UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

MERJENJE KONKURENČNOSTI GOSPODARSTVA

Kandidatka: Kotnik Emanuela Študentka rednega študija Številka indeksa: 81509007 Program: Univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: doc. dr. Žan Jan Oplotnik

Planinska vas, september, 2005

2

PREDGOVOR Glavni izziv gospodarskega razvoja je, kako zagotoviti pogoje za hitro in dolgotrajno rast produktivnosti. Neusmiljena pravila globaliziranega trga zahtevajo trajno konkurenčno pozicijo, ki si jo podjetja lahko zagotovijo le z zadostnim vlaganjem v raziskave in razvoj. Konkuriranje na osnovi nižjih cen je preveč občutljivo na svetovne gospodarske cikle in je zatorej lahko le začasna rešitev, vsekakor pa s stroškovno konkurenčnostjo ne moremo graditi konkurenčne pozicije, ki bi zagotavljala dolgotrajno rast produktivnosti. Te vrste konkurenčnosti se poslužujejo predvsem manj razvite države, pa tudi države v razvoju, ki si želijo ustvariti vsaj začetno pozicijo, na kateri bi lahko gradile prihodnost. Za ustvarjanje konkurenčne pozicije so pomembne tudi investicije, ki lahko ustvarijo moderne, učinkovite in obsežne zmogljivosti. Na stopnji investicijske konkurenčnosti gospodarstvo še ni sposobno razvijati modernih tehnologij, je pa že sposobno izboljševati tujo tehnologijo. Na tej stopnji je neko gospodarstvo korak bližje učvrstitvi svoje konkurenčne pozicije. Inovacijska konkurenčnost pa je dejansko tista, ki pripomore k dolgotrajnejši gospodarski rasti in ohranjanju in izboljševanju konkurenčne pozicije neke države na svetovnem trgu. Slovenija je majhno in odprto gospodarstvo, za katerega je zunanja trgovina ključnega pomena. Glede na to, da nima od narave danih dejavnikov, s katerimi bi se lahko uveljavila na svetovnem trgu, si mora poiskati in ustvariti takšno pozicijo, ki bo gospodarstvu, odvisnemu od mednarodne menjave, zagotavljala gospodarsko rast. International Institute for Management Development (IMD) in World Economic Forum (WEF) sta organizaciji, ki sta v poslovnem svetu zelo cenjeni. Z različnimi kriteriji namreč vrednotita konkurenčno pozicijo posameznih držav. Ugotavljata, kje so kritične točke in kako jih izboljšati. Poslovne organizacije te podatke uporabljajo tudi kot odločitev o prihodnjih investicijah. Rezultati teh poročil pa dajejo tudi oceno posameznih gospodarstev. Za Slovenijo žal lahko rečemo, da nazaduje predvsem na področjih, ki pogojujejo konkurenčno pozicijo. Potrebno pa je dodati, da se morajo potruditi tudi države, da svojim podjetjem ponudijo čimbolj konkurenčne pogoje gospodarjenja, saj lahko podjetja le tako uspešno poslujejo na domačem in mednarodnem trgu. Veliko vlogo pri izboljšanju ali ohranjanju konkurenčnega položaja podjetja na svojih najpomembnejših trgih ima tudi način poslovanja v podjetjih. Vodstvena politika mora znati priskrbeti sredstva in zagotoviti trajno rast in razvoj podjetij. Politika podjetij bi morala biti naravnana k inovacijam, k vlaganju v razvoj in znanje. Vsekakor pa je ustvarjanje določene konkurenčne pozicije dolgoročna tekma, ki zahteva svoj čas, stroške in inovacije. Obstanejo pa na konkurenčnem vrhu samo tisti, ki znajo vse svoje prednosti najbolje unovčiti.

3

KAZALO VSEBINE

1 UVOD.................................................................................................... 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave ................4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ...............................................................4 1.3 Predpostavke in omejitve .......................................................................5 1.4 Predvidene metode raziskovanja.............................................................5

2 KONKURENČNOST................................................................................ 6

2.1 Pomen in pojem konkurenčnosti .............................................................6 2.2 Dejavniki določanja mednarodne konkurenčnosti .....................................8

2.2.1 Stroškovna konkurenčnost ...............................................................9 2.2.2 Investicijska konkurenčnost ........................................................... 11 2.2.3 Inovacijska konkurenčnost............................................................. 12

3 ANALIZA BLAGOVNE MENJAVE S STALIŠČA KONKURENČNOSTI...... 14

3.1 Analiza blagovne menjave Slovenije – od osamosvojitve do danes.......... 14 3.1.1 Regionalna koncentracija blagovne menjave ................................... 15 3.1.2 Sektorska koncentracija blagovne menjave ..................................... 18

3.2 Konkurenčna sposobnost Slovenije po metodi IMD ................................ 21 3.2.1 Kriteriji ocenjevanja....................................................................... 21 3.2.2 Rezultati raziskave in njihova analiza .............................................. 26

3.3 Konkurenčna sposobnost Slovenije po WEF........................................... 28 3.3.1 Kriteriji ocenjevanja....................................................................... 29 3.3.2 Rezultati raziskave in njihova analiza .............................................. 35

3.4 Primerjava metod ocenjevanja konkurenčnosti ...................................... 36

4 MEHANIZMI POVEČEVANJA KONKURENČNOSTI............................... 41

4.1 Vloga podjetij pri povečevanju konkurenčnosti v izvozu.....................……41 4.2 Vloga države pri povečevanju konkurenčnosti slovenskih podjetij ........... 43

4.2.1 Prestrukturiranje podjetniškega sektorja ......................................... 43 4.2.2 Mehanizmi povečevanja konkurenčnosti podjetniškega sektorja ....... 46 4.2.3 Internacionalizacija podjetniškega sektorja ..................................... 48 4.2.4 Pospeševanje razvoja malih in srednje velikih podjetij ..................... 50

5 SKLEP ................................................................................................. 52

6 POVZETEK .......................................................................................... 54

7 SEZNAM VIROV .................................................................................. 56

SEZNAM GRAFOV .................................................................................. 61

SEZNAM TABEL...................................................................................... 61

4

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Za Slovenijo, kot majhno in odprto gospodarstvo, je zunanja trgovina ključnega pomena. Članstvo v Evropski uniji prinaša Sloveniji nove možnosti gospodarskega razvoja prav zaradi vstopa na skupni, veliki evropski notranji trg. Zahvaljujoč optimalnejši delitvi dela bo to omogočilo dodatno specializacijo in izkoriščanje prednosti ekonomij obsega v proizvodnji, ki jih takšen trg ponuja. S povečano mednarodno menjavo in z neposrednimi tujimi investicijami bodo domača podjetja lažje prišla do znanja, tehnologije in kapitala, potrebnih za razvoj. Na notranjem trgu Evropske unije pa se bo zelo zaostrila konkurenca, za katero bodo značilna jasnejša merila uspešnosti in manjša neposredna zaščitniška vloga države. Zaradi zaostrene konkurence pa je zelo pomembno, da slovensko gospodarstvo identificira in odpravi dejavnike, ki vplivajo na zmanjšano konkurenčnost slovenskih izvoznikov. Konkurenčno sposobnost posameznih držav lahko ocenjujemo po različnih metodah, ki se med seboj razlikujejo po kriterijih ocenjevanja konkurenčnosti. Z analizo mednarodne konkurenčnosti pa se lahko ponudijo tudi usmeritve, od katerih je odvisna uspešnost uresničevanja ciljev gospodarskega razvoja.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomske naloge je opozoriti na različne načine merjenja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki je pomembno zaradi njene majhnosti in zatorej odvisnosti od zunanje trgovine. Vključitev v Evropsko unijo in ostali procesi povezovanja v svetovnih merilih oblikujejo spremenjeno mednarodno okolje, kjer se zaostruje konkurenca in povečuje pomen prilagodljivosti, sodelovanja in učenja. Razvojna politika se bo morala odzivati na te procese in izzive zlasti s celovito in usklajeno krepitvijo konkurenčne sposobnosti in prilagodljivosti gospodarstva, države in družbe. Glavna razvojna naloga je torej izboljšanje konkurenčnosti in inovativnosti gospodarstva ter s tem aktivno prilagajanje spremembam v svetu, za kar pa so potrebni mehanizmi merjenja konkurenčnosti, ki identificirajo področja na katerih zaostajamo. Cilji Cilj diplomske naloge je prikazati različne načine merjenja konkurenčnosti, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem konkurenčnosti posameznih držav, in analizirati uvrstitev Slovenije. Z različnimi metodami ocenjevanja namreč spoznamo različne pristope v diagnozi kritičnih kazalcev in predloge za njihovo izboljšanje. Opozoriti želim na najbolj kritične točke pri konkurenčnosti in možne pristope za odpravo le-teh.

5

Osnovne trditve Kljub hitri gospodarski rasti je stopnja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva še precej nižja kot v razvitih tržnih ekonomijah. Stroškovna konkurenčnost ne zagotavlja dolgoročne konkurenčnosti v globalnem gospodarstvu in je zato slaba osnova za gospodarsko rast. Zadovoljiva stopnja doseženega znanja za obvladovanje določenih programov ob ustrezni sistemski in politično-razvojni stabilnosti ter stroškovni konkurenčnosti, je osnova za globalno investicijsko konkurenčnost. In nenazadnje, visoka razvitost materialne infrastrukture, ravni človeškega kapitala in znanja ter kulture upravljanja družbe in vodenja gospodarstva so osnova za pretežno inovacijsko konkurenčnost programov z visoko dodano vrednostjo.

1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavke. Iz izbranega področja raziskovanja predpostavljamo, da je konkurenčnost vsakega gospodarstva pomembna za večanje njegove blaginje. S širjenjem trga, ki odpira nove možnosti razvoja in nove izzive, je konkurenčnost tudi nujna potrebna za obstanek na vse bolj zahtevnem trgu Evropske unije. Predpostavljamo tudi povečanje konkurenčnosti gospodarstva, če bodo podjetja ponudila proizvod ali storitev po nižji ceni ali z višjo kvaliteto kot njihovi konkurenti. Omejitve. V tej diplomski nalogi smo osredotočeni samo na metode ocenjevanja konkurenčnosti WEF ter IMD in ne tudi na ostale metode. Podatke teh metod bomo primerjali samo med članicami Evropske unije, saj se tema diplomske naloge nanaša na izboljšanje slovenske konkurenčnosti na trgu Evropske unije, ki je najpomembnejši mednarodni partner menjave slovenskega gospodarstva. Različni načini merjenja le deloma zajemajo dejavnike, ki sestavljajo konkurenčnost gospodarstva.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Makroekonomska raziskava diplomske naloge se nanaša na proučevanje in primerjavo konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na trgu Evropske unije. Glede na analizo blagovne menjave Slovenije od osamosvojitve pa vse do danes gre za dinamično ekonomsko raziskavo. Uporabljen je deskriptivni pristop k raziskovanju, ki temelji na opisu dejstev, postopkov in uporabljenih procesov, znotraj katerega so uporabljene metoda deskripcije, metoda kompilacije in komparativna metoda. Glede zbiranja podatkov bomo izbrali sekundarno metodo zbiranja podatkov, saj so podatki že zbrani, uporabljali pa bomo predvsem vire podatkov, dostopne na Internetu, ki so najbolj ažurni.

6

2 KONKURENČNOST

2.1 Pomen in pojem konkurenčnosti Konkurenčnost v sodobnem svetovnem gospodarstvu že dolgo ni več omejena na primerjalne oz. komparativne prednosti, ki se tradicionalno nanašajo na razpoložljivost proizvodnih dejavnikov. Kot relativno toga kategorija so lahko igrale veliko vlogo v konkurenčnosti gospodarstva le v Ricardovem obdobju nizke razvitosti. Danes govorimo o konkurenčnih prednostih, ki temeljijo na mnogo bolj kvalitativnih dejavnikih, na katere lahko v določeni meri vplivamo s celostno strategijo in ekonomsko politiko. Konkurenčnost namreč ni samodejna posledica prostega trga. Neoliberalistični prosti trg zagotovi šele konkurenco oz. pogoje za tekmovanje, ki v procesu globalizacije in hitrega napredka postajajo vse ostrejši. Tem pogojem država lahko doda svoj pečat in ustvari bolj ustrezno (stimulativno) okolje. Konkurenčnost je zato tudi posledica premišljenega in doslednega državnega intervencionizma. Globalizacija svetovnih trgov, regionalni procesi integriranja in nastanek visokih tehnologij postavljajo vprašanje konkurenčnosti v ospredje tudi v slovenskem prostoru. Ravno povečana konkurenčnost naj bi bila tista, ki bi Sloveniji omogočila premagati razvojni zaostanek in zagotovila uspešno integriranje v Evropsko unijo ter ji našla ustrezno mesto v svetu. Čeprav bi bilo nujno, povečanje konkurenčnosti ni v ospredju slovenske ekonomske politike. Ocenjevanje in merjenje konkurenčnosti je podlaga za usmerjanje (oblikovanje in preverjanje) ekonomske politike in strategije. Z analizo konkurenčnosti lahko razumemo, na katerih vzvodih temelji konkurenčnost razvitih gospodarstev, določimo kritične točke, ki zahtevajo ažurno in prožno ukrepanje, predvsem pa stalno ocenjujemo primernost strategije. Toda preden se pojavi problem uresničevanja ukrepov ekonomske politike, se srečamo z vprašanjem, kaj gospodarsko rast poganja in s tem, kateri so sploh vzvodi konkurenčnosti. Konkurenčnost je kot mehko kategorijo težko opredeliti, prav tako težko meriti, poleg tega pa se v času lahko zelo hitro spreminja pod vplivom mnogih dejavnikov. Nedvomno se v sodobnem svetovnem gospodarstvu težišče od cenovne (stroškovne) konkurenčnosti prenaša k necenovni, posebno inovacijski. Samo to namreč omogoča naraščanje dodane vrednosti na zaposlenega, ustvarjanje osnove za večanje domačih in tujih naložb v industrijo in storitve, rast zaposlenosti in uspešen gospodarski razvoj. Razvojne prednosti imajo le tisti, ki obvladujejo sodobne tehnologije in inovacije za uspešno upravljanje družbe in učinkovito vodenje gospodarstva. Ocenjevanje slovenske konkurenčnosti in določitev njenega ranga med svetovnimi državami je prvi korak v oblikovanju ekonomske politike, ki naj bo razvojno usmerjena. Moja teza je, da se mora strategija osredotočiti na inovacijsko konkurenčnost. V njej je namreč edini izhod za zmanjšanje zaostajanja in stagniranja dodane vrednosti na zaposlenega v slovenski industriji.

7

Eno izmed najbolj vplivnih teorij konkurenčnosti držav v sodobni ekonomski teoriji je razvil Michael Porter (Porter, 1990), ki razlago gradi na dejstvu, da je osnovni cilj države zagotoviti visok in rastoč življenjski standard njenih državljanov. Življenjski standard se viša s produktivnostjo resursov (torej dela in kapitala). Konkurenčnost države je tako smiselno meriti samo skozi nacionalno produktivnost. Presežek v tekočem delu plačilne bilance še ne pomeni konkurenčnosti države, saj je lahko posledica nizkih stroškov dela in šibke valute, na čemer temelji izvoz, hkrati pa država uvaža proizvode z višjo dodano vrednostjo, za izdelavo katerih domača podjetja zaradi premajhne produktivnosti niso konkurenčna. Takšna situacija je dolgoročno nevzdržna, hkrati pa tako ustvarjene nizke plače omogočajo le nizek življenjski standard. Prav tako je napačno označiti za konkurenčno vsako državo, ki ustvarja nova delovna mesta in ki povečuje delež v svetovnem izvozu. Pomembno je, kako produktivna so novo ustvarjena delovna mesta in katere vrste proizvodov država izvaža. Življenjski standard se povečuje, če se plače povišujejo in če proizvodi dosegajo visoke cene na tujih trgih (Porter 1990, 6-9). Država torej izboljšuje konkurenčnost, če povečuje nacionalno produktivnost oz. če se veča produktivnost njenih podjetij. Krugman dokazuje, da konkurenčnost države in njenih podjetij nista enaki, saj država – v nasprotju s podjetji – ne more bankrotirati (Krugman, 1994, 31). Prav tako moramo upoštevati, da so nekatere države boljše kot druge pri ustvarjanju oz. višanju življenjske ravni v pogojih odprtega gospodarstva. Države vplivajo na okolje, v katerem podjetja delujejo in konkurirajo, ki vzpodbuja ali zavira ustvarjanje konkurenčnih prednosti. Dejavniki okolja (oz. t.i. elementi diamanta) so naslednji: faktorski pogoji (razpoložljivost proizvodnih dejavnikov), pogoji povpraševanja (zahtevnost domačega povpraševanja), povezane in podpirajoče dejavnosti, strategija in struktura firme ter njeni tekmeci (Porter 1990, 71). Ob upoštevanju navedenega, se najobičajnejša definicija konkurenčnosti glasi: »Mednarodna konkurenčnost je sposobnost gospodarstva proizvajati dobrine in storitve, ki so mednarodno konkurenčne, hkrati pa ohranjati in večati realni narodni dohodek.« (OECD 1998, 7). Ezeala-Harrison (1999, 57) pravi, da je »… mednarodna konkurenčnost definirana kot relativna sposobnost podjetij neke države, da proizvajajo in tržijo izdelke standardne ali boljše kvalitete po nižjih cenah«. Parametre, ki določajo stanje mednarodne konkurenčnosti neke države, deli na mikro in makro nivo. Mikro parametri so tisti, ki določajo konkurenčnost podjetij ali industrije, medtem ko makro parametri določajo nivo nacionalne konkurenčnosti. Pri tem poudarja, da so mikro parametri nujni pogoji za mednarodno konkurenčnost, hkrati pa so kvantitativni indikatorji, ki nam nakažejo nacionalno kvaliteto proizvodov. Ti parametri določajo sposobnost države, da konkurira v smislu doseganja izvozne intenzivnosti za svoje izdelke na tujih trgih (Ezeala-Harrison 1999, 53-56).

8

Mednarodno konkurenčnost države danes določajo predvsem ustvarjeni dejavniki (izobražena delovna sila, informacijsko-komunikacijska tehnologija in infrastruktura, socialni kapital in kultura, negovano okolje in prostorske strukture), ki z uveljavljanjem na znanju temelječe ekonomije postajajo vse pomembnejši dejavnik konkurenčnosti glede na od narave dane dejavnike (UMAR 2001a). Znanje postaja vse bolj pomemben produkcijski tvorec in dejavnik nacionalne konkurenčnosti. Zadostna vlaganja v izobraževanje pa so tudi pogoj za povečanje konkurenčne sposobnosti gospodarstva (tehnološkega razvoja, razvoja informacijske in storitvene družbe, reforme javne uprave).

2.2 Dejavniki določanja mednarodne konkurenčnosti Dobrine in storitve posameznih podjetij so lahko mednarodno konkurenčne zaradi dveh razlogov. Konkurenčna prednost podjetja so lahko nižji stroški zaradi nižjih stroškov dela ali cenejših surovin. V tem primeru govorimo o stroškovni oz. cenovni konkurenčnosti. Podjetje pa lahko izvaža tudi takrat, če njegovo blago ni cenejše od blaga konkurentov, se pa razlikuje od ostalega blaga po visoki kvaliteti, inovativnosti ali prilagojenosti potrebam kupca in zato na trgu dosega višje cene. Takrat govorimo o necenovni ali kvalitativni konkurenčnosti. Pri razlikovanju med vrstama konkurenčnosti pa moramo upoštevati, da ni jasne razmejitve med obema. Inovativnost (definirana široko kot izboljšave v tehnologiji in izboljšanje metod izvajanja poslovnih funkcij) izboljšuje necenovno konkurenčnost, hkrati pa lahko znižuje tudi stroške proizvodnje in s tem povečuje stroškovno konkurenčnost. Oba tipa konkurenčne prednosti se odražata v višji produktivnosti proizvajalca. Bistvena razlika med njima pa je, v kolikšni meri so konkurenčne prednosti ubranljive. Če konkurenčna prednost podjetja izvira iz nizkih stroškov dela ali poceni surovin, je ta negotova; konkurenti zlahka posnemajo to prednost (najdejo lokacijo z nižjimi stroški delovne sile ali nov, cenejši vir surovin). Konkurenčne prednosti, ki izvirajo iz edinstvene tehnologije, diferenciranega proizvoda ali slovesa podjetja, so bolj trajne in jih je težje posnemati. Za doseganje le-teh pa je potrebno več znanja, trajnega investiranja in nenehno izboljševanje in nadgrajevanje, ki podjetje vedno znova postavlja pred ostale konkurente. Za ustvarjanje in ohranjanje konkurenčnih prednosti je tako bistveno investiranje (v raziskave in razvoj, moderno opremo in izobraževanje) in inoviranje (tehnologija, izvajanje poslovnih funkcij). Govorimo lahko torej o treh dejavnikih konkurenčnosti, ki odražajo značilne vire prednosti nacionalnih podjetij v mednarodni konkurenci: stroškovni, investicijski in inovacijski. Delitev konkurenčnosti na stroškovno, investicijsko in inovacijsko dobro ponazarja proces razvoja gospodarstva (ponavadi gospodarstvo s prehodom na višjo vrsto konkurenčnosti preide tudi na višjo raven gospodarske razvitosti). Vendar pa ta razvojna pot sama po sebi ne vsebuje mehanizma, ki bi zagotavljal državi prehod v višje razvite oblike konkurenčnosti.

