Primerjava

Doktorska disertacija

Razumevanje celovitosti pri zen budistinem mojstru Dgenu in pri Mojstru Eckhartu

Miroslav Gomboc

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTINE

TUDIJE KOPER

DOKTORSKA DISERTACIJA

RAZUMEVANJE CELOVITOSTI PRI ZEN BUDISTINEM MOJSTRU DGENU IN PRI MOJSTRU ECKHARTU

Miroslav Gomboc

Mentor: dr. Lenart kof, izr. prof.

Somentorica: dr. Helena Motoh, doc.

tudijski program: Zgodovina Evrope in Sredozemlja

Koper, 2011

Vsem, v katerih iz roda v rod duh ie pot .

(Oton upani)

Kazalo

1Predgovor1

2Izvleek/Abstract3

3Uvod6

3.1Umeenost disertacije v sodobni medreligijski polilog6

3.2Metodologija10

3.3Kratki biografski oznaki zen mojstra Dgena in dominikanca Mojstra Eckharta16

4Libbrechtov primerjalno filozofski model18

4.1Uvod18

4.2Opis modela20

4.2.1Kozmoloki nivo ali vidik modela20

4.2.1.1Energija20

4.2.1.2Porazdelitve energije21

4.2.1.3Informacije22

4.2.1.4Povezanost energij in informacij v fenomenalnem svetu23

4.2.2Antropoloki nivo ali vidik modela23

4.2.3Ultimativna realnost - *Bitje25

4.3Temeljni submodeli26

4.3.1Proces postajanja27

4.3.1.1Energija in njena porazdelitev27

4.3.1.2Informacije28

4.3.1.3Epistemoloki status28

4.3.1.4Relacija subjekt-objekt, subjektivno-objektivno29

4.3.1.5Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja30

4.3.1.6Ontoloki status31

4.3.1.7Etika, ivljenjska dra in praksa31

4.3.1.8Mistika32

4.3.2Zmonost racionalnega spoznavanja32

4.3.2.1Energija in njena porazdelitev32

4.3.2.2Informacije33

4.3.2.3Epistemoloki status33

4.3.2.4Relacija subjekt - objekt, subjektivno - objektivno36

4.3.2.5Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja36

4.3.2.6Ontoloki status37

4.3.2.7Etika, ivljenjska dra in praksa38

4.3.2.8Mistika38

4.3.3Zmonost mistinega doivljanja38

4.3.3.1Energija in njena porazdelitev38

4.3.3.2Informacije39

4.3.3.3Epistemoloki status40

4.3.3.4Relacija subjekt - objekt, subjektivno - objektivno43

4.3.3.5Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja44

4.3.3.6Ontoloki status46

4.3.3.7Etika, ivljenjska dra in praksa46

4.3.3.8Mistika47

4.3.3.9Primerjalna tabela submodelov48

5Aplikacije Libbrechtovega primerjalno filozofskega modela49

5.1Primerjava Dgenovega in Eckhartovega razumevanje obiajnega loveka49

5.1.1Uvod49

5.1.2Energija51

5.1.3Informacije52

5.1.4Relacija subjekt - objekt53

5.1.5Epistemoloki status54

5.1.6Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja55

5.1.7Etika57

5.1.8Povzetek57

5.2Primerjava spoznavnih pristopov Mojstra Eckharta in Dgena59

5.2.1Epistemoloki model59

5.2.2Spoznavanje v procesu postajanja59

5.2.3Zmonost racionalnega spoznavanja60

5.2.4Zmonost mistinega doivljanja61

5.2.5Mojster Eckhart in Dgen med postajanjem, racionalnim spoznavanjem in mistinim obutenjem62

5.2.6Odnos med zmonostjo racionalnega spoznavanja in mistinega obutenja68

5.2.6.1Parafraza naela nedoloenosti69

5.2.7Aplikacija modela na primerjavo spoznavnih znailnosti Mojstra Eckharta in zen mojstra Dgena70

5.2.7.1Mojster Eckhart70

5.2.7.2Zen mojster Dgen71

5.2.8Razlike ali divergence v spoznavnih znailnostih Mojstra Eckharta in Dgena73

5.2.8.1Racionalizem Mojstra Eckharta73

5.2.8.2Spoznavna praksa zen mojstra Dgena75

5.2.8.3Podobnosti ali konvergence v spoznavnih znailnostih Mojstra Eckharta in Dgena77

5.2.8.4Sinteza in pomen primerjave spoznavnih znailnosti Mojstra Eckharta in zen mojstra Dgena za medreligijski dialog85

5.3Primerjava razumevanja celovitosti pri budistinem zen mojstru Dgenu in dominikanskem redovniku Mojstru Eckhartu86

5.3.1Izhodina opredelitev celovitosti86

5.3.2Dgenovo in Eckhartovo razumevanje vsepovezanosti celovite resninosti89

5.3.2.1Dgenovo razumevanje vzajemne povezanosti stvari in pojavov91

5.3.2.2Eckhartovo razumevanje vzajemne povezanosti stvari in pojavov95

5.3.2.3Primerjava razumevanja vzajemne povezanosti stvari in pojavov98

5.3.2.4Vzajemna povezanost trenutkov asa100

5.3.2.5Primerjava razumevanja vzajemne povezanosti trenutkov asa104

5.3.3Primerjava razumevanja celovitosti na obmoju primarne energije: Boanstvo in nyata112

5.3.3.1nyata112

5.3.3.2Boanstvo117

5.3.3.3Primerjava razumevanja nyate in Boanstva119

5.3.3.4Primerjava izkustva nyate in Boanstva126

5.3.3.5Zakljuek138

5.3.4Primerjava razumevanja dinaminih vidikov celovitosti142

5.3.4.1Vesoljna dinamika143

5.3.4.2lovekovo uresnievanje dinamine celovitosti153

5.3.4.2.1Dgenova pozicija153

5.3.4.2.2Eckhartova pozicija156

5.3.4.2.3Primerjava Eckhartove in Dgonove pozicije158

5.3.4.3Rojevanje oziroma dinamino ivljenje161

5.3.4.3.1Bistvo Eckhartovega nauka o rojevanju161

5.3.4.3.2Dgenove besede o rojevanju, o ivljenju in smrti164

5.3.4.3.3Primerjava Eckhartoveha in Dgenovega razumevanja rojevanja-ivljenja168

5.3.4.4Problem subjekta172

5.3.4.4.1Uvod172

5.3.4.4.2Dgenova pozicija174

5.3.4.4.2.1Refleksivnost Budove narave175

5.3.4.4.2.2lovek oziroma subjekt je lu176

5.3.4.4.2.3Praznost absolutnega subjekta178

5.3.4.4.2.4Odnos med subjektivnim in objektivnim polom celovite resninosti181

5.3.4.4.2.5Preseganje relacije subjektivno-objektivno v slikanju184

5.3.4.4.3Eckhartova pozicija185

5.3.4.4.3.1Umna narava Boga186

5.3.4.4.3.2Struktura Boga187

5.3.4.4.3.3Plasti loveka189

5.3.4.4.3.4Globoki subjekt191

5.3.4.4.3.5Prazni, neustvarjeni, nespoznavni subjekt/dua194

5.3.4.4.4Primerjava Dgenovega in Eckhartovega razumevanja subjekta200

5.3.4.4.5Problem osebe in osebni Jaz-Ti odnos208

5.3.5Mistina praksa215

5.3.5.1Preseganje dveh stopenj, bistvo mistike215

5.3.5.1.1Eckhartova mistika216

5.3.5.1.2Dgenova mistika218

5.3.5.2Prebujenje oziroma samoprepoznavanje celovite resninosti221

5.3.5.3ivljenjska praksa227

5.3.5.4Subtilen vpliv in tenja228

5.3.5.5ivljenje svetosti229

5.3.5.6Primerjava usmerjenosti transcendiranja234

5.3.5.7Zazen in ubotvo236

5.3.5.8Svoboda242

5.4Dgenovo in Eckhartovo razumevanje celovite resninosti v lui Libbrechtovega primerjalno filozofskega modela248

5.4.1Uvod248

5.4.2Energija249

5.4.3Informacije250

5.4.4Relacija subjekt - objekt253

5.4.5Epistemoloki status254

5.4.6Ontoloki status257

5.4.7Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja258

5.4.8Etika259

6Zakljuek262

6.1Celovitost262

6.2Ustreznost uporabe primerjalno filozofskega modela Ulricha Libbrechta267

6.3Aktualni pomen razumevanja celovitosti269

6.3.1Eksistencialna situacija sodobnega loveka in njeno razreevanje v lui Dgenovega in Eckhartovega razumevanja celovitosti269

6.3.2Celovito spoznavanje273

6.3.3Celovito zavedanje274

6.3.4Celovito bivanje275

6.3.5Obmoja duha277

6.3.6Celovita etika281

6.3.7Realistina, drubeno odgovorna mistika284

7TEMELJNA LITERATURA287

8Appendix 1 - Dgenovo razumevanje celovitosti298

8.1Celovitost298

8.1.1Uvod298

8.1.2Kaj ni Budova narava?299

8.1.2.1Budova narava ni fizina realnost299

8.1.2.2Budova narava ni psiholoka realnost299

8.1.2.3Budova narava ni duhovna realnost301

8.1.2.4Budova narava oziroma celovitost ni metafizina, filozofska realnost302

8.1.2.5Budova narava ni podobna bioloki realnosti303

8.1.3Nekatere znailnosti Budove narave oziroma celovite resninosti304

8.1.3.1Budova narava vse vkljuuje304

8.1.3.2Vsa bitja so Budova narava308

8.1.3.3Celovita resninost oziroma Budova narava je enovita310

8.1.3.4Budova narava je brezmejna, neomejena316

8.1.3.5Celovita povezanost vseh stvari in dogodkov, prakse in prebujenja319

8.1.3.5.1Celovita povezanost vseh stvari319

8.1.3.5.2Fraktalnost celovite resninosti321

8.1.3.5.3Celovita povezanost dogodkov, asov in lovekovih dejanj322

8.1.3.6Vzajemna povezanost stvari, dogajanj, uma in objektov uma324

8.1.3.7Budova narava je refleksivna330

8.1.3.8Budova narava se razodeva v konkretnem, fenomenalnem ivljenju338

8.1.3.9Ne-trajnost, spremenljivost Budove narave342

8.1.3.10Praznost Budove narave347

8.1.4Dgenov razumevanje asa in bivanja353

8.1.5Pot preseganja365

8.1.5.1Preseganje prve in druge stopnje365

8.1.5.2Posluanje in govorjenje370

8.1.5.3'Kaj je to, kar takole prihaja?' ali 'Kamnita ena je porodila otroka ponoi'373

