UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO ZUNANJI EKONOMSKI ODNOSI IN SKUPNA

ZUNANJA TRGOVINSKA POLITIKA EU Študentka: Katarina Tepič Naslov: Aškerčeva ul.57, 3330 Mozirje Številka indeksa: 81571684 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: prof. dr.Vladimir Kenda

Maribor, maj 2005

1

2

PREDGOVOR Evropska unija je danes pomemben globalni akter. Skozi daljša obdobja je morala osnovati različne pogodbe, ki so bile podlaga delovanja različnih politik in so vodile do položaja, ki ga zavzema Unija danes. Skupna zunanja trgovinska politika je politika, ki ima korenine že v samih začetkih oblikovanja te integracije. Za uspešnost trgovanja so potrebna pravila in red, saj trgovina v EU predstavlja enega izmed glavnih stebrov. Trgovina pa ne predstavlja samo nakup in prodajo oz. uvoz in izvoz v EU, ampak zajema širše vidike povezane s trgovino, ki morajo omogočati skladen razvoj. To je le nekaj področij, ki že zahtevajo oblikovanje temu ustrezne politike. V EU članice vodijo skupno zunanjo trgovinsko politiko EU na trgih tretjih držav. Ta politika mora odsevati interese vseh udeležencev in jim zagotavljati učinkovit dostop do tujih trgov. Pri tem je potrebno ustrezno oblikovati politiko in poiskati ustrezna sredstva, ki bodo zagotavljala izpolnitev ciljev politike Skupnosti. Potrebno je zagotoviti tudi učinkovit sistem, ki bo omogočal uporabo instrumentov državam članicam. Skupna zunanje trgovinska politika EU izraža interese vseh njenih članic. Pri tem pa je pomembna tudi možnost nastopanja v samih procesih oblikovanja in vplivanja na oblikovanje tako velike politike, ki ne zajema samo Skupnost, ampak posledično tudi celotni globalni trg. Ravno zaradi slednjega postaja vse bolj pomembno, da EU rešuje probleme in izvaja pogajanja v mnogostranskem okviru. Diplomska naloga je sestavljena iz več poglavij, ki se navezujejo na obravnavo zunanjih ekonomskih odnosov in skupne zunanje trgovinske politike EU. Skupna zunanje trgovinska politika je zelo širok pojem in jo poleg političnih odnosov in politike razvojne pomoči uvrščamo kot element urejanja gospodarskih odnosov med zunanje ekonomske odnose EU. Vsa tri področja se pogosto prekrivajo in predstavljajo celovit pristop zunanjih odnosov. V diplomski nalogi je na začetku predstavljena EU in z njim povezana svetovna trgovina. Svetovna trgovina EU kaže na pomembnost Skupnosti v svetu. Ravno zaradi te pomembnosti, je potrebno opredeliti: kakšna je vloga EU kot velikega svetovnega trgovca, kakšni so trgovinski cilji EU in kakšne odgovornosti pri tem prevzema EU. Na zunanjo trgovino vpliva dosti udeležencev z oblikovanjem trgovinske politike. Pri tem imajo nekateri organi EU večji vpliv na oblikovanje te politike, kot drugi. Seveda, pa gre za prepletenost posameznih organov v sprejemanju različnih odločitev, ki zajemajo Skupnost. Organiziranost EU na področju zunanje trgovine, organi EU, njihova medsebojna razmerja ter delovanje je podrobneje predstavljeno v 3. poglavju. Najbolj pomembna institucija na področju skupne zunanje trgovinske politike EU, ki jo imenujemo lahko tudi »motor« Skupnosti je Evropska komisija. Ravno primerjava z omenjenim izrazom nam pove, da predstavlja Komisija neko osnovo brez katere ni moč funkcionirati. Torej če smo bolj konkretni, Komisija oblikuje začetne predloge, mnenja, izvaja pogajanja, ki so osnova nadaljnjega oblikovanja skupne zunanje trgovinske politike.

3

Tako na trgovinsko politiko v veliki meri kot inciatorji vplivajo osebe, ki sestavljajo Evropsko komisijo. Znotraj Evropske komisije so odgovornosti in pristojnosti jasno opredeljene. Najbolj pomembno izhodišče izvrševanja skupne zunanje trgovinske politike v Evropski komisiji predstavlja generalni direktorat trgovina. V njem deluje dosti evrobirokratov, ki s svojim delovanjem in izvrševanjem nalog vplivajo na oblikovanje in izvajanje skupne zunanje trgovinske politike. Evropska komisija je predstavljena že v tretjem poglavju. Generalni direktorat trgovina, njegova notranja organiziranost, delovanje in naloga pa so zajeti v 4. poglavju. Za lažje razumevanje same politike je potrebno le to opredeliti, razložiti njeno oblikovanje in uporabo njenih instrumentov. Pri vsem tem pa sodelujejo različni udeleženci, ki prevzemajo različne vloge, odgovornosti in naloge za posamezno področje. Opredelitev, oblikovanje in cilji skupne zunanje trgovinske politike so obravnavani v 5. poglavju. Na skupno zunanjo trgovinsko politiko vplivajo tudi države članice. Slovenija je po vstopu v EU sprejela tudi Skupno zunanjo trgovinsko politiko. To je pripeljalo tudi do nekaterih posledic in sprememb, ki so tako pozitivne kot negativne. Pomembno je omeniti, da je Slovenija prevzela tudi določeno vlogo in vpliv na oblikovanje te politike. Za Slovenijo je potrebno aktivno nastopanje v skupni zunanji trgovinski politiki in izvajanje vseh sredstev te politike, ki bodo pripomogle k učinkovitemu vodenju in izvajanju politike. Vsa ta področja v povezavi s Slovenijo in skupno zunanjo trgovinsko politiko EU so povzeta v zadnjem 6. poglavju.

4

KAZALO 1 UVOD ................................................................................................................................ 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave ....................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ........................................................................... 8 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 8

2 EVROPSKA UNIJA IN SVETOVNA TRGOVINA ..................................................... 9

2.1 Svetovna trgovina EU po sektorjih in regijah ............................................................. 9 2.2 Vloga in odgovornost EU v svetovni trgovini........................................................... 11

3 ORGANIZIRANOST EU NA PODROČJU ZUNANJE TRGOVINE...................... 13

3.1 Organi EU, medsebojna razmerja in njihovo delovanje............................................ 13 3.2 Evropska komisija .................................................................................................... 16

3.2.1 Struktura in organiziranost dela Evropske komisije ......................................... 16 3.2.2 Generalni direktorati Evropske komisije............................................................ 17 3.2.3 Generalni direktorati Komisije za zunanje odnose ............................................ 21

4 GENERALNI DIREKTORAT TRGOVINA............................................................... 22

4.1 Notranja organiziranost generalnega direktorata trgovina ........................................ 22 4.2 Delovanje generalnega direktorata trgovina.............................................................. 24 4.3 Naloga generalnega direktorata trgovina.................................................................. 25

5 ZUNANJI EKONOMSKI ODNOSI IN SKUPNA ZUNANJE TRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU.................................................................................................... 27

5.1 Opredelitev SZTP EU................................................................................................ 27 5.2 Oblikovanje SZTP EU............................................................................................... 28

5.2.1 Udeleženci v procesu oblikovanja SZTP EU...................................................... 29 5.2.2 Problemi Komisije EU na področju vodenja skupne zunanje trgovinske politike..................................................................................................................................... 30 5.2.3 Trgovinska pogajanja SZTP in vloga generalnega direktorata trgovina pri tem..................................................................................................................................... 31

5.3 Cilji SZTP EU ........................................................................................................... 33 5.3.1 Instrumenti SZTP EU ......................................................................................... 33 5.3.2 Instrumenti SZTP in s tem povezana vloga generalnega direktorata trgovina.. 37

6 SLOVENIJA IN SZTP EU ........................................................................................... 40

6.1 Posledice sprejetja SZTP EU na slovenskem tržišču ................................................ 40 6.2 Vloga in vpliv Slovenije kot polnopravne članice na SZTP EU ............................... 42 6.3 Spremembe za Slovenijo po vstopu v EU na področju vodenja SZTP EU............... 44

6.3.1 Ukrepi trgovinske zaščite.................................................................................... 45 6.3.2 Tarifne opustitve in kvote ................................................................................... 46 6.3.3. Uvozna dovoljenja ............................................................................................. 47 6.3.4 Splošni sistem preferencialov GSP..................................................................... 48 6.3.5 Trgovinski sporazumi s tretjimi državami .......................................................... 49

6.4 Pomen generalnega direktorata trgovina za Slovenijo .............................................. 49

5

7 SKLEP ............................................................................................................................. 51 8 LITERATURA ............................................................................................................... 54

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave Področje raziskovanja v diplomskem delu predstavljajo zunanji ekonomski odnosi in skupna zunanja trgovinska politika EU. Raziskava temelji na proučevanju skupne zunanje trgovinske politike Evropske unije in hkrati iskanju vloge posameznih udeležencev, ki vplivajo na področje raziskovanja. Zunanjo trgovinsko politiko so opredelile že članice Evropske gospodarske skupnosti s pogodbo o ustanovitvi. Z Rimsko pogodbo so se zavzele, da jo bodo vodile po dogovorjenih določilih. Pri tem je šlo za uvedbo skupne zunanje carinske tarife do tretjih držav, uvedbo carinskih kontingentov, ukinitev kvantitativnih trgovinskih omejitev med članicami ( ne pa v odnosu s tretjimi državami) , koordinacijo trgovinske politike itn. Sodobna opredelitev Skupne zunanje trgovinske politike zajema področje storitev, intelektualne lastnine, ekologije, socialni dumping, konkurenčne norme in investicijske tokove. Opredelitev Skupne zunanje trgovinske politike je zelo široka, saj posega na zelo različna področja in je predmet povezave med različnimi politikami in vidiki. V procesu oblikovanja Skupne zunanje trgovinske politike sodeluje zelo širok spekter udeležencev. V tem procesu oblikovanja, je zato potrebna nenehna harmonizacija, jasnost opredelitev in pa koordinacija na različnih področjih. Skupne zunanje odnose Evropske unije določa danes sedem oddelkov Komisije. Eden izmed njih posega tudi na področje svetovne trgovine to je t.i. generalni direktorat za trgovino. Trgovina ustvarja v svetu spremembe in pušča za sabo tudi posledice. Gre za proces, ki se v času globalizacije razvija zelo pospešeno. Tako je potrebno uravnati ta proces in ga uskladiti s skupno politiko, da se pri tem izognemo tudi negativnim posledicam, ki jih lahko prinaša globalizacija. Oblikovanje skupne zunanje trgovinske politike tako ni dokončen proces. Pri vsem tem je pomembna vloga direktorata, ki vpliva na trgovino in s tem na posamezna področja ter oblikuje sodobne svetovne trgovinske procese. Slovenija je po vstopu v Evropsko unijo sprejela tudi politiko vodenja skupne zunanje trgovinske politike Evropske unije. To predstavlja za Slovenijo tudi nekatere spremembe. Poleg tega, da pa je sprejela to politiko vodenja, pa je hkrati prevzela tudi določen vpliv na njeno samo oblikovanje in pa hkrati vodenje. Osrednji problem mojega diplomskega dela je poiskati vlogo posameznih udeležencev, pri vodenju in oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike EU. Pri tem se bom najbolj osredotočila na udeležence, ki so prisotni v začetnih krogih oblikovanja te politike in so že na samem začetku prisotni pri mednarodnih trgovinskih pogajanjih in imajo vpliv na izvajanje in oblikovanje instrumentov, ki služijo kot sredstvo za doseganje ciljev v skupni zunanji trgovinski politiki EU. Pri tem bo potrebno najprej opredeliti samo delovanje nekaterih institucij EU in preučiti njihovo strukturo, organiziranost in medsebojno povezanost. Potrebno bo raziskati tudi vlogo generalnega direktorata trgovina, kot pomembnega začetnega akterja v skupni zunanji trgovinski politiki, njegovo delovanje in naloge, ki zelo pomembno vplivajo na trgovinsko politiko. Osrednji problem bom poskušala povezati tudi z našo državo in raziskati kakšen pomen ima Slovenija kot polnopravna članica pri vsem tem in kakšne posledice (pozitivne in negativne) prinaša zanjo vodenje skupne trgovinske politike.

7

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Raziskava na to temo se mi je zdela izredno zanimiva, saj je tovrstnih raziskav v našem jeziku razmeroma malo. Nastajanje, oblikovanje in vodenje skupne zunanje trgovinske politike poteka že nekaj let. Slovenija kot polnopravna članica, pa je pridobila tudi določen vpliv na oblikovanje skupne zunanje trgovinske politike. Procesi oblikovanja stremijo k oblikovanju skladne, jasne politike, ki povezuje širok spekter udeležencev. Tako utegnejo biti ugotovitve zanimive in pa tudi uporabne za zelo širok krog. Namen mojega diplomskega dela je spoznati ta področja in raziskati vlogo in delovanje generalnega direktorata trgovina. Cilji - Predstavitev svetovne trgovine v povezavi z EU; - preučiti generalni direktorat trgovina, njegovo delovanje in pa organe EU v povezavi z

generalnim direktoratom trgovina ter odnose med njimi; - preučiti notranjo organiziranost direktorata in njegovo delovanje ter poslovanje; - raziskati vlogo oddelka generalnega direktorata trgovina; - opredeliti skupno zunanjo trgovinsko politiko EU, njeno oblikovanje in vodenje z

instrumenti skupne zunanje trgovinske politike EU; - poiskati in preučiti vlogo in vpliv Slovenije kot polnopravne članice na zunanje

trgovinskem področju; - ugotoviti kakšne so spremembe za Slovenijo po vstopu v EU na področju vodenja

skupne zunanje trgovinske politike EU. Trditve - Trgovina ustvarja v svetu spremembe in pušča za sabo tudi posledice, zato je

pomembno oblikovanje ustrezne politike; - trgovina predstavlja enega izmed glavnih stebrov EU; - v procesu globalizacije je potrebno trgovino uravnavati v pravo smer in jo obvladovati

pred negativnimi posledicami, da bo prispevala k razvoju, ki bo omogočal največje blagostanje vsem;

- pogoje trgovanja in skupno zunanjo trgovinsko politiko v največji meri določa generalni direktorat »Trgovina«;

- vloga generalnega direktorata narašča in postaja čedalje bolj pomembna; - trenutno EU uspešno vodi skupno zunanje trgovinsko politiko. Dosti vprašanj ostaja še

odprtih za nadaljna pogajanja. Potrebna je nenehna harmonizacija in skladnost v nastajajočih procesih vključevanja v trgovanje čedalje večjega kroga udeležencev;

- Slovenija je z vstopom v EU pridobila določen vpliv in pa vlogo pri oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike EU;

- s sprejetjem skupne zunanje trgovinske politike EU so za Slovenijo kot polnopravno članico nastopile določene spremembe, ki se navezujejo na to področje.

8

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke V procesih oblikovanja skupne zunanje trgovinske politike sodeluje širok krog, ki zajema institucije in organe EU, različne odbore, vlade držav članic in različne interesne skupine. Ta krog se čedalje bolj širi, hkrati pa strmi k skladnosti, jasnosti in koordinaciji. Tako predpostavljam, da lahko v prihodnosti pride do sprememb pri oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike in vlogi trgovine v EU. Proučevanje vloge je tako omejeno na trenutno stanje, saj je to področje spreminjajoči trend in proces še ni dokončan, tako se tudi sistem dograjuje in spreminja. Omejitve Vsebinsko se omejujem na področje opredeljenega problema. Pri svojem delu bom uporabljala v glavnem vire v tujem jeziku, saj je na tem področju trenutno pomanjkanje slovenske literature. Tako se v svojem diplomskem delu omejujem na vire, ki jih navajam. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naloga temelji na makroekonomski raziskavi. Gre za statično ekonomsko raziskavo, saj je proučevanje vloge omejeno na trenutno stanje. Pri tem delu bom uporabila deskriptiven pristop in s tem dala prednost opisu strukturi in delovanju mojega področja obravnave. Uporabila bom metodo deskripcije in metodo klasifikacije. Uporabljeni bodo zunanji podatki in viri.

9

2 EVROPSKA UNIJA IN SVETOVNA TRGOVINA 25 članic EU predstavlja 7% svetovne populacije, le-ta ustvari več kot petino globalnega izvoza in uvoza. Trgovina je postala zelo pomembna in članice EU so ugotovile, da so lahko uspešnejše, če sodelujejo med sabo. Da bi povečale svoj vpliv na svetovnem prizorišču, nastopa 25 članic v pogajanjih skupno kot celota z Evropsko komisijo s trgovinskimi partnerji in STO. Oblikovanje skupne trgovinske politike vsebuje širok spekter udeležencev ( European Commision 2003a, 4 ). 2.1 Svetovna trgovina EU po sektorjih in regijah Svetovna trgovina EU zajema (Europa 2005d): - trgovino s področja kmetijstva in ribištva, - trgovino industrijski proizvodov (avtomobilski sektor, kemični proizvodi, civilno

letalstvo, premogovništvo, dual juse, elektronika, strojništvo, neželezni kovinski sektor, ladjedelništvo, jeklarstvo, tekstil in oblačila in ostala industrija) in

- trgovino storitev ( turizem, bančništvo, zavarovanja, transport idr.). Evropska unija je svetovno vodilna v (European Commision 2004b, 46): - izvozu blaga – več kot €985 mrd v letu 2001 in - izvozu storitev €307 mrd v letu 2001. SLIKA 1: SVETOVNA TRGOVINA V BLAGU, 2001, EU-15 V PRIMERJAVI Z ZDA IN JAPONSKO

Vir: (European Commision 2004b,46)

10

SLIKA 2: SVETOVNA TRGOVINA STORITEV, 2001, EU-15 V PRIMERJAVI Z ZDA IN JAPONSKO

Vir: (European Commision 2004b,47) Geografska struktura zunanje trgovine 25 držav članic EU bo zelo podobna geografski strukturi prejšnjim 15 državam članicam. Vstop novih članic bo učvrstil in povečal trgovinske odnose z glavnimi trgovinskimi partnerji, še posebno z ZDA, Švico in Rusijo (Cristallo 2003, 3). TABELA 1: GEOGRAFSKA STRUKTURA IZVOZA EU-15 IN EU-25 V LETU 2002

EU-15 IZVOZ

mrd EUR

%

EU-25 IZVOZ

mrd EUR

%

Skupaj 993,7 100,0 Skupaj 900,3 100,0 ZDA 239,9 24,1 ZDA 244,7 27,2 Švica 70,6 7,1 Švica 72,6 8,1 Japonska 42,3 4,3 Japonska 43,0 4,8 Kitajska 34,1 3,4 Kitajska 34,8 3,9 Rusija 30,4 3,1 Rusija 34,2 3,8 Norveška 26,5 2,7 Norveška 27,9 3,1 Skupaj vsi glavni partnerji

443,9

44,7

Skupaj vsi glavni partnerji

457,2

50,8

Vir: Cristallo (2003, 3)

11

TABELA 1: GEOGRAFSKA STRUKTURA UVOZA EU-15 IN EU-25 V LETU 2002

EU-15 UVOZ

mrd EUR

%

EU-25 UVOZ

mrd EUR

%

Skupaj 987,5 100,0 Skupaj 940,7 100,0 ZDA 174,6 17,7 ZDA 181,0 19,2 Švica 81,8 8,3 Švica 89,6 9,5 Japonska 68,5 6,9 Japonska 73,3 7,8 Kitajska 58,8 6,0 Kitajska 61,9 6,6 Rusija 47,7 4,8 Rusija 61,5 6,5 Norveška 45,8 4,6 Norveška 47,3 5,0 Skupaj vsi glavni partnerji

477,3

48,3

Skupaj vsi glavni partnerji

514,5

54,7

Vir: Cristallo (2003, 3) Status, svetovno vodilnega akterja v trgovini, zajema tudi veliko odgovornost v prihodnosti oblikovanja globalizacije. V okviru STO ( Svetovne trgovinske organizacije) poskuša EU zagotoviti poštena pravila svetovnega trgovanja in zagotoviti profite globalizacije za vse države, vključujoč najrevnejše (European Commision 2004b, 48). 2.2 Vloga in odgovornost EU v svetovni trgovini EU si prizadeva za svobodno in pravično svetovno trgovino, kjer vse države trgujejo prosto, brez različnih enostranskih ali obojestranskih preprek. Za prizadevanje k vzpostavljanju svetovne trgovine je potrebno zgraditi sodelovanje z različnimi sporazumi in pravili. Za delovanje globalnega sistema je na prvem mestu potrebna notranja usklajenost in njeno učinkovito delovanje. Pri tem, pa ne gre za delovanje na notranjem trgu, ampak gre na prvem mestu za delovanje organov EU, njihovo povezanost in vzpostavljanje medsebojnih odnosov, ki bodo pripomogli k vzpostavitvi takega sistema. Odpiranje trgovine stimulira gospodarstvo kot celoto. Povečuje prihodek držav izvoznic, medtem ko ponuja potrošnikom širok izbor blaga in storitev po ugodnih cenah v povezavi z naraščajočo konkurenco. Moč dobička je združena z nižjimi tarifami in dopušča vsem državam proizvajati in izvažati blago ter storitve v katerih imajo konkurenčno prednost (Europa 2004c). Vloga Unije je, da svojim članicam omogoči ne samo prosto trgovino, ampak tudi pravično. Za to je potreben sistem pravil in učinkovita zakonodaja, ki bo vse to omogočala. Evropska unija kot največja trgovinska sila vodi s svojimi članicami skupno zunanjo trgovinsko politiko v sladu s 113. členom iz Rimskega sporazuma1. Politika mora

1 113. člen iz rimskega sporazuma imenovan tudi Pogodba o ustanovitvi, nadomesti kasneje 133. člen pogodbe iz Nice.

