vpliv motivacije uČitelja voŽnje na - bb.si · b&b viŠja strokovna Šola diplomsko delo...

B&B

VIŠJA STROKOVNA ŠOLA

Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Program: Poslovni sekretar

VPLIV MOTIVACIJE UČITELJA VOŽNJE NA

KANDIDATA PRI OPRAVLJANJU

VOZNIŠKEGA IZPITA

Mentorica: Ana Peklenik, prof. Kandidatka: Breda Andrejašić

Lektorica: Ana Peklenik, prof.

Kranj, oktober 2012

IZJAVA

»Študentka Breda Andrejašić izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki

sem ga napisala pod mentorstvom Ane Peklenik, prof.«

»Skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah

dovoljujem objavo tega diplomskega dela na spletni strani šole.«

Datum: Podpis: ________________

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici in lektorici Ani Peklenik, prof., za pomoč, usmerjanje

in nasvete pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem vsem, ki so

odgovorili na moj vprašalnik in mi s tem pomagali do določenih ugotovitev.

POVZETEK

Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako motivacija učitelja vožnje vpliva na

kandidata pri opravljanju vozniškega izpita. Neuspeh je pogosto posledica

pomanjkanja učne motivacije. V prizadevanju, da do omenjenih učnih težav ne bi

prihajalo, sta pomembna predvsem učenčeva nastala želja po učenju in dober

učitelj, ki je učenca sposoben motivirati, saj si je le motiviran učenec pripravljen

prizadevati za svoj uspeh.

V teoretičnem delu diplomskega dela opredeljujemo vrste učne motivacije, učiteljevo

vodenje, motivacijo kandidatov in dejavnike, ki vplivajo na učenje. Učne težave so

povezane s pomanjkanjem motivacije. Opredeljujemo, kako naj bi potekala učna ura

med kandidatom in učiteljem vožnje, kakšno vlogo ima kandidat in kakšno učitelj

vožnje. Komunikacija med kandidatom in učiteljem vožnje je velikega pomena,

kandidat si že ob prvem srečanju ustvari neko mnenje o svojem učitelju, pri tem pa

se stvari samo še stopnjujejo. Obrazložimo nekaj tipičnih spodbud za učenje, ki

lahko pripomorejo k uspešnejšemu učenju.

V praktičnem delu smo obdelali podatke, ki smo jih pridobili z anketnim

vprašalnikom. Podatke smo prikazali v grafih, izdelanih s pomočjo programa excel,

in jih interpretirali.

Kot ključno ugotovitev raziskave ugotavljamo naslednje: obstaja povezanost med

posameznikovo notranjo motivacijo in uporabo strategij pri opravljanju vozniškega

izpita. Pomemben je tudi interes posameznega kandidata. Če je učitelj vožnje

negativen, kandidata ne spodbuja dovolj, učna ura ni zanimiva, potem ni motivacije

pri učenju. V diplomskem delu se potrdi teza, da je motivacija ključnega pomena za

kandidata pri opravljanju vozniškega izpita.

Ključne besede: motivacija, učna motivacija, učiteljevo vodenje, komunikacija med

učiteljem in kandidatom.

SUMMARY

The purpose of the thesis is to determine what effect the motivation of driving

instructor has on the candidate in the performance of driving examination.

Motivation is often caused by a lack of learning motivation. In an effort so that those

learning problems would not occur, it is important to understand student's desire to

learn and have a good instructor, who is able to motivate the student, because only

motivated can a student be ready to work for their own success. In the theoretical

part of the thesis, we defined the learning motivation of students, the instructor's

leadership and motivation of a candidate, factors that affect learning. Learning

problems are associated with a lack of motivation: how to place lesson between a

candidate and instructors and what role the candidate has and what the instructor.

Communication between a candidate and an instructor is vital for the instructor

makes an impression on the candidate the first time meeting, and from that point on

things just continue to escalate. We explain some of the typical incentives that can

make the learning more successful.

In the practical part we processed the data we had obtained with the questionnaire.

The data are interpreted with the help of graphs; we had processed with automatic

archiving system Excel.

As a key finding of the research I note the following; namely, that there is a

relationship between an individual's internal and the usage of strategies in the

course of the driving test. The interest of the candidate in driving is an important

fact. If the instructor is bad-tempered and negative and dos not motivate the student

enough to learn, the lesson becomes disinteresting, and the candidate therefore

loses interest for learning. In this thesis work the thesis that the motivation is vital for

the candidate in the performance of the driver's examination is confirmed.

Keywords: motivation, learning motivation, instructor leadership, communication

between the instructors and candidates.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA ..................................................................................... 1

1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA .......................................................................................... 1

1.3 HIPOTEZA .................................................................................................................. 1

1.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ............................................................ 1 2 MOTIVACIJA ..................................................................................................................... 2

2.1 UČNA MOTIVACIJA .................................................................................................... 3

2.2 TEORIJE UČNE MOTIVACIJE .................................................................................... 4

2.2.1 TEORIJA SAMODOLOČENOSTI ......................................................................... 4

2.3 NOTRANJA MOTIVACIJA ........................................................................................... 4

2.3.1 PRINCIPI NOTRANJE MOTIVACIJE.................................................................... 4

2.4 NOTRANJA MOTIVACIJA IN TEMELJNE PSIHOLOŠKE POTREBE .......................... 5

2.5 ZUNANJA MOTIVACIJA .............................................................................................. 6

2.6 UČITELJEVO VODENJE IN MOTIVACIJA KANDIDATA.............................................. 7 3 UČNI TIPI........................................................................................................................... 7

3.1 BRALNI UČNI TIP........................................................................................................ 8 3.2 SLUŠNI UČNI TIP........................................................................................................ 8

3.3 VIZUALNI UČNI TIP .................................................................................................... 8

3.4 KOMBINIRANA ČUTILA .............................................................................................. 8 4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA UČENJE........................................................................... 9

4.1 FIZIKALNI DEJAVNIKI................................................................................................. 9

4.2 FIZIOLOŠKI DEJAVNIKI.............................................................................................. 9

4.3 SOCIALNI DEJAVNIKI................................................................................................. 9

4.4 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI .......................................................................................... 10

4.5 SPOSOBNOSTI ........................................................................................................ 10

4.6 POMNJENJE ............................................................................................................. 10

4.7 POZORNOST ............................................................................................................ 11 5 RAZVOJ IN POMEN DIDAKTIKE .................................................................................... 12

5.1 RAZVOJ DIDAKTIČNE MISLI .................................................................................... 12

5.2 OPREDELITEV DIDAKTIKE ...................................................................................... 12 6 POUK, USPOSABLJANJE ALI IZOBRAŽEVANJE ........................................................ 13

6.1 POUK ........................................................................................................................ 13

6.2 DEJAVNIKI POUKA ................................................................................................... 13 7 UČITELJ/UČITELJICA VOŽNJE ..................................................................................... 13

7.1 UČNA SNOV ............................................................................................................. 14

7.2 UČENEC/KANDIDAT ................................................................................................ 15

7.3 UČITELJ VOŽNJE/PREDAVATELJ ........................................................................... 15 7.4 NALOGE POUKA ...................................................................................................... 15

8 USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE ...................................................................... 16

8.1 ZAZNAVANJE ........................................................................................................... 16

8.2 SPOSOBNOSTI ........................................................................................................ 17

8.3 ZNANJE .................................................................................................................... 17 9 KOMUNIKACIJA MED UČITELJEM VOŽNJE IN KANDIDTOM ..................................... 18

9.1 NAČELO DOSTOPNOSTI ......................................................................................... 19

9.2 NAČELO NAZORNOSTI............................................................................................ 19

10 ANKETA ........................................................................................................................ 20

10.1 REZULTATI ANKETE .............................................................................................. 20 11 SKLEP ........................................................................................................................... 30

12 LITERATURA IN VIRI .................................................................................................... 32 KAZALO GRAFOV ............................................................................................................. 33

PRILOGA............................................................................................................................ 34

B&B – Višja strokovna šola Diplomsko delo višješolskega strokovnega študija

Breda Andrejašić: Vpliv motivacije učitelja vožnje na kandidata pri opravljanju vozniškega izpita stran 1 od 36

1 UVOD

V splošnem se motivacija nanaša na usmerjeno vedenje oziroma obnašanje

kandidatov, implicira vrsto dejavnikov in značilnosti, ki opredeljujejo pojem

motivacije. Brez dvoma so to: vedenje, usmerjenost, vzrok, namen, cilj itd. Vzroki

motivacije so lahko notranji in zunanji. Motivacije ni mogoče meriti neposredno,

temveč preko vedenjskih sprememb, prepričanj in lastnega mnenja. Kandidat je na

začetku opravljanja vozniškega izpita visoko motiviran, a se kasneje lahko zgodi, da

se njegova motivacija močno zniža in postane nedejaven. Vpliv motivacije učitelja

vožnje na kandidata je v tem smislu zelo pomemben; učitelj vožnje to začuti in ga

spodbuja ter ga tako dodatno motivira.

1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA

Za področje opravljanja vozniškega izpita je posebej pomembna učna motivacija, ki

zajema vse vrste motivacij v učni situaciji, vse, kar daje pobudo za učenje, ga

usmerja, mu določa intenzivnost, trajanje in kakovost. V nalogi je predstavljen

podroben pomen motivacije, povzete so motivacijske teorije, opredeljeni so dejavniki

motivacije, ki vplivajo na učenje in uspeh pri opravljanju vozniškega izpita, odnosi

med kandidatom in učiteljem vožnje, opisani so učni tipi in vrste motivacije. Dodanih

bo še nekaj lastnih izkušenj in spoznanj.

1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA

Vsi kandidati morajo vedeti, kaj se od njih pričakuje; tako učitelj vožnje ve, kako bo

lahko kandidata motiviral, da bo lahko uresničil njihova pričakovanja in jih uspešno

pripeljal do vozniškega izpita. Motivacija kot naravna sila tako ustvarja določeno

vedenje pri kandidatih, pozitivno ali negativno in če želimo kot dober učitelj vožnje

uspešno vplivati na kandidata, kmalu ugotovimo, da to ni tako preprosto.

