testen barbara (2015), diplomsko delo · medvrstniško nasilje v šoli je star pojav, ki pa je...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

BARBARA TESTEN

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Razredni pouk

Diplomsko delo

MEDVRSTNIŠKO NASILJE V OSNOVNI ŠOLI:

STALIŠČA IN IZKUŠNJE PEDAGOŠKIH

DELAVCEV

Barbara Testen

Koper 2015

Mentorica: doc. dr. Petra Dolenc

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi ob pisanju diplomskega dela stali ob strani. Posebej

se zahvaljujem mentorici doc. dr. Petri Dolenc za strokovno podporo, čas in trud, ki ga

je vložila in mi s svojimi usmeritvami pomagala pri diplomskem delu ter Ireni Žunko za

lektoriranje diplomskega dela. Zahvala gre tudi vsem pedagoškim delavcem, ki so

sodelovali pri intervjuju.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Barbara Testen, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Razredni pouk,

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Medvrstniško nasilje v osnovni šoli: stališča in

izkušnje pedagoških delavcev

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne 10.8.2015

IZVLEČEK

Medvrstniško nasilje je aktualna težava, s katero se soočata današnja družba in

šola. V zadnjih desetletjih se je preučevanje medvrstniškega nasilja spreminjalo zlasti

zaradi njenega širšega opredeljevanja in povečane občutljivosti ljudi za to

problematiko. Povečal pa se je tudi interes za raziskovanje medvrstniškega nasilja, kar

omogoča ustreznejše odkrivanje in preprečevanje nasilja. Raziskovalci ugotavljajo

razširjenost tovrstnega nasilja, njegove pojavne oblike ter učinkovitost različnih

preventivnih in intervencijskih programov za zmanjšanje medvrstniškega nasilja.

Pedagoški delavci imajo ključno vlogo pri prepoznavanju in preprečevanju nasilja v šoli.

Njihova informiranost in medsebojno sodelovanje pri obravnavi tovrstnega nasilja sta

nujna, če želijo učencem zagotoviti varno in prijetno šolsko okolje. Zato smo se v

diplomskem delu osredotočili na izkušnje in stališča pedagoških delavcev do

medvrstniškega nasilja v osnovni šoli. Z uporabo intervjuja smo na manjšem vzorcu

učiteljev, svetovalnih in vodstvenih delavcev preverili, kako pedagoški delavci

opredeljujejo medvrstniško nasilje, kaj menijo o njegovi razširjenosti, kako ga v svojih

matičnih šolah obravnavajo in kako med seboj sodelujejo pri obravnavi medvrstniškega

nasilja.

Pedagoški delavci se v večini strinjajo s tem, da se medvrstniško nasilje ni niti

povečalo niti zmanjšalo, ampak se je povečala le občutljivost na tovrstno nasilje.

Menijo tudi, da je na njihovi šoli najbolj razširjeno verbalno in psihično nasilje, vodstvo

pa je omenilo tudi vse pogostejši problem spletnega nasilja. Največja razhajanja smo

opazili pri opredelitvi medvrstniškega nasilja, kjer so predvsem učitelji premalo

natančno definirali tovrstno nasilje. Pedagoški delavci menijo, da sta njihova

komunikacija in sodelovanje uspešna, kar pozitivno prispeva k preprečevanju

medvrstniškega nasilja. Pedagoški delavci obeh osnovnih šol so poročali o

intervencijskem programu, ki ga uporabljajo pri obravnavi medvrstniškega nasilja,

medtem ko so o izvajanju preventivnega programa za preprečevanje nasilja poročali le

pedagoški delavci mestne šole. Glede izboljšav na tem področju pa večina pedagoških

delavcev meni, da je potrebno dodatno izobraževanje učiteljev glede obravnavane

problematike.

Ključne besede: medvrstniško nasilje, osnovna šola, učenci, pedagoški delavci,

preventivni programi, intervencijski programi.

ABSTRACT

Teen violence is a current problem our society and school are facing. Studying

teen violence has increased in recent decades due to its increasing identification as

well as people’s increased sensitivity to this issue. What has also grown is the interest

in exploring teen violence, which has led to its early detection and prevention.

Researchers are studying how wide-spread this type of violence is, its forms and also

the effectiveness of different prevention and intervention programmes aimed at

reducing teen violence. Pedagogical workers play a key role in identifying and

preventing teen violence. They being well-informed and cooperating with each other is

essential to ensure their students a safe and pleasant school environment. That is why

this thesis called Teen violence at primary school: pedagogical workers' views and

experience, focuses on the experience and the opinions different members of the

school staff have on teen violence at their primary schools. By interviewing a small

number of teachers, advisors and managers we have checked how they perceive teen

violence, what they think about its spread, how they deal with it themselves at the

schools they work at and how they cooperate with each other in preventing teen

violence.

The pedagogical workers mostly agreed that teen violence has neither increased

nor decreased. What has increased is only people’s sensitivity to it. They also believe

that verbal and psychological violence are the most wide-spread types of violence at

their schools, whereas the school management has also mentioned online violence.

The biggest differences have been observed in the way pedagogical workers perceived

this type of violence, when mostly teachers failed to clearly define it. The pedagogical

workers interviewed believe their cooperation and communication is successful, which

contributes positively when it comes to violence prevention. The pedagogical workers

of both schools have described their intervention programmes, while only the workers

of the bigger school have reported implementing theirs. When it comes to possible

improvements in this area, the majority think that additional education and training are

needed.

Keywords: teen violence, primary school, pupils, pedagogical workers,

prevention programmes, intervention programmes.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 TEORETIČNI DEL ..................................................................................................... 2

2.1 Medvrstniško nasilje – terminološke in vsebinske opredelitve ...................... 2

2.2. Dejavniki tveganja za pojav nasilja v šoli ..................................................... 4

2.3 Razširjenost medvrstniškega nasilja ............................................................ 4

2.4 Oblike medvrstniškega nasilja ...................................................................... 6

2.5 Vloga učencev v medvrstniškem nasilju ....................................................... 7

2.5.1 Žrtve ...................................................................................................... 8

2.5.2 Nasilneži ................................................................................................ 9

2.5.3 Opazovalci ............................................................................................. 9

2.6 Preprečevanje medvrstniškega nasilja ........................................................10

2.6.1 Preventivni programi .............................................................................13

2.6.1.1 Primeri celostnih preventivnih programov .......................................13

2.6.1.2 Primeri preventivnih programov s posameznimi skupinami v šoli ...14

2.6.2 Intervencijski programi ..........................................................................14

2.6.2.1 Delo z učenci žrtvami, nasilneži in opazovalci ................................15

2.6.2.2 Intervencijski programi v Sloveniji ..................................................16

2.6.3 Učinkovitost programov za preprečevanje medvrstniškega nasilja........16

3 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................18

3.1 Problem, namen in cilji ................................................................................18

3.2 Raziskovalne hipoteze ................................................................................18

3.3 Metodologija ...............................................................................................18

3.3.1 Raziskovalni vzorec ..............................................................................18

3.3.2 Pripomočki ............................................................................................19

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ..................................................................19

3.3.4 Postopek obdelave podatkov ................................................................19

3.4 Rezultati in razprava ...................................................................................19

3.4.1 Predstavitev odgovorov učiteljic ............................................................19

3.4.2 Predstavitev odgovorov svetovalnih delavk ......................................... 22

3.4.3 Predstavitev odgovorov ravnatelja in ravnateljice ................................ 23

3.4.4 Interpretacija rezultatov ....................................................................... 25

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ....................................................................................... 28

5 VIRI IN LITERATURA .............................................................................................. 30

6 PRILOGE ................................................................................................................ 32

Testen, Barbara (2015): Medvrstniško nasilje v osnovni šoli: stališča in izkušnje pedagoških delavcev.

Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Medvrstniško nasilje v šoli je star pojav, ki pa je deležen raziskovalne pozornosti le

zadnjih trideset let. Koširjeva (2013) meni, da je težko oceniti realno razširjenost

medvrstniškega nasilja na podlagi poročanja učiteljev in staršev, saj se ta vrsta nasilja

običajno dogaja prikrito in pogosto v odsotnosti odraslih oseb. Med različnimi oblikami

medvrstniškega nasilja v šoli raziskovalci poudarjajo predvsem verbalno in psihično

nasilje, ki naj bi bila najbolj razširjena (Knafelc, 2013; Lešnik Mugnaioni idr., 2009;

Pečjak, 2014). Vse pogosteje pa smo v sodobnem času priča novejši obliki

medvrstniškega nasilja, t. i. spletno nasilje (Pečjak, 2014). V okviru medvrstniškega

nasilja se lahko učenci pojavljajo v vlogi žrtve, nasilneža ali opazovalca. Šole se lahko

problema medvrstniškega nasilja lotevajo preventivno ali intervencijsko, najbolj

učinkovite pa so v primerih, ko se za obravnavo nasilja poslužujejo celostnih

programov (Pečjak, 2014).

V teoretičnem delu smo najprej opredelili medvrstniško nasilje, njegovo

razširjenost in oblike nasilja, predstavili smo nekatere dejavnike tveganja za pojav

nasilja, pa tudi različne preventivne programe preprečevanja in intervencijske

programe ukrepanja ob pojavu medvrstniškega nasilja.

V empiričnem delu pa smo na podlagi rezultatov, pridobljenih z intervjuji,

ugotavljali, kakšna stališča in izkušnje imajo pedagoški delavci v zvezi z medvrstniškim

nasiljem, kako pri obravnavi omenjenega problema medsebojno sodelujejo in katere

programe v šoli uporabljajo za preprečevanje in zmanjšanje medvrstniškega nasilja.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Medvrstniško nasilje – terminološke in vsebinske opredelitve

Za razumevanje pojma medvrstniško nasilje moramo najprej definirati pojma

nasilje in agresija. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje nasilje kot »dejaven

odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska« (Slovar slovenskega knjižnega

jezika, 1994, str. 624), kar nas že na začetku postavi pred bistvo problema, saj je že

beseda sama povezana s silo oziroma močjo. V primeru agresije pa se strokovnjaki

večinoma strinjajo z definicijo Berkowitza (v Ule, 2005, str. 255), ki pravi, da je

»agresija vedenje, s katerim se namerava koga fizično ali duševno prizadeti ali

oškodovati nekoga drugega.«

V literaturi pogosto zasledimo, da termina nasilje in agresija nista jasno

opredeljena in se uporabljata kot sopomenki. Uletova (2005) navaja, da je nasilje

pravzaprav zunanja manifestacija agresije. Lešnik Mugnaioni s sodelavci (2009) pa

poudarja, da se agresija lahko izraža pozitivno ali negativno: pozitivna agresija

omogoča uspešno rešitev konfliktnega položaja in vključuje etično-socialni vidik, ki

določa, katere oblike vedenja so v družbi še sprejemljive, medtem ko je negativna

agresija uničujoča in se izraža z različnimi vrstami nasilja.

Medvrstniško nasilje je le ena od zvrsti nasilja, ki se pojavlja v šoli in s katerim se

bomo v diplomskem delu ukvarjali. Različni strokovnjaki uporabljajo definicijo Dana

Olweusa, ki pravi, da lahko o medvrstniškem nasilju govorimo takrat, ko je učenec v

daljšem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu vedenju oziroma

negativnim dejanjem s strani njegovega vrstnika ali skupine vrstnikov (Olweus, 1993).

Poznejše opredelitve vključujejo še nekatere elemente, vendar je vsem skupno, da je

tovrstno nasilje ponavljajoče, namerno in ne posledica igre ter da vključuje

neravnovesje moči med udeleženci (Pečjak, 2014).

Medvrstniško nasilje je star pojav, vendar do sedemdesetih let preteklega stoletja

ni bil deležen raziskovalne pozornosti. Večji pomen so mu začeli namenjati po dogodku

leta 1982, ko so trije učenci na Norveškem, stari od 10 do 14 let, zaradi hudega

trpinčenja s strani vrstnikov naredili samomor. Zato je ministrstvo za vzgojo in

izobraževanje leta 1983 v norveških osnovnih šolah uvedlo nacionalni program

preprečevanja medvrstniškega nasilja med učenci (Pečjak, 2014). S problematiko

medvrstniškega nasilja so se sprva najpogosteje ukvarjale Anglija, ZDA in

skandinavske države. V angleškem jeziku pogosto srečamo izraz bullying, ki ga v

slovenščino prevajamo kot trpinčenje, ustrahovanje, tiraniziranje ali kot vrstniško in

medvrstniško nasilje (Lešnik Mugnaioni, Koren, Logaj in Brejc, 2009).



3

Medvrstniško nasilje lahko izvaja posameznik ali skupina, prav tako je tarča nasilja

lahko posameznik ali skupina. Tovrstno nasilje je mnogokrat prikrito, ker nasilneži in

žrtve o tem molčijo, odrasli pa pogosto pojav podcenjujejo in ga zato težje zaznajo. Od

otrok se tudi velikokrat pričakuje, da sami med seboj rešujejo težave.

