pot, nejc zaplotnik

Nejc Zaplotnik

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti.

Viki Grošelj

Nej

c Za

plot

nik

PO

T

29,95 €

POT

Ilustrirana spominska izdaja»Vse je ena sama izginjajoča belina, le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil. Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka, in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom in nove poti bodo prekrile spomine. Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu in sam sredi slepečih obzorij prelistal knjigo, ki jo nosim s seboj.«

Pot • bibliografija • spremni besedi • Utrinki • reportaža iz Teleksa • odlomki iz romana Peter Simsen • življenjepis • fotoalbum

POT oprema.indd 1 4/23/09 2:24:14 PM

Nejc Zaplotnik

POT

Ilustrirana spominska izdaja

POT prelom.indd 3 4/9/09 11:16:04 AM

Svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu – ženi Mojci


VSEBINA

POTNašel sem pot 9

Noči in dnevi 26

Afrika 56

Samo za pse in alpiniste 68

Tabor V 82

Skriti vrh 106

Karim 112

Gulam Mohamad 114

Ali 116

Drago 118

Še pojejo ptice v gozdu 132

Boginja, mati zemlje 153

Torong La se sveti v mesečini 183

Bibliografija (Mitja Košir) 200

Ob ponatisu POTI (dr. Miha Potočnik) 201

Spremna beseda (Viki Grošelj) 206

Utrinki (Nejc Zaplotnik) 216

Nesrečna, malokrat osvojena gora (Marjan Raztresen in Nejc Zaplotnik) 225

Peter Simsen (odlomki iz romana; Nejc Zaplotnik) 232

Nejc Zaplotnik v besedi (Marjan Raztresen) 237

Nejc Zaplotnik v sliki (Marjan Raztresen) 241

7


9

Našel sem pot

Kamor seže oko, povsod same gore. Drzne skalne ostrice, ledeniki, mo-gočna ledena pobočja najvišjih vrhov sveta. Stokanje ledu pod menoj, snežni viharji, mrzle polarne noči, umirajoče šumenje ledeniškega po-toka, ki ga mraz počasi kuje v led, veter, ki te skuša odtrgati in pahniti v globino, izmučeni obrazi in žareče oči prijateljev, zaledenele brade, omrzli prsti, prasketanje ognjev, tiho mrmranje pesmi, drobne skalne razčlembe, ki kažejo pot, občutek breztežnosti, ceste, poti, letališča, otroci, dom, delo, noči brez spanja, blato do kolen, dež, pijavke, strah, pogum, trdi treningi dan za dnem, veseljačenje, nora dirka, počasno, tiho stopanje samotnega popotnika, uspehi, veselje, žalost, razočaranje, smrt, garanje brez počitka, poležavanje, topel dom, ljubezen, nevar-nost, avanture ...

Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svobo-da v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepene-nji, in sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domiš-ljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v meni, ko sem v potu svoje-ga obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in


10

Nejc Zaplotnik: POT

preizkusil sem jih temeljito. Tako temeljito, da dobro vem, kako jih še niti od daleč nisem dosegel in da jih bodo mnogi prav kmalu presegli. V tem je veličina življenja.

Blizu Kranja, le kilometer proti severu, je majhna vas Rupa. Rdeč zvonik se dviga na nizki vzpetini, skozi gole sadovnjake se pozimi sveti-jo zasnežene gore Karavank in Kamniških Alp in zvečer sonce utone daleč za ostrimi grebeni Julijcev. Skoraj dvajset let sem dan za dnem zrl skozi late kozolcev v zame tako pravljično deželo. V stanovanjski luknji iz dveh prostorov smo se stiskali trije otroci, oče in mati. Bil sem zelo bolan, tako da so že naredili križ čezme. Celiakija in sklepna revma sta me toliko izčrpali, da sem celo hoditi pozabil. Sedem let sem jedel že skoraj prežvečeno, vso premečkano hrano brez kruha, testenin in dru-gih hidratov. Bil sem neodporen, ves zanikrn, in lotila se me je vsaka bolezen, ki se le lahko loti otroka. Spominjam se, kako sem zaradi škr-latinke ležal v bolnišnici in sem zaradi diete dobival sadje, ki so ga dru-gi otroci le gledali. Takrat je bilo še težko za sadje, a bil sem do grla sit vseh pomaranč, banan in drugega opičjega futra, želel sem si le lepo di-šečih, zapečenih žemljic, ki so jih dobivali drugi bolniki. Njim se je kolcalo po sadju, pa smo odprli črno borzo: eno žemljo za dve banani ali za banano in pomarančo. Ko sem pričel hoditi v šolo, mi je bilo sila neprijetno, ker sem bil suh kot kost, le trebuh je bil napihnjen in bel, kakor pri mrtvi ribi, ki jo obrne na hrbet. Mama je veliko pretrpela za-radi mene. Dobro vem, zakaj sva si na Brniku, ko sem se vrnil z Evere-sta, planila okrog vratu in je jokala kot otrok.