1.3 HIPOTEZA

Dokazati želimo hipotezo, da brez prave motivacije ni uspeha pri opravljanju

vozniškega izpita. Povezali bomo teorijo in prakso. V praktičnem delu bomo

analizirali vpliv učitelja vožnje na motivacijo kandidata pri opravljanju vozniškega

izpita. Predstavili bomo vprašalnik in prikazali rezultate ankete.

1.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE

Predpostavljamo, da bodo rezultati ankete pokazali, kako pomemben je vpliv

motivacije učitelja vožnje na kandidata pri opravljanju vozniškega izpita. Sestavili



smo vprašalnik s 17 vprašanji, na katerega so odgovorili kandidati iz različnih šol

vožnje.

2 MOTIVACIJA

Učenja brez motivov ni. Močan motiv (potrebe, želje, čustva, ideali, vrednote, cilji ...)

pa lahko deloma celo nadomesti pomanjkljive sposobnosti. Učenec z veliko truda in

prizadevnosti kljub razmeroma nizkim sposobnostim lahko veliko doseže. Obratno

pa tudi zelo visoke sposobnosti brez ustrezne, vsaj minimalne motiviranosti še ne

vodijo do uspeha. Razlikujemo notranjo in zunanjo motivacijo za učenje. O zunanji

govorimo tedaj, kadar se človek uči iz drugotnih razlogov, o notranji pa tedaj, kadar

se uči zaradi interesov, vedoželjnosti, želje po znanju. Notranja motivacija je bolj

učinkovita in traja dlje kot zunanja, najboljše uspehe pa dosežemo, če delujeta obe

skupaj. Uspešno vzgojno-izobraževalno delo zahteva poznavanje motivov, ki so

vzrok takšnega ali drugačnega ravnanja učencev. Učitelj mora dobro poznati motive

učenca, pa tudi sam lahko učence motivira s primernim pedagoškim učinkovanjem,

pohvalami, tekmovanjem, sodelovanjem ipd. (Gasar, 2002).

Praktično vsi kandidati, ki pristopijo k opravljanju vozniškega izpita, so notranje

motivirani za učenje (želijo pridobiti vozniško dovoljenje). Odprto ostaja le še

vprašanje zunanje motivacije, za katero naj bi ustrezno poskrbel učitelj vožnje. To

lahko stori s pohvalami, besednim spodbujanjem, izjavami o dobrem napredovanju

ipd., ki pa kljub vsemu ne smejo biti povsem pretirane ali celo lažne glede na

realnost. Vedno se najdejo neke dobre plati kandidatovega učenja, ki jih je mogoče

pohvaliti (vsaj prizadevnost in trud). Zlasti pomembno je, da učitelj vožnje skuša

dodatno motivirati kandidata, ki ob morebitnem slabem uspehu in težavah postaja

negotov, nervozen in izgublja voljo do učenja. Kandidata lahko motiviramo tudi s

prikazovanjem zaželenega cilja prednosti v prihodnosti (kako lepo bo, ko bo imel

vozniški izpit in ne bo več vezan na javni prevoz itd.), opogumljanje (»še vsi so

naredili, gre samo za vprašanje časa in vaje«). Motiviranje s pomočjo kazni oziroma

besednega grajanja in kritike je pri večni kandidatov skrajno odsvetovano. Izjema so

morda samo pretirano samozavestni in skrajno predrzni kandidati, pri katerih drugi

prijemi odpovedo, vendar pa je to odvisno od kandidatove sposobnosti. Načeloma

pa kritika in graja naredita več škode kot koristi. Učitelj vožnje naj bi se zavedal, da

kandidat njegove pripombe o vožnji jemlje zelo resno, zato mu lahko preveč kritične

pripombe hitro odvzamejo samozaupanje, kar bo situacijo samo še poslabšalo.

Kako torej kandidatu pojasniti, da nekaj počne povsem narobe in je to lahko zanj

zelo nevarno? Kritika naj bi bila vedno blaga, izrečena umirjeno in s prijaznimi

besedami, pozitivno usmerjena s poudarkom na izboljšanju dejavnosti. Učitelj

vožnje naj torej vztrajno in umirjeno popravlja kandidatove napake, ob tem pa ga

hrabri, da se bo stanje slej ko prej izboljšalo in da na začetku nihče ni vsega že znal

(Gasar, 2002).



2.1 UČNA MOTIVACIJA

Kadar govorimo o učni motivaciji, se sprašujemo, kaj je tisto, kar kandidata pripravi k

opravljanju vozniškega izpita, ga pri tem usmerja, določa intenzivnost in mu

omogoča, da pri opravljanju vozniškega izpita vztraja. Motivacija je torej psihološki

proces, ki posameznika spodbudi k dejavnosti, ga pri tej dejavnosti usmerja in

dejavnost tudi vzdržuje skozi čas. Učna motivacija je pomemben psihološki dejavnik

učne uspešnosti, saj kandidatova nepripravljenost sodelovanja pri vožnji, nizka

prizadevnost in trud, ki ga vlaga v vožnjo, hitro prenehanje z vožnjo, kadar pride do

težave, ter nepripravljenost soočanja s težjimi nalogami resno ogrožajo kakovostno

vožnjo. Motivacija ne pomeni le pobud k udejstvovanju pri vožnji. Pomembno tudi

sodoloča, v kolikšni meri in kako kakovostno se bodo kandidati nekaj naučili na

osnovi dejavnosti, ki jo izvajajo, ali podatkov, ki so na razpolago. Bolj motivirani

kandidati namreč v učnih situacijah uporabljajo višje in kompleksnejše spoznavne

procese ter se zato tudi več in bolj kakovostno naučijo kot manj motivirani kandidati.

Kandidatova pripravljenost, da se potrudi in nekaj kakovostno nauči, je odvisna od

mnogih dejavnikov. Določajo jo tako osebnostne značilnosti in sposobnosti

kandidata kot tudi značilnosti zunanjega okolja ter značilnosti učne naloge. Vestni

kandidati so običajno motivirani za doseganje razmeroma visokih ciljev, pripravljeni

so trdo delati ter vztrajajo pri težkih nalogah. Med značilnostmi učnega okolja so za

kandidatovo motivacijo zlasti pomembne značilnosti učiteljevega vodenja ter

učiteljeva motivacijska prepričanja o tem, kaj kandidate spodbuja k vožnji in h

katerim motivacijskim ciljem učitelj usmerja kandidate (Peklaj et al., 2009).

Na drugi strani so pomembne tudi značilnosti družinskega okolja kandidata:

socialno-ekonomske razmere, v katerih živi družina, intelektualne pobude, ki jih je

otrok deležen s strani družinskih članov, vključenost staršev pri opravljanju

vozniškega izpita, pomembnost vrednot opravljanja vozniškega izpita in učne

uspešnosti v družini itn.

V nadaljevanju predstavljam dve učni teoriji, ki sta v zadnjih desetletjih zelo vplivni

na področju raziskovanja učne motivacije: teorija samodoločenosti in teorija

motivacijskih ciljev v učnih situacijah dosežka.



2.2 TEORIJE UČNE MOTIVACIJE

2.2.1 TEORIJA SAMODOLOČENOSTI

Teorija samodoločenosti je ena najbolj uveljavljenih in pogosto citiranih motivacijskih

teorij v zadnjem desetletju. Njen poudarek je na raziskovanju temeljnih potreb, ki

usmerjajo posameznikovo udejstvovanje v neki dejavnosti. Teorija izpostavlja tri

temeljne psihološke potrebe posameznika: doživljanje povezanosti z drugimi,

zaznano kompetentnost v okolju, v katerem posameznik deluje, in doživljanje

avtonomije v lastnih odločitvah in dejanjih (Puklek Levpušček, Zupančič, 2009).

2.3 NOTRANJA MOTIVACIJA

Notranja motivacija pomeni, da se posameznik potrudi neodvisno od zunanjih

dejavnikov, ki sledijo akciji (nagrade, kazni) – razlog za akcijo je v človeku samem.

Višjo vrednost s stališča razvojne psihologije ima notranja motivacija. Notranje

motivirane osebe se čutijo kompetentne, da zmorejo izpolniti nalogo, in imajo

občutek, da kontrolirajo situacijo (da obvladujejo okoliščine). Prav občutek

kompetentnosti in občutek kontrole nad situacijo je osnova uspešnega učenja in

sodelovanja v pedagoškem procesu. Priložnost prevzeti kontrolo pomeni, da lahko

svobodno izbiraš med več možnostmi pri odkrivanju nečesa novega, vse možnosti

pa se morajo posamezniku zdeti dosegljive, sicer so brez pomena. Učitelj mora torej

za spodbujanje notranje motivacije narediti dve stvari:

ustvariti akademsko okolje, ki omogoča različne možnosti za kontrolo tega

okolja in s tem odkrivanje novega;

zagotoviti, da bodo kandidati sposobni uspešno delovati v tem okolju.

Če se oseba počuti visoko kompetentno v dani situaciji, bodo zanjo priložnosti za

prevzem kontrole v tej situaciji smiselne in bodo verjetno vodile k povečanemu

prizadevanju za izpolnitev nalog (sicer pa bodo nesmiselne in zastrašujoče)

(Berdajs, 1994).

2.3.1 PRINCIPI NOTRANJE MOTIVACIJE

Predvidljivost pomaga posamezniku, da se spopade s situacijo, tudi če nanjo ne

more vplivati, zlasti če je povsem nova. Predvidljivost in rutina pa seveda ne smeta

pomeniti dolgočasja. Pomembno je tudi ravnovesje med težavnimi in lahkimi

nalogami. Pri težkih nalogah je pomembna pomoč, da učenec ne obupa, na koncu

pa novo znanje spet samostojno utrdi z nalogami. Zelo važna je izkušnja napačnega

reševanja problemov. S kandidatom se moramo o njej pogovoriti in mu pojasniti, da

nalogo lahko reši, če se dovolj potrudi – le tako ohranimo občutek kompetentnosti in

notranjo motivacijo. Najpomembnejša naloga učitelja vožnje je, da kandidatu



omogoči doživljanje akademskega uspeha – to je neprecenljivo za notranjo

motivacijo. Pri zagotavljanju podpore mora učitelj paziti, da takrat, ko so naloge

ravno malo pretežke, ne ponudi pomoči z verbalno razlago. To kandidate pasivizira

in notranja motivacija se porazgubi. Boljši so postopki, ki kandidate aktivirajo

(Berdajs, 1994).

