prenova evrope - prelom.qxp layout 1 - sazu · 2020. 7. 2. · slovenska osamosvojitev bi bila...

PRENOVA EVROPE

prenova evrope - prelom.qxp_Layout 1 14/09/17 17:41 Page 1

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

327(497.4:4)(082) 061.1EU(082)

PRENOVA Evrope : prispevki za slovenski nacionalni program II / [avtorji Matej Avbelj ...[et al.] ; uredil Tine Hribar ; prevod v angleščino Špela Truden]. - Ljubljana : Slovenskaakademija znanosti in umetnosti, 2017

ISBN 978-961-268-051-0 1. Avbelj, Matej 2. Hribar, Tine, 1941- 290484992

PRENOVA EVROPE

Prispevki za slovenski nacionalni program II

AvtorjiMatej Avbelj, Tadej Bajd, Darko Darovec, Matjaž Gams, Bojan Godeša,

Niko Grafenauer, Tomaž Grušovnik, Spomenka Hribar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Peter Kovačič-Peršin, Jernej Letnar Černič, Jože Mencinger,

Borut Pahor, Andrej Rahten, Dimitrij Rupel, Marko Ivan Rupnik, Rok Svetlič

UredilTine Hribar

KoordinacijaŠpela Truden, Katja Kleindienst

Jezikovni pregledJernej Županič

Prevod v angleščino Špela Truden

Oblikovanje ovitkaLučka Pavare

LogotipRanko Novak

Prelom, priprava in tiskSetzer, Danilo Radanovič s. p.

Naklada300 izvodov

Izdala in založilaSLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI

Sprejeto na seji razreda za družbene in zgodovinske vede dne 29. marca 2017 in na seji predsedstva SAZU dne 18. aprila 2017.

Natisnjeno junija 2017 v Ljubljani


KAZALO

Uvodno pojasnilo .............................................................................. 7

Predsednik SAZU Tadej BajdPozdravni nagovor ............................................................................. 12

Predsednik RS Borut PahorMisli s svojo glavo, misli evropsko ................................................... 16

Niko GrafenauerOzadja 57. številke Nove revije ......................................................... 19

Dimitrij RupelŽelezo in žamet (Novi prispevki za slovenski nacionalni/evropskiprogram) ............................................................................................ 29

Peter JambrekNova evropska ustava ........................................................................ 62

Matej AvbeljEvropska unija kot nedržavna federacija .......................................... 79

Jože MencingerZakaj je »manj« Evrope bolje kot »več« Evrope? ............................ 90

Darko DarovecGeostrateška vloga slovenskega prostora v zgodovini in danes ....... 100

Matjaž GamsGlobalizem in prednosti superinteligence za Republiko Slovenijo ...... 118


Andrej RahtenSrednja Evropa, slovenske izkušnje in perspektive ........................... 129

Peter Kovačič-PeršinDileme Slovencev med narodom in državo ....................................... 136

Rok SvetličSubjektiviteta Slovencev kot nacije in avtoimunski odziv ................. 144

Jernej Letnar ČerničVarstvo človekovega dostojanstva v slovenski družbi ........................ 159

Bojan GodešaVprašanje sprave – posledice v slovenski družbi............................... 170

Spomenka HribarAvantgardno sovraštvo in sprava II ................................................... 182

Tomaž GrušovnikSlovenija in tretji korak v etiškem zaporedju ..................................... 193

Marko Ivan RupnikPreroškost srca ................................................................................... 204

Tine HribarSlovenci in druga evropska renesansa ............................................... 213

Abstracts ............................................................................................ 228


UVODNO POJASNILO

Tine Hribar

»V februarju leta 1987 je izšla 57. številka Nove revije z naslovom Pri-spevki za slovenski nacionalni program. Avtorji so se zavzemali za parla-mentarno demokracijo, a zavedali so se tudi dejstva, ki ga je v Izvorih to-talitarizma izpostavila Hannah Arendt, da je nacionalna država pogojdemokracije. S tem pa tudi predpostavka človekovega dostojanstva, njego-vih temeljnih pravic in državljanskih svoboščin.

Po osamosvojitvi leta 1991, ko si je slovenski narod z Republiko Slo-venijo priboril svojo lastno nacionalno državo, smo postali člani Organiza-cije združenih nacij, Evropske unije, OECD in vrste drugih ustanov. V letu2008 smo vodili Svet EU. Zrasli smo z Evropo. Toda v teh letih je Evropazašla v takšno krizo, da z več različnih strani prihajajo pobude za obliko-vanje nove evropske ustave in programa za evropski preporod. Govorili bilahko o drugi renesansi Evrope.

In Slovenci? Tri desetletja smo se ravnali po evropski uri resnice zaSlovenijo. Zdaj je čas, da se obrnemo in začnemo uveljavljati svojo, slo-vensko resnico, tudi v odnosu do Evropske unije.«

Tako je pisalo v vabilu na posvetovanje (1. marca 2017) Prispevki zaslovenski nacionalni program II, ki smo ga začeli pripravljati junija 2016.V pripravljalnem odboru smo bili akademik Niko Grafenauer, akademikTine Hribar, prof. dr. Dimitrij Rupel, prof. dr. Peter Jambrek in predsednikSlovenske akademije znanosti in umetnosti Tadej Bajd. Vanj smo kot so-delavca 57. številke Nove revije povabili tudi akademika Draga Jančarja,a povabila ni sprejel, saj se v zadnjem času posveča izključno pisatelje-vanju.

Na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti kot pokroviteljico smose obrnili, ker je akademija že predhodno izpričala duhovno širino in mo-ralni pogum s tem, ko je, kar je razvidno iz »Pozdravnega nagovora« pred-sednika akademije Tadeja Bajda, leta 2014 zahtevala – v javnosti je to

7


storilo samo še Društvo slovenskih pisateljev pod predsednikom VenomTauferjem – pokop nepokopanih žrtev revolucije.

Vsebino te zahteve je v letu 2016 začel udejanjati predsednik Repu-blike Slovenije Borut Pahor, ki je že pred dvajsetimi leti, leta 1997, kotpredsednik Državnega zbora skušal doseči sprejem deklaracije o narodnispravi, a ni dobil dovolj velike parlamentarne podpore. Upam, da bo dru-gače z »Ljubljansko pobudo«, pobudo za oblikovanje nove evropskeustave oziroma nove ustavne pogodbe Evropske unije.

Akademik Niko Grafenauer, ki izpostavlja ozadja nastanka 57. šte-vilke Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program, je bil glavniurednik te številke, torej je že po tej vlogi med najbolj kompetentnimi zaprikaz tega, kaj se je tedaj pravzaprav dogajalo v slovenski uradni, partijskipolitiki na eni strani, na drugi strani pa med oporečniki, tvorci samostojnein demokratične Slovenije, temelječe na prostosti duha.

Dr. Dimitrij Rupel je bil odgovorni urednik, kar je tedaj pomenilo:kazensko odgovoren za vse, kar je objavila Nova revija. Če bi nas tedajzaprli, bi bil prvi med zaporniki. Zvezni, jugoslovanski tožilec je obtož-nico sicer vložil le zoper Jožeta Pučnika, Marjana Rožanca, Ivana Ur-bančiča, Spomenko Hribar in Tineta Hribarja, toda po njihovi obsodbi bibil zagotovo obsojen tudi Dimitrij Rupel. A stvari so se zasukale tako,da je postal prvi zunanji minister nove države, Republike Slovenije, inmed drugim dosegel tudi to, da je bila sprejeta v Organizacijo združenihnacij.

Predlog nove evropske ustave je napisal dr. Peter Jambrek, ki je v 57.številki Nove revije objavil tekst o pravici slovenskega naroda do samood-ločbe, potem pa je bil organizator vseh skupin, ki so pripravljale slovenskoosamosvojitveno ustavo: od »pisateljske ustave« (1988) prek »Demosoveustave« (1989) do Ustave Republike Slovenije (1990). Zdaj pa bo očitnone le predlagatelj, ampak tudi organizator razprave o Ustavi Evropskeunije, morda imenovani tudi Ustava Združenih držav Evrope.

Referat »Evropska unija kot nedržavna federacija« ustavnega teore-tika dr. Mateja Avblja z inovativno idejo o novi obliki federacije pomenienega prvih prispevkov k razpravi o novi evropski ustavi.

Akademik Jože Mencinger z referatom »Zakaj je ›manj‹ Evrope boljeod ›več‹ Evrope?« izpostavlja nujnost sprememb dosedanje evropske eko-nomske politike, temelječe na neoliberalistični politični ekonomiji in uni-taristični naravnanosti. Naravnanosti, ki je Evropsko unijo z raznimi subu-nijami pripeljala v krizo, sredi katere smo.

Dr. Darko Darovec z referatom »Geostrateška vloga slovenskega pro-stora v zgodovini in danes« kaže na geopolitične možnosti izhoda iz obsto-

8


ječe krize, če bi Republika Slovenija bolj upoštevala svojo stoletno vpetostv srednjeevropski prostor, konkretno v povezave med notranjeavstrijskimideželami v Avstro-Ogrski, med katere so spadale Kranjska in druge sloven-ske pokrajine.

V referatu »Globalizem in prednosti superinteligence za RepublikoSlovenijo« dr. Matjaž Gams opozarja na neizmerno moč, ki jo v dveh de-setletjih utegne doseči umetna inteligenca. Moč, ki ima lahko pozitivne,lahko pa tudi negativne, celo uničujoče posledice. Kako obvladati superin-teligenco, da ne bo ona obvladala nas?

Referati drugega dela posvetovanja so ravno tako usmerjeni k evrop-skosti in globalnosti, vendar je pri njih poudarek na pogledu od znotrajnavzven, iz slovenske domovine v svet oziroma na svet. Tako se dr. AndrejRahten osredotoči na Srednjo Evropo, toda z vidika slovenske izkušnje inslovenske perspektive.

Peter Kovačič-Peršin, ki je leta 1986 z objavo bloka »Slovensko na-rodno vprašanje danes« v Reviji 2000 spodbudil pripravo 57. številke Noverevije, v zdajšnjem prispevku »Dileme Slovencev med narodom in državo«razgrinja dileme, ki izhajajo iz razmerja med narodom in državo oziromadržavami; tako tistimi, v katerih smo Slovenci nekdaj živeli v podrejenempoložaju, kot sedanjo, lastno državo, v kateri naj bi živeli suvereno in avto-nomno. A ob morebitnem razpadu Evropske unije se moramo pripraviti tudina najslabšo možnost: da se bomo kot narod spet znašli v položaju brez su-verenosti.

Dr. Rok Svetlič v referatu »Subjektiviteta Slovencev kot nacije in av-toimunski odziv« opozarja na notranje nevarnosti, ki bi nas utegnile potis-niti na rob situacije, ki bi vodila k izgubi nacionalne države. To so težnje,ki nas vodijo v obrambne mehanizme in so morda celo dobronamerne, a vresnici samorazkrojevalne.

Med razkrojevalne dejavnike sodi tudi nespoštovanje človekovegadostojanstva. Zato nas dr. Jernej Letnar Černič z naslovom svojega referatasprašuje: »Varstvo človekovega dostojanstva v slovenski družbi?«. In prednas postavlja primere, ko je ta vladavina slej ko prej prezrta, celo prezirana.

S problemom človekovega dostojanstva je neposredno povezanovprašanje narodne sprave. Dr. Bojan Godeša pokaže na posledice nereše-nega vprašanja narodne sprave. Kot avtor knjige Čas odločitev – katoliškitabor in začetek okupacije navaja, da je ob napadu sil osi na Jugoslavijovladajoča elita sprejela odločitev, da svoj obstoj poveže z usodo sil osi, karpomeni, da je odgovorna za medvojno aktivno kolaboracijo z okupatorjem.Zato se nikakor ne more razglašati za »moralnega zmagovalca« in s tem zaSubjekt poosamosvojitvene Slovenije.

