univerza v mariboru pravna fakulteta · postopka je odraz prirejenosti strank in sodišča pri...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

KLARA ŽIVKO

NAČELO KONTRADIKTORNOSTI KOT

IZRAZ PRAVICE DO IZJAVLJANJA Z

ANALIZO SODNE PRAKSE

Diplomsko delo

Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

NAČELO KONTRADIKTORNOSTI KOT

IZRAZ PRAVICE DO IZJAVLJANJA Z

ANALIZO SODNE PRAKSE

Študentka: Klara Živko

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: Civilno pravo

Mentor: doc. dr. Tjaša Ivanc

Maribor, junij 2018

Delaj dobro, kolikor moreš,

z vsemi sredstvi,

ki jih premoreš,

na vse načine, ki jih zmoreš,

na vseh krajih, kjer lahko,

vsem ljudem, ki jih dosežeš,

tako dolgo kot le zmoreš.

( John Wesley)

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

2 NAČELO KONTRADIKTORNOSTI ...................................................................... 4

2.1 URESNIČENJE NAČELA KONTRADIKTORNOSTI.................................... 7

2.1.1 Pravica do informacije ................................................................................ 7

2.1.2 Jamstva v dokaznem postopku ................................................................. 11

2.1.3 Pravica do izjavljanja in pravna vprašanja ............................................... 15

2.1.4 Učinek sodbe na osebo, ki v postopku ni bila stranka .............................. 16

2.1.5 Obveznost sodišča opredeliti se do navedb strank ................................... 19

2.1.6 Institut vrnitve v prejšnje stanje kot izraz pravice do izjavljanja ............. 22

2.1.7 Pravica do izjavljanja glede vmesnih procesnih sklepov ......................... 23

2.1.8 Prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov ......................................... 24

2.1.9 Zahteva po enakopravnosti pravdnih strank ............................................. 26

2.2 IZJEME OD NAČELA KONTRADIKTORNOSTI ....................................... 27

2.2.1 Vrnitev v prejšnje stanje ........................................................................... 27

2.2.2 Zavarovanje dokazov ................................................................................ 28

2.3 OMEJITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI......................................... 29

2.3.1 Plačilni nalog ............................................................................................ 29

2.4 KRŠITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI ........................................... 32

2.4.1 Pritožbeni postopek .................................................................................. 33

2.4.2 Postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.................................................... 33

3 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 36

4 BIBLIOGRAFIJA ................................................................................................... 37

4.1 LITERATURA ................................................................................................. 37

4.2 VIRI ................................................................................................................. 38

POVZETEK

Civilni pravdni postopek temelji na različnih načelih. Načelo kontradiktornosti ali načelo

obojestranskega zaslišanja strank je eno od najpomembnejših temeljnih načel civilnega

pravdnega postopka. Načelo kontradiktornosti pride še posebej do izraza na glavni

obravnavi, zato mora potekati tako, da je strankama zagotovljena možnost, da se izjavita.

To pomeni, da ima stranka pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi

o trditvah in navedbah nasprotne stranke. Pravica do izjavljanja strank se lahko uresniči

le, če je stranki prej zagotovljeno, da bo izvedela za procesna dejanja, glede katerih ima

pravico se izjaviti. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjave je pravica do

informacije, ki jo zagotavlja procesni institut vročanja. V diplomski nalogi bom

obravnavala najpomembnejše procesne institute, v katerih se uresničuje načelo

kontradiktornosti, in sicer: pravica do informacije, jamstva v dokaznem postopku, pravica

do izjavljanja in pravna vprašanja, učinek sodbe na osebo, ki v postopku ni bila stranka,

obveznost do opredelitve sodišča do navedb strank, institut vrnitve v prejšnje stanje,

pravica do izjavljanja glede vmesnih procesnih sklepov, pravica do izjave v postopku za

izdajo začasne odredbe, prekluzije glede navajanja dejstev in novih dokazov. Pomembno

je tudi, da se v pravdnem postopku zagotovi enakopravnost pravdnih strank. Obravnavala

bom tudi izjeme od načela kontradiktornosti, ki sta v pravem pomenu besede le dve.

Omejitev načela kontradiktornosti pa se nanaša na posebni postopek izdaje plačilnega

naloga. Predstavim tudi kršitve načela kontradiktornosti, ki je absolutna bistvena kršitev

postopka, osredotočila se bom na pritožbeni postopek in postopek z izrednimi pravnimi

sredstvi.

Ključne besede: civilni pravdni postopek, načelo kontradiktornosti, procesni instituti,

plačilni nalog.

ABSTRACT

Civil justice procedure is based on various principles. The principle of adversariality or

the principle of mutual hearing between the parties is one of the most important basic

principles of civil litigation. The principle of adversarialism is particularly expressed at

the main hearing, and must therefore be conducted in such a way as to provide the parties

with the opportunity to make their statements. This means that the client has the right to

state the facts and to propose the evidence, and to make statements about the claims and

statements of the counterparty. The right to make a statement can only be made if the

party is previously assured to find out about the procedural acts in relation to which he

has the right to make a statement. An essential requirement for exercising the right to a

declaration is the right to information provided by the process institute of service. In the

diploma paper we will discuss the most important procedural institutes in which the

principle of contradiction is being implemented, namely, the right to information,

guarantees in the evidentiary procedure, the right to be heard and legal issues, the effect

of the judgment on a person who was not a party to the procedure, the obligation to define

the court to the parties’ statements, the institute restitution, the right to make a declaration

on interim procedural decisions, the right to be heard in the procedure for issuing an

interim injuction, an objection to the giving of facts and new evidence. It is also important

that in the civil proceedings the equality of litigants is guaranteed. It will also deal with

exemptions from the principle of contradiction, which, as exceptions, are only two in the

true sense of the word. The limitation of the principle of contradiction relates to a specific

procedure for issuing a payment order. If there is a violation of the principle of

adversariality, which is an absolute fundamental violation of the procedure, I will

concentrate on the appeal procedure and the procedure with extraordinary legal remedies.

Keywords: civil litigation, the principle of contradiction, procedural institutes, the right

to declare, payment order, violation of the principle.

1

1 UVOD

Civilni pravdni postopek je oblikovan kot družbeno varstvo civilnih pravic, to pa pomeni

z zakonom urejeno družbeno funkcijo. Sedanja značilna struktura civilnega pravdnega

postopka je odraz prirejenosti strank in sodišča pri vodenju pravde.1 Je splošna, redna in

osnovna metoda za varstvo ogroženih in oškodovanih civilnih pravic. Njegov namen je

rešiti civilni spor. V civilnem pravdnem postopku sodišča odločajo v sporih glede

premoženjskih in drugih civilnih pravic, sem pa spadajo tudi osebna in družinska

razmerja.2

Njegov individualistični značaj se odraža v načelu dispozitivnosti, po tem načelu je

pravda v celoti v rokah strank – po volji le-teh se postopek tudi začne, teče in konča –,

ter v razpravnem načelu, ki postavlja v ospredje stranke tudi pri zbiranju procesnega

gradiva. V državah z demokratičnim političnim sistemom in s tržnim sistemom

gospodarjenja je civilni pravdni postopek izgubil izključno individualistični značaj, in

sicer zaradi vpletanja države v medsebojne odnose subjektov na področju gospodarstva.

Pojavljajo se tudi različne omejitve lastninske pravice, dolžnosti lastnikov ali pa

priznavajo pravice tretjih oseb do posameznih stvari, ki so v zasebni lasti. Kadar pride do

sporov, kjer se mešajo javnopravni in zasebnopravni interesi, civilni spor izgubi svojo

izključno individualistično naravo. Zaradi tega pride v civilnem procesu do uveljavljanja

načela oficialnosti, kar pomeni, da sodišče v določenih primerih odloča po uradni

dolžnosti, to je ne glede na voljo strank.3

"Cilj civilnega pravdnega postopka je dvoje:

- ponuditi strankam uspešno obliko za varstvo njihovih materialnih pravic in s tem

zaščititi individualne interese;

- zagotoviti uveljavitev pravnega reda, ki vsebuje pravila določene

družbenoekonomske ureditve, ter tako zagotoviti uveljavitev javnih interesov."4

Civilni pravdni postopek pa mora delovati po pravilih funkcionalnega procesnega prava,

kamor spadajo temeljna načela civilnega pravdnega postopka.5 Pravna načela so

vrednostna merila, ki nosilcem določenih tipov vedenja in ravnanja sporočajo, kako

ravnati v pravnih razmerjih. V širšem smislu so pravna načela lahko v skladju s pravnimi

pravili.

1 Ude Lojze, Civilni pravdni postopek, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1992,

str. 42. 2 Triva Siniša, Dika Mihajlo, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i

dopunjeno izdanje, Narodne novine, d. d., Zagreb, 2004, str. 3. 3 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002,

str. 59–60. 4 Ude Lojze, Civilni pravdni postopek, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1992,

str. 44. 5 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 63.

2

V tem pomenu govorimo o pravnih načelih, ko sporočajo temeljne pojme in temeljna,

izhodiščna, osrednja vodila, ki navdajajo pravo in posamezna pravna področja. Zaradi

tega se po navadi za pravnim načelom v širšem pomenu skriva pravno pravilo.6

Zakon o pravdnem postopku7 (v nadaljevanju ZPP) vsebuje temeljna načela, v katerih so

dane splošne smernice za delovanje strank in sodišča. Gre za popolne norme, ki se

neposredno uporabljajo v konkretnih primerih in služijo za razlago zakona, z njihovo

pomočjo pa lažje razumemo bistvo pravdnega postopka in njegove institute. Imajo prav

poseben pomen, zato se morajo uporabljati v celotnem pravdnem postopku, prav zaradi

tega jih je zakonodajalec zbral in razvrstil zakonodajno-tehnično ter jih postavil na čelo

zakona. Poleg temeljnih načel poznamo še posebna načela, ki niso temeljna in veljajo le

za posamezen del postopka. Omeniti moramo, da nobeno temeljno načelo ni dosledno

izpeljano skozi celotni postopek.8

Temeljna načela, ki so pomembna za pravilno vodenje civilnega pravdnega postopka, so:

načelo zakonitosti, načelo dispozitivnosti in oficialnosti, razpravno in preiskovalno

načelo, načelo materialne resnice, načelo proste presoje dokazov, načelo obojestranskega

zaslišanja, načelo ustnosti in pismenosti, načelo neposrednosti, načelo pravnega interesa,

načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka, načelo javnosti, načelo pomoči prava

nevešči stranki, načelo prirejenosti postopkov, načelo vesti in poštenja v civilnem

procesu.

V diplomskem delu bom podrobneje obravnavala že prej omenjeno načelo

kontradiktornosti, ki ga bom obravnavala skozi sodno prakso slovenskih sodišč.

Osredotočila sem se predvsem na ustavno sodišče, pravila in teorijo pa sem našla tudi v

sodni praksi vrhovnih, višjih sodišč in v Evropskem sodišču za človekove pravice. Načelo

kontradiktornosti ali načelo obojestranskega zaslišanja strank lahko označimo tudi z

izrazom pravica do izjavljanja oziroma pravica do izjave.

Načelo kontradiktornosti je zagotovljeno že z Ustavo Republike Slovenije9 (v

nadaljevanju Ustava), in sicer se udejanja v pravici do enakega varstva pravic. Iz te

pravice izhaja dvoje: pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do

izjavljanja in pravica do enakopravnosti strank. Na to se nanaša tudi pravica pravičnega

sojenja, to je, da se strank ne sme obravnavati različno.

Načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjavljanja pomeni, da mora biti vsaki

stranki v postopku omogočeno, da navaja dejstva in dokaze in da se izjavi o dejstvih

6 Pavčnik Marijan, Teorija prava, prispevek k razumevanju prava, 5., pregledana in dopolnjena

izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 130–134. 7 Zakon o pravdnem postopku, (Uradni list RS, št. 73/07- uradno prečiščeno besedilo, 45/08- ZArbit,

45/08, 111/08- odl. US, 57/09- odl. US, 12/10- odl. US, 50/10- odl. US, 107/10- odl. US, 75/12- odl. US,

40/13- odl. US, 92/13- odl. US, 10/14- odl. US, 48/15- odl. US, 6/17- odl. US in 10/17). 8 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana,

Ljubljana, 1961, str. 33–34. 9 Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91- I, 42/97- UZS68, 66/00- UZ80, 24/03- UZ3a, 47,

68, 69/04- UZ14, 69/04- UZ43, 69/04- UZ50, 68/06- UZ121, 140, 143, 47/13- UZ148, 47/13- UZ90, 97,

99 in 75/16- UZ70a).

3

nasprotne stranke ter o pravnih vprašanjih. Seveda pa je pomen načela kontradiktornosti

širši od njegove definicije.

Da ima stranka možnost, da se izjavi o določenih navedbah, ji mora biti znano, da je na

primer proti njej vložena tožba, da ima pravico do ugovora ipd. To pa omogoča institut

vročanja vlog in pisem, ki so za stranko bistvena. Zato bom glede instituta vročanja

upoštevala tudi zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E)10, ki

je začela veljati s 14. septembrom 2017. Do sedaj je veljala novela ZPP-D, vendar je

novela ZPP-E prinesla številne spremembe prav na področju vročanja. Zato je temelj prav

pravica do informacij, ki zagotavlja strankam, da so obveščene glede procesnih dejanj,

do katerih se ima stranka pravico izjaviti v postopku.

Načelo kontradiktornosti pa se uresničuje pri številnih procesnih institutih civilnega

prava. Zame najpomembnejše bom obravnavala v nadaljevanju.

10 Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017.

4

2 NAČELO KONTRADIKTORNOSTI

Načelo kontradiktornosti ali načelo obojestranskega zaslišanja strank (audiatur et altera

pars) izhaja iz določbe 5. člena ZPP.11 Zagotavlja ga ustavno načelo enakega varstva

pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je "vsakomur zagotovljeno

enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi

organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih

pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih." Navedena določba se nanaša tudi na odločanje

sodišč v pravdnem postopku in je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14.

