univerza na primorskem fakulteta za ...severne amerike, med atlantskim oceanom na vzhodu, tihim...
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
TINA BERGLEZ
SLOVENSKI IZSELJENCI V MESTU JOLIET, ZVEZNA
DRŽAVA ILLINOIS, ZDA
DIPLOMSKO DELO
Koper, 2016
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
TINA BERGLEZ
Slovenski izseljenci v mestu Joliet, Zvezna država Illinois, ZDA
Diplomsko delo
Študijski program: Geografija kontaktnih prostorov
Mentor: doc. dr. Miha Koderman
Somentor: red. prof. dr. Matjaž Klemenčič
Koper, 2016
Hvala mentorju doc. dr. Mihu Kodermanu in
somentorju red. prof. dr. Matjažu Klemenčiču
za pomoč in nasvete.
Hvala vsem, ki ste me spodbujali in mi dajali prostor za pisanje.
Hvala za lekturo.
Domači in prijatelji, hvala, ker ste verjeli vame.
Starši, hvala za spodbudo, podporo, življenje …
.
Povzetek
Slovenski izseljenci v mestu Joliet, Zvezna država Illinois, ZDA
Diplomsko delo obravnava slovenske izseljence mestu v Jolietu, Illinoisu v ZDA. V
pričujočem delu je poleg krajših fizično in družbeno geografskih orisov ZDA in
Zvezne države Illinois ter mesta Joliet podan tudi pregled slovenskega izseljevanja v
ZDA. Poudarek je na mestu Joliet, kjer so Slovenci že konec 19. stoletja ustanovili
etnično župnijo sv. Jožefa, nekaj let kasneje bratsko podporno organizacijo Kranjsko
slovenska katoliška jednota – KSKJ in leta 1926 še Zvezo slovenskih žena – SWUA,
ki sta se razširili po celotnih ZDA, ter še nekaj lokalnih društev. Od leta 1994 je v
sosednjem Lemontu tudi slovensko versko središče in slovenski katoliški center (v
okviru frančiškanskega samostana).
Predmet podrobnejšega proučevanja so prav te organizacijske enote, župnija svetega
Jožefa, KSKJ, SWUA in versko središče s katoliškim centrom v Lemontu. Vse
organizacije so še danes aktivne in delujejo povezovalno, tako na verskem,
kulturnem, športnem in družabnem področju. KSKJ ima predvsem socialno
(zavarovalniško) vlogo. Omenjene organizacije so pomembne zlasti z vidika
ohranjanja narodne identitete slovenske priseljenske skupnosti, ki obsega že več
generacij.
Ključne besede: slovenski izseljenci, ZDA, Illinois, Joliet, župnija sv. Jožef,
Lemont, KSKJ, Amerikanski Slovenec (časopis), SWUA.
Abstract
Slovenian immigrants in Joliet, Illinois, USA
The thesis addresses the lives of Slovenian immigrants in Joliet, Illinois, USA. In this
work I present physical and social geographical characteristics of the USA, Illinois
and the City of Joliet. I outline an overview of Slovenian emigration to the United
States.
The main emphasis of the thesis is on the city of Joliet, where Slovenians already in
the end of the 19th century established an ethnical parish of St. Joseph. Later they
founded several small, local networks and associations, as well as the larger fraternal
support organization American Slovenian (Carniolian Slovene) Catholic Union -
KSKJ and, in year 1926, the Slovenian (Women) Union of America - SWUA. Both
organizations expanded throughout the USA. The Slovenian Catholic Mission and
Slovenian Catholic Cultural Center (within the Franciscan monastery) was
established in 1994 in the neighboring city of Lemont.
These organizational units - the parish of St. Joseph, KSKJ, SWUA and Slovenian
Catholic Mission and Slovenian Catholic Cultural Center - are subject to a more
detailed analysis. All of the above mentioned organizations are still active and serve
a highly integrative role in many different religious, cultural, sporting and social
aspects. KSKJ has a particular social (insurance) role. These organizations are
particularly important in terms of preserving the Slovenian identity in immigration
communities for many generations to date.
Keywords: Slovenian emigrants, USA, Illinois, Joliet, St. Joseph parish, Lemont,
KSKJ, The American Slovene, SWUA.
IZJAVA O AVTORSTVU
Študentka TINA BERGLEZ, z vpisno številko 92021004, vpisana na študijski
program GEOGRAFIJA KONTAKTNIH PROSTOROV, rojena 19. 1. 1983 v
Mariboru, sem avtorica:
zaključnega dela
■ diplomskega dela
magistrskega dela
doktorske disertacije
z naslovom: SLOVENSKI IZSELJENCI V MESTU JOLIET, ZVEZNA DRŽAVA ILLINOIS, ZDA.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena
oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobila vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo in sem to tudi jasno zapisala v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po
zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in
za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska
oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne Podpis avtorja/-ice:
Kazalo
1 UVOD .............................................................................................................. 1
1.1 Metodologija ......................................................................................................... 2
1.2 Cilji in hipoteze ..................................................................................................... 2
2 GEOGRAFSKI ORIS ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE ............................ 4
2.1 Lega in površje ...................................................................................................... 4
2.2 Podnebne razmere ................................................................................................. 4
2.3 Državna ureditev ................................................................................................... 6
2.4 Gospodarstvo......................................................................................................... 7
2.5 Prebivalstvo ........................................................................................................... 9
3 GEOGRAFSKI ORIS ZVEZNE DRŽAVE ILLINOIS ................................. 11
3.1 Oris zvezne države .............................................................................................. 11
3.2 Podnebje v zvezni državi .................................................................................... 12
3.2.1 Podnebni dejavniki ....................................................................................... 13
3.2.2 Temperature .................................................................................................. 14
3.2.3 Padavine ....................................................................................................... 15
3.2.4 Izredni vremenski pojavi .............................................................................. 16
3.3 Gospodarstvo....................................................................................................... 16
3.4 Prebivalstvo ......................................................................................................... 18
4 GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI ORIS MESTA JOLIET ...................... 19
4.1 Zgodovina ........................................................................................................... 19
4.2 Geografski oris .................................................................................................... 21
4.3 Gospodarstvo....................................................................................................... 21
4.4 Podnebje .............................................................................................................. 23
5 ZGODOVINA PRISELJEVANJA V ZDA IN ILLINOIS ............................ 25
5.1 Priseljevanje do prve svetovne vojne .................................................................. 25
5.2 Priseljevanje po prvi svetovni vojni .................................................................... 26
5.3 Nelegalne migracije v ZDA ................................................................................ 28
5.4 Priseljevanje v Illinois ......................................................................................... 29
6 ZGODOVINA NASELITEV SLOVENCEV V ZDA ................................... 32
6.1 Prvi Slovenci v ZDA ........................................................................................... 32
6.2 Priseljevanje pred prvo svetovno vojno .............................................................. 33
6.3 Priseljevanje po drugi svetovni vojni .................................................................. 34
6.4 Slovenski imigrantje do danes ............................................................................ 35
6.5 Problematika druge generacije ............................................................................ 36
7 SLOVENSKE ORGANIZACIJE V JOLIETU .............................................. 38
7.1 Slovenska župnija Svetega Jožefa (St. Joseph parish) ........................................ 38
7.1.1 Prvi Slovenci v Jolietu .................................................................................. 38
7.1.2 Desetletnica Slovenske župnije v Jolietu ..................................................... 43
7.1.3 Srebrni jubilej župnije .................................................................................. 47
7.1.4 Štiridesetletnica župnije svetega Jožefa v Jolietu ......................................... 49
7.1.5 Petdeset let župnije Sveti Jožef v Jolietu ...................................................... 51
7.1.6 Šestdesetletnica župnije ................................................................................ 53
7.1.7 Po letu 1975 .................................................................................................. 57
7.1.8. Po letu 1990 ................................................................................................. 59
7.2 Kranjsko Slovenska Katoliška Jednota – KSKJ (Carniolian Slovenian Catholic
Union) ....................................................................................................................... 64
7.2.1 Amerikanski Slovenec (The American Slovene), Glas (Voice) .................... 76
7.3 Zveza slovenskih žena v ZDA (Slovenian Women's Union of America) ............ 79
7.3.1 Zarja (The Dawn) ......................................................................................... 84
7.4 Slovensko versko središče (frančiškanski samostan s cerkvijo svete Marije) in
slovenski katoliški center v Lemontu (Slovenian Catholic Mission & Slovenian
Catholic – Cultural center) ....................................................................................... 85
7.4.1 Ave Marija .................................................................................................... 88
7.5 Ostala društva v Jolietu ....................................................................................... 89
8 ZAKLJUČEK ................................................................................................. 91
9 VIRI IN LITERATURA ................................................................................ 93
10 GRAFIČNE PRILOGE .................................................................................. 99
10.1 Slike: ................................................................................................................. 99
11.2 Preglednice: ..................................................................................................... 100
SEZNAM KRATIC
IL – Illinois (zvezna država)
JSKJ – Jugoslovanska katoliška jednota
KSKJ – Kranjsko slovenska katoliška jednota
MINN – Minnesota (zvezna država)
Msgr. – monsinjor
npr. – na primer
NV – Nevada (zvezna država)
PA – Pensilvanija (zvezna država)
SANS – Slovenski ameriški narodni kongres
SNPJ – Slovenska narodna podporna jednota
sv. – sveti
stol. – stoletje
SWUA – Slovenian Women Union of America
SŽZ – Slovenska ženska zveza
t. i. – tako imenovan
ZDA – Združene države Amerike
1
1 UVOD
Že sredi 19. stol. se je iz Evrope vsako leto izselilo v povprečju okrog 350.000 oseb, po
letu 1880 pa že okrog 660.000 oseb. Skupaj je bilo v 19. stoletju v čezmorske selitve
vključenih okrog 29 milijonov prebivalcev Evrope. Absolutni maksimum je izseljevanje
iz Evrope doseglo med letoma 1906 in 1910, ko se je vsako leto izselilo okrog 1,4
milijona oseb. V obdobju pred prvo svetovno vojno se je evropsko prebivalstvo
izseljevalo v glavnem v Severno Ameriko. Do konca 18. stoletja se je večina naselila na
območju trinajstih britanskih kolonij oz. med atlantsko obalo in hribovjem Apalači.
Zaradi množičnega priseljevanja iz Evrope je število prebivalcev v trinajstih kolonijah
hitro naraščalo, od okrog 250.000 leta 1700 na okrog 2,5 milijona ob začetku vojne za
neodvisnost leta 1775 (Klemenčič 2011, 82).
Pred prvo svetovno vojno so bili Slovenci med tistimi z najvišjim imigracijskim tokom,
proporcionalno gledano, v Evropi in na svetu. Leta 1900 je živelo zunaj meja
slovenskega etničnega ozemlja, vendar v Habsburški monarhiji, približno 65.000 ljudi.
Do leta 1914 je imigriralo več kot 300.000 Slovencev, večina v ZDA, nekateri tudi v
druge evropske države in Južno Ameriko. Po letu 1918 se je imigracijski tok iz Evrope
spremenil, saj so ZDA s spremembo migracijske politike zaprla svoja vrata in ljudje so
se začeli naseljevati v Južno Ameriko, Kanado in druge evropske države (Klemenčič
1995, 48).
Izseljevanje v ZDA je bilo razširjeno po celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg
slabega gospodarskega položaja na podeželju je ljudi v izseljevanje silil še visok naravni
prirastek prebivalstva, do katerega je na slovenskem etničnem ozemlju prišlo zaradi
izboljšanja življenjskih razmer v drugi polovici 19. stoletja. Na podeželju je bilo tako
vedno več delovne sile, ki pa se zaradi počasi razvijajoče industrije v le nekaj večjih
krajih (Trst, Jesenice, Ljubljana, Trbovlje, Celje, Maribor, Guštanj) ni bila sposobna
zaposliti. Ker v domačem okolju možnosti za zaposlitev zunaj kmetijstva ni bilo,
prometno omrežje pa tedaj še ni omogočalo dnevnih potovanj na delo, je izselitev v
tujino predstavljala več deset tisoč prebivalcem na slovenskem etničnem ozemlju edino
možnost za zaposlitev (Klemenčič 2011, 153).
2
Za prebivalce slovenskega etničnega območja od nekdaj predstavljala pomembno
naselitveno območje tudi Zvezna država Illinois in njeno mesto Joliet, ki je podrobneje
predstavljena v nadaljevanju pričujočega besedila.
1.1 Metodologija
Z metodo analize vsebine je bila pregledana obstoječa znanstvena in strokovna literatura
iz ustreznega področja ter statistični in drugi viri. Drugi del razprave metodološko
temelji na tehniki poglobljenih intervjujev s predstavniki slovenskih organizacij, ki
delujejo v Zvezni državi Illinois.
1.2 Cilji in hipoteze
Primarni cilj diplomskega dela je oris glavnih demografskih in socialno-ekonomskih
vidikov slovenske izseljenske skupnosti v mestu Joliet, ki se nahaja v ameriški Zvezni
državi Illinois. V sklopu primarnega cilja se je delo osredotočalo na več podciljev:
- analizirati zgodovinske, prostorske in organizacijske vidike omenjene
izseljenske skupnosti;
- opredeliti poglavitne vzroke za naselitev slovenske izseljenske skupnosti na tem
območju Združenih držav Amerike;
- opredeliti vzroke za osnovanje matičnih izpostav dveh slovenskih organizacij
(Kranjsko slovenska katoliška jednota in Slovenian Union of America) v mestu
Joliet;
- analizirati odnos slovenskih izseljencev do nekdanje in nove domovine.
V diplomskem delu zaradi specifičnosti teme raziskovanja ne moremo določiti hipoteze,
pač pa bomo skladno z zastavljenimi cilji dela skušali odgovoriti na naslednja
raziskovalna vprašanja:
- Kateri so bili glavni vzroki in motivi za priseljevanje Slovencev na območje
mest Joliet in Lemont ter ameriške Zvezne države Illinois?
- Kakšno vlogo je imela vzpostavitev slovenske izseljenske skupnosti na
obravnavanem območju za nadaljnje priseljevanje iz tedanjega slovenskega
etničnega prostora?
3
- Kakšno vlogo je imela Katoliška cerkev pri ohranjanju slovenske identitete in
tradicije med slovenskimi izseljenci na obravnavanem območju?
- V kolikšni meri se je znanje slovenskega jezika in poznavanje slovenske kulture
še ohranilo med potomci slovenskih izseljencev na obravnavanem območju?
4
2 GEOGRAFSKI ORIS ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE
2.1 Lega in površje
ZDA se raztezajo na 9.518.898 km2 površine in ležijo v osrednjem in južnem delu
Severne Amerike, med Atlantskim oceanom na vzhodu, Tihim ocenam na zahodu in
Mehiškim zalivom na jugovzhodu. K ZDA spada 50 zveznih držav, od tega 48 na
območju med Kanado in Mehiko in 2 izolirani, to je Aljaska na skrajnem
severozahodnem delu Severne Amerike in Havajski otoki v Tihem oceanu. Poleg tega
imajo ZDA še več odvisnih teritorijev, to so Puerto Rico, Ameriški deviški otoki,
Ameriška Samoa in Guam. Vzdolž Atlantskega oceana leži Priatlantsko nižavje,
sestavljeno iz obalne ravnine in Piemonta. Obalna ravnina je pri mestu New York na
severu široka le okrog 20 km, proti jugu se razširi na 200 km in v Zvezni državi Georgia
združi z obalno ravnino ob Mehiškem zalivu. Nad Piemontom se dvigajo Apalači, 2600
km dolgo in 200 km široko hribovje v smeri JZ – SV. Planote se proti S in Z spuščajo z
200–300 m visokimi stopnjami v obsežno Osrednje nižavje, ki sega od Velikih jezer na
S do obalne ravnine ob Mehiškem zalivu na J in od Apalačev na V do Skalnega gorovja
na Z. Zahodni del ZDA zavzema do 1600 km široko mlado nagubano gorovje Kordiljer.
Te se vlečejo od Aljaske do Ognjene zemlje na skrajnem južnem koncu Južne Amerike.
Skalno gorovje sega od Aljaske do Nove Mehike in je 4800 km dolgo in 550 km široko
(Natek 2000, 561).
2.2 Podnebne razmere
Združene države ležijo na območju s prevladujočimi zahodnimi vetrovi, na severu je
celinska gmota Kanade, na jugu toplo in plitvo morje ter na vzhodu in zahodu prostrana
oceana. Že zaradi velikosti Severne Amerike prevladuje v skoraj vsej državi celinsko
podnebje z mrzlimi zimami (slika 1), s toplimi ali vročimi poletji in velikimi dnevnimi
temperaturnimi razlikami. Na zahodni obali so zaradi obmorske lege zime precej
milejše kot drugje. Hladni, vlažni vetrovi s Tihega oceana odložijo večino svoje vlage,
ko se dvigajo čez Obalne gorske verige, zato največ dežja pade v Oregonu in
Washingtonu, še posebno jeseni. Bolj proti jugu, v Kaliforniji so poletja lahko zelo
vroča in suha. Padavin je zlasti v osrednji dolini precej manj, zato je kmetijstvo odvisno
5
od namakanja. Na jugu je nasploh malo dežja; globlje v notranjosti večina preostale
vlage pade kot dež ali sneg nad Kaskadnim gorovjem in Sierro Nevado. Ko se zahodnik
spušča čez vzhodna pobočja, postane topel in suh, zaradi česar so nastale puščave v
Nevadi in Arizoni. Vzhodno od Skalnega gorovja so Velike planjave precej suhe, naprej
proti vzhodu pa Osrednja nižavja spet dobijo poleti več dežja iz vročega, vlažnega
zraka, ki prihaja iznad Mehiškega zaliva. Manj prijetne so nenavadne vremenske
razmere, ki se porajajo nad Osrednjim delom ZDA, ko se mešata vlažni zrak z juga in
hladnejši z zahodnega gorovja; lahko nastanejo nevihte, tornadi, toča ali snežni meteži
(Gardner 1997, 373–4).
Slika 1: Zemljevid podnebnih območij v ZDA (vir: USA Climate 2011).
Letna količina padavin ob tihooceanski obali presega 2000 mm, za glavnim gorskim
grebenom pa hitro pade pod 500 mm. Hkrati je v zahodnem goratem delu celine tudi
več kot šest mesecev na leto izrazito sušnih. Letna količina padavin ob jugovzhodnih
obalah Atlantskega oceana presega 1500 mm, ob vzhodnih 1000 mm, v notranjosti proti
zahodu pa se postopno zmanjšuje in pri poldnevniku 100° zahodno od Greenwicha, v
podnožju Skalnega gorovja, pade pod 500 mm. Tu je meja med vlažnejšo vzhodno in
6
sušno zahodno klimo. Imenujejo jo tudi ''mrtva črta'' (Dead Line), kajti zaradi sušnosti
zahodno od nje poljedelstvo brez namakanja ni možno (Brinovec in sodelavci 1998, 93).
Pomlad in jesen sta prijetni, vendar zelo kratki, zime pa so proti severu vedno daljše. V
delih okoli Mehiškega zaliva so zime precej krajše, vendar so v poznem poletju in
začetku jeseni pogosti orkani, ki ogrožajo tudi jugovzhodne države okoli Floride, kjer
vse leto prevladuje vroče in vlažno vreme. Na severu v Apalačih je vse leto dovolj
dežja. V severovzhodnem delu države je na splošno celinsko podnebje, ki je le nekoliko
omiljeno zaradi bližine oceana, ker prevladujoči zahodni vetrovi pihajo s celine proti
morju. Zaradi nizkih zimskih temperatur in nestabilnih zračnih mas tod pogosto obilno
sneži, posebno v gorah in ob obali (Gardner 1997, 373–374).
2.3 Državna ureditev
Po ustavi iz leta 1787 so ZDA predsedniška zvezna republika. ZDA so zveza suverenih
držav, v kateri ima zveza samo z zvezno ustavno določene pristojnosti, vse druge pa
ostajajo zveznim državam. Predsednik je nosilec izvršilne oblasti in je odgovoren za
uresničevanje zveznih zakonov, je vrhovni poveljnik oboroženih sil, vodi zunanjo
politiko, predlaga parlamentu nove zakone in imenuje člane vlade, predstavnike v
mednarodnih organizacijah ter diplomatskih predstavništvih (Natek 2000, 564–5).
Dvodomni parlament – kongres, tj. zakonodajna oblast, je sestavljen iz predstavniškega
doma s 435 za dve leti izvoljenimi kongresniki in senata s 100 (iz vsake države 2
senatorja) za šest let izvoljenimi člani (Natek 2000, 564–5).
Vrhovno sodišče je najvišji organ s področja sodne oblasti, imajo tudi 13 zveznih
prizivnih sodišč ter 94 zveznih okrožnih sodišč (Natek 2000, 564–5).
7
Slika 2: Zemljevid zveznih držav v ZDA (vir: University of North Alabama 2009).
ZDA sestavlja 50 zveznih držav (slika 2). Vsaka ima svojo ustavo, ki temelji na oblasti
ljudstva, dvodomni parlament, guvernerja kot nosilca izvršne oblasti in svojo vlado.
Guvernerje volijo na splošnih volitvah za štiri leta, ponekod za dve. Odgovorni so za
nadzor nad uresničevanjem zakonov, hkrati pa je guverner poveljnik državnih
oboroženih sil (Natek 2000, 564–5).
2.4 Gospodarstvo
ZDA so najmočnejše svetovno gospodarstvo, leta 2013 so imeli 1,5 % rast BDP, leta
2014 pa že 2,4 %. Tudi za naslednja tri leta je svetovna banka ocenila, da bo BDP
naraščal za okoli 2,5 %. ZDA imajo bogate naravne vire, dobro razvito infrastrukturo in
visoko produktivnost, mešano gospodarstvo in so ohranile stabilno splošno stopnjo rasti
BDP, zmerno stopnjo brezposelnosti in visoko stopnjo raziskovanj in kapitalskih naložb
(Natek 2000, 568 in World bank group 2016).
Država Uvoz, l. 2003 Izvoz, l. 2003 Uvoz, l. 2013 Izvoz, l. 2013
Kanada 18 % 23,8 % 14,6 % 19 %
Kitajska 12,1 % 4 % 19,4 % 7,7 %
8
Preglednica 1: Primerjava deleža uvoza in izvoza za leti 2003 in 2013 (vir: US Census
Bureau 2015).
Iz preglednice 3 je razvidno, da je bila Kanada v desetletju med letoma 2003 in 2013
največji izvozni in uvozni partner ZDA. Delež uvoza leta 2013 se je zmanjšal za 3,4 %
glede na leto 2003. Delež uvoza iz Kitajske se je povečal za 7,3 % v desetletju, kar
posledično pomeni, da se je delež izvoza iz ostalih držav zmanjšal. Podobno je bilo tudi
z izvozom, ki pa se je v obravnavanem obdobju povečal zgolj za 3,7 % Delež uvoza in
izvoza se malo (okrog 1 %) dviguje tudi z Mehiko, medtem ko z ostalimi državami
malenkost upada.
ZDA uvažajo predvsem blago: 21,3 % opreme in naprav, 16,6 % avtomobilov, 10,55 %
izdelkov iz mineralov, 4,4 % hrane, 3,8 % kovinskih in nekovinskih izdelkov, 2,9 %
kemikalij. Izvažajo: 34,1 % opreme, 11,2 % avtomobilov, 7,8 % kemičnih izdelkov, 7,7
% hrane, 6,6 % letal. ZDA je največja svetovna proizvajalka nafte in zemeljskega plina
in druga največja trgovinska in pridelovalna država na svetu. Od 500 največjih
svetovnih podjetij jih ima 128 sedež v ZDA. Ima enega največjih in najvplivnejših
svetovnih finančnih trgov; ameriška valuta, tj. ameriški dolar, je najbolj uporabljena v
mednarodnih transakcijah, nekatere države jo uporabljajo kot svojo uradno valuto. So
tudi največji potrošniki na svetu. Realna rast BDP med leti 1990 in 2002 je bila 3,3 %.
V BDP največ prinesejo storitve, tj. 73,2 %, sledi industrija s 25,2 % in kmetijstvo z 1,6
%. Leta 2001 je največ ljudi zaposloval storitveni sektor, in sicer 75 %, sledila je
industrija z 22,6 % in kmetijstvo z 2,4 %. Po obdobju gospodarske recesije in finančni
krizi med letoma 2007 in 2008 so si opomogli šele leta 2013, od novembra leta 2015
imajo zgolj še 5 % brezposelnost (leta 2003 je bila 6 %) (Ullrich in Rudloff 2005, 143 in
U.S. Bureau of Labor Statistics 2016).
Mehika 11 % 13,6 % 12,4 % 14,3 %
Japonska 9,3 % 7 % 6,1 % 4,1 %
Nemčija 5,4 % 3,4 % 5,1 % 3 %
Velika Britanija 3,4 % 4,6 % 2,3 % 3 %
9
2.5 Prebivalstvo
Po podatkih ameriškega statističnega urada naj bi leta 2014 v ZDA živelo 318.857.056
ljudi, leta 2010 ob uradnem popisu 308.745.538 ljudi, leta 2000 281.421.906 in leta
1990 248.709.873. Rast prebivalstva (slika 3) iz leta 1990 do 2000 je bila 13,2 %, od
leta 2000 do leta 2010 9,7 % in od zadnjega popisa leta 2010 do zadnje ocene 2014 3,3
% rast. Po oceni iz leta 2014 je 77,4 % (popis leta 2010 je 75,1 %) belcev, Latino
Američanov 17,4 % (12,5 %), temnopoltih 13,2 % (12,3 %), Azijcev 5,4 % (3,6 %),
Indijancev / Eskimov / Aleutov 1,2 % (0,9 %). Leta 2012 so bile ZDA 3 največja država
po številu prebivalcev na svetu. V urbanih okoljih živi okrog 80 % prebivalcev (Perry in
Mackun 2001 in Mackun in Wilson 2011 in US Census Bureau 2015).
Slika 3: Spremembe v številu prebivalcev (prirejeno po Mackun in Wilson 2011).
Največ prebivalcev ZDA se je leta 1999 opredelilo (preglednica 4) kot katoličani - 62.
milijonov, sledijo baptisti s 28,3 milijona, metodisti s 13,1 milijona in binkošti s 11,3
milijona vernikov. Med glavnimi svetovnimi religijami je bilo leta 1999 Judov 6
milijonov, 4 milijoni muslimanov, 2 milijona budistov in 1 milijon hindujcev.
Veroizpoved Milijonov Veroizpoved Milijonov
Katoličani 62 Episcopalci 2,4
Baptisti 28,3 Reformanti 1,9
Metodisti 13,1 Jehove priče 1
Binkoštniki 11,3 Judje 6
Luteranci 8,3 Muslimani 4
Mormoni 5,1 Budisti 2
Prezbiterijanci 4,1 Hindujci 1
Pravoslavci 4 Bahai 0,8
10
Cerkev Jezusa Kristusa 3,5 Sikhi 0,2
Preglednica 2: Verska opredelitev leta 1999 (vir: Ullrich in Rudloff 2005, 143).
11
3 GEOGRAFSKI ORIS ZVEZNE DRŽAVE ILLINOIS
3.1 Oris zvezne države
Zvezna država Illinois leži na tako imenovanem ameriškem srednjem zahodu (Krušič
1991). Kot je razvidno iz slike 4, meji na naslednje zvezne države: Wisconsin na severu,
Iowa na zahodu, na jugozahodu Misuri (Missouri), na jugovzhodu na Kentucky in na
vzhodu na Indiano. Na severovzhodu zvezne države meji tudi na Michigansko jezero
(lake Michigan).
Slika 4: Zemljevid Zvezne države Illinois (vir: Nations Online Project 2009).
Velika je 149.885 km2,od tega ima 143.968 km
2 kopnih in 6.030 km
2 vodnih površin.
Najjužnejši del te zvezne države leži 500 milj severno od Mehiškega zaliva. Prvotni
naseljenci so našli to območje prekrito z gozdom in nekaj odprtimi polji in jasami, razen
ob rekah in hribovitih območjih, kjer je bilo manj gozda. Zvezna država leži v t. i.
12
predelovalni (the manufacturing core) in v kmetijski regiji (the agricultural core). Relief
območja je v veliki meri posledica iste poledenitve, ki je ustvarila pristanišča
megapolisa1 Velika jezera (Great lakes) (območje okrog Velikih jezer in območje reke
svetega Lovrenca, pa tudi zahodna Pensilvanija in zgornji del Zvezne države New York
v ZDA ter v Kanadi območje južnega Ontaria in južni deli območja Quebec). Ko se je
težka ledena masa širila navzven od kanadske plošče zaradi gibanja ledu, so se mehki
sedimeni zdrobili pod težo. Odstranjene naplavine so postale del ledene mase, ki so nato
postopoma polnile doline med hribi. Ko so se ledeniške fronte kasneje umaknile, so
ostali dolgi, nizki hribi in nekoliko večje ravnine, primerne za kasnejšo naselitev ljudi
(Angel 2014; Birdsall in Florin 1992).
Zvezne država Illinois je bila sprejeta v Združene države kot enaindvajseta država leta
1818 (de Mello Vianna 1979, 334–5). Državo trenutno vodi guverner Bruce Rauner,
senatorja države Illinois sta Dick Durbin (demokrat) in Mark Kirk (republikanec). Pečat
države Illinois (slika 5) je bil prvič uporabljen že leta 1788 (Illinois.gov – Official
Website for the State of Illinois 2010).
Slika 5: Razvijanje pečata skozi zgodovino in današnji pečat zvezne države (vir:
Illinois.gov – Official Website for the State of Illinois 2010).
3.2 Podnebje v zvezni državi
Vremenske razmere v zvezni državi se pogosto spreminjajo skozi vse leto. Razdalja
med najsevernejšim in najjužnejšim delom države je skoraj 800 kilometrov, zaradi
svojega položaja na sredini ameriškega kontinenta pa ima vlažno celinsko podnebje, kar
je razvidno tudi iz preglednice 1. Njena najvišja točka je na skrajnem severu zvezne
1 Megapolis je največje mestno območje na svetu (visoka gostota zazidave, nakopičenje prebivalstva,
delovnih mest in prometnic) (Brinovec in sodelavci 1998, 109).
