abak

us.m

aj07

letn

ik V

II | š

t. 3

| m

aj 2

007

| iss

n 15

80-6

618

izda

ja D

rušt

vo š

tude

ntov

FER

I | u

redn

ik: A

lois

Pau

lin |

http

://ab

akus

.uni

-mb.

si

�

abak

us.m

aj07

Študentski Svet je bil cilj takih kritik, kaj pa takrat, ko so bile volitve? - Primanjkljaj kandidatov! Volilna udeležba je bila zelo nizka. Obvestilo na oglasni deski, tema na fo-rumu, da bi privabili študente h kandidaturi, a še vedno se nihče noče prijaviti, niti se ne najdejo študentje, ki bi podprli koga izmed kandidatov. ŠOUM je zelo pogos-to cilj takih kritik, pri tem pa seveda vedno pozabljamo da mi, študentje volimo svoje predstavnike v ŠOUMu, in da imamo tudi mi pravico do kandidature. Okrogla miza o trajnostnem razvoju Univerze je bila po mnenju nekaterih »zguba časa« in so imeli dosti boljše pred-loge, ki jih na žalost niso predstavili sodelujočim na ok-rogli mizi. Vprašanj in špekulacij na temo novih bolon-jskih programov je cel kup, na okrogli mizi, kjer so bili najbolj seznanjene osebe na fakulteti na voljo študentom, pa se pojavi dosti manj študentov kot pričakovano.

Postopek je podoben pri svetovnih temah na fo-rumu: Najprej se začenja nekaj, kar je do neke mere podobno debati, se pa po nekaj postih konča kot besedni obračun dveh ali več oseb.

Kaj se je zgodilo? Česa se študentje bojimo? Mar nismo na taki ravni kot smo nekoč bili - najbolj kritičen del pop-ulacije? Nam ni mar za nič? Ali pa so se še tisti kritični zgubili v masi nezainteresiranih, saj danes na faks lahko pride vsak, ki na en ali drug način naredi srednjo šolo…

Marširanje proti vetruJernej Burkeljca

Je morda samo meni ironično, da ohranitev kritično-aktivističnega radia MARŠ zagovarja urednica re-vije Spekter? ŠOUM vs. ŠOUM, prva runda.

Marsikaj smo lahko prebrali v tednih odkar je vod-stvo ŠOUM oznanilo, da dviguje roke od propadlega, propadajočega, nikoli posebej hvalevredno uspešnega projekta, ki se mu z drugimi besedami reče Mariborski Ra-dio Študent. Če je bilo v preteklih letih to še nekako spre-jemljivo, pač radio posebnega pomena s svojo specifično in maloštevilno publiko, pa vse to v zadnjem letu ali dveh, odkar pomnimo izjemni porast širokopasovnega inter-neta, MP3 predvajalnikov, podcastov in drugih oblik in-

ternetnega radia, nekako nima več smisla. Zato enos-tavno ne razumem kako lahko kdorkoli sploh zagovarja obstoj falirane klasične FM radijske postaje, ki tako ali tako nikoli ni imela kritične mase poslušalcev?! Premislite prosim… ciljna skupina tega radia je bila vedno populac-ija študentov. Razen nekaterih izjem (da, res obstajajo!!) večinoma vsi uporabljamo računalnike in internet kot koristno orodje za učenje, komunikacijo in navsezadnje delo, in ne samo kot nujno zlo za občasno pisanje semi-narskih nalog s kupom knjig zraven njega (tiste papirnate zadeve). iPodi, telefoni in druge prenosljive naprave, ki znajo zašpilat tudi glasbene želje so tako ali tako stalnica v marsikaterem žepu. In kaj dobimo, ko to združimo?

Za intermezzo…kdaj ste nazadnje poslušali ra-dio? V avtu? Skupaj nekje eno uro na teden?