Prav tako velja ločiti med določenim nezaželenim vedenjem, medvrstniškim

konfliktom in pravim nasilnim vedenjem. Pri učencih, zlasti fantih pogosto opažamo

različne igre prerivanja, pri katerih se dražijo in »merijo« svoje telesne sposobnosti,

vendar tega ne moremo poimenovati nasilje. Pri nasilju gre vedno za namerno vedenje,

ki ima za cilj drugemu povzročiti bolečino in škodo. To vedenje običajno traja dalj časa

in se ponavlja, med udeleženimi pa gre vselej za neravnovesje fizične ali psihične moči

(Pečjak, 2014).

Največ otrok je trpinčenih v šoli, nekateri pa so trpinčenja deležni tudi na poti v ali

iz šole, zato je pomembno, da šola odkrije mesta in okoliščine, kjer se nasilje zgodi in

vzpostavi ustrezen nadzor. Olweus (1995) navaja, da je pojavnost medvrstniškega

nasilja v velikih in majhnih mestih približno enako; v nekaterih mestih celo manj kot v

nekaterih vaseh, kar razlaga s tem, da je v mestnem okolju ozaveščenost o

problematiki na višji ravni in se z njo bolje spopadajo. Tudi Lukežičeva (2005), ki je v

svoji raziskavi primerjala količino medvrstniškega nasilja v šolah na podeželju in mestu,

je prišla do zaključka, da med obema okoljema ni pomembnih razlik.

Olweusova (1995) raziskava je potrdila, da je velikost šole/razreda nepomemben

dejavnik za pojav medvrstniškega nasilja. Rezultati so namreč pokazali, da med

velikimi in majhnimi šolami ter med majhnimi ali velikimi oddelki ni bilo pomembne

razlike v pojavljanju medvrstniškega nasilja. Pomembno pa je omeniti, da je bilo število

trpinčenih učencev nekoliko večje v večjih šolah in številčnejših razredih. Mugnaioni

Lešnikova s sodelavci (2009) so v svoji raziskavi opazili, da so v šolah z največ učenci

nasilje zaznavali pogosteje kot v šolah z manjšim številom učencev.

Habbe (2000) je v svoji obsežni raziskavi ugotovil, da razširjenost medvrstniškega

nasilja s starostjo upada. Potrdil je tudi, da se največ nasilja dogaja v šoli sami in ne na

poti v šolo in iz nje, kar je predhodno ugotovil tudi Olweus (1995). Največ nasilja je bilo

med šolskimi odmori in v času podaljšanega bivanja, nasilneži pa so bili običajno

učenci iz istega razreda kot žrtve. Med žrtvami nasilja je bilo več fantov kot deklet.

Učenci so menili, da medvrstniško nasilje poteka tudi v navzočnosti učiteljev ter so se

slednji pogosto neprimerno odzvali na opaženo nasilje ali pa se sploh niso. Ugotovljeno

je tudi bilo, da so žrtve le redko prosile za pomoč učitelje in šolske svetovalne delavce

(Habbe, 2000).

Olweus (1995) poudarja, da se šola, ki zanika obstoj problematike medvrstniškega

nasilja, z njim ne more učinkovito spopasti, kar lahko povzroči stopnjevanje nasilja.



4

Nadzor med šolskimi odmori in v času obrokov lahko pomembno pripomore k

zmanjšanju možnosti za pojav nasilnega vedenja, zato je zaželeno, da so tudi v času,

ko pouk ne poteka, odrasli navzoči in zagotovijo varnost ter posredujejo v primeru

nasilja (Olweus, 1995).

2.2. Dejavniki tveganja za pojav nasilja v šoli

Nasilje v šoli je odvisno od številnih dejavnikov, tako zunanjih, kot sta socialno

okolje in družbene spremembe, kot notranjih, ki jih ustvari šola sama. Pomembno je,

da vodstvo šole in učiteljski zbor namenjata čim več pozornosti kakovostni organizaciji

dela in ugodni šolski klimi (Verbnik Dobnikar, 2002). Pogosto šola ustvarja možnosti za

nasilno vedenje s svojo storilnostno naravnanostjo, ki spodbuja tekmovalnost in prisili

otroka v stalno dokazovanje in primerjanje z drugimi. Za nasilno reakcijo se velikokrat

skriva strah pred neuspehom (Erb, 2004). V veliki meri je stopnja nasilja odvisna tudi

od stališč, metod in vedenja pedagoških delavcev, še posebej učiteljev. Tudi stališča in

vedenje učencev in njihovih staršev imajo lahko pomembno vlogo pri zniževanju ali

zviševanju stopnje tveganja za pojav medvrstniškega nasilja (Olweus, 1995).

K zunanjim, socialnim dejavnikom tveganja za pojav medvrstniškega nasilja

največkrat prištevamo družino. Na nasilno vedenje otroka vpliva predvsem socialni

položaj staršev (npr. brezposelnost, finančna stiska) in fizično kaznovanje v družini

(pretepanje, trda in restriktivna vzgoja), ne pa struktura družine. Tudi ravnodušnost

staršev do otroka in pomanjkanje starševske ljubezni lahko povečata možnosti za

pojav psihičnega, verbalnega in fizičnega nasilja v šoli (Popp, 2003).

Tudi dednost prispeva k razvoju agresivnega vzorca vedenja preko otrokovega

značaja, vendar ima ta dejavnik le posredno vlogo (Olweus, 1995).

2.3 Razširjenost medvrstniškega nasilja

Raziskave po letu 2000 prikazujejo, da je težava medvrstniškega nasilja zelo

razširjen po vsem svetu. Ker pa se je v zadnjih štirih desetletjih povečala občutljivost za

pojav nasilja in ker je nasilje težko »izmeriti« oziroma oceniti njegov obseg in

pogostost, so primerjave med posameznimi raziskavami precej nedosledne. Rezultati

raziskav o razširjenosti nasilja se razlikujejo po tem, kako so bili podatki o pogostosti

medvrstniškega nasilja pridobljeni (npr. starosti raziskave, merilih pogostosti in resnosti

nasilja ter opredelitve medvrstniškega nasilja). Opaziti je tudi precejšnja razhajanja v

ovrednotenju obsega medvrstniškega nasilja med šolami, zato so številni raziskovalci

skušali ugotoviti, v čem se šole med seboj razlikujejo. Pri tem so ugotovili nekatere



5

značilnosti šole, ki predstavljajo večje tveganje za pojav medvrstniškega nasilja

(Pečjak, 2014):

· Medvrstniško nasilje se pogosteje pojavlja v revnejšem okolju.

· Medvrstniško nasilje se redkeje pojavlja v akademsko zahtevnejših šolah.

· Šolska kultura je tista, ki določa razširjenost medvrstniškega nasilja.

· V medvrstniškem nasilju je udeleženih več fantov kot deklet.

· Število fantov nasilnežev ostaja čez leta relativno enak, medtem ko število

deklet z leti upada.

· Pri dekliškem nasilju gre bolj za prikrite in posredne oblike, zato je težje izmeriti

razširjenost tovrstnega nasilja.

· Fantje in dekleta se na medvrstniško nasilje odzivajo različno.

· Več trpinčenih učencev je med mlajšimi, kot starejšimi učenci.

V slovenskem prostoru sta bila začetnika raziskovanja medvrstniškega nasilja v

90-ih letih preteklega stoletja Dekleva in Pušnik (v Pečjak, 2014), ki sta pri svojem

raziskovanju izhajala iz Olweusovega vprašalnika, ki meri različne oblike

medvrstniškega nasilja. Ugotovila sta, da se medvrstniško nasilje pogosteje pojavlja v

osnovni, kot v srednji šoli, ter da je v vseh vlogah medvrstniškega nasilja več fantov kot

deklet. S svojimi raziskavami sta avtorja potrdila ugotovitve Olweusa in Marsha.

Čeprav je večina učiteljev in staršev vse bolj zaskrbljena glede razširjenosti

medvrstniškega nasilja, Pečjakova (2014) navaja, da nimamo natančnega podatka, ki

bi potrdil, da je danes medvrstniškega nasilja več, kot ga je bilo v preteklosti. Prav tako

je težko oceniti realno razširjenost tovrstnega nasilja na podlagi poročanja učiteljev in

staršev, saj se nasilje običajno dogaja, ko je prisotno manj odraslih oseb (Košir, 2013).

Habbe (2000) je v svojem obsežnem raziskovalnem projektu, v katerem je

sodelovalo šestdeset slovenskih vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter dijaških domov,

prišel do zaključka, da je v osnovnih šolah med 16 in 27 odstotkov učencev žrtev

medvrstniškega nasilja, kar 30 do 40 odstotkov pa je pri nasilju sodelovalo.

Planinec (2012) pa je prišel s svojo obsežno raziskavo do skrb vzbujajočih

ugotovitev, ko je svoje podatke primerjal s podatki Pušnikove (1996). Ugotovil je, da je

odstotek žrtev narastel z 21 % na 56,9 % in odstotek nasilnežev z 12,5 % na 40,1 %.

Treba pa je omeniti, da je raziskava leta 1996 potekala pri učencih v 3. in 6. razredu,

leta 2012 pa pri učencih 7., 8., in 9. razreda. Porast pojavnosti medvrstniškega nasilja

pri učencih lahko z veliko verjetnostjo pripišemo starostni razliki med raziskovalnima

vzorcema.



6

Pomembno je, da tako pri vrstnikih kot pri učiteljih povečamo občutljivost za

prepoznavanje medvrstniškega nasilja. M. Pušnik (2006) pravi, da to pomeni opaziti

dogajanje, poslušati in slišati, prepoznati klic na pomoč, prepoznavati oblike nasilja,

prepoznati lastnosti pojava, biti pozoren na dejavnike tveganja, biti pozoren na svoje

odzivanje, dopolnjevati znanje in poiskati pomoč.

2.4 Oblike medvrstniškega nasilja

Raziskovalci ločijo različne oblike medvrstniškega nasilja. Olweus (1993) razlikuje

med neposrednim medvrstniškim nasiljem, kjer je napad na drugo osebo očiten, ter

posrednim nasiljem, ki je težje zaznano in velikokrat prikrito. Sullivan (2011) navaja dve

širši kategoriji medvrstniškega nasilja, ki ju naprej deli v ožje kategorije:

Fizično nasilje (neposredno nasilje) vsebuje pretepe s poškodbami, namerno

brcanje, odrivanje, lasanje, omejevanje gibanja, grizenje, prerivanje, potiskanje,

namerno poškodovanje lastnine posameznika oziroma uničevanje njegovih osebnih

predmetov.

Psihično nasilje (posredno nasilje) se kaže v verbalnem nasilju, v obliki žaljivk in

zmerljivk s spolno in socialno vsebino, hujskanjem prijateljev, grožnjami z izsiljevanjem,

širjenjem neresničnih govoric ter drugih oblik verbalnega poniževanja in neverbalnem

nasilju, ki se lahko odraža neposredno in odkrito z različnimi žaljivimi gestami ali

indirektno in bolj zahrbtno z vključevanjem različnih medosebnih manipulacij, socialnim

izključevanjem in ignoriranjem.

Knafelčeva (2013) je v svoji raziskavi ugotovila, da se več kot polovici učencev in

dijakov zdi šola najbolj nevaren prostor za nasilno vedenje. Med anketiranimi učenci jih

je skoraj 60 % odgovorilo, da se norčujejo iz svojih vrstnikov, 46 %, da svoje vrstnike

ponižuje, 36 % pa, da se vrstnikom posmehuje. Skrb vzbujajoči je tudi podatek, da kar

65 % učencev trdi, da so že vpili na svoje vrstnike, kar kaže na veliko prisotnost

verbalnega nasilja v šolskem prostoru. Med anketiranci so bile najbolj prisotne psihične

in verbalne oblike medvrstniškega nasilja, manj pa so bili izpostavljeni fizičnemu nasilju

(Knafelc, 2013).

Rezultati raziskave Lešnik Mugnaioniove s sodelavci (2009) kažejo, da strokovni

delavci v šolah v največji meri zaznavajo verbalno nasilje (95 %) in psihološko nasilje

(44,5 %). Glede na to, da je tovrstna oblika medvrstniškega nasilja velikokrat prikrita, je

lahko pojavnost še večja.

Planinec (2012) pa je v svoji raziskavi na podlagi anketirancev v vaških in mestnih

šolah ugotovil, da je najbolj zaznano psihično nasilje, na drugem mestu je fizično

nasilje in nazadnje verbalno nasilje. Podatki so tudi pokazali, da je več zaznanega

fizičnega nasilja v vaških šolah in več verbalnega nasilja v mestnih šolah.



7

Nekateri avtorji posebej navajajo še dve obliki medvrstniškega nasilja, to sta

spolno nasilje in spletno nasilje (Pečjak, 2014).

Spolno nasilje je oblika nasilja, ki vključuje neželeno spolno pozornost, ki povzroča

žrtvi občutek nelagodja, podcenjevanja in ponižanja. Žrtve spolnega nasilja so navadno

dekleta oziroma ženske. Spolno nasilje se lahko odraža kot fizično nasilje, v smislu

nehotenega dotikanja, ščipanja, izsiljenih poljubov, otipavanja, drgnjenja in vsiljenega

spolnega odnosa; verbalno spolno nasilje je npr. neželeno osvajanje, pritiski k spolni

dejavnosti, sugestivne pripombe, namigovanja, opolzki komentarji in neverbalno spolno

nasilje kot so kazanje spolno sugestivnih slik ali predmetov, pohotni pogledi, spolno

sugestivne geste (Pečjak, 2014).