9


V referatu »Avantgardno sovraštvo in sprava II« se dr. SpomenkaHribar navezuje na svoj prispevek enakega naslova v 57. številki Noverevije, v katerem je demaskirala vodilno vlogo Zveze komunistov kot sa-mozvanega Subjekta slovenskega naroda. Razredno sovraštvo, ki ga ješiril ta Subjekt v imenu revolucije, je vnaprej onemogočilo vsakršnospravo. Danes se takšna drža ponavlja pri apologetih kolaboracije. Sevedatudi njihovo obnašanje ne deluje spravno, marveč protispravno. Do spravebo prišlo, ko bodo dediči partizanstva obsodili revolucijo in njeno nasilje,dediči odpora proti revoluciji pa kolaboracijo in njena izdajstva.

K spravi na drugi, širši ravni poziva dr. Tomaž Grušovnik z referatom»Slovenija in tretji korak v etiškem zaporedju«, v katerem se zavzema zapravice vseh živih bitij, torej tudi živali.

Pater dr. Marko Ivan Rupnik, svetovno znani sakralni umetnik in pro-fesor teologije, nam v referatu »Preroškost srca« pokaže, da um, ki ne raz-mišlja s srcem, preceni idejo oziroma projekt, ga podpre s svojo strast-nostjo, iz tega pa nastane ideologija. Srce to dobro ve in zato opozarjačloveka, da nobena ideja ne more postati pomembnejša od človekovega ži-vljenja. Noben projekt neke skupine ne more biti zares dober, če radikalnoizključuje druge. Srce ve, da narod ne more zdravo ustvarjati in se veseliti,če mora mašiti jame groze. Kajti nemogoče je, da groza, ki so jo mnogi do-živeli, ne bi bila del vseh, zato nam je tudi bolečina skupna. Torej je pravsrce tisto območje, v katerem se bomo Slovenci srečali, da dočakamo novdan osvoboditve, ko bo noč mimo za vse. Pri krščanskem razodetju Bogagre za ljubeče občestvo svetih oseb. Zato je za kristjana identiteta človekav odnosu z drugim. Tu es, ergo sum. Ti si, torej jaz sem.

Težišče mojega referata »Slovenci in druga evropska renesansa« je vutemeljitvi soodvisnosti osamosvojitve slovenskega naroda z osamosvojit-vijo Evrope. Slovenska osamosvojitev bi bila vredna še enkrat toliko, če bibila osamosvojena, neodvisna in samostojna tudi Evropa oziroma Evrop-ska unija. To skupno osamosvojitev je moč doseči le s pomočjo svetovnegaetosa, pravrednot človeka in človečnosti: svetosti življenja, posvečenostimrtvih, človekovega dostojanstva in zlatega pravila etičnosti. V nasprotjuz njim je tudi to, da nekaterim evropskim narodom še zmerom ni priznanapravica do samoodločbe.

Naj zavoljo primerjave Prispevkov za slovenski nacionalni programI in II dodam še kazalo 57. številke Nove revije: Tine Hribar: »Slovenskadržavnost«, Ivan Urbančič: »Jugoslovanska ›nacionalistična kriza‹ in Slo-venci v perspektivi konca nacije«, Dimitrij Rupel: »Odgovor na slovenskonarodno vprašanje«, Spomenka Hribar: »Avantgardno sovraštvo in spra -va«, Veljko Namorš: »O vprašanju slovenskega jezika v JLA«, Alenka

10


Goljevšček: »Arhaičnost: civilnost«, Jože Pučnik: »Politični sistem civil -ne družbe«, Gregor Tomc: »Civilna družba pod slovenskim socializmom«,France Bučar: »Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda«, PeterJambrek: »Pravica do samoodločbe slovenskega naroda«, Janez Jerovšek:»Slovenska univerza včeraj, danes, jutri«, Veljko Rus: »Slovenci in interge-neracijska socialna politika«, Marjan Rožanc: »Nekaj iracionalnih razsežno-sti«, Jože Snoj: »Moderni kristjan in absurd slovenstva«, Drago Jančar: »Slo-venski eksil« in Niko Grafenauer: »Oblike slovenskega samomora«. Ideje oosamosvojitvi Slovenije in parlamentarni demokraciji iz te številke Nove re-vije so se uresničile v treh letih.

Na posvet Prispevki za slovenski nacionalni program II smo se začelipripravljati sredi leta 2016. Konec leta smo določili datum posveta in raz-poslali vabila predvidenim referentom. Po naključju je ta datum sovpadelz datumom, ko so v Bruslju objavili belo knjigo s petimi scenariji oziromamožnimi oblikami nadaljnjega obstoja Evropske unije. Dogajanja torejnismo le dohitevali, tudi ne prehitevali, pač pa smo sredi njega, z lastnimipredlogi, kako prenoviti Evropo.

11


Tadej Bajd

POZDRAVNI NAGOVOR

Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor,cenjene akademikinje in akademiki,gospe in gospodje,

današnji posvet na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti imadvojni pomen. Najprej posvet obeležuje tridesetletnico izida 57. številkeNove revije z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. Pred-vsem pomemben pa je drugi cilj posveta, to je razprava o bodočnosti slo-venskega naroda v prenovljeni Evropi. Skrb za prihodnost Slovenije in zaprenovo Evrope je tudi pomembna naloga Slovenske akademije znanosti inumetnosti. Prav zato želim v tem uvodnem nagovoru spomniti na nekaterekorake, ki jih je Akademija na tej poti opravila v zadnjem času.

Pomembna naloga nacionalnih akademij v 21. stoletju je svetovanjepolitiki. To svetovanje pa mora biti osnovano na znanstvenem premisleku.Svetovanje akademij poteka na nacionalnem, kakor tudi na internacional-nem nivoju. Učinkovit način svetovanja nacionalne akademije je organiza-cija posvetov in simpozijev. Preko zaključkov posvetov akademija svetujepolitikom na področjih kulture, znanosti, izobraževanja, zdravja ali varstvaokolja. Zaključke posvetov pa preko medijev in prenovljene spletne stranisporočamo tudi širši javnosti.

Ker znanost nastopa že v nazivu Akademije, ni težko razumeti, da jinamenjamo posebno pozornost. Posebej občutljiva tema so mladi znan-stveniki in znanstvenice. Med pomembnejšimi dogodki, ki jih je Akade-mija organizirala v preteklem letu, naj omenim slovesnost ob tridesetle-tnici zelo uspešnega programa mladih raziskovalcev, ki ji je sledil posveto prihodnosti tega pomembnega mehanizma v slovenskem raziskoval-nem sistemu. Dogodek, ki je potekal pod pokroviteljstvom predsednikaPahorja, je bil opazno zabeležen v medijih. V preteklem letu pa smo pri-

12


pravili tudi priporočila za ustanovitev in delovanje nacionalne komisijeza integriteto v znanosti.

Enako kot znanost so pomembni posveti na temo izobraževanja. Preddvema letoma smo v času zaznavanja številnih nepravilnosti v našem viso-kem šolstvu pripravili posvet z naslovom Stanje in vizija razvoja sloven-skega visokega šolstva. Na tem posvetu smo opozorili na probleme, kot sopočasno posodabljanje in internacionalizacija visokega šolstva, slaba zapo-sljivost diplomantov nekaterih študijskih programov, nezadovoljivo nagra-jevanje odličnosti in učinkovitosti univerzitetnih učiteljev, nizka kakovostnekaterih študijskih programov in previsok odstotek študirajoče populacijev Sloveniji. Dobro smo se tudi zavedali pomembnosti izobraževanja predprihodom na univerzo. Tako smo opozorili na preveč permisivno šolanje vosnovnih in srednjih šolah. Posebne, bolj specializirane posvete smo orga-nizirali na temo poučevanja biologije, kemije, fizike in tehnike na srednjihšolah, prav pred kratkim pa smo pripravili posvet na temo zahtevnosti inpravičnosti pri splošni maturi.

Ministrica, ki vodi Službo vlade RS za razvoj in evropsko kohezijskopolitiko, se je obrnila na Akademijo s prošnjo za pomoč pri kreiranju stra-tegije pametne specializacije. Predloge za krepitev inovacijske sposobnostigospodarstva smo usmerili v razvoj srednje in visoko razvitih tehnološkihrešitev na nišnih področjih zdravega bivalnega in delovnega okolja, narav-nih in tradicionalnih virov za prihodnost ter sodobne industrije.

Na seriji posvetov z naslovom Gozd in les so predavatelji in razpra-vljavci opozorili na današnje stanje v gozdarstvu in lesarstvu in nakazalismernice za izboljšanje na podlagi znanstvenih in strokovnih izsledkov.

Razred za zgodovinske in družbene vede je pripravil posvet o etikijavne besede in o sovražnem govoru. O nekaterih temeljnih vprašanjih svo-bode izražanja ter prizadevanjih za dvig ravni komuniciranja v javnem ži-vljenju so razpravljali ugledni Slovenci, ki se pri svojem delu srečujejo sproblemi sovražnega govora.

Mediji so posebej prijazno sprejeli posvet z naslovom Krasni novi di-gitalni svet, na katerem smo razpravljali o nevarnostih, ki jih prinašajo ra-čunalništvo, umetna inteligenca in internet.

Razred za umetnosti je predstavil knjigo Humanizem in humanistika sprispevki s simpozija, ki je potekal v letu 2015. Odlično po vsebini in tudina pogled zelo lepo knjigo smo pred poletjem poklonili predsedniku repu-blike, predsedniku vlade, ministrom, rektorjem in direktorjem inštitutov, skaterimi največ sodelujemo.

V zvezi z nacionalnim svetovanjem naj omenim še dve izjavi Sloven-ske akademije znanosti in umetnosti. V letu 2014 smo javnosti sporočili iz-

13


javo z naslovom »Za pravico do groba«. Nedavno smo v dnevnem časopisjulahko prebrali, da je bila naša izjava omenjena kot pobuda za pokop nepo-kopanih v parku Dobrava v Mariboru. Ne brez dolgotrajnega pregovarjanjasmo se poenotili tudi glede izjave o učnem jeziku na slovenskih univerzah.

Evropske nacionalne akademije pa imamo zanimivo možnost sveto-vati tudi na mednarodni ravni. Evropska komisija je namreč nedavnouvedla mehanizem SAM – Scientific Advice Mechanism. Mehanizem de-luje v hierarhični strukturi, kjer je na vrhu tako imenovana High LevelGroup, na drugem nivoju so konzorciji akademij in na spodnjem nivoju na-cionalne akademije. Slovenska akademija se je na to pobudo že od zvala.

Drugo možnost aktivnega sodelovanja v mednarodnem svetovanjupredstavlja sodelovanje z Evropsko akademijo znanosti in umetnosti vSalzburgu. Akademija vodi več multinacionalnih projektov, med katerimije v sedanjem času najzanimivejši projekt Next Europe, katerega cilj je po-iskati smernice za nadaljnji razvoj Evropske zveze. Moto projekta je»There is no alternative to Europe«. Pomemben projekt Evropske akade-mije so tudi konference podonavskih akademij, ki se preko neformalnegadialoga med predstavniki akademij osredotočajo na razvoj v donavski re-giji. Lansko leto smo 7. Konferenco podonavskih akademij organizirali vLjubljani. Konferenca je potekala pod pokroviteljstvom predsednika RSBoruta Pahorja. Obravnavali smo teme, kot so majhna in srednje velikapodjetja, voda, energija in varna prehrana.

Pomemben primer svetovanja na mednarodni ravni je predstavljalatudi organizacija mednarodnega simpozija skupaj z eno najstarejših ev-ropskih akademij, Leopoldino. Na tem simpoziju so bili obravnavani ur-gentni problemi, povezani s človekovimi pravicami migrantov.