Zelo pomembno je spodbujanje priložnosti za kontrolo v situaciji. Tu je učitelj vožnje

večkrat v težji situaciji: če pusti kandidatom popolnoma svobodno izbirati med

različnimi možnostmi, je veliko večja verjetnost, da bodo delali napake, kot pa če jih

lepo varno vodi do cilja. Treba je poiskati previdno srednjo pot in upoštevati obe

možnosti. Na splošno so težje izbire, povezane z vsebino, ki so socialne in povsem

odprte. Učitelj vožnje mora v vsaki situaciji presoditi, kakšne izbire naj ponudi

učencem (Berdajs, 1994).

Izogibati se je treba socialnemu primerjanju kandidatov. Jemanje vrstnikov za merilo

svojega uspeha je lahko zelo varljivo. Spodbujati pa mora kandidata, da budno

spremlja svoj lasten napredek. Prav tako je zaželeno spodbujanje novosti in

zanimivosti, seveda v pravi meri v primerjavi s predvidljivostjo (Berdajs, 1994).

2.4 NOTRANJA MOTIVACIJA IN TEMELJNE PSIHOLOŠKE

POTREBE

Notranje motivirana vedenja vključujejo posameznikovo potrebo po izražanju lastne

kompetentnosti in avtonomnosti. Ljudje imamo namreč prirojeno potrebo po tem, da

smo izvor nekega dejanja. Ob svojem vedenju zaznavamo, da pobuda za vedenje

izvira iz nas samih ter da lastno vedenje lahko nadziramo. Ko smo ljudje notranje

motivirani, počnemo to, kar nas resnično zanima, ob tem doživljamo zadovoljstvo in

ne zahtevamo nikakršne nagrade za svoje dejavnosti. Običajno smo povsem prežeti

z dejavnostjo, samoiniciativni, vztrajni in našo pozornost je težko zmotiti. Ljudje se v

življenju zavezujemo določenim ciljem, tem ciljem sledimo in smo se pripravljeni za

njihovo uresničitev potruditi. Morda noben drug psihološki pojav ne kaže toliko

pozitivnega potenciala človekove narave kot prav notranja motivacija. Na notranjo

motivacijo vplivajo odzivi okolja, pri katerih je v ospredju poudarjanje truda in

napora, vloženega v dejavnost, ter nudenje optimalnih izzivov. Notranjo motivacijo

bo torej spodbudila situacija, v kateri bomo potrdili svoje zmožnosti in hkrati zaznali

svoje vedenje kot samodoločujoče. Možnost izbire in samousmerjanja zvišuje ali

ohrani motivacijo na isti ravni kot pred dejavnostjo (Puklek Levpušček, Zupančič,

2009).

Vendar pa notranja motivacija ni edina vrsta samodoločujoče motivacije. Verjetno bi

lahko potrdili, da večina tega, kar počnemo, ni rezultat avtentične notranje

motivacije. Že od zgodnjega otroštva, ko postopno naraščajo zunanji pritiski na

posameznikovo vedenje, zahteve po odgovornem ravnanju in opravljanju k cilju



usmerjenih dejavnosti, posameznik vse manj izvaja dejavnost zaradi nje same,

ampak dejavnost pridobiva instrumentalno vrednost. Ko nas nekdo skuša spodbuditi

k dejavnosti (npr. starši, učitelj, trener), se naša motiviranost izrazi na različne

načine: kot amotivacija (»tega ne želim«), kot pasivna vdanost (»če moram, bom«)

ali kot dejavna posameznikova zavezanost, da izpolni neko nalogo (»to želim

narediti«). Vse te motivacijske naravnosti izražajo različno raven, na kateri sta

zaznana vrednost in uravnavanje zahtevnega vedenja (Puklek Levpušček,

Zupančič, 2009).

2.5 ZUNANJA MOTIVACIJA

Zunanja motivacija pomeni, da se posameznik za nekaj aktivira in potrudi, ker bo na

primer dobil nagrado ali se izognil kazni (Berajs, 1994).

Zunanje motivirana vedenja so lahko usmerjena le k pridobitvi nagrade ali izogibanju

kazni, izvor pa imajo lahko tudi v potrjevanju posameznika, v njegovem osebnem

prepričanju, da je neko dejavnost vredno izvajati, ali v posameznikovem delovanju,

ko nekdo zunanjo pobudo sprejme kot del svojega pristnega delovanja. Na zunanje

motivirano vedenje vplivajo različne vrste motivacije (Puklek Levpušček, Zupančič,

2009).

Zunanje uravnavanje je najbolj površinska raven uravnavanja in se kaže v vedenju,

ki ima za cilj pridobiti nagrado ali se izogniti kazni. Posameznikovo vedenje ostaja

odvisno od zunanjih posledic; je torej nadzorovano od zunaj in posameznik doživlja

nizko stopnjo samodoločenosti in zanimanja za nalogo.

Introjicirano uravnavanje je stanje notranjega nadzora, ko je razlog vedenja

izogibanje ali želja po doživetju ponosa, ki bo utrdil posameznikovo

samospoštovanje. Temeljno vodilo vedenja je torej samospoštovanje. Introjicirano

uravnavanje pri vožnji je posameznikova usmerjenost vase. Učenec z motivacijsko

strategijo usmerjenosti vase se uči predvsem zato, da pokaže svoje zmožnosti pred

drugimi; njegov cilj je dosežen, če je boljši od drugih ali če se izogne neuspešni

samopredstavitvi.

Identificirano uravnavanje pomeni, da neko dejavnost sprejmemo kot vredno, se z

njo identificiramo. Učenec na primer sodeluje pri dejavnosti, vendar ne zato, ker ga

dejavnost zanima, tudi ne zato, da bi bil nagrajen ali se počutil vrednega. Sodeluje

zato, ker dejavnost zaznava vredno za svoje učenje.

Integrirano uravnavanje je najbolj avtonomna oblika zunanje motivacije. S

pomočjo integracije se vrednote, ki jih zavestno sprejmemo, uskladijo z našimi

ostalimi vrednotami ter pomembno vplivajo na naše življenjske cilje, odločitve in

odnose z drugimi. Posameznik doživlja, da je v stiku s svojim pravim jazom.



Vse štiri vrste zunanje motivacije se torej porazdeljujejo od večje do manjše

posameznikove avtonomije. Identificirano in integrirano uravnavanje predstavljata

temelj za razmeroma samodoločujočo zunanjo motivacijo in ju lahko razumemo kot

približek notranje motivacije, ki je absolutno avtonomna (Puklek Levpušček,

Zupančič, 2009).

2.6 UČITELJEVO VODENJE IN MOTIVACIJA KANDIDATA

Način učiteljevega dela v avtu ter odnos, ki ga vzpostavlja s kandidatom, pomembno

sooblikujeta motivacijo kandidata za učenje ter za vožnjo. Učitelj je oseba, ki zlasti

mlajšim kandidatom predstavlja pomemben model za odnos do izobraževanja in

učenja. Za mlajše kandidate je učitelj vožnje odrasla oseba, ki veliko ve, jih vodi in

usmerja, zna odgovoriti na njihova vprašanja, ter oseba, ki ji lahko zaupajo. Mlajši

kandidati tudi vrednotijo svojo uspešnost in ustvarjajo svoj položaj v avtu na osnovi

učiteljevih pohval in naklonjenosti. Mlajši kandidati želijo biti pri učitelju vožnje

priljubljeni, zato se trudijo, da s svojim vedenjem sledijo njegovim zahtevam in

navodilom. Ob vstopu v mladostništvo učitelj vožnje začenja izgubljati avtoriteto,

zlasti če jo gradi na moči nagrajevanja in kaznovanja. V ospredje stopijo drugi

interesi in druge pomembne osebe, s pomočjo katerih mladostnik razvija osebno

identiteto, določa vrednote in interesne prioritete, motivacija za učenje pa upada.

Motiviranost kandidatov zlasti spodbujajo dimenzije učiteljevega vedenja v avtu, kot

so spodbujanje inciativnosti in odgovornosti kandidatov, empatija do kandidata,

pomoč kandidatom ter strukturirano vodenje v avtu. Učiteljevo vedenje, za katero je

značilna konfliktnost v odnosu s kandidati, pa je negativno povezana z motivacijo

kandidata pri vožnji (Peklaj et al., 2009).

Učiteljevo vodenje v avtu je pomembno povezano z učno motivacijo kandidatov in

stališči, ki jih kandidati razvijajo v odnosu do učne snovi ter šole kot ustanove.

Pomembna so tudi pričakovanja, ki jih učitelji vožnje razvijajo v odnosu do

kandidatov. Učitelji vožnje za določene kandidate menijo, da imajo dobre

sposobnosti, da bodo uspešni in da z njimi ne bodo imeli težav. Druge kandidate

označijo kot manj sposobne in vedenjsko težje obvladljive (Peklaj et al., 2009).

3 UČNI TIPI

Obstaja več načinov učenja. V glavnem razlikujemo med tremi učnimi tipi: bralnim,

slušnim in vizualnim. Nihče se ne uči zgolj preko enega samega čutnega

zaznavanja. V vsakem od nas so začrtane prav vse poti učenja. Najbolj učinkovito

pa je, če v procesu učenja združimo več čutil, ker se zaznave med seboj

dopolnjujejo in tako nam več snovi ostane v glavi (Weimer, Hess, Brademann,

2001).