Spletno nasilje (angl. cyberbulling) je razmeroma nova oblika medvrstniškega

nasilja, ki poteka po spletu in po prenosnem telefonu. Ta oblika nasilja je posebej

zahrbtna, saj je nasilnež največkrat neznan in ga je zato težje izslediti. Spletnega

nasilja je vse več in se dogaja največ med starejšimi učenci (Pečjak, 2014). Največja

razlika med tradicionalnim medvrstniškim nasiljem in spletnim nasiljem je ta, da se

otrok lahko pri tradicionalnem nasilju počuti varnega vsaj v zavetju svojega doma, pri

spletnem nasilju pa tudi to ni več mogoče. Otroci in mladostniki so namreč v sodobnem

času vedno pogosteje povezani s svetovnim spletom in so zato »lahek plen« za

omenjeno obliko nasilja. Spletno nasilje se kaže na različne načine, kot je objavljanje

sovražnih spletnih strani in vsebin, žaljivih in ponižujočih zapisov na forumih, blogih,

različnih socialnih omrežjih pa tudi objavljanje neresničnih informacij, žaljivih izrazov,

sovražnega govora, slik in videoposnetkov. Tudi t.i. seksting je oblika spletnega nasilja,

ki vključuje pošiljanje seksualiziranih sporočil, slik ali video posnetkov, pogosto preko

mobilnega telefona. Na začetku se začne kot vzajemen odnos med dvema vrstnikoma,

ki si sama med seboj pošiljata lastna intimna gradiva, ob njunem končanem odnosu pa

ta gradiva pristanejo na svetovnem spletu (Klančnik, 2013).

2.5 Vloga učencev v medvrstniškem nasilju

Pečjakova (2014) poudarja, da medvrstniško nasilje ni izoliran proces med

nasilnežem in žrtvijo, temveč so vanj vključeni tudi opazovalci v različnih vlogah (npr.

posnemovalec, podpornik in branilec). Učenci menijo, da poteka medvrstniško nasilje

tudi v navzočnosti učiteljev. Največkrat se učitelj ne odzove pravilno in tako daje

nasilnežu tiho podporo. Žrtve zato za pomoč raje prosijo starše kot učitelje ali šolske

svetovalne delavce, saj si ti ne vzamejo dovolj časa za obravnavanje problema

(Habbe, 2000).



8

2.5.1 Žrtve

Žrtve medvrstniškega nasilja razvrščamo med pasivne in izzivalne žrtve. Pasivne

žrtve so pogosto občutljivi, inteligentni, nežni, otroci, ki izstopajo iz povprečja, lahko so

to nadarjeni, drugačni po videzu (npr. nosijo očala), so drugačne narodnosti ali

veroizpovedi (Zabukovec Kerin, 2002). Ti učenci so tudi bolj negotovi, tesnobni,

sramežljivi in zaprti vase ter mirni. Lahko imajo slabo samopodobo in se ne branijo v

primeru napada (Pušnik, 1996). Njihovi starši so običajno preveč zaščitniški, vendar

imajo z otroki dober odnos. Včasih so ti otroci tudi osamljeni in nimajo niti enega

dobrega prijatelja (Habbe, 2000). Izzivalne žrtve pa kažejo kombinacijo tesnobnosti in

agresivnega vedenjskega vzorca. Pogosto so negotovi, nesrečni in žalostni ter imajo

nizko samopodobo. Lahko so tudi hiperaktivni, nemirni in s svojimi navadami in

vedenjem motijo druge učence, do njih so pogosto odklonilni tudi odrasli, prav tako

učitelji (Olweus, 1995). Ob napadu se branijo, vendar niso uspešni. Včasih poskušajo

trpinčiti šibkejše učence (Pušnik, 1996). Za izzivalne žrtve tudi velja, da so pri

nadlegovanju izpostavljeni večjemu številu učencev.

Žrtev medvrstniškega nasilja prepoznamo po tem, da se boji sama priti v šolo in

nerada hodi v šolo, iz šole prihaja s poškodovano obleko ali predmeti, šolski uspeh se

slabša, se zapira vase, govori o samomoru, ima nepojasnjene modrice ali brez razloga

joče (Gorenjak, 2009). Na pogovor z žrtvijo se mora učitelj pripraviti in otroku razložiti,

kaj bo ostalo zaupno in kaj mora učitelj posredovati naprej, prav tako mora otroku

pustiti dovolj časa, da se mu zaupa. Ko otrok učitelju zaupa svojo izkušnjo o nasilju, ga

mora učitelj najprej zaščititi in mu pojasniti, da ni njegova krivda, storilca pa ne napade,

temveč se raje osredotoči na sam dogodek nasilja. Učitelj mora biti potrpežljiv in

hvaležen za otrokovo zaupanje (Zabukovec Kerin, 2002).

Rezultati raziskave Lešnik Mugnaioniove s sodelavci (2009) so pokazali, da nasilje

med učenci najpogosteje zaznajo razredniki (53,7 %) in učitelji (51,1 %). Občasno ga

zazna tudi šolska svetovalna služba (42,6 %) oziroma o dejanju povejo učenci, ki so

sami žrtve nasilnega dejanja (30,1 %).

Planinec (2012) je v svoji raziskavi ugotovil, da 30 % učiteljev nikoli ali redko

posredujejo pri tovrstnem nasilju in le 29 % učiteljev na nasilje vedno odreagirajo, kar

kaže na to, da nekateri učitelji še vedno ne vedo, kako se ob nasilju odzvati in kaj

narediti, da bi pomagali rešiti situacijo. Za nekatere je to prevelika odgovornost, pri

drugih gre morda za strah, da bodo izgubili zaupanje učencev, če jih bodo kaznovali.



9

2.5.2 Nasilneži

Nasilneži oziroma povzročitelji nasilja pogosto ne sprejmejo odgovornosti za svoja

dejanja, občutijo potrebo po nadvladi ali so bili tudi sami žrtve nasilja in ustrahovanja.

Nekateri tudi ne čutijo obžalovanja za svoje ravnanje, saj pogosto menijo, da ni

dovoljeno kazati čustev, prihajajo iz družin, v katerih se cenijo avtoritarnost, moč in

materialni uspeh (Zabukovec Kerin, 2002). Značilnost nasilnežev je tudi povečana

agresivnost in pozitivno stališče do nasilja. Pogosto imajo prijatelje, ki jih podpirajo v

nasilnem vedenju, težko se podrejajo pravilom in so kljubovalni (Pušnik, 1996).

Največkrat so fizično močnejši od sovrstnikov in imajo težave v medosebnih odnosih.

Običajno so impulzivni in nepotrpežljivi ter neobčutljivi za trpljenje drugih (Pečjak,

2014). Ti učenci imajo dokaj dobro samopodobo in pogosto najdejo podporo vsaj

majhne skupine vrstnikov. Prav tako začnejo nekateri dokaj zgodaj kazati znake

antisocialnega vedenja (Olweus, 1995). Težko se podrejajo pravilom in doma preživijo

le malo časa, zato nimajo veliko stikov z družinskimi člani (Habbe, 2000). To so

predvsem učenci, ki postanejo agresivni, ko želijo doseči določene lastne cilje. Druga

skupina nasilnežev pa uporablja agresivnost kot obrambno reakcijo na neko socialno

frustracijo, ko svojim vrstnikom pripiše sovražne namere in se nanje odzove sovražno

in agresivno (Pečjak, 2014). Agresivno vedenje izvira iz potrebe po moči in

dominantnosti ter pridobivanju koristi, a vendar so najpomembnejši dejavniki, ki vodijo

k agresivnemu vedenju, značilnosti družinskega funkcioniranja, kot na primer

emocionalni odnos staršev do otrok, permisivna vzgoja, neustrezno discipliniranje

otrok, avtoritarno starševstvo in neustrezno odzivanje staršev na otrokov temperament

(Pečjak, 2014).

Učitelj skuša v pogovoru z nasilnežem razumeti njegovo ravnanje, pri čemer ga ne

obsoja, z učencem se pogovori o težavi in ne o njegovih drugih težavah, je jasen pri

obsodbi nasilja in poudari, da je nasilje nedopustno in da je mogoče probleme reševati

na drugačen način. Učitelj se lahko z otrokom pogovori o nasilju in njegovih negativnih

posledicah za njegovo življenje in samopodobo. O sankcijah učitelj govori mirno in ne

zmagoslavno, pri čemer prejme učenec jasno sporočilo, da je naredil napako, za katero

mora nositi odgovornost. Vzgojni ukrep pa mora biti vnaprej določen (Zabukovec Kerin,

2002).

2.5.3 Opazovalci

Mnoge sodobne raziskave s področja preventive medvrstniškega nasilja

poudarjajo vlogo opazovalcev, saj lahko s svojim odzivom vplivajo na njegovo

pogostost v razredu in šoli. Na opazovalcih lahko torej gradimo različne strategije



10

preprečevanja nasilja, zato mora biti pristop k obravnavi celosten in ne vezan zgolj na

žrtev in nasilneža. Ker pa se opazovalci vedejo različno, lahko govorimo o naslednjih

vlogah (Pečjak, 2014):

· opazovalci kot posnemovalci nasilneža, ki se mu pridružijo pri izvajanju nasilja;

· opazovalci kot podporniki nasilneža, ki aktivno spodbujajo nasilneža z različnimi

pripombami, medtem ko se pasivni podporniki žrtvam smejejo in s tem dajejo

nasilnežem potuho;

· nevpleteni opazovalci, ki nasilje le opazujejo in se vanj ne vmešavajo;

· opazovalci kot branilci žrtve, pri čemer so pasivni branilci tihe priče, ki zapustijo

kraj nasilja, nasilje zanikajo in ga ne zaustavijo, medtem ko aktivni branilci

skušajo nasilje ustaviti, žrtev potolažijo in branijo ali pa pokličejo odrasle na

pomoč.

Pri reševanju medvrstniškega nasilja je potrebno dogajanje obravnavati celostno in

ne postavljati posameznike v fiksne vloge. Nasilnež ni vedno samo nasilnež in tudi

žrtev ni vedno samo žrtev, tipiziranje učencev pa ima lahko negativne posledice. Bolj

učinkovito se je treba usmeriti v spreminjanje vedenja posameznikov (Pečjak, 2014).

Predvsem je potrebno vselej preveriti vsak sum medvrstniškega nasilja in ga ne

odpraviti z minimaliziranjem težave. Ko v razredu zaznamo medvrstniško nasilje (nam

o njem poroča žrtev, starši, vrstniki ali nanj posumimo sami), se je treba nemudoma

odzivati in ukrepati, tako v odnosu do učenca, ki je žrtev nasilja, učenca, ki je nasilen,

in celotne vrstniške skupine (Košir, 2013).

Planinčeva (2012) raziskava je pokazala, da 26 % učencev skoraj nikoli ne

pomaga nasilja ustaviti in le 4 % vedno pomagajo ustaviti nasilje. Delež učencev, ki so

sodelovali pri nasilju, znaša 6,30 %, tistih, ki so bili že deležni nasilja, pa je več kot

polovica (57 %).

2.6 Preprečevanje medvrstniškega nasilja

Šole se na različne načine spoprijemajo s težavo medvrstniškega nasilja. Nekatere

delujejo bolj preventivno, kar pomeni, preden se nasilje sploh zgodi, nekatere pa le

intervencijsko, kar pomeni odzivanje na nasilje, ki se je že zgodilo. Poleg preventivnih

in intervencijskih programov poznamo tudi celostne programe, ki omogočajo sistemsko

obravnavo medvrstniškega nasilja (Pečjak, 2014). Olweus (1995) je oblikoval tak

celostni program, ki vključuje delo na treh ravneh, sicer na ravni šole, oddelka in

posameznika. Ukrepi na ravni šole vključujejo vse udeležence šole in predvidevajo

različne dejavnosti:



11

· Šolski dan, namenjen problemu medvrstniškega nasilja: pri tem sodelujejo

ravnatelj, učitelji, svetovalni delavci ter starši in otroci.

· Nadzor učencev v šoli in v bližini šole: pogosto se izkaže, da povečan nadzor

zmanjša možnosti za pojav nasilja.

· Srečanja med starši, učitelji in učenci: ozaveščanje staršev in otrok o

medvrstniškem nasilju, razne delavnice in izobraževanja na dano tematiko.

· Skupine učiteljev za razvijanje ustreznega družbenega okolja v šoli: vključitev

učiteljev v skupino (tim), v kateri se redno srečujejo in razpravljajo o različnih

težavah na šoli, izmenjujejo si izkušnje, pri obravnavi težav z disciplino itd.

· Študijske skupine za starše in učitelje: izobraževanje in poglabljanje znanja na

temo medvrstniškega nasilja. To so razna srečanja in klubi za starše in učitelje.