členu Ustave. To pa pomeni, da mora v postopku biti zagotovljena enakopravnost med

strankama, ki sta udeleženi, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega

postopka.12

Pravica do kontradiktornega postopka, za katero Ustavno sodišče uporablja tudi izraz

pravica do izjavljanja oz. pravica do izjave, vsakemu zagotavlja, da lahko pride do besede

v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. Pravica preprečuje, da bi

se človek v razmerju do države pretvoril v le objekt državnega odločanja, tako da je

človek v razmerju do države subjekt, zato lahko rečemo, da je ta pravica neposreden izraz

spoštovanja človekove osebnosti.13

Pravico do kontradiktornosti vsebuje tudi določba na evropski ravni. Osrednje mesto ima

– in je tudi največkrat obravnavana pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v

nadaljevanju ESČP) ter s tem tudi največkrat kršena – pravica do poštenega obravnavanja

(a right to a fair trial) strank, ki izhaja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o

človekovih pravicah14 (v nadaljevanju EKČP), iz katere izhaja, da se strankam v civilnih

in kazenskih postopkih mora zagotoviti javna, hitra, učinkovita ter pravična obravnava.15

Pravica do poštenega obravnavanja je širši pojem, ki vključuje dva elementa. To sta

enakost orožij (equality of arms) in kontradiktorni postopek (right to be heard)16, kar

pomeni da imajo stranke možnost, da dejavno sodelujejo v postopku in vplivajo na

odločitve, ki zadevajo njihove pravice in interese.17

11 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni

postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.–150. člen), Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, 2005,

str. 53. 12 Glej: Odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. 13 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni


str. 54. 14 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št.7-41/1994. 15 Pirnat Tanja, Pravica do kontradiktornega postopka po novejši praksi Evropskega sodišča za človekove

pravice, v: Pravnik 10/12, Zveza društev pravnikov Slovenije, 2005, str. 678. 16 "Pravica biti slišan". 17 Galič Aleš, Pravica do izjavljanja in pravica do enakega obravnavanja v novejši praksi Evropskega

sodišča za človekove pravice, v: Pravosodni bilten 1/2014, Ministrstvo za pravosodje, str. 77.

5

Ustavno sodišče pojma poštenega obravnavanja v celoti ne opredeljuje, ampak

opredeljuje le konkretne elemente, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Gre predvsem za dve

pravici, ki ju včasih ni mogoče ločiti, in sicer sta to pravica do kontradiktornega postopka

oziroma pravica do izjavljanja in pravica do enakopravnosti strank.18 Zato iz ustavnega

procesnega jamstva izhaja pravica do izjavljanja oziroma pravica do kontradiktornega

postopka, prav tako pa iz pravice do poštenega obravnavanja izhaja pravica do

kontradiktornega postopka (right to be heard).

Pravica do izjavljanja pomeni, da mora v kontradiktornem postopku biti vsaki stranki in

vsakemu, ki ima enak položaj, omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in se izjavi glede

dejanskih in pravnih vprašanj ter da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje

v dokaznem postopku (vključno s postavljanjem vprašanj pričam in izvedencem), da se

izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na

odločitev sodišča. Na drugi strani pravice stranke, da se v postopku izjavi, pa odgovarja

obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki so pomembne za odločitev,

in jih v obrazložitvi sodbe tudi utemelji. Zato tudi iz 22. člena Ustave izhaja, da se pravdni

postopek mora voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem

ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi

dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice. 19

Zahteva za enakost orožij pa pomeni, da ima stranka v postopku enake možnosti, da

predstavi svoja stališča glede primera v enakih okoliščinah in pod pogoji, kot jih ima

nasprotna stranka, da ne bi ena stranka bila postavljena v slabši položaj.20 Tukaj naj

opozorim, da enakost orožij ne pomeni zahteve, da bi v konkretni pravdi obe stranki

morali imeti enake vsebinske možnosti za končni uspeh v pravdi. Zahteva za enakost

orožij ima izključno formalno vsebino, kar pomeni enako možnost stranke, da sodišču

predstavi pravna stališča, dejstva in dokaze.21

Pravica enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) se izraža skozi načelo

kontradiktornosti oziroma pravice do izjavljanja stranke. Stranki v postopku mora biti

torej zagotovljeno dvoje: da bo stranko sodišče obravnavalo enakopravno glede na

nasprotno stranko, obema strankama pa mora biti zagotovljena možnost aktivnega

sodelovanja.

Načelo kontradiktornosti zagotavlja strankam, da postanejo subjekti sodnega postopka,

zato je treba dati tudi drugim, na katere se razširjajo subjektivne meje pravnomočnosti,

čim širše možnosti, da sodelujejo v postopku. Sem prištevamo sosporniškega

18 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje

preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 219. 19 Odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. 20 Glej: primer Buchberger proti Avstriji, citirano iz Pirnat Tanja, Pravica do kontradiktornega postopka

po novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, v: Pravnik 10/12, Zveza društev pravnikov

Slovenije, 2005, str. 687. 21 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje

preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 162.

6

intervenienta, potencialnega enotnega sospornika.22 To pomeni, da mora sodišče

strankam nuditi le možnost, da se izjavijo, in ne obstaja nobena dolžnost sodišča, da bi

stranko morala zaslišati in da bi stranke morale podati izjave. Prisilna sredstva v ta namen

niso dovoljena.23

V primeru, da se toženec spusti v spor, postane postopek dvostranski ali kontradiktoren.

Sodišče ima tako dva predloga, in sicer tožnikovega, da ugodi zahtevku, in toženčevega

za delno ali celotno zavrnitev zahtevka. Tukaj gre za formalno kontradiktornost.

Materialna kontradiktornost pa pomeni poseben razpravni način, tako da sodišče posluša

obe strani, to je tožnika in toženca. Potem to poteka po sistemu, da se vsaka stranka mora

izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke.24 Taka kontradiktorna razprava je

najučinkovitejša metoda za ugotavljanje materialne resnice in privede do pravilne in

zakonite sodne odločbe.25

Z uresničevanjem načela kontradiktornosti se pojavlja nov problem, to je, kako pripraviti

stranke do tega, da bodo aktivne v postopku, kako doseči, da obe stranki sodelujeta v

sporu ter da sta obe obveščeni in da se izjavita o spornih dejstvih. Specifičen problem se

nanaša na vprašanje, kako se odzvati na pasivnost stranke v postopku. V ta namen

poznamo tri različne sisteme, kadar stranka ne izkoristi svoje pravice do zaslišanja.26

Poznamo sistem afirmativne (pozitivne) litiskontestacije, ki je zgrajena na fikciji, da

stranka, ki se o navedbah nasprotne stranke ni izjavila, take navedbe priznava. Nasprotni

je sistem negativne litiskontestacije, ki je zgrajena na fikciji, da stranka, ki se ne izjavi o

navedbah nasprotne stranke, take navedbe zanika. Obstaja pa še tretji sistem, ki se kaže v

upoštevanju pozitivnih procesnih dejanj, ki pa ne sloni na temu, da bi stranki "vsilili"

fikcijo priznanja nasprotnikove trditve, pač pa upoštevamo le dejanja aktivne stranke.27

Danes je pravna teorija zavzela večinsko stališče, da v postopku močneje učinkujejo

dejanja aktivne stranke. Naš ZPP pa vendarle pri zamudni sodbi uveljavlja sistem

afirmativne (pozitivne) litiskontestacije. Temelji na temu, da stranka, ki se o navedbah

nasprotne stranke ni izjavila, take navedbe priznava. Iz določbe 338. člena ZPP izhaja, da

zamudna sodba temelji na izhodišču, da so dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, tudi resnična.28

22 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 120. 23 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana,

1961, str. 50. 24Juhart Jože, Civilno procesno pravo, Oris, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 1973, str. 104. 25 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 121. 26 Triva Siniša, Dika Mihajlo, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i

dopunjeno izdanje, Narodne novine, d. d., Zagreb, 2004, str. 154. 27 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana,

Ljubljana, 1961, str. 51. 28 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 121.

7

2.1 URESNIČENJE NAČELA KONTRADIKTORNOSTI

Pomen in konkretna vsebina načela kontradiktornosti je veliko bolj široka, kot je to

zagotovljeno v 5. členu ZPP, in se ne izčrpa s pravico do "navedbe o predlogih in

zahtevkih nasprotne stranke". Poznamo različne procesne institute, pri katerih pride do

uresničitve načela kontradiktornosti in jih bomo obravnavali v nadaljevanju.

2.1.1 Pravica do informacije

Načelo kontradiktornosti pride posebej do izraza na glavni obravnavi. Sodišče mora

glavno obravnavo voditi tako, da je strankama zagotovljena možnost, da se izjavita.

Pravica do izjavljanja se ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo stranka prej izvedela

za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti, zato je nujen pogoj za

uveljavljanje te pravice pravica do informacije. Procesni institut, ki zagotavlja to pravico,

je vročanje (vlog in vabil).

ZPP iz leta 1999 je vnesel številne spremembe glede pravice do informacije, ki se nanaša

na procesni institut vročanja. Glede instituta vročanja se bom osredotočila le na

pomembnejše spremembe, ki opisujejo institut vročanja. Opisala bom potek vročanja in

vmes opozorila na pomembnejše spremembe po noveli ZPP-E.

Vročanje opravlja sodišče po pošti, po varni elektronski poti, po določenem delavcu

sodišča ali na sodišču ter na kakšen drug način, ki ga predvideva zakon (prvi odstavek

132. člena ZPP).

Novela ZPP-E29, ki je začela veljati 14. septembra 2017, sistem vročanja v bistvenem ne

spreminja, krepi le podlago za uveljavitev vročanja po varni elektronski poti za vse tiste

osebe, ki imajo registriran varen predal v informacijskem sistemu e- sodstvo (novost) ali

naslov za vročanje po varni elektronski poti, zato se na podlagi 132. člena mora upoštevati

želja stranke, ki želi vročanje po tej poti.30

Na predlog nasprotne stranke lahko sodišče odredi, da se vročitev opravi po pravni ali

fizični osebi, ta oseba pa vročanje opravlja kot registrirano dejavnost na podlagi

posebnega dovoljenja ministrstva za pravosodje (drugi odstavek 132. člena ZPP). Tukaj

pride do spremembe, saj novela ZPP-E opušča pojem "vročanja kot registrirane

dejavnosti" ter izrecno določa, da lahko sodišče na predlog nasprotne stranke odredi, da

se vročanje opravi po detektivu ali izvršitelju, vendar le v primeru, da predlagatelj založi

stroške (drugi odstavek 132. člena ZPP-E). Po novem lahko sodišče tudi brez predloga

29 Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017. 30 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k

spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana, 2017, str. 25.

8

naslovnika vročitev opravi po varni elektronski poti, samo če je iz podatkov o stranki

razvidno, da ima ta ustrezen registriran naslov, in če sodišče stranko na to vnaprej osebno

opozori (četrti odstavek 132. člena ZPP-E).31 Zakon tako pozna vročanje po pošti, po

varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali drug način, določen z zakonom,

ter po novem še vročanje po detektivu ali izvršitelju in vročanje v poštni predal.32 Po varni

elektronski poti se vedno vroča državnim organom, odvetnikom, notarjem, izvršiteljem,

stečajnim upraviteljem in drugim osebam, ki jih določa zakon, zato morajo v

informacijskem sistemu sodstva registrirati svoj varni elektronski predal ali naslov za

vročanje po varni elektronski poti (sedmi odstavek 132. člena ZPP-E).

Novost, ki jo je prinesla ZPP-E, je 132.a člen, po katerem ni treba posebno vročati vabil

na narok, če sodišče na prejšnjem naroku ustno povabi stranko na naslednji narok in jo

pouči o posledicah izostanka ter to vpiše v zapisnik. S tem je vročitev opravljena.

Vročanje odvetnikom je poenoteno in usklajeno z vročanjem pravnim osebam in drugim

profesionalcem, kamor spadajo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti,

pravnim osebam, podjetnikom posameznikom in notarjem. Po 133. členu ZPP-E se tem

osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali

delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali sedežu, novost novele pa je, da

se vročitev lahko opravi tudi preko zakonitega zastopnika ali prokurista.33

Po 139. členu ZPP-E se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu

vroči pisanje v poštni predal, na sodišču ali po varni elektronski poti. Tukaj je novost

možnost vročanja v poštni predal v skladu s 139.b členom ZPP-E, ki vsebuje pravico

stranke, da zaprosi, da se ji pisanja vročajo v poštni predal, pri čemer razlikujemo med

osebnim vročanjem (v primeru, da vročitev v "roke" ni mogoča in ga pisanje čaka na

pošti, to pa je mogoče dvigniti v roku 15 dni po obvestilu, šele nato se šteje za vročeno z

domnevo vročitve) in navadnim vročanjem (v primeru, da vročitev v "roke" ni mogoča

in pisanje takoj pusti v poštnem predalčniku). Pri vročanju v poštni predal se šteje, da se

neosebna pisanja štejejo za vročena takoj. Pri vročanju osebnih pisanj pa se šteje, da je

pisanje vročeno, ko naslovnik dvigne pisanje iz poštnega predala oziroma po preteku 15

dni.34

Pomemben je spremenjen 139.a člen ZPP-E, ki je vpeljal obvezno neposredno vročanje

med odvetniki, ki se lahko opravi priporočeno po pošti s povratnico ali po varni

31 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi

pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana, 2017, str. 26. 32 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Vlada Republike

Slovenije, EVA 2013- 2030- 0993, Ministrstvo za pravosodje RS, URL:

http://www.iusinfo.si/download/razno/160705_ZPP-E.pdf, str. 119. (10. 2. 2018). 33 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k


Ljubljana, 2017, str. 26. 34 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi

pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana, 2017, str. 27–28.

http://www.iusinfo.si/download/razno/160705_ZPP-E.pdf

9

elektronski poti. To bo predvsem prispevalo k prihranku časa in zmanjšanju stroškov na

sodiščih. Pri neposrednem vročanju med odvetniki nasprotni stranki ni treba osebno

vročiti elektronskih vlog po elektronski poti, saj ne teče noben rok, zato je možna navadna

vročitev. Tako bo elektronska vročilnica prispela v nekaj dneh.35

Poznamo dva načina vročanja, in sicer osebno in navadno (neosebno) vročitev v primeru,

ko se vroča v hišni poštni predalčnik. Za osebno vročitev gre, ko se pisanje vroči

naslovniku. Kadar tistega, ki se mu sodno pisanje vroča, ni na stanovanju, se pisanje vroči

kateremukoli odraslemu članu gospodinjstva. Če se vroča na delovnem mestu tistega, ki

se mu pisanje mora vročiti, in ga na delovnem mestu ni, se pisanje vroči osebi, ki je

pooblaščena za sprejemanje pošte in je pisanje dolžna sprejeti, ali osebi, ki je tam

zaposlena in v to privoli (140. člen ZPP). Ko opisana nadomestna vročitev ni možna, se

po 141. členu ZPP fizični osebi vroča v hišni poštni predalčnik. Gre za navadno

(neosebno) vročitev. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje dano

v predalčnik, naslovnika pa je treba na pisanju o tem posebej opozoriti. Vročevalec na

vročilnici navede vzrok za takšno ravnanje, zabeleži dan, ko je pisanje pustil v

nabiralniku, in se podpiše. V primeru, da naslovnik nima predalčnika ali ta ni v uporabi,

se mora pisanje izročiti sodišču, ki ga je odredilo, če pa gre za vročitev po pošti, pa se

izroči pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o

vročitvi in kraju, kjer se pisanje nahaja. Šteje se, da je pisanje vročeno na dan, ko je

obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, naslovnika pa je treba na obvestilu o tem posebej

opozoriti. Na obvestilu vročevalec nevede vzrok za takšno ravnanje, navede dan ter se

podpiše. Pisanje se pri pošti hrani 30 dni. Če v tem roku naslovnik pisanja ne dvigne, se

le-to vrne sodišču (drugi odstavek 141. člena ZPP).