12

biti skladna in usklajena z vsemi članicami, hkrati pa mora zagotavljati napredek na vseh področjih. Na področju trgovine si EU želi zagotoviti konkurenčnost na svetovnem trgu, obenem pa tudi pospeševati mednarodno trgovino z nadaljnjo liberalizacijo pravil svetovne trgovine, saj je kot največji svetovni izvoznik od nje močno odvisna. Skupna trgovinska politika je ključ do gospodarskega uspeha (Služba Vlade RS za evropske zadeve in Urad Vlade RS za informiranje 2004,122). S skupno trgovinsko politiko nastopa EU, tako na multilateralni kot na bilateralni in regionalni ravni. Multilateralna raven se nanaša na sistem in trgovinska pravila Svetovne trgovinske organizacije imenovane STO. Bilateralno in regionalno, pa nastopa EU v pogajanjih s trgovinskimi partnerji, kjer gre lahko za posamezne države ali pa kar za skupino držav. Pri tem mora Unija zagotoviti učinkovitost pogajanj in pa zasledovati skupne interese, ki bodo prinesli tudi skupno korist. Internacionalizacija, odpiranje novih trgov lahko pomeni tudi nevarnost. Globalizacija lahko pripomore k povečanju gospodarske rasti, vendar je ravno tako lahko zavirajoča. Liberalizirani in združeni trgi povečujejo pritisk konkurence na vseh gospodarskih področjih. Pri poglabljanju neprimernega razvijajočega gospodarstva je lahko globalizacija, če ni vprežena škodljiva. Poglablja razmah med bogatimi in revnimi državami in pušča posledice revščine. EU si prizadeva k posodabljanju in priznanju internacionalnih pravil kot zagotovitev pravične trgovine in z željo zaustaviti negativne posledice hitro naraščajoče globalizacije (Europa 2004č). Svetovna trgovina mora zajemati tudi odgovornost EU, ki jo svetovna trgovina pušča za sabo. S tem mislimo predvsem na različne vidike, ki so povezani s trgovino. Sem uvrščamo: skrb za okolje, skrb za družbo, revščina, neraviti svet, skrb za medicino… (Europa 2004e).

13

3 ORGANIZIRANOST EU NA PODROČJU ZUNANJE TRGOVINE Kakor hitro raste EU, tako hitro raste njena moč in veljava njenih organov. Organi pridobivajo vedno večji obseg nalog, ki jih bodo morali izvajati v rastoči Uniji. Več kot ima EU držav članic, močnejša postaja sila, ki ji grozi da bo ustavila njeno delovanje kot je začrtano. Kratkoročni nacionalni interesi lahko preusmerijo pozornost stran od dolgoročnih prioritet Unije kot celote. To je tudi razlog, zakaj mora vsakdo, ki je udeležen pri tem procesu, prevzeti odgovornosti in delovati tako, da bo institucionalni sistem EU še naprej učinkovito deloval (Fontaine 2004, 55). Evropska unija nastopa na področju zunanje trgovine skupno s trgovinsko politiko. To trgovinsko politiko vodi vseh 25 držav članic na trgu tretjih držav. Zunanja trgovina ne pomeni samo prodajo in nakup na trgih izven EU. Zunanja trgovina pomeni trgovanje v skladu s skupno trgovinsko politiko. Skupna trgovinska politika, pa zajema cilje in sredstva za uresničevanje teh ciljev preko različnih instrumentov. Za oblikovanje vsega tega so potrebni tudi pristojni organi. Skupno zunanjo trgovinsko politiko oblikujejo organi EU, pri čemer upoštevajo interese držav članic in s tem tudi interese Skupnosti. Kakovost in učinkovitost izvajanja zunanje trgovine bo odvisna ravno od njenih nosilcev oblikovanja in opredeljenih ciljev. 3.1 Organi EU, medsebojna razmerja in njihovo delovanje Vsaka institucija v Evropski uniji igra svojo vlogo. Določeno je, kaj kdo dela, in na katerih področjih. Pri tem ko, vsako telo izvaja svojo nalogo, prihaja seveda tudi do medsebojnega sodelovanja in prepletanja na različnih področjih. S tem se ustvarjajo medsebojna razmerja in se kaže povezanost integracije (Fontaine 2004, 6). Evropski parlament sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci, ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ. Klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi (Urad vlade RS za informiranje). Poslanci Evropskega parlamenta se tako združujejo po vseevropskih političnih skupinah. Te skupine združujejo vse glavne politične stranke, ki delujejo v državah članicah EU ( Europaische Kommission 2003b, 10). Evropski svet ni institucija, je pa posebno telo, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad držav članic in predsednik Komisije. Evropski svet se sestaja štirikrat letno. Oblikuje splošne politične smernice razvoja EU in zastopa interese posameznih držav. Odločitve sprejema s soglasjem (Urad vlade RS za informiranje). Njegove naloge so: sprejemanje pomembnejših političnih pobud; reševanje spornih vprašanj, ki jih ni mogel razrešiti Svet EU; obravnavanje pomembnih mednarodnih vprašanj; usklajevanje posameznih stališč v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU (Bobek in Kenda 2003, 230).

14

Svet EU zastopa interese držav članic in ima zakonodajno funkcijo preko katere opredeljuje smernice EU. Države zastopajo njihovi ministri ustrezno z obravnavano temo. Odločitve za posamezna področja sprejema s soglasjem ali s kvalificirano večino. Vsaka država predseduje Svetu za dobo šestih mesecev (Urad vlade RS za informiranje). Naloge sveta so, da: predstavlja države članice in sprejema zakonodajo Unije (uredbe, direktive in odločbe); si zakonodajno funkcijo od Maastrichtske pogodbe dalje v postopku soodločanja deli z Evropskim parlamentom (skupaj z njim nadzira proračun EU); potrjuje mednarodne pogodbe in sporazume, ki jih sicer sklene Evropska komisija; je odgovoren za usklajevanje gospodarske politike držav članic ( Bobek in Kenda 2003, 227). Evropska komisija je politično neodvisna ustanova, ki zastopa in podpira interese EU kot celote. Je gonilna v institucionalnem sistemu EU: predlaga zakonodajo, politike in akcijske programe ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Parlamenta in Sveta (Europaische Kommission 2003b, 20 ). Evropska komisija ima štiri glavne naloge: predlaganje zakonodaje Parlamentu in Svetu, upravljanje in izvajanje politik in proračuna EU, uveljavljanje evropske zakonodaje (skupaj s sodiščem Evropskih skupnosti), zastopanje Evropske unije na mednarodnem prizorišču, na primer s tem, ko se pogaja o sporazumih med EU in drugimi državami (Europa 2004a). Sodišče Evropskih skupnosti sestavlja po en sodnik iz vsake države članice.Opravlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU ter nadzoruje članice, če delujejo v skladu s pogodbami in dogovori (Urad vlade RS za informiranje). Naloga sodišča je, da odloča o primerih, ki se mu predložijo in je s tem pristojno za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, ustanovami EU, podjetji in posamezniki (Europaische Kommission 2003b, 25). Računovodsko sodišče preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter upravljanje proračuna EU. Sodišče lahko opravi revizijo poslovnih knjig katere koli organizacije, ki upravlja sredstva EU, in po potrebi lahko zadeve posreduje Sodišču Evropskih skupnosti (Fontaine 2004, 21).

15

SLIKA 3: USTANOVE EU IN NJIHOVA POVEZANOST

Vir: Siol d.o.o.. (1998-2004).

16

3.2 Evropska komisija

3.2.1 Struktura in organiziranost dela Evropske komisije Komisija se imenuje vsakih pet let. Romano Prodi je bil predsednik Komisije za obdobje 1999-2004. Sedanja komisija pa je začela mandat 22. novembra 2004. Njen predsednik je José Manuel Barroso. V sedanji Komisiji je po en komisar iz vsake države članice (Europa 2004g). SLIKA 4: SESTAVA KOMISIJE

GLOBALNA POLITIČNA

ODGOVORNOST

KOMISARJI

KABINET KOMISARJEV

ADMINISTRATIVNA IN TEHNIČNA ODGOVORNOST

GENERALNI DIREKTORJI

ADMINISTRATIVNI ODDELEKI

Vir: Gueguen (2003, 31). Strukturo Evropske komisije lahko, glede na odgovornost razdelimo na dva dela. Osnovna je administrativna in tehnična odgovornost v povezavi z upravnim in tehničnim vodenjem Unije, ki se dopolnjuje z odgovornostjo globalnega političnega in celostnega delovanja Evropske komisije v Uniji. V Komisiji so komisarji tisti, ki sestavljajo ključno odločevalsko telo. Generalni direktorati in upravni oddelki samo pripravljajo in izvršujejo odločitve, ki jih sprejemajo komisarji. Komisarji se pri svojem delu ne smejo posvetovati ne z vlado ne z državno upravo, niti ne smejo od njih prejemati navodil. Komisarji se ne smejo ukvarjati z nobeno drugo poklicno dejavnostjo, plačano ali prostovoljno, poleg tega pa se morajo obvezati k zaupnosti (Gueguen 2003, 31). Člani kabineta so strokovnjaki. Skupaj preučijo vsa vprašanja, ki jih komisija dobi v obravnavo. Poleg sekretariata sestavlja vzorčni kabinet še vodja kabineta in pet članov, od katerih ima vsaj tretjina enako državljanstvo kot komisar. Sestanki vodij kabinetov so praviloma kratki in jedernati. Delujejo po načelu konsenza in pripravljajo gradivo za posvete Komisije. Generalni sekretariat Komisije igra zelo pomembno vlogo: organizira delo, usklajuje dejavnosti Komisije, odnose z državami članicami in drugimi institucijami (ibidem, 33).…

17

Osebje Komisije je razdeljeno v 36 oddelkov, ki se imenujejo "generalni direktorati" (DG) in "službe" .Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje, vodi pa ga generalni direktor, ki odgovarja enemu od komisarjev (Europa 2004g). Skupina komisarjev (imenovana tudi "kolegij") se sestaja enkrat tedensko. Sestankov Komisije se poleg komisarjev udeležujejo tudi generalni sekretar, generalni direktor pravnega oddelka, namestnik generalnega sekretarja in vodja kabineta predsednika Komisije. Delovne dokumente pripravljajo komisarjem vodje kabinetov, ki se ravno tako sestajajo tedensko (Gueguen 2003, 32). Vsako točko na dnevnem redu predstavi komisar, ki je odgovoren za zadevno politično področje, potem pa kolegij sprejme skupno odločitev o tej točki (Europa 2004g). Posamezne odločitve pri glasovanju pripravlja komisar, ki odgovarja za področje odločitve, s pomočjo pristojnega oddelka generalnega direktorata. Komisija sprejme odločitev, če jo izglasuje večina komisarjev (Gueguen 2003, 32). Predlog, ki ga sprejme Komisija, se nato – odvisno od postopka- predloži Evropskemu parlamentu ali Svetu v odločanje ali pa prvemu zato, da poda svoje mnenje, in drugemu v odločanje. Zelo pogosto poda mnenje na predlog Odbor za gospodarske in socialne zadeve ter Odbor regij. Nato se začnejo podrobne diskusije v delovni skupini pristojnih strokovnjakov iz držav članic, ki pripravijo odločbo Sveta, v ustreznem parlamentarnem odboru in v skupinah strokovnjakov iz Odbora za gospodarske in socialne zadeve ter Odbora regij. Interesne skupine, ki so o tem pripravljalnem delu obveščene pravočasno, lobirajo te različne tehnične in politične strokovnjake in – če je tema res pomembna – javno mnenje. Besedilo, ki ga v končni fazi sprejme Svet sam ali skupaj Svet in Parlament, upošteva vsa ta različna stališča (Moussis 1999, 57). 3.2.2 Generalni direktorati Evropske komisije

Glavnino dela v Komisiji opravijo generalni direktorati. Vodi jih 20 komisarjev s predsednikom Evropske komisije na čelu. Generalni direktorati imajo skupne službe, ki so organizirane horizontalno. Skupne službe Evropske komisije so: Generalni sekretariat Evropske komisije, Pravna služba, Služba za stike z javnostjo, Prevajalska služba, Statistični urad Evropskih skupnosti (EUROSTAT), Urad za izdajanje javnih publikacij Evropske skupnosti, Služba za uradna pojasnila in konference, Skupni raziskovalni center (JRC), Veterinarski in fitosanitarni urad, Evropski urad za nujno človekoljubno pomoč (ECHO), Agencija za oskrbo (ESJE), Varnostna služba, Urad za zaščito potrošnika in Oddelek za analize bodočega razvoja (Ješovnik 2000, 67).

Velikost generalnih direktoratov se spreminja glede na zahtevani obseg dela, odgovornosti in potrebe tehničnih in specializiranih strokovnih znanj. Večina generalnih direktoratov ima med 150 in 500, polno in pa stalno zaposlenih oseb. Med stalno zaposlenimi pa se glede na potrebe pridružuje tudi različno število občasno zaposlenih (Nugent 2001, 138). Strukturo generalnega direktorata na prvem mestu sestavljajo generalni direktorji. Njihova osnovna odgovornost je, da delo generalnega direktorata poteka dobro, hkrati pa

18

prevzemajo nalogo predstavništva lastnega direktorata znotraj in zunaj Komisije. Potrebna je učinkovita komunikacijska mreža med generalnimi direktorati in komisionarji, tako ima večina generalnih direktorjev nalogo direktnega poročanja (ibidem, 139). Vsi generalni direktorji imajo pristojno osebje za medsebojno sodelovanje in pomoč. Zasedba tega osebja je v različnem obsegu in kombinacijah, kar je odvisno od velikosti in pomembnosti generalnega direktorata.Veliki in obsežni generalni direktorati so ponavadi sestavljeni iz treh ali štirih zastopnikov generalnega direktorja, dveh ali treh asistentov in nekaj svetovalcev. Generalni direktorati so razdeljeni v direktorate, ki so vodeni z direktorji. Večina generalnih direktoratov vsebuje od tri do šest direktoratov. Seveda obstajajo različne oblike teh kombinacij. Direktorati so razdeljeni v enote, včasih imenovane divizije. Pogosto direktorat vsebuje tri do šest enot. Enote so vodene z voditelji enot in imajo običajno tri do sedem uradnikov z tremi ali štirimi upravniki in pisarniškim osebjem. Običajno sestavljajo enoto tri ali štiri različne vrste narodnosti osebja v enoti (ibidem, 139, 142). Znotraj generalnega direktorata je oblikovana hierarhična struktura v obliki piramide. Posamezne ravni piramide poročajo naslednjim višjim ravnem. Osnovno bistvo tvorbe je enota. Osebje znotraj enote poroča glavi enote ali njenemu namestniku, če le ta obstaja. Direktorati so razvrščeni v enote. Prvotne vodijo direktorji, slednje pa vodje enot. Vodje enot poročajo direktorjem. Slednji poročajo k generalnim direktorjem ali v primeru večjih generalnih direktoratov pogosto zastopnikom generalnega direktorja, ki so odgovorni za usklajevanje področij dela generalnega direktorata (ibidem, 142). Pri ureditvi piramide prihaja do nekaterih odstopanj. Le ta ne spodbijajo bistva hierarhične strukture. Odstopanje se nanaša na pozicijo, ki jo zavzemajo svetovalci, ki so razporejeni okrog generalnih direktoratov, na vseh ravneh in včasih ne poročajo svojim nameščenim vodjem. Nadaljnje odstopanje se nanaša na predpisano nalogo, ki jo zajema posamezni generalni direktorat. Včasih se tudi preskoči raven poročanja pristojnemu po strukturi. Preskoči pa se lahko tudi sama raven poročanja generalnemu direktorju in poteka tok informiranja direktno k pristojnemu komisarju (ibidem, 142 -143). Med generalnimi direktorji in komisarji se oblikujejo razmerja, kjer generalni direktorji poročajo komisarjem. Komisarji niso vodje generalnih direktoratov, njihova pristojnost do generalnih direktoratov ostaja splošna. Komisarji imajo lahko oblikovan portfolio generalnih direktoratov in s tem pokrivajo svoje delo. V primerih dnevnih vzpostavljanj delovnih razmerij med komisarji in generalnimi direktorji, nekateri komisarji osnujejo direktne, in redne stike z osebjem generalnega direktorata posebno z generalnim direktorjem. Potrebno je vzpostavljanje dobrih in učinkovitih delovnih razmerij tako znotraj kot zunaj generalnih direktoratov (ibidem, 143).

19

Pristojnosti dela generalnih direktoratov so zelo široko opredeljena in s tem tudi njihove odgovornosti. Skupne naloge generalnih direktoratov so (ibidem, 144 -145): - priprava dokumentacije in virov za pristojno obravnavano politiko, - načrtovanje zakonodajnih predlogov, - sestava postopka dela in delovnega programa, - izvrševanje EU zakonodaje, - nadzorovanje izvrševanja EU zakonodaje prevzetih s strani nacionalnih agencij, - ugotavljanje vpliva EU politik in zakonodaje, - zbiranje informacij in priprava poročil. Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje. Na tem področju načrtujejo in pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov Komisije. Ti predlogi postanejo uradni šele, ko jih »sprejme« kolegij na svojih tedenskih sestankih (ibidem, 145-146).