3.1 BRALNI UČNI TIP

Ali si najlažje zapomnite stvari, ki jih preberete? Potem je dobro, če učno gradivo, ki

ste ga predelali v šoli, doma še enkrat preberete. Če imate voljo, si lahko s

prebiranjem dodatnega gradiva znanje o obravnavanih temah še razširite. Če imate

dostop do spletnih strani (interneta) na računalniku, lahko tudi tam najdete marsikaj

zanimivega (Weimer, Hess, Brademann, 2001).

3.2 SLUŠNI UČNI TIP

Ali si najlažje zapomnite stvari, ki jih slišite preko radia ali na predavanjih? Če je

tako, potem ste v šoli v prednosti, saj se med predavanji velik del snovi podaja

ustno. Samo pazljivo poslušajte razlage, pa si boste zapomnili velik del snovi. Kadar

česa ne razumete, prosite nekoga, da vam nerazumljivi del snovi še enkrat ustno

razloži. Nato poskusite stvari ponoviti s svojimi besedami in jo utrditi (Weimer, Hess,

Brademann, 2001).

3.3 VIZUALNI UČNI TIP

Ali si najlažje zapomnite stvari, ki si jih lahko vizualno predstavljate? Potem ste

vizualni učni tip. Učenje v šolah še vedno v veliki meri poteka preko kanalov

poslušanja in branja. Za nekoga, ki je vizualni učni tip, pa je zelo pomembno, da ima

o učni snovi tudi neko slikovno predstavo. Pozorni bodite predvsem na skice, risbe

in ilustracije. Zavestno razvijajte slikovne predstave o učni snovi (Weimer, Hess,

Brademann, 2001).

3.4 KOMBINIRANA ČUTILA

Snov si boste še bolj uspešno zapomnili, če jo tudi zapišete. Delajte zapiske. Šele

ko ste sposobni neko snov predati drugim, pomeni, da ste jo resnično osvojili.

Preden pride na učno uro, naj bi kandidat prebudil obe možganski polovici. Pri tem

mu pomaga tudi njegovo telo. Svoje možgane lahko spodbudi z navzkrižnimi gibi.

Kako se to naredi? Zarisuje naj obliko osmice z nogo ali roko. Vse te dejavnosti

bodo pognale kri v možgane in izboljšale njegovo koncentracijo. Naj bo prepričan

vase, tako bo svoje možgane najbolje pripravil na učno uro (Weimer, Hess,

Brademann, 2001).



4 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA UČENJE

4.1 FIZIKALNI DEJAVNIKI

Fizikalni dejavniki se nanašajo na okolje, v katerem se uč imo, in zajemajo npr.

svetlost v prostoru, temperaturo, zračnost, tišino ali ropot, vreme, urejenost učnega

prostora, barve, moteče dražljaje raznih vrst itd. Podobno vplivajo tudi občutek

prevelike vročine ali mraza, pihanje zraka, kroženje, ventilacija, klima. Učenec naj bi

se počutil ugodno, pri tem pa ne smemo pozabiti na individualne razlike v

prenašanju temperature, občutljivosti na svetlobo ipd. Ropot, šumi in vibracije

običajno odvračajo pozornost, povečajo notranji nemir, utrujenost, razdraženost.

Podobno tudi neprijetni vonji lahko delujejo moteče. Ker sta zaradi same narave

učenja kandidat in učitelj vožnje vezana na majhen prostor kabine vozila, se mora

učitelj vožnje zavedati, da vsi omenjeni dejavniki lahko na kandidata vplivajo zelo

moteče (Gasar, 2002).

4.2 FIZIOLOŠKI DEJAVNIKI

Fiziološki dejavniki se nanašajo na telesno stanje, zdravje in počutje učenca. Lahko

jih delimo na kratkotrajne (npr. utrujenost, lakota, glavobol, slabše počutje) in

dolgotrajne (npr. resnejše bolezni, napake in okvare gibal in čutil – bolehnost,

naglušnost, slabovidnost ...). Vsi navedeni dejavniki otežujejo učenje in zmanjšujejo

njegove učinke, kar se seveda odraža v slabšem učnem uspehu. Pri učenju

praktične dejavnosti, kakršna je vožnja motornega vozila, so pomembne predvsem

senzomotorične lastnosti (ki se nanašajo na stanje čutil, splošni nivo telesne

energije in kondicije, tudi na funkcioniranje živčnega sistema) (Gasar, 2002).

Upravljanje prometnega sredstva je predvsem fizično delo, ki ga nadzorujejo

možgani, zahteva pa tudi uporabo čutil. Resne telesne bolezni in hibe (npr.

invalidnost, slabovidnost) so ovira za vožnjo avtomobila, velik pomen pa imajo tudi

razne druge bolezni, kot so: sladkorna bolezen, epilepsija, srčne bolezni vseh vrst

ipd., kar načeloma spada na zdravstveno področje (Gasar, 2002).

4.3 SOCIALNI DEJAVNIKI

Socialne dejavnike lahko razdelimo na tiste, ki izvirajo iz ožjega okolja učenca (zlasti

družinskega), in tiste, ki izvirajo iz širšega socialnega okolja. Med socialnimi faktorji

lahko omenimo družinske razmere, finančno preskrbljenost ipd.), širše družbeno

okolje (vsi hočejo imeti izpit, saj je to danes skoraj nujno), šolo oz. organizacijo

pouka (učna sredstva, opremljenost šol ...) in učiteljevo osebnost (strokovnost,

pedagoške kvalitete, način dela). Učiteljevega deleža se ne da z ničemer

nadomestiti. Velja reklo: kakršen je učitelj, takšna je šola. Učitelj mora v prvi vrsti



imeti veselje do svojega dela. Pri tem so velike razlike med učitelji: nekateri

opravljajo svoje delo z odporom, drugi so indiferentni, tretji pa komaj čakajo, da

lahko poučujejo. Ravno pri zadnjih lahko pričakujemo najboljši učni uspeh. Človek

se najlažje uči v telesno in duševno sproščenem stanju, za kar naj bi poskrbel

učitelj. Učitelj seveda potrebuje tudi dobro strokovno, pedagoško-psihološko in

splošno izobrazbo, pri delu se mora nenehno izpopolnjevati in si pridobivati nove

izkušnje. Da pa bo delo resnično uspešno, se mora nanj dobro pripraviti – pri tem

mu pomagajo načela pedagoške psihologije in didaktike (Gasar, 2002).

4.4 PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI

Na psihološke dejavnike učenec sam najlažje vpliva. Mednje spadajo: sposobnost

(interesi, motivi, nagnjenja, potrebe, stališča – kar človek hoče), navade, spretnosti,

znanja in izkušnje (kar človek zna) ter osebnostne lastnosti (predvsem čustvene in

druge) (Gasar, 2002).

4.5 SPOSOBNOSTI

Človekove sposobnosti najpogosteje delimo na umske (intelektualne), zaznavne

(senzorične ali sposobnosti naših čutil) in telesne (motorične, gibalne). Za učenje je

najbolj pomembna splošna inteligentnost, za posamezne vrste učenja pa tudi

nekatere posebne sposobnosti. Med drugimi so pri učenju vožnje motornega vozila

pomembne: sposobnost pomnjenja, predstavljanja, koncentracije, pozornosti,

pravilnega zaznavanja, ocene situacije, predvidevanja ter pravilnega in hitrega

reagiranja (hitrega odločanja) (Gasar, 2002).

4.6 POMNJENJE

Človek ima tri vrste spomina: senzorni, kratkoročni in dolgoročni spomin. Senzorni

spomin je nekakšen odsev dražljaja, ki traja še 1–2 sekundi po draženju.

Kratkoročni spomin traja kakih 20–40 sekund, vanj pa lahko shranimo 5–9 kosov

informacije (znakov, črk, besed, pojmov itd). Da bi podatki prešli iz kratkoročnega v

dolgoročni spomin, je nujno treba ponavljati. Dolgoročni spomin skoraj nima

omejitve v količini in času: v njem hranimo celotno znanje in vse spretnosti, ki smo

se jih naučili, nekatere podatke si zapomnimo za čas celega življenja. Pozabljanje je

počasno. Tisto, o čemer razmišljamo sedaj, predstavlja vsebino našega delovnega

spomina (Gasar, 2002).

Seveda so pri učenju vožnje motornega vozila potrebne vse tri vrste spomina, boljše

ko so, lažje in hitrejše je učenje. Pri praktični vožnji se mora kandidat naučiti

predvsem pravilnih gibov in jih uskladiščiti v dolgoročni spomin (spomin v obliki

gibalnih predstav). Učitelji vožnje bi se morali zavedati, da je količina potrebnega



ponavljanja pri posameznikih precej različna in da zaradi psiholoških zakonitosti

spomina ni dobro nadaljevati z naslednjo vajo, dokler prva ni dobro naučena (utrjena

in zapomnjena). Zavedati se je treba tudi tega, da je besedni spomin trajnejši kot

spomin v obliki predstav, kar je lepo vidno pri voznikih, ki dalj časa niso sedli za

volan. Besedno znajo navesti, kaj je potrebno storiti, toda njihovi gibi so počasni,

nerodni, neusklajeni – ker niso zadosti ponavljali, je prišlo do pozabljanja gibalnih

predstav. Iz tega sledi, da je po opravljenem vozniškem izpitu treba z vožnjo redno

nadaljevati in nikoli prekiniti za daljši čas. Učitelj vožnje naj bi kandidata opozoril na

ta dejstva (Gasar, 2002).

4.7 POZORNOST

Pozorni smo lahko na informacije, ki jih naši možgani dobivajo preko čutil (kar

zaznavamo) ali pa na notranje duševne procese (svoje spomine, mišljenje). V tem

so med posameznimi kandidati znatne razlike, kar se odraža tudi pri učenju vožnje

motornega sredstva: v prednosti so kandidati z večjim obsegom, intenziteto

(koncentracijo) in trajanjem pozornosti (Gasar, 2002).