8.2Dgenov pogled na obiajnega in razsvetljenega loveka379

8.2.1Obiajni lovek379

8.2.1.1Uvod379

8.2.1.2Obiajni lovek se doivlja na egocentrien nain380

8.2.1.3Obiajni lovek zamenjuje svoje misli z resninostjo381

8.2.1.4Obiajni lovek se identificira z vlogami in statusi382

8.2.1.5Obiajni lovek je poln strasti383

8.2.2lovekovo resnino telo je celovito telo384

8.2.3Prebujeni lovek390

8.3Celovito spoznavanje in razsvetljena praksa396

8.3.1Celovito spoznavanje396

8.3.1.1Spoznavanje s telesom396

8.3.1.2Spoznavanje z umom397

8.3.1.3Spoznavanje brez uma399

8.3.2Razsvetljena praksa405

8.3.2.1Zakaj je potrebna praksa?405

8.3.2.2Prava naravnanost v zazenu406

8.3.2.3Praksa je razsvetljenje in razsvetljenje je praksa409

8.3.2.4Celovitost razsvetljene prakse413

8.3.2.5Preseganje v praksi416

8.3.3aria Dgenovega mistinega ivljenja420

9Appendix 2 - Eckhartovo razumevanje celovitosti423

9.1Celovitost pri Mojstru Eckhartu423

9.1.1Uvod423

9.1.2Bog424

9.1.2.1Bog je um425

9.1.2.2Bog je eden in eno427

9.1.2.3Bog je dejaven Bog v samem sebi429

9.1.3Enost431

9.1.3.1Netevnost431

9.1.3.2Dinamika enosti432

9.1.3.3Enost in razlinost434

9.1.3.4ovekova pot v enost435

9.1.4Sveta Trojica in Boanstvo437

9.1.4.1Uvod437

9.1.4.2Oe438

9.1.4.3Sin439

9.1.4.4Sveti Duh440

9.1.4.5lovek kot Sin441

9.1.4.6Boanstvo443

9.1.4.7Sveta Trojica in Boanstvo so nivoji resninosti444

9.1.4.8Rojevanje edinorojenega Sina v dui444

9.1.4.9Govorjenje in posluanje455

9.1.4.10Odnos Boga do loveka460

9.1.5Dno ali temelj468

9.1.6Ni471

9.1.6.1Vse ustvarjeno je isti ni472

9.1.6.2Praznost loveka473

9.1.6.3Praznost Boga474

9.1.7Celovitost476

9.1.7.1Celovita povezanost476

9.1.7.2Pogoj lovekove celovitosti478

9.1.7.3Celovitost je hierarhino urejena480

9.1.7.4Celovitost in as480

9.1.7.4.1Uvod480

9.1.7.4.2Veni zdaj482

9.1.7.4.3Nad asom483

9.1.7.4.4Venost484

9.2Eckhartov pogled na zunanjega in notranjega loveka487

9.2.1Zunanji lovek487

9.2.1.1Zunanji lovek je usmerjen v ustvarjeni svet488

9.2.1.2Navezanost in nesvoboda zunanjega loveka489

9.2.1.3Pot iz zunanjosti489

9.2.2Notranji lovek491

9.2.2.1Moi due telesne, duevne, duhovne, nad-duhovne491

9.2.2.1.1Telesne in nije duevne moi due492

9.2.2.1.2Duevne moi due493

9.2.2.1.3Duhovne moi due493

9.2.2.1.4Hierarhija moi in notranji boj494

9.2.2.2Iskra v dui496

9.2.2.2.1Uvod496

9.2.2.2.2Umnost notranje iskre497

9.2.2.2.3Duna iskra je neustvarjena in nespoznavna498

9.2.2.2.4V duni iskri deluje Bog500

9.3Mistina pot in ivljenjska praksa pri Mojstru Eckhartu502

9.3.1Spoznavanje502

9.3.1.1Zunanje, utno spoznavanje503

9.3.1.2Ovire globljemu notranjemu spoznavanju503

9.3.1.3Umsko spoznavanje505

9.3.1.4Spoznavanje s podobami506

9.3.1.5S tem, kar spoznavamo, smo eno509

9.3.1.6Rob spoznavanja511

9.3.1.7Spoznavanje brez podob512

9.3.1.7.1Dekonstrukcija misli512

9.3.1.7.2Dekonstrukcija podob514

9.3.1.7.3Apofatino spoznavanje516

9.3.1.8Spoznavni preboj519

9.3.1.9Praksa spoznavanja524

9.3.1.9.1Uenje sredi ivljenja524

9.3.1.9.2Doseganje osredotoenosti525

9.3.2Preboj, preseganje527

9.3.2.1Uvod527

9.3.2.2Prodiranje Mojstrova metoda528

9.3.2.3Preseganje loveka530

9.3.2.4Preseganje Boga531

9.3.2.5Preboj ali predrtje533

9.3.3Etine dre pravinost, predanost, odmaknjenost, ubotvo in svoboda537

9.3.3.1Uvod537

9.3.3.2Pravinost537

9.3.3.3Predanost539

9.3.3.4Odmaknjenost542

9.3.3.5Duhovno ubotvo546

9.3.3.5.1Ubotvo volje546

9.3.3.5.2Ubotvo spoznavanja548

9.3.3.5.3Ubotvo bivanja549

9.3.3.6Svoboda550

9.3.3.6.1Svoboda od ustvarjenosti in pogojenosti551

9.3.3.6.2Svoboda v Bogu552

9.3.4Mistina pot v vsakdanjem ivljenju553

9.3.4.1Dela553

9.3.4.2Duhovni razvoj556

9.3.4.2.1Um in volja556

9.3.4.2.2Enost in mnogoterost556

9.3.4.2.3lovekovo zunanje in Boje, notranje delo558

9.3.4.2.4Stopnje duhovnega napredka558

9.3.4.3Mistina praksa560

9.3.4.3.1Zbranost560

9.3.4.3.2Motrenje sredi ivljenja561

9.3.4.3.3Vsakdanje dejavno ivljenje mistika562

9.3.4.3.4Ljubezen563

IV

Predgovor

Odloitev za pisanje disertacije s podroja primerjalne religiologije ne sodi k moji poklicni poti. Dodiplomsko sem se izobraeval na podroju matematike, fizike in sociologije, magistriral sem iz sociologije vzgoje. Od mladosti so me privlaile bivanjske teme, zaradi esar sem se najprej seznanil z zen budizmom ter kasneje in tako reko na novo s kranstvom. Kar nekaj asa sem potreboval, da sem kljub domanosti dojel globlji smisel kranskega oznanila.

Doktrinalna nasprotja med budizmom in kranstvom so v meni povzroala notranjo razpetost in nemir. Zaradi kulturnih razlik in z njimi povezanih konotacij nekaterih budistinih pojmov oziroma njihovih prevodov, sem naletel na velike teave pri njihovem pravilnem dojemanju. Za primer naj navedem, da enega od takih pojmov oznauje v prevodih uporabljena beseda um. Neizogibno sem vanjo projiciral lastne kulturno pogojene predstave, kar je bilo vir zmede in zmot. Poloaj je bil brezizhoden. V meni se je vse bolj pojavljala potreba in elja razistiti vsaj nekatere nejasnosti in dileme.

Pisanja tega dela sem se lotil tako, da sem najprej in tokrat bolj natanno prouil nauke vsakega mistika posebej. Nastali sta besedili, ki bi naj bili po prvotnem nartu umeeni na zaetek disertacije, a sta sedaj zaradi obsenosti osrednjega dela primerjave dodatka 1 in 2. e v asu tudija Dgena sem izluil osrednjo temo primerjave, celovitost. Prav tako sem se e v tistem asu odloil za tri ravni primerjanja. Te so absolutna celovitost enosti, dinamina celovitost mnotva in lovekovo mesto v celovitosti oziroma njegovo bivanjsko uresnievanje celovitosti. Zaradi navedene omejitve nisem primerjal tevilnih tem, ki so sicer sestavni del dodatkov in ki izrpneje prikazujejo kompleksnost naukov obeh mistikov. Predlog mentorja, da naj premislim o monosti aplikacije Libbrechtovega primerjalno filozofskega modela, sem vzel resno in posledica je uporaba nekaterih osnovnih elementov modela. S tem je primerjava trdneje umeena v kontekst sodobne primerjalne religiologije.

Sedaj, ko je delo napisano, lahko sklenem, da sem sam pri sebi razistil dobren del dilem, ki mi prej niso dale miru. Menim, da je delo aktualno zaradi tega, ker se mnogo ljudi sooa z razlinostjo religij in nisem nobena izjema. Razcvet sodobnih duhovnih gibanj kae na to, da veliko ljudi ie globlji in osebni smisel bivanja ali pa so razoarani nad ivljenjem, ki je razpeto med delom in potronitvom. To so ljudje, ki jih sodobna, potronika, s kapitalizmom preeta kultura bivanjsko ne potei. Nekateri se zaradi slabosti znotraj katolike in drugih cerkva vse bolj odmikajo od prevladujoih religij svojega okolja. Z informacijami nasien svet ponuja na izbiro tevilne vere in svetovne nazore. Kako naj se lovek orientira in izbira? Na eni strani se postavlja vpraanje, v koliki meri je sploh mogoe razumeti religije drugih kultur, na drugi strani smo postavljeni pred nujnost medsebojnega razumevanja, spotovanja, sodelovanja in soitja. Na kaj se lahko naslonimo?

Mislim, da je to etika, in sicer tisti del etik svetovnih religij, ki je skupen vsem velikim verstvom. Skupne etine podlage so pomembne pri refleksiji dogajanj v sodobnih drubah. Etini konsenz oziroma svetovna etika je lahko smerokaz pri reevanju globalnih problemov lovetva. Univerzalne etine norme bi naj bile trdna podlaga ivljenja vsakega loveka ne glede na religiozno ali svetovno nazorsko opredelitev. S tem v zvezi ne bom pozabil besed mojega prijatelja in duhovnega uitelja, jezuita dr. Joeta Robleka. V asu notranje stiske zaradi groze pred smrtjo, mi je rekel nekako takole: Ni pomembno, kaj veruje, ampak ali ti to, kar veruje, pomaga bolj polno in radostno iveti. Ne glej torej toliko na to, kaj budisti, kristjani ali drugi verujejo, raje glej, kako ivijo.

Mentorju, izr. prof. dr. Lenartu kofu, in somentorici, doc. dr. Heleni Motoh, se zahvaljujem za vzpodbude in usmerjanje pri pisanju naloge. Za pripombe sem hvaleen dr. Antonu Mlinarju. Zahvalo dolgujem tudi lektoricam Margit Menda, Danici Perger in Klari Napast.

Laznica, 1. 9. 2011

Miroslav Gomboc

Izvleek/Abstract

Naslov disertacije: Razumevanje celovitosti pri budistinem zen mojstru Dgenu in Mojstru Eckhartu

Kljune besede: Mojster Eckhart, Dgen, celovitost, mistika, primerjava, kranstvo-budizem, subjekt, Libbrechtov model.

V disertaciji obravnavam razumevanje celovitosti dominikanskega redovnika Mojstra Eckharta in budistinega zen uitelja Dgena. Za oba so pomembni vidiki celovitosti enovitost, vseobsenost in ivost. Enovitost se nanaa na to, da je v celoviti resninosti vse povezano, vseobsenost na to, da vse vkljuuje, in ivost na njeno dinaminost.

Osnova primerjave je primerjalno filozofski model belgijskega filozofa Ulricha Libbrechta. Model je algebrsko strukturen in omogoa primerjanje Eckhartovega in Dgenovega razumevanja celovite resninosti v skladu z Libbrechtovim modelom porazdelitev energij in informacij.

Razlikovanje med epistemolokimi zmonostmi neposrednega utnega (estetskega, aisthsis) izkuanja empirinih danosti, racionalnega spoznavanja in mistinega obutenja omogoa plodno primerjanje obeh mistikov brez zaostrovanja ali zabrisovanja nasprotij, ki se pojavljajo med njunimi izjavami. Izkae se, da so nasprotja med posameznimi izjavami v veji meri izraz uporabe razlinih spoznavnih zmonosti kot pa izraz nepremostljivih medsebojnih razlik. Naine zavedanja sem poimenoval z izrazi teritoriji duha, obmoja duha ali obmoja epistemolokega polja. Za vsako obmoje je znailna posebna konstelacija razmerja med subjektivnostjo in objektivnostjo (med subjektivnim in objektivnim polom resninosti).

Eckhart in Dgen govorita o dveh ravneh celovitosti. Prva je pri Eckhartu dno/temelj Boanstva oziroma en Bog in pri Dgenu izvorna Budova narava. To je raven primarne energije brez informacij. Druga raven je informatizirana energija, dinamina, iva, umna resninost. Pri Eckhartu je to obmoje Svete Trojice, pri Dgenu netrajna, spremenljiva, dinamina nyata.

Smisel Eckhartovega in Dgenovega mistinega ivljenja je eksistencialno uresnienje celovitosti, ki se steka v etiko avtentinosti, svobode, celostne odgovornosti in sluenja.

Primerjava je aktualna na podrojih medreligijskega poliloga[footnoteRef:1] saj prispeva k celovitejemu razumevanju posebnosti primerjanih religij. Prispeva k reevanju nekaterih problemov spoznavne teorije, etike, lovekovih pravic v razmerju z drubenimi odgovornostmi ter etinih problemov sodobne ekonomije in tehnologije. Tematizira kakovost celovitega bivanja v kontekstu realistine, drubeno odgovorne mistike. [1: Polilog je izmenjava mnenj ali razgovor veih strani, izmenjava mnenj v skupnosti. Beseda se uporablja v anglekem jeziku. Primer je spletna stran: Forum for Intercultural Philosophy - http://www.polylog.org/]

Abstract

Title of thesis: Understanding of wholeness in Bhuddist Zen master Dgen and Master Eckhart

Keywords: Master Eckhart, Dgen, wholeness, mystique, comparison, Christianity-Buddhism, subject, Libbrecht model

In the thesis, the understanding of wholeness of a Dominican priest Master Eckhart and of a Buddhist Zen master Dgen is discussed. For both masters, the important aspects of wholeness are unity, completeness and vividness. Unity means that in a holistic reality, everything is connected, completeness that it includes everything, and vividness its dynamism.

As a basis for comparison, the comparative philosophy model devised by a Belgian philosopher Ulrich Libbrecht was used. The model is algebraically structured and allows a comparison of Eckharts and Dgens understanding of holistic reality that is in line with the Libbrecht model of distribution of energies and informations.

Distinguishing between epistemological abilities of direct aesthetic (aisthsis) experiencing, rational cognition and mystic sensitiveness allows a fruitful comparison of both mystics without sharpening or blurring of the dichotomies in their propositions. It becomes clear that the dichotomies between individual propositions are to a greater extent the result of using different cognitive abilities rather than an expression of unbridgeable individual differences. The kinds of awareness were named as the territories of spirit, the realms of spirit or the realms of the epistemological field. Each realm is characterised by a specific constellation of the relationship between subjectivity and objectivity, between subjective and objective pole of reality.

