 iz portala EISP: https://gallery.mailchimp.com/be55a0b224a72a261b43edae2/files/5b5223bd-bc26-4751-b6cf-

60

65cf707fddaf/Pobuda_EISEP_program_SEP_za_ucinkovito_preprecevanje_korupcije_.pdf

14. Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta. (2005). Problematika

finančnega kriminala v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za policijsko – varnostne vede : Pravna fakulteta.

15. Gajić, A. (2014). Sistemska korupcija v Sloveniji. Pridobljeno 1. Avgusta 2016 iz

portala DKUM: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=44560 .

16. Ganbacp, (2015). Slovenia Corruption Report. Pridobljeno 23.12.2017 iz portala GANBACP: http://www.business-anti-corruption.com/country-profiles/slovenia.

17. Glas, M. (2017). Poslovna etika. Pridobljeno 13. Aprila 2017 iz portala ZNS: http://www.zdruzenje-ns.si/db/doc/upl/glas___poslovna_etika.pdf .

18. Hribar, N. (2017). Vpliv etike managerjev na splošno poslovno etiko podjetja. Pridobljeno 3. Aprila 2017 iz portala IBS Spletni poročevalec: http://porocevalec.ibs.si/naslovnica/168-nataa-hribar-vpliv-eike-managerjev-na-splosno-poslovno-etiko-podjetja .

19. Humar, B. (2006). Žvižgači: etični uporniki, ne tožibabe. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala Finance: https://manager.finance.si/154869?cctest& .

20. IEPRI. (2017). Integriteta in preprečevanje korupcije. Pridobljeno 23. Aprila 2017 iz portala Wordpress: http://wordpress.ipri-zavod.si/integriteta-in-preprecevanje-korupcije/ .

21. Iniciativa za demokratični socializem (2013). Z demokratičnim socializmom proti korupciji. Pridobljeno 22. Aprila 2017 iz portala IZDS: http://www.demokraticni-socializem.si/z-demokraticnim-socializmom-proti-korupciji/ .

22. Jaklič, M. (1997). Družbeno odgovorno poslovodenje in poslovna etika.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

23. Jelovac, D. (2000). Podjetniška kultura in etika. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo.

24. Jelovac, D. (2010). Poslovna etika kot nujni pogoj odličnosti. Pridobljeno 9. Aprila 2017 iz portala FOS.UNM: http://www.fos.unm.si/media/pdf/forum/22_forum/jelovac.pdf .

25. Jamnik, A. (2017). The challenges of business ethics: The basic principles of business ethics – ethical codex in business. Pridobljeno 24.12.2017 iz portala HRČAK.HR: https://hrcak.srce.hr/187211 .

61

26. Kalacun, S. (2001). Poslovna etika. Ljubljana: Združenje manager.

27. Kečanović, B. (2017). Etično okolje in korupcija. Pridobljeno 22. Aprila 2017 iz portala Sinteza.co: http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2014/12/Komentar128-Eti%C4%8Dno-okolje-in-korupcija-Ke%C4%8Danovi%C4%87-aa.pdf .

28. Komisija za preprečevanje korupcije RS. (2013). Ocena stanja. Ljubljana: Komisija za preprečevanje korupcije.

29. Komisija za preprečevanje korupcije RS. (2014). Smernice za izdelavo, uvedbo in izvajanje načrta integritete. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala: UM.si: https://www.um.si/univerza/integriteta/Documents/Smernice%20za%20izdelavo,%20uvedbo%20in%20izvajanje%20na%C4%8Drtov%20in%20integritete.pdf .

30. Komisija za preprečevanje korupcije RS. (2017). Kaj je načrt integritete. Pridobljeno 22. Aprila 2017 iz portala KPK: https://www.kpk-rs.si/sl/preventiva-in-nacrt-integritete/nacrti-integritete .