13
države, to je Charles Mound s 377 m nadmorske višine. Najnižja točka je na skrajnem
jugu zvezne države, to je sotočje rek Missisippi in Ohio na 85 m (za primerjavo,
Ljubljana 298 metrov nad morjem, Joliet 187 m).
Povprečna letna količina padavin v Illinoisu se giblje od nekaj več kot 1200 mm na
jugu, do 900 mm v severnem delu države (Illinois.gov – Official Website for the State
of Illinois 2015).
Ja
n
Feb
Ma
r
Ap
r
Ma
j
Ju
n
Ju
l
Av
g
Sep
Ok
t
No
v
Dec
Maksimalne dnevne temperature 1 2 6 14 21 26 29 28 24 17 8 2
Minimalne dnevne temperature -7 -6 -2 5 11 16 20 19 14 8 0 -5
Število sončnih ur na dan 4 5 7 7 9 10 10 9 8 7 5 4
Število deževnih dni 10 10 12 12 13 11 9 9 8 8 10 10
Vlažnost (%) 70 67 61 55 55 56 53 55 53 54 62 69
Preglednica 3: Podnebje, Chicago (186 m) (vir: Illinois State Water Survey 2013).
3.2.1 Podnebni dejavniki
Pet dejavnikov vpliva na celinsko podnebje Illinoisa, to so sonce, vremenski sistemi,
topografija, urbana območja in Michigansko jezero. Dva večja dejavnika sta osončenost
(količina sončne svetlobe) in vremenski sistemi (zračne mase in ciklonske nevihte).
Vplivi topografije, jezera Michigan in urbanih območij so manj pomembni, saj imajo
bolj lokalni vpliv, kot pa vpliv na celotno zvezno državo (Angel 2014).
Sonce, primarni vir za vse vremenske pojave, v veliki meri določa temperaturo zraka in
letne čase. Sončna energija je tri do štirikrat močnejša poleti kot zgodaj pozimi na
območju srednje nadmorske višine Illinoisa, kar pomeni topla poletja in mrzle zime v
notranjosti zvezne države (Angel 2014).
Vremenski sistemi, drugi najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na podnebje države,
ustvarjajo široko paleto različnih vremenskih razmer, ki se dogajajo dnevno kot rezultat
različnih zračnih mas in prehodnih nevihtnih sistemov. Visoko hitrostni polarni vetrovi
so velikokrat locirani blizu ali nad Illinoisom, posebej še v jeseni, pozimi in spomladi,
ter so glavna točka za nastanek in premik nizkotlačnih nevihtnih sistemov,
14
kategoriziranih po oblakih, vetrovih in vlažnosti. Ustaljeno vreme, povezano z visokim
zračnim tlakom, se po navadi konča vsakih nekaj dni s prehodom na nizki zračni sistem
(Angel 2014).
Topografija, urbana območja in jezero Michigan so trije lokalni vplivi z učinki na
podnebje Illinoisa. Hribovje Shawnee se razteza po južnem Illinoisu in je med 150 in
275 m višje od obdajajočega območja. Razlika v višini je dovolj, da se za 10 do 15 %
poveča letno število padavin. Drugi lokalni dejavnik je urbano podnebje, ki ga najdemo
v mnogih mestih. Stavbe, parkirišča, ceste in industrijske dejavnosti ustvarjajo urbano
podnebje, ki je precej drugačno kot sosednja ruralna območja. To velja predvsem v
megapolisu Velikih jezer, katerega del je mesto Chicago, kjer je v povprečju za 1,12 °C
topleje, še posebej ponoči. V urbanih območjih se prav tako okrepijo poletne padavine v
smeri od mesta, ki povzročajo spremembe v vlagi, oblačnosti, hitrosti in smeri vetra
(Angel 2014).
Jezero Michigan vpliva na podnebje severovzhodnega Illinoisa, še posebej Chicaga.
Velika termalna masa jezera vpliva na temperaturo in tako povzroča mrzla poletja in
tople zime. Ena večjih prednosti so hladni vetrovi iz jezera, ki v vročem poletju
prinašajo ohladitev. Jezero tudi povečuje oblačnost na območju in zmanjšuje poletne
padavine. Zimske padavine so povečane zaradi vpliva jezera – sneži, ko piha veter iz
severne oz. severovzhodne smeri. Ti vetrovi pomagajo zraku, da prečka relativno toplo
jezero, spodbuja energijski nevihtni sistem in vsebnost vode, kar poveča snežne
padavine (Angel 2014).
3.2.2 Temperature
Povprečna letna temperatura niha med 8,9 °C (sever) in 14,4 °C (jug), z maksimumi
13,9 °C (sever) in 19,4 °C (jug). Povprečni maksimum pozimi niha od –1,1 °C (sever)
do okrog 4,4 °C (jug), medtem ko so povprečni minimumi med –12,2 °C (sever) in –1,1
°C (jug). Povprečni poletni višek je okrog 26,7 °C, medtem ko so minimumi okrog 15,5
°C po vsej državi. Tako pomlad kot jesen imata zmerne temperature. Povprečni
spomladanski maksimumi so med 13,9 °C (sever) in 19,4 °C (jug), medtem ko
povprečni minimum niha med 2,2 °C (sever) in 8,8 °C (jug). Povprečni jesenski
15
maksimum je od 15,6 °C (sever) do 21,1 °C (jug), medtem ko je povprečni minimum
med 4,4 °C (sever) in 8,8 °C (jug) (Angel 2014).
Na letnem nivoju na severnem delu Zvezne države Illinois v povprečju zabeležijo 10
dni, ko temperatura preseže 32,2 °C, na južnem delu pa je takšnih dni povprečno okoli
40. Temperature višje kot 37,8 °C so precej redke, pojavljajo se vsako drugo leto (sever)
oz. dvakrat letno (jug). Na severnem delu države je povprečno 140 dni na leto s
temperaturo okoli oziroma pod 0 °C, na južnem delu pa je takšnih dni samo 80. Dni, ko
so temperature okrog oz. pod –17,8 °C (0°F), je okrog 16 na leto (sever) oz. do 2 na leto
(jug) (Angel 2014).
Povprečna dolžina brez zmrzali v sezoni rasti v Illinoisu se giblje od 160 dni (sever) do
več kot 190 dni (jug). Povprečni datumi, ko se zadnjič pojavi temperatura 0 °C, so v
spomladanskem razponu od 28. (sever) do 7. aprila (jug), medtem ko se povprečni
datumi prvega pojava te temperature v jesenskem obdobju pojavi od 7. (sever) do 21.
oktobra (jug) ter okrog 14. oktobra v okolici jezera Michigan, vključno z območjem
Chicaga, zaradi relativno tople vode v jezeru (Angel 2014).
Najvišji in najnižji doslej izmerjeni temperaturi v Illinoisu sta bili 47,2 °C na vzhodu St.
Louisa, 14. julija 1954 in – 37,7 °C v Congerville 5. januarja 1999 (Angel 2014).
3.2.3 Padavine
Povprečna letna količina padavin na kvadratni meter znaša več kot 1220 mm na leto
(jug), v primerjavi z manj kot 813 mm (sever). Razporeditev sneženja je ravno
nasprotna, povprečno 915 mm na leto na severu, do manj kot 254 mm v skrajnem
južnem Illinoisu. Zimsko sneženje je najmočnejše na območju Chicaga, okrepljeno z
vplivi snega iznad jezera Michigan (Angel 2014).
Variabilnost padavin se razteza tudi skozi čas. V 1930-ih in 1950-ih letih so bile
večletne suše ter med 1970 in 1980 več večjih daljših deževnih obdobjih. Maj in junij
sta običajno najbolj mokra meseca, januar in februar najbolj suha. Seveda so v Illinoisu
vsako leto nevihte, nekatere z med 102 in 204 mm padavin na kvadratni meter v nekaj
urah, zaradi česar pride do poplav (Angel 2014).
16
Povprečno število dni s padavinami se giblje od 110 dni (severno) do tik pod 100 dni
(jug). Število dni s 25 ali več mm padavin se giblje od 8 dni (sever) do 13 dni (jug), in
število dni s 25 ali več mm snega sega od 12 dni (sever) za 4 dni (jug). Dnevi, ko je
snega 150 mm ali več, so redki, od enkrat na leto (sever) do enkrat v treh letih (jug).
Obdobje prvih snežnih padavin se v povprečju giblje med 20. novembrom (sever) in 20.
decembrom (jug). V povprečju se zadnja obdobja snežnih padavin gibljejo med 5. (jug)
in 26. marcem (sever). Povprečno število dni z izmerjeno višino snega (vsaj 25 mm) se
giblje od 60 dni (severozahod) do samo 10 dni (jugozahod). Največja količina snežnih
padavin v 24 urah je bila izmerjena v Aurori, 430 mm, v noči iz 17. na 18 julij 1996.
Največja letna količina snežnih padavin je bila v New Burnside, 1895 mm, v letu 1950.
Največje 24-urno sneženje je bilo prav tako v Astoriji, 960 mm, 27.–28. februarja 1900.
Največje snežne padavine so bile izmerjene v Antiochu, v zimi 1978–1979 (Angel
2014).
3.2.4 Izredni vremenski pojavi
Zvezna država Illinois doživi okoli 29 neviht letno. Tornadi so najpogostejši med
aprilom in junijem (63 % vseh), vendar se pojavljajo v vseh mesecih. V 50 do 60 %
letnih padavin predstavljajo nevihte. V Zvezni državi Illinois jih je povprečju od 60
(skrajni severovzhod) do 80 (jugozahod). Skoraj polovica vseh nevihtnih dni se pojavi v
obdobju junij-avgust. Podobno je s povprečnim številom udarov strele na kvadratni
kilometer, ki se giblje od 5 udarov (severovzhod) do več kot 11 udarov (jugozahod).
Posledice nekaterih neviht so toče. Povprečna letna količina dni s točo niha od 3,3 dni
(jugozahod) na manj kot 1,8 dni (severovzhod) (Angel 2014).
3.3 Gospodarstvo
Zvezno državo Illinois bi lahko opisali kot dve ločeni državi znotraj istega teritorija, saj
je na eni strani velemesto Chicago in na drugi velike poljedelske prerije na jugu in
vzhodu. Vendar pa je kmetijstvo, kljub svoji pomembnosti, razumljivo manj finančno
donosno kot industrija, trgovina, zavarovalništvo in prevozništvo (Gardner 1997, 404).
Prst, molisol, je med najbolj rodovitnimi prstmi in je primerna za pridelavo žita. So od
temno rjave do skoraj črne barve, kar kaže na zelo visoko vsebnost organskih snovi.
Prav tako so po navadi dokaj globoke, med 50 in 150 centimetrov. Izjema so aluvialna
17
tla, ki se nahajajo v glavnih rečnih dolinah in usahlih jezerih in na močvirnatih tleh. Le
ta so sposobna visoke rodovitnosti, vendar zahtevajo dodatno obdelavo. Veliko
kmetijsko-pridelovalnih podjetij v Illinoisu je odvisnih od ugodnih podnebnih razmer,
saj namakanja v glavnem ne uporabljajo. Ukvarjajo se tudi z živinorejo (govedoreja in
prašičereja). Zvezna država je hkrati eno izmed pomembnejših kovinsko predelovalnih
in energetsko bogatih območij v širši regiji. Tovarne po večini izdelujejo blago iz jekla
in železa, motorna vozila in dele za vozila. Regija ima v zemeljski notranjosti veliko
rude (jeklo in železo) in goriva (zemeljski plin in nafta). Illinois je eno izmed
najpomembnejših ameriških središč letalskega, cestnega in železniškega prometa, z
najprometnejšim letališčem v državi O'Hare in obsežnim železniškim vozliščem v
Chicagu (Angel 2014; Birdsall in Florin 1992). Na območju megapolisa Chicaga so
ustanovili znana podjetja, kot so Boeing, Motorola, McDonalds in United Airlines.
DEJAVNOST število %
Kmetijstvo, gozdarstvo, lov in ribolov, rudarstvo 66.481 1,1
Gradbeništvo 334.176 5,7
Proizvodnja 931.162 16,0
Trgovina na debelo 222.990 3,8
Trgovina na drobno 643.472 11,0
Prevozništvo in skladiščenje 352.193 6,0
Informacijska tehnologija 172.629 3,0
Finance, zavarovalništvo, nepremičnine 462.169 7,9
Strokovne, znanstvene in upravne storitve in ravnanje z odpadki 590.913 10,1
Izobraževanje in zdravstveno-socialne storitve 1.131.987 19,4
Kulturne, razvedrilne, rekreacijske, nastanitvene in prehrambne storitve 417.406 7,2
Druge storitve (razen javne uprave) 275.901 4,7
Javna uprava 231.706 4,0
SKUPAJ 100
Preglednica 4: Število in delež ljudi zaposlenih v določeni dejavnosti v Zvezni državi
Illinois leta 2000 (vir: US Census Bureau 2015).
Iz preglednice 2 je razvidno, da je bilo leta 2000 najmanj ljudi zaposlenih v kmetijstvu,
malo ljudi najdemo tudi v gradbeništvu in proizvodnji. Največ ljudi je zaposlenih v
izobraževalnih in zdravstveno-socialnih in informacijskih storitvah, kar je značilno za
visoko razvito družbo.
18
3.4 Prebivalstvo
V Zvezni državi Illinois je leta 2003 živelo 12.653.544 ljudi, kar je zvezno državo
uvrstilo na 5. mesto v ZDA. Hkrati to pomeni tudi, da je bila povprečna gostota 84,4
ljudi na km2. Največ ljudi je živelo v mestih Chicago (2.869.121), Aurora (162.184),
Rockford (151.725), Naperville (137.894), Joliet (123.570), Springfield (113.586) in
Peoria (112.907) (Ullrich in Rudloff 2005, 152).
Za leto 2014 so ocenili, da živi v Illinoisu 12.880.580 ljudi, ob uradnem popisu leta
2010 je bilo to število 12.830.632, leta 2000 12.419.293, leta 1990 pa 11.430.602 ljudi.
Rast populacije od leta 1990 do 2000 je bila 8,6 %, od leta 2000 do 2010 pa 3,3 %.
Popis iz leta 2010 pravi, da je v zvezni državi 73,5 % belcev, temnopoltih 15,1 %,
Latino Američanov 12,3 %, Azijcev 3,4 %, Indijancev 0,2 % in drugih 5,8 % (Perry in
Mackun 2001 in Mackun in Wilson 2011, US Census Bureau 2015).
V 19. stol. je Chicago absorbiral na tisoče imigrantov. Mesto Chicago je že leta 1890
doseglo milijon prebivalcev, do leta 1910 se je to število podvojilo, do sredine leta
1920 pa potrojilo. V okolici večjih kmetij se je razvila mesno predelovalna industrija,
drugod lesna in tekstilna. Po prelomu 20. stol. je v ospredje prišla jeklarska industrija.
Obseg industrijskega sektorja in njegova raznolikost močno prispevata h gospodarski
rasti celotnega območja megapolisa Velikih jezer (Birdsall in Florin 1992).
Po podatkih ameriškega statističnega urada so ob popisu prebivalstva leta 2010
ugotovili, da je bila povprečna starost vprašanih 36,6 let, povprečna velikost
gospodinjstva 2,59 ljudi ter da je lastništvo stavbnega fonda prebivalcev večinoma
zasebno (67,5 %), le slaba tretjina prebivalcev (32,5 %) živi v najetih bivališčih (US
Census Bureau 2015).
19
4 GEOGRAFSKI IN ZGODOVINSKI ORIS MESTA JOLIET
Mesto Joliet je četrto največje mesto v Zvezni državi Illinois. Locirano je zgolj 72 km
JZ od Chicaga. Po popisu leta 2000 ima več kot 145 tisoč prebivalcev, veliko dobro
stoječih podjetij in zanimivosti. Dostopen je z železnico, avtom ali avtobusom, iz
Chicaga oddaljen manj kot 1 uro vožnje. Nekoč je bilo mesto industrije, danes pa se je
mesto ponovno razvilo oziroma rodilo kot turistična destinacija z raznolikimi
možnostmi in pestro turistično ponudbo. V Jolietu je sedež okraja Will (Mesto Joliet
2010).
Slika 6: Zemljevid mesta Joliet, Illinois (vir: Old Plank Road Trail 2010).
4.1 Zgodovina
Izvor imena najverjetneje izhaja iz imena francosko-kanadskega raziskovalca Luisa
Jollieta, ki je leta 1673 skupaj z duhovnikom Jacquesom Marqutteom veslal po reki
Des Plaines River in kampiral na ogromnem osamelcu, nekaj km proč od današnjega
20
Jolieta. Leta 1833, po vojni Črnega sokola / Black Hawk (med ZDA in Indijanci), je
Charles Reed zgradil kočo ob desnem bregu reke Des Plaines, ki je skupaj z jezom in
mlinom pomenila začetek industrije in mesta. Leta 1834 je James Campbell odkupil
mlin od Reeda, ki je deloval vse do izgradnje Illinojskega in Michiganskega kanala. Tik
pred gospodarsko krizo leta 1835 je bil Juliet ustanovljen kot vas, vendar so morali, da
bi znižali višino davka, zaprositi, da bi razveljavili ustanovitev vasi. Leta 1845 so
lokalni prebivalci preimenovali ime iz Juliet v Joliet. Joliet je bil ponovno reintegriran
kot mesto leta 1852. Takrat se v mestu odprlo večje število delovnih mest, ki so
privabila veliko ljudi različnih jezikov in kultur. Prišli so irski, nemški, slovaški,
slovenski, poljski, hrvaški in madžarski priseljenci, ki so iskali boljše življenje.
Priseljenci so skupaj delali in garali, da so leta 1848 odprli 96 milj dolg Illinojski in
Michiganski kanal, kar je kasneje pomenilo dramatične spremembe za mesto. Kanal je
pripeljal v mesto še več ljudi, povečal trgovino in povezal Joliet z ostalo državo, od
Velikih jezer do reke Misisipi. Rast ameriških železnic je bila podobna vodnim potem,
za Joliet je to pomenilo sedem velikih železniških poti, ki so povezala mesto s
sosednjimi. Že leta 1900 je dnevno skozi Joliet peljalo do 200 vlakov. Leta 1861 je v
mesto prišel delat slovenski migrant Markus Kraker, kot podjetnik z blagom in
storitvami (čevljar in proizvajalec cigar). Kasneje je delal v kamnolomu, dokler ni
privarčeval dovolj denarja, da je ta isti kamnolom kupil. Do leta 1890 so kamnolomi
zaposlovali že več kot 1.500 ljudi, Jolietske jeklarne so okrog leta 1900 postale glavni
zaposlovalec ljudi, saj jih je tu delalo že približno 2.000. S širitvijo mesta so se širile
tudi bolezni, leta 1884 tifus, leta 1882 črne koze. Leta 1917 so naslovnice časopisov
poročale o epidemijah bolezni, hujše kot kdajkoli prej v mestu (gripe, pljučnice,
oslovski kašelj, prenosljive bolezni). V 20. stol. se v Jolietu naselile velike množice
ljudi, vzhodno-evropskih migrantov. Po popisu leta 1890 je imelo mesto 23.264
prebivalcev, 271 industrijskih obratov, ki so zaposlovali 3.201 delavca. V mestu železa
in kamna, kjer so ljudje delali v kamnolomih, Illinojskem in Michiganskem kanalu,
jeklarnah, pivovarnah, proizvodnjah in na železnici, so se oblikovale skupnosti sosesk
po etnični pripadnosti prebivalstva, ki so ustanavljale svoje cerkve, šole in bratske
organizacije. Med leti 1970 in 1980 je bila v mestu velika brezposelnost (Wolf 2006,7–
8).
21
4.2 Geografski oris
Mesto se razteza na 99,3 km2 površine, od tega ima 98,6 km
2 kopnih in 0,75 km
2 vodnih
površin. Ima razvejano obliko, ki se razteza v 9. različnih okrožij. Leži ob reki Des
Plaines, kjer je lociran tudi center mesta. Tako kot vsako mesto ima tudi Joliet že od
nekdaj vzhodno in zahodno stran. Obe strani sta bili približno sorazmerni skozi vso
zgodovino vse do druge polovice 20. stol., ko se je začel zahodni del širiti. Veliko
trgovin in podjetij je začelo zapuščati center mesta in se selili na zahod med urbana
naselja. Mesto leži v okrajih Will in Kendallov v Zvezni državi Illinois ter se nahaja 40
milj jugozahodno od Chicaga. Že od leta 1836 je tudi sedež okraja Will. Z raznoliko
populacijo 148.000 ljudi (leto 2014) se mesto promovira kot družini prijazno in
primerno za razvoj poslovnih dejavnosti. Osrednji del kulturne dejavnosti v mestu je
gledališče Rialto, v centru imajo knjižnico ter veliko podjetij in restavracij. Glavna
železniška postaja (Union Station) oz. proge povezujejo Joliet s sosednjimi mesti vse do
Chicaga (Mesto Joliet 2010 in US Census Bureau 2015).
4.3 Gospodarstvo
V času industrializacije je bil Joliet znan kot ''City of Stone'', saj so imeli devet
kamnolomov apnenca, kar je pomenilo tudi veliko možnosti za zaposlitev. Poleg tega je
veliko ljudi prišlo tudi času gradnje kanala Illinois in Michigan. Sledilo je odprtje
jeklarne leta 1869 in priseljevanje številnih delavcev, mesto je postalo "City of Steel''.
Lokalna podjetja (Phoenix Horseshoe in Moore Stove Works) so začela dobavljati svoje
izdelke po celotni državi in mesto je postala destinacija za marljive. Ob prelomu stoletja
je bila jeklarna preoblikovana tako, da je ustrezala potrebam druge nastajajoče
industrije, tj. avtomobilske. V začetku leta 1900 so v mestu ustanovili podjetje Motor
Buggy Co., zgradba podjetja še danes stoji na ulici Bissell. Do leta 1940 so tam
izdelovali značilne rumene taksije (Checker Cab) (Joliet Region Chamber of Commerce
& Industry 2013, 8). Leta 1858 so v mestu odprli državno kaznilnico, ki je služila
svojemu namenu kot najboljša in najmodernejša v ZDA v tistem času. Sestavljena je
bila iz dveh večjih poslopij. Moški oddelek je bil za Ox Mili tovarno ob cesti Collins na
levi strani. Leta 1896 pa so zgradili še ženski oddelek na desni strani ceste, ki je bil
mnogo manjši od moškega in je služil samo kakim sedemdesetim kaznjenkam (zaprli so
ga leta 1932). Moški oddelek je bilo mogočno in prostorno poslopje, ki se je
22
razprostiralo na 246 m x 254 m velikem, obzidanem ozemlju z več poslopji. V
sprednjem poslopju, kjer je bil tudi glavni vhod, so bila stanovanja paznikov in celice za
jetnike (Župnijsko predstojništvo 1901, 25-27). Med leti 1870 in 1970 so imeli delovne
pogodbe z lokalnimi podjetji, za katere so kaznjenci delali. Leta 1990 je imela
kaznilnica 1.300 kaznjencev, leta 2000 1.150 kaznjencev in okrog 540 zaposlenih. Od
leta 1990 naprej je kaznilnica delovala bolj kot sprejemni center za severni Illinois, saj
je sprejela letno več kot 20.000 kaznjencev, ki pa so bili v Jolietu manj kot mesec dni.
Kaznilnico so februarja 2002 zaprli zaradi zmanjševanja proračuna. Marca 1925 so v
mestu Crest Hill, 8 km od Jolieta, odprli ''Stateville Correctional Center'' – prevzgojni
center, z znamenitim okroglim poslopjem (panopticom), ki ima prostora za 4.134
kaznjencev. Kaznilnica se razprostira na 35.374 km2 površine in ima 10 m visoko
obzidje in je velik lokalni delodajalec s 1.300 zaposlenimi kot pazniki, zdravstvenim
osebjem, idr. (Illinois.gov – Official Website for the State of Illinois 2015).
V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je zaradi slabe ekonomije
povečala brezposelnost v mestu. Brezposelnost v zadnjih letih ponovno pada zaradi
tradicionalnih industrij (stroje Caterpillar še vedno proizvajajo tu) in turizma. Vsako
leto pride veliko turistov obiskat Chicagoland Speedway (dirkališče), igralnice Harrah
in Hollywood, Joliet Autobahn Country in samo mesto ter prevzgojni center v bližini
(Joliet Region Chamber of Commerce & Industry 2013, 8).
Danes je, zahvaljujoč kazinojem, dirkalnemu avtomobilizmu, pol profesionalni
bejsbolski ekipi in preporodu centra mesta z uprizoritvenimi umetnostmi, mesto
ponovno postalo privlačna destinacija. Pomembne izboljšave zadnjih let so nova
knjižnica in zgodovinski muzej v centru mesta (Wolf 2006, 8).
DEJAVNOST število %
Kmetijstvo, gozdarstvo, lov in ribolov, rudarstvo 108 0,2
Gradbeništvo 3.083 6,6
Proizvodnja 7.700 16,4
Trgovina na debelo 1.754 3,7
Trgovina na drobno 5.650 12,0
Prevozništvo in skladiščenje 3.425 7,3
Informacijska tehnologija 1.220 2,6
23
Finance, zavarovalništvo, nepremičnine 3.098 6,6
Strokovne, znanstvene in upravne storitve in ravnanje z odpadki 4.040 8,6
Izobraževanje in zdravstveno-socialne storitve 8.261 17,6
Kulturne, razvedrilne, rekreacijske, nastanitvene in prehrambne storitve 4.342 9,3
Druge storitve (razen javne uprave) 1.896 4,0
Javna uprava 2.338 5,0
SKUPAJ 100
Preglednica 5: Število in delež ljudi zaposlenih v določeni dejavnosti v mestu Joliet leta
2000 (vir: US Census Bureau 2015).
Iz preglednice 5 je razvidno, da je najmanj ljudi zaposlenih v kmetijstvu 0,2 %. Majhen
je tudi odstotek ljudi, zaposlenih v trgovini na debelo in informacijski tehnologiji, pod 5
%. Sledijo gradbeništvo in finance, zavarovalništvo in nepremičnine s 6,6 % ljudi.
Največ ljudi je zaposlenih v izobraževalnih in zdravstveno-socialnih in storitvah in
proizvodnji, več kot 15 % v vsaki panogi. To potrjuje, da je mesto močno razvito z
javnimi storitvami in ustanovami in proizvodnjo, ki se je obdržala iz preteklega stoletja
in še vedno prevladuje v mestu. Med velikimi zaposlovalci so tudi trgovine na drobno,
saj zaposlujejo 12 % prebivalcev.
4.4 Podnebje
Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec
Povprečne maksimalne
temperature (v °C) – 0,3 2,2 8,6 15,9 21,9 27,2 29 28 24,6 17,7 9,7 1,8
Povprečne minimalne
temperature (v °C) – 8,6 – 6,4 – 1,5 4 9,3 15,4 17,7 17,1 12,5 5,9 0,7 – 6,2
Padavine (v mm) 46 43 57 89 104 99 110 106 76 72 78 56
Preglednica 6: Povprečne mesečne temperature zraka in padavine v Jolietu, Illinois,
1981-2010 (vir: U.S. Climate data 2013).
Povprečna letna maksimalna temperatura v mestu Joliet med leti 1981 in 2010 je 15,5
°C, povprečna letna minimalna temperatura je 5 °C. Povprečna temperatura je 10,25 °C.
Povprečna letna količina padavin je 936 mm na kvadratni meter (U.S. Climate data
2013). Iz preglednice 6 lahko vidimo, da je v povprečju najtoplejši mesec julij,
najhladnejši januar in najvlažnejši mesec maj.
24
Slika 7: Povprečne mesečne temperature zraka in padavine v Jolietu, Illinois, 1981-2010
(prirejeno po U.S. Climate data 2013).
Iz slike 7 lahko ugotovimo, da so temperature in količina padavin ter njihova
razporeditev dokaj podobne slovenskim. Tako lahko sklepamo, da so se Slovenci
naselili tam, kjer so fizično geografske lastnosti podobne tistim, od koder so se priselili,
to je iz slovenskega etničnega ozemlja. Slovencev prvotno ne najdemo na jugu in v
puščavah ZDA (po sekundarnih migracijah se pojavijo tudi tam), ampak bolj v
hribovitih predelih. Večina Slovencev je v Joliet prišla iz Bele Krajine (Friš, Kolar in
Vovko 1997, 21).
Podnebje Illinoisa ima 4 različne letne čase (tako kot Slovenija), z različnimi
značilnostmi, velikimi kontrasti severa in juga, kar lahko prav tako opazimo v Sloveniji.
Zvezna država ima tudi različne tipe padavin, vključujoč ekstremne pojave, kar lahko
rečemo tudi za Slovenijo.
25
5 ZGODOVINA PRISELJEVANJA V ZDA IN ILLINOIS
5.1 Priseljevanje do prve svetovne vojne
Preseljevanje v ZDA je bilo resnično množično, zaradi česar so ZDA postale država z
zelo raznoliko etnično, rasno, jezikovno in versko strukturo prebivalcev. V obdobju, ko
je bilo preseljevanje najbolj množično, so oblasti sicer skušale nadzorovati
priseljevanje, vendar je bilo le-to brez omejitev. Kljub sprejetju zakona o izključitvi
Kitajcev (leta 1882) in drugim omejitvam je priseljevanje naraščalo. Po 1880. letu so
prevladovali priseljenci iz južne, srednje in vzhodne Evrope. Po podatkih statističnega
urada se je med letoma 1880 in 1910 iz teh evropskih območij v ZDA priselilo okrog
8,2 milijona (Klemenčič 2011, 75–80).
Na intenzivnost selitev v ZDA, kamor se je evropsko prebivalstvo selilo od odkritja
Amerike naprej, je vplivalo več dejavnikov. Med najpomembnejše spada hitra rast
prebivalstva v Evropi (povečanje za 43 % v prvi polovici 19. stoletja in še 50 % v drugi
polovici). Na selitev je vplivala tudi visoka brezposelnost (zaradi avtomatizacije v času
industrializacije), hiter razvoj prometnega omrežja in prevoznih sredstev ter njegova
pocenitev. Na povečanje selitev so vplivale tudi druge neprijetnosti v Evropi, kot so
Napoleonove vojne, občasne lakote, verske nestrpnosti in politično nasilje. Vse to je
oteževalo vsakodnevno življenje in ljudi spodbujalo k iskanju boljšega načina življenja
(Klemenčič 2011, 80–84).