9

Gospodarstvo lahko zaradi neprimernih ukrepov daljše obdobje ostane na neki stopnji razvoja (konkurenčnosti) ali pa z ustrezno strategijo in politiko doseže preskoke med različnimi nivoji. Konkurenčna prednost podjetij neke države izhaja iz domačega gospodarstva in iz njegovih razvojnih možnosti.

2.2.1 Stroškovna konkurenčnost O stroškovni konkurenčnosti govorimo takrat, kadar podjetja konkurirajo na osnovi nižje cene, ki je posledica nižjih stroškov (bodisi zaradi nizkih stroškov dela bodisi zaradi obilnosti naravnih virov). Če podjetje konkurira samo s ceno, je občutljivo na svetovne gospodarske cikle, na spremembo v deviznih tečajih in izpostavljeno izgubi konkurenčne prednosti zaradi morebitnih odkritij novih, cenejših proizvodnih dejavnikov. Zaradi teh razlogov je stroškovna konkurenčnost slaba osnova za dolgoročno rast produktivnosti in s tem gospodarsko rast. S ceno konkurirajo predvsem proizvodi z majhno dodano vrednostjo v nizkih cenovnih razredih, ki ne vključujejo tehnologije oz. je ta tehnologija poceni in široko dostopna (Porter 1990, 546-548). Stroškovno konkurenčnost merimo z več kazalci. Najpomembnejši del stroškov na ravni celotnega gospodarstva predstavljajo stroški delovne sile, ki jih merimo s stroški dela na enoto proizvoda. Navedeni kazalec je za mednarodne primerjave najprimernejši, saj ponazori razmerje med plačami na zaposlenega in produktivnostjo dela. Za oblikovanje cen je odločilen ta podatek in ne stroški dela na zaposlenega (Senjur, 1995, 2). V analizi gibanja le-teh moramo preučiti gibanje plač in produktivnosti dela, upoštevati pa moramo tudi vpliv deviznega tečaja na nominalno raven plač in različno obremenjenost plač z davki in prispevki. Za analizo konkurenčnosti na ravni posameznih panog so pomembni stroški inputov, na katere prav tako vpliva gibanje deviznih tečajev. Med gospodarstvi na sektorski ravni obstajajo velike razlike v stroškovni konkurenčnosti in zato tudi razlike med tržnimi deleži. V razvitih državah je le malo sektorjem uspelo povečati stroškovno konkurenčnost z znižanjem stroškov dela na enoto proizvoda, med temi so le nekateri sektorji z visoko tehnologijo (elektronika, avtomatika, farmacija, kemija, letalska oprema). Večinoma gre povečanje stroškovne konkurenčnosti pripisati porastu produktivnosti. Izboljšanje v tej konkurenčnosti pa se ne pretvori vedno v povečanje tržnega deleža na svetovnem trgu. Strategija, ki temelji le na povečevanju stroškovne konkurenčnosti, je zato zelo vprašljiva. Posebno problematična je tista, ki temelji na odpuščanju delavcev in krhanju socialne kohezije, saj se to na nivoju gospodarstva kot povratna zanka vrača v obliki neugodnih splošnih makroekonomskih razmer in višjih prispevkov. Konkuriranje s ceno ostane državam v razvoju, ki lahko konkurirajo z bistveno nižjimi plačami, socialnimi dajatvami, nižjimi stroški države in zanemarjanjem okolja, kar pa ni želena alternativa za Slovenijo v prihodnosti.

10

GRAF 1: KOMPONENTE STROŠKOVNE KONKURENČNOSTI V SLOVENIJI

Opomba: rast indeksa pomeni izboljšanje stroškovne konkurenčnosti Vir: UMAR (2002a). Graf 1 prikazuje gibanje posameznih komponent stroškovne konkurenčnosti v obdobju 1997 do 2002. Devizni tečaj je v tem obdobju naraščal, vendar počasneje kot domača inflacija, zaradi česar se je poslabšala stroškovna konkurenčnost tudi na tujih trgih. Na poslabšanje stroškovne konkurenčnosti v tem obdobju je vplivala tudi rast stroškov dela na zaposlenega. Delno je negativni vpliv deviznega tečaja in rast stroškov dela na zaposlenega nevtralizirala produktivnost dela, ki pa se je izboljšala izključno zaradi upadanja zaposlenosti. Trend umirjanja rasti proizvodnje se je v letu 2001 nadaljeval zaradi upočasnjene gospodarske aktivnosti v naših najpomembnejših trgovinskih partnericah, še posebej tistih iz Evropske unije. V letu 2003 se je poslabšala konkurenčnost slovenskih predelovalnih dejavnosti zaradi padca vrednosti ameriškega dolarja, ki je pospešil sicer skromno rast realnih stroškov dela na zaposlenega. Rast realnih stroškov na zaposlenega v letu 2003 je bila glede na leto 2002 prepolovljena, kar je posledica pospešenega padca drugih prejemkov iz dela, pa tudi upočasnjene rasti realnih plač. Rast produktivnosti dela se je ohranila na ravni leta 2002, kar je posledica izrazitejše upadlosti zaposlenosti ob sicer upočasnjeni rasti proizvodnje (UMAR 2003a). Stroškovna konkurenčnost predelovalnih dejavnosti se je tretjega četrtletja leta 2004 poslabšala, v primerjavi z ravnijo v istem obdobju leta 2003 pa izboljšala. Poslabšanje na četrtletni ravni je izhajalo iz močno upočasnjene rasti produktivnosti dela pod vplivom skromne rasti proizvodnje, pri čemer je zaposlenost stagnirala na ravni drugega četrtletja. Na med letni ravni pa zaznamo, zaradi še vedno izrazite rasti produktivnosti dela in hitre rasti proizvodnje, izboljšanje stroškovne konkurenčnosti, kljub hitri rasti realnih stroškov dela na zaposlenega (UMAR 2004a).

11

2.2.2 Investicijska konkurenčnost Investicijska konkurenčnost je osnovana na pripravljenosti in sposobnosti države in njenih podjetij za intenzivno in agresivno investiranje. Investicije ustvarijo moderne, učinkovite in ponavadi obsežne zmogljivosti, opremljene z najboljšo tehnologijo, ki se dobi na globalnih trgih. Taka tehnologija je običajno za eno generacijo za mednarodno vodilnimi. Na tej stopnji gospodarstvo še ni sposobno razvijati modernih tehnologij, je pa že sposobno izboljševati tujo tehnologijo. Investira v bolj kompleksne proizvode in procesno tehnologijo s pomočjo licenc, skupnih vlaganj in podobno. Podjetja še vedno konkurirajo v relativno standardiziranih in cenovno občutljivih segmentih trga. Investicijska konkurenčnost je možna v tistih dejavnostih, kjer se izkorišča ekonomija obsega in velike investicije, s še vedno velikim deležem stroškov dela, s standardiziranimi proizvodi, z nizko vsebnostjo storitev, s tehnologijo, ki jo je lahko prenesti in kjer so številni viri za pridobitev proizvodne in procesne tehnologije. Za to raven konkurenčnosti je značilno večanje zaposlovanja, višanje plač in stroškov produkcijskih faktorjev. Občutljivost gospodarstva na globalne šoke in spremembo deviznega tečaja se zmanjšuje, a še ostaja (Porter 1990, 548-551). Investicijsko konkurenčnost lahko merimo z velikostjo tujih direktnih investicij in z deležem investicij v BDP. Tabela 1 prikazuje delež investicij v BDP za slovensko gospodarstvo od leta 1995 naprej. V drugi polovici devetdesetih let se je investicijsko povpraševanje znatno krepilo in doseglo najvišjo rast v letu 1999, ko je delež investicij v BDP znašal kar 27,79 %. Po letu 1999 pa je sledilo rahlo zniževanje deleža investicij v BDP, leta 2003 pa beležijo ponovno rahlo povišanje (UMAR, 2004b). TABELA 1: DELEŽ INVESTICIJ V BDP ZA SLOVENIJO OD 1995 DO 2003

Leto 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003

% investicij v BDP 21,52 22,60 23,91 24,84 27,79 25,72 23,98 22,62 23,94

Vir: World Bank (2004). Mednarodna primerjava v tabeli 2 pokaže, da je delež investicij v BDP slovenskega gospodarstva primerljiv s tistim ostalih razvitih gospodarstev, v primerjavi z nekaterimi državami tudi višji. Vendar to za zmanjšanje razvojnega zaostanka ni dovolj, še posebej, če upoštevamo učinkovitost investicij, razvitost gospodarstva in obseg neposrednih investicij. TABELA 2: PRIMERJAVA DELEŽA INVESTICIJ V BDP LETA 2002

Država Avstrija Belgija Francija Nemčija Madžarska Italija Nizozemska Slovenija

% investicij v BDP 21,74 19,65 19,47 18,39 22,62 19,69 20,99 22,62

Vir: World Bank (2003).

12

Pri investicijah v Sloveniji je problem v tem, da se lastni kapital preveč vlaga v izgradnjo določenih delov infrastrukture, pozablja pa se na naložbe v programe in znanja, ki bi lahko dvignile dodano vrednost in bile vzvod konkurenčnosti. Velik pomen ima tudi učinkovitost investicij, saj se lahko z neracionalnimi naložbami učinek investicij izniči. Zato je potrebno imeti razvojno in naložbeno usmerjen proračun ter omogočiti pritok neposrednih tujih investicij (NTI). TABELA 3: DELEŽ NTI V BDP ZA SLOVENIJO V OBDOBJU 1995 DO 2002

Leto 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

% NTI v BDP 1,18 1,01 2,01 1,26 0,77 1,06 3,66 10,24 Vir: World Bank (2003). Kot je razvidno iz tabele 3, delež NTI v BDP narašča. Leta 1999 je zaslediti padec, vendar že v naslednjem letu opazimo porast, ki je v letu 2001 in 2002 še višja. Vzrok v nižjih NTI kot v nekaterih drugih državah pa ni iskati v majhnosti slovenskega trga, saj lahko Slovenija investitorjem nudi atraktivno geografsko lokacijo na stičišču Vzhodne in Zahodne Evrope, dobro razvito infrastrukturo ter liberalni režim zunanje trgovine. Upor tujih investitorjev do vlaganja v Sloveniji je iskati predvsem v relativno visokih stroških delovne sile, čeprav je Slovenija znana po visoko izobraženi in disciplinirani delovni sili. Drugi razlog je tudi v nepoznavanju svetovnih investitorjev Slovenije, kar nakazuje, da bi Slovenija vsekakor morala uporabiti agresiven način promoviranja svojih investicijskih potencialov mednarodni poslovni skupnosti (FIAS 2000).

2.2.3 Inovacijska konkurenčnost Inovacijsko konkurenčna so tista gospodarstva, kjer podjetja ne pridobivajo in izboljšujejo le tehnologij in metod iz drugih držav, temveč jih ustvarjajo sama. Podjetja še vedno konkurirajo s ceno, vendar ta ni več toliko odvisna od stroškov proizvodnih dejavnikov, ampak od produktivnosti, visoke ravni strokovnosti in visoke tehnologije (Porter 1990, 554) . Pod inovacijsko konkurenčnost torej razumemo visoko stopnjo tehnološke, inovacijske, menedžerske in kadrovske sposobnosti podjetij, ki omogoča prehod na proizvodne programe z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega v višjih cenovnih razredih. Inovacijsko konkurenčnost lahko merimo z vlaganji – z izdatki za raziskave in razvoj (R&R) ter s številom raziskovalcev, pa tudi z rezultati teh vlaganj – s številom znanstvenih publikacij in s številom patentov. Tendenca vlaganj države in gospodarstva v znanje in razvitost glede na stopnjo razvitosti držav je naslednja: delež BDP-ja, namenjen formalnemu izobraževanju, se z večanjem gospodarske razvitosti počasi dviga, medtem ko vlaganja v R&R naraščajo intenzivneje. Najnižja razvita gospodarstva namenjajo skupnim vlaganjem v R&R le nekaj desetink odstotka BDP, gospodarstva v intenzivnem prestrukturiranju,

13

namenjajo tem vlaganje okrog 1 % BDP, najbolj razvita gospodarstva pa do 3 % BDP. Stopnja razvitosti pogojuje tudi razmerje med vlaganji države in podjetij v R&R. V najnižje razvitih gospodarstvih vlaganje države okoli 5 krat presega vlaganja podjetij, na stopnji razvitosti Slovenije so vlaganje države in gospodarstva približno enaka, pri najbolj razvitih gospodarstvih podjetja vlagajo 2 do 3 krat toliko kot država. Najbolj intenzivno pa s stopnjo razvitosti gospodarstva naraščajo vlaganja v nematerialne dejavnike (Sočan 1997, 16). TABELA 4: IZDATKI R&R IN ŠTEVILO RAZISKOVALCEV ZA LETO 2002

Avstrija Francija Madžarska Nemčija SlovenijaIzdatki za R&R v

% BDP 2,2 2,3 1 2,5 1,5Število

raziskovalcev NP 186.240 14.965 265.812 4.642 Vir: SURS (2004a). Slovenija se zaveda pomena inovacij, ki je za konkurenčnost gospodarstva vedno bolj pomembna. Ključni izziv za ekonomsko politiko je po SGRS kako povečati učinkovitost inovacijskega delovanja. Zaveda se pomembnosti povezanosti med javnim raziskovalnim in izobraževalnim sektorjem ter gospodarstva. Vse skupaj je dejansko rezultat konsistentne razvojne politike z visoko stopnjo družbenega soglasja in z dobro usklajenostjo ukrepov in politik na vseh področjih, ne le na ozkem raziskovalno-razvojnem. V skladu s SGRS bo Slovenija v naslednjih letih povečala vlaganje v R&R (iz dosedanjega 1,5 % BDP na 3%), pri čemer država s stabilnim financiranjem skrbi za eno tretjino, zasebni sektor pa za dve tretjini te vrednosti. Država bo (med drugim) z davčnimi olajšavami in sofinanciranjem spodbujala podjetja in raziskovalne institucije k inovativnosti in tehnološkemu razvoju (UMAR 2001a). Pojem inovacije ne smemo razumeti kot visoko tvegano strategijo, temveč kot osnovno filozofijo poslovanja. Vloga znanosti in tehnološkega razvoja v konkurenčnosti in produktivnosti ter gospodarskemu razvoju se povečuje. Pri tem je inovacijska sposobnost države, torej sposobnost prenosa in tržne uporabe novega znanja, pomembnejša od kateregakoli posamičnega tehnološkega odkritja. Analiza dodane vrednosti na zaposlenega uči, da le-ta raste s stopnjo razvojne zahtevnosti izdelkov in proizvodnih procesov, oboje pa s povprečnim številom let šolanja zaposlenih. Vse to so elementi konkurenčnosti, ki jih je potrebno vključiti v strategijo izboljševanja konkurenčnosti (Jankovich 2004).

14

3 ANALIZA BLAGOVNE MENJAVE S STALIŠČA KONKURENČNOSTI

3.1 Analiza blagovne menjave Slovenije – od osamosvojitve do danes V nekdanji Jugoslaviji je bila Slovenija na njenem robu tako geografsko kot tudi ekonomsko. Z ekonomskega stališča sta bili Avstrija in Italija pomembnejši sosedi kot na primer Hrvaška. Avstrija in Italija sta bili odprti tržni gospodarstvi in sestavni del evropskega gospodarskega prostora. Trgovanje z njima je Sloveniji dajalo ekonomsko prednost z ostalimi republikami v Jugoslaviji. Značilnosti zunanjetrgovinskega režima v nekdanji Jugoslaviji je bila, da je bil uvoz blaga odvisen od izvoza blaga, zaradi česar je bila Slovenija prisiljena prodajati na zahodne trge, da si je ustvarila pogoje za uvoz z njih. Praviloma je bilo tako, da so podjetja prodajala z izgubo na zahodne trge, kamor so prodajala le zaradi deviz, da so lahko uvažala (Ribnikar 2001, 37-46). Po letu 1991 pa je ostal samo trg, kamor so podjetja do takrat prodajala zaradi deviz, da so lahko uvažala, poleg majhnega domačega. Na tem zunanjem trgu pa ni šlo več za to, da bi podjetja prišla do deviz, ampak so morala tudi zaslužiti. Domač trg je postal premajhen, da bi lahko na njem podjetja dosegla tisto ekonomijo obsega in prek nje proizvodne stroške, ki bi jim zagotavljali konkurenčnost pred ponudbo tujih proizvajalcev na domačem trgu (ibid.). Trgi držav nekdanje Jugoslavije za Slovenijo predstavljajo pomembne zunanje trge predvsem na strani izvoza, manj na strani uvoza, kot je razvidno iz tabele 5. Po letu 1999 je začel izvoz slovenskih podjetij na trge nekdanje Jugoslavije naraščati hitreje kot slovenski izvoz v EU, ko je celo upadel, kar je prikazano v tabeli 6. TABELA 5: SLOVENSKI UVOZ V ODSTOTKIH CELOTNEGA UVOZA

1999 2000 2001 2002 2003Države Evropske

unije 68,9 67,8 67,6 68,0 67,3Države bivše Jugoslavije 5,7 5,9 5,3 5,0 5,0

Vir: IMF (2004). TABELA 6: SLOVENSKI IZVOZ V ODSTOTKIH CELOTNEGA IZVOZA

1999 2000 2001 2002 2003Države Evropske

unije 66,0 63,8 62,2 59,4 58,4Države bivše Jugoslavije 15,2 15,7 16,9 17,8 17,4

Vir: IMF (2004).

15

Danes slovenska podjetja pri vstopu na trge nekdanje Jugoslavije uporabljajo večinoma klasični trgovinski pristop. Glavni razlog za trgovinski pristop pred prodajami prek lastnih podružnic na lokalnih trgih (investicijski pristop) se po podatkih podjetij skriva predvsem v preveliki tveganosti investiranja in ustvarjanja podružnic v teh državah (Damijan 2001, 103-130).

3.1.1 Regionalna koncentracija blagovne menjave Mednarodno menjavo gospodarstva lahko analiziramo z dveh vidikov in sicer z vidika držav, kamor izvaža ali uvaža, in z vidika proizvodov, ki jih uvaža ali izvaža. V prvem primeru govorimo o regionalni usmerjenosti zunanje trgovine oz. njeni geografski strukturi, v drugem pa govorimo o proizvodni ali blagovni strukturi. V tej točki bomo najprej prikazali regionalno usmerjenost blagovne menjave Slovenije. Regionalna usmerjenost blagovne menjave se običajno ponazori z razdelitvijo zunanjetrgovinskih partnerjev v skupino razvitih držav in držav v razvoju, v okviru teh skupin pa se države grupirajo v ekonomske integracije ali geografske skupine. Pomen posameznih držav v zunanji trgovini se prikaže s seznamom najpomembnejših trgovinskih partneric. Razlikovati pa je potrebno tudi med geografsko strukturo izvoza in strukturo uvoza. TABELA 7: REG. STRUKTURA IZVOZA BLAGA SLOVENIJE V OBDOBJU 1992-2003 (%)

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003SKUPAJ 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0RAZVITE DRŽAVE 66,9 70,5 72,6 73,2 70,3 69,2 71,3 72,5 70,6 68,1 66,2 65,9EU-15 55,0 57,3 59,3 67,0 64,5 63,5 65,5 66,1 63,8 62,2 59,4 58,4EFTA 6,9 7,0 7,5 1,0 1,0 1,0 1,1 1,3 1,4 1,3 1,9 1,6Druge 5,0 6,2 5,8 5,1 4,7 4,7 4,7 5,1 5,4 4,6 4,9 5,9

DRŽAVE V RAZVOJU 33,1 29,5 27,4 26,8 29,7 30,8 28,6 27,4 29,3 31,9 33,8 34,1EVROPE 29,7 26,2 24,8 24,4 27,3 28,1 25,9 25,0 26,7 29,3 31,1 31,4 CEFTA 4,5 4,9 5,4 5,7 6,7 7,3 7,9 8,0 8,7 9,3 Države na območju nekdanje Jug. 22,3 15,8 15,2 14,5 16,7 16,6 15,4 15,2 15,6 16,9 17,8 17,4 Druge evropske države 7,4 10,4 5,1 5,0 5,2 5,7 3,7 2,6 3,2 4,4 4,6 4,7Azije 2,2 2,4 1,7 1,4 1,3 1,5 1,5 1,3 1,6 1,5 1,9 1,9Afrike 0,8 0,6 0,5 0,7 0,5 0,7 0,8 0,8 0,6 0,7 0,6 0,6Amerike 0,3 0,3 0,4 0,4 0,4 0,5 0,5 0,4 0,5 0,4 0,2 0,2 Vir: Statistični letopis (1994, 1998, 2004b); Bilten BS (april, 2000); Lastni izračuni. Kot je razvidno iz tabele 7, prevladuje v izvozu Slovenije izvoz v razvite države. V letu 2003 je tako znašal skoraj 66 odstotkov celotnega izvoza Slovenije, pa tudi v celotnem preteklem desetletju se je delež izvoza v razvite države gibal okoli 70 odstotkov. V okviru skupine razvitih držav močno prevladuje izvoz v države Evropske unije, le manjši delež izvoza odpade na države EFTA in ostale razvite države. Izvoz v države v razvoju je v letu 2003 predstavljal 34,1 odstotka celotnega izvoza Slovenije. V okviru te skupine držav največ izvažamo v Evropo,

16

medtem ko je izvoz v azijske, afriške, srednje in južnoameriške države zanemarljiv. Najpomembnejša destinacija izvoza v okviru držav v razvoju so države nekdanje Jugoslavije, kamor smo v letu 2003 izvozili 17,4 odstotke celotnega izvoza, na pomembnosti pa v zadnjih letih pridobiva tudi trgovina z državami CEFTA. Opozoriti je potrebno na to, da se izvoz v države na območju nekdanje Jugoslavije spremlja šele od osamosvojitve, torej od leta 1992 naprej; pred tem se je izvoz v te države štel kot notranji trg. Regionalna usmerjenost slovenskega trga se je močno spremenila v začetku devetdesetih let oz. po osamosvojitvi Slovenije. Zaradi vojnega stanja na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije in embarga pa je v devetdesetih letih prišlo do pomembnega zmanjšanja menjave s to skupino držav, povečala pa se je trgovina z razvitimi državami. TABELA 8: POMEMBNEJŠE DRŽAVE PARTNERICE V ZT – IZVOZ SLOVENIJE, LETO 2003

delež celotnega izvoza mio EUR

Nemčija 23,1 2610Italija 13,1 1478Hrvaška 8,9 1007Avstrija 7,3 827Francija 5,7 638BiH 4,2 471ZDA 3,6 410Ruska federacija 3,1 347Srbija in Črna Gora 3,1 346Poljska 2,8 311

Vir: Statistični letopis (2004c). Opozorili smo že, da je izvoz Slovenije osredotočen predvsem na razvite države in v okviru tega na države Evropske unije, kamor smo v letu 2003 izvozili kar 58 odstotkov celotnega izvoza. To je razvidno tudi iz tabele 8, ki prikazuje najpomembnejše izvozne destinacije v letu 2003. Med najpomembnejšimi petimi zunanjetrgovinskimi partnericami (na področju izvoza) so kar 4 članice Evropske unije. Najpomembnejša je Nemčija, kamor smo v letu 2003 izvozili kar 23,1 odstotka izvoza, sledi Italija s 13,1 %, pomemben pa je še izvoz v Hrvaško, Francijo in Avstrijo.