»Moj sin, s katerim sem romala od bolnišnice do bolnišnice, ga no-sila na otrplih rokah, prebedela nešteto noči ob njegovi postelji in tre-petala za njegovo življenje, je bil na najvišjem vrhu sveta!«

Tudi meni je mokrota silila čez rob.Bila je snažilka, in uradi, ki jih je čistila moja mama, so bili vedno

brezhibni in bleščeči. Kjer se je pojavila, se je takoj vse svetilo, se mi


11

zdi še danes. Bila je tudi hišna pomočnica malomeščanski gospodi in zapustila mi je ponos, ki se ob neštetih ponižanjih rojeva v malem člo-veku. Ponos, sovraštvo in sanje v lepše, boljše in pravičnejše.

Oče pa je neprestano šival, v službi in doma, pozno v noč. Šival, dromljal pesmice v brado in pripovedoval zgodbe, da smo otroci odpr-tih ust sedeli krog njega in se spremenili v ena sama ušesa. Pripovedo-val je še, ko smo odrasli, jih znali na pamet in ga nihče več ni poslušal. Drobna igla šviga skozi stare cunje in jih spreminja v nove, očala stoji-jo na koncu nosu, mirna, počasna beseda, monotona kakor šivanka, pa odpira otrokom svet strahov, čarovnic, junakov, bogatašev in sirot.

Lepo, tako nekam toplo in mirno je bilo pri nas doma. Delavnike smo otroci preživljali v šoli, na sosedovih njivah in pašnikih, lepe nede-lje pa z očetom po okoliških gozdovih in gričih. Na daljši izlet smo se peljali le enkrat na leto, ko je bilo treba izkoristiti sindikalno karto. Da bi si opomogel od bolezni in da bi bila ena lačna usta manj doma, sem vse počitnice, od prvega razreda dalje, preživel pri bratrancu, na veliki Suhadolnikovi kmetiji pod Grintovcem. Tu je bil moj pravi dom, zgo-dilo se je celo, da sem med novoletnimi počitnicami, ko je oče želel, da jih preživimo skupaj, pobegnil od doma. Tu je bil pravi raj za mladega frkolina, ki je vajen kmečkega dela. Trdo sem delal, včasih celo več, ka-kor sem zmogel v tistih letih, toda težko fizično delo v naravi me ni nikdar utrujalo. Vedno se je našla lepa nedelja, ko sem po maši izginil v gozdove pod Kočno ali Kalškim grebenom, stikal za gamsi, lovil in jez-dil konje na paši in se poskušal v skalah.

Zimske počitnice so bile vedno nekaj posebnega. Vse je mirno leža-lo v globokem snegu, prav čutil sem, kako narava počiva, čeprav takrat še nisem razmišljal o tem. K maši smo se vozili s sanmi, velikanskimi in težkimi, ki pa jih je bilo na ledeni, od hlodov zglajeni poti kaj lahko krmariti. Za pot, ki si jo poleti pretekel v pol ure, smo s sanmi potre-bovali le nekaj minut divje vožnje v prebujajočem se jutru. Lotil sem se

Našel sem pot


12

Nejc Zaplotnik: POT

prav vsakega dela: varstva dojenčkov, paše, košnje, oranja, žetve, fura-nja lesa pozimi, in počutil sem se sila odraslega. Naučil sem se, da se v naravo nikdar ne hodi počivat; če hočeš, da te narava sprejme, moraš v njej trdo garati in živeti!

