2

PRILOGA 3 (jedro gradiva):

PREDLOG

(EVA 2014-2711-0003)

Resolucija o Nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 "Skupaj za družbo zdravja"

RESOLUCIJO O NACIONALNEM PLANU

ZDRAVSTVENEGA VARSTVA 2016–2025

SKUPAJ ZA DRUŽBO ZDRAVJA

3

Na podlagi 6. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list

RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS,

87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13

– ZMEPIZ-1, 95/14 ZUJF-C in 47/15 – ZZSDT) in 109. člena ter drugega odstavka 169.a člena

Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo) je Državni

zbor Republike Slovenije na seji …. sprejel

RESOLUCIJO O NACIONALNEM PLANU

ZDRAVSTVENEGA VARSTVA 2016–2025

SKUPAJ ZA DRUŽBO ZDRAVJA

4

5

SEZNAM KRATIC

BDP – Bruto domači proizvod

CDSS – Sistem za podporo pri kliničnem odločanju (Clinical Decision Support System)

CRP – Centralni register prebivalstva

CSD – Center za socialno delo

ČD – Čakalne dobe

DPOR – Državni program za obvladovanje raka

EHIF – Estonski sklad za zdravstveno zavarovanje

EK – Evropska komisija

ESS – Ekonomsko-socialni svet

EU – Evropska unija

EUNetHTA – Evropska mreža za vrednotenje zdravstvenih tehnologij (European Network for Health Technology

Assessment)

EUR – Euro (evro)

GINI – Ginijev koeficient

HIA – Ocena vplivov na zdravje (Health Impact Assessment)

HIAP – Zdravje v vseh politikah (Health in All Policies)

HSPA – Ocenjevanje uspešnosti zdravstvenih sistemov (Health System Performance Assessment)

HTA – Vrednotenje zdravstvenih tehnologij (Health Technology Assessment)

IKT – Informacijsko komunikacijska tehnologija

IT – Informacijska tehnologija

ITM – Indeks telesne mase

JAZMP – Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke

KOPB – Kronična obstruktivna pljučna bolezen

KPK – Komisija za preprečevanje korupcije

MDDSZ – Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije

MF – Ministrstvo za finance

MF-LJ – Medicinska fakulteta v Ljubljani

MF-MB – Medicinska fakulteta v Mariboru

MIZŠ – Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije

MZ – Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije

NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje

NLZOH – Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano

NMP – Nujna medicinska pomoč

OECD – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

OND – Opozorilni nevarni dogodek

OZN – Organizacija združenih narodov

PMP – pridobljena možganska poškodba

PPP – Pariteta kupne moči

PZV – Primarno zdravstveno varstvo

RADM – Referenčne ambulante družinske medicine

Resolucija – Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva

RS – Republika Slovenija

RSK – Razširjeni strokovni kolegij

SB – Splošna bolnišnica

SURS – Statistični urad Republike Slovenije

SZD – Slovensko zdravniško društvo

SZO – Svetovna zdravstvena organizacija

SŽB – Srčno-žilne bolezni

UC – Urgentni center

UKC – Univerzitetni klinični center

UL – Uradni list Republike Slovenije

UMAR – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj

UNEP – Okoljski program Združenih narodov

ZD – Zdravstveni dom

ZDRZZ – Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije

6

ZDUS – Zveza društev upokojencev Slovenije

ZPacP – Zakon o pacientovih pravicah

ZS – Zdravstveni svet

ZZS – Zdravniška zbornica Slovenije

ZZVZZ – Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

ZZZS – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije

7

1 Uvod

V Sloveniji smo leta 1992 z domišljeno in takrat sodobno zakonodajo postavili trdne temelje sistema

zdravstvenega varstva na evropskih vrednotah solidarnosti, enakosti in pravičnosti. Ta je državljanom

Slovenije zagotavljala dostopno in kakovostno zdravstveno varstvo. V mednarodnih primerjavah se

Slovenija lahko pohvali z dobrimi rezultati, ki kljub bremenom tranzicije v marsičem presegajo

rezultate bolj razvitih držav. Načelo Sveta Evrope, da zavarovanim osebam zagotavljamo preventivno

in/ali kurativno zdravstveno varstvo,1 smo v Sloveniji še nadgradili z zagotavljanjem nujnega

zdravljenja tudi osebam brez zdravstvenega zavarovanja.

Na posameznih področjih zdravstvenega varstva smo se s strateškimi in zakonskimi rešitvami

uspešno prilagajali novim potrebam prebivalstva ter sledili zahtevam Evropske unije (EU) in

naprednim procesom razvoja v evropskem prostoru.

Ob več poskusih strateškega načrtovanja smo dvakrat tudi sprejeli celovit obdobni strateški načrt za

razvoj zdravstvenega varstva:

• Nacionalni plan zdravstvenega varstva – Zdravje za vse do leta 2004,

• Resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva "Zadovoljni uporabniki in izvajalci

zdravstvenih storitev" za obdobje od 2008 do 2013.

Slednji dokument je povzemal smernice zdravstvene strategije EU "Skupaj za zdravje: strateški

pristop EU za obdobje 2008–2013" in priporočila strategije Svetovne zdravstvene organizacije (SZO)

"Zdravje v 21. stoletju" ter osrednje mesto v sistemu zdravstvenega varstva namenil uporabniku.

Pomanjkljivost tega dokumenta je bila predvsem v tem, da ni predvidel orodij, ki bi zagotavljala in

spremljala njegovo izvajanje: kratkoročni izvedbeni načrti, delovno telo za koordinacijo in nadzor nad

izvajanjem, redno spremljanje procesnih kazalnikov in kazalnikov izida ter poročanje o napredku.

Nacionalni plan zdravstvenega varstva za obdobje 2008–2013 se je iztekel, zato je treba sprejeti

novega in z njim začrtati razvojne možnosti sistema zdravstvenega varstva za obdobje 2016–2025.

Ta bo predstavljal strateški okvir za upravljanje in razvoj sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji in

podlago za pripravo in sprejem ustreznih zakonov s področja zdravstvenega zavarovanja in

zdravstvene dejavnosti kot tudi izhodišče za črpanje evropskih virov v okviru Operativnega programa

za izvajanje kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020 in tretjega programa za ukrepe

EU na področju zdravja (2014–2020).

1.1 Razlogi za nov nacionalni plan zdravstvenega varstva

Spremenjene zdravstvene potrebe prebivalstva zaradi dolgožive družbe, povečevanje neenakosti v

zdravju, drage zdravstvene tehnologije, grožnje zdravju in mobilnost pacientov so pomembnejši izzivi,

s katerimi se soočajo v večini evropskih držav. Od leta 2009, ko se je začela gospodarska kriza, je

finančna vzdržnost zdravstvenih sistemov tudi v tem delu sveta postala večji izziv kot prej.

V zadnjih letih je v Sloveniji potekala vrsta razprav in polemik v strokovnih in političnih okoljih, kako

naprej. Zaključki teh razprav predstavljajo dobro izhodišče za oblikovanje predloga sprememb, s

1 UREDBA (EU) št. 282/2014 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi tretjega programa za ukrepe

Unije na področju zdravja (2014–2020) in razveljavitvi Sklepa št. 1350/2007/ES,

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32014R0282&from=EN.

8

katerimi bomo lahko tudi v prihodnje zagotavljali stabilen javen sistem zdravstvenega varstva in

omogočili čim večjo dostopnost do sodobne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe za vse

prebivalce Slovenije.

Pomemben okvir za spremembe predstavljajo tudi nova strateška izhodišča EU in SZO, predvsem

Evropska socialna listina z načelom dostopnosti zdravstvenih sistemov; strategija "Evropa 2020", ki jo

je EU sprejela za pametno, vzdržno in vključujočo rast v letu 2010; EU zdravstvena strategija

"Vlaganje v zdravje" iz leta 2013; zdravstvena strategija evropske regije SZO "Zdravje 2020:

Evropska strategija za zdravje in blagostanje", ki je bila sprejeta na 62. zasedanju Regionalnega

odbora SZO za Evropo leta 2012. V EU je zdravje prepoznano kot vrednota, pravica do socialne

varnosti in varovanja zdravja pa sodi med temeljne pravice posameznika.2,3 Univerzalnost, dostop do

kakovostnega zdravstvenega varstva, enakost in solidarnost ostajajo poglavitne vrednote

zdravstvenih sistemov.4 Zdravje ni blago, ne glede na stroške in ceno zdravstvenih storitev, in ne sme

biti odvisno od kupne moči državljana. Vlaganja v zdravje ne smemo razumeti kot strošek, temveč kot

naložbo v prihodnost, saj boljše posameznikovo zdravje prispeva h gospodarski blaginji in socialni

koheziji v smislu večje produktivnosti, ponudbe delovne sile in javne porabe.5

Sporočilo Evropske komisije o učinkovitih, dostopnih in prožnih zdravstvenih sistemih (COM (2014)

215 final),4 ki se sklicuje na delo v preteklih letih,

5 se osredotoča na naslednje ukrepe:

1. krepitev učinkovitosti zdravstvenih sistemov,

2. izboljšanje dostopnosti zdravstvenega varstva,

3. povečanje prožnosti zdravstvenih sistemov.

SZO v svoji strategiji Zdravje 2020 po drugi strani opozarja, da se zdravje Evropejcev sicer izboljšuje,

vendar ne povsod in ne za vse enako. K razlikam v zdravju pomembno prispevajo razlike v

dostopnosti do zdravstvene oskrbe in tudi neenakosti v izobrazbi, socialno-ekonomski status, delovno

in bivalno okolje in druge determinante zdravja. Zavezanost k zdravju mora zato postati odgovornost

vseh resorjev, saj zdravstvo zgolj v enem delu prispeva k pogojem za zdravo in aktivno življenje v

vseh življenjskih obdobjih. K boljšemu doseganju ciljev zdravja prispevajo tudi partnerstva s sindikati,

združenji delodajalcev, zbornicami, nevladnimi organizacijami, lokalnimi skupnostmi ter, na nekaterih

področjih, z industrijo in zasebnim sektorjem. Tak vsevladni in vsedružbeni pristop imenujemo

"zdravje v vseh politikah".

2 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), Uradni list Evropske unije, C 83/389.

3 Evropska socialna listina, Uradni list RS, št. 24/1999, z dne 10. aprila 1999.

4 EK, Sporočilo Komisije o učinkovitih, dostopnih in prožnih zdravstvenih sistemih,

http://ec.europa.eu/health/healthcare/docs/com2014_215_final_sl.pdf.

5 Sklepi Sveta glede razmisleka o sodobnih, odzivnih in vzdržnih zdravstvenih sistemih (2013), Sklepi Sveta o skupnih vrednotah in načelih

zdravstvenih sistemov Evropske unije (2006), Sklepi Sveta: na poti k sodobnim, odzivnim in vzdržnim zdravstvenim sistemom (2011).

9

1.2 Namen in vsebina Resolucije nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja«

Z Resolucijo nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025 "Skupaj za družbo zdravja"

izpolnjujemo zavezo določbe 6. člena ZZVZZ, da se sprejme nacionalni plan zdravstvenega varstva,

ki vključuje strategijo razvoja zdravstvenega varstva z namenom, vizijo in poslanstvom, načeli, cilji,

prednostnimi razvojnimi področji (poglavja 3–5), skratka ključnimi elementi strateškega načrtovanja.

V poglavju 2.2, kjer so tema neenakosti v zdravju, so prepoznane specifične potrebe in možnosti

zdravstvenega varstva ranljivih skupin prebivalstva, ki že dolgo niso več skoncentrirane na

posameznih območjih, temveč jih najdemo tako v ruralnih kot v urbanih okoljih, med mladimi in

starejšimi, pa tudi tam, kjer je večja brezposelnost. Na neenakosti v zdravju ob drugih determinantah

zdravja (ekonomsko-socialni status, izobrazba, etnična pripadnost, kultura, okolje) pomembno vpliva

tudi sistem zdravstvenega varstva (dostopnost do kakovostnih in varnih programov preprečevanja

bolezni, zdravljenja in rehabilitacije).

Resolucija je dokument, s katerim naslavljamo ključne probleme zdravja in sistema zdravstvenega

varstva v Sloveniji in postavljamo temelje za zdravje v vseh politikah. Z vlaganji v zdravje in

zdravstvo, ki jih predvideva Resolucija, naj bi v prihodnje tudi bolj učinkovito prispevali k trajnostnemu

razvoju Slovenije.

Resolucija predstavlja podlago za razvoj zdravstva v Sloveniji v naslednjih desetih letih in za pripravo

in sprejem ustreznih zakonov s področja zdravstvenega zavarovanja in zdravstvene dejavnosti ter

ohranja vizijo kakovostnega in vsem dostopnega javnega zdravstva. V središče postavlja uporabnika

in izvajalca in si v predvidenih ukrepih prizadeva za:

krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni;

optimizacijo zdravstvene oskrbe;

povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva;

pravično, solidarno in vzdržno financiranje zdravstvenega varstva.

To so tudi naslovi prednostnih področij za razvoj javnega zdravja, zdravstvene dejavnosti na vseh

ravneh, vodenja in upravljanja v zdravstvu ter financiranja zdravstvenega varstva, za katera so

podrobneje opredeljeni izzivi, specifični cilji, aktivnosti, ukrepi, kazalniki in finančni ter terminski okvir

(poglavje 6).

Skladno z ZZVZZ so v Resoluciji: predstavljene podlage za razvoj dejavnosti javnega zdravja in

zdravstvenih dejavnosti na posameznih ravneh (6.1, 6.2, 6.3), vključno z izobraževanjem in

izpopolnjevanjem kadrov, opredeljene prednostne naloge (aktivnosti in ukrepi), ki se načrtujejo za

predvideno obdobje, kot tudi podlage za razvoj sistema zdravstvenega zavarovanja (6.4).

Nosilci za uresničevanje plana zdravstvenega varstva so –tako kot tudi procesni kazalniki za

spremljanje napredka, roki in viri, iz katerih se bodo aktivnosti lahko financirale – navedeni pri

posameznih aktivnostih in ukrepih. Kriteriji za mrežo zdravstvenih zmogljivosti so predstavljeni v

poglavju 6.3.2.

Za zagotavljanje izvajanja Resolucije in spremljanje učinkov predvidenih aktivnosti in ukrepov so

predvidena različna orodja (poglavje 7) in nabor kazalnikov doseganja rezultata ter izida (prilogi 1 in

2).

V pojmovniku na koncu dokumenta (priloga 3) so definicije pojmov in besednih zvez, ki se uporabljajo

v zdravstvu.

10

1.3 Pristop do priprave predloga Resolucije 2016–2025

Pravne podlage za pripravo in sprejem Resolucije:

Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 –

UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148

in 47/13 – UZ90, 97, 99), ki v svojem 51. členu neposredno omenja pravico do zdravstvenega

varstva, v členih 2, 50 in 72 pa se vsaj posredno dotika področja zdravja in socialne varnosti;

pravni red EU in zavezujoče mednarodne pogodbe;

6. člen ZZVZZ (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07,

76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 –

ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 ZUJF-C in 47/15 – ZZSDT);

drugi področni zakoni:

a) Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 –

ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF in 14/13);

b) Zakon o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo);

c) Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08);

d) Zakon o zdravilih (Uradni list RS, št. 17/14);

e) Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo);

f) Zakon o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZpacP,

58/08, 107/10 – ZPPKZ in 40/12 – ZUJF);

g) Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08);

h) Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00);

i) Zakon o medicinskih pripomočkih (Uradni list RS, št. 98/09);

j) Zakon o zdravilstvu (Uradni list RS, št. 94/07 in 87/11);

k) Zakon o varstvu in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11 – ZVZD-1);

priporočila mednarodnih organizacij za področje zdravja in socialne varnosti, katerih članica je

Republika Slovenija (OZN, OZN-SZO, OZN-UNEP, Svet Evrope, OECD idr.).

Prvi predlog besedila Resolucije je nastal v delovni skupini Ministrstva za zdravje Republike Slovenije

(MZ) na podlagi vrste izhodišč, ki so jih različne vlade in posamezni deležniki pripravili v preteklosti. V

delovni skupini so sodelovali predstavniki MZ in organov v sestavi, predstavniki Nacionalnega

inštituta za javno zdravje (NIJZ) in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Temelji na

evropskih vrednotah zdravstvenega varstva in priporočilih mednarodne skupnosti glede razvoja

zdravstvenih sistemov in hkrati upošteva v javnih razpravah izražene potrebe različnih deležnikov po

spremembah. Kot izhodišče za opredelitev specifičnih izzivov v Sloveniji so bili uporabljeni zaključki

posveta: Strokovna izhodišča za reformo sistema zdravstvenega varstva. Posveta, ki je bil 16. junija

2014 v Ljubljani, se je udeležilo 177 predstavnikov ključnih deležnikov, potekal pa je pod častnim

pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja. Upoštevani so bili tudi zaključki

številnih drugih posvetov in razprav, ki so potekale na temo zdravstvenih sistemov, in rezultati

sodelovanja Ministrstva za zdravje s SZO in Evropskim observatorijem za spremljanje zdravstvenih

sistemov in politik na tem področju v zadnjih letih. Še posebej dragocena so bila mnenja uporabnikov

sistema zdravstvenega varstva, ki so jih med drugim predstavili na posvetu Slovensko zdravstvo na

razpotju, in sicer 26. februarja 2015 v organizaciji Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS). Predlog

Resolucije je bil pred vložitvijo v javno razpravo predstavljen stroki, politiki in predstavnikom civilne

družbe, in sicer 13. junija 2015 na Brdu pri Kranju.

Končni predlog besedila upošteva tudi izsledke Analize zdravstvenega sistema v Sloveniji, vključno s

pregledom izdatkov za zdravstvo (Health Expenditure Review), ki jo je izvedlo MZ v sodelovanju s

SZO in Evropskim observatorijem za spremljanje zdravstvenih sistemov.

11

Predlog je bil v javno razpravo posredovan 16. junija 2015. Do konca javne razprave 16. avgusta

2015 sta se nanj odzvali tako strokovna javnost kot tudi splošna. Konkretne predloge in mnenja so

prispevali različni deležniki, med njimi predvsem predstavniki vseh ključnih institucij v zdravstvu,

socialnih partnerjev, nevladnih organizacij, ki delujejo na področju zdravja in tistih, ki zastopajo

interese skupin državljanov, kot je npr. Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS). S predlogi za

večjo preglednost in zagotavljanje spremljanja izvajanja Resolucije so v javni razpravi sodelovali tudi

predstavniki EK in SZO.

Končni predlog, ki ga je v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije (RS) predložila Vlada RS, je

rezultat usklajevanja z vsemi ključnimi deležniki in upošteva priporočila mednarodnih institucij in

zaveze Socialnega sporazuma za obdobje 2015–2016.

12

2 Slovenija v luči mednarodnih primerjav in globalnih

izzivov

Po ocenah SZO in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sistem

zdravstvenega varstva v Sloveniji med bolje delujočimi v Evropi in dosegamo visoko raven zdravja.

Ta ocena temelji na kazalnikih, s katerimi ti organizaciji spremljata uspešnost zdravstvenih sistemov

(pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, pričakovana zdrava leta življenja, umrljivost dojenčkov,

maternalna umrljivost, precepljenost, razlike v zdravju, število zdravstvenih delavcev, povprečna

ležalna doba v bolnišnici).

Podobno kot v drugih državah članicah EU, OECD in širše pa se v Sloveniji soočamo z globalnimi

izzivi, ki bodo pomembno vplivali na odločitve zdravstvene politike v prihodnosti:

naraščanje bremena kroničnih bolezni in stanj ter tistih, ki so odvisni od tuje pomoči;

povečevanje neenakosti v zdravju;

grožnje zdravju, ki jih predstavljajo nove nalezljive bolezni, odpornost mikrobov na zdravila in

agensi iz okolja;

finančna vzdržnost zdravstvenih sistemov;

mobilnost pacientov.

Demografske spremembe, razvoj novih tehnologij (vključno z biotehnologijo) in čezmejno zdravstveno

varstvo so po drugi strani lahko tudi priložnost za inovacije, ustvarjanje novih delovnih mest in

spodbujanje gospodarske rasti.

2.1 Kazalniki slovenskega zdravstvenega varstva Pričakovano trajanje življenja je v Sloveniji preseglo 80 let in je za eno leto nad povprečjem EU-28 (a

še vedno pod povprečjem EU-15). Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so v boljšem

zdravstvenem stanju kot prebivalci z najnižjo stopnjo izobrazbe.

Slika 1: Pričakovana leta življenja (SI, EU), NIJZ 2015

13

Umrljivost novorojenčkov, kazalnik, ki govori o dostopnosti in kakovosti zdravstvene oskrbe nasploh,

je v Sloveniji med najnižjimi v državah OECD. V letu 2012 je znašala 1,6 smrti novorojenčkov na

1.000 živorojenih otrok in so bili po tem kazalniku od nas boljši samo v Islandiji. Tudi glede

maternalne umrljivosti v obdobju od 2009 do 2011 se Slovenija uvršča med uspešnejše države

(triletna povprečna stopnja znaša 1,5 smrti mater na 100.000 živorojenih otrok).

Precepljenost populacije zaradi otroških bolezni – kazalnik, ki govori o vključenosti populacije v

preventivne programe – je v Sloveniji enaka povprečju EU, in sicer je za davico, tetanus in oslovski

kašelj cepljenih 96 odstotkov populacije (enako kot v EU), za ošpice pa 95 odstotkov (v EU

94 odstotkov).

Po podatkih OECD ima Slovenija izmed vseh držav EU najnižji delež oseb, ki si niso mogle privoščiti

zdravstvene oskrbe zaradi finančnih ali drugih razlogov. Sodimo med 17 evropskih držav, ki vsem

svojim prebivalcem, tudi migrantom, zagotavljajo dostop do zdravstvenega varstva. Po obstoječem

ZZVZZ6 so v obvezno zdravstveno zavarovanje vključene vse skupine oseb, med katerimi največjo

skupino zavarovancev predstavljajo zaposleni, sledijo jim upokojenci.7

Med zavarovane osebe (tj. zavarovance in njihove družinske člane – zakonci in otroci) sodijo še

druge pomembne skupine, med katerimi so tudi posamezniki, ki so socialno ogroženi in nezaposleni.

Z obveznim zavarovanjem se zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa omenjeni

zakon, plačilo zdravstvenih storitev, vključno z zdravili in medicinskimi pripomočki. Zagotavljajo se jim

tudi tiste pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru

bolezni, poškodbe ali poroda. Zdravstveno varstvo v določenem obsegu pa je v breme proračuna RS

zagotovljeno tudi tistim, ki bodisi niso zavarovani ali pa kot tujci potrebujejo zdravstveno oskrbo, a je

niso bili zmožni poravnati.8

Neenakosti v zdravju med posameznimi skupinami prebivalstva in med regijami so bile v Sloveniji po

podatkih poročila Neenakosti v zdravju v Sloveniji (2011)9 relativno majhne. Pričakovati je, da so se v

času krize in posledične brezposelnosti poglobile tudi na račun manjšega dostopa do zdravstvenega

zavarovanja. Razlike lahko pripišemo tudi zmanjšani dostopnosti do preventivnih programov in

programov zdravljenja oziroma slabšemu koriščenju programov, ki so zagotovljeni v okviru

zdravstvenega varstva, v posameznih skupinah prebivalstva, kot so na primer tisti, z nižjo stopnjo

izobrazbe.

V letu 2012 smo imeli v Sloveniji 2,5 zdravnika na 1.000 prebivalcev, povprečje EU-28 pa je znašalo

3,4 zdravnika na 1.000 prebivalcev. V istem letu je bilo število sester na 1.000 prebivalcev 8,2,

medtem ko je bilo povprečje EU-28 8,0. Upoštevane so tako medicinske sestre z visoko izobrazbo kot

tiste z višjo in srednjo izobrazbo (medicinski tehniki). Število farmacevtov na 1.000 prebivalcev je bilo

v državah EU v povprečju 0,75, v Sloveniji pa 0,56, pri čemer so upoštevani farmacevti, ki delajo na

področju zdravstva.10

Slovenci zdravnika obiščemo enako pogosto kot Nizozemci, in sicer približno šestkrat na leto.11 S

spremembami v financiranju zdravstvenih storitev smo uspešno zmanjšali tudi število bolniških postelj

na prebivalca in smo po tem kazalniku pod povprečjem EU-28. Povprečna ležalna doba pri nas je

krajša od povprečja EU. Tudi glede porabe zdravil imamo razmeroma ugodne rezultate. Porabimo

6 http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO213, gl. poglavje 1. Zavarovane osebe, 2. Pravice iz obveznega zavarovanja.

7 Poslovno poročilo ZZZS 2014 – poglavje 1.3 Vključevanje in urejanje zavarovanj zavarovanih oseb,

http://www.zzzs.si/zzzs/info/egradiva.nsf/0/9b52139ed62405f7c1257dfd00573af8/$FILE/Poslovno%20poro%C4%8Dilo%20ZZZS%20za%2

0leto%202014_april%.

8 7. člen ZZVZZ.

9 Buzeti T in ostali, Neenakosti v zdravju v Sloveniji, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2011.

10 Health at a Glance: Europe 2014.

11 Health at a Glance: Europe 2014.

14

nekaj več zdravil za nižanje krvnega tlaka, zniževanje ravni holesterola in za sladkorno bolezen kot v

povprečju v državah EU. Poraba antidepresivov je rahlo pod povprečjem EU. Poraba antibiotikov je

skoraj za tretjino manjša kot v EU-28.

Čeprav so podatki za Slovenijo glede ključnih zdravstvenih kazalnikov relativno ugodni oziroma ne

predstavljajo večjega odstopanja od evropskega povprečja, obstaja še precej področij, kjer bo treba

aktivnosti na nacionalni ravni okrepiti ali jih na novo vzpostaviti. Na pomanjkljivosti v organizaciji in

financiranju zdravstvenega varstva nas med drugim opozarjajo tudi čakalne vrste in nezadovoljstvo

zdravstvenih delavcev z razmerami v zdravstvu.

Analiza zdravstvenega sistema, ki smo jo izvedli s SZO v sodelovanju z Evropskim observatorijem za

zdravstvene sisteme in politike in ob podpori številnih domačih strokovnjakov ter institucij, je

pokazala, da manjkajo ustrezni mehanizmi za zagotavljanje in spremljanje kakovosti ter vrednotenje

zdravstvenih tehnologij. Manjkajo tudi spodbude za doseganje večje učinkovitosti in kakovosti, modeli

plačevanja zdravstvenih storitev pa so potrebni prenove. Za zagotavljanje finančne stabilnosti sistema

zdravstvenega varstva bo treba zagotoviti večjo diverzifikacijo finančnih virov, saj se sistem

zdravstvenega varstva v Sloveniji financira pretežno iz prispevkov obveznega zdravstvenega

zavarovanja. Nedorečene so tudi vloge in odgovornosti javne mreže izvajalcev in povezovanje med

njimi, vključno s podporo informacijskih tehnologij, za integracijo zdravstvene oskrbe.

Študija iz leta 2013, ki jo navaja analiza in je bila opravljena v 31 državah v Evropi, je pokazala, da

Slovenija sodi med države z dobro razvitim in zelo dostopnim primarnim zdravstvenim varstvom,

slabši pa smo pri zagotavljanju kontinuitete (sledljivosti gibanja pacienta v sistemu zdravstvenega

varstva) in celovitosti obravnave. Razdrobljenost sistema in sodelovanje med različnimi ravnmi,

izvajalci in profili predstavlja velik izziv.

K bolj sistematični ureditvi nadzora nad kakovostjo in varnostjo zdravstvene oskrbe ter k napredku na

področju e-zdravja nas zavezuje tudi Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o

uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (Direktiva o uveljavljanju pravic

pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu ).12

12

Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, dostopna

na spletni strani: http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2011:088:0045:0065:EN:PDF.

15

2.2 Globalni izzivi na področju zdravja prebivalstva

NARAŠČANJE KRONIČNIH BOLEZNI IN STANJ TER ŠTEVILA OSEB, ODVISNIH

OD TUJE POMOČI

Tako kot drugje v razvitem svetu v Sloveniji umiramo največ zaradi srčno-žilnih bolezni in raka. V letu

2013 smo lahko pripisali raku in srčno-žilnim boleznim 70 odstotkov vseh smrti.

Program zgodnjega odkrivanja in obvladovanja dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni ter

izboljšanje dostopnosti do celovite zdravstvene obravnave sta pomembno prispevala k zmanjšanju

prezgodnje umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni. Pred 30 leti smo povprečje EU presegali za 30–40

odstotkov, v zadnjih 20 letih pa se je umrljivost zaradi teh bolezni zmanjšala za polovico (Vir: NIJZ).

Izjema je možganska kap, pri kateri v Sloveniji beležimo slabše rezultate v primerjavi z državami

OECD. Obvladovanje visokega krvnega tlaka in obravnava prizadetih po možganski kapi še vedno

predstavljata velik izziv.

Rak je postal eden glavnih vzrokov umrljivosti v Sloveniji. Pojavnost raka se je v obdobju od leta 2000

do leta 2009 povečala za 35 odstotkov pri moških in za 26 odstotkov pri ženskah. Povečano število

obolelih za rakom je posledica staranja prebivalstva, ne pa povsem, saj v Sloveniji denimo še vedno

kadi skoraj četrtina odraslih prebivalcev, visoko nad povprečjem EU pa je tudi poraba čistega

alkohola na prebivalca. Velik napredek je bil na področju obvladovanja raka v zadnjih letih narejen z

uvedbo organiziranih presejalnih programov zgodnjega odkrivanja raka na materničnega vratu –

ZORA, raka dojke – DORA in raka debelega črevesa in danke – SVIT, ki so pomemben del

Državnega programa obvladovanja raka. Še vedno pa odstopamo od povprečja EU po nižji stopnji

preživetja obolelih za rakom, kar lahko pripišemo poznemu odkrivanju nekaterih oblik raka, deloma pa

slabši dostopnosti do specifičnega onkološkega zdravljenja. Eden od ključnih izzivov na tem področju

bo zato na primer širitev presejalnega programa zgodnjega odkrivanja raka dojke – DORA v vse

slovenske regije.

Povečevanju debelosti in prekomerne telesne teže lahko pripišemo tudi porast števila pacientov s

sladkorno boleznijo. Prekomerna teža in debelost naraščata tako pri odraslih kot pri otrocih. V

Sloveniji uživa zelenjavo enkrat na dan manj kot 50 odstotkov odraslih, pri uživanju sadja pa obstajajo

velike razlike med spoloma. Visoko nad povprečjem EU smo po zaužitih sladkih pijačah, predvsem pri

otrocih. V Sloveniji je odraslih s prekomerno telesno težo za 1,6 odstotka več kot v Evropi (18,3

odstotka vseh prebivalcev, starejših od 18 let). Vsako leto beležimo približno 8.000–9.000 novih

primerov sladkorne bolezni.

Primerjave med tridesetimi evropskimi državami na področju preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in

zdravljenja sladkorne bolezni (Euro Diabetes indeks 2014) uvrščajo Slovenijo na 6. mesto, kar je

boljši rezultat kot v letu 2008, ko smo bili na 18. mestu. Uspeh lahko deloma pripišemo celostnemu

pristopu k obvladovanju sladkorne bolezni, s katerim v okviru izvajanja Nacionalnega programa za

obvladovanje sladkorne bolezni povezujemo vse ključne partnerje: plačnika, izvajalce in uporabnike.

Po drugi strani nas je OECD v letošnjem poročilu13 uzvrstil na zadnje mesto po amputacijah spodnjih

okončin zaradi sladkorne bolezni, kar kaže na to, da prepoznavanje in obravnava tako imenovne

diabetične noge, enega hujših zapletov sladkorne bolezni, še ni povsod v Sloveniji ustrezno

zagotovljeno.

13 Health at Glane: Europe 2015

16

Med dejavniki tveganja v Sloveniji največji izziv ob debelosti predstavljata alkohol in tobak. Glede

alkoholne politike nas je SZO v svojem poročilu o alkoholu in alkoholni politiki v Evropi1415

opozorila,

da še nismo uspeli dovolj zvišati cen alkoholnih pijač, prepovedati oglaševanja in zmanjšati

dostopnosti do alkohola z učinkovitimi ukrepi, kot je uvedba specializiranih trgovin ali licenc na

prodajo alkohola. Registrirana poraba alkohola je leta 2003 v Sloveniji znašala 11,5 litra čistega

alkohola na prebivalca, leta 2013 pa 9,5 litra čistega alkohola na prebivalca, kar nas uvršča nad

povprečje EU. Po podatkih SZO se Slovenija po skupni (registrirana in neregistrirana) porabi alkohola

na prebivalca uvršča na peto mesto med državami članicami EU. Za nas značilno je tudi bolj tvegano

pivsko vedenje v vseh starostnih skupinah. V zadnjih 15 letih je samo zaradi zastrupitve z alkoholom

umrlo 48 ljudi, mlajših od 29 let. Temu in drugačnim vzorcem pitja alkoholnih pijač v Sloveniji lahko

pripišemo, da v primerjavi z državami, npr. Francijo, kjer imajo podobno registrirano porabo alkohola

na prebivalca kot pri nas, umiramo več zaradi z alkoholom povezanih bolezni. Na področju nadzora

nad tobakom je Slovenija že leta 1996 sprejela restriktivno zakonodajo in leta 2007 prepovedala

kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. S temi ukrepi smo zmanjšali število kadilcev in

tistih, ki so izpostavljeni tobačnemu dimu, še vedno pa kadi četrtina prebivalstva in vsako leto zaradi

bolezni, ki jih pripisujemo kajenju tobaka, umre 3.600 oseb (10 na dan).

Pri obvladovanju dejavnikov tveganja smo v Sloveniji v preteklih letih dosegli napredek, obstaja pa še

veliko priložnosti za izboljšanje stanja, predvsem v uveljavljanju dokazano učinkovitih

javnozdravstvenih ukrepov, kot so zvišanje cen za zdravju škodljive izdelke, zmanjšanje njihove

dostopnosti in prepoved oglaševanja. Kljub visoki podpori javnosti, predvsem na področju tobaka in

alkohola, ti ukrepi doslej še niso dobili ustrezne politične podpore.

Izziv predstavlja tudi vrsta drugih kroničnih bolezni in stanj, kot so npr. kronične bolezni dihal,

nevrodegenerativne bolezni, depresija, avtizem, epilepsija, kostno-mišične bolezni in bolezni zob in

ustne votline. V prihodnjih letih lahko predvsem zaradi staranja populacije pričakujemo npr. porast

nevrodegenerativnih bolezni. Poseben problem predstavljajo različne oblike demence, ki so s

finančnega vidika tretja najdražja skupina bolezni, takoj za boleznimi srca in ožilja ter rakom.16

Z zdravim načinom življenja in ustrezno obravnavo dejavnikov tveganja za kronične bolezni, kjer so ti

znani, bi lahko pomembno zmanjšali pojavnost kroničnih bolezni in njihovega bremena za

posameznika, sistem zdravstvenega varstva in družbo kot celoto. Za potek zdravljenja teh bolezni je

ključno, da jih čim prej prepoznamo in ustrezno zdravimo ter s tem zmanjšamo njihove zaplete in tudi

izboljšamo kakovost življenja in čas preživetja pacientov. Uspeh zdravljenja je odvisen od

sodelovanja vseh, ki pri njem sodelujejo, vključno pacienta. Govorimo o povezani, celoviti oziroma

integrirani obravnavi: v kateri zdravstveni delavci k pacientu pristopajo načrtovano in usklajeno; ki

upošteva ob zdravstvenem stanju pacienta tudi socialne in druge okoliščine; ki si prizadeva za

opolnomočenje pacienta, da sam v največji meri prispeva k uspehu zdravljenja in vključuje tudi

celovito medicinsko rehabilitacijo in, kadar je potrebno, ukrepe za pacientovo vrnitev na delovno

mesto oziroma socialno reintegracijo. V podporo takšni obravnavi obstaja vrsta orodij, ki vključujejo

klinične smernice, klinične poti, protokol sodelovanja, načrt obravnave in načrt odpusta ter zahtevajo

ustrezno spremljanje procesa zdravljenja s podporo informacijske tehnologije. Za nenehno

izboljševanje uspešnosti obravnave kroničnih bolezni in stanj je ključno zagotoviti tudi celovit sistem

spremljanja kakovosti oskrbe.

Duševne bolezni pomenijo veliko izgubo in obremenitev za gospodarstvo, pokojninsko-invalidski

sistem in socialno varstvo, izobraževanje ter pravosodni sistem in sistem izvrševanja kazenskih

14 Alcohol in the European Union, Consumption, harm and policy approaches, Edited by: Peter Anderson, Lars Moller and Gauden Galea,

WHo 2012

15 Status Report on alcohol and health in 35 European countries 2013, WHO 2013

16 Wimo A, Winblad B, Jönsson L. An estimate of the total worldwide societal costs of dementia in 2005. Alzheimer Dement. 2007,

Kirschstein R. (2002). Disease-specific estimates of direct and indirect costs of ilness and NIH support.

17

sankcij. V Sloveniji se je uporaba antidepresivov samo v letih od 2002 do 2008 podvojila. V državah

EU v povprečju za obravnavo pacientov z duševnimi boleznimi namenimo 3–4 odstotke bruto

domačega proizvoda (BDP). Vplivajo na zmanjšanje produktivnosti zaradi odsotnosti z dela,

nezmožnosti za delo in zgodnjega upokojevanja. Kar 65 odstotkov stroškov zaradi duševnih bolezni

nastane zunaj zdravstva. Pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju je pogostejša tudi

multimorbidnost (več bolezni hkrati v istem času pri isti osebi), kar še poveča kompleksnost

obravnave.

Pomemben kazalnik duševnega zdravja je umrljivost zaradi samomora. V Sloveniji smo še vedno v

samem vrhu EU-27. Stopnja umrljivosti od leta 1990 do 2011 je v Sloveniji upadla skoraj za polovico,

vendar je v času krize začela spet naraščati.

Slika 2: Umrljivost zaradi samomora (SI, EU, Finska, Estonija, 1990−2013), starostno standardizirane

stopnje na 100.000 prebivalcev, NIJZ 2015

Podatki o zdravstvenem stanju delavcev v Sloveniji kažejo, da so poškodbe pomemben zdravstveni

problem zaposlenih. Poškodbe pri delu so bistveno pogostejše pri moških kot pri ženskah – deloma je

to posledica dela na nevarnejših delovnih mestih. Poseben problem predstavljajo mladi delavci do

19. leta starosti, ki se v naši državi poškodujejo 2,5-krat pogosteje kot druge starostne skupine

delavcev. V negativnem smislu odstopamo od povprečja EU tudi po umrljivosti zaradi prometnih

nezgod pri moških.

Dodatno k povečevanju bremena kroničnih bolezni in stanj ob dejavnikih tveganja za te bolezni

prispeva staranje prebivalstva. V Sloveniji je bilo leta 2010 že okoli 17,5 odstotka prebivalcev starejših

od 65 let (pod povprečjem EU), leta 2020 naj bi bilo starejših več kot 20 odstotkov (nad povprečjem

EU), leta 2050 pa 30 odstotkov prebivalcev.17 Čeprav študije kažejo, da se poleg življenjske dobe

podaljšuje tudi čas zdravega življenja, starejši od 65 let zagotovo vseh preostalih let življenja ne bodo

preživeli v polnem zdravju. Tveganje za razvoj kroničnih bolezenskih stanj, akutnih bolezenskih

zapletov in multimorbidnosti se s staranjem veča, stopnja hospitalizacij po 65. letu pa pomembno

naraste. Hkrati s starostjo se povečuje tudi število ljudi s funkcionalnim upadom oziroma

nezmožnostjo ali onemoglostjo, povečujejo pa se tudi poškodbe, ki so posledica padcev pri starejših.

Pri osnovnih dnevnih aktivnostih, kot sta npr. oblačenje in hranjenje, bi v Sloveniji po oceni pomoč

17 Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj – UMAR, Poročilo o razvoju 2015, Ljubljana, 2015

18

potrebovalo 20 odstotkov starejših od 70 let in 28 odstotkov starejših od 85 let.18 Naraščajoči delež

starih ljudi bo zato v prihodnje predstavljal izziv tako za sistem zdravstvenega kot socialnega varstva.