Čisto na koncu se želim na kratko dotakniti svojega področja, to je ro-botike. Na akademiji smo v zadnjem času organizirali dva posveta z naslo-voma Robotika in umetna inteligenca in Biorobotika. Robotika jutrišnjegadne se bo bistveno razlikovala od današnje industrijske robotike, kjer ro-boti svoje naloge iz varnostnih razlogov opravljajo za žičnimi ograjami.Roboti, ki jih znamo razvijati danes, znajo zaznavati najneznatnejše dotikemed robotom in človeškim operaterjem, kar omogoča takojšnjo zaustavitevrobota in s tem popolno varnost. Biološko zasnovani pristopi h gradnji ro-botov omogočajo tako imenovano mehko robotiko. Tako prehajamo v novoobdobje robotike, kjer bosta človek in robot skupaj opravljala številne ope-racije, ki jih doslej ni bilo mogoče robotizirati. Hkrati pa postaja odvečnatudi zaskrbljenost, da roboti izrinjajo človeka iz proizvodnih procesov. Po-membno se je tudi zavedati, da Slovenija vse bolj postaja dežela robotike.Odlikujemo se z univerzitetnim izobraževanjem, ki ima daljšo tradicijo kot

14


v marsikateri drugi evropski državi. Učbeniki slovenskih avtorjev se upo-rabljajo na številnih tujih univerzah. Slovenski raziskovalci sodelujejo vmnogih mednarodnih projektih, predvsem na področjih humanoidne robo-tike in rehabilitacijske robotike. V Sloveniji imamo večje število uspešnihmajhnih in srednje velikih podjetij, ki uvajajo robotske proizvodne celicedoma in na tujem. Uresničujejo pa se tudi več desetletij stare sanje roboti-kov. Slovenija bo pod okriljem koncerna Yaskawa začela s proizvodnjosvojih robotov. Kadarkoli imam priložnost, da obiščem kakšno uspešnoslovensko visokotehnološko podjetje, mi tak obisk polepša dan in potemlaže verjamem v svetlo bodočnost Slovenije.

15


Borut Pahor

MISLITI S SVOJO GLAVO, MISLITI EVROPSKO

V svojem nastopu bom podčrtal vzajemnost, prežetost nacionalneideje in evropske ideje pred tridesetimi leti in aktualnost vzajemnosti inprežetosti nacionalne ideje in evropske ideje danes, trideset let po tem.Zavzel se bom za to, da bi pogumneje razmišljali s svojo glavo, vendar –enako kot pred tridesetimi leti – v evropskem kontekstu.

Ko so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja Prispevki za slovenskinacionalni program utemeljili zgodovinsko potrebo po osamosvojitvi Slo-venije, so hkrati poudarjali njen evropski kontekst. Drugače povedano: za-misli o slovenski naciji ni navdihovala težnja po nacionalistični osamitvi,marveč želja po osamosvojitvi in pridružitvi demokratičnim evropskim na-rodom in državam.

Ta odlična presoja je bila tudi odločilna. Slovence in Slovenijo je porazglasitvi lastne države, njeni vojaški obrambi in diplomatskem prizna-nju takoj strateško usmerila v evropski združevalni proces. Leta 2004 jeSlovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Samo nekaj letkasneje je vstopila tudi v evroobmočje in schengensko območje, skratkav jedrno skupino držav Evropske unije. Površen opazovalec bi utegnilzato napačno vzklikniti, da je glede usode nacije in države tako rekočkonec zgodovine in da bo vse po tem samo še njeno samodejno recikli-ranje.

Finančna, begunska in varnostna kriza Evropske unije so v zadnjihletih tako površno sklepanje postavile pod velik vprašaj. Ne gre samo zamanj predvidljivo prihodnost Slovenije v Evropski uniji, temveč za bistvenomanj predvidljivo prihodnost Evropske unije same. Tvegam mnenje, da soprej omenjene krize tudi posledica neučinkovitosti obstoječe institucionalneureditve Evropske unije. Sprejemam kritiko, da za to nimam čvrstih in neiz-podbitnih dokazov. Kljub temu vztrajam pri tej oceni in ugotavljam, da je zadolgoročni obstoj in krepitev Evropske unije potrebna tudi njena institucio-nalna reforma.

16


Nedavno so vodilni predstavniki Evropske unije ponovno podčrtali,da v trenutnih razmerah začetek razprave o institucionalni reformi Evrop-ske unije ni niti koristen niti mogoč. Zaradi krepitve nezaupanja do Evrop-ske unije same, ki ga ilustrirata tudi rastoča pojava populizma in nacional-izma, ter vračanja pozornosti k nacionalnim državam naj bi taka razpravatovrstne strasti samo podkrepila. Ne pravim, da deloma nimajo prav. Dol-žan pa sem opozoriti, da je to zelo pasivno odzivanje na zaskrbljujoče pro-cese erozije Evropske unije in da bo prej ali slej napočil čas, ko bo trebasprejeti razumno tveganje za alternativo temu dogajanju.

Ne znam dokončno presoditi, ali smo podpisniki Ljubljanske pobudeza nov ustavni postopek in za nov osnutek pogodbe o ustavi Evropske unijeizbrali najboljši čas. Osebno pa mislim, da se je Evropska unija glede svojesedanjosti in prihodnosti že znašla v položaju, ko je prav zaradi njene po-spešene erozije čas za tako pobudo vselej pravi čas. V tem smislu je mo-goče do določene mere vleči vzporednice med tedanjimi Prispevki za slo-venski nacionalni program in Ljubljansko pobudo.

Spričo prelomnosti in referenčnosti Prispevkov se zdi taka primerjavavsaj za zdaj precej domišljava. Vendar podpisnikov Ljubljanske pobude nignalo stremljenje po nekem političnem ali intelektualnem prestižu, po zgo-dovinskih vzporednicah s Prispevki, ali podobni vzgibi. K pripravi osnutkanove pogodbe o ustavi in zlasti k podpisu Ljubljanske pobude nas je sililavsestranska mlačnost, ki nemočno in malodušno spremlja obstoječo krizoEvropske unije in njeno negotovo prihodnost. Kljub temu je za današnjopotrebo vendarle mogoče opozoriti na nekaj vzporednic med Prispevkisredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in Pobudo trideset let kasneje. Bi-stveno je, da sta oba dokumenta nastala v času, ko se je zdelo samoumevnonadaljevanje nekega sistema nemogoče. V obeh primerih so potekali ozi-roma potekajo procesi, ki silijo prav v obratno smer od alternativnih zami-sli v Prispevkih in v Pobudi.

In naposled, čas, v katerem sta obe pobudi trčili na dvom in naletelicelo na ostro kritiko javnosti, se je obakrat zdel in se zdi sprva zelo na-pačen. V retrospektivi pa je za Prispevke danes nedvomno mogoče reči,da so prišli v roke Slovencem ob najboljšem času. V času, ko so se mnogidrugi jugoslovanski narodi v vrhuncu krize šele idejno iskali, smo Slo-venci imeli zamisel o svoji prihodnosti. Ki smo jo, kot rečeno, že takratpostavili v evropski kontekst. Zelo si želim, da bi bilo mogoče čez tride-set let vsaj približno enako reči tudi za pomen Ljubljanske pobude. Pomojem mnenju je velik pomen Ljubljanske pobude v tem, da je presekalaintelektualno in politično molčečnost glede alternativ razkrajanju Evrop-ske unije.

17


18

Sploh ni bistveno, ali se načelni podporniki te pobude v celoti strinjajoz vsemi njenimi določbami. Bistveno je, da razumejo potrebo po gnetenjuintelektualne in politične moči in izražanju poguma za sprožitev novegaustavnega procesa.

Vem, da mnogi voditelji Evropske unije menijo, da obstoječa Lizbon-ska pogodba zadošča za premagovanje sedanjih izzivov. Menijo, da jo jetreba le bolj vešče uveljaviti. Tudi s tem se deloma strinjam. Najbolj pa mevznemirja njihova ocena, da bi morebitna skupna evropska razprava o novirazpravi zdaj samo pospešila njen razpad. Če bi se taka ocena izkazala zatočno, potem je absolutno jasno, da tudi bolj vešče in bolj uspešno uvelja-vljanje sedanje Lizbonske pogodbe ne bo rešilo poglabljajoče se krize.

V tem smislu smo torej prišli do točke, ko se razmišlja o pravem časuza prave zamisli. To je legitimna razprava, vendar se mora vedno znova za-vedati, da so napačne zamisli že na delu v napačnem času. Pretirano odla-šanje z razumnim tveganjem glede alternative bi se utegnilo zgodovinskopokazati za usodno.

Bistvo Ljubljanske pobude je oživitev, renesansa Evropske unije. Lju-bljanska pobuda si prizadeva za nov ustavni postopek. Predlaga tudi osnu-tek besedila nove ustave, vendar je ta hip vsaka posamezna določba manjpomembna od zamisli, da dolgoročno Evropska unija lahko obstane in seokrepi le pod pogojem pomembnejših institucionalnih sprememb, ki mo-rajo imeti ljudsko in demokratično legitimacijo.

Če se zdi, da je mogoče prišla prehitro, ne bomo podpisniki in vsi, kijo podpirajo, nič jezni, če se bo v razumnem roku potrebni večini vendarlezazdela dobra zamisel. Seveda so mogoči tudi drugačni razvoji evropskegeopolitike. Kot predsednik republike sem že večkrat izjavil, da se bomoSlovenci in Slovenija uspešno znašli v vseh, vsakršnih pogojih, vendar bibilo za nas in za druge evropske narode laže in bolje, če bi bili zavoljo miru,varnosti in blaginje priče renesansi Evropske unije.


Niko Grafenauer

OZADJA 57. ŠTEVILKE NOVE REVIJE

Že dlje časa se pri intelektualcih in tudi sicer moralno občutljivih lju-deh postavlja v ospredje vprašanje, ki je integralno povezano na eni straniz razpadom hiliastičnih ideologij, na drugi pa z neoliberalističnim apeti-tusom različnih klikaških in lobističnih energij, ki se kažejo v aktualnemdružbenem dogajanju. Ta civilizacijski sindrom opažamo povsod posvetu, še najbolj pa izstopa v postkomunističnem svetu in seveda tudi naSlovenskem, saj so razpadli nekdanji totalitaristični družbeni normativi,ki jih niso mogle nadomestiti nobene trdne tradicionalne humanističnevrednote in norme, ker so pod pritiskom zakrnele, v novih razsežjih seda-njega zgodovinskega trenutka in prevrednotenju vrednot pa zato, ker nisodovolj vitalne, tudi ne dosegajo pravih formativnih učinkov v družbi. Po-sledica tega je, da smo priča tistemu stanju duha v slovenski družbi, kate-rega emanacija je razpad moralnih imperativov, če parafraziram Kanta, vzvezi s tem pa tudi očitna zapostavljenost družbenega etosa. Dokazov zato je več kot dovolj in jih ne bom našteval, saj jih vsak dan vsebujejo vsimnožični mediji.

Družbeno prizorišče se permanentno razslojuje in atomizira, spremi-nja pa se tudi pod vplivom kibernetske tehnologije, ki se razrašča in zasegaljudi na vseh ravneh – od institucionalnega do izrazito privatnega načinabiti. Vsepovsod pa izstopata samovolja in egoizem, ki predstavljata navi-dezni antipod finančni globalizaciji, v resnici pa sta odlično gradivo za pro-cese, ki jih ta vnaša v družbeno življenje, v katerem se vse bolj zabrisujetako individualna kot nacionalna duhovna identiteta.