Kdorkoli v tem trenutku vodi radijsko postajo se ver-jetno zaveda, da populacija pod 30 let skoraj ne, pod 20 let pa sploh ne posluša radia in razen redkih izjem v to starostno skupino spadamo vsi študentje ;)

Aktivizem, alternativa, kritičnost in drugi atributi študentskih radio postaj so se že zdavnaj preselili na inter-net. Pa so stroški obratovanja le ena izmed postavk v tej odločitvi. Radio, v tej svoji klasični radiodifuzni obliki, je skupaj s časopisi bolj ali manj atrofiral na senco sebe in nič ga ne bo obudilo. Še tako butasta vlada ne bo metala denar v radio s posebnim pomenom, če ne bo efekta. Poslušalci so se že zdavnaj selili na bolj zelene, aktivistično, alterna-tivno in kritično naravnane pašnike. Reče se jim user gen-erated radio. Še bolje, če vse skupaj deluje na zahtevo.

�

abak

us.m

aj07

Č uj Matej, veš ko sva se pogovarjala spomladi, da bi sodelovali na IC? - Si še za akcijo?« Z Matejem se poznava, odkar je imel v prvem letniku idejo, da bi sestavili igričarski team –

»SloTeam« se je projekt imenoval takrat. Jaz sem bil v drugem letniku, medijske – bil sem kao »designer«. Iz SloTeam ni bilo nič, iniciativa je zamrla, kljub fantastični ideji – takrat smo sanjali o »Cigomaniji«, igri za Maribor v SimCity style, kjer si začel kariero kot prodajalec petard in si lahko nato napredoval v mafijca in teroriziral celo mesto.

V ImagineCup sem se videl že leto pred tem, nekako me je fasciniral ves ta hype in blišč, ki mu je bil namenjen. IC je najbolj prominentno tekmovanje iz računalništva pri nas in drugo največje v svetu. Če zmagaš, si bog in vrata so ti na stežaj odprta povsod po svetu. Tisto prejšnjo ekipo so sestavljali kolegi iz inštituta – kot študent sem delal takrat pri njih, a manjkalo je resnosti, tako da nismo oddali niti dokumentacije. Letos sem zato začel skrbeti za ekipo že zgodaj – poleti, še pred začetkom faksa. Mateja sem kon-taktiral še avgusta. Takrat mi je rekel, da so se tudi med sošolci pogovarjali, da bi radi tekmovali, pač – ni bilo še nič

konkretno doročeno. Dobili smo se enkrat zvečer na kavi – širša runda, ne samo mi, za brainstorming kao, skupin-ski. Bilo nas je osem, če ne še več, obrazi, ki sem jih takrat večinoma prvič videl. Cilj mitinga je bil, da sporečemo prve korake na temo, kako s pomočjo tehnologije nared-iti izobrazbo boljšo, enostavnejšo, vsem dostopno. Saj ne, da bi bila to tema, o kateri 20letniki danes evforično razmišljajo ob pijači - takšna je bila tema tekmovanja.

Takrat je bilo jasno le eno – Matej in jaz sva skupaj v teamu, brez Mateja se je meni zdelo tekmovati nes-miselno, sam pa je razmišljal, da je bolje z mano, kot proti meni. Mateju sem po mitingu rekel, da naj izbe-re enega ali dva najboljša iz te runde in da postavimo ekipo in čim prej začnemo delati. Tako smo bili štirje,

poleg naju še Igor in Mario. Igor je bil Microsoft Stu-dent-partner in politik, Mario pa je delal za Dobo.

T-Team smo postali razmeroma pozno, tik pred oddajo prijave. »T« stoji za »tea« - čaj. Čaj z izobrazbo seveda nima veze, je pa povezan s krajem kjer smo se dobiva-li in kjer je nastajala ideja – v čajnici. Tisti »T« nas je že imensko ločil od konkurence – nekaj novega, ne-kaj do te mere out-of-the-box, da sem se moral nama-trati, da sem prepričal ekipo, da je ime sploh sprejem-ljivo. »’T’ je nekaj novega, pa še simetričen je povrhu – da se ga fantastično uporabiti za logotip.« No, logotip le ni bil simetričen, kot je to moja argumentacija predvide-vala, pa tudi pretirano prominentno ga nismo nikjer plasirali. Kot medijc moja vloga ni bila vedno hvaležna, preveč nekonzervativno sem razmišljal, pa še težav pri implementaciji mojih čudnih zamisli se nisem zavedal.