Od prehoda iz 18. v 19. stol. oz. od industrijske revolucije naprej smo priča
najintenzivnejšim procesom izseljevanja evropskega prebivalstva. V Ameriko so se
najprej izseljevali Irci in Britanci, sledili pa so jim prebivalci iz nemških dežel in
Skandinavije, kasneje tudi prebivalci srednje, južne in vzhodne Evrope. Med izseljenci
iz omenjenih območij, tudi iz slovenskega etničnega ozemlja, je prevladovalo kmečko
prebivalstvo. Do konca 18. stol. so se naseljevali na območju med atlantsko obalo in
hribovjem Apalači (trinajsta britanska kolonija). Kasneje so se ustalili tudi na novih
prostranstvih med Apalači in reko Misisipi. Po koncu državljanske vojne se je
kolonizacija ameriškega Zahoda nadaljevala. To je bilo tudi posledica izgradnje prve
transkontinentalne železnice leta 1869, kar je tudi spodbudilo rast mest in potrebo po
26
novih delavcih. Teh v ZDA ni bilo dovolj (začeli so vabiti nove priseljence iz Evrope in
število je ponovno narastlo) (Klemenčič 2011, 80–84).
5.2 Priseljevanje po prvi svetovni vojni
Med prvo svetovno vojno se je priseljevanje v ZDA za nekaj let skoraj povsem ustavilo.
Kljub temu iz tega obdobja izhaja zakon o priseljevanju. Ta je prepovedoval priselitev
vseh oseb iz srednje in vzhodne Evrope, ki niso znale brati ali niso razumele jezika ali
dialekta. Zakon je prav tako onemogočal preseljevanje delavcev iz tako imenovanega
Azijskega zaprtega območja. »Predvideval je tudi zavrnitev vseh oseb starejših od 16
let, ki bi v ZDA dopotovale brez ustreznih potnih listin« (Klemenčič 2011, 111–112).
Kljub omejitvenim zakonom se je v ZDA vsako leto priselilo več kot 800.000 ljudi.
Med ljudmi je vladal tudi strah pred preseljevanjem komunistov iz Rusije. Bali so se
namreč, da bi le-ti skušali širiti idejo komunizma med milijoni priseljencev iz vzhodne
Evrope, ki so bili kot fizični delavci zaposleni na najbolj nevarnih in slabo plačanih
delovnih mestih (Klemenčič 2011, 112).
Leta 1921 so sprejeli Zakon o kvotah. Ta zakon je omejeval letno število priseljencev,
in sicer na okrog 375.000, kar je bila tretjina priseljenih v ZDA leta 1921. Ker je število
priseljencev iz držav vzhodne, srednje in jugovzhodne Evrope še vedno naraščalo, so
ZDA leta 1924 sprejele nov zakon o priseljevanju: ta je za vsako državo, ki je imela
svoje priseljence v ZDA, določal letno kvoto 2 % skupnega števila priseljencev glede na
rezultate popisa prebivalstva iz leta 1890. To je pomenilo vsako leto le še 165.000 novih
priseljencev v ZDA, od tega iz severne in zahodne Evrope 141.000 (86 %), iz srednje,
južne in vzhodne Evrope 21.000 (12 %) in iz drugih dežel sveta zgolj 3.000 ljudi. Kar je
pomenilo favoriziranje priseljevanja iz dežel »stare priselitve« (Klemenčič 2011, 112–
121).
A v tem času so se v svetu dogajale velike spremembe (gospodarska kriza in dogodki na
mednarodnem političnem prizorišču, ki so privedli do druge svetovne vojne), zaradi
česar priseljenci iz mnogih držav niso zapolnili niti nizkih predvidenih kvot (Klemenčič
2011, 113). »Tako se je v tridesetih letih 20. stol. prvič v zgodovini ZDA zgodilo, da se
je izselilo več ljudi, kot je bilo novih priseljencev« (Klemenčič 2011, 113).
27
To je privedlo do tega, da so ZDA med drugo svetovno vojno ponovno »odprla vrata«
za nekatere priseljence, tudi za Kitajce. 40.000 razseljenim osebam so omogočili
preselitev v ZDA. S tako imenovanim Zakonom o ameriških vojnih nevestah so
omogočili priselitev okrog 120.000 ženam in možem ter otrokom ameriškim vojakom,
ki so med drugo svetovno vojno služili v Evropi, na Japonskem in Kitajskem. Po koncu
druge svetovne vojne in do leta 1956 so sprejeli nov zakon, ki je vzhodnoevropskim
državljanom dovoljeval naselitev v ZDA. Na pobudo Vatikana (zaradi trpljenja
milijonov evropskih beguncev) so ameriške oblasti sprejele zakonodajo, ki je beguncem
omogočila naselitev v ZDA. »Letne kvote so bile odpravljene in leta 1956 je ameriški
kongres dovolil priselitev 20.000 beguncev, večinoma z Madžarske, deloma pa tudi s
Kitajske in iz Jugoslavije« (Klemenčič 2011, 116). ZDA so tudi po končani vojni ostale
najprivlačnejša dežela priseljencev z vsega sveta, v obdobju 1951-1965 se je tja priselilo
okrog 4 milijone ljudi (Klemenčič 2011, 111–121).
V začetku 60. let (leta 1952) je bil potrjen nov Zakon o priseljevanju in naturalizaciji, s
katerim so poskušali poenotiti v preteklosti sprejeto priseljensko zakonodajo
(Klemenčič 2011, 116). »Nov zakon je uveljavljal tri principe priseljenske politike:
združevanje družin, varovanje domače delovne sile in priseljevanje oseb s potrebno
kvalifikacijo« (Klemenčič 2011, 116).
Z leti (predvsem sredi 20. stol.) je sistem kvot postajal vedno bolj nekompatibilen s
tedanjimi razmerami v svetu. Gre za to, da se je spremenilo javno mnenje do tujcev,
ZDA so se razglasile za voditeljico »svobodnega sveta« ... Leta 1965 so sprejeli Hart-
Cellerjev zakon, katerega posledica je bila ukinjanje diskriminacijske kvote za
priseljence iz posameznih držav, ljudem pa je bilo predvsem v pomoč določilo o
združitvi družin. Ta zakon je privabil k preselitvi večje število neevropskih priseljencev
(Klemenčič 2011, 116–117).
Omenjeni zakon je dovoljeval preselitev 290.000 osebam na leto; od tega 120.000
ljudem iz držav Južne, Srednje in Severne Amerike in 170.000 z drugih kontinentov. Ta
zakon je število priseljencev iz posamezne države drugih kontinentov omejil na največ
20.000, kandidati za priselitev pa so bili obravnavani po sistemu kdor prej pride, prej
dobi. Pri tem je bilo kar 75 % od 170.000 razpoložljivih vizumov za priseljence iz
drugih kontinentov rezerviranih za posebne »prioritete« sorodnikov ameriških
28
državljanov. Prednost so imeli tudi priseljenci, ki so imeli skladno z veljavno
zakonodajo urejeno stalno prebivališče. Nov priseljenski zakon iz leta 1990 je od
delodajalcev zahteval preverjanje dokumentov o identiteti in sprejemljivosti bodočih
delavcev, s čimer se je število priseljencev povečalo (Klemenčič 2011, 117).
Za družinske člane ameriških državljanov in prebivalce ZDA, ki so imeli zakonsko urejeno
bivališče, je bilo na leto na razpolago okrog 465.000 vizumov, za tiste, ki so se nameravali
samostojno zaposliti v ZDA, pa okrog 140.000 vizumov (Klemenčič 2011, 117).
Sredi devetdesetih let 20. stol. in ob koncu hladne vojne je prišlo na področju
preseljevanja do nekaterih sprememb: število novih priseljencev se je povečalo (število
priseljencev je znova postalo primerljivo z množičnim priseljevanjem ob koncu 19. in v
začetku 20. stol.). Naraščajoče število beguncev in prosilcev za azil je v drugi polovici
devetdesetih let 20. stol. pripeljalo do sprejetja zakona o osebni odgovornosti in
možnosti za delo, ki je med drugim vseboval velike omejitve o delu in ukinitev zveznih
podpor za zakonite priseljence (Klemenčič 2011, 120).
Dogodki, povezani z 11. septembrom leta 2001, so vplivali na priseljensko zakonodajo.
Tako je USA Patriot Act iz leta 2001 je dal ameriškim oblastem dejanska orodja za
odkrivanje teroristov. Prav tako je povečal pristojnosti organov pregona in priseljenskih
oblasti pri osamitvi in deportaciji priseljencev, ki bi bili osumljeni terorizma. Leta 2003
je bil za domovinsko varnost objavilo načrt Endgame, ki je predvideval izgon 12
milijonov priseljencev brez veljavnih dokumentov (do leta 2012) (Klemenčič 2011,
120–121).
5.3 Nelegalne migracije v ZDA
Klemenčič navaja, da naj bi po ocenah analitikov že ob koncu sedemdesetih let 20.
stoletja v ZDA živelo med 1 in 8 milijonov nelegalno priseljenih tujcev (Klemenčič
2011, 118–119).
Za isto obdobje je ameriški Urad za priseljevanje in naturalizacijo […] poročal, da je bilo
vsako leto aretiranih in deportiranih okrog pol milijona oseb. Večinoma je šlo za mehiške
delavce na farmah in druge nekvalificirane delavce, ki so igrali pomembno vlogo v
29
ameriškem kmetijstvu. Zato je ameriški kmetijski lobi nasprotoval kakršnemukoli poskusu
kontrole ali sankcij proti delodajalcem nelegalnih priseljencev (Klemenčič 2011, 118).
ZDA so želele število priseljenih tujcev, ki so bili v državi nelegalno, zmanjšati z
legalizacijo njihovega statusa. Do nje so bili upravičeni tujci brez ustreznih
dokumentov, ki so se v ZDA priselili do 1. januarja 1982. Enake pravice so imeli
kmetijski delavci, ki so med 1. majem 1985 in 1. majem 1986 opravljali delo v
kmetijstvu vsaj devetdeset dni (Klemenčič 2011, 119). V zakonu so bile predvidene tudi
sankcije za delodajalce. Odobren je bil program za legaliziranje kmetijskih delavcev na
začasnem delu. V okviru tega zakona je za legalizacijo zaprosilo okrog 3 milijone
priseljencev, skoraj tretjina Mehičanov. A ukrepi niso pripeljali do želenega učinka.
Nasprotno: število nelegalnih priseljencev se je zviševalo (Klemenčič 2011, 118–120).
»Zalegle niso niti sankcije do delodajalcev, ki so zaposlovali nelegalno priseljene tujce,
niti prisilne deportacije nelegalnih priseljencev in različne druge kazni« (Klemenčič
2011, 119).
Kongres je leta 1996 je sprejel zakon o nelegalnih priseljencih in odgovornosti
priseljencev. Le-ta je omogočal hitro odstranitev priseljencev brez veljavnih
dokumentov. Prav tako je državi dajal pristojnosti, da so v primeru kriminalnega dejanja
izgnali tudi legalne priseljence. Tako so na podlagi omenjenega zakona po letu 1996
izgnali več kot milijona priseljencev (Klemenčič 2011, 119–120).
5.4 Priseljevanje v Illinois
Poleg manjših francoskih naselij ob reki Misisipi že v 18. stol. je največ ljudi emigriralo
v Illinois z juga, in sicer med leti 1800 in 1840. Po tem je postalo pomembno tudi
priseljevanje iz Evrope, predvsem iz Nemčije, Irske, Velike Britanije in Skandinavije,
kasneje tudi iz južne in vzhodne Evrope. Z izbruhom prve svetovne vojne se je prekinil
dotok evropskih priseljencev, hkrati pa se je povečalo povpraševanje gospodarstva za
nekvalificirane delavce. To je pripeljalo do migracije temnopoltih priseljencev iz držav
južno od Illinoisa. Po drugi svetovni vojni je nadaljnji propad trga dela na poljih
bombaža prisilil na sto tisoče temnopoltih priseljencev v migracijo na sever, med
drugim v Illinois. Hkrati pa je vse več belcev odhajalo iz Illinoisa, predvsem v
30
Kalifornijo. Po letu 1970 so iz Illinoisa odhajali tudi temnopolti priseljenci (City data
2015).
Glavni migracijski tok je bil iz podeželja v mesta, pri temnopoltih priseljencih je bil to
daljši premik (iz južnih držav do severnih), medtem ko so se lokalni kmetje preselili
zgolj v 15-50 km oddaljena mesta (City data 2015).
Od 27 največjih mest v Illinoisu se jih je 17 zmanjšalo in 10 povečalo glede na število
prebivalcev od leta 2013 do leta 2014. Podatki (preglednica 8) iz ameriškega
statističnega urada pravijo, da se vsa mesta, razen Napervilla in Elgina, v zvezni državi
manjšajo oz. stagnirajo.
Rangiranje v zvezni
državi Illinois Mesto
Število prebivalcev
leta 2014
Sprememba
v številu od leta 2013 do
2014
2013-2014
sprememba
prebivalstva
1 Naperville 146.128 1.346 0,9 %
2 Elgin 111.117 877 0,8 %
3 Mount Prospect 54.951 166 0,3 %
4 Bolingbrook 74.180 173 0,2 %
5 Orland Park 58.666 120 0,2 %
6 Aurora 200.456 354 0,2 %
7 Palatine 69.387 35 0,1 %
8 Wheaton 53.644 17 0,0 %
9 Arlington Heights 76.024 18 0,0 %
10 Chicago 2.722.389 82 0,0 %
11 Tinley Park 57.280 –4 0,0 %
12 Evanston 75.658 –8 0,0 %
13 Schaumburg 74.896 –10 0,0 %
14 Waukegan 88.915 –25 0,0 %
15 Joliet 147.928 –89 –0,1 %
Preglednica 7: Letna sprememba v številu prebivalcev 2013-2014 (vir: U.S. Census
Bureau 2015).
Podatki prikazujejo, da se ljudje (95.000 ljudi v letu 2013) v državi izseljujejo,
predvsem iz mest, zaradi preseljevanja v druge zvezne države. Illinois bi namreč moral
doživeti naravno rast zaradi več rojstev kot smrti. V letu 2013 je bilo 53.500 rojstev več
kot smrti. Prišteti je potrebno še 32.500 ljudi, ki so emigrirali v Illinois iz drugih držav
31
(ne ZDA). Razlog za odhod iz države se navaja predvsem boljša delovna mesta in
poslovne priložnosti (Lucci 2015).
32
6 ZGODOVINA NASELITEV SLOVENCEV V ZDA
6.1 Prvi Slovenci v ZDA
Na tleh današnjih ZDA so bili prvi slovenski priseljenci katoliški misijonarji. Prvi je na
ameriška tla leta 1680 stopil jezuitski duhovnik slovensko-hrvaške krvi Ivan Ratkaj.
Sledil mu je Marko Anton Kappus, ki je bil raziskovalec južnih delov Kalifornije in
Arizone (umrl leta 1717 v Arivechi, Mehika) in domnevno manjša skupina protestantov,
ki so v 30. letih 18. stol. ustanovili naselbino Ebenezer (v Zvezni državi Georgia). Tudi
v osvobodilni armadi Georgea Washingtona zasledimo vojake s slovenskimi priimki,
kot so Gorshe, Vavtar, Vertnar, Cherne in Vidmar. S prihodom Friderika Barage,
katoliškega misijonarja (umrl leta 1868 v Marquettu, Michigan) na območje Velikih
jezer (1830) se začne doba večjega priseljevanja slovenskih katoliških misijonarjev, ki
so delovali med Indijanci in evropskimi priseljenci (Gobetz 1994, 11).
Na začetku so v ZDA prihajali posamezniki, med njimi leta 1849 politični begunec iz
Avstrije, duhovnik in filozof Anton Füster, in intelektualec Anton Čižman, ki je v letih
1852-1856 potoval po Ameriki in predaval na univerzi Alabama v Montgomeryju. Oba
sta se vrnila v domovino. Hkrati so prihajali iskalci zlata, posamezni potujoči trgovci,
rudarji, kmetijski delavci. Po letu 1865 so v Minnesoto bolj številno prihajali tudi
slovenski kmetje, ki so ustanovili prve slovenske naselbine v ZDA (v okrajih Brockway
in Albany). Mnogi potujoči trgovci so postali bogati poslovneži v St. Louisu (Missouri),
Chicagu (Illinois) in Cincinnatiju (Ohio). Ohranjena izseljenska pisma ter tiskani in
arhivski viri nam dokazujejo, da so se ti prvi priseljenci dobro vključevali v ameriško
družbo. Neizmerna prostranstva Amerike, svoboda duha in gospodarskih možnosti so
jih navduševali, rojake v domovini pa so opozarjali na trdost življenja in dela, ki pa je le
nudilo višji standard kot doma. Šele v 90. letih 19. stol. so začeli Slovenci množično
priseljevati v ZDA (Gobetz 1994, 11).
Do leta 1913 je bilo 10 % prebivalcev v Joliet-u Slovencev, kar je pomenilo drugo
največjo naselbino Slovencev v ZDA, takoj za Clevelandom, Ohio (Wolf 2006, 29).
Po podatkih ljudskega štetja je imelo v New Yorku in okolici leta 1920 dom 10.571
Slovencev, istega leta v Buffalu z okolico 339 ter v zgornjem delu Zvezne države New
33
York 15.025 Slovencev. Rudarska območja Pensilvanije in zahodni deli zvezne države
New York so bila leta 1910 dom 67.537 Slovencev. V jeklarskih in premogovniških
območjih zahodne Pensilvanije so istega leta zabeležili 3.761 Slovencev. V Chicagu so
leta 1920 evidentirali 7.417 in v drugih mestih v severnem Illinoisu 21.595 Slovencev
(Klemenčič 1987, 67).
6.2 Priseljevanje pred prvo svetovno vojno
Množično priseljevanje Slovencev po letu 1890 je zaustavila šele omejitvena
priseljenska zakonodaja ZDA z uvedbo kvotnega sistema leta 1924. Po ocenah se je v
tem času priselilo v ZDA več kot 2.500 Slovencev. Leta 1910 naj bi v Avstriji živelo
samo 1.250.000 Slovencev. Po ljudskem štetju v ZDA (1910) se je za slovenski materin
jezik odločilo 123.631 oseb rojenih na Slovenskem in 59.800 oseb, rojenih v ZDA.
Živeli so predvsem v državah New York, Pensilvanija, Ohio, Illinois, Michigan,
Minnesota, Montana in Kolorado. Zaposleni so bili največ v rudnikih, premogovnikih,
jeklarnah in železarnah, v manjšem številu tudi v kmetijstvu in storitvenih dejavnostih.
Mnogi od njih so postali trgovci, gostilničarji in tudi poslovneži (na primer bankir in
potovalni agent Frank Sakser v New Yorku) (Gobetz 1994, 11–12 in Klemenčič 2011,
84). Slovenci so ustanavljali lastne župnije, kulturna društva, podporne organizacije,
časopise itd. Amerikanski Slovenec je bil prvi slovenski časopis v ZDA; izhajati je začel
v Chicagu leta 1891. Ta čas je zaznamovan s tesnimi stiki med slovenskim in ameriškim
prostorom, ki so ga omogočili časopisi, izseljenska pisma in osebni stiki. Slovenski
priseljenci in njihovi potomci so se kot ameriški vojaki bojevali med prvo in drugo
svetovno vojno. Marsikaterega ameriškega pilota, ki je bil med drugi svetovno vojno
sestreljen nad od Nemcev okupirano Slovenijo, pa so rešili slovenski partizani (Gobetz
1994, 11-12 in Klemenčič 2011, 84).
Večina slovenskih priseljencev se je naselila v naselja, kjer so že živeli Slovenci in v
katerih je obstajala vsaj ena etnično organizacijska struktura, bodisi kulturno,
izobraževalno ali športno društvo, bodisi slovenski narodni dom ali slovenska župnija
ali uredništvo slovenskega etničnega časopisa. To je omogočilo slovenskim
priseljencem ohraniti svoj jezik in/ali narodno zavest do danes. Posebna oblika
organiziranosti slovenske, kot tudi druge priseljenske skupnosti, so od leta 1871 dalje
etnične župnije. Prvi slovenski etnični župniji v ZDA sta bili ustanovljeni leta 1871 v
34
Brockwayu (zdaj St. Stephens) in Tower v Minnesotskem Iron Rangeu (Klemenčič
2005, 114-115). Samostojno ali s pomočjo drugih etničnih skupin so ameriški Slovenci
ustanovili več kot petinpetdeset etničnih župnij. Tam pa, kjer jih ni bilo dovolj ali niso
imeli sredstev za ustanovitev lastne župnije, so se povezali s Hrvati, Slovaki, Nemci,
Italijani ali Madžari in ustanovili narodnostno mešane župnije. Tam, kjer jih je bilo
veliko, so organizirali župnijsko šolo. Maše so imeli najprej zgolj v slovenščini, kasneje
tudi v angleščini. Šola je bila v slovenščini, angleščina je bila zgolj kot dodaten jezik.
Duhovniki in učitelji so bili Slovenci ali slovenskega rodu, kar je pripomoglo k
zavedanju slovenstva (Klemenčič 2005,114–115).
6.3 Priseljevanje po drugi svetovni vojni
Po koncu druge svetovne vojne se je ponovno začel vzpon izseljenstva, to so bili
predvsem politični emigranti. Le-ti so bili bolj izobraženi (iz znanstvenih, umetniških
in kulturnih krogov) in so lažje našli zaposlitev ter se vživeli v ameriško okolje. Mnogi
so postali zdravniki, inženirji in univerzitetni profesorji. Politični begunci so v ZDA
pogosto naleteli na odkrito sovražnost predvojnih slovenskih izseljencev in obratno
(Friš, Kolar in Vovko 1997, 1–10).
Leta 1990 se je skupno 124.437 oseb na vprašanje o etničnem izvoru izreklo za
prednike Slovencev, tj. komaj 0,05 % celotnega prebivalstva Združenih držav. Med
njimi je le 87.500 oseb navedlo slovenski rod kot prvenstveni. Večina od njih (85,8 %)
ima ameriško državljanstvo. Če so se priseljenci srečali s številnimi težavami pri
vključevanju v ameriško družbo zaradi neznanja jezika, novega socialnega in kulturnega
prostora itd., so njihovi otroci in vnuki brez večjih težav sprejemali ameriški način
življenja. Vedno več jih je študiralo in mnogi so postali pomembni in uspešni
gospodarstveniki, znanstveniki, kulturniki, umetniki, vojaki, politiki itd. (Gobetz 1994,
12).
35
Slika 8: Zemljevid z najpomembnejšimi mesti s slovenskimi naselbinami v ZDA (vir:
Klemenčič 2009).
6.4 Slovenski imigrantje do danes
Ob koncu 1930 let so ZDA ponovno spremenile politiko priseljevanja. »V strahu pred
tujimi subverzijami je ameriški kongres leta 1940 uzakonil Zakon o registraciji tujcev«
(Klemenčič 2011, 113). Po sprejetju tega zakona so se v neprijetnem položaju znašli
tudi slovenski priseljenci s Primorske, ki so se v ZDA priselili med obema svetovnima
vojnama. Primorska je bila namreč takrat del Italije in ti priseljenci so imeli italijansko
državljanstvo, za ameriške oblasti pa so se le ti uvrščali med sovražnike demokratičnih
sil. »Njihov status se je spremenil šele po posredovanju političnih voditeljev slovenskih
Američanov« (Klemenčič 2011, 114).
Po podatkih ameriškega statističnega urada je leta 2000 v ZDA živelo okrog 176.000
ljudi s slovenskimi koreninami. V 20. stol. so popise ljudi oz. njihovo poreklo
ugotavljali glede na materni jezik, ki je bil za primorske Slovence beneščina ter
kraj/državo izvora, ki je za prekmurske Slovence Madžarska, česar se moramo zavedati
36
ob pregledu popisov in nekako tudi te ljudi zajeti med Slovence. Po letu 1991 so se ti
ljudje izpovedali kot Slovenci (Klemenčič 2005, 112–3).
6.5 Problematika druge generacije
Problematika druge generacije, tj. neposrednih potomcev izseljencev, je razpetost med
vključevanjem v priseljensko stvarnost in ohranjanjem etnične zavesti. Tu so imele
pomembno vlogo slovenske podporne organizacije (SNPJ, KSKJ) in etnične župnijske
šole, ki so nasprotovale naklonjenosti javnemu šolstvu. Druga generacija je bila manj
navezana na svoj izvor in je bila bolj izpostavljena vplivom ameriških vedenjskih
vzorcev kot njeni starši, potrebovala je vodstvo in organizacije, ki so bile sposobne
usklajevati etnično izročilo z ameriškim načinom življenja (Kodrič 1990).
Prizadevanja etničnih organizacij, da bi vplivale na starše pri soočenju s tem
vprašanjem, so bila povezana z njihovo skrbjo za ohranjanje etnične skupnosti iz
lastnega položaja v njej ob prilagajanju novim potrebam mladine. Kako so se ljudje
odločili, bodisi za javno šolstvo ali etnično župnijsko šolo, je bilo predvsem odvisno od
značaja vsakega posameznika in njegovega položaja v družini in v širšem družbenem
okolju (Kodrič 1990).
Večina otrok slovenskih priseljencev je prišla prvič v stik z ameriškim okoljem v
osnovni šoli. Obstajal je močan vpliv ameriških šol, drugih javnih ustanov in množičnih
medijev, ki so otrokom priseljencev vcepljali prepričanje, da so ameriške vrednote
uglednejše od etničnih (Kodrič 1990).
Poznamo več načinov obnašanja v tujem okolju: za ameriške Slovence je bilo značilno,
da so si prizadevali po vključevanju v ameriško družbo ob prilagajanju zahtevam
etnične skupnosti, le kolikor je bilo potrebno za preprečevanje frustracij in da je
prevladovala težnja k ohranjanju vezi z etnično skupnostjo (Kodrič 1990).
Avtorica še ugotavlja, da sta bili zvestoba etničnemu jeziku in privrženost katoliški veri
dve neločljivi prvini slovanske duševnosti (Kodrič 1990).
37
Med otroci priseljencev se pojavljajo pomisleki glede etnične identitete ravno zato, ker
jih ta neposredno prizadeva. Pripadnikom tretje generacije pa je lažje gojiti zanimanje
zanjo, ker je ne občutijo kot problem. Mnogi člani druge generacije sicer odklanjajo
razne aspekte etničnega izročila in jih nadomeščajo z elementi načina življenja,
značilnega za ameriško okolje. Konkreten znak tega je na primer uvajanje angleškega
jezika v etnične organizacije. Kljub temu pa kaže druga generacija navezanost na lastno
skupnost že s svojim udejstvovanjem v njenem okviru (Kodrič 1990).
38
7 SLOVENSKE ORGANIZACIJE V JOLIETU
»Nikjer ni društveno življenje tako močno razvito kakor v Ameriki. Naravno je, da niso
hoteli v tem oziru zaostati jolietski Slovenci« (Župnijsko predstojništvo 1901, 13).
7.1 Slovenska župnija Svetega Jožefa (St. Joseph parish)
7.1.1 Prvi Slovenci v Jolietu
Prvi Slovenci so prišli v Joliet okrog leta 1870, prvi naj bi bil Markus Kraker (St.
Joseph’s parish 1941, 12). V tem obdobju je bilo v mestu le malo slovenskih
izseljencev, saj so se takrat raje naseljevali tam, kjer so bile skupnosti številčnejše. Tako
je ostalo kakih petnajst let. Okoli leta 1885 pa so začeli Slovenci, večina jih je prišla iz
Bele Krajine (Friš, Kolar in Vovko 1997, 21), v Joliet prihajati pogosteje (skupno naj bi
jih tam živelo okoli 40). Privabile so jih velike železarske tovarne, ki so dajale tisočem
mož zaslužka. Vabili so tudi druge sorodnike in jim obljubljali delo, ker so Slovenci
veljali za pridne in močne delavce. Tako je število Slovencev z leti postopoma naraščalo
(Gobetz 1994, 3). Sčasoma so nekateri postali trgovci, gostilničarji in rokodelci,
najuspešnejši so postali celo podjetniki. Leta 1912 je bilo v slovenski naselbini 30
gostilničarjev, 15 trgovcev z mešanim blagom in več mesarjev. V slovenskih rokah sta
bili dve izmed največjih podjetij ''Slovenic Buttling Co'' in ''Slovenian Liquor Co'' ter
ena največjih prodajaln s pohištvom ''The Eagle''. Slovenska naselbina v Jolietu je bila v
Ameriki znana kot ''slovenski Rim'' (Friš, Kolar in Vovko 1997, 21). V Jolietu živeči
Slovenci so morali takrat svoje verske potrebe in dolžnosti zadostiti v nemški cerkvi sv.
Janeza Krstnika, kjer je ob velikih praznikih imel mašo gospod Ivan Metod Solnce.2 Ob
nedeljah so Slovenci zahajali k sveti maši, tako da je bila včasih polovica ljudi v cerkvi
Slovencev. Nemcem pa to ni bilo nič po godu (Gobetz 1994, 3).
2 JANEZ (JOHN) M. SOLNCE (* 7. junij 1861, Smlednik – † 15. november 1915). Po končani gimnaziji
se je 19. septembra 1880 skupaj s kasnejšim škofom Jamesom Trobcem izselil v ZDA, kjer je doštudiral
bogoslovje v semenišču St. Francis v Wisconsinu. 24. junija 1884 je bil posvečen v duhovnika. Služboval
je v krajih New Ulm, Hoke, Owatonna ter od leta 1897 v St. Paulu v Minnesoti. V letih od 1890 do 1894
je misijonaril med slovenskimi delavci v Montani, kjer je ustanovil več podpornih društev, in v Jolietu, Il,
dokler v ta kraj ni prišel župnik Šušteršič (Klemenčič 1999, 42).