Eckhart and Dgen talk about two levels of wholeness. The first one is the bottom/basis of the Divine or one God for Eckhart, and the original Buddha nature for Dgen. The second level is informatised energy, dynamic, vivid, reasonable reality. For Eckhart, this is the realm of the Holy Trinity, and for Dgen, a impermanent, changeable, dynamic nyata.

The essence of Eckhart's in Dgen's mystic life is the existential realisation of wholeness, which leads to the ethics of authenticity, freedom, holistic responsibility and serving.

The comparison is of interest in the various fields of interreligious polilogue as it contributes to a more complete understanding of the specificities of the compared religions. It contributes to solving some problems of cognitive theory, ethics, human rights in relation to social responsibilities, and ethical problems in modern economy and technology. It thematises the quality of holistic being in the context of realistic, socially responsible mystique.

Uvod

Osrednja raziskovalna tema disertacije je razumevanje celovitosti pri budistinem zen uitelju Dgenu in dominikanskem redovniku Mojstru Eckhartu. ivela sta priblino v istem asu, vendar v zelo razlinih kulturno-religioznih okoljih, med katerima ni bilo stikov. Zavzemala sta precej specifini in podobni mesti znotraj svojih kultur in vsak po svoje odraala posebnosti zgodovinskih obdobij, v katerih sta ivela. Omenjena podobnost se nanaa na to, da sta bila oba mistika in misleca, ki sta s svojo originalnostjo pretresala ustaljene tradicionalne poglede sodobnikov in tudi prihodnjih rodov.

Celovitost je eden od njunih osrednjih motivov. V disertaciji skuam pokazati, da je zanju stvarnost dinamina in povezana celota, ki ni deljiva na subjektivni in objektivni pol zavedanja v obiajnem psiholokem smislu, kar opredeljuje dojemanje eksistencialnega poloaja loveka s posledicami na podrojih etike, morale, socialnih odnosov, ekonomije, politike in ekologije. Eckhart in Dgen sta celovito stvarnost dojemala na strukturno podobna naina. Oba sta govorila o njenem absolutnem vidiku enosti in dinaminem vidiku relacijske vzajemne povezanosti vseh stvari, bitij in dogajanj. Pri tem sta uporabljala zelo razlina izrazna sredstva svojih kultur.

Umeenost disertacije v sodobni medreligijski polilog

Pomemben vidik globalizacije v drugi polovici 20. stoletja in v zaetku 21. stoletja so vse intenzivneji stiki med kulturami in njihovo medsebojno vplivanje. Postavljeni smo pred skupno nalogo medsebojnega razumevanja in spotovanja kulturnih razlik, sobivanja in iskanja odgovorov na etina vpraanja, ki so povezana s socialnimi odnosi, s soitjem razlinih kultur, z globalno pravinostjo ter ohranitvijo planeta. Pri tem sreevanje razlinih kulturnih in religioznih izroil ni le potrebno, pa pa nujno. Okvir sreevanja in medsebojnega oplajanja kulturnih in religioznih izroil v sodobnosti postavlja Wilfred Cantwell Smith:

Razline religiozne tradicije imajo danes skupno to, da vsako tradicijo prenaajo osebe, ki so vse bolj v isti situaciji. Muslimani, judje, budisti, hinduisti, kristjani in drugi so prvi sooeni s skupnim izzivom: sodelovati in zgraditi skupni svet. To ne sme biti svet, v katerem bomo le skupaj iveli, biti mora svet, v katerem bomo skupaj potrjeni in katerega gradnja bo navdihovala vero vsakega od nas Razline religiozne skupnosti vsega sveta imajo prvi neverjetno zgodovinsko prilonost in izziv avtentinega zavedanja druga druge in torej tudi samih sebe ter zavedanja svoje participacije v celoti Prvi vsi mi delimo naraajoe skupno zavedanje sveta okoli nas, kar je posledica znanosti in celovitega procesa loveke zgodovine, ki vkljuuje tudi zgodovino religij.[footnoteRef:2] [2: Wilfred Cantwell Smith , A Glimpse of a World Theology, v Wilfred Cantwell Smith: A reader, ed. Kenneth Cracknell (Oxford: Oneworld Publications, 2001), 250.]

Le odkrito in spotljivo sreanje kultur prispeva k boljemu razumevanju kompleksne situacije, v kateri ivi sodobni lovek. Iskanje reitev na izzive asa je mogoe le v sodelovanju s pripadniki drugih kultur. Njihovo izkljuevanje ali omaleevanje ne more obstati brez kode za celoto.

Medreligijski polilog lahko bistveno prispeva k medsebojnemu razumevanju in razvoju oblik religioznega zavedanja. Pomembni so zlasti naslednji vidiki sreevanja religij:

1. Vzajemno razumevanje, medsebojno spotovanje in soitje.

2. Dobronamerna kritika s strani drugae misleih prispeva k odpravljanju ibkih podroij posamezne religije. V budizmu je na primer odsoten ali zelo ibko razvit koncept pravinosti, v kranstvu pa koncept vzajemne soodvisnosti vseh bitij.[footnoteRef:3] Sreanje z druganimi religijami vzpodbuja razvoj izvornih uenj posamezne religije in preverjanje ustreznosti razlinih teenj in struj znotraj nje. Posamezna religija lahko v sooenju s pogledi drugih bolje dojame lastne notranje situacije. [3: Na to in druge ibkosti budizma in kranstva opozarjajo avtorji zbornika: The Emptiying God, A Buddhist-Jewish-Christian Conversation, urednika John B. Cobb, Christhofer Ives (New York: Orbis Books, 1990).]

3. Oblikovanje skupnega polja medreligioznosti in udeleba v njem lahko deluje kot katalizator avtentinega religioznega ivljenja znotraj posamezne religije in prispeva k oblikovanju skupne platforme religij v razmerju do konkurennih paradigem nihilizma, scientizma, agnosticizma, ateizma itd., pa tudi v razmerju do religioznega fundamentalizma in ekskluzivizma.

4. Sreevanje religij omogoa vzajemno uenje in sicer tako na podroju razvoja doktrin kot na podroju odzivov na aktualne drubene razmere ter spremembe.

5. Medreligijski polilog je zaradi veje kakovosti ivljenja pomemben sam po sebi brez vsakega utilitaristinega razloga. Je nain ivljenja. Sodobni lovek ne more ostajati omejen v ogradah kodifikacije lastne religije ali filozofije. Le v odprtosti za druganost postaja vse bolj avtonomen, avtentien ter zmoen preseganja infantilnih religioznih projekcij.

Budizem zen (chan na Kitajskem) je specifien izraz budistinega naina ivljenja in interpretacije realnosti. Razlikuje se od racionalistinega odnosa do sveta. Prav zaradi tega in zaradi neteistinosti je postal privlaen in izzivalen za Zahod, predvsem v drugi polovici 20. stoletja. Kranstvo novega veka na Zahodu zaznamujejo grka filozofska tradicija, sholastina teologija in filozofija, reformacija in avtonomija drubene sfere. Nadaljnji razvoj je pripeljal do osamosvojitve filozofije in naravoslovnih znanosti, pojavile so se pa tudi tevilne nove znanosti (ekonomija, druboslovje, psihologija), ki so bile prej nepredstavljive. Filozofija in njen vpliv na pojmovanje znanosti na Zahodu po 18. stoletju sta bili izziv japonskim filozofom 20. stoletja pri izgradnji njihove lastne filozofije, vendar take, ki temelji v izroilu budizma in zena. Kaj iejo zahodnjaki v budizmu in kaj iejo budisti v zahodnem tipu filozofije? Kakni izzivi so pred obema kulturnima, religioznima oziroma filozofskima tradicijama in sodobnim lovekom?

Na podroju sreanja med kranstvom in budizmom je ena od najpomembnejih tem problem razumevanja kranskega Boga in budistine praznosti, ki odseva v dihotomnosti due in an-tmana. Ali lahko dialog prispeva k globljemu, druganemu razumevanju Boga in nyate? Se lahko religiji medsebojno obogatita? Polemini dialog Masao Aba z nekaterimi zahodnimi teologi in misleci[footnoteRef:4] kae, da je temu tako. Najdragoceneji vidik tega dialoga je v medsebojnem vzpodbujanju razreevanja notranjih teav posamezne religije in v odpravljanju njenih slepih peg. Poleg omenjenih se tematizirajo tevilne druge teme: razmerje univerzalno-partikularno, personalizem-apersonalnost, odreenje-samoodreenje, problem etine presoje, drubeno-zgodovinska odgovornost za zlo, drubeni angama, socialna pravinost itd. [4: Prav tam. ]

Menim, da se je znotraj religij zelo pomembno sooiti z avtonomnostjo racionalnega uma v razmerju z religioznimi izroili in doktrinami. Za sodobnega loveka je sprejemljiva le taka religija, ki avtonomnost oziroma svobodo posameznika vkljuuje v lastno paradigmo. Svoboda in avtonomija razuma morata biti sestavni del sodobnih religij, e noejo postati obrobni drubeni pojavi.

Postmoderni lovek se ne podreja ve tradicionalnim religioznim ali drugim avtoritetam. V elji za lastnim religioznim izkustvom se iri duhovnost od spodaj, sodobni lovek jo hoe izkusiti v sebi in iz sebe. Poleg iskanja osebnih smislov vse bolj vznika iskreno duhovno iskanje, tenja k resnici, ki se kae v porastu prakticiranja meditacije in drugih duhovnih tehnik razlinih religij. Te bodo morale pokazati svojo duhovnost na nain, ki bo vodil v zrelo religioznost in prepreeval prazno mistificiranje ter lano prakticiranje.

V takih razmerah je znotraj posameznih religij potrebno vedno znova premiljevati o razmerju med transcendentnim in imanentnim vidikom presenega. Gre za razmerje med univerzalnostjo in izvirnostjo, med enostjo vsega in razlinostjo vsake posameznosti. Kranstvo na primer poudarja enkratnost in neprecenljivost vsakega loveka, ki pa so mu druga bitja dana na razpolago. Vendar kristjani v praksi zaradi lastnih potreb pogosto zanemarjajo njihovo brezpogojno, univerzalno vrednost. Budizem poudarja univerzalnost in skupno naravo vseh bitij ter pogosto spregleda lovekovo individualnost in specifino vpetost v konkretne kulturno-zgodovinske in drubene okoliine. Medsebojno oplajanje obeh religij lahko prispeva k njunemu nadaljnjemu razvoju.

Metodologija

Na doktrinalnem podroju so med budizmom in kranstvom velike razlike. Vendar to ne pomeni, da primerjave niso mogoe, so zaelene in celo nujne. Kljub razlikam lahko najdemo skupne toke, ki omogoajo primerjave in dialog. Robert Cummings Neville jih imenuje motivi. Analiza motivov je ena od metod komparativne filozofije, ki jo je predlagal. Takole pie:

Z besedo motivi mislim na ideje, prakse ali dogodke, ki so ubesedeni v klasinih besedilih in jih komentira veji del pozneje tradicije Motiv je artikulirana ideja Komparativna filozofija prodira izza pojavljajoih se podobnosti in razlik v izraanju in prouuje, kako misleci in razne ole obravnavajo motive Dokler prihajajo filozofi iz le ene skupnosti in si delijo iste kontekste, ostaja njihovo ozadje neizraeno in neozaveeno Nam tuje ideje drugih se zdijo prazne, e jih ne razumemo znotraj zgodovine njihovih motivov. e huje je, e jih presadimo v lastno dediino motivov in jim tako podelimo napane razsenosti.[footnoteRef:5] [5: Robert Cummings Neville, Motif Analysis East and West, v Komparative Philosophie, (Mnchen: Wilhelm Fink Verlag, 1998), 201-203.]

Neville e posebej poudarja nujnost primerjanja na prvi pogled neprimerljivega. Opozarja na veliko vrednost, ki jo imajo primerjalne tudije religij in filozofij iz zelo razlinih kulturno zgodovinskih okolij. Napie:

filozofija, ki ima svojo publiko le v eni tradiciji, recimo zahodni, pravzaprav nima publike v dananji pluralni kulturi, omejena je na sfero privatnega, samozadostnega Pomembno je deliti kontekste filozofov in njihovih idej iz drugih kultur, ne le svoje kulture.[footnoteRef:6] [6: Prav tam, 211. ]

Z njim se strinja tudi Wilfred Cantwell Smith:

Kar imajo skupnosti skupnega je to, da lahko njihove zgodovine, ki so e tako ali tako kompleksne, razumemo, bolje razumemo in na koncu sploh razumemo le v terminih drug drugih: kako obstajajo v e bolj kompleksnih celotah.[footnoteRef:7] [7: Wilfred Cantwell Smith , The history of Religion in the Singular, v Wilfred Cantwell Smith: A reader, urednik Kenneth Cracknell (Oxford: Oneworld Publications, 2001), 86.]