Naša izhodiščna ideja je bila reciklaža neke neuporabljene zamisli iz laboratorija, v katerem je Matej delal: orodje za sestavljanje učnih načrtov. Stvar bi izpeljali malo bolj kompleksno, kot je bila sestavljena tam. Nič kaj pretirano kreativnega, skratka. Kot se v takem primeru na začetku dela, smo idejo vedno bolj nadgrajevali, vsiljevali vedno

bolj kompleksne stvari. Učni načrt naj bi vseboval poljubne tipe vsebine – video, avdio, tekst, slike, igrice, kvize. Učitelj bi sestavil učni načrt, učenci pa ga bi konzumirali.

Pozneje se je ideja preselila na različne naprave – PC, TV, handheld, mobitel. Učni načrt se je v tem primeru prilaga-jal – če mobitel ni podpiral videa, je prikazal učno snov v tekstovni obliki, v kolikor jo je seveda sestavljalec učnega načrta predvidel. Pa to nam je bilo še premalo zahtevno. Naša aplikacija bi morala znati več – vedela naj bi, kakšno napravo uporabnik uporablja, kakšne težave ima uporab-nik, če pozorno spremlja snov, če je neskoncentriran, kam gleda, ... Nerazumljiv stavek se bi (po neki čudni logiki pač) samodejno spremenil v bolj razumljivega, premali font se bi povečal, če bi računalnik ugotovil, da se upora-bnik matra, da ga prebere – »Mimics«. Naš program bi

“just click on it”hrestomatija slovenske reprezentance ImagineCup 2007

memo

IC je najbolj prestižno tekmovanje pri nas in drugo na svetu. če zmagaš, si bog in vrata so ti povsod na stežaj odprta.

�

abak

us.m

aj07

omogočil prostor). Imeli pa smo informacijsko prednost – imeli smo znanje o tem, s čim se bavi-

jo druge ekipe. Informacije smo skrbno zbirali in lepili skupaj, da smo dobili celoto. Do pred oddajo dokumen-tacije smo imeli dovolj informacij o konkurenčnih ekip-

ah, da smo lahko upali na dobro uvrstitev. Na zmago nismo upali, saj je bila ta že nekako dodeljena ekipi, kat-ere “mentor” je vsa pretekla leta tekmovanja bil zmago-vit. (Naziv “mentor” je zavajujoč, do sedaj še noben men-tor ni prispeval k projektu, pač pa vedno neupravičeno požel medijske pohvale - neke vrste intelektualna kra-ja, kakršna je v akademskem svetu pogosta praksa.)

Dokumentacijo smo oddali dobesedno pet pred dva-najsto. Pardon – dve pred dvanajsto. Potem pa spet

do božiča smo zabušavali, po božiču tudi. zabušavali smo potem še do konca semestra in čez semestrske počitnice. puške v koruzi nisem več našel, jo je že nekdo odnesel...

memo

na delo. Prezentacije smo se lotili v ponedeljek (zad-nji teden), pa ni bilo iz tega nič, niti glede koncepta se nismo mogli zediniti. Nato smo še enkrat sproba-li v torek – prezentacija naj bi potekala v angleškem jeziku – pa angleščina ni hotela teči, kot bi mogla.

V planu je bila improvizacija – to pa je realno izgledalo tako, da sem takoj, ko sem prišel domov, vzel v roke diktafon in začel samogovore. Prvo v angleščini, a to ni šlo kot bi mog-lo, zato sem presedlal na slovenščino. Močno sem upal, da so stene v stanovanju dovolj tesne, kajti glasnost je vedno bolj naraščala, jeznega preklinjanja ob napakah pa tudi ni manjkalo. Parkrat slovensko, dokler osnova ni sedela, nato še isto angleško. »Ljudjem je všeč improvizacija, le točno moraš vedeti, kaj bi rad povedal« mi je vprič mojega prvega »resnega« javnega nastopa na lanski NTK nekdo svetoval

ImagineCup je Microsoftovo študentsko tek-movanje, ki poteka že peto leto in študentom po vsem svetu omogoča, da izrazijo svoje tehnološko in umetniško znanje preko meja akademskih vse-bin. Tekmovalci so morali v okviru svojih rešitev is-kati odgovor na izziv »Zamislite si svet, v katerem tehnologija omogoča boljšo izobrazbo za vse«.

