UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

PREPREČEVANJE PLOSKIH STOPAL

PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH Mentorica: Kandidatka:

Viš. pred. mag. Milica Lahe Nataša Ačko

Maribor, 2009

Lektorica:

Nina Krajnčič, profesorica slovenskega jezika s književnostjo

Prevajalka:

Slavica Knechtl, predmetna učiteljica angleščine in nemščine

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorici viš. pred. mag. Lahe Milici za strokovno

pomoč in svetovanje pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi svoji družini za podporo in pomoč pri pisanju

diplomskega dela.

IZJAVA

Podpisana Nataša Ačko, rojena 12. 8. 1984 v Mariboru, študentka

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Preprečevanje ploskih stopal

pri predšolskih otrocih pri mentorici Viš. pred. mag. Milici Lahe avtorsko

delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni;

teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Nataša Ačko

____________________

Maribor, ______________

POVZETEK

V diplomskem delu Preprečevanje ploskih stopal pri predšolskih

otrocih je v teoretičnem delu predstavljen pomen človeških nog, njihov

razvoj in zgradba. Opredeljen je pojem, kaj je plosko stopalo in kako ga

prepoznamo. Opisani pa so tudi vzroki za nastanek ploskih stopal ter

načini zdravljenja ploskih stopal. Predstavljena je vloga vrtca pri preventivi

ploskih stopal oz. kako lahko vzgojiteljice pripomorejo k preprečevanju

tega z različnimi vajami (hoja, teki po različnih površinah …). Opisane so

tudi značilnosti otroške obutve, kakor tudi ortopedska obutev, in kaj s

ortopedsko obutvijo dosežemo.

V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, s katero smo

ugotavljali, kako so starši seznanjeni s pojavom ploskih stopal, če vedo,

kaj je plosko stopalo, ali bi ga prepoznali, kako bi ukrepali, ali poznajo

oblike zdravljenja ter po kakšnih kriterijih izbirajo otroku obutev. V

raziskavo, ki smo jo izvedli meseca maja 2008, smo vključili 67 staršev

predšolskih otrok Vrtca Črešnjevec - Leskovec in Vrtca Otona Župančiča

Slovenska Bistrica, enoti Laporje in Kebelj. Ugotovili smo, da so starši

dobro seznanjeni s pojavom ploskih stopal pri predšolskih otrocih. Pri

svojem otroku bi prepoznali plosko stopalo. Ukrepali bi tako, da bi otroka

peljali k zdravniku, ter poznajo nekaj oblik zdravljenja ali preprečevanja

ploskih stopal.

Ključne besede: plosko stopalo, zdravljenje ploskih stopal, otroška obutev.

ABSTRACT

In my diploma with the title Preventing flat feet with pre-school children,

the theoretical part presents the importance of the human feet, their

development and construction. It is explained what a flat foot is, how we

recognize it and it is deschribed how we can treat it. The role of the

kindergarten in preventing this with different exercises like walking and

running on different areas is also introduced. The significance of the

children's footwear as well as orthopedic footwear and what we can

achieve with it is also deschribed. In the empirical part are represented the

results of the research, with which we wanted ti find out:

• how our parents are acknowledged with the feature of flat feet,

• if they know what a flat foot is,

• if they could recognize it,

• how would they react,

• if they know how to treat it and

• which criteria they would use when they buy shoes for their child.

The research was made in May 2008 and 67 parents of pre-school

children from the kindergartens Črešnjevec – Leskovec and Oton

Župančič Slovenska Bistrica, units Laporje and Kebelj were included. We

found out that the parents are well acquainted with the feature of flat feet

with pre-school children. They would also recognize flat feet and they

would take their child to the doctor. They also already know some ways of

treating and preventing flat feet.

Key words: flat foot, treating flat feet, children's footwear.

Kazalo

1 UVOD ......................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL .................................................................................... 2

2.1 RAST ČLOVEKA S POUDARKOM NA NOGAH .................................. 2

2.1.1 Anatomija stopala ....................................................................................... 2

2.1.2 Razvoj stopala od rojstva do vstopa v šolo ................................................. 6

2.2 PRIROJENE in PRIDOBLJENE DEFORMACIJE STOPAL ................... 8

2.2.1 Prirojene deformacije stopal ....................................................................... 8

2.2.2 Pridobljene deformacije stopal ................................................................. 10

2.2.3 Plosko stopalo ........................................................................................... 11

2.3 ZDRAVLJENJE PLOSKIH STOPAL ..................................................... 14

2.4 VLOGA VRTCA PRI PREVENTIVI PLOSKIH STOPAL .................... 16

2.4.1 Preventivna in korektivna gimnastika ...................................................... 16

2.5 OBUTEV OTROK ................................................................................... 21

2.5.1 Osnovne značilnosti otroške obutve ......................................................... 21

2.5.2 Ortopedska obutev .................................................................................... 28

3 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................... 30

3.1 NAMEN .................................................................................................... 30

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA RAZDELITEV ..................................... 30

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................ 30

3.2.2 Raziskovalne hipoteze .............................................................................. 31

3.2.3 Spremenljivke ........................................................................................... 31

3.3 METODOLOGIJA ................................................................................... 32

3.3.1 Raziskovalne metode ................................................................................ 32

3.3.2 Raziskovalni vzorec .................................................................................. 32

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ....................................................................... 32

3.3.4 Postopki obdelave podatkov ..................................................................... 33

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ..................................................... 34

3.5 SKLEP ...................................................................................................... 45

LITERATURA ......................................................................................... 48

PRILOGE ................................................................................................. 50

Anketni vprašalnik .................................................................................... 50

1

1 U V O D

Noge so izredno pomembni deli človeškega telesa. Zaradi svoje funkcije,

ki jo opravljajo; prenašajo težo telesa v pokončni drži, omogočajo gibanje,

premikanje človeka v prostoru. Človek je z lastnimi nogami osvojil skoraj

vsa področja na zemeljski krogli. Da bi noge bolje prilagodil podnebnim in

geološkim razmeram, jih je oskrbel s čevlji. Večina ljudi v čevljih preživi

ves dan in ker so noge daleč od oči, jih pogosto zanemarjamo. Zato

neredko spregledamo prirojeno ali pridobljeno okvaro enega dela ali

celotnega dela stopala. Za vse okvare oz. deformacije spodnjih udov je

značilno, da se razvijejo počasi, človek pa poišče pomoč le takrat, ko je za

ozdravitev morda že pozno.

Zaradi tega je zelo pomembno, da stopalom posvečamo pozornost že od

otrokovega najzgodnejšega obdobja naprej. Gibalni razvoj je ospredju v

prvih letih življenja in poteka od naravnih oblik gibanja (plazenje, lazenje,

hoja, tek …) do sestavljenih in zahtevnejših športnih dejavnosti. Z

gibanjem otrok zaznava okolico, prostor, čas in samega sebe. Otrok z

gibanjem zaznava in odkriva svoje telo, ga preizkuša, kaj zmore, doživlja

veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi

zaupanje vase.

Za to smo najbolj odgovorni starši in vzgojitelji, ki bi naj poskrbeli, da bi

bilo čim manj teh deformacij, če pa bi se pojavile, pa bi poskrbeli, da bi bilo

predvsem področje gibanja prilagojeno različnim potrebam, interesom in

sposobnostim otrok, tako da optimalno prispevamo k njihovemu razvoju in

zdravju.

2

2 T E O RE TIČNI DE L

2.1 RAST ČLOVEKA S POUDARKOM NA NOGAH

Človek je z lastnimi nogami osvojil skoraj vsa območja na zemeljski krogli.

Da bi jih bolje prilagodil spremenljivim podnebnim in geološkim razmeram,

jih je oskrbel s čevlji. Večina ljudi v čevljih preživi ves dan od jutra do

večera. Ker so noge daleč od glave in niso nenehno »na očeh«, jih

pogosto zanemarjamo.

Noge oz. stopala sodijo med tiste dele telesa, ki najpogosteje prihajajo v

stik z zunanjim svetom. So občutljive in po številnih živčnih poteh

možganom sporočajo, kaj se dogaja. Obveščajo jih, kako težavna je pot –

ali se vzpenja ali spušča, ali je treba loviti ravnotežje, ali pa previdno hoditi

po ostrih kamnih. Na primer, med plezanjem je življenjsko pomembno, da

s pomočjo njihove občutljivosti izvemo, kje je najustreznejše oprijemališče.

Tudi danes celo skozi debele podplate čevljev občutimo, ali smo zašli v

močvirje ali vodo.

In ker so naši predniki v pradavnini živeli na drevesih, je popolnoma

razumljivo, zakaj so opremljene še s posebno številčnimi živčnimi

povezavami (Klemann, 2005).

2.1.1 Anatomija stopala

Koža stopal

Koža varuje globoke strukture pred mehanskimi, toplotnimi in kemičnimi

dejavniki. Na hrbtišču stopal je koža tenka in prožna, debela komaj pol

milimetra. Na podplatu je koža debela do pet milimetrov, še posebej na

obremenilnih površinah pete, na zunanjem stopalnem robu in na stopalnih

blazinicah. V podkožju so maščobne blazinice, ki so povezane z vezivnimi

mostički. To so glavni blažilci neposrednih kratkotrajnih obremenitev, ki se

pojavljajo med hojo (Bolezni in deformacije stopala pri otroku in odraslem,

1998).