39
Slovenci so to kmalu spoznali in sklenili ustanoviti svojo lastno župnijo. Pričeli so
nabirati denar v ta namen in v kratkem času so nabrali 2.000 dolarjev ter kupili
zemljišče za cerkev (Župnijsko predstojništvo 1901, 3–6).
Slika 9: Ustanovitelji župnije. (vir: St. Joseph’s parish 1941, 24).
Nato so prosili nadškofa naj jim preskrbi slovenskega duhovnika. Chicaški nadškof
Feelian je želji ustregel in je 12. maja 1891 leta imenoval Frančiška Saleškega
Šusteršiča3 za župnika slovenske župnije v Jolietu (Župnijsko predstojništvo 1901, 3–6).
Slika 10: Frančišek Saleški Šusteršič (vir: Župnijsko predstojništvo 1901, 7).
3 FRANČIŠEK SALEŠKI ŠUŠTERŠIČ (* 22. januar 1864, Vič pri Ljubljani – † 24. marec 1911,
Ljubljana). Po šolanju v Ljubljani in po posvetitvi v duhovnika (leta 1886) je kot kaplan služboval v
Smledniku, kjer ga je župnik Ivan M. Solnce navdušil za odhod v ZDA. Po prihodu v Ameriko je postal
župnik v novoustanovljeni slovenski župniji sv. Jožefa v Jolietu, Il. in bil eden od pobudnikov izgradnje
tamkajšnje cerkve, ki so jo gradili do leta 1904. Leta 1893 je bil tudi med ustanovitelji prve vseameriške
podporne organizacije: Kranjsko slovenske katoliške jednote. Med letoma 1899 in 1910 je bil urednik
Amerikanskega Slovenca, izbrali pa so ga tudi za predsednika Zveze slovenskih duhovnikov v ZDA. Po
upokojitvi leta 1910 se je vrnil v Ljubljano. Bil je tudi pisec dveh knjig, in sicer Poduk rojakom
Slovencem, ki se hočejo naseliti v Ameriki, ter Katekizem za katoliške šole v Združenih državah
(Klemenčič 1999, 46).
40
Vogelni kamen cerkve je bil položen in blagoslovljen 19. julija 1891. Cerkev je bila
zgrajena v treh mesecih. Za zavetnika cerkve so si farani enoglasno izbrali svetega
Jožefa (Župnijsko predstojništvo 1901, 3–6).
Slika 11: Prva cerkev svetega Jožefa v Jolietu. (vir: St. Joseph’s parish 1941, 15).
Novo zgrajeno cerkev je blagoslovil in predal svojemu namenu opat dr. Bernard
Ločnikar4 v družbi z mnogimi duhovniki iz Chicaga in Jolieta 18. oktobra 1891. Na
blagoslov so prišli Slovenci iz celotnega Illinoisa. Isto leto so kupili tudi majhne orgle,
naredili dva stranska oltarja s kipoma Marije Device in Presvetega Srca Jezusovega ter
dva kipa za glavni oltar svetega Cirila in Metoda. Postavili in uredili so tudi križev pot
in kupili zvonove (Župnijsko predstojništvo 1901, 3–7).
4BERNARD LOČNIKAR (28. september. 1848, Bitnje pri Kranju – † 7. november 1894) Po končani
srednji šoli v Kranju in malem semenišču v Ljubljani je leta 1868 s svojo mamo in bratom (oče je umrl)
odšel v Ameriko. Vstopil je v benediktinsko opatijo St. John v Collegevillu, Minnesota. Poskusno dobo je
preživel v kraju St. Vincent v Pennsylvaniji. Prve zaobljube je imel oktobra 1869, večne zaobljube
oktobra 1872, duhovniško posvečenje je prejel 22. decembra 1872, novo mašo pa je imel na božič istega
leta. Bil je kaplan v različnih misijonih. Na samostanski šoli je poučeval teologijo. Med leti 1875 in 1877
je bil subprior (predstojnik), in med leti 1877-1879 pa prior. Od leta 1878 je bil kaplan, od leta 1888
župnik v župniji sv. Marije Vnebovzetje v St. Paulu. 7. maja 1890 izvoljen za opata. Predsedoval
benediktinski veji reda v ZDA (Biographia Benedictina 2015).
41
Slovenci v Jolietu so se odločili, da bodo postavili slovensko župnijsko šolo in
pokopališče, saj so umrle do takrat pokopavali na nemška ali angleška cerkvena
pokopališča, kjer pa so bile cene visoke. Ob postavitvi cerkve je bilo takrat zgolj 12
otrok, le-ti pa so hodili ali v angleško ali v nemško šolo ali pa šole sploh niso
obiskovali. Verouk jih je poučeval župnik Šusteršič ob nedeljah, ob sobotah so imeli
učne ure branja in pisanja v slovenščini. Priseljevanje vse več slovenskih družin v Joliet
(saj so slišali za slovensko cerkev) je pomenilo tudi več otrok in odločili so se sezidati
lastno šolo. Pripravljen so že imeli načrt za gradnjo, vendar je vmes posegla finančna
kriza, ki je celo tovarne zaprla za 18. mesecev. Bili so hudi časi in ljudje so večinoma
živeli iz rok v usta. Spomladi 1eta 1895 so na zahodni strani mesta, 3 km od mestne
hiše, kupili prostor za pokopališče. Istega leta so zgradili tudi šolsko poslopje, končano
je bilo septembra. Odprli so ga 2. oktobra 1895. Ob otvoritvi je bilo v šolo vpisanih že
64 otrok. Učili sta jih dve frančiškanski sestri, ves pouk je potekal v slovenskem jeziku.
Učili so se tudi angleščine, računanja, zemljepisa, zgodovine itd., imeli so verouk v
slovenščini, učili pa so se tudi nekaj molitev v angleščini. Leta 1896 so Slovenci
podarili cerkvi svetega Jožefa v dar veličastne orgle z 24 registri. Prva nova sveta maša
v cerkvi svetega Jožefa je bila 1. januarja 1896. Daroval jo je Matija Šavs.5 Drugo novo
sveto mašo je daroval John Plevnik,6 20. junija 1897 (St. Joseph's parish 1941, 19). Od
ustanovitve do leta 1897 je župnija že močno narastla. Ko so pričeli delati cerkev je bilo
80 družin, leta 1897 pa že okoli 200. Potrebovali so torej nov prostor, ponudila se jim je
priložnost in 24. maja 1898 so odkupili zemljo za cerkvijo. Še istega leta so zgradili
5 MATIJA ŠAVS (* 16. februar 1870, Breg ob Kokri nad Kranjem – † 8. maj 1944, Shakopee,
Minnesota). Po osnovni šoli v Kranju in gimnaziji v Ljubljani je septembra 1891 odšel v Ameriko; na St.
Thomas in St. Paul semenišče v St. Paulu, Minn, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje. Novo mašo je
imel 28. decembra 1895. Služboval je od 1896 v Delano, Minn. Septembra 1917 je postal župnik, pozneje
dekan v Shakopee, med angleškimi, nemškimi in poljsko govorečimi verniki. Čeprav je deloval med
neslovenskimi ameriškimi izseljenci, se je večinoma posvečal Slovencem; pisal je članke za
Amerikanskega Slovenca in drugi katoliški tisk, obravnaval zgodovino slovenskega izseljenstva, gradivo
in osebne spomine na slovensko časnikarstvo v ZDA. Sodeloval je tudi v mladinskem listu Angelček. Bil
je med ustanovitelji in najodličnejšimi organizatorji KSKJ (Slovenska biografija 2015). 6 JOHN PLEVNIK (* 28. avgust 1873, Dobrava pri Ljubljani – † 23. marec 1938, Joliet, Il, ZDA). V
mašnika je bil posvečen 17. junija 1897, 20. junija je imel v cerkvi sv. Jožefa novo mašo, kjer je bil
župnik od časa smrti pokojnega župnika Johna Kranjca, pa do svoje smrti, več kot 23 let. Bil je duhovni
vodja KSKJ ter predsednik Baragove zveze (Amerikanski Slovenec 1938).
42
novo župnišče, na vogalu ulice Chicago in Clay, ter razširili in povišali šolo. Slovesno
odprtje in blagoslov je bil 16. oktobra 1898 (Župnijsko predstojništvo 1901, 8–13).
Slika 12: Staro župnišče, nato stanovanje za sestre (vir: St. Joseph’s parish 1941, 22).
Popravilo in obnova šole sta trajala tri mesece in po tej obnovi je šola lahko sprejela 200
otrok, poučevale so jih tri šolske sestre. Poleg tega je bila v zgornjem nadstropju velika
dvorana, ki so jo lahko uporabljali za zborovanja društev. Prostor za cerkvijo in šolo so
ogradili, ga navozili s peskom in spremenili v igrišče za otroke (Župnijsko
predstojništvo 1901, 13).
Slika 13: Slovenska šola v Jolietu. (vir: Župnijsko predstojništvo 1901, 9).
43
Tako kot se je skozi leta širila slovenska župnija, tako je naraščala tudi naselbina
Slovencev. Leta 1901 so Slovenci v Jolietu poleg Ircev, Nemcev in Švedov
najštevilčnejši priseljenci. Ob ustanovitvi slovenske župnije v Jolietu je v svojih
domovih živelo le 20 Slovencev, leta 1901 pa že 200. V tem času so ljudje še vedno
delali v tovarnah, mnogi pa tudi drugje. Leta 1901 so imeli Slovenci v Jolietu 19
gostiln, 5 prodajalen oblek, pohištva in hrane, 3 mesnice, 1 izdelovalnico cigar in 1
pogrebni zavod (Župnijsko predstojništvo 1901, 13–15).
7.1.2 Desetletnica Slovenske župnije v Jolietu
Desetletnico so praznovali več dni med 20. junijem in 4. julijem 1901 in z več
slavnostnimi svetimi mašami, nekaj jih je daroval škof Jakob Trobec7 iz Clouda,
Minnesote. Ustanovili so društvo sv. Ane katoliških boršnaric. Imeli so tudi veličasten
koncert v ''Joliet Opera House'', med petjem so nastopili slavnostni govorniki, med
drugim jolietski župan Richard Barr in misijonar Franc Ksaver Bajec.8 Praznik Dan
neodvisnosti (Independence Day – 4th
of July) so praznovali na impozanten način,
obiskala so jih slovenska, hrvaška in slovaška bratska društva, ki so naredila špalir pred
cerkvijo po sveti maši, nato pa se je začela ogromna parada po mestu, do Riverview
Parka, kjer je sledil velik piknik z raznimi tekmami, igrami in plesom (St. Joseph’s
parish 1941, 20–21).
Po dvanajstih letih so se zaradi vse večjega števila župljanov odločiti za gradnjo nove
cerkve. Prejšnja cerkev je bila stara sicer šele dvanajst let, v dobrem stanju in bi lahko
7 JAKOB (JAMES) TROBEC (* 10. julij 1835, Log pri Polhovem Gradcu – † 14. September 1921,
Brockway, Minn.). Po končani gimnaziji ter dveh letih študija bogoslovja se je na pobudo Franca Pirca,
misijonarja med Indijanci, leta 1864 odpravil v ZDA. V opatiji Sv. Vincent v Pensilvaniji je dokončal
študij bogoslovja in bil 8. septembra 1865 v St. Paulu v Minnesoti posvečen v duhovnika. Na začetku je
služboval v več manjših krajih v Minnesoti, nato pa se leta 1887 vrnil v St. Paul, kjer je ustanovil župnijo
sv. Neže. Že julija naslednje leto ga je papež imenoval za škofa v st. Cloudu, kjer je služboval vse do leta
1914. Pri 77 letih se je upokojil (Klemenčič 1999, 105). 8 FRANC KSAVER BAJEC (* 28. oktober 1866, Ljubljana – † 18. februar 1931, Minnesota). Po končani
gimnaziji v Ljubljani se je leta 1883 odpravil v ZDA, kjer je v zavodu St. Francis v Wisconsinu in na
univerzi v Washingtonu študiral etiko in bogoslovje. Posvečen je bil 21. septembra 1890 ter služboval v
Rush Cityu ter v Fairfaxu, nato pa se leta 1902 preselil v St. Paul, kjer je služboval na nemških župnijah
in tam tudi umrl (Klemenčič 1999, 42).
44
služila še naprej, vendar je bila premajhna za rastočo slovensko naselbino. Ljudje so
predano prihajali v cerkev, tako da je bilo vsako nedeljo manj praznih sedežev, toda
kmalu ni bilo nobenega sedeža več in tudi ne prostora, kjer bi ljudje lahko stali. Odločili
so se za gradnjo nove cerkve. Župnik Šušteršič je sklical posebno župnijsko sejo in
razložil župljanom načrt za novo cerkev. Treba se je bilo namreč odločiti ali bo cerkev
imela en ali dva zvonika in ker je imela nemška cerkev samo enega, so se Slovenci
odločili, da bodo naredili cerkev z dvema zvonikoma (St. Joseph’s parish 1941, 26).
Slika 14: Stara in nove cerkev (vir: St. Joseph’s parish 1941, 28).
Še preden so zapustili svojo prvo cerkev, sta bile v njej še dve novi maši. Prvo je 27.
marca 1904 daroval novomašnik Alojzij M. Kraschowitz,9 drugo pa 26. junija 1904
Anton Sojar,10
ki je potem ostal v Jolietu za kaplana (St. Joseph’s parish 1941, 27).
9 ALOJZIJ KRASCHOWITZ (*– † marec 1919, Chicago, Il) Rojen v Ameriki, slovenskim staršem. 27.
marca 1904 imel novo mašo v Jolietu. V času odsotnosti je nadomeščal župnika Šušteršiča v Jolietu, kjer
je ostal za kaplana. 7. julija 1911 je postal župnik v South Chicagu (St. Joseph’s parish 1941).
10 ANTON SOJAR (* 20. december 1881, Spodnja Šiška pri Ljubljani – † 1923, Pittsburgh, Pensilvanija).
V Ljubljani je končal gimnazijo in študij bogoslovja in se leta 1903 izselil v ZDA, kjer je študiral na
semenišču St. Paul v Minnesoti. V duhovnika je bil posvečen leta 1904. Najprej je služboval kot kaplan v
župniji sv. Jožefa v Jolietu, oktobra 1905 pa je bil imenovan za župnika v slovenski župniji sv. Štefana v
Chicagu, Illinois. Leta 1918 upokojen, kljub temu pa je v letih 1920 in 1921 deloval kot pomočnik v
župniji sv. Jurija v South Chicagu (Klemenčič 1999, 43).
45
Vogelni kamen za novo cerkev je bil blagoslovljen 21. avgusta 1904, slovesnost ob
blagoslovitvi nove cerkve pa je bila že 15. oktobra 1905. Prisotni so bili mnogi
duhovniki, med njimi tudi chicaški nadškof Quigley, škof Carrol iz Helene, Montana, in
škof Trobec iz St. Clouda, Minnesota. Nova cerkev je bila zazidana v modernem
rimskem slogu (St. Joseph’s parish 1941, 27–28).
Slika 15 in Slika 16: Stranska oltarja (vir: St. Joseph’s parish 1941, 30).
Slika 17: Kapelica Marije Pomagaj (vir: St. Joseph’s parish 1941, 30).
Cerkev je imela poleg glavnega še dva stranska oltarja in stransko kapelo Matere božje s
sliko Marije Pomagaj iz Brezij, naslikana po vzorcu slike, ki je na Brezjah (St. Joseph’s
parish 1941, 29).
Junija leta 1907 je župnik Šusteršič odšel v Rim, kjer se je poklonil papežu Piju X., nato
pa še v Slovenijo na obisk k sorodnikom in znancem. V njegovi odsotnosti ga je
nadomeščal A. Kraschowitz. Kmalu po bolezni in odhodu gospoda Šusteršiča iz Jolieta,
še pred njegovo smrtjo, so jolietski župljani obhajali slovesnost nove svete maše, ki jo
46
je daroval domačin Joseph Štukel,11 4. septembra 1910. To je bila prva nova maša v
novi cerkvi. Po svoji novi maši je J. Štukel ostal v Jolietu, nadškof Quigley pa je
imenoval Johna Kranjca 12
za župnika v Jolietu (St. Joseph’s parish 1941, 34).
Leta 1911 je bilo 489 šolskih otrok in ker je bila stara šola premajhna za tako število, so
morali nekaj otrok odsloviti. Začeli so razmišljati o novi, večji šoli. Leta 1913 so
sklenili in začeli zidati novo šolo, ki je bila dokončana maja 1914. Jeseni je bilo v šolo
vpisanih 625 otrok, tako da so bile kapacitete nove šole napolnjene (St. Joseph’s parish
1941, 37).
Slika 18: Nova šola leta 1914 (vir: St. Joseph’s parish 1941, 38).
Leta 1912 je dal takratni župnik postaviti glavni oltar, ki ga prej cerkev še ni imela. Leta
1914 so se odločili podreti staro cerkev, na njenem mestu pa sezidati novo župnišče (St.
Joseph’s parish 1941, 37).
11
JOSEPH ŠTUKEL (*– †). V duhovnika posvečen 26. julija 1910 v Innsbrucku, Avstrija. Novo mašo je
imel 4. septembra 1910 v novi cerkvi v Jolietu, kjer je ostal kot pomočnik nadomestnemu župniku
Kraschowitzu. Julija 1911 je dobil svojo župnijo v Bradley, Il. Junija 1931 je ob 40. letnici župnije Sv.
Jožefa v Jolietu daroval mašo. Na pogrebu župnika Plevnika je bil diakon (St. Joseph’s parish 1941).
12 JANEZ (JOHN) KRANJEC (* 22. februar 1871, Stari trg na Dolenjskem – † 1915, Joliet, Illinois). V
ZDA se je preselil leta 1892 in se vpisal v semenišče St. Francis v Wisconsinu. Po dokončanem študiju je
bil julija 1897 posvečen v duhovnika ter bil najprej nastavljen na angleški župniji v Jolietu, Illinoisu.
Služboval je še v Pittsburghu, Pensilvanija, v South Chicagu, Waukeganu ter po smrti F. Šušteršiča zopet
v Jolietu, kjer je tudi umrl (Klemenčič 1999, 43).
47
Pred koncem leta 1914 so bile spremembe tudi pri duhovnikih: Anton Berk13
je odšel,
nekaj časa je bil John Kranjec brez pomočnika, nato pa mu je nadškof poslal irskega
duhovnika Kelleya. Ker ni znal slovenskega jezika, je prišel na pomoč John Plevnik.
Kasneje je John Kranjec hudo zbolel in februarja naslednjega leta umrl. Po smrti Johna
Kranjca je nadškof poslal Johna Plevnika za novega župnika (St. Joseph’s parish 1941,
39–43).
Slika 19: Nova cerkev in novo župnišče leta 1914 (vir: St. Joseph’s parish 1941, 42).
7.1.3 Srebrni jubilej župnije
V nedeljo 22. oktobra 1916 je župnija sv. Jožefa beležila 25. let obstoja, ki so ga
obeležili s parado skozi celotno mesto do slovenske cerkve. Sveto mašo je daroval
Wencel Sholar,14
ob asistenci A. Kraschowitza in Jakoba Černeta15 (St. Joseph’s parish
1941, 43–45).
13
ANTON BERK (*– †). Po odhodu župnika Pollacka iz Jolieta septembra 1912 je prevzel njegovo
mesto. 13. junija 1914 je odšel v Bridgeport, Ohio (St. Joseph’s parish 1941).
14 WENCEL SHOLAR (*23. april 1876, Rudno, Železniki, – † 29. oktober 1942, La Salle). V Ameriko
je odšel kot 19. letni fant in vstopil v benediktinski kolegij sv. Vincenca, Latrobe, Pensilvanija. Po novi
maši je bil leta 1909 imenovan za župnika cerkve v Whitney, Pa, od leta 1909 do 1913 je župnikoval v
župniji sv. Benedikta, Ladd, Il, in sv. Trojice v Cherry, Il. Od leta 1913 pa do svoje smrti je bil profesor
48
Slika 20: Novo pokopališče (vir: St. Joseph’s parish 1941, 47).
Marca 1919 je nenadoma umrl A. Kraschowitz, zamenjal ga je takratni pomožni župnik
John Plaznik.16
Blizu župnijskega pokopališča so dokupili nekaj zemlje za novo
župnijsko pokopališče (St. Joseph’s parish 1941, 46–50).
na kolegiju v Peru, Il, kjer je poučeval moralo in kanonično pravo. Več let je bil tudi prednikov namestnik
tega samostana (Glasilo KSK Jednote 1942). 15
JAKOB ČERNE (*3. marec 1883, Blejska Dobrava – † ? ZDA). Po končani gimnaziji v Kranju, je leta
1902 vstopil v semenišče St. Paul v St. Paulu, Minn, kjer je bil leta 1908 posvečen v duhovnika. Po
delovanju v Fairfaxu, Minn. in Rock Springsu, Wyoming, je postal župnik v Sheboyganu, Wisconsin, kjer
so v času njegovega župnikovanja sezidali slovensko cerkev sv. Cirila in Metoda z župniščem (Slovenska
biografija 2015).
16 JOHN PLAZNIK (* ?, – † ?) Oktobra 1915 imenovan za pomožnega župnika v župniji sv. Jožefa v
Jolietu, Il. Marca 1919 je postal župnik pri cerkvi sv. Jurija v South Chicagu (St. Joseph’s parish 1941).
49
Slika 21: Župnijski park (vir: St. Joseph’s parish 1941, 74).
Aprila 1919 je KSKJ v Jolietu obhajala 25. letnico delovanja. 15. februarja 1920 so bile
blagoslovljene nove cerkvene orgle, septembra pa ustanovljena Bratovščina Presvetega
Rešnjega Telesa. Maja leta 1921 je imel novo mašo Matija Butala17
, ki je ostal za
kaplana do leta 1929. V začetku leta 1924 je nadškof dodelil novega pomožnega
župnika Ernesta Horvata18
, madžarske narodnosti (St. Joseph’s parish 1941, 46–50).
Junija 1929 je bila slovesna sveta maša, ki jo je vodil pomožni škof Sheil, v proslavo
35. letnice KSKJ. Sredi junija je kardinal za pomožnega župnika imenoval ameriškega
Slovenca Matija J. Hitija19
, ki je ostal osem let (St. Joseph’s parish 1941, 50–58).
7.1.4 Štiridesetletnica župnije svetega Jožefa v Jolietu
40. letnico župnije so praznovali junija leta 1931. Sveto mašo je daroval Joseph
Štukel,20
župnik na hrvaški župniji v Chicagu, diakon Matija Butala in subdiakon
semeniščnik George Kuzma,21
med gosti je bil tudi chicaški pomožni škof Sheil. Poleti
je KSKJ organizirala velik izlet v domovino, pod duhovnim vodstvom župnika Plevnika
(St. Joseph’s parish 1941, 58).
17
MATIJA BUTALA (* 1891, Joliet, Il. – † ?) 21. maja 1921 posvečen v duhovnika, 22. maja nova maša
pri sv. Jožefu, kjer je ostal za kaplana. Leta 1929 poslan za župnika v Waukegan. Leta 1938 se vrne v
župnijo sv. Jožefa v Jolietu kot župnik (St. Joseph’s parish 1941).
18 ERNEST HORVAT (* ? – † ?) Madžarske narodnosti. Leta 1924 poslan kot pomožni župnik v župnijo
sv. Jožefa v Jolietu, Il, kjer je služboval tri leta. Nato postal župnik na madžarski župniji Our Lady of
Hungary v Chicagu (St. Joseph’s parish 1941).
19 MATIJA (MATTHIAS) J. HITI (* ? – † ?) Ameriški Slovenec. Šolal se je na Mundelein semenišču.
26. aprila 1930 prejel mašniško posvečenje, novo mašo imel 27. aprila v cerkvi St. Catherine of Genoa v
Chicagu. V župniji sv. Jožefa, kjer je bil kaplan, je pomagal pri šolski godbi in zboru ter dramskih igrah.
Bil je imenovan za duhovnega vodjo mladinskega društva Presvetega Imena. Leta 1937 je bil imenovan
za župnika pri cerkvi sv. Matere Božje v Waukeganu (St. Joseph’s parish 1941).
20 JOŽEF (JOSEPH) ŠTUKEL (* ?, Joliet, Illinois – † ?) Eden prvih otrok, vpisanih v župnijsko šolo v
Jolietu, leta 1895. V župniji sv. Jožefa je bil prvi novomašnik, 4. septembra 1910. Tam je ostal kot
pomočnik nadomestnemu župniku. Julija 1911 je dobil svojo župnijo v Bradley, Il. Leta 1931 je
župnikoval na hrvaški župniji v Chicagu (St. Joseph’s parish 1941).
21 GEORGE KUZMA (* ? – † ?) 2. aprila 1932 prejel mašniško posvečenje v Mundeleinu, novo mašo
daroval 3. aprila v cerkvi sv. Jožefa v Jolietu, kjer je ostal kot kaplan. Imenovan je bil za duhovnega
vodjo deškega društva Presvetega Imena. Pomagal je prirejati dramske igre (St. Joseph’s parish 1941).
50
3. aprila 1932 je daroval svojo prvo sveto mašo George Kuzma, ki je bil nato imenovan
za kaplana v domači župniji. Septembra leta 1933 je Zveza slovenskih društev priredila
velik piknik v Rivals parku, kjer so zbirali denarne prispevke za šolo. Kasneje tega
meseca so imeli prvi sestanek za ustanovitev Mladinskega društva Presvetega Imena.
Novembra so ustanovili Deško društvo Presvetega Imena, v katerega se je že prvi mesec
vpisalo 53 otrok. Leta 1935 so se odločili sezidati novo poslopje na župnijskem
pokopališču. 16. junija je imel svojo novo mašo bivši župljan Pij J. Petrič.22
Novembra
leta 1935 je prišel v Joliet na kratek obisk ljubljanski nadškof dr. Gregorij Rožman,23
poleg nagovora in zahvale župljanom je imel tudi sveto mašo s pridigo. Obiskal je
župnijsko šolo, kjer je mladino povabil k obisku domovine svojih staršev in obiskal pa
je tudi glavni urad KSKJ (St. Joseph’s parish 1941, 60–66).
Pomladi leta 1938 je umrl takratni župnik John Plevnik in namesto njega je prišel
domačin Matija Butala. Hkrati pa jih je zapustil kaplan Hiti, ki je šel za župnika k cerkvi
Matere Božje v Waukegan, Il. Maja je župljane obiskal ljubljanski župan dr. Jurij
Adlešič.24
Župljanka gospa Mutz je ustanovila župnijsko knjižnico, kjer so se dobile
22
PIJ J. PETRIČ (* ? – † ?) Služil je v avstrijski in jugoslovanski vojski, bil vojni ujetnik in po prihodu v
ZDA nekaj let delal v tovarni. 15. junija 1935 je bil posvečen v duhovnika v Orchard Lake semenišču,
Michigan, 16. junija je daroval svojo novo mašo v cerkvi sv. Jožefa v Jolietu. Od leta 1939 je župnikoval
v slovenski cerkvi sv. Cirila v New Yorku (St. Joseph’s parish 1941).
23 DR. GREGORIJ ROŽMAN (*9. marec 1883, Dolinčice, Avstrija – † 16. november 1959, Cleveland,
Ohio, ZDA). Po gimnaziji in študiju teologije v Celovcu postal duhovnik leta 1907. Doktoriral iz
teologije na Dunaju leta 1912, nato bil profesor cerkvenega prava v Celovcu. 5 let je bil izredni profesor
cerkvenega prava na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1929 postal škof v Ljubljani. Od začetka maja
leta 1945 je bil na begu pred osvobodilno jugoslovansko armado in 30. julija 1946 v odsotnosti obsojen
pred vojaškim sodiščem (Slovenska biografija 2015). 24
DR. JURIJ (JURO) ADLEŠIČ (*7. maj 1884, Adlešiči – † 29. september 1968, Adlešiči). Po maturi na
klasični gimnaziji v Ljubljani leta 1904 je študiral pravo v Pragi in na Dunaju, zaključil 1910 z
doktoratom. Leta 1918 odprl lastno odvetniško pisarno v Ljubljani. Politično je deloval v SLS, bil je prvi
predsednik samostojne Družbe sv. Rafaela (1927–28) in podpredsednik Orlovske zveze, član
banovinskega sveta in ljubljanski župan. Za župana je bil imenovan 10. decembra 1935, znan je po
urbanizaciji »vélike« Ljubljane (reorganizacija mestne uprave in socialnega skrbstva, dograjene Žale,
zgraditev tržnice, NUK, prva podelitev literarnih nagrad in nagrada za najboljše stvaritve v arhitekturi in
urbanizmu). Junija leta 1942 je bil razrešen županovanja, jeseni leta 1942 se je umaknil v Merano (Italija)
51
takrat najsodobnejše katoliške knjige in izdaje, večino knjig je darovala iz svoje
privatne zbirke (St. Joseph’s parish 1941, 68–75).
Oktobra se je ustanovil angleški oddelek Rožnovenske bratovščine. Junija leta 1939 je
imel novo mašo domačin Francis Papež25. Župnija je dobila novega pomočnika,
novomašnika Michaela J. Cepona26 (St. Joseph’s parish 1941, 76–80).
Slika 22: Skavti (vir: St. Joseph’s parish 1941, 77).
Januarja leta 1940 so imeli skavti prvi sestanek, ki je pomenil ustanovitev te
organizacije v župniji. Za vodnika je bil imenovan gospod Cepon in pod njegovim
vodstvom je mlada organizacija zelo hitro rasla. Maja je Dekliška Marijina družba
praznovala 40. letnico obstoja, ki je bila ena najstarejših in najbolj agilnih cerkvenih
organizacij. Avgusta je Družba svete družine praznovala 25. letnico svojega obstoja s
sveto mašo in z banketom v župnijskem parku (St. Joseph’s parish 1941, 76–80).
7.1.5 Petdeset let župnije Sveti Jožef v Jolietu
in se leta 1949 odselil v ZDA, kjer je živel v Kansasu in delal kot fizični delavec. Nekaj let pred smrtjo se
je vrnil v domovino (Slovenska biografija 2015).