NEENAKOSTI V ZDRAVJU

Izhajajoč iz podatkov, objavljenih v publikaciji »Health at Glance: Europe 2014«, ki jo izdaja OECD

skupaj z EK,19 sta več let trajajoči ekonomska in finančna kriza poglobili neenakosti v zdravju, in sicer

tako na meddržavni ravni kot znotraj posameznih držav. OECD in EU sta državam priporočila

sprejem ustreznih javnozdravstvenih strategij za zmanjševanje neenakosti v zdravju.

Tudi v Sloveniji ugotavljamo, da so razlike v zdravju vedno bolj odraz socialno-ekonomskih

dejavnikov (izobrazba, dohodek, zaposlenost), ki vplivajo na posameznikovo zdravje ne glede na kraj

oziroma regijo bivanja. Tako sicer pri standardizirani umrljivosti ostaja pomembna razlika med

prebivalci iz skupin občin z najvišjo in najnižjo osnovo za dohodnino na prebivalca, takšne razlike pa

obstajajo tudi znotraj vseh občin. Če pogledamo prej omenjene kazalnike zdravja, vidimo, da je npr.

zaradi bolezni obtočil umrljivost večja v severovzhodni Sloveniji.

Slika 3: Umrljivost zaradi bolezni obtočil, NIJZ 2015

Pri tem lahko ugotovimo, da je prav v teh območjih večji tudi delež kadilcev, prekomerno hranjenih in

debelih odraslih.

Po drugi strani je iz podatkov razvidno, da je več tistih z dejavniki tveganja nasploh med prebivalci z

nizkim socialno-ekonomskim položajem in nižjo izobrazbo.

18 Ramovš J (ur.) (2013). Staranje v Sloveniji: raziskava o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije.

Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

19 http://www.oecd.org/els/health-at-a-glance-europe-23056088.htm.

19

Slika 4: Dejavniki tveganja, NIJZ, 2015

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30%

35%

40%

čisto spodnji indelavski sloj

srednji sloj višji srednji inzgornji sloj

De

lež

(%)

TRENUTNI KADILCI

2001

2004

2008

2012

Navedene razlike med različnimi skupinami prebivalcev vplivajo tudi na pričakovano trajanje življenja

oziroma na umrljivost. 30-letni moški z visoko izobrazbo lahko pričakuje 7,3 leta daljše življenje kot

moški z nizko izobrazbo in 4,3 leta krajše življenje kot 30-letna ženska z visoko izobrazbo; pa tudi

1,8 leta krajše življenje kot ženska z nizko izobrazbo. Umrljivost dojenčkov pri materah z največ

osnovnošolsko izobrazbo je 2,6-krat večja kot pri materah z najmanj višješolsko izobrazbo.

Slika 5: Pričakovano trajanje življenja pri 30. letu po izobrazbi, Slovenija, 2010

52,142,9

55,548,5

57,6 53

0

20

40

60

80

Ženske Moški

Pričakovano trajanje življenja pri 30. letu po izobrazbi, Slovenija, 2010

Nižja Srednja

Vir: Buzeti T in ostali, Neenakosti v zdravju v Sloveniji, Inštitut za varovanje zdravja Republike

Slovenije, 2011.

Ugotovljene razlike v zdravju so primerljive z neenakostmi v zdravju v drugih državah EU.

K neenakostim v zdravju prispeva tudi slabša dostopnost do kakovostne zdravstvene oskrbe

posameznih skupin prebivalstva zaradi njihove drugačne etnične pripadnosti, slabega socialno-

ekonomskega položaja (revni, brezposelni, osebe v negotovih zaposlitvah, starejši z nizkimi prihodki)

ali različnih oblik oviranosti ali odvisnosti. Poleg ovir pri dostopu, s katerimi se sooča večina

prebivalstva (npr. čakalne dobe), imajo ranljive skupine težave tudi zaradi geografske oddaljenosti,

neprilagojenosti zdravstvenih ustanov za osebe z različnimi oviranostmi, doplačil za zdravstvene

storitve in zdravila, stigmatiziranosti, jezikovnih in kulturnih razlik ter neprilagojenosti programov

njihovim potrebam.

20

Za te skupine je nujna senzibilizacija sistema zdravstvenega varstva za njihove specifične potrebe in

prilagoditev tako zdravstvene obravnave kot zdravstvenih programov.

V času gospodarske krize se je povečalo tudi število oseb, ki iz različnih razlogov nimajo urejenega

zdravstvenega zavarovanja in jim je zagotovljena samo nujna medicinska pomoč. Razlogi so

predvsem v neplačevanju prispevkov za zdravstveno zavarovanje, neureditvi statusa pri dolgotrajni

brezposelnosti in nestalnih oblikah zaposlitve (prekarne zaposlitve). Za ureditev tega problema je

potrebna boljša koordinacija med sistemom zdravstvenega varstva in sistemom socialnega varstva.

Pomemben napredek v zdravstvenih izidih populacije lahko dosežemo: če ob dostopnosti do

kakovostne zdravstvene oskrbe izboljšamo širše socialno, ekonomsko in fizično okolje, v katerem

živijo prebivalci; če izboljšamo izobrazbeno strukturo prebivalstva, zmanjšamo nezaposlenost,

zagotovimo dostop do varne in zdrave hrane in omogočimo zdrav način življenja za vse prebivalce. V

Sloveniji moramo zato ohraniti izvajanje univerzalnih politik (npr. na področju socialnega varstva,

šolstva, zdravstva, davčne politike), ki predstavljajo ključno osnovo za zmanjševanje neenakosti v

zdravju in tudi sicer.

GROŽNJE ZDRAVJU

Med grožnje zdravju uvrščamo izbruhe nalezljivih bolezni ali okoljska tveganja, do katerih pride

spontano, zaradi nesreč, onesnaženja okolja, bioterorizma ali drugih okoliščin, kot so ekstremni

vremenski pogoji. Poseben izziv predstavlja tudi odpornost mikrobov na zdravila. Z vsem tem se v

zadnjem desetletju države soočajo predvsem v luči globalizacije.

Prenovljena Mednarodni zdravstveni pravilnik SZO in zakonodajni okvir EU zagotavljata učinkovit

odgovor držav na grožnje zdravju. Ta vključuje ustrezne načrte pripravljenosti, sistem zbiranja

podatkov, poročanja in obveščanja. Pripravljenost za obvladovanje groženj in tveganj za zdravje

zahteva celovit in organiziran pristop, ki ga lahko zagotovimo le z usklajenim delovanjem različnih

deležnikov oziroma sektorjev, ki sodelujejo pri upravljanju groženj zdravju tako znotraj države kot tudi

v okviru EU in širšem mednarodnem okolju.

Tudi dejavniki iz okolja lahko pomenijo nenadno grožnjo zdravju in zahtevajo javnozdravstveno

ukrepanje. Nekateri dejavniki okolja predstavljajo tveganje za zdravje tudi v primeru, ko smo jim

izpostavljeni daljši čas.

NIJZ in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) imata ključno vlogo pri

pravočasnem zaznavanju groženj zdravju, oceni tveganja in pripravi strokovnih podlag za sistemske

ukrepe, aktivnosti in programe na tem področju v Sloveniji. Kompleksnost področja okolja in zdravja

zahteva vsevladni odziv in dogovorjeno povezovanje strokovnjakov in institucij na različnih področjih.

Na področju obvladovanja odpornosti mikrobov na zdravila mednarodna skupnost poudarja skupen

pristop pristojnih za zdravje ljudi in zdravje živali. Kot za vsa druga področja, kjer je ključno dobro

sodelovanje med različnimi resorji in deležniki, se priporoča strateški pristop na ravni države.

FINANČNA VZDRŽNOST ZDRAVSTVENIH SISTEMOV

Ekonomska kriza v Evropi ni prizadela vseh držav enako. Posledice so se kazale v večjem ali

manjšem upadu BDP in povečevanju nezaposlenosti. V Sloveniji smo se soočili z enim največjih

padcev gospodarske aktivnosti med državami EU in tudi z enim največjih poslabšanj razmer v javnih

financah. Raven BDP na prebivalca v standardih kupne moči se je od začetka krize znižala z 89

odstotkov na 82 odstotkov povprečja EU, kar je enako relativni razvitosti Slovenije v letu 2002

21

(UMAR, 2015). V kratkem obdobju od začetka krize se je Slovenija premaknila iz skupine nizko

zadolženih držav EU v skupino srednje zadolženih. Zaradi počasnega gospodarskega okrevanja in

majhnega manevrskega prostora za dvig davkov in prispevkov se fiskalna politika sooča z nujnostjo

nadaljevanja konsolidacije z omejevanjem izdatkov in njihovim prilagajanjem zmožnostim

gospodarstva, kar pomembno vpliva tudi na vzdržnost sistema zdravstvenega varstva. Omejitev rasti

izdatkov za zdravstvo je v kriznih letih potekala večinoma z varčevalnimi ukrepi, kot so umiritev rasti

plač, cen zdravil, močno znižanje cen storitev in odlaganje investicij, ki z vidika dolgoročne vzdržnosti

ne morejo biti uspešni.

Razmeroma dolgo obdobje krize je vplivalo tudi na blaginjo prebivalstva. Temeljni vzrok poslabšanja

materialne blaginje je bil upad zaposlenosti in povečanje brezposelnosti. Realno so se znižale tudi

plače, pokojnine in socialni transferji. Ob poslabševanju kupne moči se je zniževala zasebna

potrošnja.

Demografske projekcije kažejo, da naj bi se že v prihodnjih letih število delovno sposobnih

prebivalcev (20–64 let) zniževalo, in sicer v povprečju vsako leto za okoli 10.000, do hitrejše rasti

deleža starejših od 65 let pa bo prišlo že v obdobju 2020–2030 (UMAR, Poročilo o razvoju 2015).

Tako lahko že v naslednjih desetih letih pričakujemo, da bo delež upokojencev močno porasel in

predstavljal precej večji delež zavarovancev kot zdaj, kar predstavlja na dolgi rok izziv vzdržnemu

financiranju sistema zdravstvenega varstva.

Čeprav je Slovenija še vedno med evropskimi državami, v katerih je stopnja tveganja revščine nizka,

se je število prebivalcev v tej skupini od začetka krize povečalo za 22 odstotkov, kar je več kot

povprečje EU. Dostopnost javnih storitev, merjena z vključenostjo v izvajanje posameznih storitev, se

je po začetku krize še izboljševala in je bila v primerjavi z državami EU razmeroma visoka. Od leta

2012 pa pri večini javnih storitev ni bilo nadaljnjega izboljšanja. Zastoj je posledica ukrepov za

konsolidacijo javnih financ in hkrati poslabšanega socialnega položaja prebivalstva, saj je nekatere

javne storitve treba plačati ali doplačati iz zasebnih virov. V zdravstvu so se v zadnjih letih krize

podaljšale čakalne dobe. Zaradi znižanja plač, brezposelnosti in manj razpoložljivega dohodka

gospodinjstev, mnogi zavarovanci komaj še zmorejo plačevati premijo prostovoljnega zdravstvenega

zavarovanja ali pa tudi ne.

Po podatkih ankete o potrošnji gospodinjstev so revnejša gospodinjstva tudi močno znižala

neposredne izdatke iz žepa za zdravje, premožnejša gospodinjstva pa so jih celo nekoliko povečala.

S tem so se v obdobju krize še povečale neenakosti v zdravju glede na socialno-ekonomski položaj

gospodinjstev.

Z upadom zaposlenosti in plač se je v prvih letih krize močno upočasnila rast prihodkov od prispevkov

za obvezno zdravstveno zavarovanje, v letih 2012 in 2013 so celo upadli, šele v letu 2014 so se ti

prihodki ponovno povečali.

22

Slika 6: Prihodki ZZZS v obdobju 2004–2014, ZZZS 2015

-0,02

0

0,02

0,04

0,06

0,08

0,1

0,12

0

500.000.000

1.000.000.000

1.500.000.000

2.000.000.000

2.500.000.000

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Prihodki ZZZS, v EUR Nominalna rast, v %

Ob zasledovanju cilja programa stabilnosti, da se financiranje zdravstva izvaja brez zadolževanja,

dviga prispevne stopnje ali prilivov iz proračuna, so javni izdatki za zdravstvo od leta 2010 do leta

2013 realno upadali.

V Sloveniji je bila že v desetletju pred krizo rast javnih izdatkov za zdravstvo v primerjavi z državami

EU v povprečju nižja. V letih 2003–2007 se je zmanjševal delež sredstev za obvezno zdravstveno

zavarovanje v BDP, s čimer se je dejansko zniževal sorazmerni obseg javnih sredstev za zdravstveno

varstvo. Prav tako je bila v tem obdobju rast celotnih izdatkov za zdravstvo pod povprečjem OECD.

Relativno nizka rast javnih izdatkov za zdravstvo že pred krizo lahko pomeni, da smo bili učinkoviti pri

obvladovanju njihove rasti, po drugi strani pa je lahko tudi odraz omejevanja javnih izdatkov za

zdravstvo: prepočasnega uvajanja novih tehnologij, zaostajanja v opremljenosti in razvoju

zdravstvenih zmogljivosti, vključno z omejitvami pri zaposlovanju v zdravstvu.20

Poleg tega je nizko

rast javnih izdatkov v Sloveniji deloma omogočala tudi možnost prenosa financiranja rastočih

zdravstvenih potreb prebivalstva na dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

V času krize je bilo krčenje izdatkov za zdravstvo zaznati v vseh državah EU, vendar je bilo znižanje v

Sloveniji znatno nad povprečjem. V državah OECD je bila v letih 2010–2013 realna letna rast še

vedno pozitivna, na ravni 0,2 odstotka letno, v Sloveniji pa so se izdatki v tem obdobju v povprečju

vsako leto realno znižali za 1,2 odstotka.

20 Poročilo o razvoju, UMAR, 2012. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2012/PoR_2012.pdf.

23

Slika 7: Realna rast izdatkov za zdravstvo v obdobju 2003–2014

90

95

100

105

110

115

120

125

130

135

140

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014

Re

al

ni in

de

ksi

(20

03

=1

00

)

Javni izdatki Prostovoljna zdravstvena zavarovanja Neposredni izdatki

Vir: SURS, Izdatki in viri financiranja zdravstva, julij 2015; OECD Health Data 2015; preračuni UMAR.

Opomba: Za leto 2014 so podatki prva ocena; prikazani so tekoči izdatki za zdravstvo, brez investicij;

za preračun v stalne cene je uporabljen deflator BDP.

Slika 8: Delež tekočih izdatkov za zdravstvo po viru v letu 2014, SURS 2015

V letih 2009–2013 je bila uveljavljena vrsta ukrepov za uravnoteženo poslovanje ZZZS, ki pa

večinoma niso bili strukturne narave. Glavnina ukrepov je bila usmerjenih v zniževanje cen

zdravstvenih storitev, prenos dela plačil za zdravstvene storitve na dopolnilno zdravstveno

zavarovanje, zniževanje izdatkov za zdravila, medicinske pripomočke, bolniškega nadomestila ter

obveznosti po mednarodnih sporazumih. Ukrepi so pri izvajalcih zdravstvenih storitev znižali

prihodke, kar je vplivalo na povečanje izgub izvajalcev, zlasti bolnišnic. Po štirih letih upadanja so se

javni izdatki za zdravstvo v letu 2014 povečali. K višjim prihodkom so največ prispevale spremembe v

prispevnih stopnjah in osnovah ter višja rast zaposlenosti in plač. Na razpoložljiva sredstva ZZZS so

pozitivno vplivali še prenos pravice do pogrebnine in posmrtnine med socialnovarstvene prejemke ter

24

prihranki na področju zdravil. ZZZS je lahko dodatna sredstva namenil za širitev nekaterih prioritetnih

programov in skrajševanje čakalnih dob (UMAR, 2015).

V Sloveniji smo v letu 2014 po prvi mednarodno primerljivi oceni za zdravstvo namenili okoli

3,2 milijarde EUR (8,6 odstotka BDP) tekočih izdatkov za zdravstvo oziroma 3,3 milijarde EUR

(8,9 odstotka BDP) celotnih izdatkov za zdravstvo (vključno z investicijami). Realno so se izdatki v

letu 2014 sicer povečali, kot delež BDP pa so upadli, v letu 2013 so tekoči izdatki znašali 8,8 odstotka

BDP, celotni pa 9,1 odstotka BDP. Zadnja mednarodna primerjava za države EU kaže, da smo leta

2012 namenili 2.003 EUR po pariteti kupne moči (PPP) na prebivalca (povprečje EU je bilo 2.193

EUR). Tekoči izdatki so se v obdobju 2009–2012 znižali enako kot v povprečju EU (letno realno 0,5

odstotka). V enakem obdobju se je BDP znižal bolj kot povprečno v EU, zato se je delež izdatkov za

zdravstvo v BDP nadpovprečno povečal. V primerjavi z državami, ki imajo podoben način financiranja

zdravstva, je v Sloveniji delež sredstev iz državnega in občinskih proračunov v skupnih sredstvih,

namenjenih za zdravstvo, eden od najnižjih (v letu 2014 je po prvi oceni izključno z investicijami

predstavljal 6,3 odstotka, v tekočih izdatkih pa le 3,3 odstotka).

V obdobju krize 2009–2014 so se javni izdatki za zdravstvo realno znižali za 1,4 odstotka oziroma s

6,3 odstotka BDP v letu 2009 na 6,1 odstotka BDP v letu 2014. Če upoštevamo še znižanje investicij,

so v navedenem obdobju realno upadli za 4,6 odstotka oziroma s 6,8 odstotka na 6,4 odstotka BDP

oziroma na raven povprečja EU v letu 2012. V času krize se je močno spremenilo tudi razmerje med

javnimi in zasebnimi izdatki za zdravstvo. Javni izdatki v celotnih izdatkih za zdravstvo so leta 2009

znašali 73,8 odstotka, leta 2014 pa so po prvi oceni upadli na 71,9 odstotka (povprečje EU 2012:

73 odstotkov). Mednarodno primerljivi podatki kažejo, da je delež zasebnih izdatkov za zdravstvo

(prostovoljno zavarovanje, neposredna plačila za storitve iz žepa), ki zadnja tri leta raste, v letu 2014

znašal 28,1 odstotka in je nad povprečjem držav EU (26,5 odstotka leta 2012).

Na finančno dostopnost do zdravstvenih storitev navadno najbolj vplivajo neposredni izdatki iz žepa

za zdravje, saj lahko revnejšim gospodinjstvom predstavljajo veliko finančno breme, ker so

nepredvidljivi, neomejeno visoki, poleg tega najbolj obremenjujejo kronične bolnike in starejše. V

Sloveniji so ti izdatki še relativno nizki (12,2 odstotka v letu 2014; v EU v povprečju 21 odstotkov), saj

se večina zdravstvenih storitev, zdravil in medicinskih pripomočkov pokriva iz obveznega in

dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj. Je pa ta delež višji kot v državah z najbolj primerljivim sistemom

financiranja zdravstvenega varstva, kot je npr. Francija (8 odstotkov).

Tudi v obdobju krize neposredni izdatki niso porasli, ker je dopolnilno zdravstveno zavarovanje

nadomestilo del izpada javnih sredstev, breme dodatnih zasebnih virov pa se je enakomerno

porazdelilo na vse zavarovance in starostne skupine (neposredni izdatki bi obremenili le bolne in

starejše). Povečal pa se je delež izdatkov iz dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj (z 12,4 odstotka v

letu 2009 na 14,2 odstotka v letu 2014).21

Finančna kriza je vplivala tudi na aktivnejši pristop mednarodne skupnosti do zdravstvenih sistemov,

še posebej v okviru EU. Za zmanjšanje ranljivosti zdravstvenih sistemov v času gospodarske krize je

Svet EU sprejel Sklepe o gospodarski krizi in zdravstvenem varstvu,12

s katerimi države članice

poziva, da »pri oblikovanju politik bolje uporabljajo ocenjevanje uspešnosti zdravstvenih sistemov

(Health System Performance Analysis – HSPA) in izboljšajo preglednost in odgovornost na nacionalni

ravni«. Slovenija te metodologije še ni uveljavila.

Prav tako za doseganje večje učinkovitosti kot pomembno orodje priporočajo metodologijo za

vrednotenje zdravstvenih tehnologij (Health Technology Assessment – HTA). Vzpostavljena je bila

tudi Evropska mreža za vrednotenje zdravstvenih tehnologij (EUNetHTA), ki državam članicam EU

21 Poročilo o razvoju 2015, UMAR, april 2015 in ažurirani podatki z objavo SURS, Izdatki in viri financiranja zdravstva 2003–2013, julij

2015 in OECD Health Data 2015.

25

omogoča sodelovanje na tem zahtevnem področju. Slovenija je od leta 2009 članica te mreže, kar

nam omogoča pridobitev kompetenc za izvajanje HTA.

Ob finančnih nihanjih poseben izziv za finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov predstavljajo tudi

velike migracije prebivalstva, ki zahtevajo akutno povečanje kapacitet sistema zdravstvenega varstva

in koordinacijo na nacionalni in mednarodni ravni.

MOBILNOST PACIENTOV

Po obstoječem ZZVZZ imajo zavarovane osebe pravico do zdravljenja v tujini, pravice iz tega naslova

pa so podrobno opredeljene s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pravice do čezmejnega

zdravstvenega varstva izhajajo tudi iz evropskega pravnega reda,22,23

in dvostranskih sporazumov24

o

socialnem zavarovanju. Gre za primere, ko se osebe začasno ali stalno nahajajo na ozemlju druge

države in na podlagi teh predpisov uveljavljajo zdravstvene storitve v določenem obsegu.

Na podlagi Direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (v

nadaljevanju: direktiva) je minister za zdravje izdal še Odredbo o seznamu zdravstvenih storitev, za

katere se zahteva predhodna odobritev (Uradni list RS, št. 6/14), ZZZS pa je sprejel spremembe in

dopolnitve Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Od 6. novembra 2013 dalje pri ZZZS deluje

tudi Nacionalna kontaktna točka (http://www.nkt-z.si/wps/portal/nktz/home), kjer so dostopne

informacije za uporabnike.

Po podatkih Poslovnega poročila ZZZS za leto 2014 je skupni delež stroškov iz naslova

mednarodnega zavarovanja (zdravljenje v tujini za leto 2014) v vseh stroških znašal 2,69 odstotka. V

letu 2014 je bilo ZZZS javljenih 82.200 primerov slovenskih zavarovanih oseb, ki so v tujini

uveljavljale zdravstvene storitve med začasnim in stalnim bivanjem v tujini oziroma so bile napotene

na zdravljenje v tujino, kar predstavlja 94,7 odstotka več primerov kot v letu 2013. Velik pritisk na

vzdržnost financiranja bi lahko predstavljalo povpraševanje po nekaterih visoko zahtevnih preiskavah,

za katere je v Sloveniji dolga čakalna doba.

Direktiva postavlja temelje tudi za evropsko sodelovanje med zdravstvenimi sistemi na področju

evropskih referenčnih mrež, obravnave redkih bolezni, v okviru prostovoljnih mrež pa pri vrednotenju

zdravstvenih tehnologij in e-zdravju ter priznavanju receptov, izdanih v drugi državi članici, v kar je RS

že vključena. Prav tako se z navedeno direktivo države članice spodbuja k medsebojnemu sklepanju

sporazumov in sodelovanju pri zagotavljanju čezmejnega zdravstvenega varstva na obmejnih

območjih.

22 UREDBA (ES) št. 883/2004 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti

(http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:2004R0883:20130108:SL:HTML) in UREDBA (ES) št. 987/2009

EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o

koordinaciji sistemov socialne varnosti

(http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:2009R0987:20130108:SL:HTML).

23 DIREKTIVA 2011/24/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem

zdravstvenem varstvu (http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2011:088:0045:0065:sl:PDF).

24 Dvostranski sporazumi o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo, Bosno in Hercegovino, Republiko

Srbijo in Črno goro ter Sporazum o zagotavljanju zdravstvenega varstva med Vlado Republike Slovenije in Vlado Avstralije.

26

3 Poslanstvo in vrednote

Slovenija z Resolucijo izpolnjuje ustavne in zakonske obveze pri zagotavljanju dostopa do

primernega, kakovostnega in varnega javnega zdravstvenega varstva vsem prebivalcem. S širšim

povezovanjem na državni ravni in ukrepi na področju davčne, gospodarske, izobraževalne, socialne,

okoljske in drugih politik ustvarjamo zdravju naklonjene življenjske razmere in pogoje za bolj zdrav

način življenja prebivalcev. Z ukrepi na področju upravljanja, organizacije in financiranja znotraj

sistema zdravstvenega varstva vzpostavljamo pogoje za učinkovito, kakovostno in finančno vzdržno

zdravstveno oskrbo prebivalstva. Z vlaganji v raziskovanje, načrtovanje in razvoj kadrovskih virov,

informacijski sistem in druge zdravstvene zmogljivosti omogočamo trajnostni razvoj in zagotavljamo

pogoje za nenehno izboljševanje zdravstvene oskrbe. Prizadevamo si za zmanjšanje neenakosti na

področju zdravja in zagotavljanje storitev, ki so odraz posameznikovih potreb. Resolucija s

predlaganimi ukrepi uresničuje sprejete zaveze EU in strategijo Zdravje 2020, ki jo je kot država

članica potrdila septembra 2012 na 62. zasedanju Regionalnega odbora SZO za Evropo za obdobje

do 2020.

Univerzalnost, solidarnost, enakost, pravičnost financiranja, dostopnost, kakovost in varnost

zdravstvene oskrbe ostajajo poglavitne vrednote sistema zdravstvenega varstva tako pri nas kot v

drugih državah EU:

• solidarnost je načelo, po katerem vsak prispeva glede na svoje zmožnosti in koristi zdravstveno

varstvo glede na potrebe; odraža odnos posameznika do skupnosti in skupnosti do posameznika, po

katerem v sistemu zdravstvenega varstva vsak posameznik prispeva sorazmerno enak delež svojega

dohodka in ima enake pravice kot drugi; je tesno povezana s finančno ureditvijo nacionalnih

zdravstvenih sistemov in potrebo po zagotovitvi dostopnosti za vse;

• univerzalnost pomeni, da vsi lahko dostopajo do zdravstvenega varstva;

• enakost je odnos, v katerem imajo vsi enake pravice in dostopnost do zdravstvenih storitev in so

deležni enake obravnave ne glede na starost, spol, versko, etično ali drugo pripadnost, višino

plačanega prispevka ali materialni položaj;

• pravičnost financiranja pomeni, da denar za zdravstvo zbiramo skladno s svojimi zmožnostmi,

npr. progresivno v odvisnosti od dohodka;

• dostopnost (geografska, do kakovostnih storitev, finančna), kakovost in varnost se nanašajo na

zdravstveno oskrbo.

V javnih razpravah se kot vrednota poudarja tudi odgovornost vseh deležnikov v javnem zdravstvu,

vključno z nosilci zdravstvene politike, izvajalci, plačniki zdravstvenih storitev in uporabniki.

27

4 Razvojna vizija

Do leta 2025 bomo za izboljšanje zdravja in blagostanja prebivalstva ter zmanjševanje neenakosti v

zdravju na ravni države ustvarili zdravju naklonjene življenjske razmere in zagotovili pogoje za bolj

zdrav način življenja in udejanjanje osebne odgovornosti za zdravje. Sprejeli in izvajali bomo ukrepe

za krepitev, varovanje zdravja in preprečevanje bolezni ter za izboljšanje zdravstvene pismenosti

prebivalcev Slovenije; nadgradili bomo kapacitete sistema javnega zdravja; zdravje v vseh politikah in

vrednotenje vpliva politik vseh resorjev pa bosta postala ključna zaveza nosilcev izvršilne oblasti.

Okrepili bomo medsektorske ukrepe, ki bodo imeli pozitivne učinke na zdravje ljudi, še posebej

ukrepe na področju zdrave prehrane in gibanja, nadzora nad tobačnimi izdelki in na področju

škodljivega pitja alkohola. Za boljše obvladovanje dejavnikov tveganja za bolezen in preprečevanje

bolezni v vseh življenjskih obdobjih in okoljih bomo nadgradili preventivno dejavnost v zdravstvu, še

posebej v primarnem zdravstvenem varstvu in medicini dela. Okrepili bomo sposobnost odziva

Slovenije na morebitna zdravstvena tveganja in grožnje zdravju zaradi novih nalezljivih bolezni in

drugih groženj zdravju ter zagotovili najvišjo stopnjo varovanja zdravja na delovnem mestu.

Izboljšali bomo dostopnost do kakovostne zdravstvene oskrbe za vse prebivalce Slovenije in povečali

zmogljivosti zdravstvene dejavnosti skladno s potrebami prebivalstva. S krepitvijo primarne

zdravstvene dejavnosti bomo še izboljšali dostopnost do celovite, kakovostne in varne zdravstvene

obravnave pacientov ter vzpostavili pogoje za njihovo opolnomočenje in upoštevanje njihovih

pričakovanj. Z vertikalnim in horizontalnim povezovanjem, s prenosom med ravnmi in med različnimi

zdravstvenimi profili ter povezovanjem s socialnim varstvom bomo dosegli bolj celovito in integrirano

obravnavo pacientov, učinkovitejšo rehabilitacijo in reintegracijo pacientov in hkrati boljšo izrabo

finančnih in kadrovskih virov. Sistem zdravstvenega varstva bomo nadgradili s krepitvijo urgentne

zdravstvene dejavnosti, zagotovili bomo tudi ustrezen razvoj laboratorijske dejavnosti. Zdravstveno

dejavnost na področju duševnega zdravja bomo prilagodili spremenjenim potrebam ljudi in glede na

potrebe starajoče se populacije sistem zdravstvenega varstva nadgradili s sistemom dolgotrajne

oskrbe, omogočili ponoven razvoj geriatrije in zagotovili dostopnost do kakovostne paliativne oskrbe.

Zagotovili bomo boljšo dostopnost do zdravil ob upoštevanju stroškovne učinkovitosti in uredili

področje zdravilstva. Izkoristili bomo priložnosti, ki jih ponuja čezmejno zdravstveno varstvo

(referenčni centri) in izboljšali obravnavo bolnikov z redkimi boleznimi in otrok s posebnimi potrebami.

S spremembami na področju upravljanja in organizacije v sistemu zdravstvenega varstva ter s

pomočjo pospešene informatizacije in poenostavitve administrativnih postopkov se bo sistem

zdravstvenega varstva v Sloveniji hitreje odzival na potrebe in pričakovanja pacientov, hkrati pa bodo

zagotovljeni boljši pogoji dela za vse zaposlene v zdravstvu. Z načrtovanjem kadrovskih in materialnih

virov glede na potrebe prebivalstva bomo zagotovili boljšo dostopnost do zdravstvene oskrbe in

preprečili nezaposlenost med zdravstvenimi delavci. Izboljšali bomo uspešnost vodenja in nadzora

nad javnimi zdravstvenimi zavodi; v procese odločanja bomo bolje vključili uporabnike in plačnike

prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Z vzpostavitvijo celovitega sistema spremljanja in

nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti v zdravstvu bomo vsem državljanom zagotovili enak

dostop do kakovostnih in varnih storitev. Z načrtovanjem razvojnih virov bomo v zdravstvu omogočali

neodvisno raziskovalno dejavnost in strokovni razvoj. Zagotovili bomo pogoje za boljše medpoklicno

sodelovanje in boljšo komunikacijo v zdravstvu in komunikacijo zdravstva z drugimi deležniki.

Zagotovili bomo finančno vzdržnost obveznega zdravstvenega zavarovanja ob bolj solidarni prispevni

obremenitvi zavarovancev, večji raznolikosti virov, ohranitvi obstoječih pravic in vzpostavitvi

proticikličnih mehanizmov v financiranje. Uveljavili bomo pregleden sistem javnega naročanja v

zdravstvu; zmanjšali administrativna bremena; zagotovili transparentne obračunske modele; uvedli

pozitivne spodbude in nagrajevanje po uspešnosti; in v sistem umestili vrednotenje novih tehnologij v

zdravstvu. Prvenstveno bomo okrepili javno zdravstvo in hkrati vzpostavili transparenten sistem

28

podeljevanja koncesij. Razvoj sistema zdravstvenega varstva v Sloveniji bomo neprestano spremljali

glede uspešnosti in o napredku redno poročali.

V okviru pristojnosti si bomo prizadevali za razvoj in krepitev mednarodnega sodelovanja s ciljem

izvajanja bilateralnih in multilateralnih mednarodno zavezujočih aktov ter zagotavljanja napredka na

tem področju na nacionalni in mednarodni ravni.

29

5 Krovni cilji in prednostna področja razvoja

Z aktivnostmi in ukrepi, ki jih predvideva Resolucija, bomo prispevali k uresničevanju naslednjih

krovnih ciljev na področju zdravja:

boljše zdravje in blagostanje ter manj neenakosti v zdravju prebivalcev Slovenije;

dostopen, uspešen in stabilen sistem zdravstvenega varstva, ki se učinkovito prilagaja

potrebam prebivalstva;

zadovoljni pacienti in izvajalci;

večji prispevek zdravstva k razvoju Slovenije.

V prvih dveh ciljih povzemamo krovne cilje strategije Zdravje 2020, ki jo je 53 evropskih držav članic

SZO sprejelo leta 2012 na 62. zasedanju Regionalnega odbora SZO za Evropo. Cilji strategije

Zdravje 2020 so: zmanjšati prezgodnjo umrljivost v Evropi do leta 2020; povečati pričakovano

življenjsko dobo v Evropi; zmanjšati neenakosti v Evropi; povečati blagostanje prebivalcev Evrope;

zagotoviti univerzalno pokritost z zdravstvenim varstvom in uresničevanje "pravice do zdravja";

vzpostaviti spremljanje doseganja nacionalnih ciljev v posameznih državah.

K drugemu in tretjemu cilju so usmerjena prizadevanja, da se bo sistem zdravstvenega varstva bolje

prilagajal potrebam pacientov in njihovim pričakovanjem glede zdravljenja in obravnave. V tretjem

cilju je izpostavljeno tudi zadovoljstvo izvajalcev, ki pomembno prispevajo k uspešnosti sistema

zdravstvenega varstva.

Četrti cilj temelji na dejstvu, da zdravstvo ne predstavlja zgolj stroška za državo, temveč je

pomemben dejavnik trajnostnega razvoja ter s svojo dejavnostjo in inovacijami na področju zdravja in

zdravstva pomembno prispeva k produktivnosti in ekonomski rasti. Z vlaganji v krepitev zdravja in

preprečevanje bolezni v celotnem življenjskem obdobju po drugi strani ohranjamo tudi funkcionalne

sposobnosti zaposlenih, da lahko delajo dlje in da se aktivno in zdravo starajo.

S krovnimi cilji povzemamo tudi cilje strategije Evropa 2020, ki se zavzema za pametno, trajnostno in

vključujočo rast, in cilje zdravstvene strategije EU "Skupaj za zdravje", ki izpostavlja, da zdravje ni le

vrednota sama po sebi, temveč tudi pogoj za gospodarsko uspešnost. Sledimo priporočilom

evropskega semestra, da z razvojem sistema zdravstvenega varstva zagotovimo večjo dostopnost do

zdravstvenih storitev, vzdržnost sistema zdravstvenega varstva in njegovo učinkovitost. Tako kot

Evropa tudi Slovenija potrebuje pametne naložbe v zdravje za vzdržen sistem zdravstvenega varstva,

zdrave ljudi in zmanjševanje neenakosti.

30

Za doseganje opisane razvojne vizije bomo do leta 2025 v Sloveniji izvajali aktivnosti in ukrepe na

naslednjih štirih prednostnih področjih razvoja zdravstvenega varstva:

1. Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni – gre za prizadevanja na področju

javnega zdravja, ko s populacijskimi pristopi nagovarjamo celotno populacijo in posamezne skupine

prebivalcev z namenom izboljševanja zdravja.

2. Optimizacija zdravstvene oskrbe – gre za prizadevanja na področju zdravstvene dejavnosti, ko

na različnih ravneh zdravstvenega varstva posamezniku zagotavljamo zdravstveno oskrbo, ki

vključuje preventivne storitve in programe, zdravljenje, rehabilitacijo in reintegracijo.

3. Povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva – gre za prizadevanja, da bi z

izboljšanjem procesov vodenja in upravljanja zagotovili najboljše rezultate in povečali učinkovitost.

4. Pravično, solidarno in vzdržno financiranje sistema zdravstvenega varstva – gre za

prizadevanja, da bi zagotovili finančno stabilen zdravstveni sistem, v katerem bi za razpoložljive

finančne vire vsem prebivalcem Slovenije lahko zagotavljali najboljšo možno zdravstveno oskrbo.

31

6 Aktivnosti in ukrepi na prednostnih področjih razvoja

V nadaljevanju je opisano trenutno stanje s specifičnimi izzivi in cilji po posameznih področjih

zdravstvenega varstva v Sloveniji in, kjer je to potrebno za razumevanje, tudi širši evropski kontekst.

Na vseh štirih področjih Resolucije načrtujemo aktivnosti, ki so ključne za uresničevanje krovnih in

specifičnih ciljev za razvoj v naslednjih desetih letih. Za izvajanje aktivnosti so predvideni konkretni

ukrepi, s katerimi bomo lahko v procesu usklajevanja in doseganja konsenza z vsemi ključnimi

deležniki zagotovili potrebne spremembe za boljše odzivanje sistema zdravstvenega varstva na

potrebe prebivalstva. Kot ukrep štejejo spremembe zakonodaje, sprejem strategij in nacionalnih

politik na posameznih področjih, finančna vlaganja v razvoj posameznih področij, vzpostavitev novih

modelov upravljanja in organizacije zdravstvenega varstva, nove institucionalne rešitve ipd.

Desetletno obdobje je dovolj širok časovni okvir, da bomo lahko zagotovili proces, s katerim ne bo

ogrožena stabilnost sistema in ki bo omogočal skrbno načrtovanje sprememb in preverjanje njihovih

učinkov pred uvajanjem v sistem. Za spremljanje izvajanja aktivnosti so določeni procesni kazalniki,

predvideni pa so tudi nosilci aktivnosti, vir financiranja in časovni okvir. S ciljem sprotnega spremljanja

izvajanja strategije so v večini podpoglavij opredeljeni tudi vmesni kazalniki, ki se navezujejo na

končne kazalnike rezultatov v tabeli v prilogi 1.

V tabelah o procesnih kazalnikih so predstavljeni tudi viri, s katerimi bomo pokrili predvidene

aktivnosti in ukrepe. Poglavitni vir financiranja zdravstvenega varstva v Sloveniji so sredstva Zavoda

za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki skladno z vsakoletnim Splošnim dogovorom razporedi

sredstva med posamezne zdravstvene dejavnosti in poddejavnost glede na potrebe prebivalcev in

prioritete, ki jih kot okvir delovanja zdravstvene politike zastavi Ministrstvo za zdravje. Splošni

dogovor se sprejema v okviru partnerskega dogovarjanja osmih ključnih deležnikov v zdravstvenem

sistemu, in sicer: Ministrstva za zdravje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Združenja

zdravstvenih zavodov Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, Lekarniške zbornice Slovenije,

Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije ter

Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč. Partnerji se vsako leto dogovorijo o programu storitev

obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo delovanje in

določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in oblikovanje cen

programov oziroma sredstev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi in

drugimi zavodi ter zasebniki, ki opravljajo zdravstveno dejavnost.

Partnerji izhodišča sprejemajo soglasno. Če vsa izhodišča niso sprejeta s soglasjem, o njih odloči

arbitraža, ki jo sestavljajo isti partnerji. Če sporazuma ni mogoče doseči v okviru arbitraže, o spornih

vprašanjih odloči Vlada RS.

Vir financiranja za financiranje aktivnosti in ukrepov v okviru Resolucije bodo tudi proračunska

sredstva. V Sloveniji se sprejemata proračuna za dve leti, tj. za prihodnje leto (t + 1) in leto, ki temu

sledi (t + 2). Postopka tečeta sočasno, s tem pa se zagotavlja kontinuirano financiranje države za dve

leti. Navodila za pripravo proračuna oziroma proračunski priročnik Ministrstvo za finance posreduje

neposrednim proračunskim uporabnikom kot podlago za pripravo predlogov finančnih načrtov.

