1

UČNI NAČRT: ANATOMIJA IN HISTOLOGIJA 1. Naslov predmeta: ANATOMIJA IN HISTOLOGIJA 3. Število ECTS kreditov: 6 4. Študijski program: BIODIVERZITETA 5. Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 6. Steber programa: notranji izbirni predmet 7. Jezik: slovenski 8. Posebnosti: Predmet izvaja habilitirani visokošolski učitelj in visokošolski sodelavec, za posamezne vsebine pa lahko izvajalec pritegne tudi ustrezno usposobljene gostujoče učitelje. 9. Obveznosti: oblika * število ur število KT izvaja P 30 1 učitelj LV 30 1 učitelj in sodelavec

SN 30 1 študent ŠL 45 1,5 študent KO 15 0,5 študent PI 30 1 študent SKUPAJ 180 6 10. Cilji in predmetno specifi čne kompetence Obravnavanje organizacijske pestrosti vretenčarjev s primerjavo organskih sistemov pri nižjih in višjih vretenčarjih. Spoznati morfologijo organov v povezavi z njihovo funkcijo. Strukturen ustroj zasleduje v embrionalni diferenciaciji in ga vrednoti tudi funkcionalno v tesni povezavi z ekološkimi pogoji, ki so spremljali razvojno zgodovino vretenčarjev. Obravnava strukturo vretenčarjev, funkcionalni pomen struktur in variacije v strukturi in funkciji v geološki preteklosti. Zagotoviti znanje anatomije, fiziologije in histologije v obsegu, ki zadošča za osnovno razumevanje zgradbe in funkcije človeškega telesa v primerjavi s telesi ostalih vretenčarjev. Z usvojenim znanjem lahko študent/ka nadgrajuje znanje pri sorodnih predmetih, ki se navezujejo na histologijo, anatomijo in fiziologijo .

11. Opis vsebine Vsebina predmeta pri predavanjih:

• Izvor strunarjev in vretenčarjev, diverziteta vretenčarjev, filogenetski izvor in recentni predstavniki. Prehod iz vode na kopno, izumrtje na koncu mezozoika. Zgodnji embrionalni razvoj vretenčarjev. Posamezne faze zgodnjega razvoja.

• Uvod v sestavo človeškega telesa: poimenovanje in orientacija, telesni deli, telesne votline, organski sistemi v primerjavi z osnovno zgradbo telesa vretenčarjev.

• Tkiva: vrste tkiv, značilnosti in pomen posameznih tkiv pri sestavi organov.

• Koža človeka in integument vretenčarjev. Evolucija keratina v integumentu vretenčarjev. Pigmentacija kože in njena funkcija. Koža pri posameznih vrstah vretenčarjev.

• Skelet človeka in evolucija skeleta glave, trupa in ekstremitet. Zgradba in prilagoditev skeleta trupa in ekstremitet na različne načine gibanja.

* Od kratic povzetih po Katalogu obremenitev študentov, so uporabljene naslednje: P = predavanja, SE = seminarji, LV = laboratorijske vaje, SN = seminarska naloga, ŠL = študij literature in virov, KO = kolokvij, PI = priprava na izpit in izpit

2

• Mišični sistem vretenčarjev in posebnosti pri človeku. Diferenciacija muskulature glede na embrionalni izvor. Evolucija posameznih delov muskulature. Funkcionalna morfologija podpore in lokomocije.

• Živčevje: živčno tkivo, centralno in periferno živčevje, somatsko in vegetativno živčevje, razlike v strukturi in funkciji, poškodbe in bolezni živčevja. Embrionalni in filogenetski razvoj možganov vretenčarjev.

• Čutila: vloga čutil, histološka in anatomska zgradba posameznih čutil, senzorične poti, bolezni in poškodbe čutil. Čutilni organi vretenčarjev. Kemoreceptorji. Evolucija in funkcija oktavolateralnega sistema; notranje uho in pobočnica. Elektroreceptorji. Fotoreceptorji. Evolucija, zgradba in funkcija lateralnih oči. Mediano oko.

• Endokrine žleze: povezava med živčevjem in edokrinim sistemom, sistematski pregled endokrinih žlez, delovanje hormonov.

• Obtočila: krvožilni in mezgovni sistem, srce in krvni obtoki, glavne telesne arterije in vene, kri, limfa, bezgavke, bolezni srca, ožilja in limfnega sistema. Evolucija krvožilnega sistema pri posameznih skupinah vretenčarjev. Razvoj in zgradba krvožilnega sistema.

• Dihala: dihalna pot, pljuča, pleura, mehanika dihanja, poškodbe in bolezni dihal. Respiratorni sistem pri posameznih skupinah vretenčarjev. Pomožni respiratorni organi. Evolucija pljuč in plavalnega mehurja. Posebnosti v zgradbi in delovanju respiratornega sistema pri ptičih.

• Prebavila: zgradba in funkcija prebavil, prebavni trakt, posamezni organi in žleze, bolezni prebavil, zdrava prehrana, peritonej.

• Ekskretorni sistem in ozmoregulacija. Razvoj ledvic in njihova evolucija, zgradba in funkcija izločal, posamezni izločalni organi, bolezni izločal.

• Moška spolovila: gonade, izvodila, akcesorne žleze, zunanja spolovila, delovanje spolnih hormonov, bolezni spolovil.

• Ženska spolovila: posamezni spolni organi, zunanja spolovila, delovanje spolnih hormonov, mesečni ciklus, oploditev, razvoj zarodka, potek nosečnosti.

Vsebina predmeta pri vajah:

• Skelet: histološka zgradba hrustančnega in kostnega tkiva, osifikacija, sestava in funkcija okostja, kostni stiki in sklepi, poškodbe, okvare in degeneracija skeleta.

• Anatomija hrbtenice, prsnega koša in okončin: prepoznavanje kosti po obliki in zgradbi, povezava v funkcionalne enote, razvoj postkranialnega skeleta.

• Anatomija lobanje: lobanja kot celota, posamezne kosti lobanje, razvoj lobanjskih kosti, morfologija in sestava zoba, stalno in mlečno zobovje.

• Mišičje: vrste mišičnega tkiva, zgradba in funkcija skeletnih mišic, posamezne funkcionalne skupine mišic z narastišči, poškodbe skeletnih mišic.

• Spoznavanje osnovnih in sodobnih metod mikroskopije: osnove svetlobne mikroskopije, konfokalna mikroskopija, multifotonska in multispektralna laser-skening mikroskopija, priprava celic in tkiv za fluorescentno mikroskopijo, osnove imunofluorescentne mikroskopije, fluorescentna in situ hibridizacija, transmisijska elektronska mikroskopija, imunoelektronska mikroskopija.

3

Vaje potekajo vzporedno z ustreznimi predavanji in so razdeljene v anatomske (makroskopske) in histološke (mikroskopske) vaje.

Anatomske vaje dajejo pregled vseh organskih sistemov človeka, primerjalno z organi ostalih vretenčarjev. Na secirnih vajah se demonstrirajo in komentirajo preparati, slike, modeli in drugi učni pripomočki. Pri histoloških vajah študenti samostojno analizirajo histološke preparate ter si ogledujejo slike, diapozitive in druge pripomočke. Spoznajo osnovne principe mikroskopiranja. Vaje potekajo v mikroskopirnici s svetlobnimi mikroskopi ter s šolsko zbirko histoloških preparatov. 12. Literatura

Obvezna: 1. Bošković, M.S., Anatomija čoveka, Medicinska knjiga Beograd-Zagreb, 1976. 2. Bertolini, R., Leutert, G., Anatomski atlas, Tehniška založba Slovenije, 1992. 3. Martini, F.H., Timmons, M. J., Human Anatomy, Prentice-Hall International, London, 1995. 4. Stušek, P., Funkcionalna anatomija s fiziologijo, DZS, Ljubljana, 1997.

Priporo čena:

• Tomazo-Ravnik T., Anatomija človeka, Priročnik za vaje, Ljubljana 1995. • Kališnik M. Oris histologije z embriologijo. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1992. • Kališnik M. Navodila za vaje iz histologije z embriologijo. Ljubljana: Medicinska fakulteta,

1981. • D. Štiblar-Martinčič (ed): Histologija z embriologijo. Navodila za vaje, Medicinska fakulteta,

Ljubljana, 2001. • A.S. Romer, T.S. Parsons: The Vertebrate Body. Saunders College, Philadelphia, 1977, 1986

in kasnejše izdaje. • G.C. Kent: Comparative Anatomy of the Vertebrates. Mosby Year Book , Baltimore, 1987 in

kasnejše izdaje. • R.W. Hill, G.A. Wyse, M. Anderson: Animal Physiology. Sinauer Associates, Inc. Publishers,

Sunderland, Massachusetts, 2004. • D. Rendall, W. Burggren, K. French: Animal Physiology Mechanisms and Adaptations.

W.H.Freeman and Company, New York, 2001. • D.L. Spector, R.D. Goldman (ed): Basic Methods in Microscopy, Protocols and Concepts from

Cells: A Laboratory Manual. Cold Spring Harbor, New York, 2005. • J.P. Heath: Dictionary of Microscopy, John Wiley & Sons, 2005. • A. Despopoulos, S. Silbernagl: Color Atlas of Physiology. Thieme, Stuttgart, New York, 1981,

2001 in kasnejše izdaje. • H. Leonhardt: Human Histology, Citology and Microanatomy. Georg Thieme Publishers,

Stuttgart, 1977 in kasnejše izdaje. • http://www.innerbody.com/htm/body.html

13. Predvideni študijski dosežki Znanje in razumevanje:

Poznavanje morfološke in histološke zgradbe človeškega telesa v primerjavi z zgradbo teles ostalih vretenčarjev.

Uporaba:

Zmožnost razlikovanja organizacijskih struktur različnih vretenčarjev v primerjavi s strukturo človeškega telesa, uporaba sodobnih metod in tehnik dela v anatomiji in histologiji ter sposobnost uporabe tega znanja pri načrtovanju in izvedbi poskusov.

Refleksija:

Primerjava morfološke in histološke zgradbe različnih organskih sistemov živali in analiza glede na stopnjo razvitosti in sorodnost.

4

Prenosljive spretnosti:

Mikroskopske tehnike dela in tehnike priprave preparatov v histologiji, izdelava slikovne dokumentacije in poročil, uporaba priročnikov v tujih jezikih, poznavanje strokovnih izrazov.

14. Metode pou čevanja in u čenja

Oblike dela: - Frontalna oblika poučevanja - Delo v manjših skupinah - Samostojno delo študentov - e-izobraževanje Metode dela: - Razlaga - Razgovor/ diskusija/debata - Proučevanje primera - Vključevanje gostov iz prakse

15. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti Predmet temelji na znanju, ki ga študenti pridobijo pri predmetih Citologija in Splošna zoologija. 16. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica Uspešnost pri vajah se ocenjuje na podlagi sodelovanja pri vajah, zaključnih poročilih o vajah in opravljenega kolokvija. Opravljene vaje in seminarska naloga so pogoj za pristop k pisnemu izpitu. Obseg seminarske naloge je od 1500 do 2000 besed. Vrednotenje oddanih nalog sloni na kriterijih: utemeljenost in verodostojnost podatkov, natančnost in strokovnost njihove obdelave, teoretska podlaga zaključkov in prenos ugotovitev, izvirnost interpretacije, jezikovna pravilnost in strukturiranost besedila / zvrsti, ustreznost virov in citatov. Sestavni del ocene oddanega dela bo tudi predstavitev njegove vsebine študijski skupini.