Vodstvo šole bi moralo spodbujati učitelje k iskanju novih in boljših načinov za

preprečevanje nasilja. Treba je razvijati primerno šolsko klimo in okolje, in sicer v

smislu, da je šola odprta za nove ideje, uvaja različne projekte, sodeluje s starši.

Pomembni so tudi dobri odnosi med učitelji, med učitelji in učenci ter med učitelji in

vodstvom šole. Sodelovanje in komunikacija sta ključnega pomena (Gorenjak, 2009).

Ravnatelj je odgovoren za zagotavljanje varnosti, dostojanstva ter temeljnih človekovih

pravic vseh subjektov v šoli. Da bo vodstvo ta cilj doseglo, mora načrtovati tako

preventivne kot intervencijske dejavnosti. Vodstvo ima tudi ključno vlogo pri

zagotavljanju nenasilne kulture v šoli, ki jo izpričuje s svojim zgledom, vrednotami,

ukrepi in sporočili. Odgovorno vodstvo ne prikriva primerov medvrstniškega nasilja, jih

ne minimalizira, opravičuje in do nasilja ni nikoli strpno. Pomembno je, da ob pojavu

nasilja hitro in učinkovito ukrepa v sodelovanju s strokovnimi delavci načrtuje

dolgoročne sistemske rešitve, ter pri tem podpira vključevanje staršev (Lešnik

Mugnaioni, 2012).

Ukrepi na ravni oddelka se lahko odražajo v:

· postavljanju jasnih in preprostih pravil, za katera se dogovorijo učitelji in učenci

in se v razredu držijo;

· pohvalah za želeno vedenje in sankcijah za nezaželeno in nesprejemljivo

vedenje; ustreznem vodenju razrednih ur s strani učitelja, na katerih se z učenci

pogovarja o težavi medvrstniškega nasilja, se posveča medosebnim odnosom v

razredu itd.;

· spodbujanju kooperativnega učenja, pri katerem gre za skupinsko delo, ki ne

vpliva le na učenje in učni uspeh, temveč tudi na sodelovanje in komunikacijo

med učenci;



12

· spodbujanju različnih skupnih pozitivnih in za učence prijetnih dejavnosti, kar

pripomore k boljšemu odnosu med učenci in

· oddelčnih sestankih med učitelji in starši, na katerih ne izpostavljamo

nasilnežev in žrtev, temveč se s starši pogovarjamo bolj na splošno o problemu

medvrstniškega nasilja in medosebnih odnosih med učenci.

Ukrepi na ravni posameznika pa zajemajo predvsem pogovor in delo z nasilnežem

in žrtvijo, pogovor s starši obeh, pri čemer je zelo pomembno, da jih pridobimo za

sodelovanje pri spreminjanju vedenja njihovih otrok. Za učinkovite se lahko izkažejo

tudi skupinski pogovori za starše trpinčenih učencev in za starše tistih učencev, ki

trpinčijo druge.

Novejši celostni program je predstavil tudi Sullivan (2011), ki pri obravnavi

medvrstniškega nasilja v šolah vključuje šeststopenjski načrt:

Oblikovanje pobude za preprečevanje medvrstniškega nasilja

Najprej moramo na šoli raziskati šolsko okolje in opredeliti odnos šole do

medvrstniškega nasilja. To pomeni pregled šolske kulture in pogled šole na nasilno

vedenje. Šolska kultura predstavlja stališča in vrednote učiteljev ter vodstva do

medosebnih odnosov, odgovornosti itd. Glede na vrsto šolske kulture razlikujemo:

nefunkcionalne šole, ki ne naredijo ničesar proti medvrstniškem nasilju, konfuzne šole,

ki delno obravnavajo medvrstniško nasilje, ter varne šole, ki vključujejo celosten pristop

pri obravnavanju tovrstnega nasilja. Pogled šole na nasilno vedenje vključuje tudi

sistem kaznovanja v obliki dodatnih nalog, različnega dela v šoli; če se nasilje ponavlja,

pa izključitev ali prešolanje nasilneža), sistem posledic (nasilno vedenje ima posledice,

ki so bolj vzgojno-izobraževalne narave) in sistem »odzivov na občutja« (cilj ni le

zaustaviti nasilje, temveč tudi spremeniti vedenje nasilneža in opazovalcev).

Oblikovanje šolske politike za preprečevanje medvrstniškega nasilja

S pedagoškimi delavci organiziramo srečanje in se pogovorimo, kaj narediti za

zmanjšanje medvrstniškega nasilja. Pri tem se osredotočimo na predznanje o

tovrstnem nasilju, pogovor o tem, kaj lahko glede tega naredimo. Izberemo skupino

pedagoških delavcev, ki bo nadzirala in podpirala razvoj programa preprečevanja

nasilja.

Razvoj programov za preprečevanje medvrstniškega nasilja s strani šolskega tima

Šolski tim razišče močna in šibka področja konkretne šole, stopnjo razširjenosti

medvrstniškega nasilja ter katere strategije bi bile učinkovite za njegovo preprečevanje.

Tim sestavi osnutek konkretnega programa in predvidi, katere preventivne in

intervencijske programe bi lahko v šoli uporabili ter priporoči tudi druge vire, ki jih šola

lahko uporablja pri obravnavi nasilnega vedenja.



13

Predstavitev programa v šoli

Šolski tim predstavi osnutek programa vsem pedagoškim delavcem, ki se o njem

pogovorijo in odločijo, katere dele programa bodo uporabili in katere ne.

Udejanjanje programa

Program dela, ki ga je šola sprejela, je treba predstaviti tudi staršem in širši

skupnosti, da bodo obveščeni o strategijah ravnanja na področju preprečevanja

medvrstniškega nasilja.

Evalviranje in vzdrževanje programa

Med izvajanjem je potrebno program spremljati in sproti analizirati, po izvedbi pa

evalvirati, kaj je bilo dobro in učinkovito in kaj ne ter načrtovati morebitne spremembe

in izboljšave v prihodnje.

2.6.1 Preventivni programi

Preventivni programi se izvajajo s ciljem preprečevanja medvrstniškega nasilja

oziroma zmanjšanja rizičnih dejavnikov, ki bi lahko spodbudili pojav nasilnega vedenja.

Ti programi omogočajo povečanje občutljivosti za nasilje in spreminjanje stališč do

nasilja, hitrejše prepoznavanje nasilja, usmerjanje šole k celostnemu preprečevanju

medvrstniškega nasilja in zmanjšanje dejavnikov tveganja za pojav nasilja (Pečjak,

2014). Programi so usmerjeni k socialnemu vključevanju vseh učencev, h krepitvi

pozitivne samopodobe, k informiranju o pravicah učencev, k razvijanju ustreznih

socialnih spretnosti in k oblikovanju boljše socialne klime. S pomočjo teh programov

učenci razvijajo tudi spretnosti za bolj konstruktivno reševanje konfliktov in strategije za

mediacijo in vrstniško mediacijo (Pečjak, 2014).

2.6.1.1 Primeri celostnih preventivnih programov

Mreža učečih se šol: Strategije za preprečevanje nasilja je program, ki se izvaja v

vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, pri tem pa sodelujejo razvojni timi sodelujočih vrtcev

in šol. V sklopu programa potekajo različne dejavnosti: izobraževalni seminarji,

predavanja strokovnjakov ter delavnice za razvojne time ter učiteljske kolektive,

predavanja strokovnjakov za otroke, socialne igre, razredne ure, izdelava plakatov,

vrstniška mediacija in predavanja za starše. Timi najprej ocenijo trenutno stanje (npr.

dejavnike tveganja za pojav nasilja, preventivne dejavnosti, ki se že izvajajo), nato

izoblikujejo konkreten akcijski načrt, temu pa sledi izvedba predvidenih dejavnosti in

njihova evalvacija (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Nekomu je mar, ki ga izvaja Zavod RS za šolstvo, je preventivni program, pri

katerem sodelujejo vsi udeleženci vzgojno-izobraževalnega programa, torej šola,



14

učenci in starši. Program predvideva, da se problema medvrstniškega nasilja najprej

zavedamo, nato sledi ugotavljanje stanja na šoli, definiranje problema, ciljev in

postopkov delovanja pri preprečevanju nasilja, oblikovanje programa v sodelovanju z

učenci, starši, in celotnega kolektiva, program se nato javno objavi, izvede in nazadnje

tudi ovrednoti (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Preventivne delavnice o nasilju, ki ga izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo.

Delavnice potekajo za učence, dijake in učitelje, starši pa so deležni predavanj na

obravnavano vsebino. Delo poteka v skupinah, v obliki pogovorov, iger vlog,

interakcijskih in socialnih iger, izdelave plakatov, refleksije v paru ipd. Ta preventivni

model omogoča informiranje in ponuja udeležencem možnost, da spregovorijo o nasilju

(Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

2.6.1.2 Primeri preventivnih programov s posameznimi skupinami v šoli

Preventivni program z naslovom Nasilje v šolah izvaja Ministrstvo za notranje

zadeve – Policijska uprava Ljubljana, in sicer za učence osnovnih šol. S programom

policija ozavešča učence o nasilju v šoli in jih informira o vlogi policije glede problema

medvrstniškega nasilja. Lahko poteka kot gledališka predstava in pogovor policista z

učenci (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Delavnice o vrstniškem nasilju in mirnem reševanju sporov, ki jih organizira

Amnesty International Slovenije, so namenjene osnovnošolcem in dijakom. Delavnice

pripravijo glede na potrebe in želje šol ter učiteljev. Zasnovane so tako, da so

udeleženci njihovi aktivni soustvarjalci, učitelji pa opazujejo in spodbujajo različne

dejavnosti, ki so povezane z izbranimi temami. Ta preventivni program ozavešča in s

pomočjo praktičnih prikazov uči, kako reševati spore, kako bolje komunicirati in kako

izboljšati socialne odnose (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

2.6.2 Intervencijski programi

Intervencijo v primeru medvrstniškega nasilja v šoli lahko izvaja učitelj, šolski

svetovalni delavec ali oba skupaj (Pečjak, 2014). Sullivan (2011) navaja naslednji

postopek ravnanja učitelja v primeru medvrstniškega nasilja. Ko se zgodi medvrstniško

nasilje, lahko o tem nekdo poroča, ali pa ga učitelj opazi sam. Nato učitelj mirno ukrepa

in nasilje ustavi, tako da je nepristranski ter da poskrbi za varnost žrtve. Z nasilnežem

ne naredi ničesar, odloči pa se, kdo bo obravnaval ta primer. V naslednjem koraku

učitelj zbere vse potrebne informacije, tako da se pogovori z žrtvijo in z nasilnežem, pa

tudi z drugimi vpletenimi ter o tem napiše poročilo. V tretjem koraku se odloči za

ustrezno intervencijo, torej kdo, kdaj in kako jo bo izvedel. Nato to intervencijo uporabi.



15

Če težava s tem ni rešena, uporabi novo intervencijo. Če je potrebno, intervencijo

spremlja ter zapiše in shrani poročilo.

2.6.2.1 Delo z učenci žrtvami, nasilneži in opazovalci

Intervencijsko delovanje je usmerjeno tudi na učence nasilneže, da spremenijo

svoje vedenje, na žrtve nasilja, da se lažje spoprijemajo z nasiljem in na opazovalce

nasilja. Eden najpomembnejših ciljev je spodbuditi žrtev, da pove o medvrstniškem

nasilju nekomu, ki bo pomagal rešiti problem. Mlajši otroci se hitreje zatečejo po

pomoč, kot starejši, dekleta pa to naredijo pogosteje kot fantje. Pomembno je tudi, da

ima žrtev nasilja vsaj enega prijatelja, ki mu bo pomagal to prebroditi. Pomembno je

tudi, kako se žrtev odzove na medvrstniško nasilje. Če joka ali pokaže, da jo je strah, to

nasilneža le ojači, izkazovanje nemoči pa lahko neposredno vpliva na socialno

izključitev in osamljenost (Pečjak, 2014).

Ko se pogovarjamo z nasilneži, jim moramo razložiti, da je jeza naravno čustvo, na

katero pa se je treba ustrezno odzvati in agresivnost obvladati. Pri delu s temi učenci

učitelji naprej izberejo ustrezne cilje vedenja, na podlagi slednjih nato postavimo šolska

pravila, ki so jasna in konkretna ter opisujejo zaželena vedenja. Učitelj lahko uporabi

vedenjske pristope pri obvladovanju jeze pri mlajših učencih (npr. kotiček za umiritev,

znak za vznemirjenost, predmet za sprostitev jeze, urjenje v obvladovanju jeze), pri

starejših učenci pa lahko uporabi nekatere kognitivno-vedenjske pristope (npr. igra

vlog, refleksija dogodkov) (Pečjak, 2014).