Ekipa T-Team (Mario Dietner, Alois Paulin, Igor Pernek in Matej Urbas) se je z zmago na sloven-skem tekmovanju uvrstila prvič neposredno na svetovni finale, ki bo avgusta potekalo v Seulu v Južni Koreji. S tem nadaljujejo uspehe, ki so jih v preteklih dveh letih v okviru tekmovanja Imagine

Cup dosegli slovenski študentje. Lani se je na sve-tovni finale uvrstila ekipa SparcoNET, leto prej pa ekipa EthnoCON. Obe ekipi sta na svetovnem tek-movanju dosegli odlične rezultate in tako zagoto-vili promocijo slovenskih inovacij na globalni ravni.

Obe ekipi iz prejšnjih let sta izkoristili izkušnje in stike, pridobljene v okviru tekmovanja in poveza-nih dejavnosti, za tržno uresničitev svojih zamisli.

http://www.microsoft.si (./slovenija/novinarji/novice/microsoft/2007/04/2007042003.mspx)

http://www.imaginecup.com http://abakus.uni-mb.si/t-team

»

�

abak

us.m

aj07

- besede, ki so mi ostale v spominu. Nisem namreč človek napiflanih tekstov, kaj šele branih govorov – ljubim im-provizacijo, saj ti nudi tisti feeling kontrole nad govorom.

Sreda – dan pred finalom. Ob šestih zvečer je vzdušje doseglo novi minimum. Govorca sva bila dva – moja naloga je vsebovala uporabniški in poslovni vidik ide-je, Matejeva tehnične aspekte. Do šestih nam ni us-pelo ti dve področji dovolj jasno ločiti, ne da bi se kdo počutil prizadetega. Drug drugemu sva si delala konkurenco. Po šesti je bilo konec demokracije...

Nad zmago smo bili presenečeni – pa ne zaradi konkurence, temveč zaradi sodnikov. Nismo jim zaupali toliko nepris-transkosti – poštenost in objektivnost sodita v Sloveniji med sila redke vrline. Bili smo popolni outsiderji, ki smo brez opozorila prišli po levem pasu in flegma prehiteli vse ostale. »Prvo leto, da pokažemo, da smo najboljši, drugo pa, da dokažemo, da ni konkurence« je bil naš moto na začetku

- prvi del nam je uspelo realizirati. Informacije o našem pro-jektu niso prišle v javnost do same predstavitve na finalu. Za slučaj, da nas bi kdo kolegialno prisilil, da mu razkrijemo kaj o našem delovanju, smo imeli v žepu drugo zgodbo.

Za našim projektom se skriva skoraj 27.000 vrstic kode, a pomembna ni tehnika – pomembna je ideja, poslovna rešitev. (No, baje... - najboljša ideja ti seveda ne koristi, če je ne znaš dobro prodati.) Vseeno se moremo pokloniti konkurenci – drugouvrščenim, ki so – priznajmo – vložili precej truda in znanja v njihovo aplikacijo, medtem ko je naš izdelek zgolj v enem neprespanem mesecu nastali proof of concept in še zdaleč ne to, kar ideja pogojuje.

Te vrstice pišem za bodoče generacije, ki želijo tek-movati na IC, da dobijo pregled, kako poteka projekt od želje, mimo obupa, do uvrstitve na svetovni finale. Zraven prilagam še citat dr. Klineta - eden (žal pre)redkih življenskih naukov, ki sem jih dobil v štirih letih faksa:

“Kdor si prizadeva dohiteti prvega, lahko postane največ drugi, najboljši si lahko le, če si drugačen od ostalih.”

Alois Paulin

Lakom lačen!http://lakom.odpri.si

Ocenjevanje in komentiranjeponudnikov študentske prehrane

Ocenjevanje in komentiranjeprodaje študentskih bonov

Jedilni listi

Delovni časi

Naslovi

Odsurfaj na

http://lakom.odpri.siin povej svoje mnenje tudi ti!

... in še mnogo več!

10

abak

us.m

ar07

profil

T he programming team from Warsaw Univer-sity, coached by prof. dr. Jan Madey and prof. dr. Krzysztof Diks, won the 31st Annual ACM International Collegiate Programming

Contest (ICPC) World Finals 2007 (http://icpc.baylor.edu/icpc/). Congratulations are in order! But we also asked prof. Madey for an interview.

This is such a great achievement for any university in the world to be proud of. What does the 1st prize mean to your team and Warsaw University? We are very happy and proud of it. In fact, War-saw University already has a long and success-ful tradition in programming contests.