17

TABELA 9: REG. STRUKTURA UVOZA BLAGA SLOVENIJE V OBDOBJU 1992-2003 (%)

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003SKUPAJ 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0RAZVITE DRŽAVE 67,3 74,5 78,3 78,2 77,8 76,9 80,1 79,6 78,3 77,2 77,3 76,5EU-15 50,3 55,8 57,1 68,8 67,5 67,4 69,4 68,6 67,8 67,7 68,0 67,3EFTA 11,2 12,0 14,7 2,5 2,6 2,1 2,1 2,4 2,1 1,7 1,7 1,8Druge 5,7 6,7 6,6 6,9 7,6 7,4 8,6 8,6 8,4 7,8 7,6 7,4

DRŽAVE V RAZVOJU 32,7 25,5 21,7 21,8 22,2 23,1 19,9 20,4 21,7 22,8 22,7 23,5EVROPE 28,9 19,6 17,3 17,4 17,1 17,1 15,7 16,3 17,5 17,9 17,0 17,1 CEFTA 6,2 6,7 6,5 7,4 7,7 8,5 9,1 9,5 9,5 9,2 Države na območju nekdanje Jug. 19,5 10,6 8,0 7,1 7,5 6,3 5,9 5,7 5,9 5,3 4,9 5,0 Druge evropske države 9,5 9,0 3,2 3,7 3,0 3,4 2,2 2,1 2,5 3,1 2,6 2,9Azije 1,9 3,4 2,0 2,3 2,7 3,2 2,3 2,7 2,6 3,1 3,8 4,1Afrike 1,2 1,3 1,1 1,1 1,3 1,6 1,0 0,8 0,9 1,0 0,8 0,8Amerike 0,7 1,1 1,2 0,9 1,2 1,2 0,9 0,7 0,7 0,8 1,1 1,5 Vir: Statistični letopis (1994, 1998, 2004); Bilten BS (april, 2000); Lastni izračuni. O uvozu Slovenije bi lahko na podlagi podatkov, prikazanih v tabeli 9, trdili, da poteka v večji meri kot izvoz z razvitimi državami. V letu 2003 je Slovenija 76,5 odstotkov uvoza realizirala z razvitimi državami, v okviru katerih prevladuje uvoz iz Evropske unije (67,3 odstotka uvoza). Uvoz iz držav v razvoju predstavlja tako le okoli 30 odstotkov celotnega uvoza, v okviru te skupine držav pa prevladuje uvoz iz evropskih držav, predvsem držav CEFTA (9,2 odstotka) in držav nekdanje Jugoslavije (5 odstotkov). V drugi polovici devetdesetih let se je uvoz iz razvitih držav (predvsem držav Evropske unije) povečeval, uvoz iz držav v razvoju pa zmanjševal, med njimi tudi uvoz iz države nekdanje Jugoslavije. Prvih pet najpomembnejših držav, iz katerih uvažamo, skupaj predstavlja 56,3 odstotka celotnega uvoza (tabela 10). Med njimi je na prvem mestu Nemčija, iz katere uvozimo kar 19,3 odstotka celotnega uvoza. Nemčiji sledijo Italija, Francija, Avstrija in Hrvaška. TABELA 10: POMEMBNEJŠE DRŽAVE PARTNERICE V ZT – UVOZ SLOVENIJE, LETO 2003

delež celotnega uvoza mio EUR

Nemčija 19,3 2357Italija 18,3 2239Francija 10,1 1230Avstrija 8,6 1053Hrvaška 3,6 445Madžarska 2,9 352Ruska federacija 2,5 311Češka republika 2,5 308ZDA 2,4 294Kitajska 2,4 291

Vir: Statistični letopis (2004).

18

Primerjava regionalne usmerjenosti izvoza in uvoza pokaže, da se tako izvoz kot uvoz močno opirata na trgovino z razvitimi državami, pri tem pa je geografska koncentracija uvoza še večja kot izvoza. Pet najpomembnejših zunanjetrgovinskih partneric je enakih tako za izvoz kot za uvoz in sicer so to naslednje države: Nemčija, Italija, Hrvaška, Francija in Avstrija.

3.1.2 Sektorska koncentracija blagovne menjave Izvoz in uvoz lahko analiziramo tudi glede na proizvode, ki so predmet mednarodne menjave, in sicer tako, da preučimo strukturo mednarodne menjave po standardni mednarodni trgovinski klasifikaciji (v nadaljevanju SMTK). Ta klasifikacija razdeli vse proizvode v devet sektorjev in kategorijo »Drugo blago in transakcije«. Proizvode, s katerimi se trguje, pa lahko razdelimo tudi drugače in sicer po namenu proizvodov. Takšna razdelitev zajema tri skupine: proizvode za reprodukcijo, proizvode za investicije in proizvode za široko porabo. TABELA 11: STRUKTURA IZVOZA PO SEKTORJIH SMTK V OBDOBJU 1992-2003 (%)

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Živila in žive živali 5,1 3,9 4,0 3,2 3,2 2,9 2,6 2,6 2,3 2,4 2,2 2,1Pijače in tobak 1,3 0,7 0,7 0,6 0,9 0,9 1,0 1,2 1,3 1,2 1,3 1,3Surove snovi razen goriv 2,1 0,2 1,9 2,0 1,7 2,0 1,9 1,9 1,9 1,8 1,7 1,7Mineralna goriva in maziva 2,6 5,2 1,1 1,2 0,9 1,2 1,0 0,6 0,6 0,9 1,1 1,4Živalska in rastlinska olja in maščobe 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1 0,2 0,2 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1Kemični proizvodi 9,1 9,1 10,3 10,5 10,6 11,3 10,4 10,9 11,2 11,6 12,3 13,7Izdelki, razvrščeni po materialu 27,1 26,1 27,3 28,5 27,4 27,1 25,8 26,2 27,3 26,8 26,1 25,6Stroji in transportne naprave 29,4 27,4 30,3 31,4 33,4 33,6 36,7 35,5 36,0 36,1 37,1 36,6Razni gotovi izdelki 23,2 25,6 24,0 22,3 21,8 20,9 20,4 21,0 19,3 19,1 18,0 17,5Drugo blago in transakcije 2,6 3,0 0,2 0,2 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,1 0,0 Vir: Statistični letopis (1994, 1998, 2004); Bilten BS (april, 2000); Lastni izračuni. V izvozu prevladujejo visoko procesirani proizvodi. V letu 2003 so bile najpomembnejše naslednje skupine: stroji in transportne naprave (36,6 odstotka celotnega blagovnega izvoza), izdelki, razvrščeni po materialu (25,6 odstotka; sem uvrščamo na primer tkanine in tekstilne izdelke, papir, lesene izdelke, kovine in podobno) in razni gotovi izdelki (17,5 odstotkov; primeri teh izdelkov so pohištvo, obleke, obutev, kontrolni instrumenti in podobno), pomemben izvozni artikel pa so tudi kemični proizvodi (tabela 11). Takšna struktura je za državo ugodna, saj so to v večji meri izdelki z visoko dodano vrednostjo, kot pa je to značilno za ostale sektorje (surovine in hrana). Če posamezne sektorje združimo in sicer uvrstimo prvih pet skupin (živila in žive živali, pijače in tobak, surove snovi razen goriv, mineralna goriva in maziva, živalska in rastlinska olja in maščobe) v skupino surovine in hrana, ostale štiri sektorje (kemični proizvodi, izdelki, razvrščeni po materialu, stroji in transportne naprave, razni gotovi izdelki) pa uvrstimo v skupino industrijskih izdelkov, dobimo naslednjo strukturo izvoza Slovenije. V letu 2003 so surovine in hrana predstavljale 6,6 odstotka celotnega izvoza, industrijski izdelki pa 93,4 odstotka. Prevladujejo torej industrijski izdelki.

19

Pomembna je tudi struktura izvoza po ekonomskem namenu (tabela 12). V letu 2003 so 48,4 odstotkov celotnega izvoza predstavljali proizvodi za reprodukcijo, sledili so proizvodi za široko porabo (37,1 %), proizvodi za investicije pa so predstavljali 14,5 % celotnega izvoza. Delež proizvodov za široko porabo se je od leta 1992 naprej zmanjševal, rahlo pa se je povečeval delež proizvodov za investicije. TABELA 12: STRUKTURA IZVOZA PO EK. NAMENU MED 1992-2003 (%)

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Proizvodi za reprodukcijo 45,5 45,9 44,7 47,2 45,1 45,5 45,4 47,0 48,9 48,7 47,8 48,4Proizvodi za investicije 9,9 10,6 11,2 11,3 12,0 12,7 12,9 12,6 12,8 113,7 14,1 14,5Proizvodi za široko porabo 44,6 43,6 44,1 41,4 42,9 41,8 41,7 40,4 38,3 37,6 38,1 37,1 Vir: Statistični letopis (1994, 1998, 2004); Bilten BS (april, 2000); Lastni izračuni. V strukturi uvoza prevladujejo podobni sektorji kot v strukturi izvoza. Tudi tukaj lahko kot najpomembnejše sektorje označimo naslednje: stroji in transportne naprave (34,4 odstotka celotnega uvoza v letu 2003), izdelke, razvrščene po materialu, kemične proizvode in razne gotove izdelke (tabela 12). Če podobno kot prej posamezne sektorje razvrstimo v skupino surovin in hrane in v skupino industrijskih izdelkov, potem nam struktura uvoza za leto 2003 pokaže, da predstavlja prva skupina 18,5 odstotkov celotnega uvoza, medtem ko skupina industrijskih izdelkov 81,5 odstotkov celotnega uvoza. V primerjavi s strukturo izvoza so surovine in hrana relativno bolj pomembne, kar je razumljivo, saj Slovenija ni izrazito obdarjena z naravnimi viri. TABELA 13: STRUKTURA UVOZA PO SEKTORJIH SMTK 1992-2003 (%)

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Živila in žive živali 7,5 7,4 7,6 6,8 6,8 6,4 5,7 5,4 5,1 5,3 5,2 5,1Pijače in tobak 1,0 0,7 0,6 0,6 0,6 0,6 0,6 0,6 0,6 0,5 0,5 0,5Surove snovi razen goriv 6,8 5,3 6,5 6,6 5,1 5,2 4,8 4,7 5,4 5,1 5,0 4,9Mineralna goriva in maziva 10,8 10,8 7,1 6,6 8,0 8,4 5,6 6,2 9,1 8,1 7,0 7,7Živalska in rastlinska olja in maščobe 0,4 0,4 0,4 0,4 0,4 0,4 0,5 0,4 0,3 0,3 0,3 0,3Kemični proizvodi 12,4 11,5 12,2 12,2 11,9 12,1 11,9 11,9 12,4 12,7 13,4 13,3Izdelki, razvrščeni po materialu 19,6 17,7 19,4 19,9 19,7 20,5 21,8 21,8 21,9 22,9 23,1 22,9Stroji in transportne naprave 26,4 30,3 31,8 34,0 33,7 33,1 36,4 36,5 34,1 33,6 34,0 34,4Razni gotovi izdelki 10,5 12,0 11,0 10,7 13,7 13,3 12,6 12,3 11,0 11,4 11,4 10,8Drugo blago in transakcije 2,3 3,4 3,4 2,9 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1 0,1 Vir: Statistični letopis (1994, 1998, 2004); Bilten BS (april, 2000); Lastni izračuni. Struktura uvoza po ekonomskem namenu pokaže za leto 2003 naslednjo sliko: proizvodi za reprodukcijo predstavljajo 57,8 odstotkov celotnega uvoza, sledijo proizvodi za široko porabo (23,2 odstotka), proizvodi za investicije pa so na zadnjem mestu z 19 odstotki. Od začetka devetdesetih let se je občutno zmanjšal delež proizvodov za reprodukcijo, povečal pa se je uvoz proizvodov za široko porabo, pa tudi investicijskih dobrin.

20

TABELA 14: STRUKTURA UVOZA PO EK. NAMENU MED 1992-2003 (%)

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Proizvodi za reprodukcijo 66,6 60,6 61,5 60,5 57,3 58,3 57,1 55,4 59,6 59,1 58,9 57,8Proizvodi za investicije 13,9 14,6 16,0 16,9 16,1 16,1 17,9 19,4 18,1 17,7 17,9 19,0Proizvodi za široko porabo 19,5 24,8 22,5 22,6 26,6 25,6 25,0 25,3 22,3 23,2 23,2 23,2 Vir: Statistični letopis (1994, 1998, 2004); Bilten BS (april, 2000); Lastni izračuni. Glede strukture menjave Slovenije Mencinger pravi (1994, 27): »Zdajšnja struktura menjave Slovenije je v veliki meri določena s strukturo ponudbe, ki se je izoblikovala, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije. Nanjo so vplivale mnoge institucionalne spremembe in druga dogajanja v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem gospodarstvu. […] Kljub vsemu je struktura slovenske trgovinske menjave […] s svetom nasploh vsaj na enoštevilčni ravni SMTK »normalna«, to je približno takšna, kakršno so izoblikovale temeljne strukturne značilnosti gospodarstva in družbenega gospodarstva.« Rečemo torej lahko, da so tokovi zunanjetrgovinske menjave v zadnjem desetletju dokaj ustaljeni, saj so v skladu s strukturo gospodarstva, podobne tokove pa lahko pričakujemo tudi v prihodnje. Opisana struktura zunanje trgovinske menjave Slovenije je rezultat konkurenčnih sposobnosti podjetij in nacionalnega in mednarodnega okolja, v katerem delujejo. Temeljna ugotovitev je, da države dejansko ne tekmujejo med seboj tako kot podjetja. Tekmujejo pa v tem, da svojim podjetjem nudijo takšne pogoje za poslovanje, da le-ta lahko uspešno tekmujejo med seboj. Države se morajo truditi, da svojim podjetjem ponudijo čimbolj konkurenčne pogoje gospodarjenja, saj podjetja le tako lahko uspešno poslujejo na domačem in mednarodnem tržišču. Vodilni instituciji na področju vrednotenja nacionalne konkurenčne sposobnosti sta Mednarodni institut za management in razvoj (v nadaljevanju IMD1) in Svetovni gospodarski forum (v nadaljevanju WEF2), ki vsako leto proučujeta večje število držav in analizirata različne indikatorje konkurenčnosti gospodarstva ter jih nato klasificirata glede na njihovo mednarodno konkurenčnost. WEF svoje rezultate objavlja v publikaciji The Global Competitiveness Report, IMD pa izdaja publikacijo The World Competitiveness Yearbook. V nadaljevanju bosta opisani obe organizaciji in njuni indikatorji konkurenčnosti ter rezultati.

1 International Institute for Management Development 2 World economic forum.

21

3.2 Konkurenčna sposobnost Slovenije po metodi IMD International Institute for Management Development (IMD) s sedežem v Lausanni v Švici ima danes petdesetletno tradicijo z managersko visoko šolo z globalno usmerjenimi programi. V njegovem okviru okrog 10 raziskovalcev pod vodstvom profesorja Stephane Garellija, skupaj s še 57 partnerskimi instituti širom sveta, vsako leto od leta 1989 dalje ocenjuje nacionalno konkurenčnost in izdaja The World Competitiveness Yearbook (v nadaljevanju WCY), ki je najbolj obsežno letno poročilo o konkurenčnosti držav. WCY analizira in razvršča države po njihovih sposobnostih, da ustvarijo in ohranijo konkurenčno poslovno okolje, ki spodbuja konkurenčnost podjetij, privablja nove in zadržuje obstoječe investitorje. Konkurenčnost države ne more biti omejena samo na BDP in produktivnost, ker se morajo podjetja boriti tudi s političnimi, družbenimi in kulturnimi dimenzijami. Zato morajo države zagotoviti okolje, ki ima najbolj učinkovito strukturo, institucije in politike za spodbujanje konkurenčnosti podjetij (IMD, 2004a). Vse države in regije, ki jih pokriva WCY, so izbrane zaradi vpliva le-teh na globalno ekonomijo in dostopnosti do primerljivih mednarodnih statistik. Preko 320 kriterijev konkurenčnosti, ki se sproti dopolnjujejo, je bilo izbranih na podlagi ekonomske literature, mednarodnih, državnih in regionalnih virov ter na podlagi povratnih informacij poslovnih skupnosti, vladnih agencij ter univerz (IMD, 2004b). WCY poslovne skupnosti uporabljajo kot osnovno orodje pri investicijskih planih in odločitvah o lokaciji za nove operacije. Vladne agencije pa najdejo pomembne indikatorje glede svoje politike v primerjavi z ostalimi primerljivimi državami. Akademski svet pa podatke WCY uporablja za razumevanje in analizo, kako ekonomije med sabo tekmujejo na svetovnem tržišču (ibid.).

3.2.1 Kriteriji ocenjevanja Do leta 2001 je bilo v osmih skupinah, ki oblikujejo nacionalno konkurenčnost in s tem rang posamezne države, upoštevanih 290 indikatorjev, od tega 87 na podlagi anketne ocene okrog 4300 podjetnikov, ki so izpolnili vprašalnike IMD. Slovenija je leta 1998 sprejela ponudbo za spremljanje nacionalne konkurenčnosti preko dveh partnerskih institutov (IER in EF Ljubljana) in bila tako leta 1999 prvič vključena v WCY (UMAR 2001b, 25).

22

Do leta 2001 so bili indikatorji IMD razvrščeni v osem temeljnih skupin:

1. internacionalizacija (45 indikatorjev); 2. delovanje vlade in državne uprave (46 indikatorjev); 3. finančni sistem (27 indikatorjev); 4. infrastruktura (37 indikatorjev); 5. znanost in tehnologija (25 indikatorjev); 6. management (37 indikatorjev); 7. človeški faktor (43 indikatorjev); 8. domače gospodarstvo (30 indikatorjev).

Vir: UMAR (2001b, 25). V letu 1998 so v IMD uporabnost mreže 259 indikatorjev povečali tako, da so indikatorje, na podlagi katerih so ugotavljali sintezno nacionalno konkurenčnost, razporedili v dve skupini, ki sta bili atraktivnost in agresivnost (ibid.). Skupina 134 indikatorjev je predstavljala atraktivnost, ki je izražala primernost in pripravljenost države za tuje naložbe. Druga skupina 131 indikatorjev pa je predstavljala agresivnost, ki je združevala državno dinamiko pri uveljavljanju na tujih trgih. Pri tem je bilo 49 indikatorjev hkrati uporabljenih v obeh skupinah, izločenih pa je bilo 34 indikatorjev. Indikatorji so bili razvrščeni v skupini glede na jakost svojega vpliva. Oblikovanje teh dveh skupin je bil dober način za identifikacijo dveh ločenih, a hkrati uporabnih poti za večjo konkurenčnost. Dve državi z enako oceno sintezne nacionalne konkurenčnosti sta lahko bili glede na atraktivnost in agresivnost različno razvrščeni (UMAR 1998). Ta delitev pa je obstajala le v letu 1998, od leta 1999 naprej pa IMD spremlja le še atraktivnost. Razvrstitev držav v skupine odraža globalizacijo držav na osnovi konkurenčnosti in ugodne lokacije za poslovanje (to je na primerjalni oceni komparativnih prednosti, optimalni uporabi zmogljivosti pri pospeševanju produktivnosti ter na razvoju interaktivnih in skritih možnosti pri pospeševanju gospodarske rasti) (UMAR 2001b, 27) . Metodologija merjenja nacionalne konkurenčnosti in število držav, ki jih obravnava WCY, se do leta 2000 nista bistveno spremenila. V letu 2001 pa je IMD spremenil metodologijo na podlagi izkušenj in analize nacionalnih konkurenčnosti tekom let, tako da je prilagojena strukturnim in tehnološkim spremembam v nacionalnih okoljih. Najbolj se je spremenila in poenostavila zgradba temeljnih skupin in to s skrčitvijo indikatorjev iz osmih v štiri skupine.