Osebna vročitev po 142. členu ZPP (tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena

posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in po novem nalog za plačilo sodne takse za

vlogo iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona in vabilo stranki na poravnalni narok

ali prvi narok za glavno obravnavo, če prvi narok ni bil razpisan, druga pisanja, ko tako

določa zakon, za osebno šteje tudi vročanje iz 141.a člena ZPP) se opravlja tako kot

neosebna. In sicer: če vročevalec naslovnika ne najde, v predalčniku ali osebam, ki

morajo sprejeti vročitev, pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni. Vročitev

je opravljena, ko pisanje dvigne. Če pisanje v 15 dneh ni dvignjeno, se po poteku časa

šteje, da je vročeno. Temu pravimo "fikcija" vročitve. Pisanje pusti v poštnem

nabiralniku, da se zagotovi večja verjetnost, da se z njim seznani.36 Kot novost ZPP-E pa

je dodano, da namesto naslovnika lahko pisanje dvigne oseba, ki jo je naslovnik pooblastil

kot osebo za dvig pisanj, a le pod pogojem, da je pošta seznanjena s pooblastilom in se ta

oseba identificira z osebnim dokumentom in fotografijo (četrti odstavek 142. člena ZPP).

35 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Vlada Republike

Slovenije, EVA 2013- 2030- 0993, Ministrstvo za pravosodje RS, URL:

http://www.iusinfo.si/download/razno/160705_ZPP-E.pdf, str. 123–124. (15. 2. 2018). 36 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k


Ljubljana, 2017, str. 70.


10

Zakon je razmejil osebno in neosebno vročanje tudi pri vročanju po varni elektronski poti.

141.a člen ZPP-E določa da se pisanja v elektronski obliki lahko vročajo v fizični obliki

ali po varni elektronski poti. Osebno vročanje se opravi tako, da informacijski sistem

vodstva pisanja pošlje pisanje neposredno naslovniku na naslov za vročanje ali v njegov

varen elektronski predal s posredovanjem pravne ali fizične osebe, ki vroča pisanja po

varni elektronski poti kot registrirano dejavnost. Pisanje mora prevzeti v 15 dneh. Če tega

ne stori, se šteje, da je vročitev po poteku roka opravljena. Kot novost je dodan 141.b

člen, kjer gre za navadno vročitev pisanj po varni elektronski poti. Opravi se tako, da se

pisanje pusti na naslovu, ki je registrirano v informacijskem sistemu sodstva, ali v varnem

elektronskem predalu. Vročitev je bila opravljena na dan, ko je bilo elektronsko pisanje

puščeno na naslovu naslovnika ali poslano v varen elektronski predal, na kar je treba

naslovnika v pisanju posebej opozoriti.37

Spremenjena je določba 143. člena ZPP, ki ureja vročitev v primeru neznanega naslova

naslovnika, ki je fizična oseba. Po noveli ZPP-D se je vročalo na formalno prijavljenem

naslovu, tudi če naslovnik ni živel tam. Ustavno sodišče je ta strog režim razveljavilo v

odločbi št. U-I-279/08-14 z dne 9. julija 2009 in je ponudilo novo rešitev. Ta rešitev je

sistem sprožitve formalnega (upravnega) postopka ugotavljanja dejanskega stalnega

prebivališča. Če ne najde dejanskega prebivališča, pride do izbrisa stalnega naslova in

šele tedaj tudi do postavitve začasnega zastopnika. Postopek je bil dolgotrajen, z

vprašljivo učinkovitostjo. Novela ZPP-E v 143. členu načeloma upošteva navedeno

ustavno odločbo, vendar je urejeno tako, da če vročevalec sam izve za naslov, lahko

pisanje prepošlje. Če ta možnost ni mogoča, sodišče pogleda v Centralni register

prebivalstva, to velja za domač naslov, ter v register Zavoda za zdravstveno zavarovanje,

ki velja za delodajalca. V primeru neuspešnosti vročitve na teh naslovih sodišče pozove

stranko, da poda nov naslov, sproži bodisi formalen postopek ugotavljanja dejanskega

prebivališča, kar ostaja še vedno kot možnost, bodisi poizve pri osebah, ki bi lahko vedele,

kje se naslovnik nahaja. Če se vse to izkaže za neuspešno, pa še naprej ostaja možnost

postavitve začasnega zastopnika za toženca.38

Podlaga za uveljavitev načela kontradiktornosti je pravilno vročanje, s tem pa se stranki

in drugim udeležencem omogoča, da se seznanijo s procesnimi dejanji nasprotnika in

sodišča. Če je vročitev nepravilna in stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred

sodiščem, gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP.39 Navedla bom nekaj primerov, v katerih pride do kršitve načela

kontradiktornosti.

Tako je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, ko je sodišče odločalo o ugovoru

37 Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017. 38 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi

pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2017, str. 29–30. 39 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 199.

11

krajevne nepristojnosti, ki ga ni vročilo v odgovor tožeči stranki.40

Do kršitve načela kontradiktornosti je prišlo tudi v primeru, v katerem sodišče prve

stopnje upniku ni vročilo sporočila banke, da je terjatev plačana, in je že izdalo sklep o

ustavitvi pritožbe, stranka pa ni imela možnosti, da se izjavi o pravnoodločilnih dejstvih.41

Tretji primer se nanaša na odločitev sodišča, da vročanje komercialnih priporočenih

pošiljk ni mogoče enačiti z vročanjem sodnih pisanj. Nasprotniku ni treba vročati vlog,

ki ne morejo vplivati na končni izid dogodka, zato stranka s pritožbo ni uspela.42

Četrti primer pa se nanaša na ugotovitev sodišča v zadevi, da toženi stranki ni bila dana

možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ji ni bila vročena niti tožba niti vabilo na narok

za glavno obravnavo. Pošiljko z vabilom na narok je tožena stranka zavrnila, ker ni bila

naslovljena nanjo, kar sodišče smatra za utemeljeno. Zaradi tega niso bili podani pogoji

za izvedbo naroka za glavno obravnavo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb

postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.43

Tukaj bi še omenila, da je od odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-55/04 z dne 6. aprila 2006

zaradi varstva pravice do izjavljanja vsako pritožbo zoper sklep treba vročiti nasprotni

stranki v odgovor. Zaradi novosti pa pride do omejitve, tako da je le pri pritožbah zoper

taksativno naštete najpomembnejše sklepe uveljavljena pravica do odgovora na pritožbo

(366. člen ZPP). Gre za omejitev, saj se morajo nasprotni stranki vročiti le tisti sklepi, pri

katerih je glede na pomen zadeve oziroma odločitve nujno, da se zagotovi pravica

nasprotne stranke do izjave. Nova določba oži obveznost vročanja pritožbe zoper sklep v

odgovor nasprotni stranki. Povedano tako velja le za tiste sklepe, ki so pomembnejši (npr.

motenje posesti, zavrženje tožbe po nastopu litispendence, zavrnitev predloga ali

ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, odločitev o stroških, višjih od 800 EUR).

V nasprotnem primeru se pritožba zoper sklep ne vroči nasprotni stranki v odgovor.44

2.1.2 Jamstva v dokaznem postopku

Pravilna uporaba pravnih pravil oziroma odločitev sodišča v sporu je odvisna od

popolnega in pravilnega ugotovljenega dejanskega stanja v sporu. To lahko dosežemo z

dokazovanjem. Dokazovanje je zbiranje procesnega gradiva, ki ga predlagajo stranke in

s tem poskušajo pri sodišču doseči stopnjo prepričanja o resničnosti navedenih trditev.

40 Glej: VSC sklep Cpg 374/2006 z dne 9. 5. 2007. 41 Glej: VSL sklep III Cp 3226/2005, citirano iz Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP III s

komentarjem in sodno prakso, Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 184. 42 Glej: VSL sklep I Cpg 868/2016 z dne 17. 1. 2017. 43 Glej: VDSS sklep Pdp 624/2013 z dne 20. 9. 2013. 44 Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi

pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2017, str. 100–101.

12

Sodišče se samo odloči o tem, katera so pravno relevantna dejstva za odločitev v sporu.45

Sodišče mora biti o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, prepričano, kar je

skladno z načelom materialne resnice. O prepričanju kot pravnem standardu govorimo

takrat, ko povprečen človek ne dvomi o obstoju oziroma neobstoju določenega dejstva.

Iz 7. člena ZPP izhaja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje

zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče lahko izvede

le tiste dokaze, ki so predlagani, edina izjema so dokazi, ki jih sodišče izvede po uradni

dolžnosti takrat, ko stranke želijo razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo (drugi

odstavek 7. člena ZPP).46

S tem, ko ima stranka pravico do navedbe vseh dejstev (7. člen ZPP), ima tudi pravico,

da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP).

Ustavno sodišče je opredelilo jamstva v dokaznem postopku:

"Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave se nanaša tudi na

dokazni postopek, saj iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku

zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se

izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter

postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja."47

Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je

načelo kontradiktornosti izraz pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pravica

zahteva, da je stranki omogočeno, da se seznani z vsemi vlogami in listinami v spisu ter

se opredeli do njih.48

Sodna praksa glede vprašanja, ali ima stranka pravico, da se izvedejo dokazi, ki jih je

predlagala, ni enotna. V zgodnejšem času je Ustavno sodišče govorilo o diskrecijski

pravici pravdnega sodišča, da določi, kateri dokazi bodo izvedeni. Postavilo je le zahtevo,

da sodišče mora obrazložiti, zakaj je predlagan dokaz zavrnilo.49 Novejša sodna praksa

pa je zavzela drugačno stališče. Izvedba predlaganega dokaza se lahko zavrne samo v

primeru, ko so za to podani ustavno sprejemljivi in dopustni razlogi. Da pa takšni razlogi

obstajajo, mora biti razvidno ali iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga

(drugi odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne odločbe.50

Obveznost sodišča do izvedbe predlaganega dokaza pa ni brez omejitev in sodišče lahko

iz upravičenih razlogov izvedbo zavrne. Pogost razlog, ki se pojavlja, je "nerelevantnost

45 Triva Siniša, Dika Mihajlo, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i

dopunjeno izdanje, Narodne novine, d. d., Zagreb, 2004, str. 480. 46 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 255–256. 47 Glej: sklep Up 12/97 z dne 25. 3. 1999 citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,

Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 224. 48 Glej: odločba Up 590/14 z dne 17. 11. 2016. 49 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje

preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 225. 50 Glej: sklep VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.

13

dokaza", kar pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev niso relevantni.

Gre za takšne dokaze in z njimi ugotovljena dejstva, da tudi če bi se izkazala za resnična,

ne bi spremenila odločitve sodišča.51 Eden od razlogov, da predlagani dokaz ni odločilen

za ugotovitev dejstev v sporu, je, da so dejstva že dovolj dokazana, zato sodišče

nadaljnjega dokaza ni dolžno izvajati.52 Ne sme pa se zgoditi nasprotno, da bi sodišče

zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o

nasprotnem.53

Zaradi obstoja zahtev po učinkovitosti, pospešitvi in ekonomičnosti postopka je mogoče

pravico do izvedbe dokazov omejiti tudi z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so neprimerni

za ugotovitev določenega dejstva. Tako je v primeru, ko je predlagan dokaz z zaslišanjem

priče za ugotovitev dejstva, iz katerega pa izhaja, da ga je mogoče ugotoviti samo s

pomočjo ustreznega izvedenca. Glede tega dokaza je potrebna posebna previdnost, saj se

ne sme pretvoriti v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Kot primer je navedena zavrnitev

zaslišanja predlagane priče iz razloga, da ni verodostojna.54

Ustavno sodišče načeloma prepoveduje t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, vendar je tukaj

treba omeniti, da je to stališče sprejelo v zadevi, v kateri ni prišlo do zavrnitve dokaznih

predlogov v rednem pravdnem postopku, temveč v postopku z izrednim pravnim

sredstvom obnove postopka. Pravica do izvedbe dokazov je tukaj bolj omejena. Obnova

postopka je izredno pravno sredstvo, kar predstavlja poseg v pravnomočnost, obenem pa

je omejenost možnosti posegov v pravnomočne sodne odločbe tudi nujen element pravice

do učinkovitega sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po

23. členu Ustave. Zato je v tem primeru po Ustavi dopustno, da sodišče oceni dokazno

moč dokazov, na podlagi katerih naj bi prišlo do obnove postopka.55

Dokaza tudi ni treba izvesti v primeru, ko tožba ni sklepčna, kajti v tem primeru nobeden

od dokazov ni relevanten za odločitev v zadevi. Tudi ob uspehu vseh predlaganih dokazov

in ugotovitvi vseh zatrjevanih dejstev bo sodišče zahtevek moralo zavrniti, ker po

materialnem pravu ni utemeljen. Obravnava se zaključi z zavrnitvijo zahtevka, ne da bi

se izvedel kakšen dokaz.56

Izvedbo dokaza sme sodišče zavrniti tudi iz razloga, da je bil podan z namenom

zavlačevanja ali prepozno. Tudi v primeru, ko sodišče razpolaga z neposrednimi dokazi,

ni dolžno izvajati tudi posrednih dokazov, kljub temu da splošne prepovedi hear-say

51 Glej: sklep Up 12/97 z dne 25. 3. 1999. 52 Glej: VSL sodba in sklep I Cp 2348/2009 z dne 16. 10. 2009. 53 Glej: sodba VIII Ips 174/2016 z dne 22. 11. 2016. 54 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni


str. 56. 55 Glej: sklep Up 420/00 z dne 21. 5. 2002, citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna

pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 229. 56 Galič Aleš, Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Pravica do kontradiktornega

postopka v: Podjetje in delo, številka 6–7, Gospodarski vestnik, d. d., 18. 10. 1999, stran 1166–1176.