V praksi se zmanjšanje duševnih sposobnosti za vožnjo kaže predvsem v zmanjšani

zbranosti, pozornosti, pazljivosti, slabšem zaznavanju (predvsem vidnega polja),

podaljšanju reakcijskega časa in številnih slabostih voznikove psihomotorike

(nerodnost, napake, nekoordiniranost gibov ...). Mnogo prometnih nesreč lahko

razložimo s skrajno nepazljivostjo (Gasar, 2002).

Pomembno je tudi dejstvo, da voznik svojo vidno pozornost lahko usmeri na daljno

ali bližnjo okolico vozila. Raziskave so pokazale, da se izkušeni vozniki bolj

osredotočijo na daljavo, kar jim omogoča, da prej opazijo nenavadno dogajanje in

zato lahko nanj bolj ustrezno reagirajo, medtem ko manj izkušeni vozniki pogosto

gledajo samo nekaj metrov pred vozilo ali pa celo v rob cestišča (Gasar, 2002).



5 RAZVOJ IN POMEN DIDAKTIKE

5.1 RAZVOJ DIDAKTIČNE MISLI

Ko se človek prvič sreča z didaktiko, se mu zdi ta pojem nov, nepoznan, kakor da je

iznajdba nove dobe, ki ni povezan prav z ničemer. A vendar se razvoj didaktike

prične pred tisočletji, takoj ko je človek osvojil verbalno komunikacijo, pričel

obdelovati zemljo, iznašel orodje ter začel proizvajati (Boštar, Lotrič, 2001).

To je bila doba »naravnega poučevanja«, ker je vzgajanje, poučevanje, lahko bi

rekli tudi izobraževanje, potekalo preko posnemanja in demonstracije delovnih in

življenjskih procesov. Takratni človek je vse svoje izkušnje, znanja, spoznanja

reproduciral, prenašal naslednji generaciji, ta zopet svojim potomcem in tako naprej

iz roda v rod (Boštar, Lotrič, 2001).

S pojavom pisne komunikacije se začnejo razmišljanja o načelih, pravilih in oblikah

pouka. Pojavijo se prve šole in z njimi tudi poklic učitelja. Metodi komuniciranja in

pisanja se pričneta dopolnjevati in začne se doba »umetnega učenja« (Boštar,

Lotrič, 2001).

Doba prve industrijske revolucije, pojav serijske proizvodnje, tovarniška organizacija

v izobraževanje poleg verbalnega pouka začno uvajati skice, sheme, modele,

eksperimente, vaje in druge oblike praktičnega dela. S hitrim razvojem znanosti in

tehnologije v prvi polovici 20. stoletja se didaktika začne povezovati z novima

vedama, kibernetiko in komunikologijo. V središče učnega procesa se prvič postavi

učenec, njegovo lastno dojemanje sveta, njegovo logično razmišljanje. Vedno

hitrejši razvoja današnjega časa zahteva od ljudi, da v dobi tako formalnega kot tudi

neformalnega izobraževanja razvijejo miselne aktivnosti, domišljijo oziroma se

naučijo misliti, učiti in ustvarjati (Boštar, Lotrič, 2001).

5.2 OPREDELITEV DIDAKTIKE

Didaktika je veda o izobraževanju in pouku, ki določa proces izobraževanja ne glede

na to kje, kdaj in kako poteka. Didaktika proučuje in analizira naslednje naloge:

splošne zakonitosti izobraževanja,

načela, pravila izobraževanja,

vsebino, postopke in vire,

razmerje med učencem, učno snovjo in učiteljem,

učne metode in oblike,

sredstva, pripomočke, izobraževalno tehnologijo itn. (Boštar, Lotrič, 2001).



6 POUK, USPOSABLJANJE ALI IZOBRAŽEVANJE

6.1 POUK

Kako lahko definiramo pojem pouka? Je to morda samo nek del izobraževalnega

procesa, vzgoja za izobraževanje, poučevanje, učenje posameznika?

Vsakdo si ta pojem razlaga drugače, v pedagoški literaturi pa se največkrat definira

kot pedagoško osmišljen, sistematično in namerno organiziran proces,

katerega cilj je vzgoja in izobraževanje posameznika.

Posameznik pod vplivom pouka doživi spremembe, ki so povezane z znanjem,

sposobnostmi in osebnimi lastnostmi. Zato ne moremo reči, da je pouk samo

izobraževalni proces. Danes poučevanje lahko opredelimo kot neposredno ali

posredno pomoč učencu pri učenju (Boštar, Lotrič, 2001).

6.2 DEJAVNIKI POUKA

Pouk povezuje naslednje tri dejavnike:

1. učno vsebino (sprejemanje in obdelovanje),

2. učitelja,

3. aktivnega učenca.

Tudi proces usposabljanja kandidata za voznika je pouk. Učitelj vožnje (predavatelj

predpisov) je učitelj, kandidat je učenec. Posebej pa so predpisane tudi učne

vsebine, ki jih mora učitelj posredovati, kandidat pa do konca pouka obvladovati.

Odnos med dejavniki pouka je interaktiven ali sovpliven, učno delo zajema vedno tri

dejavnike; če kateri izmed njih manjka, to ni več pouk (Boštar, Lotrič, 2001).

7 UČITELJ/UČITELJICA VOŽNJE

Učiteljeva ali predavateljeva vloga je zelo pomembna, saj tako neposredno vpliva na

učence (kandidate). Neposredni vpliv je podajanje učne snovi, razlaga in

tolmačenje. Posredni vpliv pa je v nekaterih primerih celo močnejši in izrazitejši, žal

pa se ga učitelj premalo zaveda. Gre za učiteljevo lastno obnašanje, izražanje,

spoštovanje etičnih norm in bontona ter predpisov (Boštar, Lotrič, 2001).

Izrednega pomena je učiteljevo zaupanje v učenčeve (kandidatove) zmožnosti. To

se kaže v uspehu, pozitivni samopodobi kandidata in njegovemu vedenju. Za

uspešno učenje je potrebna samozavest učenca (Boštar, Lotrič, 2001).



Učitelj vožnje v vlogi učitelja se mnogokrat premalo zaveda tudi vzgojnega vpliva na

učenca. S svojim vedenjem in odnosom kandidata vzgaja ter spodbuja ali ovira

njegov razvoj, še zlasti, kadar gre za kandidata, ki je še adolescent (Boštar, Lotrič,

2001).

Učitelj vožnje in predavatelj organizirata učni proces in ga vodita. To pomeni,

da vodita odnos med učno snovjo in kandidatom.

Predavatelj sam določi, kako globoko bo zajel učno snov, snov didaktično

predela, jo razčleni in prilagodi učencu, da jo ta lahko osvoji.

Predavatelj se sam odloči, kako bo organiziral učni proces, katere učne

metode in postopke, pripomočke, sredstva bo izbral.

Naloga učitelja vožnje je posredovanje predpisanih učnih vsebin in izkušenj

kandidatu za voznika. Ob tem seveda izhaja iz znanj, ki jih je kandidat

pridobil na predavanjih iz teorije. V preteklosti je bil učitelj vožnje zgolj

»trener«, danes je njegova vloga vse pomembnejša, postal je učitelj (Boštar,

Lotrič, 2001).

7.1 UČNA SNOV

Učna snov vpliva tudi na učitelja, saj tako učitelj kot kandidat ob srečanju z učno

vsebino ne moreta ostati pasivna. Učna vsebina motivira učitelja za poučevanje in

ima učinek na učenca (Boštar, Lotrič, 2001).

Preko učne snovi se vzpostavljajo odnosi med učiteljem in učencem. Od značaja

učne snovi pa so v veliki meri tudi odvisne učne oblike, postopki, učne metode. Pri

usposabljanju kandidatov za voznike so slednji v precejšni meri tudi predpisani, kar

pa ne sme ovirati učitelja pri iskanju novih prijemov pri poučevanju (Boštar, Lotrič,

2001).

Lahko pa ugotavljamo, da je učenje in poučevanje močno odvisno od vsebine. Za

oba, učitelja in učenca je pomembna motivacija za učenje. Učitelj mora snov, ki jo

obdeluje, poznati zelo dobro. Potem ta, ob kakovostnem podajanju, ne more biti

dolgočasna in nezanimiva. V nasprotnem primeru ne moremo kriviti učenca, če si

snovi ne zapomni (Boštar, Lotrič, 2001).



7.2 UČENEC/KANDIDAT

Med učnim procesom se vzgaja in izobražuje. Učna snov in didaktični pristop

učitelja sta ista, ki v kandidatu zbudita zanimanje, ga spodbujata, motivirata in v

njem vzbudita zanimanje (Boštar, Lotrič, 2001).

Kako kandidat osvaja novo učno snov, je odvisno od njegovega predznanja in

duševnih sposobnosti. Ko učno snov spozna in jo osvoji, je njegova naloga, da jo

smiselno prenese v prakso. Tu se zopet sreča s številnimi dilemami, vprašanji,

zadregami, kako naj to pridobljeno znanje uporabi v praksi (Boštar, Lotrič, 2001).

Kandidat ima pri učenju svoje naloge:

mora biti aktiven in ne pasiven objekt (odprt za sprejemanje predavateljevih

izobraževalnih in vzgojnih vplivov) in

se učiti tudi sam (pokazati mora interes, pozitiven odnos do predavatelja in

učne snovi, ponavljati in se pripravljati na novo učno snov) (Boštar, Lotrič,

2001).

7.3 UČITELJ VOŽNJE/PREDAVATELJ

Učiteljeve naloge so sledeče:

spodbuja in motivira kandidata,

pripravlja učne vsebine in poskrbi, da so dostopne kandidatom,

pomaga kandidatom osvojiti učno snov,

učni proces,

preverja natančnost osvajanja snovi (da se kandidati ne oddaljijo od bistva,

da si ne razlagajo napačno),

sproti preverja znanje in

vzgaja (Boštar, Lotrič, 2001).

7.4 NALOGE POUKA

Pouk je naravnan k uresničevanju določenih ciljev – k pridobivanju novih znanj ter

spretnosti. Cilj pouka je višja stopnja izobraženosti ali usposobljenosti učenca

(Boštar, Lotrič, 2001).

