Tako lahko preživim ...Butalsko sem se lotila razmišljanja o tem, kako naj začnem s pisanjem dnevnika. Naj bo dnevnik solo performans intimnega zlitja emocij ali tradicionalna postavitev scene in obnavljanje že obstoječega in prehitro minu-lega? Ne vem, prepustim se.Vsak dan me avtobus pripelje s Ptuja v Mari-bor. Počutim se, kot da prispem na drug pla-net. Tukaj lebdim. Morda sem v stanju brez gravitacije neskončnega nihanja v utopič-nem razmišljanju? Vidim zvezde, takšne in drugačne. Sestavljam jih v veliki voz. Veliki voz hrane, da lahko preživim. In priznam, prenajedam se, zajemam z vso silo in močjo, z odprtimi usti in očmi, odprtih rok. Prena-jedam se hrane, ki ji rečem umetnost. Le kdo bi na drugem planetu ostal ravnodušno skromen!? Egoistično in pohlepno hlastam po drugem planetu. In vem, da ko bo voz odpeljal, da bom kot Francka v romanu Na klancu, ki se bom podila za vozom vse dokler ga ne ujamem. Veliki voz v zvezdni konste-laciji. To je Festival Borštnikovo srečanje. Vesela sem, da si v Maribor pripeljal drug planet, ki se vrti po svojih tirnicah in se bo zmeraj vrtel v vsakem izmed nas, ki imamo radi teater in umetnost. Ugotovim, da neze-mljani ne obstajajo, planeti pa so še zmeraj premalo raziskani. Umetnost privoščim vsa-komur in umetnost je prostor za vsakogar. Odprt prostor kreativnega. Pridem. Prideš? Lahko si puščam kri in še vedno preživim. Ko te realnost ubija, jo umetnost personifi-cira in kot lutko oživlja. Ni mej, to je teater.

Tina Maroh

Sobota, 25. oktober 2014 | 1

Svetlana Makarovič

Mrtvec pride po ljubicoKako je temna, temna noč,/ na nebu nobene zvezde ni,/ moj ljubi hodi bogvekje,/ moj venec pa na tleh leži

Prešernovo gledališče iz Kranja zadnji tekmovalni dan letošnjega festivala obeležuje z Lorencijevo uprizoritvijo besedila Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico. Drama, ki je nastala po motivih istoimenske ljudske pesmi ter romantične Burgerjeve Lenore, odpira povsem sodobno tematiko - ne dotika se ljubezni v smrti, ampak življenja v ljubezni do materije. To ni več samo zgodba o Micki, ki ji je umrl ženin Anzelj in mu nevesta sledi do groba, to je zgodba nad grobom, ki je razpredena med dve Micki, med dva dela osebnosti ene deklice, oba dela pa se borita za prevlado v okolju, za preživetje. Uprizoritev je boj med ljubeznijo in preračunljivostjo, boj med romantično Micko in sodobno Micko, ki se znaj-deta v vse prej kot prijaznem okolju pokojnih, ki bi radi bili živi in živih, ki so v duši mrtvi. Odrsko stvaritev zaznamuje minimalistična Hojnikova scenografija, izrazite tele-sne grimase ter poigravanje s harmoniko, ki spremlja vstop igralca v prostor igre ali pa njen zvok podloži duele in replike igralcev. Poleg harmonike glasbeno nape-tost ustvarjata tudi čelo in kitara, skupaj pa dajejo podlago zgodbi, okvir atmos-feri in dramaturgijo napetosti. Glasba daje songom ustrezen folkloren okvir, ki povezuje motiv ljudske pesmi z dramo Svetlane Makarovič in nas vodi skozi dva svetova, romantično ljudskega in neoliberalistično individualnega.

Nina Zupančič

25. 10. 201419.00stara dvorana

foto

: ma

re m

uti

ć

bilTenFbS0925|10|14

25. 10. 2014

19.00

STara dvorana

Mrtvec pride po ljubicoPrešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj

Predstava traja 1 uro in 50 minut in ima en odmor.Premiera: 21. 3. 2014, Prešernovo gledališče Kranj

režiser Jernej Lorenciskladatelj Branko Rožmanasistent režiserja in koreograf Gregor Luštekdramaturginja Marinka Poštrakscenograf Branko Hojnikkostumografka Belinda Radulovićlektorica Maja Ceraručitelj harmonike, korePetitor in glasbeni vzgojitelj Branko Rožmanoblikovalec svetlobe Drago Cerkovnikoblikovalec maske Matej Pajntar

igrajoPrva micika Ana Urbanc k. g. druga micika Vesna Pernarčičanzel Miha Rodmanmlinarjev Aljoša Ternovšekmati Darja Reichmansveti tadej Borut Veselkomrtva mlinarica Vesna Jevnikarjudita Judita Polakciril Ciril Roblek