23

WCY pokriva 60 držav in regij, ki igrajo ključno vlogo na svetovnih trgih. Vsebuje 323 indikatorjev konkurenčnosti, ki so razvrščeni v 4 temeljne skupine:

• Gospodarska uspešnost (83 indikatorjev), ki opisujejo makroekonomsko stanje domačega gospodarstva, mednarodne menjave, mednarodnega investiranja, zaposlenosti in cen;

• Učinkovitost vlade in državne uprave (77 indikatorjev), ki spremljajo, v kolikšni meri vladne politike vodijo in podpirajo nacionalno konkurenčnost;

• Učinkovitost podjetij (69 indikatorjev), ki ocenjujejo, ali se podjetja obnašajo na inovativen, dobičkonosen in odgovoren način;

• Infrastruktura (94 indikatorjev), ki merijo, v kolikšni meri tehnološki, znanstveni in človeški viri zadovoljujejo potrebe poslovnega sektorja.

Vir: IMD (2004b). Vsako od štirih skupin indikatorjev sestavlja pet podskupin, od katerih vsaka poudarja različne vidike konkurenčnosti, predstavljene pa so v tabeli 15. TABELA 15: SESTAVA AGREGATNEGA INDEKSA GLOBALNE KONKURENČNOSTI PRI IMD V LETU 2001 S PRIKAZOM TEMELJNIH SKUPIN IN PODSKUPIN INDIKATORJEV KONKURENČNOSTI

Število vseh indikatorjev

Število indikatorjev zbranih z anketo

Število uporabljenih indikatorjev

Relativna teža indikatorjev v %

Vrstni red moči

1. Gospodarska uspešnost 68 0 31 13,90 1.1. Domače gospodarstvo 28 0 6 2,69 15 1.2. Mednarodna menjava 20 0 10 4,48 10 1.3. Mednarodno investiranje 8 0 8 3,59 13 1.4. Zaposlenost 8 0 5 2,24 17 1.5. Cene 4 0 2 0,90 202. Učinkovitost vlade in državne uprave 84 49 74 33,18 2.1. Javne finance 11 1 7 3,14 14 2.2. Fiskalna (davčna) politika 14 2 10 4,48 10 2.3. Institucionalna organiziranost 22 4 21 9,42 2 2.4. Poslovna organiziranost 24 23 24 10,76 1 2.5. Vzgoja-izobrževanje 13 6 12 5,38 93. Učinkovitost podjetij 60 30 50 22,42 3.1. Produktivnost 11 0 6 2,69 16 3.2. Trg dela 19 9 16 7,17 4 3.3. Finančni trg 14 6 13 5,84 6 3.4. Izkušnje managementa 11 11 10 4,48 10 3.5. Vpliv globalizacije 5 5 5 2,24 174. Infrastruktura 74 25 68 30,50 4.1. Bazična infrastruktura 18 4 16 7,17 4 4.2. Tehnološka infrastruktura 13 4 13 5,83 6 4.3. Znanstvena infrastruktura 21 6 21 9,42 2 4.4. Zdrave in okolje 17 5 13 5,83 6 4.5. Vrednostni sistem 5 5 5 2,24 17Skupaj 1-4 286 104 223 100 Vir: UMAR (2001b, 129).

24

WCY uporablja različne tipe podatkov za merjenje kvantitativnih in kvalitativnih ekonomskih pojavov, in sicer: • statistične indikatorje (trde podatke) za merjenje kvantitativnih pojavov; • indikatorje, zbrane z anketo (mehke podatke) za merjenje kvalitativnih

ekonomskih pojavov (IMD 2004b). Statistični indikatorji oziroma »trdi podatki« merijo kvantitativne ekonomske pojave in izvirajo iz mednarodnih, državnih in regionalnih organizacij, kot so na primer OECD, Svetovna banka, Združeni narodi, WTO, Unesco, IMF, nacionalne statistike in podatki ministrstev (v Sloveniji SURS, UMAR, Banka Slovenije, Ministrstvo za zdravje). Nanašajo se na neposredno spremljanje statističnih podatkov in vključujejo 129 indikatorjev za določitev skupnega ranga oz. sinteznega indikatorja pri izračunu ranga. Njihov ponder pri izračunu skupnega ranga je 2/3 (ibid.). »Mehki podatki« so ocene zbrane na podlagi obsežne in reprezentativne ankete s pomočjo mreže 57 partnerskih organizacij in vsebujejo vprašanja v obliki anketnega vprašalnika poslana približno 4000 vodstvenim delavcem višjega in srednjega menedžmenta vseh držav, ki jih pokriva WCY. Omenjeni podatki se uporabljajo predvsem za prepoznavanje vprašanj, ki jih ni lahko izmeriti, kot so npr.: delovanje vodstva, delovna razmerja, podkupovanje, skrb za okolje in kvaliteto življenja. Vsebujejo tudi napovedi in pričakovanja za prihodnost s strani managerjev, ki delajo v mednarodnem okolju. Njihov ponder pri izračunu skupnega ranga je približno 1/3. Ostaja tako skupaj 82 indikatorjev, ki niso uporabljeni pri izračunu ranga (ibid.). Sistem IMD pripisuje vsem indikatorjem konkurenčnosti znotraj skupine enako težo, čeprav niso vsi enako pomembni pri ugotavljanju nacionalne konkurenčne sposobnosti. Prav tako vsi indikatorji niso enako pomembni za konkurenčnost v različnih državah, ker bi bilo potrebno upoštevati nacionalno strukturo stroškov. Vrednosti posameznih indikatorjev so standardizirane, pri agregaciji na vseh ravneh pa IMD uporablja aritmetično sredino. Države so rangirane glede na agregatni rang države, po skupinah in po podskupinah konkurenčnosti (ibid.). Po smernicah IMD so najbolj konkurenčne tiste države, ki so najbolj globalno usmerjene, privlačne za tuje investicije ter imajo visoko delovno produktivnost, ki je pogojena tako z nacionalnim značajem kot tudi s sistemom vrednot. Indikatorji iz skupin učinkovitosti vlade in državne uprave, učinkovitosti podjetij in učinkovitosti infrastrukture s kvaliteto poslovanja organizacije in financiranja naložb dolgoročno opredeljujejo globalno konkurenčnost. Indikatorji iz skupine gospodarska uspešnost pa kažejo trenutne ekonomske učinke (ibid.). S pomočjo indikatorjev IMD je možno ugotoviti ali države podpirajo konkurenčnost podjetij ali ne. Konkurenčnost posamezne države je posledično odvisna od konkurenčnosti podjetij, ta pa je odvisna od učinkovite strukture družbe, učinkovitega trga in konkurence, institucij in politik.

25

Načela IMD o delovanju trga in konkurence, na osnovi katerih so oblikovani indikatorji konkurenčnosti po posameznih skupinah, so (UMAR 2001b, 59-60): Gospodarska uspešnost:

• Blaginja in razcvet države sta odsev preteklih ekonomskih rezultatov;

• Konkurenca na trgu, ki je posledica delovanja tržnih sil, izboljšuje ekonomske rezultate države;

• Več kot je konkurence v domačem gospodarstvu, večja je verjetnost za večjo konkurenčnost domačih podjetij na tujem trgu (konkurenčnost domačega gospodarstva);

• Uspeh države v mednarodni trgovini je odvisen od konkurenčnosti domačega gospodarstva;

• Odprtost trga za mednarodne ekonomske aktivnosti (tujo konkurenco) povečuje ekonomske rezultate države.

Učinkovitost vlade in državne uprave:

• Vladna intervencija na trgu (poslovnih aktivnosti) mora biti poleg tega, da se vzpostavljajo konkurenčni pogoji za podjetja, zmanjšana na minimum.

Učinkovitost podjetij:

• Dobro razvit, mednarodno integriran finančni sektor države podpira mednarodno konkurenčnost države;

• Vzdrževanje visokih življenjskih standardov zahteva integracijo z mednarodnim gospodarstvom (odprtost trga).

Infrastruktura:

• Države, ki imajo razvito tehnološko in znanstveno infrastruktro (veliko vlagajo v raziskave in razvoj, telekomunikacije in novo informacijsko tehnologijo, so inovativne in imajo veliko število zaščitenih patentov), so v mednarodnem okolju bolj konkurenčne od neinovativnih držav.

WCY uporabljajo v poslovnem okolju pri sprejemanju strateških poslovnih odločitev, vladne agencije za oblikovanje različnih politik in akademski svet za boljše razumevanje in analizo konkurenčnosti držav na svetovnih trgih. Analitična vrednost bogastva indikatorjev WCY je v pomoč mednarodnim podjetnikom pri poslovnih in investicijskih odločitvah, čeprav so v indikatorjih zajeta tudi merila, ki so posledica in ne izvor nacionalne konkurenčnosti (IMD 2004b).

26

3.2.2 Rezultati raziskave in njihova analiza Nacionalna konkurenčnost Slovenije med državami, ki jih IMD ocenjuje, je v obdobju 2000 do 2005 nihala. Primerjava rangov kaže, da se je leta 2001 Slovenija spustila na 38. mesto, potem ko je leta 2001 že zasedla 36. mesto. Leta 2004 pa je v primerjavi z letom 2002 padla za kar 10 mest, v letu 2005 pa je padla še za 7 mest in tako pristala na 52. mestu. TABELA 16: GLOBALNA KONKURENČNOST SLOVENIJE PO IMD

Leto

Vrsta indikatorja 2000 2001 2002 2003 2004 2005Agregatni indeks

WCI 36 38 35 40 45 52Gospodarska

uspešnost 30 38 34 41 33 39Učinkovitost

vlade 45 44 43 47 47 49Učinkovitost

podjetij 34 34 34 38 51 52

Infrastruktura 36 37 36 37 38 38 Vir: 1. UMAR 2002b;

2. UMAR 2004c; 3. UMAR 2005b.

V skupini kazalnikov gospodarske uspešnosti, ki opisujejo makroekonomsko stanje domačega gospodarstva (UMAR 2002c), se je Slovenija v letu 2003 v primerjavi z letom 2004 povzpela kar za 8 mest, in sicer iz 41. mesta v letu 2003 na 33. mesto v letu 2004. V letu 2005 pa je v primerjavi s prejšnjim letom padla za kar 6 mest. Skupina kazalcev učinkovitosti vlade spremlja, v kolikšni meri vladne politike vodijo in podpirajo nacionalno konkurenčnost (ibid.). Podatki kažejo, da vladna politika premalo vlaga v nacionalno konkurenčnost, saj je od leta 2002, ko je Slovenija dosegla 43. mesto, padla v letu 2003 in 2004 kar za 4 mesta, torej na 47. mesto, v letu 2005 pa še za dve mesti in je tako pristala na 49. mestu. Skupina indikatorjev učinkovitosti podjetij ocenjuje, ali se podjetja obnašajo na inovativen, dobičkonosen in odgovoren način (ibid.). Iz tabele je razvidno, da se je Slovenija v letih 2000 do 2002 obdržala na 34. mestu, nato pa je v letu 2004 padla za kar 13 mest v primerjavi z letom 2003, ko je pristala na 38. mestu, letos pa je pristala šele na 52. mestu.

27

Skupina kazalnikov konkurenčnosti infrastrukture meri, v kolikšni meri tehnološki, znanstveni in človeški viri zadovoljujejo potrebe poslovnega sektorja (ibid.). Po podatkih iz tabele se vrstni red Slovenije bistveno ne spreminja, kvečjemu malo slabša, vendar ne tako drastično, kot pri ostalih skupinah indikatorjev. Institucionalna urejenost trgov, procesov konkurence in sodelovanja je šibkost sicer kar dobro ocenjene infrastrukture, ki boleha za premajhno povezanostjo in sodelovanjem, ki sta ključni za oblikovanje sinergije družbe, kar je odvisno tudi od absorbcijske sposobnosti in kvalitete socialnega kapitala (UMAR 2002b). Medtem ko so v letu 2003 najbolj zaskrbljujoča opozorila glede gibanja slovenske konkurenčnosti po ocenah IMD in slovenskih managerjev v Sloveniji prihajala predvsem s področja infrastrukture, pa so lani poudarjeni izzivi na področju učinkovitosti podjetij. Kot odraz zaostalih strukturnih reform smo na tem področju med 60-timi državami padli za kar 13 mest. V tem je najnižje uvrščen podindeks financiranja (učinkovitost bank, borze in lasnega financiranja) (52. mesto), podindeks odnosa in vrednot (55.) ter podindeks praks upravljanja/managementa (46.). Negativno izstopa tudi uvrstitev pri podindeksu vladne učinkovitosti, kjer so najslabše razvrščeni podindeks fiskalne politike (52.), institucionalno okolje (centralna banka, učinkovitost državnih institucij) (49.) ter poslovna zakonodaja (odprtost, regulacija konkurence, zaposlovanja in kapitalskih trgov) (49.) (UMAR 2005b). V letošnjem letu se je Slovenija po vrednosti indeksa uspešnosti gospodarstva približala uvrstitvi iz leta 2003. V okviru ekonomske uspešnosti so največji padec zaznali pri podindeksu mednarodnih investicij (za 26 mest, na 59. mesto), ki se je v enem letu preobrazil iz največje prednosti v največjo nacionalno šibkost, in pri domači ekonomiji (z 41. na 52. mesto), za 12 mest pa se je izboljšal podindeks cen, ki je postal nacionalna prednost in mednarodna trgovina (na 15. oz. 19. mesto), podindeks zaposlenosti pa je se izboljšal za 5 mest. Najbolj vidni kazalci slabe uvrstitve na področju ekonomske uspešnosti so: ocena, da realokacija R&R zmogljivosti ogroža prihodnost gospodarstva (60. mesto), ocena, da realokacija storitev predstavlja grožnjo prihodnosti gospodarstva (52. mesto) ter absolutni podatki za stanje vhodnih neposrednih investicij, tok ter rast vhodnih neposrednih investicij, BDP, ter izvoz proizvodov in storitev (od 57. na 52. mesta) (ibid.). Vrednost agregatnega indeksa učinkovitosti vlade Slovenijo uvršča dve mesti nižje (na 49. mesto) predvsem zaradi znižanja podindeksa konkurenčnosti poslovnega okolja za 6 mest (55. mesto), ki je postalo druga največja nacionalna šibkost; ostali podindeksi so uvrščeni višje (ibid.). Najmanjši padec uvrstitve je bil v letu 2005 dosežen na področju učinkovitosti podjetij, kjer smo glede na prejšnje leto uvrstitev poslabšali za eno mesto (52. mesto), od leta 2002 pa za 18 mest. Da ta agregat predstavlja nacionalno šibkost, lahko pojasnimo z gibanjem podindeksa produktivnosti in učinkovitosti, ki je pred dvema letoma Slovenijo razvrstil na nacionalno najvišje 17. mesto, letos pa je uvrstitev slabša kar za 36 mest nižje (53. mesto) (ibid.).

28

Relativno najboljša uvrstitev v okviru agregata svetovne konkurenčnosti je leta 2005 dosežena na področju infrastrukture, kjer ni bilo zabeležene spremembe in ostajamo na 38. mestu. Med komponentami tega indeksa se je uvrstitev osnovne infrastrukture (32. mesto), tehnološke infrastrukture (40. mesto) in izobraževanja (38. mesto) poslabšala za 2 mesti, uvrstitev zdravstva in okolja za 5 mest (41. mesto), uvrstitev znanstvene infrastrukture pa je ostala na nespremenjenem 41. mestu (ibid.). IMD je kot glavne izzive za izboljšanje konkurenčnosti Slovenije v letu 2004 navajal nadaljevanje strukturnih reform, nadaljnjo internacionalizacijo gospodarstva, vzpostavljanje mrež in grozdov med privatnimi podjetji in javnimi institucijami za raziskave in razvoj, zaključitev privatizacije v storitvenem sektorju in vključitev v ERM2 (UMAR 2004c). Letošnji izzivi pa so po IMD povezani:

• z vzdrževanjem stabilnega menjalnega tečaja v ERM 2; • z znižanjem stopnje inflacije in proračunskega deficita; • s potrebo po davčni reformi in reformi trga dela; • z nadaljevanjem strukturnih reform proizvodnega in storitvenega

sektorja • ter s potrebo po opredelitvi srednjeročnega R&R in inovacijskega

programa kot narodne prioritete. (UMAR 2005b)

3.3 Konkurenčna sposobnost Slovenije po WEF Svetovni gospodarski forum (World Economic Forum, v nadaljevanju WEF) ima sedež v Ženevi in je bil ustanovljen leta 1971, ko je profesor Klaus Schwab iz univerze v Ženevi organiziral konferenco evropskih poslovnih vodij v Davosu, kjer so razglabljali o globalni praksi poslovodenja. Iz uspeha te prve konference se je razvil European Management Forum, ki se je leta 1987 preimenoval v World Economic Forum (WEF 2003). WEF pomaga pri prepoznavanju pomembnih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo in omogoča najpomembnejšim akterjem družbe diskusijo o teh izzivih. Forum tudi pomaga poslovnemu svetu in poslovnim vodjem, da se vključijo v širše probleme sveta. V zadnjih letih je WEF iz tradicionalne vloge organizatorja dogodkov (konferenc, sestankov) prešel v bolj aktivno vlogo pobudnika napredka pri ključnih problemih na globalni ravni. Forum izdaja svoje publikacije in poročila, ki zasledujejo glavne družbene in ekonomske probleme. Ena najbolj zanimivih in uporabnih publikacij je Global Competitiveness Report, ki meri relativno gospodarsko konkurenčnost 104 držav.

29

WEF definira globalno konkurenčnost kot sposobnost države, da dosega trajno visoko rast BDP na prebivalca, oz. kot sposobnost nacionalnega gospodarstva, da ustvari hiter in trajen napredek v življenjskem standardu. Metodologija WEF-a predvideva, da se države razvijajo od nizkih stopenj razvoja in dohodka (gospodarski razvoj na temelju lastnih proizvodnih faktorjev) preko srednjih (na podlagi investicij in tuje tehnologije) do visokih (razvoj na podlagi lastnih inovacij). Hkrati s stopnjo razvoja se spreminja strukturna osnova globalne konkurenčnosti okolja in podjetij, načina proizvodnje in konkuriranja ter vloga vlade (UMAR 2002d).

3.3.1 Kriteriji ocenjevanja Do leta 2001 je WEF pri oceni globalne konkurenčnosti upošteval 155 indikatorjev. Indikatorji vsebujejo statistične podatke in ocene, ki izhajajo iz presoje poslovnežev. WEF je izločil tiste indikatorje, ki so posledica in ne vzrok nacionalne konkurenčnosti, kot so rast BDP, rast izvoza, rast sektorjev, pritok tujih investicij (UMAR 2001b, 28). Omenjeni indikatorji so bili razvrščeni v 8 skupin, ki opredeljujejo okolje oz. sposobnost nacionalne konkurenčnosti države in so predstavljeni v tabeli 17. TABELA 17: SESTAVA GLOBALNE KONKURENČNOSTI PO WEF V LETU 2000 S PRIKAZOM SKUPIN INDIKATORJEV KONKURENČNOSTI

Število vseh indikatorjev

Število indikatorjev

zbranih z anketo

Relativna teža

indikatorjev v %

Vrstni red moči

1. Odprtost gospodarstva za mednarodno trgovino in finance 24 20 16,67 12. Vloga vladnega proračuna in intervencij 23 13 16,67 13. Razvoj finančnega trga 20 11 16,67 14. Kvaliteta infrastrukture 17 10 11,11 55. Kvaliteta tehnologije 18 14 11,11 56. Kvaliteta poslovnega managementa 17 17 5,55 77. Fleksibilnost trga dela in izobraževanja 28 21 16,67 18. Kvaliteta pravnih in političnih institucij 8 8 5,55 7Skupaj 1-8 155 114 100 Vir: UMAR (2001b, 28). Na podlagi podatkov za zgoraj omenjene indikatorje je WEF izračunal indeks konkurenčnosti CI (Competitiveness Index) tako, da je ponderiral posamezne skupine indikatorjev. Največji pomen, in sicer po 1/6 celotne sposobnosti, je pripisal skupinam Odprtosti (1), Vlogi vladnega proračuna (2), Razvoju finančnega trga (3) in Fleksibilnosti trga dela (7). 1/9 celotne sposobnosti je WEF pripisal skupinama Kvaliteta infrastrukture (4) in Kvaliteta tehnologije (5),

30

preostanek pa je enakomerno pripisal Kvaliteti poslovnega managementa (6) in Kvaliteti pravnih in političnih institucij (8) (ibid.). Leta 2001 pa je tudi pri WEF-u prišlo do največjih metodoloških sprememb zaradi vse večje globalizacije. Teorije gospodarske rasti opredeljujejo raven BDP na prebivalca s človeškimi, naravnimi in tehnološkimi faktorji, zato so za trajnostni razvoj nujne spremembe institucionalnega okolja, pomembna pa je tudi razvojna vloga države pri vodenju razvojne politike na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju. Dolgoletna struktura 8 skupin se je v letu 2001 zato razgradila v 11 skupin, v katerih imajo vlogo tudi mreže, kvaliteta javnih institucij (pravičnost in nepodkupljivost) ter okoljska politika kot osamosvojeno področje, ki omogoča natančnejšo analizo in prognozo razvoja posameznih držav in skupin še posebej, če je pri tem navzoča tudi njihova kvantitativna pomembnost (ponderji) (ibid.). Leta 2001 je bilo tako 174 indikatorjev razvrščenih v 11 skupin, ki so prikazane v naslednji tabeli. TABELA 18: SESTAVA GLOBALNE KONKURENČNOSTI PRI WEF V LETU 2001 S PRIKAZOM SKUPIN INDIKATORJEV KONKURENČNOSTI

Število vseh indikatorjev

Število indikatorjev

zbranih z anketo

1. Splošna infrastruktura 15 152. Tehnološke inovacije in difuzija 23 143. Podjetniška strategija 23 234. Javne institucije v službi pravne varnosti 14 145. Agregatni narodno-gospodarski profil 9 06. Makroekonomsko okolje 33 227. Informacijska in komunikacijska tehnologija 17 128. Javne institucije - korupcija 7 79. Domača konkurenca 7 710. Mreže (clustri) 11 1111. Okoljska politika 15 15Skupaj 1-11 174 140

Vir: UMAR (2001b, 28). Število indikatorjev se je povečalo za eno osmino zaradi odpiranja treh dodatnih skupin, pa tudi zaradi premeščanja in dopolnjevanja indikatorjev v skupinah, ki se ne prekrivajo z nekdanjimi osmim (ibid.). Do sprememb v metodologiji je prišlo zaradi opravljenih teoretičnih in empiričnih raziskav, ki so imele posledico tudi oblikovanje dveh indeksov konkurenčnosti namesto nekdanjega enotnega indeksa konkurenčnosti – CI (Competitiveness Index), ki sta (ibid.):

31

• Indeks razvojne konkurenčnost oziroma indeks komparativne rasti GCI (Growth Competitiveness Index). GCI poskuša oceniti osnovne pogoje za trajno gospodarsko rast države v naslednjih 5 letih. Ocenjuje, v kakšnem obsegu strukturne, institucionalne in politične značilnosti države na srednji rok podpirajo visoke stopnje gospodarske rasti. Meri se z letno stopnjo rasti BDP na prebivalca. Sestavljajo ga trije podindeksi: raven tehnologije in tehnološki napredek v državi, kvaliteta javnih institucij in makroekonomsko okolje.