These achievements definitely contribute to our posi-tion - Warsaw University is the very best Higher Educa-tional Institution (HEI) in Poland according to the most

important national rankings. High school graduates know this and hence - especially in computer science and mathematics - we have very good students.

As far as the team is concerned “all doors are open” for them. They can choose among many offers in educational or commercial institutions both in Poland and outside. I am trying to keep track of our ICPC participants since 1994. Almost all of them (some 30 people) had many interesting scientific and/or business international or national offers. Vast majority of these young people decided to stay in Poland (though they often spend some time abroad either in business or in educational institutions). Quite a few of them got (or are about to get) a PhD at Warsaw University.

There are also no problems finding interesting and ambi-tious jobs in Poland. If, however, they would prefer to go abroad, they know they are very welcome almost any-where in the world. We’re also noticing a visible inter-

est of the national and international IT community in the young, talented students and graduates. For example, a large Polish IT company (ComArch) opened the R&D cen-ter when we won in 2003 and one of the winning team members - still as a student - became its director. An-other company (ATM) is giving scholarships to the best team from Warsaw University, without any formal obli-gations. Leading international companies (e.g., Google, IBM, Microsoft) are opening their own R&D centers in Poland and are offering quite interesting positions.

Our victories in ICPC, TopCoder and other well-known IT contests have been noticed by politicians, scien-tists, and leading IT international and national com-panies. There is quite a lot of publicity. It does not mean, however, that the computer science education has an extraordinary status or gets any financial prior-ity in the Ministry of Science and Higher Education.

Your teams have been successful in the past as well, so this really was no coincidence. Obviously you have to work hard and systematically with the teams. Could you please describe, in short, your past achieve-ments within the scope of this competition and what would you point out as the reason for the success?Warsaw University is involved in the ICPC for a long time

- our teams have advanced to the Final since 1994 (every year!), and we won twice. This is well-known in Poland and we attract the very best young people, often winners of national and international school olympiads in computer science and mathematics. As a consequence we tend to get a lot of extremely good students, well skilled in math-ematics, algorithmic and programming, who are eager to compete. We try, not only to teach them well, but also to help them in preparations for the contest. The outcome is very visible in CEPC (Central European Programming Contest). Warsaw University teams have taken both the 1st & 2nd place in the past 6 years, and in 2006 our teams

“all doors are open for th em”a chat with prof. Jan Madey, coach of the ICPC2007 winners

our victories have been noticed by politicians, and leading IT companies. it does not mean, however, that cs-education has an extraordinary status or gets any financial priority in the Ministry.

11

abak

us.m

aj07

were in the three top positions. One should also notice that in another very popular contest - TopCoder - Warsaw University is on the very first position among all HEIs since February 2005 with the ranking changing every week!1

6099 teams participated in this years ACM programming contest. Teams come from 1756 universities in 82 countries. Only the best 88 teams competed in the finals. These are remarkable numbers. ACM programming contest is truly a worldwide competition with a long history and reputation. The quality of a university computer science program is often measured by rankings at this competition. Universi-ties from the USA were not among the top 5 last year, right?

Due in part to lack of success in previous years, there have been many requests in the USA for changes in computer science education. At the University of Alabama at Birming-ham, to which I am also affiliated, they started offering a special course to better prepare students for ACM program-ming contest. Do you think this is the right approach? Yes, ICPC is the oldest and most reputable program-ming contest. There is a high correlation between the quality of a computer science program and achieved rankings. First of all, in order to be successful, you (naturally) need talented and well motivated students. Next, they have to be well educated in mathemat-ics, algorithmic and programming - if one of these

“legs” is missing you have no chance of winning.

In 2003 when we won by being the only team to solve 9 out of 10 problems (the second - Moscow University

- solved 8 problems - also the only team to do so), I was asked how come the best North American university only came in 13th. I answered joking (but only partly so!) that the problems were very difficult and fast fingers were not enough. Besides all of that you have to encour-age the teams to practice, like in any sport. Without hard work there is no success. The faculty members need to help them in preparations to the contest.