25. 10. 2014 | 1 7.00 | luTkovno gledališče

Maribor

Nejc Gazvoda

divjadavtorski Projekt

Mini teater ljubljana in Mestno gledališče Ptuj

Predstava traja 1 uro 40 minut in nima odmora.Premiera: 31. 10. 2013, Mini teater Ljubljana

režiser in avtor besedila Nejc Gazvodascenografa Numen, Ivana Radenovićkostumografka Branka Pavličglasbeni oPremljevalec New Wave Syrialektorica Tatjana Staničvodja tehnike Tilen Vipotniktehnična ekiPa Tilen Vipotnik, Anže Kreč, Matej Primec, Ivan Waltl

igrajoJurij DrevenšekAljaž JovanovićMaruša MajerMatej PucAjda SmrekarTina Vrbnjak

V spremljevalni program 49. FBS je uvrščena tudi drama Divjad. Gre za prvi gledališki avtorski projekt Nejca Gazvode, sicer filmskega režiserja in literarnega pisca, ki je nastal v koprodukciji Mini teatra Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Drama reflektira, razkriva in preprosto pove. Skozi šest likov se sooča z razkrivanjem problemov generacije osemdesetih, ki je na prelomu osebnega odraščanja v

nepredvidljiv in vse bolj kompleksen svet zaznamovanim s travmami. Kot pravi avtor, pa odpira probleme, ki so večni in ne samo specifično generacijski.

Šest prijateljev se pol leta po smrti svojega prijatelja odloči, da bodo v spomin preminulemu nekaj časa skupaj preživeli v osameli koči. Iz sprva nedolžnih pogovorov in izmikanju odpiranju že

globoko zarezanih ran, se drama sprevrže v neusmiljeno iskanje najbolj bolečega v vsakem izmed njih. Sledijo travmatična, a hkrati osvobajajoča razkritja. To je drama, ki temelji na odličnem, s poetiko obarvanem besedilu in individualizaciji likov.

Festival gre h koncu, tako da: Zdivjajmo se!

Tina Maroh

Yukio Mishima

Moderne nô drame naslov izvirnika Kindai nogaKu-shu

slovensKo stalno gledališče trst

Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.Premiera: 8. 5. 2014, Stalno slovensko gledališče Trst

Prevajalka Marija Javoršek Po francoskem Prevodu režiserka Mateja Koležnik dramaturg Goran Ferčec scenograf Mauricio Ferlin koreograf in kostumograf Matija Ferlin skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar lektor Jože Faganel oblikovalec svetlobe Rafael Cavarra igrajo Luka Cimprič Nikla Petruška Panizon Lara Komar Primož Forte Romeo Grebenšek

Yukio Mishima je bil eden izmed najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja, večkratni Nobelov osmoljenec in politični radikalec, ki je svoje delo zaznamoval z izvirnim pristopom, v katerem je prepletel tradicionalno japonsko in moderno zahodno estetiko pisanja s fokusom na spolnosti, smrti in političnih spremembah. S svojim pristopom do japonske tradicije je dramatik no drame odprl percepciji zahoda. Mishima je po neuspelem državnem udaru storil obredni samomor: po zgledu samurajev se je zabodel v trebuh. Uprizoritev zaznamuje prepletenost različnih

Mishiminih dram, ki skupaj tvorijo novo smiselno in pretresljivo celoto, je izjemna kolektivna stvaritev, ki z izrazito dramaturgijo in umetnostjo montaže pred gledalca postavi kalejdoskop odnosov, ki jih ne poznamo več, jih pogrešamo, do njih nazaj pa ne najdemo, je kot poezija o izgubljeni človečnosti. Z gibljivimi slikami Mateje Koležnik, kolažem japonskih besedil v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta, se tako zaključuje letošnji tekmovalni program Borštnikovega srečanja.

Nina Zupančič

»Tisto, kar v teh tekstih piše, mislim pa da nam v današnjem času manjka, je sozvočje in neko spoštovanje ali pa neka skromnost do planeta, na katerem živimo, predvsem pa do sočloveka.« (Mateja Koležnik)