Priročnik vsebuje sklepe proračunske seje vlade, temeljna ekonomska izhodišča in predpostavke za

pripravo predloga državnega proračuna, s strani vlade določen razrez odhodkov po posameznih

področjih ter natančnejša navodila in roke za pripravo predlogov finančnih načrtov. Skladno z

zastavljenimi cilji in prioritetami, ministrstvo pripravi finančno in opisno opredeljen predlog proračuna,

ter ga posreduje Ministrstvu za finance. Le-to posreduje zbirni predlog proračuna države v obravnavo

Vladi RS. Vlada RS posreduje predloge proračunov v obravnavo in potrditev v Državni zbor RS.

32

Nekatere aktivnosti in ukrepi v okviru Resolucije bodo financirane tudi s sredstvi evropskih strukturnih

in investicijskih skladov v vsebini in obsegu, kot jih definira Operativni program za izvajanje evropske

kohezijske politike v obdobju 2014 - 2020 v 9. prednostni osi, ki se nanaša na spodbujanje

socialnega vključevanja in boja proti revščini, in sicer na podlagi potrjenega Izvedbenega načrta

operativnega programa, ki ga z odlokom sprejme Vlada RS. Ukrepi se bodo izvajali v okviru

naslednjih prednostnih naložb oziroma specifičnih ciljev: opolnomočenje ciljnih skupin za približevanje

trgu dela, preprečevanja zdrsa v revščino oziroma socialno izključenost in zmanjševanje neenakosti v

zdravju, pilotnih pristopov za boljšo integracijo storitev dolgotrajne oskrbe in izboljšanje skupnostnih

storitev oskrbe.

Za financiranje aktivnosti in programov v okviru Resolucije si bomo prizadevali zagotavljati tudi EU

sredstva, ki se namenjajo državam članicam v okviru različnih programov skupnosti, kot so npr. EU

Program na področju javnega zdravja 2014-2020 (EU Public Health Programme), Program Obzorje

2020 (Horizon 2020) in številni drugi.

Nepovratna sredstva Norveškega finančnega mehanizma se namenjajo financiranju programskih

področij, kot jih opredelita Kraljevina Norveška in Republika Slovenija. Med leti 2013 in 2017 se

financirajo programi in projekti iz programskega področja "pobude za javno zdravje". Za aktivnosti in

ukrepe iz Resolucije, ki se nanašajo na področje javnega zdravja, si bomo prizadevali pridobiti

finančna sredstva tudi po letu 2017.

6.1 Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni – javno zdravje

Zdravje je v večini sodobnih družb spoznano kot največja vrednota, saj je predpogoj za povečanje

blaginje. Aktivnosti, za katere mora poskrbeti družba, da zagotovi ustrezne razmere in okolje, v

katerem bodo ljudje zdravi, lahko v širšem smislu opredelimo kot javno zdravje.

Da bi uresničili končni cilj – boljše zdravje in podaljšanje pričakovanih zdravih let življenja, je potrebno

poglobljeno razumevanje kompleksnosti in prepletenosti vplivov širših socialno-ekonomskih, okoljskih,

kulturnih in drugih dejavnikov ter individualnih danosti na zdravje posameznika in populacije. Ti

dejavniki pomembno vplivajo na življenjski slog, dejavnike tveganja, koriščenje zdravstvenih in drugih

storitev ter v končni fazi na obolevnost, umrljivost in pričakovano trajanje življenja.

SZO v svoji strategiji "Zdravje 2020" medsektorsko delovanje in povezovanje izpostavlja kot ključno

za uspeh pri krepitvi zdravja in zmanjševanju neenakosti v zdravju. Medsektorsko delovanje pojmuje

kot najširši okvir za zdravje v vseh politikah in skupnostni pristop. Hkrati izpostavlja, da so

determinante zdravja v 21. stoletju zelo kompleksne, zdravje pa je politična izbira. Vlade pogosto, še

posebej v času ekonomskih omejitev, dajejo prednost konkurenčnosti in gospodarskemu razvoju ter

krčenju proračunskih sredstev za zdravstvo in socialno varstvo, in to kljub temu, da je dokazano, da

vlaganje v zdravje pomembno prispeva k trajnostnemu razvoju, vključno z ekonomskim. Prav iz tega

razloga mu je namenjena pomembna vloga v razvojni agendi OZN po letu 2015 "Spremenimo svet:

Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030", v kateri zdravje ni le samostojni cilj, temveč tudi pogoj za

doseganje drugih razvojnih ciljev tisočletja. Medsektorsko delovanje se mora osredotočiti na ključne

javnozdravstvene prioritete, determinante zdravja in enakost v zdravju, navezovati na mednarodne in

globalne procese ter iskati skupne interese in sinergije z drugimi sektorji. Vse to zahteva nadgradnjo

obstoječih in izgradnjo novih kapacitet za medsektorsko delovanje za zdravje in zmanjševanje

neenakosti na vseh ravneh (lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni), in v različnih okoljih (SZO,

2015).

33

Eden ključnih izzivov javnega zdravja je, kako ozavestiti in opolnomočiti posameznika in vse ključne

institucije, ki lahko s svojim ukrepanjem in aktivnostmi prispevajo k izboljšanju zdravja prebivalstva in

zmanjševanju neenakosti v zdravju. Samo informiran in opolnomočen posameznik lahko prevzame

odgovornost za svoje lastno zdravje; delodajalec zagotovi varne in zdrave delovne pogoje v tvornem

sodelovanju s sindikati; lokalna skupnost ustvari pogoje za kakovostno življenje; nevladna

organizacija v svoji vlogi izvajalca in zagovornika zdravja in pravic bolnikov prispeva k pogojem za

bolj zdrav način življenja in bolj odziven zdravstveni sistem; država s svojimi politikami in zakonodajo

na področju zagotavljanja socialne varnosti, zaposlovanja, okolja, stanovanjske politike, vzgoje in

izobraževanja, prometa, kmetijstva, davkov ter ne nazadnje z zagotavljanjem dostopnega, varnega,

učinkovitega in kakovostnega zdravstvenega varstva prispeva k boljšemu zdravju prebivalstva.

Za obvladovanje dejavnikov tveganja in zgodnje odkrivanje bolezni danes poznamo dokazano (tudi

cenovno) učinkovite politike, ukrepe in programe, ki ob zagotavljanju boljšega zdravja in večje

kakovosti življenja pomenijo tudi prihranek za sistem zdravstvenega varstva in družbo kot celoto.

Škodljive razvade, pomanjkanje gibanja, neustrezna prehrana in izpostavljenost stresu so pogosti

razlogi za prezgodnjo obolevnost in umrljivost zaradi kroničnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni,

sladkorna bolezen, bolezni dihal, rak in duševne bolezni. Večino bolezni, povezanih z življenjskim

slogom, lahko preprečimo, če zanje pravočasno prepoznamo dejavnike tveganja in ukrepamo. Pri

tistih, ki so že zboleli, je ključno, da bolezen čim prej odkrijemo in z ustrezno zdravstveno obravnavo

preprečimo zaplete. Da vseh učinkovitih politik in ukrepov še nismo sprejeli, lahko pripišemo

pomanjkanju zmogljivosti na področju javnega zdravja, slabi informiranosti odločevalcev in pritisku

interesnih skupin, pa tudi neustreznemu financiranju nevladnih organizacij, pomanjkanju njihove

profesionalizacije ter pomanjkanju sredstev za medijske kampanje, ki bi informirale in mobilizirale

široko javnost. Krepitev zmogljivosti javnega zdravja in usposabljanja na tem področju je nujna tudi za

izvajanje sprotnih analiz zdravstvenega stanja in razvoja sistema zdravstvenega varstva, sodelovanje

pri vrednotenju novih zdravstvenih tehnologij in pripravo strokovnih podlag za učinkovito zdravstveno

politiko in spremljanje izvajanja Resolucije.

Tudi posameznik mora prevzeti odgovornost za lastno zdravje, predpogoj pa je, da je ustrezno

zdravstveno pismen in opolnomočen. V tej luči izpostavljamo nacionalne populacijske presejalne

programe ZORA, DORA in SVIT in ostale utečene preventivne programe, ki jih ciljne skupine (še) ne

koristijo v polni meri. Poseben izziv pri preprečevanju in obvladovanju bolezni, povezanih z

življenjskim slogom, vključno s sodelovanjem v presejalnih in preventivnih programih, predstavljajo

ranljive skupine prebivalstva.

V Sloveniji se, tako kot v večini drugih držav, za preventivno dejavnost v zdravstvu namenja le manjši

del zdravstvenega denarja, čeprav prav vlaganja v preventivne dejavnosti lahko pomembno

prispevajo k zagotavljanju vzdržnosti sistema zdravstvenega varstva kot tudi k preprečevanju

neenakosti v zdravju. Priporočila o povečanju vlaganj v preventivo in njihovi predvsem dolgoročni

stroškovni učinkovitosti izhajajo tudi iz študij OECD. Premalo se zavedamo ekonomskega bremena z

življenjskim slogom povezanih kroničnih bolezni. Stroški zdravljenja pogosto presegajo finančne

koristi, ki jih ima družba od prodaje zdravju škodljivih izdelkov. Zato tudi ne uresničujemo v dovolj

veliki meri dokazano učinkovitih ukrepov, ki jih priporočata domača in mednarodna javnozdravstvena

stroka.

Še vedno ni vzpostavljeno ustrezno povezovanje sistema javnega zdravja s primarno ravnjo in

drugimi deli zdravstva za podporo izvajalcem zdravstvene dejavnosti pri vključevanju preventive v

njihovo delo. Doseči moramo komplementarnost in sinergistične učinke med sistemom javnega

zdravja in primarnim zdravstvenim varstvom. Javno zdravje mora prevzeti svojo vlogo pri načrtovanju,

spremljanju, izobraževanju in vrednotenju preventivnih programov v tesnem sodelovanju s primarnim

zdravstvenim varstvom. Izvajanje zdravstvene vzgojne in preventivne dejavnosti pa mora postati

pomembna naloga zdravstvenega doma v lokalnem okolju, ki naj v ospredje postavlja potrebe

34

prebivalcev in skupnostni pristop. Aktivnosti v lokalnih okoljih morajo biti usmerjene v čim širši krog

prebivalcev in hkrati zadovoljiti potrebe ranljivih skupin in tistih, ki so socialno-ekonomsko ogroženi in

pri katerih prihaja do kopičenja in prepletanja težav – tako z vidika zdravja kot tudi z vidika socialne

varnosti in blaginje.

Kljub temu, da je v Sloveniji že dolgo časa prisotno zavedanje o pomenu skladnega razvoja celotne

države, vseeno obstajajo razlike v zdravju prebivalstva po regijah in tudi med različnimi socialnimi

skupinami. Nič od tega ni izvirno slovenski problem, nujno pa bo načrtovati ukrepe za preseganje

tovrstnih razlik, še posebej v okviru zdravstvenega varstva. Za prepoznavanje specifičnih potreb

populacije in za delo z ranljivimi skupinami je pomembno krepiti kapacitete tako primarnega

zdravstvenega varstva kot javnega zdravja.

Kot je pokazal primer ebole, so nalezljive bolezni stalna in težko odstranljiva grožnja prebivalcem, v

celoti pa predstavljajo globalno grožnjo zdravju. Zaradi svojega obsega in globalnih razsežnosti

širjenja lahko privedejo do pomembnejših motenj v gospodarskih tokovih, mednarodni trgovini ter

migracijah. Zato moramo v Sloveniji slediti vsem domačim in mednarodno sprejetim obveznostim v

sklopu celovitega obvladovanja groženj zdravju.

Na podlagi konvencij 155. in 161. Mednarodne organizacije za delo in Direktive EU 89/391/EGS je

nastala slovenska zakonodaja s področja varnosti in zdravja pri delu, ki določa obveznosti

delodajalcev v zvezi z varnim in za zdravje čim bolj ugodnim delom ter naloge specialistov medicine

dela. Na podlagi celovite analize izvajanja dejavnosti medicine dela ter novih potreb in razmer na trgu

dela bo treba proučiti to področje in ga ustrezneje urediti.

SPECIFIČNI CILJI:

Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni – javno zdravje:

uveljavitev zdravja kot vrednote in cilja v vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih politikah;

vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in ukrepov države na zdravje;

večja ozaveščenost odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost družbe in posameznika za

zdravje;

premik od bolezni k zdravju in nadgradnja kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim

poudarkom na ranljivih skupinah.

6.1.1 Zdravje v vseh politikah

V Sloveniji zdravje med odločevalci še vedno ni prepoznano kot ena najpomembnejših vrednot naše

družbe, ki jo je treba upoštevati pri načrtovanju politik na vseh ravneh in v vseh resorjih. Zdravje v

vseh politikah je koncept, ki ga bo treba v Sloveniji šele uveljaviti. S tem namenom bo treba zagotoviti

oceno vplivov posameznih ukrepov na zdravje že pri njihovem načrtovanju (presoja vplivov na

zdravje). V postopkih medresorskega usklajevanja in javne razprave se zdravstveni resor sicer

vključuje v pripravo za zdravje pomembnih politik in ukrepov drugih resorjev, vendar pa se zaradi

pomanjkanja kadrovskih kapacitet na MZ in v ostalih relevantnih institucijah večinoma ne uspejo

pripraviti ustrezne presoje vpliva na zdravje in na sistem zdravstvenega varstva. To je tudi razlog, da

se ne more omogočiti polno uresničevanje pristopa k zdravju v vseh politikah. Področje, na katerem v

35

Sloveniji že vrsto let uspešno uveljavljamo koncept zdravja v vseh politikah, je področje prehrane in

gibanja. Na tem področju potekajo aktivnosti tudi v okviru EU, kjer so v Sklepih Sveta o prehrani in

telesni dejavnosti (2014/C, 213/01) izpostavili nujnost vključevanja vseh političnih sektorjev in

deležnikov na primeru ozaveščanja o pomenu zdrave prehrane in telesne dejavnosti, zlasti kar

zadeva otroke in najstnike, ter preprečevanja zavajajoče, pretirane ali neustrezne oblike oglaševanja

in trženja.

Aktivnost: Sprejem in izvajanje učinkovitih, medresorsko usklajenih ukrepov, politik in

programov za doseganje najvišje ravni zdravja in blaginje

V sodelovanju z vladnimi resorji, stroko, civilno družbo, socialnimi partnerji in gospodarstvom (kjer je

to primerno), bomo aktivno sooblikovali politike in sprejeli dokazano učinkovite ukrepe za podporo

krepitvi in ohranjanju zdravja. Pripravili bomo strategije in izvedbene načrte ter zagotovili koordinacijo

njihovega izvajanja na področjih prehrane in gibanja, tobaka, alkohola in prepovedanih drog. Posebna

pozornost pri vseh ukrepih bo namenjena ranljivim skupinam, med njimi še posebej socialno

izključenim in tistim s slabšim socialno-ekonomskim položajem.

Ukrep 1 Aktivno vključevanje zdravstvenih ciljev in ukrepov v vladne, regionalne in lokalne politike

drugih resorjev

Ukrep 2 Izvajanje Resolucije o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje

Ukrep 3 Sprejem celovite nacionalne alkoholne politike z izvedbenimi načrti; spremembe področne

zakonodaje za večjo učinkovitost ukrepanja; razvoj modelov obravnave tistih, ki tvegano in škodljivo

pijejo, in pomoči njihovim svojcem

Ukrep 4 Spremembe zakonodaje za nadzor nad tobakom in razvoj modela učinkovite obravnave

kajenja v zdravstvu

Ukrep 5 Razvoj in uvajanje integriranih programov pomoči uživalcem prepovedanih drog v zdravstvu

in socialnem varstvu in vzpostavitev nadzora nad njihovim izvajanjem

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi prispevamo k uveljavitvi zdravja v vseh nacionalnih,

regionalnih in lokalnih politikah kot vrednote in cilja, k vzpostavitvi vrednotenja učinkov politik in

ukrepov države na zdravje ter k večji ozaveščenosti odločevalcev in prebivalstva za večjo

odgovornost družbe in posameznika za zdravje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Uveljavitev zdravja

v vseh nacionalnih,

regionalnih in

lokalnih politikah kot

Nove politike in

ukrepi drugih

resorjev s cilji

krepitve in

varovanja zdravja

ter preprečevanja

bolezni, objavljeni

Število 0 2015 10 MZ Do 2025 Proračun RS,

sredstva

EU,25

ZZZS

25 Sredstva EU se v tem in vseh nadaljnjih navajanjih nanašajo na sedanjo in prihodnjo finančno perspektivo.

36

vrednote in cilja

Vzpostavitev

vrednotenja učinkov

politik in ukrepov

države na zdravje

Večja

ozaveščenost

odločevalcev in

prebivalstva za

večjo odgovornost

družbe in za

posameznikovo

zdravje

v UL

Medresorske

strategije in

akcijski načrti za

različna področja

obvladovanja

dejavnikov

tveganja

(debelost, tobak,

alkohol, droge,

poškodbe),

objavljeni na

spletni strani MZ

Število 2 2015 18 MZ Do 2025

Novi zakoni

oziroma

spremembe

zakonodaje na

področju krepitve

zdravja, objavljeni

v UL

Število 0 2015 3 MZ Do 2025

Poročila o uvedbi

novih modelov in

programov

preprečevanja

odvisnosti od

dovoljenih in

prepovedanih

drog, objavljeni na

spletni strani NIJZ

Število 6 2015 9 NIJZ Do 2025

Nosilec: Vlada RS (resorna ministrstva), lokalne skupnosti, NIJZ, ZZZS

6.1.2 Krepitev dejavnosti javnega zdravja

Z združitvijo institucij javnega zdravja v dve krovni instituciji NIJZ in NLZOH, je dejavnost javnega

zdravja dobila pomembnejše mesto v sistemu zdravstvenega varstva ter širše in stabilnejše

financiranje, ki pa se je v času gospodarske krize žal pomembno zmanjšalo. Med ključne funkcije, ki

jih država zagotavlja v okviru dejavnosti javnega zdravja, štejemo spremljanje zdravstvenega stanja

in blaginje prebivalstva, spremljanje in analizo zagotavljanja zdravstvenega varstva, pripravljenost za

obvladovanje zdravstvenih tveganj in nevarnosti za zdravje, varovanje zdravja (obvladovanje

nalezljivih bolezni in ukrepanje na področjih okolja in zdravja ter zdravja pri delu), krepitev zdravja ter

preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni.

V prihodnje bo treba okrepiti zlasti NIJZ kot izvajalca javne službe – predvsem v smislu zagotavljanja

podatkov, analiz in strokovne podpore Ministrstvu za zdravje, drugim delom sistema zdravstvenega

varstva, drugim resorjem, nevladnim organizacijam in ostalim deležnikom (lokalna skupnost, delovne

organizacije, socialni partnerji), ki delujejo na področju javnega zdravja. Na tem področju se poleg

odsotnosti jasnih strateških usmeritev soočamo tudi s pomanjkanjem zmogljivosti in usposobljenosti

izvajalcev dejavnosti javnega zdravja za izvajanje sprotnih analiz zdravstvenega stanja in sistema

zdravstvenega varstva, sodelovanja pri vrednotenju novih zdravstvenih tehnologij in pripravo

37

strokovnih podlag za učinkovito zdravstveno politiko in drugih resornih politik ter ocenjevanja vplivov

na zdravje.

Aktivnost: Izvajanje ključnih javnozdravstvenih funkcij

Za dejavnost javnega zdravja bomo sprejeli jasen strateški razvojni načrt, v katerem bodo opredeljeni

cilji in ukrepi za izvajanje ključnih javnozdravstvenih funkcij, ki so v javnem interesu in se izvajajo v

okviru javne službe na NIJZ in NLZOH ter s strani drugih deležnikov.

Ukrep 1 Sprejem in izvajanje Strategije razvoja dejavnosti javnega zdravja do leta 2025

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi prispevamo k uveljavitvi zdravja v vseh nacionalnih,

regionalnih in lokalnih politikah kot vrednote in cilja, k vzpostavitvi vrednotenja učinkov politik in

ukrepov države na zdravje, k večji ozaveščenosti odločevalcev in politike za večjo odgovornost

družbe in posameznika za zdravje ter k premiku od bolezni k zdravju in nadgradnji kurativne

dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Uveljavitev

zdravja kot

vrednote in cilja v

vseh nacionalnih,

regionalnih in

lokalnih politikah

Vzpostavitev

vrednotenja

učinkov politik in

ukrepov države na

zdravje

Večja

ozaveščenost

odločevalcev in

politike za večjo

odgovornost

družbe in

posameznika za

zdravje

Premik od bolezni

k zdravju in

nadgradnja

kurativne

dejavnosti s

preventivno, s

posebnim

poudarkom na

ranljivih skupinah

Strategija razvoja

dejavnosti javnega

zdravja, objavljena na

spletni strani MZ

Število 0 2015

1 MZ Do 2017 Proračun MZ

Letni načrti NLZOH in

NIJZ, objavljeni na

njihovi spletni strani

Število

0

2016

18

MZ

Vsako

leto do

2025

Nosilec: MZ

38

6.1.3 Okrepitev preventivnih pristopov na primarni ravni zdravstvenega varstva

Za nadgradnjo kurative s preventivo v zdravstveni dejavnosti je ključno, da predvsem primarna raven,

še posebej zdravstveni dom kot organizacijska enota, prevzame vlogo preventivnega centra v

lokalnem okolju in se aktivno vključi v prizadevanja za vzpostavljanje pogojev za zdrav način življenja

in izboljševanje zdravstvene pismenosti. Še vedno ni vzpostavljeno ustrezno povezovanje dejavnosti

javnega zdravja s primarno ravnjo in drugimi deli zdravstva (ob upoštevanju pristojnosti in

odgovornosti vseh sodelujočih), preventivni programi pa zaenkrat tudi ne upoštevajo dovolj potreb

ranljivih skupin prebivalstva.

Aktivnost: Krepitev preprečevanja in zgodnjega odkrivanja dejavnikov tveganja ter

zmanjševanja neenakosti v zdravju na primarni ravni

S širitvijo referenčnih ambulant in uvajanjem novih preventivnih pristopov v vseh ambulantah na

primarni ravni in v lekarnah bomo zagotovili enako dostopnost do preventivnih programov za vse, s

posebnim poudarkom na dostopnosti programov za ranljive skupine. Zdravstveni dom mora

zagotavljati celovito preventivno-kurativno dejavnost za potrebe lokalnega prebivalstva. Obstoječi

preventivni programi bodo nadgrajeni in razširjeni s ciljem uspešnejšega preprečevanja in

obvladovanja kroničnih bolezni in drugih stanj, še posebej v luči specifičnih potreb ranljivih skupin in

starejše populacije, ki preventivnih storitev ne koristijo v polni meri. Pilotno testiranje posodobljenih

preventivnih programov in pristopov že poteka in je financirano v okviru norveškega finančnega

mehanizma. Na podlagi izkušenj se bo model nadgradil in razširil po zdravstvenih domovih v

Sloveniji, kar bo prispevalo h krepitvi primarnega zdravstvenega varstva, ki je podrobneje

obravnavano v poglavju 6.2.

Ukrep 1 Nadgradnja in razvoj preventivnih programov ter njihovo izvajanje v primarnem

zdravstvenem varstvu in lokalni skupnosti s spremembami Pravilnika za izvajanje preventivnega

zdravstvenega varstva na primarni ravni

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi prispevamo k ozaveščenosti odločevalcev in politike za

večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje in k premiku od bolezni k zdravju ter nadgradnji

kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Večja

ozaveščenost

odločevalcev in

politike za večjo

odgovornost

družbe in

posameznika za

zdravje

Premik od bolezni

k zdravju in

nadgradnja

kurativne

dejavnosti s

preventivno, s

Zdravstveni domovi,

kjer se izvajajo

nadgrajeni preventivni

programi v centrih za

krepitev zdravja

Število 0 2015 25 NIJZ Do 2020 ZZZS,

sredstva EU

Poročilo o

neenakostih v zdravju

Število 1 2015 3 MZ Do 2025

Pravilnik o

preventivnih

zdravstvenih

pregledih, objavljen v

UL

Število 0 2015 1 MZ Do 2019

39

posebnim

poudarkom na

ranljivih skupinah

Nosilci: MZ, NIJZ

6.1.4 Nalezljive bolezni in druge nevarnosti za zdravje, vključno z agensi iz

okolja

Obvladovanje nalezljivih bolezni ostaja med javnozdravstvenimi prioritetami, predvsem zaradi pojava

novih nalezljivih bolezni, globalizacije in hitrosti njihovega širjenja. Zaradi omenjenih razlogov je

njihovo obvladovanje mogoče le v sodelovanju na mednarodni ravni. Prav s tem namenom so bile

sprejete številne zaveze in obveznosti, ki jim sledi tudi naša država, med njimi je tudi Sklep št.

1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje. Slovenija

je zaradi celovitega pristopa uspešna pri obvladovanju okužbe s HIV/AIDS, zato bomo z aktivnostmi

nadaljevali tudi v prihodnje.

Aktivnost: Obvladovanje nalezljivih bolezni in drugih nevarnosti za zdravje, vključno z agensi

iz okolja

Ohranitev visoke stopnje precepljenosti prebivalstva bo glavno vodilo pri pripravi ukrepov, saj je

cepljenje najučinkovitejši javnozdravstveni ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni. Sistem

spremljanja, pripravljenosti in odziva v primeru nalezljivih bolezni in drugih zdravstvenih groženj bomo

stalno preizkušali in ga nadgrajevali, k čemur nas zavezuje tudi Mednarodni zdravstveni pravilnik

SZO in pravni red EU (Sklep o čezmejnih nevarnostih za zdravje, Sklepi Sveta o cepljenju kot

učinkovitem načinu zagotavljanja javnega zdravja (2014/C, 438/04).

Okužbo s HIV/AIDS bomo tudi v prihodnje obvladovali z usklajenim medresorskim delovanjem,

sodelovanjem stroke, nevladnih organizacij in pacientov.

Ukrep 1 Novela Zakona o nalezljivih boleznih

Ukrep 2 Načrti pripravljenosti in protokoli ravnanja v primeru izbruhov nalezljivih bolezni ali drugih

groženj zdravju in zagotavljanje zmogljivosti, strokovne usposobljenosti in opremljenosti strokovnih

služb za obvladovanje nalezljivih bolezni ter drugih groženj zdravju

Ukrep 3 Strategija obvladovanja okužbe s HIV/AIDS do leta 2025

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji ozaveščenosti odločevalcev in

politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje ter k premiku od bolezni k zdravju in

k nadgradnji kurativne dejavnosti s preventivno, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah.

40

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Večja

ozaveščenost

odločevalcev in

politike za večjo

odgovornost

družbe in

posameznika za

zdravje

Premik od bolezni

k zdravju in k

nadgradnji

kurativne

dejavnosti s

preventivno, s

posebnim

poudarkom na

ranljivih skupinah

Novela Zakona o

nalezljivih boleznih,

objavljena v UL

Število 0 2016 1 MZ 2017 Proračun

MZ

Izdelani načrti

pripravljenosti in

protokoli ravnanja v

primeru izbruhov

nalezljivih bolezni ali

drugih groženj

zdravju, objavljeni na

spletni strani MZ in

NIJZ

Število 0 2015 1 MZ, NIJZ 2017

Strategija

obvladovanja okužbe

s HIV/AIDS do 2025,

objavljena na spletni

strani MZ in NIJZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

Nosilci: MZ, NIJZ

6.1.5 Zdravje na delovnem mestu

Zdrava delovna populacija je temelj ekonomskega razvoja v Sloveniji. V času ekonomske krize smo

se soočili z dodatnimi izzivi, ki vključujejo večje obremenitve zaposlenih, pomanjkanje prostega časa,

stres in včasih tudi prezentizem (nekoriščenje bolniškega staleža v primeru bolezni). SIovenija je v

primerjavi z državami OECD tudi bistveno nad povprečjem števila bolniških odsotnosti z dela (2013 SI

11,6, OECD 9). Takšni spremenjeni, pogosto tudi zaostreni, pogoji dela zahtevajo drugačne pristope

pri zagotavljanju zdravja in varnosti pri delu, z ustreznimi ukrepi na področju zdravja in varstva pri

delu pa bi bilo treba zmanjšati število dni bolniške odsotnosti z dela.

Zakonodaja, ki ureja področje varnosti in zdravja pri delu, je del evropskega pravnega reda in sledi

konvencijam Mednarodne organizacije za delo. Zakonodajo smo že nadgradili z obveznostjo

delodajalcev, da načrtujejo in izvajajo promocijo zdravja na delovnem mestu. Programi promocije

zdravja na delovnem mestu so v Sloveniji komplementarni z ukrepi za zagotovitev varnosti in zdravja

delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem,

odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti in poškodb pri delu, obveščanjem in usposabljanjem

delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, kakor predpisuje zakon.

Pomembno mesto na tem področju imajo specialisti medicine dela. Da bodo delavci delali v varnem

in spodbudnem delovnem okolju in bodo zato produktivnejši in ustvarjalnejši, redkeje zbolevali in

redkeje odhajali v bolniški stalež ter se aktivno in zdravo starali, bomo morali na tem področju

ovrednotiti sedanje prakse, dosledno izvajati zakonodajo in aktivnosti za ohranjanje in izboljševanje

zdravja zaposlenih. K temu lahko pomembno prispevajo tudi socialni partnerji. Pomembna prioriteta

je ugotavljanje poklicnih bolezni.

41

Aktivnost: Ohranjanje zdravja delovno aktivne populacije

Ovrednotili bomo sedanjo prakso izvajanja medicine dela, prometa in športa, njenega financiranja ter

umeščenosti v sistem zdravstvenega varstva ter na njeni podlagi sprejeli ustrezne prilagoditve,

vključno s sistemom za ugotavljanje poklicnih bolezni. Vzpostavili bomo mehanizem izmenjave dobrih

praks in izkušenj pri izvajanju promocije zdravja na delovnem mestu.

Ukrep 1 Celovita analiza izvajanja dejavnosti medicine dela, vključno z njenim financiranjem in predlogi

za spremembe ter izvedbo sprememb

Ukrep 2 Ureditev ugotavljanja poklicnih bolezni in njihovo spremljanje s Pravilnikom o poklicnih boleznih

Ukrep 3 Vzpostavitev spletnega portala za izmenjavo informacij in dobrih praks na področju promocije

zdravja na delovnem mestu – informacijska točka

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji ozaveščenosti odločevalcev in

politike za večjo odgovornost družbe in posameznika za zdravje.

Nosilec: MZ, ZZZS, ESS, MDDSZ

6.1.6 Programi krepitve zdravja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, na

delovnem mestu, v lokalnih okoljih

Za uresničevanje nacionalnih strateških usmeritev s ciljem izboljšanja zdravja in kakovosti življenja je

ključno izvajanje aktivnosti v okoljih, kjer ljudje živijo, delajo in preživljajo prosti čas. Takšnih

programov ni mogoče zagotoviti zgolj v okviru javnih služb, saj morajo doseči vsakega posameznika v

njegovem lokalnem okolju. Nevladne in neprofitne organizacije lahko pomembno prispevajo k

dostopnosti do kakovostnih programov ozaveščanja o zdravem načinu življenja in zagotavljajo pogoje

za zdrave izbire. Pri tem je ključno, da tovrstne programe spremljamo z vidika kakovosti in

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Večja

ozaveščenost

odločevalcev in

politike za večjo

odgovornost

družbe in

posameznika za

zdravje

Pravilnik o poklicnih

boleznih, objavljen v

UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 MZ, ZZZS,

MG,

sredstva EU

Analiza izvajanja

dejavnosti medicine

dela, objavljena na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

Spletni portal za

izmenjavo informacij

in dobrih praks na

področju promocije

zdravja na delovnem

mestu – informacijska

točka

Število 0 2015 1 MZ 2018

42

učinkovitosti in da izvajalcem zagotavljamo strokovno pomoč pri njihovem načrtovanju. Manjkajo tudi

usmeritve, kakšni naj bi bili programi in projekti ter za katero populacijo naj bi bili določeni programi in

projekti ustrezni. Smernice za preventivne programe v delovnem okolju so pomemben doprinos,

potrebujemo še usmeritve za programe, ki se izvajajo v šolskem okolju in v lokalni skupnosti.

Aktivnost: Podpora izvajanju krepitve zdravja v različnih okoljih (v vzgojno-izobraževalnih

ustanovah, na delovnem mestu, v lokalnih okoljih)

V naslednjih desetih letih bomo zagotovili strokovno podporo za izvajanje krepitve zdravja v šolskem

in delovnem okolju ter v lokalni skupnosti. O pomenu zdravja in zdravem načinu življenja bomo

ozavestili in opolnomočili posameznika in vse ključne institucije, ki lahko s svojim ukrepanjem in

aktivnostmi prispevajo k izboljšanju zdravja prebivalstva in zmanjševanju neenakosti v zdravju.

Zagotovili bomo vrednotenje programov krepitve zdravja, ki se izvajajo v teh okoljih, še posebej tistih,

ki jih izvajajo nevladne organizacije. Posebna pozornost bo namenjena krepitvi kapacitet za delo z

ranljivimi skupinami ter krepitvi partnerstev z lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami,

delovnimi organizacijami, vzgojno-izobraževalnimi organizacijami in socialnim varstvom.

Ukrep 1 Izdelava orodij za ozaveščanje prebivalstva o pomenu zdravja in zdravem načinu življenja

ter opolnomočenje za lastno skrb za svoje zdravje – dvig zdravstvene pismenosti, vključno z izvedbo

nacionalnih kampanj in pripravo gradiv, primernih orodij ter smernic za pomoč pri izvajanju programov

krepitve zdravja v vseh okoljih

Ukrep 2 Pilotna izvedba vrednotenja programov neprofitnih zavodov in nevladnih organizacij ter

društev, ki se financirajo iz javnih virov

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi bomo zagotovili vzpostavitev vrednotenja učinkov politik in

ukrepov države na zdravje in večjo ozaveščenost odločevalcev in prebivalstva za večjo odgovornost

družbe in posameznika za zdravje.

Specifični cilj

Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovno

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Vzpostavitev

vrednotenja

učinkov politik in

ukrepov države

na zdravje

Večja

ozaveščenost

odločevalcev in

prebivalstva za

večjo

odgovornost

družbe in

posameznika za

zdravje

Orodja za dvig

zdravstvene

pismenosti – objava

v medijih

Število 0 2015 5 NIJZ Do 2025 Proračun

RS,

sredstva EU

Poročila o

evalvacijah

programov in

projektov neprofitnih

zavodov in nevladnih

organizacij, ki se

financirajo iz javnih

virov, objavljena na

spletni strani MZ

Število 0 2015 5 MZ Do 2025

43

Nosilec: MZ

44

6.2 Optimizacija zdravstvene oskrbe – zdravstvena dejavnost

Pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe se sistem zdravstvenega varstva srečuje z mnogimi izzivi. Ob

finančnih omejitvah, naraščanju kronično bolnih in novih grožnjah zdravju se spreminjata tudi

struktura zaposlenih in tehnologija, ki je na voljo zdravstvu. Tudi v Sloveniji rasteta tako število novih

primerov kronično bolnih kot tudi skupno število vseh pacientov, kar povečuje breme za sistem

zdravstvenega varstva ter slabša delovni in razvojni potencial družbe, in sicer v smislu absentizma,

slabše produktivnosti, prezgodnjega upokojevanja in skrajševanja zdravih let življenja. Na področju

zdravstvenega varstva se povečujejo stroški za diagnostiko, zdravljenje in rehabilitacijo kronično

bolnih, prav tako pa se soočamo z vse večjimi pričakovanji uporabnikov. Izziv predstavlja tudi pojav

(praviloma dragih) novih tehnologij.

Kot enega ključnih odgovorov na spremenjene zdravstvene potrebe in razmere mednarodna

strokovna skupnost predlaga: krepitev primarnega zdravstva, ki lahko zagotovi večjo odzivnost

sistema zdravstvenega varstva na spremenjene potrebe; bolj celovito obravnavo pacientov;

povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva nasploh. Hkrati lahko deluje kot povezovalec in

usmerjevalec med zdravstveno in socialno obravnavo kroničnega bolnika in starostnika. Dokazano je,

da so sistemi zdravstvenega varstva v evropskih državah z močnim primarnim zdravstvom

uspešnejši: boljše je zdravje prebivalstva, manjše so razlike v zdravju in manj je nepotrebnih

hospitalizacij (D. S. Kringos et al., Building primary care in a changing Europe, Evropski observatorij

za spremljanje zdravstvenih sistemov in politik, 2015).

Mnogi bolniki imajo več kroničnih bolezni hkrati (multimorbidnost), narašča pa tudi število tistih, k i so

odvisni od tuje pomoči in potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Preplet simptomov, krhkost, kompleksnejše

zdravljenje, raba več različnih zdravil v istem času pri isti osebi (polifarmacija) in psihosocialne

potrebe bolnikov z več kroničnimi boleznimi imajo za posledico večje število stikov z zdravstveno

službo, zahtevnejšo in daljšo zdravstveno obravnavo in večje stroške zdravljenja in tudi večje stroške

psihosocialne obravnave.

Po drugi strani je dostopnost tako do preventivnih programov kot do zdravstvene obravnave na

posameznih območjih Slovenije različna. Nepovezana in neustrezna je tudi zdravstvena obravnava

tistih, ki imajo hkrati več zdravstvenih problemov, socialne in druge probleme, potrebujejo geriatrično

obravnavo, rehabilitacijo, paliativno oskrbo, dolgotrajno oskrbo ali pomoč na domu po zaključenem

zdravljenju pri skrbi za svojo kronično bolezen in pri dnevnih aktivnostih. Prav tako bomo morali v

prihodnje bolje povezati zdravstveno varstvo s socialnim varstvom pri skrbi za tiste, ki zaradi bolezni

in onemoglosti potrebujejo pomoč na domu oziroma dolgotrajno oskrbo.

Za celovit in integriran pristop k obvladovanju problema staranja populacije so ob razvoju dolgotrajne

oskrbe nujni tudi krepitev patronažne službe, umestitev geriatrične obravnave v dejavnost primarne in

sekundarne ravni zdravstvenega varstva, vzpostavitev centrov za demenco, razvoj skupnostne skrbi

za duševno zdravje ipd. Skladno s tem bo treba več pozornosti nameniti izobraževanju

zdravstvenega osebja za obravnavo kroničnih bolnikov in prilagajanju kapacitet za kakovostno oskrbo

starejših, nujno pa bo tudi vključevanje lokalne skupnosti in nevladnih organizacij pri zagotavljanju

pomoči in podpore pacientom, ki potrebujejo tujo pomoč v dnevnih aktivnostih in so zaradi bolezni in

onemoglosti socialno izključeni.

Zagotoviti je treba povezanost med posameznimi deležniki za usklajeno delovanje, ki bo omogočalo

prepoznavanje posameznikovih specifičnih potreb, ustrezno diagnostiko in smeri zdravljenja. Na

večini področij manjkajo ključna orodja za poenotenje zdravstvene obravnave, kot so strokovne

smernice in klinične poti, pomanjkljiv pa je tudi nadzor nad kakovostjo oskrbe. Zagotoviti bo treba tudi

ustrezne oblike usposabljanja za vse profile zdravstvenih delavcev.

45

Da bi bili pri zdravljenju in rehabilitaciji lahko res uspešni, potrebujemo dobro sodelovanje bolnika.

Pacient mora biti opolnomočen: seznanjen s cilji zdravstvene obravnave, potekom zdravljenja,

možnimi izidi in postopki zdravljenja. Opolnomočen in motiviran pacient lahko tudi sam bolje prispeva

v procesu zdravljenja in prevzame odgovornost za svoje zdravje.