Podpora vrstnikov ima velik preventivni vpliv na izboljšanje socialnih odnosov med

učenci. Vrstniki hitro zaznajo medvrstniško nasilje in tudi žrtve se prej zaupajo

vrstnikom kot odraslim. S podporo vrstnikov žrtve pridobijo tudi socialne spretnosti in

samozaupanje. Pri tem Sullivan (2011) omenja dve vrstniški intervenciji – mentorstvo in

mediacijo. Pri vrstniškem mentorstvu, starejši učenci pomagajo mlajšim pri okrevanju in

izogibanju nadaljnjemu nasilju, nasilnežem pomagajo pri iskanju drugačnih načinov

vedenja in podpirajo opazovalce pri zaustavljanju nasilja. Vrstniški mentorji potrebujejo

posebno urjenje za razvoj spretnosti svetovanja. Vrstniška mediacija pa predpostavlja,

da je celoten proces prepuščen učencem oziroma dijakom. Usposobljeni učenci

pomagajo vrstnikom prepoznati konfliktne situacije in možnosti razreševanja problema.

H. Cremin (2011) pravi, da mediacija odpira številne priložnosti za preoblikovanje

konfliktov in medosebnih odnosov. Od drugih oblik reševanja sporov se loči po njeni

nevtralni, spodbujevalni, prostovoljni in neformalni naravi.

Skiba in sodelavci (2011) menijo, da je treba prekiniti začarani krog nasilja, s tem

da se šola učinkovito odzove na nasilje in uporablja različne ukrepe: šolski pripor

(učence zadržimo v šoli, kjer jih soočimo s posledicami njihovih dejanj), restitucija



16

(vzgojni ukrep, ki nasilnežu ponudi možnost, da popravi svoje napačno ravnanje, npr.

urediti okolico šole, počistiti razdejanje…), obvladovanje jeze (organiziramo razne

tečaje ali programe, s katerimi učence poučimo o konstruktivnem odzivanju na

frustracije), individualni načrti za spremembo vedenja (npr. funkcionalno ocenjevanje

vedenja), začasna premestitev učencev v alternativne oblike izobraževanja in

sodelovanje zunanjih strokovnih služb (npr. centri za mentalno zdravje, centri za

socialno delo ter policija).

2.6.2.2 Intervencijski programi v Sloveniji

Lešnik Mugnaioni in sodelavci (2009) navajajo nekatere obstoječe programe

intervencije pri obravnavi medvrstniškega nasilja, ki se izvajajo v slovenskem prostoru.

Zberi pogum in povej je program Ministrstva za notranje zadeve, ki poteka med učenci

osnovne šole. Šola v sodelovanju z ministrstvom pripravi celodnevni projekt, pri

katerem predstavijo film o nasilju, sledijo pa pogovor o medvrstniškem nasilju in

informiranje o obravnavi in možnosti ukrepanja s strani vrstnikov.

Varne točke je program, ki ga izvaja UNICEF za otroke v starosti od 6 do 18 let, ki

zaradi osebne stiske potrebujejo pomoč. Posebne varne točke, ki so označene z

nalepko smejoče hišice, so postavljene ob šolskih poteh v različnih prostorih v mestu (v

knjižnici, lekarni, trgovini itd.). Otroci se vanjo lahko zatečejo, če so žrtve

medvrstniškega nasilja, če imajo težave v družini ali so se znašli v stiski. Celoten

projekt je inovativen, saj je izviren in je prvi tovrstni v Sloveniji.

Šolski svetovalni delavec je pomemben pri razvoju sprememb na tem področju, saj

hitro prepozna različna vedenja otrok in ima ključno vlogo pri komuniciranju z učenci.

Lahko prevzame tudi vodilno vlogo pri razvijanju različnih preventivnih programov v šoli

in obvešča otroke, učitelje in starše glede problematike medvrstniškega nasilja

(Javornik Krečič in Kovše, 2012). Šola lahko pomembno prispeva z znanji, ki jih ima

svetovalni delavec na področju dinamike, vzrokov in posledic nasilja, s poznavanjem

zakonodaje, svetovalnega dela z vpletenimi v nasilna dejanja, poznavanjem postopkov

in pravil obravnave medvrstniškega nasilja ter preventivnih dejavnosti (Lešnik

Magnaioni, 2012).

2.6.3 Učinkovitost programov za preprečevanje medvrstniškega nasilja

Odkar se v šolah uveljavljajo različne oblike preventive in intervencije za

preprečevanje medvrstniškega nasilja, skušajo raziskovalci ugotoviti učinkovitost teh

programov. Avtorji opozarjajo, da so bolj učinkoviti celostni kot individualni programi



17

pomoči, saj je medvrstniško nasilje kompleksen pojav in zahteva sistematično

obravnavo vseh neposredno in posredno vpletenih (Pečjak, 2014).

Smith (2004) navaja raziskave, po katerih naj bi se z uporabo programov

preprečevanja nasilja pojav zmanjšal za 5 do 20 % (V Pečjak, 2014). Na uspešnost

programov za preprečevanje in zmanjšanje medvrstniškega nasilja v veliki meri vplivajo

prizadevanja učiteljev. Raziskava Lepičnik Vodopivčeve (2012) je pokazala, da kar 88

% učiteljev in vzgojiteljev zazna posamezno obliko medvrstniškega nasilja in posreduje

pri njihovem reševanju. Omeniti sicer velja, da je bil vzorec omenjene raziskave precej

omejen (vključeval je 25 učiteljev in ravno toliko vzgojiteljic), prav tako avtorica ni

pridobila podatkov, kako se učitelji in vzgojitelji konkretno odzovejo na medvrstniško

nasilje. Pomembno pa se zdi, da se z medvrstniškim nasiljem ne ukvarja samo šolska

svetovalna služba, ampak tudi učitelji in vodstvo.

Mencingerjeva (2014) je v svojem diplomskem delu raziskovala učinkovitost

programa »Varna šola« ter ga primerjala s pojavnostjo medvrstniškega nasilja v

osnovni šoli brez naziva »varna šola«. Svetovalne delavke so povedale, da so po

vključitvi programa opazile, da je nasilja v šoli več, kot so mislile, tudi učenci so ga

pogosteje zaznavali, saj so bili bolj podučeni o tovrstnem nasilju in so žrtve in

opazovalci nasilja prej obvestili odrasle osebe, če se je nasilje dogajalo. Svetovalne

delavke so opazile tudi pravilno odzivanje otrok na nasilje (otroci so se postavili zase),

lažje so kontrolirali svoja čustva in bolj konstruktivno usmerjali jezo. Vse to pa je

pripomoglo k varnejši šoli, boljšemu počutju ter dobri šolski klimi.

Na podlagi teoretičnih izhodišč smo spoznali številne preventivne in intervencijske

programe, zato bomo v diplomskem delu tudi preverili, kako se z medvrstniškem

nasiljem soočajo različni pedagoški delavci v svoji pedagoški praksi, kakšne izkušnje

imajo z medvrstniškem nasiljem in kako učinkoviti so pri obravnavi nasilnega vedenja v

šoli.



18

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

V diplomskem delu želimo ugotoviti:

‒ kakšne izkušnje imajo pedagoški delavci z medvrstniškim nasiljem in kako

pogosto opažajo tovrstno vedenje v osnovni šoli, v kateri so zaposleni;

‒ kako pedagoški delavci postopajo ob pojavu medvrstniškega nasilja v šoli

ter katere programe preventive in ukrepanja uporabljajo pri obravnavi

medvrstniškega nasilja ter

‒ kaj bi bilo potrebno po mnenju pedagoških delavcev spremeniti ali izboljšati

na področju obravnave medvrstniškega nasilja.

3.2 Raziskovalne hipoteze

H1: Pedagoški delavci so dobro seznanjeni s problematiko medvrstniškega nasilja

v šoli.

H2: Med pedagoškimi delavci poteka ustrezna komunikacija in sodelovanje pri

obravnavi medvrstniškega nasilja.

H3: Na ravni šole pedagoški delavci izvajajo preventivni program za preprečevanje


H4: Na ravni šole imajo pedagoški delavci izdelan načrt ukrepanja ob pojavu


3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalni vzorec

Raziskava je temeljila na manjšem vzorcu pedagoških delavcev dveh osnovnih šol

(ene mestne in ene podeželske) v Goriški regiji. V vsaki šoli smo izvedli intervju s tremi

učiteljicami, s šolsko svetovalno delavko in z ravnateljem oziroma ravnateljico. Med

sodelujočimi je ena učiteljica predmetnega pouka in pet učiteljic razrednega pouka.

Delovna doba učiteljic je od šestnajst do šestintrideset let. Svetovalna delavka v mestni

šoli je specialna pedagoginja in ima enajst let delovnih izkušenj, svetovalna delavka na

podeželski šoli pa je pedagoginja in ima šest let delovnih izkušenj. Intervjuvani

ravnatelj ima trinajst let delovnih izkušenj kot razredni učitelj, sedanje delo pa opravlja

le eno leto; ravnateljica ima štiri leta delovnih izkušenj kot predmetna učiteljica,

šestnajst let pa opravlja sedanjo vodstveno funkcijo.



19

3.3.2 Pripomočki

Na podlagi strokovne literature in zastavljenih ciljev smo oblikovali vprašanja za

pedagoške delavce, posebej za učiteljice, šolsko svetovalno delavko in ravnatelja/ico (v

prilogi) in z njimi opravili polstrukturirani intervju, pri čemer smo ob pogovoru vprašanja

po potrebi razširili oziroma postavili dodatna vprašanja. Pri vsakem intervjuju smo si

odgovore sproti zapisovali.

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

Intervjuje smo izvedli individualno z vsakim pedagoškim delavcem posebej v mirnem

prostoru šole. Odgovore intervjuvancev smo si zapisovali v zvezek čim bolj natančno in

jih naknadno v strukturirani obliki povzeli v rezultatih raziskave. Intervjuje smo opravili

junija 2015.

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Odgovore pedagoških delavcev o medvrstniškem nasilju v osnovni šoli smo

analizirali in kvalitativno primerjali med seboj ter jih povezali s teoretičnimi izhodišči in

predhodnimi raziskavami s področja obravnavane tematike.

3.4 Rezultati in razprava

3.4.1 Predstavitev odgovorov učiteljic

Učiteljice so odgovarjale na enajst vprašanj, ki zajemajo njihovo poznavanje

medvrstniškega nasilja v šoli, oceno sodelovanja z drugimi pedagoškimi delavci in

starši ter poznavanje postopkov obravnave medvrstniškega nasilja v šoli in različnih

preventiv, ki jih na šoli uporabljajo v zvezi z dano problematiko.

Ko smo učitelje prosili. naj s svojimi besedami opredelijo medvrstniško nasilje, je le

ena učiteljica odgovorila, da je to dalj trajajoče nasilje, kjer otrok namerno prizadene ali

oškoduje vrstnika. Nekatere učiteljice so začele naštevati oblike tovrstnega nasilja in

obnašanje trpinčenega otroka, niso pa opredelile samega nasilja. Prejeli smo tudi

odgovore, ki so medvrstniško nasilje opredeljevali kot »nesramno, nasilno vedenje

otrok«, »nestrpnost med otroci« in »poseganje v drugo osebo na neprimeren način«,

kar vse drži, vendar še ne odraža bistvenih značilnosti medvrstniškega nasilja.

Na vprašanje, če se je po njihovem mnenju medvrstniško nasilje povečalo ali

zmanjšalo, smo dobili precej skladne rezultate; vse učiteljice namreč menijo, da se

medvrstniško nasilje ni povečalo, temveč se je povečala občutljivost za tovrstno

problematiko in razširila spoznanja o tovrstnem nasilju v družbi nasploh. Učiteljice tudi

menijo, da je pojavnost nasilja odvisna od generacije otrok; ena od učiteljic je to



20

utemeljila s trditvijo, da ima letos prvič po štirih letih v razredu veliko primerov

medvrstniškega nasilja. Treba pa je tudi omeniti, da so se učiteljice v odgovorih bolj

omejile na svoje izkušnje v šoli, v kateri so zaposlene, in ne na splošno.

Pri vprašanju, ki se je nanašalo na oblike medvrstniškega nasilja, so vse učiteljice

odgovorile, da je to verbalno in psihično nasilje, saj je velikokrat prikrito in ga je težje

zaznati. Učiteljice menijo, da je več fizičnega nasilja v nižjih razredih, v višjih razredih

pa več psihičnega nasilja. Učiteljica predmetne stopnje je omenila primer otroka, ki so

ga sošolci psihično trpinčili; v času kosila so ga najprej povabili, da se usede k njim za

mizo, ko pa se jim je pridružil, so se umaknili in ga pustili samega. Učiteljici razrednega

pouka sta omenili primer otroka v prvem razredu, ki je sošolca ranil s svinčnikom tako,

da mu je predrl kožo na obrazu. Ena od učiteljic razrednega pouka je omenila tudi dva

učenca četrtega razreda, ki se vedno tepeta in žalita. Učiteljica podaljšanega bivanja

pa meni, da je v manjših razredih opazno psihično nasilje predvsem med deklicami, ko

se med seboj opravljajo ali se skupaj združijo in izključijo eno izmed sošolk.