3

Žile in živci stopal

Po hrbtišču stopala poteka zgornja stopalna arterija, ki je nadaljevanje

sprednje golenične arterije. Zadnja golenična arterija se v stopalu deli na

dve veji. In sicer na zunanjo in notranjo vejo stopalne arterije. Venski

sistem žilja sestavljata hrbtiščni in podplatni povrhnji in globoki splet.

Globoki stopalni veni sta dve in potekata ob ustreznih arterijah.

Stopalo oživčujejo končni deli golenskega živca, ki ima motorična in

senzibilna vlakna, ter končni del peronealnega živca, ki ima v stopalu

pretežno senzibilna vlakna (Bolezni in deformacije stopala pri otroku in

odraslem, 1998).

Mišice in vezi stopala

Delovanje stopal uravnavata dve skupini mišic: dolge mišice ali mišice

goleni z dolgimi tetivami, ki se pripenjajo na posamezne skeletne

elemente na stopalih, in kratke mišice, ki imajo svoj izvor in prijemališče v

samem stopalu.

Stopalne kosti so razporejene v obliki vzdolžnih in prečnih stopalnih lokov.

Sto sedem vezi v stopalu omogoča, da se stopalni loki ob obremenitvah

prožno ukrivijo. Sklepna ovojnica zgornjega skočnega sklepa je na

sprednji in zadnji strani tanka. Na notranji je zadebeljena v obliki treh

vezivnih snopov, ki sestavljajo deltoidno vez. V vsakem položaju gležnja je

napet eden od treh vezivnih snopov deltoidnega ligamenta. Zunanja

stranska vez gležnja ali lig. kalkaneofibulare poteka s spodnjega dela

mečnice in se narašča na petnico. Ta vez z zunanje strani stabilizira

skočni sklep. Lig. kalkaneonavikulare je vez, ki poteka s petnice navzpred

in se narašča na čolničasto kost. Poteka pod glavo skočnice. V spodnjem

delu je iz vezivnega tkiva, zgornji snopiči pa so pokriti s tankim slojem

hrustanca. Pod to vezjo poteka tetiva m. tibialis posterior. Vez ima skupaj

s tetivo postikusa pomembno vlogo pri nastanku ploskega stopala (Bolezni

in deformacije stopala pri otroku in odraslem, 1998).

4

LEGENDA:

1. kite dolgih iztegovalk prstov,

2. medkostna mišica,

3. kratka iztegovalka palca,

4. kite sprednje golenične mišice,

5. dolga iztegovalka prstov,

6. prečna vez,

7. dolga iztegovalka prstov,

8. kita dolge mečnične mišice,

9. kita kratke mečnične mišice,

10. obročasta križna vez,

11. kratka iztegovalka prstov,

12. koren 5. stopalnice,

13. mišičje blazinice malega prsta,

14. diafiza (glavnina) 5. stopalnice.

(Klemann, 2005).

Stopalni sklepi in kosti

Kosti stopal in goleni so med seboj gibljivo povezane s sklepi in vezmi.

Vsak sklep ima svojo sklepno ovojnico in hrustančno sklepno površino.

Gibi med stopalom in golenjo nastanejo v zgornjem skočnem sklepu, kjer

artikulirajo golenica in mečnica ter zgornja sklepna površina skočnice.

Spodnji skočni sklep ima sprednji in zadnji del, v sprednjem delu

artikulirajo skočnica, petnica in čolniček. V zadnjem delu artikulirata zadnji

del skočnice in petnice. V zgornjem skočnem sklepu vodita smer giba

notranji in zunanji gleženj. Gležnja tvorita vilice oz. klešče, v katerih se

giblje skočnica.

Stopalu daje osnovno obliko in statično oporo 26 kosti. Kosti stopala so

razporejene v tri skupine: zadnjo, srednjo in sprednjo. Zadnja skupina se

imenuje koren stopala ali nart in jo sestavlja sedem kosti. Na zunanji strani

Slika 1: Mišice in vezi stopala

5

sta petnica in kocka, notranjo stran narta sestavljajo skočnica, čolniček in

trije klini.

Srednji del skeleta stopala sestavljajo stopalnice, ki jih je pet in so med

seboj vzporedne dolge kosti. Vsaka ima širšo osnovnico, telo in glavico.

Glavice tvorijo sklepe s prstnicami.

Sprednji del stopala tvorijo prstnice, ki jih je štirinajst. Palec je dvočlenski

prst, preostali štirje imajo po tri člene. V ovojnici sklepa med stopalnico in

prstnico palca ležita dve sezamoidni kosti, ki sta zapredeni v vezivu na

spodnji strani stopala. Vse tri skupine kosti dajejo stopalu obliko in tvorijo

skeletni del stopalnih lokov (Bolezni in deformacije stopala pri otroku in

odraslem, 1998).

LEGENDA:

A. členki (prstnice),

B. stopalnice,

C. klini,

D. čolnič,

E. kockasta kost,

F. glavica skočnice,

G. sklepna površina skočnice,

H. petnica.

(Klemann, 2005). Slika 2: Kosti stopala

6

2.1.2 Razvoj stopala od rojstva do vstopa v šolo

Ko se začne otrok postavljati na noge in shodi, starši včasih zaskrbljeno

opazujejo položaj otrokovih nog, ki se jim ne zdi pravilen. V večini

primerov so te nepravilnosti posledica lege otroka v maternici ali so

normalna oblika nog, redko je vzrok kakšno obolenje.

Starši danes posvečamo vedno več pozornosti našim otrokom in

njihovemu zdravju. Spremljamo njihov razvoj, vemo, kdaj so začeli »pasti

kravice«, kdaj so se začeli plaziti in kdaj so naredili prve korake. Vendar

pa, ali ob tem posvetimo dovolj pozornosti njihovim razvijajočim se

stopalom? Pogosto temu namenimo bistveno premalo pozornosti, sploh

če pomislimo, da bodo morala ta stopala celo življenje nositi težo

njihovega telesa.

Samo majhen delež ljudi na svetu se že rodi s težavami s stopali. Večji del

težav se pojavi kasneje v življenju kot posledica zapostavljanja in

pomanjkanja pravilne skrbi za zdrav razvoj stopal zgodaj v življenju.

Stopala otrok so prva leta neverjetno mehka in gibka, zato jih lahko vsak

nenaraven, ponavljajoč pritisk zelo hitro deformira. Strokovnjaki menijo, da

je prvo leto najpomembnejše za razvoj otroškega stopala (Valman, 1999).

Značilnosti stopal

Dojenčki od 0 do 2 let starosti

Noga je zelo mehka in upogljiva. Kosti še niso »povezane« in obok noge

še ni razvit - dosti je mastnega tkiva in nerazvitih mišic, zaradi česar ima

noga plosk videz. Pri tej starosti je značilna oblika širokega sprednjega

dela.

Otroci od 3 do 7 let starosti

Noga je še zmeraj mehka in upogljiva. Oboki se sedaj začnejo razvijati

skupaj z mišicami. Oblika noge se pričenja ožiti, a sprednji del je v

primerjavi z nogo odraslega še zmeraj širok.

7

Otrokom stopala rastejo v stopnjah:

• V prvih dveh letih je rast približno 2 cm na leto, kar je skoraj enako

kot polovica ene velikostne številke vsaka dva meseca.

• V starosti od 2 ali 3 let naprej je ta številka približno 1,5 cm ali

polovico ene velikostne številke vsake 3 mesece.

Zaradi tako hitre rasti je potrebno nekajkrat na leto preveriti velikost

čevljev. In to je še posebej pomembno pri majhnih otrocih, saj živčni

končiči njihovih živcev še niso popolnoma razviti, zato otroci težko povedo,

ali so jim čevlji premajhni ali ne.

Rast se kasneje upočasni ter se do približno starosti 13 do 15 let umiri na

1 cm letno (Stopala niso samo stopala, b.l.).

8

2.2 PRIROJENE IN PRIDOBLJENE DEFORMACIJE

STOPAL

2.2.1 Prirojene deformacije stopal

Prirojene deformacije predstavljajo resen problem za otroka, starše in

ortopeda. Zdravljenje je za otroka in starše dokaj obremenjujoče, saj

morajo nekaj let redno obiskovati ortopeda, ki namešča mavce.

Zaskrbljeni so tudi glede dolgoročnih posledic, ortoped pa mora zastaviti

vse svoje znanje, veliko potrpežljivosti do otroka in staršev, poleg vsega

tega pa mora biti tudi ustrezno kirurško izkušen, saj je običajno potrebno

izvesti zapleteno operacijo v osmem mesecu otrokove starosti.