SZO v poročilu (EUR/RC65/8, Regionalni odbor SZO za Evropo, Vilnus, Litva 2015)26

o izvajanju

Talinske listine27

o razvoju zdravstvenih sistemov v Evropi, ki je bila sprejeta leta 2008 in predstavlja

nadaljevanje zavez Ljubljanske listine iz leta 1996,28

izpostavlja kot največje izzive pri razvoju

zdravstvenih sistemov krepitev sistema javnega zdravja in primarnega zdravstvenega varstva ter

zagotavljanje boljše koordinacije med vsemi deli sistema zdravstvenega varstva, skladno s potrebami

pacientov. Poročilo kot ključno izhodišče za spremembe postavlja potrebe ljudi, poudarja pa tudi

nujnost krepitve upravljanja v sistemu zdravstvenega varstva in vlaganja v načrtovanje in

usposabljanje delovne sile, ki bo sposobna izvajati storitve in programe po novih konceptih in

modelih.

SPECIFIČNI CILJI:

Optimizacija zdravstvene oskrbe:

integrirana in celovita obravnava;

enaka dostopnost do kakovostne in varne oskrbe čim bližje prebivalcem;

usmerjenost v preventivno zdravstveno varstvo;

boljša povezanost med ravnmi zdravstvene dejavnosti in s socialnim varstvom;

upoštevane spreminjajoče se zdravstvene potrebe starajoče se populacije;

usmerjenost v uporabnika in njegovo opolnomočenje.

6.2.1 Celovito obvladovanje kroničnih bolezni in stanj

Obvladovanje najbolj razširjenih kroničnih bolezni, ki predstavljajo velik delež umrljivosti prebivalstva

in veliko ekonomsko breme, zahteva celovit pristop, ki bo vključeval ukrepe primarne preventive,

zgodnje odkrivanje bolezni in presejanje, diagnostiko in zdravljenje, rehabilitacijo in paliativno oskrbo.

V Sloveniji smo v preteklosti na nacionalni ravni sprejeli nekaj strateških dokumentov za zagotavljanje

celovitejšega pristopa in integrirane obravnave nekaterih kroničnih bolezni (Pravilnik o preprečevanju

srčno-žilnih bolezni, Državni program obvladovanja raka, Nacionalni program obvladovanja sladkorne

bolezni, Strategija za preprečevanje in obvladovanje okužbe s HIV), nimamo pa krovnega

dokumenta, v katerem bi opredelili vizijo, cilje, aktivnosti, ukrepe in kazalnike za spremljanje napredka

na področju obvladovanja kroničnih bolezni. Vertikalni pristopi, ki obravnavajo posamezno bolezen,

so razkrili pomanjkljivosti sistema zdravstvenega varstva in zagotovili nekaj dobrih praks. Za enoten

pristop k različnim kroničnim boleznim, ki bi omogočal povezovanje med specialnostmi in med ravnmi

za bolj celovito/integrirano obravnavo v Sloveniji potrebujemo krovno strategijo za obvladovanje

26 WHO EUR/RC65/8, Final report on implementation of the Tallinn Charter – summary.

27 The Tallinn Charter: Health systems for Health and Wealth, http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0008/88613/E91438.pdf.

28 Božidar V. Načela Ljubljanske listine in stališča Svetovne zdravstvene organizacije v zdravstvenem varstvu starejših ljudi,

http://www.inst-antonatrstenjaka.si/slike/481-1.pdf.

46

kroničnih bolezni. Samo tako bomo lahko omogočili, da bo enake pozornosti deležen bolnik s

sladkorno boleznijo, rakom, nevrodegenerativno boleznijo, duševno boleznijo ali katero koli drugo

kronično boleznijo. Pomemben element celovite obravnave je tudi opolnomočenje bolnika, da lahko

najbolje prispeva k obravnavi svoje bolezni.

Obvladovanje kroničnih bolezni in stanj je pomembna tema tudi v razpravah na ravni EU. Na področju

obvladovanja kroničnih bolezni, vključno z rakom in nevrodegenerativnimi boleznimi, so bile sprejete

številne zaveze tudi na politični ravni, kot so npr. sklepi Sveta EU, ki jih upoštevamo tudi v Sloveniji.

Aktivnost: Celovit pristop k obvladovanju kroničnih bolezni

Zagotovili bomo dobro sodelovanje med vsemi deležniki, vključno z bolniki. Za področja obvladovanja

sladkorne bolezni in raka imamo že sprejete celovite programe, ki sledijo najboljšim praksam na tem

področju – tako doma kot v tujini. Na osnovi vrednotenja izvajanja teh programov v prvih petih letih in

izkušenj pri izvajanju programa preprečevanja srčno-žilnih bolezni bomo te programe dopolnili in

pripravili periodične načrte za njihovo nadaljnje izvajanje. Dobre prakse pri zagotavljanju

celovite/integrirane obravnave bolnikov s kronično boleznijo bodo izhodišče za razvoj na področju

obvladovanja drugih kroničnih bolezni.

Ukrep 1 Strategija za obvladovanje kroničnih bolezni

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k integrirani in celoviti obravnavi;

upoštevanju spreminjajočih se zdravstvenih potreb starajoče se populacije; k usmerjenosti v pacienta

in njegovo opolnomočenje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Integrirana in

celovita

obravnava

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Strategija za

obvladovanje

kroničnih bolezni,

objavljena na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018 Proračun

RS, ZZZS

Akcijski načrti za

izvajanje Strategije

za obvladovanje

kroničnih bolezni,

objavljeni na

spletni strani MZ

Število 0 2015 8 MZ 2025

Nosilec: MZ

47

6.2.2 Zdravstvena dejavnost na primarni ravni

Kakovostno organizirana zdravstvena dejavnost na primarni ravni mora zagotavljati hiter in enostaven

dostop do najširšega možnega nabora storitev in omogočati celovito in kontinuirano obravnavo

pacienta čim bližje domu. K uspešnosti sistema zdravstvenega varstva najbolje prispeva takrat, ko

deluje kot koordinator oskrbe in se dobro povezuje z drugimi izvajalci zdravstvene oskrbe, socialnim

varstvom in javnim zdravjem.

V primerjavi z drugimi državami OECD imamo nižjo preskrbljenost z zdravniki, vendar pa v primerjavi

z nekaterimi državami EU v Sloveniji zdravnik družinske medicine le izjemoma obravnava otroke. Ob

timih družinskih zdravnikov na primarni ravni s svojimi timi delujejo zobozdravniki, pediatri in

ginekologi, brez napotitve pa so dostopni tudi psihiatri.

Za krepitev zdravstvene dejavnosti na primarni ravni, vključno s patronažno službo, potrebujemo

predvsem oceno potreb po kadrovskih in finančnih virih in strategijo razvoja primarne zdravstvene

dejavnosti, skladno s sodobnimi izzivi pa bo treba prenoviti tudi preventivne in druge programe (glej

poglavje 6.1.3) ter zagotoviti boljše povezovanje z drugimi izvajalci zdravstvene oskrbe, vključno z

lekarniškimi farmacevti ter socialnimi službami in javnim zdravjem.

Za izboljšanje dostopa in kakovosti zdravstvene oskrbe pacientov je bilo doslej na področju osnovne

zdravstvene dejavnosti že izvedenih nekaj aktivnosti. Leta 2011 smo na področju družinske medicine

začeli z uvajanjem t. i. referenčnih ambulant družinske medicine (RADM), ki predstavljajo

organizacijsko in vsebinsko nadgradnjo dela v ambulanti osebnega zdravnika, saj se je timu za

polovico delovnega časa pridružila diplomirana medicinska sestra. Ta prispeva k celoviti obravnavi

pacientov s stabilno kronično boleznijo, vključno z izobraževanjem pacientov, in zagotavlja aktiven

pristop k preventivni dejavnosti (preventivni pregledi). Za RADM je značilen prenos določenih aktivnosti

z zdravnika na diplomirano medicinsko sestro oziroma diplomiranega zdravstvenika, saj diplomirana

medicinska sestra spremlja paciente s kronično obstruktivno pljučno boleznijo, astmo, sladkorno

boleznijo, srčnim popuščanjem, depresijo, bolečinami v križu, arterijsko hipertenzijo in kroničnim

ledvičnim obolenjem. S pomočjo vprašalnikov svetuje glede dejavnikov tveganja, kot so alkohol,

kajenje, visok pritisk, holesterol, depresija. Na področju obravnave kroničnih pacientov se že

vzpostavljajo protokoli obravnave kroničnih bolezni, ki so dogovorna pot obravnave pacientov med

primarno in sekundarno ravnjo. Trenutno deluje 585 tovrstnih ambulant in pomenijo pomemben

napredek v timski obravnavi pacientov v ambulanti družinske medicine. Kazalniki kakovosti za

spremljanje dela v RADM so dogovorjeni in predstavljajo dobro osnovo za spremljanje uspešnosti

programa v prihodnosti.

V letu 2013 je MZ pripravilo Javno mrežo primarne zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji za

področji ambulante splošne oziroma družinske medicine in pediatrije na primarni ravni.29

Za določanje

mreže na primarni ravni je MZ upoštevalo združen sistem glavarine, ki se meri s številom opredeljenih

oseb, in sistem glavarinskih količnikov kot uteži, ki so vezane na starostne skupine opredeljenih oseb.

Cilj ministrstva je bil na primarni ravni v obdobju 2014–2018 zagotoviti en tim specialistične

ambulante družinske medicine oziroma pediatrične ambulante na 1.500 prebivalcev. Za doseganje

kakovosti in varnosti ter enake dostopnosti prebivalstva pa naj obremenitev zdravnika ne bi bistveno

presegala 2.000 glavarinskih količnikov. Do leta 2018 se bodo spremljale obremenitve ambulant na

primarni ravni, na podlagi teh podatkov pa se bo ugotovilo, ali je obstoječi sistem glavarinskih

količnikov še primeren, in se tako v sodelovanju z zdravniško stroko po potrebi določilo nove.

Za izboljšanje dostopnosti in zadovoljevanje specifičnih potreb prebivalcev v ruralnem okolju bo v

okviru zdravstvene dejavnosti na primarni ravni treba zagotoviti dovolj kapacitet in vzpostaviti

29 http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mreza_na_primarni__sekundarni_in_terciarni_ravni/Mreza_za_ZS_13-11-2013-

lektorirano.pdf.

48

pozitivne spodbude za delo v teh okoljih. Na področju stomatologije, predšolskega in šolskega

zdravstvenega varstva ter reproduktivnega zdravstvenega varstva žensk bo treba prenoviti

preventivne programe. Za zagotavljanje dostopnosti do kakovostne obravnave za ranljive skupine

prebivalstva in zmanjševanje neenakosti v zdravju bo ključen razvoj na področju patronažne

dejavnosti.

Patronažno varstvo je bilo do neke mere kot prednostno področje umeščeno že v Resolucijo o

nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008–2013 "Zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih

storitev" (Uradni list RS, št. 77/08). Že takrat je bilo ugotovljeno, da pomemben del dejavnosti

preventive, zdravljenja na domu in paliativne oskrbe ter dolgotrajne oskrbe opravljajo patronažne

medicinske sestre, ki so samostojne nosilke dejavnosti.

Zobozdravstvena dejavnost na primarni ravni v Sloveniji je kljub temu, da so zobozdravstvene storitve

pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in da so formalno dostopne, pomanjkljivo urejena.

Financiranje ni transparentno, kar je dediščina sprememb izpred 20 let. Zaradi pomanjkanja

epidemioloških podatkov ni podlag za načrtovanje in pripravo strategije zobozdravstvene dejavnosti.

Bolezni ustne votline so pomemben javnozdravstveni problem, saj slabo ustno zdravje pomembno

vpliva na splošno zdravje prebivalstva. Nekatere bolezni ustne votline so povezane s kroničnimi

boleznimi (npr. sladkorno boleznijo). Bolečina, motnje pri žvečenju, hranjenju, komunikaciji, ki so

lahko posledica slabega ustnega zdravja, vplivajo tudi na kakovost življenja in produktivnost.

Zagotoviti je treba kakovostno zobozdravstveno dejavnost na vseh ravneh, spremljano s kazalniki

kakovosti. Uskladiti bomo morali potrebe prebivalstva, pravice iz obveznega zdravstvenega

zavarovanja, pravice iz košarice pravic in razpoložljiva sredstva za zobozdravstveno dejavnost. Nujni

bodo posodobitev in poenotenje preventivne dejavnosti na področju zobozdravstva za otroke in

mladostnike in uvedba preventivne dejavnosti na področju odraslega zobozdravstva. Izboljšati bo

treba dostopnost do najosnovnejših protetičnih nadomestkov za ogrožene skupine prebivalstva

(starejši, socialno ogroženi …) ter predvsem omogočiti pacientom z zmanjšanimi zmožnostmi in

posebnimi potrebami enakopravno obravnavo.

V Sloveniji je trenutno število zobozdravnikov nad povprečjem EU, zato bo na področju splošnega

zobozdravstva poleg enakomerne dostopnosti do zobozdravnika s sprejemljivimi čakalnimi dobami

treba načrtovati tudi število zobozdravnikov in programov za izvajanje zobozdravstvene dejavnosti v

skladu s potrebami prebivalstva in zmožnostmi financiranja.

Aktivnost: Krepitev primarnega zdravstvenega varstva

S krepitvijo mreže na primarni ravni zdravstvenega varstva bomo izboljšali dostopnost do

zdravstvenih storitev čim bližje prebivalcem in omogočili celostno obravnavo ter usmerjenost v

preventivno zdravstveno varstvo. Zagotovili bomo tudi boljšo povezanost primarnega zdravstvenega

varstva z drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti, s socialnim varstvom in javnim zdravjem.

Ukrep 1 Sprejem strategije razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni

Ukrep 2 Evalvacija projekta RADM in širitev RADM v družinski medicini ter izdelava modela RADM

za druge specialnosti na primarni ravni zdravstvenega varstva

Ukrep 3 Poročilo o obremenitvah ambulant na primarni ravni od leta 2013 do leta 2018 in predlog

sprememb obstoječega sistema glavarinskih količnikov

Ukrep 4 Sprejem protokolov (pisnih dogovorov) o načinu sodelovanja med ravnmi, vključno z

implementacijo modela vključevanja lekarniškega farmacevta in sodelovanja primarne zdravstvene

dejavnosti s socialnim varstvom ter vzgojo in izobraževanjem

49

Ukrep 5 Projekt nadgradnje patronažnega varstva na primarni ravni (posvet in spremembe v

organizaciji in financiranju – projekt)

Ukrep 6 Sprejem celovite strategije razvoja zobozdravstva v Sloveniji – z določitvijo mreže

zobozdravstvene dejavnosti, opredelitvijo programa in prenovo modela financiranja zobozdravstvenih

storitev

Specifični cilji: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k: dostopnosti do kakovostne oskrbe na

primarni ravni zdravstvenega varstva; učinkovitemu obvladovanju čakalnih vrst; integrirani in celoviti

obravnavi; upoštevanju spreminjajočih se zdravstvenih potreb starajoče se populacije; usmerjenosti v

uporabnika ter opolnomočenju pacientov.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Integrirana in

celovita obravnava

Enaka dostopnost

do kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje prebivalcem

Usmerjenost v

preventivno

zdravstveno

varstvo

Boljša povezanost

med ravnmi

zdravstvene

dejavnosti in s

socialnim varstvom

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Poročila o izvajanju

Strategije razvoja

zdravstvene

dejavnosti na primarni

ravni, objavljena na

spletni strani

Število 0 2015 5 MZ, NIJZ Sprejeta

2016,

poročila

na dve

leti do

2025

ZZZS,

sredstva EU

Poročilo o

obremenitvah

ambulant na primarni

ravni od leta 2013 do

leta 2018 in predlog

sprememb

obstoječega sistema

glavarinskih

količnikov

Število 0 2013 1 MZ 2018

Poročilo o evalvaciji

referenčnih ambulant,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 NIJZ 2018

Model RADM za

druge specialnosti na

primarni ravni

zdravstvenega

varstva

Število 0 2015 1 MZ 2018

Protokoli sodelovanja

med ravnmi in s

socialnim varstvom

ter vzgojo in

izobraževanjem,

objavljeni na spletni

strani MZ

Število 0 2015 4 NIJZ, MZ 2017–2024

Poročilo o izvajanju

modela vključevanja

lekarniškega

farmacevta

Število 0 2015 1 MZ 2020

Poročilo o izvedbi

projekta razvoja

patronažne službe,

objavljen na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

50

Strategija za razvoj

zobozdravstva,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018

Nosilec: MZ, ZZZS, MDDSZ, MIZŠ

6.2.3 Celovita/integrirana zdravstvena oskrba

Horizontalna in vertikalna povezanost obravnave v zdravstvu v Sloveniji še vedno ni ustrezno

zagotovljena. Horizontalna povezanost obravnave se nanaša predvsem na sodelovanje različnih

specialnosti in strok na isti ravni, vertikalna povezanost pa zagotavlja usklajeno zdravstveno

obravnavo med različnimi ravnmi zdravstvene dejavnosti. Ključni cilj tovrstnega povezovanja je celovit

oziroma integriran pristop k pacientu v celotnem procesu obravnave (diagnostika, zdravljenje,

preprečevanje zapletov, rehabilitacija), ki zagotavlja najboljši rezultat.

Čeprav obstaja vrsta primerov dobrih praks na posameznih področjih, v Sloveniji v prakso še vedno

niso vpeljana orodja, ki omogočajo načrtovanje in izvajanje celovite/integrirane oskrbe, kot so klinične

smernice, klinične poti, koordinator obravnave in protokoli sodelovanja med ravnmi zdravstvenega

varstva in s socialnim varstvom.

Pomemben izziv na sekundarni ravni predstavlja premik specialistične obravnave pacienta iz

bolnišnice v specialistično ambulanto in domače okolje. Tovrstna nadgradnja sistema zdravstvenega

varstva je še zlasti pomembna na področju paliativne dejavnosti, duševnega zdravja, obravnave

demence, geriatrične in dolgotrajne oskrbe.

Aktivnost: Zagotovitev celovitega/integriranega pristopa do pacienta v celotnem procesu

obravnave

Zagotovili bomo celovit/integriran pristop (projekt) do pacienta v celotnem procesu obravnave in

uvedli funkcijo koordinatorja obravnave (case manager), ki bo bolniku načrtoval obravnave, ga

usmerjal in mu svetoval. Zagotovili bomo protokole sodelovanja med različnimi specialnostmi in

ravnmi (glej poglavje 6.2.2). Vzpostavili bomo dosledno načrtovanje odpusta pacienta po končanem

zdravljenju in prehod v druge oblike obravnave, v kar bodo vključeni izbrani zdravnik in diplomirana

medicinska sestra v referenčni ambulanti, patronažna služba ter socialno varstvo, kadar bo to

primerno. Osnova za izboljšanje povezovanja bodo opredeljena klinična pot, vzpostavljeni protokoli

komunikacije med različnimi ravnmi, specialnostmi in službami (vključno s socialnim varstvom) in

zagotovljen ustrezen informacijski sistem (poglavje 6.3). Zagotovili bomo klinične smernice, ki bodo

podpirale integrirano/celovito zdravstveno oskrbo pacienta.

Ukrep 1 Projekt za celovit/integriran pristop do pacienta v celotnem procesu obravnave

Ukrep 2 Prenova usmeritev za vzpostavitev kliničnih poti

Ukrep 3 Nacionalne usmeritve za pripravo kliničnih smernic za posamezna področja medicinske

obravnave

Specifični cilj: Z aktivnostjo in ukrepi na tem področju prispevamo k integrirani in celoviti obravnavi.

51

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir

sredstev za

predvidene

ukrepe

Integrirana in

celovita obravnava

Poročila o izvajanju

projekta za

celovito/integrirano

obravnavo

Število 0 2015 2 MZ 2017–

2022

Proračun

RS

Nacionalne smernice

za vzpostavitev

kliničnih poti,

objavljene na spletni

strani MZ

Število 0 2014 1 MZ 2018

Nacionalne klinične

smernice, objavljene

na spletni strani ZZS

in SZD

Število 5 2015 ZZS,

SZD

2025

Nosilci: MZ, RSK-ji

6.2.4 Rehabilitacija in reintegracija pacientov

Število invalidov druge in tretje kategorije je zelo visoko, s staranjem delovne populacije pa se še

pričakuje povečevanje invalidnosti. Glavni vzrok za omejeno delazmožnost in socialno vključenost so

kostno-mišične bolezni. Za čimprejšnjo vrnitev v delovno in socialno okolje sta ključni ustrezna

rehabilitacija in reintegracija pacienta, ki večinoma še nista integralni del celovite zdravstvene oskrbe

in se ne načrtujeta vzporedno z načrtovanjem zdravljenja oziroma nista predmet načrta odpusta.

Programi rehabilitacije in reintegracije se izvajajo na različnih ravneh zdravstvene oskrbe. Poklicna

rehabilitacija na primarni ravni in vračanje na delo sta področji, kjer sodelovanje ponekod že poteka,

vendar ni sistemsko urejeno.

Pri možganskih poškodbah se npr. soočamo s problemom nadaljevanja akutne/postakutne obravnave

oseb s pridobljeno možgansko poškodbo (PMP) (bolnišnična obravnava) v podaljšani intenzivni

rehabilitaciji ali dolgotrajni rehabilitaciji z dnevnimi in celodnevnimi oblikami rehabilitacijskih obravnav,

podpornimi obravnavami ter storitvami v skupnosti. Socialna in zdravstvena obravnava sta v

dolgotrajni rehabilitaciji oseb s pridobljeno možgansko poškodbo (PMP) sicer vsaka zase strokovno

opredeljeni, vendar manjkata opredelitev celovite obravnave z ustrezno povezavo med zdravstvom,

socialnim varstvom in šolstvom ter oblikovanje mreže storitev glede na regionalna področja z

ustrezno dostopnostjo do storitev dolgotrajne rehabilitacije.

Aktivnost: Zagotavljanje programov rehabilitacije in reintegracije, skladno s potrebami

prebivalstva

Programe rehabilitacije in reintegracije bomo prilagodili, razvijali in širili glede na potrebe vseh skupin

prebivalstva, zagotovili spremljanje in, kadar je to potrebno, nadaljnje zdravljenje. Preoblikovali bomo

strokovne in kadrovske smernice in doktrino, ki bodo predstavljale izhodišče za širitev rehabilitacijskih

programov. Za celovito rehabilitacijo in integracijo bomo vzpostavili rehabilitacijske time, v katere se

bodo vključevali strokovnjaki različnih specialnosti in strok. Zagotovili bomo hitro in usklajeno

rehabilitacijo z dobrim sodelovanjem v interdisciplinarnem timu različnih strokovnjakov za čimprejšnje

vračanje na delo in socialno aktivacijo. Z razvojem skupnostne skrbi in mreže izvajalcev dolgotrajne

rehabilitacije za osebe s PMP bomo povezali programe zdravstvene in socialne obravnave vseh

52

izvajalcev, vključenih v mrežo, in jih približali uporabniku. Zagotovili bomo prostorske kapacitete za

rehabilitacijo oseb po nevroloških obolenjih.

Ukrep 1 Analiza stanja in potreb po programih rehabilitacije in reintegracije

Ukrep 2 Smernice za programe rehabilitacije in reintegracije ter nadgradnja aktivnosti področja

delovne rehabilitacije

Ukrep 3: Projekt dolgotrajne rehabilitacije oseb s PMP

Ukrep 4: Zagotovitev prostorskih kapacitet za rehabilitacijo in reintegracijo po nevroloških obolenjih in

poškodbah glave ter zagotovitev prostorskih kapacitet za reintegracijo teh oseb po zaključeni

rehabilitaciji

Specifični cilj: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju prispevamo k: integrirani in celoviti obravnavi,

ki bo zagotavljala čimprejšnjo pacientovo družbeno in poklicno udejstvovanje; upoštevanju

spreminjajočih se zdravstvenih potreb starajoče se populacije; usmerjenosti v pacienta ter

opolnomočenju pacientov.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Integrirana in

celovita

obravnava

Analiza stanja in

potreb po programih

rehabilitacije in

reintegracije,

objavljena na

spletnih straneh MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017 Proračun

RS, sredstva

EU

Smernice za

programe

rehabilitacije in

reintegracije,

objavljene na

spletnih straneh MZ,

MDDSZ, ZZZS in

ZZS

Število 0 2015 1 MZ 2020

Poročilo o izvajanju

projekta dolgotrajne

rehabilitacije oseb s

PMP, objavljeno na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2022

Poročilo o zaključeni

investiciji v

kapacitete za

rehabilitacijo in

reintegracijo

pacientov po

nevroloških obolenjih

in poškodbah glave,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2022

Nosilec: MZ, ZZZS, MDDSZ, Uri – Soča, UKC – KIMPDŠ

53

6.2.5 Organizacija nujne medicinske pomoči

Sedanja organizacija nujne medicinske pomoči (NMP) v Sloveniji ne omogoča optimalne kakovosti in

uspešnosti obravnave življenje ogrožajočih akutnih zdravstvenih stanj. Nadgradnja sistema

zdravstvenega varstva za hitro in učinkovito obravnavo nujnih primerov, ki je v teku, temelji na

reorganizaciji NMP – tako na primarni kot tudi sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti. Vključuje

vzpostavitev urgentnih centrov in enote dispečerske službe zdravstva ter posledično pomeni

reorganizacijo obstoječe mreže ekip službe nujne medicinske pomoči. Področje ureja novi Pravilnik o

službi nujne medicinske pomoči (Uradni list RS, št. 81/15). S tem bodo zagotovljeni optimalna

organizacija službe nujne medicinske pomoči, hitra oskrba pacienta ter učinkovito razpolaganje s

kadrovskimi viri in opremo. Reorganizacija službe nujne medicinske pomoči pomeni nujno odpravo

razlik med regijami v infrastrukturi za izvajanje NMP in zagotavlja uspešnost zdravljenja akutnih

obolenj, ki zahtevajo hitro obravnavo.

Aktivnost: Okrepitev službe nujne medicinske pomoči in izboljšanje dostopnosti do nujne

medicinske pomoči

Z umestitvijo urgentnih centrov za odrasle in otroke v mrežo izvajalcev zdravstvene dejavnosti in

vzpostavitvijo enote dispečerske službe zdravstva bomo omogočili optimalno hitrost in uspešnost

obravnave življenje ogrožajočih akutnih stanj.

Ukrep 1 Projekt vzpostavitve delovanja mreže urgentnih centrov in enotne dispečerske službe

zdravstva (dispečerskih centrov) za zagotavljanje zmogljive in hitre podatkovne ter transportne

povezave med omenjenimi deležniki in z regijskimi centri za obveščanje, ki sprejemajo klice v sili na

številki 112

Ukrep 2 Protokoli za povezovanje mreže urgentnih centrov z ostalimi zdravstvenimi dejavnostmi

Specifični cilj: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju bomo zagotovili enako dostopnost do

kakovostne in varne oskrbe čim bližje prebivalcem.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Enaka dostopnost

do kakovostne in

varne zdravstvene

oskrbe čim bližje

prebivalcem

Poročilo o izvajanju

projekta vzpostavitve

urgentnih centrov in

dispečerskih centrov,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 3 MZ 2016 Proračun

RS, sredstva

EU

Protokoli za

povezovanje mreže

urgentnih centrov z

ostalimi zdravstvenimi

dejavnostmi,

objavljeni na spletni

strani MZ

Število 0 2015 20 MZ 2019

Nosilec: MZ, ZZZS, SZD, ZZS, RSK-ji

54

6.2.6 Dejavnost laboratorijske medicine

Dejavnost laboratorijske medicine je po veljavni zakonodaji del zdravstvene dejavnosti. Po nekaterih

podatkih iz tujine je več kot tri četrtine kliničnih odločitev v zdravstvu vezanih na izvide laboratorijskih

preiskav. Področje laboratorijske medicine je torej izjemno pomembno za zagotavljanje kakovostne

obravnave pacientov in njihovo varnost kot tudi za obvladovanje stroškov zdravstvene obravnave.

V Sloveniji je laboratorijska dejavnost razdrobljena, rezultati laboratorijskih preiskav pogosto niso

primerljivi med različnimi izvajalci in za izvajanje posameznih vrst preiskav niso določeni nacionalni

referenčni centri. Mreža laboratorijev (znotraj ZD, splošnih bolnišnic (SB), univerzitetnih kliničnih

centrov (UKC) in samostojnih) ne ustreza potrebam po zadostni koncentraciji preiskav in ustrezni

kadrovski zasedbi. Področje laboratorijskih preiskav/laboratorijske medicine je bilo do sprejetja

Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za izvajanje preiskav na področju

laboratorijske medicine, zanemarjeno in še posebej na področju primarnega zdravstva podnormirano.

Ukrepi izvajanja tega pravilnika so se v zadnjih desetih letih izkazali za pomemben dejavnik dviga

kakovosti in varnosti in jih je smiselno nadgraditi s strateško vizijo, ki bo opredelila tudi mednarodno

usklajene, priznane in standardizirane postopke ugotavljanja usposobljenosti laboratorijev.

Zagotavljanje kakovosti na področju laboratorijske dejavnosti v statistično opredeljenih regijah države

ni enakomerno. Nujno je, da so laboratorijski izvidi, ki omogočajo zdravniku odločanje o ukrepih in

terapiji, zanesljivi, primerljivi skozi daljše časovno obdobje ter dostopni različnim zdravstvenim

izvajalcem, ki obravnavajo bolnika.

Po podatkih EU se delež laboratorijskih preiskav v povprečju na letni ravni povečuje za več kot

8 odstotkov, kar predstavlja razlog za ukrepanje. Ukrepi za obvladovanje stroškov za laboratorijske

preiskave morajo temeljiti na: integraciji in povezovanju izvajalcev laboratorijske dejavnosti v regijah;

sodelovanju z naročniki diagnostičnih storitev; upoštevanju kadrovskih normativov za minimalno

laboratorijsko ekipo, ki lahko učinkovito podpira obravnavo pacientov (24/7 oziroma 12/5);

odgovornosti specialista ustrezne laboratorijske smeri (na primarni ravni predvsem specialist

medicinske biokemije) za kakovost izvedbe laboratorijskih storitev.

Na področju mikrobiološke laboratorijske dejavnosti je nujno opredeliti mrežo laboratorijev, ki je zaradi

obvladovanja nalezljivih bolezni, obvladovanja odpornosti mikroorganizmov in preprečevanja in

obvladovanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v javnem interesu. Zagotoviti je treba

diagnostično javnozdravstveno pedagoško in raziskovalno dejavnost s ciljem hitrega in učinkovitega

odziva na izredne dogodke.

Aktivnost: Krepitev nacionalne mreže laboratorijev

Definirali bomo javno laboratorijsko dejavnost za zdravstvo, mrežo izvajalcev, zmogljivosti in

standarde kakovosti. Vzpostavil bomo nacionalne referenčne centre za izvajanje posameznih

preiskav.

Ukrep 1 Strategija razvoja laboratorijske dejavnosti

Ukrep 2 Projekt vzpostavitve referenčnih centrov in mreže medicinskih laboratorijev

Specifični cilj: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju bomo zagotovili enako dostopnost do

kakovostne in varne oskrbe čim bližje prebivalcem.

55

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Enaka dostopnost

do kakovostne in

varne

laboratorijske

oskrbe čim bližje

prebivalcem

Strategija razvoja

laboratorijske

dejavnosti, objavljena

na spletnih straneh

MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018 Proračun

RS, ZZZS,

sredstva EU

Poročilo o izvedbi

projekta vzpostavitve

referenčnih centrov in

mreže medicinskih

laboratorijev

Število 0 2015 1 MZ 2022

Nosilec: MZ, NLZOH

6.2.7 Duševno zdravje

Duševne bolezni predstavljajo družbeno in ekonomsko breme, ki naj bi po ocenah strokovnjakov v

prihodnje še naraščalo. Kakovostni programi krepitve duševnega zdravja, preprečevanja, zgodnjega

odkrivanja in zdravljenja duševnih motenj, psihoterapije, rehabilitacije in socialne integracije oseb s

težavami v duševnem zdravju še niso enako dostopni za vse skupine prebivalstva. To še zlasti velja

za ranljive skupine, kamor uvrščamo otroke in mladostnike, starejše, revne, osebe z različnimi

oblikami oviranosti, priseljence in etnične manjšine, vključno z Romi, in nekatere druge skupine

prebivalstva. Čeprav obstaja nekaj primerov dobre prakse, skupnostna skrb v Sloveniji še ni ustrezno

umeščena v celovito in integrirano obravnavo pacientov s težavami v duševnem zdravju. Manjka

strateški pristop do zagotavljanja oskrbe pacientov s težavami v duševnem zdravju, ki bo zagotavljal

dobro povezanost različnih profilov znotraj zdravstva in omogočal optimalno sodelovanje

zdravstvenega varstva z resorjem socialnega varstva in drugimi resorji na tem področju, tako da bo

pacient deležen celovite oskrbe in pomoči v okolju, kjer dela in živi.

Aktivnost: Razvoj in krepitev področja duševnega zdravja

Naredili bomo oceno potreb po celovitem zdravljenju in obravnavi oseb s težavami v duševnem

zdravju, ki bo izhodišče za načrtovanje zmogljivosti in na podlagi katere se bodo lahko različne službe

povezale in zagotovile celovito zdravstveno in socialno obravnavo pacienta s težavami v duševnem

zdravju. Zdravljenje osebe s težavami v duševnem zdravju v hospitalni in izvenhospitalni dejavnosti

ter njegova psihosocialna in zaposlitvena rehabilitacija v skupnosti bosta predstavljala sestavni del

istega procesa. Da bi zagotovili nepretrgano in učinkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami,

bomo razvijali povezovanje med primarno in sekundarno ravnjo zdravstvene dejavnosti ter

skupnostno skrb čim bližje domu uporabnika. Posebna pozornost bo namenjena prehodu z različnih

oblik institucionalne oskrbe do storitev v skupnosti in pacientom s težavami v duševnem zdravju iz

ranljivih skupin prebivalstva, tudi v smislu boljše povezanosti med zdravstvom in socialnim varstvom,

šolstvom in nevladnimi organizacijami.

Izziv predstavlja tudi forenzična obravnava psihiatričnih bolnikov, za katero bomo vzpostavili

multidisciplinarni sistem obravnave po modelu modernih evropskih psihiatričnih bolnišnic, ki ga bosta

sestavljala zdravljenje in poforenzična psihosocialna rehabilitacijska obravnava, za kar bo potrebno

tesno sodelovanje področja zdravstva, sociale in pravosodja. V tem trenutku namreč beležimo

opazen delež povratnikov, ki krožijo v sistemu zdravstvene, socialne in skupnostne obravnave.

56

Pri krepitvi duševnega zdravja in preprečevanju duševnih motenj bomo zagotovili promocijo

duševnega zdravja v različnih življenjskih obdobjih in okoljih, zlasti na primarni ravni zdravstvenega

varstva s poudarkom na ranljivih skupinah prebivalstva.

Ukrep 1 Ocena potreb po celovitem zdravljenju in obravnavi oseb s težavami v duševnem zdravju

Ukrep 2 Sprejem novega nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja

Ukrep 3 Spremembe Zakona o duševnem zdravju

Ukrep 4 Protokol sodelovanja zdravstvenega varstva z izvajalci na področju socialnega varstva in

izobraževanja

Ukrep 5 Razvoj programov integrirane skupnostne obravnave in podpore osebam z dolgotrajnimi

težavami v duševnem zdravju

Ukrep 6 Smernice za programe in storitve, ki jih bodo izvajale nevladne organizacije, prostovoljci,

svojci in drugi

Ukrep 7 Razvoj modela nacionalne mreže služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Specifični cilj: Z aktivnostmi na tem področju bomo zagotavljali: celovito/integrirano obravnavo

pacienta z duševnimi motnjami; enako dostopnost do kakovostne obravnave čim bližje prebivalcem;

boljšo povezanost med ravnmi zdravstvene dejavnosti in s socialnim varstvom in usmerjenost v

uporabnika in njegovo opolnomočenje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Celovita/integrirana

obravnava

pacienta z

duševnimi

motnjami

Enaka dostopnost

do kakovostne

obravnave čim

bližje prebivalcem

Boljša povezanost

med ravnmi

zdravstvene

dejavnosti in s

socialnim varstvom

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Nacionalni program

varovanja duševnega

zdravja, objavljen v

UL

Število 0 2015 1 MZ 2017 Proračun

RS,

sredstva

EU

Poročila o izvajanju

Nacionalnega

programa varovanja

duševnega zdravja,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 3 MZ 2025

Spremembe Zakona

o duševnem zdravju,

objavljene v UL

Število 0 2015 1 MZ 2018

Protokol sodelovanja

z izvajalci na

področju socialnega

varstva in

izobraževanja,

objavljen na spletnih

straneh MZ

Število 0 2015 1 MZ 2019

Smernice za

programe in storitve,

ki jih bodo izvajale

nevladne

organizacije,

Število 0 2015 1 MZ 2019

57

prostovoljci, svojci in

drugi, objavljene na

spletni strani MZ

Poročilo o izvedbi

modela nacionalne

mreže služb za

duševno zdravje

otrok in mladostnikov,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

Nosilec: MZ, MDDSZ

6.2.8 Geriatrija

Nepovezana, različno dostopna in nedorečena je tudi zdravstvena obravnava tistih, ki imajo hkrati več

zdravstvenih problemov (multimorbidnost), socialne in druge probleme, potrebujejo geriatrično

obravnavo, rehabilitacijo, paliativno oskrbo in dolgotrajno oskrbo na domu po zaključenem zdravljenju

ali pomoč pri skrbi za svojo kronično bolezen ter pri dnevnih aktivnostih.

V Sloveniji nimamo vzpostavljenega sistema, ki bi zagotavljal sistematično prepoznavanje (geriatrična

ocena) in najbolj optimalno oskrbo pacientov, ki so krhki, multimorbidni in izpostavljeni tveganju za

razvoj nezmožnosti ali izgubo avtonomije. Ti pacienti potrebujejo celovit pristop, ki ga zagotavlja

interdisciplinarni tim s ciljem izboljšanja posameznikove funkcije in kakovosti bivanja. Pomen

usklajenosti oskrbe je pri vodenju geriatričnega pacienta še bistveno večji kot pri vodenju pacienta s

kronično boleznijo. Polifarmacija, ki je posledica multimorbidnosti, in na drugi strani omejena

mobilnost ter zmanjšane kognitivne funkcije geriatričnih pacientov so pogosto vzrok za neskladno

jemanje zdravil. Osebna dostava zdravil in hkratno preverjanje in svetovanje za njihovo pravilno

jemanje pomembno prispevajo k podaljšanju samostojnosti takih pacientov ter dokazano zmanjšajo

resnost in pojavnost z zdravili povezanih problemov.

Med letoma 1966 in 1988 je v Ljubljani že deloval Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, drugod po

Sloveniji pa gerontološki dispanzerji. Danes oskrbo doma živečih in institucionaliziranih starih oseb

vodijo specialisti družinske medicine. Na sekundarni ravni so starostniki obravnavani pri specialistih

za posamezne organske sisteme. Poleg Centra za geriatrično medicino v UKC Ljubljana na področju

geriatrične medicine usmerjeno delujejo gerontopsihiatrični oddelki v psihiatričnih bolnišnicah.

Izobraževanje je na dodiplomski ravni v obliki samostojnega predmeta na Medicinski fakulteti Maribor

(MF-MB) in v obliki integralnega poučevanja na Medicinski fakulteti Ljubljana (MF-LJ). Podiplomskega

izobraževanja z možnostjo pridobitve dodatne usposobljenosti ali specializacije v Sloveniji ni.

Stroka je pripravila predlog razvoja geriatrične medicine v Sloveniji, ki v prvi fazi predvideva

ustanovitev in financiranje ustreznih enot v UKC Ljubljana in UKC Maribor, v nadaljevanju pa tudi v

drugih bolnišnicah, kjer bo izkazan interes in izpolnjeni ustrezni prostorski in kadrovski pogoji. Ker se

s starostniki najprej in največ srečujejo zdravstveni delavci v primarnem zdravstvenem varstvu, jim bo

treba zagotoviti ustrezna znanja in kapacitete za prepoznavanje in obravnavo krhkosti pri pacientih.