Tudi pri vprašanju o sodelovanju staršev ob pojavu medvrstniškega nasilja so si

bili učitelji enotni. Učitelji menijo, da je njihovo sodelovanje na področju omenjene

problematike v veliki meri odvisno od volje in želje vključevanja staršev. Če starši

podpirajo učitelja, poteka med njimi komunikacija in tudi sami ukrepajo doma, se

problem običajno hitro reši. Če pa se starši ne odzovejo, se z učitelji ne pogovarjajo in

se ne vključujejo v razreševanje problema, nastanejo težave in učitelj težje rešuje

situacijo. Učiteljica razrednega pouka pravi: »S skupnimi močmi smo uspešni.« Še

vedno pa učitelji menijo, da je večina staršev takih, ki z učitelji sodelujejo.

Na vprašanje, kako poteka sodelovanje med pedagoškimi delavci šole, so vse

učiteljice odgovorile, da je sodelovanje uspešno, da med njimi poteka učinkovita

komunikacija, saj so vsi na šoli seznanjeni s primeri medvrstniškega nasilja. Učitelji si

med seboj svetujejo in pomagajo, če je primer resnejši, se vključi tudi ravnatelj in

svetovalni delavci. Učiteljica razrednega pouka meni, da je »za uspešno sodelovanje

treba imeti enotna merila in kriterije.«

Tudi sami smo preverili, ali poteka med pedagoškimi delavci uspešna

komunikacija in sodelovanje z vprašanjem o konkretnem primeru medvrstniškega

nasilja in ukrepih na to dejanje.

Učiteljice v mestni šoli so odgovorile, da se takoj po nekem nasilnem dejanju

učitelj, ki je opazil nasilno dejanje, pogovori z učencem (učenci). Nato sledi zapis

dogodka v dnevnik. Učiteljica na predmetni stopnji je odgovorila, da po dogodku

sporoči razredniku, ki skuša razrešiti položaj v razredu. Če se položaj ne razreši

oziroma se nasilje ponavlja, učitelj prinese problem na vzgojni tim. Vzgojni tim vključuje

dva svetovalna delavca in dva učitelja in ti skušajo čim bolj objektivno razrešiti zadevo,



21

tako da se pogovorijo z vsemi udeleženci nasilnega dejanja. Ko vzgojni tim dobi vse

podatke, sledi restitucija, kjer nasilnež dobi nekakšno kazen, s katero se oddolži za

svoje nesprejemljivo vedenje. Restitucija se stopnjuje glede na težo kršitve ali na

ponavljanje nasilnega vedenja. Ob koncu šolskega leta se vse restitucije in kršitve

izbrišejo. Učiteljice na razredni stopnji pa v razredih ukrepajo večinoma same, tako da

se najprej pogovorijo z vsemi udeleženci, vključenimi v dejanje (učenci lahko dogodek

zapišejo tudi na list papirja), in raziščejo situacijo. Nato se z učenci pogovorijo, kako bi

lahko to dejanje popravili in nazadnje to naredijo. Če se nasilje ponavlja ali stopnjuje,

pokličejo v razred tudi svetovalno delavko, ki najprej hospitira, nato pa z različnimi

metodami pripomore k reševanju problema medvrstniškega nasilja v razredu. Če se

nasilje nadaljuje, vstopi tudi vzgojni tim, kar pa se po trditvah učiteljic zgodi zelo redko.

Razredna učiteljica na podružnični šoli pa je omenila, da je imela primere, ko so skušali

starši otrok sami rešiti problem, kar pa je po učiteljičinem mnenju le poslabšalo

razmere, saj je na koncu žrtev postala krivec, ker naj bi nasilneža »izzivala«.

Na vprašanje glede preventivnih programov za preprečevanje nasilja v šoli je v

mestni šoli učiteljica predmetne stopnje povedala, da si vsak razred na začetku leta

izbere neko vrednoto, ki jo v razredu najbolj pogrešajo. Učenci nato med šolskim letom

v času razrednih ur naredijo nekaj ustvarjalnega na temo izbrane vrednote in jo

predstavijo vsem razredom na šoli; lahko je to film, gledališka predstava, slikovna

predstava itd. Na razredni stopnji pa je preventiva medvrstniškega nasilja vključena že

v učni načrt, in sicer v smislu postavljanja razrednih pravil, neodobravanja nasilja,

pogovorov o nasilnem vedenju na razrednih urah, po potrebi pa tudi organiziranja

delavnic.

V podeželski šoli vse tri učiteljice menijo, da na njihovi šoli ni veliko primerov

medvrstniškega nasilja, zato tudi ukrepi temeljijo le na pogovoru z učenci in njihovimi

starši. Na šoli imajo vzgojni načrt, a nam nobena učiteljica ni znala povedati, kaj ta

načrt vsebuje. Vzrok za to je po njihovem mnenju dejstvo, da na šoli ni toliko

medvrstniškega nasilja in so zato pozabile, kakšne ukrepe imajo, saj jih malokrat

uporabljajo. Le ena učiteljica je odgovorila, da intervencijski ukrepi potekajo tako, da se

učitelj najprej pogovori z vsemi udeleženci, nato svoje dejanje tudi zapišejo, krivci se

opravičijo in nazadnje dobijo neko kazen. Dejanje medvrstniškega nasilja si mora

učitelj zapisati. To navadno obravnavajo na govorilnih urah. Na vprašanje glede

preventivnih programov pa so vse naštevale delavnice, ki so jih imeli pred leti. Te

delavnice so vključevale različne teme, ki so jih obravnavali preko zgodb, dela v

skupinah, igre vlog itd. Danes pa preventivnih programov na šoli ni, tako da je vse

odvisno od učitelja, če te teme v razredu obravnava in kako jih obravnava.



22

Na vprašanje o nadzoru na šoli so vse učiteljice odgovorile, da imajo dežurne

učitelje med odmori, varnostnikov na šoli ni. Učiteljice na večji šoli so odgovorile, da je

»nadzor potreben, saj se nasilje dogaja vsak dan« in da »se otroci počutijo varno«.V

podeželski šoli pa je le ena učiteljica potrdila, da je nadzor potreben, drugi dve pa, da

je nasilja premalo, da bi bil potreben večji nadzor.

Na vprašanje o morebitnih izboljšavah pri obravnavi medvrstniškega nasilja je

polovica intervjuvanih učiteljic odgovorila, da bi bilo potrebno izobraževanje staršev in

učitelje glede problema in pridobitev staršev na učiteljevo stran, saj so starši osebe, ki

jih otroci najbolj upoštevajo in se po njih zgledujejo. Učiteljica na predmetni stopnji je

odgovorila, da bi želela boljšega sodelovanja med učitelji predmetnega in razrednega

pouka. Ena izmed razrednih učiteljic meni, da bi bilo treba posodobiti vzgojni načrt, saj

se po njenem mnenju vzgojni ukrepi ne bi smeli ob zaključku šolskega leta izbrisati.

Meni, da bi bila potrebna tudi ocena iz vedenja, saj vzgoja v šoli izginja. Ena od

razrednih učiteljic pa meni, da na šoli ni toliko vzgojnih težav, zato izboljšave in

spremembe niso potrebne. V primeru, da bi bilo več težav z nasiljem, pa bi naredili še

kakšne delavnice ali program preprečevanja medvrstniškega nasilja.

3.4.2 Predstavitev odgovorov svetovalnih delavk

Intervjuvani svetovalni delavki sta medvrstniško nasilje opredelili kot

»neenakovredno mero moči med dvema vrstnikoma, kjer se vrstniku namerno

škoduje« in »ko nekdo uveljavlja premoč, drugi pa se počuti ogroženega«.

Pri vprašanju, če se je ta vrsta nasilja povečala ali zmanjšala, sta obe osebi

odgovorili, da se količina nasilja ni spremenila, spremenila sta se le občutljivost in

prepoznavnost tega nasilja, saj tudi odrasli v tovrstne težave posegajo več kot včasih.

Na vprašanje o razširjenosti posameznih oblik medvrstniškega nasilja sta

svetovalni delavki odgovorili, da je to verbalno nasilje. Specialna pedagoginja je to

utemeljila z vrsto primerov s predmetne stopnje, kjer vrstniki zbadajo posameznike

zaradi predobrih ali preslabih ocen. Zbadajo in žalijo tudi fanta, ki se drži bolj zase in

nima veliko prijateljev. Druga svetovalna delavka nam svoje trditve ni utemeljila.

Obe svetovalni delavki sta bili enotni, da med pedagoškimi delavci v šoli poteka

dobro sodelovanje in izmenjava informacij v primeru medvrstniškega nasilja. Specialna

pedagoginja je to podkrepila s trditvijo, da imajo vsak ponedeljek organizacijski

sestanek, na katerem vsak učitelj obvesti o novostih v zadnjem tednu. Tudi ravnatelj je

o vseh težavah obveščen, če pa gre za večje kršitve, se vključi tudi sam. Ta svetovalna

delavka meni, da je pomembno problem čim prej rešiti, to pa je možno samo, če med

pedagoškimi delavci poteka dobra komunikacija. Sama je tudi del vzgojnega tima, tako

da se s tovrstnimi problemi na šoli stalno srečuje in jih skuša skupaj s sodelavci



23

reševati. Druga svetovalna delavka pa je pripomnila, da poteka dobro sodelovanje, saj

so vsi o vsem obveščeni in da učitelji večkrat pridejo k njej po nasvet.

Sodelovanje s starši je po mnenju svetovalnih delavk odvisno od staršev samih.

Nekateri redko pridejo na govorilne ure in se ne vključujejo v probleme na šoli, nekateri

pa so bolj sodelujoči in sprejemajo odločitve in ukrepe učiteljev in drugih pedagoških

delavcev.

Na vprašanje o preventivnih in intervencijskih programih je specialna pedagoginja

odgovorila, da vodi trening socialnih veščin, kjer učence 4. in 5. razredov seznani, kako

reševati konflikte in kako se postaviti zase. Z njimi izvaja tudi različne socialne igre in

igre vlog. Na predmetni stopnji pa je omenila projekt o razrednih vrednotah, o katerih

so poročale že učiteljice. Glede intervencijskega programa pa je omenila vzgojni načrt,

ki poteka tako, kot so razložile že učiteljice. Pedagoginja manjše šole pa je odgovorila,

da šola nima preventivnih programov. Omenila je delavnice, ki so jih imeli v preteklih

letih. Na vprašanje, zakaj delavnic ne izvajajo več, je odgovorila, da jih je vodila

predhodna svetovalna delavka ter da na šoli ni veliko medvrstniškega nasilja, zato se ji

ne zdijo potrebne. Problem nasilja se na šoli obravnava tako, da se pri hudih prekrških

obvesti starše, nato si učenec lahko sam izbere kazen. Če se nič ne izboljša, sledi

vzgojni opomin. Skupaj z učitelji in starši se odločijo, kako ravnati, da bi razrešili

problem.

Na vprašanje, kaj bi lahko na šoli izboljšali v zvezi s problemom medvrstniškega

nasilja, je specialna pedagoginja v mestni šoli odgovorila, da že načrtuje dvodnevni

tabor kot izvenšolsko dejavnost v naslednjem letu, na katerem bodo otroci v naravi

preko igre trenirali socialne veščine in se učili, kako reševati konfliktne situacije. Pravi,

da »skozi naravo prideš do iskrenosti«. Druga svetovalna delavka pa meni, da bi lahko

naredili kakšen nov program, ki pa ga ni natančneje opredelila.

3.4.3 Predstavitev odgovorov ravnatelja in ravnateljice

Ravnatelj je medvrstniško nasilje opredelil kot »kakršnokoli nasilje, kjer nekdo

spravi nekoga drugega iz enakovrednega položaja z namenom, da ga prizadene«.

Ravnateljica pa ga je opredelila kot »pokvarjen odnos med učenci«.

Na vprašanje, ali se je medvrstniško nasilje povečalo ali zmanjšalo v zadnjih letih,

je ravnatelj odgovoril, da se povečuje, ravnateljica pa, da je količinsko enako in da se je

spremenila le oblika nasilja in pogledi nanj. Ravnatelj je izpostavil, da je potrebno proti

nasilju sistemsko pristopiti in ga omejiti, saj posega na področje varnosti otrok.

Na vprašanje, katera oblika medvrstniškega nasilja je na šoli najbolj razširjena, sta

oba navedla verbalno in prikrito nasilje, saj ga je težje opaziti in tisto, ki se dogaja tudi

pred učitelji. Oba ravnatelja sta omenila tudi spletno nasilje. Ravnatelj je podal tudi



24

primer, ko so nekemu učencu na šoli po družabnem omrežju grozili s smrtjo in je moral

v tem primeru ustrezno ukrepati.

Oba menita, da je sodelovanje med pedagoškimi delavci pozitivno. Ravnatelj je

povedal, da je obveščen o vsem, kar se dogaja v šoli, posreduje pa le pri hujših

kršitvah. Glede sodelovanja staršev pri obravnavi medvrstniškega nasilja v šoli sta se

ravnatelj in ravnateljica razhajala. Ravnatelj ima na šoli protokol za starše, ki pravi, da

lahko pridejo starši do njega le, če so se prej že posvetovali z razrednikom oziroma

učitelji. Pravi, da so starši različni, z nekaterimi lažje sodelovati kot z drugimi. Prav tako

meni, da so otroci staršev, ki se ne odzovejo na nesprejemljivo vedenje, najmanj

obvladljivi, saj nimajo jasnihmeja. Za primer nam je omenil učence 9. razreda, ki so na

ples prinesli alkohol. Starše teh otrok je zelo težko privabiti v šolo. Ker so učenci v

omenjenem primeru kršili šolska pravila, niso smeli na športni dan v Gardaland. Starše

otrok je zelo težko prepričal, da je ta kazen primerna za učence. Ravnateljica pa meni,

da problem raje rešuje z otroki, saj vključitev staršev navadno le poslabša situacijo.