25 FRANCIS PAPEŽ (* ?, Joliet, Il. – † ? ) Višjo šolo obiskoval v De La Salle, leta 1932 odšel k
slovenskim Frančiškanom v Lemont. 28. maja 1939 posvečen v duhovnika. 4. junija 1939 imel novo
mašo v cerkvi sv. Jožefa v Jolietu, Illinoisu (St. Joseph’s parish 1941).
26 MICHAEL J. CEPON (* ?, Waukegan, Il. – † ? ) 15. aprila 1939 posvečen v duhovnika. 16. aprila
1939 imel novo mašo v župniji Matere Božje v Waukeganu, Il. 1. julija 1939 odšel v Joliet k sv. Jožefu za
kaplana. Avgusta leta 1939 je postal moderator študijskega kluba in januarja leta 1940 je bil imenovan za
vodnika in duhovnega vodjo skavtov v župniji (St. Joseph’s parish 1941).
52
Ob zlatem jubileju in cerkvenem karnevalu so bile proslave v parku, procesija in druga
praznovanja. Aprila leta 1941 je šolska godba praznovala deseto obletnico obstoja. Maja
leta 1942 so celovito prenovili staro šolo in jo preimenovali v Ferdinand Hall, po
pokojni sestri M. Ferdinand Stalzer. Septembra leta 1943 so šoli dodali še vrtec in
oktobra odprli in blagoslovili otroško igrišče. 30. julija 1944 je KSKJ praznoval svoj
zlat jubilej, enak jubilej je 10. septembra praznovalo Oltarno in rožnovensko društvo. 5.
maja 1945 je postal kaplan James Hennessey (St. Joseph's parish 1991).
Slika 23: Notranjost cerkev sv. Jožefa leta 1941 (vir: St. Joseph’s parish 1941, 81).
13. junija 1945 je praznovala zlat jubilej šola sv. Jožefa in 24. junija so organizirali
slovensko katoliško ligo. Marca 1947 se združita Moško in Fantovsko društvo. 9. maja
1948 je daroval novo mašo Albert Adamich,27
župljan sv. Jožefa. Avgusta, ob dnevu
KSKJ, je bil slavnostni govornik ljubljanski škof G. Rožman (St. Joseph's parish 1991).
V letu 1949 so obnovili šolo, uredili igrišče, park in pokopališče. Marca 1949 je škof G.
Rožman opravil slovenski misijon. Konec meseca je postal škof Martin Dewey
27
ALBERT ADAMICH (*1922, Joliet, Il. – † ? ) Rojen kot sedmi izmed desetih otrok. Dve sestri sta bili
nuni pri frančiškanskih sestrah. V času srednje šole je obiskoval pripravljalno semenišče Quigley. 8. maja
je bil posvečen in 9. maja je imel 1948 novo mašo. Kot duhovnik je bil poslan v župnijo Matere Božje v
Waukegan, Il, kjer je ostal 18 let. Nato je odšel k sv. Hubertu na Hoffman Estates in k sv. Sinforosa, nato
pa leta 1971 nazaj v župnijo Matere Božje v Waukegan, kjer je ostal 20 let. Eno leto pred upokojitvijo je
odšel v župnijo Kristusa odrešenika v Evergreen Park, Il, kjer je še danes aktiven (mašuje, spoveduje in
obiskuje bolne) (McAuliffe 2015).
53
McNamara28
prvi škof nove Jolietske škofije. Aprila je postal M. Butala škofijski
svetovalec. Julija 1949, po sedemnajstih letih, se je poslovil G. Kuzma in odšel za
župnika k sv. Patriku v Wilton Center, Il. 9. julija je prišel za kaplana Francis Dopak29
(St. Joseph's parish 1991).
6. aprila 1950 je prišel iz Slovenije nov kaplan Roman Malavašič.30
Društvo
blagoslovljene brezmadežne Marije je praznovalo zlat jubilej. Avgusta je odšel kaplan
Lene za kaplana k sv. Jožefu v Bradley, Il (St. Joseph's parish 1991).
7.1.6 Šestdesetletnica župnije
9. septembra 1951 je praznovala župnija sv. Jožefa v Jolietu šestdeseto obletnico.
Ponovno so potekala obnovitvena dela. Organiziralo se je mladinsko društvo Svetega
imena. Leta 1954 so premestili kaplana F. Dopaka in namesto njega je prišel John
Ducaji.31
V tem letu je v Jolietu potekala tudi 23. konvencija KSKJ (St. Joseph's parish
1991).
28
MARTIN DEWEY MCNAMARA (*12. maj 1898, Chicago, Il. – † 23. maj 1966. Rochester, Minn)
Šolal se je v župnijski šoli St. Bride's in stolni šoli v Chicagu, na semenišču sv. Marije v Baltimoru in na
ameriški katoliški univerzi. Duhovniško posvečenje je prejel 23. decembra 1922 v Chicagu. Leta 1925
postal profesor pripravljalnega semenišča v Chicagu. Od leta 1932 do leta 1937 bil kaplan v otroški
bolnišnici sv. Vincenta v Chicagu. Leta 1937 postal župnik na župniji sv. Frančiška Ksaverja v Wilmettu,
Il, in leta 1946 imenovan za domačega prelata. 17. decembra 1948 imenovan za prvega škofa na novi
škofiji Joliet. Škofovsko posvečenje prejel v Chicagu 7. marca 1949. Umrl v 70. letu starosti, pri operaciji
srca (Roman Catholic Diocese of Joliet 2016).
29 FRANCIS DOPAK (* – † marec 1967) Brat duhovnika Stanley Dopaka. Nekdanji kaplan v cerkvi
Brezmadežne v Elmhurst, Il, in pri sv. Jožefu v Jolietu, Il (Chicago Tribune 1967, 44).
30 ROMAN MALAVAŠIČ (* Šentjošt nad Horjulom – † ) Novo mašo daroval julija 1941v Šentjoštu.
Decembra 1942 imenovan za tajnika škofijskega ordinariata in škofijskega kaplana (Zaveza 2011 in
Jagodic 1942, 59). 31
JOHN DUCAJI (* – † ) Leta 1987 postane župnik v župniji sv. Marka v Wheatonu, Il. Tam ostane do
leta 2014, ko se s 86 leti upokoji (St. Mark Wheaton 2016).
54
Leta 1957 je odšel kaplan Duacji na novo lokacijo in namesto njega je prišel David
Efroymson.32
Vseskozi so prenavljali prostore in okolico. 21. junija 1959 je imel novo
mašo domačin Leo A. Decman.33
4. junija 1961 je imel domačin Dismas Kalcic,34
OSB,
novo mašo (St. Joseph's parish 1991).
Leta 1962 je kaplan Efroymson zapustil župnijo in namesto njega je prišel Raymond J.
Dempsey.35
Leta 1963 so zaradi KSKJ turnirja v bejzbolu obnovili telovadnico v parku.
Rožnovensko društvo je praznovalo zlat jubilej. Ponovno so kupili nekaj zemlje za
otroška igrišča. Kip sv. Jožefa je postal glavna figura na osrednjem oltarju. Kaplan
Dempsey je bil premeščen v župnijo sv. Ambroža v Crest Hillu in namesto njega je
prišel Donald Pock36
(St. Joseph's parish 1991).
32
DAVID EFROYMSON (* – † ) Kaplan pri sv. Jožefu v Jolietu od leta 1957 do 1962. Za tem gre v
župnijo sv. Juda. Na LaSalle univerzi je bil profesor religije. Oktobra 1997 je skupaj z J. Raines izdal
knjigo: Open Catholicism: The Tradition at Its Best (Saint Jospeh University 2015).
33 LEO A. DECMAN (* 7. november 1929, Joliet, Il. – † 13. junij 1979, Sinchon-dong, Južna Koreja) Sin
Marije Grahek in Martina Dečmana. Osnovno šolo obiskoval na župnijski šoli sv. Jožefa, Joliet,
nadaljeval na katoliški srednji šoli Township v Jolietu. Po končani srenji šoli je vstopil v ameriško vojsko
(US Army), kjer je bil dve leti in pol. Po vrnitvi iz bojišč druge svetovne vojne je nadaljeval šolanje na
Illinojski univerzi, kjer je diplomiral iz kadrovske uprave. Junija 1951 je vstopil v skupnost Maryknoll.
13. junija 1959 je bil posvečen v duhovnika in 21. junija imel novo mašo v Jolietu, septembra je kot
misijonar odšel v Južno Korejo (Maryknoll Mission Archives 2016).
34 DISMAS KALCIC (*1. januar 1929, Joliet, Il. – † ) Samostanske zaobljube povedal 26. junija 1955, v
duhovnika posvečen 27. maja 1961. Od leta 2001 poučuje ekonomijo na benediktinski univerzi in
benediktinski akademiji. Opat benediktinske univerze od 30. decembra 2002 do leta 2010, ko se upokoji
(St. Procopius Abbey 2016).
35 RAYMOND J. DEMPSEY (*– †) Med letoma 1967 in 1969 imenovan za administratorja pri sv.
Ambrožu na Crest Hillu, Il (St. Ambrose Church of Crest Hill 2016).
36 DONALD POCK (*29. junij 1932, Chicago, Il. – † 18. maj 2004, Joliet, Il) Osnovno šolo sv. Marije
obiskuje v Berwynu, srednjo šolo sv. Filipa v Chicagu, nato vstopi na višjo šolo sv. Prokopija, nato na
semenišče sv. Prokopija v Lislu. 7. junija 1958 duhovniško posvečen, od 28. junija kaplan pri sv. Mariji
Magdaleni v Jolietu, od 22. februarja 1961 kaplan v župniji Brezmadežnega spočetja v Morrisu, od 18.
junija 1966 kaplan pri sv. Jožefu v Jolietu, od 17. junija 1967 kaplan na višji šoli Lewis, od 15. junija
1968 župnik v cerkvi Božjega odrešenja v Downers Groveu. Med 1. decembrom leta 1975 in 6. aprilom
1976 je zaradi obtožb o zlorabi na prisilnem dopustu. Od 1. junija 1976 kaplan pri sv. Patriku v Jolietu, od
21. junija 1977 administrator pri sv. Jožefu v Mantenu, od 7. julija 1978 župnik pri sv. Jožefu v Mantenu.
Od 17. junija 1987 župnik pri sv. Petru v Itasci. Zaradi popivanja in drugi pritožb je bil poslan na prisilni
dopust od 26. aprila 2002 do smrti leta 2004 (Chicago Tribune 2004).
55
V letu 1967 sta umrla bivša kaplana v župniji, John Plaznik v 77. letu starosti in Francis
Dopak v 58. letu. Junija tega leta je odšel kaplan Pock za pomočnika na Lewis Collage
in menjal ga je William Irwin.37
Že naslednje leto je odšel kaplan Irwin v župnijo sv.
Janeza Krstnika v Winfield in namesto njega je prišel John Zanoni.38
Septembra leta
1968 je župnijo zapustil kaplan Zanoni in nadomestil ga je Dennis Settles.39
Novembra
leta 1986 je dobil M. Butala srebrno plaketo Catholic Relief Services (humanitarna
organizacija) (St. Joseph's parish 1991).
Leta 1969 je bil v pomoč na župniji diakon George Klepec.40
Avgusta je praznovala
KSKJ 75 letnico obstoja in novembra društvo Svetega imena zlati jubilej. Septembra
37
WILLIAM IRWIN (* 1939 – †) Duhovniško posvečenje prejme 23. maja 1964, od junija 1964 je bil
kaplan pri sv. Edmondu v Rehoboth Beachu, od septembra 1964 kaplan pri župniji Brezmadežnega
spočetja v Elktonu, Maryland, od junija 1966 kaplan pri sv. Križu v Doverju, od septembra 1968 kaplan
pri sv. Mariji Vnebovzetij v Hockessinu. Junija 1969 je postal vodja Bratovščine krščanske doktrine
(CCD) in polovično pri sv. Mariji Vnebovzetji. Maja 1970 postane začasni koordinator katoliško
informacijskega centra, še vedno je vodja CCD in ima prebivališče v župniji Marijinega brezmadežnega
srca severno od Wilmingtona. Od maja 1972 je stanoval v župniji Marije Fatima v New Castlu. Junija
1976 je bil odstranjen s sedeža vodje CCD in je postal župnik pri sv. Frančišku Saleškem v Salisburyju,
Maryland. Od junija 1986 je bil vodja začasnega in stalnega diakonata, stanujoč pri sv. Mariji
Vnebovzetij v Hockessinu. Od junija 1990 je bil župnik pri sv. družini v Newarku. Med septembrom
1999 in septembrom 2001 je bil zaradi zdravstvenih razlogov odsoten. Od septembra 2001 je deloval s
skrajšanim delovnim časom kot kaplan pri sv. Mariji Magdaleni, severno od Wilmingtona. Aprila je bil
2002 razrešen duhovništva, decembra 2002 je odstopil (Bishop accountability 2016). 38
JOHN ZANONI (* 1. junij 1934 – † 14. februar 2011, Hillside, Il). Mašniško posvečenje prejel leta
1960. Skozi vsa leta je služboval v dekaniji Joliet. Nazadnje kot župnik pri sv. Jožefu v Rockdalu, dokler
se ni leta 2004 upokojil (Chicago Tribune 2011).
39 DENNIS SETTLES (* – † ) Od poletja 1989 do poletja 1992 župnik pri sv. Piju v Lombardu. Od
septembra 1992 do junija 2010 je župnikoval pri sv. Martinu v Kankakee, Il, do upokojitve (St. Martin of
Tours 2016).
40 GEORGE KLEPEC (* 5. maj 1939, Joliet, Il. – † 17. marec 2012, Joliet, Il). Osnovno šolo obiskoval
pri sv. Jožefu v Jolietu, šolanje nadaljeval na katoliški srednji šoli v Jolietu. Obiskoval je univerzo Lewis
in višjo šolo v Jolietu, kjer je prejel nagrado Robert M. Adam za akademske dosežke. Leta 1962 je
diplomiral iz prava na univerzi De Paul v Chicagu, leta 1970 v Bostonu končal magisterij teologije na
semenišču Janeza XXIII. Vojaški rok je služil med leti 1962-1968. Pred vstopom v semenišče bil
sodelavec v odvetniški pisarni Dunn, Stefanich, Mc Garry in Kennedy v Jolietu. 17. aprila 1971 posvečen
v duhovnika. Služboval je v župnijah sv. Miha v Wheatonu, pri sv. Patriku v Jolietu in pri sv. Stanislavu v
56
leta 1970 so začeli s tečajem slovenskega jezika. 17. aprila 1971 je bil posvečen in 18.
aprila je daroval novo mašo domačin G. Klepec. Maja tega leta je praznoval zlato mašo
M. Butala. Junija leta 1971 sta odšla D. Settles in James Lennon41
in namesto njiju je
prišel za kaplana Charles Van Duren.42
Avgusta leta 1971 so imeli župnijsko romanje v
Washington DC, v svetišče brezmadežno spočete, kot posvetilo slovenskemu svetišču
Mariji Pomagaj na Brezjah (St. Joseph's parish 1991).
Leta 1972 je praznovalo mladinsko društvo Svetega imena dvajseto obletnico. 14. junija
1973 se je na svoj 75. rojstni dan upokoji M. Butala. Nov župnik je postal Raymond
Kankakeeju, kjer je bil tudi upravljalec šolskega centra Martina Luthra Kinga. Po službeni poti v Mehiki,
se je leta 1980 vrnil na čelo Jolietskega škofijskega španskega apostolata, do leta 1985. V 80-ih je bil
dekan okrožja Will in škofijski pooblaščenec Illinoiške katoliške konference. Bil je tudi kaplan družbe
Svete družine, društva Frančiška Saleškega, KSKJ, SWUA v Jolietske podružnice. Leta 1985 je bil
imenovan župnik pri sv. Andreju v Romeovillu, leta 1990 pri sv. Patriku v Jolietu, leta 1995 pri sv. Jožefu
v Jolietu in od leta 2002 do 2009 pri sv. Petru v Jolietu, ko se je iz zdravstvenih razlogov upokojil (The
Herald-News 2012).
41 JAMES LENNON (* 1941, Joliet, Il. – † ) Šolo je obiskoval v župniji sv. Rajmondu, nadaljeval v
semenišču sv. Prokopija v Lisle in Marijinem semenišču v Baltimoru, Maryland. Duhovniško posvečenje
je prejel 7. junija 1958. Med leti 1958 in 1962 je deloval v župniji sv. Trojice v Westmontu. Med leti
1962 in 1965 je služboval v župniji Marijinega vnebovzetja v Coalu. Šest let je živel v župniji sv. Ane na
Crest Hillu in v semenišču sv. Karla Boromejskega v Romeoville. Od leta 1971 do leta 1978 je služil pri
sv. Jakobu v Glen Ellynu. Med leti 1978-1990 v Napervillu pri sv. Petru in Pavlu, in med leti 1990 – 1995
pri sv. Mariji v Mokeni. Bil je tudi župnik pri sv. Patriku v Jolietu od leta 1995 do leta 2006. Po
upokojitvi se namesti v domu starejših občanov v Fiat House, kjer deluje kot starejši duhovnik za
uporabnike (Catholic's News 2015 in St. Patric Catholic Church 2016).
42 CHARLES VAN DUREN (* 1920, Aurora, Il. – † 1997 Joliet, Il) Duhovniško posvečenje prejme 31.
maja 1952. Najprej je poučeval grščino in angleščino v semenišču Dehon v Great Barrington,
Massachuces do leta 1962. Tri leta je bil rektor na semenišču Kilroe v Honesdale, Penn, in eno leto
inštruktor na indijanski šoli sv. Jožefa v Chamberlainu, Južna Dakota. Štiri leta je bil kaplan na državni
univerzi Misisipi. Služboval je v več župnijah jolietske škofije: od leta 1970 do leta 1971 v župniji
Marijinega brezmadežnega spočetja v Elmhurstu, med leti 1971-1973 pri sv. Jožefu v Jolietu, od 1973 do
1975 pri sv. Mariji v zahodnem Chicagu, od 1975 do 1982 pri sv. Ireni v Warrenvillu. Leta 1982 je prišel
v župnijo sv. Marije Brezmadežne v Plainfield, kjer je delal do upokojitve leta 1995. V preteklih letih je
služil kot predsednik West Chicago Lions Club. Bil častni član Rotary kluba v Plainfieldu in Lions kluba
v Warrenvillu. Bil član Rotary kluba v Sandwichu in kolumbijskih vitezov v Plainfieldu (Melcer 1997).
57
Garbin,43
kaplan Van Duren je bil premeščen v cerkev sv. Marije v Chicagu in menjal
ga je Roger Kaffer,44
ki je pomagal samo ob vikendih (St. Joseph's parish 1991).
9. novembra 1974 je bil posvečen in naslednji dan je imel novo mašo domačin David J.
Stalzer. Poleti leta 1975 so premestili R. Garbina v župnijo sv. Denisa v Lockportu, Il,
takratni kaplan R. Malavašič postane nov župnik in D. Stalzer kaplan. Septembra leta
1975 so začeli s slovensko šolo za odrasle in slovensko šolo za otroke (St. Joseph's
parish 1991).
7.1.7 Po letu 1975
26. januarja leta 1976 so praznovali Baragov dan. Marca leta 1977 je mladinsko društvo
Svetega imena praznovalo srebren jubilej. 5. novembra je bil posvečen in dan kasneje je
daroval novo mašo domačin Thomas Paul 45 (St. Joseph's parish 1991).
43
RAYMOND GARBIN (* 1. marec 1937, Joliet, Il, – † 28. marec 2013, Lockport, Il). Osnovno šolo
Washington in katoliško srednjo šolo je obiskoval v Jolietu. Nato je končal višjo šolo sv. Prokopija v
Lislu in semenišče sv. Marije v Baltimoru. Duhovniško posvečenje je prejel 25. maja 1963 v katedrali sv
Rajmonda v Jolietu. Najprej je služboval pri sv. Piju X v Lombardu, nato pri sv. Jožefu v Lockportu
(1966) in pri sv. Mariji Magdaleni v Jolietu (1969). 15. junija 1973 je bil imenovan za župnika pri sv
Jožefu v Jolietu. Dve leti kasneje je deloval kot župnijski vikar pri sv. Denisu v Lockportu (1975).
Imenovan je bil za župnika pri sv Bernardu v Jolietu (1978) in kasneje pri sv Filipu v Addisonu (1987).
Nazadnje je delal kot župnijski vikar župnije Brezmadežnega spočetja v Elmhurstu (1999), kjer je kasneje
prevzel položaj višjega duhovnika (2012). Bil je tudi duhovni direktor Sveta katoliških žensk v okrajih
Will in Grundy in dekan East Will dekanije (The Herald-News 2013).
44 ROGER KAFFER (*14. avgust 1927, Joliet, Il. – † 28. maj 2009, Joliet, Il) Katoliško osnovno šolo in
Township srednjo šolo je obiskoval v Jolietu. Nato se je vključil na pripravljalno semenišče v Quigleyu,
kasneje v semenišče sv. Marije na jezeru v Mundeleinu. V duhovnika je bil posvečen 1. maja 1954.
Najprej je služboval pri sv. Pavlu v Jolietu. Leta 1958 je bil imenovan za pomočnika kanclerja škofije
Joliet in kasneje imenovan za prvega rektorja semenišča sv. Karla Boromejskega v Romeovillu. Med leti
1968 in 1974 je bil v upravnem odboru semenišča in od leta 1970 ravnatelj katoliške srednje šole
Providence. 26. junija 1985 je prejel škofovsko posvečenje in bil imenovan za pomožnega škofa Jolietske
škofije. Do leta 2002 je bil generalni vikar in vikar za duhovnike joiletske škofije. Med leti 1986 in 1989
je bil tudi predsednik druge Jolietske sinode. Leta 2002 se je upokojil (Diocese of Joliet 2016).
45 THOMAS PAUL (* – †). Od leta 2010 župnik v župniji Brezmadežnega spočetja, Elmhurst, Il. Bil je v
upravnem odboru ICCP (Immaculate Conception Catholic Prep). Pred tem je bil 4. leta župnik pri sv.
Elizabeti v Napervillu (ICCP 2016).
58
14. junija 1978 je umrl župnik Malavašič in 7. avgusta so prevzeli pastoralno skrb nad
župniščem frančiškani iz Lemonta. Župnik je postal Thaddeus Trpin46
in kaplan Joseph
Purpora. Decembra je bil kaplan Stalzer premeščen v župnijo sv. Janeza Krstnika v
Winfieldu (St. Joseph's parish 1991).
Leta 1979 so ustanovili nov pevski zbor pod vodstvom Anne Mae Lukancic (St.
Joseph's parish 1991).
Junija 1980 je bil kaplan J. Purpora premeščen v župnijo sv. Janeza Evangelista v
Greenfield, Wisconsin in namesto njega je prišel Daniel Sedlar.47
Že septembra je odšel
na novo zadolžitev v Kanado in Krizolog Cimerman48
je postal nov kaplan (St. Joseph's
parish 1991).
Pomladi 1982 so podrli cerkveno dvorano na Chicago Street in prostor uporabili za
parkirišča. Junija leta 1982 je mesto Joliet (The City of Joliet) imenovalo M. Butala za
meščana meseca za njegovo predanost cerkvi in skupnosti. Julija 1982 je bil kaplan
Cimerman premeščen v Slovenijo, maja 1983 je dobila župnija novega kaplana
46
THADDEUS TRPIN (* 1930 – † 1989) V ZDA se je priselil leta 1949. V duhovnika je bil posvečen pri
frančiškanih leta 1957. Kmalu za tem je postal pomočnik urednika revije Ave Maria, kjer je delal eno
leto. Bil je župnik v Michiganu in Milwaukeeju ter pri sv Jožefu v Jolietu (Chicago Tribune 1989).
47 DANIEL SEDLAR (* 1927, Ljubljana – † 13. maj 2008, Ljubljana) Od junija do septembra leta 1980
je bil kaplan pri sv. Jožefu v Jolietu, nato je odšel v Kanado, v škofijo Timmins, ON. Med leti 1980 –
1987 je bil kaplan v župniji Sv. imena v Kirkland Laku in med leti 1983-1987 skrbnik v župniji sv.
Trojice v Englehartu, med leti 1987-1990 je bil župnik pri Naši materi večni pomočnici v New Liskeardu.
Med leti 1990 in 1996 je bil župnik v župniji Srca Jezusovega, Timmins in eno leto administrator pri sv.
Joahimu v južni Porcupini. Leta 1996 se je upokojil in se le leta 2004 vrnil v svojo domovino (The Daily
Press-Timmins 2008).
48 KRIZOLOG CIMERMAN (* 1947, Ljubljana – †) Leta 1962 je odšel v frančiškanski samostan in se
preimenoval v Krizolog, posvetno ime je Martin Cimerman. Vojaščino je služil v Vipavi. Bil je
predstojnik samostana v Novem mestu. Leta 1980 je odšel v Joliet za kaplana, kjer je ostal dve leti. Med
drugim je vodil žensko košarkaško ekipo. Med leti 1982 in 1992 bil v Sloveniji, nato pa odšel za župnika
k sv. Cirilu v New York, kjer je še danes (Kopušar 2012) .
59
Athanasius Lovrencic.49
5. junija 1983 je daroval novo mašo domačin William
Bucciferro50
(St. Joseph's parish 1991).
Februarja 1983 je bilo svečano odprtje muzeja slovenske dediščine v t. i. slovenski ulici
v Jolietu, pod okriljem SWUA-ja. V okviru muzeja je knjižnica, razstava fotografij,
zemljevidov in narodnih noš. Skozi leta so se tu zvrstile različne razstave, vodeni ogledi
za otroke, predavanja in dnevi odprtih vrat (Leskovar 1999, 9).
Januarja 1985 odšel začasni kaplan Kaffer v katedralo sv. Raymonda. Bejzbolsko
igrišče v parku so preimenovali v igrišče M. J. Butala. Poleti 1985 je v župniji pomagal
David Šrumpf.51
18. maja 1986 je M. Butala praznoval 65. obletnico duhovništva.
Junija je odšel župnik Trpin v župnijo sv. Štefana v Chicagu in A. Lovrencic je postal
nov župnik. Tudi to poletje je D. Šrumf pomagal župniji. Junija 1987 je postal Bernard
Karmanocky52
kaplan. Avgusta 1987 so slovenski frančiškanski bratje praznovali 75.
obletnico skrbništva sv. križa v semenišču sv. Marije v hiši umika v Lemontu. 7. maja
1989 je umrl bivši župnik Trpin. Poleti 1989 je pomagal župniji Timothy Danicic. 20.
marca 1990 je umrl bivši župnik G. Kuzma (St. Joseph's parish 1991).
7.1.8. Po letu 1990
Msgr. Butala je 21. maja 1991 praznoval 70. obletnico svojega mašniškega posvečenja.
Umrl je 24. decembra 1992. Oktobra 1993 je prispel nov kaplan iz Slovenije, D.
49
ATHANASIUS (Atanazij) LOVRENCIC (* 2. september 1941 – †) Leta 1983 je prišel za kaplana k sv.
Jožefu, med leti 1986 in 1995 je bil župnik pri sv. Jožefu v Jolietu. Januarja 1999 je praznoval zlat jubilej.
5. decembra 2008 je praznoval 60. let od posvečenja (Merlak 2008 in St. Joseph Parish 2015).
50 WILLIAM BUCCIFERRO (* 2. april 1952, Joliet, Il. – †) Duhovniško posvečenje je prejel 21. maja
1983. Kaplan pri sv. Janezu v Champaignu, Il (Catholic diocese of Preoria 2016).
51 DAVID ŠRUMPF (* Sveta Trojica v Slovenskih Goricah – †) Leta 1990 je imel novo mašo, služil eno
leto v Kamniku in dve leti v Mariboru. Leta 1993 je odšel v Joliet, leta 1995 pa v Lemont, kjer je ostal do
leta 2001. Vmes je nadomeščal p. Valerijana Jenka v Sydneyu. Med leti 2001 in 2013 se je vrnil v
Slovenijo na Kostanjevico v Novi Gorici. Leta 2013 je odšel v Avstralijo, kot voditelj Slovenskega
misijona Svete Družine v Adelajdi (Zore 2013).
52 BERNARD KARMANOCKY (* – †) Leta 1987 je postal kaplan pri sv. Jožefu v Jolietu. Danes je
župnik v Johnstownu, Penn, v župnijah sv. Anne in sv. Terezije Deteta Jezusa in Svetega Obličja (Roman
Catholic diocese of Altoona – Johnstown 2016).
60
Štrumpf. Januarja 1994 so začeli z načrtovanjem praznovanja stoletnice šole sv. Jožefa,
ki je bila oktobra 1995. Maja 1995 so posvetili kapelo Marije Pomagaj na pokopališču.
Junija sta se poslovila duhovnika A. Lovrencic in D. Šrumpf., ki ju je zamenjal župljan
G. Klepec. Junija 1998 je A. Adamich praznoval zlato mašo. Jeseni 1998 je bilo v šolo
vpisanih 260 otrok, avgusta so s preostalim denarjem od praznovanja stoletnice
oblikovali šolski sklad. 20. septembra 1998 je obiskal šolo ljubljanski nadškof Franc
Rode53
(St. Joseph's parish 2016).
6. junija 1999 je imel novo mašo Jim Starasinich54 in uredili so novo igrišče ob šoli.
Marca 2000 so uredili in postavili fotografije nekdanjih župnikov v preddverje cerkve.