V okviru te disertacije je kompleksneja celota primerjalno filozofski model filozofa Ulricha Libbrechta. Bistvena znailnost njegovega modela je algebrainost. Model je namre abstraktna struktura, v katero je po preprianju avtorja mogoe umestiti vse religiozne sisteme in jih med seboj primerjati. Struktura modela je nastajala s primerjanjem treh velikih grozdov svetovnih religij. To so teistine religije, neteistine religije (osrednji primer je budizem) in naravne religije (katerih osrednji primer je daoizem). Libbrechtov primerjalno filozofski model omogoa primerjanje religij brez nevarnosti zabrisovanja specifinih elementov posameznih religij, kot so uporaba svojstvenega jezika, simbolov, obredov itd. Zaradi svoje algebraine narave model ne posega v vsebinske vidike religij niti v notranjo strukturo in kulturno-zgodovinske specifike posamezne religije. Ponuja obo strukturo, znotraj katere moremo postaviti elemente posamezne religije. Ni nova teorija niti nova ontologija in ne skua prodreti globlje od religij samih. Ne skua jih razloiti s im drugim. Torej Libbrechtov model nima ambicije nove fundamentalne teorije, ki bi z globljega vidika pojasnila ali razloila celotno religiozno-filozofsko polje. Le sistematizira, strukturira vsebine, podroja, nivoje, spoznavne pristope itd. Biti mora dovolj sploen in dovolj odprt, da se ne vsiljuje, ne obarva oziroma ne izkrivlja religioznih pojavov. Funkcija modela v tej disertaciji je pomo pri ugotavljanju strukturnih vzporednic med Eckhartovim in Dgenovim razumevanjem celovitosti. Model je torej tehnino orodje oziroma platforma primerjanja in se ne vpleta v vsebinsko interpretacijo mistinih izjav oziroma njihovo fenomenoloko analizo. Le v tem primeru ostaja na ravni abstraktnega algebrainega modela, v katerega je mogoe brez izkrivljanja in kode umestiti vsebine, v naem primeru Eckharta in Dgena.

Libbrecht je izbral temeljna pojma energije in informacij vkljuno z njunimi porazdelitvami zaradi (po njegovem) neobremenjenosti teh pojmov s posameznimi religioznimi tradicijami in vsekakor tudi zaradi aktualnosti. Pri tem vzame na znanje najbolj splone premise sodobne fizike. Na primer enost energije in materije (pojmovane v klasinem smislu), torej valovno naravo materije itd. Vendar ne gre za uporabo kvantne mehanike in teorije relativnosti v ojem smislu na religioznem podroju. Konteksta sta preve razlina.

Zaradi navedenega vidim dragocenost Libbrechtovega modela predvsem v premoanju pregrad med religijami. Slui lahko temu, da pripadniki razlinih religij (in tudi raziskovalci) vidijo ez meje svojih specifik in se prav zaradi tega osvobajajo lastnih zaprtosti ter omejitev in zategadelj morejo v druganosti prepoznati bliino.

Budizem in kranstvo sta si vsaj na prvi pogled precej tuja in nezdruljiva religiozna sistema. Z uporabo primerjalnega modela je mogoe jasneje spoznati po eni strani njuno razlinost in po drugi strani podobnost, korespondentnost in skupne vodilne teme. Te so strukturno primerljive in konceptualizirajo ali nakazujejo ista podroja realnosti. Vzajemno razumevanje med budisti in kristjani ter pripadniki drugih religij je mogoe, e oboji v simbolizacijah sebi tuje religije prepoznajo lastne vodilne teme.

Z navedenim je povezano vpraanje ali Dgen in Mojster Eckhart na razlina, kulturno pogojena naina, opisujeta oziroma konstruirata dve razlini realnosti, ki sta zaradi kulturnih razlik neprimerljivi, ali pa na kulturno pogojena naina opisujeta isto temeljno realnost in je njuna opisa oziroma konstrukciji mo plodno primerjati ter tako priti do novih spoznanj.

Vpraanje lahko zastavim e na drugaen nain: Ali je mogoe ne glede na kulturno razlinost zaslediti konvergentnost pogledov zen uitelja Dgena in Mojstra Eckharta na resninost in na kaj se ta nanaa?

Na to odgovarja eden najvejih interpretov budizma, D.T. Suzuki, ko pravi:

Bralec se lahko udi, na kaken nain lahko budisti [v primerjavah med kranstvom in budizmom] uporabljamo kranske simbole, kot so 'Bog', 'Oe', 'Sin', 'Sveti Duh', 'rojevanje', 'podobnost'. A resnica je, da so ti simboli konec koncev le simboli in ko dojamemo njihov notranji pomen ter jih oistimo zgodovinskih bremen, ki so jim pridane, lahko tako budisti kot kristjani prodremo izza kopren [napanih razumevanj]'.[footnoteRef:8] [8: Daisetz Teitaro Suzuki, Mysticism: Christian and Buddhist, (London and New York: Routledge, 2002), 99. ]

Ko naletim na stavke, kot so ti [Eckhartovi], postajam trdno preprian, da se kransko izkustvo ne razlikuje bistveno od budistinega. Terminologija je to, kar nas louje in sili v brezkoristno razsipavanje energije. Zato moramo [podobnosti in razlike] skrbno prouiti in videti, ali je res kaj, kar nas odtujuje, ali pa so dane osnove za nadaljevanje razvoja nae duhovnosti in svetovne kulture.[footnoteRef:9] [9: Prav tam, 5. ]

Ta in podobna vpraanja spadajo v kontekst dialogov oziroma polemik med perenialisti in konstruktivisti glede narave mistinih izkustev. Osrednje vpraanje je naslednje: So mistina izkustva kulturno konstruirana, kot skuajo dokazati konstruktivisti s Katzom[footnoteRef:10] na elu, ali so univerzalna ista izkustva zavedanja, kot skua argumentirati Forman?[footnoteRef:11] Obstaja nepremostljiva razlika med navedenima staliema ali je njuno nasprotje mogoe presei? [10: Katzovo pozicijo ilustriram z naslednjim: Modeli igrajo pomembno vlogo pri tem, da nas oskrbujejo z zemljevidi realnosti, in pri tem, kaj je [za nas] realno ter tako v najveji meri prispevajo k kreiranju izkustev ponavljam, k kreiranju izkustev. Steven T. Katz, The 'Conservative' Caracter of Mystical Experience v Mysticism and Religius Experience, ured. Stephan T. Katz (Oxford: Oxford University Press, 1983), 51.] [11: Formanovo pozicijo ilustriram z naslednjim: Takno vdenje v svoji sri ni lingvistino zaradi tega, ker je zavedanje pred ali trans-lingvistino; predvsem je to zavedanje neposredno in izkustveno. ne prihaja skozi lingvistine in druge konstruirane modalnosti. Zaradi tega so lingvistine, kulturalne, situacijske ali behavioristine analize preprosto napane poti k razumevanju takih fenomenov. Robert K. C. Forman, Mysticism, Mind, Consciousness (New York: State University of New York Press, 1999), 171. ]

Konstruktivisti s Katzom na elu zagovarjajo tezo, da so vsa mistina izkustva konceptualno konstruirana in s tem specifino kulturno posredovana. Mehki konstruktivizem se od tre linije razlikuje po tem, da privzame, da so nekateri konceptualni konstrukti prisotni v vseh kulturah, da so torej skupni ali univerzalni. Torej so tudi nekateri vidiki mistinih izkustev univerzalni, a kljub temu drubeno-kulturno konstruirani. Tako stalie zavzema John Hick, ki meni, da mistiki izkuajo isto temeljno realnost na kulturno pogojene naine. Po njegovem mnenju kulturni konteksti vplivajo na mistine poti, na naravo mistinih izkustev in njihovo konceptualizacijo. Disertacije se lotevam na izhodiu, ki je nekoliko podobno Hickovemu. Menim, da so primerjave mogoe, e lahko kljub kulturno pogojenim razlikam in specifikam zasledimo nekatere skupne temeljne motive mistinih zavedanj. Zaradi njih so mone ne le primerjave, temve tudi dialog in vzajemno bogatenje med mistiki razlinih tradicij ter zgodovinskih obdobij.

Celovitost je eden od osrednjih motivov obeh mistikov. Razlenil sem jo na nekaj vodilnih tem. V poglavju o Dgenovem razumevanju celovitosti so nanizane vodilne teme, ki sem jih izluil iz razlinih zvezkov Shbogenza. Shbogenzo je zbirka besedil, ki obsega sto spisov. Dgen jih je zapisal sam, ali pa so to govori, ki so jih zapisali njegovi uenci. V slovenino sem jih prevajal s pomojo primerjanja anglekih prevodov treh oziroma tirih prevajalcev. Ti so Kazuaki Tanahashi, Gudo Nishijima in Chodo Cross ter Hubert Nearman. Prevodi so zaradi znakovne pisave originalov stilno in ponekod celo vsebinsko toliko razlini, da je bilo pogosto potrebno medsebojno primerjanje in usklajevanje. Vodilne teme, ki se pojavljajo pri Mojstru Eckhartu in ki so povezane z osrednjim motivom celovitosti, sem izluil iz njegovih pounih govorov, nemkih pridig in nekaterih drugih spisov. Besedila, ki niso prevedena v slovenino, sem najpogosteje prevajal iz del Bernarda McGinna.

Pri delu sem upoteval naslednja metodoloka izhodia[footnoteRef:12]: [12: Pri zasnovi metodolokih izhodi sem upoteval pristope ve avtorjev. Naslanjal sem se na dela avtorjev zbornika Komparative Philosophie: Begegnungen zwischen stlichen und westlichen denkwegwn (Mnchen:Wilhelm Fink Verlag, 1998), predvsem na Gnterja Wohlfarta. Uporabil sem tudi komparativne tudije M. Abe: Zen and Western Thought, (London: Macmillan Press LTD, 1985) in The Emptying God: A Buddhist-Jewish-Christian Conversation: Kenotic God and Dynamic nyata, (New York: Orbis Books, 1990) ter dela nekaterih drugih avtorjev (npr. Scharfstein, Libbrecht, Smith, Mall, Kessler). ]

1. Najprej sem prikazal, kako Dgen in Mojster Eckhart razumeta celovitost. Pri tem sem se dral naela: O cipresi se ui od ciprese in o bambusu se ui od bambusa.[footnoteRef:13] Pri obeh sem skual pojasniti vodilne teme in njihove implikacije s prikazom in analizo njunih izvornih besedil in v njihovem kontekstu.[footnoteRef:14] [13: Besede pesnika Bassha. Citat vzet iz: Wordless Teaching Givings signs; Laozi and Heraclitus A Comparative Study, v Komparative Philosophie, (Mnchen: Wilhelm Fink Verlag, 1998), 281-298.] [14: To je vsebina obeh dodatkov, ki sta sestavna dela disertacije.]

2. Izziv disertacije je bilo preverjanje, ali in v koliki meri je mogoe poglede obeh avtorjev na celovitost pojasniti v e bolj kompleksni celoti, ki jo ponuja metodoloki koncept oziroma primerjalno filozofski model filozofa in matematika Ulricha Libbrechta. Primerjavo nekaterih vodilnih tem, ki se pojavljajo pri obeh avtorjih, sem opravil na podlagi tega modela. V disertaciji sem skual teme, ki se nanaajo na motiv celovitosti, interpretirati z umestitvijo v polja porazdelitev energij in informacij, kot to v modelu predlaga Libbrecht.

3. Pomemben del modela je razlenitev epistemolokih pristopov, zaradi esar sem nekaj pozornosti posvetil analizi in primerjavi znailnosti spoznavanja pri Eckhartu in Dgenu.

4. Pri primerjanju posameznih tem sem skual prikazati podroja konvergentnosti, podobnosti oziroma korespondenc. To so podroja, na katerih je moen ploden dialog med obema avtorjema. Analiziral sem razlike v formulaciji in dojemanju konvergentnih vodilnih tem in razlike v njihovih implikacijah, ki so povezane s kontekstualnimi oziroma kulturnimi ozadji.

5. Glede na to, da je posamezne avtorje, kot pravi Wilfred Cantwell Smith, mogoe bolje razumeti in na koncu sploh razumeti le v terminih drug drugega in v e bolj kompleksnih celotah, sem skual isto strukturno podroje opisovati z uporabo znailnega jezika obeh mistikov. Strukturna podroja sem, kolikor gre za njihovo spoznavanje, poimenoval z izrazi teritoriji ali obmoja duha oziroma podroja epistemolokega polja. Na ta nain je mogoe znotraj irega konteksta povezano razumeti oba avtorja.