Tu sem doživel tudi svoje prve gorske izkušnje. Ko smo poleti gra-bili dišeče seno in smo otroci zagledali planince, ki se vsi rdeči s težki-mi nahrbtniki vlečejo navkreber, smo zagnali vik in krik:

»Turisti prihajajo! Turisti!«Postali so, se s starejšimi pogovorili o vremenu, otroci pa smo čaka-

li, kdaj bodo iz velikanskih žepov pričeli vleči čokolade in sladkorčke. Le redko se je zgodilo, da je kateri šel mimo, ne da bi nas obdaril. V zameno jim je teta napolnila skodele kislega mleka, nalili so si mošta v čutare in pogumno odšli naprej, v meni še nedosegljive višave.

Potem pa je prišlo tudi to. Ob košnji so hodili na dopust gospodar-jevi bratje in nedelje so izkoristili za vzpone na bližnje vrhove. Ko sem imel devet let, so me povabili na Grintovec. Prišli smo na Taško, izpo-stavljenost me je prevzela in prepričan sem bil, da moram storiti tako, kakor sem videl ‘prave’ planince: stopil sem na rob prepadne skale, se z obema rokama prijel za ritnice in zavriskal, kolikor mi je dalo drobno grlo. Pa me je Peter takoj poučil, da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati. Moja prva ‘velika’ tura se je zame končala dokaj klavrno: prišel sem sicer sila korajžno na Grintovec, ko pa smo se hoteli spustiti na jezersko stran, sem na izpostavljenem gre-benu postal zelen od strahu, držal sem se za jeklenico in s prestrašenimi očmi skušal potlačiti dvigajočo se notranjost. Florijan me je moral od-peljati nazaj na Kokrsko sedlo.

Naslednji obiski so bili bolj ali manj ‘službene’ narave. Ovcam, ki so se pasle na pobočjih Grintovca, je bili treba nesti soli, včasih sem oskrbniku Zoisove koče nesel težak nahrbtnik hrane in pijače na sedlo, in tako sem obredel vse skrite kotičke gora nad Kokrsko dolino. Z oče-


13

tom sva kdaj skočila v hribe okrog Škofje Loke. Veliko zabave sva imela pri vzponu na Blegoš, saj je imel oče čevlje z gladkimi usnjenimi pod-plati in lahko si predstavljate njegovo hojo po suhi travi in listju.

Tudi smučati sem začel. Prve smuči mi je naredil sosed iz dveh pri-šiljenih desk, na sredo je zabil usnjen pas, za katerega sem zataknil gu-mijaste škornje in se spustil po bregu, na dnu pa so se ‘smuči’ seveda zapičile v sneg, ker niso imele krivin. Hitro sem se domislil prave teh-nike ustavljanja: ko so se smuči zapičile in bi moral po vseh pravilih in izkušnjah zleteti na nos, sem skočil iz škornjev in bos stekel naprej. Celo na prvo skakalnico sem se spravil, a dlje od opraskanega nosu in raztrganih hlač nisem prišel. V zraku sem bil sicer sila odločen in va-ren, a pristanek na trdi materi Zemlji se ni nikdar srečno končal.

Učenje mi ni nikoli delalo težav. Mnogo večje skrbi in težave je povzročalo staršema, ki sta o uspehu sklepala po času, ki sem ga pora-bil za šolo. Za to traparijo nisem nikdar izgubljal dragocenega časa, prostost je bila vedno nad vsemi posvetnimi stremljenji. In prostost mi je dajalo delo na polju, paša in pohajkovanje po soteskah Kokre. To je bil moj svet, vse drugo je bilo nujno zlo, ki sem ga pač opravljal lju-dem na ljubo. Vedno sem izjavljal, da bom kmet, ko odrastem.

Večeri in noči pa so minili ob branju. Večkrat mi je oče zvečer odvil žarnico in me spodil v posteljo, dokler si nisem oskrbel primerne sve-tilke in bral pod odejo, med glasnim smrčanjem odraslih. Strastno sem ljubil knjige, od pravljic, vseh dosegljivih pustolovskih zgodb pa do res-ne literature. Knjige so mi odpirale oči, pustile prosto pot razburkani domišljiji, ki je hlastala za tujimi kraji in vsemi mogočimi doživljaji. Samo da sem lahko bral, vonjal zorano zemljo, gnoj in seno, se prega-njal po pašnikih in gozdovih, pa sem bil srečen.