Poznamo tri naloge pouka:

materialna ali izobraževalna naloga – rezultat je izobrazba ali

izobraženost,

funkcionalna naloga pouka – razvijanje raznovrstnih človeških

sposobnosti, sposobnosti za samostojno učenje in ustvarjalno uporabo

znanja,



vzgojna naloga pouka – v učnem procesu razvija sistem vrednot, stališča,

motive, navade, samopodobo in čut za odgovornost (Boštar, Lotrič, 2001).

8 USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE

V procesu učenja govorimo o izobraževanju ali o usposabljanju. Izobraževanje

pomeni pridobivanje novih znanj s posameznega področja, ki prispevajo k

poglobljenemu razmišljanju posameznika o zadevni problematiki. Usposabljanje pa

je priprava posameznika, ki ima določeno splošno znanje, na specifična, vendar

vnaprej opredeljena opravila (Boštar, Lotrič, 2001).

Poučevanje vožnje je usposabljanje. V obeh primerih je postopek odvisen od

učenčevega načina zaznavanja in njegovih sposobnosti, rezultat je spet enak:

znanje, kamor lahko štejemo tudi usposobljenost. Nikakor pa ne smemo zanemariti

učiteljevih sposobnosti zaznavanja in pedagoško-andragoških sposobnosti. Del teh

je prirojen in privzgojen, del si jih učitelj pridobi v obliki izkušenj (Boštar, Lotrič,

2001).

Vsakdo pa si predstavlja katerega od svojih učiteljev, ki zlepa ni slišal klepeta v

razredu ali videl prepisovanja, nekateri pa sploh niso kazali učiteljskih sposobnosti.

Sami sebi so nekaj momljali, naučili pa nič. Tak učitelj nima osnovnih izhodišč za

svoj poklic in je za poučevanje neprimeren (Boštar, Lotrič, 2001). Zaznave in

sposobnosti, ki jih mora učitelj imeti in pri učencu prepoznati, so navedene v

nadaljevanju (Boštar, Lotrič, 2001).

8.1 ZAZNAVANJE

Človek zaznava okolico z zunanjimi in notranjimi čutili. Pri učenju mora učitelj

upoštevati različne zaznavne sposobnosti učencev. Po pretežni sposobnosti

zaznavanja se razvrščamo na:

vizualni

avditivni ali

kinestetični tip osebe.

Najprej mora učitelj vedeti, v katero skupino spada sam, vendar ni nujno, da njegov

zaznavni tip sovpada z zaznavnimi tipi učencev (Boštar, Lotrič, 2001).

Pri skupinskem učenju gre za osebe z različnimi zaznavnimi sposobnostmi,

tako mora pri poučevanju uporabiti metode in sredstva ter način podajanja

snovi, ki je razumljiv za vse.

Pri individualnem učenju pa je treba predhodno intenzivno oceniti učenca po

zaznavnem tipu. Izvajanje pouka mora biti prilagojeno učenčevi sposobnosti

zaznavanja (Boštar, Lotrič, 2001).



Posebej težavno pa je individualno usposabljanje kandidatov za voznike. Ob

upoštevanju navedenega ugotavljamo največjo primernost učenca za usposabljanje

za vožnjo, kadar imamo opravka z osebami, ki imajo poudarjene kinestetične

zaznave (Boštar, Lotrič, 2001).

Izrazito vizualni tipi oseb sicer vse vidijo in zaznajo, ne zmorejo pa ustrezno reagirati

in pogosto se zgodi, da učitelja ne slišijo (Boštar, Lotrič, 2001). Podobno velja za

slušne – avditivne osebnosti, ki poznajo teorijo do podrobnosti, nimajo pa prostorske

predstave niti ne morejo ustrezno reagirati (Boštar, Lotrič, 2001).

Pri individualnem usposabljanju kandidatov mora učitelj, kot pri ostalih oblikah

pouka, toda še intenzivneje, uporabiti metode dela, ki so primerne za vse zaznavne

tipe učencev:

govoriti,

skicirati, demonstrirati, pokazati in

problem čustveno opredeliti (Boštar, Lotrič, 2001).

8.2 SPOSOBNOSTI

Sposobnosti so delno prirojene, delno odvisne od človekove aktivnosti, funkcije in

dejavnosti. So pomemben element človekove osebnosti (Boštar, Lotrič, 2001).

Ločimo senzorične in intelektualne sposobnosti. Pri usposabljanju kandidatov za

voznike sta za učenca največja prednost logična in gibalna inteligenca. Zaradi

različnih kombinacij senzoričnih in intelektualnih sposobnosti pa obstajajo med

kandidati za voznike relativno velike razlike pri izkazanih uspehih na testih in pri

preizkusih iz vožnje (Boštar, Lotrič, 2001).

8.3 ZNANJE

Znanje je logični pogled dejstev, posplošitev o objektih stvarnosti, ki si ga je obdržal

v svoji zavesti. Učitelj pri usposabljanju kandidatov za voznike se pogosto izkazuje

le z reproduktivnim znanjem (določeno znanje, ki smo ga prejeli iz vira in ga lahko

uporabljamo pri vsakdanjem delu), ki za kakovosten pouk ne zadošča. Vse premalo

je učiteljev, ki bi dosegli operativno ali celo kreativno znanje. Kandidat za voznika pa

mora izkazati več kot le prepoznavno znanje (Boštar, Lotrič, 2001).



9 KOMUNIKACIJA MED UČITELJEM VOŽNJE IN

KANDIDATOM

Kandidat si že ob prvem stiku ustvari pozitivno ali negativno mnenje o učitelju

vožnje, ki ga med urami poučevanja le še neprekinjeno dopolnjuje. Učitelj vožnje naj

ob prvem srečanju vsekakor pove nekaj podatkov o sebi (ne zgolj ime in priimek).

Pove naj, kako naj ga kandidat kliče in hkrati tudi poizve, kako naj on kliče kandidata

(po imenu ali priimku) (Boštar, Lotrič, 2001).

Vikanje kandidatov ni napačna poteza, saj si učitelj vožnje tako zagotovi avtoriteto,

je pa manj primerno pri osebnem odnosu v procesu individualnega pouka pri mlajših

kandidatih. Pri vrstnikih ali kandidatih, ki so starejši od učitelja vožnje, bi moralo biti

vikanje pravilo (Boštar, Lotrič, 2001).

Za uspešno komunikacijo med učiteljem vožnje in kandidatom je nujno, da kandidat

(učenec) razume, kaj mu sporoča učitelj vožnje. Učitelj vožnje lahko le preko

povratnih informacij kandidata preveri, ali je bila njegova razlaga dovolj jasna in

razumljiva. Z vidika posredovanja informacij ločimo dve vrsti učiteljev vožnje:

razumljivi ali nerazumljivi učitelj vožnje (Boštar, Lotrič, 2001).

Kako prepoznamo razumljivega učitelja vožnje?

Razlaga je preprosta,

pregledna,

jedrnata in

zanimiva.

Pri razlagi uporablja vse komunikacijske kanale (Boštar, Lotrič, 2001).

Razlaga nerazumljivega učitelja vožnje pa je:

zapletena,

nepregledna in

dolgovezna.

Uspešna komunikacija med učiteljem vožnje in kandidatom se gradi le na pristnih

medsebojnih odnosih, za dosego katerih so potrebne naslednje tri spretnosti:

medsebojno spoštovanje (učitelj vožnje je oseba, ki mora biti čustveno

zrela, kandidatu posvetiti svoj čas, si zapomniti njegovo ime, ga pozorno

poslušati, poskrbeti, da se kandidat dobro počuti, ga bodriti in ne kritizirati),

empatija (je sposobnost, da se vživimo v doživljanje sogovornika, se

identificiramo s kandidatom, napako, ki jo je storil kandidat, obravnavamo kot

napako obeh, ravno tako uspeh),

pristnost (pristen človek je tisti, ki pove tisto, kar misli in misli to, kar govori.

Njegova besedna in nebesedna sporočila so povsem usklajena, v očeh

kandidata tako postane oseba vredna zaupanja) (Boštar, Lotrič, 2001).



9.1 NAČELO DOSTOPNOSTI

Delo učitelja vožnje vsakodnevno poteka med ljudmi različnih starosti in formalnih

izobrazb. Njihovi starosti in izobrazbi mora biti prilagojena tudi njegova razlaga

(približana, razumljiva posamezniku). Zato je pomembno, da učitelj vožnje dobro

spozna svojega učenca. Učitelj vožnje sme kandidata vprašati po nekaterih njegovih

sicer osebnih podatkih (če jih ta želi posredovati), npr. šoli, izobrazbi, izkušnjah ...

Svojo razlago bo tako lahko prilagodil njegovim izhodiščem. Razlaga učitelja vožnje

je torej drugačna od kandidata do kandidata (Boštar, Lotrič, 2001).

9.2 NAČELO NAZORNOSTI

Učitelj vožnje mora svojo besedno razlago podkrepiti s skico, sliko, praktičnim

prikazom ali čustvenim izhodiščem. Kandidat si bo tako snov lažje zapomnil (Boštar,

Lotrič, 2001).

Vedeti moramo, da si človek zapomni:

10 % tistega, kar prebere,

20 % tistega, kar sliši,

30 % tistega, kar vidi,

50 % tistega, kar sliši in vidi,

70 % tistega, kar sam reče,

90 % tistega, kar sam naredi (Boštar, Lotrič, 2001).

Naloga učitelja vožnje je, da kandidata postavlja v različne situacije, v katerih se

kandidat lahko kali (ni dovolj samo informacija, da mora biti v primeru slabih

vremenskih razmer vožnja tudi prilagojena, ampak mora kandidat sam izkusiti

vožnjo v dežju, megli in snegu (če je le možno). Šele potem se bo v podobnih

vremenskih razmerah dobro znašel tudi sam (Boštar, Lotrič, 2001).