Tudi na tem področju bo ključno zagotoviti dobro horizontalno in vertikalno povezanost znotraj

zdravstva in sodelovanje s socialnim varstvom.

58

Aktivnost: Zagotavljanje celovite geriatrične obravnave krhkih in multimorbidnih pacientov

Geriatrično obravnavo bomo umestili v zdravstveno dejavnost na vseh ravneh zdravstvenega varstva

in zagotovili povezovanje s socialnim varstvom za boljše prepoznavanje in zadovoljevanje potreb po

tovrstni obravnavi.

Ukrep 1 Vzpostavitev geriatričnih oddelkov in drugih oblik geriatrične obravnave na sekundarni ravni

zdravstvenega varstva (npr. ambulante za obravnavo padcev)

Ukrep 2 Smernice in protokol za obravnavo krhkosti oziroma ogroženosti za razvoj nezmožnosti in

izgube avtonomije ter usposabljanje za izvajanje smernic

Ukrep 3 Protokoli povezovanja zdravstva in socialnega varstva z namenom čim daljšega bivanja teh

pacientov v domačem okolju

Ukrep 4 Smernice za vzpostavitev individualizirane preskrbe z zdravili, vključno z njihovo dostavo in

skrbjo za varno in pravilno jemanje za krhke in multimorbidne paciente – tako v institucionalni kot

domači oskrbi

Specifični cilj: Z aktivnostjo in ukrepi na tem področju bomo zagotovili za vse enako dostopnost do

kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev, integrirano in celovito obravnavo in upoštevanje

spreminjajočih se zdravstvenih potreb starajoče se populacije.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir

sredstev

za

predvidene

ukrepe

Za vse enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje

prebivalcem

Integrirana in

celovita

obravnava

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

Poročilo o

vzpostavitvi

geriatričnega

oddelka oziroma

druge oblike

geriatrične

obravnave na

sekundarni ravni,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 3 MZ 2017 Proračun

RS, ZZZS,

sredstva

EU

Smernice in

protokol, objavljeni

na spletni strani

SZD, poročilo o

usposabljanjih,

objavljeno na

spletni strani SZD

Število 0 2015 1 ZDS Smernice in

protokol do

2020,

usposabljanja

do 2025

Protokol sodelovanja

zdravstva in

socialnega varstva,

objavljen na spletnih

straneh MZ in MDDSZ

Število 0 2015 1 MZ 2020

Nosilec: MZ, MDDSZ

59

6.2.9 Dolgotrajna oskrba

S staranjem prebivalstva se povečuje število oseb, ki imajo več bolezni hkrati (multimorbidnost), upad

funkcionalnih sposobnosti in potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe oziroma pomoč pri osnovnih

dnevnih aktivnostih (umivanje, oblačenje, skrb za inkontinenco, vstajanje iz postelje, hranjenje…) ter

instrumentalnih dnevnih aktivnostih (na primer nakupovanje, plačevanje položnic, upravljanje s

telekomunikacijskimi napravami, gospodinjstvo). Pomoč pri osnovnih in podpornih dnevnih aktivnostih

potrebujejo tudi osebe z različnimi oviranostmi, ki niso odvisne od starosti. Dolgotrajna oskrba je

izrazito medsektorsko področje, zato jo je mogoče urediti le s sodelovanjem med zdravstvenim in

socialnim varstvom in vključevanjem svojcev, prostovoljcev, nevladnih organizacij in zasebnega

sektorja.

V Sloveniji smo v letu 2013 za dolgotrajno oskrbo porabili 9,6 odstotka celotnih zdravstvenih izdatkov.

Delež sredstev za dolgotrajno oskrbo, ki se financira iz zdravstva, se veča bistveno hitreje kot celotni

izdatki za zdravstveno varstvo (v letu 2003 8,1 odstotkov), večina sredstev pa se zagotavlja iz javnih

virov (SURS 2015, Izdatki in viri za zdravstveno varstvo). Pomembno hitreje se povečujejo stroški za

socialni del dolgotrajne oskrbe, ki se pretežno krijejo iz zasebnih virov (v letu 2013 75 %).

Slovenija glede vključenosti ljudi v dolgotrajno oskrbo zaostaja za povprečjem OECD, vendar se

delež vključenih postopoma veča. Delež populacije nad 65 let, ki je vključen v dolgotrajno oskrbo, je

po podatkih SURS v letu 2011 znašal 11,9 odstotkov (povprečje OECD 12,9 odstotkov). 35 odstotkov

prejemnikov dolgotrajne oskrbe je institucionaliziranih, 34 odstotkov je deležnih dolgotrajne oskrbe na

domu, približno 30 odstotkov pa prejema zgolj dodatek za pomoč in postrežbo, da lahko plačajo

pomoč na domu, in 1 odstotek je tistih, ki so v institucijah deležni zgolj dnevne oskrbe. Pri tem gre 78

odstotka (2013) sredstev za dolgotrajno oskrbo za institucionalne oblike dolgotrajne oskrbe, 22

odstotka za dolgotrajno oskrbo na domu. V skandinavskih državah je ta delež obrnjen, v povprečju v

EU pa je razmerje okoli 50 : 50. V Sloveniji je v obdobju 2000-2011 delež izdatkov za dolgotrajno

oskrbo na domu (patronaža, denarni prejemki, storitve pomoči na domu), ki se financira iz javnih

sredstev, v primerjavi z 19 državami OECD rasel najpočasneje. Večina držav je v navedenem

obdobju pospešila javna vlaganja v dolgotrajno oskrbo na domu, v Sloveniji pa se še vedno največ

investira v institucionalno oskrbo (UMAR, Poročilo o razvoju 2015).

Ključni izziv v Sloveniji je zato vzpostavitev celovitega in integriranega sistema dolgotrajne oskrbe, s

poudarkom na de-institucionalizaciji in razvoju skupnostnih oblik bivanja in varstva. Neustrezna je tudi

kadrovska struktura za dolgotrajno oskrbo na primarni ravni, v domovih za starejše občane, v drugih

socialnih zavodih, kakor tudi za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v domačem okolju. Na področju

dolgotrajne oskrbe prepoznavamo potrebo po povečanju mreže patronažne službe ter sodelovanju

strokovnjakov različnih specialnosti, ki sodelujejo na področju dolgotrajne oskrbe. Zlasti v domačem

okolju bo treba zagotoviti večjo povezanost socialne in zdravstvene obravnave. S finančnimi viri, ki so

že na voljo za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe, ne bo mogoče ustrezno urediti in razvijati dostopne,

usklajene in kakovostne dolgotrajne oskrbe, v kateri bodo upoštevane naraščajoče potrebe in sodobni

pristopi in oblike delovanja, ki so usmerjene na zagotavljanje nege in pomoči na domu.

Velik izziv pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe predstavlja tudi porast oseb z demenco. Zdravljenje

demence zahteva neprestano vključenost ter sodelovanje svojcev, kasneje pa tudi dolgotrajno

oskrbo. Zgodnja diagnostika, izobraževanje svojcev in zdravljenje pacientov z blagim upadom umskih

sposobnosti oziroma demenco pomembno upočasni napredovanje bolezni, izboljša pa tudi kakovost

življenja pacientov in svojcev ter zmanjša število bolnišničnih sprejemov in odloži premestitev bolnih v

domsko oskrbo.

V reševanje problematike posledic demence se vključujeta predvsem MZ in Ministrstvo za delo,

družino, socialne zadeve in enake možnosti RS (MDDSZ), zato je ključno stalno medsebojno

60

sodelovanje in povezovanje, tako med ministrstvi kot med pristojnimi inštitucijami na obeh področjih.

V prihodnosti so med pomembnejšimi nalogami krepitev storitev v domačem okolju in ustanovitev

centrov za demenco (dnevna oskrba, informacije o zdravljenju in drugo), kjer osebe z demenco in

njihovi svojci dobijo pomoč na enem mestu s pomočjo zdravstvenega in socialnega tima.

Aktivnost: Vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe

V prihodnje bomo zagotovili celovito ureditev financiranja in izvajanja storitev socialne in zdravstvene

pomoči za osebe, ki so dolgotrajno odvisne od pomoči drugih. Sistem dolgotrajne oskrbe, ki vključuje

tudi osebno asistenco, bo temeljil na enotnem ocenjevanju potreb in dostopu do storitev ter

usklajenem izvajanju dejavnosti v različnih oblikah. Vzpostavili bomo pogoje za razvoj različnih oblik

dolgotrajne oskrbe in podpore samostojnemu bivanju v domačem okolju in zagotovili povezovanje

resorja zdravstva in socialnega varstva in vključevanje lokalne skupnosti in nevladnih organizacij.

Hkrati si bomo z namenom čim daljšega bivanja v domačem okolju prizadevali tudi za zagotovitev

pogojev za zdrav način življenja in socialno vključenost v vseh življenjskih obdobjih, tudi v starosti.

Zagotovili bomo dostopnost do informacij o storitvah in pomoči iz nevladnega, javnega in zasebnega

sektorja na enem mestu.

Ukrep 1 Sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci (MDDSZ)

Ukrep 2 Razvoj modelov skupnostnih oblik dolgotrajne oskrbe, vključno s spodbujanjem preventive,

zgodnje rehabilitacije in uporabe IKT na področju dolgotrajne oskrbe in osebne asistence

Ukrep 3 Izvedba pilotnega projekta enotne vstopne točke za dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco

in koordinacije obravnave v skupnosti za uporabnike storitev dolgotrajne oskrbe in osebne asistence

Ukrep 4 Vzpostavitev enotne informacijske točke za dolgotrajno oskrbo in enotnega postopka

ugotavljanja potreb po tuji pomoči in oskrbi

Specifični cilj: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju bomo zagotovili za vse enako dostopnost do

kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev, integrirano in celovito obravnavo, upoštevanje

spreminjajočih se zdravstvenih potreb starajoče se populacije.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni okvir Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje

prebivalcem

Integrirana in

celovita

obravnava

Sprejem Zakona o

dolgotrajni oskrbi in

osebni asistenci,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MDDSZ 2016 MDDSZ,

ZZZS, MZ,

sredstva EU

Protokol sodelovanja

s socialnim

varstvom, vključno z

izobraževanjem za

delo na tem

področju, objavljen

na spletni strani MZ

in MDDSZ

Število 0 2015 1 MZ,

MDDSZ

2016,

izobraževanje

do leta 2020

Poročilo o izvedbi

pilotnega projekta

Število 0 2015 1 MZ, 2018

61

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

implementacije

dolgotrajne oskrbe v

praksi, objavljeno na

spletni strani MZ in

MDDSZ

MDDSZ

Enotna informacijska

točka za dolgotrajno

oskrbo,

vzpostavljena na

spletni strani MZ in

MDDSZ

Število 0 2015 1 MZ,

MDDSZ

2018

Nosilec: MDDSZ, MZ, ZZZS, lokalne skupnosti

Aktivnost: Ureditev področja obravnave pacientov z demenco

Za kakovostno obravnavo demence bomo zagotovili celovit pristop, usklajeno delovanje različnih

zdravstvenih profilov, sodelovanje različnih ravni zdravstvenega varstva in povezovanje s socialnim

varstvom.

Ukrep 1 Sprejem strategije za obravnavo pacientov z demenco

Ukrep 2 Protokol sodelovanja s socialnim varstvom, vključno z izobraževanjem za delo na tem

področju

Ukrep 3 Pilotni projekt implementacije dolgotrajne oskrbe pacientov z demenco

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Enaka dostopnost

do kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje prebivalcem

Integrirana in

celovita

obravnava

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

Strategija za

obravnavo pacientov

z demenco,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2016 MDDSZ, MZ,

ZZZS, lokalne

skupnosti

Protokol sodelovanja

s socialnim varstvom,

vključno z

izobraževanjem za

delo na tem področju,

objavljen na spletni

strani MZ in MDDSZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

Poročilo o izvedbi

Pilotnega projekta

implementacije

dolgotrajne oskrbe

pacientov z demenco,

objavljeno na spletni

strani MZ, MDDSZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Nosilec: MDDSZ, MZ, ZZZS, lokalne skupnosti

62

6.2.10 Paliativna oskrba

Paliativna oskrba se izvaja v sodelovanju zdravstvenega in socialnega varstva in mora biti dostopna

vsem, ki jo potrebujejo. Izvaja se v skladu z državnim programom za paliativo. Je aktivna celostna

pomoč pacientom vseh starosti z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo in njihovim bližnjim –

slednjim tako v času bolezni kot v procesu žalovanja. Paliativna oskrba ni opredeljena z določenim

obolenjem, temveč temelji na oceni stanja pacienta s katero koli napredovalo kronično boleznijo,

oceni verjetne napovedi njegove bolezni in oceni specifičnih potreb pacienta in njegovih bližnjih.

Oskrba se lahko začenja že zgodaj po diagnozi napredovale kronične neozdravljive bolezni in se

nadaljuje v procesu umiranja, smrti in žalovanja.

Namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja pacientom in njihovim bližnjim s preventivnimi

ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da ga zgodaj prepoznamo, ustrezno ocenimo in obravnavamo.

Paliativno oskrbo izvajajo multidisciplinarni paliativni tim in prostovoljci na vseh ravneh zdravstvenega

varstva, in sicer v socialnovarstvenih zavodih in na domu.

Na primarni ravni se paliativna oskrba izvaja na pacientovem domu, v institucionalnem varstvu in

dnevnem varstvu. Timi osnovne oskrbe se oblikujejo na ravni sodelujočih zdravstvenih domov,

socialnovarstvenih ustanov, centrov za socialno delo in hospicev. V obravnavo pacienta na primarni

ali sekundarni ravni se lahko vključijo tudi mobilni timi.

Paliativna oskrba je kljub državnemu programu paliativne oskrbe še vedno marsikje v Sloveniji

nepovezana, različno dostopna in nedorečena. Najpogostejše pomanjkljivosti paliativne oskrbe na

primarni ravni zdravstvenega varstva so: nezadostna priprava pacienta na odpust iz bolnišnice, slaba

ocena pacientovih telesnih, psiholoških, socialnih in duhovnih potreb ter ciljev, neustrezna in prepozna

obravnava simptomov, nezadostna informiranost pacienta (seznanitev s prognozo bolezni),

pomanjkanje informacij o pacientu, pomanjkljiva koordinacija med službami in izvajalci, nepokritost

izvajanja paliativne oskrbe prek celega dneva vse dni v tednu, nezadostna psihološka, socialna in

duhovna podpora pacientu in njegovim bližnjim.

Aktivnost: Zagotavljanje dostopnosti do paliativne oskrbe

Poenotili in uredili bomo področje paliativne oskrbe, ki bo dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Izboljšali

bomo kakovost obravnave in omogočiti celosten pristop vsem pacientom s kronično napredovalo

neozdravljivo boleznijo in njihovim bližnjim. Zagotovili bomo vsem pacientom enako dostopnost do

storitev paliativne oskrbe ter omogočili pravočasno obravnavo pacientov v okolju, kjer živijo.

Vrednotenje in izvajanje paliativne oskrbe na vseh ravneh bomo umestili v redni program storitev

zdravstvenega varstva.

Ukrep 1 Evalvacija državnega programa za paliativo

Ukrep 2 Kriteriji za vključitev pacientov v določene programe paliativne obravnave

Ukrep 3 Pilotni projekt izvajanja paliativne oskrbe

Specifični cilj: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju bomo zagotovili za vse enako dostopnost do

kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev; integrirano in celovito obravnavo; upoštevali

spreminjajoče se zdravstvene potrebe starajoče se populacije; uresničili usmerjenost v pacienta in

njegovo opolnomočenje.

63

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir

sredstev za

predvidene

ukrepe

Za vse enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje

prebivalcem

Integrirana in

celovita

obravnava

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Evalvacija državnega

programa za

paliativo, objavljena

na spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017 ZZZS,

sredstva

EU,

MDDSZ,

MZ

Seznam kriterijev za

vključitev pacientov v

paliativno oskrbo,

objavljen na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

Poročilo o izvedbi

pilotnega projekta

izvajanja paliativne

oskrbe, objavljeno na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2024

Nosilec: MZ, MDDSZ, ZZZS, NVO

6.2.11 Preskrba z zdravili in medicinskimi pripomočki ter lekarniška dejavnost

Preskrbo z zdravili na splošno lahko ocenjujemo kot dobro in sorazmerno stopnji razvitosti in potreb

javnega zdravstva kot tudi kupni moči sistema javnega financiranja zdravil v Republiki Sloveniji.

Slovenija po podatkih OECD porabi za zdravila 358 EUR na prebivalca letno (razpon v 25 državah

članicah EU je bil leta 2012 od 195 EUR na Danskem do 550 EUR v Belgiji). Za Slovenijo omenjeni

znesek predstavlja 1,8 odstotka BDP, kar jo v okviru držav članic EU (povprečje 1,5 odstotka) uvršča

na proporcionalno mesto ob upoštevanju njenih makroekonomskih parametrov. Približno polovica teh

stroškov je krita z javnimi sredstvi.30

Podatki kažejo, da se poraba zdravil nenehno povečuje, delež

30 OECD Health Statistics, Pharmaceutical Market, OECD, Pariz, 2015 [online], [datum ogleda 7. 8. 2015] Dostopno na: http://www.oecd-

ilibrary.org/social-issues-migration-health/data/oecd-health-statistics/oecd-health-data-pharmaceutical-market_data-00545-

en?isPartOf=/content/datacollection/health-data-en.

64

zasebnih sredstev, namenjenih zdravilom, pa bistveno presega tistega, ki ga prebivalci tudi sicer

namenjajo za zdravstvene storitve, kar je vsaj delno odraz ukrepov razbremenjevanja javnih izdatkov

za zdravila, izvedenih v preteklih letih.

Razvrščanje novih zdravil na liste zdravil31

poteka redno. Težave pri dostopnosti do zdravil se

pojavljajo na dveh ravneh – oteženi sta dostopnost do novih in dragih inovativnih zdravil in dostopnost

do starih zdravil, ki izginjajo s trga. Dostopnost do novih in dragih inovativnih zdravil omejujejo

finančna sredstva, dostopnost do že uveljavljenih starejših zdravil pa je motena predvsem zaradi

majhnega trga in ukinjanja proizvodnje na svetovni ravni. Slovenija ima vse značilnosti majhnega

trga, ki se kažejo v: razmeroma majhnem naboru zdravil, ki so v prometu (približno 6.000

avtoriziranih, od tega 4.000 v sistemu javnega financiranja); dokaj nizki stopnji konkurence med

različnimi proizvajalci originalnih, generičnih in podobnih bioloških zdravil; stalnih tveganjih za

nastanek motenj v preskrbi z zdravili; začasnih in trajnih odhodih zdravil s trga, ki so posledica

proizvajalčevih poslovnih odločitev. JAZMP zato stalno obravnava in odloča o izrednem pravnem

statusu nekaterih zdravil, ker jih proizvajalci v Republiki Sloveniji ne registrirajo oziroma jih registrirajo

pozno, to pa ima negativen vpliv na njihovo dostopnost.32

Glede prihoda novih zdravil in njihovega vključevanja v sistem zdravstvenega varstva smo primerljivi

z drugimi članicami EU. Postopki za vstop zdravila na tržišče se med državami članicami razlikujejo,

cenovna politika je razdrobljena, izmenjava informacij o cenah zdravil pa je omejena in neučinkovita.

Preprečevanje vstopa na trg ponarejenim zdravilom v legalno distribucijsko verigo v Sloveniji ureja

novi Zakon o zdravilih v skladu z evropsko direktivo.

Pomembno področje preskrbe z zdravili predstavljajo ukrepi za obvladovanje stroškov za zdravila, ki

lahko dolgoročno vplivajo na preskrbo z zdravili. Nelojalna konkurenca bi lahko dolgoročno povzročila

erozijo trga in nenadzorovano rast cen zdravil v Republiki Sloveniji. Prav tako se Slovenija kot majhen

trg stalno srečuje s tveganji za nastanek motenj v preskrbi z zdravili in dostopu do novih in dragih

inovativnih zdravil.

Pacienti med zdravljenjem v bolnišnici prejemajo določena zdravila, s katerimi morajo nadaljevati

zdravljenje po odpustu iz bolnišnice ali pa morajo po operativnem posegu uporabljati določen

medicinski pripomoček, ki ga še ne poznajo (npr. stoma, kateter). S krajšanjem ležalne dobe in

čedalje zahtevnejšim zdravljenjem se povečuje tudi tveganje za zgodnje rehospitalizacije zaradi

težav, povezanih z zdravili. Brezšivna (neprekinjena) oskrba pacienta z zdravili in medicinskimi

pripomočki, ki pomeni velik napredek za varnejše in učinkovitejše zdravljenje, še ni vzpostavljena.

Sedanja lekarniška dejavnost v bolnišnicah ni podprta z ustrezno informacijsko tehnologijo, ki bi

takšno oskrbo omogočala. Zagotavljanje pravilne in varne uporabe zdravil zahteva nadgradnjo

oziroma razširitev farmacevtske obravnave še na primarno raven, medtem ko bo na sekundarni in

terciarni ravni že obstoječo obravnavo treba razširiti.

Sočasno jemanje več zdravil (polifarmakoterapija) pomeni jemanje več kot pet različnih zdravil hkrati.

Običajna je pri osebah, ki imajo več bolezni hkrati. V Sloveniji je v porastu predvsem pri starejših

kroničnih pacientih. Eno od pomembnih vodil pri zdravljenju z zdravili mora biti, da se z zdravili

zdravijo le tiste bolezni in simptomi, pri katerih ima pacient nedvoumno korist, le-ta pa mora biti večja

od morebitnega tveganja za razvoj neželenih učinkov posameznih zdravil ali interakcij med njimi.

Sočasno zdravljenje z več različnimi zdravili v mnogih primerih zelo zmanjša varnost zdravljenja

pacienta in poveča možnost razvoja resnih zdravstvenih zapletov, ki zmanjšajo kakovost

pacientovega življenja, poslabša pacientovo zdravstveno stanje, posledično poveča število

31 Liste zdravil (pozitivna, vmesna ali bolnišnična) določajo delež kritja cene zdravila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

32 Position Paper and Recommendations (Platform on access to medicines in Europe – Project Group on Facilitating the supply of medicinal products in

small markets), Evropska komisija, 2013, Bruselj, [online], [datum ogleda 7. 8. 2015] Dostopno na:

http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/7625?locale=en.

65

hospitalizacij ali celo ogroža preživetje. Slednje pa ima za posledico tako zdravstveno kot tudi

ekonomsko škodo. Ta škoda na letni ravni je ocenjena na 25 milijonov EUR in predstavlja 3–4

odstotke vseh hospitalizacij. Poseben problem predstavlja kopičenje že izdanih, neporabljenih zdravil

v domačem okolju, kar konča kot odpadek.

Lekarniška dejavnost je v Republiki Sloveniji glede na ostale države članice srednje regulirana. Z

nekaterimi korekcijami te regulacije bi lahko preprečili odliv sredstev iz lekarniške dejavnosti,

ustvarjanje oligopolnih struktur in izkrivljanje konkurence ter okrepili osebno profesionalno

odgovornost farmacevta za pravilno in varno uporabo zdravil.

Aktivnost: Zagotovitev pravilne in varne uporabe zdravil ter boljše dostopnosti ob hkratni

stroškovni učinkovitosti na področju porabe zdravil

Z različnimi ukrepi bomo zagotovili racionalno rabo zdravil in boljšo dostopnost do kakovostne

farmacevtske oskrbe. Več pozornosti bomo namenili problemom, ki izhajajo iz specifike majhnega

trga, suboptimalne izkoriščenosti resursov in neuravnotežene regulacije. Vzpostavili bomo sistem

preskrbe z redkimi zdravili, in sicer ne glede na to, ali gre za nova zdravila s centraliziranim

dovoljenjem za promet ali za stara, uveljavljena zdravila, ki so zaradi majhnega obsega prometa v

Sloveniji nedosegljiva, in okrepili ukrepe za preprečevanje nelojalne konkurence ter osebno

profesionalno odgovornost farmacevta za pravilno in varno uporabo zdravil. Nadgradili bomo tudi

dejavnost klinične farmacije in vključili klinične farmacevte v procese uporabe zdravil na vseh ravneh

zdravstvene obravnave (primarni, sekundarni in terciarni). Zagotovili bomo tudi optimizacijo

predpisovanja in izdajanja zdravil.

Ukrep 1 Nov Zakon o lekarniški dejavnosti z določitvijo kriterijev in meril za določitev lekarniške

mreže

Ukrep 2 Zagotovitev informacijske podpore pri predpisovanju, spremljanju, učinkovitosti, varnosti

porabe in stroškov dragih inovativnih zdravil

Specifični cilji: Z uresničevanjem aktivnosti in ukrepov na tem področju bomo zagotovili: za vse

enako dostopnost do kakovostne in varne zdravstvene oskrbe čim bližje prebivalcem; integrirano in

celovito obravnavo; upoštevane spreminjajoče se zdravstvene potrebe starajoče se populacije;

usmerjenost v uporabnika in njegovo opolnomočenje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Za vse enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje prebivalcem

Sprememba Zakona

o lekarniški

dejavnosti, objavljena

v UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 MZ, ZZZS

66

Nosilec: MZ, ZZZS, Lekarniška zbornica Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov

6.2.12 Zdravilstvo

Ob dejstvu da 60–80 odstotkov pacientov s kronično boleznijo išče pomoč tudi pri komplementarni

oziroma alternativni medicini, je ta na področju zagotavljanja ustrezne kakovosti in varnosti

pomanjkljivo urejena.

S sprejemom Zakona o zdravilstvu v letu 2007 se je v Republiki Sloveniji zdravilstvo tudi uradno

reguliralo, določili so se pogoji za izvajanje zdravilstva, metode in sistemi ter tudi nadzor nad

izvajanjem zakona. Zakon v praksi ni nikoli povsem zaživel. V Sloveniji zdravniki, ki izvajajo

zdravniško službo, zaenkrat ne morejo opravljati zdravilske dejavnosti.

Iz poročila projekta EU Cambrella (vključuje podatke 39 držav članic EU) je razvidno, da v večini

držav članic komplementarno medicino oziroma alternativno medicino izvajajo le osebe, ki imajo

primarno pridobljeno zdravstveno ali celo medicinsko izobrazbo. Nekatere metode, kot so

akupunktura, homeopatija, kiropraktika, osteopatija in tradicionalna kitajska medicina, pa lahko

izvajajo le zdravniki. Zakon o zdravilstvu trenutno omogoča opravljanje večino metod zdravilcem, ki

opravijo le izpit iz zdravstvenih vsebin. Treba ga je posodobiti in ga tako približati ureditvi

alternativnega zdravljenja v drugih državah članicah EU.

Aktivnost: Ureditev zdravilstva

Na podlagi analize praks v EU bomo pripravili nov Zakon o zdravilstvu.

Ukrep 1 Novi Zakon o zdravilstvu

Specifični cilj: Na tem področju bomo z aktivnostmi in ukrepi zagotovili usmerjenost v pacienta in

njegovo opolnomočenje.

Integrirana in

celovita obravnava

Upoštevane

spreminjajoče se

zdravstvene

potrebe starajoče

se populacije

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Informacijska

podpora lekarnam, ki

omogoča brezšivno

(neprekinjeno) oskrbo

Število 0 2015 število MZ 2022

67

Nosilec: MZ

6.2.13 Čezmejno zdravstveno varstvo

Ob upoštevanju nacionalne zakonodaje in evropskega pravnega reda, ki omogoča dostop pacientom

do varnega in kakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva, je ključno, da Slovenija zagotovi te

možnosti zdravljenja pacientov v drugih državah in čim bolje izkoristi strokovne priložnosti na

področjih sodelovanja med zdravstvenimi sistemi, npr. na področju evropskih referenčnih mrež,

obravnave redkih bolezni, pri vrednotenju zdravstvenih sistemov in e-zdravju ter pri priznavanju

receptov, izdanih v drugi državi članici EU.

Direktiva o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu pa še posebej

poudarja preglednost pravic za paciente ter kakovost in varnost storitev zdravstvenega varstva, zato

je na nacionalni ravni nujno okrepiti informiranje na tem področju. Na podlagi te direktive bo Slovenija

zagotavljala pacientom iz drugih držav članic ustrezne informacije, še posebej tiste, ki so potrebne za

sprejemanje ozaveščenih odločitev, vključno o možnostih zdravljenja, o razpoložljivosti, kakovosti in

varnosti zdravstvenega varstva, o cenah zdravstvenih storitev ter o sistemu zavarovanja poklicne

odgovornosti. Pregledne objave izidov zdravljenja oziroma podatkov o kakovosti in varnosti

zdravljenja so tudi nujna osnova za uveljavitev t. i. centrov odličnosti za ''evropske paciente''

zdravstvenih storitev na posameznih področjih, na katerih se strokovno že uveljavljamo v

mednarodnem prostoru. Strokovno povezovanje in sodelovanje z namenom večje koristi za pacienta

je zlasti pomembno na obmejnih območjih držav članic EU.

Še posebej je čezmejno zdravstveno varstvo pomembno za obravnavo redkih bolezni. Med redke

bolezni uvrščamo bolezni, ki prizadenejo manj kot pet oseb na 10.000 prebivalcev in je zato

sodelovanje na ravni EU smiselno tako z vidika zagotavljanja kakovostne zdravstvene oskrbe kot tudi

z vidika obvladovanja stroškov.

Aktivnost: Informiranje o čezmejnem zdravstvenem varstvu in vzpostavitev referenčnih

centrov

Zagotovili bomo kakovostno informiranje pacientov o čezmejnem zdravstvenem varstvu za domače in

tuje paciente; sodelovanje pri zagotavljanju čezmejnega zdravstvenega varstva na obmejnih območjih

in sodelovanje pri zagotavljanju čezmejnega zdravstvenega varstva na regionalni in lokalni ravni ter

prek IKT in z drugimi oblikami čezmejnega sodelovanja. Prepoznali bomo priložnosti za slovenske

izvajalce zdravstvene dejavnosti.

Spodbujali bomo postopno imenovanje slovenskih referenčnih centrov, ki bodo nato lahko kandidirali

za člane evropskih referenčnih mrež, katerih cilj je izboljšati dostop do diagnoze, zdravljenja in

izvajanja visokokakovostnega in visoko specializiranega zdravstvenega varstva za paciente, katerih

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Novi Zakon o

zdravilstvu, objavljen

v UL

Število 0 2015 1 MZ 2018 MZ

68

zdravstveno stanje zahteva posebno koncentracijo virov ali strokovnega znanja, hkrati pa bodo tudi

osrednje točke za medicinsko usposabljanje in raziskave, širjenje informacij in ocenjevanje.

Ukrep 1 Vzpostavitev nacionalne kontaktne točke za obveščanje o čezmejnem zdravstvenem varstvu

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo zagotovili za vse enako dostopnost do kakovostne in

varne oskrbe čim bližje prebivalcem.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir

sredstev za

predvidene

ukrepe

Za vse enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje prebivalcem

Poročilo o

delovanju

nacionalne

kontaktne točke,

objavljeno na

spletni strani ZZZS

Število 1 2015 4 ZZZS 2017 MZ

Nosilec: MZ, ZZZS

Aktivnost: Izboljšano zdravstveno varstvo pacientov z redkimi boleznimi

Redke bolezni so večinoma vezane na genetski zapis, izrazijo se že v otroški dobi in so praviloma

neozdravljive. Pogosto zahtevajo prilagoditev celotnega pacientovega življenja bolezni, ki ga bo

spremljala prek vseh življenjskih obdobij. Zgodnje usmerjeno presejanje za nekatere redke bolezni ni

zagotovljeno. Referenčni center bi predstavljal specializirano referenčno točko z najvišjo stopnjo

strokovne usposobljenosti za obravnavo pacienta in svetovanje zdravstvenim delavcem, ki zanj

skrbijo v njegovem lokalnem okolju.

Prizadevamo si, da aktivnosti na področju redkih bolezni izvajamo v luči Poročila o izvajanju Sporočila

Komisije o redkih boleznih: Izzivi za Evropo [COM(2008) 679 final] in sprejetih Priporočil Sveta z dne

8. junija 2009 o evropskem ukrepanju na področju redkih bolezni (2009/C 151/02).

Zagotovili bomo celovito zgodnje presejanje za redke bolezni, celovito obravnavo v referenčnih

centrih in podporo za izboljšanje kakovosti življenja pacientov, vključno z možnostjo prejemanja

zdravila doma v sodelovanju resorjev zdravstva, šolstva in izobraževanja ter socialnega varstva.

Ukrep 1 Ustanovitev referenčnega centra za obravnavo pacientov z redkimi boleznimi

Ukrep 2 Izdelava kazalnikov kakovosti obravnave pacientov z redkimi boleznimi

Ukrep 3 Medresorsko sodelovanje s socialnim varstvom in izobraževalnim sistemom

69

Specifični cilji: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju bomo zagotovili za vse enako dostopnost do

kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev; integrirano in celovito obravnavo; usmerjenost v pacienta

in njegovo opolnomočenje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Za vse enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje prebivalcem

Integrirana in

celovita obravnava

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Referenčni

center/točka v

Sloveniji oziroma

vzpostavljena

povezava z

referenčnimi centri v

EU, objava na spletni

strani MZ

Število 0 2015 2 MZ, ZZZS 2018 MZ, ZZZS

Nosilec: MZ, ZZZS

6.2.14 Izboljšano zdravstveno varstvo otrok s posebnimi potrebami

Otroci s posebnimi potrebami so otroci, ki so gibalno ovirani, otroci z različnimi stopnjami okvare čutil

(vida, sluha), motnjami v duševnem razvoju, otroci, ki imajo različne razvojne in vedenjske motnje.

Število otrok s posebnimi potrebami je v porastu, kar je delno odraz boljše prepoznave, natančnejše

klasifikacije, boljšega preživetja otrok, ki se rodijo prezgodaj, in še nekaterih dejavnikov. Socialno-

ekonomske determinante pogojujejo različne izide otrokove oviranosti in vodijo v neenakost v zdravju.

Z izboljšano primarno preventivo lahko zmanjšamo pojavnost razvojnih motenj in bolezenskih stanj,

vendar ne v vseh primerih. Učinkovita sekundarna preventiva zazna otrokove težave dovolj zgodaj,

da je podana možnost razvoja otroka v smeri doseganja najboljšega možnega zdravja.

Avtizem denimo je ena od duševnih bolezni, ki v zadnjem obdobju skokovito narašča (Wingate M et

al., 2014), zdravstvena obravnava otrok ne sledi naraščajočim potrebam, zdravstveni program za

odrasle še ni vzpostavljen. Na področju avtizma je velikega pomena zgodnja obravnava, saj je

mogoče z ustreznimi terapijami bistveno olajšati simptome avtizma in izboljšati kakovost življenja

osebe z avtizmom, s tem pa tudi pozitivno vplivati na funkcionalno delovanje družine. Z ustreznimi

terapijami lahko tako tudi pomembno znižamo stroške nadaljnje oskrbe osebe z avtizmom. Področje

avtizma v Sloveniji pokrivajo MZ, MDDSZ in MIZŠ.

Obstoječa mreža razvojnih ambulant ni dovolj povezana s službami in institucijami, ki delujejo na

področjih socialnega varstva ter vzgoje in izobraževanja. Klinične poti in obravnave otrok z motnjami

v razvoju in protokoli o sodelovanju služb s področja zdravstva, šolstva in izobraževanja, socialnega

varstva za celostno obravnavo otrok s posebnimi potrebami niso dovolj opredeljeni.

70

Aktivnost: Izboljšano zdravstveno varstvo otrok s posebnimi potrebami

Z boljšo preventivo bomo zmanjšali pojavnost razvojnih motenj in v primeru teh motenj zagotovili

zgodnje prepoznavanje in ustrezno obravnavo. Zagotovili bomo povezovanje razvojnih ambulant z

službami in institucijami na področju šolstva in izobraževanja ter socialnega varstva za celovito

obravnavo teh pacientov in zagotovili klinične poti obravnave in strokovne time, ki bodo nudili podporo

staršem, skrbnikom in otroku s posebnimi potrebami.

Ukrep 1 Ocena presejalnih programov za prepoznavo otrok s posebnimi potrebami

Ukrep 2 Vzpostavljanje strokovnih timov, ki nudijo oporo staršem, skrbnikom in otroku s posebnimi

potrebami za optimalno vodenje bolezenskega stanja

Ukrep 3 Izdelava kazalnikov kakovosti obravnave otrok, ki majo posebne potrebe

Ukrep 4 Vzpostavitev protokolov za sodelovanje s socialnim varstvom in izobraževalnim sistemom

Ukrep 5 Implementacija smernic »Smernice za celostno obravnavo oseb s spektroavtističnimi

motnjami«

Ukrep 6 Izvedba pilotnega projekta vzpostavitve enotnih vstopnih točk za celostno zgodnjo

obravnavo otrok s posebnimi potrebami na podlagi obstoječe mreže razvojnih ambulant

Specifični cilji: Z aktivnostmi in ukrepi na tem področju bomo zagotovili za vse enako dostopnost do

kakovostne in varne oskrbe čim bližje prebivalcem; integrirano in celovito obravnavo; usmerjenost v

pacienta in njegovo opolnomočenje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Vir sredstev

za

predvidene

ukrepe

Za vse enaka

dostopnost do

kakovostne in

varne oskrbe čim

bližje prebivalcem

Integrirana in

celovita obravnava

Usmerjenost v

uporabnika in

njegovo

opolnomočenje

Poročilo o

usposabljanju

strokovnih timov za

oporo staršem in

skrbnikom, objavljeno

na spletni strani MZ

število 0 1 MZ 2017 Proračun

RS,

sredstva

EU

Enotna vstopna točka

za celostno zgodnjo

obravnavo otrok s

posebnimi potrebami

število 0 1 MZ 2018

Klinična pot za

obravnavo otrok z

motnjami v razvoju

število 0 7 MZ 2017

Protokoli sodelovanja

služb s področja

zdravstva, šolstva in

izobraževanja ter

socialnega varstva,

objavljeni na spletnih

straneh MZ in

MDDSZ ter MIZŠ

število 0 3 MZ 2019

Nosilci: MZ, MDDSZ, MIZŠ

71

6.3 Povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva – vodenje in upravljanje zdravstvenega varstva

Področje vodenja in upravljanja v zdravstvu v Sloveniji – kljub nekaterim poskusom izboljšanja v

preteklih letih – ni urejeno tako, da bi v največji meri prispevalo k večji učinkovitosti in uspešnosti

sistema zdravstvenega varstva. Zdravstvena zakonodaja ne nudi dovolj podpore za učinkovito

uveljavitev upravljanja in vodenja sistema zdravstvenega varstva na nacionalni ravni, omejene pa so

tudi pristojnosti vodstev posameznih zdravstvenih zavodov glede organizacije in financiranja ter

predvsem nagrajevanja uspešnosti posameznih izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Manjkajo

učinkoviti sistemi spremljanja učinkovitosti in kakovosti izvajanja zdravstvene dejavnosti oziroma so

razpršeni po različnih institucijah, ki se v praksi ne povezujejo.

Brez ustreznega sistema načrtovanja, organiziranja, nadziranja, vodenja in upravljanja na nacionalni

ravni sistem zdravstvenega varstva ni dovolj prožen oziroma se ne zmore uspešno prilagajati

razvojnim potrebam in možnostim. Poleg tega pacientu nista povsod zagotovljena enaka kakovost in

obseg tako preventivne kot kurativne obravnave, kar vse generira neenakosti v zdravju. ZZVZZ v 6.