Pisni izpit se oceni z ocenjevalno lestvico od 1 do 10 (negativno od 1-5, pozitivno od 6-10). Za uspešno opravljen izpit velja kriterij:

• zadostno 6: rezultati zadoščajo minimalnim kriterijem (55-64%) • dobro 7: povprečni rezultati z večjimi napakami (65-74%) • prav dobro 8: povprečni rezultati (75-84%) • prav dobro 9: nadpovprečni rezultati (85-94%) • odlično 10: izjemni rezultati (95-100%)

Uspešnost študentov se ocenjuje na osnovi vseh aktivnosti povezanih z delom, pri čemer pisni izpit prispeva najmanj 75 %.

17. Metode evalvacije kakovosti

Evalvacija izvedbe predmeta Oddaja poročila o izvedbi predmeta in ocena izvedbe Anketiranje študentov ob zaključku izvedbe Razgovori študentov z izvajalci predmeta Evalvacija na ravni zavoda Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelkov Analiza uspešnosti študentov pri predmetu v okviru oddelkov

5

UČNI NAČRT: CELIČNA IN MOLEKULARNA BIOLOGIJA

Osnovni podatki o predmetu

1. Ime predmeta: Celična in molekularna biologija 2. Koda predmeta: / 3. Število ECTS kreditnih točk: 6 4. Učni jezik: slovenski Podatki o umeš čenosti predmeta

5. Študijski program: Biodiverziteta 6. Vrsta in stopnja študijskega programa: dodiplomski univerzitetni študijski program 7. Vrsta predmeta: izbirni 8. Steber programa: / 9. Oblike neposredne pedagoške obveznosti (kontaktn e ure):

Oblika izvedbe Število ur Število KT Izvajalec

Predavanja (P) 30 1 visokošolski učitelj

Seminarji (SE) 30 1 visokošolski učitelj

Laboratorijske vaje (LV) 15 0,5 visokošolski sodelavec

Skupaj 75 2,5 10. Samostojno študentovo delo:

Oblika aktivnosti Število ur Število KT Seminarska naloga (SN) 30 1 Priprava na izpit in izpit (PI) 75 2,5 Skupaj 105 3,5

Cilji in kompetence

11. Predznanje, ki ga mora imeti študent: / 12. Učni cilji predmeta in kompetence:

a. Cilji:

Predmet je osnoven. Pridobljena znanja bodo tvorila temelj za razumevanje delovanja celice kot celote. Študent/ka nadgradi srednješolsko znanje o temeljnih zakonitostih živega. Spozna organiziranost prokariontske in evkariontske celice. Pri evkariontski celici se seznani z molekularno strukturo in delovanjem celice, ter z vsemi bistvenimi razlikami med rastlinsko in živalsko celico.

b. Splošne kompetence:

Razumevanje osnovnih konceptov znanstvenih izhodišč stroke, ki študenta/-ko usmerjajo k analiziranju in reševanju problemov.

c. Predmetnospecifične kompetence:

6

Osvojiti temeljna znanja o molekularni biologiji celice, o komunikaciji celic z okoljem, razmnoževanju celic, celičnem ciklusu in smrti celic. Študent spozna tudi osnove gojenja celic in uporabnost molekularno-bioloških tehnik v raziskovalnem in uporabniškem (diagnostika, industrija) okolju.

Vsebina predmeta in literatura

13. Opis vsebine (vsebinskih sklopov):

Splošno o celici in načini preučevanja celice • nastanek in evolucija celic • mikroskopija • prokarionska in evkariontska celica • rastlinska in živalska celica • modelni organizmi

Zgradba in funkcija celičnih organelov • jedro • ribosomi • celična membrana • membranski transport • endomembranski sistem: endoplazemski retikel, Golgijev aparat, vakuole • kroženje membran; endocitoza; eksocitoza • intracelularna prebava; lizosomi • organeli energijskih transformacij: mitohondriji in kloroplasti • citosol • citoskelet: mikrotubuli, aktinski filamenti, intermediarni filamenti • celična stena

Celična komunikacija • receptorji, signalne molekule

Celični cikel • interfaza in M faza • regulacija celičnega cikla

Celična delitev • mitoza in citokineza

Celična smrt • programirana celična smrt • nekroza

Matične celice Tkiva in rak

• ekstracelularni matriks • medcelične povezave • obnavljanje tkiv • rak

14. Literatura:

a. Obvezna:

• Cooper GM. The Cell: A molecular approach. 3 izdaja, Sinauer Associates Inc, Sunderland, MA, 2004.

• Bruce Alberts, Alexander Johnson, Julian Lewis, Martin Raff, Keith Roberts, Peter Walter. Molecular biology of the cell: fifth edition. Garland Publishing, Inc. New York, London, 2007.

7

b. Priporočena:

• Lewin B. Genes VIII. Person Prentice Hall, Pearson Education, Inc. NJ, 2004. • Lodish H, Berk A, Matsudaira P, Kaiser CA, Krieger M, Scott MP, Zipursky L, Darnell

J. Molecular Cell Biology fifth edition, WH Freeman, 2004.

15. Predvideni študijski dosežki: Znanje in razumevanje: Študent/ka pozna in razume zgradbo različnih tipov celic in na njeni osnovi delovanje posameznega tipa. Uporaba zmožnost razlikovanja različnih vrst celic, uporaba sodobnih metod in tehnik dela v celični in molekularni biologiji Refleksija: študent je sposoben kritično ovrednotiti pridobljeno teoretično in praktično znanje o molekularni biologiji celice in ga uporabiti v delovnem okolju tako na raziskovalnem področju kot tudi v uporabniškem okolju. Prenosljive spretnosti: Študent pridobi sposobnost razumevanja ostalih predmetov s tega področja in ustrezno navaja osnovno besedišče predmetnega področja kot znanstvene discipline v slovenščini in tujem jeziku (angleščini). Študent je sposoben uporabiti razlilno literaturo, informacijsko komunikacijske tehnologije in je sposoben zbrati in ovrednotiti ter interpretirati pridobljene podatke.

Oblike in metode pou čevanja, u čenja ter ocenjevanja

16. Metode poučevanja in učenja: Poleg predavanj obsega predmet problemsko orientirano učenje (POU), ki se zaključi z oddajo seminarske naloge. Teme bodo obsegala področja, kjer bodo študentje teoretično znanje nadgradili s kritičnim ovrednotenjem določenega problema iz prakse. Temo seminarja si izbere študent/ka sam/a iz nabora predlaganih tem in v dogovoru s predavateljem. Pri POU študenti razvijajo svoje jezikovne spretnosti (branje v slovenskem in tujih jezikih, pisanje, govorni nastop), naučijo se poiskati informacije (npr. knjižnica, svetovni splet, specialisti). Za vse aktivnosti povezane s POU dobijo študenti natančna navodila). Laboratorijske vaje bodo potekale v manjših skupinah. 17. Načini preverjanja znanja:

Uspešnost pri vajah se ocenjuje na podlagi sodelovanja pri vajah in zaključnih poročilih o vajah, ter kolokviju. Pisni obseg seminarske naloge, ki ima predpisane iztočnice, je 1500 do 2000 besed in dolžina ustne predstavitve je 20-25 minut. Sledijo vprašanja in razprava. Pozitivno ocenjen seminar in opravljen kolokvij sta obvezna predpogoja za pristop k pisnemu preverjanju znanja. K skupni oceni izpita šteje pisno preverjanje, seminarska naloga in kolokvij. Ocenjevalna lestvica: zadostno 6 (60-67), dobro 7 (68-75), prav dobro (76-83), prav dobro 9 (84-90), odlično 10 (91-100).

Evalvacija

18. Metode in oblika evalvacije:

Evalvacija izvedbe predmeta Sprotni razgovori izvajalca predmeta s študenti Anketa študentov ob zaključku izvajanja predmeta

8

Analiza uspešnosti študentov pri preverjanju znanja Evalvacija na ravni zavoda Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelkov Analiza uspešnosti študentov pri predmetu v okviru oddelkov

9

UČNI NAČRT: OKOLJSKI MONITORING 1.Naslov predmeta: OKOLJSKI MONITORING 3.Število ECTS kreditov: 6 4.Študijski program: BIODIVERZITETA 6.Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 9.Steber programa: notranji izbirni predmet 10.Jezik: slovenski 11.Posebnosti: Predmet izvaja habilitirani visokošolski učitelj ob sodelovanju visokošolskega sodelavca. Izvajalec lahko za izvedbo posameznih vsebin povabi ustrezno usposobljene domače in/ali tuje gostujoče učitelje. 12. Obveznosti: oblika * število ur število KT izvedba P 30 1 učitelj LV 30 1 učitelj, sodelavec TV 30 1 učitelj, sodelavec ŠL 45 1,5 študent/ka KO 15 0,5 študent/ka PI 30 1 študent/ka Skupaj 180 6

1. Cilji in predmetno specifi čne kompetence Cilj predmeta je seznaniti študente/ke z osnovnimi principi kemijske analize. Študentje/ke bodo poglobili/e znanja o temeljnih kemijskih zakonitosti in spoznali/e osnovne analizne tehnike, ki se uporabljajo pri ugotavljanju stanja onesnaženosti okolja. Splošne kompetence, ki jih študentje/ke s predmetom pridobijo je sposobnost analize, sinteze, predvidevanja rešitev ter posledic pojavov in obvladovanje raziskovalnih oz. razvojnih metod s področja analizne kemije in okoljskega monitoringa. Predmetno-specifične kompetence se nanašajo na poglobitev osnovnega teoretskega in praktičnega znanja iz področja kemijske analize in nekaterih instrumentalnih (optičnih, elektrokemijskih ter separacijskih) metod kemijske analize, ki se uporabljajo pri okoljskem monitoringu. Poudarek bo na pravilnem odvzemu vzorcev za analizo, njihovi pripravi za merjenje (raztopine oziroma neposredna analiza trdih vzorcev) ter statistični obdelavi rezultatov s preverjanjem pravilnosti. Na predavanjih bodo študenti/ke pridobili teoretično znanje, ki ga bodo nadgradili na praktičnih primerih v okviru računskih in laboratorijskih vaj. Predmet posreduje aplikativno znanje s področja načrtovanja, izdelave ter uporabe modernih merilnih tehnik in instrumentov v okoljskem monitoringu. Z obravnavanjem bistvenih problemov v okviru predmeta se bodo študentje/ke seznanili z različnimi raziskovalnimi metodami in tehnikami, ki jim bodo omogočale poglabljanje in pridobivanje novih znanj, razvoj kritične misli ter sposobnost sintetiziranja ter uporabe pridobljenih znanj in veščin v praksi. 2. Opis vsebine V okviru predmeta bo v prvem delu narejen kratek povzetek osnovnih pojmov in parametrov kemijske analize.

* Od kratic, povzetih po Katalogu obremenitve študentov, so uporabljene naslednje: P = predavanje, LV = laboratorijske vaje,TV-terenske vaje, ŠL = študij literature in virov, KO = priprava na kolokvij in kolokvij, PI = priprava na izpit in izpit.

10

Sledila bo razlaga pomembnih klasičnih kemijskih tehnik in vrednotenje analiznih rezultatov. V okviru okoljskega monitoringa bo predstavljena zakonodaja s področja monitoringa emisij ter merilne metode za ugotavljanje onesnaženosti okolja. Znotraj poglavja industrijska in procesna merjenja za vrednotenje onesnaževanja, bo na konkretnih primerih iz prakse prikazana oprema in naprave za spremljanje okoljskega monitoringa. Prikazan bo postopek izračuna obremenitve okolja (letne emisije) za posamezno podjetje. Poglavitne teme:

• Analizna kemija Osnovni pojmi in parametri kemijske analize Analizne tehnike (gravimetrija, titrimetrija, obarjalne in nevtralizacijske titracije v vodnih in

nevodnih medijih, kompleksometrične titracije) Vrednotenje analiznih rezultatov: naključne in sistematične napake, natančnost in točnost,

statistični parametri Pregled osnovnih instrumentalnih tehnik: potenciometrija, elektrogravimetrija, kulometrija...itd.