Sprašujem se, kakšno je formativno poslanstvo humanistike. Ali jehumanistika v krizi? Kako je razvidna v družbeni nomenklaturi? Kje jeobčutiti insuficience, ki vplivajo na nizko stanje duha v našem političnem,gospodarskem, kulturnem idr. dogajanju. Kakšna sta vloga in poslanstvoCerkve? Kako je z individualno moralo in družbenim etosom? Ali je brezrefleksije in kritičnega samopremisleka sploh še mogoče sebi, družbi in

19


naciji zagotoviti identiteto? Itd. Sprašujem se, kako je mogoče, da smo poosamosvojitvi zdrsnili na dno evropske lestvice. Kako smo se lahko v do-brih dvajsetih letih pri evropskih in ameriških bankah (pa sploh ne vemo,pri katerih) zadolžili za več deset milijard? Kako je lahko v razsulu druž-beno gospodarstvo, ki ga nismo, tako kot so storili drugi vzhodni udi EU,pravočasno prestrukturirali ali privatizirali? Kako je mogoče, da nam ne-zadržno propada in komaj še diha javno zdravstvo? Kako da se ne počistis klikami in lobiji v naših bankah skupaj z njihovimi udbomafijskimiozadji. Kraja se kar nadaljuje, državljani pa koruptivne banke še naprej za-lagamo z novimi in novimi kontingenti denarja, s katerim naj bi jih sani-rali? In kaj naj rečem o kulturi? Nič, ker je v duhovnem smislu relativizi-rana do te mere, da o meritorni kulturi ni več mogoče govoriti. Kje jedanes kulturna elita, ki seveda ni ne ideološko ne materialno determini-rana? Ni je, ker je v takem občestvu in razmerah ne more biti. Egalitarizemje vsepričujoč in uničujoč. Od kod Slovencem takšna privrženost prividu,ki ga utelešajo nekateri politiki z napenjanjem svojih votlih mišic in zago-tavljanjem, da se bodo spravili nad sistemsko in vsakršno drugo korupcijo,razmere pa se ne spremenijo niti za las? Zakaj se nam kar naprej po dvehletih menjavajo vlade, ki degradirajo ali prenavljajo ukrepe prejšnje alicelo več prejšnjih. Vprašati se moramo, ali niso prav v tem ključni razlogiza to, da slovenska družba in gospodarstvo stagnirata ali celo nazadujetav vseh pogledih.

Težave z jezikom, kaj šele z njim kot konstitutivno kategorijo sloven-ske identitete, so najgloblje povezane z vsem maloprej opisanim. Pri etičniin duhovni razpuščenosti slovenske družbe, kot jo danes zaznavam, mezelo skrbi za naš jezik. Temu je bil posvečen tudi simpozij SAZU, na kate-rem se je govorilo o rabi slovenščine in angleščine na univerzah. Zavedamse, da je globalizacija bistveno povezana tudi z vprašanjem slovenskega je-zika in s tem slovenskega sveta kot takega. Ne me razumeti narobe. To ježiv, nezadržen tehnološki in civilizacijski proces, v katerem pa že zazna-vam nekatere anticipacije upadanja avtentične skrbi za slovenski jezik.Bojim se, da bomo v bližnji prihodnosti Slovenci ob današnjem vedenju inodnosu do maternega jezika kmalu postali sarmatski Pruzzi.

Nizko stanje duha na Slovenskem je pogojeno z mentalno bedo, ki iz-haja iz vsega doslej povedanega. Ali drugače rečeno: nobene žive iskre ni,ki bi vzburila latentne potenciale in energije, da se slovenski svet in državaizgrebeta iz močvare, v kateri čepimo. Zato tudi ni nobenega verodostoj-nega državnika. Družbeni etos je poniknil, razraščata pa se subjektivističnasamovolja, ki nima nobenega korelata v kakršnemkoli družbenem moral-nem imperativu. To je opazno tudi pri volivcih.

20


21

Ko se sprašujem o vsem tem, me stiska za grlo, ker se moramo kar na-prej vračati k vprašanju sprave. Dokler ne bomo razrešili te svoje težave,nas bodo Huda jama, Teharje, Rog, Crngrob in vsa druga grobišča po vojnibrez sodbe pobitih in zakopanih na naših tleh opominjali, da smo civiliza-cijsko in etično pohabljena nacija, ki se ni zmožna izkopati iz tranzicije. Nele da v parlamentu niso sprejeli lustracijskega zakona, podpisali in podprliniso niti evropske spomenice oziroma deklaracije, ki zavržno obsoja vse trievropske totalitarizme v 20. stoletju – fašizem, nacizem in boljševizem –,v zadnjem obdobju pa je na nuli tudi tista državotvorna zavest, ki se je iz-razila s plebiscitom. Vse to je več kot očitna posledica naše moralne, kul-turne in politične insuficientnosti ali nezrelosti.

Vprašanje alienacije je temeljno povezano z načinom biti vsegasveta in ni vezano zgolj na ta trenutek in ne omejeno na Slovence. Menise kaže tako v globalnih razsežnostih kot v podrobnostih. Najbolj razlo-čno pa jo je vsakodnevno zaznati v medijih. Laž in resnica se prekrivatain skupaj tvorita našo virtualno resničnost, ki ji verjamemo, da je pravain edina. Še bolj pa se bo razbohotila v prihodnosti. Zato me skrbi, da sebo avtentična zgodovinska resnica naše dobe zelo kmalu uveljavila v trkucivilizacij in v vsem tistem, kar bo temu sledilo. Kajti v virtualnem svetuje tudi smrt le privid.

Čeprav so Prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številkiNove revije 1987. leta pomenili disidentsko intelektualno dejanje v nekda-njem jugoslovanskem političnem prostoru, čeprav je to dejanje temeljilo vduhovnem avtohtonem premisleku, ki naj osvetli položaj slovenske nacijein družbe v kriznih razmerah, ki so ju substancialno čedalje globlje nače-njale, in je bilo zato nujno in neodložljivo, da se pokaže ne le na vzroke inposledice, ampak hkrati nakaže tudi opcije za izhod iz tega zgodovinskegaklinča, čeprav si nihče od piscev prispevkov ni umišljal, da zapisane besedenosijo s sabo kaj več od tveganja, kakršno vsebuje sleherni mišljenjski uto-pos, ki pa je bil v monističnem partijskem sistemu kaj hitro označen za po-litično subverzijo – je 57. številka doživela politično usodo, ki daje slutiti,da ji je bila kot pomembni sestavini znotrajpartijskega obračuna med »sta-rokomunisti« in »mladokomunisti« vnaprej pripravljena. Če ne bi bilotako, bi partijska oblast izdajo te številke že v kali zatrla. Od izida tega spo-pada pa je bilo odvisno tudi to, kaj se bo zgodilo z revijo, uredniki in pisciprispevkov.

Nova revija je tako nehote in proti svoji volji – 57. številka je bila samokulminacija – podpirala tisto komunistično grupacijo, ki je v nasprotju scentralisti dovolj dobro zaznala dezintegracijske procese v jugoslovanskipartiji in jih kasneje tudi neposredno pospeševala s tako imenovano zno-


trajpartijsko alternativo, ki jo je proizvajala nekdanja ZSMS. V okvir tegadogajanja sodijo tudi parole o evrokomunizmu, o socializmu s človeškimobrazom, o sestopanju z oblasti in podobne.

Vse to pa pomeni, da je liberalistična frakcija v partiji v pravem tre-nutku odkrila svoj modus preživetja v nacionalnem oziroma republiškemokviru, saj je srbski naciboljševistični hegemonizem, ki se je kasneje zelonazorno izkazal z raznimi »jogurtnimi« in »balvanskimi« revolucijami, vsebolj ogrožal tudi partijsko oblast na Slovenskem.

Docela na dlani je, da v tem dogajanju že dolgo ni šlo več za poli -tično prakso, ki naj bi temeljila v komunistični ideologiji, marveč za povsem običajen pragmatični boj za oblast med različnimi partijskimiskupinami, med katerimi je prevladala tista, ki se je znala spretneje pri-lagoditi aktualnim razmeram in tekoče družbene procese izkoristiti zauveljavitev svojih političnih interesov. 57. številka Nove revije je takoprišla kot naročena, da opravi tisto poslanstvo v opisani politični igri, skaterim je slovenska naciocentrična partijska nomenklatura v boju zaoblast prevzela pobudo pred okorelimi centralisti. To pa seveda še zdalečne pomeni, da bi bila ta nomenklatura kdajkoli razmišljala tudi o sloven-ski osamosvojitvi, saj je bila generično zaznamovana z jugoslovanstvom,v okviru katerega si je skušala zagotoviti predvsem čim večjo republiškooblastveno avtonomijo.

Vloga 57. številke je bila potemtakem vsaj trojna:1

1. V slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru je odigrala vlogogrešnega kozla, na katerega so se v imenu jugoslovanskega inter-nacionalizma, da o »bratstvu in enotnosti« niti ne govorim, zlivalegolide vsakršnih političnih diskvalifikacij in obsodb, ki so sevedav prvi vrsti udrihale po »nacionalistični« naravnanosti v njej obja-vljenih spisov. Tako si je docela neutemeljeno pridobila sloves slo-venskega pendanta srbskemu Memorandumu, čeprav je šlo vnašem primeru za premislek o izhodu iz jugoslovanske krize gledena vitalne interese in zgodovinsko perspektivo Slovencev, torej zaizpostavitev in obrambo tistih habitualnih razsežnosti slovenskenacionalne eksistence, ki so bile s poskusom zveznih ustavnih spre-memb temeljno ogrožene – pri tem se spomnimo samo razvpitih

22

1 Burno dogajanje ob izidu 57. številke s prispevki za slovenski nacionalni program podrob-neje prikazuje posebna izdaja Ampaka (2005) z naslovom Zadeva 57, ki jo je pripravila in uredilaAlenka Puhar. O Novi reviji, njenih začetkih z ustanovitvijo vred, o njeni kulturno- in družbenopo-litični vlogi ter negativnem odnosu političnega vrha in partije tako do revije kot do večine avtorjevin urednikov obsežno piše Igor Omerza v knjigi Veliki in dolgi pohod Nove revije (Mohorjeva, Ce-lovec, 2015). Pri tem se opira na množico dokumentov iz arhiva slovenske Udbe in drugih virov,tudi samih sodelavcev in urednikov.


»skupnih jeder« v sistemu izobraževanja –, v primeru Memoran-duma srbskih akademikov pa je šlo, nasprotno, za hegemonističnivelikosrbski program, katerega posledice so se v vsej grozovitostipokazale že tri leta kasneje in jim še danes ni videti konca. Pri-spevki so bili potemtakem predvsem dejanje implicitnega uporazoper jugoslovansko obarvani srbski hegemonizem na eni in zopersatrapsko vladavino vojaško-partijske oligarhije v ekonomsko insocialno propadajoči državi na drugi strani.

2. Politična gonja in vihar, ki ju je povzročil izid 57. številke Noverevije, sta razkrila predvsem dvoje: po eni strani enotnost sloven-ske partije in njenih transmisij v obsodbi ideološko in politično»nesprejemljivih stališč«, kar je bil njen nedvoumni manifestati-vni prispevek k programski povezanosti z jugoslovansko partijo,po drugi strani pa ji je prav ta načelna enotnost, ki pa se je v real-nosti izkazala za navidezno, saj je ob odnosu do revije potekalatudi zunajpartijska diferenciacija, omogočila neposlušnost v raz-merju do zveznih oblasti, ki so ob podpori domačih centralistovzahtevale represivne ukrepe zoper nekatere pisce prispevkov inurednike. Prav tu pa je prišlo tudi do tistega merjenja moči, ki nibilo toliko povezano z vprašanjem ideološke enotnosti, marvečdosti bolj s preskušanjem republiškega limita v odnosu do Beo-grada.

Če se ne bi bila z zvezno ustavo leta 1974 vse bolj krepila de-zintegracijska strujanja v jugoslovanski partiji, ki so vodila k vsevečjemu utrjevanju republiških partijskih oziroma oblastvenihstruktur, bi se ta preskus ne zgodil, če pa bi se že, bi se zagotovokončal drugače, kot se je, o čemer med drugim priča tudi usodacele vrste slovenskih kulturnih revij v času komunistične vlada-vine. Oslabljena zvezna oblast tako kljub vsem naporom ni moglauveljaviti svojih namer tudi zaradi obračuna znotraj slovenske par-tije, v kateri je prevladala struja, ki je v skladu s svojimi političnimiinteresi branila že pridobljeno relativno avtonomijo pred beograj-skim centrom.

Nova revija bi je v drugačni razporeditvi moči ne bila odneslale z odstavitvijo glavnega in odgovornega urednika (Nika Grafe-nauerja in Dimitrija Rupla), čemur je sledila na srečo le kratko-trajna uredniška kriza, marveč bi jo bila po že uveljavljenem tota-litarističnem vzorcu doletela vsaj ukinitev in sodni proces.Namesto tega je Slovenija lahko ponudila Jugoslaviji evfemistični»socializem s človeškim obrazom«, s katerim je partija dokazovala

23


svojo liberalistično usmerjenost, ki se je sčasoma najbolj razvidnoizrazila v ozračju levičarske alternative.