členu določa, da se v NPZV določijo merila za mrežo javne zdravstvene službe. Kot merilo se je v

preteklosti upoštevala predvsem geografska dostopnost do primarnega zdravstvenega varstva in

specialistične dejavnosti. Glede na podatke v Sloveniji pa ugotavljamo tako neenakosti v zdravju kot

neenakosti v kakovosti obravnave med posameznimi skupinami prebivalstva. Zato bomo morali

sprejeti merila, ki upoštevajo specifične potrebe različnih skupin prebivalstva (starejši, nezaposleni,

migranti, etnične skupine, revni – ne glede na to, na katerem območju Slovenije živijo). Načrtovanje in

usmerjanje razvoja, vključno z izobraževanjem kadrov, je eden od temeljnih dejavnikov kakovosti

javnega sistema zdravstvenega varstva. Nacionalni načrt za razvoj in upravljanje kadrov v javnem

sistemu zdravstvenega varstva je podlaga za načrtovanje mreže javne zdravstvene službe in mora

izhajati iz obstoječega stanja ter opredelitve razvojnih potreb. Načrtovanje kadrovskih virov naj sledi

cilju enake dostopnosti do kakovostnih zdravstvenih storitev, ki jo pogojujeta razpoložljivost in visoka

usposobljenost zdravstvenega osebja.

Premajhno je povezovanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti z namenom večje specializacije,

racionalizacije pri obravnavah pacientov in zmanjševanja administrativnih obremenitev. Koncentracija

znanja v visoko specializiranih centrih, mrežno sodelovanje specialistov, doseganje visokih

standardov glede količine in zahtevnosti obravnavanih primerov so pogoj za izboljševanje uspešnosti

zdravljenja in zagotavljanje enake dostopnosti do kakovostne in varne obravnave za vse.

Netransparentna prepletanja javnega in zasebnega v zdravstvu predstavljajo izziv predvsem v smislu

zagotavljanja enake dostopnosti do primerne in kakovostne obravnave.

Za vzpostavitev celovitega upravljanja in nenehno izboljševanje kakovosti in varnosti v zdravstvu, kot

ga predvideva tudi Direktiva o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu,

potrebujemo ustrezno institucionalno umestitev tega področja v sistem zdravstvenega varstva in

uvedbo ključnih orodij, ki bodo omogočala spremljanje kakovosti in varnosti in enako dostopnost do

kakovostnih in varnih storitev vsem pacientom. Pregledne objave izidov zdravljenja oziroma podatkov

o kakovosti in varnosti zdravljenja so tudi nujna osnova za uveljavitev t. i. centrov odličnosti za

"evropske paciente" oziroma "izvoza" zdravstvenih storitev na posameznih področjih, na katerih se

strokovno že uveljavljamo v mednarodnem prostoru.

Za oceno uspešnosti delovanja sistema zdravstvenega varstva (HSPA – Health System Performance

Assessment) in za argumentirano načrtovanje ter odločanje o prioritetah v zdravstvu v Sloveniji bo

nujno zagotoviti potrebne strukturne in druge pogoje. Učinkovitost, kakovost, dostopnost in s tem

uspešnost sistema zdravstvenega varstva bomo vrednotili s sistemom HSPA.

72

Vodenje, upravljanje in nadzor v javnih zdravstvenih zavodih v Sloveniji niso ustrezno urejeni.

Poslovodstvo nima dovolj pooblastil in orodij za vodenje, neustrezno je tudi nagrajevanje vodstvenih

delavcev. Organi upravljanja (sveti zavodov) zaradi pomanjkanja kompetenc marsikje ne opravijo

svoje vloge.

Oviro predstavlja tudi sedanji plačni sistem, ki teži k uravnilovki in premalo nagrajuje uspešnost

zaposlenih v zdravstvu. Dodatno nagrajevanje je vezano le na delovno dobo in stalnost v javnem

sektorju. Za uveljavitev večje učinkovitosti in kakovosti zaposlenih v zdravstvu je plačni sistem treba

spremeniti tako, da bo omogočal nagrajevanje po uspešnosti opravljenega dela.

Upravljanje s čakalnimi dobami je eno od področij, kjer so možne izboljšave, ki bi pomembno

prispevale k dostopnosti do kakovostnih in varnih storitev, zadovoljstvu uporabnikov in posledično

večji uspešnosti sistema zdravstvenega varstva.

V podporo vodenju in upravljanju bo v Sloveniji nujno nadaljevati s prizadevanji za celovito

informacijsko in komunikacijsko podporo v zdravstvu (e-recept, e-karton, e-napotnice ipd.), ki bo

omogočala učinkovito spremljanje v sistemu zdravstvenega varstva, zdravstvene delavce

razbremenila nepotrebne administracije in omogočala informirano odločanje.

Nedorečen in razpršen je tudi nadzor nad izvajalci v zdravstvu (nadzor nad poslovanjem – sveti

zavodov, upravni nadzor – MZ, strokovni nadzor ZZS, finančni nadzor ZZZS), hkrati pa je za boljšo

odzivnost sistema na zahteve pacientov ključna boljša vključenost pacientov v procese odločanja, ki

trenutno ni ustrezna.

SPECIFIČNI CILJI

Povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva:

mreže izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki se hitro odzivajo na spremenjene potrebe prebivalcev

in omogočajo celovito/integrirano obravnavo pacientov;

specializacija ustanov za zagotavljanje visoke kakovosti zdravstvenih storitev;

jasna razmejitev med javnim in zasebnim izvajanjem javne zdravstvene službe in zasebne

zdravstvene dejavnosti;

večja odgovornost in učinkovitost upravljanja v zdravstvu;

učinkovito načrtovanje in upravljanje človeških virov v zdravstvu, vključno z modelom zagotavljanja

kadrov na deficitarnih področjih zdravstvenega varstva in v depriviranih okoljih;

delujoč sistem nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe;

nagrajevanje zaposlenih v zdravstvu po uspešnosti in kakovosti;

enaka in pravična dostopnost do zdravstvenih storitev ter skrajšanje čakalnih dob;

enotna in učinkovita informacijska podpora spremljanju in upravljanju v zdravstvu in dostopni

podatki za zdravstveno oskrbo pacientov in poslovanje;

posodobitev funkcionalnih prostorov za izvajanje zdravstvene dejavnosti s ciljem najbolj smotrne

izrabe ter sledenje tehnološkemu napredku pri investiranju v drago medicinsko opremo;

dvig komunikacijske kulture v zdravstvu;

enostaven, pregleden in učinkovit način partnerskega dogovarjanja.

73

6.3.1 Mreža javne zdravstvene službe

Resolucija 2008–2013 je podala nekatera splošna merila za upravljanje mreže javne zdravstvene

službe. Konkretnih nosilcev in rokov za določitev mreže ter drugih jasnih planskih opredelitev glede

razvoja potrebnih zmogljivosti (ob kadrih še prostori, oprema idr.) za izvajanje zdravstvene dejavnosti

na primarni, sekundarni in terciarni ravni, ki bi sledile zdravstvenim potrebam prebivalstva in finančno-

ekonomskim možnostim, ni vsebovala. Zato v državi tudi v preteklem razvojnem obdobju nismo prišli

do dogovorjene mreže javne zdravstvene službe. Sprejem ali opuščanje zdravstvenih programov kot

tudi modifikacije zdravstvenih nosilcev so se izvajali na neargumentiran način, prepuščeni presoji

posameznih izvajalcev in plačnika, brez sistemskega nadzora, predvsem pa brez predhodne analize

dejanskih potreb po posameznih zdravstvenih programih in storitvah. Utemeljenost fizične oziroma

geografske razporeditve izvajalcev zdravstvene dejavnosti pravzaprav ni bila nikdar resno preverjena,

temveč prepuščena posameznim predlagateljem. Glavni motiv in gonilo razprav o ''mreži'' je bilo

tekmovanje različno močnih izvajalcev za posamezne programe, ki pa največkrat niso imeli

zagotovljenih ustreznih kadrovskih in prostorskih virov ter medicinske opreme.

Pri sprejemanju vsakoletnega splošnega dogovora so pogajalci, v odsotnosti celovitega načrtovanja,

nase vzeli pravico upravljanja z mrežo, ki jo zakonodaja nalaga le nosilcu zdravstvene politike – MZ.

Čeprav so se partnerji glede določenih razvojnih vprašanj (npr. uvajanje t. i. ''referenčnih ambulant''

na primarni ravni, korekcije in širitve preventivnih programov idr.) odločali s konsenzom, se je zaradi

pritiskov posameznih interesnih skupin velik delež razvojnih vprašanj reševal s pomočjo arbitraže.

Merila za postavitev mreže so:

število prebivalcev, njihova starostna in spolna struktura in projekcije gibanja prebivalstva posameznega območja;

zdravstveno stanje in potrebe prebivalstva;

geografska in prometna dostopnost;

posebne potrebe ranljivih skupin in demografsko ogroženih območij.

Poslovno povezovanje in povezovanje temeljnih procesov za večjo uspešnost sistema zdravstvenega

varstva bo pripeljalo do specializacije ustanov za posamezna področja, kjer se bodo lahko

koncentrirali in učinkovito uporabili vsi viri, vključno s kadri in opremo, ter se bosta dosegli višja

kakovost storitev in nižja cena/enoto.

Aktivnost: Razvoj mreže javne zdravstvene službe z vidika dostopnosti in spreminjajočih se

potreb prebivalstva

Mrežo javne zdravstvene službe, zdravstvene programe in storitve bomo načrtovali skladno s

potrebami prebivalstva in zmogljivostjo obstoječega sistema zdravstvenega varstva. Načrtovanje

mreže izvajalcev zdravstvene dejavnosti bo za primarno zdravstveno raven temeljilo na principu

povečevanja dostopnosti do kakovostne zdravstvene oskrbe, za sekundarno raven zdravstvene

dejavnosti pa ob dostopnosti tudi na principu zagotavljanja visoke kakovosti bolnišnične in

ambulantne specialistične dejavnosti. Dostopnost do kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev za

vse bo ključno izhodišče za specializacijo javnih zdravstvenih zavodov na posameznih področjih, kjer

se soočamo z manj pogostimi boleznimi in stanji.

74

Ukrep 1 Analiza potreb prebivalstva in zmogljivosti sistema zdravstvenega varstva

Ukrep 2 Vzpostavitev modela izračuna, izvajanja in spremljanja meril za mrežo izvajalcev

zdravstvene dejavnosti, zdravstvene programe in storitve, ki se financirajo iz javnih sredstev

Ukrep 3 Določitev kriterijev za specializacijo in kriterijev za združevanje javnih zdravstvenih zavodov

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k: takšnim mrežam izvajalcev zdravstvene

dejavnosti, ki se hitro odzivajo na spremenjene potrebe prebivalcev in omogočajo celovito/integrirano

obravnavo pacientov; specializaciji ustanov za zagotavljanje visoke kakovosti zdravstvenih storitev;

enaki dostopnosti do kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev; integrirani in celoviti obravnavi

pacientov; večji povezanosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti za doseganje sinergij s strokovnega in

organizacijskega vidika.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Mreže izvajalcev

zdravstvene

dejavnosti, ki se

hitro odzivajo na

spremenjene

potrebe

prebivalcev in

omogočajo

celovito

obravnavo

pacientov

Specializacija

ustanov za

zagotavljanje

visoke kakovosti

zdravstvenih

storitev

Poročilo o analizi

potreb prebivalstva in

zmogljivosti sistema

zdravstvenega

varstva, objavljeno na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018 Proračun RS,

ZZZS

Model meril za

mrežo, objavljen na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Sprejeti kriteriji za

specializacijo,

objavljeni na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018

Sprejetje kriterijev za

združevanje,

objavljeni na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018

Nosilec: MZ

6.3.2 Upravljanje kadrovskih virov v zdravstvu

Načrtovanje kadrovskih virov v državi ne poteka kot usklajen proces med vsemi ključnimi deležniki in

ne temelji na ocenah potreb prebivalstva. Nenačrtovano povečevanje števila visokih zdravstvenih šol

lahko denimo pripelje do neravnovesja na trgu delovne sile, lahko pa predstavlja tudi priložnost v

primeru nadaljnjega prenosa kompetenc med zdravstvenimi profili (npr. referenčne ambulante) ali

uvajanja novih aktivnosti v zdravstvu (npr. dolgotrajna oskrba, skupnostna obravnava pacientov z

duševnimi motnjami ipd.).

Primerjave z državami EU kažejo, da imamo v Sloveniji manj zdravnikov in farmacevtov kot v

povprečju v državah EU. V preteklem obdobju smo pri zdravnikih stanje urejali s povečevanjem vpisa

75

na MF-LJ in MF-MB in poenostavljanjem postopka priznavanja kvalifikacij oziroma olajševanjem

pogojev za pridobitev licence tujih zdravnikov.

V luči zagotavljanja dostopnosti do kakovostne zdravstvene oskrbe za vse prebivalce Slovenije je še

posebej aktualno – glede na primerjave z državami EU in večje potrebe zaradi porasta kroničnih

bolezni – ugotovljeno pomanjkanje zdravnikov na primarni ravni zdravstvenega varstva. In to ne glede

na to, da v Sloveniji poleg zdravnikov splošne/družinske medicine za prebivalstvo skrbijo še pediatri

in ginekologi. Na zagotavljanje ustrezne oskrbe je pozitivno vplivala uvedba t. i. referenčnih ambulant

za oskrbo pacientov s kronično boleznijo (480 delujočih ambulant), ki predstavlja pomembno

kadrovsko popolnitev na primarni ravni, in sicer z visoko izobraženimi medicinskimi sestrami.

Po razpoložljivih kadrovskih virih smo v Sloveniji blizu povprečja držav EU na področju

zobozdravnikov in medicinskih sester oziroma tehnikov, po številu farmacevtov in diplomiranih

medicinskih sester pa pod povprečjem. Kadrovsko politiko v zdravstvu bo treba na novo urediti,

vključno s sistemom specializacij, v katerem bodo opredeljene tudi nove specializacije glede na

potrebe. V ta namen bo treba zagotoviti ustreznejše zakonske podlage in ustrezneje opredeliti

pristojnosti MZ in drugih institucij na nacionalni ravni. Glede na to, da je izobraževanje za pridobitev

poklicev v zdravstvu večinoma financiramo iz javnih sredstev – tako kot tudi specializacije in drugih

oblike usposabljanja – bo treba vzpostaviti boljši nadzor na tem področju.

Aktivnost: Načrtovanje kadrovskih virov v zdravstvu glede na potrebe prebivalstva

S predvideno reformo sistema zdravstvenega varstva in izhodiščnimi ukrepi bomo v prihodnjih petih

letih zagotovili ustrezen način načrtovanja kadrovskih virov v zdravstvu, ki bo temeljil na potrebah

prebivalstva in upošteval spreminjajočo se demografsko strukturo. Načrt bo poleg zdravstvenih

delavcev vključeval tudi zdravstvene sodelavce, kot so klinični psihologi, psihologi, delovni terapevti,

fizioterapevti, logopedi in drugi, saj menimo, da je pomemben tudi njihov razvoj znotraj zdravstva.

Pri načrtovanju zdravstvenih kadrov bomo sledili tudi Akcijskemu načrtu za zdravstvene delavce v EU

(SWD(2012) 93), delu delovne skupine za zdravstvene kadre EU pri Komisiji ter izsledkom skupnega

ukrepa EU (Joint Action on Health Workforce Planning and Forecasting), pri katerem tudi sodelujemo.

Posebna pozornost bo namenjena uravnoteženju zdravstvenega kadra – tudi s prenosom določenih

kompetenc in odgovornosti med poklicnimi skupinami in uvajanjem novih vsebin v skladu z razvojem

medicine in drugih zdravstvenih strok.

Potrebe javne zdravstvene mreže bodo pomembno merilo za izobraževanje in usposabljanje

zdravstvenih delavcev. Za boljšo preglednost potreb in kapacitet bomo vzpostavili nacionalni register

vseh zdravstvenih delavcev. Poleg formalnega izobraževanja je treba zagotoviti sistematično sprotno

izobraževanje za potrebe delovnega mesta, ki bo sledilo spremenjenim potrebam v okolju.

Ukrep 1 Vzpostavitev sistema spremljanja kadrovskih potreb v sistemu zdravstvenega varstva in

nacionalnega registra zdravstvenih delavcev

Ukrep 2 Sprejem Nacionalnega načrta razvoja in upravljanja kadrovskih virov v zdravstvu in ustrezne

zakonodaje

Ukrep 3 V sodelovanju z lokalnimi skupnostmi uvedba spodbud za delo v območjih, ki so za

zaposlitev manj privlačna

Ukrep 4 Sprememba načrtovanja, organiziranja, izvajanja in nadzora specializacij

Ukrep 5 Doizobraževanje srednjih medicinskih sester

76

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo dosegli učinkovito načrtovanje in upravljanje človeških

virov v zdravstvu, vključno z modelom zagotavljanja kadrov na deficitarnih področjih zdravstvenega

varstva in v depriviranih okoljih.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Učinkovito

načrtovanje in

upravljanje

človeških virov v

zdravstvu,

vključno z

modelom

zagotavljanja

kadrov na

deficitarnih

področjih

zdravstvenega

varstva in v

depriviranih okoljih

Register zdravstvenih

delavcev, dostopen

na spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2022 Proračun RS

Nacionalni načrt

kadrovskih virov v

zdravstvu, objavljen

na spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ

2021

Poročilo o uvedbi

spodbud za delo v

območjih, ki so za

zaposlitev manj

privlačna, objavljeno

na spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Sprememba

načrtovanja,

organiziranja,

izvajanja in nadzora

specializacij,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Poročilo o

doizobraževanju

srednjih medicinskih

sester na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2025

Nosilec: MZ, zbornice in združenja (ki imajo javna pooblastila)

6.3.3 Javno-zasebno partnerstvo

Netransparentna prepletanja izvajanja javne zdravstvene službe in zasebne zdravstvene dejavnosti

predstavljajo izziv predvsem v smislu zagotavljanja enake dostopnosti do primerne in kakovostne

zdravstvene oskrbe.

Dejavnost izvajalcev je v Sloveniji opredeljena kot možno dopolnilo dejavnosti javnih zdravstvenih

zavodov, predvsem takrat, ko dejavnost javnih zdravstvenih zavodov ne pokrije vseh zdravstvenih

potreb prebivalstva v okviru javne zdravstvene službe. Vrsto let že potekajo prizadevanja, da bi

sistem podeljevanja koncesij v zdravstvu potekal bolj pregledno in namensko, v skladu z Zakonom o

javno-zasebnem partnerstvu. Po mnenju pacientov so nejasne meje med izvajanjem javne

zdravstvene službe in zasebne zdravstvene dejavnosti, slaba regulacija ter različna in s tem

povezana korupcijska tveganja ene od največjih slabosti sedanjega sistema zdravstvenega varstva.

Zato so pričakovanja glede sistemskih sprememb za boljše upravljanje javno-zasebnega modela

izvajanja zdravstvene dejavnosti zelo velika, med njimi so predvsem naslednja:

77

- podeljevanje koncesij ne sme ogroziti dejavnosti in nadaljnjega obstoja javnih zdravstvenih

zavodov in njihovih nalog ter funkcij, ki jih imajo po zakonu; iz tega razloga bo pred podelitvijo

koncesije zahtevana predložitev analize posledic s strani javnega zdravstvenega zavoda, MZ pa bo

na podlagi tega izdalo končno soglasje ali nesoglasje;

- storitve, ki se opravljajo v okviru javne zdravstvene službe, morajo biti jasno razmejene od

zasebne zdravstvene dejavnosti;

- statusno preoblikovanje koncesionarja ne bo dovoljeno; v primerih, ko bi koncesionar želel statusno

spremembo, bo koncesija prenehala in se bo ponovil razpis za koncesijo, na katerega se bodo lahko

prijavili vsi izvajalci zasebne zdravstvene dejavnosti (ob izpolnjevanju zakonskih pogojev);

- koncesije se bodo podeljevale za omejeno časovno obdobje, in sicer glede na vrsto dejavnosti; za

že podeljene koncesije pa se bo omejilo obdobje trajanja.

Aktivnost: Ureditev podeljevanja koncesij in razmejitev izvajanja javne zdravstvene službe in

zasebne zdravstvene dejavnosti

V prihodnje bomo koncesije podeljevali glede na opravljeno analizo, kjer bodo upoštevana merila za

mrežo in trenutne možnosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti na določenem območju. Koncesije

bodo podeljene glede na potrebe prebivalcev tam, kjer javni zdravstveni zavod nima zadostnih

kadrovskih in prostorskih zmožnosti. Izdelali bomo revizijo upravičenosti in zakonitosti že podeljenih

koncesij. Koncesije bodo podeljene na osnovi javnega razpisa za omejeno časovno obdobje, odvisno

od vrste zdravstvene dejavnosti.

Treba je preprečiti nepravilnosti pri izvajanju javne zdravstvene službe, kadar se le-ta izvaja tudi v t. i.

tržni dejavnosti, in zagotoviti večjo transparentnost in jasno razmejevanje med javnim in zasebnim v

smislu vodenja ločenih prihodkov iz naslova javne zdravstvene službe in tržne dejavnosti.

Ukrep 1 Sprejem kriterijev za podeljevanje, podaljševanje in odvzem koncesij oziroma ureditev

koncesijskih razmerij ter ureditev učinkovitega nadzora nad koncesionarji, vključno s sistemom

obravnave pritožb pacientov

Ukrep 2 Priprava zakonskih sprememb na področju podeljevanj, podaljševanj in odvzemanja

koncesij, ki bodo upoštevale tudi sistemske ukrepe

Ukrep 3 Ocena obstoječih pravil in določitev pogojev za izvajanje t. i. tržne dejavnosti v javnih

zdravstvenih zavodih in priprava sprememb tega področja

Ukrep 4 Zakonska ureditev in poostren nadzor glede izvajanja javne zdravstvene službe ob hkratnem

izvajanju t. i. tržne dejavnosti

Ukrep 5 Postavitev pravil, kjer pacient lahko od izvajalcev zasebne zdravstvene dejavnosti prestopi v

sistem javnega zdravstva zdravstvene službe samo ob ustrezni napotitvi s strani izbranega osebnega

zdravnika kot vratarja (gatekeeper) v sistem zdravstvenega varstva

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k jasni razmejitvi med javnim in zasebnim

izvajanjem javne zdravstvene službe in zasebne zdravstvene dejavnosti.

78

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Jasna razmejitev

med javnim in

zasebnim izvajanjem javne

zdravstvene

službe in zasebne

zdravstvene

dejavnosti

Sprejem kriterijev za

podeljevanje,

podaljševanje in

odvzem koncesij

Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun RS

Spremenjena

zakonodaja,

objavljena v UL

Število 0 2015 1 MZ 2021

Pogoji za izvajanje

t. i. tržne dejavnosti v

javnih zdravstvenih

zavodih, objavljeni na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2016

Pravila prestopa iz

zasebne zdravstvene

dejavnosti v sistem

javnega zdravstva,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Nosilec: MZ

6.3.4 Celovito upravljanje in nenehno izboljševanje kakovosti in varnosti

V Sloveniji je bilo v preteklem obdobju sprejetih in uveljavljenih veliko sistemskih pobud in ukrepov na

področju zagotavljanja kakovosti in varnosti, ki pa se navkljub visoko zastavljenim ciljem v praksi niso

udejanjile. Prve aktivnosti segajo v leto 2001, ko je bila izdana publikacija Kakovost v sistemu

zdravstvenega varstva v RS. Leta 2002 je bil na MZ oblikovan Oddelek za kakovost. Sledili sta

vzpostavitev sistema za poročanje in učenje iz opozorilnih nevarnih dogodkov ter izdaja številnih

publikacij, priročnikov in usmeritev, ki naj bi vzpodbudile uvajanje in izboljševanje kakovosti v

zdravstvenih organizacijah. MZ je v letu 2010 sprejelo Nacionalno strategijo kakovosti in varnosti v

zdravstvu (2010–2015), na osnovi katere je bil v Priročniku o kazalnikih kakovosti (2011) sprejet tudi

ustrezen sistem nacionalnih kazalnikov kakovosti. V strategiji so bili prepoznani štirje strateški cilji:

razvoj sistematičnega vodenja kakovosti, razvoj kulture varnosti, vzpostavitev sistema izobraževanja

s področja kakovosti in varnosti ter razvoj sistemov za izboljšanje učinkovitosti zdravstvene

obravnave. Istega leta je nastal dokument Model vzpostavitve sistema akreditacije zdravstvenih

ustanov, ki je predstavljal priporočilo za akreditacije zdravstvenih ustanov v Sloveniji. Akreditacijo je

spodbujal tudi Splošni dogovor med partnerji 2011, na podlagi katerega so se v proces pridobivanja

mednarodno priznane akreditacije v letih od 2012 do 2014 vključile vse slovenske bolnišnice.

Akreditacijo je v tem času od skupno 25 bolnišnic pridobilo 14 le-teh.

Upravljanje kakovosti in varnosti v zdravstvu v Sloveniji pa kljub številnim pobudam in strategiji še

vedno ni ustrezno regulirano in vzpostavljeno. Predvsem niso jasno opredeljeni nosilci upravljanja

kakovosti in varnosti na nacionalni ravni in na ravni posameznih organizacij (bolnišnic in drugih

zdravstvenih zavodov) niti ni zagotovljeno financiranje ključnih aktivnosti sistema celovite kakovosti in

varnosti. Obstoječi kadrovski viri in druge zmogljivosti za upravljanje, spremljanje in analizo kakovosti

79

in varnosti so nezadostni tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni bolnišnic in drugih zdravstvenih

organizacij.

Postopki spremljanja in vrednotenja procesov v zdravstvu z vidika kakovosti in varnosti v zdravstvenih

organizacijah še niso ustrezno dokumentirani in razširjeni. Kultura kakovosti in varnosti še ni

vzpostavljena, o čemer pričajo tudi zadrege ob varnostnih zapletih.

Poseben razvojni problem predstavlja oblikovanje strokovnih smernic, standardov kakovosti, kliničnih

poti oziroma doktrine zdravljenja na posameznem področju oziroma specialnosti. Priprava strokovnih

smernic ne poteka enotno in usklajeno z vidika racionalne (učinkovite in kakovostne) izvedbe

programov zdravstvenih storitev, optimalne delitve dela med primarno ravnjo in ostalimi ravnmi

zdravstvenega varstva, kategorizacije bolnišnic oziroma zmogljivosti na sekundarni ter terciarni ravni.

Glede na izjemen pomen kontinuiranega opredeljevanja in dograjevanja kliničnih smernic za

upravljanje kakovosti in varnosti bi bilo treba natančneje opredeliti institucionalni okvir oziroma

pristojnosti in odgovornosti poglavitnih nosilcev te aktivnosti: MZ, ZS, SZD, razširjenih strokovnih

kolegijev za posamezne stroke, nosilcev terciarne dejavnosti za posamezne stroke, strokovnih

zbornic, NIJZ, ZZZS in JAZMP.

Pomemben pokazatelj zagotavljanja celovite kakovosti in varnosti v zdravstvu je tudi obvladovanje

protimikrobne odpornosti. V Sloveniji na ravni MZ od leta 2005 deluje večdisciplinska Komisija za

smotrno rabo protimikrobnih zdravil. Komisija za smotrno rabo protimikrobnih zdravil v skladu s

pravilnikom o obveznem poročanju o porabi protimikrobnih zdravil v bolnišnicah izvaja nadzor nad

predpisovanjem protimikrobnih zdravil v bolnišnicah. Komisija tudi organizira posvete in ocenjuje

porabo protimikrobnih zdravil. Vsaka bolnišnica ima skladno s pravilnikom uvedene ukrepe za

smotrno rabo protimikrobnih zdravil, najpogosteje gre za omejitve predpisovanja nekaterih

antibiotikov, v uporabi pa so tudi druge intervencije. ZZZS na podlagi strokovnih priporočil regulira

predpisovanje antibiotikov na recept z omejitvami na nekatere indikacije. Vzporedno potekajo

aktivnosti preprečevanja in obvladovanja z zdravstvom povezanih okužb.

V Sloveniji smo že vzpostavili sistem spremljanja kazalnikov kakovosti, predvsem v bolnišnicah,

vendar zbrani kazalniki niso prepoznani kot orodje za nenehno izboljševanje. V procese upravljanja

kakovosti bo v prihodnje treba vključiti vse ključne akterje sistema, tudi uporabnike.

Pomembno vlogo pri zagotavljanju celovite kakovosti in varnosti imajo tudi zbornice in združenja, in

sicer s podeljenim javnim pooblastilom, izvajanjem strokovnih nadzorov, svetovanjem in skrbjo za

višjo raven znanja zdravstvenih delavcev.

Boljše upravljanje kakovosti in varnosti na nacionalni ravni je eden od temeljnih razvojnih izzivov tudi

zaradi izvajanja Direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu ter

priporočil Sveta o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih

z zdravstveno oskrbo (2009/C 151/01). Direktiva o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem

zdravstvenem varstvu zahteva zagotavljanje podatkov o kakovosti za paciente, kar narekuje

vzpostavitev javno dostopnih podatkov o delovanju, kakovosti in varnosti slovenskih izvajalcev

zdravstvenih storitev.

Aktivnost: Zagotavljanje kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe

Zagotovili bomo sistem celovite kakovosti v zdravstvu s kazalniki in poročili, ki bodo dostopni široki

skupini uporabnikov – tako izvajalcem zdravstvene dejavnosti, pacientom in plačniku. Omogočili

bomo spremljanje kakovosti posameznih izvajalcev zdravstvene dejavnosti in zagotovili dostopnost

do ključnih kazalnikov kakovosti posameznih izvajalcev uporabnikom. Hkrati bomo spremljali tudi

zadovoljstvo uporabnikov.

80

Ukrep 1 Spremembe zakonodaje za določitev pogojev in pristojnosti zagotavljanja nenehnega

izboljševanja kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe ter osredotočanja na pacienta in ureditev

pristojnosti posameznih institucij v zdravstvu za nadzor nad kakovostjo

Ukrep 2 Posodobitev nabora kazalnikov kakovosti, ki se spremljajo na nacionalni ravni, vključno s

kazalniki zadovoljstva uporabnikov, ter njihova javna objava

Ukrep 3 Posodobitev sistema spremljanja in izvajanja ukrepov za opozorilne nevarne dogodke ter

druge škodljive dogodke

Ukrep 4 Sprejem Nacionalne strategije smotrne rabe protimikrobnih zdravil in obvladovanja

protimikrobne odpornosti v humani in veterinarski medicini

Ukrep 5 Vzpostavitev sistema izobraževanja in usposabljanja s področja kakovosti in varnosti ter

osredotočenja na pacienta in svojce s podporo raziskavam na tem področju

Ukrep 6 Sprejem Nacionalne strategije za preprečevanje in obvladovanje okužb v zdravstvu

Ukrep 7 Izobraževanje o načinu komuniciranja v zdravstvu, s poudarkom na komuniciranju s

pacientom

Ukrep 8 Zagotovitev kadrovskih in finančnih virov za razvoj sistema kakovosti in nadzor

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k delujočemu sistemu nenehnega

izboljševanja kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev

za

predvidene

ukrepe

Delujoč sistem

nenehnega

izboljševanja

kakovosti in

varnosti

zdravstvene

oskrbe

Spremembe zakona,

objavljene v UL

Število 0 2015 1 MZ 2017 Proračun

RS

Sprejete strategije,

objavljene na spletni

strani MZ

Število 0 2015 2 MZ 2017

Prenovljen nabor

kazalnikov kakovosti in

njihova objava na spletni

strani MZ

Število 1 2015 3 MZ 2016

Poročilo o posodobitvi

sistema spremljanja

OND

Število 1 2015 1 MZ 2016

Poročilo o izvedenih

izobraževanjih na

področju kakovosti in

varnosti

Število 0 2015 5 MZ 2025

81

Nosilec: MZ

6.3.5 Upravljanje in vodenje

Osnovno orodje za učinkovito upravljanje sistema zdravstvenega varstva je strateški okvir, ki ga v

našem primeru predstavlja pričujoča resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva.

V sistemu zdravstvenega varstva se prepleta delo številnih deležnikov, katerih vloge včasih niso

dovolj jasno opredeljene. Zato je nujno, da se posamezne vloge deležnikov za uspešno izvajanje

ciljev in ukrepov iz tega dokumenta v sistemu zdravstvenega varstva jasno opredelijo.

Za oceno uspešnosti delovanja sistema zdravstvenega varstva (HSPA – Health System Performance

Assessment) in za argumentirano načrtovanje ter odločanje o prioritetah v zdravstvu v Sloveniji bo

nujno zagotoviti potrebne strukturne in druge pogoje. Učinkovitost, kakovost, dostopnost in s tem

uspešnost sistema zdravstvenega varstva bomo vrednotili s sistemom HSPA.

Vodenje, upravljanje in nadzor v javnih zdravstvenih zavodih ni ustrezno urejeno. Neustrezno je

nagrajevanje vodstvenih delavcev.

Organi upravljanja (sveti zavodov) zaradi pomanjkanja kompetenc marsikje ne opravijo svoje vloge.

Sveti zavodov imajo po Zakonu o zavodih upravljavsko in nadzorno funkcijo. Za izboljšanje

upravljanja javnih zdravstvenih zavodov je ključno zagotoviti, da so člani svetov ustrezno usposobljeni

za opravljanje svoje funkcije.

Aktivnost: Krepitev upravljanja

Za uspešno uresničevanje ciljev in ukrepov tega dokumenta je ključna okrepitev upravljanja celotnega

sistema zdravstvenega varstva.

Ukrep 1 Jasna opredelitev vlog deležnikov v sistemu zdravstvenega varstva v ZZVZZ in zagotovitev

enakopravnejše sestave v upravnem organu ZZZS

Ukrep 2 Uvedba sistema spremljanja po metodologiji HSPA (Health System Performance

Assessment)

Ukrep 3 Kadrovska okrepitev MZ

Ukrep 4 Sodelovanje in opolnomočenje pacientov pri oblikovanju zdravstvenih politik

Poročilo o izvedenih

izobraževanjih na

področju komunikacije v

zdravstvu

Število 0 2015 3 MZ 2025

Poročilo o kadrovskih in

finančnih virih za razvoj

sistema kakovosti,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018

82

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji odgovornosti in učinkovitosti

upravljanja v zdravstvu.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Večja

odgovornost in

učinkovitost

upravljanja v

zdravstvu

Sprememba ZZVZZ Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun

MZ

HSPA poročilo,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 4 MZ 2022

Poročilo o kadrovski

okrepitvi MZ,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018

Poročilo o

sodelovanju in

opolnomočenju

pacientov pri

oblikovanju politik

Število 0 2015 1 MZ 2020

Nosilec: MZ

Aktivnost: Optimizacija vodenja javnih zdravstvenih zavodov

V javnih zdravstvenih zavodih je nujno optimizirati vodenje, in sicer s povečanjem pooblastil vodstvu,

boljšim nadzorom, spremenjenim načinom nagrajevanja za uspešnost vodstva in zaostrenimi pogoji

glede zahtev po strokovnosti in izkušnjah vodstvenih kadrov ter njihove odgovornosti. Prav tako bomo

uvedli kriterije za člane svetov zavodov s ciljem bolj strokovnega in učinkovitega upravljanja.

Ukrep 1 Vzpostavitev kriterijev za člane svetov zavodov s ciljem bolj strokovnega in učinkovitega

upravljanja

Ukrep 2 Uvedba nagrajevanja za uspešnost vodenja

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji odgovornosti in učinkovitosti

upravljanja v zdravstvu.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Večja

odgovornost in

učinkovitost

upravljanja v

zdravstvu

Sprejeti zakon, ki bo

urejal področje

poslovodenja v

zdravstvu, objavljen v

UL

Število 0 2015 1 MZ 2015 Proračun

MZ

Poročilo o

nagrajevanju za

uspešnost vodenja

Število 0 2015 1 MZ 2018

83

Nosilec: MZ

6.3.6 Nagrajevanje po uspešnosti

Čeprav ima plačni sistem javnega sektorja vgrajene določene mehanizme nagrajevanja delovne

uspešnosti, pa je praksa pokazala, da je tovrstno nagrajevanje premalo povezano z rezultati dela na

podlagi vnaprej dogovorjenih kriterijev oziroma meril. Za doseganje večje učinkovitosti in kakovosti je

treba izvesti ustrezne spremembe, ki bodo omogočale nagrajevanje po uspešnosti opravljenega dela.

Vlada RS je že sprejela izhodišča o izboljšavah plačnega sistema javnega sektorja in odpravi

njegovih anomalij, na podlagi katerega se bo v dejavnosti zdravstva vzpostavil sistem

stimulativnejšega in bolj fleksibilnega nagrajevanja zaposlenih v odvisnosti od rezultatov dela

(posameznika, tima oziroma zavoda) ter zmanjšalo avtomatizme, ki neodvisno od delovnih rezultatov

povečujejo obseg sredstev za plače.

Aktivnost: Nagrajevanje po uspešnosti

Za doseganje večje učinkovitosti in kakovosti dela vseh zaposlenih v sistemu zdravstvenega varstva

bomo spremenili plačni sistem tako, da bo omogočal nagrajevanje po uspešnosti opravljenega dela.

Ukrep 1 Izvedba pilotnega projekta modela nagrajevanja po uspešnosti v enem zdravstvenem domu

in eni bolnišnici

Ukrep 2 Spremembe zakonodaje v podporo nagrajevanju po uspešnosti v zdravstvu ob sočasnem

spremljanju, ali se ob tem zdravstvene storitve izvajajo kakovostno in varno

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k nagrajevanju zaposlenih v zdravstvu po

uspešnosti in kakovosti.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Nagrajevanje po

uspešnosti in

kakovosti

Poročilo o izvedbi

pilotnega projekta,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2018 MZ

V zakonodajo

vključen model za

nagrajevanje po

uspešnosti, objavljen

v UL

Število 0 2015 1 MZ 2019 MZ

Nosilec: MZ, MJU

84

6.3.7 Čakalne dobe

S problemom čakalnih dob se soočajo vse razvite države. Čakalnih dob ni možno skrajšati zgolj z

dodajanjem finančnih sredstev, temveč s preglednostjo celotnega procesa vzpostavitve čakalne dobe

in nadzorom nad pravilnim umeščanjem ter upravljanjem čakalnih vrst. Treba je stalno analizirati

vzroke za čakalne dobe in odpravljati razloge za njihovo prekomerno nastajanje. Izvajalci

zdravstvenih storitev morajo izvajati strokovno upravljanje čakalnih dob in prilagajati storitve

spreminjajočim se potrebam. Pri tem morajo pravilno upravljati čakalne sezname, zahtevajo se

ustrezno znanje skrbnikov, organiziranost postopka, način komunikacije z deležniki, sprotno

analiziranje, kreiranje ciljnih ukrepov, ustrezne evidence ter dostop do podatkov in izmenjave

podatkov ob spoštovanju kliničnih poti na ravni izvajalca kot tudi na ravni države za obravnavo

posameznega zdravstvenega problema ali bolezni.

Čakalne dobe so posledica spleta različnih vzrokov, od katerih je financiranje samo eden izmed njih.

Večina od njih se nanaša na neprimerne modele financiranja, pomanjkanje finančnih virov, slabo

učinkovitost in organiziranost izvajalcev, slabe kakovosti storitev, prekomerno napotovanje med

različnimi ravnmi izvajalcev zdravstvenih storitev, slabo upravljanje čakalnih seznamov, neutemeljene

pritiske pacientov po zdravstvenih storitvah in nepotrebne zdravstvene preglede zaradi

administrativnih postopkov na področju socialnih pravic ali negativnih finančnih spodbud izvajalcev.

Čakalne dobe vplivajo na kakovost sistema zdravstvenega varstva s posledicami, ki jih povzročajo.

Zaradi prekomernih čakalnih dob prihaja do povečanja tveganja pri zdravljenju, višjih stroškov

zdravljenja, daljše odsotnosti z dela in iz družinskega kroga, daljše in zahtevnejše rehabilitacije in

slabšega stanja pacientov po zdravljenju.

Predolge čakalne dobe ne vplivajo neugodno samo na pacienta, temveč tudi predstavljajo dodatno

breme za sistem zdravstvenega varstva s finančnega in organizacijskega vidika. Prav tako imajo slab

vpliv na širšo družbo – tudi na gospodarstvo, kadar je tak pacient zaposlen.

Aktivnost: Krajšanje čakalnih dob (ČD)

Zagotovili bomo učinkovito spremljanje čakalnih dob in transparentno umeščanje na čakalne

sezname ter dodatno financiranje v primeru upravičenega povečanja potreb. Nadgradili bomo sistem

za obvladovanje neupravičenega napotovanja in uvrščanja v čakalne sezname ter uvedli informacijski

sistem, ki bo podpiral delo zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja pri njihovih odločitvah glede

poteka zdravljenja.