Okoljski monitoring Zakonodaja na področju monitoringa emisij Pregled metod monitoringa okoljskih emisij, ki jih predpisuje SLO in EU zakonodaja Načini odvzema in priprave vzorca Pomembnost pravilnega vzorčenja in kakovosti merjenja Dostopne merilne metode Osnovni principi okoljskih meritev (monitoringa)

o Analizne kemije (težke kovine, KPK, BPK, TOC, AOX...) o Senzorskih sistemov za določevanje fizikalnih parametrov (hrup, mikroklima,

temperatura, tlak) o Senzorskih sistemov za določevanje kemijskih parametrov (NH3, CO2...)

Industrijska in procesna merjenja za vrednotenje onesnaževanje vode, tla in zraka Vrednotenje izmerjene emisije in izračun letne obremenitve Letno povračilo (taksa) za obremenitev okolja

3. Literatura Obvezna: Knjige in učbeniki: • Skoog D.A. et al., Fundamentals of Analytical Chemistry, 7th ed., Saunders, New York, 1996. • Sawyer, C.N., McCarty, P.L., Chemistry for Environmental Engeeniring, 3rd edition, Mc Graw-Hill

Book Company, New York, 1978. Priporo čena: Knjige in učbeniki: Skoog, D.A.,Leary J.J.,Principles of instrumental Analysis, 4th ed., Saunders College Publishing,

Philadelphia, 1992. 4. Predvideni študijski dosežki Študentje/ke se bodo seznanili/e z osnovnimi principi kemijske analize ter pridobili znanja o analiznih tehnikah, ki se uporabljajo pri ugotavljanju stanja onesnaženosti okolja. Namen predmeta je poglobitev osnovnega teoretskega in praktičnega znanja iz področja kemijske analize in nekaterih instrumentalnih (optičnih, elektrokemijskih ter separacijskih) metod kemijske analize, ki se uporabljajo pri okoljskem monitoringu. Študentje/ke bodo pridobili/e temeljno znanje na področju analizne kemije, ki jim bo služilo kot osnova za pridobitev novih znanj s širšega področja kemije in ostalih naravoslovnih ved. 5. Metode pou čevanja in u čenja

11

Oblike dela: • frontalna oblika predavanj • delo v manjših skupinah • samostojno delo študentov/tk Metode dela: • razlaga • dialog, diskusija • reševanje nalog • proučevanje praktičnih primerov v okviru laboratorijskih vaj • »Terenske vaje« (obiski podjetij) • vključevanje strokovnjakov za konkretna področja 6. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti Študent mora opraviti kolokvij v sklopu laboratorijskih vaj, pri čemer je obvezna vsaj 90 % prisotnost na vajah. Pozitivno opravljen kolokvij je pogoj za pristop k izpitu. 7. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica Ocena je sestavljena iz dveh elementov: opravljenega zaključnega kolokvija pri laboratorijskih vajah (20%) ter zaključnega izpita iz vsebine predmeta (80%). Ocenjevalna lestvica: zadostno 6 (60-67), dobro 7 (68-75), prav dobro 8 (76-83), prav dobro 9 (84-90), odlično 10 (91-100). 8. Metode vrednotenja kakovosti Vrednotenje izvedbe predmeta: Učitelj odda poročilo o izvedbi predmeta in oceni izvedbo in druge pogoje, ki so vplivali na delo;

• Visokošolski zavod poskrbi za anonimno anketiranje študentov ob zaključku izvajanja predmeta;

• Visokošolski zavod zagotovi razgovor med študenti in izvajalci predmeta – po njegovem zaključku.

• Poročila učiteljev in rezultate ankete obravnava oddelek in komisija za kakovost; • Vsakoletno se opravi analiza uspešnosti študentov pri predmetu; • Učitelj se individualno in tajno seznani z vsemi postopki, ki so evalvirali njegovo delo.

Vrednotenje na ravni zavoda: • Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelka • Analiza uspešnosti študentov/tk pri predmetu v okviru oddelka

12

UČNI NAČRT: UPRAVLJANJE Z ZAVAROVANIMI OBMO ČJI IN TRAJNOSTNA RABA 1. Naslov predmeta: UPRAVLJANJE Z ZAVAROVANIMI OBMOČJI IN TRAJNOSTNA RABA 2. Število ECTS kreditov: 6 3. Študijski program: BIODIVERZITETA 4. Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 5. Steber programa: notranji izbirni predmet 6. Jezik: slovenski 7. Posebnosti: Predmet izvaja habilitirani visokošolski učitelj. Izvajalec lahko za izvedbo

posameznih vsebin povabi ustrezno usposobljene domače in/ali tuje gostujoče učitelje. 8. Obveznosti: oblika * število ur število KT izvedba P 30 1 učitelj SE 15 0,5 učitelj SV 30 1 učitelj SN 30 1 študent/ka ŠL 45 1,5 študent/ka PI 30 1 študent/ka Skupaj 180 6 9. Cilji in predmetno specifi čne kompetence Slušatelj se seznani z zgodovinskimi izhodišči zavarovanih območij v svetu in Sloveniji, mednarodno kategorizacijo zavarovanih območij, različnimi načini in pristopi gospodarjenja z zavarovanimi območji, pravnimi izhodišči ter stanjem v Sloveniji in postopkom razglasitve zavarovanih območij, načrtovanju v zavarovanih območjih (načrt upravljanja). 10. Opis vsebine Izrazje, pojem zavarovanega območja Zgodovinska izhodišča ustanavljanja zavarovanih območij v svetu in Sloveniji Mednarodne kategorizacije zavarovanih območij Sistem zavarovanih območij v Sloveniji Mednarodno varovana območja v Sloveniji Sistemi presoj vplivov na naravo v zavarovanih območjih Zavarovana območja in Natura 2000 Postopek priprave predloga in razglasitve zavarovanega območja v Sloveniji Različni tipi in pristopi gospodarjenja z zavarovanimi območji Gozdarska dejavnost in zavarovana območja Mednarodne organizacije na področju upravljanja z zavarovanimi območji Upravljanje zavarovanih območij Predavanje gostujočega učitelja – diskusija in sinteza na eno izmed tem.

11. Literatura Obvezna: Študijsko gradivo (izročki predavanj s priloženimi kopijami osnovnih virov) Skoberne, P., 1984: Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Prešernova družba, Ljubljana.

* Od kratic, povzetih po Katalogu obremenitve študentov, so uporabljene naslednje: P = predavanje, SE = seminarji, SV = seminarske vaje, SN = seminarska naloga, ŠL = študij literature in virov, PI = priprava na izpit in izpit.

13

Skoberne, P., 2004: Pregled mednarodnih organizacij in predpisov s področja varstva narave 2005, priročnik, inačica 9.1, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana. IUCN, 1994: Guidelines for Protected Area Management Categories Predpisi s področja varstva narave Priporo čena: Inventar najpomembnejše naravne dediščine 2. del: osrednja Slovenija, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana, 1991; uvodni del Skoberne, P., 2005: Varstvo narave v Sloveniji (pregled – 2005), delovno interno gradivo, Ministrstvo za okolje in prostor. 12. Predvideni študijski dosežki Znanje in razumevanje: znanje in razumevanje izrazja, načel gospodarjenja z zavarovanimi območji v Evropi in svetu, obvladovanje izhodišč za gospodarjenje z gozdovi v zavarovanih območjih. Uporaba: usposobljenost za sodelovanje pri načrtovanju in upravljanju z zavarovanimi območji Refleksija: lastno razumevanje metodoloških pristopov in načel zavarovanih območij kot temeljnega ukrepa varstva narave, kritična uporaba kategorizacij ter načel načrtovanja in upravljanja z zavarovanimi območji. Prenosljive spretnosti: zbiranje in interpretiranje podatkov, uporaba IT, sposobnost komuniciranja z drugimi deležniki. 13. Metode pou čevanja in u čenja Oblike dela: • frontalna oblika predavanj • delo v manjših skupinah • samostojno delo študentov/tk Predavanja, problemske diskusije, terenske vaje (informacijski sistemi, delo s podatki, iskanje virov). Metode dela: • razlaga • dialog, diskusija • delo z besedilom • proučevanje primera • reševanje nalog • vključevanje strokovnjakov za konkretna področja 14. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti Študent mora biti vpisan. Po oddanem poročilu o udeležbi na terenskih vajah, študent lahko opravlja ustni ali pisni izpit. Ustni ali pisni izpit in kolokvij. 15. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica Ocena sestoji iz treh elementov: aktivnega sodelovanja pri vajah (20%), izdelave in diskusijske predstavitve seminarske naloge (20%), ki obsega okoli 1500 besed, ter zaključnega izpita iz vsebine (60%). Kriterija za ocenjevanje seminarskih nalog sta vsebinski in oblikovni: pri vsebini so pomembni celovitost predstavljenega problema, kvaliteta in obseg črpanih virov, utemeljenost podatkov, logična razporejenost snovi, dedukcija argumenta ter smiselnost in ustreznost zaključka; pri obliki pa se ocenjuje uporaba kritičnega aparata, z njo v tesni zvezi pa so tudi formalna struktura naloge, bibliografija, navajanje citatov in literature, ter navsezadnje tudi jezikovna in oblikovna pravilnost. Ocenjevalna lestvica: zadostno 6 (60-67), dobro 7 (68-75), prav dobro 8 (76-83), prav dobro 9 (84-90), odlično 10 (91-100).

14

16. Metode vrednotenja kakovosti Vrednotenje izvedbe predmeta: • Poročilo o izvedbi predmeta z oceno izvedbe • Anketa študentov/tk ob zaključku izvajanja • Sprotni razgovori študentov/tk z izvajalci predmeta Vrednotenje na ravni zavoda: • Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelka • Analiza uspešnosti študentov/tk pri predmetu v okviru oddelka

15

UČNI NAČRT: BIOGEOGRAFIJA 1. Naslov predmeta: BIOGEOGRAFIJA 2. Število ECTS kreditov: 6 3. Študijski program: BIODIVERZITETA 4. Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 5. Steber programa: notranji izbirni predmet 6. jezik: slovenski 7. Posebnosti: Prvi primer interdisciplinarnega poučevanja biogeografije v Sloveniji, pri katerem

sodelujejo tako geografi kot biologi.

8. Obveznosti: oblika * število ur število KT izvedba P 30 1 učitelj/asistent SE 15 0,5 učitelj/asistent TV 30 1 asistent SN 15 0,5 študent/ka ŠL 45 1,5 študent/ka PI 45 1,5 študent/ka Skupaj 180 6 13. Cilji in predmetno specifi čne kompetence

Študenti se seznanijo z osnovnimi principi biogeografije, torej z vzorci razporeditve biodiverzitete v prostoru in s procesi, ki so pripeljali do obstoječega stanja. Spoznajo metodologijo in domet deskriptivne, analitske in eksperimentalne biogeografije. Pridobijo potrebne biološke osnove za razumevanje biogeografskih principov: teorija vrste, evolucija in filogenija, molekularna biologija in filogeografija, ekologija in ekofiziologija vrst ter delovanje in struktura ekosistemov. 14. Opis vsebine Osnovni principi biogeografije; Okolje in zgodovina (razširjenost vrst; razširjenost združb; dinamična biogeografija; glaciacije in biogeografska dinamika v pleistocenu); Zgodovinski vzorci in procesi (speciacija in izumiranje; disperzija; enedemizem in provincializem; filogeografija); Recentni vzorci in procesi (otoška biogeografija; vrstna in ekosistemska diverziteta); Biogeografija in varstvena biologija. 15. Literatura Avise, J.C. 2000. Phylogeography. The history and formation of species. Harvard University Press,

Cambridge. Blondel, J.; Arnson, J. 1999. Biology and wildlife of the Mediterranean region. Oxford University Press,

Oxford. Brown, J.M.; Gibson, A.C. 1983. Biogeography. C.V. Mosby Comp., London. Brown, J.M.; Lomolino, M.V. 1998. Biogeography. 2nd ed. Sinauer Associates, Sunderland. Griffiths, H.I.; Kryštufek, B.; Reed, J.M. 2004. Balkan biodiversity. Pattern and process in the

European hotspot. Kluwer Academic Publishers, Dordrecht. Kryštufek, B. 1999. Osnove varstvene biologije. TZS, Ljubljana.