20

SLIKA 5: GENERALNI DIREKTORATI IN SLUŽBE KOMISIJE

GENERALNI DIREKTORATI IN SLUŽBE

POLITIKA

ZUNANJI ODNOSI

Razvoj Širitev Urad za razvojno pomoč (EuropeAid-Cooperation Office) Zunanji odnosi Evropski urad za nujno človekoljubno pomoč (ECHO)

Trgovina

SPLOŠNE SLUŽBE

European Anti-Fraud Office Statistični urad Evropskih skupnosti (EUROSTAT) Tisk in komunikacija Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti Generalni sekretariat

NOTRANJE SLUŽBE

Kmetijstvo in razvoj podeželja Konkurenca Gospodarske in finančne zadeve Izobraževanje in kultura Zaposlovanje in socialne zadeve Podjetništvo in industrija Okolje Ribištvo pomorske zadeve Zdravje in zaščita potrošnikov Informacijska družba in mediji Notranji trg Skupni raziskovalni center (JRC) Pravice, svoboda in varnost Regionalna politika Raziskave Davki in carinska unija Transport in Energija

Proračun Skupina političnih svetovalcev Služba za uradna pojasnila in konference Infrastruktura in logistika Notranja revizija Interpretacija Pravna služba Osebje in administracija Prevajalstvo

Vir: Europa. (2005b).

21

3.2.3 Generalni direktorati Komisije za zunanje odnose Kako velik poudarek daje Unija odnosom s tretjimi državami, je razvidno tudi iz sprememb v sestavi Evropske komisije. Pred petnajstimi leti sta se s celotnim spektrom zunanjih odnosov ukvarjala samo dva oddelka komisije. Danes obstaja sedem takih oddelkov, ki zagotavljajo koherentnost, jasnost in koordinacijo (Bobek in Živko 2002, 12):

- DG za zunanje odnose, - DG za trgovino, - DG za podjetja, - DG za konkurenco, - DG za davke in carinsko unijo, - DG za razvoj in, - DG za kmetijstvo.

Vzroki za organizacijske spremembe v Komisiji se odražajo v štirih vplivnih faktorjih. Prvi najbolj očiten izmed njih je prilagoditev Komisije k povečanim odgovornostim na področju zunanje politike. Kot drugi faktor za organizacijske spremembe je ugotovitev, da zunanja politika ni samo razvijajoče področje za Komisijo, ampak je tudi visoko kompleksno področje, z zelo različno povezanimi vidiki in dimenzijami. To pomeni, da je politični proces, področje v katerem obstajajo t.i. problemi »meja«: med notranjo in zunanjo politiko; med trgovinsko in varnostno obrambno politiko; med odgovornostmi številnih akterjev – Komisija, Svet in države članice. Ti mejni problemi pomenijo, da ne obstaja jasna, očitna in neoporekana pot organiziranja odgovornosti, ampak se nahaja dosti možnosti. Tretji faktor izhaja iz dejstva, da je v prevzemanju zunanje trgovinskih političnih odgovornosti Komisija zaskrbljena, ne samo da mora biti učinkovita, ampak da mora biti tudi kreativna pri iskanju prednosti iz ponujenih priložnosti. Le te ji omogočajo ustvariti močno pozicijo njej in celotnemu spektru zunanje politike. Četrti faktor vzroka za organizacijske spremembe je delitev in razporeditev odgovornosti med komisionarji in osebjem služb znotraj Komisije, ki so delna posledica političnega prerivanja. To je posebno opazno še na ravni kolegija, kjer večina nastopajočih komisarjev želi in v nekaterih primerih pričakuje, da bodo dobili pomembne in visoko-profilne portfelje (Nugent 2001, 303-304).

22

4 GENERALNI DIREKTORAT TRGOVINA 4.1 Notranja organiziranost generalnega direktorata trgovina Generalni direktorat trgovina, vodi direktor generalnega direktorata Peter Carl Mogens. Naloga generalnega direktorja se v omenjenem direktoratu nanaša, tako na notranje področje generalnega direktorata, ki zajema zagotavljanje poteka dela v hierarhično oblikovani strukturi, kot tudi na področje zunaj generalnega direktorata. Generalni direktor za trgovino ima dva zastopnika, asistenta in svetovalca. Notranja struktura generalnega direktorata trgovina je razdeljena v 8 direktoratov 2označenih od A do H. Ti direktorati imajo imenovane svoje direktorje. Osem direktoratov se nato podrobneje deli v posamezne enote oz. divizije, ki jih predstavljajo imenovani voditelji, imenovani tudi glave enot. Tako se npr. direktorat B, ki se nanaša na področje obravnave trgovinske zaščite (TDI) z direktorjem F-H. Wenig, deli v pet enot imenovanih od B1 do B5. Vsaka enota od B1- B5 ima svojega voditelja in različno število potrebnih uradnikov. Organizacija dela v generalnem direktoratu trgovina poteka v obliki piramide s hierarhično strukturo. Generalni direktor je s svojim osebjem (zastopnika, asistent in svetovalec) na vrhu piramide in znotraj generalnega direktorata trgovina usklajuje njegovo delo. Hierarhija dela poteka od direktorjev, ki vodijo direktorate, do enot z vodjem na čelu. Najnižjo raven predstavlja enota. Bistvo te strukture je, da posamezne nižje ravni poročajo svojim višjim ravnem. Zaposleno osebje v enoti (uradniki, upravniki, pisarniško osebje) poroča svojemu voditelju, vodje enot pa nato poročajo direktorjem. Tako posamezne ravni poročajo naslednjim višjim ravnem vse do generalnega direktorja oz. njegovega osebja. Evropski uradniki in generalni direktorji so, tako kot komisarji, povsem zavezani k nevtralnosti in ne smejo interesom lastne države nikoli dajati prednosti pred interesi drugih držav ( Gueguen 2003, 34). Za delovna mesta evrobirokratov veljajo neuradne nacionalne kvote, ki naj bi vsaki državi članici zagotovili enako zastopanost na vsakem nivoju birokracije. Direktorska mesta generalnih direktoratov se dopolnjujejo podobno kot komisarska, torej po natančno določenem sistemu nacionalnih kvot (Ješovnik 2000, 68). Osebje znotraj posameznih enot je drugačne narodnosti, kot tisti kateremu poročajo. Običajno enoto sestavljajo tri ali štiri različne vrste narodnosti osebja v enoti. (Nugent 2001, 142). Moussis (1999, 57) pri tem razlaga: »Uslužbenca narodnosti A, ki pripravljata zakonodajni instrument Skupnosti, nadzoruje njegov nadrejeni, ki je narodnosti B, njega pa nadzoruje njegov direktor narodnosti C, vse skupaj pa nadzoruje generalni direktor, ki je narodnosti D. Ko oddelki Komisije enkrat pripravijo osnutek, se neuradno posvetujejo s strokovnjaki iz držav članic in predstavniki strok, na katere bi lahko vplivala njegova uresničitev.« Po tej razlagi vidimo da v ospredju ne samo da ne smejo biti, ampak teoretično tudi ne morejo

2 Pristojnosti posameznih direktoratov so sistematično prikazane v prilogi 2.

23

biti posamezni interesi držav članic. Osnutek, ki se je oblikoval v posameznih oddelkih obravnavajo kasneje komisarji. Tako je v zadevi z nacionalnostjo pomembno opozoriti še na to, kar piše Zupan (1993,19): »Člani Komisije delujejo v času svojega mandata popolnoma neodvisno od nacionalnih vlad ali od Ministrskega sveta. Pri izvrševanju dolžnosti je članom Komisije prepovedano iskati ali sprejemati navodila katere koli vlade ali drugega telesa ali se angažirati v kateri koli drugi plačani ali neplačani poklicni dejavnosti (povzeto v: Bobek in Kenda 2003, 226). Takšna večnacionalna sestava Evropske komisije najbolj učinkovito preprečuje uveljavljanje pretirano enostranskih nacionalnih interesov (Ješovnik 2000, 69). Delo managementa generalnega direktorata trgovina temelji na: vzpostavljanju skupinskega dela, učinkovitosti medsebojnega deljenja in dostopa do informacij ter nadaljnja učinkovitost procesiranja le-teh, fleksibilna organiziranost, motiviranje in usposabljanje osebja ter učinkovitost in uspešnost hitrega medsebojnega komuniciranja in sodelovanja (Europa 2004l). SLIKA 6: NOTRANJA STRUKTURA GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA M.P. CARL L. DEVIGNE glavni svetovalec Interna revizija generalni direktor asistent generalnega in vrednotenje direktorja P. DEFRAIGNE pooblaščeni generalni pooblaščeni generalni direktor direktor A B C D E F G H A.1 B.1 C.1 D.1 E.1 F.1 G.1 H.1 A.2 B.2 C.2 D.2 E.2 F.2 G.2 H.2 A.3 B.3 C.3 E.3 G.3 H.3 B.4 E.4 B.5 Povzeto po: Europa (2005e).

24

4.2 Delovanje generalnega direktorata trgovina Generalni direktorat za trgovino dela v skladu z opredeljenimi odgovornostmi znotraj generalnega direktorata. Kot pravi Nugent (2001, 145): »Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje.« Generalni direktorat za trgovino je odgovoren za področje skupne trgovinske politike. Na tem področju, pa kot navaja Nugent (2001, 145):« Načrtujejo in pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov Komisiji.« Pri pripravi posameznega zakonodajnega predloga kot tudi pri tehnični analizi problema, pa kot piše Gueguen (2003, 38): »Pogosto prosijo za pomoč uveljavljene, neodvisne zunanje strokovnjake. Posveti potekajo tudi v svetovalnih odborih, ki združujejo predstavnike evropskih socialnih in strokovnih krogov.« Predlog3 ki se oblikuje, kot piše Ješovnik (2000, 70): »Potuje skozi usklajevanja [znotraj generalnega direktorata] do direktorja generalnega direktorata, ki ga naprej uskladi še z ostalimi zainteresiranimi direktorati in šele potem, se predloži kabinetu komisarja, ki pokriva področje predloga. Nadaljni korak zajema še usklajevanje šefov kabinetov komisarjev [ki zadevajo politično področje].« Pristojen komisar za področje zunanje trgovine je Peter Mandelson, s petletnim mandatom do leta 2009. Kot zasledimo na Evropskem portalu (Europa 2005c): »Njegova naloga vključuje pogajanja EU, ki zadevajo skupno trgovinsko politiko v korist držav članic.« Peter Mandelsonov kabinet vsebuje (Europa 2005a): - vodja kabineta: Simon Fraser; - namestnika vodja kabineta: Peter Power; - pet članov kabineta: Per Haugaard, Hiddo Houben, Roger Liddle, Catherine Wendt,

Renate Nikolay in - prevajalko: Claude Vernon-Reville. Vsak izmed članov kabineta je odgovoren za določeno področje v okviru pristojnosti skupne trgovinske politike. Kot piše Gueguen (2003, 32): »Delovne dokumente pripravljajo komisarjem vodje kabinetov, ki se sestajajo tedensko, običajno ob ponedeljkih popoldne.« Ko je predlog popolnoma nared, ga generalni sekretar uvrsti na dnevni red naslednjega sestanka Komisije. Na tem sestanku komisar razloži ostalim kolegom predlog, potem pa o njem razpravljajo (Europa 2004g). Z Glasovanjem na zasedanju predlog potrdijo, zavrnejo ali pa vrnejo generalnim direktoratom v ponovno obravnavo (Ješovnik 2000, 70). Predlogi postanejo uradni šele, ko jih »sprejme« kolegij na svojih tedenskih sestankih (Nugent 2001, 145).

3 Shematičen prikaz oblikovanja predloga znotraj Komisije je prikazan v prilogi 3.

25

Zaradi takega poteka postopka je bistveno, da gospodarska združenja in lobisti izrazijo svoja stališča in potrebe že na začetku, ko se predlogi Komisije šele oblikujejo. Višje ko zakonodajni predlog napreduje po hierarhični lestvici odločanja, težje je raznim interesnim skupinam uveljaviti svoje želje (Gueguen 2003, 38). 4.3 Naloga generalnega direktorata trgovina Skupno trgovinsko politiko EU vodijo vse države članice Skupnosti. Naloga generalnega direktorata pri tem je, izpolnitev le tega (Europa 2005e). V okviru navodil Komisije ima generalni direktorat trgovina nalogo usmerjanja skupne trgovinske politike v skladu s cilji iz Ustavne pogodbe (Europa 2004l). Evropski portal (Europa 2004l) na svoji spletni strani predstavlja in razlaga nalogo in vlogo generalnega direktorata trgovina na podlagi 133. člena Ustavne pogodbe4: »Prizadevanje k harmoniziranemu razvoju svetovne trgovine, nadaljnjemu ukinjanju restrikcij v mednarodni menjavi ter nižanju carinskih ovir.« Nadaljno nalogo predstavlja Evropski portal (Europa 2004l) v povezavi s cilji iz 2.člena v splošnem delu Pogodbe: »Z Unijo pospeševati harmoničen, uravnotežen in nepretrgan razvoj ekonomskih aktivnosti, razvijati visoko raven zaposlenosti in socialno zaščito, vzpostavljanje enakosti med moškim in žensko, visoko stopnjo konkurenčnosti in usmerjenost k gospodarski učinkovitosti, visoko raven zaščite in napredka na področju ustvarjanja kvalitete okolja, zvišanje življenjskega standarda in kvalitete življenja ter gospodarsko in družbeno zvezo in vzajemnost med državami članicami.« Za vsak problem, ki nastane s strani trgovine je potrebno najti primerno raven rešitve. Rešitev je odvisna od narave problema in možnosti uporabe ukrepov. Vse to pripelje do tega da se problem rešuje na multilateralni, regionalni ali bilateralni ravni. Pri tem, pa je vidna naloga generalnega direktorata trgovina (ibidem). Generalni direktorat trgovina izvaja pogajanja skupne zunanje trgovinske politike in to v skladu s 133.členom pogodbe iz Nice. Sprejema sporazume temelječe na predlogih Komisije in odobrene s strani Sveta, skladno s cilji SZPT. Nadzoruje in zagotavlja izvedbo mednarodnih sporazumov z uporabo sistema STO, poravnave sporov in instrumentov promocije ali zaščite, sprejete v Skupnosti. Direktorat se udeležuje pri nastajanju in nadzoru interne in eksterne politike, ki vpliva na trgovino Unije in zunanje investicije. Zagotavljati mora konsistentnost med skupno trgovinsko politiko in politiko zunanjih odnosov (ibidem). 4 Podrobnejša razlaga 133. člena v prilogi 1.

26

27

5 ZUNANJI EKONOMSKI ODNOSI IN SKUPNA ZUNANJE TRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU Širši kontekst zunanjih odnosov EU sestavljajo trije elementi: - politični odnosi ( CFSP), - gospodarski odnosi ( SZTP) in - politika razvojne pomoči. Ti elementi oziroma vloge zaznamujejo Evropsko unijo na svetovnem prizorišču. Na področjih razvojne pomoči in skupne zunanje trgovinske politike je EU dejaven akter, saj je svetovno gledano največja trgovinska entiteta in je tudi med tistimi, ki dajejo največ finančnih sredstev za države v razvoju. Na področju političnih odnosov pa postaja z veliko hitrostjo osrednji akter. Vsa tri področja se pogosto prekrivajo. Razvojna politika je pogosto povezana s trgovinsko, trgovinska politika pa z zunanjo politiko Unije ( Moussis 1999, 491). Zunanje dejavnosti Evropske unije tako oblikujejo medsebojno povezano celoto, ki obsega zunanjo politiko, vključno z vsemi varnostimi vidiki, trgovinsko politiko, razvojno politiko in celo sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Ta celoviti pristop ima enoten institucionalni okvir, Svet in Komisijo, ki prevzemata odgovornost za usklajevanje (ibidem, 492 ). 5.1 Opredelitev SZTP EU Skupna trgovinska politika je ena od najpomembnejših politik ES (Tratnik 2004). Urejena je v določbah 3/a in 110. do 116. člena Pogodbe o ustanovitvi EGS (Rimska pogodba) (Šinkovec 1992). S Pogodbo o ustanovitvi EGS, so se članice, v zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami zavezale ravnati po naslednjih določilih (Bobek in Živko 2002, 4): - Uvedba skupne carinske tarife do tretjih držav; - Uvedba carinskih kontingentov; - Uporaba kvantitavnih trgovinskih omejitev. Ukinitev vseh teh omejitev velja le med

članicami, ne pa s tretjimi državami; - Koordinacija trgovinske politike. Novih pogodb članice ne smejo sklepati individualno; - Pridružitev čezmorskih držav. Bivše kolonije in dominioni držav članic dobijo poseben

položaj ( EGS je zanje odpravila trgovinske omejitve, odvisne države pa so podelile drugim članicam take koncesije, kot jih je prej uživala metropola;

- Premagovanje plačilnobilančnih težav.

28

Skupna trgovinska politika, ima tako notranjo kot tudi zunanjo komponento (Tratnik 2004): - Notranja se odraža zlasti v vzpostavitvi carinske unije med državami članicami, prek

katere države članice prispevajo k skladnemu razvoju mednarodne trgovine, k postopnemu odpravljanju ovir za mednarodno trgovino in k zniževanju carinskih ovir.

- Zunanja komponenta skupne trgovinske politike pa zavezuje države članice k

usklajevanju ukrepov za pospeševanje izvoza v tretje države, ki ne smejo biti taki, da bi ovirali svobodno konkurenco znotraj Skupnosti.