3. Posledica partijske gonje zoper Novo revijo na eni in temu sledečeliberalizacije ideološkega enoumja na drugi strani pa je bila tudievokacija dotlej bolj ali manj nerazvidne opozicionalne političnejavnosti, ki si je zlagoma pridobila prostor pod soncem v podobinajrazličnejših civilnih pobud in gibanj, naposled pa tudi v oblikiopozicionalnih strank, kar je bil temeljni korak v novo politično ar-tikulacijo slovenskega družbenega prizorišča. Zoper reformno ri-gidnost partijskega režima se je tako izoblikovala opozicija, ki ječedalje glasneje zahtevala – ne reformo, ampak radikalno zame-njavo obstoječega režima, kar se je lahko uresničilo le z novimi vo-litvami.

Slovenska partija se je v odnosu do zveznih oblasti – pogosto tudiproti lastni volji – opirala na to javnost, hkrati pa ji je bila prisiljena po-puščati v njenih zahtevah po spremembi režima, saj bi se bila v nasprot-nem primeru lahko naslonila le še na JLA, kar bi dokončno zapečatilonjeno usodo. Puhlica o sestopanju z oblasti je bila preveč prozorna, da bikogarkoli prepričala, po padcu Berlinskega zidu pa je bilo tudi dokončnojasno, da se je socializmu kot družbenemu sistemu iztekel zgodovinskičas. Treba se je bilo torej pripraviti na politično realnost prehoda iz eno-partijskega v večstrankarski sistem in računati z vsemi implikacijami, kijih tak prehod prinaša.

O tem, kako je to prilagajanje novim razmeram potekalo in še poteka,ne govori le večkratno spreminjanje imena nekdanje Zveze komunistov,ampak predvsem tista kapitalizacija politične moči, ki se izraža v najrazli-čnejših črnih tranzicijskih poslih, o katerih je odveč poudarjati, da najboljrušijo ekonomsko trdnost in učinkovitost slovenske države, zato jih je mo-goče tudi označiti za prikrito obliko nacionalnega izdajstva. Vse to početjeje manj na očeh javnosti, če pa že do tega pride, se pri priči razodene nje-gova prava narava in pomen, zaradi česar se iz dneva v dan tudi srečujemoz novimi in novimi udbomafijskimi aferami.

Afera v zvezi s 57. številko Nove revije je seveda povsem drugačnenarave, saj je šlo v njej predvsem za znotrajpartijski obračun v prid libe-ralizma in z njim povezanega transferja politične moči v ekonomskomoč, vendar pa je prav zaradi te povezave na impliciten način tudi sesta-vni del današnjega aferaštva. Razkriva namreč samo metodologijo tistepolitične manipulacije, ki temelji v defamiranju nasprotnika oziroma dru-gače mislečih po načelu »primite tatu«, hkrati pa se skušajo njeni izva-jalci politično čim bolj okoristiti s tako določeno vlogo nasprotnikov. Po-

24


doben vik in krik so prenovitelji in njihovi somišljeniki zagnali ob takoimenovanem Demosovem revanšizmu, ki ga nikjer ni bilo, ob zadeviVIS, ob »orožarski aferi« ipd., kar vse dokazuje, da gre za veščino, ki sejo da zmerom učinkovito uporabiti, če si za to izurjen. V prolongiranem»prehodnem obdobju«, ki je bilo nekoč partijski ideologem, danes pa jerealnost, ki zadeva tako področje pravosodja kot privatizacijo družbe-nega imetja, tako lokalno samoupravo kot finančni nadzor nad podjetni-škim poslovanjem, tako bančništvo kot socialno politiko, tako odnos dopreteklosti kot odnos do prihodnosti itd. itd., je seveda dvolična taktika,ki so jo ubirali nekdanji nosilci režima ob 57. številki, nadvse uporabnatudi danes, saj je z njo mogoče preobrazbo družbenega sistema uspešnoprilagajati lastnim potrebam in interesom. Še posebej če imaš v rokahskrivni kapital in primerno organizacijo zakulisnega delovanja, ki vplivana politične odločitve.

Vse to, kar sem skušal kritično prikazati in tematizirati v svojem pri-spevku »Oblike slovenskega samomora« pred 30 leti, večinoma drži šedanes. Zdaj se ne moremo več krivdno sklicevati na noben center moči vbivšem jugoslovanskem komunističnem režimu ali v svetu. Z lastno dr -žavo, z vstopom v EU, OZN in NATO, smo zavezani predvsem sami sebi.Zato je odgovornost, ki smo si jo naložili z njo, zgolj in samo naša. Za njenklavrni položaj ni več nobenega ideološkega ali kakega drugega eshatolo-škega opravičila. Država je naša zgodovinska resničnost, v kateri živimo.Težave, ki nas oblegajo, pa so večstranske. Potem ko smo vstopili v EU inse odcepili od Balkana, se je kmalu pokazalo, da nismo pretrgali tudi veziz njegovimi družbeno dejavnimi izročili, saj t. i. tranzicija še kar traja, ne-gativne posledice pa so takšne, kot sem jih opisal.

Spremenila pa se je tudi Evropa, ki je danes v hudi krizi, saj po zaslugirazličnih interesov njenih držav in evrobirokracije na svojem obličju do-biva patološke poteze iz Kafkovih vizij.

Če bo nova Evropa nastala kot odgovor na Ameriko, ali to pomeni, dabo njeno vezivo poleg ekonomije, poleg skupnega prostora za svobodnotrgovanje, samo še popularna kultura z najnižjim možnim skupnim imeno-valcem? Ali imajo intelektualne elite ob siceršnjem pragmatičnem popul-izmu sploh še kakšno vlogo in težo? Če naj Evropa ne hodi le za Ameriko,kakšna naj bi bila tedaj temeljna razlika med Združenimi državami Ame-rike in morebitnimi Združenimi državami Evrope oziroma Združenjem ev-ropskih držav?

Če drži teza, da se države, kulture in posamezniki v procesu globa-lizacije zlivajo v sestavljene oblike nekakšne družbe sveta, ki bo struktu-riran kot polje transnacionalnih vzorcev, se zastavlja usodno vprašanje,

25


ali je takšno globalizirano družbo sploh mogoče vzdrževati brez do -minantnega centra in s tem brez podrejanja šibkejših držav, narodov inkultur volji močnejših? Z drugimi besedami: ali ni t. i. globalizacija zgoljzametek nove ideologije, s katero na »koncu zgodovine«, ob planetarnizmagi liberalne demokracije in pred »spopadom civilizacij«, dominantnaskupina držav interpretira gospodarsko, politično in kulturno podrejanješibkejših držav in kultur? Je to nujen oziroma neizbežen pojav novegasvetovnega reda?

Ali je poskus ohraniti identiteto posameznih kultur znotraj toka glo-balizacije in panevropeizacije ter s tem njihovo raznolikost smotrn projektali le zdrs v kvadraturo kroga? Ali pa je mogoče, morda celo z empiričnopodkrepitvijo, braniti tezo, da pospeševanje integracijskih procesov po-meni hkrati tudi krepitev nacionalnih identitet?

Kaj je z Evropo obrobja, Evropo narodov in njihovih kultur, ki soimele iz skupnih evropskih duhovnih korenin hkrati tudi specifičen kul-turni razvoj? Jo integrirati, pustiti, da jo posrkajo k središču usmerjeni to-kovi? Ali ni govorjenje o identitetah malih narodov, minornih kulturah innjihovih jezikih samo še blebetanje, »ekološko« vprašanje, vsebinski smi-sel pa se bo prej ali slej izgubil?

Še dolgo bosta obstajali dve Evropi, zgodovinsko gledano pravzapravvzhodna in zahodna. Razdelitev ni nastala šele v 20. stoletju, jo je pa utr-dila, bržkone celo poglobila fraktura več kot polstoletnega komunizma navzhodu. Toda brez izkušenj Vzhodne Evrope zahodni del ne more razumeticelotnega kontinenta. Disidentski, kritični intelektualci Vzhoda so v to -talitarnih razmerah razvijali poseben občutek za tiste kriterije (antične,krščanske, razsvetljenske), ki Evropo delajo za več kot zgolj prostor skup neekonomije in prava, namreč za prostor skupnega samozavedanja z vsemitragičnimi izkušnjami zgodovine in tavanji pri iskanju smisla. Razvili soskeptično mišljenje, ki ga Zahod komaj (še) pozna. Je tedaj Vzhod res zgoljpuščava mišljenja in ustvarjanja, ali tam res ni nobene izkušnje in zamisli,ki bi jo bilo mogoče in potrebno vgraditi v integracijo?

Ali pomeni konec prejšnjega stoletja v Evropi hkrati s koncem ideo-logij, velikih moralnih in socialnih eshatoloških načrtov za naše zemeljskobivanje, tudi konec utopij? Kakšen je račun stoletja upanj, ki so se končalaz gulagi in kaceti in padcem Berlinskega zidu? Ali je dovolj zagotovilo, date zgodbe, te »velike« zgodbe, ne smemo ponoviti? Ali smo se zaradi tegapripravljeni odreči sleherni utopiji? Je konec metafizike, konec vsakršnevizije? se sprašujem.

Ali lahko Evropska zveza – prvotno utemeljena na skupnem ekonom-skem interesu, ki se je institucionalno zaokrožil v EGS –, četudi bo z no-

26


27

vimi članicami nujno strukturno preoblikovana, zadovolji duhovne težnjeEvropejcev po skupnem domu? Kot vse kaže, bo evropsko združevanje po-tekalo dvotirno ali celo dvosmerno: po eni strani na ravni trdnih ekonom-skih in finančnih integracij, po drugi strani pa na ravni intelektualnih sesta-vin različnosti, ki že od nekdaj določajo duhovni habitus Evrope oziromaevropejstva. Ali še natančneje rečeno: nastajajoča »nova Evropa« še zme-raj niha in se išče v skrajnostih med politično voljo, ekonomskim funkcio-nalizmom in pravnim poenotenjem na eni strani ter željo po kulturni iden-titeti, za katero pa je vse manj jasno, kaj pravzaprav je, na drugi strani. Alinaj bi bila to zavest, ki se napaja iz grške in krščansko-judovske duhovno-sti, ali naj bi bil to seštevek nacionalnih kultur, se pravi enotnost v razli-čnosti? Ali sploh obstaja kaj, čemur bi lahko rekli »evropska ideja« ali »ev-ropska zavest«?

Koliko lahko globalizacijski procesi v Evropi in svetu načnejo ali celoizničijo njeno zgodovinsko ustanovljeno kulturno-civilizacijsko entiteto?Je mogoče, da bodo ti procesi povzročili brisanje kulturnih razlik, ali pa jihbo združena Evropa zmogla zaščititi kot integrativno podlago skupnegakulturnega sveta? V zvezi s tem se samo od sebe ponuja še drugo vprašanje:Ali je zgolj toleranca do individualnih nacionalnih kultur dovolj za njihovoohranjanje in nadaljevanje, kar je bistvenega pomena za duhovno vitalnostin svetotvorne valence evropskega duhovnega prostora in njegovega izro-čila?

Kaj lahko včerajšnja komunistična Vzhodna Evropa s svojo moralnoin intelektualno izkušnjo prinese v jutrišnji skupni evropski prostor? Kajlahko s svojo izvirno družbeno in ustvarjalno izkušnjo in s svojim današ-njim ustvarjalnim potencialom k temu dodamo Slovenci? S predpostavko,da ne more biti nobenega dvoma, ali se Slovenija mora vključiti v evropskeintegracije in gibanje »za skupni evropski dom«, se vendarle postavljavprašanje, ali sploh vemo, kaj hočemo. Ali res zadostuje, da se »priključu-jemo«, ali pa moramo že zdaj »formulirati« svoj kamen, ki ga prinašamo vprihodnjo zgradbo? Kateri je ta kamen, kaj je sploh slovenska kulturnaidentiteta?