14

dokaza v pravdnem postopku ni.57

Naj še omenim problematiko nedopustno pridobljenih dokazov. V kazenskem postopku

je ekskluzija protipravno pridobljenega dokaza s tem, ko varuje pravice obdolženca in

niso omejene pravice nasprotne stranke, ker je to država. V pravdnem postopku pa je

situacija drugačna, saj je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno ustavno

pravico do dokaza, ki je del pravice do izjave v postopku. Ob rešitvi se naslonimo na

stališča nemškega prava. Ravnovesje med pravico do dokaza na eni strani ter človekovimi

pravicami stranke na drugi strani, ki je bila prizadeta s protipravno pridobitvijo tega

dokaza, sloni na stališču, da izvedba dokaza v pravdnem postopku ni dopustna, če je

dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in bi njegova izvedba povzročila ponovno

kršitev človekovih pravic. To se nanaša na pridobitev dokazov s kršitvijo osebnostnih

pravic, kamor spadajo protipravno tajno zvočno in slikovno snemanje, kraja osebnega

dnevnika in osebnih pisem. Če bi pred sodiščem izvajali te dokaze, bi bile ponovno kršene

človekove osebnostne pravice, česar pa sodišče ne sme dovoliti, pa čeprav sta s tem

omejeni pravica do dokaza in pravica do sodnega varstva.58

Tudi Vrhovno sodišče Slovenije se je v Sklepu II Ips 80/98 z dne 25. 3. 1999 ukvarjalo s

problematiko uporabe nedopustno pridobljenih dokazov. To je bilo v primeru, ko je po

telefonu (speaker phone) potekal poslovni pogovor, ena stranka je poslušala ob prisotnosti

odvetnika, ta je pogovor posnel, ne da bi za to vedela druga stranka. Vrhovno sodišče je

ugotovilo, da ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic, saj odvetnik

lahko za zaščito svoje stranke tudi zvočno snema pogovor. Iz primera je tudi razvidno, da

ni šlo za zaupen pogovor in ne za namen zlorabe takšne izjave. Gre torej za podobno

ugotovitev kot pri nemškem ustavnem sodišču. Oporekati je mogoče le glede vprašanja

ugotovitve pravne podlage kršitve ob nedopustni zavrnitvi dokaznega predloga. Vrhovno

sodišče je utemeljilo, da nedopustna zavrnitev izvedbe dokaza pomeni relativno bistveno

kršitev načela materialne resnice. Vendar pa se tukaj zdi bolj prepričljivo stališče

nemškega sodišča, da gre za absolutno bistveno kršitev glede nemožnosti sodelovanja v

postopku po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP.59

Obstaja pa zahteva, da mora sodišče razloge nerelevantnosti oziroma neprimernosti

predlaganega dokaza ustrezno pojasniti, saj je s tem dana možnost stranki, da ugotovi

razloge, na podlagi katerih je bil zavrnjen dokazni predlog, in jih z morebitno vložitvijo

pritožbe napade. Kadar sodišče zavrne dokazni predlog iz neupravičenih razlogov ali

razlogov, ki niso ustavno sprejemljivi, lahko to predstavlja kršitev pravdnega postopka iz

8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.60



str. 57. 58 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje

preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 288–290. 59 Galič Aleš, Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Pravica do kontradiktornega

postopka v: Podjetje in delo, številka 6–7, Gospodarski vestnik, d. d., 18. 10. 1999, stran 1166–1176. 60 Glej: sklep VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.

15

Nasproti načelni obveznosti sodišča do izvedbe predlaganih dokazov se na drugi strani

stranki nalaga odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice do

dokaza. Skrbno ravnanje pa opredeljuje t. i. obveznost substanciranja dokaznih

predlogov.61 To pomeni, da ima stranka odgovornost, da natančno in razločno pojasni,

katero dejstvo se naj s tem dokazom ugotavlja in zakaj je tak dokaz relevanten za

presojo.62 Načelna pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov pa ni v nasprotju z

določbo drugega odstavka 213. člena ZPP, da o tem, kateri dokazi bodo izvedeni, odloča

sodišče, saj iz 287. člena ZPP izhaja, da o tem sodišče nima diskrecijske pravice in ima

le pravico, da ne izvede tistih, ki so nerelevantni.63

Treba je ločiti položaj stranke kot glavnega procesnega subjekta od položaja stranke, ki

ga ima kot dokazno sredstvo (257. člen ZPP).64

Načelo kontradiktornosti je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Zaslišanje

strank pa je le dokazno sredstvo in nima zveze s pravico stranke, da predlaga dokaze in

da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter da se izjavi o pravnih in dejanskih vprašanjih

spora. Zato lahko pride do kršitve načela kontradiktornosti le, če sodišče ne da obema

strankama enake možnosti, da se izjavita in seznanita z navedbami nasprotne stranke.65

Pravico do izjave stranka uresničuje s pisnimi vlogami in navajanjem dejstev na glavni

obravnavi, zato odločitev sodišča, da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ne krši

pravice do izjave. Takšna situacija ni sporna z vidika pravice do izjavljanja, temveč z

vidika enakega obravnavanja, ki prav tako izhaja iz 22. člena Ustave, ko se sodišče odloči,

da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, vendar pa brez utemeljenega razloga zasliši

eno stranko, druge pa ne. Zato lahko govorimo o kršitvi pravice do enakega obravnavanja

in ne o kršitvi pravice do izjavljanja.66

Sicer pa sodišče odloči, ali bo izvedlo dokaz z zaslišanjem prič ali ne, kar je odvisno od

potreb dokaznega postopka. Če je dovolj drugih dokazov, se ta dokaz ne izvede.67

2.1.3 Pravica do izjavljanja in pravna vprašanja

"Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Sodišče se

mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev

61 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje

preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 230. 62 Glej: sklep Up 266/01 z dne 25. 4. 2002 citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,

Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 230. 63 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni


str. 58. 64 Glej: sklep II Ips 292/2005 z dne 8. 3. 2007. 65 Glej: sodba in sklep II Ips 638/2009 z dne 18. 3. 2010. 66 Glej: sklep Up 259/03 z dne 20. 9. 2004. 67 Glej: sodba II Ips 451/2000 z dne 8. 3. 2001.

16

pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske

navedbe, temveč tudi za pravno opredelitev spora. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna

pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve

(obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej

odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za

presojo spora odločilni."68

Iz sodne prakse ustavnih sodišč izhaja pravica stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih,

ter tudi pravica, da izreče svoja pravna naziranja. Sporno je le vprašanje, ali iz pravice do

izjave izhaja tudi obveznost sodišča do pravnega naziranja. Vprašanje se nanaša na

pravico do izjave, ki pa stranki ne koristi, če se izreče o dejstvih, ki so pomembna za njo,

za sodišče pa so pravno relevantna druga dejstva (mnenje sodišča je zaradi pravila iura

novit curia tudi odločilno). Iz navedenega pa ne izhaja, da bi sodišče moralo vedno

razkriti svoja pravna naziranja (kot to mora vedno storiti pri dejstvih in dokazih, ki jih

upošteva po uradni dolžnosti). Stranka lahko pravna pravila, ki so pomembna za odločitev

v zadevi, ugotovi tudi sama (s proučitvijo sporne zadeve, zakonov, sodne prakse in

teorije). Od stranke se v postopku zahteva ustrezna skrbnost. Iz nemškega ustavnega

sodišča izhaja utemeljeno stališče, da iz pravice do izjave izhaja, da mora sodišče stranko

opozoriti na svoja pravna naziranja, vendar le v primeru, ko stranka kljub zadostni

skrbnosti ni mogla predvideti, da bo sodišče oprlo svojo odločitev na določeno pravno

normo. Iz ustave izhaja zahteva po preprečitvi t. i. sodbe presenečenja.69

2.1.4 Učinek sodbe na osebo, ki v postopku ni bila stranka

Civilni pravdni postopek sloni na sistemu dveh strank, to sta tožnik in toženec. Temeljno

načelo postopka je dispozitivnost, ker stranki upravljata postopek (sta dominus litis

procesa), temeljno načelo glavne obravnave pa je kontradiktornost.70 Stranka v civilni

pravdi je tisti, ki zahteva pravno varstvo od sodišča, ter tisti, proti kateremu se zahteva

pravno varstvo. Da stranka lahko nastopa v civilni pravdi, mora imeti sposobnost biti

stranka, kar pomeni, da je sposobna biti nosilec pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz

procesnega razmerja. Tisti, ki ima to sposobnost, je lahko v pravdi tožnik, toženec,

stranski intervenient.71

Ker je stranka nosilec pravic in dolžnosti, iz njene pravice izhaja, da se izjavi tudi zahteva,

da sme sodna odločba vezati le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v

katerem je bila izdana. Iz sodbe izhaja: "Osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila

stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve

68 Glej: odločba Up 399/05 z dne 15. 5. 2008. 69 Galič Aleš, Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Pravica do kontradiktornega

postopka v: Podjetje in delo, številka 6–7, Gospodarski vestnik, d. d., 18. 10. 1999, stran 1166–1176. 70 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002,

str. 165. 71 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana,

1961, str. 175 in 179.

17

sodišča, rezultat tega postopka razen v izjemnih primerih ne sme iti v škodo niti z učinkom

pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku

proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v

katerem ta oseba ni bila stranka."72

To pomeni, da načelu kontradiktornosti postopka ni zadoščeno, če je pravica do izjave v

postopku zagotovljena obema strankama, rezultat sodbe pa neposredno prizadene osebe,

ki niso imele možnosti sodelovati v postopku. Zato je pravica do izjave popolna takrat,

ko je zagotovljeno, da bo sodba učinkovala le proti osebam, ki so imele možnost

sodelovati v postopku, v katerem je bila sodba izdana. Institut oblikovalne tožbe in njen

učinek erga omnes se je razširil na primere, ko učinki določene sodbe neposredno

prizadenejo pravni položaj oseb, ki v pravdi niso sodelovale. To je veljalo vse do takrat,

dokler pravica do izjave ni bila priznana kot ustavna pravica, do takrat je bilo mogoče

govoriti o "izjemah od splošnega pravila".73

Danes je pravica do izjave ustavna in konvencijska pravica, zato je treba presoditi ustavno

skladnost primerov, ko učinek sodbe prizadene osebe, ki v postopku niso imele možnosti

sodelovati. Splošno sprejeto načelo danes je, da mora biti pravica do izjave zagotovljena

osebam, na katere bo rezultat postopka neposredno vplival. Možnost sodelovanja v

postopku mora biti zagotovljena tudi drugim osebam, ne le prvotnemu tožniku in tožencu,

kar pa ne pripelje do odmika zgradbe pravdnega postopka. S tem je sistem dveh strank

ter tožbenega zahtevka ohranjen, spremeni se le to, da v postopku sodeluje na strani

tožnika ali toženca več oseb.74

Kot omejitev pravice do izjave v postopku štejemo primere, ko sodba učinkuje tudi na

osebo, ki v postopku ni imela možnosti sodelovati. Omejitev je v skladu s 15. členom

Ustave dopustna, če je nujna za zagotovitev druge ustavne pravice.75

Z restriktivno razlago pojma "materialnih udeležencev" je mogoče omejiti krog oseb, na

katere se pravica do izjave tretjih oseb nanaša. Za utemeljitev pravice tretje osebe do

izjave ni dovolj katera koli prizadetost stranke zaradi izida pravde, ampak je potreben

neposredni in pravni učinek.76

Sodba neposredno učinkuje na tretjo osebo takrat, ko bi sodišče v novi pravdi tožbo

zavrglo zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), pri tem pa bi

se sklicevalo na predhodno sodbo v pravdi med drugima strankama ali pa bi bilo sodišče

v tej drugi pravdi glede predhodnega vprašanja vezano na sodbo, izdano v prejšnji pravdi

72 Glej: odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. 73 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –

meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 303. 74 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –

meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 303–304. 75 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –


meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 305.

18

med drugima strankama. Obstajati pa mora pravica tretje osebe, ki bi jo lahko uveljavljala

v tej drugi pravdi že v času, ko med drugima strankama teče prva pravda.77

Omejitev, da je treba upoštevati le primere z neposrednim in pravnim učinkom ter

upoštevati materialnopravno odvisnost in materialnopravno varstvo in vztrajati pri

stališču, da naj sodba učinkuje le med strankama, je možno število primerov širjenja

učinkov sodbe na osebe, ki niso sodelovale v postopku, močno omejiti. K temu teži

stališče, da naj bodo enotni sosporniki tudi vedno nujni sosporniki. Tako je zagotovljeno,

da imajo v pravdi možnost sodelovati vsi, učinek sodbe pa se lahko razteza na vse.