• Indeks tekoče konkurenčnosti CCI (Current Competitiveness Index). CCI ocenjuje osnovne pogoje tekoče stopnje produktivnosti države (na podlagi mikroekonomskih kazalcev meri niz institucij, tržnih struktur in ekonomskih politik) in ali je raven BDP na prebivalca v skladu s temi pogoji in torej vzdržna na dolgi rok. Meri se z ravnijo BDP na prebivalca. Raven BDP na prebivalca je osnovna mera nacionalne konkurenčnosti in je tesno povezana z ravnijo življenjskega standarda v državi. Je najboljša mera tekoče konkurenčnosti.

GCI indeks sestavljajo izbrani indikatorji iz skupin tehnologije, javnih institucij in makroekonomskega okolja, ločena za dva tipa dežel (glej Tabelo 19), ki spodbujajo gospodarsko rast srednjeročno in dolgoročno in igrajo ključno vlogo na vseh stopnjah gospodarskega razvoja. Tehnološki napredek je najpomembnejši razvojni dejavnik, ki spodbuja gospodarsko rast tistih držav, ki temeljijo na znanju. Tehnološki napredek in inovativnost omogočata posameznim državam trajno gospodarsko rast in njihovim gospodarskim subjektom uspešno delovanje na visoko integriranih, konkurenčnih in zasičenih trgih. Inovativnost vpliva in spodbuja konkurenčnost, le-ta pa povratno vpliva na inovativnost na še višji ravni (ibid., 115). Sestava GCI indeksa je odvisna od tega, ali je določena država inovativno osrednja (core innovator) ali inovativno periferna (non-core innovator). Po WEF-ovi metodologiji so inovativno osrednje tiste države, ki letno registrirajo vsaj 15 patentov na vsak milijon prebivalcev. Takšnih držav je 24. Za te države je indeks GCI izračunan kot ponderirano povprečje tehnološkega indeksa, ki ima ponder ½ ter indeksa javnih institucij in indeksa makroekonomskega okolja, ki imata vsak posebej ponder ¼. V inovativno perifernih državah pa so pri izračunu indeksa GCI enako pomembni indikatorji iz vseh treh skupin oz. vsi trije indeksi (tehnološki, javne institucije in makroekonomsko okolje), ponder vsakega je 1/3. Zaradi delitve držav v dve skupini, je tudi sestava tehnološkega indeksa odvisna od tega, ali je določena država inovativno osrednja ali inovativno periferna.

32

Za inovativno osrednje (core innovators) države se tehnološki indeks izračuna kot atritmetično povprečje izbranih indikatorjev iz skupine inovacij (ki sestavljajo indeks inovacij) in izbranih indikatorjev iz skupine informacijskih in komunikacijskih tehnologij (ki sestavljajo podindeks informacijskih in komunikacijskih tehnologij). V inovativno perifernih (non-core innovators) državah, ki niso bistveni inovatorji, pa igra tehnologija pomembnejšo vlogo kot inovacije. Tehnološki indeks je za te države izračunan kot ponderirano povprečje indikatorjev iz skupine informacijskih in komunikacijskih tehnologij (ki sestavljajo podindeks informacijskih in komunikacijskih tehnologij), ki imajo ponder ½, indikatorjev iz skupine prenosa tehnologije (ki sestavljajo podindeks prenosa tehnologije,), ki imajo ponder 3/8 in indikatorjev iz skupine inovacij (ki sestavljajo podindeks inovacij), ki imajo ponder 1/8 (UMAR 2004d). Sestava indeksa makroekonomskega okolja in indeksa javnih institucij pa je za vse države enaka. Indeks makroekonomskega okolja je izračunan kot ponderirano povprečje izbranih indikatorjev iz skupine makroekonomske stabilnosti (sestavljajo podindeks makroekonomske stabilnosti), ki imajo ponder ½, izbranih indikatorjev iz skupine deželnega ratinga (sestavljajo podindeks deželnega ratinga) in izbrani indikatorji iz skupine splošnih vladnih izdatkov (sestavljajo podindeks splošnih vladnih izdatkov), ki imajo vsak ponder ¼. Višji vladni izdatki so povezani z nižjo stopnjo gospodarske rasti, ki bi bila maksimalna v primeru, da izdatkov države sploh ne bi bilo (UMAR 2001b, 128). Indeks javnih institucij pa je izračunan kot aritmetično povprečje izbranih indikatorjev iz skupine pogodb in prava (sestavljajo podindeks pogodb in prava) ter izbranih indikatorjev iz skupine korupcija (sestavljajo podindeks korupcija). GCI torej meri sposobnost nacionalnega gospodarstva za dosego trajne gospodarske rasti skozi daljše obdobje ob predpostavki sedanje ravni razvoja (UMAR 2004d). TABELA 19: SESTAVA INDEKSA RAZVOJNE KONKURENČNOSTI OZ. KOMPARATIVNE RASTI – GCI

Agregatni ponder v %

Grupni ponder v %

Agregatni ponder v %

Grupni ponder v %

Rang ponderja

1. Tehnološki podindeks 50,00 33,332. Javne institucije 25,00 33,333. Makroekonomsko okolje 25,00 33,33

1. Tehnološki podindeks1.1. Inovacije 50,00 25,00 12,50 4,18 81.2. Informacijske in komunikacijske tehnologije 50,00 25,00 50,00 16,67 11.3. Prenos tehnologije 37,50 12,50 52. Javne institucije2.1. Pogodbe in pravo 50,00 12,50 50,00 16,66 12.2. Korupcija 50,00 12,50 50,00 16,66 13. Makroekonomsko okolje3.1. Makroekonomska stabilnost 50,00 12,50 50,00 16,67 13.2. Deželni rating 25,00 6,25 25,00 8,33 63.3. Splošni vladni izdatki 50,00 6,25 25,00 8,33 6

Inovativno osrednje - core države Inovativno periferne - non core države

Vir: UMAR (2001b, 128).

33

Indeks tekoče konkurenčnosti CCI tako ocenjuje tekočo (trajnostno) konkurenčnost in se meri z ravnijo BDP na prebivalca. Meri osnovne pogoje tekoče stopnje produktivnosti dežele (na podlagi mikroekonomskih kazalcev meri niz institucij, tržnih struktur in ekonomskih politik) in ocenjuje ali je stopnja BDP v skladu s temi pogoji in torej vzdržna na dolgi rok (UMAR 2002e). CCI sestavljata:

• podindeks poslovanja in strategije podjetij; • podindeks kakovosti nacionalnega poslovnega okolja (UMAR, 2002e).

Oba podindeksa se med seboj prepletata. Bolj zahtevne strategije podjetij zahtevajo bolj izobražene delavce, boljše informacije, boljšo infrastrukturo, bolj napredne institucije in močnejši konkurenčni pritisk. Podjetja so lahko v konkurenčnem boju uspešna samo s kvalitetnimi in diferenciranimi proizvodi ob uporabi produktivnejših tehnik proizvodnje. Uspešnost podjetij je odvisna tudi od kakovosti nacionalnega poslovnega okolja. Kakovost nacionalnega poslovnega okolja določajo štirje medsebojno povezani dejavniki, ki so: kakovost proizvodnih dejavnikov, operativni modeli in strategije podjetij, sorodne in podporne dejavnosti ter pogoji na strani povpraševanja (Porter 2002, 26). CCI meri tekočo konkurenčnost, ki je vzdržna na dolgi rok. Posamezni indikatorji, ki ga sestavljajo, pa vplivajo tudi na dvig tekoče konkurenčnosti in na rast proizvodnje, ki se kaže v višji ravni BDP na prebivalca. Intenzivnost domače konkurence, okolje primerno za inovacije in pritiski na strani povpraševanja na primer pozitivno vplivajo na dvig konkurenčnosti (UMAR 2002e). Države lahko kratkoročno poslujejo nad svojimi zmožnostmi in dosežejo višjo raven BDP na prebivalca, kot ga omogočajo dane mikroekonomske osnove. To kaže na povečan potencial gospodarstva. Do tega pride običajno zaradi trenutnega povečanja tujih direktnih investicij ali trenutnega povečanja naravnih virov. Vendar pa bodo države takšno raven BDP na prebivalca težko zadržale na dolgi rok, če ne bodo izboljšale svojih mikroekonomskih osnov, ko bo pozitiven vpliv posebnih dejavnikov izginil (Porter 2002, 13). Lahko pa države poslujejo tudi pod svojimi zmožnostmi in ne dosežejo ravni BDP na prebivalca, ki bi bil dosegljiv ob danih mikroekonomskih osnovah. To kaže na ranljivost gospodarstva. Kljub temu imajo te države dobre obete za prihodnost, saj bodo ob izboljšanju političnih in drugih makroekonomskih razmer ob danih mikroekonomskih osnovah lahko dosegle višjo raven BDP na prebivalca (ibid., 13). Večina indikatorjev CCI je namenjena ugotavljanju kakovosti nacionalnega poslovnega okolja, ki zadeva celotno gospodarstvo. Tudi indikatorji, ki sestavljajo indeks poslovanja in strategije podjetij, se ne nanašajo na strukturo podjetij ampak bolj na značilnosti njihovega poslovanja in način tekmovanja v konkurenčnem boju.

34

Skupaj oba indeksa GCI in CCI predstavljata različna in zelo komplementarna vpogleda v vire nacionalne konkurenčne sposobnosti. Oba skupaj dajeta boljšo predstavo o konkurenčnosti države kot vsak posebej. Indeksa sta sestavljena s selektivnim izborom iz nabora 34 kvantitativnih indikatorjev in z anketo zbranih ocen obsežnega vzorca v posameznih državah. V petletnem obdobju lahko celotno povečanje števila indikatorjev pripišemo ravno »soft« ocenam, kot so npr. učinkovitost državnih institucij, kvaliteta in narava ponudnikov ter spoštovanje pravnega reda in varnosti. Indeksa kažeta, da obstajajo okoliščine, ki prispevajo k ravni dohodka na prebivalca, in okoliščine, ki prispevajo k njegovi spremembi rasti (UMAR, 2001b, 28.) Novost v WEF-ovem poročilu za leto 2003-2004 pa je Business Competitiveness Index (v nadaljevanju BCI), ki je nadomestil indeks tekoče (trajnostne) konkurenčnosti – CCI. BCI ocenjuje osnovne tekoče stopnje produktivnosti dežele. Opazuje, kako uspešno država uporablja tekočo zalogo virov. Na podlagi mikroekonomskih kazalcev meri niz institucij, tržnih struktur ter ekonomskih politik in ocenjuje, ali omogočajo dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. BCI torej ocenjuje osnovne pogoje tekoče stopnje produktivnosti države s podindeksom delovanja in strategije podjetij ter s podindeksom kakovosti nacionalnega poslovnega okolja (UMAR, 2004d). Izračun BCI je bolj specifičen in WEF vsako leto objavlja le njegov rang, saj vedno poskušajo izmeriti stanje tistega izbora mikroekonomskih indikatorjev, ki skupaj pojasnijo največji delež variance BDP per capita po državah. Oba podindeksa sta izračunana kot povprečje za oceno celotnega BCI. Uteži so določene iz regresijskih koeficientov (ibid.). Kot že izhaja iz Tabele 19 na strani 28 v WEF menijo, da informacije podjetnikov v okolju, v katerem deluje poslovni svet, dajejo mnogo boljšo in zanesljivejšo sliko kot razpoložljivi »trdi« podatki. »Mehke« ocene in pogledi vodilnih delavcev v podjetjih z mednarodnim poslovanjem in perspektivnostjo uvajajo bolj poglobljeno razumevanje razvojne dinamike na naslednjih področjih (UMAR, 2001b, 28-29):

• kvalitete in učinkovitosti v splošni infrastrukturi; • pri tendencah podjetniške strategije; • pri oceni domače konkurence; • pri javnih institucijah, ki nudijo pravno varnost; • pri javnih institucijah, ki preganjajo korupcijo; • pri razširjenosti in kvaliteti mrežnega delovanja; • pri okoljski politiki.

Našteta področja, ki oblikujejo kot skupine sedanjo nacionalno konkurenčnost, so izključno »mehke« ocene – sodila, zbrana na podlagi odgovorov 4600 poslovnežev, brez kombinacije s kvantitativnimi indikatorji (metodologija IMD nasprotno v treh od štirih agregatov konkurenčnosti kombinira podatke in ocene) (ibid., 29).

35

Posebnosti WEF so:

• povečano število »mehkih« ocen in nizek delež kvantitativnih statističnih podatkov (manj kot petina);

• ponderacijski sistem, najpomembnejšo vlogo ima tehnološki napredek; • razlikovanje med gospodarstvi, ki kreirajo zmogljivosti za inovacije (core

innovators) in tistimi, ki samo uporabljajo znano tehnologijo preko tehnološke difuzije (non-core innovators).

3.3.2 Rezultati raziskave in njihova analiza Nacionalna konkurenčnost Slovenije je bila po sistemu WEF v obdobju 2001-2002 ocenjena prvič. Uvrstitev Slovenije po nacionalni konkurenčnosti, merjeni z WEF-ovima indeksoma GCI in BCI, se je znižala že drugo leto zapored, vendar leta 2004 za mesto manj kot v predhodnem letu. Rast indikatorja GCI je bila v letu 2004 v Sloveniji v primerjavi s povprečno rastjo GCI v EU-15 malce višja, kar pa je zmanjšalo njen zaostanek za svetovno najbolj konkurenčnimi/razvitimi državami. Kljub temu je uvrstitev Slovenije med 104 gospodarstvi v letu 2004 padla pod nivo iz leta 2001, in sicer z 31. na 33. mesto. Prav tako se je drugo leto zapored poslabšala uvrstitev po BCI. V letu 2004 je zasedla 31. mesto med 103 državami, kar pa je še vedno boljša uvrstitev kot v letu 2001 (32. mesto). TABELA 20: GLOBALNA KONKURENČNOST SLOVENIJE PO WEF

CCI BCI2001 2002 2003 2004 2001 2002 2003 2004

31 28 31 33 32 27 30 31

Agregatni indeks WEF - GCI

Vir: UMAR 2003b in 2005a. Poslabšanje uvrstitve Slovenije po GCI v letu 2004 je posledica izmerjene nižje vrednosti indeksov tehnološke konkurenčnosti ter makroekonomskega okolja, indeks konkurenčnosti javnih institucij, slabost v letu 2003, pa je beležil vidno izboljšanje. V okviru tehnološkega indeksa smo največji padec zabeležili pri podindeksu inovativnosti (23. mesto), ki predstavlja najvidnejšo nacionalno šibkost, saj ima relativno najnižjo vrednost glede na visoko vrednost indeksa najvišje uvrščene države in relativno visoko vrednost indeksa najnižje uvrščene države. Podindeks transferja tehnologije ne glede na izboljšanje uvrstitve ostaja slovenska slabost (z 51. na 46. mesto). Slovenija kljub dosedanjemu razvoju še ni preskočila v bolj inovativno fazo razvoja in ostaja med inovativno perifernimi (non core) državami, odvisnimi od transferja tehnhnologije, med katerimi je tudi slabo uvrščena. Najbolj vidni kazalci za slabo uvrstitev Slovenije na področju agregata tehnologije so nizki rangi po vrednostih indikatorjev neposrednih tujih investicij in tehnološkega transferja (28. mesto), tehnologije kot prioritete vlade (61.), kakovosti konkurence v sektorju internetnih storitev (57.), uspeha vladne promocije (53.), absorbcije tehnologije med podjetji (50.), tehnološka pripravljenost (48.) in tuje tehnološke licence (45. mesto) (UMAR, 2005a).

36

TABELA 21: KONKURENČNOST SLOVENIJE PO KOMPONENTAH INDEKSA GCI

2001 2002 2003 2004Tehnološki indeks 30 25 24 26Javne institucije 30 23 35 31Makroekonomsko okolje 39 50 37 39 Vir: UMAR (2003) in UMAR (2005a). V okviru agregatnega indeksa GCI sta se v letu 2004 zmanjšali vrednost in uvrstitev indeksa makroekonomskega okolja (s 37. na 39. mesto). Lani spremenjeni podindeks, ki meri potencialno neučinkovitost javnih izdatkov, Slovenijo letos uvršča na 63. mesto, kar je še vedno bolje kot v letu 2002, ko je zasedla 68. mesto. Po ostalih komponentah makroekonomskega okolja se je Slovenija uvrstila bolje kot v predhodnem letu (glede makroekonomske stabilnosti na 48. mesto, glede kreditnega ratinga na 27. mesto). Največji pozitiven premik v okviru agregatnega indeksa GCI je bil v letu 2004 dosežen na področju konkurenčnosti javnih institucij, kjer smo izboljšali uvrstitev za 4 mesta. Z znižanjem indeksa BCI se je povečal razkorak med rangoma BCI in BDP p.c., kar WEF zaznava kot nevarnost. Tako se namreč oddaljujemo od skupine držav, kjer doseženi mikroekonomski temelji predstavljajo pomemben potencial gospodarski rasti (UMAR, 2005a).

3.4 Primerjava metod ocenjevanja konkurenčnosti Pred letom 1997 se v Sloveniji nismo načrtno ukvarjali s preučevanjem gibanja nacionalne konkurenčne sposobnosti. Slovenija ni kotirala ne pri WEF ne pri IMD kot najbolj sistematičnih in po številu držav kar obsežnih poročilih globalne konkurenčnosti, stanja nacionalnih profilov, bilanc prednosti in slabosti posameznih skupin in kazalcev ter simulacij za napredovanje. Prvi korak je storil Urad za makroekonomsko analizo in razvoj leta 1997, ko je opravil eksperimentalno oceno po metodi WEF tudi za Slovenijo, s čimer smo lahko prvič merili kotacijo Slovenije v družbi drugih takrat 47 držav, predvsem pa razvojne divergence na ravni 8 agregatnih skupin globalne konkurenčnosti: odprtosti, učinkovitosti vlade, financ, razvitosti infrastrukture, tehnologije, managementa, trga dela in civilno pravnih institucij. S tem smo prišli do spoznanja, da ob vstopanju v Evropsko unijo ne gre samo za skoraj nujno diagnoziranje nacionalne konkurenčne sposobnosti Slovenije v družbi držav, ampak za podrobnejšo alokacijo kritičnosti v sestavi konkurenčnosti ter za vpeljavo lastnega slovenskega koncepta merjenja nacionalne konkurenčnosti. Tako se je Slovenija prvič pojavila v sistemu ocenjevanja nacionalne konkurenčne sposobnosti IMD leta 1999, v WEF pa 2001. Z vključitvijo Slovenije v sistem ocenjevanja nacionalne konkurenčne sposobnosti smo spoznali različne pristope v diagnozi kritičnih kazalcev in smeri predlogov za njihovo izboljšanje.