Potem je prišla puberteta, tisto čudovito obdobje, ko počasi posta-jaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti. Čas, ko te življenje polni kakor prazno vrečo, ko imaš vse svoje odločitve za

Našel sem pot


Preden je Nejc Zaplotnik odšel na Manaslu, se je z novinarjem takratnega tednika Teleks iz Ljubljane dogovoril, da bo z gore pošiljal reportaže o živ-ljenju in delu alpinistov. Vse do svojega zadnjega vzpona proti vrhu gore, kjer je nad prvim višinskim taborom snežni plaz zajel Zaplotnika in nje-govega splitskega kolego Anteja Bućana (tega niso nikoli našli) je Nejc pisal tako himalajska poročila kot tudi novo knjigo o Petru Simsenu, ki ni bil nihče drug kot on sam.

(Foto: Viki Grošelj)


15. aprila 19�� so v baznem taboru splitske odprave pod Manaslujem praznovali Nejčev �1. rojstni dan. Prave torte ni bilo, na dolgi mizi pa se je vendarle znašlo veliko najboljšega, kar so alpinisti in šerpe prinesli na nadmorsko višino 4000 metrov. To je najbrž res zadnja fotografija, na ka-teri sta tudi nesrečna plezalca. Tedaj seveda še ni mogel nihče niti slutiti, kako kruto bo gora posegla v življenje odprave in predvsem Splitčana Bućana in Kranjčana Zaplotnika. Odpravo so po nesreči takoj prekinili.

(Foto: Viki Grošelj)


Viki Grošelj je 24. aprila 19�� izgrebel prijatelja Nejca iz snežnega objema, mu skupaj s prijatelji na ledeniški groblji skopal grob in nanj postavil križ. Po vrnitvi v domovino je obljubil Nejčevi ženi Mojci in njunim trem si-novom, da jih bo peljal na očetov grob, ko bodo otroci dorasli naporni poti v Himalajo. Na pot so se odpravili oktobra 1996. Poleg Mojce in treh sinov, Nejca, Jake in Luke, se je šel poslovit od hribovskega prijatelja tudi Mišo Jamnik. Na kraju, kjer je bil leta 19�� bazni tabor, so alpinisti v skalo vklesali imeni ponesrečenih prijateljev in datum njune smrti.

(Foto: Marjan Raztresen)


Na bočni moreni pod ledenikom na pobočju Manasluja, kjer je plaz vzel Nejca Zaplotnika, je več kot 1� let kljuboval arktičnim razmeram križ na Nejčevem grobu. Zaplotnikovi sinovi so konec leta 1996, ko so skupaj z mamo in spremljevalci obiskali očetovo zadnje počivališče, vzhičeni vzkliknili, da tako veličastno lepega groba, kot je gomila njihovega očeta, nad katero hrumijo ali rdijo vrhovi večno belih Anapurn, najbrž ni nikjer na vsem širnem svetu.

(Foto: Marjan Raztresen)


Nejc Zaplotnik

Nejc Zaplotnik je brez dvoma ena najbolj karizmatičnih osebnosti slovenskega alpinizma. Za tako oznako pač ni dovolj, da imaš za seboj kopico imenitnih vzponov v domačih in tujih gorah. Tudi ni dovolj, da so med njimi tri težke prvenstvene smeri na osemtisočake, kar ga je leta 1979 postavljalo ob bok slovitemu Messnerju. Tisto najpomembnejše je dejstvo, da je Nejc svoje življenje resnično živel tako iskreno, kot ga je opisal v Poti. Zato temu mojstrskemu tekstu ni kaj dodati niti odvzeti.

Viki Grošelj

Nej

c Za

plot

nik

PO

T

29,95 €

POT

Ilustrirana spominska izdaja»Vse je ena sama izginjajoča belina, le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil. Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka, in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom in nove poti bodo prekrile spomine. Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu in sam sredi slepečih obzorij prelistal knjigo, ki jo nosim s seboj.«

Pot • bibliografija • spremni besedi • Utrinki • reportaža iz Teleksa • odlomki iz romana Peter Simsen • življenjepis • fotoalbum

POT oprema.indd 1 4/23/09 2:24:14 PM

pot, nejc zaplotnik

Documents