6. Primerjavo povzemam s prikazom njenih temeljnih ugotovitev in z osvetlitvijo aktualnega pomena razumevanja celovitosti za sodobnega loveka ter reevanje nekaterih pereih problemov sodobnega asa.

Disertacija je sestavljena iz osrednjega dela, ki vsebuje prikaz nekaterih elementov Libbrechtovega primerjalno filozofskega modela ter primerjavo razumevanja celovitosti obeh mistikov v povezanosti z nekaterimi premisami modela. Dodatka 1 in 2 vsebujeta predstavitev Dgenovih in Eckhartovih pogledov na celovitost in sta podlaga primerjave. Koristno bo, e bo bralec dodatna pojasnila in podrobneji prikaz posameznih segmentov razumevanja celovitosti obeh mistikov iskal v ustreznih poglavjih v dodatkih. Strukturirana sta enako kot poglavja osrednje primerjave.

Kratki biografski oznaki zen mojstra Dgena in dominikanca Mojstra Eckharta

Dgen se je rodil leta 1200 v Kyotu. V ugledni in moni plemiki druini je bil deleen izjemno kakovostne izobrazbe. Pri starosti dveh let je izgubil oeta in ko je bil star sedem e mater. Izguba matere ga je zaznamovala za vso ivljenje z obutjem netrajnosti in spremenljivosti vseh bitij. Odslej je zanj skrbel stric. Pri dvanajstih bi naj uradno vstopil v plemiki stan, a se je raje odloil za menikega. Vstopil je v samostan na gori Hiei in se zatopil v tudij budizma, predvsem Tendai in Rinzai ole. Najbolj ga je vznemirjalo vpraanje: Zakaj je za razsvetljenje potreben trud, e so vsa bitja obdarjena z Budovo naravo? Ker pri tedanjih uiteljih ni nael zadovoljivega odgovora, se je leta 1223 odpravil na Kitajsko. V dveh letih je obiskal ve samostanov in uiteljev, dokler se ni ustalil pri uitelju Ju-chingu. Ta mu je bil nepretrgoma povsem na razpolago in v trimesenem obdobju intenzivne meditacije je naposled dosegel prebujenje.

Leta 1227 se je vrnil na Japonsko. Do 1230, ko se je umaknil v odmaknjen samostan v pokrajini Fukakusa, je ivel v Kyotu. Sledili so prvi spisi: Fukan Zazengi in Bendowa. Pripravljal je ustanovitev lastnega samostana. Ksh-hrinji tempelj je bil odprt leta 1236. Sledilo je obdobje izjemne duhovne, filozofske in literarne ustvarjalnosti, ki je bila povezana s pouevanjem in vodenjem uencev. V tem obdobju je bila spisana veina spisov Shbgenza. V letu 1245 je sledila izgradnja e enega in e bolj odmaknjenega samostana, v katerem je Dgen v skupnosti izbranih in predanih uencev ivel vse do svoje bolezni v letu 1253. To je bil znameniti samostan Eihei. V njem je spisal le osem spisov Shbgenza. Glavnino svojih naporov je usmeril v oblikovanje redovnih pravil in v skrb za njihovo uresnievanje, v ivljenje celovite, razsvetljene prakse. Vanjo je elel uvesti svoje naslednike. Mojster je umrl oktobra 1253 v Kyotu v poloaju sedee meditacije, zazena. Velja za utemeljitelja ole Soto zen na japonskem.

V naslednjih stoletjih je Dgenov vpliv zaradi prevlade ole Rinzai pojenjal. Preporod je doivel s ponovnim odkrivanjem njegovih spisov v samostanskih knjinicah v 19. in 20. stoletju ter s prevodi njegovih del v angleki jezik v prejnjem stoletju.

Mojster Eckhart je bil rojen v drugi polovici estdesetih let 13. stoletja na Sakem, na ozemlju dananje Nemije v druini nijega plemstva. V dominikanski red je vstopil pred svojim dvajsetim letom. Verjetno je tudiral pri Albertu Velikem, nato na pariki univerzi. Leta 1294 se je vrnil na Sako, sprejel nekatere upravne funkcije znotraj reda in sestavil poune govore, v katerih je jasno nakazal svojo mistino pot. Leta 1302 se je vrnil v Pariz in zasedel dominikansko teoloko stolico. Nastale so znane Parike kvestije in nekaj drugih latinskih teolokih del, v katerih je izpostavljal prvenstvo uma nad bitjo. e leto kasneje se je vrnil v Nemijo in vodil redovno provinco do leta 1311. V tem asu je priel pridigati v ljudskem jeziku. Naslednji dve leti je znova preivel kot profesor v Parizu. Iz tega asa izvirajo najpomembneja latinska dela, predvsem komentarji nekaterih knjig Svetega pisma, pomemben komentar Janezovega evangelija in zaetki obsene tridelne teoloke summe, ki je ostala nedokonana. Leta 1314 je postal predstojnik samostana v Strassburgu. Tam je nanj precej vplivalo ensko mistino gibanje beguink. Sledilo je najbolj plodno obdobje pridiganja in duhovnega vodenja, v katerem je mojster dosegel zenit mistika in izjemno vplivnega duhovnega voditelja. Zaradi globine in drznosti svojih naukov ter neposrednosti izraza je po letu 1220 vse bolj vznemirjal cerkveno hierarhijo. To je naposled pripeljalo do zaslianj, obtob in zagovorov pred inkvizicijsko komisijo v tedaj papekem mestu Avignonu. Umrl je pred koncem procesov med letoma 1227 in 1229. Tega leta je pape razglasil 28 Eckhartovih trditev za herezijo in veje tevilo drugih oznail za sumljive.

Po zatonu Renskega mistinega gibanja je Mojster Eckhart poasi tonil v pozabo vse do druge polovice 19. stoletja, ko je izdaja njegovih nemkih pridig vzbudila veliko pozornost. Odtlej ponovno velja za enega najvejih, najbolj drznih in kontroverznih kranskih mistikov.

Libbrechtov primerjalno filozofski modelUvod

Razumevanje celovitosti zen mojstra Dgena in dominikanca Mojstra Eckharta bom primerjal s pomojo primerjalno filozofskega modela, ki ga je zasnoval belgijski filozof Ulrich Libbrecht. Najprej bom kolikor mogoe kratko in pregledno opisal osnove modela, predvsem instrumentarij. Nato bom vanj umestil osrednje teme obeh menihov in ju primerjal v kontekstu modela. Na ta nain se bom skual izogniti naslednjim pastem primerjave:

nekritinemu ugotavljanju (lane) podobnosti povrinskih pomenskih sklopov obeh avtorjev,

meanju pomenov podobnih ali celo istih besed oziroma pojmov,

ugotavljanju nepremostljivih razlinosti, kar bi v bistvu onemogoalo plodno primerjavo.

Priakujem, da mi bo uporaba modela omogoila:

razumevanje primerjanih avtorjev v novi perspektivi, ki presega neposredno primerjanje v smislu ugotavljanja podobnosti in razlik,

kritino distanco do obeh avtorjev z vidika sodobnosti.

Libbrecht je privzel Grangerjevo definicijo modela. Z modelom oznaujemo nabor abstraktnih elementov, ki so organizirani v strukturo s ciljem predstaviti doloen vnaprej opredeljen sistem fenomenov.[footnoteRef:15] Libbrechtov model je algebraien in kozmoloko-antropoloki. [15: G.G. Granger v Ulrich Libbrecht, Within the Four Seas , Introduction to Comparative Philosophy (Paris-Leuven- Dudley: Peeters, 2007), 88.]

Algebraien je v smislu, da so uporabljene kategorije, kolikor je le mogoe prazne ali proste pomenskih paradigem posameznih religij. Skual je oblikovati strukturo, ki stoji izven obstojeih kultur in filozofij in ki bi mogla opisati in umestiti strukture posameznih religij in filozofij v enoten kontekst. Z drugimi besedami povedano, skual je oblikovati univerzalno ali meta strukturo in v njo umestiti vse obstojee religije in filozofije. Tako jih je lahko primerjal na nain, ki presega neposredno primerjavo med njimi v smislu iskanja podobnosti, analognosti, nepomirljivih nasprotij ali neprimerljivosti nasploh.

Model je kozmoloki zato, ker sta celotna zgodovina vesolja in vesolje v sedanjosti zanj filozofsko signifikantni. Pojav loveka traja le zelo kratek as v razvoju vesolja. Religije in filozofije na specifine naine opisujejo fenomenalni svet vesolja in so njegov sestavni del. Kozmoloki element je zato nujna sestavina modela. V tem delu se je Libbrecht naslanjal na sodobno fiziko.

Model je antropoloki zaradi tesne povezanosti kozmologije in epistemologije. Kako lovek vidi in razume svet, je odvisno od njegovih spoznavnih nainov ali zmonosti. V tem delu si je Libbrecht pomagal s sistematinim razvranjem svetovnih religij in filozofij v tri grozde oziroma klastre in njihove vmesnosti.

lovek je sestavni del kozmosa. S lovekega zornega kota gledano celo najpomembneji. Ne vesolja in ne loveka ni mogoe razumeti brez integralnega razumevanja obeh hkrati. Zato Libbrecht zdruuje oba elementa v enovitem kozmoloko-antropolokem modelu. Njegov model naj bi omogoal:

spoznavanje lastne kulture iz drugih zornih kotov v kontekstih drugih kultur[footnoteRef:16], [16: Ulrich Libbrecht, Within the Four Seas , Introduction to Comparative Philosophy (Paris-Leuven- Dudley: Peeters, 2007), 88. Navedeno delo je v angleino preveden zbornik vsega Libbrechtovega razmiljanja. Ker bodo citati Libbrechta vzeti le iz te knjige, ga bom v nadaljevanju citiral v obliki (Libbrecht, t. strani). Enako bom ravnal tudi, kadar bom navajal stani, ki so referenni vir mojega pisanja.]

prevajanje lastnih kontekstov v kontekste drugih, (Libbrecht, 1)

primerjavo globinskih struktur posameznih religij in filozofij s pomojo aktivne redukcije specifinosti vse do imanentnih logik (globinskih smislov) posameznih sistemov, (Libbrecht, 77)

gradnjo skupne duhovne hie, duhovnega okolja, ki bi ga sprejemali in v katerem se bi lahko gibali pripadniki razlinih kultur brez rtvovanja specifik lastne kulture. (Libbrecht, 33)

Opis modela

Kot reeno, je model kozmoloko-antropoloki. Najprej bom kratko opisal njegov kozmoloki in nato e antropoloki vidik.

Ultimativna realnost je Skrivnost, Veliki Atraktor. lovek je del te Skrivnosti. Na podroju zavedanja se ji lahko le vse bolj pribliuje in se s tem vse bolj prepoznava. Skrivnost je asimptota njegovega zavedanja. Skrivnost ali Ultimativna realnost se mu kae na nain dveh povezanih konceptov, ki tvorita koordinatni osi modela: energija in informacije ter njune porazdelitve. To sta epistemoloki in ne ontoloki kategoriji. Realnost je ena sama, v pojavnem svetu energije ni brez informacij in obratno. O vsaki dimenziji pojavnosti govorimo posebej le iz epistemolokih razlogov.

Kozmoloki nivo ali vidik modelaEnergija

Energija[footnoteRef:17] v povezavi s fenomenalnostjo je sposobnost za opravljanje dela, je spremenljivost vseh stvari oziroma procesov. Sama po sebi je potencialnost (Libbrecht, 532) postajanja ali spreminjanja. [17: Ergon je grka beseda za delo. En-ergon je nekaj, kar je v delu, je potenca delovanja.]

V zaetku[footnoteRef:18] je bila vsa energija v stanju singularnosti, v stanju neskonno visoke temperature, gostote in homogenosti. Bila je v popolnoma simetrinem stanju, brez struktur in informacij.[footnoteRef:19] Z velikim pokom[footnoteRef:20] se je ta energija sprostila v razirjanje vesolja. Najprej so s kvantno fluktuacijo nastali kvarki in antikvarki, kasneje protoni, elektroni, fotoni in nevtroni. Z nianjem gostote in temperature so na podlagi mone jedrske sile nastala prva helijeva jedra. Po nekaj stotiso letih so nastali prvi atomi vodika (elektro-magnetna sila), ki se je gravitacijsko zdrueval v zvezde in sisteme zvezd. ele po 10 milijardah let so bili formirani vsi znani atomi. V vmesnem asu so e nastajale molekule, organske so postale nosilci ivljenja, s kompleksnostjo njihovih sistemov je bil konno omogoen pojav loveka. (Libbrecht, 584) [18: Libbrecht povzema uveljavljen matematino-fizikalni model nastanka vesolja.] [19: Teorija strun govori o zaokroenju vektorja katere koli sile v kroni kozmini struni, torej o popolnem vibrirajoem ravnovesju. ] [20: Veliki pok je hipotetini dogodek zaetka znanega vesolja pred priblino 15 milijardami let. ]

Porazdelitve energije

Kozmina energija je ena sama in kontinuirano porazdeljena med poloma vezane in proste energije. Kljub kontinuumu porazdelitev se manifestira na ve prepoznavno razlinih nainov.