Število otrok s prirojenimi deformacijami stopal se ne zmanjšuje, ker ne

moremo preprečiti nastanka teh deformacij. Za razliko od prirojenih

deformacij stopal pa je pri razvojni displaziji kolka (prirojenem izpahu

kolka) mogoče v obdobju po rojstvu z ustreznimi ukrepi praktično v celoti

zajeziti razvoj te hude bolezni. Zdravljenje prirojenih deformacij stopal je v

Sloveniji dobro organizirano: odkrivanje je zgodnje, zdravljenje se začne

prvi ali drugi dan po rojstvu, celo v inkubatorju, večinoma poteka v eni

ustanovi. Operativna tehnika pa je posledica dolgoletnih izkušenj in

sodobnih trendov. Potrebno je tudi veliko sodelovanja in razumevanja

staršev, ki morajo razumeti naravo bolezni. Vedeti morajo, na katere stvari

lahko vplivajo oni, na katere lahko vpliva ortoped z neoperativnim in na

katere z operativnim zdravljenjem, končno pa tudi, na katere stvari v tem

trenutku še ne znamo vplivati oziroma jih pozdraviti (Antolič, b.d.).

Najpogostejše prirojene deformacije stopal:

• Čolničasto stopalo

Najpogostejša deformacija stopal je prirojeno čolničasto stopalo

(ekvinovarus), ki je pogosto prisotno na obeh stopalih. Lažje oblike so

posledica lege v materinem telesu in jih lahko z ustreznim zdravljenjem

pozdravimo v prvih mesecih po rojstvu. Pri lažjih oblikah je stopalo le

»zaležano«, lega kosti v nartu pa je pravilna. Pri hujši obliki ali »pravem

9

ekvinovarusu« je lega nartnih kosti napačna, mišice so slabše razvite,

nameščanje mavcev pa ne more v celoti odpraviti deformacije. Hujša

oblika praviloma zahteva operativno zdravljenje, vendar šele po

večmesečnem nameščanju mavcev, to je v starosti od sedmega do

devetega meseca. Mavčenje sicer ne odpravi anomalije, je pa izredno

pomembna priprava za operacijo, ki je uspešnejša, če je mavčenje

pravilno in uspešno.

• Navznoter obrnjeno stopalo

Dokaj pogosta je deformacija stopala, pri katerem je sprednji del stopala

nepravilno obrnjen navznoter (adduktus stopala). Ta deformacija se

praviloma zdravi brez operacije, potrebno pa je dolgotrajno nameščanje

mavcev, izvajanje posebnih vaj za korekcijo in včasih nošnja posebnih

čevljev. Neposredno po rojstvu se menjajo mavci na nekaj dni, kasneje na

teden in nato na nekaj tednov. V tretjem mesecu se opravi rentgenska

analiza, ki je izhodišče za nadaljnje zdravljenje in tudi za uspeh tega

zdravljenja. Že na podlagi te analize in samega izgleda stopala se

običajno pove staršem, če bo in kdaj bo potrebna operacija.

Nameščanje mavcev je zapleteno, saj so otroci običajno nemirni, potrebne

pa so tudi izkušnje, saj lahko stopalu z nameščanjem mavcev tudi škodijo.

Posebno je potrebno paziti, da se ne poškoduje kože, žil in živcev.

Potrebno je budno sodelovanje staršev, katere tudi učijo, kako morajo

razgibavati stopalo. Razgibavanje stopala je potrebno takrat, ko namestijo

odprt mavec, ki ga je mogoče odvzeti.

Operacija je zahtevna, zapletena in obsežna, stopalo pa majhno. Pri

operaciji zdravniki s posebnim polkrožnim rezom okrog pete sprostijo žile,

živce, mišice in sklepe ter nastavijo pravilno lego stopala. Po operaciji je

potrebno ponovno nameščati mavec, po odvzemu pa so ponovno

potrebne vaje, ki jih nujno morajo izvajati starši. Te vaje se pogosto

izvajajo še nekaj let po operaciji. Zdravljenje z operacijo torej še zdaleč ni

zaključeno.

10

• Neenaka dolžina stopal

Z zdravljenjem ne moremo vplivati na dolžino stopala (prizadeto stopalo je

običajno za eno ali dve številki manjše od zdravega), pripadajoča golen pa

je za nekaj centimetrov tanjša. Nekaj stopal kljub uspešnemu zdravljenju

ponovno zavzame deformirani položaj, najverjetneje zaradi delovanja sil

mišic med nadaljnjim razvojem in rastjo otroka. V tem primeru je potrebna

ponovna operacija, pri nekaterih, sicer zelo redkih primerih, celo večkrat.

Za zdravljenje prirojenih deformacij stopala je torej značilna dolgotrajnost,

potrebna je velika potrpežljivost, veliko sodelovanja med starši in

ortopedom, razumevanje narave bolezni in veliko požrtvovalnosti staršev

in ortopeda. Zdravljenje je izredno bistveno, saj ostane nezdravljeno

stopalo deformirano, z rastjo pa se deformacija poveča (Antolič, b.d.).

2.2.2 Pridobljene deformacije stopal

V stopalu so kosti zložene druga nad drugo, da kakor obok čim bolje

nosijo težo telesa. Mišice in vezi stopala skrbijo, da lahko hodimo po

neravnem in da je stopalo trdno in dobro gibljivo. Če mišice in vezi niso

zadosti uporabljene (premalo hoje), se okvarijo, zaradi tega se lahko

spremeni oblika nog in s tem njihova zmogljivost. Noga izgubi statično

obliko in posledica tega je ploska in spremenjena oblika stopala. Zaradi

nepravilne obutve se opaža že pri otrocih pohabljena stopala.

Pretirano koničasti čevlji povzročajo okvaro prstov, čevlji z zelo visoko

peto povzročajo okvaro ahilove kite, tako se skrajša in oslabi mečna

mišica, v takih čevljih ni mogoča normalna hoja (Grecs, 2000).

11

2.2.3 Plosko stopalo

Stopalo opravlja težko delo: nositi mora težo telesa ter prenašati in blažiti

udarce pri hoji. Stopala so ves čas izpostavljena hoji po trdih podlagah,

zato ni nenavadno, da so bolezni in bolečine v stopalih tako pogoste.

Stopalo ima zelo zapleteno strukturo, ki pa se zlahka poruši, zato je treba

pravilno strukturo skrbno varovati. Vsaka nepravilnost lahko pripelje do

bolečine, vsaka deformacija ali poškodba, ki povzroča bolečino, pa lahko

pripelje do motene funkcije, to pa povzroča nove bolečine. Pravilno

delovanje stopal in nog omogoča dobro telesno držo, kajti telesno mišičje

prav prek mišic stopala in nog dobiva pobude za dejavnost. Nepravilna

obremenitev nog povzroči napačno držo medenice in posledično

nepravilno držo hrbtenice.

Stopalo je končni del spodnjega uda in sega od skočnega sklepa do vrha

prstov.

Poznamo tri oblike stopala:

• grško stopalo, pri katerem je najdaljši drugi prst (22 %),

• kvadratasto stopalo, pri katerem so prvi trije ali štirje prsti enako dolgi

(28 %),

• egiptovsko stopalo, pri katerem je palec najdaljši in mezinec

najkrajši. Takšna oblika stopala je najpogostejša (Popovič, b. d.).

Pri stoji na ravni površini obstajajo tri točke, ki so najbolj izpostavljene

pritisku:

• spodnji del petnice (zadaj),

• glavice prve stopalne kosti (spredaj, na notranji strani),

• glava pete stopalne kosti (spredaj, na zunanji strani).

Te tri točke so povezane s tremi loki. Vsi trije loki so izbočeni navzgor.

Notranji vzdolžni lok je najdaljši, najmočnejši in edini pravi lok stopala.

Najvišjo točko doseže v višini čolničaste kosti, in sicer od 15 do 18 mm od

podlage. Poteka od grče na petnici do baze prve stopalne kosti. Zunanji

vzdolžni lok je komaj opazen, njegova najvišja točka je visoka od 3 do 5

12

mm ter poteka od petnice do glavice pete stopalne kosti. Sprednji lok, ki

spaja glavici prve in pete stopalne kosti, je najkrajši in najnižji. Stopalni loki

so kot nekakšna zavita vzmet, ki se pri obremenitvi splošči, pri

razbremenitvi pa se vrne v prvotni položaj. Poleg tega stopalni loki

omogočajo, da se stopalo prilagaja neravnim podlagam. Stopalni loki

podelijo stopalu prožnost, ki je eden najpomembnejših dejavnikov

normalne hoje.

O ploskem stopalu govorimo, kadar stopalni loki pri obremenitvi izginejo ali

se znatno znižajo. Če se stopalni loki pri obremenitvi povrnejo, govorimo o

fleksibilnem ploskem stopalu, v nasprotnem primeru pa o rigidnem

ploskem stopalu, pri katerem pri obremenitvi in razbremenitvi ni razlik v

obliki stopala.