31. Krunic, D. & Obradovic, M. & Mojsilovic, M. (2017). Manual for the Integrity Plan Development and Implementation. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala ACAS.RS: http://www.acas.rs/wp-content/uploads/2011/12/Manual-for-the-Integrity-Plan-Development-and-Implementation.pdf .

32. Lamberger, I. (2009). Gospodarski kriminal : gradivo za predmet Gospodarska

kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

33. Leblanc, R. & Nixon, D. How to stop fraud and corruption in your organization. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala Huffpost: https://www.huffingtonpost.com/richard-leblanc/how-to-stop-fraud-and-cor_b_2162257.html .

34. Lopez C. A. (2014). Six Strategies to Fight Corruption. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala WorldBank.org: http://blogs.worldbank.org/futuredevelopment/six-strategies-fight-corruption .

35. Melle D. (2014). Corruption: 10 possible causes. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala IESE: http://blog.iese.edu/ethics/2014/11/06/corruption-10-possible-causes/ .

36. Meller, D. (2017). Handout for Central Approaches to Ethics. Pridobljeno 24.12.2017 iz portala Faculty.winthrop.edu: http://faculty.winthrop.edu/meelerd/docs/rolos/5_Ethical_Approaches.pdf .

62

37. Ministrstvo za notranje zadeve RS. (2003). Posvet »Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete«. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.

38. Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Uprava kriminalistične policije. (2016). Korupcijska tveganja pri pridobivanju in porabi evropskih finančnih sredstev. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Uprava kriminalistične policije.

39. Mulej, M., Potočan, V. (2012). Stanje poslovne etike v Sloveniji. Pridobljeno 12.

Aprila 2017 iz portala Sinteza.co: http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2012/02/Posvet1-gradivaa-M.Mulej-in-V.Poto%C4%8Dan-vse.pdf .

40. Open Society Institute. (2002). Korupcija in protikorupcijski ukrepi v Sloveniji.

Budimpešta: Open Society Institute.

41. Partlič, S. (2012). Vpliv korupcije na poslovanje med gospodarskimi subjekti. Pridobljeno 19. Novembra 2016 iz portala DKUM: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=22505&lang=slv .

42. Petrovec, D. (2017). O gospodarskem kriminalu, pokvarjenih politikih in potrebni lustraciji. Pridobljeno 22. Aprila 2017 iz portala Sinteza.co: http://www.sinteza.co/o-gospodarskem-kriminalu-pokvarjenih-politikih-in-potrebni-lustraciji .

43. Pintar, M. (2007). State Capture – Ujetost države. Pridobljeno 16. Aprila 2017 iz portala DKUM: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Pintar-Maja.PDF .

44. Radonjič, D. (2004). Etika v managementu: 6.MBA posvetovanje. Maribor:

Ekonomsko poslovna fakulteta, Inštitut za razvoj managementa: Izobraževalno društvo MBA klub.

45. Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji. (2004). Uradni list RS, (85/04).

46. Robas, Š. (2003). Povezanost etike in družbene odgovornosti v podjetju:

diplomsko delo. Ljubljana: FDV.

47. Sacco, V. (2005). Organized crime. Pridobljeno 20.12.2017 iz portala Encyclopedia.com: http://www.encyclopedia.com/social-sciences-and-law/law/crime-and-law-enforcement/organized-crime .

48. Selinšek, L. (2006). Gospodarsko kazensko pravo. Ljubljana: GV Založba.

63

49. Steinbacher, M., Steinbacher, M. & Steinbacher, M. (2009). V svetu kapitalizma: o morali, vrednotah in trgu. Pridobljeno 20. Aprila 2017 iz portala Books.Google: https://books.google.si/books?id=-bQJ9RFWiZMC&pg=PA205&lpg=PA205&dq=odprava+korupcije+v+podjetjih&source=bl&ots=ioF4KDfa9F&sig=AeOAnQg0N9GrR2pC4X-w04zGMCg&hl=en&sa=X&ved=0ahUKEwjzh5L_m6vTAhWHWiwKHUbVDjQQ6AEIMjAC#v=onepage&q=odprava%20korupcije%20v%20podjetjih&f=false .