Na vprašanje, katere intervencijske in preventivne programe izvajajo v šoli, sta oba

ravnatelja odgovorila, da se držijo vzgojnega načrta. Ravnatelj nam je razložil, da

poteka po določenih stopnjah. Najprej učitelj, ki je opazil nasilje, ukrepa na kraju

dogodka in o tem obvesti razrednika. Razrednik se z učenci pogovori glede pravil

šolskega reda in ukrepa. Če se ponovi in se vedenje učencev ne spremeni, sledi

vzgojni ukrep. O problemu nato razpravlja vzgojni tim, sledi restitucija. Vzgojni ukrepi

se po ravnateljevem mnenju ob koncu šolskega leta ne bi smeli izbrisati, ampak bi se

morali iz leta v leto stopnjevati. Ravnateljica je razložila podobno, le da nimajo

vzgojnega tima, zato nazadnje ukrepa sama. Povedala nam je, da se vzgojni načrt

letno spreminja in dopolnjuje.

Za preventivno dejavnost je ravnatelj navedel program za boljše odnose skozi

razvoj vrednot na predmetni stopnji in delavnice na razredni stopnji, ki potekajo večkrat

v letu in usmerjajo primere dobre prakse oziroma kako razreševati probleme.

Na vprašanje glede nadzora sta oba ravnatelja enotna, ko pravita, da imajo

zagotovljen nadzor med odmori s pomočjo dežurnih učiteljev. Ravnatelj meni, da je

nadzor v šoli potreben že zaradi občutka varnosti otrok, ravnateljica pa meni, da večji

nadzor ni potreben, saj s tem ne dajo otrokom dovolj odgovornosti in da gre za njihovo

omejevanje.

Ravnatelj ocenjuje, da je obravnava medvrstniškega nasilja na njihovi šoli dovolj

učinkovita. Meni, da je potrebno izobraževanje učiteljev glede dane problematike,

predvsem z vidika preventive. Ravnatelj meni, da je treba posodobiti tudi pravilnik.

Zaveda se, da je to dolgoročen proces, vendar je bistveno, da se otroci v šolskem



25

okolju počutijo dobro in varno. Tudi ravnateljica meni, da je treba stalno posodabljati

pravilnike in se izobraževati na področju medvrstniškega nasilja.

3.4.4 Interpretacija rezultatov

Na podlagi opravljenih intervjujev s pedagoškimi delavci smo skušali povzeti

njihova mnenja in izkušnje na temo medvrstniškega nasilja v šoli.

Prva hipoteza predpostavlja, da so pedagoški delavci dobro seznanjeni s

problematiko medvrstniškega nasilja v šoli. Pri tem smo se osredotočili na njihovo

splošno znanje in informiranost v zvezi z medvrstniškim nasiljem ‒ opredelitev,

poznavanje razširjenosti in oblik medvrstniškega nasilja, tako na splošno kot konkretno

v šoli, kjer so zaposleni.

Ugotovili smo, da so le štiri pedagoški delavci (od skupno desetih) pravilno in

natančno opredelili medvrstniško nasilje, medtem ko so ostali imeli pri tem določene

težave. Največ težav pri definiciji medvrstniškega nasilja so imele učiteljice, saj ga je

samo ena od šestih učiteljic pravilno in natančno opredelila. Svetovalni delavki in

ravnatelj pa pri definiciji niso imeli težav. Pri opredelitvi večina učiteljic ni navedla, da

gre pri medvrstniškem nasilju za namerno povzročanje škode ali bolečine drugemu ter

da obstaja med udeleženci neravnovesje moči (Pečjak, 2014). Skoraj vsi intervjuvani

pedagoški delavci menijo, da se količina medvrstniškega nasilja ni niti povečala niti

zmanjšala, temveč se je povečala le občutljivost in ozaveščenost o obstoju tovrstnega

nasilja. Večina je to podkrepila s svojimi izkušnjami, nihče pa ni svojih trditev utemeljil z

novejšimi znanstvenimi spoznanji ali z medijsko odmevnimi primeri medvrstniškega

nasilja. Le ravnatelj meni, da se je tovrstno nasilje povečalo. Vsi pedagoški delavci se

strinjajo s tem, da je najbolj razširjeno verbalno in psihično nasilje, kar so podkrepili s

konkretnimi primeri (žaljenje, zasmehovanje, ignoriranje, obrekovanje). Ti rezultati se

ujemajo z ugotovitvami nekaterih predhodnih raziskav (Lešnik Mugnaioni idr., 2009;

Knafelc, 2013; Olweus, 1995). Učiteljice menijo, da je več fizičnega nasilja v nižjih

razredih, v višjih pa več psihičnega nasilja, kar se ujema z raziskovalnimi izsledki

Olweusa (1995). Ravnatelj in ravnateljica pa sta omenila tudi spletno nasilje, kar kaže

na to, da je vodstvo seznanjeno s sodobnejšimi oblikami nasilja. Rezultati kažejo, da so

pedagoški delavci v glavnem seznanjeni s problematiko medvrstniškega nasilja na šoli,

imajo pa težave pri definiranju medvrstniškega nasilja, zato lahko prvo hipotezo delno

potrdimo.

Z drugo hipotezo smo predpostavili, da med pedagoškimi delavci poteka ustrezna

komunikacija in sodelovanje pri obravnavi medvrstniškega nasilja. Vsi pedagoški

delavci so menili, da med njimi poteka uspešno sodelovanje in učinkovita komunikacija

pri obravnavi problema medvrstniškega nasilja, s čimer smo potrdili našo hipotezo. Kot



26

pravi Gorenjakova (2009), je uspešno sodelovanje in komunikacija med pedagoškimi

delavci ključnega pomena za preprečevanje medvrstniškega nasilja. Vodstvo šole pa

mora spodbujati učitelje k iskanju novih in boljših načinov za preprečevanje nasilja.

Lešnik Mugnaioni s sodelavci (2009) pa pravi, da vodstvo lahko spodbuja oblikovanje

nenasilne kulture v šoli s svojim zgledom, vrednotami ter ukrepi. Pedagoški delavci v

mestni šoli so menili, da je v šoli potreben večji nadzor med odmori. Poudarjajo pomen

sistematičnega in organiziranega postopanja, s sodelovanjem vseh pedagoških

delavcev, kjer ima vsak svojo vlogo. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi starši, ki jih po

potrebi vključijo v razreševanje problema nasilja. V podeželski šoli pedagoški delavci

menijo, da za njihovo šolo problem medvrstniškega nasilja ni tako razširjen, imajo zelo

malo tovrstnih primerov in se v večini strinjajo, da večji nadzor med šolskimi odmori ni

potreben. V primeru, da se zgodi medvrstniško nasilje, vsi med seboj uspešno

komunicirajo in sodelujejo. Tudi starši se vključijo, če želijo, vendar pedagoški delavci

na tej šoli raje skušajo najprej sami rešiti problem medvrstniškega nasilja, če jim ne

uspe, v sodelovanje vključijo še starše.

S tretjo hipotezo smo predpostavili, da imajo pedagoški delavci na ravni šole

predviden program preventive za preprečevanje medvrstniškega nasilja. Intervjuvani

pedagoški delavci v mestni šoli poročajo o preventivnem programu na predmetni

stopnji, ki ga izvajajo vsako šolsko leto, in delavnicah na razredni stopnji, ki jih izvajajo

po potrebi. Pedagoški delavci podeželske šole pa nimajo predvidenega preventivnega

programa, saj po njihovem mnenju ni potreben, ker problem medvrstniškega nasilja ni

tako razširjen. Razredne učiteljice podeželske šole so odgovorile, da preventivno delo

poteka le v okviru učnega načrta. Ker intervjuja na tej šoli s predmetnim učiteljem

nismo opravili, ne vemo, ali tudi na predmetni stopnji v razredih uporabljajo preventivne

dejavnosti. Glede na dobljene rezultate lahko hipotezo delno potrdimo.

Zadnja hipoteza predpostavlja, da imajo pedagoški delavci na ravni šole predviden

načrt ukrepanja ob pojavu medvrstniškega nasilja. Pedagoški delavci na obeh šolah

imajo predviden vzgojni načrt. V mestni šoli se tega načrta vsi držijo in sproti rešujejo

probleme, povezane z medvrstniškim nasiljem. Vsi so omenili, da ima vzgojni načrt

predviden poseben tim, ki si prizadeva za čim bolj učinkovito razreševanje nasilnega

vedenja. Pedagoški delavci v podeželski šoli pa vzgojni načrt sicer imajo, niso pa

podrobneje opisali, kaj ta dejansko vsebuje. Glede na to, da so pedagoški delavci

poročali o obstoju programa intervencije v obeh šolah, lahko hipotezo potrdimo.

Različni strokovnjaki menijo (Lukežič, 2005; Olweus, 1995; Planinec, 2014), da

med vaškimi in mestnimi šolami ter manjšimi in večjimi šolami ni pomembnih razlik v

pojavljanju medvrstniškega nasilja. Na podlagi opravljenih intervjujev smo sicer opazili,

da so pedagoški delavci podeželske šole omenjali relativno majhno pojavnost



27

medvrstniškega nasilja v svoji šoli, kar pa nam ne omogoča kakršnegakoli

zaključevanja in posploševanja glede razlik o razširjenosti medvrstniškega nasilja med

šolami, saj je bil vzorec zelo majhen, kar predstavlja omejitev naše raziskave.

Po mnenju strokovnjakov (Lešnik Mugnaioni idr., 2009; Košir, 2013; Pečjak, 2014)

je medvrstniško nasilje razširjeno po vseh šolah. Morda lahko naše rezultate razložimo

s tem, da se skoraj vsi učenci v maloštevilčnih šolah na podeželju bolje poznajo,

pogosteje med seboj sodelujejo in je med njimi več solidarnosti in potrpežljivosti.

V diplomskem delu smo večkrat omenili, da je v primeru medvrstniškega nasilja

potrebno sistematično in celostno postopanje, da se čim bolj omeji in učencem

omogoči varno in prijetno šolsko okolje (Sullivan, 2011; Pečjak, 2014). Na podlagi

odgovorov pedagoških delavcev bi lahko sklepali, da ima večja šola bolj celostni

postop k obravnavi medvrstniškega nasilja, saj deluje tako preventivno kot

intervencijsko.

Mogoče se količina medvrstniškega nasilja res ni povečala, spremenilo pa se je

okolje in družba, v kateri otroci živijo (Erb, 2004). Velika večina pedagoških delavcev

(razen ravnatelja) ni omenila problema spletnega nasilja, ki z leti vse bolj narašča in ki

postaja velik problem, saj je veliko težje najti tistega, ki tovrstno nasilje izvaja (Klančnik,

2013). Zato je pomembno, da so vsi pedagoški delavci o novostih s tega področja

sproti seznanjeni in skušajo priti s skupnimi kriterij in merili do primernih preventiv in

ukrepov. Najbolj učinkovit preventivni odziv na nasilje pa je prav gotovo visoka

občutljivost za pojav, kar pomeni, da ga opazimo in prepoznamo oblike nasilja dovolj

zgodaj. V šoli se morajo na takšen proces odzvati vsi posamezniki in šola kot celota

(Aničić idr. 2002).

Polovica učiteljic meni, da bi bila potrebna dodatna izobraževanja učiteljev in

staršev v zvezi medvrstniškim nasiljem, kar kaže na željo po širjenju spoznanj s

področja dane problematike in odprtost pri njenem reševanju. Nekateri pedagoški

delavci prav tako menijo, da je potrebno posodobiti vzgojni načrt, kar nam lahko pove,

da se dovolj ukvarjajo s tem problemom, da so opazili pomanjkljivosti in jih skušajo

odpraviti. Zanimiv je bil odgovor razredne učiteljice, ki meni, da bi bilo potrebno

ponovno vključiti oceno iz vedenja, kar bi morda učence bolj motiviralo, da bi se

primerneje obnašali. Najbolj spodbudna pa se nam je zdela ideja specialne

pedagoginje, ki načrtuje dvodnevni tabor v naslednjem šolskem letu, ki bi po našem

mnenju lahko dodatno pripomogel k zmanjšanju primerov medvrstniškega nasilja.

Skoraj vsi pedagoški delavci so nam podali razne ideje za zmanjšanje tovrstnega

problema, kar nam pove, da je večina odprtih za nove projekte, pozitivne spremembe

in ustrezne rešitve.