At the University of Maribor we tried to participate in the ACM programming contest only recently. Any-way, our teams have been very succesful in the past Microsoft Imagine Cup software design competitions. Our team was 4th and 7th in the world in 2005 and

1 http://www.topcoder.com/stat?c=school_avg_rating

2006. Of course, there are differences in both com-petitions. ACM’s is older and more prestigious, but Microsoft’s started in 2002 and is steadily growing.

At Imagine Cup 2006 more than 65,000 competi-tors from over 100 countries competed in 6 differ-ent categories. In this regard it is comparable to ACM programming contest. Would you please point to the main differences between those competitions?First of all - congratulations! We also participate in other contesst, including the Microsoft Imagine Cup. Last year in Delhi (Imagine Cup 2006 Finals) we were very successful in the Algorithm category –students from Warsaw University were first and second in the world (in fact the third one was also from Poland, from the Technical University in Poznan).

There are three main differences between the ACM ICPC and other popular programming contests. First of all, ICPC has the longest tradition (31 years!) and is organized by the oldest and well-known international scientific as-sociation (ACM). Secondly, its rules and procedures are designed and modified by the international scientific and educational community. Thirdly, this is a collegiate contest

- to win you have to learn how to cooperate successfully first. It is a challenge in itself to create a good TEAM - it is not enough to put together three even very good stu-dents. But this is a subject for a quite another interview :-)

izr. prof. dr. Marjan Mernik

“all doors are open for th em”a chat with prof. Jan Madey, coach of the ICPC2007 winners

13

abak

us.m

aj07

N aše šolstvo in univerze dajo priložnost študija skoraj vsem. Nekateri to dobro izkoristijo, saj se zavedajo vrednosti, ki ti jo izobrazba da, spet druge »wonna be

intelektualce« pa faks vrsto let štanca brez uspeha. Komu gre krivda za to? Odgovor je večnim študentom, ki kvarijo statistiko povprečnega, torej ne doglednega časa študija.

Maj je že tukaj- izpiti, kolokviji, seminarske, zagovori, opravljene vaje; vse je v polnem teku. Pa pride nekdo, ki je pri 26ih še vedno v prvem letniku in ti reče, da je letos na-redil že en izpit, naslednji pa je bljižni prihodnosti, čeprav razmišlja o tem, da bi se odjavil. Se opravičujem, toda ne razumem, niti moji lasje ne dojemajo, saj mi stojijo pokonci.

Menim, da obstajajo tri vrste študentov. Prvi so tisti, ki študijske obveznosti opravijo v doglednem času; sledijo kapitulantje, ki se pre-hitro vdajo, ter ne nazadnje tisti, ki enostavno ne dojamejo (ne obupajo), da študij pač ni nji-hova stvar. Slednjih je pri nas na žalost kar za celo armado. Ne, še zdaleč nimam despekta do teh t.i. večnih študentov, samo sprašujem se, kdaj pri njih pride do epohe, ko se vprašajo kaj jim študij pomeni oz. kaj bodo od njega odnes-li, predvsem pa kdaj.

Še najbolj smešno pri vsem tem je na žalost to, da so takšni študentje vsi po vrsti megalomani z velikimi načrti, ki se vam (žal moram razkriti resnico) v veliki verjetnosti ne bodo uresničili. Za-kaj sanjaš o BMWju in Rolexsu, če bi pa pri 28ih že vse to skoraj lahko imel. In kaj si naredil za to? No ja, na par iz-pitov v šestih/sedmih letih si že šel, povprečje imaš 6,3, Call of dutya si že petkrat obrnil, kdaj pa kdaj tudi delaš preko študenta, predvsem pa si zaposlen ob torkovih,

petkovih in sobotnih večerih. Ni kaj, pač si niso prebrali definicije študija, pod katero piše študij = marljivost.

Poznam nekoga, (ki skoraj zagotovo ne bo prebral tega članka, ker pač ne bo odprl niti te revije- je prenapor-no seveda), ki hodi na faks že osmo leto. Zahvala, da je prišel v drugi letnik, gre spremembi sistema, saj Rim-sko pravo ni več pogoj za naprej. Pohvalno, ni kaj.

Res je, večni študentje bi v slovarju morali biti pod ra-zlago enigme. Saj ne rečem nič, tudi brez faksa si la-hko ustvariš prihodnost, toda pr mej duš, če si pri 27ih komaj v drugem letniku, brez službe seveda in živiš še vedno pri starših, a ni že čas, da spremeniš zadeve?