18. junija je umrl D. Stalzer. Januarja 2001 so dobili v dar denar za asfaltiranje igrišča
na Scott Streetu. Junija 2002 se je poslovil G. Klepec in namesto njega je prišel James
Radek.55
V letu 2003 so ugotovili, da so cerkev in njena poslopja potrebni temeljite
prenove in začeli so zbirati denar v ta namen. S sveto mašo, ki jo je daroval Timothy
53
FRANC RODE (* 23. september 1934, Ljubljana – †) Osnovno šolo je obiskoval v Jaršah in
Domžalah. Maja 1945 je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo. Šolanje je nadaljeval v
begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in v Spittalu ob Dravi. Leta 1948 se je
družina izselila v Argentino. Leta 1952 je v Buenos Airesu vstopil v bogoslovje misijonske družbe
(lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube. Študij je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v
Rimu in na Katoliškem inštitutu v Parizu. Leta 1960 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1965 je v Parizu
doktoriral iz teologije in se vrnil v Slovenijo. Najprej je služboval pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je
postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov in pozneje tudi predstojnik (vizitator) lazaristov v Ljubljani. Na
Teološki fakulteti v Ljubljani je predaval francoščino, nato tudi praktično apologetiko, misiologijo,
teologijo nekrščanskih verstev, uvod v moderni ateizem in osnovno bogoslovje. Leta 1981 je odšel v
Vatikan, kot papeški tajnik za dialog z neverujočimi, od leta 1993 je deloval kot tajnik Papeškega sveta za
kulturo. Papež Janez Pavel II. ga je marca 1997 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita, postal je
predsednik Slovenske škofovske konference. Februarja 2004 ga je papež imenoval za prefekta. Februarja
2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za kardinala. Od januarja 2011 je upokojen (Slovenska
škofovska konferenca 2016). 54
JIM STARASINICH (* ZDA – †) Danes župnik v cerkvi Srca Jezusovega v Lyndhurstu, New Jersey
(Sacred Heart School 2015).
55 JAMES RADEK (* 1963, ZDA – †) Duhovniško posvečenje je prejel leta 1989. Od leta 2002 je bil
župnik pri sv. Jožefu v Jolietu. Maja 2006 je odstopil in bil kasneje, avgusta 2007, obsojen zaradi kraje
denarja župniji (Dardick 2007).
61
Andres,56
se je 22. avgusta 2004 začelo celoletno praznovanje stoletnice župnije. Začeli
so objavljati ''stoletne novice''. Jolietski zgodovinski muzej je naredil razstavo ob
stoletnici cerkve. Do septembra 2004 je v sklad za restavratorstvo prispevalo 694
družin. Septembra 2005 je bilo v šolo vpisanih 179 otrok. Maja 2006 je zapustil župnijo
J. Radek in začasno ga je nadomestil T. Andres. Julija je postal Roger Kutzner57
nov
župnik župnije sv. Jožefa (St. Joseph's parish 2016).
Oktobra 2006 je nevihta močno poškodovala šolsko poslopje. Leta 2007 je stekla
obnova in tudi šolski sklad je prispeval del denarja za popravila. Praznovali so 100-
letnico prejema slike Marije Pomagaj iz Brezij. Maja 2008 so na južnem vhodu v cerkev
zgradili klančino za invalide (St. Joseph's parish 2016).
Septembra 2008 so imeli v Jolietu in Lemontu Baragove dneve, s svetimi mašami v
obeh krajih in slavnostnim banketom, kjer so podelili Baragove nagrade (Pohar 2008,
18).
56
TIMOTHY P. ANDRES (* – †) Duhovniško posvečenje je prejel leta 1986. Nekaj let je bil učitelj na
katoliški osnovni šoli St. Joseph in ravnatelj Mount Carmel srednje šole. Od leta 2007 službuje kot župnik
na župniji sv. Jožefa v Jolietu, Il (Mount Caramel High School 2015).
57 ROGER DAVID KUTZNER (* 30. januar 1965, Varšava, Poljska – †) Med leti 1984 in 1990 je
obiskoval semenišče v Varšavi, 24. maja 1990 je bil posvečen v duhovnika. Delal je na na treh župnijah
kot župnik in učitelj. Leta 1996 je odšel v ZDA, kjer je najprej deloval v dveh župnijah nadškofije
Chicago in petih župnijah nadškofije Joliet. Med drugim službuje tudi v župnijah sv. Rihard v Chicagu
(med leti 1997-1999), pri sv. Ani v Lansingu (med leti 1999-2000), pri sv. Liborji v Stegeru (med leti
2000-2004), pri sv. Mariji v Mokeni (med 2004 in 2006) ter pri sv. Jožefu v Jolietu (med leti 2006 in
2012). Leta 2015 je imel dvojno vlogo kot župnik pri sv. Pavlu v Peotonu in sv. Patrik v Wilton Centru.
Leta 2005 je dobil ameriško državljanstvo. Julija 2014 je praznoval srebrno mašo s svojimi župljani pri
sv. Pavlu v Peotonu (Haave 2012 in 2015).
62
Slika 24: Cerkev sv. Jožefa danes (vir: St. Joseph Parish 2015).
V letu 2009 so restavrirali slike zgornjih dveh stranskih oltarjev, kar je bila tudi zadnja
faza projekta obnove. Avgusta 2009 je bilo v šolo vpisanih 172 otrok. 19. januarja 2010
je dobila Jolietska škofija novega pomožnega škofa, domačina Josepha Siegela.58
Še isti
mesec se sestane župnijski in škofijski finančni odbor, ki je ugotovil zelo velik dolg
župnije. Konec januarja je škof Sartain napovedal zaprtje šole sv. Jožefa ob koncu
šolskega leta 2010. Avgusta je odbor za finance poročal, da je načrt za zmanjšanje
župnijskega dolga škofiji v teku. Oktobra 2010 je odšlo več kot 60 % šolskih otrok na
drugo katoliško šolo. 11. oktobra 2010 je odprla cerkev sv. Jožefa svoj Facebook profil.
Že v januarju 2011 so začeli z zbiranjem denarja za zmanjševanje dolga. 16. januarja je
anonimni darovalec zapustil 180.000 ameriških dolarjev župniji, polovico za
58
JOSEPH SIEGEL (*18. julij 1963, Joliet, Il. – †) Osnovno šolo je obiskoval pri sv Rajmondu Nonatu,
srednjo šolo pri sv. Karlu Boromejskem v Jolietu. Zaključil je semeniško šolo sv. Meinrada v Indiani. Bil
je poslan na študij v Rim. Duhovniško posvečenje je prejel 4. marca 1988 in bil poslan k sv. Izidori v
Bloomingdale. Vmes je končal študij teologije na univerzi sv. Marije na jezeru v Mundeleinu. Nato je
odšel za župnika k sv. Mariji Brezmadežni v Plainfield, sv. Mariji v Jolietu in v katedralo sv. Rajmonda,
kjer je bil odgovoren za slovesnosti. Leta 2004 je odšel za župnika v cerkev Obiskanja v Elmhurst. Devet
let je bil član prezbiterijanskega sveta, tri leta predsednik. Bil vodja permanentne formacije duhovnikov,
član škofijskega poklicnega odbora, član duhovniškega odbora in dekan vzhodnega Will okrožja. 28.
oktobra 2009 ga je papež Benedikt imenoval za pomožnega škofa Jolietske škofije, posvečen je bil 19.
januarja 2010. Junija 2010 je prevzel škofovske odgovornosti v škofiji Chancery. 3. decembra 2010 je bil
izvoljen za administratorja jolietske škofije. Julija 2011 postane generalni vikar škofije Joliet (Diocese of
Joliet 2016).
63
pokopališče in polovico za potrebe župnika. 27. marca 2011 so darovali slovensko mašo
v spomin na prvega župnika cerkve Frančiška Saleškega Šusteršiča, ki je umrl pred 100
leti. Med cerkvijo in župniščem so začeli graditi molitveni park s spominskimi opekami,
kot podpora stroškom gradnje (St. Joseph's parish 2016).
Aprila je škof dodelil R. Kutznerju v upravljanje dve župniji, poleg sv. Jožefa v Jolietu
še župnijo v Peotonetu (40 km JV od Jolieta). Julija 2012 je postal nov župnik Timothy
P. Andres, decembra so anonimni donatorji darovali nove jaslice in februarja 2013 nova
križa za pokopališči. Marca so blagoslovili tablo z vsemi donatorji ob renovaciji
cerkvenih stavb med leti 2003-2010. Julija je mesto odkupilo otroško igrišče severno od
šole in ga odstranilo. Junija 2014 je župnijski muzej dobil spletno stran:
www.stjosephjolietmuseum.com. Novembra je bila otvoritev trgovine z darili v
severnem stolpu cerkve. 26. januarja 2015 se je prvič sestal odbor za praznovanje 125.
obletnice. Maja se je skupina vernikov podala na romanje do bazilike Žalostne Matere
božje v Chicagu. Prvi slikovni prikaz v seriji "Če pogledamo nazaj v zadnjih 125. letih
..." je bil objavljen na vhodu v cerkev. Maja je bilo tudi prvo srečanje v zvezi s
potovanjem v Slovenijo in Benetke, ki je predvideno za september 2016. 28. junija 2015
se je z mašo uradno odprlo praznovanje 125. obletnice župnije. Julija je župnija
praznovala s frančiškanskimi sestrami ob njihovem 150. jubileju. Novembra je župnijski
finančni odbor podal poročilo za leto, ki kaže pozitivno sliko, saj se je dolg do škofije
občutno zmanjšal (St. Joseph's parish 2016).
Ime duhovnika Prišel Odšel
Francis S. Šušteršič 1891 1911
John Kranjec 1911 1915
John Plevnik 1915 1938
Msgr. Matija J. Butala 1938 1973
Raymond Garbin 1973 1975
Roman Malavašič 1975 1978
Thaddeus Trpin, O.F.M. 1978 1986
Athanasius Lovrencic, O.F.M. 1986 1995
George F. Klepec 1995 2002
James L. Radek 2002 2006
64
Roger D. Kutzner 2006 2012
Timothy P. Andres, O. Carm. 2012 danes
Preglednica 8: Seznam župnikov v župniji sv. Jožefa v Joliet, Il. (vir: St. Joseph's parish
2016).
7.2 Kranjsko Slovenska Katoliška Jednota – KSKJ (Carniolian Slovenian Catholic
Union)
Pobudo za ustanovitev bratske podporne organizacije, kot je videl pri drugih narodih, je
dal župnik pri sv. Jožefu Franc Saleški Šušteršič že leta 1893, saj se je vsakodnevno
srečeval z ljudmi, ki zaradi invalidnosti oz. poškodbe niso mogli do nove zaposlitve,
vdove, sirote, ki niso imeli za preživetje, pogreb ipd. (Friš, Kolar in Vovko 1997, 22).
Že leta 1891 so Joseph Buh59
in slovenski semeniščniki iz semenišča v St. Paulu,
Minnesota podpirali ustanavljanje slovenskih katoliških bratskih podpornih društev
(Klemenčič 1996).
59
JOSEPH (JOSIP) FRANČIŠEK BUH (* 17. marec 1833, Lučane – † 2. februar 1922, Duluth,
Minnesota). Po končani osnovni šoli na Poljanah ter v Škofji Loki in gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na
študij bogoslovja v Ljubljani. Po končanem študiju je bil 25. julija 1858 posvečen v duhovnika. Služboval
je v Loškem Potoku ter Radečah, nato pa se je leta 1864 odzval povabilu indijanskega misijonarja Franca
Pirca in zapustil domovino. Najprej se je naselil pri škofu v St. Paulu v Minnesoti, konec leta 1864 pa je
odpotoval v Crow Wing k misijonarju Pircu. Že januarja 1865 je pričel sam misijonariti med
severnoameriškimi Indijanci in ustanovil več misijonskih postaj. Med njimi tudi v Brockwayju, kjer je
živelo precej slovenskih priseljencev. Septembra 1878 se je preselil na zahod Minnesote, leta 1888 pa je
bil poslan v Tower, kjer je postal župnik pri cerkvi sv. Martina. V tem kraju je misijonaril do leta 1901 in
v tem obdobju ustanovil več misijonskih postaj, med njimi leta 1888 tudi v Elyju, kjer je leta 1890 zgradil
prvo cerkev. Kasneje se je preselil v Duluth, še pred tem pa mu je leta 1899 nadškof Ireland podelil častni
naslov monsinjor. Kot duhovnik je deloval med slovenskimi izseljenci v severni Minnesoti (Klemenčič
1999, 102).
65
Slika 25: Prva pisarna KSKJ v centru Jolieta, leta 1909 (vir: KSKJ Life 2015).
Pobudo so župljani sprejeli in ustanovili Kranjsko slovensko katoliško jednoto (KSKJ),
vendar so zaradi gospodarske krize in organizacijskih težav hitro prenehali delovati.
Ponovno so idejo obudili septembra 1893, ko je M. Šavs predlagal, naj se podporna
društva v različnih zveznih državah zberejo pod slovensko bratsko podporno
organizacijo, ki bi imela članstvo po vsej Ameriki. Ustanovitev združene jednote bi
prinesla zmanjšanje stroškov, večje dohodke, višje bolniške podpore in posmrtnino, kar
je hitro ugotovilo sedem podpornih društev, ki so se bali, da zaradi majhnega števila
članov ob večji nesreči ali epidemiji ne bi imeli dovolj denarja, ki bi omogočala
preživetje. Nekaj časa so se v časniku Amerikanski Slovenec v pismih bralcev
razvnemale polemike o poimenovanju nove bratske organizacije, kar je spodbudilo
Slovence v Jolietu k obnovi delovanja ustanovnega odbora, k čemur so se podali resno
in zavzeto. V eni od prvih akcij so na ameriško-slovenska podporna društva poslali
''Prvi pismeni oklic'' oz. povabilo na ustavno konvencijo 1. aprila 1894 v Joliet. Na
povabilo o priključitvi se je odzvalo 12 od 17 delujočih slovenskih bratskih podpornih
organizacij v ZDA, 7 se jih je udeležilo kongresa in skupaj so imele okoli 500 članov.
Najprej so izbirali ime in se po dolgih pogajanjih zedinili in uradno ime je bilo Kranjsko
Slovenska Katoliška Jednota v Zedinjenih državah ameriških, angleška različica Grand
Carnolian Slovenian Catholic Union of the United States of America in kratkim imenom
Jednota, za zavetnika so si izbrali Svetega Jožefa. V KSKJ so lahko pristopila
66
posamezna jugoslovanska katoliška društva, ki so bila ustanovljena na podlagi katoliške
vere, potrditi pa jih je moral tudi glavni odbor Jednote (Friš, Kolar in Vovko 1997,
Klemenčič in Javernik 1996 in Horzen 1994, 1–5).
Največja rast v članstvu KSKJ je bila med leti 1924 in 1930, ko je bilo sprejetih na
stotine (mladih in odraslih) ljudi na mesec, hkrati je bilo organiziranih več novih
domov. Ustanovljeni so bili mladinski programi ter bowling lige in tekmovanja. To je
bil sicer čas velike gospodarske krize, vendar je KSKJ preživel, predvsem zaradi
sodelovanja in dovoljenja ''Illinois Insurance Department'', ko so bila sprejeta posebna
pravila, ki so dovoljevala, da lahko ljudje plačajo premijo zavarovanja iz rezerv. Na
tisoče članov je bilo rešenih zaradi teh bratskih ugodnosti. Med leti 1938-39 je bil
zgrajen nov dom (Home Office Building), vseljen julija 1939 na North Chicago Street.
V času druge svetovne vojne je bilo v ospredju KSKJ bratstvo in dobrodelnost. Sredstva
so investirali v ''US saving bonds'' – varčevalne obveznice. Vojne klavzule so bile
spregledane, saj so bile vse smrti ameriških vojakov izplačane v celoti, teh je bilo okoli
140. Zaradi političnih razmer v Evropi so bili mnogi ljudje primorani oditi, pobegniti iz
svoje države, tudi mnogo Slovencev. Tem so člani KSKJ pomagali s sponzorskimi
pismi, jim pomagali najti stanovanja in službe. Prav tako pa so jih vključili v življenje
KSKJ, cerkve in skupnosti. To so bila tudi leta, ko so se bili prisiljeni modernizirati
glede na potrebe svojih članov. Maksimalni limiti so bili povišani, bilo je ponujenih
veliko nadomestnih ugodnosti, kot na primer za nezgodno smrt, opustitev premije,
koristi plačnikov in posodobljeni operacijski načrti. Leta 1959 članstvo doživi svoj
višek, vendar je število zavarovanj še vedno raslo. Leta 1960 so v KSKJ začeli program
štipendij. Sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta so bila leta, ko so razširili ugodnosti
in s športnimi aktivnostmi pritegnili mlade. Udeležba se je povečala na vseh športnih in
rekreacijskih področjih. Leta 1977 je uprava podprla bratski program, kjer bi domovi
pomagali lokalnim skupnostim, cerkvam, šolam in javnim agencijam nakupiti potrebno
opremo oz. stvari. Leta 1979 so začeli in leta 1980 dokončali gradnjo nove in moderne
hiše s pisarno na 2493 Glenwood Avenue na zahodni strani Jolieta (KSKJ 2010).
67
Slika 26: Stavba pisarne KSKJ (vir: KSKJ Life 2015).
Leta 1982 je bila konvencija, kjer so reorganizirali in skrčili upravo na 24 članov, z
vrsto na novo izvoljenih ali imenovanih uradnikov in direktorjev. Sprejeta je bila
ugodnost za starše novorojenčkov. Moderni načrti za zavarovanje so bili predstavljeni
dvakrat v osemdesetih letih, drugič po novi tabeli umrljivosti. Leta 1987 so najeli
profesionalnega direktorja marketinga in prodaje, katerega naloge so bile usposabljati in
pomagati predstavnikom podružnic jednote pri povečanju prodaje in prihodkov iz
zavarovalnih polic. Leta 1992 so dokončali dolgoročen projekt, spremeniti plačevanje iz
fizičnega načina v podružnicah jednote na elektronski način. Prav tako so leta 1992
ustanovili program Stoletje II, kjer so ponudili svojim članom, da zamenjajo svoje stare
certifikate za nove, moderne s starim datumom. Leta 1993, ob stoletnici je KSKJ
dosegel dva mejnika. Prodaja na leto je presegla 20 milijonov novih zavarovanj in
skupna zavarovanja so prvič presegala 100 milijonov dolarjev. Konec leta 1994 so bile
izdelane rente za člane (KSKJ 2010). Na kongresu leta 1994 je bil na pobudo
predsednika Kogovška sprejet predlog uvedbe ujemanja programa skladov KSKJ in
nato leta 1995 dokončno potrjen s strani uprave. Podružnice jednote so zbrale skoraj
1,25 milijonov dolarjev, kar vključuje tudi 1000 dolarjev pisarne, ki jih je dala vsakimi
podružnici jednote, različnim lokalnim organizacijam, cerkvam in šolam. Leta 1998 je
bil predstavljen program ''Cultural Grant'' – nepovratna sredstva za kulturo, da bi
promovirali kulturne aktivnosti. Leta 1999 so povečali posebno zavarovanje otrok iz
68
2000 dolarjev na 5000 dolarjev. Leta 2000 so predstavili program investicij podružnic
jednot, ki je dovolila podružnicam investirati svoja sredstva v KSKJ po ugodnih
obrestnih merah. Istega leta so bili uvedeni bonusi za razvoj mladine in spodbuda
podružnice, da spustijo povprečno starost za izvoljene uradnike. Leta 2001 so dokončali
program: Nagrade za voditeljev podružnic jednote (Lodge Leader Award) v zahvalo in
spoštovanje prostovoljcem za njihovo lojalnost in pripravljenost (KSKJ 2010).
Nacionalni bratski kongres Amerike (National Congress of America – NFCA) je
predstavil program: Pridruži se dnevu rok (Join Hands Day). Od odprtju tega programa
leta 2001, ki spodbuja mlajše člane, da z roko v roki s starejšimi člani delajo na
projektih v skupnosti, ima KSKJ odlične rezultate udeležbe pri večini podružnic
jednote. Leta 2001 so bili organizirani članski odbori podružnic jednote, da bi pomagali
posameznim podružnicam pridobivati nove člane. Leta 2001 je KSKJ razvila prvo
spletno stran društva. Prav tako so članom predstavili načrt brez recepta, kar pomeni, da
dobijo člani popust za zdravila na recept brez dodatnih stroškov. V letu 2002 je imel
KSKJ uspešno zborovanje v Orlandu na Floridi. Gene Kogovšek60 se je upokojil in
Rudolph Krasovec61
je postal nov predsednik uprave. V letu 2003 je upravni odbor in
osebje pisarne sodelovala pri oblikovanju obsežnega programa za voditelje, kjer so
ustvarili kratkoročne cilje in začrtali zahtevno pot rasti in razvoja KSKJ v prihodnosti.
Del te misije je bil tudi program stabilizacije članstva. Med leti 2003 in 2005 so bili
razviti novi zavarovalni produkti, ki so temeljili na tabeli mortalitete iz leta 2001. Prvič
je bil predstavljen deseti vplačilni življenjski program. Prav tako so naredili posodobitve
pri letnih certifikatih, vključno z novima 2. in 5. letnim planom. Da bi povečali prihodek
iz strani članstva in premij, so najeli dodatne prodajne zastopnike. Najeli so Paula
Kaiserja kot zaposlitvenega zastopnika in trenerja le-teh, da se jih poveže oz. se jim
predstavi delovanje podružnic. Ob praznovanju 110. obletnice KSKJ, leta 2004, so
60
GENE KOGOVŠEK (* ZDA – †) Predsednik KSKJ od leta 1990 do 2002. Prihaja iz Highland Heights,
Ohio, ZDA (Perez 2002).
61 RUDOLPH (RUDY) KRASOVEC (* ZDA – †) Član KSKJ od rojstva. Odraščal v KSKJ podružnici št.
7, v sv. Jožefu, Pueblo, Kolorado. Kot mlad se je vključeval v življenje organizacije, bil je član lokalnega
odbora in leta 1984 postal predsednik podružnice. Kasneje je bil član nacionalnega odbora in delal na
različnih pozicijah, od pravosodnega odbora do podpredsednika. Avgusta 2002 je bil izvoljen za
predsednika KSKJ (Perez 2002).
69
izdali štiribarvno revijo. Prav tako je uradna publikacija KSKJ VOICE dobila
štiribarvno, moderno podobo (KSKJ 2010).
Republika Slovenija je leta 2004 KSKJ podelila prestižno nagrado Zlati častni znak
svobode Republike Slovenije, ki ji jo je podelil slovenski generalni konzul Marcel
Koprol. Nagrado je dobila za zasluge pri ohranjanju narodne zavesti in združevanju
Slovencev v Združenih državah Amerike ter mednarodnem prepoznavanju in
uveljavljanju Republike Slovenije (Predsednik republike Slovenije 2015).
Med leti 2004 in 2005 so pričeli z akcijo pridobivanja članov, kar je povzročilo
povečanje članstva v KSKJ, v mnogih podružnicah prvič. Ob koncu te akcije so
izžrebali in podelili tudi nov avtomobil. KSKJ je sponzoriral prvo mladinsko
konferenco v Chicagu, ki ji je predsedovala vodja aktivnosti za mlade in odrasle Julie
Schneller. Cilj je bil usposabljati nove, bodoče člane, voditelje KSKJ. Konferenco je
obiskal tudi predsednik KSKJ Krasovec in takratni slovenski ambasador v ZDA Samuel
Žbogar. Septembra 2005 je bil organiziran izlet v Slovenijo, ki se ga je udeležilo več kot
80 ljudi, vodja odprave je bil Joe Hocevar. Obiskali so slovenski parlament, se srečali z
dvema škofoma, slovenskim premierjem Janezom Janšo in ambasadorjem ZDA v
Sloveniji. Avgusta 2005 je bil glavni izvršni direktor KSKJ Anthony Mravle imenovan
v upravo Nacionalnega bratskega kongresa Amerike. Na začetku leta 2006 je bil
program spodbude podružnicam jednote popolnoma spremenjen z dodatnimi finančnimi
spodbudami. Predstavili so program osebnost leta podružnic jednote, ki je zasnovan
tako, da vsako leto počasti prostovoljca podružnice, za svoje delo v podružnici in
lokalni skupnosti (KSKJ 2010).
Programi štipendij KSKJ še naprej podpirajo dijake v privatnih srednjih šolah in
študente na fakultetah s štipendijami in denarnimi nagradami. Na 36. nacionalnem
kongresu KSKJ je bilo izvoljeno, da se spremeni ime iz American Slovenian Catholic
Union (KSKJ) v KSKJ Life, American Slovenian Catholic Union. Septembra 2006 je
bila predstavljena nova ugodnost za dojenčke. Starši ali stari starši lahko kupijo za
5.000 dolarjev 10 letno vplačilno življenjsko zavarovanje, z garancijo, da se prvo leto ne
plača premije. V Kansas Cityu, Missouri, leta 2007 in v Clevelandu, Ohio, leta 2009 sta
bili organizirani druga in tretja mladinska konferenca, rezultat je bila vidna osebna rast
70
in voditeljske sposobnosti sodelujočih mladih. Pet udeležencev konference je bilo
izbranih za pripravnike na 37. nacionalni konvenciji (KSKJ 2010).
Leta 2008 so zaradi poštnih predpisov in novega tiskarja spremenili format in velikost
revije KSKJ VOICE. Julija 2008 so h KSKJ Life mapi zavarovanja dodali ''Medicare
Supplement Insurance''. Takrat je bil dostopen v 7. zveznih državah, kjer je KSKJ imela
avtoriteto opravljati zavarovalniške posle. Še vedno pa so čakali na odobritev v
nekaterih zveznih državah. To zavarovanje je pomagalo dvigniti število članov v KSKJ
za 20 %. Septembra 2008 je 28 ljudi odšlo na 14-dnevno potovanje po Sloveniji in
Hrvaški, ki je bil financiran s strani KSKJ Life. Takratni ambasador Slovenije v ZDA
Samuel Žbogar je bil častni gost zaključne večerje v Sloveniji. Januarja 2010 se je revija
KSKJ Life iz mesečnika spremenila v dvomesečnika. Aktualne novice in dogodki po
domovih se objavljajo na spletni strani www.kskjlife.org. Vodje podružnic so sporočali
novice preko elektronske pošte. Na začetku julija 2010 so začeli izdajati revijo, ki je bila
objavljena tudi na spletni strani organizacije. Januarja 2010 je uprava za duhovnega
vodja KSKJ Life imenovala duhovnika Richarda Gielowa ter za častnega duhovnega
vodjo KSKJ Life upokojenega duhovnika Bernarda Horzena (KSKJ 2010).
Rudolph Krasovec je v uvodniku letnega poročila 2015 med drugim zapisal, da
organizacija v zadnjih 12 letih doživlja bistvene spremembe, z novo linijo produktov,
poslovnih procesov in zaposlenih. V zadnjih dveh letih so bile korenite spremembe v
strukturi uprave, z uvedbo dveh ločenih enot, finančno upravo in bratsko upravo. Prva
se ukvarja s poslovnim, pravnim vidikom organizacije, druga pa se posveča svojim
članom (KSKJ 2015).
Leta 2012 so predstavili nov program, Stepping Up, ki je bil narejen, da spodbuja člane
k večji fizični aktivnosti in zavedanju pomembnosti prednosti hoje (KSKJ 2015).
Prvi cilji Jednote o pravilih, leta 1894, so bili:
Podpirati društvene brate v nesreči in nezgodi, lajšati vdovam in sirotam njih žalosten stan,
jim dejansko pomagati v zapuščenosti in iz osirotelih otrok narediti koristne ude človeške
družbe; ohraniti v društvih zedinjenim Slovencem, vernim potomcem pobožnih naših
prednikov sveto katoliško vero in tako pospeševati njih večno srečo; negovati v društvih in
71
društvenikih, kot zvestih sinov naroda slovenskega sladki materin jezik, buditi ljubezen in
ponos na našo narodnost ter varovati ameriške Slovence potu jčenja in raznarodovanja (Friš,
Kolar in Vovko 1997, 29).
KSKJ so ustanovili slovenski katoliški duhovniki v ZDA, zato so bila pravila njenega
delovanja zasnovana na strogih katoliških načelih. Njihovo geslo se je glasilo: ''Vse za
vero, narod in slavno K.S.K.Jednoto'', član Jednote pa je lahko bil le praktičen katoličan
oziroma: kdor je hodil ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, kdor je sprejemal
enkrat letno svete zakramente, kdor je pošiljal svoje otroke v katoliške šole, če je le bilo
mogoče, kdor je podpiral svojo cerkev in duhovnika (Friš, Kolar in Vovko 1997, 34 ter
Klemenčič in Javernik 1996, 345–356).
V prvih letih delovanja so se v KSKJ lahko vključevali samo moški priseljenci od 18 do
45 leta starosti. Nov član je moral ob vstopu plačati 1 dolar, mesečna članarina, ki jo je
lahko glavni odbor po potrebi povečal, pa je znašala 50 centov. Člane, starejše od 45 let,
so včlanjevali le do 1. junija 1897, ob pristopu pa so plačali 5 dolarjev, ker se je Jednoti
povečevalo tveganje sorazmerno s starostjo (Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–49 in
Klemenčič in Javernik 1996, 345–356).
Na dvanajsti konvenciji leta 1914 so sprejeli novo starostno mejo za sprejem v Jednoto,
včlanili so se lahko moški med 16. in 50. letom, zavarovali pa so se lahko le za 250
dolarjev. Tajnik krajevnega društva je moral za vsakega kandidata pred sprejemom na
glavni urad nasloviti prošnjo z imeni sorodnikov, ki so jih nato vpisali na certifikat.
Kandidati so morali pred sprejemom opraviti zdravniški pregled in pridobiti zdravniški
list. Za navajanje netočnih podatkov so člane kaznovali s suspenzom. Člani KSKJ so
morali izpolnjevati tako pravila svojega krajevnega društva kakor tudi pravila Jednote, s
katerimi so se morali seznaniti že pred sprejemom. Udeleževati so se morali društvenih
zborovanj, še zlasti tistih, na katerih so volili odbornike, in redno plačevati prispevke
(članarina in zavarovalnina) (Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–49 in Klemenčič in
Javernik 1996, 345–356).
Osnovna dejavnost bratske podporne organizacije je bila pomoč članstvu ob smrti, zato
so ob pristopu člani in članice izpolnili oporoko, ki so jo skupaj z drugimi zapečateno
hranili v glavnem uradu, odprli pa po članovi smrti. Do tretje konvencije leta 1896 so
72
bili formularji oporok pisani ročno, po njej pa so jih zaradi poenotenja začeli tiskati.
Člani so lahko posmrtnino po zakonu države Illinois zapustili le sorodnikom in tistim,
ki so jih preživljali. Posmrtnina je ob ustanovitvi Jednote za umrlega člana znašala 800
dolarjev in za soprogo 200 dolarjev, v naslednjih letih pa so višine posmrtnine povečali.