Moramo pa se zavedati, da vztrajanje pri nujnem sosporništvu ni mogoče v vseh primerih,

predvsem na aktivni strani, saj nikogar ni mogoče prisiliti v vložitev tožbe. Zato pa ZPP

vsebuje tudi drug institut, ki omogoča, da se učinek sodbe neposredno razteza na osebe,

ki niso stranke postopka. Ta institut se imenuje sosporniška intervencija.78

Sosporniški intervenient ima položaj enotnega sospornika, zato lahko v pravdi uresniči

pravico do izjave. Nastane pa drug problem: ni namreč zagotovljeno, da bo za to pravdo

sploh izvedel, kar pa je nujni predpogoj za vključitev v pravdo. Da se tretja oseba lahko

seznani o teku pravde, ki neposredno vpliva na njen pravni položaj, je na voljo institut

obvestila o pravdi (litis denuntiatio, 204. člen ZPP). Obvestitev tretjega o pravdi pa ni

obvezna, vendar pa se oseba, ki je obveščena o pravdi, kasneje ne bo mogla sklicevati na

ugovor slabega pravdanja. Oseba, ki se v pravdo ni vključila, je pa bila o njej obveščena,

kasneje ne bo mogla s predlogom za obnovo postopka trditi, da ni imela možnosti

sodelovati v pravdi ali da v pravdi ni mogla navesti določenih dejstev brez svoje krivde.

Če pa stranka osebe ne bo obvestila in tretji, na katerega se razteza učinek sodbe, za

pravdo ne bo izvedel, si bo pravico do izjave v postopku lahko zagotovil naknadno, in

sicer s pravnimi sredstvi.79

Edino pravno sredstvo, ki pride v poštev, je obnova postopka, s katerim je tretji osebi vsaj

naknadno omogočena možnost sodelovanja v postopku. Upoštevati pa je treba položaj in

interese nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Zato

je uveljavitev obnove postopka mogoče le, če se izkaže obstoj novih pravno relevantnih

dejstev, in to pod pogojem, da jih pritožnik brez svoje krivde ni mogel navesti že v

prejšnjem postopku. Ta pogoj pa bo v takšnih primerih vedno izpolnjen, saj pritožnik za

prejšnji postopek sploh ni vedel. V teh primerih se je treba sklicevati na obnovitveni

razlog po 2. točki 394. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Pri obnovitvenem

razlogu kršitve načela kontradiktornosti ni objektivnega prekluzivnega roka.80

Kršena je pa tudi pravica do izjave v postopku po 22. členu Ustave, če osebi, na katero

77 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –




meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 311–312.

19

sodba neposredno vpliva, ni omogočeno sodelovanje v pravdi. Zato pride v poštev

ustavna pritožba, vendar je procesna predpostavka dopustnosti ustavne pritožbe

izčrpanost pravnih sredstev. Zato mora stranka najprej vložiti predlog za obnovo postopka

in šele nato lahko vloži ustavno pritožbo. To se nanaša na ustavne pritožbe zoper sodno

odločbo, izdano v postopku, za katerega pritožnik sploh ni vedel. Pravica do izjave v

postopku pa je lahko kršena tudi s tem, da sodišče šteje, da je vezano na sodbo, ki je bila

izdana v pravdi med drugima strankama, čeprav za širitev subjektivnih mej

pravnomočnosti prejšnje sodbe ni utemeljenih razlogov.81

2.1.5 Obveznost sodišča opredeliti se do navedb strank

"Korelat pravici stranke, da se v postopku izjavi (5. člen ZPP), in pravici do poštenega

obravnavanja iz 1. odst. 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) je

obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži. Sodišče mora namreč

vse navedbe stranke vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost ter se do tistih, ki so

za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti. Odločbe sodišč, ki ne

vsebujejo prepričljivih odgovorov na vsa navedena vprašanja, kršijo pritožniku njegovo

pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave."82 Ob tem velja, da se pravdnim

sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeliti do tistih navedb strank, ki so za

odločitev nerelevantne, nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic.83

Obveznost sodišča poteka v več zaporednih stopnjah:

1. Sodišče se mora najprej seznaniti z vsemi navedbami strank, mora jih poslušati,

prebrati. Če ugotovi, da navedbe strank ne morejo imeti nikakršne povezave z

zadevo ali pa predstavljajo zlorabo procesnih pravic, sodišču te obveznosti ni

treba izpolniti. Tukaj gre za neke vrste pripravljenost in možnost sodišča, da se le

seznani z navedbami. Ne gre še za aktivno ravnanje sodišča.

2. Obveznost sodišča je, da preuči, ali so navedbe stranke dopustne. Ukvarja se z

vprašanji, kot so: pravočasnost vlog, dopustnost dokaznega sredstva ipd.

3. Če ugotovi, da so navedbe stranke dopustne, se sodišče ukvarja s preučevanjem

njihove relevantnosti na osnovi vprašanja, ali so za odločitev v sporu bistvene.

4. Ko sodišče ugotovi, da so navedbe stranke dopustne in za odločitev v sporu

bistvene, mora v obrazložitvi sodbe obrazložiti njihovo utemeljenost. Zahteva po

obrazložitvi sodbe je tudi najpomembnejša obveznost sodišča.84


meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 312–313. 82 Glej: VSL sklep I Cp 2388/2009 z dne 30. 9. 2009. 83 Glej: odločba Up 314/99 z dne 12. 7. 2001. 84 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje

preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 281–282.

20

Pomen obveznosti sodišča do opredelitve je v tem, da je vidno, da se je sodišče ukvarjalo

z argumenti stranke in da ne ostane nikakršen dvom o tem, ali jih je morda sodišče

enostavno spregledalo.85

Nasproti pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani

z navedbami strank. Nato pa mora oceniti dopustnost in relevantnost navedb ter se do

tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvene, v obrazložitvi sodbe tudi

opredeliti.86

Sodišče ne obravnava tistih navedb, ki jih šteje za nedopustne, zato bi Ustavno sodišče

lahko poseglo v takšno odločitev, če je napačna ali če temelji na kakšni z vidika

človekovih pravic nedopustni razlagi zakona. V enem primeru pa je Ustavno sodišče

presojalo meje glede odločitve sodišča malo širše. Ustavno sodišče je ugotovilo, da

pravdno sodišče pritožnikovih navedb sploh ni obravnavalo in se do njih opredelilo,

čeprav bi se moralo, ker bi bili po materialnopravnem stališču sodišča bistveni. S tem je

pravdno sodišče postavilo stranki v neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in

glede možnosti, da predstavita svoja dejanska in pravna stališča, kot tudi druge obveznosti

sodišča, da pretehta njihovo relevantnost in da se do bistvenih navedb tudi opredeli.87

Ne obstaja ustavna zahteva, da bi se moralo sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do

očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.88 Torej do takšnih navedb, ki na

odločitev ne morejo vplivati. Sodišču se ni treba opredeliti do tistih navedb stranke, ki po

njegovi razumni oceni za odločitev niso bistvene.89 Iz tega sledi, da tudi če se pravdno

sodišče ne opredeli do dejstev, ki po njegovi presoji niso relevantna, vendar pa je to

stališče napačno, ne bo šlo za kršitev 22. člena Ustave. V teh primerih ne gre za to, da bi

sodišče, ker ni upoštevalo določenih navedb stranke, kršilo procesna jamstva, ampak je s

tem kršilo materialno pravo. Bistveno je zgolj to, ali je sodišče vodilo postopek glede na

materialnopravno naziranje, ki ga je samo izbralo.90

Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da je obstoj kršitve odvisen od

vseh okoliščin celotnega primera. Zato je treba upoštevati tudi tiste opredelitve, ki jih je

mogoče sklepati konkludentno iz vsebine obrazložitve, ki je podana. Treba je upoštevati

vse okoliščine, ker ni nujno, da sodišče na navedbe stranke v obrazložitvi odgovori

izrecno, kar pa še takoj ne pomeni, da se z njimi ni seznanilo in da jih ni preučilo.91 To

stališče je povzelo tudi Ustavno sodišče, ki pravi, da ni nujno, da je odgovor na navedbe

stranke vedno izrecen, saj je lahko iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da je sodišče

85 Glej: zadeva Yanakiev proti Bolgariji, sodba 40476/08 z dne 10. 8. 2006. 86 Glej: odločba Up 951/15 z dne 29. 9. 2015. 87 Glej: odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. 88 Glej: odločba Up 373/97 z dne 22. 2. 2001, citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,

Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 239. 89 Glej: sklep Up 199/98 z dne 25. 3. 1999, citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,

Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 239. 90 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –

meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 241. 91 Glej: zadeva Petrenco proti Moldaviji, sodba 20928/05 z dne 30. 3. 2010.

21

seznanjeno in je tudi obravnavalo argumente stranke.92

Za višja sodišča velja, da je standard obširnosti obrazložitve nižji kot pa za sodišča prve

stopnje.93

Zelo pomembna ustavna presoja je v zvezi z obrazložitvijo zamudne sodbe. Sodišče lahko

izda zamudno sodbo le v primeru, da so za to podani posebni, z zakonom predpisani

pogoji (318. člen ZPP). V skladu s temi pogoji sodišče izda sodbo, s katero ugodi

tožbenemu zahtevku t. i. zamudno sodbo, in sicer v primeru, ko tožena stranka na pravilno

vročeno tožbo v predvidenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni pogoji. Najbolj

pomemben pogoj za izdajo zamudne sodbe izhaja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena

ZPP, to je sklepčnost tožbe (materialnopravna utemeljenost zahtevka mora izhajati iz

dejstev, navedenih v tožbi), saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije pasivnost

toženca šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, ne pa kot pripoznava zahtevka.

Zaradi tega v postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega

stanja in kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz

tega sledi da: "zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve

dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Drugače pa je pri uporabi prava. Tu

ravna sodišče v bistvu enako takrat, ko izda zamudno sodbo, kot takrat, ko je sodba

rezultat kontradiktorne obravnave. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih

pravil tudi materialno pravo uporabiti na enak način kot takrat, kadar gre za

kontradiktorno sodbo. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč tudi sklepčnost tožbe,

kar pomeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka

izhaja iz navedb v tožbi. Sodišče mora poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter

opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo, narediti mora torej

subsumpcijski sklep. Vsa ta dejavnost sodišča pa je predmet instančnega preverjanja, saj

sta tako napačna uporaba procesnega kot tudi materialnega prava pritožbena razloga

zoper zamudno sodbo."94

Kriterijem iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) je zadoščeno, ko je mogoče

iz tožbe in obrazložitve sodbe jasno ugotoviti, katera so pravnorelevantna dejstva, ki jih

je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve, in na katero pravo normo je oprlo svojo

odločitev.95

Ustavno sodišče zahteva ustrezno obrazložitev zamudne sodbe, ker če sodišče prve

stopnje ne obrazloži, katere pravne norme je uporabilo in pod katero normo je

subsumiralo dejanske navedbe tožnika iz tožbe, toženec ne more učinkovito izkoristiti

pravice, da se pritoži zoper sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Za

obrazložitev zamudne sodbe zadošča, če vsebuje formularno navedbo, "da utemeljenost

92 Glej: sklep Up 429/01 z dne 3. 6. 2003. 93 Glej: odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. 94 Glej: odločba Up 201/01 z dne 6. 11. 2003, citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,

Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 249. 95 Glej: odločba Up 201/01 z dne 6. 11. 2003, citirano iz A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo,

Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 249.

22

zahtevka po materialnem pravu izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi".96

2.1.6 Institut vrnitve v prejšnje stanje kot izraz pravice do izjavljanja

Prekluzija pomeni, da stranka izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje. Nastopi

avtomatično, in sicer ne glede na to, ali je stranka od roka izostala namenoma ali pa je

izostala iz utemeljenega razloga. To ostrino, ki nastopi zaradi prekluzije, je mogoče

omiliti z institutom vrnitve v prejšnje stanje.97

"Predlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavlja pravno sredstvo, ki ga lahko stranke pod

določenimi razlogi uporabijo, da odvrnejo škodne posledice, ki bi nastale stranki zaradi

zamude roka ali naroka za opravo posameznih procesnih dejanj v postopku." Če stranka

zamudi rok, izgubi možnost vložitve rednih in izrednih pravnih sredstev, pravico do

ugovora nepristojnosti sodišča, pravico do zahteve za izločitev sodnika, za izločitev

izvedenca.98

Za vrnitev v prejšnje stanje pa morajo biti izpolnjene določene predpostavke:

- stranka je zamudila rok ali narok;

- stranka ne more opraviti procesnega dejanja in so ji zaradi tega nastale škodljive

posledice;

- stranka je zamudila narok iz opravičenih razlogov;

- stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku;

- stranka mora skupaj z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opraviti tudi

zamujeno procesno dejanje.99

Vrnitev v prejšnje stanje je dopustno le zoper procesne zakonske roke, ni pa dopustno

zoper sodne roke in ni dopustno zaradi zamude materialnopravnih rokov oziroma rokov

za vložitev tožbe, kadar so določeni s posebnimi predpisi.100 Predvideni objektivni rok za

vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je 6 mesecev od dneva zamude, subjektivni

rok pa 15 dni od dneva, ko je prenehal vzrok zamude oziroma ko je stranka izvedela za

zamudo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vezan na rok in predlagatelj mora hkrati z

vložitvijo predloga opraviti tudi zamujeno procesno dejanje.101

Institut vrnitve v prejšnje stanje je v neposredni zvezi s pravico do izjavljanja po 22. členu

Ustave. "V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP Ustavno sodišče dovoli vrnitev v


meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 248–249. 97 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana,

1961, str. 219. 98 Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP I s komentarjem in sodno prakso, Založniško

podjetje, De VESTA, Maribor, 2009, str. 220. 99 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 203–204. 100 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana,

1961, str. 220. 101 117. člen ZPP.