Ker kultura ni samo to, kar je že izoblikovano, marveč tudi tisto, karšele bo – kje imamo to strateško zamisel in voljo definirano? Ali ni prvanaloga – v živih procesih, o katerih govorimo – slovenske države in družbedefinirati ta kamen kot svojstven prispevek k novi zgradbi Evrope? Ali sev tej luči ne kaže kot prioritetni akt nacionalni kulturni program – ne aktresornega ministrstva, temveč akt države, s katero se bo ta legitimirala kottvoren, živ organizem, brez katerega bi bila prenovljena Evropa osiroma-šena, celo invalidna?


Ali kultura v sodobni družbi lahko prevzame intermedialno vlogo, kibi preprečila njeno disperzijo? Kako lahko kultura v času, ko se vse boljzabrisujejo njeni vrednostni horizonti, ustvarja svet? Ali tradicija evrop-skega humanizma še daje osnovo za soočanje s temeljnimi problemi indi-vidualnosti, ki se pasivizira, in človeštva, ki se globalizira? Kaj lahko vvrednostnem pogledu da srečevanje z zunajevropskimi kulturnimi in regij-skimi tradicijami? Je planetarni etos realnost, utopija ali mašilo? Je realnosttotalni spopad civilizacij?

28


Dimitrij Rupel

ŽELEZO IN ŽAMET

NOVI PRISPEVKI ZA SLOVENSKI NACIONALNI/EVROPSKI PROGRAM1

1. EVROPSKA PRETEKLOST: ŽELEZNA ZAVESA IN BERLINSKI ZID1

Spomladi leta 1946, osem mesecev po svojem porazu oziroma socia-listični zmagi na britanskih volitvah, kak mesec pred rojstvom pisca tehvrstic (v nadaljevanju PTV), je Winston Churchill na Univerzi v Fultonu vameriški državi Misuri govoril o železni zavesi, ki da se je spustila odSzczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu.2 Naslov govora je Sinews ofPeace, kar v slovenščini pomeni Orožje miru.3 Kaj je hotel reči zmagovalecII. svetovne vojne oziroma poraženec britanskih volitev leta 1945?

Churchill je v Fultonu govoril o nevarnostih in grožnjah. Rekel je, danihče ne ve, kaj nameravata v neposredni prihodnosti storiti sovjetska Ru-

29

1 To besedilo je bilo napisano pred in za konferenco, ki jo je 1. marca 2017 ob 30. obletnici57. številke Nove revije (Prispevki za slovenski nacionalni program) pripravila Slovenska akade-mija znanosti in umetnosti. Na konferenci je nastopil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki jesvoj nastop povezal z Ljubljansko pobudo, tj. s prizadevanjem skupine intelektualcev s PetromJambrekom na čelu (in svojim lastnim prizadevanjem), da bi Slovenija – z osnutkom nove evrop-ske ustave – prispevala konstruktiven delež k reševanju aktualne evropske krize. Pisec teh vrstic (vnadaljevanju PTV), ki je tudi podpisnik Ljubljanske pobude, je na konferenci prebral povzetek be-sedila, ki sledi. Dan po konferenci je Ljubljano obiskal predsednik Evropske komisije Jean-ClaudeJuncker, ki je svojim gostiteljem predstavil Belo knjigo o prihodnosti EU. PTV je pri končni redak-ciji »Železa in žameta« upošteval tudi scenarije iz omenjene knjige.

2 Trst je rojstno mesto prednikov pisca teh vrstic. Njegov praded, župan Proseka in držav-nozborski poslanec Ivan Nabergoj, je zastopal Trst v dunajskem parlamentu med letoma 1873 in1897. Družina očeta PTV je zapustila Trst in se preselila v Ljubljano po I. svetovni vojni. Po II.svetovni vojni je Trst za jugoslovanske Slovence postal tujina.

3 Sinews of Peace je Churchillova domislica. V angleščini je bolj običajna zveza Sinews ofWar, kar pomeni sredstva ali sile za vojskovanje.


sija in njena komunistična organizacija in kje so meje, če sploh so, njunihosvajalskih in prekrščevalskih teženj. Nato pove, da so se znašle za železnozaveso, v sovjetski sferi, pod sovjetskim vplivom in pod sovjetsko kon-trolo, prestolnice starodavnih držav Srednje in Vzhodne Evrope: Varšava,Berlin, Praga, Dunaj, Budimpešta, Beograd, Bukarešta in Sofija. Poljska jepo ruskem ukazu in po krivici okupirala velikanski kos nemškega ozemlja;majhne komunistične stranke so se povzpele na oblast, ki bistveno preseganjihove številke, povsod uvajajo totalitarno nadzorstvo, prevladujejo poli-cijske vlade, nikjer ni prave demokracije.

Med vzroke strahu šteje Churchill tudi paradoksalno težavo italijanskekomunistične stranke, ki da mora podpirati komunističnega gojenca mar-šala Tita pri njegovih zahtevah glede bivših italijanskih ozemelj na severuJadrana; sicer pa v mnogih deželah, ki so daleč od ruskih meja, popolnomaenotno in absolutno poslušno delujejo komunistične pete kolone. Razen vBritaniji in v ZDA, kjer je komunizem komaj na začetku, predstavljajo ko-munistične stranke ali pete kolone vse večji izziv in nevarnost za krščanskocivilizacijo. »Ne verjamem,« govori Churchill v Fultonu, »da si sovjetskaRusija želi vojno. Kar želijo, so sadovi vojne in neomejeno širjenje svojemoči in doktrin [poudaril PTV] … Po tem, kar sem videl pri naših ruskihprijateljih in zaveznikih med vojno, sem prepričan, da ničesar ne občudu-jejo bolj kot moč in da ničesar bolj ne zaničujejo kot šibkost, posebej vo-jaško slabost. Iz tega razloga je stara doktrina ravnotežja moči nezdrava.«

Churchilla so skrbeli sovjetski osvajalski načrti in prodiranje komun-izma oziroma socializma proti zahodu, železna zavesa pa je bila meja, kije Rusi ne bi smeli prestopiti. Če pomislimo na izvirni gledališki pomenpojma železne zavese, nam je jasno, da gre za sredstvo, s katerim naj bi pre-prečili širitev komunističnega požara. Železna zavesa ni bila – kot Berlin-ski zid – ograja okrog komunističnega taborišča, ki bi zadrževala komuni-stične podložnike, ampak ograja za zavarovanje zahodnega sveta predkomunističnim navalom. O neke vrste železni zavesi govorimo danes vzvezi z zavarovanjem računalniških naprav oziroma informacij. Gre za po-žarni zid (firewall). Na neki način je naslednica železne zavese žametna za-vesa schengenskega sistema.4

Ker se je Churchill ob Rusih bal tudi njihovega učenca Tita, je onstran– na komunistični strani – železne zavese videl tudi Jugoslavijo, čemur sojugoslovanski in predvsem slovenski komunisti oporekali in še danes opo-rekajo. Pogosto se sliši, da je bila Jugoslavija poseben primer, češ da se je

30

4 PTV imenuje schengensko, torej zunanjo evropsko mejo mehko, »žametno«, ker je na-sprotje železne zavese. Oznaka se opira na češkoslovaško žametno revolucijo, ki je leta 1989 od-pravila trdo blokovsko delitev in komunistični red.


31

v II. svetovni osvobodila sama. V resnici so Sovjeti zasedli Beograd že okt-obra 1944.

Churchill je pozival k upoštevanju, če ne celo utrjevanju železne za-vese. Železna zavesa je trajala okrog 16 let, do nasprotnega ukrepa, tj. dopostavitve Berlinskega zidu avgusta leta 1961, ki pa ni bil več branik Za-hoda pred komunizmom, ampak prej nasprotno: branik komunizma predZahodom in kapitalizmom. Sovjeti so se v teh letih še odlikovali z vesolj-skimi programi, ki jih je aprila 1961 okronal polet Jurija Gagarina, pred-vsem pa s kopičenjem jedrskega orožja. Jeseni leta 1962 so ga dodelili celokubanskemu diktatorju Fidelu Castru, iz česar se je razvila t. i. kubanskakriza. Američani so s svojimi vesoljskimi programi Sovjete dohiteli in pre-hiteli leta 1969, ko so pristali na Luni.

2. ATLANTSKA LISTINA IN MARSHALLOV PROGRAM

Churchillovemu razmišljanju o obrambi Zahoda je leta 1947 najprejsledil Marshallov program okrevanja, ki je gospodarsko prerodil zahodnoEvropo in ki ga je Stalin – ob podpori drugih komunističnih partij – z gnu-som odklonil. Iz partijske discipline so ga odklonili tudi Jugoslovani, ven-dar jih to naslednje leto ni rešilo pred izobčenjem iz Kominforma oziromaInformbiroja. Zgodba o Informbiroju – kot tudi blokada Zahodnega Ber-lina (1948) – spada v čas sovjetske napadalnosti. Zahod se je odzval z200.000 letalskimi transporti (airlift), Jugoslavija pa je dokazovala svojoprivrženost Sovjetski zvezi in Stalinu z aretacijami in montiranimi procesi,kot so bili dachauski procesi (1948).

Zgodba o železni zavesi, ki jo je Churchill povedal v Fultonu leta 1946– in ji dal naslov orožje miru –, se je pravzaprav začela poleti 1941, z At-lantsko listino. Šlo je za britansko-ameriški pakt, na katerem je temeljilozavezništvo v II. svetovni vojni, predvsem pa povojna ureditev vključno zZahodnoevropsko zvezo (WEU) leta 1948, Organizacijo severnoatlantskepogodbe (NATO) leta 1949 in Evropsko skupnostjo (za premog in jeklo) leta1950. Atlantska listina vsebuje zavezo, da niti Velika Britanija niti ZDA povojni ne bosta imeli ozemeljskih zahtev; da morajo biti morebitni ozemelj-ski popravki skladni z željami prizadetih narodov; predvsem pa napove-duje zmanjšanje trgovinskih ovir, pravico narodov do samoodločbe in ra-zorožitev. To, kar je bil za Evropsko skupnost Robert Schumann, je bil zaNATO britanski zunanji minister Ernest Bevin. V svojem znamenitem go-voru v britanskem parlamentu je januarja 1948 ponovil ocene političnegatekmeca Churchilla, ki je bil takrat, kot rečeno, v opoziciji.


32

Bevin je dve leti po Churchillu opozoril, da se v vseh vzhodnoevrop-skih državah »komunistični proces brezobzirno nadaljuje«. Meje sovjetskeRusije, pravi Bevin, so napredovale do Szczecina, Trsta in Labe. V Trstuso problemi, pravi, ker sklenjeni mednarodni sporazum ne deluje. Kar za-deva Grčijo, ugotavlja Bevin, se Sovjetska zveza igra z ognjem, čaka na-mreč, da se bosta ZDA in Velika Britanija utrudili, nakar bo prišlo do pri-znanja Marcosove hunte. Stvari se slabo razvijajo tudi v Nemčiji, kjer najbi – po prvotnem načrtu na temelju gospodarske enotnosti in dogovora čet-verice – nastala nova nemška država. Bevin nato ugotavlja, da so težavepovezane z Marshallovim programom evropskega okrevanja (junij 1947).Marshallov načrt je bil ponujen vsej Evropi, vključno z Rusijo. Želeli najbi si ga celo poljski, madžarski in romunski komunisti, Češkoslovaška paje celo napovedala, da bo sprejela vabilo. Vendar so jim prepovedali ude-ležbo. V ozadju je deloval Kominform. Rusi naj bi rajši tvegali zahodnoe-vropsko povezovanje (zahodni načrt ali Zahodno zvezo) kot pa velikoduš-nost Združenih držav, ki bi prodrla v Vzhodno Evropo in jo skupaj z ostaloEvropo zapletla v veliko gibanje sodelovanja. Rusi naj bi po Bevinovemmnenju mislili, da »lahko poškodujejo ali prestrašijo Zahodno Evropo s po-litičnimi presenečenji, gospodarskim kaosom in celo z revolucionarnimimetodami«. Bevin je pozval k zbližanju svobodnih narodov Zahodne Ev-rope, predvsem pa je predlagal vse tesnejšo enotnost (»ever closer unity«)s Francijo in Beneluksom. V zvezi z Nemčijo je napovedal ekonomsko po-vezavo ameriške, britanske in francoske cone. Velika Britanija, poveBevin, hoče s trgovinskimi, socialnimi, kulturnimi in drugimi stiki dosečizdruževanje tistih evropskih in svetovnih narodov, ki to želijo in ki so spos-obni za sodelovanje.