Pri ploskem stopalu nožni obok, ki ga sestavljajo loki, popusti; podplat z

vso površino leži na tleh. Plosko stopalo ni boleče; bolečine se pokažejo

pozneje, in sicer zaradi degeneracije sklepov. Plosko stopalo pogosto

nastane v času, ko se začne otrok postavljati na noge; stanje se

največkrat hitro popravi, včasih pa šele pri otrokovem šestem ali sedmem

letu (Popovič, b. d.).

Če ima otrok ploska stopala, nima stopalnega loka in ves podplat leži

plosko na podlagi. To je lepo vidno na odtisu stopinj v pesku - namesto

običajnega zoženega dela na mestu, kjer se nart dotakne tal, pusti stopalo

enako širok odtis vse od pete do prstov (Zdrav dojenček in otrok, 2004).

Gibljivo (fleksibilno) plosko stopalo ima od 15 do 20 odstotkov odraslih

ljudi. Vzrok za to je šibkost vezivnega tkiva. Znižani stopalni loki so pri tej

skupini opazni vse od zgodnjega otroštva, torej lahko govorimo o

prirojenem ploskem stopalu. Gibljiva ploska stopala običajno ne

povzročajo težav. Le-te se lahko pojavijo v dobi odraščanja, povezane pa

so z večjimi obremenitvami.

13

O trdem (fiksiranem) ploskem stopalu govorimo, če je stopalo plosko tako

pri obremenitvi kot pri razbremenitvi. Vzrok za tovrstne deformacije so

pridobljene in prirojene spremembe. Zaradi nepravilnih obremenitev

gibljivega ploskega stopala se sčasoma pojavijo degenerativne

spremembe na sklepih nog, zlasti na sredini stopala, ki povzročajo trdo

(rigidno) deformacijo. Bolniki pogosto tožijo zaradi bolečin. Rigidno plosko

stopalo je marsikdaj posledica poškodb, zlasti zloma petnice ali stopalnih

kosti. Tudi koščena ali hrustančna zveza med petnico in čolničasto kostjo

povzroča rigidno stopalo. Čeprav je deformacija prirojena, se težave

največkrat pojavijo šele med odraščanjem (Popovič, b. d.).

Vzroki za nastanek ploskih stopal so lahko:

• slabotno mišično in vezivno tkivo na nogi,

• pretirano obremenjevanje noge,

• naglo povečanje telesne teže,

• povzroči ga lahko tudi oslabitev mišic in vezi, ki podpirajo loke, kar se

najpogosteje zgodi, denimo, pri nevrološki ali mišični bolezni.

• zaradi splošne slabe drže skupaj z oksastimi koleni,

• zaradi zavitosti golenice navznoter,

• prekratke Ahilove kite,

• ohromelosti (paralize),

• krča mišic (Zeljič, Pečak, Kaloper, Ačimovič-Janežič in Marinček,

1990).

Plosko stopalo otroka ne boli, pa tudi pozneje deformirano stopalo v

začetku še lahko prekrijemo z obuvalom. Vendar pa je prav, da plosko

stopalo preprečimo že v otroštvu, kajti kot posledica ploskega stopala se

začnejo med odraščanjem in predvsem pozneje pogosto pojavljati

bolečine v mišicah, sklepih in kosteh, plosko stopalo pa je lahko vzrok tudi

za bolečine v hrbtenici. Zaradi ploskega stopala je pogosto omejena tudi

gibljivost, noge bolijo predvsem pri hoji in takrat, ko dlje časa stojimo

(Poskrbimo za svoja stopala, 2003).

14

2.3 ZDRAVLJENJE PLOSKIH STOPAL

V otroški dobi so najpomembnejše vaje proti ploskim stopalom, ki naj bodo

združene z vajami proti slabi drži. Vložki največkrat niso potrebni. Posebni

čevlji ne morejo popraviti ploskega stopala. Visoki čevlji s trdim opetnikom

in za približno pol centimetra zvišano notranjo stranjo pete so sicer

koristni, vendar samo, če stojimo na trdi podlagi, zato je vprašljivo, v

kolikšni meri so sploh koristni. Najbrž bolj pomaga hoja z bosimi nogami

po neravni površini, denimo po pesku (Popovič, b. d.).

Pri vseh oblikah ploskega stopala se je treba posvetovati z ortopedom, ki

bo dal najboljše smernice za preprečevanje in zdravljenje.

Ploska stopala zdravijo:

• Fizioterapija – vsakodnevne vaje proti ploskim stopalom kot npr. hoja

po zunanjih robovih stopala (suspinirani stopali), hoja po prstih.

• Ortopedski vložki po Spitzy-ju, s tršo polkrožno izboklino medialno, ki

zaradi neprijetnega pritiska ob opori povzroča aktivno popravo

ploskega stopala.

• Ortopedski čevlji, visoki, z okrepljenim opetnikom, navzpred

podaljšano peto medialno (Thomasova peta) in medialnim klinastim

povišanjem pete (Zeljič, idr., 1990).

Slika 3: Ortopedski vložek po Spitzy-ju (Zeljič, idr., 1990).

15

Slika 4: a) Thomasova peta, b) Medialno klinasto povišanje pete čevlja (Zeljič, idr., 1990).

• Operacija

Če se plosko stopalo do sedmega leta ne popravi, pride v poštev

operativno zdravljenje. Pri operaciji popravijo položaj petnice in

skočnice ter sklep med njima zatrdijo ali pa prestavijo kite sprednje

golenske mišice bolj nazaj, da podpre stopalni lok. Eden od vzrokov

za rigidno plosko stopalo pri otrocih je navpična skočnica. Tudi to

lahko popravijo z operacijo. Pri slabosti mišičja morajo poiskati pravi

vzrok in ga zdraviti. Pri večjih degenerativnih spremembah v stopalu,

ki jih spremljajo bolečine, pride v poštev operativno zdravljenje, in

sicer zatrditev dela stopala - tako imenovana trojna artrodeza. Če je

poševna samo petnica, jo je mogoče korigirati z operativno terapijo

(osteotomijo petnice) (Popovič, b. d.).

Otrokom s ploskimi stopali zdravniki navadno predpišejo »veliko hoje z

bosimi nogami«. Pri hoji po pesku ali trdih in robatih tleh namreč

podzavestno krčijo vzdolžni lok, da obremenijo čim manjšo ploskev. Vezi

krepijo tudi plezanje in hoja po gredi, najbolj pa pomaga vsakodnevna

telovadba, ki vključuje: petminutno hojo po prstih, pobiranje manjših

predmetov s tal s prsti nog (fižol, drobiž ...), počepi na prstih nog, hoja po

zunanjem robu stopala, ki naj traja deset minut, ter vstajanje s sedečega

turškega položaja brez pomoči rok (Poskrbimo za svoja stopala, 2003).

16

2.4 VLOGA VRTCA PRI PREVENTIVI PLOSKIH STOPAL

Potrebi po gibanju in igri sta primarni otrokovi potrebi. Z gibanjem telesa je

pogojeno zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe. Gibalni

razvoj je v ospredju predvsem v prvih letih življenja in poteka od naravnih

in preprostih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek …) do sestavljenih

in zahtevnejših športnih dejavnosti. Vrtec naj otrokom vsakodnevno

omogoči in jih spodbuja, da z različnimi dejavnostmi v prostoru in na

prostem spoznajo in razvijejo gibalne sposobnosti ter usvojijo nekatere

gibalne koncepte oziroma sheme. Z gibanjem si otroci razvijajo

intelektualne sposobnosti, gibanje ima pomembno nalogo tudi pri

socialnem in emocionalnem razvoju (Kurikulum za vrtce, 1999).

Vzgojiteljice v vrtcu lahko pripomorejo k preventivi ploskih stopal z

različnimi vajami (npr. hoja ali tek po različnih površinah) in z obveščanjem

staršev o tem pojavu. V vrtcu se predvsem uporabljajo taktilni krožniki.

2.4.1 Preventivna in korektivna gimnastika

Pod pojmom preventivna gimnastika razumemo sistematično vadbo otrok

s specifičnimi telesnimi vajami z namenom, da preprečimo pojav

deformacij v telesni drži, še posebej v stopalu in hrbtenici.

V ta namen se uporabljajo splošno znane gimnastične vaje, le da imajo v

tem primeru širši značaj. Poleg razgibavanja telesa želimo z njimi na

osnovi specifičnega začetnega in končnega položaja, števila ponovitev in

pogostosti uporabe tonizirati tiste mišične skupine, za katere ugotavljamo,

da so slabe, insuficientne (Rajtmajer, 1991).

Pri predšolskih otrocih so posamezne mišice, katerih funkcija je

vzpostavljanje pravilne telesne drže, še slabo razvite. Pravimo, da so

preveč nežne, še neizražene in zato pod močnim vplivom vsakodnevnih

obremenitev. Ker pa te obremenitve mnogokrat niso pravilno odmerjene

17

oziroma usklajene z razvojnimi zmožnostmi otrok, se pojavljajo razne

nepravilnosti (deviacije) v telesni drži otrok.

Praksa kaže, da se v predšolskem obdobju najpogosteje srečujemo z

deviacijami stopal, manj pa hrbtenice in prsnega koša. Da sta preventivna

in korektivna gimnastika stopal oziroma nog nujno potrebni v predšolskem

obdobju, nam kažejo tudi statistični podatki v zdravstvenih domovih.