Kandidat pride v šolo z željo in motivom opraviti vozniški izpit (redko kdo z motivom

naučiti se vožnje). Posamezniki pa opravljajo vozniški izpit po sili razmer, npr. po

izgubi partnerja, kot pogoj za zaposlitev, po prenehanju veljavnosti vozniškega

dovoljenja ... To pomeni, da je njegova motivacija nizka, nezainteresiran je za

vožnjo, pouk in podobno. Njegovo običajno vprašanje ob prihodu v avto šolo je:

»Koliko ur potrebujem?« in ne »Česa se bom naučil?« Pred učiteljem vožnje je

zahtevna naloga vzbuditi v kandidatu željo po znanju in njegovo zavestno aktivnost.

Le zanimiva, nazorna razlaga učitelja vožnje, podkrepljena s številnimi primeri in

vajami, pripelje takega kandidata do cilja (Boštar, Lotrič, 2001).



10 ANKETA

Anketni vprašalnik za raziskavo v diplomski nalogi je sestavljen iz sedemnajstih

vprašanj. Sestavljen je bil kot orodje za pridobivanje podatkov v raziskovalnem delu

naloge. Z njim smo želeli pridobiti odgovore kandidatov za voznike, ki bi pokazali

vpliv in vrste motiviranosti pri opravljanju vozniškega izpita.

Anketiranje je bilo opravljeno v oktobru 2012 v različnih šolah vožnje na področju

Kranja. Vprašalnik je bil pisni in anonimni. Na vprašalnik je odgovorilo 55

kandidatov, od tega je 45 kandidatov opravljalo izpit za B- in 10 za A-kategorijo. Kot

bomo videli v anketi, so odgovori na nekatera vprašanja zelo soglasni.

10.1 REZULTATI ANKETE

PODATKI O ANKETIRANIH PO SPOLU

Graf 1: Spol

Vir: Lasten

Razporeditev anketirancev po spolu kaže, da sta bila oba spola anketirancev

enakomerno zastopana.

STRUKTURA ANKETIRANIH PO STAROSTI

Pri drugem vprašanju so kandidati napisali svojo starost.



Graf 2: Starost kandidatov

Vir: Lasten

Večina kandidatov je starih 18 let, kar je pričakovano, saj ob tej starosti izpolnijo

pogoj za opravljanje vozniškega izpita. Nekaj kandidatov je mlajših, saj opravljajo

izpit s spremljevalcem. Starejših od dvajset let je skupaj 20 % anketirancev.

ŠTEVILO OPRAVLJENIH UR VOŽNJE

Vprašanje se je navezovalo na število ur, ki so jih opravili do izpolnjevanja

anketnega vprašalnika. Povprečje opravljenih ur je bilo 12.



KATEGORIJE KANDIDATOV

Graf 3: Kategorija

Vir: Lasten

Graf prikazuje povsem realno sliko, saj kaže precej višjo zasedenost B-kategorije v

mesecu oktobru, A-kategorija se namreč jeseni končuje. Precej višji odstotek ima

pomladi in poleti.

IZOBRAZBA KANDIDATOV

Vprašanje se nanaša na izobrazbo, ki jo pridobivajo oziroma jo imajo kandidati.

Graf 4: Vrsta in stopnja izobrazbe kandidatov

Vir: Lasten



Podatki kažejo, da največ kandidatov prihaja z gimnazije, nekoliko manj jih je s

strokovno in poklicno šolo, najmanj pa z višjo in visoko strokovno izobrazbo.

Izkušnje kažejo, da si gimnazijci hitreje zapomnijo učno snov, v tehniki in

poznavanju motorja pa so učinkovitejši kandidati s poklicno in strokovno šolo.

RAZLOGI ZA OPRAVLJANJE VOZNIŠKEGA IZPITA

Navedeni bodo razlogi, zakaj opravljajo vozniški izpit. Tukaj se pokaže, ali so pod

vplivi notranje ali zunanje motivacije. Večinoma se želijo naučiti voziti avto, ker

menijo, da brez vozniškega dovoljenja danes ne moreš živeti.

Graf 5: Motivacija kandidatov

Vir: Lasten

Kar 89 % vprašanih se uči voziti zaradi sebe, torej nanje vpliva notranja motivacija,

medtem ko se ostali kandidati učijo zaradi drugih, zunanjih razlogov.



UČNI TIP

Ugotavlja se učni tip kandidata.

Graf 6: Učni tip

Vir: Lasten

Izkazalo se je, da je največ vizualnih kandidatov, kar pa pri poučevanju ni ravno po

godu učitelju vožnje, saj tak učenec dostikrat ne sliši navodil učitelja vožnje, slabše

odreagira na situacijo v prometu. Podobno velja tudi za avditivne kandidate, ki

teorijo razumejo, v prometu se pa ne znajdejo najbolje. Kinestetične zaznave

kandidatov se pri poučevanju obnesejo veliko bolje kot ostali dve skupini, saj nimajo

težav z motoriko in sluhom.

ZAMUJANJE IN RAZLAGA UČITELJA VOŽNJE

Pri naslednjih vprašanjih se bo jasno pokazala odgovornost učitelja vožnje. Preverili

smo, če zamuja in kako razlaga. Če dobro razlaga, je tudi kandidatova motivacija v

vozilu pri vožnji veliko večja, saj ve, kaj mora narediti, da bo snov, ki mu jo je učitelj

vožnje podal v ustni obliki, pokazal v praksi.



Graf 7: Zamujanje

Vir: Lasten

Graf 8: Razlaga

Vir: Lasten

Izkazalo se je, da učitelji vožnje svoje delo opravljajo učinkovito. Razlaga je jasna in

razumljiva, kar se kaže v 91 %. 9 % kandidatov je odgovorilo, da učitelji občasno

zamudijo na učno uro. Razlogi za to so lahko tudi objektivne narave. Zaskrbljujoče

pa je dejstvo, da 11 % kandidatov opaža redno zamujanje učitelja vožnje.

UČNI PRIPOMOČKI UČITELJA VOŽNJE

Učni pripomočki (učna mapa), risanje kandidatu, se v veliki meri dobro obnese pri

razlagi učne snovi.



Graf 9: Učni pripomočki

Vir: Lasten

Ugotovili smo, da je večina kandidatov vizualnih, torej jim risanje in učna mapa še

kako pomagata. Naloga učitelja vožnje je prepoznati učni tip kandidata, da bi mu

lahko v čim večji meri pomagal pri razumevanju učne snovi. Raziskava je pokazala,

da pri 16 % kandidatov učitelji vožnje ne uporabljajo učnih pripomočkov, kar je za

nekatere zelo moteče. Posledično je to povezano s končno oceno na izpitni vožnji.

Odgovora vedno in pogosto sta bila izbrana v 64 %, kar ni prav pohvalno. Dober

učitelj vožnje se mora za kandidata maksimalno zavzeti in vanj vlagati vse svoje

znanje.

POZITIVEN ODNOS UČITELJA VOŽNJE

Pozitiven odnos med kandidatom in učiteljem vožnje je zelo pomemben faktor.

Učitelj vožnje mora svojo pozitivno energijo prenašati na kandidata, saj to kandidat

dobro čuti in zazna. Kandidatova vožnja se izboljša, poveča se zaupanje, ki ga na

poti do izpita še kako potrebuje.



Graf 10: Pozitivnost učitelja vožnje pri poučevanju

Vir: Lasten

Pozitivnost učiteljev vožnje se kaže v kar 75 %, kar je lep dokaz, da svoje kandidate

cenijo in spoštujejo, predvsem pa razumejo, da opravljanje vozniškega izpita ni

ravno lahka naloga. Predvidevamo, da tistih 25 % kandidatov, ki je odgovorilo

»običajno«, slabše vozi.

SPODBUDA IN MOTIVACIJA UČITELJA VOŽNJE

Graf 11: Spodbuda

Vir: Lasten

Graf kaže dovolj spodbujanja in motivacije kandidata. Spodbujanje učitelja vožnje in

motivacija glede na potrebe kandidata prinaša samo pozitivne posledice. Kandidat



to namreč še kako potrebuje, daje mu veliko zagona pri vožnji, posledično je tudi

učitelj vožnje lahko zadovoljen z rezultatom. Kandidat lahko z veliko truda in

prizadevnosti kljub nizkim sposobnostim z motivacijo in spodbujanjem učitelja

vožnje doseže uspeh, in kar v 85 % kandidati to od učitelja vožnje tudi dobijo.

Rezultati so dobro vidni v grafu.

OSEBNE LASTNOSTI UČITELJA VOŽNJE, KI JIH KANDIDATI CENIJO

Ali bi svojega učitelja vožnje priporočili drugim kandidatom za voznika? To je

vprašanje, pri katerem se je pokazalo, da učitelj vožnje dobro opravlja svoje delo.

Kar 52 % kandidatov je že priporočilo svojega učitelja vožnje, 47 % vprašanih bi

verjetno to storilo, le 1 % anketiranih tega ne bi storilo. Kandidati so bili z

osebnostnimi lastnostmi učitelja vožnje kar zadovoljni, pogrešajo le več zaupanja in

sproščenosti. Našteli so naslednje lastnosti:

zavzetost,

prijaznost,

potrpežljivost,

strokovnost,

vztrajnost,

umirjenost,

sproščenost,

strpnost,

direktnost,

odločnost,

natančnost,

točnost,

mirnost,

umirjenost,

profesionalnost in

sposobnost dobre razlage.

OSEBNA OCENA SVOJE VOŽNJE

Lastno vrednotenje vožnje se kaže v naslednjem grafu.



Graf 12: Lastna ocena

Vir: Lasten

Kandidati svoje znanje visoko cenijo, saj se jih je 15 % ocenilo z odlično, 33 % pa

prav dobro. Srednjo oceno je izbralo 36 %, kar je tudi realno. Ti kandidati so realni in

se trudijo, da skupaj z učiteljem vožnje pridejo do izpita. Potrebujejo veliko več

motivacije in spodbujanja kot tisti z odlično oceno. Zadostno in slabo oceno je zase

izbralo 26 % kandidatov. To so kandidati, ki so na začetku učenja in znanje šele

pridobivajo.