Energija, ki tvori oziroma omogoa strukture, je vezana energija. Je osnova struktur in je hkrati potrebna za njihovo vzdrevanje. V ivih bitjih vzdruje bioloki ustroj. Vezanost energije se kae v njeni podrejenosti naravnim zakonom. Zaradi zakona entropije strukture vezane energije propadajo, ta vrsta energije je pro-entropina.

Energija, ki omogoa gradnjo vse kompleksnejih struktur, torej njihov razvoj, je prosta energija. V ivih bitjih omogoa bioloki razvoj v smislu adaptiranja na okolje, v loveku pa tudi prilagajanje okolja in kulturni razvoj. Najbolj vezana, imanentna, je v preprostih oblikah ivljenja, najbolj prosta v loveku, natanneje v umu in v zmonosti samopreseganja. Je osnova kreativnosti in ni podrejena zakonom. Je formativna in gradi nove vzorce. Poveuje neentropinost sistemov, je anti-entropina.

V ivem svetu je poveanje energetske entropije na strani vezane energije povezano z ustvarjanjem vikov proste energije. Pouita hrana se razgradi, poveanje njene entropije prispeva k ustvarjanju novih monosti biolokega ali kulturnega in s tem duhovnega razvoja. Podobno kurjenje ali pa celini metabolizem sproata toploto, ki je potrebna za ivljenjske procese, torej za ustvarjanje novih struktur. Entropino razsipanje energije sonca zagotavlja dovolj proste energije za razvoj ivljenja na zemlji. Oba vidika energije se torej medsebojno pretvarjata.

Prosta energija je lahko vektorsko (voljno) usmerjena k doloenemu cilju ali pa je dekoncentrirana v obliki energetskega polja. V prvem primeru je anti-entropina, v drugem pa pro-entropina.

Informacije

Energija brez informacij je ista potencialnost pred velikim pokom, pred stvarjenjem sveta, pred vsako fenomenalnostjo. Je v stanju popolne entropije. Energija se transformira v informativno fenomenalnost. Zmanjanje entropije vzpostavi neenakomernosti energetskih porazdelitev, to je informacije, naposled red, vzorce, oblike. Slednje so kristalizacije energije. Dinamino dogajanje na podroju proste energije omogoa razvoj ivljenja, vse bolj kompleksna zaznavanja in odzivanje na okolje, naposled spreminjanje okolja. Energetsko polje postane epistemoloko in celo etino polje. Primarna energija torej vzpostavlja oblike in delovanja. Vesolje je kompleksna celota vzajemno delujoih oziroma preemajoih se[footnoteRef:21] energetskih vzorcev. (Libbrecht, 93-97) [21: Complex enseble of superimposed and interfering force fields.]

Imanentne informacije so tiste, ki so struktura sistemov oziroma so vgrajene v strukture. So naini vzorenja vezane energije v okviru tirih temeljnih energetskih polj in naraajoe kompleksnosti sistemov. S kompleksnostjo sistemov prehajajo od pola skrajne imanentnosti proti transcendentnemu polu. Od osnovnih delcev do atomov in nato kristalov, organskih molekul, kromosomov, rastlin, ivali, filogenetskih vedenjskih vzorcev in nekaterih kulturnih vzorcev. (Libbrecht, 102)

Transcendentne[footnoteRef:22] informacije so anti-entropine, kar pomeni, da so povezane z vse bolj kompleksnimi vzorci reda ob minimalni entropiji energije. Usmerjene so iz statinih struktur v drugaenje, razvoj. Bolj kot so sistemi kompleksni in ve kot je v njih informacij, bolj so odprti, vija je stopnja njihove prostosti in manja determiniranost. V lovetvu je opisani kozmini proces za sedaj dosegel svoj vrh, saj je lovek najsvobodneje in najbolj ustvarjalno bitje. (Libbrecht, 104) [22: Beseda trascendentno pomeni preseno, transcendenca je preseganje. Besedo bom uporabljal v razlinih zvezah. V pridevniki rabi nakazuje dvig na vijo raven pojavnosti ali razumevanja. Transcendentna transcendenca se nanaa na preseno resninost zunaj loveka ali pojava, imanentna transcendenca pa na preseno resninost znotraj loveka ali pojava. Transcendenca transcendence je preseganje potrebe po transcendenci, torej povratek v stvarnost, ki je sama po sebi takna, kot je; k tz-jen. ]

Povezanost energij in informacij v fenomenalnem svetu

Vesolje je neprestani tok. To je edina resnina ontologija. (Libbrecht, 123)

Fenomenalni energetski tok ni amorfen. Je vzoren, informacijski, anti-entropien. Da bi ga razumeli, ga epistemoloko delimo v strukture in akcije. Vezana energija tvori delce in strukture z vgrajenimi informacijami. Delcem in strukturam so pridrueni efekti, naini delovanja oziroma lastnosti, ki so povezane s transcendentnimi informacijami. Po Libbrechtu efekti ali naini delovanja niso ontoloke, pa pa epistemoloke kategorije, povezane z zahodno znanostjo. Energetska polja niso stvari, pa pa opisi ali naini, na katere dojemamo medsebojna delovanja ne vemo tono esa. Opisujemo njihove efekte, ne pa polj po sebi. (Libbrecht, 124) Vzhodne kulture govorijo o vzorcih postajanja, vzorcih Dao-a ali o rajas (primordialne sile) in sattvas (zavedanje vzorcev sil). Delci, strukture in dinamini medsebojni vplivi so abstrakcije. Delci in polja so reifikacije, izvzete iz dinaminega fenomenolokega toka[footnoteRef:23], ki je usmerjen k vse veji kompleksnosti vzorcev, k informatizaciji in spiritualizaciji vesolja. [23: Sodobna fizika opisuje stvarnost s pomojo pojmov delci in polja. Delci in polja so epistemoloke kategorije podobno kot pojem valovne funkcije.]

Antropoloki nivo ali vidik modela

Antropoloki vidik modela je tesno in neloljivo povezan s kozmolokim, saj je lovek integralni del vesolja. Kar smo povedali o znailnostih fenomenalnega vesolja, velja enako oziroma analogno za loveka.

Fenomenalni tok je kartezini produkt energije x informacije, x . V loveku zavzame ves spekter monosti. Energija se hkrati pojavlja v obeh oblikah.

Vezana energija v povezavi z imanentnimi informacijami tvori in vzdruje ali spreminja telesno bioloki ustroj.

Prosta energija s transcendetnimi informacijami omogoa razvoj biolokih struktur in kulturnih vzorcev v smeri vse bolj svobodne ustvarjalnosti in duhovnosti. Prosta energija na podroju zavedanja je lahko koncentrirana ali dekoncentrirana.

Koncentrirana je na intelektualnem ali emocionalnem podroju. Obe vrsti sta usmerjeni v definirane objekte. Intelektualna koncentrirana energija je usmerjena v spoznavanje reda oziroma strukture opazovanih objektov in tvorjenje ustreznih umskih modelov resninosti. Poveanje vdenja, poznavanja informacij oziroma reda zmanjuje entropijo zavedanja. Povezana je s transcendentnimi informacijami, to je takimi, ki presegajo konkretno, empirino, enkratno dogajanje. Na njih temelji racionalni vpogled, ki je temelj znanosti. Emocionalna koncentrirana energija je usmerjena k objektom zadovoljevanja potreb (hrana, seks, ), strasti in elj in je intencialno vektorska. Bolj kot je koncentrirana, oje je njeno polje delovanja in bolj je lovek preplavljen z njo ali ujet vanjo (strasti, orgazem ) Ta vrsta emocionalne energije je pogojena z objekti, v katere je usmerjena.

Dekoncentrirana prosta energija na podroju zavedanja je energija doivljanja izkuenj, ki niso povezane z egom. Ni usmerjena v objekte, subjekt je okolje doivljanja. Altruistina ustva, doivljanje umetnosti in umetniko ustvarjanje, doivljanje skrivnostnosti narave, meditativna razpoloenja itd. izkusimo in se do njih ne dokopljemo z racionalno analizo. Takim izkustvom se predamo, so golo doivljanje, v njih smo pod vplivom vsebine doivljanja v pasivni dri, podobni magnetni igli v magnetnem polju. Informacije so dekoncentrirane v polju vpliva. (Libbrecht, 101) Libbrecht pojasnjuje: Doloen objekt inducira v meni doloeno izkustvo. Lahko je isto ustvo, estetsko ali religiozno. Objekt izkustva determinira moje poutje: torej poseduje neko vrsto polja vplivanja, ki pripravi mojo zavest k notranjemu gibanju V izkustvu sem del objekta. Pomembno se je zavedati, da ne postanem eno s strukturo objekta, pa pa s poljem vplivanja. (Libbrecht, 107) Dekoncentrirana prosta energija ni usmerjena, ne gradi modelov, struktur in je brez drugih ciljev. ustva in obutja dekoncentrirane proste energije ne sluijo nobenemu namenu in niso pogojena s kakrnimi koli objekti, so svoboden in ustvarjalen izraz lovekovega naina bivanja. Kultura in duhovnost sta obliki proste energije vesolja. e se ta vrsta proste energije ne investira v transcendenco, se preusmeri v hedonizem.

Ultimativna realnost - *Bitje

Po Libbrechtu je ultimativna realnost dokonno nespoznavna. Je fokus ali Veliki Atraktor, *Bitje. *Bitje oznauje Veliko Skrivnost eksistence. (Libbrecht, 147) K njej se lovek blia iz treh smeri oziroma v treh dimenzijah lastnega bitja. Te dimenzije so proces postajanja, zmonost racionalnega spoznavanja in zmonost empatinega doivljanja oziroma mistinega obutenja.[footnoteRef:24] Vse tri dimenzije so povezane, lovek jih ivi hkrati. ivi jih v njihovem kulturno specifinem preseku. Zaradi preglednosti in natannega vpogleda jih Libbrecht razlenjuje vsako posebej. Navedene dimenzije so po njem povezane z klastri treh reprezentannih svetovno nazorskih paradigem: [24: Zmonost racionalnega spoznavanja lahko opredelimo kot delno redukcijo *Bitja v metafiziki Bitja in eksistence. Zmonost mistinega doivljanja lahko opredelimo kot delno redukcijo *Bitja v metafiziki ne-bitja, torej delovanj, akcij. Koncepta sta podobna konceptu parcialnih odvodov v matematiki, ko spremembe tridimenzionalne ploskve opisujemo s parcialnimi odvodi oziroma ukrivljenostmi v smereh treh koordinatnih osi.]

daoizmom in njemu podobnimi religijami,

znanstveno racionalnostjo in zahodno evropsko racionalistino filozofijo

ter (budistino) mistinostjo.

Seveda obstaja v realnem ivljenjskem kontinuumu e mnogo vmesnih modalitet. V nadaljevanju bom nanizal znailnosti vsake dimenzije, tukaj pa le ilustrativno nakazal na primeru glasbe. Dimenzija postajanja glasbe je irjenje zvonih vibracij, akt muziciranja in posluanja. Racionalna dimenzija glasbe je njen zapis v obliki not, so matematina razmerja tonov, naela harmonij in ritmov itd., torej teorija glasbe. Doivljajsko-mistina dimenzija glasbe je njeno doivljanje, kompleksnost in besedna ali racionalna neizrazljivost njenega obutenja. Dimenzije niso reduktibilne, vsaka je povsem samostojna plat glasbe.

Vsako od navedenih dimenzij loveka je Libbrecht opisal s pomojo ustreznega submodela. Submodel je logino koherentna idealizacija, ekstrapolirana iz treh po njem najpomembnejih kulturno-zgodovinskih grozdov svetovnih nazorov oziroma oblik zavedanja.

Temeljni submodeli

Podobno kot celoten model so tudi submodeli nabori abstraktnih elementov, ki so organizirani v strukturo s ciljem predstaviti doloen sistem fenomenov. V naem primeru so fenomeni paradigmatski sklopi najpomembnejih svetovnih religij in filozofij.

Submodel je privzet, logino konsistenten sestav temeljnih premis, ki so abstrahirane oziroma ekstrapolirane iz empirinih, izjemni bogatih in raznovrstnih pojavnih oblik zavedanja. Submodel je idealni tip, fokus, toka singularnosti ali koordinatna os, okoli katerega se giblje in h kateremu tei posamezen paradigmatski sklop.

Submodeli ne morejo biti empirino realizirani v svoji isti obliki. Pomagajo pa k razvranju empirinih pojavov in pojasnjevanju relacij med njimi. Zaradi tega so epistemoloko uporabni.