Predvsem pa ti podatki kažejo, da tudi vsakodnevno razgibavanje in

obsežna uporaba gibalnih iger pri malčku ne dasta ustreznih učinkov. Le-

ti bi naj bili v tem, da se takšne deviacije ne bi pojavljale. Zato se morajo s

temi problemi seznaniti vsi kadri na področju predšolske vzgoje in ne le

zdravstveni delavci, ki opravljajo sistematične preglede (Rajtmajer, 1991).

Naloga vzgojiteljev v vrtcih in šolah je med drugim tudi ta, da z ustreznim

delovanjem na mišični tonus preprečijo pojavljanje pomanjkljivosti v

telesnem razvoju otrok. Zato je njihova naloga na tem področju predvsem

preventivna. Ker pa podatki kažejo, da preventivna naravnanost ni dovolj,

je nujno, da delujejo vzgojiteljice v smeri korektivnega delovanja. Tako se

srečamo s problemi kinezioterapije, kamor spada korektivna gimnastika.

Pri korektivni gimnastiki želimo obnoviti funkcije oslabelih organov.

Nekatere mišice so namreč spremenile svojo funkcijo, kar privede do

deformacij (Rajtmajer, 1991).

18

Kompleks gimnastičnih vaj za stopala

19

20

(Rajtmajer, 1991).

21

2.5 OBUTEV OTROK

2.5.1 Osnovne značilnosti otroške obutve

• Osnovni namen otroške obutve je zaščita stopal. Obutev za otroke z

normalnimi stopali mora nuditi zaščito stopal pred škodljivimi

zunanjimi dejavniki kot npr. trda, groba tla z ostrimi drobci, mraz,

vlaga.

• Prilagojena mora biti obliki in funkciji stopala, tako po velikosti in

obliki kot ustreznosti materialov, iz katerih je izdelana.

• Normalno otroško stopalo za ustrezno rast in razvoj ne potrebuje

podpore. Zato je napačno mišljenje, da so pri otroku, ki je shodil, vse

do približno 12. leta starosti potrebni visoki čevlji na vezalke ter s

trdim opetnikom in podplatom. Taki čevlji so težki, dragi, nepotrebni

in lahko celo škodljivi.

• V prvem letu življenja oziroma dokler otrok ne shodi, ne potrebuje

čevljev. Čevlji motijo senzorno stimulacijo stopal in aktivnost ter

razvoj mišic stopal. Zadostujejo bombažne, volnene nogavice ali

copatki, ki so praviloma visoki, da si jih otrok ne sezuva (Kaloper,

1990).

Opis otroškega čevlja

Ko otrok shodi, potrebuje za hojo zunaj doma čevlje. Ustrezen otroški

čevelj je sestavljen iz:

• podplata,

• pete,

• zgornjega dela čevlja.

22

• Podplat

Podplat mora biti dovolj debel, da zaščiti stopalo, vendar hkrati mehak in

upogljiv, da ne ovira gibanja stopala pri hoji.

Debelina podplata je zato približno pol do 1 cm, oblika pa prilagojena obliki

stopala, z ravnim medialnim robom spredaj. Priporočljiv je usnjen podplat

ali vsaj usnjen zgornji del podplata. Spodnji del je lahko iz gume ali

plastike (Kaloper, 1990).

Slika 5: Preskus upogljivosti podplata oziroma čevlja (Kaloper, 1990).

• Peta

Peta čevlja mora biti nizka. Visoka peta povzroči equinus položaj stopala,

prekomerno obremenitev sprednjega dela stopala, okvari držo in pri hoji

omejuje gibljivost, predvsem skočnih sklepov. Zaradi neenakomernih

obremenitev pride do utrujanja, bolečin v spodnjih ekstremitetah in križu,

sčasoma do kontraktur.

Priporočljiva je manj kot 1 cm visoka peta za majhne otroke in manj kot 2

cm za večje otroke.

23

• Zgornji del čevlja

Zgornji del čevlja je za otroke do starosti dveh ali treh let še visok, ali pa

sega nad nivo gležnjev, da si otrok ne sezuva čevlja. Kasneje so visoki

čevlji potrebni le za hladna in deževna obdobja. Nizki čevlji omogočajo

neovirano gibanje skočnega sklepa in stopala ter olajšajo hojo. Sprednji

del čevlja mora ustrezati obliki stopala in prstov. Ne sme biti modno

oblikovan, ozek in koničast, saj taka oblika povzroči stisnjenje in pomik

prstov, patološke spremembe kože kot npr. vnetja, žulje, otiščance in

sčasoma deformacijo stopala, zlasti prstov (Kaloper, 1990).

Slika 6: a) Oblika sprednjega dela stopala in prstov pri opori bosih nog, b) V čevlju z ozkim in koničastim sprednjim delom (Kaloper, 1990).

Čvrstejši zadnji del čevlja, opetnik, omogoča trajnejše prileganje peti

stopala, saj se mehak opetnik hitro razobliči in razširi. Priporočljivi so

čevlji, ki imajo zgornji del izdelan iz mehkega usnja. Le-ta preprečujejo

prekomerno vlažnost kože z absorbcijo vlage. Lahko se uporabi tudi

24

platno kot npr. za športno obutev. Umetni, sintetični materiali so primerni le

za poletne čevlje z odprtim sprednjim delom (sandale).

Določanje ustreznosti in velikosti otroškega čevlja

Ko začne otrok hoditi, potrebuje čevlje z debelejšim podplatom. Vendar se

je treba zavedati, da lahko neprimerna, tesna in neprožna obutev povzroči

nepravilno rast kosti, mišic in vezi. Utesnjevanje noge povzroča kronična

vnetja sklepov na nogi, bolečine in deformacije v kasnejši dobi. Zaradi

naštetega je pri izbiri prvih čevljev treba upoštevati nekaj nasvetov:

• Obutev mora biti zaradi hitre rasti otrokove noge dovolj velika.

Otrokova stopala so navadno širša, zato je treba paziti, da čevelj ne

utesnjuje sprednjega dela stopala.

• Poleg prostornosti je pomembno, da je podplat otrokovega čevlja

dovolj prožen, da se čevelj dobro upogiba čez osnovne členke prstov

in da je zgornji del čevlja čim bolj mehak.

• Čevelj mora biti narejen iz zračnega materiala. Ni pomembno, ali je

to usnje ali umeten material, pomembno je, da noga diha in se ne

poti ter da čevelj ne prepušča vode.

• Zmotno je prepričanje, da mora biti čevelj visok. Ortopedi svetujejo,

naj prvi čevlji NE segajo čez gležnje, če pa že, naj bo zgornji del čim

bolj mehak – če se čevelj v predelu gležnja ne upogiba dovolj, to

vpliva na otrokovo hojo.

• Podplat čevlja mora otroku omogočati, da čuti podlago. Prav stik s

podlago je pomemben za razvoj pravilnega, skladnega delovanja

mišic, ki sodelujejo pri hoji, in s tem za razvoj same hoje (Troha,

2008).

25

Pri nakupu otroških čevljev je priporočljivo upoštevati:

• Pred nakupom izmerite otroku stopalo. Otrokovo stopalo je treba na

novo izmeriti vsakih šest do osem tednov. Orišite otrokovo stopalo na

karton in spredaj dodajte 1,5 centimetra. Karton odnesite s sabo v

trgovino. Preverite, ali se šablona uleže po čevlju.

• Čevlje nakupujte v popoldanskem času, ko je noga večja. Če obstaja

manjša razlika v velikosti levega in desnega stopala, so potrebni

čevlji, ki ustrezajo večjemu stopalu.

• Otrok naj med pomerjanjem ne sedi. V čevljih naj se sprehodi po

trgovini in če težko hodi, mu verjetno ne ustrezajo. Tudi če je njegova

hoja normalna, otroku sezujte čevlje in preverite, ali ima na stopalih

kakšne sledi nošenja čevljev.

• Potipajte, koliko prostora imajo prstki – od palca do konca čevlja

mora biti centimeter prostora.

• Na zadnjem delu mora biti med čevljem in otrokovo peto za mezinec

prostora, vendar se čevelj ne sme sezuvati.

• Zimski čevlji morajo biti za številko ali dve večji, ker bo v njih nosil

debelejše nogavice. Najbolje je, če imate pri kupovanju s seboj

debelejše nogavice (Troha, 2008).

26

Slika 7: levo) Možen vtis s palcem (pribl. 1,5 cm) spredaj ter vstava konice mezinca

zadaj.

desno) Možna tvorba gube zgornjega dela čevlja ob strani, v nivoju glavic

stopalnic (Kaloper, 1990).

Ko se odpravimo po prve čevlje za otroške noge, bodimo pozorni

predvsem na to, da so čevlji mehki, udobni (raje večji kot premajhni) in

prožni. Za normalen razvoj stopala je pomembno, da je že prvo obuvalo

pravilno. To pomeni, da pušča nožici polno svobodo gibanja in kar se da

pristno ohranja dotik s podlago. Ravno občutek dotika s tlemi je

pomemben za razvoj tako hoje kot pravilnega skladnega delovanja mišic,

ki sodelujejo pri hoji (Troha, 2008).