* Od kratic, povzetih po Katalogu obremenitve študentov, so uporabljene naslednje: P = predavanje,

SE = seminarji, SV = seminarske vaje, SN = seminarska naloga, ŠL = študij literature in virov, PI = priprava na izpit in izpit.

16

MacArthur, R.H. 1984, Geographical ecology. Patterns in the distribution of species. Princeton University Press, Princeton.

Myers, A.A.; Giller, P.S. 1988. Analytical biogeography. An integrated approach to the study of animal and plant distribution. Chapman and Hall, London.

16. Predvideni študijski dosežki Študent bo spoznal temeljne principe o razporeditvi diverzitete življenja na zemeljskem površju. Spoznal bo zgodovinske procese in trenutne ekološke razmere, ki oblikujejo areale vrst in združb. Spoznal bo nekatere vodilne hipoteze (otoški model dinamičnega ravnotežja in podobno), kar mu bo omogočilo ustvarjanje samostojnih hipotez opazovanih pojavov. Seznanil se bo tudi s temeljnimi principi dela v biogeografiji od deskriptivne do eksperimentalne. Znanje mu bo omogočalo samostojno spremljanje relevantne znanstvene literature. 17. Metode pou čevanja in u čenja Razgovor/diskusija/debata Proučevanje primera Terenske vaje Predavanja Seminarska naloga Samostojen študij strokovne tekoče periodike 18. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma opravljanja študijskih obveznos ti seminarska naloga: študent ustno poroča o lastnih delih v seminarju terenske vaje: pogoj je opravljena seminarska naloga 19. Metode ocenjevanja Študent je ocenjen na osnovi znanja, ki ga izkaže pri izpitu: uspešna rešitev pisnega testa ali ustnega izpita daje 80 % končne ocene pri predmetu. Študent iz predstavitve seminarske naloge pridobi 20 % končne ocene. Ocenjevalna lestvica je uzakonjena: nzd (1, 2, 3, 4, 5); zd (6); db (7); pd (8), pd (9), odl (10). 20. Metoda evalvacije kakovosti Učitelj odda poročilo o izvedbi predmeta in oceni izvedbo in druge pogoje, ki so vplivali na delo; Ustanova poskrbi za anonimno anketiranje študentov ob zaključki izvajanja predmeta; Ustanova zagotovi razgovor med študentom in izvajalci predmeta – po njegovem zaključku; Poročila učiteljev in rezultate ankete obravnava oddelek in komisija za kakovost; Vsakoletno se opravi analiza uspešnosti študentov pri predmetu; Učitelj se individualno in tajno seznani z vsemi postopki, ki so evalvirali njegovo delo.

17

UČNI NAČRT: BIODIVERZITETA KULTURNIH RASTLIN

Osnovni podatki o predmetu

1. Ime predmeta: Biodiverziteta kulturnih rastlin 2. Koda predmeta: / 3. Število ECTS kreditnih točk: 6 4. Učni jezik: slovenski

Podatki o umeš čenosti predmeta

5. Študijski program: Biodiverziteta 6. Vrsta in stopnja študijskega programa: dodiplomski univerzitetni študijski program 7. Vrsta predmeta: izbirni 8. Steber programa: /

Obveznosti

9. Oblike neposredne pedagoške obveznosti (kontaktne ure):

Oblika izvedbe Število ur Število KT Izvajalec

Predavanja (P) 30 1 visokošolski učitelj

Seminarji (SE) 15 0,5 visokošolski učitelj

Laboratorijske vaje (LV) 15 0,5 visokošolski učitelj, visokošolski sodelavec

Terenske vaje (TV) 15 0,5 visokošolski učitelj, visokošolski sodelavec

Skupaj 75 2,5 10. Samostojno študentovo delo:

Oblika aktivnosti Število ur Število KT Seminarska naloga (SN) 15 0,5 Študij literature in virov (ŠL) 30 1 Kolokvij (KO) 15 0,5 Priprava na izpit in izpit (PI) 45 1,5 Skupaj 105 3,5

Cilji in kompetence

11. Predznanje, ki ga mora imeti študent: / 12. Učni cilji predmeta in kompetence:

a. Cilji:

Namen predmeta je, da seznani študente z biodiverziteto kulturnih rastlin v Sredozemlju, možnostmi njenega ohranjanja, vrednotenja in uporabe v sodobni biotehniki. Študenti s programom pridobijo poglobljeno znanje vrednotenja rastlinskega materiala na osnovi klasičnih pristopov ter sodobnih

18

biotehnoloških postopkov. Seznanijo se s konceptom genetske variabilnosti populacij, parametri genetske variabilnosti, postopki ugotavljanja genetske sorodnosti ter postopki za vzpostavitev genskih bank in njihovega upravljanja. Na osnovi poznavanja genetskega materiala znajo izbrati najprimernejše metodologije za upravljanje genskih virov. Laboratorijske vaje dajejo študentom priložnost, da se seznanijo in tudi izvedejo osnovne tehnike, ki se uporabljajo pri upravljanju z genskimi viri. Pri predmetu se študenti izobražujejo tudi s pripravo in predstavitvijo seminarjev iz znanstvene literature.

b. Splošne kompetence:

Poznavanje osnovnega koncepta biodiverzitete kulturnih rastlin na genetski ravni in njen pomen v človekovem življenju.

c. Predmetnospecifične kompetence:

Študent zna upravljati z genskimi viri rastlin, zna kritično izbrati ustrezno klasično metodo ali biotehnološki postopek za ohranjanje raznolikosti rastlin in pozna osnovne koncepte delovanja in upravljanja rastlinskega materiala v genskih bankah.

Vsebina predmeta in literatura

13. Opis vsebine (vsebinskih sklopov):

- Vloga kmetijske biodiverzitete v boju proti lakoti - Osnovne genskih virov: domestikacija, evolucija in variabilnost rastlinskih vrst, taksonomija,

predstavitev gencentrov kmetijskih rastlin, začetki kmetijstva, razvoj sodobnega kmetijstva in vpliv na biodiverziteto.

- Vrste genskih virov in pomen: konvencionalne vrste: žlahtnjenje za doseganje kakovosti pridelkov, povečanje pridelka, toleranca na določene dejavnike; nekonvencionalne vrste: viri hrane, zdravilne rastline; divje vrste

- Nacionalni programi ohranjanja genskih virov: principi in cilji, strategije začetnih programov, mednarodno stanje, predstavitev mednarodnih organizacij FAO in Biodiversity International

- Viri genske variabilnosti, pojem genske erozije, inventarizacija genskih virov in zbiranje vzorcev na terenu za hranjenje v genskih bankah , pravila sodobnega kolekcioniranja

- Kolekcioniranje genskih virov: metode in tehnike kolekcioniranja; razlike v hranjenju generativno in vegetativno množenih rastlin

- Genske banke: predstavitev mednarodnih genskih bank, opis delovanja genskih bank, vloga genskih bank za hitrejši razvoj molekularne genetike

- Dokumentiranje genskih virov po Biodiversity International (Mednarodni inštitut za rastlinske genske vire),

- Primer vrednotenja genskega materiala generativno in vegetativno razmnoženega materiala; primeri sredozemskih sadni vrst in divjih rastlin

- Načini shranjevanja genskega materiala v genskih bankah in situ in in vitro konzervacija: postopki upočasnjene rasti, sistemi ohlajevanja, razvoj semena med hranjenjem, regeneracija, hranjenje s tkivnimi kulturami, krioprezervacija, hranjenje celic, tkiv in peloda. Primer krioprezervacije rodu Musa

- Manj uporabne rastline (underutilized plants), status in pomen v svetu in pri nas. - Primeri uspešne uporabe genskih virov v svetu in v slovenskem prostoru, dejavniki omejitve

uporabe genskih virov, - Struktura populacij in variabilnost: preučevanje genetske variabilnosti populacij, akcesij, divjih in

kultiviranih rastlin; populacijska genetika, preučevanje genetske variabilnosti z računanjem genetskih parametrov variabilnosti (pričakovana in opažena heterozigotnost, aleli in efektivni aleli, ničti aleli, sposobnost ločevanja ali diskriminatorna moč markerjev, verjetnost identičnosti genotipov,...)

- Preučevanje rastlinskih genomov z aplikacijami (jedrna, mitohondrijska in kloroplastna DNA)

19

- Predstavitev sodobnih biotehnoloških metod, uporaba markerjev in njihovih lastnosti, aplikacija pri upravljanju z genetskimi viri (RFLP, RAPD, MS, AFLP, STS, SCAR, RAMPO, EST, SNP,...)

- Metode določanja genetske podobnosti, računanje koeficientov podobnosti, izdelava sorodnega drevesa ali dendrograma

14. Literatura:

d. Obvezna:

- Stephen B. Brush (editor). 2000. Genes in the field. ISBN-10: 1-56670-405-7. ISBN-13: 978-1-56670-405-2, 288 s.

- D. Spooner, R van Treuren and M.C. de Vicente. 2005. Molecular markers for genebank management, Biodiversity International, priročnik, št. 10; ISBN-10: 92-9043-684-0, ISBN-13: 978-92-9043-684-3, 126 s., dostopno na: http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2944

Obvezne članke določi učitelj.

e. Priporočena:

Članke priporoča učitelj.

Priročniki - V.H. Heywood and M.E. Dullo. 2005. In situ conservation of wild plant species a critical global

review of good practises, Biodiversity International, priročnik št. 11, ISBN-10: 92-9043-698-0, ISBN-13: 978-92-9043-698-0, 174 str. dostopno na: http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2953

- B.M. Reed, F. Engelmann, M.E. Dulloo and J.M.M. Engels, 2004. Technical guidelines for the management of the field and in vitro germplasm collection (Handbook for Genebanks št. 7, Biodiversity Int.), ISBN-10: 92-9043-640-9, ISBN-13: 978-92-9043-640-9, 106 str., dostopno na: http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2884

- Mohd Said Saad and V. Ramanatha Rao (ur.), 2001. Establishment and management of field genebank, Biodiversity Int., priročnik, ISBN-10: 92-9043-464-3, ISBN-13: 978-92-9043-464-1, 122 str., dostopno na: http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2690

- Bart Panis and Nguyen Tien Thinh, 2001. Cryopreservation of Musa germplasm, Biodiversity Int., priročnik, ISBN-10: 2-910810-44-3, 45 str., dostopno na: http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2635

- M. Carmen de Vicente and Meike S. Andersson (editors), 2006. DNA banks - providing novel options for genebanks? Biodiversity Int., priročnik, ISBN-10: 92-9043-702-2, ISBN-13: 978-92-9043-702-4, dostopno na: http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2969

- J.W. Watson and P.B. Eyzaguirre (eds.). 2002. Home gardens and in situ conservation of plant genetic resources in farming systems. ISBN-10: 92-9043-517-8, ISBN-13: 978-92-9043-517-4, 184 s., dostopno na:

20

http://www.bioversityinternational.org/index.php?id=19&user_bioversitypublications_pi1[showUid]=2661

15. Predvideni študijski dosežki:

Po opravljenem predmetu bo študent seznanjen s sodobnimi metodami upravljanja z genskimi viri za potrebe ohranjanja biodiverzitete kulturnih rastlin in divjih sorodnikov. Študenti poglobijo znanja klasičnega vrednotenja genetskega materiala in osvojijo najnovejše postopke v biotehnologiji z namenom natančnega poznavanje raznolikosti rastlin in izkoriščanja biodiverzitete za potrebe varovanja naravnih ekosistemov in človeka. Študent bo sposoben izbrati ustrezno metodologijo vrednotenja genetskega materiala glede na način razmnoževanja rastline in aplikacijo.