V empirinem kulturno-zgodovinskem svetu najdemo meanice elementov posameznih submodelov in njihovih variacij. Zastopani so v razlinih obsegih, poudarkih in kontekstih. lovetvo svoj potencial, premise vseh treh submodelov, uravnoteeno uresniuje le kot celotno lovetvo v svoji kulturni in zgodovinski razprtosti, ki obsega preteklost, sedanjost in prihodnost kultur.[footnoteRef:25] [25: Svojega [modelnega] opisa ne moremo omejiti na eno tipino kulturo, na primer zahodno, ampak moramo upotevati kulturo [kulture] lovetva v celoti. e ve, lovetvo ni identino s sodobnim svetom, ima tudi zgodovinsko dimenzijo. Konno, odprto mora biti za prihodnost. Dananje vrednote niso vene vrednote za vse ase: ekstrapolacija zato ni legitimna, legitimna je odprtost. Prav tam, 292.]

Submodeli so trije:

1. Proces naravnega postajanja[footnoteRef:26]. lovek participira v naravi in je njen imanentni oziroma integralni del. Narava je skrivnostna in sveta. Najbolji empirini pribliek submodela postajanja je daoizem in nekatera verovanja severno-amerikih Indijancev. Pri opisu tega submodela bomo zato pogosto uporabljali termine iz kulturne tradicije daoizma. [26: V nadaljevanju proces postajanja ali Postajanje.]

2. Zmonost racionalnega spoznavanja. To je prevladujoa paradigma sodobne znanosti, zahodno-evropskega razumevanja sveta. Kljune besede submodela so substanca, bit, delci, razum, racionalna analiza.

3. Zmonost mistinega obutenja. Kljune besede tega submodela so ne-bit, enost, celovita vzajemna povezanost, apofatina izkunja. Najbolji empirini pribliek tega submodela je po Libbrechtu budistina mistika, zato bomo pri njegovem opisu pogosto uporabljali budistine tehnine termine .

Interakcije submodelov tvorijo est vmesnosti. To so kontinuirani prehodi med ekstremi submodelov. Empirini kulturno-zgodovinski pojavi, od posameznih drub do ivljenj posameznikov, so gradacije vmesnosti. e submodele geometrijsko ponazorimo z oglii enakostraninega trikotnika, se vmesnosti nahajajo na stranicah trikotnika, empirine kulture pa so toke oziroma lise razlinih oblik, ki zavzemajo doloene dele ploine trikotnika.

Vmesnosti so:

1. od postajanja do racionalnega razumevanja: eksperimentalna znanost;

2. od racionalnega razumevanja do postajanja: tehnologija;

3. od postajanja k mistinemu obutenju: zen;

4. od mistinega obutenja k postajanju: magija, duhovno vplivanje na naravo;

5. od racionalnega razumevanja k mistinemu obutenju: intelektualna mistika;

6. od mistinega obutenja k racionalnemu razumevanju: teologija, eksegeza, filozofija mistinih izkustev.

Za namene nae primerjave so pomembne predvsem vmesnosti 3, 5 in 6.

Proces postajanja[footnoteRef:27] [27: Namesto besede postajanje je mogoe uporabiti tudi besede prihajanje, spreminjanje ali prehajanje. Libbrecht imenuje to dimenzijo Becoming.]

Energija in njena porazdelitev

Postajanje je spreminjanje. To se dogaja v energetskem prostoru v skladu z vzorci energije, ki je porazdeljena v oblikah (materija) in v akcijah ali delovanjih. Energija hkrati vzdruje vzorce struktur in akcij ter jih tudi spreminja. Svet je energija, ki se v skladu z naini vzorenja (qi deluje v skladu z dao) kanalizira v oblike in ivljenje. V ivem svetu je energija povezana s trajnejimi vzorci filogenetsko prenesenega vedenja. Vzdruje strukture sistemov in jih s pomojo akcij harmonizira z okoljem. (Libbrecht, 200)

Informacije

Informacije obsegajo vzorce pojavljanja, ki so v daoizmu zdrueni pod pojmom dao, Pot.[footnoteRef:28] Vsaka stvar se spreminja na svojstven nain, to je njen dao, vzorec pojavljanja. Dao sam po sebi ne obstaja nikjer v vesolju kot vzorec ali ideja, ni podoben Bogu, ne ustvarja. Spoznavamo ga le v fenomenalnosti pojavov. Brez pojavov ni daa. Brez ptice ni njene poti po nebu in nobenega vzorca. Po drugi strani ni nespremenljivih struktur, identiteta pojavov je njihov vzorec pojavljanja. Torej je dao kreativni princip pulziranja energije. [28: Libbrecht, 200.]

Epistemoloki status

Aisthsis je pozorna, receptivna, odzivna prisotnost v pojmovno-besedno neartikulirani izkunji, brez naslanjanje na kakrnekoli teorije o resninosti. Znanje se pridobiva izkustveno na podlagi harmonine resonance spoznavalca z okoljem, z vzorci in ritmi postajanja. Pomembno je spoznavanje v telesu in s telesom, ki je sestavni del okolja. Spoznavalec skozi izkunjo obuti vzorce (dao) objektov spoznavanja v povezanosti z lastnimi vzorci. Ilustracija je klasini kitajski slikar, ki zato, da bi naslikal zmaja, sam postane zmaj, doivi zmaja v sebi in naslika svojo izkunjo. To ni konceptualno spoznavanje, ne omogoa znanosti, je spoznavanje s pomojo neposredne izkunje fenomenalnega toka. Daa ni mogoe dojeti, mogoe ga je izkusiti zato, ker smo mi sami dao na partikularni nain, ki je te, individualna Pot. Spoznavanje je hkrati bivanje v vesoljnih ritmih in pozorno uglaevanje lastnega ritma v sozvoje vseh. Mera harmonizacije je psihofizino zdravje.

Logika

Submodel je a-logien in a-transcendenten.

Jezik

Jezik je metaforien. Globine realnosti skua zajeti ali nakazati v pomenskih slikah, ki vsebujejo komplementarnost razumskega spoznavanja in obutenja. Metafore inducirajo resonanco razumevanja in obutenja med pripovedovalcem-piscem in poslualcem-bralcem. To ni jezik racionalne logike. Nakazuje tisto, esar z direktnim besednim oznaevanjem ni mogoe izraziti. Dao nima imena. Libbrecht ga imenuje (mu)-jezik.

Pisanje je podobno naravnim znamenjem, branje je branje ne le zapisanih, ampak tudi naravnih znamenj, ki so dogajanja v naravi pa tudi sanje in vizije ter branje skrite in svete geografije prostora.

Omejitve spoznavne zmonosti

Neposredno utno izkuanje ne vodi v razvoj znanosti, ker mu manjka racionalna dimenzija v smislu abstrahiranja izkuenj v neodvisne pojmovne kategorije in logine relacijske vzorce. Poleg odsotnosti racionalne transcendence zaradi vztrajanja v konkretnih izkustvih ni povsem razvita mistina transcendenca v smislu polnega preseganja izkustvene ravni doivljanja.

Relacija subjekt-objekt, subjektivno-objektivno

Subjekt je imanenten, vlenjen v proces postajanja, ki vkljuuje okolje in njegovo lastno telesno, fizioloko in duevno pojavnost. Vanj je na razne naine vpisanih ogromno informacij neposredno, strukturalno in funkcionalno, brez besed in pojmov. Energija je vezana v relativno stereotipne vzorce vedenja. Uenje je izkustveno bivanje v procesih in ni intelektualni akt. Vsi pojavi se namre med seboj informacijsko povezani. Informacijsko smo na primer na mnoge naine povezani s soncem in zvezdami (tenost, elektromagnetno sevanje, relacije v asu), eprav se tega niti ne zavedamo.

ivljenjsko okolje vsakega bitja je fragment vesolja. Posamezna bitja na specifien nain harmonizirajo z okoljem in meje lastne prilagoditve skoraj ne morejo presei. Ribe ne letajo po zraku. lovek dosega to s tehnologijo.

Subjekt je len kozmine niti, ki je simplifikacija vzronih oziroma informacijskih mre. Kozmina nit je prenos filogenetskih (genskih in instiktivnih) informacij v sosledjih generacij. (Libbrecht, 166)

Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja

as

Pojavi, vkljuno s lovekim ivljenjem, so koncentracije qi energije v skladu s posameznimi asovnimi vzorci daa. Ko je energija koncentrirana, je to ivljenje posameznega bitja, ko se raztrese, je to njegova smrt. Pojavi so koncentracije energije, nekoncentrirana energija se ne pojavlja kot vzorec, torej kot nekaj obstojeega.[footnoteRef:29] as tee ciklino. Vse se vraa oziroma ponavlja v ciklih. Pojavljanje in izginjanje sta dela enega ritma, yang in yin. Ritmi so kraji, kot dan in no, ali dalji, kot letni asi ali ivljenje in smrt loveka. V linearnem asu bi drevo veno raslo, a drevo se pojavi, raste in premine. Zato se ivljenje spreminja v smrt in smrt v ivljenje. Zhuang Zi pravi: [29: V stanju iste entropije energije, tudi e bi je bilo veliko, ne bi zaznali, ker ne bi bilo informacij oziroma vzorcev njene porazdeljenosti. Da se bi v polju energije karkoli pojavilo, je potrebna njena neenakomernost. ]

ivljenje je spremljevalec smrti, smrt je zaetek ivljenja. Kdo razume njuno delovanje? lovekovo ivljenje je ivljenje qija. e se sestavi, potem je to ivljenje, e pa se razpri, potem je to smrt. e pa ivljenje in smrt spremljata drug drugega, esa se imam potem e bati? Zato je desettiso stvari v resnici eno Reeno je: 'En qi preema svet'. Zato modrec ceni Enost.[footnoteRef:30] [30: Zhuang Zi, Klasik deele june roe (Ljubljana: Zaloba Sophia, 2004), 179.]

Prostor

Prostor je qi prostor: ni mesta brez qija. To ni prazen matematini prostor s telesi, ki so v tem primeru zaprti podsistemi. To je odprt sistem, prostor sile, qi kontinuum, v katerem je vse z vsem povezano v mreni vzronosti. Qi je veno gibanje, a to gibanje ni lokomotorno, je notranje transformiranje, dao vsega pojavnega. (Libbrecht, 210)

Libbrecht razpravlja tudi o Zhuang Zijevem pojmu yu-zhou: prostor as, ki oznauje neloljivo povezanost oziroma enost dimenzij prostorske razsenosti in cikline asovne dinamike.

Vzronost

Vzronost je mrena, vse je z vsem povezano. A ne na multiplo-linearni ampak na resonantni nain, vse je v resonanci z vsem drugim v vesolju qi kontinuuma. Vibracija vsake stvari se prenaa v vso vesolje podobno, kot vsak notranji (bio)ritem ivega bitja deluje na ves organizem.

Gibanje

Gibanje je transformiranje energije, svet je dogajanje. Ker je vsak pojav proces postajanja, se ves as spreminja. Vesolje je veno in gibanje nima zaetka in ne konca. Gibanje ni kaotino, urejeno je v yin-yang vzorcih daa. Enkrat yin, enkrat yang, to je dao.[footnoteRef:31] Metafora: valovi tvorijo vrhe in dole, a so iz vode - dao je vzorec valovanja, voda je qi. [31: Navedek iz dodatka k Yi-jing (I-ching) v Libbrecht, 212.]

Ontoloki status

Ontoloki status je Postajanje. Stvari oziroma pojavi so kot monosti v semenih in se pojavljajo zaradi vitalne sile, ki je povsod in ki se pojavlja kot impulz daa. Vesolje je podobno enemu samemu ivemu telesu.

Etika, ivljenjska dra in praksa

Etika je imanentna in osebna etika uresnievanja poslanstva iz nebes, razvijanja osebnih talentov. lovek mora slediti in se ravnati po te, ki je individualni vzorec daa. lovek je odgovoren za njegovo realizacijo. Libbrecht pravi: Polno uresnienje mojih talentov je torej epistemoloki prispevek k poznavanju totalne potencialnosti vesolja. Nihe ne more tega narediti namesto mene. (Libbrecht, 167) Najpomembneje vrline so naravnost, avtentinost, spontanost, receptivnost, fleksibilnost, izvirnost, prijaznost, odgovornost, plemenitost, previdnost, zadovoljnost.

Narava je etino indiferentna in sveta, ker je iva. Naravna religioznost je spotovanje svetosti in skrivnostnosti narave.

Naelo delovanja je wu wei, ne motiti tok narave. lovek naj bo brez lastnih del, brez individualnih namenov, prepuen ivljenjskemu toku, njegova ivljenjska sila izvira v ivljenju samem.

lovek je v modelu postajanja naravnan anti-intelektualno, anti-kulturno v smislu vztrajanja v naravi in anti-tehnoloko. Vse navedene paradigme namre pomenijo odmik od imanence postajanja.