23

prejšnje stanje, če ugotovi, da je pritožnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za kakšno

pravno dejanje in je zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje."102

Stranki, ki iz opravičljivih razlogov ni mogla sodelovati v postopku in so zanjo nastale

neugodne posledice, ji institut vrnitve v prejšnje stanje zagotavlja učinkovito in

enakopravno sodelovanje v postopku. Namen tega instituta je odvrniti strogost

avtomatičnega nastopa prekluzije. Ustavno sodišče se zaveda, da vrnitev v prejšnje stanje

negativno vpliva na zahtevo po sojenju v razumnem roku in na pravico nasprotne stranke

do učinkovitega sodnega varstva. Zato iz tega izhaja, da je treba upoštevati tudi položaj

nasprotne stranke, njeno pravico do sodnega varstva in pravico do sojenja brez

nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Zato je pogoj za vrnitev v prejšnje stanje, da

je stranka rok ali narok zamudila iz opravičenih razlogov, torej da ni mogla opraviti

procesnega dejanja brez svoje krivde. Opravičljivost razlogov je treba dokazati, dokazno

breme pa je na stranki, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje.103

Določitev vsebine "opravičljivega vzroka" pomeni razlago pravnega standarda. V času

zamude morajo namreč obstajati takšne okoliščine, da jih stranka kljub svoji izkazani

zadostni skrbnosti ni mogla predvideti in preprečiti. Vzrok bo opravičljiv le, če ga stranka

ni sama zakrivila s svojim vedenjem oziroma če vzrok lahko pripišemo nekemu naključju,

na katerega stranka nima vpliva. Tukaj ne gre zgolj za višjo silo, ki bi lahko zamudo

stranke opravičila zaradi objektivne odgovornosti. Iz sodne prakse izhaja, da se morajo

vzroki presojati po subjektivnih okoliščinah predlagatelja. Najprej se ugotavljajo osebne

lastnosti in okoliščine, ki so na strani stranke, in šele potem sodišče oceni, ali ji je mogoče

očitati, da je zakrivila zamudo.104

2.1.7 Pravica do izjavljanja glede vmesnih procesnih sklepov

Nesporno je, da je pravica do izjavljanja zagotovljena v postopku, ki se nanaša na končno

meritorno odločitev sodišča.105

Vprašanje pa je, kako je s pravico stranke do izjavljanja glede vmesnih procesnih sklepov.

Pravica stranke do izjave mora biti zagotovljena samo pri pomembnih procesnih

odločitvah, kot so: odločitev o izločitvi sodnika, vrnitev v prejšnje stanje, zavrnitev

prepozno navedenih dejstev in dokazov, določitev brezplačne pravne pomoči. Pravice do

izjave stranke pa ni potrebno zagotoviti pri procesnih odločitvah, ki jih je mogoče označiti

kot procesnotehnične (na primer združitev, razdružitev pravd, določitev naroka), kot

pripravljalne (na primer dokazni sklep) ali kot ukrepe procesnega vodstva. Tukaj

zadostuje, da ima stranka možnost odgovoriti na navedbe iz pripravljalne vloge v pritožbi

102 Glej: sklep Up 577/09 z dne 20. 10. 2009. 103 Glej: odločba Up 552/09 z dne 23. 9. 2010. 104 Glej: odločba Up 552/09 z dne 23. 9. 2010. 105 Glej: VSL sklep I Cp 3262/2014 z dne 16. 2. 2015.

24

zoper sklep o napotitvi na pravdo.106

2.1.8 Prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov

"Ureditev prekluzij glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov po 286. členu ZPP

pomeni poseg v pravico do izjavljanja, varovano v 22. členu Ustave. Po oceni Ustavnega

sodišča gre za ustavno dopusten poseg, saj se z njim zasleduje ustavno dopusten cilj (tj.

pospešitev in koncentracija postopka)." Če želimo doseči zasledovan cilj, je nujno, da

zakon možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov časovno omejuje.107 ESČP je

potrdilo, da ni nujno, da je sistem prekluzij navajanja dejstev in dokazov v nasprotju s 6.

členom EKČP.108

V okviru presoje dopustnosti prekluzij v pravdnem postopku mora sodišče najprej oceniti,

ali poseg temelji na ustavno dopustnem cilju. Zakonodajalčev cilj je v pospešitvi in

koncentraciji pravdnega postopka. Sistem prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju

sojenja v razumnem roku, ki pa je bistveni sestavni del ustavne pravice do učinkovitega

sodnega varstva po 23. členu Ustave. Zaradi tega je zakonodajalec lahko omejil pravico

do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave. Za dosego tega cilja zakonodajalec nalaga

strankam obveznost aktivnega in odgovornega ravnanja v postopku, da prispevajo h

koncentraciji in pospešitvi postopka. Te pozitivne učinke sodbe je mogoče doseči le ob

hkratni ustrezni aktivnosti strank s tem, da stranka pravočasno in določno navaja dejstva

in dokaze (substanciranje dokaznih predlogov), ter s skrbno pripravo zadeve, kar pa tudi

pripomore h kvalitetnejšemu sodnemu varstvu. Ker se s tem doseže cilj, je omejitev

pravice iz 22. člena Ustave primerno sredstvo. Nato pa je treba še presoditi, ali je teža

posledic posega v pravico do izjavljanja v postopku sorazmerna vrednosti zasledovanega

cilja oziroma koristim, ki nastanejo zaradi posega. Kot smo povedali že prej, uvedbo

sistema prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju sodnega varstva brez nepotrebnega

odlašanja.109

Na drugi strani je treba upoštevati, da iz pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja

zahteva po zagotovitvi sodnega varstva resničnemu nosilcu pravice materialnega prava.

Zato zakonodajalec in sodišče morata najti pravo ravnotežje med zagotovitvijo

koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno

pravilne sodbe na drugi. Zaradi tega namena iz četrtega odstavka 286. člena ZPP izhaja,

da stranka lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in

predlaga nove dokaze, in to pod pogojem, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na

prvem naroku. Sodišče vedno tehta, kateremu načelu bo dalo prednost – načelu

koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe,

106 Glej: sklep Up 131/00 z dne 30. 5. 2000. 107 Glej: odločba Up 2443/08 z dne 7. 10. 2009. 108 Glej: zadeva Van de Hurk proti Nizozemski, sodba 16034/90 z dne 19. 4. 1994. 109 Glej: odločba Up 2443/08 z dne 7. 10. 2009.

25

kar pa je različno od primera do primera. Če sodišče pravilno opravi svojo nalogo, nikoli

ne more priti do nesorazmerja.110

Treba je opozoriti, da pogoj nekrivde v smislu sistema prekluzij navajanja novih dejstev

in dokazov ni vsebinsko enak pogoju nekrivde v zvezi z institutom vrnitve v prejšnje

stanje. Nekrivda je podana, ko gre za dejstva, ki so nastala po prvem naroku. Stranka

takšna dejstva lahko navaja, sodišče pa mora pri odločanju glede na časovne meje

pravnomočnosti odločati glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Glede na

povedano 286. člen ZPP ne spreminja pravil o časovnih mejah pravnomočnosti.111

Nekrivda bo podana tudi takrat, ko stranka za določena dejstva in dokaze na prvem naroku

še ni vedela, čeprav so tedaj že obstajali. Vendar pa obstaja breme stranke, da še pred

sodnim postopkom (tožnik) ali vsaj pred glavno obravnavo (tožnik in toženec) pridobi

informacije, ki ji potem omogočajo kvalitetnejšo uveljavljanje zahtevkov oziroma

obrambe. Zato ni dopustno, da stranka izhaja iz predpostavke, da bo, šele ko bo sodni

postopek v teku, zbrala tiste informacije glede dejstev in dokazov, ki bi jih morala imeti

že pred začetkom pravde.112

V primeru, ko je stranka na prvem naroku izostala in zato ni navajala dejstev in dokazov,

je pravico stranke do naknadnega podajanja dejstev in dokazov treba presojati z vidika

upravičenosti izostanka. Pri tem se postavi vprašanje, ali mora stranka, če želi navesti

nova dejstva in dokaze, vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje ali pa naj na drugem

naroku uveljavlja, da je brez svoje krivde izostala s prvega naroka, zaradi česar ni mogla

navesti dejstev in dokazov. Naša sodišča zastopajo slednje stališče zaradi praktičnih

razlogov.113

V obrazložitvi predloga ZPP-99 (Poročevalec Državnega zbora, št. 11/98) je nekrivda

podana tudi v primeru, ko stranka določenih dejstev in dokazov na prvem naroku ni

navajala, četudi je zanje vedela. To se opravičuje z razlogom, da se v predhodni fazi ta

dejstva in dokazi še niso kazali kot pravno relevantni, saj stranka lahko kasneje v

postopku ugotovi, da se spor lahko presoja po drugi pravni kvalifikaciji, preobrat pa lahko

sproži tudi nasprotna stranka s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi, zato je treba to

možnost stranki dopustiti.114

Prekluzija se nanaša tudi na prerekanje dejstev in dokazov. ZPP ne vsebuje izrecne

določbe, da se neprerekana ali nesubstancirano prerekana dejstva praviloma (obstajajo

izjeme) štejejo za priznana. Iz 286. člena ZPP, iz načela resnicoljubnosti in poštene

110 Glej: odločba Up 2443/08 z dne 7. 10. 2009. 111 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –

meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 299 112 Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba –



meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 300.

26

uporabe pravic (9. člen ZPP) iz 212. člena ZPP izhaja, da mora stranka navesti dokaze,

na katere opira svoj zahtevek, in navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze

nasprotnika, iz 287. člena ZPP pa izhaja, da se izvede dokaz glede spornih dejstev.

Obstajajo primeri, ko stranka ne more na naroku neposredno podati obrazloženega

prerekanja navedb stranke. V takšnem primeru lahko obstajajo upravičeni razlogi za to,

da stranka prerekanje navedb nasprotne stranke poda kasneje.115

2.1.9 Zahteva po enakopravnosti pravdnih strank

Do sedaj smo obravnavali najpomembnejše institute civilnega procesnega prava, v

katerih se uresničuje načelo kontradiktornosti. Vendar pa – kot smo omenili že na začetku

– to ni edini izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Iz 22. člena

Ustave izhaja zahteva po enakosti orožij, torej tudi zahteva po enakopravnosti strank v

postopku.

V 22. členu Ustave je določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih

pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih

skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali

pravnih interesih. To se nanaša tudi na sodišča, ki odločajo v pravdnem postopku in je

poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Iz te določbe izhaja

dvoje. Po eni strani sodišče stranke v postopku ne sme obravnavati neenakopravno, da bi

v konkretni zadevi odločilo drugače, kot sicer odloča v vsebinsko podobnih primerih. Po

drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankama in drugimi

udeleženci v postopku, kar je eno izmed jamstev poštenega postopka.116

Enakopraven položaj se kaže tako, da je stranki ali drugemu udeležencu v postopku

omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede

dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Tudi drugi stranki mora biti zagotovljena pravica

navajati dejstva in dokaze ter možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in je

prisotna pri izvajanju dokazov.117

Tukaj naj še enkrat omenim, da ima zahteva za enakost orožij izključno formalno vsebino,

kar pomeni enako možnost stranke, da sodišču predstavi pravna stališča, dejstva in

dokaze.

Pravica do enakopravnosti pravdnih strank se izraža skozi zahtevo, da morajo biti

strankama zagotovljene enake možnosti v postopku s pravnimi sredstvi, tudi v okviru, da

si zagotovita pravico do vložitve revizije. Ustavno sodišče je v odločbi (Up 112/94 z dne

6. 3. 1996) kot nesprejemljivo določilo enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je

določalo, da je revizija dopustna le v primeru, da tožnik v tožbi označi vrednost spornega


meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 300–301. 116 Glej: odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. 117 Glej: odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997.

27

predmeta in da nobena stranka kasneje ni imela več možnosti, da bi si z naknadno

določitvijo spornega predmeta zagotovila pravico do vložitve revizije.118

Ustavno sodišče je odločilo, da gre za kršitev ustavne zahteve po enakopravnem

obravnavanju pravdnih strank. Zavzema stališče, da če je tožniku dana možnost, da s

pravočasno navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi zagotovi dopustnost revizije,

mora biti enaka možnost zagotovljena tudi tožencu. Če tožnik v tožbi vrednosti spornega

predmeta ne navede, mora biti tožencu zagotovljena možnost, da v postopku določi

vrednost spornega predmeta in s tem zagotovi pravico do revizije. Velja tudi, da zakon ne

sme arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, iste položaje urejati različno. To velja za isti

položaj strank v enem postopku s strankami v drugih pravdnih postopkih. Istovrstne

položaje je treba urejati enako.119

2.2 IZJEME OD NAČELA KONTRADIKTORNOSTI

V drugem odstavku 5. člena ZPP je določeno, da lahko izjeme od kontradiktornosti

postopka določi le zakon. Za določanje izjem pa mora obstajati ustavno sprejemljiv

razlog. Ureditev v ZPP je skladna z Ustavo, saj so izjeme glede načela kontradiktornosti

mogoče le glede vprašanj, ki so manjšega pomena ali po katerih kontradiktornost že po

naravi stvari ni mogoča ali pa sploh ne gre za pravo izjemo.120 Obravnavali bomo dve

izjemi v zvezi z načelom kontradiktornosti, in sicer sta to vrnitev v prejšnje stanje ter

zavarovanje dokazov.

2.2.1 Vrnitev v prejšnje stanje

Institut vrnitve v prejšnje stanje smo na kratko opisali in ga obravnavali z vidika načela

kontradiktornosti že prej, tukaj pa bi opozorili na izjemo. Izjema je predvidena v drugem

odstavku 120. člena ZPP, iz katerega izhaja: "Na predlog za vrnitev v prejšnje stanje

razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali

če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga."

Ta drugi odstavek se nanaša le na predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so dopustni.