SZTP zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. Trgovinska politika ne spada v pristojnost posamezne države. Članice morajo pri vseh stvareh, ki so posebnega pomena za skupni trg, delovati v okviru mednarodnih organizacij gospodarskega pomena samo s skupno akcijo. Vsako »skupno akcijo« načrtujejo in izberejo članice na podlagi predloga Komisije EU (Bobek in Gusel 1997, 128). 5.2 Oblikovanje SZTP EU Zunanjetrgovinska politika je pomemben del Evropske unije že od njenih začetkov leta 1957. Oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike je potekalo vzporedno z oblikovanjem skupnega in kasneje notranjega trga. Leta 1958 je začelo prvotnih šest držav članic postopno odpravljati carine v medsebojnem trgovanju in z uvajanjem skupne carinske tarife, ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav. 1. julija 1968 je bila tako dosežena carinska unija (z izjemo nekaterih cenovno občutljivih izdelkov) (Gospodarska zbornica Slovenije 2004). Ustanovitev carinske unije v Skupnosti leta 1968 se je odvijala tako na dveh področjih. Na notranjem so bile odpravljene carinske dajatve, količinske omejitve in ukrepi z enakimi učinki za vse države članice, na zunanjem pa so bile uvedene skupne carine in skupna trgovinska politika (Moussis 1999, 505). Od takrat morajo vse nove članice, ki vstopajo v EU, odpraviti carine na notranjem trgu in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi (Gospodarska zbornica Slovenije 2004). Evropska unija je integracija, ki mora stremeti k skladnosti, jasnosti in koordinaciji. V procesu širjenja je potrebna nenehna harmonizacija, ki zadeva tako področje skupne zunanje trgovinske politike, kot tudi ostala področja. Tako skupna zunanja trgovinska politika nikoli ne more biti konstantna, ampak se spreminja. Pri samem oblikovanju politike pa ne moremo gledati samo na interese držav članic, ampak tudi na dogajanje izven unije in s tem upoštevanje različnih s tem povezanih vplivov. Pri oblikovanju skupne zunanje trgovinske politike je pomembno izpostaviti tudi trend globalizacije. Le-ta poteka zelo hitro, njene pozitivne učinke pa je potrebno vprežiti v korist napredka in priložnosti dobrega trgovanja. Interesi EU podpirajo globalizacijo v smislu, da zagotovi večji potencialni profit in je gospodarsko bolj raširjena. Evropska

29

integracija pri tem zahteva pravila za vzpostavitev mehanizma, ki bo vse to omogočal. Vprašanje pa je koliko držav lahko uspešno in učinkovito sodeluje v tem modelu postavljenega mehanizma v trendu globalizacije. Do kolikšne mere je možno harmonizirati Skupno zunanjo trgovinsko politiko in s tem zastopati skupne interese. 5.2.1 Udeleženci v procesu oblikovanja SZTP EU Skupno zunanjo trgovinsko politiko vodijo države članice Evropske Unije, naproti državam nečlanicam. Skupen interes naj bi utemeljeval skupen skladen razvoj svetovne trgovine, napredno razveljavljenje omejitev v internacionalni trgovini in nižanje carinskih ovir (Europa 2004l). Skupna trgovinska politika EU se oblikuje postopno ( Čebular 2004). V procesu oblikovanja SZTP sodelujejo (Bobek in Živko 2002, 22):

- institucije in organi Unije ( Evropska komisija, Svet EU in Evropski parlament), ki so najbolj bistvene institucije pri oblikovanju in sprejemanju odločitev v Uniji;

- Poleg njih so vedno bolj vpleteni v proces odločanja predvsem Odbor za gospodarske in socialne zadeve ter Odbor regij;

- Vlade držav članic; - Različne interesne skupine, ki so organizirne na nacionalni ali evropski ravni.

Pri izvajanju oziroma uresničevanju skupne trgovinske politike ima ključno vlogo Komisija, ki se v skladu z mandatom, ki ji ga dodeli Svet, pogaja z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami glede mednarodnih sporazumov na tem področju (Tratnik 2004 ). Znotraj Komisije, pa je potrebno poudariti, da vplivajo na oblikovanje SZTP pristojni komisarji, vodje kabinetov in generalni direktorat trgovina (od njegovih posameznih enot, pa do vrha generalnega direktorja ter ostalih oddelkov Komisije). Evropski parlament nima formalne vloge v vsakodnevnih prevzemih zakonov SZTP. Parlament je vključen v so-odločitveni postopek v specifičnih primerih dogovora, ali pa je informiran o pogajanjih. Parlamentarno privoljenje je potrebno v specifičnih primerih določenih v členu 300 (Hix 1999, 337-338). Države članice praviloma ne morejo samostojno izvajati ukrepov glede trgovanja s tretjimi državami. Država članica lahko izvaja lastne zunanjetrgovinske ukrepe samo, če ima za to posebno odobritev Komisije, če ji to dovoljuje poseben predpis, uredba ES ali mednarodna pogodba, ki jo je sklenila ES, ali v primeru, da tak ukrep upravičujejo določbe člena 269/1/b ali člena 297 PES (Tratnik 2004 ). Odbor za gospodarske in socialne zadeve je sestavljen iz nacionalnih predstavnikov, ki jih predlagajo oblasti držav članic in potrdi Svet EU po posvetovanju z Evropsko komisijo. Osnovna naloga odbora je zastopanje interesov gospodarskih in socialnih skupin pri sprejemanju odločitev v Skupnosti. Tako je odbor razdeljen v tri enako močne konstitutivne skupine: skupina predstavnikov delodajalcev, skupina predstavnikov delavcev, skupina predstavnikov interesnih skupin ( Ješovnik 2000, 92).

30

Odbor za gospodarske in socialne zadeve sodeluje v procesu odločanja EU kot posvetovalno telo. Izdaja mnenja, vendar v nasprotju z Evropskim parlamentom nima pravne možnosti, da bi vplival na sprejemanje odločitev (Gueguen 2003, 86). Odbor regij sestavljajo predstavniki regionalnih in lokalnih oblasti iz vsake države članice. Najbolj pomembna naloga Odbora je omogočiti regijam in lokalnim skupnostim, da sodelujejo pri oblikovanju evropske integracijske politike ter nadzorujejo in aktivno sooblikujejo takšno evropsko zakonodajo, ki bo ustrezala potrebam regij in lokalnih skupnosti (Ješovnik 2000, 92-93). Odbor regij se udeležuje procesa odločanja kot posvetovalno telo. Z Odborom se Svet, Komisija in Evropski parlament lahko posvetujejo o katerikoli zadevi, če menijo, da je to potrebno. Odbor lahko izda mnenje tudi na lastno pobudo. Odbor regij ima osem strokovnih odborov eden med njimi se nanaša na zunanje zadeve imenovan RELEX (Gueguen 2003, 93). 5.2.2 Problemi Komisije EU na področju vodenja skupne zunanje trgovinske politike5 Kot je velika pomembnost zunanje trgovine, kot političnega področja, je velika tudi moč in odnosi med in znotraj institucij EU v povezavi s skupno zunanjo trgovinsko politiko. Pri tem prihaja tudi do napetosti in problemov. Tako se lahko oblikujemo štiri področja, ki sprožajo posamezne težave za Komisijo (Nugent 2001, 309). Prvo področje predstavlja napeto vzdušje med Komisijo in Svetom zaradi nihanja ravnotežja v vlogi in moči. Bistvo tega problema je, da želi Svet čim ožje pooblastiti Komisijo pri izvajanju svojega dela in s tem obdržati večjo mero kontrole. Na drugi strani pa želi Komisija čim večji maneverski prostor, ki mu bo omogočal večjo učinkovitost pogajanj s širšim spektrom pooblastil in manjšim nadzorom (ibidem, 309). Drugo sporno področje zajema različne nacionalne interese in preference držav članic, ki lahko oblikujejo probleme v Svetu in v Komisiji (ibidem, 310). Naslednji problem se lahko pojavi, ko komisarji in generalni direktorati (izjema komisar za trgovino) imajo ali terjajo imeti interese na določenem zunanje trgovinskem političnem področju in s tem povezanimi sporazumi. V takšnih okoliščinah, v primeru spoznanja, postanejo nanašajoča pogajanja Komisije neveljavna. Pri tem so zelo pomembni notranji koordinacijski mehanizmi delovanja, v primerih izvajanja odločitev Komisije na zunanje trgovinskem področju (ibidem , 310).

5 povzeto po: Nugent 2001

31

V okvir tega mehanizma sodi (ibidem , 311): - tedensko sestajanje kolegija in pristojnega osebja kabineta ; - stalna skupina komisarjev za zunanje odnose imenovani tudi RELEX (relations exterieurs) komisarji. Skupino spremlja generalni sekretariat, lahko pa se jih udeležujejo tudi komisarji izven te skupine kadar njihov program dnevnega reda pokriva zadeve znotraj njihovega portfolia); - bilateralni sestanki med ustreznimi komisarji; - bilateralni sestanki med ustreznimi osebij kabineta; - sestanki RELEX-ovih generalnih direktorjev – ki potekajo vsaj enkrat v enem mesecu,

vključujoč, da morajo biti ti sestanki pred vsemi sestanki zadevne skupine komisarjev; - sestanki RELEX-ovih zastopnikov generalnega direktorja in asistentov generalnih

direktorjev; - bilateralni sestanki med ustreznimi generalnimi direktorji in/ali ostalimi višjimi

uradniki generalnega direktorata; - večina obstoječih skupin in sestankov znotraj Komisije, ki zadevajo področje zunanje

politike je neuradnih. Kar pomeni, da so sklicani ko so pomembni, kot tudi da združijo ustrezne ljudi, ki zadevajo določeno področje skupaj.

Kot četrto področje spora lahko predstavlja nezadovoljstvo predstavnikov Evropskega parlamenta, saj Parlament nima direktne veljave v primerih, ki se nanašajo na sporazume v povezavi s 133.členom pogodbe iz Nice. Parlament je vključen v soodločitveni postopek samo v specifičnih primerih dogovora (ibidem , 311). 5.2.3 Trgovinska pogajanja SZTP in vloga generalnega direktorata trgovina pri tem Skupna trgovinska politika EU deluje na dveh ravneh. Kot prvič deluje znotraj obsega WTO in je s tem aktivno vključena pri vzpostavljanju pravil multilateralnega sistema svetovne trgovine. Kot drugič, pa EU oblikuje svoje bilateralne sporazume z državami ali skupinami držav (European Commision 2004a, 4). Generalni direktorat za trgovino, kot piše Nugent (2001, 306-307): »Nadzoruje in ugotavlja učinke obstoječih trgovinskih sporazumov in možnih prihodnjih trgovinskih sporazumov, ki se nanašajo na trgovinske tokove in gospodarstvo EU; izmenjuje informacije in razpravlja na bilateralni ter multilateralni ravni, pri čemer gre za vzpostavljanje medsebojnih interesov s trgovinskimi partnerji; ustvarja in sprejema ideje od vseh različnih političnih akterjev.« Generalni direktorat pripravi osnutek priporočila, da je potrebno zaključiti ali obnoviti trgovinske odnose s tretjimi državami, skupino držav ali s internacionalno trgovinsko organizacijo STO. Osnutek priporočila potuje preko različnih usklajevanj znotraj in zunaj generalnega direktorata. Osnutek priporočila je predložen v kabinet komisarja za trgovino. Po ustrezni preučitvi je osnutek predložen komisarju za trgovino, ki o priporočilu seznani še potrebne komisarje. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da ni nujno, da potuje priporočilo po teh stopnjah. Včasih se katera izmed njih tudi preskoči in lahko govorimo tudi o direktnih odnosih med generalnim direktoratom trgovina in komisarjem za trgovino.

32

Komisija s priporočilom začne krog pogajanj na temo trgovinskih sporazumov. Razprava poteka z udeležbo Odbora 133 in Odborom stalnih predstavnikov držav članic (COREPER) (Nugent 2001, 307). Odbor 133 se imenuje po ustreznemu členu iz Ustavne pogodbe in je pravzaprav delovna skupina Sveta. Odbor se sestaja tedensko, običajno ob petkih. Obravnava celoten obseg trgovinske politike, ki se nanaša na Skupnost. Pri tem upošteva strateška izhodišča, ki se nanašajo na pogajalske kroge trgovine v STO, kot tudi specifične probleme z izvozom posameznih proizvodov. Pri tem obravnava širše trgovinske vidike politike Skupnosti v skladu zagotavljanja složnosti politike (Europa 2004f). Odbor 133. člena, ki ga imenuje Svet, deluje znotraj Komisije. Glede na organizacijsko strukturo ima ta odbor mesto v generalnem direktoratu za trgovino. Direktorat F, generalne direkcije za trgovino, je pristojen za: usklajevanje STO in OECD zadev, reševanje sporov in instrumenti odstranjevanja trgovinskih ovir (TBR). Direktorat F je razdeljen na dve diviziji F1 in F2. Znotraj divizije F1 najdemo med drugimi pristojnostmi tudi Odbor 133. člena. Tako generalni direktorat nosi veliko odgovornost v imenu celotne Skupnosti. Rezultati razprave Komisije po posvetovanju kot piše Nugent (2001, 307) : »So predloženi na dnevni red seje Sveta za splošne zadeve in vsebujejo pregled odločitev, ali naj pogajanja formalno začnejo potekati. V primeru nadaljnjega poteka, izreče Svet dovoljenje Komisiji, da naj nadaljuje s pogajanji. Hkrati Svet določi pooblastilo v obliki smernic nadaljnjih pogajanj.« Pogajalska skupina Komisije je odvisna od narave in pomembnosti obravnavanega področja. Pogajalsko skupino običajno sestavljajo ustrezni voditelji enot generalnega direktorata trgovina katerim pomagata dva ali trije ustrezni specializirani uradniki (ibidem, 307-308). Glede na 133. člen iz Ustavne pogodbe: »Komisija vodi pogajanja o spremembi carinskih stopenj, sklenitvi sporazumov o carinskih tarifah in trgovini ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga Svet imenuje kot pomoč Komisiji pri izvajanju te naloge, in v okviru direktiv, ki jih lahko nanjo naslovi Svet. Pri tem se uporabljajo ustrezne določbe 300. člena« (citirano v: Gueguen 2003, 45). Generalni direktorat za trgovino, poleg sodelovanj v pogajanjih s STO, v okviru direktorata F, sodeluje tudi v pogajanjih, ki jih EU izvaja bilateralno s posameznimi državami ali skupino držav. Pristojnosti so razdeljene v okviru posameznih direktoratov znotraj generalnega direktorata trgovina. Bilateralni odnosi so v direktoratih razdeljeni v tri skupine za točno določene države oz. skupine držav in se znotraj delijo v posamezne enote. Bilateralni trgovinski odnosi so predmet obravnave direktorata D, direktorata E in direktorata G in njihovih enot znotraj teh direktoratov. Pri pripravi in samem izvajanju pogajanj je direktorat pristojen, da pripravi ustrezne informacije in s tem različne analize ter ustrezno dokumentacijo za obravnavano področje pogajanj, v skladu z interesi celotne Skupnosti. Direktorat za trgovino, pa ni odgovoren samo za pripravo in izvajanje posameznih pogajanj, ampak je odgovoren, da se sporazumi

33

doseženi s pogajanji, ki se nanašajo na ta direktorat tudi izvajajo. V primeru, da se ugotovijo kršitve mora direktorat tudi ustrezno ukrepati. Generalni direktorat za trgovino pripravlja tako izhodišča, ki so temelj nadaljnjih obravnav, zato je pomembno, da svojo nalogo opravlja kakovostno in pri tem dobro ovrednoti interese SZTP v skladu z interesi vseh udeležencev tega procesa. Nastopa kot pomemben akter EU na svetovnem trgu, kjer je vključen v proces samega pogajanja in s tem oblikovanja sporazumov. V času poteka pogajanj izvaja Svet pregled in kontrolo nad pooblaščenim delovanjem pogajanj. Glavni komunikacijski kanal med tema dvema omenjenima institucijama je Odbor 133, kateremu Komisija poroča o napredku pogajanj. Odbor se sestaja na dveh ravneh. Polno članstvo, ki predstavlja višje uradnike iz državnih ministrstev odgovornih za trgovino in generalni direktor generalnega direktorata trgovina. Sestajajo se enkrat mesečno in obravnavajo splošna politična področja. Na teh sestankih se lahko sestane več kot 80 ljudi, saj posamezne članice pripeljejo imenovanega stalnega predstavnika in še nekaj ekspertov iz državnih ministrstev. Odposlani uradniki na nižjih ravneh se običajno sestajajo trikrat na mesec in kadar je potrebno obravnavati bolj specifična kot pa splošna politična področja (Nugent 2001, 308). Poslanci evropskega parlamenta so zgolj obveščeni o poteku trgovinskih pogajanj in niso zadovoljni s pasivnostjo svojega položaja. Ekonomsko-socialni odbor lahko izrazi mnenje o trgovinskih zadevah, vendar tudi on ne more vsebinsko vplivati na zunanjetrgovinsko politiko. Odbor 133, lahko edini vsaj spremlja smernice na zapletenem področju zunanje trgovine, ki ga povsem nadzira Komisija. Zaradi takšne delitve pristojnosti (pooblastil) se pogosto zamaje ravnotežje med evropskimi institucijami (Gueguen 2003, 45). 5.3 Cilji SZTP EU Cilji skupne zunanjetrgovinske politike so na eni strani zaščititi trgovinske interese in gospodarske aktivnosti EU ter na drugi strani zagotoviti takšna pravila globalizacije, ki bodo sprejemljiva za vse udeležence svetovne trgovine (Gospodarska zbornica Slovenije 2004). Za oblikovanje ciljev SZTP EU so potrebni nosilci oblikovanja ciljev SZTP. Teh je več, saj skrbijo za skupen interes vseh držav članic. Potrebno pa je tudi uresničevanje teh ciljev, ki poteka s tem ustrezno oblikovanimi instrumenti SZTP EU. 5.3.1 Instrumenti SZTP EU Pri izvajanju SZTP EU se Unija poslužuje številnih instrumentov. Razvrstitev instrumentov SZTP EU se od vira do vira razlikuje. Na Evropskem portalu (Europa 2004j) zasledimo razvrstitev instrumentov trgovinske politike v dve večji skupini:« Ukrepi trgovinske zaščite (Trade defence instruments TDI) in instrumenti odstranjevanja trgovinskih ovir (Trade barries regulation -TBR).«

34

Ukrepi trgovinske zaščite zagotavljajo sistem pravičnega trgovanja. Zasnovani so bili po specifičnih sporazumih WTO, ki naj bi pripeljali k priznavanju večjih pravic članicam v povezavi z zaustavitvijo nepoštenega ravnanja. Med te instrumente sodijo protidumpinški ukrepi, nedovoljeno subvencioniranje in zaščitni ukrepi (ibidem). Največ ukrepov trgovinske zaščite EU se nanaša na protidampinške ukrepe (75%), 24% je izravnalnih ukrepov in le 1% zaščitnih ukrepov (Agencija TIPO 2003č). 1. Protidampinška pravila je EU sprejela že na začetku svojega obstoja. Uperjena so proti uvoznemu dampingu, ki lahko povzroči resno škodo proizvajalcem iz EU (Bobek 2002, 149). Dumping je pogosto viden in s tem povezan s kakršnimkoli poceni uvozom ali nižjimi stroški uvoza. V realnosti gre za bolj zapleten pojav. Protidampinški ukrepi se izvajajo, če so izpolnjeni naslednji pogoji (Europa 2004a):

- ugotovitev, da gre za damping : izvozna cena po kateri je proizvod prodan na notranjem trgu EU se izkazuje kot nižja cena kot cena na domačem trgu proizvajalca;

- materialna škoda industriji v Skupnosti : uvoz je povzročil ali pa preti škoda večjemu delu industrije EU. Izkazuje se kot izguba tržnega deleža, znižanje cen proizvajalcev, viden pritisk na proizvodnjo, prodaja, dobički, produktivnost…

- interesi Skupnosti: stroški Skupnosti pri izvajanju ukrepov morajo biti skladni s koristjo.