Oblike in metode pou čevanja, u čenja ter ocenjevanja

16. Metode poučevanja in učenja:

Oblike dela: frontalna oblika poučevanja, delo v manjših skupinah, samostojno delo študentov

Metode dela: razlaga, razgovor/ diskusija/debata, proučevanje primera 17. Načini preverjanja znanja:

Pogoji za vključitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti. Urnik izvedbe predmeta je študentom na voljo v elektronski obliki na spletnih straneh fakultete. Gradiva in viri so deloma v knjižnici fakultete, deloma v obliki izročenega gradiva, dostopna pa so tudi na spletni strani svetovno znane organizacije Biodiversity International. Predavanja in seminarji se bodo izvajali v učilnici opremljenimi z audiovizualnimi učnimi pripomočki, laboratorijske vaje v opremljenem biotehnološkem laboratoriju. Študentje opravljajo seminarsko nalogo in njeno predstavitev, kolokvij iz laboratorijskih vaj in pisni izpit iz vsebine predmeta. Obseg seminarske naloge je od 1500 do 2000 besed. Vrednotenje oddanih nalog sloni na kriterijih: utemeljenost in verodostojnost podatkov, natančnost in strokovnost njihove obdelave, teoretska podlaga zaključkov in prenos ugotovitev, izvirnost interpretacije, jezikovna pravilnost in strukturiranost besedila / zvrsti, ustreznost virov in citatov. Sestavni del ocene oddanega dela bo tudi predstavitev njegove vsebine študijski skupini. Aktivno sodelovanje pri seminarskem delu in terenskih vajah, do 15 točk, seminarska naloga do 15 točk, pisni izpit do 70 točk. Ocenjevalna lestvica: zadostno, 6 (60-67), dobro, 7 (68-75), prav dobro, 8 (76-83), prav dobro, 9 (84-89), odlično, 10 (90-100).

Evalvacija

18. Metode in oblika evalvacije: oddaja poročila o izvedbi predmeta in ocena izvedbe, anketiranje študentov ob zaključku izvedbe, razgovori študentov z izvajalci predmeta

21

UČNI NAČRT: EKOLOGIJA VODA

(POJASNILO K IZVAJANJU PREDMETA V 2010/11: predmet je še v postopku akreditacije – razpisan bo, v kolikor bo UP FAMNIT pravo časno prejela soglasje Agencije za kakovost RS. Če predmet ne bo pravo časno akreditiran, bo ponujen predmet Biodiverziteta morja – glej u čni načrt v nadaljevanju.)

1. Naslov predmeta: Ekologija voda

2. Število ECTS kreditov: 6

3. Študijski program: Biodiverziteta

4. Vrsta in stopnja študijskega programa: dodiplomski univerzitetni študijski program

5. Steber programa: izbirni

6. Jezik: slovenski 7. Obveznosti:

Oblika Število ur Število KT Izvajalec

Predavanja 30 1 Visokošolski učitelj

Seminarji 30 1 Visokošolski učitelj/sodelavec

Terenske vaje 15 0,5 Visokošolski učitelj/sodelavec

Seminarska naloga 30 1 Študent

Študij literature 30 1 Študent

Pisni izpit 45 1,5 Študent

Skupaj 180 6

8. Cilji in predmetno specifične kompetence:

Cilj predmeta je študente seznaniti z osnovami ekologije vodnih ekosistemov in predstavitev biodiverzitete morskih in sladkovodnih ekosistemov. Obravnavan bo tudi pomen vodnih ekosistemov za človeka in interakcije med človekovimi dejavnostmi in vodnimi ekosistemi. 9. Opis vsebine:

Predmet obravnava temeljne značilnosti in zakonitosti delovanja vodnih ekosistemov s poudarkom na ekologiji in vrstni biodiverziteti. Predstavljen bo pomen, ki ga imajo vodni ekosistemi za človeka in najpomembnejši medsebojni vplivi med človekovimi dejavnostmi in vodnimi ekosistemi. Izpostavljene vsebine bodo med poukom podkrepljene z dejanskimi primeri. Pri predmetu Ekologija voda se bo na posameznih primerih razložilo osnovne pojme, kot so habitat, biocenoza, ekosistem, ekološka niša, vrstna/ekosistemska biodiverziteta (sistematski pregled, dimenzionalni pregled, funkcionalni pregled) in predstavilo metode, indekse in indikatorje, primerne za preučevanje vodnih ekosistemov. Predstavljeni bodo pregled in osnovne značilnosti posameznih vodnih ekosistemov, kot so npr. morski, obalni, sladkovodni ekosistemi, mokrišča, antropogeni ekosistemi in osnove delovanja prehranjevalnih mrež v le-teh (mikrobne, pelaške in bentoške prehranjevalne mreže ter povezave med vodnimi in kopenskimi prehranjevalnimi mrežami). Obravnavana bo tudi vloga vodnih teles v globalnih ciklusih (ciklus vode, ogljika, hranilnih snovi, regulacija podnebja). Izpostavljen bo problem onesnaževanja in degradacije vodnih ekosistemov

22

(spremembe in uničevanje habitatov, evtrofikacija, oligotrofikacija, bioakumulacija, biomagnifikacija, bioinvazije in podnebne spremembe). Predavanja bodo zaključena s poudarkom na pomenu vodnih ekosistemov za človekove dejavnosti.

10. Literatura:

Obvezna: Dobson M., Frid C.. 2008. Ecology of Aquatic Systems, 2. edition. OUP Oxford. 368 str. Priporočena: Barnes R. S. K., Mann K. H.. 1991. Fundamentals of Aquatic Ecology, 2. edition. WileyBlackwell. 280 str. Frid C. L., Dobson M.. 2002. Ecology of Aquatic Management: Aquatic Resources, Pollution and Sustainability. Prentice Hall. 274 str. Falkenmark M.. 2003. Water Management and Ecosystems: Living with Change. Global Water Partnership Technical Committee (TEC). 54 str. (Falkenmark M., 2003: Upravljanje voda in ekosistemi: živeti s spremembami. Svetovno združenje za vode GWP, Tehnični odbor. Slovenski prevod in izdaja 2005. 48 str.) Lipej L., Orlando-Bonaca M., Makovec T., Bernetič V. 2004. Raziskovanje biodiverzitete v slovenskem morju. Morska biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo. Piran. 136 str. Millennium Ecosystem Assessment. 2005. Ecosystems and human well-being: Wetlands and Water Synthesis. World Resources Institute. Washington, DC. 80 str. 11. Predvideni študijski dosežki:

Študentje bodo dobili vpogled v raznolikost morskih in sladkovodnih ekosistemov. Spoznali bodo osnove delovanja ekoloških procesov v njih ter poglobili razumevanje kompleksnosti medsebojnih vplivov med človekovimi dejavnostmi in vodnimi ekosistemi. Seznanili se bodo z osnovami preučevanja in upravljanja vodnih ekosistemov. 12. Metode poučevanja in učenja: predavanja ob slikovni projekciji; preučevanje primerov iz

mednarodne strokovne literature; terenske vaje; seminarske naloge; samostojni študij literature.

13. Pogoji za vključitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti: osnovno znanje iz fizike,

kemije, biologije, ekologije.

14. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica: ocenjujeta se seminarska naloga 30% in pisni izpit

70%.

15. Metode vrednotenja kakovosti:

Vrednotenje izvedbe predmeta: - Anketa študentov/tk ob zaključku izvajanja - Sprotni razgovori študentov/tk z izvajalci predmeta

Vrednotenje na ravni zavoda: - Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelka - Analiza uspešnosti študentov/tk pri predmetu v okviru oddelka

23

UČNI NAČRT: BIODIVERZITETA MORJA

(POJASNILO K IZVAJANJU PREDMETA V 2010/11: predmet se bo izvajal v kolikor ne bo pravo časno akreditiran predmet Ekologija voda – glej poja snilo pri u čnem načrtu predmeta.) 1. Naslov predmeta: BIODIVERZITETA MORJA 2. Število ECTS kreditov: 6 3. Študijski program: BIODIVERZITETA 4. Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 5. Steber programa: notranji izbirni predmet 6. Jezik: slovenski 12. Obveznosti:

oblika * število ur število KT izvedba P 30 1 predavatelj SE 30 1 predavatelj TV 60 2 asistent/predavatelj SN 15 0,5 predstavi študent KO 15 0,5 študent PI 30 1 študent Skupaj 180 6 13. Cilji in predmetno specifi čne kompetence

Predmet “Biodiverziteta morij” obravnava pregled biotske raznovrstnosti v svetovnih morjih in oceanih s posebnim poudarkom na dejavnike, ki na biotsko raznovrstnost vplivajo. Slušatelji bodo seznanjeni z bentoško bionomijo Sredozemskega morja s posebnim ozirom na Jadransko morje. Spoznali bodo temeljne značilnosti in posebnosti sredozemske in jadranske morske favne in flore. Poseben poudarek bo namenjen recentnim spremembam v biotski raznovrstnosti morij kot posledici globalnih oceanografskih in klimatskih sprememb ter antropogenih dejavnikov (bioinvazija, marikultura, epibioza). 14. Opis vsebine Predmet obsega naslednja poglavja:

• Osnovni pojmi iz biodiverzitete, geografije morij i n morske histori čne in recentne biogeografije,

• Bentoška bionomija: • biocenoze in faciesi supralitorala, • biocenoze in faciesi mediolitorala, • biocenboze in faciesi infralitorala • biocenoze in cirkalitorala, • biocenoza hadala, batiala in abisala. • Prostorske in časovne spremembe morske biodiverzitete (Wegenerjeva teorija razmejitve kontinetov, Tethys, lokalna, globalna, množična izumiranja, permska kriza, Messinska kriza, izvor sredozemske biodiverzitete)

24

• Pregled biodiverzitete morij • Pregled sredozemske in jadranske morske biodiverzit ete • Naravni viri • Biogradniki v morjih • Osnovni pojmi (ekološka niša, prostorska heterogenost, ekološki odnosi) • Biokonstrukcija (koralni grebeni, koraligene alge, druge živalske skupine) • Bioerozija (endolitske vrste, mehanskovrtanje, kemično vrtanje) • vloga in pomen biogradnikov s posebnim ozirom na koralne grebene • Kriza biodiverzitete v morjih • Degradacija morskih ekosistemov • Bioinvazija (lesepske selivke, balastne vode, vnosi z marikulturo,pobegi) • Oceanografske in klimatske spremembe (problem tropikalizacije) • Netrajnostna raba naravnih virov (kitolov, ribolov, prilov, intenzivno, polintenzivno in

ekstenzivno gojenje morskih organizmov) • Onesnaževanje morij in oceanov (bioakumulacija, biomagnifikacija, drugi vidiki) • Ohranjanje biodiverzitete v morjih in oceanih • Aktivni principi (umetni podvodni grebeni, FAD) • Pasivni principi (MPA, metodologija) • Biotska raznovrstnost v slovenskem morju • Koliko vrst v slovenskem morju • Bionomske in biogeografske posebnosti v slovensekm morju • Zavarovana območja v slovenskem morju

15. Literatura Obvezna:

Groombridge, B. (1992): Global biodiversity – status of ther earth’s living resources. World Conservation Monitoring Centre. Chapman Hall. London.585 pp.