27

Obutev v prvem letu življenja

V prvem letu življenja bomo zaščitili stopalo v prvi vrsti pred mrazom. Ko je

toplo, naj bo otrok bos, sicer mu bomo pa obuli ene od številnih toplih

nogavičk ali copatk. Do prvih korakov z obutvijo ne bo težav, saj le-te

dojenček ne potrebuje. Za prve korake je idealna bosa noga na mehki

podlagi. Kot prvo obutev pa priporočam nogavičke s stopalnim delom, ki

preprečuje drsenje. Trenje podplata na obuvalu naj bi bilo čim bolj

podobno trenju kože na podplatu. Če se odločimo za čeveljčke,

priporočam mehke čevlje z enoplastnim mehkim usnjenim podplatom. Ti

čevlji bodo izjemoma visoki, da segajo preko gležnjev, iz preprostega

razloga, da se otroku težje snamejo.

Ko bo otrok zakorakal v zunanji svet na trda tla, bo potreboval nekaj več

zaščite za stopala. Nujno ga bomo utesnili v bolj okorne čevlje z

debelejšim podplatom. Ves čas odraščanja moramo biti pozorni na dve

stvari.

Otroku noga presenetljivo hitro raste. Že ob rojstvu stopalo doseže 40 %

svoje končne dolžine in v prvem letu se poveča za 70 %. Končno velikost

pa doseže kmalu po 12 - 13 letu starosti, dosti prej kot ostali deli telesa.

Bodimo torej pozorni, da ima otrok dovolj veliko obutev, predvsem da ne

utesnjuje sprednjega dela stopala po njegovi širini, saj so otroška stopala

običajno relativno širša. Druga pomembna značilnost dobrega čevlja pa je

razen prostornosti tudi prožnost podplata, dobra upogljivost preko

osnovnih členkov prstov in pa mehak zgornji del čevlja. Čevelj naj ne sega

preko gležnjev, če to ne narekujejo vremenske razmere. Za vsa obdobja

velja, da mora biti čevelj narejen iz zračnega materiala, tudi zimski čevelj.

(Brecelj, 2006).

28

2.5.2 Ortopedska obutev

Značilnosti ortopedske obutve za otroke so:

• ortopedska obutev je ortotski pripomoček, ki se izdeluje individualno,

po predpisu specialista – fiziatra, ortopeda.

• Z ustreznimi oblikovanji sestavnih delov obutve: vdelanega vložka,

podplata, pete, zgornjega dela obutve, in izdelavo iz ustreznih

materialov, lahko dosežemo različne funkcionalne učinke oziroma

uporabo v različne namene.

• Praviloma je aplikacija ortopedske obutve le del programa zdravljenja

ali preventivnih ukrepov. Pogosto fizioterapija, redresijska mavčenja,

uporaba opornic, kirurški posegi itd. pomembno vplivajo na čas

aplikacije in namen obutve ter njeno učinkovitost.

• Zaradi rasti in razvoja je pomembna zgodnja diagnostika, pravilna

ocenitev okvare in pravočasna aplikacija ustrezne ortopedske

obutve. Pogostejši so tudi kontrolni pregledi in izdelava nove obutve

(Kaloper, 1990).

Z ortopedsko obutvijo lahko dosežemo:

• preprečevanje napredovanja posturalnih deformacij, razvoja kostnih

deformacij, recidiva deformacije po kirurškem posegu;

• korekcijo fleksibilnih funkcionalnih deformacij, abnormalnosti pri stoji;

• podporo stopala v ustreznejšem položaju s pravilnejšo razporeditvijo

obremenitve pri opori, dodatno oporo pri parezah;

• razbremenitev prekomernih pritiskov, zmanjšanje plantarnih strižnih

sil pri hoji;

• kontrolo neželenih gibanj ali imobilizacijo pri nestabilnosti, bolečinah,

vnetjih;

• izenačitev dolžine spodnjih ekstremitet;

• izboljšanje gibanja s prilagojeno obutvijo pri rigidni deformaciji.

Ortopedska obutev kot sestavni del ortoze za spodnjo ekstremiteto ali v

funkcionalni povezavi z njo ima večjo učinkovitost.

29

Z biomehanskega gledišča, ki danes dobiva vse večji pomen, s

spremembo sil, ki nastaja pri opori, z ortopedsko obutvijo pripomoremo k

popravi patomehanike predvsem fleksibilnih deformacij in okrnjenih funkcij

stopal ter spodnjih ekstremitet in s tem posredno tudi drže in hoje. Za

aplikacijo korektivne sile velja načelo uporabe manjše sile, vendar

dolgotrajneje (Kaloper, 1990).

Postopek oskrbe otroka z ortopedsko obutvijo

Je podoben postopku oskrbe odraslih:

• kliničen pregled otroka in predpis ortopedske obutve z določitvijo

posebnosti izvedbe;

• odvzem mer s centimetrskim merilnim trakom in obrisi ali izdelavo

mavčnega negativa pri izrazitejši deformaciji stopala;

• izdelava obutve po kopitu ali modelu (pozitivu);

• preskus obutve med njeno izdelavo;

• končni preskus in aplikacija ortopedske obutve.

Ortopedski vložki

Ortopedski vložki so preprostejši ortotski pripomočki z manjšim

terapevtskim in preventivnim učinkom kot ortopedska obutev. Primerni so

za začetne in manjše okvare stopal. Namestimo jih lahko v ustrezne

navadne otroške čevlje (Kaloper, 1990).

30

3 EM PI R IČNI DEL

3.1 NAMEN

Namen raziskovalnega dela je bil ugotoviti, kako in koliko so starši

predšolskih otrok seznanjeni s pojavom ploskih stopal.

Zanimalo nas je, ali vedo, kaj je plosko stopalo, ali ga bi prepoznali pri

otroku, kako bi ukrepali, ali poznajo kakšne oblike zdravljenja ali

preprečevanja ploskih stopal, po kakšnih kriterijih izbirajo otroku obutev.

Zanimalo nas je tudi, kakšno je njihovo mnenje o tem, ali zdravstvo

namenja dovolj pozornosti razvoju otroških nog, ali prodajajo pri nas

primerno obutev za otroke ter če bi se udeležili predavanja na temo

preprečevanje ploskih stopal pri predšolskih otrocih.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA RAZDELITEV

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

Z raziskovalnimi vprašanji želimo dobiti naslednje podatke:

• Spol, starost, stopnja izobrazbe.

• Ali starši vedo, kaj je plosko stopalo, kako bi ukrepali.

• Kakšne oblike zdravljenja ali preprečevanja ploskih stopal pri otroku

poznajo.

• Starši ocenijo, ali zdravstvo namenja dovolj pozornosti razvoju

otroških nog.

• Ali starši menijo, da pri nas prodajajo dovolj primerno obutev za

otroke in po katerih kriterijih izbirajo otroku obutev.

• Ali bi se starši udeležili predavanja na temo preprečevanja ploskih

stopal pri predšolskih otrocih.

31

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Na osnovi teoretičnih spoznanj smo si z zbiranjem podatkov zastavili

naslednje hipoteze, s katerimi smo predvidevali, da:

H 1/ Večina anketirancev ve, kaj je plosko stopalo.

H 2/ Starši poznajo primerno obutev, preprečevanja ploskih stopal pri

otroku.

H 3/ Starši menijo, da zdravstvo ne namenja dovolj pozornosti razvoju

otroških nog.

H 4/ Starši izbirajo otroku obutev po ceni, materialu, udobju, proizvajalcu.

H 5/ Starši bi se udeležili predavanja na temo »Preprečevanje ploskih

stopal pri predšolskih otrocih«.

3.2.3 Spremenljivke

• Prepoznavanje ploskega stopala.

• Najpogostejši ukrepi ob prepoznavanju ploskega stopala.

• Ponudba primerne obutve za otroke v Sloveniji.

• Poznavanje primerne obutve za otroke.

• Interes za nadaljnje izobraževanje o preprečevanju ploskih stopal pri

predšolskih otrocih.

32

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 Raziskovalne metode

V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo zajetih 100 staršev, katerih otroci obiskujejo v šolskem

letu 2007/2008 Vrtec Črešnjevec - Leskovec in Vrtec Otona Župančiča

Slovenska Bistrica, enoti Laporje in Kebelj.

Vprašalnike je vrnilo 67 staršev, kar predstavlja 67 %.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Za empirični del smo zbirali postopke s pomočjo kvantitativne tehnike.

Uporabili smo anketo, kot instrument pa anketni vprašalnik, ki je vseboval

11 vprašanj, zaprtega in odprtega tipa.

Organizacija zbiranja podatkov

Na osnovi strokovne literature smo sestavili anketni vprašalnik. Po

dogovoru z ravnateljicama vrtcev smo razdelili vprašalnike staršem otrok,

ki obiskujejo vrtce.