28

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomskem delu smo želeli ugotoviti, kakšne izkušnje imajo pedagoški delavci z

medvrstniškim nasiljem, kako pogosto ga opažajo v šoli, kako ukrepajo ob pojavu

medvrstniškega nasilja ter katere programe preventive in ukrepanja uporabljajo pri

obravnavi medvrstniškega nasilja. Izvedeti smo tudi želeli, kaj bi bilo potrebno po

mnenju pedagoških delavcev spremeniti ali izboljšati na področju obravnave


Raziskavo smo izvedli s pomočjo intervjujev, ki smo jih opravili z različnimi

pedagoškimi delavci dveh osnovnih šolah goriške regije. Med pedagoškimi delavci teh

dveh šol smo opazili razhajanja pri oceni pojavnosti medvrstniškega nasilja in nekoliko

drugačnim sistemom reševanja problemov tovrstnega nasilja. Pri pedagoških delavcih

mestne šole smo opazili nekoliko večjo organiziranost pri obravnavi nasilja in

prepričanje, da je medvrstniško nasilje del vsake šole in da je potrebno proti njemu

ustrezno ukrepati, saj bodo učenci le tako v šoli varni in sproščeni. Pedagoški delavci

podeželske šole so menili, da imajo malo primerov medvrstniškega nasilja in morda

zato posebnih preventivnih programov trenutno ne izvajajo. Pedagoški delavci so se v

večini strinjali, da se medvrstniško nasilje ni niti povečalo niti zmanjšalo, ampak se je

povečala le občutljivost za tovrstno nasilje. Menili so, da je v njihovi šoli najbolj

razširjeno verbalno in psihično nasilje, vodstvo pa je omenilo tudi naraščanje spletnega

nasilja. Največja razhajanja smo opazili pri opredelitvi medvrstniškega nasilja, kjer so

predvsem učitelji premalo natančno definirali tovrstno nasilje, medtem ko smo najbolj

natančni definiciji prejeli s strani šolskih svetovalnih delavk. Pedagoški delavci tudi

menijo, da na tem področju uspešno komunicirajo in sodelujejo, kar lahko pozitivno

prispeva k preprečevanju in učinkoviti obravnavi medvrstniškega nasilja. Glede

morebitnih izboljšav na področju medvrstniškega nasilja se večina pedagoških

delavcev strinja, da bi bilo potrebno dodatno izobraževanje, predvsem za učitelje, saj

so oni največkrat priča nasilnemu vedenju in je njihova dolžnost, da se ob tem ustrezno

odzovejo.

Rezultate naše raziskave smo pridobili na majhnem vzorcu pedagoških delavcev

osnovnih šol, zato jih seveda ne moremo posplošiti na druge slovenske osnovne šole.

Natančnejši vpogled na medvrstniško nasilje v slovenskih osnovnih šolah bi lahko

pridobili z vključitvijo večjega vzorca pedagoških delavcev, pa tudi s pridobitvijo ocen in

stališč o medvrstniškem nasilju s strani učencev. Poznavanje vseh značilnosti

medvrstniškega nasilja je osnova za njegovo prepoznavanje in ustrezno ravnanje, zato

menimo, da bi bilo treba zagotoviti dodatno izobraževanje strokovnih delavcev. Znanje

in sposobnost za učinkovito delo z vpletenimi učenci v medvrstniško nasilje je nujno



29

potrebna kompetenca sodobnega časa, kakor tudi vzgoja za ničelno toleranco do

tovrstnega nasilja.



30

5 VIRI IN LITERATURA

Aničić, K., Lešnik Mugnaioni, D., Plaz, M., Vanček, N., Verbnik Dobnikar, T., Veselič Š.

in Zabukovec Kerin, K. (2002). Nasilje – Nenasilje: priročnik za učiteljice,

učitelje, svetovalne službe in vodstva šol. Ljubljana: i2.

Cremin, H. (2011). Kaj je vrstniška mediacija?. V R. Kroflič (ur.), Kazen v šoli (str.

138‒175). Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.

Erb, H. (2004). Nasilje v šoli in kako se mu zoperstaviš: Mladostniki. Ljubljana:

Narodna in univerzitetna knjižnica.

Gorenjak, I. (2009). Nasilje in šola. Didakta 18/19 (129). 23‒26.

Habbe, J. (2000). Nasilje in varnost otrok v šolah: nasveti za ravnatelje, učitelje, starše

in vse, ki skrbijo za varnost v osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Lisac &

Lisac.

Javornik Krečič, M. in Kovše, S. (2012). Vloga šolske svetovalne službe pri obravnavi

medvrstniškega nasilja. Didakta, 21(154), 11‒14.

Klančnik, A.T. (2013). Internetno medvrstniško nasilje. Didakta, 23(163), 5‒8.

Knafelc, B. (2013). Analiza nasilja nad osnovnošolci in srednješolci. Magistrsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Košir, K. (2013). Socialni odnosi v šoli. Maribor: Pedagoška fakulteta Univerze v

Mariboru.

Lepičnik Vodopivec, J. (2012). Kako vzgojitelji in učitelji zaznavajo medvrstniško

nasilje. Didakta, 21(154), 15‒17.

Lešnik Mugnaioni, D., Koren, A., Logaj, V. in Brejc, M. (2009). Nasilje v šolah:

opredelitev, prepoznavanje, preprečevanje in obvladovanje. Kranj: Šola za

ravnatelje.

Lešnik Mugnaioni, D. (2012). Zaznava in obravnava nasilja v šoli. Didakta, 21(154),

21‒24.

Lukežič, V. (2005). Vrstniško nasilje med učenci osnovnih šol. Primerjalna študija med

mestno osnovno šolo in podeželskimi osnovnimi šolami. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.

Mencinger, K. (2014). Ali je »varna šola« res varna? Diplomska naloga. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo.

Olweus, D. (1993). Victimization by peers: Antecendents and long-term outsomes. V

K.H. Rubin in J. B. Asendorph (ur.), Social withdrawal, inhibition, and shyness in

childhood (str. 315‒41). Hillsdale, NJ: LEA.



31

Olweus, D. (1995). Trpinčenje med učenci. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo in šport.

Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske

fakultete.

Planinec, Ž. (2012). Vrstniško nasilje v osnovnih šolah: presek stanja medvrstniškega

nasilja v devetih osnovnih šolah na območju Upravne enote Kranj. Diplomska

naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo.

Popp, U. (2003). Nasilje v šoli in koncepti preprečevanja nasilja. V J. Kalin (ur.), Nasilje

v šoli: sodobna pedagogika (str. 26-41). Ljubljana: Zveza društev pedagoških

delavcev.

Pušnik, M. (1996). Trpinčenje med otroki in mladostniki. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Pušnik, M. (2006). Aktivnosti ZRSŠ pri preventivi nasilja v šolah. V Mladi in nasilje v

šoli: zbrani prispevki z okrogle mize (str. 30-35). Ljubljana: Zavod EMMA.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994). Slovenska akademija znanosti in

umetnosti, Znanstveno raziskovalni center. Ljubljana: DZS.

Sullivan, K. (2011). The anti-bullying handbook. London: Oxford University Press.

Skiba, R., Boone, K., Fontanini, A., Wu, T., Strussell, A. in Peterson, R. (2011).

Preprečevanje nasilja v šolah: Priročnik za celovito načrtovanje ukrepov. V R.

Kroflič (ur.), Kazen v šoli (str. 106-131). Ljubljana: Center RS za poklicno

izobraževanje.

Šelih, A. (ur.) (1996). Otrokove pravice, šolska pravila in nasilje v šoli. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani.

Ule, M. (2005). Socialna psihologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

družbene vede.

Verbnik Dobnikar, T. (2002). Nasilje v šoli. V D. Lešnik Mugnaioni (ur.), Nasilje-

nenasilje: priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne službe in vodstva šol (str.

35‒75). Ljubljana: i2.

Zabukovec Kerin, K. (2002). Vrstniško nasilje v šoli. V D. Lešnik Mugnaioni (ur.),

Nasilje-nenasilje: priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne službe in vodstva

šol (103‒121). Ljubljana: i2.



32

6 PRILOGE

Vprašanja za izvedbo intervjuja z učiteljicami

Kako bi opredelili medvrstniško nasilje?

Ali menite, da se je medvrstniško nasilje v šolah zadnja leta povečalo ali zmanjšalo? Kako bi to utemeljili? Kaj pa na vaši šoli?

Katera vrsta medvrstniškega nasilja je po vašem mnenju najbolj razširjena na šolah (fizično, psihično, verbalno)? Kaj pa na vaši šoli? Pojasnite na konkretnem primeru.

Se spomnite kakšnega primera medvrstniškega nasilja, ki ste mu bili priča v razredu ali izven razreda (med odmorom, malico …)? Kakšna vrsta nasilja je bila? Kako ste ukrepali? Ali ste se s kom posvetovali (z drugim učiteljem, svetovalnim delavcem, ravnateljem)? Ali ste govorili s starši? Kakšni so bili vaši ukrepi? Kako ste problem rešili?

Ali o problemu vrstniškega nasilja obvestite tudi starše ali se s tem problemom sami spopadete? Kako starši po navadi odreagirajo? Kako poteka vaš pogovor? Kako starši sodelujejo pri razreševanju problema? Kako bi ocenili sodelovanje? Ali se srečujete z morebitnimi težavami? Katerimi?

Kako ocenjujete sodelovanje med pedagoškimi delavci pri obravnavi medvrstniškega nasilja? Ali po vašem mnenju pedagoški delavci dovolj sodelujejo med seboj pri preprečevanju medvrstniškega nasilja? Razložite, kako poteka sodelovanje in komunikacija med pedagoški delavci?

Katere metode in oblike poučevanja uporabljate v razredu, kjer otroke ozaveščate o medvrstniškem nasilju in spopadanju z njim (ura pouka, kjer se posvetite temu problemu, delavnice, med poukom drugih predmetov)?

Ali imate nadzor (varnostniki, dežurni) na šoli med odmori/konec/začetek pouka? Zakaj menite, da je nadzor potreben/nepotreben? Utemeljite odgovor s konkretno situacijo.

Kakšne postopke uporabljate, če se medvrstniško nasilje ponavlja ali stopnjuje (podpis staršev, pisni opomin …)? Kako se odzivate, če se zgodi medvrstniško nasilje?

Ali imate na ravni šole program preventive in program obravnave medvrstniškega nasilja?

Kaj bi bilo potrebno po vašem mnenju spremeniti ali izboljšati na vaši šoli glede problema medvrstniškega nasilja?



33

Vprašanja za izvedbo intervjuja s šolsko svetovalno delavko



Kakšna vrsta nasilja je po vašem mnenju na šoli najbolj razširjena (fizično, verbalno, psihično)? Kaj pa na vaši šoli? Pojasnite na konkretnem primeru. Ali menite, da ste pedagoški delavci v šoli zadostno seznanjeni o vseh vrstah nasilja ali samo o fizičnem nasilju?

Ali poteka ustrezna komunikacija med pedagoškimi delavci? Kakšno vlogo imate vi v tej situaciji? Kako se skupaj spopadate s tem problemom?

Kako poteka vaše sodelovanje z učitelji razrednega/predmetnega pouka in vodstvom, pri obravnavi medvrstniškega nasilja?

Ali v problem medvrstniškega nasilja obvestite tudi starše? Kako poteka vaš pogovor? Kako starši sodelujejo pri razreševanju problema? Kako bi ocenili sodelovanje? Ali se srečujete z morebitnimi težavami? Katerimi?

Ali imate na ravni šole preventivni program in program obravnave medvrstniškega nasilja? Utemeljite. Ali bi se vi problema medvrstniškega nasilja lotili kako drugače? Kaj bi bilo potrebno po vašem mnenju spremeniti ali izboljšati na tej šoli glede problema medvrstniškega nasilja?

Vprašanja za izvedbo intervjuja z ravnateljem/ico šole



Katera vrsta medvrstniškega nasilja je po vašem mnenju najbolj razširjena na šolah (fizično, psihično, verbalno)? S kakšnimi oblikami nasilja pa se spopadate na vaši šoli?

Kako poteka vaša komunikacija in sodelovanje z učitelji glede problema medvrstniškega nasilja?

Ali imate na ravni šole preventivni program in program obravnave medvrstniškega

nasilja?

Ali vključite/obvestite tudi starše otrok, če se medvrstniško nasilje ponavlja? Kako poteka vaš pogovor? Kako starši sodelujejo pri razreševanju problema? Kako bi ocenili sodelovanje? Ali se srečujete z morebitnimi težavami? Katerimi?



34

Kakšne postopke uporabljate, če se medvrstniško nasilje ponavlja ali stopnjuje (podpis staršev, pisni opomin …)? Ali po vašem mnenju to deluje, da se problem reši?

Ali imate na šoli nadzor nad učenci (dežurni, varnostniki), ali po vašem mnenju to ni potrebno? Pojasnite.

Kako ocenjujete učinkovitost obravnave medvrstniškega nasilja? Ali bi bilo potrebno po vašem mnenju kaj spremeniti, izboljšati v zvezi s tem problemom?

testen barbara (2015), diplomsko delo · medvrstniško nasilje v šoli je star pojav, ki pa je...

Documents