Nybakken, J. W. 1997. Marine Biology: An Ecological Approach. 4th Edition. Addison-Wesley Educational Publ. Inc., 481 pp.

Pérès, J-M., Gamulin Brida, H. 1973. Biološka oceanografija. Bentos. Bentoska bionomija Jadranskog mora. Školska knjiga, Zagreb, 493 str. Priporo čena:

Lipej, L., Orlando Bonaca, M., Makovec, T. 2005. Raziskovanje biodiverzitete v slovenskem morju. Nacionalni inštitut za biologijo, Morska biološka postja, Piran, 136 str.

Riedel, R. (1963): Fauna und Flora des Mittelmeer. Paul Parey Verlag. Tarman, K. 1992. Osnove ekologije in ekologija živali. DZS, Ljubljana, 547 str.

16. Predvideni študijski dosežki Slušatelji razumejo dejavnike, ki vplivajo na pestrost življenja v svetovnih morjih in oceanih. Dobijo vpogled v biodiverziteto svetovnih morij in razumejo dejavnike, ki vplivajo na število vrst. Razumejo krizo biodiverzitete in razumejo pomen ohranjanja morskih ekosistemov. 17. Metode pou čevanja in u čenja

- predavanja - terenske vaje - seminarske naloge - samostojni študij literature in skupne diskusije

* Od kratic, povzetih po Katalogu obremenitve študentov, so uporabljene naslednje: P = predavanje, SE = seminarji, TV = terenske vaje, SN = seminarska naloga, KO = priprava na kolokvij in kolokvij, PI = priprava na izpit in izpit.

25

- konzultacije 18. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti Potrebna so predhodna znanja iz temeljnih bioloških predmetov kot so splošna zoologija in botanika ter predvsem ekologija. 19. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica Pisni izpit z možnostjo ustnega zagovora Ocena seminarskih nalog: predstavlja 30% skupne ocene Obvezna udeležba na terenskih vajah Pozitivna ocena: 56% vseh točk 20. Metode vrednotenja kakovosti Vrednotenje izvedbe predmeta: študentska anketa • Poročilo o izvedbi predmeta z oceno izvedbe • Anketa študentov/tk ob zaključku izvajanja • Sprotni razgovori študentov/tk z izvajalci predmeta Vrednotenje na ravni zavoda: • Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelka • Analiza uspešnosti študentov/tk pri predmetu v okviru oddelka

26

UČNI NAČRT: EKOTOKSIKOLOGIJA

1. Naslov predmeta: EKOTOKSIKOLOGIJA 1. Število ECTS kreditov: 6 2. Študijski program: BIODIVERZITETA 3. Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 4. Jezik: slovenski 5. Obveznosti: oblika * število ur število KT izvedba P 30 1 Učitelj, sodelavec SE 15 0,5 Učitelj, sodelavec SV 15 0,5 Učitelj, sodelavec LV 15 0,5 Učitelj, sodelavec SN 15 0,5 študent/ka ŠL 45 1,5 študent/ka PI 45 1,5 študent/ka Skupaj 180 6

6. Cilji in predmetno specifi čne kompetence Cilj predmeta ekotoksikologija je študentom/kam celovito predstaviti vpliv uporabe kemikalij na

različne ekosisteme, ugotavljanje stopnje nastale škode in načinov za izboljšanje situacije ter preprečevanje nastajanja nadaljne škode. Študenti/ke bodo seznanjeni s temami kot so ekologija, toksikologija, kemikalije in njihova usoda v okolju, učinki kemikalij na posamezne organizme in na združbe, (bio)monitoring, ekotoksikološke baze podatkov, ocena nevarnosti, izpostavljenosti in tveganja ter zakonodaja na področju kemijske varnosti. Študij ekotoksikologije naj bi omogočil razumevanje dinamičnosti biološkega ravnotežja in naravnih ter umetno povzročenih sprememb v naravi/okolju, ki so posledica vplivov človekovaga delovanja pri uporabi kemikalij. Študenti/tke naj bi pridobili/e širok pogled na to kompleksno problematiko, ki jo je potrebno študirati in reševati v sodelovanju z različnimi strokovnjaki. Kompetence, ki jih študentje/ke s predmetom pridobijo, se nanašajo na temeljno izobrazbo na področju ekotoksikologije ter sposobnost pridobivanja relevantnih podatkov v zanesljivih bazah podatkov in ocenjevanja tveganja za okolje. Velik pomen in povdarek bo namenjen delu v skupinah. Sposobnost interdisciplinarnega dela ekologov, toksikologov, kemikov, strokovnjakov za ocenjevanje emisij kemikalij v okolje in izpostavljenosti tem snovem na področju ekotoksikologije je izjemno pomembna.

7. Opis vsebine Predmet je posvečen predstavitvi ekotoksikologije in metodam, ki omogočijo kvalitetno

ocenjevanje tveganja za okolje pri uporabi kemikalij. V okviru teme ekologija se predpostavlja, da študenti/ke poznajo osnove ekologije. Povdarek bo zato predvsem na pomenu poznavanja združb, populacijske dinamike in genetike populacij pri ocenjevanju potencialnih ekoloških učinkov kemikalij. Podani bodo primeri znanih učinkov predstavljeni v literaturi. Poznavanje toksikologije bo omejeno na osnovne principe in metode. Predstavljen bo način vnosa kemikaljiv v organizem, sprejem in pozardelitev snovi v različnih tkivih v organizmu, metabolizem in izločanje iz organizma. Študenti bodo seznanjeni z načinom delovanja snovi in posledicah, ki se kažejo v različnih oblikah na molekularnem in celičnem novoju oziroma vidnih

* Od kratic, povzetih po Katalogu obremenitve študentov, so uporabljene naslednje: P = predavanje, SE = seminarji, SV = seminarske vaje, SN = seminarska naloga, LV = laboratorijske vaje, ŠL = študij literature in virov, PI = priprava na izpit in izpit.

27

sprememb na nivoju tkiv, organov in celotnega organizma. Pojasnjen bo princip odvisnosti velikosti posledic od velikosti odmerka. Študenti/ke bodo spoznali metode s katerimi se določa vrsta (akutna toksičnost, genotoksičnost, rakotvornost, motnje delovanja endokrinega sistema...) in velikost negativnega učinka na organizem (LD50, LC50, NO(A)EL...). Predstavljene bodo klasične metode in vivo ter moderne alternativne metode (in vitro, QSAR, nove testne strategije...) s povdarkom na etiki in zaščiti pravic živali v poskusih. Predstavljeni bodo mednarodni, standardni protokoli za izvajanje testov. Ekotoksikologija bo predstavljena v ožjem pomenu kot veda, ki proučuje škodljive učinke kemikalij na ekosisteme za razliko od toksikologije, ki vso pozornost posveča proučevanju učinkov snovi na posameznega človeka. Pozornost bo posvečena iskanju in pomenu skupnih principov in metod v obeh vedah in specifičnosti vsake od njih. Posebej bodo proučene skupine različnih vrst kemikalij ter njihove fizikalno-kemijske lastnosti, ki pogojujejo usodo snovi v okolju. Obravnavani bodo trije osnovni deli okolja zrak, voda in tla ter verjetnost, da se bodo določene snovi kopičile bolj v enem ali drugem okolju ter odvisnost tega pojava od razgradljivosti in biorazgradljivosti. Nadgradnja bo sledila v kopičenju snovi v organizmih (bioakumulacija/biokoncentracija in biomagnifikacija). Učinki kemikalij na posamezne organizme bodo teoretično obravnavani že v sklopu teme toksikologija. Možnost praktičnih vaj na tem področju bi zajemala laboratorijsko izvajanje klasičnih testov na vodnih organizmih kot so vodne bolhe, alge in ribe. Dodali bi lahko tudi teste na vodnih in kopenjskih rastlinah ter teste genotoksičnosti. Učinki kemikalij na združbe bi se lahko, glede na možnosti, praktično izvedli na manjših vodnih ekosistemih, t.i. mezokosmos testi. Sicer pa bi v sklopu te teme proučili znane primere iz literature s povdarkom na slovenskih primerih (svinec, živo srebro, PCB...). Predstavitev bioindikatorjev. Monitoring in kemijska analitika je tema, ki zajema predstavitev metod za določanje kemikalij v okolju (zrak, voda, tla). Predstavljeni naj bi bili nacionalni laboratoriji in raziskovalni projekti, ki se izvajajo na tem področju. Biomonitoring je način odkrivanja prisotnosti snovi v živih organizmih. Predstavljen bo pomen tovrstnih podatkov pri ocenjevanju tveganja. Iskanje ekotoksikoloških podatkov v literaturi in bazah podatkov je izjemno pomembno zaradi preprečevanja ponavljanja izvajanja novih testov, še posebej, ko gre za vretenčarje, ki so kot poskusne živali posebej zaščiteni. Pomembno je tudi, da se pridobi čim več obstoječih podatkov, ker se pogosto rezultati enakih testov izvedenih v različnih laboratorijih razlikujejo. V tem kontekstu bo velik povdarek posvečen predstavitvi nekaterih javno dostopnih baz podatkov in seznamu relevantne literature. Predstavljeno bo vrednotenje podatkov in izbor ključnih rezultatov, ki so uporabni za ocenjevanje tveganja. Predstavljeno bo tudi izrazoslovje na tem področju, glede na večino dostopnih informacij v angleškem jeziku. Ocena nevarnosti je zelo zahtevna odločitev o tem, kateri med opaženimi negativnimi učinki so ključni in pri kateri koncentraciji ali odmerku snovi se že pojavijo. Predstavljena bodo mednarodna merila, ki veljajo pri določanju teh lastnosti. Ocena emisij in izpostavljenosti je pomembna za oceno tveganja. Predstavljeni bodo načini in modeli s pomočjo katerih lahko na podlagi fizikalno-kemijskih lastnosti in kemijske strukture snovi določimo potencialno emisijo v določen tip okolja in možnost izpostavljenosti različnih organizmov preko različnih poti vnosa v organizem. Predstavljeni bodo različni scenariji uporabe snovi, pri katerih pride lahko do različnih emisij in izpostavljenosti. Ocena tveganja je zaključna primerjava med koncentracijo snovi, ki v organizmu oziroma ekosistemu povzroči negativne učinke in koncentracijo snovi, ki ji bo organizem/ekosistem izpostavljen. Predstavljen bo evropski model za oceno tveganja za človeka in okolje, ki se uporablja za regulatorne namene. Zakonodaja na področju kemijske varnosti določa postopke in merila, ki se morajo upoštevati, da se zagotovi enotno in vzajemno priznavanje ocenjevanja tveganja kemikalij. Pomembno je, da se kemikalije označujejo vsklajeno na mednarodnem novoju, da se zagotovi hitro in učinkovito posredovanje v primeru nesreč in splošno obvladovanje in postopno zmanjševanje tveganja.

28

Predavanja gostujočih predavateljev/raziskovalcev za predstavitev specifičnih tem.

Poglavitne teme: ekologija toksikologija ekotoksikologija kemikalije in njihova usoda v okolju učinki kemikalij na posamezne organizme učinki kemikalij na na združbe monitoring in kemijska analitika biomonitoring baze ekotoksikoloških podatkov ocena nevarnosti ocena emisij in izpostavljenosti ocena tveganja zakonodaja na področju kemijske varnosti

8. Literatura Obvezna: Knjige in učbeniki: • Walker, C.H., Hopkin S.P., Sibly R.M in Peakall D.B. Principles of Ecotoxicology. 2nd ed. Taylor &

Francis, London, 2003. • Moriarty F. Ecotoxicology: The Study of Pollutants in Ecosystems. 3rd ed. Academic Press, London,

2001. • Timbrell, John. Introduction to Toxicology. 3rd ed. CRC Press, London. 2002. Priporo čena: Knjige in učbeniki: • Carson, Rachel. Nema pomlad. Houghton Mifflin Company, Boston, 1962. Prevod 1972.