Mistika

Mistika je naravna in imanentna. Skrivnost je povsod v naravi, je narava in zato transcendenca ni potrebna. Ni druge resninosti od vesolja, ki je tz-jen, samo po sebi takno, kot je. lovek je identien s svojim telesom, ki je strukturni del okolja. V kolikor lovek ne ivi ve v popolnem sozvoju z naravo, se mora obasno umakniti iz vsakdanjega ivljenja, da se bi lahko vrnil k dau in ga izkusil. Izkustvo daa je izkustvo harmonije z okoljem, je harmonino vibriranje z vsem stvarstvom. V njem lovek najde svoje mesto in poslanstvo, zase najde ukaz iz nebes in to sredi sveta.

Zmonost racionalnega spoznavanja

Zmonost racionalnega spoznavanja je osnova racionalnosti, katere zaetek je grka filozofija in ki je znailna za Platona in Aristotela ter njuno dediino znotraj kompleksa zahodno-evropske kulture vkljuno s vplivi na razvoj znanosti in tehnologije.

Energija in njena porazdelitev

Energija je vezana v delce, duhovne entitete in strukture, ki jih dojemamo kot relativno trajne oziroma same po sebi obstojee objekte z lastno substanco.

Za Aristotela je bistvo vsake stvari substanca. To je bistvo stvari po abstrahiranju njihovih lastnosti. Substanca se ne pojavlja brez lastnosti, je nosilec lastnosti.

Za Platona so primarne veno nespremenljive ideje, ki so podlaga ali modeli fenomenalnih pojavov in se same ne pojavljajo. Bistvo oziroma Bitje je dostopno le umu s pomojo treh procesov: konceptualizacije, substancializacije in idealizacije.[footnoteRef:32] [32: Konceptualizacija je oblikovanje pojmov na podlagi izkuenj. Substancializacija je pripisovanje neodvisne eksistence oziroma substance, idealizacija je v absolutiziranju konceptov do mere, da niso ve abstrakcije fenomenalne stvarnosti, pa njen vir in vzrok. Substancializacija je pojem podoben reifikaciji in objektivizaciji.]

Prosteja energija je potrebna za spremembe stanja delcev ali struktur, za spremembe odnosov med njimi oziroma za gibanje. Aristotelov pojem energije je povezan s pojmi aktivnost, akt, funkcioniranje, uresnienje namena, telosa. (Libbrecht, 232)

Prosta energija je vektorske narave, usmerjena je k doloenemu cilju in je lokalizirana. Cilj je fizino ali le duhovno obstojei objekt. Celotna prosta energija je vektorsko polje.

Informacije

Informacije so vgrajene v strukture in uinkovanja, izkazujejo se kot nespremenljivi naravni zakoni. lovek jih le odkriva oziroma ustvarja v polju zavedanja. Informacije je mogoe ustvarjati s kombiniranjem podatkov iz narave znotraj z naravo podanih omejitev. Nanaajo se na to, kar je mogoe opisati z Boolovo logiko, in izkljuujejo emocialnost. Informacije poveujejo red vesolja in so zato neentropine (anti-entropine).Toplota (emocije, obutja) je razsipanje energije in njena entropija.

Svet je razumen, logika racionalnega razmiljanja je enaka logiki stvari.

Epistemoloki status

Spoznavanje je usmerjeno k vpogledu v strukturo vesolja. Kriterij je loginost in temeljni postulat je razumljivosti sveta. Objektivnost spoznanja se dosee z eliminiranjem subjektivnosti v relaciji subjekt-objekt, SO. Subjekt je reduciran na svojo racionalno dimenzijo. (Libbrecht, 235)

Realno je racionalno. Postulat razumljivosti sveta ne pomeni le, da je mogoe pojave naknadno logino razloiti. Pomeni, da lahko le z razmiljanjem na podlagi nekaj zaetnih pravilnih predpostavk in brez empirinega raziskovanja spoznamo strukturo sveta. Z razmiljanjem je mogoe ugotoviti bistva nespremenljive resninosti, ki je ravno zaradi svoje venosti edino resnina, vso fenomenalno postajanje je nebistveno. Dokler ni lovekega uma, je vse le Postajanje in ne Bitje. A metafizika ni znanost, ki temelji na prouevanju fenomenov. Zato je prva slednjo vse do novega veka zavirala.

Miljeni svet je razumljivi modelni svet, je teoretina interpretacija sveta. Racionalna konstrukcija Bitja se nahaja v umu.[footnoteRef:33] [33: Libbrecht pie: Ideje in posploeni koncepti se ne nahajajo v svetu postajanja. Dinamiko postajanja skuamo opisati v jeziku funkcij, a kljub temu ne moremo graditi znanosti na neem, kar se neprestano spreminja. Znanost nujno potrebuje stvari, ki so in ne takih, ki ele postajajo. Prav tam, 300.]

Za ta submodel je znailna metodologija zahodne znanosti s konsistentnostjo teoretinih modelov kot glavnim kriterijem veljavnosti. Razum je loveka zmonost objektiviziranja, ustvarjanja modelov resninosti, ki so logine strukture in v katerih so objekti same po sebi obstojee stvari zunaj subjekta. Voda je nespremenljiva struktura H2O in ne nekaj, kar odeja in je v fenomenalni relaciji s subjektom.

Pomembna razsenost znanosti je njena tehnoloka aplikativnost, kar pomeni obvladovanje objektivnega sveta.

Za ta submodel je znailna povezanost: vezana energija, delci in strukture, racionalna objektivnost, zakoni, determinizem, neiva narava.

Racionalno spoznavanje je usmerjeno k vpogledu v strukturo vesolja, asimptota transcendentne racionalnosti je vse-vdenje, omni-scentia. Asimptota racionalno ni dosegljiva. Transcendentna racionalnost je najvija oblika proste energije, ki deluje na podroju razumskega spoznavanja in je zato najbolj ustvarjalna in svobodna v raziskovanju.

Logika (mogani)

Omenili bomo le tri znailnosti analitine racionalne logike. To so:

Celota je vsota delov.

A = A

A B

Jezik

Jezik je logien in racionalen. Izraa tisti del realnosti, ki ga je mogoe opisati z Boolovo logiko. Z njim ustvarjamo zemljevide realnosti. Da bi natanno, objektivno opisal realnost, mora biti jezik oien subjektivnosti in emocionalnosti. Realnost je resninost od subjekta neodvisnih objektov. To je jezik znanosti, od pojava algebre je njegova najisteja oblika matematika.

Libbrecht ga imenuje (lambda) jezik.

Pisavo tvori stabilizirana abeceda, ki informacije prenaa v linearnih, logino-analitinih nizih. Branje je branje konceptov realnosti in ne realnosti same.[footnoteRef:34] [34: Teave zaradi neustrezne uporabe racionalnega jezika pri poskusih razumevanja mistinega doivljanja zelo jasno opisuje Daisetz Suzuki: Na jezik je produkt sveta tevil in verajnjih, dananjih ter jutrinjih posameznosti in je najbolj uporaben v tem svetu (loka). A nae izkunje segajo preko tega sveta v transcendetni svet, ki ga budisti imenujejo loka-uttara. Ko skuamo jezik uporabiti za opisovanje stvari iz sveta loka-uttara, ga na mnoge naine izkrivljamo. Uporabljamo paradokse, navidezna nasprotja, protislovja, ambivalence, absurde, nenavadnosti, iracionalnosti. Tega ni kriv jezik sam. Mi sami, ki ne poznamo njegove prave rabe, ga skuamo uporabiti za to, emur nikoli ni bil namenjen. e ve, zaradi tega zanikamo obstoj transcendentnega sveta in se norujemo iz samih sebe. V: Daisetz Teitaro Suzuki, Mysticism: Christian and Buddhist, (London and New York: Routledge, 2002), 49. ]

Omejitve spoznavne zmonosti

Znanost se ukvarja s svetom objektov, s tem, kar objektivno obstaja, z Bitjem. Torej s svetom vezane energije. Bolj kot je energija prosta, na primer v ivih sistemih in loveku, manj je dostopna znanstvenemu pojasnjevanju. Fizikalni redukcionizem ne more pojasniti vedenja ivih bitij in e manj loveka.

Znanost je konstrukcija uma, je opis realnosti in z njo ne moremo zajeti fenomenalne resninosti, ki je Postajanje ali dogajanje. Gibanje planetov je goli fenomenalni fakt. Planeti ne upotevajo Newtonovih zakonov niti ne reujejo diferencialnih enab. Znanost je torej zgolj racionalni opis dela resninosti in nikakor njena pojasnitev. Resnino reducira na merljivo. Libbrecht opozarja: Pozitivizem vidi skrivnost kot nekaj, kar e ne pozna, in pri tem pozablja, da bi bila vsevednost usodna za loveko psiho: v svetu Boolove logike bi lovek moral postati raunalnik brez ustev. (Libbrecht, 302)

Relacija subjekt - objekt, subjektivno - objektivno

Resninost razpade na subjekte in objekte spoznavanja, ki so strogo loeni. Subjekt je nevtralna toka opazovanja in ga je potrebno zaradi objektivnosti v im veji meri eliminirati. Libbrecht je zelo jasen glede daljnosenosti tega dualizma. Takole pravi:

Naa najveja napaka je, da pozabljamo, da je subjekt del objekta in ne nevtralna toka opazovanja, postavljena iz lica v lice [nasproti ali izven] fenomenalnosti. Ko skuamo v znanosti eliminirati subjekt, v resnici eliminiramo kulminacijo evolucije. Kozmina energija je v procesu svojega sproanja prav v lovekem subjektu dosegla svoj viek. Racionalnost zahteva eliminacijo subjekta, ker se znanost lahko razvija le na ta nain in ker menimo, da lahko to proceduro ekstrapoliramo na vse obstojee v celoti. (Libbrecht, 544)

Submodel je nekoherenten, ker sloni na nereduktibilnosti subjekta in objekta spoznavanja.

Koordinate asa, prostora, vzronosti in gibanja

as

as tee enakomerno linearno. Da se ga meriti z uro.

Mnenja o konnosti ali neskonnosti asa so znotraj svetovno-nazorskega grozda, ki ga predstavlja model, razlina. Za Platona je Bog ustvaril svet po venih idejah in svet bo veno trajal. Za Aristotela je svet veen, brez zaetka in konca, a odvisen od negibnega gibala izven sebe. as posameznih bitij je ciklien, zato se as v bistvu giblje v spiralah. Za Jude in kristjane as tee enakomerno linearno, ni ciklien, saj je poln enkratnih dogodkov. Omejen s stvarjenjem in koncem sveta. Med obema Bog uresniuje svoj nart v zgodovini.

Prostor

Prostor je abstrakten, prazen in matematino homogen. Za Aristotela je konen, za Demokrita neskonen. Obe verziji sta bili prisotni tudi v znanosti 20. stoletja.

Vzronost

Vzronost je linearno binarna v zaprtih sistemih. Po dva pojava sta v direktni vzroni zvezi. Seveda lahko ima en pojav ve vzrokov ali vpliva na ve drugih. A potreben je neposreden kontakt. Vsako gibanje ima svoj vzrok in ni temeljna lastnost vesolja. Veriga vzrokov sega do prvega vzroka, Boga, ki je ustvarjalec ali pa zaetna energija sveta. Svet je mehanizem, je determiniran. lovek premore etinost in svobodo. V matematiziranem svetu je vzronost nadomeena s funkcionalnostjo znotraj algebrskih struktur.

Gibanje

Za Grke je bilo resnino tisto, kar je nespremenljivo in veno. Gibanje oziroma spremenljivost so pojasnjevali na razline naine. Najpomembneja je predpostavka o venih nespremenljivih atomih, ki se med seboj povezujejo v strukture in spreminjajo svoj poloaj v praznem in nespremenljivem prostoru. Gibanje je translokacija delcev. Zanj je potrebna energija, ki se delcem doda in ni inherentno v njih.

Aristotel je gibanje oziroma spreminjanje pojasnjeval s spreminjanjem potencialnih stanj stvari v aktualna. A ni pojasnil, od kod energija spreminjanja. Po Librrechtu sta oba naina razmiljanja dvotirna, dualna in zato nekonsistentna.

Ontoloki status

Ontoloki status je Bitje. Bitje oznauje nespremenljivost. (Libbrecht, 242)

Pojem bitja je povezan s pojmoma eksistenca in substanca. Abstrahiran je iz izkuenj fenomenalnega sveta z racionalno konceptualizacijo, substancializacijo in pri Platonu e idealizacijo.

Popolno, veno in nespremenljivo, torej negibno, je nasprotje Postajanja. Zaradi tega je fenomenalni svet inferioren in podoben Platonovim sencam. Ideje so prisotne v sencah, so njihovi arhetipi, sence nepopolno