Faze postopka v primeru dampinga v EU (Bobek in Živko 2002, 34):

- Kadar kakšen proizvajalec iz EU smatra, da uvoz iz držav nečlanic povzroča resno škodo, vloži pri Komisiji pritožbo. To lahko stori neposredno ali s posredovanjem nacionalne vlade;

- Komisija ima na voljo 45 dni, da preuči pritožbo in se posvetuje z državo članico (oziroma njenimi predstavniki v Svetovalnem odboru);

- Šele nato se odloči, če je dovolj dokazov, za uradno preiskavo. Primer bo zavrnjen, če ni dovolj dokazov in če tožniki ne predstavljajo najmanj 25% celotne proizvodnje spornega proizvoda;

- Preiskava navadno ne traja dlje kot 1 leto, končana pa mora biti najkasneje v 15 mesecih;

- Svoje vidike predstavijo proizvajalci, uvozniki, uporabniki in potrošniki; - Komisija nato izreče v roku 2-9 mesecev začasne ukrepe, ki lahko trajajo od 6 do

9 mesecev. Ti ukrepi oziroma posledice teh ukrepov ne smejo presegati dampinške marže;

- Dokončni ukrepi se lahko uvedejo po preteku 9 mesecev, ko Komisija konča svojo preiskavo po posvetovanju z državo članico;

- Le Ministrski svet je pooblaščen za sprejemanje dokončnih ukrepov. Ti se izvajajo 5 let;

- Komisija lahko ponovno začne s preiskavo, če: proizvajalci iz EU pričakujejo, da bo odprava ukrepov vodila do ponovnega dumpinga ; ukrepi ne bodo imeli želenega vpliva na zmanjšanje škode;

- Protidampinški ukrepi se lahko izpodbijajo na Evropskem sodišču prve stopnje. Tudi WTO lahko vpliva na poravnavo sporov med državami podpisnicami.

35

2. Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju Mednarodna pravila v zvezi s subvencijami so se bistveno zaostrila s Sporazumom o subvencijah in povračilnih ukrepih, ki je bil sprejet v okviru Urugvajskega kroga pogajanj. Začel je veljati 1.1.1995. Pogoji tega Sporazuma so vključeni v Uredbo EU za zaščito proti subvencioniranemu uvozu, ki je stopil v veljavo istega dne. Predpisi EU se nanašajo le na uvoz v EU (Bobek 2002, 151). Izpolnjeni morajo biti naslednji trije pogoji preden se uvedejo povračilni ukrepi (Europa 2004b):

- subvencioniranje mora biti specifično: ali gre za izvozne subvencije, subvencije, ki so omejene le na posamezna podjetja, skupino podjetij ali industrijo;

- materialna škoda za industrijo EU – uvozne cene povzročajo ali utegnejo povzročiti škodo precejšnjemu delu EU (kot je zmanjševanje tržnega deleža, zniževanje cen proizvajalcev in posledično pritisk na proizvodnjo, prodajo, profit, produktivnost itd.);

- interesi EU – stroški izvajanja ukrepov EU morajo biti sorazmerni s koristjo. Če so izpolnjeni vsi pogoji, se določi začasna ali dokončna izravnalna carina po določenih postopkih, podobnim postopkom glede zaračunavanja protidumpinških dajatev ( Moussis 1999, 513). Komisija vodi preiskavo in nalaga začasne ukrepe. Končne ukrepe nalaga le, ko gre za premog in jeklene proizvode. V vseh ostalih primerih pa nalaga dokončne ukrepe Ministrski svet (Bobek in Živko 2002, 35). Poročila o protidampinških in protisubvencijskih dejavnosti Skupnosti, ki jih Svetu in Parlamentu podaja Komisija, govorijo, da se takšne dejavnosti izvajajo pri manj kot 1% uvoza Skupnosti. V evropskih pritožbah je navedena široka paleta izdelkov in držav, vendar sta najbolj vpleteni Ljudska republika Kitajska pri številnih ukrepih in Japonska pri tržni vrednosti zadevnih izdelkov. Primeri vključujejo protidampinške ukrepe na uvoz surovega magnezija s poreklom iz Rusije in Ukrajine, na uvoz mikrovalovnih pečic s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Malezije in Tajske ter protidampinške dajatve na uvoz določenih vrst železnih cevi s poreklom iz Rusije, Češke republike, Romunije in Slovaške republike ( Moussis 1999, 513). 3. Zaščitni ukrepi Zaščitne ukrepe Bobek in Živko (2002, 40) razvrščata v tri skupine:

• »Varnostni ukrepi. Ti se lahko uporabijo, če se poveča uvoz določenih proizvodov tako, da to povečanje povzroča škodo proizvajalcem iz EU. Uvedejo se na zahtevo države članice ali na pobudo Komisije. Preiskava je uvedena na temelju ukrepov, ki se od primera do primera razlikujejo in morajo biti v skladu z WTO Sporazumom o zaščitah. Industrijski sektorji, ki se soočajo s povečanim uvozom, sami ne morejo predlagati ukrepov, pač pa se morajo obrniti na vlado države, v kateri imajo sedež, vlada pa obvesti Komisijo;

• Kvote;

36

• Nadzor, ki ni restriktivni ukrep, ampak predstavlja sistem uvoznih licenc.

Nadzorni ukrepi v skupnem uvoznem režimu zadevajo v večini izdelke iz jekla in nekatere kitajske proizvode. Nadzorne ukrepe ureja WTO sporazum o uvoznih licenčnih postopkih.«

Pri uporabi instrumentov odstranjevanja trgovinski ovir so podjetja v EU, pomembnejše ovire razvrstila v tri glavne skupine (ibidem, 37): - tehnični standardi in predpisi, administrativne ovire in formalnosti na meji, - transportni predpisi, davki, - kontrola trga, javne nabave in izvajanje zakonov EU. V primeru obstoja trgovinskih ovir se podjetje pritoži Komisiji. Ta preuči pritožbo in poskrbi za odpravljanje škode (ibidem, 37 ): - z bilateralnimi sporazumi, - z razreševanjem sporov pri WTO in - s povračilnimi ukrepi. Pritožbo lahko vložijo (ibidem, 37 ): - podjetja skupnosti (eno ali več posameznih podjetij ali združenje v njihovem imenu, če

gre za pritožbe, ki so namenjene odpiranju trgov tretjih držav), - industrija skupnosti (industrija ali združenje lahko vloži pritožbo proti trgovinskim

oviram, ki vplivajo na evropski trg), - države članice (država članica lahko vloži pritožbo v zvezi kakršnihkoli ovir v

trgovini). Pred vložitvijo pritožbe je pritožnik povabljen stopiti v kontakt s Komisijo, kjer dobi nasvete in pomoč v zvezi z zadevo. Postopek ne predstavlja posebnih stroškov za tožilca. Tožnik mora dokazati, da (ibidem, 38 ): - tretja država preprečuje, ovira ali odvrača uvoz in izvoz; - je prisotna nelojalna konkurenca; - podjetje ne more pridobivati delov, komponent ali surovin, ki jih potrebuje za svoje

poslovanje. Na zunanjo trgovino najbolj vplivajo štirje glavni instrumenti (Bobek 2003a): 1. Carinska tarifa

Skupna carinska tarifa Evropske unije je nastala na podlagi carinske unije med članicami. Po definiciji mora carinsko področje uporabljati skupno zunanjo tarifo. Z njo zagotovi izdelkom, ki pridejo v Unijo, enako obravnavo, ne glede na to, katera članica jih je uvozila ( Bobek in Gusel 1997, 129).

Skupni trg obvezuje države članice, da nastopijo enotno do tretjih držav. Hkrati pa ustvarja globalizacija gospodarstva medsebojno odvisen položaj. Vse bolj dozoreva spoznanje, da je treba težave v trgovinski menjavi rešiti v mnogostranskem okviru, kjer je to možno (Moussis 1999, 508).

37

Enotna carinska tarifa ( Common Custom Tariff – CCT) vsebuje dve osnovni vrsti dajatev (Bobek in Živko 2002, 32):

- avtonomne, ki so unilateralno sprejete s strani Unije in - konvencionalne, kjer se Unija pogaja v okviru GATT/WTO

2. Protidampinški ukrepi 3. Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju 4. Kvote Skupni trg EU je vplival na ukinitev kvot med državami članicami, saj je prosti uvoz osnovno pravilo skupnega uvoznega režima. Pri tem pa seveda zaradi varnostnih ukrepov prihaja tudi do izjem. Pri trgovanju s tretjimi državami uporablja Skupnost kvote pri uvozu tekstila in oblačil (MFA-Agreement on Textiles and Clothing; sporazum, ki velja od leta 1995), banan, konzerviranih sardin in tune ter kvote na uvoz določenega železa in jekla (Ali M 1998, 480)… Bobek (2003a) opozarja še na obstoj drugih instrumentov : »Prostovoljne izvozne omejitve, monitoring tretjih držav, odstranjevanje trgovinskih ovir, ukrepi pospeševanja izvoza, trgovinske sankcije, reševanje trgovinskih sporov v STO.« Kot instrumente SZTP EU navaja tudi zunanje trgovinske sporazume, ki so lahko različni: «Sporazumi o prosti trgovini, splošna shema preferencialov - GSP, nepreferencialni sporazumi (Azija, Južna Amerika, sporazumi z državami srednje in vzhodne Evrope SVE - do širitve 10 držav, potem dve), sporazumi z EFTO in CEFTO, sektorski sporazumi.« 5.3.2 Instrumenti SZTP in s tem povezana vloga generalnega direktorata trgovina Generalni direktorat za trgovino ima velik vpliv tudi na instrumente SZTP. Ima vpliv pri oblikovanju instrumentov, odgovoren pa je tudi za izvedbo ter nadzor instrumentov SZTP. Instrumenti izvajanja zaščitnih ukrepov so bili zasnovani s sporazumi STO, na podlagi trgovinskih pogajanj. Generalni direktorat trgovina, v okviru direktorata B imenovan ukrepi trgovinske zaščite, mora skrbeti za izvedbo teh instrumentov. Direktorat B obsega kar pet enot, ki zajemajo splošno politiko samih ukrepov, pisarno pritožb, preiskave različnih stopenj od 1-4 in monitoring tretjih držav. Vlogo direktorata, pri instrumentih ukrepov trgovinske zaščite, je mogoče razbrati, če posplošimo posamezne faze za vse instrumente trgovinske zaščite, v primeru njihove uvedbe. Tratnik (2004) te faze razvršča takole: - »Zahteva za uvedbo postopka, - predhodni postopek, - preiskovalni postopek, - začasni ukrep, - dokončni ukrep,

38

- morebitno izpodbijanje ukrepa in sodno varstvo in - sporazumne rešitve.« Zahtevo za uvedbo postopka poda proizvajalec iz EU oz. država članica, ki vloži pritožbo na generalni direktorat za trgovino, ki ima za to pristojno pisarno v enoti B1. Tudi fazi predhodnega in preiskovalnega postopka se navezujeta na generalni direktorat za trgovino in s tem na direktorat D. Ustrezni podatki in obravnavana dokumentacija iz teh faz se predloži nadalje v obravnavo, kjer lahko Komisija, na podlagi ustreznih informacij, na zasedanju doreče začasne ukrepe. Ostale faze postopka pa so že izven obravnave generalnega direktorata za trgovino. Generalna direkcija za trgovino ima pomembno funkcijo, saj je prisotna že na samem začetku uvedbe. Tako je pomembno, kako bo preučila posamezno zahtevo za uvedbo. V primeru potrebe bo direktorat podal odločitev o nadaljnji preiskavi in ob njenem zaključku predal ustrezno dokumentacijo Komisije, ki bo obravnavana na dnevnem redu zasedanja, kjer ima generalni direktorat trgovina zopet določen vpliv. Instrumenti odstranjevanja trgovinskih ovir so temelj pogajanj bilateralnih sporazumov v EU. Njihova obravnava se v generalnem direktoratu trgovina nanaša na direktorat F. Vloga direktorata pri teh instrumentih je, da preuči pritožbo in zanjo, če je po preučitvi pritožbe potrebno, najde tudi ustrezno rešitev. Škoda se lahko odpravlja kot pišeta Bobek in Živko (2002, 37 ): »Z bilateralnimi sporazumi, z razreševanjem sporov pri STO in s povračilnimi ukrepi. Vloga generalnega direktorata, pa se pri teh pristopih reševanja problema tudi nekoliko razlikuje. S posredovanjem posameznega primera STO se spori nadalje rešujejo v okviru organa, ki je odgovoren za reševanje sporov v STO. Kadar je odpravljanje škode izven pristojnosti multilateralnega pravila, rešuje ta problem EU s sporazumi v obliki bilateralnih pogajanj ali z ustreznimi povračilnimi ukrepi. V obeh primerih sodeluje tudi generalni direktorat trgovina v oblikovanju ustreznih predlogov, pri pripravi jasne dokumentacije in kakovostnih analiz problema ter ponujenih možnih rešitev. Te primerne informacije se po zaključeni obravnavi znotraj generalnega direktorata predložijo v nadaljnjo obravnavo in ukrepanje v obliki nadaljnjih postopkov odločanja v Komisiji in izven nje. Cilj SZTP je tudi učinkovito odpiranje novih trgov v svetovnem gospodarstvu. V ta namen je bila ustvarjena baza podatkov imenovana Market Acces policy- Strategija za dostop na tuje trge. Baza podatkov je instrument, ki naj bi vsebovala vse pomembne informacije, ki naj bi omogočale lažje in hitrejše poslovanje na tujih trgih. Instrument je v pristojnosti urejanja direktorata F in njenih enot v generalnem direktoratu trgovina. Pomembno pa je omeniti, da EU, ne samo da izvaja ukrepe in preiskave, ki se nanašajo na vodenje SZTP, v trgovinske obrambne preiskave je lahko vključena tudi s strani tretjih držav, v primerih izvoza iz EU. Zaradi tega se je oblikoval instrument imenovan Monitoring tretjih držav, ki je v pristojnosti direktorata B, generalnega direktorata za trgovino. Njegova naloga in naloga njegovih enot kot pišeta Bobek in Živko (2002, 36) je da: »Zasledujejo te aktivnosti in zagotavljajo podporo industriji in članicam.« V trgovinske obrambne preiskave, ki se nanašajo na izvoz iz Skupnosti so lahko neposredno vključene države članice in industrija ali pa v njih nastopa generalni direktorat trgovina s Komisijo v primerih kot navajata Bobek in Živko (2002, ): »Kjer gre za vpletenost subvencij in

39

njihovo preiskavo, še posebej na področju zaščitnih ukrepov, ki se nanašajo na celotni uvoz iz EU.« Bobek in Živko (2002, 36 ) pišeta: »V primerih, kjer so države članice in industrija direktni udeleženci, je Komisija [ z generalnim direktoratom trgovina ] razvila naslednjo prakso: Monitoring razvoja obrambnih trgovinskih ukrepov v vseh tretjih državah. Svetovanje državam članicam in industriji, v zvezi z udeležbo v preiskavah, ki so jih sprožile tretje države. Še posebej to vključuje zagotovila, da so odgovori držav članic koherentni z STO pravili in pravili pomoči v EU. Zagotoviti, da tretje države pri izvajanju preiskav izpolnjujejo WTO pravila. Aktivnosti na to temo se izvajajo na različnih področjih (bilateralne razprave, konzultacije v ustreznih sporazumih STO, sistem poravnave sporov v STO).« Generalni direktorat za trgovino ima vpliv tudi na ostale instrumente SZTP, ki pa jih je še mnogo. Instrumenti služijo kot sredstvo doseganja ciljev postavljenih v SZTP. Zagotavljati morajo harmoničen in uravnotežen razvoj svetovne trgovine v skladu s 133. členom pogodbe iz Nice. V tem procesu sodeluje generalni direktorat trgovina kot nosilec oblikovanja in izvrševanja instrumentov SZTP.

40

6 SLOVENIJA IN SZTP EU Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je slovenski trg postal del notranjega trga EU. Slovenija je prevzela skupno trgovinsko politiko kot eno od ključnih področij, kjer je pristojnost posameznih držav članic prenesena na nadnacionalno raven (Ministrstvo za gospodarstvo RS 2005c). Pravna podlaga za skupno trgovinsko politiko je 133. člen pogodbe iz Nice, ki določa, da ta temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve trgovinskih sporazumov, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine (Čebular 2004). Izzivi Slovenije v zunanje trgovinski politiki so zrcalna slika izzivov na področju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Cilji Slovenije v SZTP so zagotoviti podjetjem dostop do trgov, ne glede na to ali so podjetniški interesi usmerjeni na regijo, skupino držav, Evropo ali globalni trg. Politika podjetjem zagotavlja, da so zahteve, ki jih morajo izpolnjevati na izvoznih trgih, nediskriminatorne, kolikor mogoče enostavne in za podjetja neobremenjujoče ter da je na voljo učinkovit sistem reševanja problemov, ki pri tem nastajajo (Ministrstvo za gospodarstvo RS 2005a). Ukrepi Slovenije za pospeševanje izvoza temeljijo na načelu dovoljenega glede Svetovne trgovinske organizacije in Evropske unije, na načelu ustvarjanja ugodnih pogojev za izvozni prodor za vsa podjetja skladno z njihovimi konkurenčnimi prednostmi in sposobnostmi ter na načelu kombiniranja različnih ukrepov za promocijo izvoza, od sklepanja sporazumov do iskanja sinergij med različnimi ustanovami in organizacijami na nacionalni in mednarodni ravni (ibidem). 6.1 Posledice sprejetja SZTP EU na slovenskem tržišču Slovenski trg je po 1.5. 2004 postal del notranjega trga EU, na katerem nastopa 25 držav članic. Vseh 25 članic vodi SZTP do tretjih držav in nastopa na zunanjem trgu skupno po določenih načelih. Vstop Slovenije v carinsko unijo, posledično pomeni sprejetje skupne carinske tarife, ki omogoča enotno nastopanje Skupnosti nasproti tretjim državam. Z vstopom v EU smo izgubili del suverenosti pri oblikovanju gospodarske in trgovinske politike. Trgovinska politika je v celoti v pristojnosti Skupnosti. V to pristojnost spada uvajanje ukrepov in instrumentov na področju zunanje trgovine in sklepanje trgovinskih sporazumov. Šinkovec (1992) opisuje zunanjo suverenost, kjer lahko : «Vsaka država članica samostojno ureja kakšno vprašanje vse dotlej, dokler ni sprejeto skupno stališče v pravni obliki, seveda z omejitvijo, da je takšna odločitev skladna z načeli ES.« Slovenija je izgubila velik del trgovine, ki so jo predstavljali trgi nekdanje Jugoslavije, saj so prenehali veljati prostotrgovinski sporazumi, katere je Slovenija s temi državami podpisala bilateralno. V STA je objavljen članek EU - 1. maj/Slovenske gospodarske panoge na vstop v EU različno pripravljene, z dne 4.4.2004. V njem piše, da je slovensko gospodarstvo v EU uspešno našlo nove trge, ki jih je bilo prisiljeno iskati po izgubi trgov nekdanje Jugoslavije.