9. Predvideni študijski dosežki Namen predmeta je, da se študentje/ke seznanijo s principi ekotoksikologije in osvojijo metode

pomembne za svoje kasnejše praktično delo pri oceni nevarnosti kemikalij in vrednotenju vplivov kemikalij na ekosisteme.

10. Metode pou čevanja in u čenja Oblike dela: • predavanja • delo v skupinah • samostojno delo študentov/tk Metode dela: • razlaga • diskusija • proučevanje primerov • reševanje nalog • praktično delo • vključevanje strokovnjakov za konkretna področja

11. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti Program izvedbe predmeta študentje/ke dobijo v obliki izročka (syllabus), ki je dosegljiv tudi v

elektronski obliki na spletni strani FHŠ UP. Literatura je dostopna v knjižnici FHŠ UP oziroma v

29

Osrednji knjižnici S. Vilharja v Kopru. Na spletni strani lahko študentje/ke spremljajo tudi koledar razpisanih seminarjev.

12. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica Ocena sestoji iz treh elementov: aktivnega sodelovanja pri vajah (20%), izdelave in diskusijske predstavitve seminarske naloge (20%), ki obsega okoli 10 strani A4 formata, ter zaključnega izpita iz vsebine (60%). Kriterija za ocenjevanje seminarskih nalog sta vsebinski in oblikovni: pri vsebini je pomembna celovitost predstavljenega problema, kvaliteta in obseg virov, utemeljenost podatkov, logična razporejenost snovi, smiselnost in ustreznost argumentov; pri obliki se ocenjuje sistematičnost in preglednost predstavljenih podatkov, jasna predstavitev zaključkov, navajanje citatov in literature in jezikovna pravilnost. Ocenjevalna lestvica: zadostno 6 (60-67), dobro 7 (68-75), prav dobro 8 (76-83), prav dobro 9 (84-90), odlično 10 (91-100).

13. Metode vrednotenja kakovosti Vrednotenje izvedbe predmeta: • Poročilo o izvedbi predmeta z oceno izvedbe • Anketa študentov/tk ob zaključku izvajanja • Sprotni razgovori študentov/tk z izvajalci predmeta Vrednotenje na ravni zavoda: • Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelka • Analiza uspešnosti študentov/tk pri predmetu v okviru oddelka

30

UČNI NAČRT: PEDOLOGIJA IN RABA TAL

1. Naslov predmeta: PEDOLOGIJA IN RABA TAL 2. Število ECTS kreditov: 6 3. Študijski program: SREDOZEMSKO KMETIJSTVO 4. Stopnja: 1. stopnja, univerzitetni 5. Letnik: 1. 6. Semester: 2. 7. Steber programa: temeljni obvezni predmet 8. Jezik: slovenski 9. Obveznosti: Oblike neposredne pedagoške obveznosti: oblika izvedbe število ur število KT izvaja P 30 1 učitelj SE 30 1 učitelj LV 30 1 učitelj, sodelavec SKUPAJ 90 3 Samostojno študentovo delo: oblika aktivnosti število ur število KT opravi SN 15 0,5 študent/ka ŠL 45 1,5 študent/ka PI 30 1 študent/ka Skupaj 90 3 10. Cilji in predmetno specifi čne kompetence - študenta seznaniti z osnovnimi geološkimi procesi, z nastankom in razvojem tal, glavnimi lastnostmi in procesi v tleh, proizvodno sposobnostjo tal in vrednotenjem, izbiro primernih ukrepov za izboljšanje naravnih danosti tal, hkrati pa ga seznaniti tudi s človekovim vplivom na onesnaževanje tal in okolja. Poleg agronomov in gozdarjev ter krajinskih arhitektov prevzemajo znanja o tleh tudi geografi in biologi. Zlasti slednji vidijo v nekaterih vrstah rabe tal (kmetijstvo, rekreacija,..)določene grožnje v smislu ohranjanja narave in biodiverzitete zato je zelo pomembno, da dobi študent širše in podrobnejše znanje o tleh. Zaradi vedno večjega onesnaževanja iz različnih virov, bo študent pridobil znanja in izkušnje identificirati območja in zemljišča primerna za različno rabo, na zaraščenih in degradiranih območjih pa alternativne rešitve za nadaljnjo rabo. Raba in varstvo tal postaja vedno bolj pomemben del trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri. 11. Opis vsebine Študent spozna osnove geologije, povezanost naravnih procesov, posebno tista dogajanja, ki povezujejo geologijo in pedologijo, rabo tal in varstvo okolja: - zgradba in nastanek Zemlje; gibanje litosferskih plošč in glavni geološki procesi, ki vplivajo na nastanek kamnin in oblikovanje zemeljskega površja; vrste, nastanek ter kemična in mineralna sestava kamnin zemeljske skorje; vrste in produkti preperevanja; glineni minerali in njihova vloga v tleh - predstavitev pedologije in njenih panog ter raziskovalnih področij - tla kot naravna tvorba: nastanek, razvoj in sestava tal

31

- fizikalne lastnosti tal (tekstura, struktura, konzistenca, prava in volumska gostota, poroznost, barva, temperatura tal) - zrak v tleh (oksido-redukcijski procesi, sestava zraka v tleh, izmenjava plinov) - voda v tleh (oblike, gibanje, lastnosti, vodni ciklus in človekov vpliv nanj) - kemijske lastnosti tal (sorptivni del tal, talna raztopina, ionska izmenjava, reakcija tal, puferna sposobnost tal, dostopnost hranil) - organska snov (biološko kroženje ogljika, akumulacija in razgradnja, sestava, tvorba, lastnosti in vrste humusa, vrste organskih tal, uporaba in pomen v rastlinski proizvodnji) - odnosi makrohranil med tlemi in rastlino (biološko kroženje dušika, fosforja, kalija, kalcija, magnezija in žvepla) - mikrohranila: (viri, pomanjkanje in toksičnost posameznih: Fe, Mn, Cu, Zn, B, Cl,Mo, Se) - biologija tal (razdelitev faune in flore po velikosti in ter njihova vloga v tleh) - mikrobiologija tal - analitske metode v pedologiji (vaje) - geneza in klasifikacija tal (pedogenetski faktorji in procesi, opis horizontov in talnih tipov) - rodovitnost in vrednotenje tal (vrste pedoloških raziskav, vzorčenje, talne analize in interepretiranje rezultatov analiz, kartiranje) - obdelava tal (izbira primernih tehnik in tovrstni učinki) - erozija tal (problematika, vrste, učinki, kontrola, ukrepi in tehnike preprečevanja,) - hidromelioracijski ukrepi (problematika, vrste, učinki, ukrepi in tehnike)

- onesnaževanje tal (viri in vrste onesnaževanja, organska in anorganska onesnažila, ukrepi za preprečevanje ter tehnike sanacij onesnaženih tal)

- človekov vpliv na kakovost in zdravje tal (vrste kmetovanja in njihov vpliv)

- vrednotenje in raba tal (kategorizacija, pedosekvence, talni informacijski sistem)

12. Literatura Obvezna: Knjige in učbeniki:

• Brady, N.C. and Weil, R.R. 2002: The nature and properties of soils – 13th ed. Prentice Hall, 960 p., USA

• Čirić, M. 1984: Pedologija. Svijetlost OOUR Zavod za udžbenike in nastavna sredstva, 312 p., Sarajevo.

• Foth, H.F. Fundamentals of soil science-8th ed. John Wiley &Sons, 360 p., USA • Kočevar, H and Jaecks Vidic, N. 2003: Izbrana poglavja iz geologije-2. popravljena in

razširjena izdaja. Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 164 p., Ljubljana. • Juma, N.G. 2002: Pedosphere and its dynamic – Introduction to soil science and soil

resources. Salman productions, 335 p., Canada.

32

• Miller, R.W., and Gardiner, D.T. 2001: Soils in our Environment – 9th ed. Prentice Hall, 642 p., USA

• Monroe, J.S. and Wicander, R. 1998: Physical geology: exploring the earth-3nd ed. Wadsworth Publishing Company, 646 p., USA.

• Stritar, A. 1991: Landscapes, landscape types; Soil use and conservation in Slovenia. Inka Stritar, 172 p., Ljubljana

Priporo čena: Knjige in učbeniki:

• Briggs, D., Smithson, P., Addison, K., Atkinson, K. 1998. Fundamentals of the Physical Environment. Routledge, New York.

• Coleman, D.C. and Crossley, D.A. Jr. 1996: Fundamentals of soil ecology. Academic press, 205 p., USA.

• MOP. 1996. Okolje v Sloveniji. • Bernhardsen T. 1999. Geographic Information Systems. An Introduction. John Wiley&Sons,

Inc. New York. • Doran, J.W., Coleman, D.C., Bezdicek, D.F., Stewart, B.A. 1995: Defining soil quality for a

sustainable environment. Soil science society of America, 244 p., USA • Soil Protection Policies within the European Union. 1998, Bonn, Germany. European

Commission, Directorate-General XI & German Federal Environmental Agency. • Stanners, D., Bourdeau, P. 1995. European's Environment. EEA Copenhagen. • McRae. 1988. Practical Pedology, Studying Soils in the Field. Ellis Horwood Limited,

Chichester. • Francis, C., Butler., C., Kong, L. 1990. Sustainable Agriculture in Temperate Zones. John

Wiley&Sons, Inc.New York. • McRae S.G., Burnham, C.P. 1981. Land Evaluation. Claredon Press. Oxford. • Van Lynden, G.W.J. 1994. The European Soil Resource ( dokument Sveta Evrope),

Strasbourg. • Pankhurst, C.E., Doube, B.M. and Gupta, V.V.S.R. 1998: Biological indicators of soil health.

CABI Publishing, 451 p., UK. • Taylor A.G., Gordon J.E., Usher M.B. 1996. Soils, Sustainability and the Natural Heritage.

HMSO, Edinburgh. • Le Bas C., Jamagne M. 1996. Soil databases to Support Sustainable Development, EU JRC

Ispra , Italy. • Lobnik, F. in sodel. 2004. Narava Slovenije , Mladinska knjiga in Slovenska matica. • Lobnik,F. in sodel. 2004. Land degradation in Slovenia in Land degradation, JRC, Ispra, EU. • Rowell, D.L. 1996: Soil science – methods and application. Longman, 350 p., Singapore.