Narok, na katerega morata biti vabljeni obe stranki, je praviloma obligatoren. Za

zagotovitev kontradiktornosti naroka mora biti nasprotni stranki obenem z vabilom na

narok vročen tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ni pa potrebno, da stranka odgovori

še pred odločitvijo sodišča glede razpisa naroka. Od obligatornosti razpisa naroka pa



meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 267–268. 120 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni


str. 61.

28

obstajata dve izjemi. Prva izjema se nanaša na primer, ko so dejstva, na katera se opira

predlog, splošno znana. Sem sodi izredni naravni dogodek, zaradi katerega stranka ni

mogla priti na sodišče. V določenih primerih pa je potrebna previdnost, kajti če se je

zgodila neka prometna nesreča, ki je splošno znano dejstvo, ni pa splošno znano dejstvo,

da je bila stranka v tej prometni nesreči udeležena, razpis naroka ne bo potreben.121

Bolj težavna pa je druga izjema. V tem primeru sodišču ni treba razpisati naroka, če se

vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz neopravičenih razlogov. Sodišče lahko predlog

zavrne, ne da bi razpisalo narok, torej ne da bi se dala možnost stranki, da se izjavi.122

To lahko utemeljimo na naslednjem primeru, kjer pritožba opozarja, da iz obrazložitve

sklepa ni razvidno, zakaj prvostopenjsko sodišče ni opravilo naroka. Toženec je zamudil

rok za odgovor na tožbo. V predlogu je navedeno, da je toženec odšel na službeno pot v

tujino 27. 5. 2005, ki naj bi se predvidoma zaključila 31. 5. 2005. Rok za vložitev

odgovora na tožbo se je iztekel 3. 6. 2005. Pot se je zaradi okvare na vozilu nepredvideno

zavlekla do 7. 6. 2007. V dokaz svojim navedbam je predložil potrdilo delodajalca, svoje

zaslišanje in zaslišanje prometnika pri toženčevem delodajalcu. Pritožbeno sodišče je

mnenja, da razlog za zamudo ni neutemeljen, kakor tudi obrazložitev sodišča, da bi lahko

toženec podal obrazložitev iz tujine, ne zdrži presoje. Na podlagi predloženih dokazov bi

prvostopenjsko sodišče moralo opraviti narok in ugotoviti, ali je toženec rok za vložitev

odgovora na tožbo zamudil iz (ne)opravičljivih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče sklep

razveljavilo in ga vrnilo sodišči prve stopnje v ponovno odločanje.123

2.2.2 Zavarovanje dokazov

Glavna obravnava temelji predvsem na izvajanju dokazov. V nekaterih primerih se

morebitni dokaz na glavni obravnavi nikoli več ne bi mogel izvesti, zato je nesmotrno

čakati na izvedbo dokaza na glavni obravnavi. Za zavarovanje dokazov je glavna

predpostavka utemeljena bojazen, da se dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo

njegova izvedba pozneje težja. Sodišče vedno na predlog stranke izvede zavarovanje

dokazov. Druga procesna predpostavka je torej predlog stranke.124

Za izvedbo dokazov nekateri štejejo za predpostavko tudi trditev, da obstaja zahtevek, ki

temelji na dejstvih, ki se lahko dokazujejo z dokazi, katerih zavarovanje se predlaga. To

se nanaša na 266. člen ZPP, da mora predlagatelj v vlogi, s katero zahteva zavarovanje

dokazov, navesti dejstva in dokaze, ki naj se izvedejo, ter razloge, zaradi katerih meni, da



str. 501. 122 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni


str. 501. 123 Glej: VSK sklep I Cp 1582/2005 z dne 3. 4. 2007, citirano iz U. Kežmah, ZPP I s komentarjem in

sodno prakso, Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2009. 124 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 264.

29

se kasneje dokaz ne bo mogel izvesti. Vloga se vroči znanemu nasprotniku, v njej se

predlaga zavarovanje dokazov. Sodišče lahko tudi brez poprejšnje izjave nasprotnika

odloči o predlogu, če bi bilo nevarno odlašati (prvi odstavek 267. člena ZPP).125

Izjema se nanaša na peti odstavek 267. člena ZPP. Iz določbe izhaja: "Sodišče lahko v

nujnih primerih odloči, da se začne izvajanje dokazov, še preden se vroči nasprotniku

sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za zavarovanje dokazov." Zaradi nujnosti

primera, ki je lahko razlog za izdajo sklepa o izvedbi dokaza, se ta sklep lahko izda preden

se sklep o odobritvi predloga za zavarovanje dokazov vroči nasprotniku predlagatelja.

Nujen primer je lahko težja bolezen priče, nujna izvedba preventivnih ukrepov, da bi se

preprečila nova ali večja škoda, ali nujna izvedba dokaza zaradi preprečitve nastanka

škode.126

2.3 OMEJITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI

2.3.1 Plačilni nalog

V posebnem postopku izdaje plačilnega naloga ne moremo govoriti o pravi izjemi načela

kontradiktornosti.

"Plačilni nalog je dajatvena sodna odločba (sklep), ki jo izda sodišče le na podlagi

podatkov mandatne tožbe, ne da bi zaslišalo toženca." Praksa kaže na to, da obstaja

majhno število primerov, v katerih je mogoče izpodbiti verodostojne listine. Zaradi tega

bi kontradiktorna obravnava v takih primerih le zavlačevala proces in strankam

povzročila prevelike in nepotrebne stroške. Če stranka vloži ugovor, nemudoma pride do

kontradiktornega obravnavanja.127

Postopek, v katerem se izda plačilni nalog, je posebna vrsta pravdnega postopka, ki

poteka po tožbah zaradi plačila denarne terjatve, ki se dokazuje z verodostojnimi

listinami. Za verodostojne listine veljajo javne listine, zasebne listine, na katerih je podpis

zavezanca overil organ, menice in čeki s protestom in povratnimi računi, izpiski iz

overjenih poslovnih knjig, fakture in listine, ki imajo po posebnih predpisih pomen javnih

listin. Naštete so le posamezne vrste verodostojnih listin, ki niso taksativno naštete, tako

da se lahko za verodostojne štejejo tudi druge listine, za katere se glede na subjekt, ki jih

je izdal, okoliščine, v katerih so bile izdane, in glede na vsebino lahko predpostavlja, da

terjatev obstaja. Če se predlaga izdaja plačilnega naloga in tožnik k tožbi ne priloži

verodostojne listine, se šteje, da gre za nepopolno vlogo. Tožnik ima možnost, da v

določenem roku priloži verodostojno listino. Če tega ne stori, sodišče zavrže predlog za

125 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 264–265. 126 Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP II s komentarjem in sodno prakso, Založniško

podjetje, De VESTA, Maribor, 2009, str. 407. 127 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 377.

30

izdajo plačilnega naloga.128

Zakon o izvršbi in zavarovanju129(v nadaljevanju ZIZ) v 23. členu predvideva neposredno

izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zaradi tega je postopek za izdajo plačilnega

naloga izgubil pomen, ker je pojem izvršilne listine po 23. členu ZIZ izenačen s pojmom

verodostojne listine po ZPP. To pa izhaja iz zahteve po hitrem zaključku sodnega spora

in po čim učinkovitejši izvršbi.130

Predpostavke za izdajo dokumentiranega plačilnega naloga (431. člen ZPP) so: tožbeni

zahtevek se mora nanašati na denarno terjatev, da je le-ta zapadla in da jo je mogoče

dokazati z verodostojno listino, ki se priloži v izvirniku ali overjenemu podpisu. Sodišče

ga lahko izda tudi tedaj, ko tožnik tega v tožbi ni predlagal, a so izpolnjeni pogoji za

njegovo izdajo.131 Ko pa gre za nedokumentiran plačilni nalog (prvi odstavek 432. člena

ZPP) in se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki je zapadla, in znesek ne presega

2000 EUR, lahko sodišče izda plačilni nalog brez predložitve verodostojne listine.

Zadostuje, da so navedeni podlaga, višina dolga in predloženi dokazi, s katerimi se

ugotavlja resničnost tožbenih navedb. Gre še vedno za mandatni postopek, saj v primeru

ugovora nastopi kontradiktornost.132

Sodišče izda plačilni nalog na podlagi procesnega gradiva, ki ga predloži upnik, in v njem

tožencu naloži, da v osmih dneh – za menične in čekovne spore pa v treh dneh po prejemu

plačilnega naloga – izpolni tožbeni zahtevek ali v istem roku obrazloženo ugovarja zoper

plačilni nalog (drugi in četrti odstavek 433. člena ZPP).133

Če sodišče ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, nadaljuje postopek s tožbo.

Predlogu ne bo ugodeno, če niso izpolnjeni pogoji iz 431. oziroma 432. člena ZPP. Če

sodišče ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, to naredi s sklepom, proti kateremu

ni pritožbe. Ugovor je redno, suspenzivno, nedevolutivno pravno sredstvo, ki ga toženec

lahko vloži zoper plačilni nalog. Toženec lahko ugovarja iz ugovornih razlogov in tudi

vseh drugih ugovorov, s katerimi lahko ugovarja v odgovoru na tožbo (procesne

predpostavke za začetek in vodenje postopka), ter iz materialnopravnih razlogov. Ugovor

mora biti obrazložen (drugi odstavek 435. člena ZPP). Če stranka ne navede dejstva in ne

predlaga dokaze, se šteje, da je ugovor neutemeljen. Plačilni nalog lahko tožena stranka

izpodbija v celoti ali pa samo v delu denarne terjatve. V tem primeru postane

neizpodbijani del denarne terjatve pravnomočen, postopek pa se nadaljuje samo v tistem

delu, ki je izpodbijan. Če je ugovor prepozen, nepopoln ali nedovoljen, ga predsednik

128 Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku- ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 579–580. 129 Zakon o izvršbi in zavarovanju, (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08

ZST1, 45/08 – Zarbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US,

54/15 in 76/15 – odl. US in 11/18). 130 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 377. 131 Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku- ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 582. 132 Glej: VSL sklep I Cp 6007/2005 z dne 4. 1. 2006. 133 Glej: odločba U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014.

31

senata zavrže brez naroka, neutemeljene ugovore pa sodišče zavrne. V nasprotnem

primeru, ko je ugovor pravočasen, popoln in dovoljen, se postopek nadaljuje, kot če bi bil

vložen odgovor na tožbo, in se uporabijo pravila rednega postopka. Stranke lahko na

prvem naroku navajajo nova dejstva in dokaze, tožena stranka pa lahko uveljavlja

ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga. V praksi prevladuje stališče, da

lahko tožnik bodisi spremeni tožbo bodisi vloži nasprotno tožbo ali ugovarja zastaranje

in pobotni ugovor tudi po vloženem ugovoru v postopku po mandatni tožbi, saj se po

vloženem ugovoru vzpostavi kontradiktornost postopka.134 Prejšnja jugoslovanska

doktrina procesnega prava pa zastopa stališče, da sprememba tožbe ni dopustna.135

Zoper toženo stranko sodišče izda plačilni nalog iz prvega odstavka 431. člena ZPP, kadar

se tožbeni zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev, dokazano z verodostojno listino,

ki je tožbi priložena v izvirniku ali overjenem prepisu. Če pride do pravilnega ugovora

toženca, se o sporni terjatvi odloči v kontradiktornem postopku. Sodišče v postopku

odloča, ali ostane izdani plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi, lahko pa ga tudi

razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP).

Bistvena značilnost tega "mandatnega" postopka je izdaja sklepa z nalogom tožencu, da

plača zgolj na temelju predloga tožnika. Tukaj pred izdajo sklepa se nima možnosti

izjaviti, temu pravimo ex parte.136

Že prej smo omenili, da je v določbi 23. člena ZIZ pojem izvršilne listine izenačen s

pojmom verodostojne listine po ZPP. Zato podobno velja tudi pri ugovoru zoper sklep o

izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Postopek z drugo vrsto plačilnega naloga (tistega iz ZIZ, vsebovanega v sklepu o izvršbi

na podlagi verodostojne listine) je podoben plačilnemu nalogu iz ZPP. Pri odločanju na

podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine gre v bistvu za izdan plačilni

nalog, ki mu sledi pogojna dovolitev izvršbe. To drži ne glede na posebnosti postopka v

ZIZ, kot sta možnost vlaganja predloga za izvršbo v elektronski obliki in opustitev

zahteve po dejanski predložitvi verodostojne listine predlogu za izvršbo, ker zadošča le

upnikova trditev o njenem obstoju.137

Bistveno v postopku je, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne vsebuje

dejanske podlage zahtevka in dokazov ter da je kontradiktornost načeloma šele naknadna.

Kot vidimo, je tako tudi pri plačilnem nalogu po ZPP. Pomembno je še to, da po ugovoru

dolžnika zoper sklep o izvršbi tudi v delu, v katerem se nahaja plačilni nalog, sodišče

razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja in

opravljena izvršilna dejanja, nato pa lahko samo ali pa drugo pristojno sodišče nadaljuje

134 Povzeto po Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 587–594. 135 Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana,

1961, str. 572. 136 Glej: odločba U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014. 137 Glej: odločba U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014.

32

postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).138 Izvršilno

sodišče torej prvega dela sklepa, v katerem je dolžniku naloženo plačilo, ne razveljavi.

Vrhovno sodišče je navedlo, da sta situaciji identični. Postopek z izvršbo na podlagi

verodostojne listine je koncipiran tako, da sta združena posebni, skrajšani, pravdni

postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek. Na podlagi tega sklep o izvršbi

na podlagi verodostojne listine vsebuje dva dela, in sicer je prvi del kondementorni ali

dajatveni, saj nalaga dolžniku plačilo izterjevane terjatve (nalog za plačilo), drugi pa

dovoljuje izvršbo.139

Ko tožena stranka v postopku po mandatni tožbi vloži ugovor glede procesnih

predpostavk za izdajo plačilnega naloga po določbah 431. in 432. člena ZPP, pa mora

sodišče predhodno obravnavati in najprej odločiti o tem ugovoru. Če je ugovor utemeljen,

sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti sklepa takoj z

obravnavanjem glavne stvari. To je v primeru, ko sodišče ugotovi, da stranka v tožbi ni

priložila verodostojne listine in zato niti ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega

naloga. Ker je zaradi tega prišlo do ugovora, mora sodišče najprej odločiti o ugovoru (prvi

odstavek 437. člena ZPP). Če pa ugotovi, da je tožba v pomenu 108. člena ZPP

(nepopolne tožbe) pomanjkljiva, mora tožečo stranko najprej pozvati, da jo dopolni.140

V primeru, da sodišče ne ugodi ugovoru, takoj nadaljuje z razpravljanjem o glavni stvari.