MOTIVACIJA UČITELJA VOŽNJE

Po mnenju kandidatov na motivacijo učitelja vožnje vplivajo naslednji dejavniki.

Graf 13: Motivacija učitelja vožnje

Vir: Lasten



Poučevanje je uspešno takrat, ko učitelj svoj poklic opravlja z veseljem in rad dela z

ljudmi, saj je v stalnem kontaktu s kandidati in drugimi ljudmi. Potrditev se kaže v

tabeli, kar 45 kandidatov je potrdilo eno od obeh trditev, občutek pomembnosti,

varnost službe, plačo in denarne nagrade pa je izbralo 6 kandidatov. Vsak

posameznik se mora sam motivirati, nobene denarne nagrade, varnost in občutek

pomembnosti tega ne morejo kupiti. Za dolgotrajno motivacijo mora poskrbeti vsak

posameznik sam.

11 SKLEP

Tempo sodobnega življenja se hitro spreminja in zahteva vedno več znanja, učenja,

uspehov in različnih prilagajanj. Učenje je selektiven proces, v katerem poskušamo

iz množice informacij izluščiti pomembnejše.

Vpliv motivacije učitelja vožnje na kandidata pri opravljanju vozniškega izpita smo

preučili skozi teorijo in prakso (razdeljen je bil vprašalnik, na katerega so odgovarjali

kandidati). Rezultati so pokazali, da brez pravega vpliva motivacije učitelja vožnje

kandidat kot fizična oseba ne bi prišel do cilja (vozniškega izpita) sam. Kandidati so

z motivacijo učitelja vožnje zadovoljni, saj menijo, da se učitelj vožnje zelo oziroma

dovolj trudi, da jih pri poučevanju motivira. Seveda pa učitelj vožnje svoje

sposobnosti pri tem ne sme zamenjati z motivacijo, saj so motivi tisti, ki pomagajo

kandidatu uresničiti cilj, pri tem mora učitelj vožnje aktivirati vso svojo energijo in

sposobnost. Motivacija je povezana s posameznikovimi vrednotami. Obstajajo

različni pristopi k učenju in različne motivacijske metode, ki se od kandidata do

kandidata razlikujejo.

Rezultati ankete kažejo, da je razlog za opravljanje vozniškega izpita zelo

pomemben, saj je povezan z zastavljenimi cilji, ki jih želimo doseči. Najbolje je, da

jih med učnim procesom zastavljamo sproti. Na strani kandidatov je zelo dobrodošla

jasna in razumljiva razlaga učitelja vožnje in interpretacija z učnimi pripomočki.

Notranja motivacija se je v raziskavi pokazala za vodilno, kar ni presenetljivo.

Vizualnih učencev je bilo med anketiranimi največ, kar je z vidika učitelja vožnje

težavno. Pozitivnost, točnost in spodbujanje učitelja vožnje pri poučevanju so se

izkazali kot zelo učinkoviti dejavniki. Pohvale, ki so jih kandidati v pisni obliki

namenili učiteljem vožnje, pozitivno vplivajo na učitelje in priznati je treba, da tudi

lepe besede motivirajo, hkrati pa zbujajo spoštovanje kandidatov. Vse to odtehta

tudi trud in poraja veselje do dela.

Hipoteza, da brez prave motivacije ni uspeha pri opravljanju vozniškega izpita, se je

izkazala za pravilno. V 89 % so kandidati izrazili notranji motiv, kar pomeni, da so se

sami odločili za opravljanje vozniškega izpita. Če je kandidat talentiran za vožnjo in



ima potencial, potem ne potrebuje motivacije s strani učitelja. Tako bo vozil z

veseljem in bo ves čas motiviran. Kandidat je samomotivator in za lastno motivacijo

mora sam poskrbeti pri sebi, ne glede na zunanje okoliščine.

Naloga učitelja vožnje je, da kandidatu pomaga prepoznati lastne prednosti in

sposobnosti ter mu omogočiti opravljati izpit (voziti), da bo svoj potencial

maksimalno izrabljal in pri tem uresničeval svoje osebne ambicije. Učitelj mora biti

stalno pozoren na vožnjo kandidata in ga redno ocenjevati. Ni treba stalno motivirati

in spodbujati, treba je prepoznati posameznikov način motivacije in graditi na tem

temelju. Za dolgotrajno motivacijo lahko poskrbi le posameznik sam.



LITERATURA IN VIRI

Peklaj, C. et al. (2009). Učiteljske kompetence in doseganje vzgojno-

izobraževalnih ciljev v šoli. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete, 2009.

Puklek, M. in Zupančič, M. (2009). Osebnostni motivacijski in socialni

dejavniki učne uspešnosti. Ljubljana: Znanstveno-raziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Kobal, D. in Musek, J. (2009). Perspektive motivacije. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

Boštar, V. in Lotrič, B. (2001). Didaktika za voznike inštruktorje in učitelje

predpisov. Kranj: B&B.

Gasar, S. (2002). Osnove psihologije z načeli etike v cestnem prometu.

Kranj: B&B.

Weimer, B., Hess, S. in Brademann, M. (2001). Konec s slabimi ocenami.

Radovljica: Didaktika, 2001.

Berdajs, A. (1994). Notranja in zunanja motivacija v šoli. Ljubljana: Didaktika,

Didakta, št. 14/15, str. 19–21.



KAZALO GRAFOV

GRAF 1: SPOL ....................................................................................................................... 20 GRAF 2: STAROST KANDIDATOV .............................................................................................. 21 GRAF 3: KATEGORIJA ............................................................................................................ 22 GRAF 4: VRSTA IN STOPNJA IZOBRAZBE KANDIDATOV................................................................ 22 GRAF 5: MOTIVACIJA KANDIDATOV .......................................................................................... 23 GRAF 6: UČNI TIP .................................................................................................................. 24 GRAF 7: ZAMUJANJE .............................................................................................................. 25 GRAF 8: RAZLAGA ................................................................................................................. 25 GRAF 9: UČNI PRIPOMOČKI .................................................................................................... 26 GRAF 10: POZITIVNOST UČITELJA VOŽNJE PRI POUČEVANJU. ..................................................... 27 GRAF 11: SPODBUDA ............................................................................................................ 27 GRAF 12: LASTNA OCENA....................................................................................................... 29 GRAF 13: MOTIVACIJA UČITELJA VOŽNJE ................................................................................. 29



PRILOGA

ANKETNI VPRAŠALNIK

Pozdravljeni, Sem Breda Andrejašić, študentka Višje strokovne šole B&B v Kranju.

V okviru diplomske dela z naslovom VPLIV MOTIVACIJE UČITELJA VOŽNJE NA

KANDIDATA PRI OPRAVLJANJU VOZNIŠKEGA IZPITA sem pripravila anketni

vprašalnik, s katerim želim preveriti vaša stališča.

Prosila bi vas, da si vzamete nekaj minut in izpolnite anketni vprašalnik. Anketa je

anonimna. Za sodelovanje, se vam najlepše zahvaljujem.

1) Spol

Ženska

Moški

2) Starost

3) Katero kategorijo vožnje opravljate?

AM

A1

A2

A

B

B + E

C

C + E

D

F

4) Število ur, ki ste jih do danes opravili?

____

5) Šola, ki jo obiskujete oziroma ste jo obiskovali?

a) Osnovna šola

b) Gimnazija

c) Srednja strokovna ali poklicna šola

d) Višja, visoka strokovna šola

e) Magisterij, doktorat

6) Kaj je razlog, da opravljate vozniški izpit?

Želim se naučiti voziti.



K temu so me nagovorili drugi.

Vsi imajo izpit, torej ga hočem tudi jaz.

Brez vozniškega dovoljenja danes ne moreš živeti.

7) Kakšen učni tip ste?

Vizualni (zaznavanje z očmi)

Kinestetični (občutek, telesna zaznava)

Avditivni (zaznava s sluhom)

Kombinacija (česa) ___________________

8) Ali vaš učitelj vožnje kdaj zamudi učno uro?

Da

Ne

Občasno

9) Ali vam učitelj vožnje razlaga snov jasno in razumljivo?

Da

Ne

Občasno

10) Ali uporablja pri razlagi učne pripomočke (učna mapa)?

Vedno

Nikoli

Redko

Pogosto

11) Ali ima pozitiven odnos do vas?

Vedno

Običajno da

Običajno ne

Nikoli

12) Vas učitelj vožnje spodbuja pri vožnji in dovolj motivira glede na vaše

potrebe?

Dovolj

Zelo se trudi

Običajno da

Občutek imam, da mu je vse skupaj nekoliko odveč.

Občutek imam, da mu gre vse skupaj na živce.

13) Ali bi svojega učitelja vožnje priporočili drugim kandidatom za

voznika?



a) To sem že naredil.

b) Verjetno da.

c) Nikakor ne.

14) Navedite osebne lastnosti, ki jih pri svojem učitelju vožnje

pogrešate?

15) Navedite osebne lastnosti, ki bi jih pri svojem učitelju vožnje

pohvalili?

16) Če bi sami vrednotili kakovost svoje vožnje vozila, s katero oceno bi

se ocenili?

5) odlično

4) prav dobro

3) dobro (povprečno)

2) zadostno (potrebujem veliko vaje in utrjevanja)

1) zelo slabo (ne vem, če bom kdaj dober voznik, dvomim da bom

sploh opravil vozniški izpit)

17) Kaj po vašem mnenju vpliva na motivacijo učitelja vožnje?

a) Plača in denarne nagrade

b) Varnost njegove zaposlenosti

c) Občutek pomembnosti

d) Veselje do dela z ljudmi

e) Veselje do poučevanja

Zahvaljujem se vam za sodelovanje, želim vam veliko uspeha na vozniškem izpitu in

varno vožnjo.

vpliv motivacije uČitelja voŽnje na - bb.si · b&b viŠja strokovna Šola diplomsko delo...

Documents