41

Nadaljnje ocene iz članka kažejo, da so z vstopom v EU veliki izvozniki z razmerami na evropskem trgu dobro pripravljeni, slabše pa so na vstop pripravljena srednja in mala podjetja in tista, ki so bolj kot na tuje usmerjena na domači trg in na trge nekdanje Jugoslavije. Vse gospodarske panoge na vstop niso enako pripravljene, predvsem tiste panoge, ki so se že pred vstopom srečevale s težavami. Nujne so večje razvojne ambicije, tehnološke inovacije in izobražena delovna sila. Najbolj ogrožene panoge so kmetijstvo ter živilska in naftna industrija, ki skoraj polovico svojega izvoza ustvari v državah nekdanje Jugoslavije. Srednje ogrožene so kemična, lesna, papirna in gumarska industrija, ki v teh državah ustvari več kot petino svojega izvoza (Republika Slovenija 2003-2004a). V članku Slovenija z vstopom v EU izgublja suverenost pri oblikovanju trgovinske politike, objavljenemu v STA rubrika Gospodarstvo-Slovenija, 27.1.2004, piše da bo Slovenija sicer zmanjšala izvoz na trge nekdanje Jugoslavije, vendar pa je kompenzacija za manjši izvoz v tem, da bodo slovenska podjetja povečala proizvodnjo v svojih podružnicah na teh trgih. Nadalje v istem članku piše, da bo Slovenija v EU veljala za inovativno družbo s konkurenčnim poslovnim okoljem, bo morala vlagati predvsem v tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih proizvodov z velikim vložkom človeškega kapitala. Slovenija je namreč, kot piše v članku, izčrpala razvojni potencial, ki temelji na dodelavnih poslih in delovno intenzivnih panogah, ostale panoge pa niso sposobne kompenzirati upadanja aktivnosti tradicionalnih panog. Menjava z Evropsko unijo, če upoštevamo rezultate minulih let, je že zdaj za slovenske razmere tako visoka, da bo njen delež težko bolj povečati. Zato bo menjava z nečlanicami, tako državami Cefte, ki bodo za zdaj ostale še zunaj Evropske unije, državami nekdanje Sovjetske zveze in nekdanje Jugoslavije, in z nekaterimi drugimi državami zelo pomembna, tudi kot rezerva za rast menjave in rast gospodarstva (Bertoncelj Popit 2004). Članstvo v EU in s tem skupna zunanja trgovinska politika, naj bi pripomogla tudi k odpiranju novih trgov. Pri tem pa je pomembno sodelovanje organov EU (predvsem komisije) z gospodarskimi združenji (GZS) in državno organizacijo (agencijo) pri spodbujanju izvoza in osredotočenju na ciljne države. Ustrezen dostop do trgov predstavlja področje, ki ga urejajo predpisi o odstranjevanju trgovinskih ovir (TBR - Trade Barriers Regulation). Če obstajajo trgovinske ovire, se podjetje pritoži Komisiji. Ta prouči pritožbo in poskrbi za odpravljanje škode. Pomemben vir informacij o dostopu na tuje trge predstavlja povezava z bazo podatkov EU o dostopu na tuje trge imenovana MADB (Market Access Database). Ponuja pregled nad ovirami, s katerimi se spopada evropsko gospodarstvo pri vstopanju na trge tretjih držav. Dostop do vsake posamezne identificirane ovire je možen po posameznem sektorju, po posameznih državah ali kombinirano. Poleg tega vključuje dostop do osnovnih informacij, ki zanimajo evropske izvoznike (informacije o davkih, postopkih carinjenja, postopkih pretoka blaga prek državnih mej, o dostopu do originalnih obrazcev in njihovih prevodov, mednarodnih pravilih glede intelektualne lastnine) (Bobek 2003a).

42

Slovenija je s sprejetjem skupne zunanje trgovinske politike izgubila nekatere trge. Je pa treba poudariti, da trgi ki jih je, zaradi sedaj slabše konkurenčnosti izgubila, nadomeščajo novi trgi, ki Sloveniji odpirajo nove priložnosti. Tako je pomembno, da kot članica čimbolj aktivno uporablja skupno zunanjo trgovinsko politiko, ki ji omogoča odpiranje in nastopanje na novih trgih. 6.2 Vloga in vpliv Slovenije kot polnopravne članice na SZTP EU EU predstavlja za Slovenijo velik pomen na trgovinskem področju. Z možnostjo nastopa na skupnem trgu in oblikovanjem skupne zunanje trgovinske politike v interesu vseh držav članic, omogoča boljše izkoriščanje ekonomij obsega in odprave nelojalne konkurence oz. neenake obravnave udeležencev na trgu. Pri tem je pomembna tudi možnost sodelovanja na področju trgovinske politike Slovenije in s tem tudi slovenskih podjetij. Možnosti sodelovanja in oblikovanja so povezane tudi z učinkovitim načinom komuniciranja in dostopa do virov informacij vseh udeležencev v Skupnosti. Slovenija in ostale države članice praviloma ne morejo samostojno izvajati ukrepov glede trgovanja s tretjimi državami, kot so - na primer - sklepanje trgovinskih sporazumov, uvedba antidumpinških ukrepov, spremembe carinskih stopenj ali uvedba količinskih omejitev uvoza oziroma izvoza. Država članica lahko izvaja lastne zunanjetrgovinske ukrepe samo, če ima za to posebno odobritev Komisije, če ji to dovoljuje poseben predpis, uredba ES ali mednarodna pogodba, ki jo je sklenila ES, ali v primeru, da tak ukrep upravičujejo določbe člena 269/1/b ali člena 297 Rimske pogodbe (Tratnik 2004).

Slovenija v sektorju za trgovinsko politiko Ministrstva za gospodarstvo RS aktivno sodeluje v procesu oblikovanja trgovinske politike oziroma posameznih ukrepov trgovinske politike, ki so v pristojnosti sektorja ( Ministrstvo za gospodarstvo RS 2005c).

Sektor opravlja naloge, ki se nanašajo na ( Ministrstvo za gospodarstvo RS 2005b):

- proces oblikovanja trgovinske politike oziroma posameznih ukrepov trgovinske politike, ki so v pristojnosti sektorja:

a) tarifne opustitve, b) splošni sistem preferencialov (GSP), c) ukrepi trgovinske zaščite, d) uvozna dovoljenja.

- proces sklepanja trgovinskih sporazumov s tretjimi državami ter spremljanje njihovega izvajanja

Slovenija je v okviru sektorja za trgovinsko politiko vključena tudi v proces sklepanja trgovinskih sporazumov s tretjimi državami ter spremljanja njihovega izvajanja. Pri tem poskuša v čim večji meri upoštevati interese slovenskega gospodarstva (Ministrstvo za gospodarstvo RS 2005c).

43

Slovenija kot polnopravna članica EU ima določene vplive na SZTP EU, in sicer na naslednje načine (Bobek in Živko 2002, 23):

- Ko komisija dobi pooblastilo za pogajanja od ministrskega sveta lahko Slovenija oz. druga posamezna članica EU uveljavi nadaljnji nadzor nad potekom pogajanj preko Komiteja, v katerem ima vsaka članica EU svoj sedež. Komite je prisoten pri pogajanjih z državami, ki niso članice EU. Njegova vloga se izkazuje le v obliki nasveta, vendar pa je pomembna vez med državami članicami in pogajalci Komisije.

- Pri velikem številu rutinskih zadev odločajo komiteji pod ministrskim nivojem, kot je COREPER (končna pogajanja pri približno 70 % zadev Sveta).

- Pri glasovanju v Ministrskem svetu ima Slovenija naslednjo moč ki je:

a) večja pri glasovanju o vprašanjih, ki zahtevajo soglasne odločitve (asociacijski sporazumi, trgovina s storitvami, intelektualna lastnina);

b) nekoliko manjša pri glasovanju o vprašanjih, ki zahtevajo kvalificirano večino; c) najmanjša pri glasovanju o vprašanjih, ki zahtevajo navadno večino

- Slovenija ima tudi posreden vpliv na oblikovanje predlogov Komisije preko interesnih

skupin. Možnost dejavnega sodelovanja pri odločanju glede trgovinske politike in s tem tudi možnost na sprejetje zakonodaje EU imajo tudi slovenska podjetja. Eden izmed načinov je povezovanje podjetij v razne oblike evropskih združenj, ki Komisijo obveščajo o težavah, s katerimi se srečujejo pri trgovanju, sporočajo svoje interese, posredujejo predloge… Drugi način je vplivanje preko slovenskih predstavnikov, ki sodelujejo v odborih ali delovnih skupinah. Pri skupni trgovinski politiki so to predvsem Odbor 133 – stalni člani, namestniki, storitve, tekstil in jeklo ter delovne skupine za trgovinska vprašanja, splošni sistem preferencialov in za izvozne kredite. Na njih sodelujejo predstavniki ministrstva za gospodarstvo in Stalnega predstavništva RS v Bruslju. Oblikovanje stališč do posameznih zadev, ki jih obravnavajo na teh delovnih skupinah in odborih, je zahtevno delo, saj je treba večkrat tehtati med različnimi interesi gospodarstva. Usklajevanje poteka med različnimi ministrstvi , za stališče pa se zaprosi tudi predstavnike GZS in združenja, ki delujejo v okviru GZS. Podjetja najdejo obvestila o aktualnih zadevah glede trgovinske politike na različnih spletnih straneh. Ena izmed teh spletnih strani je npr. izvozno okno (www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/). Vabljena so, da izrazijo svoje interese glede teh zadev in sporočijo, s kakšnimi težavami se srečujejo pri trgovanju. Če so namreč jasni interesi gospodarstva, je delovanje predstavnikov Slovenije v Bruslju mnogo lažje in učinkovitejše, saj se je na podlagi zadostnih argumentov laže izpostaviti in podpreti ali nasprotovati predlogom Komisije ter tudi predlagati spremembe (Čebular 2004). Treba je omogočiti tudi učinkovit - interaktiven način komuniciranja med evropskimi gospodarskimi subjekti in evropskimi ustanovami, poenostavljeno pridobivanje dodatnih informacij, ki zanimajo podjetnike, ter učinkovito obveščanje evropskih ustanov s strani evropskega gospodarstva o morebitnih nelegalnih ovirah, ki se pojavljajo v procesu menjave (Bobek 2003a).

44

V okviru slovenskega poslovnega tedna v organizaciji GZS in ministrstva za gospodarstvo, ki je potekalo 6.5.2003 je mnenje podal Vito Bobek, da (Citirano v: Kenda 2003): »Slovenija ima možnost so-oblikovanja v SZTP. A je pri tem pomembno sodelovati v najzgodnejših fazah, pri oblikovanju teh politik v strokovnih službah evropske Komisije, saj je pozneje predloge težko spreminjati«. 6.3 Spremembe za Slovenijo po vstopu v EU na področju vodenja SZTP EU S sprejetjem SZTP je prišlo do nekaterih sprememb, ki se nanašajo tako na uvoz kot na izvoz iz Slovenije v Skupnost in na trge tretjih držav. V članku Nov režim: Poslovanje z državami, ki niso članice EU v Gospodarskem vestniku, 2.2.2004 zasledimo, da je pri uvozu iz držav nečlanic za določitev carinske stopnje, ki se bo uporabljala pri uvozu v EU, treba pregledati sporazume ali dogovore, ki jih je EU sklenila s kako državo, upoštevati pa je treba tudi morebitne avtonomne režime, ki jih je EU odobrila tej državi. Višino dajatev, ki jih je treba plačati pri uvozu, je najlažje preveriti v podatkovni bazi TARIC. V njej so zbrani vsi ukrepi, ki kakorkoli vplivajo na uvoz izdelkov iz tretjih držav (višina uvoznih dajatev, količinske omejitve, uvozna dovoljenja itd.). Podatkovna baza TARIC je javno dostopna na internetu. Nadalje v istem članku opisuje da so se spremenili tudi pogoji za izvoz v države, ki niso članice EU. Tudi glede določitve višine dajatev, ki jih bo treba plačati za izdelke s slovenskim poreklom (EU), je treba preveriti sporazume ali dogovore, ki jih je EU sklenila s kako tretjo državo ter morebitne avtonomne režime, ki jih je ta država odobrila EU. Tudi za te dajatve, ki jih bodo morali slovenski izvozniki plačevati pri uvozu v tretjo državo, obstaja podatkovna baza, in sicer Market Access Database (MKACCDB), ki je prav tako dostopna na internetu. Članstvo prinaša tudi spremembe v trgovanju na novem notranjem trgu med 25 državami. Kot navaja Metka Jerina (2004): »Slovenija bo prevzela celotno zunanjetrgovinsko politiko EU. Carinsko tarifo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 122/10. 12. 2003, bo nadomestila skupna carinska tarifa EU, ki velja brez izjem za vse članice. Splošna carinska zaščita v EU je nižja kot v Sloveniji. Poleg tega uporablja EU še številne ukrepe, s katerimi se carinska zaščita še zmanjšuje.« Slovenija je z vstopom v EU izgubila del trgov, saj so prenehali veljati nekateri bilateralni sporazumi, ki so prinašali nekatere ugodnosti. Vendar je potrebno upoštevati, da smo pridobili večji notranji trg in več ugodnosti na novem zunanjem trgu. Torej je izgubo potrebno nadomestiti na novih trgih, ki ponujajo nove priložnosti in ugodnosti. Po besedah Bobeka (2003b) : »Lahko to slovenska podjetja dosežejo le z maksimalnim izkoriščanjem instrumentov, s katerimi za pospeševanje izvoza razpolaga EU. Še zlasti pri neevropskih trgih, kjer gre za oddaljena in manj znana območja, na katerih imajo slovenski izvozniki le obroben položaj. Zunanji segment zunanje trgovine Slovenije bo usmerjen predvsem na trge držav, ki so zunaj sedanjega oziroma pričakovanega novega širšega članstva EU.« V zadevi sprejema sporazumov Skupnosti pravi Pavla Suban-Šavl (2003), da: »Prav ti sporazumi dodatno širijo trg slovenskim podjetjem. Vstop Slovenije v EU pomeni, da se

45

bo preferencialni teritorij bistveno povečal. Število držav s katerimi bomo imeli preferencialno obravnavo (znižane in ukinjene carinske dajatve) pri uvozu in/ali izvozu, bo z dosedanjih 34 naraslo kar na 206. S tem se bodo odprle nove priložnosti za trgovanje z mnogimi novimi trgi. Pri tem gre za uporabo dveh vrst porekla blaga, in sicer nepreferencialno in preferencialno, ki ga določajo sporazumi o prosti trgovini ali splošni sistem preferencialov.« 6.3.1 Ukrepi trgovinske zaščite Tanja Košutnik (2004) v svojem članku piše, da se: »Ukrepi z makroekonomskega vidika morda ne zdijo pomembni. Ko pa gre za interes posameznega podjetja, tako pri proizvajalcih kot uvoznikih, je drugače.« Torej so zaščitni ukrepi pri nas najbolj pomembni za domače proizvajalce in uvoznike. V povezavi s tem so najbolj pomembni protidampinški in protisubvencijski ukrepi. Med ukrepe trgovinske zaščite pripisujemo še zaščitne ukrepe kamor po Bobek in Živko (2002, 40) uvrščamo: » Varnostne ukrepe, ki se lahko uporabijo, če se poveča uvoz določenih proizvodov tako, da to povečanje povzroča škodo proizvajalcem iz EU; kvote in nadzorni ukrepi. Varnostni ukrepi se lahko uvedejo na zahtevo države članice oz. na pobudo Komisije. Nadzorne ukrepe pa ureja STO sporazum o uvoznih licenčnih postopkih. Na področju protidampinških in protisubvencijskih ukrepov lahko podjetja (proizvajalci) v Sloveniji sodelujejo pri sprejemanju odločitev na ravni Skupnosti, vložijo pritožbo posredno ali neposredno in izražajo interese. Enako velja za ostale države članice. Pri tem, pa je potrebno biti pozoren, da morajo v primeru pritožbe, pritožbo podpreti proizvajalci, ki predstavljajo najmanj 25% celotne proizvodnje določenega izdelka v EU. Proizvajalci morajo pokrivati vsaj četrtino prizadetega trga. To za Slovenijo pomeni, da lahko ukrepe sprožijo le velika podjetja. Košutnikova (2004) opozarja: »Ker gre v teh primerih za proizvajalce podobnega izdelka, ki so med seboj konkurenti, v EU pritožbe ponavadi vloži neko neodvisno telo, na primer evropsko industrijsko združenje, ki zbere podatke in jih posreduje Evropski komisiji.« Tako po mnenju avtorice v praksi za naša podjetja to pomeni, da se bodo morala naučiti delovati in povezovati s podjetji iz drugih držav članic EU in to najbolje v okviru evropskih industrijskih združenj. Za domače podjetje, ki bo uvažalo, in na katere bo vplivala morebitna uvedba ukrepa piše Košutnikova (2004), da je pomembno, da: »Se že ob začetku preiskave javijo Komisiji in ji predstavijo svoje argumente. Stopnja dajatve je za izvozna podjetja, ki so sodelovala v preiskavi, običajno nižja kot za druga podjetja, ki niso sodelovala. Za ukrepe, ki bodo avtomatsko razširjeni na nove države članice, bodo podjetja imela možnost zaprositi za različne vrste pregledov, ki jih predvideva zakonodaja. In sicer če bodo menila, da v njihovem primeru ne gre za damping ali če gre za spremembo razmer na trgu. Pri tem je pomembno poudariti, da širitev brez posredovanja dokazov ni dovolj, da bi se pregled začel. Nove okoliščine je treba dokazovati na ravni EU, in ne le na nacionalni ravni. Uvozniki bodo imeli še pravico do vračila že plačanih dajatev, če bodo dokazali, da je stopnja dampinga, na podlagi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali zmanjšana na raven, ki je nižja od veljavne dajatve.

46

Na notranjem trgu velja načelo prostega pretoka blaga, tako države članice ne morejo uvajati ukrepov trgovinske zaščite ena proti drugi. (Agencija TIPO 2003č). Slovenija kakor tudi ostale države članice, lahko tako izrazijo interes in vložijo pritožbo oz. sodelujejo pri uvajanju ukrepov proti tretjim državam nečlanicam EU. Pomembno pri tem, pa je izpostaviti tudi možnost uvajanja ukrepov tretjih držav proti EU. Bobek (2003a) opisuje Monitoring tretjih držav in njihovih obrambnih akcij kot enega izmed instrumentov SZTP in pri tem navaja, da so: »Države članice in podjetja v večini primerov neposredni udeleženci v preiskavah, ki so jih sprožile tretje države. Njihova naloga je, da sami branijo svoje pravice v postopkih, ki so sproženi proti njim. Izkušnje, pridobljene ob uvedbi novega aktivnega pristopa, kažejo, da se gospodarstvo zelo zanima za svetovalno vlogo Komisije. Pri tem prihajajo v stik številna podjetja, industrijska združenja ter odvetniki, ki branijo njihove pravice.« 6.3.2 Tarifne opustitve in kvote Dne 15. in 16. novembra 2004 je v Bruslju potekal prvi sestanek novega kroga obravnavanja zahtevkov za uveljavitev ukrepa tarifne opustitve in kvote. Na sestanku je bilo obravnavanih 114 zahtevkov, ki so na Komisijo prispeli do roka. Tarifne opustitve in kvote, ki bodo dogovorjene na sestankih, bodo v veljavo stopile z dnem 1.7.2005 (Agencija TIPO 2003b). Ugodnosti iz naslova tarifnih opustitev lahko koristijo samo proizvodna podjetja znotraj Unije. Zahteva za določitev tarifne opustitve bo na Komisijo vložena samo če (Gospodarska zbornica Slovenije 2005): - surovin, polproizvodov in sestavnih delov ni na voljo znotraj Unije, - se primerljivo ali nadomestno blago ne proizvaja na območju Unije ali v tretjih državah

v okviru preferencialnih tarifnih dogovorov, - gre za končni proizvodi, ki se uporablja kot sestavni del v drugih končnih proizvodih in

se z operacijo sestavljanja doseže visoka dodana vrednost, - znesek pobranih carinskih dajatev presega vrednost 20.000 EUR na leto.