Če je vložen ugovor, da tožbeni zahtevek ni zapadel, in sodišče ugotovi, da je zapadel po

izdaji plačilnega naloga, a pred koncem glavne obravnave, le-to potem s sodbo razveljavi

plačilni nalog in odloči o tožbenem zahtevku (tretji odstavek 437. člena ZPP).141

Iz 440. člena pa izhaja, da bo sodišče zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ki se ne

morejo odpraviti, razveljavilo plačilni nalog in zavrglo mandatno tožbo. Tožnik ima

možnost, da v mandatnem postopku do konca glavne obravnave umakne tožbo, vendar

bo to sodišče storilo le, ko bo toženi v to privolil. Brez privolitve tožene stranke pa sme

tožnik tožbo umakniti do vložitve ugovora. Po umiku tožbe sodišče plačilni nalog s

sklepom razveljavi. Če pa tožena stranka do konca glavne obravnave umakne svoje

ugovore, plačilni nalog ostane v veljavi.142

2.4 KRŠITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI

Absolutna bistvena kršitev določbe pravdnega postopka v 8. točki drugega odstavka 339.

člena ZPP se nanaša na kršitev načela kontradiktornosti. Ne nanaša se le na primere, ko

gre za kršitev pravil o vročanju, pač pa gre za kakršnokoli nezakonito ravnanje sodišča,

138 Glej: odločba U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014. 139 Glej: sklep II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010. 140 Glej: VSL sklep II Cp 2130/2009 z dne 2. 10. 2009. 141 Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 599–600. 142 Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku- ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 606.

33

ki povzroči, da stranki ni omogočeno sodelovanje v postopku.143

2.4.1 Pritožbeni postopek

"V pritožbenem postopku se upoštevajo le tiste kršitve procesnih pravil, ki so vplivale ali

mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, torej bistvene kršitve postopka." Zaradi

absolutnih kršitev je sodba absolutno neveljavna, ne da bi se ugotavljalo, ali so kršitve

vplivale na pravilnost ali zakonitost sodbe. To pomeni, da je treba v postopku z rednimi

in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati razloge absolutne neveljavnosti. Na absolutno

bistveno kršitev postopka pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Za pritožbeno

sodišče velja, da lahko pazi po uradni dolžnosti le, če stranka sodbo s pritožbo izpodbija.

Drugače postane sodba pravnomočna. Vse absolutno bistvene kršitve določb pravdnega

postopka so naštete v drugem odstavku 399. člena ZPP.144

V diplomskem delu sem obravnavala institute, v katerih se uresničuje načelo

kontradiktornosti in že pri teh obravnavala primere, v katerih lahko govorimo o absolutno

bistveni kršitvi postopka zaradi neupoštevanja načela kontradiktornosti.

2.4.2 Postopek z izrednimi pravnimi sredstvi

Absolutno bistvena kršitev postopka je tudi revizijski razlog, vendar sodišče ne pazi po

uradni dolžnosti. Namen revizije je zagotoviti pravilno in zakonito odločbo v

kontradiktornem sporu, o njej pa odloča vrhovno sodišče. Revizijo je mogoče vložiti le

proti pravnomočnim sodbam na drugi stopnji. Če je postala pravnomočna sodba sodišča

prve stopnje, revizija ni dovoljena.145

Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če se kršitev

nanaša na 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi absolutnih bistvenih kršitev

določb postopka se revizija vlaga samo, če so te kršitve napravljene v postopku pred

sodiščem prve stopnje, ki jih stranka uveljavlja pred sodiščem druge stopnje. Poudariti je

treba, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, temveč se lahko vloži zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tako je dopustna

revizija zoper zamudno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.146

Revizija je utemeljena v primeru, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 6. 2.

2013 sprejelo dokazni sklep, s katerim je ostale predlagane, a neizvedene dokazne

143 Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan,

Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.–150. člen), Uradni list Republike Slovenije,

GV Založba, 2005, str. 62. 144 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 325. 145 Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 337. 146 Povzeto po Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku- ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 329–330.

34

predloge zavrnilo kot nepotrebne, pri čemer pa ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov

za zavrnitev dokaznih predlogov. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov

sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Zato se sodbi sodišč druge in

prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.147

Z obnovo postopka pa je mogoče uveljavljati le nekatere absolutno bistvene kršitve

postopka. Obnovitveni razlogi so v zakonu taksativno našteti. Da pa lahko pride do

uspešne obnovitve postopka, morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: da je s sodno

odločbo postopek pravnomočno končan, da je podan eden od obnovitvenih razlogov in

da bi predlagatelj z obnovo postopka dosegel izdajo zanj ugodnejše odločbe. Če kateri

stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost

obravnavanja pred sodiščem je to obnovitveni razlog, to določbo najdemo v 2. točki 394.

člena ZPP. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, zato ga lahko vložijo stranke

zoper odločitve sodišča, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Sem spadajo poleg

pravnomočnih sodb in sklepov še pravnomočni plačilni nalogi, pravnomočni sklepi v

sporih zaradi motenja posesti ter pravnomočni sklepi, s katerimi se tožba zavrže. Vendar

pa ima odpoved tožbenemu zahtevku, pripoznava zahtevka ali zamudna sodba za

posledico zaključek postopka in – kot vemo – velja tukaj načelo ne bis in idem, zato se

tudi tukaj lahko predlaga obnova postopka. Same sodne poravnave ni mogoče izpodbijati,

saj gre za izjavo volje, ki ima pravni učinek o enostranskih oziroma dvostranskih pravnih

poslih in se ne more izpodbijati v posebni pravdi zaradi napake volje. V novejši sodni

praksi je sprejeto stališče, da se lahko z obnovo postopka izpodbija sodba, ki je bila izdana

na podlagi tožbe za razveljavitev sodne poravnave.148

Tako je sodišče postopalo v naslednjem primeru. Sodišče je namreč v sklepu o ustavitvi

postopka podalo napačen pravni pouk, da proti sklepu ni pritožbe, čeprav zakon to pravico

v resnici daje. Napačen pravni pouk spravlja stranko v zmoto in kljub temu, da je imel

tožnik ves čas postopka kvalificirano pooblaščenko, velja, da naj bi stranka sodišču

zaupala. In prav ta zavajajoč pravni pouk je objektivno gledano nezakonito postopanje,

stranka naj bi glede pravnega pouka zaupala sodišču, zato jo spravlja v zmoto, da nima

pravnega sredstva, v resnici pa ga ima. Prav zaradi tega obstaja obnovitveni razlog po 2.

točki 394. člena ZPP.149

Kršitev načela kontradiktornosti je razlog za odklonitev priznanja tuje sodne odločbe in

arbitražne odločbe ter razlog za izpodbijanje domače arbitražne odločbe. Kršitev pravice

do izjavljanja, je tudi ustavna pravica, zato je možna tudi ustavna pritožba in pritožba na

ESČP.150 Vendar naj omenim, da ustavna pritožba ni izredno pravno sredstvo, ampak je

posebno pravno sredstvo, katerega namen je odprava kršitev človekovih pravic in

147Glej: sklep VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014. 148Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku- ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011, str. 415–418. 149Glej: sklep II Ips 69/2006 z dne 26. 7. 2007. 150Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan, Pravdni


str. 62–63.

35

temeljnih svoboščin.

36

3 ZAKLJUČEK

V svojem diplomskem delu sem predstavila načelo kontradiktornosti, ki je temeljno

načelo civilnega pravdnega postopka, vendar pa naj še enkrat omenim, da izhaja iz

ustavnega načela enakega varstva pravic. Zaradi tega – kot smo videli – ima načelo več

izrazov, s katerimi ga lahko poimenujemo. Načelo kontradiktornosti je zelo široko in se

uresničuje pri številnih procesnih institutih. Prav tako pa ga morajo sodišča in stranke v

postopku dosledno upoštevati. Če ga ne, lahko govorimo o absolutno bistveni kršitvi

civilnega pravdnega postopka.

Kot sem ugotovila, je zelo pomembna pravica do informacije, ki je izražena skozi

procesni institut vročanja, saj prav ta procesni institut strankam omogoča, da izvejo za

procesna dejanja, glede katerih se imajo pravico izjaviti. Podrobneje sem obravnavala

institut vročanja, saj je z novelo ZPP-E prišlo do nekaterih sprememb. Sistem vročanja v

bistvenem se sam po sebi ni drastično spremenil, dobil je le več poudarka na vročanju po

varni elektronski poti za vse tiste osebe, ki imajo registriran varen predal v

informacijskem sistemu e-Sodstvo ali naslov za vročanje po varni elektronski poti. S tem

se želi omogočiti čim hitrejšo in funkcionalno obveščanje strank.

Načelo kontradiktornosti se kot izraz pravice do izjavljanja uresničuje v številnih

procesnih institutih. V diplomskem delu sem obravnavala le tiste, ki so bili zame

pomembnejši, vendar ne smemo zanemariti tudi problematiko drugih.

Iz Ustavnega načela enakega varstva pravic v postopku pa izhaja tudi zelo pomembna

postavka, to je zahteva do enakopravnosti strank v postopku, kar je poseben izraz Ustavne

pravice enakosti pred zakonom. Nanaša pa se izrecno na to, da je obema strankama v

postopku na enak način zagotovljeno, da se izjavita glede dejstev in dokazov, kar je tudi

jamstvo poštenega postopka. Torej ima izključno formalno funkcijo.

37

4 BIBLIOGRAFIJA

4.1 LITERATURA

Galič Aleš, Praktični pogled na novi zakon o pravdnem postopku: Pravica do

kontradiktornega postopka v: Podjetje in delo, številka 6–7, Gospodarski vestnik, d. d.,

18. 10. 1999, str. 1166–1176.

Galič Aleš, Pravica do izjavljanja in pravica do enakega obravnavanja v novejši praksi

Evropskega sodišča za človekove pravice, v: Pravosodni bilten 1/2014, Ministrstvo za

pravosodje, str. 77–93.

Galič Aleš, Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba

– meje preizkusa in postopek, GV Založba, Ljubljana, 2004.

Galič Aleš, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) (neuradno prečiščeno besedilo) z

uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2017.

Juhart Jože, Civilno procesno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana,

1973.

Juhart Jože, Civilno procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana,

Ljubljana, 1961.

Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP I s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2009.

Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP II s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje, De VESTA, Maribor, 2009.

Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP III s komentarjem in sodno prakso,

Založniško podjetje De VESTA, Maribor, 2011.

Pavčnik Marijan, Teorija prava, prispevek k razumevanju prava, 5., pregledana in

dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2015.

Pirnat Tanja, Pravica do kontradiktornega postopka po novejši praksi Evropskega sodišča

za človekove pravice, v: Pravnik 10/12, Zveza društev pravnikov Slovenije, 2005, str.

677–701.

Triva Siniša, Dika Mihajlo, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i

dopunjeno izdanje, Narodne novine, d. d., Zagreb, 2004.

Ude Lojze, Civilni pravdni postopek, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije,

38

Ljubljana, 1992.

Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002.

Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Wedam Lukić Dragica, Zobec Jan,

Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga (1.–150. člen), Uradni list Republike

Slovenije, GV Založba, 2005.

4.2 VIRI

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Vlada

Republike Slovenije, EVA 2013-2030-0993, Ministrstvo za pravosodje RS, IUS-INFO,

URL: http://www.iusinfo.si/download/razno/160705_ZPP-E.pdf (9. 3. 2018).

Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017.

Ustava Republike Slovenije, (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80,

24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 –

UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a).

Zakon o izvršbi in zavarovanju, (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo,

93/07, 37/08 – ZST1, 45/08 – Zarbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl.

US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15 in 76/15 – odl. US).

Zakon o pravdnem postopku, (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo,

45/08 – Zarbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl.

US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl.

US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US in 10/17).

Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017.

Sodba VIII Ips 174/2016 z dne 22. 11. 2016.

Sklep VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.

Sklep II Ips 292/2005 z dne 8. 3. 2007.

Sodba in sklep II Ips 638/2009 z dne 18. 3. 2010.

Sodba II Ips 451/2000 z dne 8. 3. 2001.

Sklep II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010.

Sklep II Ips 69/2006 z dne 26. 7. 2007.


39

Odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997.

Odločba Up 590/14 z dne 17. 11. 2016.

Sklep Up 12/97 z dne 25. 3. 1999.

Sklep Up 259/03 z dne 20. 9. 2004.

Odločba Up 399/05 z dne 15. 5. 2008.

Odločba Up 314/99 z dne 12. 7. 2001.

Odločba Up 951/15 z dne 29. 9. 2015.

Sklep Up 429/01 z dne 3. 6. 2003.

Sklep Up 577/09 z dne 20. 10. 2009.

Odločba Up 552/09 z dne 23. 9. 2010.

Sklep Up 131/00 z dne 30. 5. 2000.

Odločba Up 2443/08 z dne 7. 10. 2009.

Odločba U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014.

VSC sklep Cpg 374/2006 z dne 9. 5. 2007.

VSL sklep I Cpg 868/2016 z dne 17. 1. 2017.

VDSS sklep Pdp 624/2013 z dne 20. 9. 2013.

VSL sodba in sklep I Cp 2348/2009 z dne 16. 10. 2009.

VSL sklep I Cp 2388/2009 z dne 30. 9. 2009.



VSL sklep II Cp 2130/2009 z dne 2. 10. 2009.

Zadeva Van de Hurk proti Nizozemski, sodba 16034/90 z dne 19. 4. 1994.

Zadeva Yanakiev proti Bolgariji, sodba 40476/08 z dne 10. 8. 2006.

univerza v mariboru pravna fakulteta · postopka je odraz prirejenosti strank in sodišča pri...

Documents