3. OPOREČNIKI

Sovjetska oziroma komunistična politika je kljub temu zašla v resnetežave. V Sloveniji se je erozija začela s Kocbekovo zbirko novel Strah inpogum (1951–1952), v Beogradu pa z Đilasom, ki je prve kritične analizesistema objavil konec leta 1953. Najprej so ga odstavili z visokega polo-žaja, nato so ga leta 1956 obsodili, leta 1957 pa tudi zaprli. Članek, ki gaje poleti 1956 v ZDA (v reviji Foreign Affairs) objavil Edvard Kardelj,5 binemara lahko ocenili kot znamenje ideološkega popuščanja; vendar je bilpopustljiv na zunanjepolitičnem, popolnoma nič pa na notranjepolitičnempodročju. Na Madžarskem pa so mislili resno: leta 1956 se je začel proti-

5 »Evolution in Jugoslavia«, Foreign Affairs, July 1956.


33

komunistični upor. Njegov voditelj Imre Nagy se je pred preganjalci zate-kel na jugoslovansko veleposlaništvo, ki pa ni bilo diplomatska, ampakpartijsko-policijska ustanova, tako da so ga – v duhu, ki je vladal v Jugo-slaviji in ki so ga tako strastno zanikali – izročili Rusom. Istega leta, ko soumorili Nagya (1958), so v Ljubljani na devet let ječe obsodili Jožeta Puč-nika. Ne glede na vse skupaj je Boris Kraigher leta 1960 ustanovil revijoPerspektive, kjer so se zbrali Pučnikovi prijatelji, ki so bili kljub svobodo-miselnosti še na prostosti.

Sistematična kritika socializma se je začela v literarnih krogih, in sicerv reviji Perspektive (1960–1964), ki so jo vodili kompetentni intelektualciod Tarasa Kermaunerja do Veljka Rusa. Najmočnejši kritik med njimi – kini bil urednik – je bil seveda Jože Pučnik, ki je po prihodu iz zapora svojenasprotovanje plačal z novim zaporom in izselitvijo. Pridruženi član opo-zicije je bil tudi Dušan Pirjevec, ki pa je svojo kritiko oblikoval na relativnozahteven in za splošno politično rabo manj izzivalen način. Njegovo na-sprotovanje socializmu je bilo ambivalentno, ker je spadal v partizanskodružbo, sicer pa je največ dosegel s polemikami zoper srbskega unitaristaDobrico Ćosića (1961). Naj bo tako ali drugače: to je bil še čas prve gene-racije revolucionarjev, kot sta bila Tito in Kardelj. Dokler sta bila živa (Kar-delj umre leta 1979, Tito 1980), radikalna kritika sistema, podobno kot včasu drugih slavnih diktatorjev (Castro, Franco, Hitler, Salazar, Stalin …),pač ni bila mogoča. Prelom je prišel po smrti revolucionarjev.

Šestdeseta leta so obveljala za obdobje sproščanja: leta 1965 so uvedligospodarsko reformo, naslednje leto pa so na Brionih odstavili zloglasnegašefa jugoslovanske policije Aleksandra Rankovića. Leta 1967 je predsed-nik slovenske republiške vlade postal »liberalni« komunist Stane Kavčič,naslednje leto pa so se mladi književniki (vključno s PTV) v odmevni po-lemiki (»Demokracija da, razkroj ne!« oziroma »Demokracija da ali ne?«)uspešno zoperstavili ortodoksni partijski kulturni politiki, ki sta jo zasto-pala Josip Vidmar in Matej Bor.6 Na Hrvaškem sta liberalno smer oziromahrvaško pomlad (maspok) po letu 1966 zagovarjala Miko Tripalo in SavkaDabčević Kučar. V nasprotju z Nemško demokratično republiko je Jugo-slavija dovolila potovanja v tujino.

Pomemben izziv veljavnim socialističnim konceptom in ustanovam jepredstavljala vlada Staneta Kavčiča (1967–1972), ki jo imenujejo liberalna.Ponekod tej domnevi oporekajo, češ da je šlo za spore znotraj komunističnenomenklature, kar tudi drži. Sam Kavčič je – če beremo njegove dnevnike7

6 Glej Dimitrij Rupel, Slovenski intelektualci od vojaške do civilne družbe, Ljubljana 1989,str. 127–146

7 Stane Kavčič, Dnevnik in spomini (Prva knjiga, Druga knjiga), Ljubljana 1988.


– verjel v socializem, čeprav ne ravno v takšni obliki, kot se je pojavljal vJugoslaviji in kot ga je Kavčič poskušal reformirati. Socializmu so – ne dabi ga zares dobro poznali, čeprav so ga tudi usodno doživljali – seveda opo-rekali nasprotniki Osvobodilne fronte, kolaboranti, kritični intelektualci,domobranci, četniki, anglo- in amerikanofili, emigranti. Pri tem je trebaomeniti imena kot Žebot, Ehrlich, Jeza, Sirc … Oporečnikov Đilasovegakova, ki so dobro poznali socializem, ker so ga sami ustvarjali in se bojevalizanj, vendar so postali njegovi neusmiljeni kritiki, v Sloveniji ni veliko.Edino veliko ime je pravzaprav Edvard Kocbek.

Zanimivo in logično je, da se je Kocbek v svojih knjigah, predvsem vdnevnikih, posvetil problematiki državljanske vojne, prelomen pa je bil(leta 1975) njegov intervju za tržaško revijo Zaliv, v katerem je razpravljalo izvensodnih pobojih domobrancev. To pobijanje je še danes jedro politi-čnih očitkov na račun komunistov in socializma oziroma bistveni izvirpobud za politične in pravne, tj. kazenske sankcije proti naročnikom in iz-vajalcem zločinov oziroma proti njihovim nemoralnim in oportunističnimsodelavcem. Te zločine primerjajo s podobnimi zločini v drugih državah,kjer so zločince postavili pred sodišče. V zvezi s takšnimi pojavi, predvsempa zaradi kršenja človekovih pravic in sodelovanja s totalitarnim režimom,se tu in tam odpira razprava o lustraciji, za zgled pa se postavljajo procesidenacifikacije in kaznovanja diktatorskih, genocidnih in sploh represivnihrežimov.

Med manifestacije zastoja in nazadovanja v svinčenih sedemdesetihletih štejemo Titove obračune z »liberalci« na Hrvaškem, v Srbiji in v Slo-veniji. Tu so leta 1972 poslali v pokoj Staneta Kavčiča, leta 1975 pa profe-sorje ljubljanske univerze, predvsem s FSPN in Pravne fakultete. Zravensodi škandal okrog Kocbekovega intervjuja v tržaškem Zalivu. Kocbek jeimel to smolo, da je javno nastopal v najbolj mračnih časih. Prvič s knjigoleta 1951, drugič leta 1975 z intervjujem o povojnih izvensodnih pobojih.

Februarja 1987, ko je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili ob-javljeni Prispevki za slovenski nacionalni program, je Berlinski zid še stalin deloval. O tem zidu običajno razmišljamo kot o meji dveh sistemov, kiimata vsak svoje ozemlje, politično in gospodarsko ureditev; pogosto papozabimo, da je prepovedoval in onemogočal preselitev, tj. izhod iz socia-lističnega tabora, kjer so živeli – kot so jih označevali na Zahodu – ujetniškinarodi (captive nations). Onemogočanje izhoda je nekaj drugega kot one-mogočanje vstopa. Seveda leta 1987 – da ne omenjamo zgodnejših časov– na Zahodu ni bilo nobenega interesa za selitev na Vzhod. Po letu 1961 sobili torej (predvsem sovjetski) komunisti nekoliko v skrbeh za lojalnostujetniških narodov in tudi za svoje ozemlje. Povsem drugačna je bila situa-

34


cija takoj po koncu druge svetovne vojne, ko je preko Evrope padla železnazavesa, ki je – podobno kot v gledališču – zavarovala Zahod pred požaromz Vzhoda. Danes Berlinskega zidu ni več, pač pa mnoge države, celo Slo-venija in celo ZDA – potem ko so tam (na isti dan, kot je padel Berlinskizid) za predsednika izvolili Donalda Trumpa – na državnih mejah posta-vljajo nove zidove in ograje. Pomembni evropski in drugi zahodni držav-niki oziroma analitiki, tudi slovenski, jim ugovarjajo, kot da bi šlo za ome-jevanje pravice izstopanja iz zahodnega sistema; kot da bi Evropejci hotelipobegniti iz Evrope, Američani pa iz Amerike. Redkokdo je opazil, daimajo ograje na ameriško-mehiški, madžarsko-srbski, madžarsko-hrvaški,madžarsko-romunski ali slovensko-hrvaški meji drugačno funkcijo kotBerlinski zid in da so bolj podobne železni zavesi. V evropskih primerihgre tokrat za schengensko žametno zaveso. Vprašanje je, ali bo zavarovalapred požarom, ali bo, če se pretrga in če spet uporabimo primerjavo z gle-dališčem, sprožila vdor gledalcev v prostor igralcev? Avantgardni teatro-logi bi seveda pozdravili takšno »premagovanje« klasične gledališke deli-tve na oder in avditorij. To bi bil pravi living theatre.

Nova revija je začela izhajati iz protesta zoper zadušljivo razpolože-nje v sedemdesetih letih; v pričakovanju sprememb po Titovi smrti in povse vidnejših oziroma vse glasnejših prelomnih pojavih. Prispevki za slo-venski nacionalni program so izšli po spremembah v Beli hiši (RonaldReagan), v Vatikanu (Karol Józef Wojtyła), v Gdansku oziroma v Varšavi(Lech Wałęsa) in celo v Moskvi (Mihail Gorbačov). V 57. številki je bilomogoče izreči marsikaj dotlej neizrekljivega, še bolj neizrekljive ideje paso se pojavile leta 1989 z Majniško deklaracijo, z novimi strankami in z»blasfemično« idejo, naj Slovenija postane članica Evropske unije, nepreko Beograda, ampak kar naravnost iz Ljubljane. Potem se je zgodovin-sko kolesje zavrtelo z veliko hitrostjo. Slovenija je postala neodvisna inpriznana država istočasno z razpadom Sovjetske zveze, na neki način vpovezavi s tem razpadom in seveda z razpadom SFRJ. V desetletju, ki jesledilo, se je – kljub težavam in oviram – prebijala k EU in NATO. To jebila bitka s časom, v kateri je bilo veliko popuščanja v Moskvi (Boris Jel-cin), vse več samozavesti pa – vse do 11. septembra 2001 – v Washingtonuin v Bruslju. V Sloveniji se je začela politična diferenciacija, ki je izhajalaiz znane teze, da se je Berlinski zid »podrl na obe strani« in da je torej obneizbežnih nadlogah kapitalizma mogoče obdržati nekaj »pridobitev so-cializma«. Del slovenske politike je pozdravljal zavrnitev članstva v Natuleta 1997 in začelo se je obdobje ambivalentnosti.

Po vsem videzu je to ambivalentnost premagoval – vendar le do leta2002 – Janez Drnovšek. Sledil mu je Anton Rop, ki je deloval v nasprotno

35


36

smer. Leta 2004 je bil premagan, ker razmere za vrnitev socializma nisobile dovolj pripravljene, usodna sprememba je torej čakala do leta 2008.Nova (Pahorjeva) vlada je začela zapravljati denar in popuščati pri nacio-nalnih interesih. To popuščanje se godi v razmerah gospodarske krize invrhunske nemoralnosti »novejšega razreda«,8 ki si je s pomočjo pravosodjazgradil mogočne obrambne zidove. Toda to je tudi začetek evropske krize,ki še ni premagana.