V tej zvezi je treba poudariti, da se blago, ki je uvoženo na podlagi aranžmajev opustitve, nahaja v prostem prometu na celotnem ozemlju Skupnosti; to pomeni, da lahko uživajo ugodnosti vsi subjekti v vseh državah članicah, ko se opustitev odobri. To pomeni, da ima lahko opustitev, ki se odobri na zahtevo ene države članice, posledico za vse druge države članice in, da mora upravljanje tega področja zato potekati v tesnem in poglobljenem sodelovanju med državami članicami in Komisijo, tako da lahko ta zagotovi upoštevanje vseh interesov Skupnosti. Da bi preprečili diskriminatornost ukrepov, ki dajejo prednost posameznemu subjektu, morajo biti opustitve dostopne vsem podjetjem, to je vsem uvoznikom v Skupnosti in dobaviteljem iz tretjih držav (Agencija TIPO 2003b).

V kolikor pa v Skupnosti ali v državah, s katerimi ima EU sklenjene preferencialne tarifne aranžmaje, obstaja manjša količina proizvodnje enakega, enakovrednega ali nadomestnega izdelka izdelku, ki ga želimo uvoziti, vendar ta proizvodnja ne zadošča za pokritje potreb vseh zadevnih predelovalnih ali proizvodnih podjetij znotraj Skupnosti, se lahko odobrijo

47

kvote, ki so omejene na nerazpoložljive količine, z znižano stopnjo carine ali stopnjo prosto (Gospodarska zbornica Slovenije 2005).

Tudi slovenski uvozniki so morali pravočasno vložiti zahteve po dodelitvi količin v okviru posameznih kvot. Če jih niso, uvoz teh izdelkov po 1. maju ne bo mogoč (Jerina 2004). 6.3.3. Uvozna dovoljenja Trenutno uporablja EU sistem količinskih omejitev le pri uvozu tekstila, jekla in v majhnem obsegu pri uvozu obutve, porcelana in keramike. Poleg sistema količinskih omejitev pa ponavadi uporablja še določene nadzorne ukrepe, kot so sistem dvojne kontrole ali predhodnih dovoljenj itd., s pomočjo katerih spremlja dogajanje na trgu in si s tem omogoča hitrejše ukrepanje v primeru nastalih težav (Agencija TIPO 2003d). Podrobna pravila za izvajanje sistema za posamezno tržno ureditev (včasih tudi za posamezni proizvod) so predpisana v posebnih uredbah. Za nekatere tržne ureditve je komisija EU posebej predpisala pravila za sistem uvoznih dovoljenj, posebej za sistem uvoznih dovoljenj s kvotami ter posebej za sistem izvoznih dovoljenj in dovoljenj z vnaprejšnjo določitvijo za izvajanje sistema izvoznih nadomestil. Med množico uredb najdemo tudi take, ki predpisujejo izvajanje sistema le za uvoz določenih proizvodov iz neke države. Vsem vrstam dovoljenj je skupno to, da je enkrat izdano dovoljenje veljavno v vseh članicah EU. Izdajajo jih pristojne nacionalne institucije na predpisanem obrazcu. Dovoljenje lahko pridobi pravna ali fizična oseba s sedežem v EU, če izpolnjuje pravila iz uredb. Dovoljenje ne le dovoli izvoz ali uvoz blaga, ampak pomeni za podjetje tudi obveznost, ker je pokrito z varščino. Varščine so spet sistem zase in so krovno predpisane z uredbo komisije EU št. 2220/85 (Skrt 2004). Pridobitev uvoznega dovoljenja poteka po določenem postopku. Organ države izvoznice izda izvozniku izvozno dovoljenje, pri tem pa upošteva količinske omejitve EU. Uvoznik v katerikoli državi članici vloži zahtevek za izdajo uvoznega dovoljenja, ki mora vsebovati predpisane podatke. Organ države članice (v Sloveniji je to ministrstvo za gospodarstvo) obvesti komisijo EU o zahtevah za uvozna dovoljenja. Obvestilo Komisiji vsebuje podatke o tretji državi dobaviteljici, zadevni kategorij izdelka , količinah, ki naj bi se uvozile, številki izvoznega dovoljenja, kvotnem letu in o državi članici, v kateri naj bi se izdelki sprostili v prost promet. Komisija preveri, ali je zahtevana količina še na voljo in ali je številka izvoznega dovoljenja pravilna. Če količinska omejitev ni izčrpana, se delitev opravi po sistemu "kdor prvi pride, prvi melje". Pristojni organ v državi članici nato uvozniku v petih delovnih dneh izda uvozno dovoljenje ( Tilia 2003).

48

6.3.4 Splošni sistem preferencialov GSP Trgovina Slovenije kot polnopravna članica odpira določene priložnosti na novih trgih, hkrati pa tudi novosti za slovenska podjetja. Te novosti se razlikujejo glede na to, ali poslujemo na novem notranjem ali zunanjem trgu. Skupnost kot navaja Suban Šavl (2003): »Ureja svojo trgovinsko menjavo s tretjimi državami na podlagi sklenjenih nepreferencialnih in preferencialnih sporazumov. Prav ti sporazumi dodatno širijo trg slovenskim podjetjem.« Nova pravila in novosti pomembno olajšujejo blagovno menjavo. Pri poslovanju s partnerji na notranjem trgu slovenskim podjetjem ni več potrebno izpolnjevati carinskih formalnosti, ki so običajne pri izvozu oziroma uvozu blaga. Eno takih pravil je tako imenovana izjava dobavitelja, ki se uporablja za blagovni promet v EU. Z njo dobavitelj na notranjem trgu dokazuje poreklo dobavljenega blaga kupcu (Metlika 2004). V praksi slovenskih podjetij pri poslovanju na zunanjem trgu po vstopu v EU poznamo po opisu Suban Šavl (2003): »Dve vrsti porekla blaga, in sicer nepreferencialno in preferencialno, ki ga določajo sporazumi o prosti trgovini ali splošni sistem preferencialov (GSP). Dokazovanje preferencialnega porekla blaga je na podlagi trgovinskih sporazumov. Število držav s katerimi imamo sedaj preferencialno obravnavo (znižane in ukinjene carinske dajatve) pri uvozu in/ali izvozu, je naraslo od 34 kar na 206« Splošna shema preferencialov (GSP) je instrument trgovinske politike, namenjen spodbujanju gospodarskega razvoja manj razvitih držav. Na podlagi GSP so države v razvoju upravičene do znižanja oziroma odprave carin pri uvozu določenega blaga na trg EU (Čebular 2004). Potrdilo o poreklu blaga Form A se uporablja za dokazovanje preferencialnega porekla blaga na podlagi splošnega sistema preferencialov (Suban-Šavl 2003). Slovenija ima tudi določen vpliv na splošni sistem preferencialov. Agencija TIPO (2003a) na svoji spletni strani opisuje da: »V skladu s 37. členom Uredbe 2501/2001 Komisiji pri izvajanju uredbe pomaga Odbor za splošne preferenciale (Generalised Preferences Committee), ki ga sestavljajo predstavniki držav članic in mu predseduje predstavnik Komisije. Odbor lahko na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice preuči katero koli zadevo, ki se nanaša na uporabo te uredbe. Odvisno od posameznega primera ima odbor bodisi vlogo svetovalnega odbora, upravljalnega odbora ali regulativnega odbora. Komisija se mora pred sprejetjem kakršnega koli ukrepa v okviru GSP posvetovati z Odborom, pomembnejši ukrepi pa se lahko sprejmejo le, če jih v Odboru potrdi kvalificirana večina držav članic.

49

6.3.5 Trgovinski sporazumi s tretjimi državami Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo prevzela vse trgovinske sporazume med EU in tretjimi državami, ki so bili na ta dan veljavni (Agencija TIPO 2003c). Prenos pristojnosti za sklepanje trgovinskih sporazumov na organe ES prinaša za Slovenijo tako pozitivne kot tudi nekatere negativne posledice. Tako bo Slovenija izgubila ugodnosti, ki si jih je izgovorila v bilateralnih sporazumih. Pozitivna posledica prenosa pristojnosti za sklepanje trgovinskih sporazumov na organe ES pa je za Slovenijo predvsem ta, da bodo zanjo avtomatično pričele veljati vse ugodnosti, o katerih se je ES doslej že dogovorila v sporazumih s tretjimi državami, kot so zlasti ZDA, Japonska, Rusija Kitajska in Indija. Kot članica ekonomske velesile, kot je ES, pa bo tudi v prihodnosti imela korist od močne pogajalske pozicije, ki jih ima ES nasproti tretjim državam (Tratnik 2004). Sporazumi, ki so nehali veljati po vstopu Slovenije v EU Agencija TIPO (2003c):

- srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (CEFTA), - sporazumi o prosti trgovini med Slovenijo in Latvijo, Estonijo, Litvo, Makedonijo,

Izraelom, Turčijo, Bosno in Hercegovino, - sporazum med Slovenijo in EFTO

Najpomembnejši sporazumi (o prosti trgovini oziroma carinski uniji), ki jih je Slovenija prevzela ob vstopu v EU Agencija TIPO (2003c): - Stabilizacijsko-pridružitvena sporazuma (Hrvaška, Makedonija), - sporazumi sklenjeni v okviru Evro-mediteranskega partnerstva (Maroko, Alžirija,

Tunizija, Egipt, Izrael, Jordanija, Palestinska uprava, Libanon, Sirija, Turčija), - drugi sporazumi o prosti trgovini (Mehika, Južnoafriška republika, Čile). 6.4 Pomen generalnega direktorata trgovina za Slovenijo Skupna zunanja trgovinska politika prinaša za Slovenijo mnogo novosti. Med temi novostmi tudi mnoge priložnosti učinkovitejšega dostopa na nove trge. Pri tem, pa je pomembna tudi vloga generalnega direktorata za trgovino. Slovenija vodi skupno zunanjo trgovinsko politiko z ostalimi članicami Skupnosti. Lahko se udeležuje procesa oblikovanja same politike, jo s tem usmerja in oblikuje z izražanjem interesov našega gospodarstva. Pri tem seveda ne gre za postavljanje posameznih interesov v ospredje, ampak samo za udeleževanje v procesih oblikovanja na različne načine. Novi trgi predstavljajo tudi mnogo nevarnosti, ki pa za učinkovito izvedbo potrebujejo različne informacije. Za lažji dostop naših podjetij na tuje trge lahko podjetja oz. države članice uporabljajo različne baze podatkov, ki jih oblikuje in dopolnjuje generalni direktorat trgovina, z namenom hitrejšega in uspešnejšega informiranja na tujih trgih. Tako generalni direktorat predstavlja tudi pomemben vir informacij za različne gospodarske subjekte. Generalni direktorat trgovina omogoča tudi uspešnejše poslovanje z izvajanjem številnih instrumentov SZTP. Nadzoruje in zagotavlja izvedbo instrumentov sprejetih na podlagi ustreznih sporazumov. Pri tem je pomembno, da Slovenija zasleduje te

50

instrumente, jih pozna ter jih tudi uporablja. S tem vzpostavlja povezavo z direktoratom, posredno ali neposredno. Zato je potrebno kot piše Bobek ( 2003a): » Omogočiti tudi učinkovit - interaktiven način komuniciranja med evropskimi gospodarskimi subjekti in evropskimi ustanovami, poenostavljeno pridobivanje dodatnih informacij, ki zanimajo podjetnike, ter učinkovito obveščanje evropskih ustanov s strani evropskega gospodarstva o morebitnih nelegalnih ovirah, ki se pojavljajo v procesu menjave. Generalni direktorat trgovina izvaja številne raziskave in analize, ki se nanašajo na reševanje različnih problemov in služijo kasneje pri oblikovanju predlogov. Pri tem ima lahko Slovenija tudi določen vpliv. Sodeluje lahko v različnih preiskavah, če je zato bila pozvana oz. je v področje problema vpletena. Različna združenja lahko pripomorejo k izražanju interesov in s tem sodelovanju. V direktoratu se obdelujejo različni podatki, ki so za osnova oblikovanja osnutkov in kasnejših zakonodajnih predlogov. Tako se začetni predlogi, ki se nanašajo na skupno zunanjo trgovinsko politiko, oblikujejo ravno v generalnem direktoratu za trgovino in potujejo nadalje po hierarhični lestvici. Kot piše Gueguen (2003, 38): » Zaradi takega poteka postopka je bistveno, da gospodarska združenja in lobisti izrazijo svoja stališča in potrebe že na začetku, ko se predlogi Komisije šele oblikujejo. Višje ko zakonodajni predlog napreduje po hierarhični lestvici odločanja, težje je raznim interesnim skupinam uveljaviti svoje želje.« Generalni direktorat trgovina je pomemben za Slovenijo, saj je z vstopom v EU, le ta prevzel funkcijo pogajalske skupine pri sklepanju različnih bilateralnih in internacionalnih sporazumov. Generalni direktorat nastopa na tujih trgih tudi v imenu naše države. Generalni direktorat oblikuje predlog o poteku pogajanj in ta pogajanja tudi izvaja. Pri tem lahko Slovenija svoje interese izraža že na začetku, v procesu oblikovanja predloga pogajanj. Generalni direktorat za trgovino, kot piše Nugent (2001, 306-307): »Nadzoruje in ugotavlja učinke obstoječih trgovinskih sporazumov in možnih prihodnjih trgovinskih sporazumov, ki se nanašajo na trgovinske tokove in gospodarstvo EU; izmenjuje informacije in razpravlja na bilateralni ter multilateralni ravni, pri čemer gre za vzpostavljanje medsebojnih interesov s trgovinskimi partnerji; ustvarja in sprejema ideje od vseh različnih političnih akterjev.«

51

7 SKLEP Skupna zunanje trgovinska politika je zelo pomembno področje zunanjih ekonomskih odnosov EU, saj svetovna trgovina EU zavzema pomemben delež na globalnem trgu. Odpiranje novih trgov predstavlja določeno odgovornost EU, hkrati pa omogoča državam članicam nastopanje na novih trgih. Za odpiranje novih trgov so v širšem smislu potrebna trgovinska pogajanja in uporaba ustreznih sredstev in informacij o teh trgih. Pri tem se jasno izkazuje vloga generalnega direktorata trgovina. Njegovo delovanje je povezano z Evropsko komisijo, državami članicami, EU kot skupnosti in ostalimi udeleženci na tretjih trgih. Generalni direktorat trgovina posreduje Komisiji ustrezne informacije, ki so oblikovane kot osnutek predloga in služijo Komisiji za nadaljnje izvrševanje svojega dela na različnih zasedanjih in sestankih. Generalni direktorat trgovina predstavlja tudi pomembno vez med državami članicami. Zagotavlja in obnavlja določene baze podatkov, ki omogočajo lažji dostop do tujih trgov in nudi ustrezne informacije. Države članice se lahko obrnejo na generalni direktorat za trgovino v primerih različnih pritožb, izražanja interesov pri posameznih področjih oblikovanja politike, pri podajanju lastnega mnenja v posameznih postopkih. Medsebojno sodelovanje je zelo pomembno, je pa tudi zelo različno in se od primera do primera razlikuje. Generalni direktorat za trgovino je zelo pomemben za EU kot celoto, saj skrbi za izvrševanje skupne zunanje trgovinske politike vseh 25 držav članic. Slediti mora interesom vseh držav skupnosti in se zavzemati za skladen in pospešen razvoj. Generalni direktorat trgovina pogosto nastopa kot eden izmed pogajalcev v trgovinskih pogajanjih. Torej je njegova vloga vidna tudi v primeru sklepanja sporazumov, ki nosijo posledice ne samo za posamezne države članice EU ampak tudi za ostale udeležence, ki nastopajo na svetovnih trgih. Generalni direktorat trgovina pa ni odgovoren samo za sprejetje določenih sporazumov, ampak je odgovoren, da se ti sporazumi tudi izvajajo. Tako zasleduje te sporazume, podaja iniciativo za nadaljnja pogajanja in v primeru ne spoštovanja sporazumov tudi ustrezno ukrepa. Slovenija je po vstopu v EU postala tudi del skupne zunanje trgovinske politike. Skupna politika predstavlja mnogo priložnosti na tujih trgih. Slovenija je s sprejetjem trgovinske politike EU izgubila svojo suverenost pri vodenju trgovinske politike na tujih trgih . Sedaj skupaj z ostalimi članicami oblikuje trgovinsko politiko, pri čemer je zelo pomembno, da zna uveljaviti svoj interes, da učinkovito uporablja instrumente skupne zunanje trgovinske politike in ostala sredstva, ki s to politiko omogočajo učinkovito trgovanje na tujih trgih. Slovenija je z vstopom izgubila tudi nekatere ugodnosti, ki so sledili iz njenih prejšnjih bilateralnih sporazumov. Ustrezna uporaba in udeležba v trgovinski politiki EU, pa ji lahko prinese več kot je izgubila. Potrebno je vzpostaviti učinkovito komunikacijsko mrežo med pomembnimi akterji na področju skupne zunanje trgovinske politike in podjetji v Sloveniji. V to mrežo sodi tudi generalni direktorat trgovina, saj je njegova vloga na tem področju zelo velika, hkrati pa je pomembna tudi zaradi tega, ker je generalni direktorat trgovina tisti osnovni inciator vsega procesa. Pomemben je, ker se predlogi ki zadevajo skupno zunanjo trgovinsko politiko znotraj generalnega direktorata trgovina šele oblikujejo in pri samem oblikovanju je pomembno zavedanje na njegov vpliv.

52

POVZETEK V zgodovini človeštva se je večkrat porajala ideja o združitvi Evrope. K temu interesu lahko pripišemo različne dogodke, ideje in poskuse. Med njimi tudi neuspešne. Po drugi svetovno vojni je bilo jasno, da je potrebno prekiniti sovraštvo in nasprotja med narodi Evrope, vzpostaviti mir, spravo in medsebojno sodelovanje. Ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo je pokazala, da lahko države, ki so se nekoč med sabo bojevale tudi medsebojno sodelujejo in to zelo učinkovito. Skozi leta so potekali pospešeni integracijski procesi. Tako danes v Evropi, 25 držav članic tvori veliko integracijsko skupnost imenovano Evropska unija. Skupno vodenje gospodarske politike, politični odnosi in politika razvojne pomoči ustvarjajo uspešen nastop Unije v zunanjih ekonomskih odnosih. Zavedanje, da nobena država od teh članic ni tako močna, da bi se sama mogla uspešno spopasti z ostalimi državami na področju svetovne trgovine vodi v interes združevanja tudi ostale države Evrope. Evropa ima večji vpliv, če lahko nastopa skupno v interesu vseh držav članic. EU je vodilni akter v svetovni trgovini. Ustvarjanje svetovne trgovine zahteva določena pravila in red. Potrebna je politika, ki odseva interese vseh držav članic. Evropska unija skupno z vsemi državami članicami vodi skupno zunanjo trgovinsko politiko EU. Ta politika mora biti jasna in skladna, da je lahko uspešna. Zagotavljati mora pravila s katerimi se trgovinski partnerji zavežejo k spoštovanju pravil igre. Ustvarjati mora zdravo konkurenco, pošten in enakopraven dostop do trgov vseh udeležencev. Skupno zunanjo trgovinsko politiko oblikujejo različni organi, na različnih stopnjah. Pri tem je pomembno poznavanje vloge posameznih akterjev, ki so povezani s skupno zunanjo trgovinsko politiko. Pomembno je, da posamezna država učinkovito spremlja in vodi skupno trgovinsko politiko, da intenzivno nastopa v procesih oblikovanja politike in izraža svoje interese. Posamezna članica mora učinkovito uporabljati instrumente, ki vodijo k zagotavljanju ciljev skupne trgovinske politike. Z vidika Skupnosti so potrebni nenehni procesi harmonizacije, prilagajanje novim razmeram in spremljanje stanja na trgih tako posameznih držav članic kot tudi ostalih trgov po svetu. To zahteva raznolikost udeležencev EU in spremembe na svetovnih tržiščih. Evropska unija je pri tem odgovorna, da sistem deluje in postavlja cilje, ki zagotavljajo dolgoročne interese Unije kot skupnosti. Samo tako bo lahko sistem še naprej učinkovito deloval. Nastopanje na tujih trgih s skupno trgovinsko politiko bo lahko dolgoročno, če se bo raznolikost EU in njenih prihodnjih članic znala izkoriščati na tujih trgih kot prednost. Ključne besede: Evropska unija, Generalni direktorat trgovina, Skupna zunanja trgovinska politika, Instrumenti skupne zunanje trgovinske politike, Svetovna trgovinska organizacija.