37

Indikatorji konkurenčnosti IMD-ja in WEF-a v svetu uživajo velik ugled. S svojo obsežnostjo pokrivajo veliko področij gospodarstva, zato se predvideva, da odlično ocenjujejo nacionalno konkurenčnost gospodarstev, poleg tega pa so tudi dobro pokriti v medijih. Vlada, investitorji (poslovni svet) in javnost jih pozorno opazujejo in spremljajo spremembe v rangu konkurenčnosti posameznih držav in glede na to ocenjujejo, katere države so gospodarsko perspektivne za nove investicije, poslovanje in podobno. Mednarodnim podjetnikom pomagajo pri sprejemanju njihovih poslovnih in investicijskih odločitev. Čeprav so v IMD-jevih in WEF-ovih letnih poročilih o konkurenčnosti države samo rangirane glede na globalno konkurenčnost in po posameznih indikatorjih (podatki niso kvantitativni), so omenjena letna poročila med najbolj vplivnimi sodobnimi ekonomskimi publikacijami. Oba sistema merjenja nacionalne konkurenčne sposobnosti IMD in WEF imata različni izhodišči in s tem določene prednosti in slabosti za analizo konkurenčnosti posameznih držav. IMD je osredotočen na relativen konkurenčni položaj gospodarstva s poudarkom na lokacijski privlačnosti in investicijskem potencialu. Mednarodne primerjave nacionalnih konkurenčnih sposobnosti po IMD metodologiji predstavljajo uporabno osnovo za razvojno strategijo države. Vse državne politike morajo oblikovati takšne cilje, ki so dosegljivi in sprejemljivi in bodo omogočili visoko kvaliteto življenja vsem državljanom tako v smislu višjega življenjskega standarda kot tudi v smislu večje socialne varnosti ter boljšega ekonomskega in naravnega okolja. Pomembno je prepoznati najšibkejše dele gospodarstva in vlogo, ki jo le-ti imajo pri oblikovanju nacionalne konkurenčne sposobnosti države (Lall, 2001). Vendar pa IMD dosežene konkurenčnosti eksplicitno ne meri. Opisuje pogoje in okoliščine oziroma dejavnike, ki določajo konkurenčnost. Konkurenčnost po metodologiji IMD ni omejena samo na raven BDP na prebivalca in na produktivnost, ker se morajo podjetja spopadati tudi s političnimi, kulturnimi in izobraževalnimi dimenzijami držav in njihovih gospodarstev. Obenem pa IMD rangira države glede na njihovo nacionalno konkurenčnost. Navedeno pripelje do analitične zmede. Nejasno je namreč, kako lahko IMD meri nacionalno konkurenčnost, če se po metodologiji IMD konkurenčnosti ne da meriti, obenem pa konkurenčnost podjetij določa nacionalno konkurenčnost (ibid). Kljub navedenim pomanjkljivostim in analitični ter metodološki nedoslednosti WCY, ki ga izdaja IMD, uporablja poslovni svet za sprejemanje strateških poslovnih odločitev, vladne agencije za oblikovanje različnih politik in akademski svet za boljše razumevanje in analizo konkurenčnosti držav na svetovnih trgih. Poslovni svet s pomočjo WCY ocenjuje nacionalno in mednarodno okolje. V odprtem in globalnem svetu je lokacija za podjetja izrednega pomena. Občasno morajo podjetja ponovno oceniti obstoječe in izbrati nove lokacije za poslovanje. Pri tem uporabijo WCY kot ključni dejavnik v procesih odločanja (UMAR 2001b, 31).

38

Kljub spremembi metodologije v letu 2001 je ostal IMD konzervativen, ker pripisuje vsem indikatorjem konkurenčnosti znotraj skupine enako težo, čeprav niso vsi enako pomembni pri ugotavljanju nacionalne konkurenčne sposobnosti. IMD je zaradi primerljivosti letnih serij vrsto let na približno enakem številu indikatorjev, ki so za mednarodne investitorje in finančne družbe veliko bolj uporabni kot sintezni indikator ali rang države. Sistem IMD omogoča z bogatim naborom indikatorjev številne parcialne analize konkurenčne sposobnosti posameznih držav, njegova slabost pa je v tem, da pripisuje vsem indikatorjem konkurenčnosti znotraj skupine enako težo. Sintezni indikator namreč ne ponazarja možnosti za dolgoročno gospodarsko rast, ker je sestava indikatorjev nekonsistentna in vsebuje tudi takšne, ki so posledica in ne izvor konkurenčnosti (ibid., 31). Metodologija WEF pa visoko vrednoti tiste indikatorje, ki so ključnega pomena za doseganje visoke gospodarske rasti. Zato je posebna pozornost namenjena tistim indikatorjem, ki trajno zagotavljajo visoko letno stopnjo rasti BDP na prebivalca. WEF konkurenčnost meri z ravnijo BDP na prebivalca, vendar to ni prava mera za mednarodno konkurenčnost. WEF se izogiba konfliktnim trgom in predpostavlja, da vsi trgi delujejo perfektno in da na njih vlada popolna konkurenca ter da vse države spodbujajo prosto delovanje trgov in s svojimi politikami zagotavljajo enake pogoje poslovanja vsem podjetjem na trgu. Ker konkurenčnost definira na splošno kot raven BDP na prebivalca, se oddaljuje od analize neposredne konkurenčnosti med državami in se približuje analizi produktivnosti in rasti. Zaradi tega izgleda analiza konkurenčnosti nekoliko nejasna in zmedena. Po eni strani gre za primerjavo dohodkov med državami (raven BDP na prebivalca), po drugi strani pa gre za primerjavo gospodarske rasti med državami (sprememba v ravni BDP na prebivalca). Primerjava rasti in dohodkov je za nekatere konkurenčne gospodarske dejavnosti sicer smiselna, za mnoge druge pa je povsem nepomembna pri prizadevanjih držav, kako bi izboljšale svoje konkurenčne prednosti glede na druge države. Kljub temu pa daje dober okvir za grobo poznavanje konkurenčnosti držav (Lall, 2001). WEF sestavo in število indikatorjev prilagaja teoriji rasti, ki središčno pozornost usmerja k definiciji nacionalne konkurenčne sposobnosti, ki omogoča trajno doseganje letne rasti BDP na prebivalca. Zato je WEF z letom 2001 razširil število skupin konkurenčnosti in izločil vse indikatorje, ki so že posledica konkurenčne sposobnosti (tako na primer ne vključuje spremenljivk rast BDP, rast izvoza, rast sektorjev in priliv NTI). WEF-ov GCI ima v sebi preverjeno prognostično kvaliteto, ki je ex post merljiva in za določeno daljše časovno obdobje dobro korelira z gospodarsko rastjo zajetih držav. Zanesljivost ocenjevanja bodoče gospodarske rasti z GCI je tako zadovoljiva. Močna stran WEF-ove metodologije je njegov poudarek na strukturnih pogojih na mikro ravni, ki so vitalna determinanta konkurenčnosti in so izraženi preko BCI indeksa. Vedno bolj postaja jasno, da se makroekonomska situacija ne more izboljšati sama po sebi samo s promoviranjem trajnostne gospodarske rasti. Pomembno je izboljšati gospodarsko strukturo na mikro ravni in tudi način vključevanja gospodarstev na globalne trge in svetovne tokove tehnologije (UMAR 2001b, 31).

39

Poleg utemeljenosti reprezentativnosti in selektivne uporabe WEF-ovih indikatorjev pri razvrščanju nacionalne konkurenčnosti je njegova prednost pred IMD tudi previdno tehtanje posameznih indikatorjev in od leta 2001 razlikovanje med inovativnimi in neinovativnimi državami. WEF-ovi indikatorji so podprti s ponderacijskim sistemom, ki od leta 2001 naprej daje skupini tehnologije pri razvitih - inovativnih državah veliko prednost, hkrati pa z njo tudi razlikuje stopnje gospodarskega razvoja držav. Glavni problem pa je, da WEF-ov tehnološki indeks vrednoti domače inovacije in prenos tehnologije iz tujine kot popolna substituta, čeprav sta domače inovacije in prenos tehnologije iz tujine komplementarni dejavnosti. Višje domače inovacije namreč zagotavljajo bolj učinkovit prenos tehnologije iz tujine. WEF za mnoge indikatorje, za katere bi lahko dobil kvantitativne podatke, upošteva podatke zbrane z anketo, ki pa so lahko zelo subjektivni. Različni ljudje v različnih državah si zelo različno interpretirajo in razlagajo določena vprašanja. Namesto zelo subjektivnih vprašanj bi WEF lahko zbral kvantitativne podatke in konstruiral alternativni indeks. Podatki o izdatkih države za plačila lastnikom patentov so razpoložljivi za večino držav in so dober substitut za licenčno tehnologijo iz tujine (Lall, 2001). IMD in WEF pripisujeta zelo različen pomen »mehkim« podatkom, saj vitalnih informacij o konkurenčnosti in pogojih za njen napredek ni mogoče najti v uradnih statistikah. Medtem ko sistem IMD mehke podatke pri izračunu skupnega ranga konkurenčnosti vključuje približno 1/3 vseh indikatorjev, delež mehkih podatkov v sistemu WEF vključuje kar 4/5 vseh indikatorjev, pri posameznih skupinah konkurenčnosti pa se v celoti zanaša nanje. Oba sistema IMD in WEF imata tudi različno izhodišče na področju tehnološkega razvoja, ki je zelo pomemben za nacionalno globalno konkurenčnost države in za doseganje trajne gospodarske rasti. WEF ima tehnološki razvoj vgrajen v GCI, ki iz nabora vseh indikatorjev tehnologije in informacijskih ter telekomunikacijskih tehnologij selektivno uporabi skoraj polovico indikatorjev. Na drugi strani pa IMD uporabi na tem področju pri ugotavljanju konkurenčnosti vse indikatorje, pri čemer gre večkrat za zelo sorodne indikatorje, česar WEF ne uporablja (UMAR 2001b, 126-127). Sistem IMD z bogatim izborom indikatorjev omogoča vsaj globalno izmeriti napredek ali stagnacijo posamezne države na področju tehnološkega razvoja. Sistem WEF pa omogoča izmeriti napredek oz. stagnacijo posamezne države na področju instrumentalnih politik za inovacijske in telekomunikacijske tehnologije. Sistem WEF pri nacionalni konkurenčni sposobnosti v ospredje postavlja ekonomsko učinkovitost in favorizira tehnološki razvoj, zgolj v ozadju sta upoštevani distribucijska pravičnost in socialna kohezija. Prednost kompleksnega razumevanja IMD pri nacionalni konkurenčni sposobnosti pa je v širšem upoštevanju podskupin eko-socialnega področja kot dela infrastrukture (vrednostni sistem, zdravje, okolje).

40

Kritika koncepta globalne konkurenčnosti bi lahko zajela relevantnost in reprezentativnost posameznih indikatorjev in ponderacijo posameznih skupin konkurenčnosti. Oba sistema IMD in WEF s svojimi indikatorji prikazujeta pogoje, okoliščine in dejavnike, ki vplivajo na nacionalno konkurenčnost držav. Vendar pa sta oba sistema nedosledna pri izbiri indikatorjev in anketirancev. Hitro spreminjata metodologijo merjenja konkurenčnosti, slabo poznata razmere v preučevanih državah in predvidevata, da so določeni proizvodni dejavniki enako pomembni v vseh državah. Ne upoštevata razlik v nacionalni strukturi stroškov med preučevanimi državami. Zaradi velike uporabe podatkov pridobljenih z anketo, so ocene oz. podatki za določene indikatorje zelo subjektivni. Upoštevati je treba, da koncept globalne konkurenčnosti izvira iz uresničevanja zamisli poslovnih in finančnih mednarodnih podjetij in institucij, ki optimalno deluje v odprtem gospodarskem prostoru brez nacionalnih ovir in še zlasti brez protekcionizma. Oba sistema predvidevata, da vsi trgu delujejo učinkovito in da na njih vlada popolna konkurenca. V obeh prevladuje ideja Svetovne banke, ki zagovarja trgom prijazne politike države, ki funkcionalno odpravijo motnje na trgih, v kolikor se le te pojavijo. Problem pa nastopi, če določeni trgi propadejo, saj to zahteva hitre in učinkovite strateške politike države.

41

4 MEHANIZMI POVEČEVANJA KONKURENČNOSTI

4.1 Vloga podjetij pri povečevanju konkurenčnosti v izvozu Iz rezultatov različnih metod analize konkurenčnosti lahko razberemo, kateri so ključni dejavniki, ki zmanjšujejo mednarodno konkurenčnost Slovenije. Medtem ko je del teh dejavnikov povezanih s poslovnim okoljem in ukrepi države, na katera podjetja sama nimajo vpliva, pa jih je del takšnih, ki se jih podjetja morajo zavedati in ki bi jih lahko izboljšala. Slovenija je danes, kar se tiče konkurenčnosti, v povprečju. Neusmiljena pravila globaliziranega trg pa zahtevajo trajnost konkurenčne pozicije. Samo podjetja, ki so v vrhu, trajno preživijo. Forum 21, to je Društvo za politična, gospodarska, razvojna, socialna, kulturna in etična vprašanja, ki konkurenčnost Slovenije postavlja kot prioritetno temo svojih omizij, je ocenil strategijo, organizacijo in operativno odličnost slovenskih podjetij v bazi stotih držav takole: pri učinkovitosti nadzornih svetov smo se uvrstili na 59. mesto; učinkovitost in kompetentnost managementa in učinkovitost marketinga nas uvršča na 56. mesto; po zadolženosti podjetij sodimo na 49. mesto; po konkurenčnosti na domačem trgu ter lokalni proizvodnji komponent in opreme sodimo na 48. mesto; etika podjetij nas uvršča na 46. mesto; finančna znanja in sposobnosti nas uvrščajo na 44. mesto, stroški enote proizvoda pa na 43. mesto; produktivnost in plačilni/nagrajevalni sistem na 42. mesto; po kvaliteti in številu domačih dobaviteljev smo uvrščeni na 35. mesto; najbolje pa je po teh kriterijih Slovenija uvrščena po mednarodnih izkušnjah managerjev, in sicer na 33. mesto (Kraljič, 2004). Iz rezultatov raziskav iz tretjega poglavja izhaja, da so najbolj kritične točke inovacijska konkurenčnost in učinkovitost podjetij, pri čemer pa ima tudi način vodenja in upravljanja podjetij pomembno vlogo. Analize poslovanja posameznih podjetij namreč kažejo, da je doseganje trajne konkurenčne prednosti in razvoja podjetij tesno povezana in premosorazmerna z uveljavitvijo dobrih načel "corporate governance", kar z angleškim izrazom označuje pojem relevantnega vodenja, upravljanja in nadziranja podjetij. Če poenostavimo, lahko trdimo, da morajo dobra načela vodenja, upravljanja in nadzora poslovanja podjetij znati priskrbeti sredstva (kapital) in zagotoviti predvsem trajno rast in razvoj podjetij. Corporate governance mora zagotoviti, da ima podjetje primerne korporativne organe, katerih cilj je doseganje in zagotavljanje primarne trajne konkurenčne prednosti poslovanja in ne zgolj zaščite pred morebitnimi zlorabami (Kesič, 2004). Corporate governance nam daje vedeti, da je kvalitetno vodenje podjetja ključ do trajnostnih dosežkov, kar pa seveda zahteva izobražen in usposobljen vodstveni kader.

42

Inovativnost podjetij je bistvo vseh ukrepov za povečanje konkurenčnosti. Inovativnost podjetij prinaša prihranke v tehnoloških procesih in inovativne proizvode, ki omogočajo konkurenčno pozicijo na trgu. Za doseganje sposobnega in visoko ustvarjalnega lastnega razvojno-raziskovalnega oddelka so potrebni naslednji viri: človeški kadri, zagonski kapital in promocijska sredstva na trgu. Za podjetja, ki želijo uspeti in se ohraniti v svetovnem vrhu je zelo pomembno vlaganje v raziskave in razvoj (R&R). Res pa je, da je pri inovacijah zelo pomembna podpora države, ki ima od uspešnih inovativnih podjetij tudi sama korist (višji BDP, več davkov v proračun, večja zaposlenost, pozitiven psihološki vpliv) (Stanovnik, 2004). Krepitev razvojno-raziskovalno dejavnosti nudi boljše poslovne rezultate, ki so torej posledica večjega vlaganja v R&R izdelkov in tehnoloških procesov. Večje konkurenčnosti in višjih prodajnih cen si ni mogoče zamišljati brez pospešenega vlaganja v razvoj novih in izpopolnjenih izdelkov. Pri tem je za podjetja pomembno sodelovanje z izobraževalno-raziskovalnimi institucijami, kar pa je ena izmed najpomembnejših značilnosti grozdov. Podjetniško povezovanje z namenom oblikovanja in organiziranja grozdov predstavlja za uspešna majhna in srednja podjetja v razvitih tržnih gospodarstvih učinkovito orodje za vse bolj zahtevne pogoje globalnega trga, saj zagotavlja povezanim podjetjem zniževanje stroškov preko skupnega izvajanja določenih poslovnih funkcij (npr.: trženje, transport, nabava, idr.). Rezultat zniževanja stroškov je seveda večja konkurenčnost podjetij in možnost bolj agresivnega nastopa na tujih trgih (Bistra, 2004). Običajno pa podjetja v grozdu proizvajajo podobne izdelke in uporabljajo podobne tehnološke rešitve za njihovo izdelavo, tako da kljub sodelovanju ostajajo konkurenti, kar jih sili k stalnemu inoviranju in iskanju konkurenčnih prednosti. Pomembno pri tem pa je, da imajo podjetja v grozdu lažji dostop do informacij, podatkov in tehnologije drugih podjetij, saj so med seboj tako formalno kot tudi neformalno povezana: pretok znanja med samimi podjetji in raziskovalno-izobraževalnimi institucijami je tako olajšan, pri čemer si posamezno podjetje težje zagotovi monopolni položaj zaradi posedovanja specifičnega znanja ali tehnološkega postopka (Vukovič, 2003). Najbolj pomemben vidik oblikovanja grozdov je prenos znanja, izkušenj in tehnološkega know-howa med samimi podjetji ter med podjetji in raziskovalno-izobraževalnimi institucijami, saj lahko država zadostne stopnje gospodarske rasti dosega le, če izkoristi svoje konkurenčne prednosti na področju inoviranja in na znanju utemeljenih gospodarskih panog. Kot smo pokazali v osrednjem delu diplomske naloge, je za slovenska podjetja značilno, da imajo visoke stroške na enoto proizvoda, zato ima za podjetja povezovanje v grozde še toliko večji pomen, saj podjetja tako pridobivajo potrebna znanja in znižujejo stroške, kar posledično vodi k večji konkurenčnosti, ki pa je dolgoročno potrebna za doseganje in ohranitev podjetij na vse bolj zahtevnih tujih trgih.

43

4.2 Vloga države pri povečevanju konkurenčnosti slovenskih podjetij

4.2.1 Prestrukturiranje podjetniškega sektorja Pri krepitvi konkurenčne sposobnosti podjetij lahko sodeluje država z aktivno industrijsko politiko. Tako bomo v nadaljevanju prikazali program, ki ga je vlada določila v dokumentu z naslovom Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006.. Mehanizmi za vzpodbujanje konkurenčnosti so namenjeni krepitvi konkurenčnosti na splošno, s tem pa tudi krepitvi njihovih sposobnosti konkuriranja na tujih trgih. Za povečevanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja je nujen kontinuiran proces prestrukturiranja v podjetjih, saj bi se s tem zagotavljala nadaljnja dinamična rast slovenskega gospodarstva. Intenzivnost procesa prestrukturiranja podjetniškega sektorja je s tem tudi ključna determinanta sposobnosti kosanja slovenskega gospodarstva s konkurenčnimi pritiski na notranjem trgu Evropske unije. Pri prestrukturiranju podjetij pa je potrebno ločiti med defenzivnim (tranzicijskim) in ofenzivnim prestrukturiranjem podjetij. Pri defenzivnem prestrukturiranju se podjetja z racionalizacijo, zmanjševanjem zmogljivosti in zaposlenosti, ukinjanjem nedonosnih programov in podobnimi ukrepi prilagaja spremenjenim tržnim in drugim pogojem v okviru danih možnosti. Za ofenzivno prestrukturiranje pa je značilno, da podjetja z novimi investicijami in programi, s povečevanjem zmogljivosti in zaposlenosti išče nove priložnosti in trge. Za proces tranzicijskega prestrukturiranja je značilno, da gredo podjetja načeloma najprej skozi defenzivno prestrukturiranje, da bi se lahko potem na novi osnovi lotila ofenzivnega prestrukturiranja. Za slovenski podjetniški sektor naj bi veljalo, da je v procesu prestrukturiranja že šel skozi najnižjo točko in prešel iz faze pretežno defenzivnega v fazo pretežno ofenzivnega prestrukturiranja, vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da med različnimi lastniškimi kategorijami podjetij obstajajo precejšnje razlike. Z vidika procesa prestrukturiranja imamo v Sloveniji dejansko tri skupine podjetij. Prvo skupino sestavljajo podjetja s koncentriranim lastništvom (tuja, osebna in hčerinska), ki niso šla skozi privatizacijo, saj so bila že ustanovljena kot privatna, v drugo skupino sodijo podjetja z razpršenim lastništvom (javna v pretežni lasti institucionalnih lastnikov in nejavna v pretežni lasti notranjih lastnikov), ki so šla skozi privatizacijo in nenazadnje neprivatizirana podjetja. Podjetja s koncentriranim lastništvom so bistveno bolj uspešna od drugih. Z novim investiranjem in zaposlovanjem rastejo hitreje od ostalih, razlike med njimi in ostalimi podjetji pa se tako glede donosnosti kapitala kot glede dodane vrednosti na zaposlenega, obsega dodane vrednost, števila zaposlenih in sredstev, povečujejo. Podjetja z razpršenim lastništvom sicer povečujejo svojo uspešnost, vendar zelo počasi in predvsem na račun defenzivnega prestrukturiranja. Neprivatizirana podjetja ostajajo v rdečih številkah, čeprav se izguba iz poslovanja zmanjšuje, denarni tok iz poslovanja in dodana vrednost na zaposlenega pa imata pozitiven trend.

44

Analiza stanja nam daje naslednja sporočila, ki so hkrati tudi cilji ekonomske politike na tem področju, za dvig konkurenčnosti slovenskega podjetniškega sektorja: • dokončati tranzicijsko prestrukturiranje podjetniškega sektorja s konsolidacijo

lastništva, z vzpostavitvijo učinkovite lastniške strukture in vladanja podjetij oz. z uveljavitvijo »pravih« dolgoročnih lastnikov v podjetjih;

• dokončno rešiti problem izgubarskih podjetij brez perspektive; • oblikovati pogoje za ofenzivni razvoj konkurenčnega podjetniškega sektorja,

zlasti s pospeševanjem novih domačih in tujih vstopov na trg, odpravljanjem administrativnih ovir za naložbe, spodbujanjem internacionalizacije gospodarstva in spodbujanjem razvoja malih in srednje velikih podjetij.