Ukrep 1 Izvedba analize vzrokov in posledic za nastajanje čakalnih dob

Ukrep 2 Priprava in izvedba pilotnega projekta, na osnovi katerega se bodo sprejeli ukrepi za

obvladovanje čakalnih dob

Ukrep 3 Spremembe Zakona o pacientovih pravicah in Pravilnika o najdaljših dopustnih čakalnih

dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov

Ukrep 4 Vpeljava sistema CDSS (Clinical Decision Support System)

Specifični cilj: Z aktivnostmi na tem področju bomo zagotovili enako in pravično dostopnost do

zdravstvenih storitev ter skrajšanje čakalnih dob.

85

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri sredstev

za

predvidene

ukrepe

Enaka in pravična

dostopnost do

zdravstvenih

storitev ter

skrajšanje

čakalnih dob

Analiza vzrokov in

posledic za ČD

Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun MZ,

ZZZS

Poročilo o izvedbi

pilotnega projekta,

objavljeno na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2017

Sprememba Zakona

o pacientovih

pravicah, objavljena

v UL

Število 0 2015 1 MZ 2018

Poročilo o vpeljavi

sistema CDSS

Število 0 2015 1 MZ 2020

Nosilec: MZ, ZZZS, NIJZ

6.3.8 Razvoj IKT v zdravstvu

Informatizacija sistema zdravstvenega varstva (e-zdravje) zajema informacijske sisteme in

storitve, ki skupaj z organizacijskimi spremembami in razvojem novih veščin pripomorejo k

napredku zdravstva, njegovim izboljšavam glede dostopnosti do zdravstvene oskrbe, kakovosti

storitev ter njegovi učinkovitosti in produktivnosti. Rešitve podpirajo napredek v zdravstveni

dejavnosti, omogočajo boljše upravljanje in širjenje zdravstvenega znanja ter pomagajo

zdravstveni dejavnosti, temelječi na dokazih.

Projekt eZdravje konec leta 2015 vzpostavlja enoten zdravstveni informacijski sistem, ki s

pomočjo povezovanja z informacijskimi sistemi različnih ponudnikov omogoča interoperabilnost in

izmenjavo podatkov. S prenovo Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva

smo vzpostavili zakonske podlage za zbirke podatkov eZdravja (Centralni register podatkov o

pacientih, eRecept, eNapotnica in eNaročanje, Telekap, Register teleradioloških preslikav itd.) in

njihovo povezovanje. Nacionalna uvedba eRecepta poteka, eNapotnica in eNaročanje pa se

bosta uvedla v začetku leta 2016.

Vsebinsko bi bilo smiselno sredstva in napore usmeriti v zagotovitev enotnega informacijskega

sistema za izvajalce zdravstvene dejavnosti, pri čemer pa se je treba pri tem nujno izogniti

nevarnosti ''vendor lock-in'' (vezanost na enega ponudnika). V ta namen je treba razviti sistem za

certificiranje rešitev za uporabo v sistemu zdravstvenega varstva in predvsem zagotoviti

mehanizme, da je prehod od enega ponudnika na drugega ponudnika sistema zdravstvenega

varstva dejansko možen.

Glede na usmeritve EU (zelena knjiga o mZdravju) je treba pozornost nameniti tudi hitro

razvijajočemu področju mZdravja, kjer bi predvsem morali zagotoviti, da imajo uporabniki sistema

zdravstvenega varstva na voljo informacije o tem, katera od mnogih mobilnih aplikacij, ki so na

voljo, je dejansko medicinsko in strokovno preverjena.

86

Aktivnost: Izboljšanje dostopnosti do kakovostnih podatkov v zdravstvu ob sočasnem

razvoju novih načinov spremljanja zdravstvenega stanja s pomočjo sodobne informacijske

podpore

Izboljšali bomo dostopnost do kakovostnih podatkov in informacij v zdravstvu. Za optimizacijo

sistema zdravstvenega varstva bomo zagotovili naprednejšo uporabo informacijske tehnologije v

zdravstvu. Z ustrezno zdravstveno informacijsko infrastrukturo bomo omogočili vzpostavitev

elektronskih povezav med zdravstvenimi izvajalci ter izmenjavo zdravstvenih dokumentov na

nacionalni ravni, s tem pa učinkovitejšo organizacijo dela zdravstvenih izvajalcev. Z uvedbo e-

zdravja bomo povečali vključenost uporabnikov – pacientov za vpogled do lastnih zdravstvenih

podatkov.

Ukrep 1 Prenova Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva

Ukrep 2 Nadgradnja elektronskega zdravstvenega kartona

Ukrep 3 Poenotenje informacijske podpore pri zdravstvenih izvajalcih

Ukrep 4 Nadgradnja sistema eZdravje

Ukrep 5 Povezljivost IKT eZdravja, ZZZS, drugih nacionalnih IKT, socialne in drugih relevantnih

IKT

Ukrep 6 Uvedba enotnih standardov elektronske izmenjave podatkov v zdravstvu

Specifični cilj: Z aktivnostmi na tem področju bomo zagotovili enotno in učinkovito informacijsko

podporo spremljanju in upravljanju v zdravstvu in dostopne podatke za obravnavo pacientov in

poslovanje.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Enotna in

učinkovita

informacijska

podpora

spremljanju in

upravljanju v

zdravstvu/dostopni

podatki za

zdravstveno

oskrbo pacientov

in poslovanje

Sprejeti zakon o

zbirkah podatkov v

zdravstvu, objavljen v

UL

Število 0 2015 1 MZ 2021 Proračun

MZ

Poročilo o uvedbi e-

kartona, poenotenju

informacijske

podpore pri izvajalcih,

nadgradnji e-zdravja

in povezljivosti IKT na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Enotni standardi

elektronske

izmenjave podatkov v

zdravstvu, objavljeni

na spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ 2021

Nosilec: MZ, NIJZ

87

6.3.9 Upravljanje z investicijami

Načrtovane aktivnosti uvajanja novih zdravstvenih tehnologij in posodabljanja obstoječih so tesno

povezane z investicijami v obliki naložb v objekte, opremo, izobraževanje in usposabljanje, razvoj

novih tehnologij, izboljšanje kakovosti dejavnosti itd. Zdravstvena infrastruktura mora biti urejena po

veljavnih standardih, smernicah in predpisih, da zagotavlja primerno stopnjo kakovosti, varnosti in

zanesljivosti. Urejeno stanje je predpogoj za izvajanje zdravstvene dejavnosti, uporabo zdravstvenih

tehnologij in metod zdravljenja.

Vse investicije v zdravstveno infrastrukturo bodo temeljile na analizi in oceni potreb.

Na podlagi obstoječega stanja slovenske zdravstvene infrastrukture izhaja, da starejši dotrajani

prostori v zdravstvenih objektih postajajo vse manj primerni za izvajanje zdravstvenih in spremljajočih

dejavnosti, tudi z vidika potresne, požarne, poplavne varnosti, slabih pogojev bivanja, kot so

pomanjkljive sanitarije, omejenosti, arhitekturne neustreznosti, neučinkovitosti obstoječih logističnih

povezav in notranjega prometa, dragega vzdrževanja, energetske potratnosti itd. Investicijska

vlaganja v obnavljanje ali nadomestne novogradnje so nujni. Zaradi omejenih finančni sredstev bo v

investicijski dokumentaciji treba dokazati ustrezne učinke in določiti uspešnost investicije. V ta namen

bo treba pripraviti dolgoročen strateški program posodobitve slovenske zdravstvene infrastrukture.

Področje investicij v javne zdravstvene zavode z vidika financiranja je ministrstvo delno uredilo v

novem Zakonu o investicijah v javne zdravstvene zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija

(Uradni list RS, št. 90/15).

Slovensko zdravstvo se po obdobju finančne krize in varčevalnih ukrepov, ki so najbolj prizadeli

investicijsko področje in nenadomeščanje medicinskih aparatur, sooča tudi z višanjem povprečne

starosti dragih medicinskih naprav, ki je že blizu pričakovane dobe koristnosti. Ob naraščanju števila

preiskav in s tem izboljšanju diagnostičnih postopkov obstaja tveganje, da število naprav ne bo

odražalo dejanskih potreb, starost naprav pa ne razvoja na področju medicinske tehnologije. Kot

drago opremo je treba šteti najmanj naslednje aparature: MR, CT, PET-CT, linearni pospeševalnik.

Aktivnost: Povečanje učinkovitosti in uspešnosti investicijskih projektov z medicinsko

opremo

Izboljšali bomo raven učinkovitosti in uspešnosti pri ravnanju z investicijskimi projekti, da bomo lahko

dolgoročno uredili zdravstveno infrastrukturo, ki ustvarja podlago za izvajanje obstoječih in uvajanje

novih zdravstvenih tehnologij ter izvajanje zdravstvene dejavnosti.

Eden pomembnejših delov v celoviti zdravstveni oskrbi je poleg ustreznega kadra medicinska

oprema. V naslednjem obdobju bo ministrstvo vzpostavilo boljše načrtovanje nabav predvsem drage

medicinske opreme ob sočasni vzpostavitvi tehničnih smernic za to opremo.

Ukrep 1 Priprava dolgoročnega strateškega programa posodobitve slovenske zdravstvene

infrastrukture z nacionalnim načrtom investicij v JZZ

Ukrep 2 Izdelava študije potreb po dragih napravah v Sloveniji

Ukrep 3 Izdelava in vzdrževanje standardov drage medicinske opreme

Ukrep 4 Vzpostavitev vodenja ustrezne evidence drage medicinske opreme

88

Specifični cilj: Z aktivnostmi na tem področju bomo zagotovili posodobljene funkcionalne prostore za

izvajanje zdravstvene dejavnosti s ciljem najbolj smotrne izrabe ter sledenje tehnološkemu napredku

pri investiranju v drago medicinsko opremo.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Posodobitev

funkcionalnih

prostorov za

izvajanje

zdravstvene

dejavnosti s

ciljem najbolj

smotrne izrabe

ter sledenje

tehnološkemu

napredku pri

investiranju v

drago medicinsko

opremo

Sprejet strateški

program posodobitve

slovenske

zdravstvene

infrastrukture,

objavljen na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ Do 2021 MZ

Študija potrebne

količine dragih

naprav v RS,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ

Sprejeti standardi

drage medicinske

opreme, objavljeni na

spletni strani MZ

Število 0 2015 1 MZ

Evidenca drage

medicinske opreme,

objavljena na spletni

strani MZ

Število 0 2015 1 MZ

Nosilec: MZ, NIJZ

6.4 Solidarno, pravično in vzdržno financiranje zdravstvenega varstva

Že v obdobju pred krizo je bila rast javnofinančnih izdatkov za zdravstvo v Sloveniji relativno nizka v

primerjavi s sorodnimi državami EU. To lahko pomeni, da smo bili učinkoviti pri obvladovanju javnih

izdatkov za zdravstvo, po drugi strani pa je to tudi odraz prepočasnega uvajanja novih tehnologij,

slabše opremljenosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti in zaostankov v številu zdravnikov (UMAR,

2012). V obdobju krize so se skladno z zahtevo po doslednem uravnoteženem poslovanju brez

zadolževanja ZZZS izvajali zniževanje cen zdravstvenih storitev, stroge proračunske omejitve

(zniževanje sredstev za investicije in za izvajanje javne službe), omejevanje cen zdravil, omejevanje

zaposlovanja in drugi ukrepi. Vse to je imelo za posledico naraščanje kumulativnih izgub pri izvajalcih

zdravstvenih storitev in poslabšanje njihove likvidnosti. Na zmanjšanje deleža javnih izdatkov v

skupnih izdatkih za zdravstvo v Sloveniji je deloma vplival tudi prenos dela teh izdatkov na dopolnilno

zdravstveno zavarovanje.

Javni izdatki (večinoma sredstva ZZZS oziroma obveznega zdravstvenega zavarovanja, manjši delež

proračunska sredstva) so se v kriznem obdobju zaradi manjših prihodkov ZZZS in prenosa določenih

obveznosti na dopolnilno zdravstveno zavarovanje znižali z 2,45 milijarde EUR v letu 2009 (6,8

89

odstotka BDP) na 2,39 milijarde EUR v letu 2014 (6,4 odstotka BDP). Projekcije nakazujejo, da bodo

v Sloveniji, če ne bomo ukrepali, izdatki za zdravstvo naraščali znatno hitreje od rasti BDP.

V dopolnilno zdravstveno zavarovanje je zaradi velikega obsega storitev, ki zahtevajo doplačila,

vključenih več kot 95 odstotkov zavezancev za doplačila. Financiranje dopolnilnega zdravstvenega

zavarovanja, kot je zasnovano zdaj, pa ne temelji na principu pravičnosti in solidarnosti, saj so

premije regresivne in predstavljajo nesorazmerno večje breme za socialno ranljivo prebivalstvo kot za

srednji oziroma višji razred. Premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so previsoke glede na

izplačane škode (zdravstvene storitve), zavarovalnice ustvarjajo dobiček tudi zaradi varčevanja v

zdravstvu – nižanja cen zdravstvenih storitev.

Pri preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bomo morali upoštevati:

- da je zaradi globine in obsega sedanjega sistema doplačil k zdravstvenim storitvam (vključno z

zdravili in medicinskimi pripomočki) prehod na nov sistem treba izvesti postopno oziroma

zmanjšati finančna tveganja na najmanjšo možno mero;

- da se mora z uvedbo nadomestnega vira zagotoviti dovolj široka populacija zavezancev za

plačilo;

- da se morajo pri virih financiranja zdravstva zagotoviti njihova fleksibilnost in dolgoročna

vzdržnost in večja razpršenost;

- naraščajoče izdatke za dolgotrajno oskrbo.

Trenutni sistem plačil zdravstvenih storitev ni dovolj pregleden. Izvajalcem zdravstvene dejavnosti

pogosto financiramo predvsem kapacitete, ne glede na njihovo izkoriščenost, ali drugače povedano –

denar ne sledi pacientu. Obračunske sisteme bo treba nadgraditi in zagotoviti, da bosta upoštevani

tudi učinkovitost in kakovost.

Sistem partnerskega dogovarjanja in sprejemanja splošnega dogovora je zastarel in neučinkovit, saj

temelji na praksi iz 80. let prejšnjega stoletja, ko so se uporabljale precej drugačne medicinske

tehnologije. Pri tem mehanizmu sploh ne gre več za dogovarjanje, saj se partnerji skladno s pravili

dogovorijo o relativno majhnem deležu predlogov, posledično pa o večini predlogov o spremembah in

dodatnih programih odloča Vlada Republike Slovenije.

Z vidika solidarnosti in pravičnosti financiranja, zagotovitve finančne vzdržnosti sistema in njegove

proticiklične naravnanosti bo treba odpraviti anomalije, ki se kažejo v:

- neupravičenih razlikah v bremenih plačevanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje

med posameznimi kategorijami zavezancev;

- neobremenjevanju nekaterih dohodkov s prispevki za zdravstvo;

- neporavnavanju obveznosti in neučinkoviti izterjavi prispevkov.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ni progresivno in s tem pravično, saj vsi zavarovanci plačujejo

enako premijo. Pri tem nastajajo tudi visoki administrativni stroški v sistemu. Tveganje doplačil, ki jih

dopolnilno zavarovanje pokriva, je tako veliko in razširjeno, da posledično v resnici ne gre več za

prostovoljno zavarovanje, temveč je v praksi za večino zavarovancev dejansko obvezno.

Za razvoj slovenskega zdravstva bo odločujoče tudi, ali bomo uspešno zagotovili nove javnofinančne

vire in njihovo transparentno razdeljevanje za preventivno dejavnost, uvajanje novih tehnologij,

raziskovanje ter izobraževanje in razvoj v zdravstvu.

SPECIFIČNI CILJI

90

Pravično, solidarno in vzdržno financiranje zdravstvenega varstva:

enakomerna in pravična obremenitev zavarovancev s prispevki;

večja razpršenost virov za financiranje zdravstvenega varstva za zmanjšanje ranljivosti sistema

zdravstvenega varstva, npr. v času ekonomske krize;

s pravicami čim bolj polno obvezno zdravstveno zavarovanje, ki je očiščeno vsebin, ki vanj ne

sodijo (kot npr. specializacije zdravnikov, pripravništvo ipd.);

uvajanje oziroma opuščanje metod zdravljenja na osnovi preglednega sistema, ki upošteva

finančno vzdržnost sistema zdravstvenega varstva in dokazano učinkovitost medicinskih tehnologij

in načinov obravnave (HTA);

enostaven, pregleden in učinkovit način partnerskega dogovarjanja;

uvedba novih obračunskih modelov pri financiranju izvajalcev zdravstvene dejavnosti;

plačevanje izvajalcev po uspešnosti in kakovosti.

6.4.1 Solidarnost in pravičnost financiranja

Pri financiranju iz javnih virov je problematična trenutna prevelika odvisnost od prihodkov iz naslova

prispevne stopnje zaposlenih, kar povzroča precejšnje finančne pretrese pri makroekonomskih

nihanjih v obdobjih gospodarskih kriz in negativen vpliv na prihodke ZZZS ob povečani

nezaposlenosti.

Prispevno osnovo za obvezno zdravstveno zavarovanje bi lahko, ob upoštevanju dejanskega

finančnega stanja zavarovanca, razširili na vse oblike dela (in na vse vrste prejemkov posameznika,

tudi pasivne). Hkrati je treba tudi zmanjšati precejšnje razlike v prispevni stopnji. Trenutno imamo

izjemno asimetrično obremenitev različnih kategorij zavarovancev. Medtem ko zaposlena populacija

za obvezno zdravstveno zavarovanje v povprečju plačuje 203 EUR na mesec, za isti obseg pravic

druge kategorije plačujejo bistveno manj. Ob tem pa so nekatere kategorije prebivalcev, predvsem

osebe v negotovih zaposlitvenih pogojih in določene kategorije priseljencev, zaradi socialno-

ekonomske prikrajšanosti izpostavljene tveganju, da ne zmorejo bremena za plačevanje prispevkov

OZZ in zato do pravic iz OZZ ne morejo dostopati.

Aktivnost: Izenačevanje bremen in zaostritev odgovornosti pri plačevanju prispevkov za

obvezno zdravstveno zavarovanje

Okrepili bomo solidarnost pri plačevanju prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. S prispevki

za zdravstveno zavarovanje morajo biti obremenjeni vsi prihodki fizičnih oseb. Ob tem bomo

zagotovili, da bodo vse kategorije zavezancev čim bolj enakomerno obremenjene s plačili prispevkov.

Zaostrili bomo tudi odgovornost za redno poravnavanje obveznosti in zagotovili učinkovitejšo izterjavo

prispevkov.

Ukrep 1 Spremembe zakonodaje za zmanjšanje nekaterih neupravičenih razlik pri plačevanju

prispevkov med posameznimi kategorijami zavezancev

Ukrep 2 Širitev prispevne osnove tudi na pasivne dohodke

Ukrep 3 Prenova sistemske ureditve vključevanja oseb brez urejenega zdravstvenega zavarovanja v

obvezno zdravstveno zavarovanje

Ukrep 4 Izboljšava sistema za učinkovitejšo izterjavo neplačanih prispevkov za zdravstveno

zavarovanje

91

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k enakomerni in pravični obremenitvi

zavarovancev s prispevki.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev

za

predvidene

ukrepe

Enakomerna in

pravična

obremenitev

zavarovancev s

prispevki

Novi Zakon o

zdravstvenem

varstvu in

zdravstvenem

zavarovanju,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun

RS, ZZZS

Zmanjšanje deleža

neplačanih

prispevkov

Delež

zmanjšanja

0 2015 50 % MZ 2016

Nosilec: MZ, MF

6.4.2 Vzdržnost financiranja sistema zdravstvenega varstva

Finančna kriza je pokazala, da v Sloveniji nimamo ustreznega mehanizma, ki bi zagotavljal stabilnost

sistema zdravstvenega varstva ob povečanju brezposelnosti v času gospodarske krize. Po

mednarodnih primerjavah izstopamo tudi po zelo nizkem deležu proračunskih sredstev za zdravstvo

(3,2 odstotka v tekočih izdatkih in 6,6 odstotka, vključno z investicijami v letu 2013), tudi v primerjavi z

državami s podobnimi sistemi. Povečanje financiranja iz davčnih virov lahko pomembno prispeva k

zagotavljanju dolgoročne stabilnosti sistema zdravstvenega varstva, še posebej v času gospodarskih

kriz.

Čeprav zakonodaja (Zakon o omejevanju porabe alkohola, Zakon o omejevanju uporabe tobačnih

izdelkov) mestoma že omogoča porabo dela sredstev od pobranih trošarin za tobačne izdelke in

alkoholne pijače, doslej ta možnost v praksi ni bila uveljavljena. V prihodnje bo potrebno zagotoviti

sredstva za financiranje programov zdravstvenega varstva in za razvoj v zdravstvu (terciar,

raziskovalna dejavnost, izpopolnjevanje), tako kot je praksa drugod po Evropi.

Razvoj novih zdravstvenih tehnologij in zdravil, bioloških zdravil, cepiv, krvnih pripravkov, medicinske

opreme in pripomočkov, predvsem pa boljša osveščenost pacientov ter omejenost finančnih virov,

namenjenih za zdravstveno varstvo, kažejo na vedno večje potrebe po vzpostavitvi sistema za

določanje prednostnih nalog v zdravstvu in učinkovito porabo sredstev.

V svetu je že uveljavljena metoda vrednotenja zdravstvenih tehnologij (HTA), ki jo v Sloveniji komaj

začnemo uvajati. Bolj protokoliran proces za presojo metod in postopkov zdravljenja na državni ravni

smo vzpostavili šele pred leti, ko je MZ sprejelo poseben pravilnik, ki ga uporablja Zdravstveni svet

(ZS) kot najvišji strokovni posvetovalni organ ministra, pristojnega za zdravje, za ocenjevanje vlog za

92

uvajanje novih metod in postopkov zdravljenja. Prav tako se HTA uporablja pretežno za uvajanje

novih tehnologij zdravljenja, ne pa tudi za vrednotenje oziroma sprejemanje odločitev o opuščanju

zastarelih tehnologij zdravljenja. Treba je zagotoviti strukturno podporo in vzpostaviti pregleden

sistem HTA, v katerem bi jasno ločili strokovne in odločevalske procese in se s tem izognili

nepotrebnim konfliktom interesov ali celo koruptivnim tveganjem. Zdravstveni svet bi ohranil ključno

odločevalsko vlogo ob koncu procesa HTA, tj. ob pregledu in kritični presoji prioritetnega seznama

predlaganih novih tehnologij.

S tem bo Slovenija izvajala tudi Sklepe Sveta o inovacijah v korist pacientov, kjer je še posebej

navedeno, naj države članice izvajajo strategijo ocenjevanja zdravstvenih strategij (HTA), ki jo je

sprejela mreža HTA, in da gre za poglobljeno sodelovanje na ravni EU na področju ocenjevanja

zdravstvenih tehnologij.

Aktivnost: Zagotavljanje dolgoročne finančne vzdržnosti sistema zdravstvenega varstva

Zaradi nujnosti zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti sistema zdravstvenega varstva bomo zagotovili

stabilnejše vire financiranja in vpeljali proticiklične mehanizme – tudi ob upoštevanju, da v tem

trenutku v zdravstvenem sistemu ni dovolj sredstev, da bi zagotovili tudi financiranje dolgotrajne

oskrbe. Zaradi uvedbe novih finančnih virov se bo v strukturi javnofinančnega financiranja

zdravstvenega varstva zmanjšal delež iz naslova prispevkov iz osebnih dohodkov na račun

povečanja v ostalih javnofinančnih virih, s čimer bomo prispevali k večji pestrosti virov za financiranje

zdravstvenega varstva. Prenesli bomo nezdravstvene izdatke iz zdravstvene blagajne v državni

proračun.

Ukrep 1 Novi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

Ukrep 2 Opredelitev dela trošarin na alkohol in tobak za preventivno zdravstveno varstvo

Ukrep 3 Povečanje proračunskih virov za izobraževanje, raziskovalno dejavnost in razvoj v zdravstvu

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k večji pestrosti virov za financiranje

zdravstvenega varstva za zmanjšanje ranljivosti sistema zdravstvenega varstva, npr. v času

gospodarske krize ali v primeru akutno večjih obremenitev.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Večja pestrost

virov za

financiranje

zdravstvenega

varstva za

zmanjšanje

ranljivosti sistema

zdravstvenega

varstva, npr. v

času ekonomske

krize

Novi Zakon o

zdravstvenem

varstvu in

zdravstvenem

zavarovanju,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun

RS

Poročilo o zagotovitvi

dela trošarin za

preventivno

zdravstveno varstvo

Število 0 2015 10 MF Do 2025

Poročilo o virih za

izobraževanje,

raziskovalno

dejavnost in razvoj v

Število 0 2015 8 MZ Do 2025

93

zdravstvu

Nosilec: MZ, MF

Aktivnost: Ohranitev široke košarice pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeno

razvojno prilagajanje

Analiza sistema zdravstvenega varstva je pokazala, da košarica pravic iz OZZ nudi visoko stopnjo

zdravstvene varnosti in zagotavlja relativno nizko stopnjo neenakosti. Glede na naraščajoče potrebe

prebivalstva je za ohranitev dostopnosti do široke košarice pravic le-to nujno prilagajati tehnološkemu

napredku in dokazanim potrebam po zdravstvenih storitvah. Ohranili bomo košarico pravic in jo

prilagajali glede na nove potrebe prebivalstva ter dokaze o učinkovitosti, kakovosti in varnosti

posameznih zdravstvenih tehnologij. Urediti je treba tudi postopke določanja pravic v OZZ na

transparenten način in z jasno določitvijo vlog posameznih deležnikov.

Ukrep 1 Sprememba postopkov načrtovanja, spremljanja in vrednotenja pravic iz obveznega

zdravstvenega zavarovanja v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju

Ukrep 2 Preoblikovanje postopka partnerskega dogovarjanja

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k: s pravicami čim bolj polnemu

zdravstvenemu zavarovanju, ki bo očiščeno vsebin, ki vanj ne sodijo; enostavnemu, preglednemu in

učinkovitemu načinu partnerskega dogovarjanja; uvajanju oziroma opuščanju metod zdravljenja na

osnovi preglednega sistema, ki upošteva sistem zdravstvenega varstva, dokazano učinkovitost

medicinskih tehnologij in načinov obravnave in finančno vzdržnost.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

S pravicami čim

bolj polno

obvezno

zdravstveno

zavarovanje, ki je

očiščeno vsebin,

ki vanj ne sodijo

(specializacije

zdravnikov,

pripravništvo,

terciar)

Enostaven,

pregleden in

učinkovit način

partnerskega

dogovarjanja

Novi Zakon o

zdravstvenem varstvu

in zdravstvenem

zavarovanju,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun RS

Nosilec: MZ, ZZZS

Aktivnost: Vrednotenje zdravstvenih tehnologij

94

Vpeljali bomo pregleden sistem na celotnem področju uvajanja novih zdravstvenih tehnologij in

opuščanja starih ter zagotovili optimalno izrabo. MZ bo nosilec dejavnosti HTA in koordinator mreže

HTA, v katero so vključeni strokovnjaki za HTA, NIJZ, razširjeni strokovni kolegiji posameznih strok,

terciarna dejavnost, ZZZS itd. Določili bomo postopek in nosilce za izvajanje HTA in zagotovili

vključevanje Slovenije v področna mreženja na ravni EU.

Ukrep 1 Novi Zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju

Ukrep 2 Zagotovitev kadrovskih in finančnih virov za vrednotenje zdravstvenih tehnologij

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo uredili uvajanje oziroma opuščanje metod zdravljenja

na osnovi preglednega sistema, ki upošteva finančno vzdržnost sistema zdravstvenega varstva in

dokazano učinkovitost medicinskih tehnologij in načinov obravnave (HTA).

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Uvajanje oziroma

opuščanje metod

zdravljenja na

osnovi

preglednega

sistema, ki

upošteva finančno

vzdržnost sistema

zdravstvenega

varstva in

dokazano

učinkovitost

medicinskih

tehnologij in

načinov

obravnave

Novi Zakon o

zdravstvenem varstvu

in zdravstvenem

zavarovanju,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 Proračun RS

Poročilo o kadrovskih

in finančnih virih za

HTA, objavljeno na

spletni strani MZ

Število 0 2015 3 MZ 2017–

2025

Nosilec: MZ

6.4.3 Zdravstveno zavarovanje

Izziv predstavlja obstoječa ureditev zdravstvenega zavarovanja, kjer je treba ponovno preučiti

trenutno strukturo in institucionalno ureditev javnega in zasebnega financiranja zdravstvenega

varstva. Sistem zdravstvenega zavarovanja kot celota potrebuje izboljšave na področjih pravičnosti

financiranja in solidarnosti.

Aktivnost: Preoblikovanje sistema doplačil oziroma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje bomo preoblikovali v smeri večje učinkovitosti z vidika

uporabnika in na način, ki bo povečal solidarnost in zmanjšal potrebo po doplačevanju zdravstvenih

storitev. S spremenjenim dopolnilnim zavarovanjem ne bomo dodatno povečevali efektivne

95

obremenitve stroškov dela, temveč bo nova oblika dajatve bremenila zavezance iz razpoložljivega

(neto) dohodka.

Ukrep 1 Izdelava modela nadomestitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k bolj enakomerni in pravični obremenitvi

zavarovancev s prispevki.

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev za

predvidene

ukrepe

Enakomerna in

pravična

obremenitev

zavarovancev s

prispevki

Novi Zakon o

zdravstvenem varstvu

in zdravstvenem

zavarovanju,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MZ 2016 ZZZS,

proračun RS

Nosilec: MZ, ZZZS

6.4.4 Nadzor nad porabo v zdravstvu

Nujno je, da se stroški v zdravstvu sprotno obvladujejo in da se pravočasno identificirajo anomalije v

sistemu, ki omogočajo neupravičeno odtekanje sredstev za zdravstvo.

Aktivnost: Boljši nadzor nad porabo v sistemu zdravstvenega varstva

Za dolgoročno stabilizacijo sistema bomo s strukturnimi spremembami zagotovili večjo učinkovitost

zdravstvene oskrbe, vključno z boljšim obvladovanjem stroškov v zdravstvu.

V ta namen bomo uvedli redne analize porabe na posameznih področjih, nadgradili veljavne

obračunske modele, uveljavili spodbude za bolj učinkovito in kakovostno izvedbo zdravstvenih

programov ter okrepili sistem spremljanja in nadzora nad obračunom.

Ukrep 1 Vzpostavitev kontinuiranega spremljanja in nadzor porabe po posameznih področjih

Ukrep 2 Prenova obračunskih modelov financiranja zdravstvenih storitev

Ukrep 3 Izdelava modela plačevanja izvajalcev zdravstvene dejavnosti po uspešnosti in izbranih

kazalnikih kakovosti

Specifični cilj: S to aktivnostjo in ukrepi bomo prispevali k uvedbi novih obračunskih modelov pri

financiranju izvajalcev zdravstvene dejavnosti.

96

Specifični cilj Kazalniki učinka Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost

v letu

2025

Vir

podatka

Časovni

okvir

Viri

sredstev

za

predvidene

ukrepe

Uvedba novih

obračunskih

modelov pri

financiranju

izvajalcev

zdravstvene

dejavnosti

Nagrajevanje po

uspešnosti

Podzakonski akt

novega Zakona o

zdravstvenem

varstvu in

zdravstvenem

zavarovanju,

objavljen v UL

Število 0 2015 1 MZ 2021 Proračun

MZ,

sredstva

EU

Model nagrajevanja

po uspešnosti,

opredeljen v

splošnem dogovoru

Število 0 2015 1 MZ 2025

Nosilec: MZ, MJU, ZZZS

97

7 Izvajanje nacionalnega plana zdravstvenega varstva

Izvajanje Resolucije temelji na sodelovanju med partnerji v zdravstvu in zunaj zdravstva. Eden od

ključnih partnerjev je civilna družba, vključno z združenji pacientov, katere naloga je, da skrbnike in

izvajalce Resolucije informira o potrebah uporabnikov/pacientov in opozarja na morebitne zastoje v

izvajanju. Prav uporabniki/pacienti so tisti, ki morajo imeti in tudi imajo največji interes, da zastavljene

cilje tudi dosežemo.

Za zagotavljanje koordinacije in sodelovanja vseh partnerjev pri izvajanju Resolucije in za spremljanje

napredka bo pri MZ imenovana koordinacijska skupina, ki bo pripravljala obdobne usklajene

izvedbene načrte za izvajanje Resolucije in poročila o uspešnosti izvajanja nacionalnega plana, ki

bodo predstavljena Vladi Republike Slovenije, strokovni in splošni javnosti in bodo podlaga za

načrtovanje prihodnjih izvedbenih načrtov. Poročila o uspešnosti izvajanja bodo vključevala tudi

izbrane kazalnike doseganja rezultatov, kot so opredeljeni po prednostnih področjih.

Za spremljanje napredka na področju zdravja in blagostanja smo izbrali kazalnike, s katerimi

pokrivamo pogosto uporabljene dimenzije zdravja. To so kazalniki izidov zdravja z vidika umrljivosti,

obolevnosti, preživetja in samoocene zdravja, kazalniki dostopnosti do zdravstvenega varstva s

finančnega in organizacijskega vidika, kazalniki razširjenosti dejavnikov tveganja za zdravje in

izvajanja preventive ter kazalniki izbranih značilnosti financiranja in kadrovske pokritosti

zdravstvenega sistema. Pri izbiri kazalnikov smo upoštevali merilo kakovosti in časovne

razpoložljivosti podatka znotraj države, primerljivost v mednarodnih naborih kazalnikov ter

povezanost s področji aktivnosti, ki jih obravnava resolucija.

Glede na merilo primerljivosti v mednarodnih naborih kazalnikov so izhodišče predstavljali kazalniki

ECHI, katerih uporabnost za primerjavo z drugimi državami smo dodatno preverili v dokumentih, ki

predstavljajo doslej usklajene in sprejete kazalnike v skupnem ocenjevalnem okviru za sklop Zdravje

(JAF Health), ki po metodi odprte koordinacije poteka v podskupini za indikatorje Odbora za socialno

zaščito Evropske komisije (SPC). V tem okviru so izbrani kazalniki, ki jasno pokažejo učinke ukrepov

in so bili do medsebojne primerljivosti med državami v dolgoletnih postopkih razviti v SZO, Evrostatu

in OECD ter številnih evropskih projektih.

V nabor so uvrščeni tudi v državi razpoložljivi kazalniki za spremljanje uresničevanja šestih ciljev

strategije Zdravje 2020 SZO.

K mednarodno primerljivim kazalnikom smo dodali tudi kazalnike, ki so v Sloveniji uveljavljeni in

ustrezne kakovosti ter kažejo na ključne probleme zdravja in zdravstvenega sistema v Sloveniji in ki

se v določenih segmentih razlikujejo od prioritet v evropskem prostoru (smrti zaradi samomora, raba

alkohola, dolgo čakanje na medicinske posege).

Vse izbrane kazalnike v Sloveniji že spremljamo in jih poročamo na skupnem vprašalniku Evrostat-

SZO-OECD oziroma jih bo mogoče spremljati na podlagi obstoječih zbirk podatkov in informacij.

Želene ciljne vrednosti so postavljene ob upoštevanju nacionalnih in evropskih usmeritev za

izboljšanje zdravja. Upoštevali smo, kam nas izhodiščne vrednosti postavljajo znotraj držav EU. Tako

so ciljne vrednosti kazalnikov, kjer dosegamo boljše vrednosti v Evropi, manj ambiciozne od ciljnih

vrednosti pri kazalnikih, kjer smo pod povprečjem EU. Sledili smo usmeritvam glede ciljev političnega

ukrepanja in poskusili oceniti, kako bodo na določene kazalnike vplivale spreminjajoče se razmere v

državi, na katere zdravstvo in zdravstvena politika nimata neposrednega vpliva. Kazalniki so v prilogi

1 in 2. Za lažje razumevanje besedila, pa je v prilogi 3 pojmovnik.

98

Obrazložitev

Z Resolucijo nacionalnega plana zdravstvenega varstva 2016–2025 "Skupaj za družbo zdravja"

izpolnjujemo zavezo določbe 6. člena ZZVZZ, da se sprejme nacionalni plan zdravstvenega varstva, ki

vključuje strategijo razvoja zdravstvenega varstva z namenom, vizijo in poslanstvom, načeli, cilji,

prednostnimi razvojnimi področji, skratka ključnimi elementi strateškega načrtovanja.

Nacionalni plan zdravstvenega varstva za obdobje 2008–2013 se je iztekel, zato je treba sprejeti

novega in z njim začrtati razvojne možnosti sistema zdravstvenega varstva za obdobje 2016–2025.

Novi nacionalni program bo predstavljal strateški okvir za upravljanje in razvoj sistema zdravstvenega

varstva v Sloveniji in podlago za pripravo in sprejem ustreznih zakonov s področja zdravstvenega

zavarovanja in zdravstvene dejavnosti kot tudi izhodišče za črpanje evropskih virov v okviru

Operativnega programa za izvajanje kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020 in

tretjega programa za ukrepe EU na področju zdravja (2014–2020).

Prvi predlog besedila Resolucije je nastal v delovni skupini Ministrstva za zdravje Republike Slovenije

(MZ) na podlagi vrste izhodišč, ki so jih različne vlade in posamezni deležniki pripravili v preteklosti. V

delovni skupini so sodelovali predstavniki MZ in organov v sestavi, predstavniki Nacionalnega inštituta

za javno zdravje (NIJZ) in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

Kot izhodišče za opredelitev specifičnih izzivov v Sloveniji so bili uporabljeni zaključki posveta:

Strokovna izhodišča za reformo sistema zdravstvenega varstva, ki je bil 16. junija 2014 v Ljubljani in

zaključki številnih drugih razprav strokovne javnosti v preteklih letih. Končni predlog temelji na

evropskih vrednotah zdravstvenega varstva in priporočilih mednarodne skupnosti glede razvoja

zdravstvenih sistemov in hkrati upošteva v javnih razpravah izražene potrebe različnih deležnikov po

spremembah.

V Sloveniji se soočamo z globalnimi izzivi, ki bodo pomembno vplivali na odločitve zdravstvene politike

v prihodnosti:

naraščanje bremena kroničnih bolezni in stanj ter tistih, ki so odvisni od tuje pomoči;

povečevanje neenakosti v zdravju;

grožnje zdravju, ki jih predstavljajo nove nalezljive bolezni, odpornost mikrobov na zdravila in

agensi iz okolja;

finančna vzdržnost zdravstvenih sistemov;

mobilnost pacientov.

Po podatkih OECD ima Slovenija izmed vseh držav EU najnižji delež oseb, ki si niso mogle

privoščiti zdravstvene oskrbe zaradi finančnih ali drugih razlogov. Sodimo med 17 evropskih

držav, ki vsem svojim prebivalcem, tudi migrantom, zagotavljajo dostop do zdravstvenega

varstva. Po obstoječem ZZVZZ so v obvezno zdravstveno zavarovanje vključene vse skupine

oseb, med katerimi največjo skupino zavarovancev predstavljajo zaposleni, sledijo jim

upokojenci. Na nekaterih področjih (pričakovano trajanje življenja ob rojstvu; umrljivost dojenčkov

in umrljivost mater, ki govorita o dostopnosti in kakovosti oskrbe; precepljenost; obvladovanje

srčno-žilnih bolezni; dostopnost do zdravstvene oskrbe na primarni ravni; obvladovanje

HIV/AIDSa; razlike v zdravju; kratka povprečna ležalna doba v bolnišnici) smo po rezultatih nad

evropskim povprečjem.