13. Predvideni študijski dosežki Študent bo sposoben spoznati različne vrste tal, njihove fizikalne, kemijske in biotične lastnosti in proizvodno sposobnost. Poznal bo vpliv različnih rab na tla in posledice možnih nepravilnih rab tal (biotična, kemijska in fizikalna degradacija), ukrepe varovanja tal ter ohranjanja multifunkcionalnosti prostora. Predmet je multidisciplinaren, njegova zasnova bo omogočila študentom preko seminarjev, projektov in terenskega pouka več avtonomnega odločanja po vstopu v službo. 14. Metode pou čevanja in u čenja Oblike dela: Poleg predavanj, ki vključujejo multimedijske pripomočke (ppt, video, spletne strani, izvedeni projekti) so sestavni del tudi seminarji in vaje, ki od študenta zahtevajo individualno delo in skupinsko diskusijo. Predviden pa je tudi ogled enega od izvedenih projektov. Metode dela: • razlaga • dialog, diskusija

33

• vaje in praktični pouk • predstavitve seminarjev • terensko delo • vključevanje strokovnjakov za konkretna področja 15. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti Koristno bi bilo, da bi študentje predhodno poslušali predavanja iz kemije in biologije oz. botanike, preden bi opravljali izpit iz pedologije, mogoča pa je tudi vzporedna izvedba v istem letniku. 16. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica

Skupno oceno sestavljajo tri elementi:

- vaje in praktični pouk s preverjanjem znanja: (25%)

- predstavitev in zagovor seminarja (25%)

- zaključni ustni ali pisni izpit iz vsebine predavanj (50%)

Na vajah se ocenjuje sodelovanje ter pripravljenost na vaje, na koncu se pisno preveri še znanje s praktičnega dela. Kriteriji za ocenjevanje seminarskih nalog so naslednji: pisni izdelek in ustna predstavitev, sposobnost razvijanja diskusije, pri vsebini so pomembni celovitost predstavljenega problema, utemeljenost podatkov, logična razporejenost snovi, uporaba tuje literature, navajanje citatov in literature. Ocenjevalna lestvica: zadostno 6 (60-67%), dobro 7 (68-75%), prav dobro 8 (76-83%), prav dobro 9 (84-90%), odlično 10 (91-100%). 17. Metode vrednotenja kakovosti Vrednotenje izvedbe predmeta: • Poročilo o izvedbi predmeta z oceno izvedbe • Anketa študentov/tk ob zaključku izvajanja • Sprotni razgovori študentov/tk z izvajalci predmeta Vrednotenje na ravni zavoda: • Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelka • Analiza uspešnosti študentov/tk pri predmetu v okviru oddelka

34

UČNI NAČRT: BIOLOŠKE VSEBINE V ANGLEŠKEM JEZIKU

Osnovni podatki o predmetu

1. Ime predmeta: Biološke vsebine v angleškem jeziku

2. Šifra predmeta: / 3. Število KT (seštevek iz tabel spodaj): 6 4. Učni jezik: angleški Podatki o umeš čenosti predmeta

5. Študijski program: Bioinformatika 6. Stopnja študijskega programa: univerzitetni, 1.stopnja 7. Steber programa: veščine 8. Obveznosti

Oblike neposredne pedagoške obveznosti (kontaktne ure):

Oblika Število ur Število KT Izvajalec Predavanja 60 2 visokošolski učitelj

Seminarske vaje 30 1 visokošolski sodelavec Skupaj 90 3

Samostojno študentovo delo:

Oblika Število ur Število KT Priprave na izpit 30 1

Kolokviji 4 0.1 Domače naloge 26 0.9

Študij literature, projektna naloga 30 1 Skupaj 90 3

9. Cilji in kompetence

Predznanje, ki ga mora imeti študent: usvojena primerljiva raven znanja Učni cilji predmeta in kompetence: Cilji: - Študent ob konkretni biološki vsebini, poglobljeno spoznajo biološko izražanje v tujem jeziku. - Študent spozna osnove ključnih bioloških področji in smernice sodobnega raziskovanja. Splošne kompetence: - Študent se uči temeljnih bioloških vsebin in spoznava izrazoslovje v tujem jeziku. Na tak način doseže suveren in kritičen odnos do različnih načinov obravnavanja posameznih vsebin. - Razumevanje povezanosti osnovnih ključnih bioloških področji s sodobnimi pristopi v raziskovanju. - Študent se uči uporabljati znanje pridobljeno pri nekaterih drugih predmetih. Predmetnospecifične kompetence: - Seznanjanje z biološkim izrazoslovjem v tujem jeziku. - Spoznavanje osnovnih konceptov iz biologije.

35

10. Vsebina predmeta in literatura

Opis vsebine Predavajo se najpomembnejše raziskovalno aktualne teme iz področja matematike, ki med drugimi lahko vključujejo naslednja vsebinska podpodročja: - Osnove zoologije - Osnove botanike - Biologija in anatomija človeka - Fiziologija živali - Fiziologija rastlin - Genetika - Biokemija - Evolucija - Ekologija in varstvena biologija - Etologija

Osnovna literatura: Literatura je skladna z obravnavano tematiko in po izboru domačega oziroma vabljenega predavatelja. 11. Oblike in metode pou čevanja, u čenja ter ocenjevanja

Uporabljene metode poučevanja in učenja: Predavanja, seminar, individualne naloge in projektno delo. Uporabljeni načini preverjanja znanja: Pisni izpit (lahko se nadomesti s 3 kolokviji), ustni izpit ter domače naloge. 12. Pogoji in viri

Potrebni materialni viri za izvedbo predmeta: predavalnica, projektor. Potrebni človeški viri za izvedbo predmeta. - 1 habilitiran visokošolski učitelj in - 1 habilitiran visokošolski sodelavec * število skupin 13. Evalvacija

Metode in oblika evalvacije: študentske ankete.

36

UČNI NAČRT: BIOINFORMATIKA 1. Naslov enote / predmeta / modula: Bioinformatika 2. Število ECTS kreditov: 6 3. Študijski program: Bioinformatika 4. Stopnja: 1. stopnja 5. Steber programa: obvezni 6. Jezik: slovenski, lahko tudi angleščina 7. Posebnosti: / 8. Obveznosti: Oblike neposredne pedagoške obveznosti: oblika izvedbe število ur število KT izvaja P 45 1,5 učitelj SE 15 0,5 učitelj LV 30 1 učitelj in asistent SKUPAJ 90 3 Samostojno študentovo delo: oblika aktivnosti število ur število KT opravi NA 15 0,5 študent SN 15 0,5 študent ŠL 7,5 0,25 študent DN 7,5 0,25 študent KO 15 0,5 študent PI 30 1 študent Skupaj 90 3 9. Cilji in predmetno specifi čne kompetence Študent se spozna s temelji bioinformatike s poudarkom na primerjavi nukleotidnega zaporedja molekule DNA in drugih zaporedij (nizov). Osnovni namen predmeta je predstaviti študentom osnove bioinformatskih problemov v molekularni biologiji in set najpogosteje uporabljenih algoritmov. Študentje se seznanijo z uvodom v biološka zaporedja, s poravnavo zaporedij, s filogenijo zaporedij, s prosto dostopnimi bazami zaporedij, z osnovnim in naprednim iskanje po bazah zaporedij, programskimi orodji za napovedovanje kodogenih-genskih zaporedij in sekundarnih struktur RNA molekul in proteinov. Seznanijo se s celotnimi analizami genomov, kar vključuje analize mikromrež in analize transkriptoma in s potrebnimi analizami dobljenih podatkov. Poudarek bo tudi na osnovah teorije analiz in predstavljeni bodo problemi in njihove rešitve. Poseben poudarek je namenjen uporabi bioinformatskih programskih orodij, ki temeljijo na odprti kodi. Vaje dajejo študentom priložnost, da se seznanijo in tudi rešijo praktične probleme. Pri predmetu se študenti izobražujejo tudi s pripravo in predstavitvijo seminarjev iz znanstvene literature.

b. Splošne kompetence:

• Abstraktno in analitično mišljenje. • Zmožnost pretvarjanja biološko pogojenih problemov v računalniški jezik. • Študij literature in priprava seminarskega dela.

c. Predmetnospecifične kompetence: • Osnove inženirskega znanja v obliki združevanja obstoječih rešitev. • Tvorjenje modela za reševanje problemov. • Poznavanje algoritmov za primerjavo nizov. • Uporaba orodij za reševanje problemov iz bioinformatike.

37

10. Opis vsebine

• Uvod v bioinformatiko, osnove bioinformatskih problemov v molekularni biologiji, kratek biološki uvod.

• Podatkovne baze: vrste podatkovnih baz (tipi glede na vrsto podatkov – DNA, proteinske, genomske, 3D, 2D-PAGE itd.), formati podatkovnih baz, distribucija, integracija podatkovnih baz (navzkrižne reference).

• Algoritmi analize zaporedij: temelječi na iskanju vzorca, na premikajočem oknu, na matrikah, na klasičnih statističnih metodah, na grafičnih predstavitvah.

• Primerjava dveh nizov: algoritmi za natančno ujemanje • Primerjava dveh nizov: hevristični algoritmi • Iskanje vzorcev in najboljše ujemanje. • Priponska drevesa • Primerjava večih nizov • Tvorjenje evolucijskih dreves. • Iskanja podobnosti: definicije problemov, matrice, metode. • Poravnave dveh in več zaporedij: definicije problemov in metode. • Filogenetske analize: izračuni oddaljenosti, metode parsimonije, metode največje

podobnosti, bootstraping. • Problemi pri strukturni analizi: definicije strukturnih elementov proteinov in DNA/RNA,

napovedi sekundarnih struktur, 3D modeliranje s pomočjo homologije. • Programska orodja za napovedovanje kodirajočih regij. • Genomika in funkcionalna genomika: genomika, transkriptomika-EST zaporedja in

mikromreže, proteomika-2D-PAGE elektroforeze, metabolomika. 11. Literatura

a. Osnovna literatura: • David W. Mount: Bioinformatics: Sequence and Genome Analysis. 2001, Cold Spring Harbor

Laboratory; ISBN: 0879696087 • Dan Gusfield, Algorithms on Strings, Trees and Sequences: Computer Science and Computational

Biology, Cambridge University Press, 1997. • R. Durbin, S. Eddy, A. Krogh, G. Mitchison, Biological sequence analysis: Probabilistic models of

proteins and nucleic acids, Cambridge University Press, 1999. b. Dopolnilna literatura: • David W. Mount, Bioinformatics: Sequence and Genome Analysis, 2. izdaja. Cold Spring Harbor

Laboratory Press, 2004. • Dan Krane, Michael Raymer, Fundamental Concepts of Bioinformatics. Pearson Education, 2002. c. Dodatna literatura: • John R. Levine, Tony Mason, Doug Brown, LEX and YACC. O'Reilly Media, 1992. • N. Jones and P. Pevzner, Introduction to bioinformatics algorithms. MIT Press, 2004. • P. Pevzner, Computational molecular biology. MIT Press, 2000.

12. Predvideni študijski dosežki a. Znanje in razumevanje: • Študent razume osnovne probleme pri primerjanju bioloških vzorcev in se jih zna smiselno lotiti. b. Uporaba: • Zna sestaviti uporabiti ustrezno orodje, oziroma algoritem za primerjavo dveh vzorcev. 13. Metode pou čevanja in u čenja

38

Uporabljene metode poučevanja in učenja: • Predavanja, • vaje, • domače naloge, • projektna naloga.

14. Pogoji za vklju čitev v delo oziroma za opravljanje študijskih obvez nosti

Predavanja in seminarji se bodo izvajali v učilnici opremljenimi z audiovizualnimi učnimi pripomočki, laboratorijske vaje v opremljenem biotehnološkem laboratoriju. Zaradi potrebe po uporabi računalniške tehnologije so skupine velike 15 študentov.

15. Metode ocenjevanja in ocenjevalna lestvica Študentje opravljajo seminarsko delo, 4 domače naloge, dva kolokvija in pisni izpit ter ustni izpit po potrebi. Ocenjevalna lestvica: zadostno, 6 (60-67), dobro, 7 (68-75), prav dobro, 8 (76-83), prav dobro, 9 (84-89), odlično, 10 (90-100).

16. Metode evalvacije kakovosti

Evalvacija izvedbe predmeta Oddaja poročila o izvedbi predmeta in ocena izvedbe Anketiranje študentov ob zaključku izvedbe Razgovori študentov z izvajalci predmeta Evalvacija na ravni zavoda Obravnava poročil o izvedbi predmeta v okviru oddelkov Analiza uspešnosti študentov pri predmetu v okviru oddelkov