Problem učinkovite lastniške strukture podjetij oz. »pravih« lastnikov se pojavlja tako v podjetjih s pretežno institucionalnimi kot v podjetjih s pretežno notranjimi lastniki. V večini primerov so oboji le vmesni člen med formalno in dejansko privatizacijo. Tako kot večina institucionalnih lastnikov gleda na podjetja v svoji lasti zgolj kot na finančne naložbe in v teh podjetjih ni strateške lastniške skupine, tudi večina sedanjih notranjih lastnikov ne bo dolgoročno ostala v tej funkciji. V primerjavi med podjetji s pretežno institucionalnimi in notranjimi lastniki pa se vendarle zdi, da se, kar se lastniške učinkovitosti tiče, slabše odrežejo prav notranji lastniki. Podjetja z notranjimi lastniki so v procesu prestrukturiranja v povprečju korak za podjetji s pretežno institucionalnimi lastniki, delavci kot lastniki pa so v povprečju negativno vplivali na velikost investicij v fizični kapital, človeške vire, management ter raziskave in razvoj. Čeprav se bo slovenska politika na področju podjetniškega sektorja v prihodnje pospešeno usmerjala v odstranjevanje ovir in izboljševanje pogojev za razvoj podjetništva ter v povečevanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja, je očitno, da se ne more izogniti ukrepom, povezanim z nedokončanostjo defenzivnega prestrukturiranja, če naj bo učinkovita. Pri tem gre za dvoje. V prvem primeru mora poskrbeti za pospešitev procesa konsolidacije lastnišva, vzpostavitev učinkovite lastniške strukture oz. uveljavitev »pravih« dolgoročnih lastnikov v podjetjih. Postopno spreminjanje in združevanje portfeljev lastnikov podjetij je prepočasno. Počasnost prestrukturiranja v podjetjih, ki so šla skozi privatizacijo in so sedaj v pretežni lasti notranjih ali zunanjih lastnikov, namreč postavlja pod vprašaj ne samo učinkovitost, temveč tudi dolgoročno zainteresiranost teh lastnikov za razvoj podjetij. Šele ko bodo podjetja prišla v roke »pravih« lastnikov, lahko pričakujemo hitre in odločilne preboje. Potrebni ukrepi države so na tem področju med drugim tudi: • ukrepi za hitrejši razvoj kapitalskega trga; • politika neoviranja prevzemov in združitev ob upoštevanju pravil o

konkurenci in pospeševanje tujih investicij; • omejevanje delitev dohodka v korist plač in preprečevanje zlorabe položaja

notranjih lastnikov; • uveljavitev lastninskih pravic in polna zagotovitev nadzora lastnikov; • zagotovitev dejanskega uveljavljanja pravic različnih kategorij lastnikov.

45

Kot drugo je za dokončanje defenzivnega prestrukturiranja potrebno na finančno in socialno sprejemljiv način pospešeno znižati število velikih, neprivatiziranih izgubarskih podjetij. Nujnost čimprejšnje rešitve je pogojena tako z javnofinančnimi razlogi kot s prilagajanjem Evropski uniji glede državnih pomoči. V tem primeru program predvideva naslednje ukrepe: • pri podjetjih v državni lasti, ki so vključena v različne sheme rehabilitacije in

prestrukturiranja, bo država močno pospešila izločanje vitalnih delov iz problematičnih podjetij in njihovo privatizacijo ter ukinjanje neperspektivnih delov podjetij;

• država bo izvajala selektivno podporo podjetjem z namenom reševanja in prestrukturiranja pretežno preko regionalnih kriterijev, kadar bodo podjetja imela zelo velik pomen za manj razvito regijo;

• izven Evropski uniji opredeljenih občutljivih sektorjev bo država izvajala sektorsko prestrukturiranje tekstilne in usnjarske industrije.

Kljub preostalim nalogam na področju defenzivnega prestrukturiranja poudarek vse bolj prehaja v domeno ofenzivnega prestrukturiranja s povečevanjem konkurenčnosti kot glavnim ciljem. Povečevanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja je dominantna stvar dogajanja v podjetjih samih, kar smo izpostavili že v prvem delu tega poglavja. Podjetja so izvirni nosilci konkurenčnih prednosti, temelječih na razvoju znanj in veščin zaposlenih. Naloga države po eni strani je, da skrbi za stabilno makroekonomsko okolje in za dograjevanje institucionalnega okvira, da bi podjetja lahko normalno delovala in dolgoročno načrtovala in realizirala svoj razvoj, po drugi strani pa mora država spodbujati in pomagati gospodarskim subjektom, da se lotijo identificiranja in aktivnega izkoriščanja svojih specifičnih konkurenčnih prednosti v prostoru Evropske unije in širše, ter sestaviti relevantne razvojne oziroma strukturne politike tako, da bodo stimulirale izboljševanje obstoječih in razvijanje novih ustvarjenih dejavnikov v skladu s konkurenčnimi prednostmi podjetij in Slovenije kot celote. Naloga države je torej vzpostaviti takšno ekonomsko politiko, ki bo podjetja stimulirala k izkoriščanju njihovih specifičnih prednosti v mednarodnem prostoru, prvenstveno v Evropski uniji pa tudi širše, in jim s svojimi instrumenti olajševala in omogočala učinkovito internacionalizacijo. Glavni vir gospodarske rasti je rast učinkovitosti in konkurenčnosti podjetniškega sektorja, in sicer s povečevanjem njegove sposobnosti reagiranja na hitre spremembe v tehnologiji in na trgu s spodbujanjem posodabljanja in uvajanja novih programov v podjetja.

46

4.2.2 Mehanizmi povečevanja konkurenčnosti podjetniškega sektorja Slovenska podjetja zanemarjajo nekatere necenovne dejavnike konkurenčnih prednosti, ki so ključni element sodobne konkurence. Izvoz slovenskih podjetij tako še vedno temelji na nediferenciranih izdelkih in storitvah z nižjo dodano vrednostjo, ki sicer dosegajo ustrezno raven kakovosti. Delež izvoza, ki temelji na naravnih virih je previsok, umazane industrije k dodani vrednosti predelovalnih dejavnosti prispevajo petino. Ob problemu neučinkovite lastniške strukture podjetij glavno oviro za večjo uspešnost in dvig konkurenčnih sposobnosti podjetij predstavlja pomanjkljivo managersko znanje, ki negativno vpliva tudi na investicijske sposobnosti podjetij. Konkurenčnost podjetij vse bolj temelji na znanju in na prilagodljivosti podjetij oz. gospodarstva v celoti. Kakovost izdelkov in procesov ter diferenciacija oz. individualnost izdelkov in storitev postajata osrednja vzvoda konkurenčnosti. Pogoj za doseganje kakovosti in diferenciacije je dobro delujoča nacionalna kakovostna infrastruktura. To pa zahteva večje investicije v razvoj človeških virov, organizacije in znanja ob istočasnem zmanjševanju deleža javnofinančnih sredstev namenjenih neposredno za investicije v gospodarstvo. Prilagodljivost podjetij in gospodarstva v celoti je druga ključna determinanta njihove konkurenčnosti. Gospodarstvo je prilagodljivo, če je sposobno hitro akumulirati in prezaposliti vire, kot to zahtevajo nove tržne priložnosti, in če zna istočasno izkoriščati svoje konkurenčne prednosti. Ključna dejavnika dviga konkurenčnih sposobnosti slovenskih podjetij sta krepitev managerskih znanj in investicijskih sposobnosti, še posebej na področju razvijanja človeškega dejavnika, informatizacije in tehnološkega razvoja. Management kot nosilec funkcije upravljanja je ključni nosilec ukrepov za povečevanje konkurenčnosti oz. dodane vrednosti na zaposlenega. Krepitev managerskih znanj in investicijskih sposobnosti na nivoju podjetij pa mora biti podkrepljena z ustreznimi makroekonomskimi politikami, institucionalnimi spremembami, predvsem v dohodkovni in zaposlitveni politiki, ki sta v širši domeni sporazuma med socialnimi partnerji, kjer mora država odigrati vlogo usklajevalca interesov, in z ustreznimi horizontalnimi politikami za krepitev konkurenčnosti. Država bo pomagala podjetjem pri premagovanju njihovih notranjih slabosti z naslednjimi ukrepi: 1. Krepitev managerskega znanja. Država bo podpirala programe pridobivanja in

uporabe managerskega znanja. Pri tem bo koordinirala in združila v sinergijo različne resorje vlade, ki delujejo na tem področju, v programe bo vključila izobraževanje na področju inovacijskih in marketinških aktivnosti, uveljavila regijske razvojne agencije kot glavnega nosilca pomoči za inovativno podjetništvo, saj se večina pomoči Evropske unije dodeljuje regionalno.

2. Investicije s poudarkom na investicijah v človeški kapital ter raziskave in

razvoj. V investiranju podjetniškega sektorja bo pozornost osredotočena na investicije v znanje in človeški dejavnik, poudarek se bo premaknil od kvantitete na učinkovitost investicij in njihovo ustrezno strukturo, sedanjo

47

investicijsko pobudo javnega sektorja bo nadomestila pobuda privatnega sektorja. Čeprav so investicije v fizični kapital finančno najzahtevnejši vidik strateškega prestrukturiranja, je najšibkejša stran investiranja v slovenskih podjetjih prenizko investiranje v t.i. mehke dejavnike konkurenčnosti in razvoja. Novo ekonomijo označuje predvsem izjemno hiter tehnološki razvoj, kar zahteva osredotočenje investicijskih naporov v razvoj znanja v najširšem pomenu besede. Prav zato je investiranje v človeške vire ključni mehki dejavnik povečevanja konkurenčnosti. Država bo pri povečevanju investiranja delovala kot katalizator sprememb. Intervencija države bo osredotočena na posebno in splošno usposabljanje zaposlenih. Industrijska politika s poudarkom na investicijah v človeški kapital ter raziskave in razvoj je konsistentna tudi z usmeritvami v Evropski uniji, kjer so ukrepi vedno bolj usmerjeni v povečevanje znanja in ravni tehnologije. Če slovenska industrijska politika ne bo sledila tem smernicam, bo to oslabilo konkurenčnost podjetij na notranjem trgu Evropske unije.

3. Spodbujanje ustanavljanja novih, še posebej visoko tehnoloških podjetij z

jamstvom za rizični kapital, z nameščanjem podjetnikov v tehnološke parke, z davčnimi olajšavami v prvih letih poslovanja in za odpiranje novih delovnih mest za visoko in višje izobražene s pomočjo za njihove plače.

4. Povezovanje podjetij v konzorcije. Država bo ustvarila spodbudno okolje za

povezovanje podjetij v konzorcije, ki pozitivno vplivajo na racionalizacijo cele vrste vidikov poslovanja. Povezovanje malih in srednjih podjetij med seboj in z večjimi podjetji (»grozdi« in mreže podjetij) je še posebej pomembno, saj jim omogoča doseganje večjega potenciala.

5. Organizacija svetovalnih služb. Država bo pomagala managementu z

organiziranjem svetovalne službe, ki mu bo na razpolago, če se odloči za strategijo povečanja konkurenčnosti. Svetovanje bo povezano z inovacijskim in tehnološkim svetovanjem.

6. Podjetniško tehnološki centri. Država bo spodbujala podjetja k spreminjanju

internega poslovanja in jim pri tem pomagala premagovati neznanja in notranje napore. V ta namen bo spodbudila in sofinancirala ustanavljanje in delovanje podjetniško-tehnoloških centrov v okviru obstoječih regionalnih razvojnih agencij.

7. Šolanje. Država bo na področju izobraževanja na strokovnih, višjih in visokih

šolah skrbela, da bo program v večji meri vključeval mikroekonomske metode izboljševanja dodane vrednosti in stroškov poslovanja. Na podiplomskem izobraževanju bo spodbujala začasno delo študentov v uspešnih tujih in domačih podjetjih.

8. Podpora slovenskim podjetjem pri uvajanju tehniških direktiv in standardov

Evropske unije.

48

4.2.3 Internacionalizacija podjetniškega sektorja Internacionalizacija je vse pomembnejša za razvoj in povečevanje konkurenčnosti podjetniškega sektorja. Slovenska politika internacionalizacije temelji na naslednjih opredelitvah:

1. Odpraviti ovire za internacionalizacijo. Najpomembnejša naloga je odpraviti administrativne in druge ovire za internacionalizacijo. Brez tega je kakršnokoli spodbujanje internacionalizacije nesmiselno.

2. Izhajati iz dejanskih potreb podjetij in se osredotočati na pomoč manjšim

in srednjim podjetjem.

3. Fleksibilnost, transparentnost in dolgorčna usmerjenost. Politika bo fleksibilna, da lahko hitro reagira na spreminjajoče se potrebe podjetij in da bo omogočala merjenje dejanskih stroškov in dosežkov posameznih ukrepov. Politika bo dolgoročna in transparentna, da utrdi svoje osnovne značilnosti in kontinuiteto.

4. Prilagodljivost in redefiniranje politike. Politika se prilagaja stalnim in

hitrim spremembam v zunanjem okolju podjetij.

5. Izhajati iz holističnega koncepta internacionalizacije. Ker je uspeh izhodne internacionalizacije močno odvisen od uspešnosti prejšnjih ali istočasnih vhodnih mednarodnih aktivnosti in ker se pomen globalnih mrež in strateških povezav hitro povečuje, se bo politika preusmerila od pospeševanja izvoza na pospeševanje drugih oblik izhodne in vhodne internacionalizacije.

V tem okviru se z vidika ekonomske politike kažejo kot pomembna predvsem naslednja tri področja: vhodne in izhodne neposredne tuje investicije ter financiranje in zavarovanje mednarodnih gospodarskih poslov. Strateške usmeritve Slovenije na področju NTI so: • spodbuditi NTI v postprivatizaciji tako v obliki novih NTI kot v obliki iskanja

strateških tujih partnerjev v obstoječih podjetjih, ki naj pospešijo njihovo prestrukturiranje in vključevanje v procese internacionalizacije;

• odpreti proces privatizacije državnega premoženja za strateške in institucionalne tuje investitorje;

• spodbujati tuje investicije v sektorju poslovnih storitev v najširšem smislu; • spodbuditi zasebne investicije v industrijske cone, ki jim bo država zagotovila

ustrezno infrastrukturo, pri čemer bo vodila transparentno politiko.

49

Prednostni ukrepi za realizacijo teh usmeritev pa so:

1. Prilagoditi obstoječe sisteme gospodarskih spodbud tako, da bodo dostopne novim tujim investitorjem in primerljive s Sloveniji konkurenčnimi državami.

2. Ustanoviti podjetje za upravljanje z industrijskimi conami in zadolžiti

podjetja v lasti države, ki imajo ustrezne prostorske potenciale, da vzpostavijo mednarodno konkurenčno ponudbo zemljišč za domače in tuje investitorje.

3. Pomoč lokalnim skupnostim pri spodbujanju NTI.

4. Vzpostaviti institucijo za spodbujanje NTI z jasnim zakonskim mandatom,

strokovnim nadzorom delovanja ter ustreznimi kadrovskimi in proračunskimi viri.

Izhodna internacionalizacija se pojavlja kot izvoz, NTI ali kot razne druge pogodbene oblike dolgoročnega sodelovanja med podjetji. Odpravljanje ovir, ki preprečujejo izhodno internacionalizacijo, bo država nagradila z aktivno politiko spodbujanja internacionalizacije. Osnovno izhodišče slovenske politike pospeševanja izhodnih NTI je, da so NTI v in iz Slovenije sestavni del strategije gospodarskega razvoja države. Od njih se pričakuje pozitivne učinke na razvoj, na prestrukturiranje, na boljšo alokacijo virov, na pospešeno specializacijo in s tem dvig učinkovitosti, na boljšo izkoriščenost kapacitet, na dvig produktivnosti oz. kompleksne konkurenčnosti. Država bo potencialnim slovenskim investitorjem v tujino pomagala na naslednje načine oz. z naslednjimi ukrepi:

1. Zbiranje in nudenje informacij o možnostih investiranja in konkretnih projektih, navezovanje preliminarnih stikov s potencialnimi tujimi partnerji in nasploh večja pomoč diplomatsko-konzularnih predstavništev.

2. Izboljšanje klime in regulative za neposredno investiranje v tujini.

3. Sofinanciranje pripravljalnih aktivnosti v zvezi s projekti izhodnih NTI in

sofinanciranje kapitala ali/in olajševanje dostopa od komercialnih virov sredstev.

4. Pomoč pri izobraževanju ustreznih kadrov.

5. Uvajanje vsebin, pomembnih za internacionalizacijo, v programe visokega

šolstva, na podiplomskem izobraževanju pa spodbujanje začasnega dela študentov v domačih in tujih podjetjih z izkušnjami v internacionalizaciji.

50

Pri internacionalizaciji slovenskega gospodarstva bo imel pomembno vlogo sistem financiranja in zavarovanja mednarodnih gospodarskih poslov z razvitim širokim spektrom storitev ter instrumentov zavarovanja in financiranja. Podjetja bodo morala v pogojih globalizacije vse bolj uporabljati tehnike in instrumente sodobnega in integralnega upravljanja z riziki ter v večji meri prenašati rizike poslovnih transakcij na specializirane finančne institucije, ki bodo morale zato razviti ponudbo širokega spektra bančnih in zavarovalniških produktov. V konkurenčni borbi ponudnikov finančnih storitev na domačem trgu, ki se bodo s svojimi storitvami morali vključiti tudi v razvijajoče se elektronsko trgovanje, bo vse večji pomen dobival t.i. informacijski kapital, kvalitetne in ažurne baze podatkov o dolžnikih, garantih ipd. Z ukrepi ekonomske politike bo Slovenija spodbujala sposobnost in konkurenco zasebnega finančnega sektorja (bank, zavarovalnic in drugih finančnih institucij), da podjetjem zagotovi konkurenčne pogoje financiranja njihovih mednarodnih gospodarskih poslov, tudi z uporabo in dostopom do tujih virov, ter da poveča in razširi ponudbo instrumentov zaščite pred različnimi riziki, razvija različne storitve financiranja in zavarovanja ter razvite finančne produkte prilagaja zahtevam poslovne prakse in podjetjem. Pri tem bo zaradi liberalizacije trga finančnih storitev, ki ne bo omejena samo na skupni trg Evropske unije, in internacionalizacije slovenskega gospodarstva nujno povezovanje ponudnikov teh storitev z izbranimi strateškimi partnerji. Država bo preko pooblaščene kreditno-izvozne agencije dopolnjevala ponudbo zasebnega finančnega sektorja z omogočanjem dostopa agencije do ugodnih virov sredstev za financiranje izvoza in neposrednih investicij v tujino pod konkurenčnimi pogoji, ki bo v skladu z mednarodnimi pravili o t.i. uradno podprtih izvoznih kreditih, s programom izravnave obresti pri teh kreditih in z zavarovanjem mednarodnih gospodarskih poslov pred nemarketabilnimi riziki, za kar bo v skladu z gospodarskimi možnostmi zagotavljala dolgoročno stabilnost in likvidnost shem zavarovanja in ustrezne zavarovalne kapacitete, potrebne za konkurenčno nastopanje slovenskega gospodarstva na tujih trgih.

4.2.4 Pospeševanje razvoja malih in srednje velikih podjetij Mala in srednje velika podjetja so kategorija podjetij, ki so jim primarno namenjeni horizontalni programi povečevanja konkurenčnosti. Velika podjetja imajo načeloma namreč zadostne kadrovske in finančne potenciale za načrtovanje in izvajanje lastnih programov povečevanja konkurenčnosti in internacionalizacije. Velika podjetja tudi lažje izkoriščajo razlike v lokacijskih dejavnikih, zato je srednjim in malim podjetjem smotrno pri razmeščanju in zagonu dejavnosti olajšati vpenjanje podjetja v lokalno okolje, ki je zanje precej odločilnejši vstopni dejavnik kot pri velikih. Pri tem je potrebno izhajati tako iz obstoječe gospodarske dejavnosti kot iz razvojne problematike ter upoštevati poleg gospodarskih tudi druge, na primer kulturne in okoljske posebnosti lokalnega okolja.

51

Glavni cilj politike do malih in srednjih podjetij je zagotavljanje pogojev za krepitev njihovih konkurenčnih prednosti. Država bo podpirala celotni sektor malega gospodarstva, še posebej pa njegove hitro se razvijajoče inovativne enote. Velik poudarek bo na ustvarjanju novih delovnih mest v obstoječih in novih podjetjih. Aktivnosti za spodbujanje razvoja malih in srednjih podjetij bodo usmerjene na:

1. Razvoj podjetništva.

2. Prenos tehnologij, ki omogočajo prodor in obstanek na mednarodnih trgih.

3. Formiranje skladov rizičnega kapitala ter intenzivnejše povezovanje javnih

in privatnih sredstev.

4. Razvoj podpornega okolja za prostorsko pospeševanje razvoja malih in srednjih podjetij. Osnovni namen prostorsko opredeljenega pospeševanja je v hkratnem pospeševanju domačega podjetništva in spodbujanja tujih investicij. V razvoju podpornega okolja bo država sodelovala za zagotavljanjem ustrezne infrastrukture in ponudbe zemljišč pod ugodnimi pogoji, investitorjev za infrastrukturne projekte, strokovno usposobljenih managerjev infrastrukturnih ustanov, finančnih zmožnosti občin za podporo prostorskih rešitev.