Podatke smo zbirali v mesecu maju 2008, zbirali smo jih 14 dni, da so

imeli starši dovolj časa, da vrnejo izpolnjene vprašalnike.

Vsebinsko formalne značilnosti anketnega vprašalnika

Anketni vprašalnik je vseboval vprašanja, ki so se nanašala na

prepoznavanje ploskega stopala, ukrepanje ob prepoznanju ploskega

stopala ter o primerni otroški obutvi.

33

Merske karakteristike anketnega vprašalnika

Veljavnost anketnega vprašalnika je bila kontrolirana tako, da je bil

anketni vprašalnik v pogled mentorici ter nato še vzgojiteljem.

Zanesljivost vprašalnika je bila zagotovljena z natančnimi navodili ter

jasnimi in enopomenskimi vprašanji.

Objektivnost je bila dokazana z vprašanji zaprtega tipa, pri vprašanjih

odprtega tipa pa subjektivnost.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Pri obdelavi podatkov smo uporabili frekvenčno distribucijo. Podatke smo

prikazali grafično. Statistična obdelava zajema pogostost pojavljanja

nekega odgovora. Rezultate smo na koncu še interpretirali.

34

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

1. Vprašanje: Spol anketiranca.

Graf 1: Spol anketiranca.

16.4%

83.6%

0.0%10.0%20.0%

30.0%40.0%

50.0%60.0%

70.0%80.0%

90.0%

a b

Ugotovili smo, da je 56 (83.6 %) oseb ženskega spola in 11 (16.4 %)

oseb moškega spola.

35

2. Vprašanje: Starost anketiranca.

Graf 2: Starost anketiranca.

25.4%

61.2%

13.4%

0.0%

10.0%

20.0%

30.0%

40.0%

50.0%

60.0%

70.0%

a b c

Največ oseb, ki so izpolnjevali anketni vprašalnik, je bilo starih od 30-40 let

(61.2 %). Sledijo osebe, ki so stare od 20-30 let (25.4 %), ter osebe, ki so

stare 40 in več (13.4 %).

36

3. Vprašanje: Stopnja izobrazbe.

Graf 3: Stopnja izobrazbe.

25.4%

41.8%

13.4%20.9%

0.0%

5.0%

10.0%

15.0%

20.0%

25.0%

30.0%

35.0%

40.0%

45.0%

a b c d

Največ oseb, ki so odgovarjali na anketni vprašalnik, ima 5. stopnjo

izobrazbe, to je 28 (41.8 %) oseb. Sledi 17 (25.4 %) anketirancev, ki imajo

4. stopnjo izobrazbe. 14 (20.9 %) oseb ima 7. stopnjo izobrazbe in 9 (13.4

%) oseb ima 6. stopnjo izobrazbe.

37

4. Vprašanje: Ali veste, kaj je plosko stopalo?

Graf 4: Plosko stopalo.

98.5%

1.5%0.0%

20.0%

40.0%

60.0%

80.0%

100.0%

a b

Na vprašanje, ali vedo, kaj je plosko stopalo, je 66 (98.5 %) anketiranih

oseb odgovorilo, da vedo, kaj je plosko stopalo. Ena (1.5 %) oseba je

odgovorila, da ne ve, kaj je plosko stopalo.

38

5. Vprašanje: Ali bi prepoznali plosko stopalo pri vašem otroku?

Graf 5: Prepoznavanje ploskega stopala.

97.0%

3.0%0.0%

20.0%

40.0%

60.0%

80.0%

100.0%

a b

Večina, torej 65 staršev, kar predstavlja 97,% je prepričanih, da bi

prepoznali plosko stopalo pri svojem otroku. Dva anketirana starša, kar

predstavlja 3 %, pa menita da ne bi prepoznala ploskega stopala pri

svojem otroku.

39

6. Vprašanje: Če bi prepoznali, kako bi ukrepali?

Graf 6: Ukrepi ob prepoznanju ploskega stopala.

1.5% 7.5%25.4%

88.1%

4.5%0.0%

10.0%

20.0%

30.0%

40.0%

50.0%

60.0%

70.0%

80.0%

90.0%

a b c d e

Velika večina staršev, 59 (88.1 %), bi svojega otroka peljala k zdravniku.

Poiskali bi tudi ustrezno literaturo, tako je odgovorilo 17 (25.4 %) oseb. Pet

anketirancev (7.5 %) bi se posvetovalo z znanci in prijatelji.

Trije anketiranci (4.5 %) so pod odgovor »drugo« odgovorili, da bi s

primerno obutvijo in telovadbo ukrepali pri prepoznanju ploskih stopal.

Eden anketiranec (1.5 %) je odgovoril, da ne bi namenjal posebne

pozornosti, če bi pri otroku opazil, da ima ploska stopala.

40

7. Vprašanje: Kakšne oblike zdravljenja ali preprečevanja ploskih

stopal pri otroku poznate?

Graf 7: Oblike zdravljenja.

85.1%

58.2%

4.5% 4.5%0.0%

10.0%

20.0%

30.0%

40.0%

50.0%

60.0%

70.0%

80.0%

90.0%

a b c d

Anketiranci so kot najpogostejšo obliko zdravljenja ali preprečevanja

ploskih stopal omenili primerno obutev, tako je odgovorilo 57 (85.1 %)

oseb. Sledi 39 (58.2 %) oseb, ki poznajo gibalne vaje za stopala in so jo

omenili kot eno izmed oblik zdravljenja ploskih stopal. Operativni poseg so

omenili trije (4.5 %) anketiranci. Pod odgovor »drugo« so trije (4.5 %)

starši odgovorili, da bi naj otrok hodil veliko časa bos, predvsem zunaj.

41

8. Vprašanje: Ali zdravstvo namenja dovolj pozornosti razvoju

otroških nog?

Graf 8: Vloga zdravstva.

49.3%

52.2%

47.0%

48.0%

49.0%

50.0%

51.0%

52.0%

53.0%

a b

Pri odgovorih na vprašanje, ali zdravstvo namenja dovolj pozornosti

razvoju otroških nog, so bili anketiranci skoraj izenačeni. 33 (49.3 %)

anketirancev je ocenilo, da zdravstvo namenja dovolj pozornosti razvoju

otroških nog, 35 (52.2 %) anketirancev pa je mnenja, da zdravstvo ne

namenja dovolj pozornosti razvoju otroških nog.

42

9. Vprašanje: Ali pri nas prodajajo dovolj primerno obutev za otroke?

Graf 9: Obutev za otroke.

77.6%

22.4%

0.0%

10.0%

20.0%

30.0%

40.0%

50.0%

60.0%

70.0%

80.0%

a b

Da pri nas prodajajo dovolj primerno obutev za otroke, je bilo mnenje 52

(77.6 %) anketirancev. 15 (22.4 %) anketirancev je bilo mnenja, da pri nas

ne prodajajo dovolj primerne obutve za otroke.

43

10. Vprašanje: Po katerih kriterijih izbirate otroku obutev?

Graf 10: Izbira otrokove obutve.

20.9% 16.4%

68.7%

20.9%28.4%

74.6%

3.0%0.0%

10.0%

20.0%

30.0%

40.0%

50.0%

60.0%

70.0%

80.0%

a b c d e f g

Anketiranci so kot najpogostejši kriterij, po katerih izbirajo otroku obutev,

odgovorili, da po udobju, tako je odgovorili 50 (74.6 %) anketirancev. Nato

izbirajo, iz kakšnega materiala je, tako je odgovorilo 46 (68.7 %)

anketirancev. Po otrokovi želji izbira obutev 19 (28.4 %) anketirancev.

Glede na proizvajalca izbira obutev 14 (20.9 %) staršev. In tudi glede na

ceno izbira obutev 14 (20.9 %) staršev. Po izgledu izbira otroku obutev 11

(16.4 %) staršev. Kot odgovor »drugo« pa sta 2 (3 %) starša odgovorila,

da izbirata otroku obutev glede na kvaliteto in anatomsko prileganje.

44

11. Vprašanje: Ali bi se udeležili predavanja na temo preprečevanja

ploskih stopal pri predšolskih otrocih?

Graf 11: Udeležba na predavanju.

80.6%

19.4%

0.0%10.0%20.0%

30.0%40.0%

50.0%60.0%

70.0%80.0%

90.0%

a b

Ali bi se udeležili predavanja na temo preprečevanja ploskih stopal pri

predšolskih otrocih, je 54 (80.6 %) staršev odgovorilo, da bi se udeležili

predavanja, 13 (19.4 %) staršev pa je odgovorilo, da se ga ne bi udeležili.

45

3.5 SKLEP

Človek je z lastnimi nogami osvojil skoraj vsa območja na zemeljski krogli.

Da bi jih bolje prilagodil spremenljivim podnebnim in geološkim razmeram,

jih je oskrbel s čevlji. Večina ljudi v čevljih preživi ves dan od jutra do

večera. Ker so noge daleč od glave in niso nenehno na očeh, jih pogosto

zanemarjamo.