53

SUMMARY In the History there was often idea about the unity of Europe. Interests of that idea were followed by different events and experiments. There were also unsuccessful one. After second world war it was need to stop hate and contradictions beetwen people of Europe. Creation of Europen community of coal and steel showed, that countries which contradict in the past, can also cooperate successfuly. Through years we could perceive accelerated integration process. Today 25 members of Europe, compose a big integration community named European union. EU leads economic policy, political affairs and a policy of development aid to create a successful Union in external economic relations. Members found out that no one of them has such power, that could individually deal with other countries in world trade. Because of this reason other countries of Europe became interested in to include the Unity. Europe has a larger influence when it acts together with interest of all members. EU leads in world trade. Making world trade claims some rules and order. There is a need of policy which shows interests of all members. European union together with all members guides a common commercial policy of EU. The policy must be clear and harmonized to be efficient and also it must assure rules with wich trade partners obligate to respect the rules of game. It should create healthy commpetition, fair and equal market entrance for all participations. Common commercial policy has a different creators on different levels. It is important to know some roles of actors which are connected with common commercial policy. Each member should effectively folow and manage common commercil policy and intensively take a part in process of policy forming to show her own interest. EU forms instruments which carry out the aims of commercial policy. Out of community sight there is a need of continually harmonizing process, conformation to new circumstances and it should follow the market situation of members and other markets round the world. This claims diversity of EU members and changes on world markets. EU is responsible that system works and makes aim which assure longterm interests of Union as a community. Only in that way the system can further work efficient. Acting on foreign markets together with common commercial policy can be longterm only, when diversity of EU and her further members can be turn out as an priority on foreign markets. Key words: European union, Direktorate general for trade, Common commercial policy, Instruments of common commercial policy , World trade organization.

54

8 LITERATURA Literatura 1. Ali M., El-Agraa. 1998. Europen Union – History, Institutions, Economics and Policies. Essex: Prentice Hall. 2. Bertoncelj Popit, Vesna. 2004. Omejitve slovenske zunanje trgovine. Gospodarski vestnik (V žarišču) 14, 50. 3. Bobek, Vito. 2003a. Prevzem instrumentov skupne zunanjetrgovinske politike EU. Finance (Priloga) 229, 34. 4. Bobek, Vito. 2003b. Regionalna usmerjenost slovenske zunanje trgovine po letu 2004. Finance (Priloga) 229, 32. 5. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 6. Bobek, Vito in Leo Gusel. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 7. Bobek, Vito in Vladimir Kenda. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 8. Bobek, Vito in Tjaša Živko. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski

politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. 9. Cristallo, David. 2003. Trade in a 25-member European Union. Belgium: European

Communities. 10. Čebular, Marija. 2004. Skupna trgovinska politika EU. Finance (Priloga) 235, 17. 11. European Commision. 2004a. A world player. Belgium : European Communities.

12. European Commision.2004b. Key facts and figures about the European Union. Belgium: European Communities. 13. European Commision. 2003a. Making globalisation work for everyone – The European Union and world trade. Belgium: European Communities. 14. Europaische Kommission. 2003b. Wie funktioniert die Europaische Union?. Belgium: Europaische Gemeinschaften. 15. Fontaine, Pascal. 2004. Evropa v 12 poglavjih. Belgija: Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti.

55

16. Gueguen, Daniel. 2003. Poslovni vodnik po evropskih institucijah. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

17. Hix, Simon. 1999.The political system of the European Union. New York: Palgrave. 18. Jerina, Metka. 2004. Kako bomo trgovali v EU. Gospodarski vestnik (Svetovalec) 14,

82. 19. Ješovnik, Peter. 2000. Evropska unija – zgodovina, ustanove, politike in evropski

model družbe. Koper: Visoka šola za management. 20. Kenda, Albina. 2003. Dovolj zgodnji lahko soodločajo. Finance (Dogodki in ozadja)

86, 8. 21. Košutnik, Tanja. 2004. Protidampinški ukrepi. Finance (Priloga) 82, 17. 22. McCormick, John. 2002. Understanding the European Union. New York: Palgrave. 23. Metlika, Bogomila. 2004. Poreklo blaga in izjava dobavitelja v EU. Finance (Priloga)

87, 17. 24. Moussis, Nicolas. 1999. Evropska Unija pravo, ekonomija, politike. Slovenska izdaja: Littera picta. 25. Nugent, Neill. 2001. The European Commission. New York: Palgrave. 26. Pavlovič, Lidija. 2004. Slovenija v EU: Posledice skupnega trga. Gospodarski vestnik

(Trgovina in trgovci) 20, 104. 27. Skrt, Branka. 2004. Uvozna in izvozna dovoljenja v EU. Finance (Priloga) 39, 17. 28. Suban-Šavl, Pavla. 2003. Vrste porekla blaga. Finance (Priloga) 44, 24. 29. Šinkovec, Janez. 1992. Zunanje-trgovinska in razvojna politika I. Gospodarski vestnik (Svetovalec) 38, 63. 30. Tilia, Mateja. 2003. Ureditev trgovine s tekstilom v Evropski uniji. Finance (Priloga) 175, 20. 31. Tratnik, Matjaž. 2004. Trgovinski odnosi Slovenije s tretjimi državami po vstopu v Evropsko unijo. Pravna praksa 3, 23. 32. Služba Vlade RS za evropske zadeve in Urad Vlade RS za informiranje. Urad vlade za informiranje. 2004. Slovenija in Evropska unija – o pogajanjih in njihovih posledicah.

56

Viri 1. Agencija TIPO. (2003a). Splošni sistem preferencialov. [ Online ] Available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg&gr2=splSst [10.1.2005]. 2. Agencija TIPO. (2003b). Tarifne opustitve. [ Online ] Available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg&gr2=trfOps [10.1.2005]. 3. Agencija TIPO. (2003c). Trgovinski sporazumi EU. [ Online ] Available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=trgSpr [ 10.1.2005 ]. 4. Agencija TIPO. (2003č). Ukrepi trgovinske zaščite. [ Online ] Available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg&gr2=ukrTrgZas#200411 1114090032 [ 10.1.2005 ]. 5. Agencija TIPO. (2003d). Uvozna dovoljenja. [ Online ] Available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg&gr2=uvzDvl [10.1.2005]. 6. Europa. (2005a). Cabinet. [ Online ] Available: http://www.europa.eu.int/comm/commission_barroso/mandelson/ cabinet_temp_en.cfm [5.3.2005]. 7. Europa. (2005b). Directorates-General and Services. [ Online ] Available: http://www.europa.eu.int/comm/dgs_en.htm [9.3.2005]. 8. Europa. (2005c). Mandelson. [ Online ] Available: http://www.europa.eu.int/comm/commission_barroso/mandelson/index_en.htm [5.3.2005]. 9. Europa. (2005d). Sectoral issues. [ Online ] Available: http://www.europa.eu.int/comm/trade/issues/sectoral/index_en.htm [5.3.2005]. 10. Europa. (2005e). What we do.[Online]Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/whois/index_en.htm [3.3.2005] . 11. Europa. (2004 a). Anti-dumping. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/respectrules/anti_dumping/index_en.htm [3.7.2004]. 12. Europa. (2004 b). Anti-subsidy. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/respectrules/anti_subsidy/index_en.htm [3.7.2004]. 13. Europa. (2004c ). Beginners. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/beginners/begin01_en.htm [ 3.7.2004].

57

14. Europa. (2004č ). Beginners. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/beginners/begin02_en.htm[ 3.7.2004]. 15. Europa. (2004d). Development. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/global/development/index_en.htm [ 3.7.2004]. 16. Europa. (2004e). Environment. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/global/environment/index_en.htm [ 3.7.2004]. 17. Europa. (2004f). EU & WTO. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/newround/index_en.htm[ 3.7.2004]. 18. Europa. (2004g).Institutions.[Online]Available: http://europa.eu.int/institutions/comm/index_sl.htm [6.12.2004] . 19. Europa. (2004h). Medicine. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/global/medecine/index_en.htm[ 3.7.2004]. 20. Europa. (2004i). Social. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/global/social/index_en.htm [ 3.7.2004]. 21. Europa. (2004 j). Trade policy instruments. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/respectrules/index_en.htm [ 3.7.2004]. 22. Europa. (2004k). Treaties. . [ Online ] Available: http://europa.eu.int/eur-lex/lex/sl/treaties/dat/12001C/pdf/12001C_EN.pdf [10.1.2005]. 23. Europa. (2004l). Work. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/work/index_en.htm [ 3.7.2004]. 24. Europa. (2004m). Who is who. [ Online ] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/whois/index_en.htm [ 3.7.2004]. 25. Gospodarska zbornica Slovenije. (2005). Arhiv novic. [ Online ] Available: http://www.gzs.si/ArhivNovic.asp?ID=16319 [ 10.1.2005 ]. 26. Gospodarska zbornica Slovenije. (2004a). Skupna zunanje trgovinska politika EU. [Online]Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=8230 [6.12.2004]. 27. Ministrstvo za gospodarstvo RS. (2005a). Področje ekonomski odnosov s tujino. [ Online ] Available: http://www.mgrs.si/ekonomski_odnosi/index.php [ 1.3.2005 ]. 28. Ministrstvo za gospodarstvo RS. (2005b). Področje ekonomski odnosov s tujino. [ Online ] Available: http://www.mgrs.si/ministrstvo/organiziranost/podrocje_ekonom_odnosov_s_tujino.php#8

58

[ 10.1.2005 ]. 29. Ministrstvo za gospodarstvo RS. (2005c). Trgovinska politika. [ Online ] Available: http://www.mg-rs.si/ekonomski_odnosi/trgovinska_politika/index.php [ 10.1.2005 ]. 30. Republika Slovenija. (2003-2004a). Trgovinska politika. [ Online ] Available: http://www.gov.si/mzz/slovenija_in_eu/trgovinska_poli.html [ 3.7.2004]. 31. Siol d.o.o.. (1998-2004).Interaktivna predstavitev ustanov EU. [Online] Available: http://www.siol.net/Novice/EU/default.asp?page_id=103 [ 6.3.2005]. 32. Urad vlade RS za informiranje.(2004).Evropske institucije. [ Online ] Available: http://evropa.gov.si/institucije [12.12.2004].

59

PRILOGA 1 133. člen pogodbe iz Nice V okviru navodil članov Komisije ima generalni direktorat trgovina nalogo vodenja Unijske trgovinske politike v skladu s 133. členom pogodbe iz Nice. Na portalu Europa (Europa 2004k) najdemo 133. člen pogodbe iz Nice, ki pravi : »1. Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine, na primer glede dampinga ali subvencij. 2. Komisija predloži Svetu predloge za izvajanje skupne trgovinske politike. 3. Kadar so za sklenitev sporazumov z eno ali več državami ali mednarodnimi organizacijami potrebna pogajanja, Komisija predloži Svetu priporočila, ta pa pooblasti Komisijo za začetek potrebnih pogajanj. Svet in Komisija sta odgovorna za zagotavljanje tega, da so sporazumi, o katerih se pogajajo, združljivi z notranjimi politikami in pravili Skupnosti. Komisija vodi ta pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga Svet imenuje kot pomoč Komisiji pri izvajanju te naloge, in v okviru direktiv, ki jih lahko nanjo naslovi Svet. Komisija redno poroča posebnemu odboru o napredku pogajanj. Pri tem se uporabljajo ustrezne določbe člena 300. 4. Svet pri izvajanju pristojnosti, ki so mu dodeljene s tem členom, odloča s kvalificirano večino. 5. Odstavki 1 do 4 se uporabljajo tudi za pogajanja in sklepanje sporazumov na področjih trgovine s storitvami in gospodarskih vidikov intelektualne lastnine, kolikor niso ti sporazumi že zajeti v teh odstavkih in brez poseganja v odstavek 6. Z odstopanjem od odstavka 4 odloča Svet soglasno pri pogajanjih in sklepanju sporazuma na enem od področij iz prvega pododstavka, če takšen sporazum vključuje določbe, glede katerih je za sprejetje notranjih pravil potrebno soglasje ali če se nanaša na področje, na katerem Skupnost še ni izvajala pristojnosti, ki so ji dodeljene s to pogodbo, s sprejetjem notranjih pravil. Svet odloča soglasno o pogajanjih in sklepanju horizontalnega sporazuma, kolikor ta zadeva tudi prejšnji pododstavek ali drugi pododstavek odstavka 6. Ta odstavek ne vpliva na pravico držav članic, da ohranjajo in sklepajo sporazume s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami, kolikor so taki sporazumi v skladu s pravom Skupnosti in drugimi ustreznimi mednarodnimi sporazumi.

60

6. Svet ne sme skleniti sporazuma, če ta vsebuje določbe, ki bi lahko prekoračile notranje pristojnosti Skupnosti, zlasti če imajo za posledico usklajevanje zakonov ali drugih predpisov držav članic na področjih, kjer ta pogodba takšno usklajevanje izključuje. V tej zvezi so z odstopanjem od prvega pododstavka odstavka 5 sporazumi, ki se nanašajo na trgovino s kulturnimi in avdiovizualnimi storitvami, izobraževalnimi storitvami ter socialnimi in zdravstvenimi storitvami, v deljeni pristojnosti Skupnosti in njenih držav članic. Zaradi tega je pri pogajanjih o takšnih sporazumih poleg odločitve Skupnosti, sprejete v skladu z ustreznimi določbami člena 300, potrebno medsebojno soglasje držav članic. Sporazume na podlagi takšnih pogajanj sklenejo skupaj Skupnost in države članice. Pogajanja in sklepanje mednarodnih sporazumov na področju prevoza še naprej urejajo določbe naslova V in člena 300. 7. Brez poseganja v prvi pododstavek odstavka 6 lahko Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno odloči, da se odstavki 1 do 4 uporabljajo tudi za mednarodna pogajanja in sporazume o intelektualni lastnini, kolikor niso ti že zajeti v odstavku 5.«

61

PRILOGA 2 Direktorati generalnega direktorata trgovina SLIKA 1: DIREKTORAT A GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat A Sredstva; Notranji odnosi in politika komuniciranja; Informacijska tehnologija.

Enota A.1: B.PRAGNELL Človeški, upravni in finančni viri; zunanja služba; programiranje.

Enota A.2 : O. DE LAROUSSILHE Notranji odnosi in politika komuniciranja.

Enota A.3: P. RUYS Informacijska tehnologija.

Povzeto po: Europa (2005e). SLIKA 2: DIREKTORAT B GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat B: F-H. WENIG Ukrepi trgovinske zaščite.

Enota B.1: P. KLEIN Ukrepi trgovinske zaščite: splošna politika, pisarna pritožb.

Enota B.2: N. MAC DONALD Ukrepi trgovinske zaščite: preiskave I; Monitoring tretjih držav.

Enota B.3: B.ADINOLFI Ukrepi trgovinske zaščite: preiskave II.

Enota B.4: D. AVOT Ukrepi trgovinske zaščite: preiskave III; Monitoring in pomoč pri izvršitvi meritev v

skupnosti. Enota B.5: T. JAKOB

Ukrepi trgovinske zaščite: preiskave IV. Povzeto po: Europa (2005e).

62

SLIKA 3: DIREKTORAT C GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat C: K. FALKENBERG Razvoj in management proste trgovine in gospodarski partnerski sporazumi z

državami ACP, Latinska Amerika, GCC in Iran; GSP.

Enota C.1: H. STANDERTSKJOLD Pogajanja in trgovinski management ter prosto trgovinski sporazumi z Latinsko

Ameriko, GCC in Iranom; GSP. Enota C.2: C. MAERTEN

Gospodarski partnerski sporazumi I. Enota C.3

Gospodarski partnerski sporazumi II Povzeto po: Europa (2005e). SLIKA 4: DIREKTORAT D GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat D Razvoj in management trgovinskih odnosov s sosednjimi deželami in z jugo-vzhodno

Azijo; Bilateralni trgovinski odnosi I. Enota: D.1

Trgovinski vidik evropske politike s sosdnjimi deželami; Trgovinski odnosi z državami kandidatkami, in države CIS ter Balkan.

Enota D.2: P. MEYER Pogajanja in trgovinski management ali prosto trgovinski sporazumi z državami

Mediterana, in jugo-vzhodnaAzija; Obravnava I.

Povzeto po: Europa (2005e).

63

SLIKA 5: DIREKTORAT E GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat E: I. WILKINSON Industrijsko trgovinska področja; Bilateralni trgovinski odnosi II;

Strategija dostopa na tuje trge; Izvozna trgovinska politika. Enota E.1

Standardi in certifikati, TBT. Enota E.2: R. PLIJTER

Jeklo, premog, ladjedeljništvo, avtomobilska, kemijska in druga industrija. Enota E.3: M. BALDWIN

Strategija dostopa na tuje trge; Trgovinski odnosi z ZDA, Kanado in EFTO. Enota E.4: F. PERREAU DE PINNINCK

Izvozna trgovinska politika (izvozni krediti, kontrola; praksa tretjih dežel). Povzeto po: Europa (2005e). SLIKA 6: DIREKTORAT F GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat F: R. PETRICCIONE Usklajevanje z WTO in OECD;

Reševanje sporov in odstranjevanje trgovinskih ovir (TBR). Enota F.1: J. CLARKE

Usklajevanje z WTO, OECD, Trgovinsko sodelovanje; GATT; Odbor 133. Enota F.2: I. GARCIA BERCERO

Reševanje sporov in odstranjevanje trgovinskih ovir (TBR). Povzeto po: Europa (2005e). SLIKA 7: DIREKTORAT G GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat G: J. AGUIAR MACHADO Storitve; Trgovinsko kmetijska vprašanja; Podpiranje razvoja; Bilateralni trgovinski

odnosi III. Enota G.1: P. SOURMELIS

Trgovina in storitve; GATTS; Investicije. Enota G.2: J. SCHAPS

Kmetijstvo, ribištvo, sanitarna merila, biotehnologija. Enota G.3: R. SCHLEGELMILCH

Podpiranje razvoja (vključujoč trgovino in okolje); dialog z družbenim okoljem. Povzeto po: Europa (2005e).

64

SLIKA 8: DIREKTORAT H GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat H: P. VANDOREN Tekstil in nova tehnologija, intelektualna lastnina,javna oskrba;

Trgovinske analize; Bilateralni trgovinski odnosi IV. Enota H.1

Pogajanja, management tekstilnih sporazumov; obutev. Enota H.2: P. VANDOREN

Nova tehnologija, intelektualna lastnina, javna oskrba. Enota H.3: G. FRONTINI

Trgovinske analize. Povzeto po: Europa (2005e).

65