Spodbujanje razvoja malih in srednjih podjetij bo potekalo na nacionalni kot tudi na lokalni in regionalni ravni. Na nacionalni ravni bo spodbujanje razvoja potekalo preko nacionalne razvojne agencije, ki bo koordinirala spodbujanje razvoja malih in srednjih podjetij ter povezovanje z institucijami Evropske unije, in z uporabo sistemskih fiskalnih ukrepov za spodbujanje podjetništva. Na lokalni in regionalni ravni pa bo spodbujanje razvoja potekalo preko regionalnih razvojnih agencij in z uporabo ukrepov za spodbujanje prenosa tehnologij v okviru tehnoloških parkov in inovacijskih centrov, s svetovanjem in drugimi aktivnostmi v skladu s politiko regionalnega razvoja.

52

5 SKLEP Pomembna značilnost slovenskega gospodarstva je majhnost in odprtost, zato je zanj zunanja trgovina ključnega pomena. Po osamosvojitvi Slovenije je nastal okoli nas ogromen trg, na katerem pa so podjetja morala tudi zaslužiti, ne pa samo pridobiti devize za uvoz. Domač trg je namreč premajhen, da bi podjetja na njem lahko dosegla tisto ekonomijo obsega in prek nje proizvodne stroške, ki bi jim zagotavljali konkurenčno prednost pred tujimi proizvajalci. Trgi nekdanje Jugoslavije pa danes za Slovenijo predstavljajo pomembne zunanje trge predvsem na strani izvoza, manj na strani uvoza. Članstvo v Evropski uniji prinaša Sloveniji nove možnosti gospodarskega razvoja prav zaradi velikega evropskega notranjega trga, ki omogoča dodatno specializacijo in izkoriščanje prednosti ekonomij obsega v proizvodnji, ki jih takšen trg ponuja. Na splošno lahko rečemo, da je regionalna usmerjenost slovenskega trga osredotočena predvsem na razvite države in v okviru tega na države Evropske unije (tako na strani izvoza kot na strani uvoza so med 5 najpomembnejšimi trgovinskimi partnericami 4 iz držav Evropske unije). Trgi nekdanje Jugoslavije, ki so pred osamosvojitvijo predstavljali velik del izvoznega trga za Slovenijo, zdaj zajemajo manj kot petino izvoza blaga. Stalno izboljševanje ali vsaj ohranjanje konkurenčne pozicije na trgih Evropske unije bi tako za slovensko gospodarstvo, glede na pomen menjave za Slovenijo, omogočilo povečanje gospodarske rasti. Po podatkih pa se ta konkurenčna pozicija poslabšuje, kar seveda ni dobro. Ocenjevanje in merjenje konkurenčnosti je podlaga za usmerjanje ekonomske politike in strategije. Z analizo konkurenčnosti lahko razumemo na katerih vzvodih temelji konkurenčnost razvitih gospodarstev, določimo kritične točke, predvsem pa stalno ocenjujemo primernost strategije. Stroškovna konkurenčnost ne zagotavlja dolgoročne konkurenčnosti v globalnem gospodarstvu in je zato slaba osnova za gospodarsko rast. Da bi dohiteli tehnološki in inovacijski razvoj gospodarsko uspešnih držav, potrebuje Slovenija nadpovprečne stopnje gospodarske rasti, ki jih bo ustvarila z opiranjem na notranje razvojne vzvode. Gre za doseganje skladnosti med sistemskimi vzvodi razvoja (kot so prilagoditev družbenega in gospodarskega sistema ter makroekonomskega okolja sodobnim zahtevam globalne ekonomije) in strateškimi vzvodi razvoja (kot so trajno spodbujanje tehnoloških, inovacijskih in človeških potencialov, ustrezno naložbeno okolje za nadpovprečen delež naložb v BDP in njihovo ustrezno strukturo ter neprestano krepitev konkurenčne in strateške moči podjetij). Za doseganje razvitih držav rabimo večje, strukturno boljše in učinkovitejše naložbe, ki so lahko strateški razvojni vzvod, ki bi povečal konkurenčnost naših podjetij in izboljšal tehnološko raven slovenskih proizvodov. Še pomembnejši strateški vzvod pa so vlaganja v znanje. Slovenska podjetja so zanemarila inovativna in razvojna prizadevanja. Poleg tega to pušča ob strani tudi država, ki še vedno ne vzpodbuja ustvarjalnih potencialov ljudi, podjetij in gospodarstva.

53

Država mora povečati proračunske naložbe v raziskave in razvoj, krepiti tehnološke in inovacijske sposobnosti podjetij, vlagati v znanje (splošno šolanje, izobraževanje odraslih, usposabljanje managementa,…) ter povezovati domače razvojne zmogljivosti med podjetji, instituti in univerzami na skupnih projektih. Država lahko s svojimi ukrepi ustvari spodbudno okolje, podjetja pa morajo ponujene možnosti izkoristiti in razviti svoj potencial. Konkurenčno sposobnost posameznih držav lahko ocenjujemo po različnih metodah, ki se med seboj razlikujejo po kriterijih ocenjevanja konkurenčnosti. V tej diplomski nalogi smo se osredotočili samo na metodi ocenjevanja konkurenčnosti International Institute for Management Development (IMD) in World Economic Forum (WEF). IMD-ejevo poročilo World Competitiveness Yearbook in WEF-ov Global Competitiveness Report sta v svetovnem merilu poročili, ki jih vladne agencije, mednarodna podjetja in akademiki visoko cenijo. Vsako poročilo s svojimi kriteriji opozarja predvsem na poslabšanja na določenem področju, iz česar je potrebno razbrati možne ukrepe in smernice za izboljšanje konkurenčnosti na svetovnem trgu. Žal so poročila za Slovenijo v zadnjih letih neugodna in bilo bi nujno potrebno, da bi upoštevali smernice za rešitev teh problemov, ki položaj slovenskega gospodarstva močno poslabšujejo. Tako IMD-jevo poročilo WCY v skupini kazalcev učinkovitosti vlade kaže, da vladna politika premalo vlaga v nacionalno konkurenčnost. Bistveno poslabšanje pa je opazno tudi v skupini indikatorjev učinkovitosti podjetij, ki ocenjuje, ali se podjetja obnašajo na inovativen, dobičkonosen in odgovoren način. Ta skupina kazalcev kaže na močno poslabšanje, saj se je uvrstitev Slovenije v primerjavi z letom 2002 poslabšala kar za 18 mest. WEF-ovo poročilo GCR pa opozarja na padec pri tehnološkem indeksu in sicer pri podindeksu inovativnosti, ki predstavlja najvidnejšo nacionalno šibkost. WEF opozarja tudi na to, da Slovenija kljub dosedanjemu razvoju še ni preskočila v bolj inovativno fazo razvoja in ostaja med inovativno perifernimi državami, odvisnimi od transferja tehnologije, med katerimi je tudi slabo uvrščena. Slovenska podjetja morajo spremeniti svoj način poslovanja, v kolikor želijo izboljšati svoj konkurenčni položaj na svojih najpomembnejših trgih. Dobičkonosnost na kratek rok v našem primeru ni rešitev. Za slovensko gospodarstvo je vlaganje v raziskave in razvoj izdelkov in tehnoloških procesov nujen pogoj za doseganje trajne konkurenčne pozicije, ki je v današnjem globaliziranem trgu nujno potrebna za obstoj. Pri tem pa jim bo morala pomagati tudi država z ukrepi, ki jim bodo pomagali tako finančno kot organizacijsko in administrativno, da bodo lahko dosegala čim boljše rezultate. Seveda je nujno tudi izboljšanje razmer v podjetjih samih, ki bi morala težiti k čim bolj inovativnemu vodenju. Pri tem je pomembno tudi, kakšna vodstvena politika vlada v podjetju. Le-ta mora biti usmerjena predvsem v kvalitetno vodenje, ki bo dosegalo trajnostne učinke.

54

6 POVZETEK Mednarodna konkurenčnost danes pomeni, da so podjetja sposobna konkurirati na ustvarjenih dejavnikih, kot so izobražena delovna sila, informacijsko-komunikacijska tehnologija in infrastruktura in drugo, in ne na osnovi od narave danih dejavnikov. Da pa so podjetja neke države sposobna konkurirati na osnovi ustvarjenih dejavnikov so potrebna zadostna vlaganja v izobraževanje in razvoj. Različne neodvisne institucije se ukvarjajo z izdelovanjem konkurenčnih profilov, na podlagi katerih se mednarodna podjetja tudi odločajo za morebitna vlaganja. Natančna poročila pa dajejo tudi smernice, kako določene probleme rešiti. Cilj pospešitve gospodarske rasti bi zahteval, da jih upoštevajo tudi slovenski podjetniki in nenazadnje tudi državni aparat. V tej diplomski nalogi smo se osredotočili na IMD-jevo poročilo WCY in WEF-ov GCR. Tako IMD opozarja na odnos vladne politike, ki da premalo vlaga v nacionalno konkurenčnost, ter na izboljšanje področja učinkovitosti podjetij, kjer so slovenska podjetja šibka predvsem na področju podindeksa financiranja, podindeksa odnosa in vrednot ter podindeksa prakse upravljanje/managementa. WEF pa opozarja predvsem na padec tehnološkega podindeksa inovativnosti, ki predstavlja najvidnejšo nacionalno šibkost. Opozarja pa tudi na stagniranje Slovenije med inovativno perifernimi državami. Glede na trend globaliziranega trga konkurenčno prednost pridobivajo in ohranjajo podjetja, ki vlagajo v raziskave in razvoj, ki dajejo vrednost izobraženi delovni sili, ki izboljšujejo tehnološke procese in s tem izboljšujejo stanje svojega gospodarstva. Vse to bi se moralo dogajati tudi v Sloveniji, če želi preživeti na zahtevnem trgu, od katerega je gospodarsko odvisna. Ključne besede: konkurenčnost, merjenje konkurenčnosti gospodarstva, World Competitiveness Yearbook, Global Competitiveness Report, regionalna koncentracija blagovne menjave, strukturna koncentracija blagovne menjave, konkurenčna sposobnost Slovenije,…

55

ABSTRACT International competitiveness of a country depends on enterprises' ability to compete on the basis of created factors of production like educated workforce, information and communication technology, infrastructure, and not on the basis of natural resources. Enterprises also need sufficient investments in R&D as one of the important factors of production. There are different independent institutions dealing with publishing competitiveness profiles of countries on the basis of which multinational firms can decide whether to invest in the country. These reports can also help the governments to identify the problematic areas regarding competitiveness and to create guidelines to solve these problems. If the goal of encouraging economic growth of the Slovenian economy is to be achieved, these guidelines should be taken into account by the firms and the government. In this paper we have focused on World Competitiveness Yearbook by IMD and Global Competitiveness Report by WEF as two of the more well-known of these reports. Report by IMD for Slovenia draws the attention to the insufficient efforts of the government to increase national competitiveness and to the improvements in the business efficiency that are necessary. Enterprises are thought to be weak in the areas of finance, attitudes and values and management practices. WEF on the other hand points out negative trends in the area of technology and innovativeness as the most important weakness of Slovenian economy. It also warns about Slovenia stagnating within the group of technology-followers countries. The trends of the globalized markets dictate that competitive advantage is gained and retained by enterprises who invest in R&D, improve the technological processes and invest into education of their workforce, thereby improving the competitiveness of the economy as a whole. If Slovenian enterprises want to be successful on the demanding EU markets, they have to these trends. Keywords: competitiveness, measuring competitiveness of the economy, World Competitiveness Yearbook, Global Competitiveness Report, regional concentration of trade, structural concentration of trade, national competitiveness…

56

7 SEZNAM VIROV

1. Banka Slovenije. (2000). Bilten Banke Slovenije [online]. Dostopno na : http://www.bsi.si/html/publikacije/bilteni/bil2000_04cel.pdf [4.3.2005].

2. Damijan P., Jože. 2001. Trgovinski vs. investicijski način vstopa na trge

nekdanje Jugoslavije. V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance d.o.o

3. Ezeala-Harrison, Fidelis. 1999. Theory and Policy of International

Competitiveness. Westport (Connecticut): Praeger.

4. FIAS – Foreign Investment Advisory Service. (2000). Slovenia- Administrative Barriers to Investment [online].

Dostopno na: http://www.gov.si/tipo/utils/bin.php?id=2005032413140702 [27.2.2005].

5. IMD – International Institute for Management Development. (2004a).

World Competitiveness Yearbook [online]. Dostopno na: http://www01.imd.ch/wcc/yearbook/ [12.3.2005].

6. IMD – International Institute for Management Development. (2004b).

Methodology [online]. Dostopno na: http://www01.imd.ch/wcc/methodology/ [12.3.2005]. 7. IMF – International Monetary Found. (2004). Republic of Slovenia:

Selected Issues and Statistical Appendix [online]. Dostopno na: http://www.imf.org/external/pubs/ft/scr/2004/cr04149.pdf [4.3.2005].

8. Jankovich, Tom. (1.9.2004). Učinkovito upravljanje inovacij. Manager

[online], 9 odstavkov. Dostopno na: http://www.manager-on.net/show.php?id=117706 [27.3.2005].

9. Kesič, Dragan. (2004). Upravljanje gospodarskih družb postaja vse

pomembnejše in polno odgovorno [online]. Dostopno na: http://www.socius.si/si/knjiznica/upravljanje_podjetij/385/article.html [12.5.2005].

10. Kraljič, Peter. (2004). Konkurenčnost Slovenije: V vrh ali v povprečnost?

[online]. Dostopno na: http://www.gov.si/umar/projekti/srs/Stalisca/Forum21.pdf [8.5.2005].

57

11. Krugman, Paul. 1994. Competitiveness: A Dangerous Obsession. New York: Foreign Affairs.

12. Lall, Sanjaya. (2001). Comparing National Competitive Performance: An

Economic Analysis of World Economic Forum's Competitiveness Index [online]. Dostopno na: http://www2.qeh.ox.ac.uk/RePEc/qeh/qehwps/qehwps61.pdf [4.4.2005].

13. Mencinger, Jože. 1994. Slovenska-nemška trgovinska menjava.

Gospodarska gibanja 250: 21-33. 14. OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development. 1998.

The Competitiveness of Transition Economies. Paris. 15. Porter, Michael E. 1990. The Competitive Advantage of Nations. New

York: The Free Press. 16. Porter, E. Michael. 2002. Enchacing the Microeconomic Foundations of

Prosperity: The Current Competitiveness Index. Boston: Harvard Bussines School.

17. Ribnikar, Ivan. 2001. Trgi nekdanje Jugoslavije: Priložnosti in izzivi –

pregled s slovenske strani. V Slovenska podjetja na trgih nekdanje Jugoslavije, urednik J. Prašnikar. Ljubljana: Časnik Finance d.o.o.

18. Senjur, Marjan. 1995. Odločilna je produktivnost. Finance 7:2. 19. Sočan, Lojze. 1997. Vzvodi za uspešen razvoj Slovenije in njeno

integriranje v Evropski uniji. Portorož: Slovenska znanstvena fundacija.

20. Stanovnik, dr. Peter. (2002). Tehnološki razvoj kot razvojni dejavnik [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/projekti/sgrs/raziskave/a8.pdf [10.5.2005].

21. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 1994. Statistični letopis 1994.

22. SURS – Statistični urad republike Slovenije. (1998). Statistični letopis 1998

[online]. Dostopno na: http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=23&leto=1998&jezik=si [4.3.2005].

58

23. SURS – Statistični urad republike Slovenije. (2004a). Statistični letopis 2004 [online]. Dostopno na: http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=36&leto=2004&jezik=si [1.3.2005].

24. SURS – Statistični urad republike Slovenije. (2004b). Statistični letopis

2004 [online]. Dostopno na: http://www.stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=24&leto=2004&jezik=si [4.3.2005].

25. SURS – Statistični urad republike Slovenije. (2004c). Statistični letopis 2004 [online]. Dostopno na: http://www.stat.si/doc/pub/slo_figures_04.pdf [4.3.2005].

26. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (1998).

Konkurenčnost držav: IMD [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/arhiv/letno98/i/10_1leo.html [7.3.2005].

27. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2001a). Slovenija v

Evropski uniji- Strategija gospodarskega razvoja Slovenije [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/projekti/sgrs/dokument.html [17.2.2005].

28. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2001b). Razvoj

analize in diagnoze nacionalne konkurenčne sposobnosti Slovenije. 29. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2002a). Ekonomska

gibanja v letu 2002 (izbor prispevkov) [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/letno02/1konkur.pdf [23.2.2005].

30. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2002b).

Konkurenčnost države – uvrstitev kandidatk za EU [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/arhiv/og0502/eosl0502.html#konk [17.5.2005].

31. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2002c). Indeks

nacionalne konkurenčnosti po IMD [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/projekti/pr/2002/ind/imd.pdf [17.5.2005].

32. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2002d). Poročilo o

razvoju 2002 [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/projekti/pr/2002/pr2002.pdf [14.3.2005].

59

33. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2002e). Indeks

nacionalne konkurenčnosti po WEF [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/projekti/pr/2002/ind/wef.doc [9.3.2005].

34. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2003a). Ekonomska

gibanja v letu 2003 (izbor prispevkov) [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/letno03/konk.pdf [23.2.2005].

35. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2003b). Indeks nacionalne konkurenčnosti po WEF [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/projekti/pr/2003/por-ind.pdf#wef [4.3.2005].

36. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2004a). Ekonomsko

ogledalo november 2004 [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/og1104/eo1104.pdf#konk [1.3.2005].

37. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2004b). Poročilo o

razvoju 2004 [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/projekti/pr/2004/indikatorji.pdf#dinv [9.3.2005].

38. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2004c). Globalna

konkurenčnost Slovenije po IMD 2004 [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/arhiv/og0504/imd.pdf [17.5.2005].

39. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2004d). Indeks

nacionalne konkurenčnosti po WEF [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/projekti/pr/2004/ind/wef.doc [9.3.2005].

40. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2005a). Globalna

konkurenčnost po WEF 2004 [online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/zmar/arhiv/og0105/eo0105.pdf#14 [14.3.2005].

41. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (2005b). Globalna

konkurenčnost Slovenije po IMD 2005 [online]. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/arhiv/og0505/eo0505.pdf#15 [17.5.2005].

60

42. Vukovič, Marko. (2003). Kako s politiko spodbujanja grozdov povečati učinkovitost majhnih in srednjih podjetij v EU? [online]. Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/novice.php?mode=seznam&menu=novice&akcija=izbrana_novica&id=1566 [1.5.2005].

43. WEF – World Fconomic Forum. (2003). About us [online].

Dostopno na: http://www.weforum.org/site/homepublic.nsf/Content/About+the+Forum+Subhome [9.3.2005].

44. World bank. (2005). WDI data query [online].

Dostopno na: http://devdata.worldbank.org/data-query/ [24.2.2005]. 45. ZRS Bistra Ptuj. (2004). Razvoj lokalnih grozdov v Sloveniji [online].

Dostopno na: http://www.bistra.si/53.0.html [11.5.2005].

61

SEZNAM GRAFOV Graf 1: Komponente stroškovne konkurenčnosti v Sloveniji stran 8

SEZNAM TABEL Tabela 1: Delež investicij v BDP za Slovenijo v obdobju 1995 do 2003

stran 10 Tabela 2: Primerjava deleža investicij v BDP leta 2002

stran 10 Tabela 3: Delež NTI v BDP za Slovenijo v obdobju 1995 do 2002 stran 10 Tabela 4: Izdatki R&R in število raziskovalcev za leto 2002 stran 11 Tabela 5: Slovenski uvoz v odstotkih celotnega uvoza stran 13 Tabela 6: Slovenski izvoz v odstotkih celotnega izvoza stran 13 Tabela 7: Reg. struktura izvoza blaga Slovenije v obdobju 1992-2003 (%) stran 14 Tabela 8: Pomembnejše države partnerice v ZT-izvoz Slovenije, l. 2003 stran 15 Tabela 9: Reg. struktura uvoza blaga Slovenije v obdobju 1992-2003 (%) stran 15 Tabela 10: Pomembnejše države partnerice v ZT – uvoz Slovenije, leto 2003 stran 16 Tabela 11: Struktura izvoza po sektorjih SMTK v obdobju 1992-2003 (%) stran 17 Tabela 12: Struktura izvoza po ek. namenu v obdobju 1992-2003 (%) stran 17 Tabela 13: Struktura uvoza po sektorjih SMTK v obdobju 1992-2003 (%) stran 18

62

Tabela 14: Struktura uvoza po ek. namenu v obdobju 1992-2003 (%) stran 18 Tabela 15: Sestava agregatnega indeksa globalne konkurenčnosti pri IMD

v letu 2001 s prikazom temeljnih skupin in podskupin indikatorjev konkurenčnosti stran 21

Tabela 16: Globalna konkurenčnost Slovenije po IMD stran 24 Tabela 17: Sestava globalne konkurenčnosti po WEF v letu 2000 s prikazom

skupin indikatorjev konkurenčnosti stran 27

Tabela 18: Sestava globalne konkurenčnosti pri WEF v letu 2001 s prikazom skupin indikatorjev konkurenčnosti stran 28 Tabela 19: Sestava indeksa razvojne konk.oz. komparativne rasti – GCI stran 30 Tabela 20: Globalna konkurenčnost Slovenije po WEF stran 32 Tabela 21: Konkurenčnost Slovenije po komponentah indeksa GCI stran 33