V diplomskem delu smo opredelili in predstavili razvoj stopala od rojstva

do vstopa v šolo ter prirojene in pridobljene deformacije stopal. Poudarek

je bil na ploskem stopalu, kaj je, kako ga prepoznamo in načini zdravljenja

oz. preprečevanja ploskih stopal pri predšolskih otrocih. Opisali smo tudi,

kakšna bi naj bila otroška in ortopedska obutev.

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako in koliko so starši predšolskih otrok

seznanjeni o pojavu ploskih stopal.

Zanimalo nas je, ali vedo, kaj je plosko stopalo, ali ga bi prepoznali pri

otroku, kako bi ukrepali, ali poznajo kakšne oblike zdravljenja ali

preprečevanja ploskih stopal, po kakšnih kriterijih izbirajo otroku obutev.

Zanimalo nas je tudi, kakšno je njihovo mnenje o tem, ali zdravstvo

namenja dovolj pozornosti razvoju otroških nog, ali prodajajo pri nas

primerno obutev za otroke ter če bi se udeležili predavanja na temo

preprečevanja ploskih stopal pri predšolskih otrocih.

V anketnem vprašalniku nam je pri vprašanju, ali vedo, kaj je plosko

stopalo, 66 oseb, kar predstavlja 98.5 % anketirancev, odgovorilo, da

vedo, kaj je plosko stopalo, s tem se nam je tudi potrdila hipoteza, s

katero smo predvidevali, da starši vedo, kaj je plosko stopalo.

Pri vprašanju, kakšne oblike zdravljenja in preprečevanja ploskih stopal pri

otroku poznate je 85.1 % staršev odgovorilo, da poznajo primerno obutev

kot eno izmed oblik zdravljenja. Kot drugi najpogostejši odgovor sledijo

gibalne vaje za stopala z 58.2 % anketiranih. S tem smo potrdili hipotezo,

46

s katero smo predvidevali, da največ staršev pozna primerno obutev kot

eno izmed oblik zdravljenja ploskih stopal.

Starši so z 52.2 % odgovorili, da zdravstvo ne namenja dovolj pozornosti

razvoju otroških nog, s tem se nam je tudi potrdila hipoteza, s katero smo

predvidevali, da starši menijo, da zdravstvo ne namenja dovolj pozornosti

otroškim nogam.

Kot najpogostejši odgovor, po katerih kriterijih izbirajo starši obutev otroku,

smo dobili odgovor, da 74.6 % anketiranih izbira obutev po udobju. Kot

drugi najpogostejši odgovor z 68.7 % anketiranih, iz kakšnega materiala je

čevelj. Tretji najpogostejši odgovor je z 28.4 % po otrokovi želji ter četrti

odgovor z 20.9 % anketiranih izbira obutve po ceni ter proizvajalcu. S tem

se nam ni potrdila hipoteza, s katero smo predvidevali, da starši izbirajo

otroku obutev po ceni, materialu, udobju in proizvajalcu. Presenetil nas je

odgovor, da 28.4 % staršev izbira otroku obutev po otrokovi želji.

Pri vprašanju, ali bi se udeležili predavanja na temo preprečevanja ploskih

stopal pri predšolskih otrocih, je 80.6 % anketirancev odgovorilo, da bi se

ga udeležili, s tem smo tudi potrdili hipotezo, da bi se starši udeležili

predavanja. Iz tega lahko sklepamo, da bi se velik odstotek staršev

udeležil predavanja, če bi bilo izvedeno.

Iz raziskave sklepamo, da so starši dobro seznanjeni s pojavom ploskih

stopal pri predšolskih otrocih. Starši vedo, kaj je plosko stopalo, pri svojem

otroku bi prepoznali plosko stopalo. Ukrepali bi tako, da bi otroka peljali k

zdravniku, poznajo nekaj oblik preprečevanja ali zdravljenja ploskih stopal.

Vzgojiteljice v vrtcu lahko pripomorejo k preventivi ploskih stopal z

različnimi vajami, vendar se te vaje ne izvajajo vsak dan, saj naj bi otrok v

predšolskem obdobju pridobil pestro in široko paleto gibalnih izkušenj, ki

so osnova kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem.

47

Med rezultati raziskave me je presenetilo, da so starši v tolikšni meri

seznanjenji s pojavom ploskih stopal. Kljub dobri seznanjenosti staršev s

tem pojavom, sem mnenja, da je na to temo premalo strokovne literature,

predvsem novejših virov in da je ta problem premalo javno izpostavljen

(različni mediji, predavanja, pogovorno med starši, vzgojitelji …).

48

L I TE R AT U R A

Antolič, V. (b.d.). Prirojene deformacije stopal. Moj malček. Pridobljeno

10.3.2008, iz http://www.orthops.si/clanki-moj_malcek.php?id=13

Bolezni in deformacije stopala pri otroku in odraslem, (1998). Ljubljana:

Ortopedska klinika.

Brecelj, J., (2006). Čeveljčki za prve korake. Pridobljeno 23.11.2008, iz

http://www.ringaraja.net/forum/m_1061357/mpage_1/key_mal%25

C4%258Dek%252Cshodil/tm.htm#1061357

Grecs, I. (2000). Biti in ostati zdrav. Ljubljana: Družina d.o.o.

Klemann, C. (2005). Refleksna masaža stopal. Ljubljana: Mladinska knjiga

Založba d. d.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in

Zavod RS za šolstvo.

Popovič, J. (b. d.). Bosi po pesku. Viva. Pridobljeno 3.6.2008, iz

http://www.viva.si/clanek.asp?id=980

Poskrbimo za svoja stopala. (2003). Pridobljeno 1.7.2008, iz

http://www.lunin.net/forum/index.php?showtopic=2417&mode=thre

aded

Rajtmajer, D. (1991). Metodika telesne vzgoje 2. Maribor: Pedagoška

fakulteta.

Srakar, F. (1994). Ortopedija. Ljubljana: Sledi, d.o.o.

49

Stopala niso samo stopala. (b.l.). Pridobljeno 10.03.2008, iz

http://www.ecco.com/si/sl/kolekcija/otroci/vodic/feets.jsp

Troha, M., (11.2008). Obutev za otroško nogico. Otrok in družina.

Pridobljeno 11.01.2009, iz http://www.ringaraja.net/butev-za-

otrosko-nogico_1158.html

Valman, B. (1999). Otroški zdravnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zdrav dojenček in otrok. (2004). Ljubljana: Slovenska knjiga d.o.o.

Zeljič, V., Pečak, F., Kaloper, D., Ačimovič-Janežič, R. in Marinček, Č.

(1990). Kongenitalne in druge deformacije spodnjih ekstremitet v

otroški dobi ter primerna otroška in ortopedska obutev. Ljubljana:

Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov.

50

P R I L OG E

Anketni vprašalnik

ANKETA Pozdravljeni ! Sem Nataša Ačko, absolventka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smeri predšolska vzgoja. S to anketo želim ugotoviti seznanjenost staršev s pojavom ploskih stopal pri predšolskih otrocih. Anketa je anonimna. Rezultate te ankete bom uporabila v diplomskem delu, zato Vas prosim za Vašo pomoč. Izpolnjeno anketo oddajte vzgojiteljici v Vašem vrtcu. Lep pozdrav, Nataša

Na vprašanja odgovarjajte tako, da pri vsakem vprašanju obkrožite oz. napišete ustrezen odgovor.

1. SPOL a) Moški b) Ženski 2. STAROST a) 20-30 let b) 30-40 let c) 40 in več

3. STOPNJA IZOBRAZBE a) IV. stopnja b) V. stopnja c) VI. stopnja d) VII. stopnja

4. ALI VESTE, KAJ JE PLOSKO STOPALO?

a) Da b) Ne

5. ALI BI PREPOZNALI PLOSKO STOPALO PRI VAŠEM

OTROKU?

a) Da b) Ne

51

6. ČE BI PREPOZNALI, KAKO BI UKREPALI?

a) Ne bi namenjal/a posebne pozornosti b) Posvetoval/a z znanci in prijatelji c) Poiskal/a ustrezno literaturo d) Peljal/a otroka k zdravniku e) Drugo 7. KAKŠNE OBLIKE ZDRAVLJENJA ALI

PREPREČEVANJA PLOSKIH STOPAL PRI OTROKU POZNATE?

a) Primerna obutev b) Gibalne vaje za stopala c) Operativni poseg d) Drugo 8. ALI ZDRAVSTVO NAMENJA DOVOLJ POZORNOSTI

RAZVOJU OTROŠKIH NOG?

a) Da b) Ne 9. ALI PRI NAS PRODAJAJO DOVOLJ PRIMERNO

OBUTEV ZA OTROKE?

a) Da b) Ne

10. PO KATERIH KRITERIJIH IZBIRATE OTROKU

OBUTEV?

a) Cena b) Izgled c) Material d) Proizvajalec e) Otrokova želja f) Udobje g) Drugo

11. ALI BI SE UDELEŽILI PREDAVANJA NA TEMO

PREPREČEVANJA PLOSKIH STOPAL PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH?

a) Da b) Ne

Hvala!