Tudi analiza zdravstvenega sistema, ki smo jo izvedli s SZO v sodelovanju z Evropskim

observatorijem za zdravstvene sisteme in politike in ob podpori številnih domačih strokovnjakov ter

99

institucij, pa je pokazala, da Slovenija sodi med države z dobro razvitim in zelo dostopnim primarnim

zdravstvenim varstvom, slabši pa smo pri zagotavljanju kontinuitete (sledljivosti gibanja pacienta v

sistemu zdravstvenega varstva) in celovitosti obravnave. Razdrobljenost sistema in sodelovanje med

različnimi ravnmi, izvajalci in profili predstavlja velik izziv. Manjkajo ustrezni mehanizmi za

zagotavljanje in spremljanje kakovosti ter vrednotenje zdravstvenih tehnologij. Manjkajo tudi

spodbude za doseganje večje učinkovitosti in kakovosti, modeli plačevanja zdravstvenih storitev pa

so potrebni prenove. Za zagotavljanje finančne stabilnosti sistema zdravstvenega varstva bo treba

zagotoviti večjo diverzifikacijo finančnih virov, saj se sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji

financira pretežno iz prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nedorečene so tudi vloge in

odgovornosti javne mreže izvajalcev in povezovanje med njimi, vključno s podporo informacijskih

tehnologij, za integracijo zdravstvene oskrbe.

Končni predlog besedila upošteva izsledke Analize zdravstvenega sistema v Sloveniji. Upošteva tudi

priporočila mednarodnih institucij in zaveze Socialnega sporazuma za obdobje 2015–2016 ter

pripombe ključnih deležnikov.

Z aktivnostmi in ukrepi, ki jih predvideva Resolucija, bomo prispevali k uresničevanju naslednjih

krovnih ciljev na področju zdravja:

boljše zdravje in blagostanje ter manj neenakosti v zdravju prebivalcev Slovenije; dostopen, uspešen in stabilen sistem zdravstvenega varstva, ki se učinkovito prilagaja

potrebam prebivalstva; zadovoljni pacienti in izvajalci; večji prispevek zdravstva k razvoju Slovenije.

Za doseganje opisane razvojne vizije bomo do leta 2025 v Sloveniji izvajali aktivnosti in ukrepe na

naslednjih štirih prednostnih področjih razvoja zdravstvenega varstva:

1. Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni – gre za prizadevanja na področju

javnega zdravja, ko s populacijskimi pristopi nagovarjamo celotno populacijo in posamezne skupine

prebivalcev z namenom izboljševanja zdravja.

2. Optimizacija zdravstvene oskrbe – gre za prizadevanja na področju zdravstvene dejavnosti, ko

na različnih ravneh zdravstvenega varstva posamezniku zagotavljamo zdravstveno oskrbo, ki

vključuje preventivne storitve in programe, zdravljenje, rehabilitacijo in reintegracijo.

3. Povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva – gre za prizadevanja, da bi z

izboljšanjem procesov vodenja in upravljanja zagotovili najboljše rezultate in povečali učinkovitost.

4. Pravično, solidarno in vzdržno financiranje sistema zdravstvenega varstva – gre za

prizadevanja, da bi zagotovili finančno stabilen zdravstveni sistem, v katerem bi za razpoložljive

finančne vire vsem prebivalcem Slovenije lahko zagotavljali najboljšo možno zdravstveno oskrbo.

Za zagotavljanje koordinacije in sodelovanja vseh partnerjev pri izvajanju Resolucije in za spremljanje

napredka bo pri MZ imenovana koordinacijska skupina, ki bo pripravljala obdobne usklajene

izvedbene načrte za izvajanje Resolucije in poročila o uspešnosti izvajanja nacionalnega plana, ki

bodo predstavljena Vladi Republike Slovenije, strokovni in splošni javnosti in bodo podlaga za

načrtovanje prihodnjih izvedbenih načrtov. Poročila o uspešnosti izvajanja bodo vključevala tudi

izbrane kazalnike doseganja rezultatov, kot so opredeljeni po prednostnih področjih.

100

Priloga 1: Izbrani kazalniki doseganja rezultatov po prednostnih področjih

Krepitev in varovanje zdravja ter preprečevanje bolezni - javno zdravje

Kazalniki dosega rezultatov Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Manj prodanih cigaret Število 3.827.739.000

(100%)

2014 2.679.417.300

zmanjšanje za

30%

Manj prodanega drobno rezanega tobaka kg 197.975 2014 138.583

zmanjšanje za

30%

Manjše število alkoholiziranih povzročiteljev

prometnih nesreč

Delež 31% 2013 20%

Delež vzgojno izobraževalnih inštitucij, ki

upoštevajo smernice za zdravo

prehranjevanje

Delež 89 2013 95

Število zdravstvenih domov, ki izvajajo

preventivne programe v Centrih za krepitev

zdravja

Število 3 2015 25

Precepljenost otrok proti otroški paralizi,

davici, tetanusu in oslovskemu kašlju

Delež 95 2015 95

Incidenca okužbe s HIV/AIDS Število > 1/1000 prebivalcev 2015 > 1/1000

prebivalcev

Vzpostavljeno spremljanje in ugotavljanje

poklicnih bolezni

Število 0 2015 1

Število izvedenih kampanj na področju

osveščanja glede dejavnikov tveganja KNB

na leto

Število 1/leto 2015 2/leto

Optimizacija zdravstvene oskrbe - zdravstvena dejavnost

Kazalniki dosega rezultatov Merska enota Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Delež oseb, ki se odzovejo na presejalne

programe DORA, ZORA, SVIT

Delež ZORA 71,3 % 2014 ZORA 75%

101

DORA 77,2 %

SVIT 65,53%

DORA 75 %

SVIT 70%

Povečanje dostopnosti edukacije za

sladkorno bolezen v zdravstvenih domovih

za sladkorne bolnike

Delež 50% 2015 75%

Vzpostavljene nacionalne klinične poti za

obravnavo najpogostejših kroničnih

bolezni in stanj

Število 0 2015 4

Ambulante družinske medicine, ki so tudi

referenčne ambulante

Število 585 2015 800

Vzpostavljeni dispečerski centri zdravstva

v povezavi z delujočimi urgentnimi centri z

novim načinom obravnave življenje

ogrožujočih akutnih bolezenskih stanj

Število 0 2015 2

Število geriatričnih oddelkov v bolnišnicah Število 1 2015 3

Število zaposlenih koordinatorjev v enotni

vstopni točki in število vključenih v pilotne

projekte dolgotrajne oskrbe

Število 0

0

2015 15

koordinatorjev

1000

vključenih

Vzpostavljena celovita paliativna oskrba v

vseh (9) zdravstvenih regijah v Sloveniji

Število 1 2015 9

Povečanje uspešnosti sistema zdravstvenega varstva – Vodenje in upravljanje zdravstvenega varstva

Kazalniki dosega rezultatov Merska enota Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna

vrednost v

letu 2025

Imenovana mreža specializiranih javnih

zavodov za diagnostiko in zdravljenje

posameznih rakavih bolezni

Število 0 2015 1

Vzpostavljen enoten in transparenten

postopek razpisovanja in podeljevanja

koncesij

Število 0 2015 1

Uveden sistem periodičnega spremljanja

uspešnosti zdravstvenega sistema

(HSPA)

Število 0 2015 1

Povečanje števila zdravnikov na primarni

ravni

Število

glavarinskih

količnikov

1800 2015 1500

102

Vzpostavljena organizacijska struktura na

nacionalni ravni za celovito upravljanje in

nenehno izboljševanje kakovosti in

varnosti

Število 0 2015 1

Zmanjšanje števila čakajočih na

diagnostične preiskave z MR in CT

Število Stanje 2015 2015 Zmanjšanje za

20%

Delež elektronsko izdanih napotnic glede

na vse napotnice

Delež 0% 2015 80%

Uporabljeni posodobljeni standardi v vseh

postopkih javnega naročanja za investicije

v zdravstvene prostore in drago

medicinsko opremo

Število 0 % 2015 100%

Solidarno, pravično in vzdržno financiranje zdravstvenega varstva

Kazalniki dosega rezultatov Merska

enota

Izhodiščna

vrednost

Izhodiščno

leto

Ciljna vrednost

v letu 2025

Razmerje med najmanj in največ obremenjenimi

kategorijami zavezancev pri plačevanju

prispevkov

Razmerje 1:10 2015 Znižanje

razmerja

Spremenjena struktura po virih financiranja

zdravstva

Delež Država- 3%

Skladi socialnega

zavarovanja –

69%

Komercialna ZZ –

15%

Plačilo iz žepa –

13%

2015 Diverzifikacija

virov

Plačila iz žepa v strukturi finančnih virov za

zdravstvo

Delež 12,8% 2014 Pod 15%

Vzpostavljena organizacijska struktura na

nacionalni ravni za področje vrednotenja

zdravstvenih tehnologij (HTA) z namenom večje

uporabe HTA

Število 0 2015 1

Vzpostavljen poenostavljen in preglednejši

postopek priprave splošnega dogovora o

programu zdravstvenih storitev in izhodišč za

njegovo izvajanje ter oblikovanje cen

Število 0 2015 1

Vzpostavljena organizacijska struktura na

nacionalni ravni za stalno spremljanje, razvijanje

in prilagajanje obračunskih modelov, ki vključujejo

tudi elemente kakovosti in učinkovitosti

Število 0 2015 1

103

Priloga 2: Kazalniki izida

Kazalniki za spremljanje Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2015–2025 ''Skupaj

za družbo zdravja''

Kazalnik Izhodiščna

vrednost

Ciljna

vrednost

Primerljivost v Evropi SLO vir

podatkov,

ref. leto

Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu –

skupaj, moški, ženske

S 80,5 let

M 77,2 let

Ž 83,6 let

S 81,5 let

M 79 let

Ž 84 let

JAF, ECHI, Eurostat

EU-SDI

SURS

2013

Zdrava leta življenja pri 65. letu – moški,

ženske

M 7,20 let

Ž 7,60 let

M 8,5 let

Ž 8,6 let

JAF, ECHI, Eurostat;

JA EHLEIS, EU-SDI

SURS

SILC, NIJZ

2013

Samoocena zdravja kot dobrega in zelo

dobrega

64,7 % 67,2 % JAF, ECHI, Eurostat;

JA EHLEIS

SURS

SILC, NIJZ

2013

Vrzel v samoocenjenem dobrem in zelo

dobrem zdravju med najnižjo in najvišjo

dohodkovno skupino

–24,9 % točk

(2013)

–20 % točk JAF, ECHI, Eurostat;

JA EHLEIS

SURS

SILC, NIJZ

2013

Bolniška odsotnost z dela 4,08 % 4 % NIJZ 2013

Stopnja umrljivosti dojenčkov 2,9/1.000

živorojenih

2,5 JAF, ECHI, JQ

ESTAT-OECD-WHO

NIJZ

2013

Maternalna umrljivost 15/100.000

živorojenih

< 15 ECHI, WHO NIJZ

(povp.

2005–09)

Potencialno izgubljena leta življenja (do 70

let)

3.561

let/100.000

3.000 JAF, ECHI, JQ

ESTAT-OECD-WHO

NIJZ

2012

Umrljivosti zaradi samomora (SSU – skupaj,

moški, ženske)

S 21,5

M 39,6

Ž 7,5

S 11,7

M 19,5

Ž 4,9

ECHI, JQ ESTAT-

OECD-WHO

NIJZ 2012

104

Umrljivost zaradi prometnih nezgod (SSU) 7,9 /100.000 6,3 ECHI, JQ ESTAT-

OECD-WHO

NIJZ 2012

Nezadovoljene potrebe po stiku z zdravnikom

(splošnim ali specialistom)

0,0 % 0,0 % JAF, Eurostat SURS-

SILC

2013

Nezadovoljene potrebe po medicinski oskrbi –

zaradi stroškov

0,0 % 0,0 % JAF, Eurostat SURS-

SILC

2013

Nezadovoljene potrebe po medicinski oskrbi –

zaradi čakalne dobe

0,0 % 0,0 % JAF, Eurostat SURS-

SILC

2013

Nezadovoljene potrebe po medicinski oskrbi –

zaradi oddaljenosti

0,0 % 0,0 % JAF, Eurostat SURS-

SILC

2013

Vrzel nezadovoljenih potreb po medicinski

oskrbi med najnižjim in najvišjim

dohodkovnim razredom

0,0 % < 1 % JAF, Eurostat SURS-

SILC

2013

Pozna zdravstvena storitev zaradi dolge

čakalne dobe

13,6 % 10 % Eurostat NIJZ EHIS

2014

Pokritost z obveznim zdravstvenim

zavarovanjem (odšteti državljani s stalnim

bivališčem celo leto brez OZZ)

99,89 % 100 % JAF, ECHI, OECD ZZZS

2014

Preživetje pacientov z rakom debelega

črevesa in danke

52,1 % 56,6 % JAF, ECHI, OECD,

Eurocare

OI RR

2012

(2002–07)

Preživetje pacientov z rakom dojke 78,5 % 81,8 % JAF, ECHI, OECD,

Eurocare

OI RR

2012

(2002–07)

Preživetje bolnic z rakom materničnega vratu 68,2 % 69 % JAF, ECHI, OECD,

Eurocare

OI RR

2012

(2002–07)

Precepljenost otrok proti poliomielitisu 96 % 96,5 % JAF, ECHI, WHO NIJZ 2013

Precepljenost otrok proti davici, tetanusu in

oslovskemu kašlju

95 % 96,3 % JAF, ECHI, WHO NIJZ 2013

Precepljenost otrok proti ošpicam 95 % 95 % JAF, ECHI, WHO NIJZ 2013

105

Kadilci redni nad 15 let – skupaj, moški,

ženske

S 18,9 %

M 21,5 %

Ž 16,4 %

15 % JAF, ECHI, Eurostat NIJZ EHIS

2014

Vrzel med rednimi kadilci med najnižjo in

najvišjo dohodkovno skupino

4,6 % točk (4

skupine)

< 5 % točk JAF, Eurostat NIJZ EHIS

2014

Debelost odraslih nad 15 let 18,7 % 15 % JAF, ECHI, Eurostat NIJZ EHIS

2007

Prekomerno hranjeni in debeli otroci 17,1 % 10 % WHO NIJZ HBSC

2014

Vrzel v debelosti odraslih med najnižjim in

najvišjim dohodkovnim razredom

11,7 % točk (4

skupine)

10 % JAF, Eurostat NIJZ EHIS

2007

Čezmerni pivci alkohola 10,2 % 8 % ECHI, Eurostat NIJZ CINDI

2012, EHIS

Pitje alkoholnih pijač med mladostniki enkrat

tedensko ali pogosteje

13,9 % 0 % WHO NIJZ HBSC

2014

Celotna evidentirana poraba alkohola na

osebo, staro 15 let in več, v koledarskem letu

(v litrih čistega alkohola)

9,53 litra 9 ECHI, OECD, WHO NIJZ,

SURS

2013

Tekoči izdatki za zdravstvo na osebo 2.003 EUR (še v fazi

dogovarjanj

a)

JAF, JQ ESTAT-

OECD-WHO

SURS SHA

2013

Celotni tekoči izdatki za zdravstvo kot % BDP

(brez investicij)

8,76 % (še v fazi

dogovarjanj

a)

JAF, ECHI, JQ

ESTAT-OECD-WHO

SURS SHA

2013

Izdatki za zdravstvo iz žepa 11,1 % (še v fazi

dogovarjanj

a)

OECD SURS SHA

2013

Izdatki za kurativo kot % celotnih tekočih

izdatkov za zdravstvo

51,09 % (še v fazi

dogovarjanj

a)

JAF, JQ ESTAT-

OECD-WHO

SURS SHA

2013

Izdatki za rehabilitacijo kot % celotnih tekočih

izdatkov za zdravstvo

2,04 % (še v fazi

dogovarjanj

a)

JAF, JQ ESTAT-

OECD-WHO,

SURS SHA

2013

Izdatki za dolgotrajno oskrbo kot % celotnih

tekočih izdatkov za zdravstvo

9,59 % (še v fazi

dogovarjanj

a)

JAF, JQ ESTAT-

OECD-WHO

SURS SHA

2013

106

Izdatki za preventivo in javno zdravje kot %

celotnih tekočih izdatkov za zdravstvo

3,62 % (še v fazi

dogovarjanj

a)

JAF, JQ ESTAT-

OECD-WHO

SURS SHA

2013

Število zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev 263 /100.000 280 JAF, ECHI, JQ

ESTAT-OECD-WHO

NIJZ 2013

Število medicinskih sester in babic na 100

tisoč prebivalcev

832 /100.000 850 JAF, ECHI, JQ

ESTAT-OECD-WHO

NIJZ 2013

JAF (Joint Assessment Framework) – skupni ocenjevalni okvir za področje zdravja pri Odboru za

socialno zaščito EK, ECHI (European Core Health Indicators) – priporočeni nabor kazalnikov zdravja

pri Direktoratu za zdravje EK, JQ ESTAT-OECD-WHO (Joint Questionnaire) – skupno poročanje

usklajenih podatkov iz evropskih držav za tri institucije Evrostat -OECD-SZO.

Kot pojasnjevalni kazalniki družbenih razmer se uporabljajo demografski, izobrazbeni, zaposlitveni in

ekonomski kazalniki ter kazalniki za spremljanje socialnega varstva in izključenosti. V Sloveniji bi bilo

smiselno spremljati tudi delež oseb, ki si ne morejo privoščiti obiska zdravnika. Glede na cilje pa se

bodo z anketami spremljali tudi zadovoljstvo uporabnikov in izvajalcev zdravstvenih storitev ter

kazalniki, s katerimi bo mogoče meriti prispevek zdravstva k večji produktivnosti (bolniške odsotnosti z

dela; delež oseb med 15–64 let, ki so v zadnjih šestih mesecih ovirane ali močno ovirane pri dnevnih

aktivnostih zaradi zdravstvenega stanja; izgubljena leta življenja zaradi prezgodnje umrljivosti;

zmanjšanje delazmožnosti; breme bolezni za izbrane bolezni ali dejavnike tveganja).

107

Priloga 3: Pojmovnik

→ Akreditacija bolnišnic (ang. accreditation): akreditacija zdravstvenih zavodov je formalen postopek,

kjer zunanja institucija oceni in presodi, kako zdravstveni zavod izpolnjuje vnaprej pripravljene in

objavljene standarde kakovosti in varnosti z namenom nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti

zdravstvene obravnave. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Arbitraža (ang. court of arbitration) je postopek pred posebnim nedržavnim razsodiščem (običajno

treh arbitrov), ki sta mu obe stranki s sporazumno pogodbeno voljo zaupali, naj s pravnomočno

odločbo, ki je neposredno izvršljiva, namesto sodišča odloči v sporu o njunih medsebojnih pravicah in

obveznostih; odločba se lahko izpodbija s tožbo le zaradi najhujših kršitev pravil postopka ali kršitev

javnega reda. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Brezšivna zdravstvena oskrba je proces zagotavljanja neprekinjene oskrbebolnika z zdravili ter

neprekinjenega prenosa informacijo zdravljenju bolnika z zdravili pri prehodu med različnimi ravnmi

zdravstvenega sistema (Čufar A. Brezšivna skrb za bolnike pri prehodu iz bolnišnice v domače okolje.

In: 14. Schrottovi dnevi. Med Razgl 2011; 50 (S1))

→ Celovito upravljanje kakovosti (ang. Total Quality Management – TQM): vnaprejšnja (preventivna)

zasnova nadzora kakovosti namesto kasnejšega kontroliranja že narejenih izdelkov oziroma storitev;

merila (kriteriji) vnaprejšnjega predvidevanja kakovosti upoštevajo uravnotežene koristi vseh

zainteresiranih udeležencev v rezultatih in racionalno uporabo vseh proizvodnih tvorcev (dela,

predmetov dela, delovnih priprav). (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Demenca je kronična nevrodegenerativna, napredujoča in neozdravljiva bolezen možganov, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Te motnje pogosto spremljajo spremembe čustvovanja, socialnega vedenja in motivacije. Bolezen paciente ovira pri vsakodnevnih aktivnostih in omejuje njihovo sposobnost obvladovanja vsakodnevnega življenja. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva demenca, ki predstavlja več kot 2/3 diagnosticiranih primerov demence. (Vir: Predlog Strategije obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020)

→ Dispečerski center/dispečerska služba zdravstva je služba, ki je sestavni del službe NMP in

koordinira delo vseh, ki se vključujejo in izvajajo NMP ali prevoze pacientov. (Vir: Pravilnik o službi

nujne medicinske pomoči)

→ Dolgotrajna oskrba (ang. long-term care): 1. obsega niz storitev, namenjenih ljudem s ponavljajočo

in kontinuirano potrebo po pomoči druge osebe ali drugi ustrezni pomoči pri opravljanju temeljnih in

podpornih dnevnih opravil; 2. oblika organizacije za zagotavljanje socialnih storitev osebam, ki zaradi

zmanjšane stopnje neodvisnosti in zmožnosti samostojnega življenja potrebujejo pomoč pri

vsakodnevnih opravilih v daljšem časovnem obdobju (npr. več kot šest mesecev) ali trajno niso

sposobne samoodločanja in opravljanja vsakodnevnih fizičnih, duševnih ali instrumentalnih opravil ter

potrebujejo pomoč druge osebe; odvisnost od pomoči je lahko posledica fizičnih ali psihičnih omejitev,

katerih posledica je nezmožnost samostojnega opravljanja: temeljnih dnevnih opravil (ADL) ali

podpornih dnevnih opravil (IADL). (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Dostopnost do zdravstvene oskrbe (ang. access to health care): pomeni prebivalcem določenega

območja omogočiti ustrezne zdravstvene storitve in druge vire, potrebne za ohranitev ali izboljšanje

zdravja. Dostopnost do zdravstvene oskrbe je odvisna od finančnih, organizacijskih in socialnih

oziroma kulturnih ovir, ki vplivajo na izvajanje storitev. Na dostop do zdravstvene oskrbe vplivajo

organiziranost in načini upravljanja, ki se uporabljajo v zdravstvenih sistemih. Dostopnost do

visokokakovostne zdravstvene oskrbe se izvaja prek zagotavljanja geografske, kakovostne in

finančne dostopnosti. V sklopu spoštovanja načel Evropske socialne listine o dostopnosti

zdravstvenih sistemov Republika Slovenija zagotavlja dostop do zdravstvene oskrbe vsem svojim

108

prebivalcem ne glede na njihov socialni status – tudi ranljivim skupinam, kot npr. otrokom, starejšim,

tujcem in migrantom. (Vir: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12171751; Poslovno poročilo ZZZS

2014)

→ E-zdravje (ang. e-health) je splošna uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri

preprečevanju, diagnosticiranju, zdravljenju in spremljanju bolezni ter pri odločanju o zdravju in

načinu življenja. Obsega sodelovanje med pacienti in izvajalci zdravstvenih storitev, prenos podatkov

med ustanovami in medsebojno obveščanje pacientov in zdravstvenih delavcev. Zajema tudi

zdravstvene informacijske mreže, elektronske zdravstvene kartoteke, telemedicino in komunikacijske

sisteme za nadzor zdravstvenega stanja, ki jih pacienti nosijo na telesu.

E-karton je elektronski zdravstveni zapis (ang. Electronic Health Record – EHR) elektronsko

vzdrževanih podatkov in informacij o zdravstveni obravnavi posameznika – to je tudi ustrezno orodje

za upravljanje zdravstvenih informacij, ki daje opozorila in opomnike, povezane z zunanjimi viri

znanja, in orodje za analizo podatkov.

E-napotnica je elektronski dokument napotitve pacienta na nadaljnji pregled, zdravstveno storitev.

(Vir: MZ, Projekt e-Zdravje: http://www.mz.gov.si/si/pogoste_vsebine_za_javnost/projekt_e_zdravje/)

→ Epidemiologija (ang. epidemiology) je preučevanje porazdelitve bolezni oziroma pojava in

dejavnikov zdravja s ciljem nadzora nad boleznijo in drugimi zdravstvenimi težavami. Različne

metode se lahko uporabijo za izvedbo epidemiološke študije; nadzor in opisne študije se lahko

uporabljajo za proučevanje razširjenosti; analitične študije se uporabljajo za preučevanje vzročne

povezanosti. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Euro Diabetes indeks 2014 (Euro Consumer Diabetes Index) je enotni kazalnik evropskih držav za

merjenje kakovosti zdravljenja diabetesa v evropskih državah. Pri merjenju upošteva razširjenost

storitev, kakovost zdravljenja in mnenja pacientov. Vključuje tudi odstotek pacientov, ki dobijo

preventivne preglede na področju oči, nog, in medicinsko osebje, ki je na voljo. (Vir: The Euro

Consumer Diabetes Index 2008 Report)

→ Geriatrična medicina/geriatrija (ang. geriatrics): kot posebna veja medicine se ukvarja s

proučevanjem, preprečevanjem, ugotavljanjem in zdravljenjem bolezni ali stanj, ki posameznike

prizadevajo v tretjem življenjskem obdobju. Kot vsako drugo področje medicine pozna geriatrija

posebej usmerjene raziskave, svojo preventivo, diagnostiko in terapijo. Kot vse druge medicinske

stroke tudi geriatrija zdravstvene poklice na vseh stopnjah izobražuje v posebnih znanjih in

spretnostih, ki so potrebni za zdravstveno delo s starimi ljudmi. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Ginijev količnik (ang. Gini's Index – GI) je merilo neenakosti v razdelitvi ustvarjenega bogastva, ki

pove, ali postajajo v določenem obdobju bogati še bogatejši in revni še revnejši. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

→ Glavarina (ang. Capitation) je stroškovno predvidljiva (prospektivna) oblika plačevanja zdravstvene

dejavnosti; izvajalec, najpogosteje izbrani zdravnik v osnovni zdravstveni dejavnosti, dobi za

določeno obdobje (npr. letno) določen znesek za vsako zavarovano osebo, ki se je zanj odločila.

Glavarinski količnik je glede na spol ali starost zavarovane osebe ponderirana glavarina. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

→ Integrirana oskrba (ang. integrated care): pomeni stalno in celovito zdravstveno oskrbo, prilagojeno

potrebam posameznika. Pri tem so izvajalci storitev dobro povezani in informirani in sodelujejo pri

izvajanju storitev. Proces oblikujejo dogovori med izvajalci zdravstvene in socialne oskrbe na podlagi

zakonskih podlag, pri čemer se izvajalce stalno spodbuja k dobri koordinaciji, sodelovanju in iskanju

skupnih rešitev in partnerstvu. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Javno zdravje (ang. public health): 1. kombinacija znanj, prepričanj, veščin in organiziranih aktivnosti

posameznikov, družbenih skupin in družbe kot celote za vzdrževanje in krepitev zdravja, povečanje

109

delovnih sposobnosti in podaljševanje zdravega življenja, s katerimi se zmanjšujejo bremena bolezni

posameznika in skupnosti; 2. veda oziroma dejavnost, ki se ukvarja s preprečevanjem bolezni, s

krepitvijo zdravja in podaljševanjem življenja skupnosti kot celote s pomočjo organiziranih dejavnosti

vseh družbenih sektorjev. (Vir: SZO)

→ Javno zdravstvo: pomeni vse aktivnosti, javne ali zasebne, za preprečitev bolezni, promocijo

zdravja, in podaljšanje življenja v populaciji kot celoti. Aktivnosti omogočajo ljudem, da so zdravi in da

se osredotočajo na celotno populacijo, ne samo na posamezne paciente ali bolezen. Glavne tri

značilnosti javnega zdravja so:

- ocena in merjenje zdravja v skupnostih in populaciji, ki je ogrožena, da bi določili zdravstvene

probleme/izzive in prioritete;

- izdelava javnih politik za reševanje lokalnih in nacionalnih izzivov in prioritet;

- zagotovitev, da ima celotna populacija dostop do ustrezne in stroškovno učinkovite oskrbe,

vključujoč zdravstveno promocijo in storitve preventivnega odkrivanja bolezni. (Vir: SZO)

→ Koncesija (ang. concession or contracted out): 1. s koncesijskim aktom (ta ni vselej potreben),

koncesijsko odločbo pristojnega upravnega organa in koncesijsko pogodbo urejeno dvostransko

pravno razmerje med državo oziroma lokalno skupnostjo (koncedentom) in pravno ali fizično osebo

zasebnega prava (koncesionarjem), v katerem koncedent podeli koncesionarju pravico opravljati

javno (zdravstveno) službo; koncesija je priložnost, ki jo ponuja pristojni organ in ne brezpogojna

pravica zdravstvenega delavca; 2. pooblastilo, ki ga država podeli pravni ali fizični osebi za izvajanje

javne zdravstvene dejavnosti. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Krhkost (ang. frailty) je pogost klinični sindrom pri starejših odraslih, ki vključuje povečano tveganje

za slabše zdravstvene izide, vključno s padci, pojav nezmožnosti, hospitalizacije in umrljivost. Gre za

klinično prepoznavno stanje povečane ranljivosti, ki je posledica s staranjem povezanega upada

fizioloških rezerv in funkcij do te mere, da je sposobnost spopadanja z vsakodnevnimi ali akutnimi

stresorji okrnjena. Alternativno se krhkost lahko obravnava kot kazalnik tveganja (FI – Fraility Index),

v katerem se seštevajo težave, ki se kopičijo v času in vključujejo nezmožnosti, bolezni, fizični in

kognitivni upad, psihosocialne dejavnike tveganja in geriatrične sindrome (npr. padci, delirij, urinska

inkontinenca). (Vir: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3028599/)

→ Norveški finančni mehanizem (NVO): Islandija, Lihtenštajn in Norveška so vzpostavile poseben

finančni mehanizem (FM), namenjen zmanjševanju gospodarskih in socialnih razlik v Evropskem

gospodarskem prostoru. V okviru finančnih mehanizmov je bilo vzpostavljeno programsko področje,

namenjeno nevladnim organizacijam, ki omogoča dostop do finančnih sredstev, usmerjenih v krepitev

zmogljivosti sektorja, ter spodbujanju njegovega prispevka k socialni pravičnosti, demokraciji in

trajnostnemu razvoju. (Vir: http://www.norveski.nvosklad.si/o-nvo-programu)

→ Opolnomočenje (ang. empowerment for health): v promociji zdravja je opolnomočenje proces, preko

katerega osebe dobijo večji nadzor nad odločitvami in aktivnostmi, ki vplivajo na njihovo zdravje.

Opolnomočenje je lahko socialni, kulturni, psihološki ali politični proces, s katerim posamezniki in

družbene skupine lahko izrazijo svoje potrebe, predstavijo svoje pomisleke, oblikujejo strategije za

sodelovanje pri odločanju. Pri tem dosegajo politično, socialno in kulturno dejanje in zadovoljujejo

svoje potrebe. Individualno opolnomočenje se nanaša predvsem na zmožnosti posameznikov, da

sprejemajo odločitve in nadzor nad njihovim osebnim življenjem. (Vir: Health Promotion Glossary,

SZO)

→ Pacient (ang. patient): bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih

delavcev oziroma izvajalcev zdravstvene dejavnosti ne glede na svoje zdravstveno stanje. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

110

→ Paliativna oskrba (ang. palliative care) je sestavni del dolgotrajne oskrbe. Je aktivna celostna pomoč

pacientom z napredujočo neozdravljivo boleznijo v obdobju trajanja bolezni in umiranja ter pomoč

njihovim svojcem v času bolezni in žalovanja. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Patronažno varstvo (ang. community care) je oblika zdravstvenega varstva, ki zajema aktivno

zdravstveno varstvo posameznika, družine in skupnosti, ki so zaradi bioloških lastnosti ali določenih

obolenj posebno občutljivi na vplive okolja. Namen delovanja patronažnega varstva je pospeševanje

zdravstvenega napredka vsega prebivalstva, cilj tega pa je preprečevanje bolezni in skrb za

poškodovane in bolne. Globalni cilj patronažnega varstva je doseganje pozitivnega zdravja

posameznika, družine in skupnosti s pomočjo storitev, ki so preventivne, kurativne in socialne narave.

(Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Ranljive skupine (ang. vulnerable groups) so tiste družbene skupine, ki sta jim pri zdravstveni oskrbi

zaradi zdravstvenih ali socialnih razlogov namenjeni dodatna pozornost in skrb. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

→ Referenčna ambulanta (ang. medical model practice) je ambulanta družinske medicine z razširjenim

timom zdravstvenega osebja: poleg zdravnika in medicinske sestre paciente referenčne ambulante

spremlja tudi diplomirana medicinska sestra. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Skupnostni pristop (ang. comunity based care): izraz označuje širši pristop k zdravljenju, in sicer

preventivne dejavnosti in dejavnosti zdravljenja bolnikov znotraj skupnosti. To vključuje promocijo

zdravja in preprečevanje bolezni, diagnoze pacientov in zdravljenje ter upravljanje s kroničnimi

boleznimi, rehabilitacijo in nego ob koncu življenja. Skupnostni pristop pri zdravljenju vključuje širok

nabor strokovnjakov, in sicer socialne delavce, medicinske sestre, farmacevte, strokovnjake javnega

zdravja, zdravnike in druge. (Vir: Svetovna zdravstvena organizacija)

→ Specialistična ambulantna dejavnost je zunajbolnišnična ambulantna dejavnost na sekundarni

ravni. (Vir: Zakon o zdravstveni dejavnosti)

→ Standardi in normativi (ang. standards): 1. uzakonjena ali dogovorjena ustaljena merila (kazalniki

stanja ter kriteriji za presojo in odločanje) virov, procesov in rezultatov za vsa zainteresirana

strokovna področja, ki se vnašajo v prakso z enotnimi predpisi (standardizacijo); 2. merilo kakovosti

ali količine, ki ga določijo pristojna služba, stroka ali uporabnik in služi kot kriterij za presojo. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

→ Svetovna zdravstvena organizacija (ang. World Health Organization – WHO) je specializirana

agencija Organizacije združenih narodov za mednarodna zdravstvena vprašanja in javno zdravje.

(Vir: Svetovna zdravstvena organizacija)

→ Telemedicina (ang. telemedicine): 1. izvajanje zdravstvenih storitev z uporabo informacijske in

telekomunikacijske tehnologije (IKT), kjer sta izvajalec in pacient med seboj fizično oddaljena; je del

e-zdravja; 2. zagotavljanje zdravstvenih storitev s pomočjo uporabe informacijskih komunikacijskih

tehnologij v situaciji, ko udeleženci niso na isti lokaciji. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Terciarna dejavnost (tertiary care or tertiary level): terciarna raven zdravstvene dejavnosti

(dejavnost klinik in inštitutov), na kateri se opravlja specializirana zdravstvena obravnava, ki zahteva

storitve najvišje specializiranih zdravstvenih delavcev, lahko pa tudi posebno opremljenost delovnih

mest, ter pedagoška in znanstveno-raziskovalna dejavnost na področjih zdravja in medicine.

Dejavnost opravljajo klinike, inštituti in republiški zavodi. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Učinkovitost (ang. efficiency): razmerje med outputom in inputom je definirano kot delati/početi stvari

na pravi način. Izvajanje določenega obsega zdravstvenih storitev (outputa) s čim manjšo porabo

virov (inputov) oziroma s čim nižjimi stroški ali maksimiranje obsega zdravstvenih storitev z danimi

vložki (inputi). Je rezultat prizadevanj poslovnega menedžmenta in zaposlenih v zdravstveni

111

organizaciji za čim manjšo porabo virov za izvajanje danega programa zdravstvenih storitev. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

→ Univerzalna pokritost (ang. universal health coverage): SZO se zavzema za univerzalno pokritost

zdravja, ki pomeni zagotavljanje, da imajo vsi ljudje dostop do zdravstvenih storitev, ki jih potrebujejo,

ne da bi se finančno preobremenili s plačevanjem storitev. Za to potrebujemo močan, učinkovit in

dobro delujoč sistem zdravstvenega varstva. Prav tako potrebujemo sistem za financiranje

zdravstvenih storitev, dostop do osnovnih zdravil in tehnologije in dovolj kapacitet za izobražene in

motivirane zdravstvene delavce. (Vir: SZO)

→ Urgentni center (UC) je izvajalec bolnišničnega in predbolnišničnega dela službe NMP. (Vir:

Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči)

→ Uspešnost (ang. effectiveness) je razmerje med rezultati dela (output) ter smotri in cilji organizacije

(outcome). Pomeni delati/početi prave stvari. Je mera kakovosti in ustreznosti glede na postavljene

cilje (narediti pravo stvar je pomembneje, kot narediti to takoj in z minimalnimi stroški). Z izvajanjem

zdravstvenih programov čim bolje reševati zdravstvene probleme in doseči čim boljše zdravstvene

izide (outcomes) glede na vložene vire (inpute) in ustvarjeni obseg zdravstvenih storitev (output). (Vir:

MZ, Terminološki slovar)

→ Vzdržnost zdravstvenih storitev (ang. sustainability of health care): pomeni učinkovito in trajno

izvajanje zdravstvenih storitev vsaj v prihodnosti, ki jo še lahko načrtujemo. Pomeni tudi široko

pokritost področja z zdravstvenimi storitvami, vključenost in sodelovanje z okoljem in uporabo virov, ki

jih zagotavljata skupnost in država. Vzdržnost določenemu številu prebivalcev zagotavlja koriščenje

storitev, npr. vsaj 60 odstotkov prebivalstva, ki lahko do njih dostopa, kadar je to potrebno. (Vir:

Svetovna zdravstvena organizacija).

→ Zdravje v vseh politikah (ang. health in all policies) je pristop uresničevanja univerzalne, zdravju

naklonjene politike ali t. i. politike zdravja, ki je dolgoročna, medsektorska in skupna odgovornost

celotne vlade. Izpostavlja, da morata biti boljše zdravje in zmanjševanje neenakosti v zdravju skupni

cilj vseh sektorjev na različnih ravneh, ki ta cilj zasledujejo s skupnimi integralnimi politikami,

strategijami in programi. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Zdravstvena dejavnost (ang. healthcare service/activity) na področju javnega zdravja je

dejavnost, ki jo opravljajo javni zdravstveni zavodi in obsega družbene ukrepe za varovanje zdravja

prebivalstva s pomočjo organiziranih aktivnosti, ukrepov in programov za krepitev zdravja,

preprečevanja in zgodnjega odkrivanja dejavnikov tveganja za nastanek bolezni in poškodb, ter

odkrivanjem, zdravljenjem in rehabilitacijo vsega prebivalstva ali posameznih skupin prebivalstva.

(Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Zdravstvena oskrba (ang. healthcare treatment) so medicinski in drugi posegi za preprečevanje

bolezni in krepitev zdravja, diagnostiko, terapijo, rehabilitacijo in zdravstveno nego ter druge storitve

oziroma postopki, ki jih izvajalci zdravstvenih storitev opravijo pri obravnavi pacienta. (Vir: MZ,

Terminološki slovar)

→ Zdravstvena pismenost (ang. health literacy) pomeni obseg/stopnjo, do katere lahko posameznik

zbere, razume in sporoča osnovne zdravstvene informacije in storitve za sprejetje ustreznih

zdravstvenih odločitev. Zdravstvena pismenost je odvisna od posameznika in sistemskih dejavnikov,

kot so: komunikacijske sposobnosti posameznika in zdravstvenih strokovnjakov, znanja in kulture,

zahtevnosti okoliščin in sistema zdravstvenega varstva.

(Vir: http://health.gov/communication/literacy/quickguide/factsbasic.htm)

→ Zdravstvene tehnologije (ang. medical tehnology, health tehnology): pojem zajema zdravila, cepiva,

kri in krvne derivate, medicinsko opremo in medicinske pripomočke, preventivne in druge zdravstvene

112

programe, diagnostične, terapevtske in rehabilitacijske postopke, s katerimi se varuje in vzdržuje

zdravje. (Vir: MZ, Terminološki slovar)

→ Zdravstveni sektor (ang. health sector) so fizične in pravne osebe, ki opravljajo zdravstvene storitve

na javni ali zasebni račun, upravni organi države na področju zdravstva. (Vir: MZ, Terminološki

slovar)

→ Zdravstveno varstvo (ang. healthcare): obsega sistem družbenih, skupinskih in individualnih

aktivnosti, ukrepov in storitev za krepitev zdravja, preprečevanja bolezni, zgodnje odkrivanje,

pravočasno zdravljenje, nego in rehabilitacijo zbolelih in poškodovanih. (Vir: MZ, Terminološki slovar)