Posmrtnino so izplačevali iz zbranega denarja, če pa ga ni bilo dovolj, so med člane
razpisali ponovno pobiranje prispevkov (Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–49 in
Klemenčič in Javernik 1996, 345–356).
Druga dejavnost Jednote je bilo bolniško zavarovanje, ki so ga uvedli na enajsti
konvenciji leta 1911. Zanj so se lahko odločili vsi člani in članice, Jednota pa je začela
bolniško podporo izplačevati po šestih mesecih bolehanja. Izplačilo je znašalo 20
dolarjev mesečno. Svoje člane so zavarovali tudi za primer invalidnosti. Po šesti
konvenciji leta 1900 so izplačevali zavarovalnino za hude telesne poškodbe, ko je na
primer izguba vida, nog, za zlomljeno hrbtenico. Pri izplačevanju posmrtnin, bolniških
podpor in premij v primeru invalidnosti so bili v KSKJ zelo natančni. Če član ni imel
urejene dokumentacije, da ni redno plačeval prispevkov, da mu je med bivanjem izven
Združenih držav potekel potni list ali je bil celo suspendiran, so izplačilo zaustavili
(Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–49 in Klemenčič in Javernik 1996, 345–356).
Prva leta so podporo izplačali na ime delegata krajevnega društva, leta 1902 pa so to
pravilo spremenili in začeli izplačevati denar na ime dedičev. Ker pa se je pogosto
dogajalo, da dediči niso želeli plačati pogrebnih stroškov, so na sedmi konvenciji leta
1902 sprejeli sklep, s katerim je moral vsak član nameniti določen del posmrtnine za
plačilo le-tega, s čimer so se izognili temu, da bi umrle člane KSKJ pokopali na državne
stroške kot reveže. KSKJ je vsakemu novemu članu izdala certifikat, s katerim se je
zavezala izplačati zavarovalnino, navedeno na certifikatu. Član pa se je zavezal, da bo
plačeval prispevke Jednoti ter izpolnjeval njena pravila in zakone. Člane, ki so kršili
pravilnik KSKJ so najprej v opozorilo suspendirali. Če so s kršitvami nadaljevali, so jih
tudi izključili. Najpogostejši vzroki za suspenz so bili: neplačevanje prispevkov, zloraba
društva v osebno korist, nestrinjanje z zastavo, uniformo in čepico, obrekovanje in
zasmehovanje društev, zloraba potnih listov, društvene kazni, ponarejanje dokumentov,
civilna poroka, poroka z nekatoličanko in nasploh nemoralno življenje. Suspendirani
člani so se pogosto pokesali svojih grehov, le-te pa so vnovič sprejeli le s priporočilom
73
njihovega krajevnega društva (Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–49 in Klemenčič in
Javernik 1996, 345–356).
Zaradi pogostih selitev svojih članov so v KSKJ že v prvih pravilih leta 1894 uvedli tudi
tako imenovane preselitvene liste, izdajala so jih matična krajevna društva za dobo
šestih mesecev. Krajevna društva so morala potujoče člane sprejeti, če pa so potrebovali
podporo, so najprej pisno preverili njeno upravičenost pri društvu, ki je preselitveni list
izdalo. V primeru smrti so morala krajevna društva potujočemu članu ali članici
oskrbeti takšen pokop kot svojim članom ali članicam, vse stroške pa je potem
poravnalo njihovo matično krajevno društvo. Član, ki je bil na poti, je moral matičnemu
društvu plačevati vse prispevke, po treh mesecih neplačevanja so ga suspendirali. Tisti
člani, ki so se vrnili v staro domovino, so lahko ostali v Jednoti še naprej, vendar so
morali plačevati vsakih 6 mesecev 6 dolarjev svojemu društvu in 10 dolarjev
prispevkov. Potujoči člani, ki so našli novo stalno bivališče, so morali pri predsedniku
najbližjega krajevnega društva KSKJ zaprositi za prestop, po preteku veljavnosti
preselitvenega lista pa so postali člani novega društva brez dodatne vpisnine (Friš, Kolar
in Vovko 1997, 42–49 in Klemenčič in Javernik 1996, 345–356).
Poročeni moški so lahko prva leta zavarovali tudi soproge, vendar le za posmrtnino, od
šeste konvencije pa so zavarovanje soprog prepustili članom v prosto presojo. Po
ustanovitvi so člani lahko zavarovali tudi soproge, ki so živele v stari domovini, po
januarju 1901 pa le tiste, ki so živele v Združenih državah (Friš, Kolar in Vovko 1997,
42–49 in Klemenčič in Javernik 1996, 345–356).
Na šesti konvenciji leta 1900 se prvič pojavi predlog, da bi lahko svoja društva
ustanovile tudi ženske, vendar ta ideja takrat še ni dozorela, saj udeleženci tega predloga
niso sprejeli. Že na naslednji konvenciji leta 1902 so tudi ženske začele ustanavljati
krajevna društva, lahko pa so se še naprej včlanjevala v moška društva. Sprva so
plačevale 25 centov pristopnine, od osme konvencije leta 1904 pa so zanje veljali
podobni pogoji kot za moške. Članice, ki so bile ob vstopu v Jednoto starejše od 45 let,
so se lahko zavarovale le za 500 dolarjev, v naslednjih letih pa so izplačevanje podpore
med spoloma popolnoma izenačili. Kljub enakopravnosti ženska krajevna društva niso
imela pravice do svojega delegata na konvencijah, tako da niso imela nikakršnega
vpliva na upravno politiko Jednote. Na konvenciji leta 1914 je takratni tajnik Josip Zalar
predlagal popolno enakopravnost obeh spolov v Jednoti, vendar s svojim predlogom ni
74
prodrl. Na konvenciji leta 1917 pa je predlog podprlo 14 društev, 5 pa jih je
nasprotovalo. O tem vprašanju so nato na konvenciji razpravljali tudi posamezni
jednotini odbori, ki pa niso imeli enotnega mnenja. Pravni odbor je ženski
enakopravnosti nasprotoval, gospodarski odbor pa ga podprl z razlago, da bo
enakopravnost KSKJ le koristila. Po daljši razpravi so udeleženci konvencije žensko
enakopravnost zavrnili z 58 glasovi proti 47. V 31 ženskih krajevnih društvih KSKJ, ki
so združevala več kot 2.100 članic se s takšno odločitvijo udeležencev konvencije niso
sprijaznili in pri glavnem odboru zahtevali razpis referenduma o svoji enakopravni
udeležbi na konvencijah. Članice so svoje zahteve utemeljevale z dejstvom, da so že od
leta 1904 plačevale enak prispevek kot moški člani in bile tako po obveznostih z njimi
popolnoma izenačene. Ker so bila ženska društva zelo uspešna s pridobivanjem novih
članov in članic, je glavni odbor razpisal referendum o enakopravnosti žensk za 18.
januar 1918, za uspešnost le-tega pa se je moralo izreči dve tretjini članov in članic
Jednote. Žensko enakopravnost so medijsko podprli tudi v Glasilu, kljub temu pa je za
enakopravnost žensk glasovalo samo 2.317 članov in članic, proti pa 1.774, potrebna
dvotretjinska večina ni bila dosežena. Ženske so se volji pokorile, vendar se s tem
sklepom niso sprijaznile in so v skladu s pravili Jednote delovale za svojo
enakopravnost še naprej. O ženski enakopravnosti so vnovič razpravljali na štirinajsti
konvenciji v Jolietu leta 1920, ko je sprejetje nove resolucije priporočal tudi pravni
odbor, kar je že dalo slutiti na ženski uspeh. Pri glasovanju za žensko enakopravnost v
KSKJ je bila po večletnih naporih članic sprejeta s 64 glasovi za in 23 proti (Friš, Kolar
in Vovko 1997, 42–49). V ZDA je namreč 26. avgusta 1920 začel veljati amandma k
ameriški ustavi, ki je uzakonil, da ima vsak državljan ne glede na spol pravico, da na
volitvah odda svoj glas (Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–53 in Klemenčič in Javernik
1996, 345–356).
Konvencije je skliceval predsednik Jednote, sklic izredne konvencije pa sta morali
potrditi še dve tretjini članov glavnega odbora. Konvencije so prirejali, kot lahko
razberemo iz prvih pravil leta 1894, zato da: predložijo uradniki račun in poročilo o
celotnem delovanju Jednote, da se pregledajo knjige in skontira blagajna; da se pravila
Jednote po potrebi izpolnijo in spremene; da se posvetujejo člani o vsem, kar pospešuje
Jednoto; da se volijo uradniki. Prva leta po ustanovitvi so konvencije organizirali vsako
leto, od leta 1898 vsaki dve leti, od leta 1908 vsaka tri leta in od leta 1926 vsaka štiri
leta. Leta 1884 so prvič sklicali izredno konvencijo. Na ustanovitveni konvenciji so
75
sklenili, da jih bodo prirejali v dneh okoli 5. julija na god sv. Cirila in Metoda, od leta
1904 so jih prirejali na začetku oktobra, od leta 1911 pa tretji ponedeljek v avgustu.
Kraj so določili na zadnji konvenciji, bil pa naj bi vsakokrat v kateri od slovenskih
naselbin v ZDA. Kot pa lahko razberemo iz razpredelnice 9, so leta 1990 prvič priredili
konvencijo izven kraja s slovensko naselbino, in za tem še dvakrat. Razlog za to je
ekonomski, saj je tako v Las Vegasu kot v Orlandu mnogo hotelov, ki izven glavne
sezone ponujajo namestitev in konferenčne dvorane po zelo nizkih cenah, kar pritegne
organizacije (Friš, Kolar in Vovko 1997, 42–53 in Klemenčič in Javernik 1996, 345–
356).
Od ustanovitve KSKJ do danes (leto 2016) so priredili 37. konvencij, od tega eno
izredno.
Leto
konvencije Kraj (zvezna država)
Leto
konvencije Kraj (zvezna država)
1 1884 Joliet (Il) 19 1938 Eveleth (Minnesota)
1884 Joliet (Il) 20 1942 Chicago (Il)
2 1885 Tower (Minnesota) 21 1946 Pueblo (Kolorado)
3 1886 Joliet (Il) 22 1950 Milwaukee (Wisconsin)
4 1897 Red Jacket – Calument (Michigan) 23 1954 Joliet (Il)
5 1898 Pueblo (Kolorado) 24 1958 Detroit (Michigan)
6 1900 Chicago (Il) 25 1962 Steelton/Harrisburg
(Pensilvanija)
7 1902 Cleveland (Ohio) 26 1966 Cleveland (Ohio)
8 1904 Joliet (Il) 27 1970 Milwaukee (Wisconsin)
9 1906 North Chicago (Il) 28 1974 Pittsburgh (Pensilvanija)
10 1908 Pittsburgh (Pensilvanija) 29 1982 Eveleth (Minnesota)
11 1911 South Chicago in Joliet (Il) 30 1986 Indianapolis (Indiana)
12 1914 Milwaukee (Wisconsin) 31 1990 Las Vegas (Nv)
13 1917 Eveleth (Minnesota) 32 1994 Joliet (Il) / Las Vegas (Nv)
14 1920 Joliet (Il) 33 1998 Kolorado Springs (Col)
15 1923 Cleveland (Ohio) 34 2002 Orlando (Florida)
16 1926 Pittsburgh (Pensilvanija) 35 2006 Washington (D.C.)
17 1930 Waukegan (Il) 36 2010 Pueblo (Kolorado)
18 1934 Indianapolis (Indiana) 37 2014 Orlando (Florida)
Preglednica 9: Leto in kraj konvencije (vir: Klemenčič in Javernik 1996, 350 in KSKJ
Life 2011).
76
Udeleževali so se jih glavni uradniki Jednote in izvoljeni delegati krajevnih društev.
Vsak delegat krajevnega društva je moral imeti poverilno pismo s podpisom
predsednika, tajnika in zastopnika društva z društvenim pečatom, ki ga je na začetku
konvencije preveril poverilni odbor. Krajevna društva so bila na konvenciji zastopana z
različnim številom delegatov, odvisno od števila članov in članic. Društva s 40 do 100
člani so imela pravico do enega delegata, s 100 do 200 člani do dveh, tista nad 200 člani
pa tri delegate. Društva z manj kot 40 delegati so se med seboj združevala, združena pa
so imela pravico biti zastopana na konvenciji z enim delegatom. Leta 1923 so spodnjo
mejo članov, ki je omogočala udeležbo 1 delegata na konvenciji dvignili iz 40 na 75. Na
konvencijah so o predlogih glasovali javno, v primeru neodločenega števila glasov pa so
ponovili glasovanje, tokrat tajno. Leta 1914 so sprejeli določilo o splošnem glasovanju
oziroma referendumu. Na konvencijah so pregledali preteklo delovanje Jednote,
določali pravilnike, delali smernice delovanja Jednote do naslednje konvencije, volili
nov glavni odbor, sprejemali resolucije, obravnavali pritožbe članov in članic,
sprejemali pozdravne brzojavke itd. Ker po letu 1898 niso konvencij prirejali več vsako
leto, so v Jednotini podružnici januarja in julija organizirali polletne seje glavnega
odbora, imenovanje mala konvencija, ki so se jih udeleževali predsednik Jednote, tajnik,
blagajnik, nadzorniki in duhovni vodja (Friš, Kolar in Vovko 1997, 49–53 in Klemenčič
in Javernik 1996, 345–356).
7.2.1 Amerikanski Slovenec (The American Slovene), Glas (Voice)
3. septembra 1891 se je Chicagu ustanovil časopis Amerikanski Slovenec / The
American Slovene. Lastnik je bil Anton Murnik, ki pa mu je manjkalo uredniških
izkušenj in denarja. Nekaj let za tem je župnik v Minnesoti, Joseph Buh, odkupil
pravice in začel z izdajanjem. Kasneje, leta 1899, se je uredništvo prestavilo v Joliet.
Takrat je tudi časopis uradno postal organ KSKJ, pred tem so imeli v časopisu rubriko
»Iz urada K.S.K. Jednote«. G. Buh je nato pravice prodal slovenski založniški
organizaciji, locirani v Jolietu in župnik Šušteršič je postal novi odgovorni urednik. Za
njim so se na uredniškem mestu menjali kleriki (Friš, Kolar in Vovko 1997, 39–42 in
Horzen 1994, 301–304).
77
V svoji rubriki so članstvo obveščali o novostih, poročilih iz konvencij, poročilih o
praznovanju obletnic, finančnih poročilih, oglasih s podatki o urednikih, nadzornikih,
novi krajevnih društvih in seznamih umrlih članov in soprog, članih, članov, ki so
prestopili, izstopili, bili suspendirani … Tajnik je preko časopisa dajal navodila
lokalnim tajnikom in zastopnikom. Od leta 1908 so člani lahko izrekali svoja mnenja o
delovanju Jednote v posebni rubriki Nasveti posameznih udov za zborovanje KSKJ. V
glasilu je bila tudi rubrika Društvene vesti, v kateri so lokalna društva obveščala svoje
člane o svojem delovanju. Na ustanovni konvenciji so določili, da bodo v KSKJ časniku
plačevali letno 50 dolarjev, v naslednjih letih pa se je ta vsota povečala (Friš, Kolar in
Vovko 1997, 39–42 in Horzen 1994, 301–304).
Leta 1914 je prišlo do razhajanj med KSKJ in uredništvom časnika Amerikanski
Slovenec zaradi graditve Jednotinega doma v Jolietu. In tako so na dvanajsti konvenciji
KSKJ sklenili izdajati svoje glasilo, ki so ga poimenovali Glasilo K.S.K.Jednote (v
nadaljevanju Glasilo – The Voice), s podnaslovom ''Official organ of the Grand
Carniolian Slovenian Catholic Union – Uradni list Kranjsko-slovenske katoliške
jednote'', pošiljali pa so ga vsem članom in članicam. Prva številka je izšla 13. januarja
1915, v uvodniku pa je bilo zapisano, da so začeli izdajati svoje glasilo v želji po
napredku in objavi uradnih zadev glavnega odbora in krajevnih društev, poleg tega pa
naj bi objavljali novice iz sveta in oglase podjetij, ki niso škodili Jednoti in krajevnim
društvom. Objavljali so tudi dopise, poročila in novice krajevnih društev in posameznih
članov in članic, ki pa niso smela napadati posameznikov v krajevnih društvih in
glavnem odboru. V prvi številki so tudi zapisali: ''Glasilo K.S.K.Jednote se kratko malo
ne sme spuščati v politične, časnikarske ali osebne spore'', z vsebino pa naj bi glasilo
pripomoglo k splošni izobrazbi bralcev, spodbujalo bratoljubje in državljansko
pripadnost ter spoštovanje do vere in naroda (Friš, Kolar in Vovko, D 1997, 39–42).
78
Slika 27: Prva številka Amerikanskega
Slovenca, izšla 3. septembra 1891.
Slika 28: Prva številka Glasilo K.S.K.
Jednote, izšla 13. januarja 1915.
Na začetku izhajanja je znašala letna naročnina 60 centov za člane in 1 dolar za nečlane.
Izhajal je kot tednik, naklada pa se je z leti povečevala. Med leti 1917 in 1920 je izhajal
v povprečni nakladi 12.150 izvodov tedensko, v tem času pa je izšlo približno 1.895,400
izvodov. Do leta 1920 je izhajal v Chicagu (Illinois), ko so ga zaradi nerentabilnosti
prenesli v Joliet in nazadnje leta 1923 v Cleveland (Ohio). Danes ponovno izhaja v
Jolietu (Friš, Kolar in Vovko, D 1997, 39–42).
Glavni urednik in upravnik je bil Ivan Zupan, časopis je moral urejati v verskem in
narodnem duhu, za svoje delo pa je bil odgovoren članstvu. Zaradi slabega dela ali
kršitve Jednotinih pravil ga je lahko glavni odbor z dvotretjinsko večino odstavil in
imenoval novega urednika. V pravilih so zapisali, da urednik-upravnik ne sme objavljati
nepodpisanih dopisov ali jih komentirati. Za izvrševanje svoje službe je moral dati
glavnemu odboru 30 dolarjev poroštva, leta 1920 pa so mu plačevali za njegovo delo
250 dolarjev mesečno. Glasilo je izhajalo v slovenskem jeziku, že leta 1927 pa so mu
dodali tudi eno angleško stran. Leta 1920 so v KSKJ, da bi privabili mlade člane, začeli
izdajati mladinski list Angelček, ki ga je urejal duhovni vodja. Zaradi nezanimanja
79
mladih bralcev so ga leta 1923 prenehali izdajati, mlade pa so skušali privabiti z dvema
mladinskima stranema mesečno v Glasilu, izhajali sta tudi v angleškem jeziku. Leta
1946 so časnik Glasilo K.S.K. Jednote združili s časnikom Amerikanski Slovenec in od
tega leta dalje izhaja pod imenom Amerikanski Slovenec Glasilo K.S.K. Jednote (Friš,
Kolar in Vovko, D 1997, 39–42).
Danes časnik Amerikanski Slovenec Glasilo K.S.K. Jednote ali kratko Voice izhaja na
vsaka dva meseca. Naročnine za člane KSKJ ni, za nečlane je naročnina 10 dolarjev za
tujino pa 15 dolarjev. Večinoma je časnik v angleščini, imajo pa tudi urednico za članke
v slovenskem jeziku. V vsaki izdaji je približno 24 A4 strani, barvnih (oz. vsaj v
elektronski obliki), s fotografijami, opisi in reportažami o dogodkih doma, ZDA, in v
stari domovini, Sloveniji. Časnik vsebuje tudi koledar dogodkov in pomembnih
datumov. Obstaja tudi možnost oglaševanja v časniku, za 7 dolarjev kolumna za nečlane
in 5 dolarjev za člane. Glavno uredništvo je na naslovu 2439 Glenwood Ave., Joliet
(KSKJ 2015).
Slika 29: Izdaja KSKJ Life, december 2015.
7.3 Zveza slovenskih žena v ZDA (Slovenian Women's Union of America)
Zveza slovenskih žena v ZDA (Slovenian Women's Union of America) je bila
ustanovljena 19. decembra 1926. 36 žensk v Sheboyganu in 36 žensk v Chicagu si je
zadalo naslednje cilje:
80
»[z]družiti slovenske ženske živeče v Ameriki, jim pomagati pri socialnem, moralnem in
intelektualnem izobraževanju, spodbujati ameriške in slovenske ideale in sodelovanje v
ameriških civilnih zadevah in urediti ustrezen pogreb za pokojne članice« (Prisland 1968,
78).
Zveza slovenskih žena v ZDA je etnično bratska profitna in družbena organizacija
slovenskih priseljencev in njihovih potomcev in je eno največjih slovenskih organizacij
v ZDA z bogato zgodovino in številčnim članstvom preko 3.000 članov (sedaj tako
žensk kot moških) po vsej državi in vsaj 36 podružnicami (lodges) po vseh zveznih
državah. Njihov prvotni namen je bil zavzemanje za pravice slovenskih žensk v ZDA
(Prisland 1968, 78–81).
Leta 1968 so imeli 93 delujočih podružnic v 14 zveznih državah. Podpirale so civilne,
dramske, pevske, dobrodelne in gospodinjske skupine. Sodelovale so z rdečim križem in
bile prostovoljke v cerkvah, šolah, bolnicah in pri skavtinjah. Leta 1928 so izdale že
prvo knjigo, Ameriška Slovenka, z zgodovino podružnic ipd. Leta 1942 so pod okriljem
organizacije izdali pesmarico Zapojmo, ki je vsebovala 200 ljudskih pesmi in je
doživela več ponatisov (Prisland 1968, 78–81).
Ameriška vlada jih danes priznava kot dobrodelno organizacijo, ki je odprta za javnost.
Organizacija ohranja tradicijo, jezik in kulturo svojih prednikov, ter s tem izobražuje
ljudi o slovenski kulturi. Svoje prostore imajo v Jolietu, kjer imajo poleg pisarne tudi
muzej in prostor s prodajalno slovenskih spominkov in drugih predmetov, etnografsko
razstavo, knjižnico in arhiv, ki ga prostovoljno urejajo in trenutno skenirajo vso obsežno
dokumentacijo. Nasproti prostorov zveze stoji slovenska cerkev Sv. Štefan s slovenskim
duhovnikom. Glasilo zveze je Zarja (The Dawn), ki izhaja na okrog 60 straneh vsak
drugi mesec (Toplak 2010).
81
Slika 30: Stavba Slovenskega združenja žensk v Jolietu, Il (vir: Mary Lou Voelk).
Danes ima organizacija po vsej ZDA okrog 3.400 članov, vendar so skozi leta nekatere
podružnice izgubili oz. so nehale delovati. V statutu imajo opredeljeno, da imajo
konvencije vsaka štiri leta. Enkrat ali dvakrat letno imajo sestanek s predstavnikom
države (Voelk 2015).
Septembra 2008 SWUA organizira letni festival ''Slovenian Grape Harvest Festival and
Dance'', s hrano, pijačo in živo glasbo, v spomin na trgatve po vsej Sloveniji. Decembra
pa priredijo tradicionalno božično zabavo. Oktobra 2009 so v Jolietu praznovali 80.
obletnico SWUA s sveto mašo in banketom. V čast izhajanju revije so imeli tako
imenovani Zarjafest (Schager 2010, 24 in Pohar 2009).
82
Z letom 2013 so uvedli Slovene Conversation Online (2013-2015) – Pogovorna
slovenščina preko spleta (2013-2015), ki jo je sofinanciral Urad vlade za Slovence v
zamejstvu in po svetu, organizirala pa Newyorška podružnica zveze. Cilji projekta so
bili: slovenščina – učiti se jezika, ki so ga govorile njihove družine in predniki, pogovor
– prava, živa interakcija v slovenskem jeziku, online/internet – preseganje meja prostora
in časa, ZDA – Slovenija – ponovno odkritje skupne dediščine, kulture in zgodovine. V
letih 2013 in 2014 je bilo več kot ducat študentov, ki so imeli preko 60 ur sestankov in
srečanj preko interneta, s profesorji in med seboj o dnevni rabi in uporabi fraz v
slovenskem jeziku. Po dveh letih se študentje še vedno družijo, v tako imenovanih
''Slovene Study Buddy'' ekipah in na platformi ''GoToMeeting internet video
conferencing'' (Vajk 2014).
Slika 31: Pogovorna slovenščina preko spleta (vir: Tanya Vajk).
83
Organizacija se trudi z ohranjanjem stika s Slovenijo oz. koreninami tudi z zbiranjem
informacij in nato postavljanjem razstav in izdajanjem publikacij. Zaključili so z
zbiranjem receptov in fotografij slovenskih jedi in izdali kuharsko knjigo z naslovom
The Slovenian-American Table, kjer je ob vsaki jedi tudi nekaj o zgodovini običaja in
recept (Voelk 2015).
Slika 32: Naslovnica Zarje kot reklama za knjigo z recepti (vir: Zveza slovenskih žena v
ZDA 2015).
Zbirali so tudi poročne fotografije in podatke o ljudeh slovenskega izvora, ki so se
poročili v ZDA (Voelk 2015).
84
Slika 33: Primer strani poročnega arhiva (vir: Mary Lou Voelk).
7.3.1 Zarja (The Dawn)
Zarja je mesečna revija Zveze slovenskih žena v ZDA. Prva številka je bila izdana julija
leta 1929. Pred tem je imela predsednica društva Marie Prisland svojo rubriko v
Amerikanskem Slovencu. Predsednica M. Prisland je v prvi številki Zarje zapisala, da
bo revija širila izobrazbo, enotnost in slogo med Slovenkami, razkropljenimi po ZDA.
Prvo leto je revijo urejala sama predsednica, za njo se je nato zvrstilo več urednic.
Urednice revije Zarja: Julia Gottlieb (1929–1930), Josephine Racic (1930–1933),
Albina Novak (1933–1952), Corinne Leskovar (1952–2006), Debbie Pohar (2006–)
(Glogovčan 2014).
Zarja je sprva izhajala v slovenščini, od leta 1935 pa so začeli uvajati angleške strani,
sedaj sta v slovenščini le še 1 ali 2 strani. Zarja v glavnem objavlja poročila o delu
društev, vključenih v zvezo, spodbuja k ohranjanju slovenske etične dediščine in poroča
o pomembnih dogodkih v Sloveniji (Zveza slovenskih žena v ZDA 2014).
85
V Zarji je vedno članek – poročilo iz vsake podružnice, kar je dandanes pomembno tudi
iz vidika ohranjanja pisne zgodovine (Voelk 2015).
Slika 34: Prva številka revije Zarja (vir:
Mary Lou Voelk).
Slika 35: Revija Zarja zadnja leta (vir:
Zveza slovenskih žena v ZDA).
7.4 Slovensko versko središče (frančiškanski samostan s cerkvijo svete Marije) in
slovenski katoliški center v Lemontu (Slovenian Catholic Mission & Slovenian
Catholic – Cultural center)
Ideja o ustanovitvi verskega in kulturnega središča v Lemontu je veliko starejša kot
obletnica, ki jo praznujejo. V ZDA se zadnja desetletja dogaja proces suburbanizacije in
selitve prebivalstva iz mestnih središč na obrobje, temu procesu so sledili tudi Slovenci.
Najprej z izseljevanjem iz mesta, nato z razmišljanjem o slovenskem središču v
Lemontu, ki je dozorelo okrog leta 1995 z gradnjo kulturnega in ustanovitvijo verskega
središča (Lavoie in sodelavci 2004).
''Slovenian Catholic Mission'' v Lemontu je ustanovila nadškofija Chicago, po
prizadevanjih patra Christiana Gostečnika v imenu slovenskih frančiškanov, ki je
razlagal in dokazoval potrebo, da nadškofija pastoralno poskrbi za Slovence na
86
jugozahodnem delu škofije. Poudarjal je načrtovano graditev slovenskega kulturnega
centra v Lemontu, ki bo združeval Slovence, in pomoč frančiškanov iz Slovenije pri
pastoralnem delu v slovenskem jeziku, ter da je Lemont pri srcu slovenskih kristjanov.
Po enoletnem posvetovanju nadškofije s številnimi uradi in posamezniki, tudi z župniki
v Lemontu, je 12. septembra 1994 kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu, izdal
dekret o ustanovitvi ''Slovenian Catholic Mission''. S p. Blažem Chemazarjem,
predstojnikom slovenskih frančiškanov v ZDA, sta podpisala pogodbo in dekret o
oskrbi slovenskega verskega središča, ki bo v prostorih in v rokah frančiškanov (Lavoie
in sodelavci 2004, 3–4).
Slika 36: Dekret o ustanovitvi verskega
središča (vir: Lavoie in sodelavci 2004,
3–5).
Slika 37: Pogodba med frančiškani in
nadškofijo (vir: Lavoie in sodelavci
2004, 3–5).
P. Vendelin Špendov, gvardijan v Lemontu, je bil imenovan za prvega kaplana in
ravnatelja Slovenskega verskega središča. V središču, ki je deloval tudi kot župnija, je
bilo takoj mogoče krščevati in poročati Slovence in njihove potomce. V prvih mesecih
in letih je bila velika naloga središča (tako verskega, kot kulturnega), da sta si utirala pot
87
zaupanja in podpore med rojaki. V Ave Mariji, na strani namenjeni Slovenskemu
kulturnemu domu, so od decembra 1994 članki patra Davida Šrumpfa s podrobnimi
razlagami o delovanja novega verskega središča ter spodbude rojakom k vpisu vanj, saj
se je le ta lotil organiziranja nove župnije in verskega središča (vir: Lavoie in sodelavci
2004, 4–5).
Slika 38: Slovenski dom v Lemontu (vir: Lavoie in sodelavci 2004, naslovnica).
Center je bil dokončan leta 1996, zgrajen je bil in se še danes vzdržuje s prostovoljnim
delom svojega članstva ter deluje kot neprofitna verska organizacija, delujoča na osnovi
prostovoljnega dela. Del denarja za izgradnjo je darovala Republika Slovenija. Center je
članstvu poznan kot Slovenski Dom ter služi skupnosti Ameriških Slovencev kot
župnijski dom in zagotavlja prostore številnim organizacijam in društvom. Tu se
odvijajo tako duhovni kot kulturni dogodki. V Centru je tudi Slomškova slovenska šola,
ki obstajala že več kot 55 let in ko je bil zgrajen Center, sta se slovenski šoli iz Chicaga
in Jolieta odločili, da se združijo in delujejo na eni lokaciji, to je v Slovenskem domu.