foto

: Lu

ca Q

ua

ia

25. 10. 201421.00tribuna na velikem odru

Sobota, 25. oktober 2014 | 1

refleksijegledališče upora v okupiranem SarajevuDrugi dan simpozija Gledališče upora je ostal pri vojni tematiki, le da smo se tokrat pomaknili v devetdeseta, v okupirano Sarajevo. Draga Potočnjak se je z bosanskimi begunci, predvsem z otroki, ukvarjala od leta 1992 do leta 1997. Skozi to težko obdobje je spoznala, da je razvila zadržek do visokoleteče krilatice – umetnost spreminja svet. Tudi Goran Sergej Pristaš je v razpravi omenil, da teater realno nima politične moči. Potočnjakova se nadalje sprašuje, kje je pozicija krivde ob tako strašanskih monstruoznostih, kot je bila denimo Srebrenica. Pravi, da je pozicija umetnika, ravno pozicija krivde. Vse preveč je namreč le opazovanja, naslavljanja grozot, vse je znano, vendar ničesar ne spremenimo. Smisel upora zares obstaja le s pozicije od znotraj, se pravi, v tokratni razpravi, znotraj okupiranega Sarajeva. Zala Dobovšek je svoj referat navezala ravno na to, da se tisti, ki so pobegnili pred vojno vihro, še danes počutijo krive. Ljudje znotraj Sarajeva so se z nečloveško situacijo spopadali z množičnim uprozarjanjem in obiskovanjem najrazličnejših kulturnih dogodkov, predvsem gledaliških predstav. Glavno gledališče, skrito med hišami, je predstavljal Kamerni teatar 55. Gledališče je postalo glavna prispodoba za orožje in obrambo. Šlo je za prepotrebno izmenjavo spoštovanja in dostojanstva skozi umetnost. Režiserka Aida Begić je takrat komentirala: »To, kar je nas naredilo ljudi in nas razlikovalo od psa, je bilo naše zanimanje za umetnost.« Umetnost kot dejanje svobodne volje je bila esencialna za preživetje duha. Avtor koncepta in organizator simpozija, Aldo Milohnić, je lucidno pripomnil, da je šlo pri gledaliških dogodkih za fikcijo normalnosti v nenormalnih razmerah in ponovil besede režiserja Harisa Pašovića, ki je ob vprašanju, zakaj Sarajevski filmski festival sredi vojne, odgovoril: »Zakaj pa vojna sredi filmskega festivala?«

Manja Gatalo

Mojega spomina sledovi»Angel pozabe je očitno pozabil izbrisati in mojega spomina sledove preteklosti«, je zapisala Maja Haderlap v svoji knjigi, ki pronicljivo koraka s poetičnim in izredno subtilnim jezikom v bralca. Moje vprašanje je bilo, kako lahko delo, ki je tako popolno prav zaradi svojega jezika, zaživi na odru. Ampak je! V vsej svoji tenkočutnosti, v vsej svoji mehkobi in pristnosti. Igralci na odru so ljudje, resnični in iskreni. Ničesar si ne otežujejo, niti malo ne patetizirajo, zgolj pripovedujejo. Gledalci tako ostanemo pretreseni, pa čeprav se tega le stežka zavemo, saj ne gre za tiste vrste pretresenost, kjer ti spoznanje ne pusti dihati. Ne, sploh ne. Gre za konstantno opominjanje na kruto preteklost, ki je vsakemu izmed članov družine pustila nepopravljive posledice in zaradi katerih je oteženo njihovo, prav tako kruto, sedanje življenje. Vsak se zapira vase in premleva lastno usodo, identiteto, krivico, poteptane sanje; družina pa ostaja. Za vedno in v vseh oblikah tam. Najbolj pristna in nenarejena, kar si je moč predstavljati. Igra, teater se umikata in dajeta prostor življenju. Minimalistična scena, ki jo igralci spreminjajo v staro hišo, v gozd, v plesno dvorano, Dunaj, zaokroža njihovo bit. In tako so mi igralci na predhodno zastavljeno vprašanje prepričljivo odgovorili. Upam, da ne samo meni.

Polona Stergar

nemara samo pesnikiŽe takoj na začetku najpogosteje uprizarjane ameriške igre 20. stoletja, Naše mesto, smo dobili vsevednega vodnika po mestecu Grover's Corners. Potisnil nas je v leto 1901. Dovršena kostumografija ter domiselna in duhovita pantomima celotne igralske zasedbe nam pričara malo ameriško mestece. Čakajoč (tragični) zaplet, vrhunec, nepričakovan preobrat. Razmišljujoč, kam vodijo odseki iz preteklosti, kam so naravnane kazalke Režiserjevih komentarjev – kdo bo komu kaj? Iluzorni prikazi preprostih in poštenih ljudi, sicer kulturno slabo podkovanih. Entuziastična povezanost mestne skupnosti, le tu in tam kak pijanec. Imaginacija popolnega življenja … Običajen dan je povsem običajen. Poroka Emily in Georga ni niti prepovedana, niti nima nobeden od njiju ljubimca ali grozovite skrivnosti, tudi starši ne nasprotujejo … Le kaj bi se lahko zgodilo?Turobno vzdušje se na oder priplazi v tretjem dejanju. Leto 1913. Pokopališče. Mlada Emily je umrla po rojstvu otroka. Samo ona še občuti, da jo vleče nazaj. Pokojni jo svarijo pred vrnitvijo, saj bi tako videla realno mesto. In ga tudi je. Zato se je vrnila – v spokojnost. Na njeno vprašanje Režiserju, ali kdo od ljudi sploh občuti življenje, ki ga živi, ji odgovori: »Ne, nemara samo pesniki, ti že nekoliko.«Pravzaprav ta navidezna malomeščanska idila deluje precej ironično, kakor hitro je gledalec pripravljen svoje misli usmeriti k drugačnemu cilju. Nenadoma se tok idej v gledalčevi glavi preobrazi iz »vsi so srečni« v »ali je sploh kdo srečen«? Cinične Režiserjeve opazke postanejo moraliziranje v smislu odkrivanja skrite resnice, ki se je potuhnila v veliko večino prebivalcev: »Nekateri ljudje pač niso za življenje v majhnem mestu.«