50. Szloboda, A. (2014). Priročnik o paktih integritete: Varovanje sredstev EU prej goljufijami in korupcijo z mehanizmi civilnega nadzora. Hungary: Transparency International.

51. Škrabec J., Pristavec S. (2012). Načrt integritete oziroma upravljanje s tveganji v javnem in zasebnem sektorju. 13. dnevi varstvoslovja. Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.

52. Zbornik policijska dejavnost. Načrt integritete oziroma upravljanje s tveganji v javnem in zasebnem sektorju. Pridobljeno dne 23. Aprila 2017 iz portala FVV. UM: https://www.fvv.um.si/DV2012/zbornik/policijska_dejavnost/SKRBEC_PRISTAVEC.pdf .

53. Tavčar, M.I., (2008). Kulture, etika in olika managementa. II. dopolnjena izdaja.

Kranj: Moderna organizacija v okviru FOV.

54. Tominc, P. (2011). Razsežnosti korupcije in zaščita interesov podjetja v mednarodnem poslovanju. Pridobljeno 18. Novembra 2016 iz portala DKUM: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=21495&lang=slv .

55. Transparency International Slovenija (2017). Kaj je korupcija? Definicije korupcije. Pridobljeno dne 20.12.2017 iz portala Transparency international Slovenia: https://www.transparency.si/dejavnosti/kaj-je-korupcija .

56. T.reisman, D. (2000). The Causes of Corruption: a cross-national study. Pridobljeno dne 16. Aprila 2017 iz portala Polisci: http://www.polisci.ucla.edu/faculty/treisman/causes.pdf .

57. Velasquez, M., (2015). Thinking Ethically. Pridobljeno dne 24.12.2017 iz portala Scu.edu.: https://www.scu.edu/ethics/ethics-resources/ethical-decision-making/thinking-ethically/ .

58. Wolfe, M. (2017). What Are the Causes of Unethical Behavior in the Workplace? Pridobljeno dne 23.12.2017 iz spletnega portala Bizfluent: https://bizfluent.com/info-8182488-causes-unethical-behavior-workplace.html .

59. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. (2011). Uradni list RS (69/11).

64

60. Žlajpah, M. (2001). Etika in korupcija v poslovnem svetu. Pridobljeno 14. Aprila

2017 iz portala CEK.UF: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/zlajpah54.pdf .

1

PRILOGE Anketni vprašalnik

Pozdravljeni, Moje ime je Anja Zečirovič in sem magistrska študentka na Ekonomsko – poslovni fakulteti v Mariboru, smer Management, organizacija in človeški viri. Ob zaključku študijskega programa moram opraviti magistrsko delo. Tema magistrske naloge, je tesno povezana s korupcijskimi dejanji, natančneje kakšen je odnos direktorjev v mikro in malih podjetij do korupcije. Za temo magistrske naloge sem izbrala »Poslovna etika in korupcija v mikro in malih podjetjih«. Zahvaljujem se vam za vašo pripravljenost sodelovati v anketi, katera vam bo vzela največ 5minut vašega časa. Zagotavljamo, da je raziskava popolnoma anonimna, rezultati pa bodo uporabljeni zgolj v namene priprave magistrske naloge.

1. V katero kategorijo spada vaše podjetje glede na število zaposlenih po ZGD (Zakon o gospodarskih družbah) ?

- Mirko podjetje (do 10 zaposlenih) - Malo podjetje (do 50 zaposlenih)

2. Ali ste pripravljeni sodelovati s podjetjem, ki je ovadeno korupcijskega dejanja?

- DA - NE

3. Ali bi bili pripravljeni podpisati pogodbo o poslovnem sodelovanju, če je direktor podjetja s katerim želite sodelovati, ovaden korupcijskega dejanja?