Cilj ostaja zagotavljanje prostora za učenje slovenskega jezika in kulture. Mišljeno je,
da se začno udeleževati pouka otroci od 2. leta starosti vse do odraslih. Pedagoško
osebje je sestavljeno iz akreditiranih učiteljev in posameznikov z akreditacijo iz Centra
za izobraževanje v Republiki Sloveniji. Slovenski kulturni center gosti tudi različne
umetnike in kulturne skupine iz Slovenije in drugih slovenskih skupnosti po svetu. Ob
88
vstopu je center obkrožen z različnimi umetniškimi oblikami tamkajšnjih talentov,
galerija prikazuje naročene kose lokalnih slovenskih umetnikov, s predstavniki različnih
regij iz Slovenije. V Centru je tudi knjižnica, tako z domišljijskimi kot tudi
dokumentarnimi deli, vse tja do 19. stol. Imajo tudi muzej predmetov iz slovenske
zgodovine, kulture, del slovenskih narodnih noš, primere verske in počitniške tradicije.
Folklorne skupine, oblečene v narodne noše zabavajo s plesi, značilnimi za različne
regije Slovenije. Center uporabljajo člani in župljani za dogodke, kot so krsti, obhajila,
poroke, obletnice, pogrebna kosila, šolski programi, koncerti, gledališke igre, in druge
priložnosti. Tudi sosednje cerkve in organizacije v Lemontu uporabljajo Center za
gostovanje svojih dogodkov. Poleg vseh posebnih dogodkov se vsako nedeljo zberejo
po maši, da uživajo v družbi prijateljev, hrane, pojejo, balinajo ali igrajo tarok
(Slovenski kulturni Center 2015).
27. in 28. septembra 2008 so bili tam Baragovi dnevi, ki so se jih udeležili ljudje iz
ZDA, Kanade, več ameriških škofov, v imenu slovenske škofovske konference se ga je
udeležil prof. dr. Drago K. Ocvirk (Ocvirk 2008). Novembra 2014 so gostili drugo
SABA (Slovenian American Buisness Association) konferenco, kjer so imeli uvodne
govore tudi Tina Hozjan Ruda, predsednica Slovenskega verskega središča v Lemontu,
Rudolf Krašovec, predsednik KSKSJ, Jože Kokal, predsednik SABA, George Schafer,
predstavnik mesta Lemont in dr. Božo Cerar, veleposlanik RS v ZDA (Žmauc 2014).
7.4.1 Ave Marija
Ave Marija je mesečnik, ki ga izdajajo frančiškani v Lemontu, namenjen slovenskim
izseljencem predvsem v Združenih državah Amerike, pa tudi drugod po svetu. Izhajati
je začel po zaslugi frančiškana p. Kazimirja Zakrajška v New Yorku leta 1909, z
decembrsko številko leta 2007 je končal svoj 99. letnik. Svoj stoti letnik je nastopil z
neke vrste novim rojstvom, saj so poleg tiskane izdaje začeli izdajati tudi na internetu.
Razlog je, da je to sodoben način obveščanja in da tiskan mesečnik doživlja zaton. Z
upadom števila naročnikov, zvišanjem stroškov tiskarne in poštnine, pa je razlog tudi
finančni (Ave Marija 2015).
89
Slika 39: Prvi izvod mesečnika leta 1909. Slika 40: Izvod mesečnika december 2015.
7.5 Ostala društva v Jolietu
Prvo podporno društvo sv. Jožefa so organizirali leta 1890, kot del bohemske katoliške
unije (Bohemian Catholic Union), kasneje se je pridružila KSKJ kot 2. podružnica
(Prisland 1968, 102–106).
Decembra 1899 se je ustanovilo izobraževalno in zabavno društvo sv. Alojzija za
odrasle dečke in mladeniče. Leta 1901 je imelo društvo 19 članov (Župnijsko
predstojništvo 1901,15).
Februarja 1900 so si trgovci in trgovski uslužbenci ustanovili svoje slovensko katoliško
trgovsko podporno društvo Friderik Baraga. Društvo je leta 1901 štelo 28 članov
(Župnijsko predstojništvo 1901,15).
Že obstoječim podpornim društvom se je ob desetletnici slovenske župnije pridružila še
ženska podružnica ali dvor katoliških Boršnaric, za katero se je do leta 1901 oglasilo že
53 članic. Leta 1901 sta se rodili še dve športni društvi. Najprej se je ustanovilo
90
kolesarsko društvo "Ilirija", kateremu so se lahko pridružili le samski. Kmalu za Ilirijo
pa so si slovenski mladeniči ustanovili še svoj bejzbol klub (Župnijsko predstojništvo
1901,15).
Leta 1904 je bila ustanovljena Slovenska narodna podporna jednota / Slovene National
Benefit Society, s sedežem v Imperialu (Pensilvanija), ki je imela v devetdesetih letih
20. stoletja preko 54.000 članov (Klemenčič 2011). Podružnica 449, v Ciceru, Illinois,
je 45 minut oddaljena od Jolieta, oz. 30 minut od Lemonta (SNPJ 2015).
Avgusta 1905 ustanovijo bratsko organizacijo z močnimi katoliškimi koreninami, to je
Družba svete družine (Prisland 1968, 102–106).
Leta 1898 je bila ustanovljena Jugoslovanska katoliška jednota, s sedežem v Elyju
(Minnesota). Leta 1940 se je preimenovala v Ameriško bratsko zvezo in je v
devetdesetih letih 20. stol. imela okrog 16.100 članov (Klemenčič 2011).
91
8 ZAKLJUČEK
Slovenci so se v Joliet v zvezni državi Illinois naselili predvsem zato, ker so bile tam
zadovoljene osnovne potrebe. Tu se je razvijala industrija in so lahko dobili zaposlitev,
na tem območju ameriškega srednjega zahoda pa so bili tudi podobni vremenski pogoji
(štirje letni časi) kot v nekdanji domovini. Poleg tega so tukaj že bili drugi priseljenci iz
(vzhodne-slovanske) Evrope, kar je pomagalo pri jezikovnih preprekah.
Zaradi težkih pogojev dela in naporne spremembe načina iz lastne domovine v tuj svet
so hitro začeli ustanavljati najprej razna društva, lastno župnijo in bratske podporne
organizacije oz. njihove podružnice – KSKJ, SNPJ, SWUA ... Vzrok so bili predvsem
podpora novim priseljencem in tistim že živečim v Ameriki, druženje, ohranjanje
slovenskega jezika in navad ter tudi ekonomske ugodnosti (izplačila zavarovalnin v
primeru (delovnih) poškodb ali smrti).
Ker jih je bilo veliko, so se začeli družiti in ustanavljati župnije, ki so nato tudi
pripomogle k ohranjanju ostalih društev in drugih ravni življenja. Danes je župnija sicer
še vedno slovenska, vendar je veliko priseljencev, največ iz Mehike, zato so se morali
prilagoditi in imajo eno mašo na dan tudi v španskem jeziku.
V Lemontu, 20 km oddaljenem kraju od Jolieta, kjer je frančiškanski samostan s
slovenskim domom in šolo, je še vedno pestro, pred leti so imeli tam Baragove dneve,
novembra leta 2014 pa drugo poslovno konferenco slovensko-ameriškega poslovnega
združenja – SABA.
Društva še vedno delujejo, vendar ker gre za mlajše generacije slovenskih potomcev, ki
so rojene v ZDA, je slovenski jezik bolj redkost kot običaj. Kljub temu se trudijo z
njegovim ohranjanjem in objavljanjem strani s slovenskimi besedami v časopisih z
učenjem slovenskega jezika, glasbo … Zavedajo se, da je potrebno ohraniti tako
slovensko izročilo kot tudi to zgodovino, ki so jo skozi leta življenja ustvarili v
Ameriki. Le-to poskušajo ohranjati tudi s pripovedovanji in običaji, z muzeji in
galerijami, s knjigami o slovenskih jedeh in običajih, ljudeh ipd. Prirejajo razne igre,
srečanja, prireditve, s čimer ohranjajo običaje (martinovo, pust, božič z jaslicami … –
92
kjer se pripravlja slovenske jedi), jezik in kulturno življenje, med drugim tudi s
slovensko glasbo. Slovenijo še vedno radi obiskujejo in se zelo razveselijo obiskov ali
sporočil iz Slovenije.
Znanje slovenskega jezika se v večini žal ni ohranilo, še vedno pa nekateri posamezniki
jezik poznajo in uporabljajo. Nekatera društva se tudi trudijo z ohranjanjem le-tega oz.
učenjem najmlajših generacij, kar spodbuja tudi Republika Slovenija. Da se je znanje
jezika zmanjšalo, pričajo časopisi, revije in publikacije tamkajšnjih društev in
organizacij, ki so danes po večini v celoti v angleškem jeziku, zgolj nekaj strani na
publikacijo je v slovenščini, medtem ko je bilo na začetku izhajanja le-teh ravno
obratno. Tudi vse spletne strani organizacij so v angleškem jeziku. Sama sem se v
slovenskem jeziku pogovarjala s patrom v Lemontu g. Metodom Ogorevcem, ki je rojen
v Sloveniji in v Lemontu zgolj deluje, tudi z g. dr. Janezom/Johnom Vidmarjem,
častnim konzulom v ZDA, sem govorila v slovenskem jeziku, medtem ko sem z ga.
Mary Lou Voelk, zgodovinarko pri Zvezi slovenskih žena v ZDA (SWUA),
komunicirala zgolj v angleškem jeziku.
93
9 VIRI IN LITERATURA
Angel Jim. 2014. Climate of Illinois Narrative. Illinois State Water Survey. University
of Illinois. Http://www.isws.illinois.edu.
Amerikanski Slovenec. 1938. »Rev. John Plevnik preminul«. Amerikanski Slovenec, 25.
3. 1938. 59.
Ave Marija iz Lemonta. 2015. Http://www.avemaria-izlemonta.com.
Bishop accountability. 2016. Http://www.bishop-accountability.org.
Biographia Benedictina. 2015. Http://www.benediktinerlexikon.de.
Birdsall, Stephen S., John Florin. 1992. An Outline of american geography, Regional
Landscapes of the United States. John Wiley & Sons, Inc.
Brinovec, Slavko, Marijan M. Klemenčič, Franc Lovrenčak in Matjaž Jeršič. 1998.
Regionalna geografija sveta. Ljubljana. Založba Mladinska knjiga.
Catholic diocese of Preoria. 2016. Http://cdop.org.
Catholic's News. 2015. »Father Lennon turns his focus to vocations, the elderly«
Catholic's News. 18. 3. 2015.
City data. 2015. »Illinois – Migration«. Http://www.city-data.com.
Chicago Tribune. 1967. »Death notices«. Chicago Tribune. 7. 3. 1967.
Chicago Tribune. 2004. »Fr. Donald P. Pock«. Chicago Tribune. 22. 5. 2004.
Http://www.legacy.com/obituaries/chicagotribune/obituary.aspx?n=donald-p-
pock&pid=2256160.
Chicago Tribune. 2011. »Rev. John J. Zanoni«. Chicago Tribune. 18. 2. 2011.
Http://www.legacy.com/obituaries/chicagotribune/obituary.aspx?pid=14868545
8
Chicago Tribune. 1989 »Father Thaddeus J. Trpin«. Chicago Tribune. 10. 5. 1989.
Http://articles.chicagotribune.com/1989-05-10/news/8904110366_1_pastor-
franciscan-convalescent.
Dardick, Hal. 2007. »Joliet priest admits he stole from his church«. Chicago Tribune.
17. 8. 2007. Http://articles.chicagotribune.com/2007-08-17/news/0708161085-
_1_parishioners-grand-jury-conditional-discharge.
de Mello Vianna, Fernando. 1979. International geographic encyclopedia and atlas.
Berlin. Waleter de Gruyter & Company.
Diocese of Joliet. 2016. Https://www.dioceseofjoliet.org.
94
Erjavec Josephine. 1962. »News of Joliet area«. Zarja. 34 (8).
Friš, Darko. 1995. Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871-1924. Celovec.
Mohorjeva družba.
Friš, Darko, Bogdan Kolar in Andrej Vovko. 1997. Prvih sto let Kranjsko Slovenske
Katoliške Jednote. Ljubljana, Založba Ilex.
Gardner, Philip. 1997. Enciklopedija svetovne geografije. Ljubljana, Pisanica.
Glasilo K.S.K. Jednote. 1942. »Rev. Vencel Sholar umrl«. Glasilo K.S.K. Jednote, 4.
11. 1942. 44.
Glogovčan, Tanja. 2014. »A pen writing Slovenian melodies. Magazine Zarja – The
Dawn«. MMC RTV SLO. Http://www.rtvslo.si/news-in-english/a-pen-writing-
slovenian-melodies/351643.
Gobetz, Edward. 1994. Slovenia and Slovenian Americans. Joliet. American Slovenian
Catholic Unit (KSKJ).
Haave, Karen. 2012. »St. Paul The Apostle Officially Welcomes New Pastor«. Corner
Stone Media Online. 20. 12. 2012. Http://www.russell-
publications.com/articles/12712/peotone-parish-welcomes-pastor-roger-kutzner.
Haave, Karen. 2015. »Fr. Roger Kutzner Celebrates 25th Ordination Anniversary«
Corner Stone Media Online. 16. 7. 2015. Http://www.russell-
publications.com/articles/24667/fr-roger-kutzner-silver-jubilee.
Horzen, Alvina. 1994. 100 Years of Strength Through Unity: The History of the
American Slovenian Catholic Union. Jolliet. American Slovenian Catholic
Union.
ICCP - Immaculate Conception Catholic Prep. 2016. Http://www.iccatholicprep.org.
Illinois State Water Survey. University of Illinois. 2013. Http://www.isws.illinois.edu.
Illinois, ZDA. 2009. Nations Online Project. Dostopano: 8. 12. 2009.
Http://www.nationsonline.org.
Illinois.gov – Official Website for the State of Illinois. 2015. Http://www.illinois.gov/.
Jagodic, Jože. 1942. »Škofijska kronika«. Ljubljanski škofijski list 79 (11).
Joliet Region Chamber of Commerce & Industry. 2013. Lifestyle Magazine.
VillageProfile.com. Joliet.
Kopušar, Sebastijan. 2012. »Padre je rolerje odložil«. Slovenske novice. 6. 5. 2012.
Http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/padre-je-rolerje-odlozil.
Klemenčič, Matjaž, 1987. Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji. Maribor. Založba
Obzorja.
95
Klemenčič, Matjaž. 1995. Slovenes of Cleveland. Novo mesto. Dolenjska založba.
Klemenčič, Matjaž. 1996. Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the
United States of America. V: Etnični fraternalizem v priseljenskih deželah. ur.
Matjaž Klemenčič. 21 – 32. Maribor. Pedagoška fakulteta Maribor.
Klemenčič, Matjaž, Igor Javernik. 1996. Ustanovitev in razvoj Kranjsko slovenske
katoliške jednote – Prve slovenske centralizirane podporne organizacije v
Združenih Državah Amerike. V: Etnični fraternalizem v priseljenskih deželah.
ur. Matjaž Klemenčič. 345-356. Maribor. Pedagoška fakulteta Maribor.
Klemenčič, Matjaž. 1999. Jurij Trunk med Koroško in Združenimi državami Amerike.
Celovec. Mohorjeva družba.
Klemenčič, Matjaž, 2005. Slovenes as immigrants, members of autochtonous minorities
in neighboring countries and members of multiethnic states (1500-1991). V:
Languages and identities in historical perspective, (Clioh's workshop III, 10), ur.
Ann Katherine Isaacs, 97–124. Pisa: Università, Plus.
Klemenčič, Matjaž. 2009. Slovenes beyond Slovenia, in Europe and overseas. V:
European migrants, diasporas and indigenous ethnic minorities, (Europe and
the Wider World, 4), ur. Matjaž Klemenčič in Mary N. Harris, 55-81. Pisa:
Edizioni Plus.
Klemenčič, Matjaž. 2011. Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu,
Kolorado. Zora 79. Ethnicity 13. Mednarodna knjižna zbirka ZORA. Maribor.
Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti in Filozofska
fakulteta, Univerza v Mariboru.
Kodrič, Majda. 1990. Nekateri pristopi k problematiki druge generacije v okviru
raziskovanja priseljenstva v ZDA. Ljubljana. Dve domovini | Two Homelands.
Krušič, Marjan. 1991. Severna in Srednja Amerika, Veliki Antili. Dežele in ljudje.
Ljubljana. Založba Mladinska knjiga.
KSKJ. 2010. KSKJ: A Proud Heritage for 116 Years. Joliet. KSKJ.
KSKJ. 2015. Community Connection A Guide to your membership. KSKJ Life annual
report. July 2015. KSKJ.
KSKJ Life. 2015. Http://www.kskjlife.com.
Lavoie, Julie, Marko Puc, Metod Ogorevc, Darinka Tkalec, Vera Magajne, Corinne
Leskovar. 2004. Župnija pri Mariji Pomagaj, 10. obletnica. Parish at St. Mary's
Franciscans. 10th Anniversary. Lemont, Il. Slovensko versko središče /
Slovenian Catholic Mission.
96
Leskovar, Corinne. 1999. Zarja - The Dawn 71 (1).
Leskovar, Corinne. 2005. Zarja - The Dawn 77 (6).
Lucci, Michael. 2015. »Most Illinois cities are shrinking according to US Census
Bureau.« Illinois Policy. Https://www.illinoispolicy.org.
Maryknoll Mission Archives. 2016. Http://maryknollmissionarchives.org.
Mackun, Paul in Steven Wilson. 2011. Population Distribution and Change: 2000 to
2010. 2010 Census Brief. US Census Bureau.
McAuliffe, Jan. 2015. »Fr. Adamich Shares 24 Years of Ministry, Service with Most
Holy Redeemer«. Stewardship Newsletter. December 2015.
Http://www.mostholyredeemer.org/uploads/1/3/9/6/13962593/dec2015_newslett
er_mhr_final.pdf.
Melcer, Rachel. 1997. »Rev. Van Duren, Of Joliet Diocese« Chicago Tribune. 1
september 1997. Http://articles.chicagotribune.com/1997-09-01/news/-
9709010078_1_father-joliet-diocese-mississippi-state-university.
Merlak, Ivan .2008. »Duhovniki jubilanti« Družina. 22. 6. 2008. Http://www.-
druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-25-CerkevDoma-3.
Mount Caramel High School. 2015. Http://www.mchs.org.
Natek, Karel in Marjeta Natek. 2000. Države sveta 2000. Ljubljana. Založba Mladinska
knjiga.
Old Plank Road Trail. 2010. Http://oprt.org.
Ocvirk, K. Drago. 2008. Povezovalec Slovencev in Američanov. Ljubljana. Družina.
Perez, Gayle. 2002. »Rudy Krasovec to lead national Catholic group«. The Pueblo
Chieftain, 22. 9. 2002.
Perry, Marc J. in Paul J. Mackun. 2001. Population Distribution and Change: 1990 to
2000. Census 2000 Brief. US Census Bureau.
Pohar, Debbie. 2008. Zarja - The Dawn 80 (5),
Pohar, Debbie. 2009. Zarja - The Dawn 81 (5).
Pohar, Debbie. 2010. Zarja - The Dawn 82 (5).
Predsednik republike Slovenije. 2015. Http://www.up-rs.si.
Roman Catholic Diocese of Altoona – Johnstown. 2016. Http://www.ajdiocese.org.
Roman Catholic Diocese of Joliet. 2016. Https://www.dioceseofjoliet.org.
Prisland, Marie. 1968. From Slovenia – to America. Recollections and collections.
Chicago, Illinois. The Slovenian Women's Union of America.
Saint Jospeh University. 2015. Http://www.sju.edu.
97
Schager, Pat. 2009. »BRANCH 20 - Joliet, Illinois« Zarja - The Dawn 81 (6).
Schager, Pat. 2010. »BRANCH 20 - Joliet, Illinois« Zarja - The Dawn 82 (4).
Schager, Patricia. 2011. »BRANCH 16 - South Chicago, Illinois« Zarja - The Dawn 83
(4).
Sacred Heart School. 2015. Http://www.sacredheartlynd.org.
Slovenska biografija. 2015. Http://www.slovenska-biografija.si.
Slovenska škofovska konferenca. 2016. Http://katoliska-cerkev.si.
Slovenski kulturni Center. 2015. Https://www.slovenian-center.org.
SNPJ – Slovene National Benefit Society. 2015. Http://www.snpj.org/home.
St. Ambrose Church of Crest Hill. 2016. Https://sites.-
google.com/site/stambrosechurchcresthill.
St. Joseph's Parish. 1941. 50th anniversary/zlati jubilej; History of St. Joseph's
parish/Zgodovina župnije svetega Jožefa. Joliet, Illinois.
St. Joseph's Parish. 1991. History of St. Joseph's Parish, Joliet, Illinois: 1891-1991.
Joliet, Illinois.
St. Jospeh Parish. 2015.www.stjosephjoliet.org.
St. Joseph's Parish. 2016. Celebrating 125 years of Faith & Community, 1891-2016.
Joliet, Illinois.
St. Mark Wheaton. 2016. Http://www.stmarkwheaton.org.
St. Martin of Tours. 2016. Http://www.stmartinkankakee.com.
St. Patrick Catholic Church. 2016. Http://www.stpatsjoliet.com/91.
St. Patrick Parish. 2016. Http://stpatrickwiltoncenter.org/parish-life/about.
St. Procopius Abbey. 2016. Http://procopius.webs.com.
The Daily Press-Timmins, ON. 2008. 16. maj 2008.
The Herald-News. 2012. »Rev. George F. Klepec«. 21. 3. 2012.
Http://www.legacy.com/obituaries/theherald-news/obituary.aspx?n=george-f-
klepec&pid=156606147.
The Herald-News. 2013. »Rev. Raymond P. Garbin«. 31. 3. 2013. The Herald-News.
Http://www.legacy.com/obituaries/theherald-news/obituary.aspx?n=raymond-p-
garbin&pid=163934315&fhid=16270.
Toplak, Natalija. 2010. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po
svetu. Ljubljana.
Ullrich, Volker in Felix Rudloff. 2005. DIE ZEIT Der Fischer Weltalmanach aktuell
USA. Frankfurt am Main. Fischer Taschenbuch Verlag.
98
University of North Alabama. 2009. Http://www.una.edu.
U.S. Bureau of Labor Statistics. 2016. Http://www.bls.gov.
US Census Bureau. 2015. Https://www.census.gov.
USA Climate. 2011. Podnebna območja v ZDA.
Http://www2m.biglobe.ne.jp/%257EZenTech/English/Climate/USA/index.htm.
U.S. Climate data. 2015. Http://usclimatedata.com.
Vajk, Tanya. 2014. Slovenian Conversation on the Internet – a volunteer project of
Branch 93-New York City. Zarja – The Dawn. Januar 2014.
Versko središče v Lemontu. 2015. Http://www.lemont-svs.org.
Voelk, Mary Lou. 2015. Voelk, Mary Lou. VP Heritage & Culture pri Zvezi slovenskih
žena v ZDA. Elektronska izporočila. Zapisi pri avtorici.
Wolf, Marianne. 2006. Images of America. Joliet. Jolliet, Il. Arcadia Publishing.
World Bank Group. 2016. Global Economic Prospects. A World Bank Group Flagship
Report.
Zaveza. 2011. Nova Slovenska zaveza Ljubljana. št. 17.
Zore, Stane. 2013. »Pismo provinciala patra Staneta Zoreta rojakom v južni Avstraliji«
Stičišče Avstralskih Slovencev. Http://www.glasslovenije.com.au/pismo-
adelaide.html.
Zveza slovenskih žena v ZDA / Slovenian Women's Union of America. 2015.
Http://slovenianunion.org.
Župnijsko predstojništvo. 1901. Spomenica desetletnice slovenske župnije Svetega
Jožefa v Jolietu. Illinois, Joliet.
Žmauc, Jurček. 2014. 2nd SABA Conference – Lemont, IL. Http://www.slonnect.com.
99
10 GRAFIČNE PRILOGE
10.1 Slike:
Slika 1: Zemljevid podnebnih območij v ZDA (vir: USA Climate 2011). ....................... 5
Slika 2: Zemljevid zveznih držav v ZDA (vir: University of North Alabama 2009). ...... 7
Slika 3: Spremembe v številu prebivalcev (prirejeno po Mackun in Wilson 2011). ........ 9
Slika 4: Zemljevid Zvezne države Illinois (vir: Nations Online Project 2009). ............. 11
Slika 5: Razvijanje pečata skozi zgodovino in današnji pečat zvezne države (vir:
Illinois.gov – Official Website for the State of Illinois 2010). ....................................... 12
Slika 6: Zemljevid mesta Joliet, Illinois (vir: Old Plank Road Trail 2010). ................... 19
Slika 7: Povprečne mesečne temperature zraka in padavine v Jolietu, Illinois, 1981-2010
(prirejeno po U.S. Climate data 2013). ........................................................................... 24
Slika 8: Zemljevid z najpomembnejšimi mesti s slovenskimi naselbinami v ZDA (vir:
Klemenčič 2009). ............................................................................................................ 35
Slika 9: Ustanovitelji župnije. (vir: St. Joseph’s parish 1941, 24). ................................. 39
Slika 10: Frančišek Saleški Šusteršič (vir: Župnijsko predstojništvo 1901, 7). ............. 39
Slika 11: Prva cerkev svetega Jožefa v Jolietu. (vir: St. Joseph’s parish 1941, 15). ...... 40
Slika 12: Staro župnišče, nato stanovanje za sestre (vir: St. Joseph’s parish 1941, 22). 42
Slika 13: Slovenska šola v Jolietu. (vir: Župnijsko predstojništvo 1901, 9). ................. 42
Slika 14: Stara in nove cerkev (vir: St. Joseph’s parish 1941, 28). ................................ 44
Slika 15 in Slika 16: Stranska oltarja (vir: St. Joseph’s parish 1941, 30). ...................... 45
Slika 17: Kapelica Marije Pomagaj (vir: St. Joseph’s parish 1941, 30). ........................ 45
Slika 18: Nova šola leta 1914 (vir: St. Joseph’s parish 1941, 38). ................................. 46
Slika 19: Nova cerkev in novo župnišče leta 1914 (vir: St. Joseph’s parish 1941, 42). . 47
Slika 20: Novo pokopališče (vir: St. Joseph’s parish 1941, 47). .................................... 48
Slika 21: Župnijski park (vir: St. Joseph’s parish 1941, 74). .......................................... 49
Slika 22: Skavti (vir: St. Joseph’s parish 1941, 77). ....................................................... 51
Slika 23: Notranjost cerkev sv. Jožefa leta 1941 (vir: St. Joseph’s parish 1941, 81). .... 52
Slika 24: Cerkev sv. Jožefa danes (vir: St. Joseph Parish 2015). ................................... 62
Slika 25: Prva pisarna KSKJ v centru Jolieta, leta 1909 (vir: KSKJ Life 2015). ........... 65
Slika 26: Stavba pisarne KSKJ (vir: KSKJ Life 2015). .................................................. 67
Slika 27: Prva številka Amerikanskega Slovenca, izšla 3. septembra 1891. .................. 78
Slika 28: Prva številka Glasilo K.S.K. Jednote, izšla 13. januarja 1915. ....................... 78
100
Slika 29: Izdaja KSKJ Life, december 2015. .................................................................. 79
Slika 30: Stavba Slovenskega združenja žensk v Jolietu, Il (vir: Mary Lou Voelk). ..... 81
Slika 31: Pogovorna slovenščina preko spleta (vir: Tanya Vajk). .................................. 82
Slika 32: Naslovnica Zarje kot reklama za knjigo z recepti (vir: Zveza slovenskih žena v
ZDA 2015). ..................................................................................................................... 83
Slika 33: Primer strani poročnega arhiva (vir: Mary Lou Voelk). .................................. 84
Slika 34: Prva številka revije Zarja (vir: Mary Lou Voelk). ........................................... 85
Slika 35: Revija Zarja zadnja leta (vir: Zveza slovenskih žena v ZDA). ....................... 85
Slika 36: Dekret o ustanovitvi verskega središča (vir: Lavoie in sodelavci 2004, 3–5). 86
Slika 37: Pogodba med frančiškani in nadškofijo (vir: Lavoie in sodelavci 2004, 3–5). 86
Slika 38: Slovenski dom v Lemontu (vir: Lavoie in sodelavci 2004, naslovnica). ........ 87
Slika 39: Prvi izvod mesečnika leta 1909. ...................................................................... 89
Slika 40: Izvod mesečnika december 2015. .................................................................... 89
11.2 Preglednice:
Preglednica 1: Primerjava deleža uvoza in izvoza za leti 2003 in 2013 (vir: US Census
Bureau 2015). .................................................................................................................... 8
Preglednica 2: Verska opredelitev leta 1999 (vir: Ullrich in Rudloff 2005, 143). ......... 10
Preglednica 3: Podnebje, Chicago (186 m) (vir: Illinois State Water Survey 2013). ..... 13
Preglednica 4: Število in delež ljudi zaposlenih v določeni dejavnosti v Zvezni državi
Illinois leta 2000 (vir: US Census Bureau 2015). ........................................................... 17
Preglednica 5: Število in delež ljudi zaposlenih v določeni dejavnosti v mestu Joliet leta
2000 (vir: US Census Bureau 2015). .............................................................................. 23
Preglednica 6: Povprečne mesečne temperature zraka in padavine v Jolietu, Illinois,
1981-2010 (vir: U.S. Climate data 2013). ...................................................................... 23
Preglednica 7: Letna sprememba v številu prebivalcev 2013-2014 (vir: U.S. Census
Bureau 2015). .................................................................................................................. 30
Preglednica 8: Seznam župnikov v župniji sv. Jožefa v Joliet, Il. (vir: St. Joseph's parish
2016). .............................................................................................................................. 64
Preglednica 9: Leto in kraj konvencije (vir: Klemenčič in Javernik 1996, 350 in KSKJ
Life 2011). ...................................................................................................................... 75