Slovenija zdaj potrebuje nove prispevke za nacionalni in evropski pro-gram, ki naj – kar zadeva PTV – izhajajo iz strogo evropskih izhodišč. Lo-kalna in provincialna pravila je treba odpraviti z novimi evropskimi, pričemer je treba urediti tudi Evropo. »Venerično« mehko moč mora zame-njati trdna politika, ki bo temeljila na predpostavki, da za trdnost niso po-membne trdne nacionalne, marveč zunanje meje Evrope. To se je pokazalomed t. i. begunsko oziroma migrantsko krizo. Da bi bila uspešna v novihzahtevnih časih, potrebuje Slovenija drugačno, po načelu meritokracije iz-brano državno reprezentanco.

Ideološka proizvodnja slovenske »levice« je med drugimi (leta 1994)proizvedla tudi hipotezo, da se je Berlinski zid zrušil na obe strani: da nje-gov padec ni pomenil le prodora zahodnih spoznanj in modelov na Vzhod,ampak tudi obratno: da se je marsičesa koristnega – od Vzhoda, torej odsocializma in komunistov – naučil tudi Zahod.9

Kot je znano, so po koncu II. svetovne vojne oziroma po zmagi komu-nističnih revolucij povsod v Evropi nastopile velikanske spremembe, poli-tični obračuni in maščevanja, ki jim pravimo čistke, denacifikacija ali npr.lustracija. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi po propadu socializma ozi-roma po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Po združitvi Nem-čij so brez velikih pomislekov in brez pretiranega hrupa iz važnejših javnihslužb (da o politiki ne govorimo) odslovili nekdanje člane ali zaupnike ob-veščevalnih služb (STASI). Tudi v tem primeru je šlo za konec vojne, v ka-teri so se nekateri posamezniki odlikovali s hrabrostjo, drugi pa z zaniče-vanja vredno kolaboracijo. Delo Andraža Zidarja Lustracija10 recimogovori o »očiščevalnih ukrepih« demokratičnih oblasti, da bi odstranilekršilce človekovih pravic, »da le-ti ne bi ogrozili prehoda v demokratičnisistem«.

8 PTV si dovoljuje naslednike »novega razreda«, ki ga je opisal Milovan Đilas, imenovati»novejši razred«. Ta je previdnejši in spretnejši, v bistvu pa enak svojemu predniku.

9 Glej Milan Kučan, »El muro se desplomó a ambos lados«, v: El Pais, 17. maja 1994.10 Andraž Zidar, Lustracija, izločitev nasprotnikov demokracije z javnih položajev, Ljub -

ljana 1996.


37

4. SOCIALIZEM IN SAMOODLOČBA

Leta 1987 se je po zaslugi Nove revije oziroma njene 57. številke v slo-vensko miselnost in slovensko politiko vtisnila samoodločba. Posamezninastopi in strankarski programi so seveda zavračali socializem, vendar gla-vna listina slovenske osamosvojitve, Majniška deklaracija iz leta 1989, so-cializma ne omenja, pač pa predpostavlja, da je slovenska država lahko ute-meljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, kivključuje politični pluralizem, in družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala du-hovno in gmotno blaginjo … Enako velja za plebiscitno vprašanje: Ali najRepublika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? V obeh pri-merih je šlo za obsodbo socializma oziroma komunistične oblasti, vendarso bile formulacije previdne. Bistveno je vprašanje, zakaj so bile previdne.Samostojnost in neodvisnost nista bili vprašljivi, socializem pa bi lahkonekoč še prišel prav? Če ne revolucionarni socializem, nemara realni so-cializem? Če ne realni socializem, nemara socializem s človeškim obra-zom? Če ne socializem s človeškim obrazom, nemara postsocializem?Pozni socializem po zgledu poznega kapitalizma?

Večinoma je bilo jasno: če so Slovenci hoteli uveljaviti pravico do sa-moodločbe, so morali – med drugim – opustiti socializem. In če so hoteli opu-stiti socializem, so morali uveljaviti pravico do samoodločbe. S takšnim skle-panjem oziroma z bistvom tega sklepanja se je med letoma 1988 in 2003strinjala velika večina Slovencev, kar implicitno dokazujeta plebiscit leta1990 in referendum (o priključitvi Zahodu, tj. vključitvi v EU in NATO) leta2003. Slovenija je postala samostojna država, vendar se tu in tam postavljavprašanje, ali je v resnici opustila socializem. Zato je treba biti natančnejši.

Večina Slovencev se je poslovila od Jugoslavije; glede socialističnegasistema, ki so ga istovetili z različnimi socialnimi pravicami, o katerih somislili, da zanje jamči le socializem, pa so bili nemara v zadregi. Razlikamed volivci, ki so bili za samostojnost, in tistimi, ki so imeli takšne ali dru-gačne socialistične iluzije, je (morda) podobna rezultatu referenduma leta2003: število glasov za EU se (morda) ujema s številom glasov za samo-stojno Slovenijo (90 %), število glasov za NATO pa številu nasprotnikovsocializma (66 %)?

Prepričanje o popravljivosti socializma oziroma o njegovi morebitniuporabnosti v prihodnosti se je začelo širiti in se je do današnjega dne pre-cej razširilo. Razširilo se je prepričanje, da je bilo nekoč, v socializmu, ži-vljenje boljše; oglaša pa se celo domneva, da je bila osamosvojitev napačnaodločitev. Tako imamo na Slovenskem, vendar ne samo pri nas, opraviti sposkusi (in problemi) legitimacije/upravičevanja socializma oziroma s po-


38

javom poznega socializma. Ta pojav je do neke mere povezan z narašča-njem levega in desnega populizma v Evropi in tudi v Ameriki. Bistvo po-pulizma je – seveda – v poenostavljanju problemov.

Nekaj podobnega je Evropa doživela pred drugo svetovno vojno. Taprimerjava je zaskrbljujoča, če pomislimo, da je jugoslovanski krizi, kismo jo za silo rešili ob koncu prejšnjega stoletja, definitivno pa vsaj leta2004, sledila kriza Evropske unije. Ta evropska kriza se je začela s finanč -nimi problemi (GREXIT), nadaljevala z migrantsko krizo, zaostrila z iz-stopom nosilne članice Velike Britanije (BREXIT) iz EU; vseskozi pa jospremljajo levi in desni populizmi, med katerimi je (deloma v Nemčiji, de-loma v nekdanjih jugoslovanskih republikah, morda v Bolgariji in Romu-niji) tudi populizem poznega socializma, ki je nemara nevarnejši od drugih,saj pomeni vrnitev starih konceptov, nemara celo vrnitev hladne vojne. Obtem je treba spomniti, da sta nemška politika Schäuble in Lamers na mož-nost krize zaradi širjenja EU opozarjala že leta 1994. Danes so na mizisame zapletene in celo nevarne »rešitve«:

– razpad EU na jedro in periferijo, na prvotne in nove članice, – razdelitev EU na hitre in počasne (Evropa dveh hitrosti),– popoln razkroj EU in vrnitev k nacionalnim državam,– ustanovitev Združenih držav Evrope s predsedniškim sistemom,– ustanovitev evropskega obrambnega oziroma varnostnega zavezni-

štva …

V začetku marca je Evropska komisija v luči pretresov, kot je brexit,predstavila pet scenarijev prihodnjega razvoja EU: prvi scenarij predstavljanadaljevanje unije, kot da se ni nič zgodilo. Drugi scenarij krči obseg ev-ropskih pristojnosti: ostal naj bi le skupni trg. Tretji scenarij predpostavljadelitev EU na hitrejše in počasnejše oziroma nekakšno koalicijo voljnih.Četrti scenarij naj bi okrepil nekatere izbrane aktivnosti, peti pa vsebuje ev-ropske sanje o vse tesnejši zvezi, recimo o federaciji.

*

Socialistični teoretiki, med katerimi je bil Slovenec Edvard Kardelj,so nekoč napovedovali, da bo socialistična revolucija – med drugim – rešila»narodno vprašanje«, to pa naj bi se zgodilo s preusmeritvijo pozornosti znarodnega na razredno oziroma socialno vprašanje. Paradoks je v tem, daso se sirene samoodločbe prebudile ravno na predvečer oktobrske sociali-stične revolucije. Za Lenina socializem in samoodločba nista bila nasprotnapojma in naj ne bi bila v protislovju. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 se


39

celo začne s »pravico vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudipravico do odcepitve«, vendar se v nadaljevanju zaplete v retoriko, iz ka-tere je razvidno, da je samoodločba pravica za enkratno uporabo, da je bilaže porabljena in da je praktično ni več. Namesto pravice oziroma svobodevsakega naroda sta veljala »bratstvo in enotnost«. Po narodnoosvobodil-nem boju in revoluciji naj bi bili narodi oblast prenesli na delavski razredin ga pooblastili za diktaturo (proletariata), ki naj bi jo v njegovem imenuizvajala zveza komunistov. Jugoslovanska ustava je bolj širokogrudna, ko– v zvezi z zunanjo politiko (preseganja blokovske razdelitve sveta) – go-vori o drugih narodih: »[SFRJ se] zavzema […] za pravico vsakega naroda,da si svobodno določa in gradi svojo družbeno in politično ureditev popoteh in s sredstvi, ki jih sam izbira; za pravico naroda do samoodločbe innacionalne neodvisnosti in za njegovo pravico, da bije za te cilje osvobo-dilni boj […]«11

V Versaillesu je – leta 1919 – pravico narodov do samoodločbe zago-varjal ameriški predsednik Woodrow Wilson. Leta 1941 se je – po zaslugiChurchilla in Roosevelta – pojavila v Atlantski listini, čas vrhunskega si-renskega zapeljevanja pa je nastopil z znamenito deklaracijo OZN o koncukolonializma leta 1960. Med letoma 1946 in 1960 je OZN pridobila 44novih članic, med letoma 1961 in 1970 28 držav, med letoma 1971 in 1992pa kar 52 novih članic, med njimi Slovenijo. Konferenca o varnosti in so-delovanju v Evropi (KVSE) je imela leta 1975 35 udeleženk, njena nasled-nica, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), pa leta1992 57 članic. Število se je povečalo na račun razpadanja nekaterih prvo-tnih udeleženk.

Program slovenske »pomladne« koalicije Demos je že pred padcemBerlinskega zidu in seveda po njem temeljil na dveh zahtevah: po neodvis-nosti in demokraciji. Razpadanje socializma in mnogonarodnih držav, Sov-jetske zveze, Češkoslovaške in Jugoslavije, je bilo povezan in sočasen, celoenoten proces. V tem pogledu je bila zanimiva vloga nekdanjega ruskegapredsednika Borisa Jelcina. Maja 1991 je svojim obiskovalcem iz Slove-nije napovedal razpad Sovjetske zveze in jih na neki način utrdil v prepri-čanju, da utegne slovenska osamosvojitev uspeti. Poročilo Badinterjeve ar-bitražne komisije o razpadu Jugoslavije in njeno »mnenje« o primernostislovenske države, ki je omogočilo mednarodno priznanje Slovenije, je takorekoč sovpadalo z razpadom Sovjetske zveze.

Samoodločba je pravica in je zakon, ki omogoča svobodno ravnanjenarodov. Če zanemarimo jugoslovansko krizo in če pomislimo samo na

11 Glej Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Uradni list SFRJ, Beograd1974, str. 7, 19 in 21.


poseg matere socializmov Sovjetske zveze na Madžarskem leta 195612 inČeškoslovaškem leta 1968, postane domneva, da med socializmom in sa-moodločbo ni protislovja, absurdna in smešna. Slovenska osamosvojitev jebila usmerjena zoper jugoslovanski – in seveda slovenski – socialistični si-stem. Politika Demosa je zavračala legitimnost socializma. S tem se je vprvi fazi zamerila nekaterim evropskim socialističnim voditeljem (Mitte-rand, Vranitzky, De Michelis). Paradoksalno – ali pa tudi ne – je de

prenova evrope - prelom.qxp layout 1 - sazu · 2020. 7. 2. · slovenska osamosvojitev bi bila...

Documents