- DA - NE

4. Spodaj so naštete oblike korupcijskega dejanja. Na lestvici od 1 (ne vpliva) do 4 (zelo vpliva) ocenite, katero korupcijsko dejanje bi manj oz. bolj vplivalo na vašo odločitev o poslovnem sodelovanju z direktorjem podjetja, ki je ovaden ene izmed oblik korupcijskega dejanja.

NE VPLIVA MALO VPLIVA SREDNJE VPLIVA

ZELO VPLIVA

Oškodovanje upnikov

2

Poneverbe

Davčne utaje

Pranje denarja

Zlorabe in uporaba ponarejene bančne kartice

Lažni stečaj

Podkupovanja

Vpliva na predstavnike zakonodaje, izvršne in sodne oblasti

Sprejemanje in dajanje poslovnih daril

5. Naštete imate institucije, ki preprečujejo korupcijska dejanja in gospodarski kriminal. Na lestvici od 1 (zelo slabo) do 5 (zelo dobro) ocenite, kako po Vašem mnenju delujejo te institucije zoper gospodarski kriminal.

ZELO SLABO

SLABO ZADOVOLJIVO DOBRO ZELO DOBRO

Kriminalistična policija – sektor za gospodarski kriminal

Davčni urad Republike Slovenije – davčna inšpekcija

Urad Republike Slovenije za preprečevanja pranja denarja

Agencija za trg vrednostnih papirjev

Policija Slovenije

Nacionalni preiskovalni

3

urad

6. Koliko krat ste že sodelovali s podjetjem, za katero bi lahko trdili, da je direktor bil ovaden korupcijskega dejanja?

7. Ali preverite direktorja podjetja, s katerim želite poslovno sodelovati, ali je bil oz. je ovaden korupcijskega dejanja?

- DA - NE

8. Ali preverite podjetje (kot gospodarski subjekt), s katerim želite poslovno sodelovati, ali je bilo oz. je ovadeno korupcijskega dejanja?

- DA - NE

9. Ali bi spremenili Vaše ravnanje do direktorja podjetja, če bi imeli informacijo, da je direktor tega podjetja, s katerim želite sodelovati, bil obtožen in ne zgolj ovaden korupcijskega dejanja?

- DA - NE

10. V primeru, da ste na prejšnjo (9. vprašanje) odgovorili z DA, me zanima, KAKO bi spremenili Vaše ravnanje, če je direktor podjetja obtožen korupcijskega dejanja? ____________________________________________________________

11. Označite (največ 3) korupcijska dejanja, ki so za Vas sprejemljiva in bi po Vašem mnenju direktor, ki je bil ovaden teh korupcijskih dejanj, še vedno opravljal vodstveno funkcijo?

- Oškodovanje upnikov - Poneverbe - Davčne utaje - Pranje denarja - Zlorabe in uporaba ponarejene bančne in kreditne kartice - Lažni stečaj - Podkupovanja - Vpliva na predstavnike zakonodaje, izvršne in sodne oblasti - Sprejemanje in dajanje poslovnih daril - Pridobitev posojila, če je pri tem zlorabil notranje informacije - Drugo:

4

12. Kako bi ocenili svoje poznavanje pojma »načrt integritete« ? (načrt aktivnosti za pošteno in etično poslovanje v podjetju)

Pojem poznam slabše

- Pojem poznam srednje - Pojem poznam dobro

13. Ali imate v podjetju izdelan načrt integritete?

- DA - NE - NE VEM

14. V kolikšni meri se v podjetju držite načrta integritete?Ocenite na skali od 1 -5 , kjer 1 pomeni, da se sploh ne držite in kjer 5 pomeni, da se načrta striktno držite.

________

15. Spol:

- Moški - Ženski

16. V katero panogo spada Vaše podjetje?

_____________