Mojca Prigl

klepet s Svetlano MakarovičPrva dama slovenske poezije, mačja pesnica Svetlana Makarovič, je umetniška »poliglotka«, ki je vedno na strani šibkih, predvsem žensk in otrok. Na FBS bo danes v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj predstavljena njena drama Mrtvec pride po ljubico, ki v vseh pogledih zastopa njen upor zoper družbe in kaže tragiko človekove ujetosti vanjo.

Kaj ste doživljali ob Lorencijevi upodobitvi vašega besedila?Jaz pravim temu urnebes. Všeč mi je vse, res vse, od začetka naprej, od začetnega šoka, osuplosti, ko gradi to predstavo, do grotesknega, strašnega konca, najbolj grozljivega konca, kar si moreš misliti. Notri sem prepoznala ogromno plasti za katere niti sama nisem vedela, da obstajajo v tekstu. Mislim, da je presežek mojega dela. Te predstave se jaz ne morem nagledati. V predstavi je tudi veliko glasbe, motiv drame izvira iz ljudske pesmi (kasneje poznano po Bürgerjevi Lenori in njeni Prešernovi predelavi). Boris A. Novak v študiji h knjigi Zlata mačja preja, razlaga da je balatta izvorno italijanska plesna pesem (balada je 'najmlajša hčer Plesa in Glasbe').

Vas zato poleg pisane besede tako očara tudi glasba, ker vam je najljubši baladni svet?Najbrž res, ampak glede te študije Borisa A. Novaka. Ko sem to prebrala, dvakrat, sem ugotovila, da ta človek mene bolj pozna, kot jaz samo sebe. Ob tej knjigi se res počutim kot Škrat Kuzma, ko je dobil nagrado. Zakaj baladni svet? Vso življenje, od otroštva naprej, me spremlja velika bridkost in občasno iskre velike radosti. Mislim, da vsak resnični umetnik doživlja isto. Vse barve življenja. Prevladuje pa bridkost, prevladuje razočaranje, prevladuje občutek zla, ki ga človek človeku lahko povzroči.

Po izobrazbi ste igralka, kako vi osebno doživljate igralski poklic? Vaši nastopi so vselej tudi igralsko oplemeniteni …Gledališče je bilo zame vse življenje magnet. Osnova je igra, igra v smislu, kako bi bilo, če … kako bi bilo, če bi bila jaz mačka, kako bi bilo, če bi bila jaz bogata in slavna, kako bi bilo, če bi bila revna, sestradana in posiljevana, kako bi bilo … In to je osnova vsega, kar zadeva gledališče in tudi gledališko igro. Če se ne motim, je že Stanislavski, o tem kako bi bilo, nekaj pametnega povedal, da se igralec mora v vlogo vživeti in jo živeti. Tako tudi jaz vloge, ki jih namenim sebi, vštevši umetniško besedo, ne mislim samo, kako bi bilo, ampak v recitalih govorim, tako je. To je najhujše, to je občutje horror mundi, tako je.

Bi lahko igrali vlogo v lastnem besedilu?Mislim, da si ne bi upala, da bi bila preveč … preveč jaz sama.

Manja Gatalo

foto

: mat

ej k

rist

ov

ič i

n b

ošt

jan

La

h

kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaAmelia Kraigher, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentkaMojca Planšak, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetahGordana Lacić, koordinatorka Fokusa Španija Jasmina Godec, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Nevenka Pašek in Špela Lešnik, promocija in oglaševanjeMojca Kolar, koordinatorka študentov Darko Štandekar, tehnični vodjaNenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Nika Arhar in Katja Čičigoj, voditeljici pogovorov o predstavahNina Šorak, voditeljica pogovorov Fokusa Španija

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Janez Hočevar, Mojca Jan Zoran, Vinko Möderndorfer, Metod Pevec, Alja PredanStrokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan Maribor, oktober 2014

Bilten FBS

ISSN 2385-8818