Luknje v sistemu, kot nekateri imenujejo večne študente, se ne da več zakrpati, saj se le-ti enačijo z dejanskimi študenti. Dejstvo je, da si večni študij moraš privoščiti,

ni druge razlage (še posebej, če si aktiven v študentski politiki), toda kdaj odnehati in

se sprijazniti z dejstvom, da nisi rojen za to? Mogoče takrat, ko imajo že vsi

tvoji sovrstniki redno zaposlitev in si ustvarjajo družino, ali pa

mogoče takrat, ko pride do tega, da Rim ni več pogoj!?

Kaja Žuran

večni študentje so kot enigma

1�

abak

us.m

aj07

univerzaprof. dr. D

anijel Rebolj

ww

w.vecer.com

/blog/univerza

bologna in njene skrivnostiSeveda ne razm

išljam o B

ologni, ampak

o bolonjskih smernicah, ki so, ozirom

a naj bi bile, tem

elj prenove študijskih program

ov. Toda koliko so res? Ko-liko pozornosti sm

o namenili kakovosti

programov, usm

erjenosti na študente, sprotnem

u študiju, ko smo prenavljali

programe? Eden prvih prenovljenih pro-

gramov, ki sem

ga pregledal, je imel

ambiciozno zapisano prehodnost 80%

! N

iti z besedico pa ni bilo omenjeno, kako

naj bi s sedanjih, za tehniko značilnih približno 25%

, dvignili prehodnost na tako lepo zvenečih, z zakoni, uredbam

i in vsem

-skupaj-pač usklajenih 80.

Takšnih in podobnih ciljev je v prenov-ljenih in novih študijskih program

ih še

veliko, zelo redko pa vloge za akreditacije vsebujejo ukrepe, s katerim

i naj bi te cilje tudi dosegli. In seveda bodo potem

imeli

prav skeptiki, ki že od vsega začetka bolj ali m

anj glasno godrnjajo, da iz vseh teh novotarij tako ali tako ne bo nič.

Kot član komisije za študijske zadeve

na univerzi vem, da je bilo vloženega

ogromno truda v prenovo. Vem

pa tudi, da je bil skoraj ves trud vložen v obliko, m

anj v vsebino, nič pa v namen, sm

isel prenove, in v ljudi, profesorje in študente, ki bom

o nove programe živeli. B

rez ključnih sprem

emb v odnosih m

ed pro-fesorji in študenti, m

ed profesorji sa-m

imi, m

ed predmeti in njihovim

i vsebin-am

i, brez sodelovanja in brez kolektivne

ozaveščenosti smisla prenove, sm

isla poučevanja in učenja, bom

o le slepo po-navljali vzorce, ki so jih oblikovale m

odre glave. N

e da bi jih prav razumeli se bom

o potem

čudili, zakaj prenova ne uspe tako, kot sm

o si to želeli (ob radostnem godrn-

janju skeptikov seveda). Univerza bi se

globjega pomena, sm

isla, morala zave-

dati in ga na pravilen način tudi udejanja-ti. Sedaj je vse to prepuščeno fakultetam

ali pa kar posam

eznikom. Sam

o upamo

lahko, da nam bo brez prave podpore,

brez spodbude z univerzitetnega vrha, uspelo ujeti duha B

ologne vsaj za rep.do soodločanja v visokošolskih zavodih in Svetu za visoko šolstvo. Pravni akti, ki govorijo o naših pravicah, se berejo kot pravljica in de-iure imamo sveto pravico vplivati na kvaliteto naše izobrazbe. To je vse lepo in prav, a zatakne se pri osebah, ki o naših pravicah nato odločajo – na kvaliteto študija in študijske problematike namreč ne vplivajo znanja željni iz prve kategorije, temveč koritarji iz druge. Slednjim pa je mar za znanje in kvaliteto, saj se jim gre za veze in kariero.

Temeljni akt študentske samouprave je Zakon o skupnosti študentov. Ta zakon je podlaga, da se je ustanovila ŠOS (Študentska organizacija Slovenije). ŠOS je torej krovna organizacija, ki naj bi zastopala naše interese. V ŠOS se združujejo študentske organizacije visokošolskih zavodov (ŠOU v LJ, ŠOUM, ŠOUP), študentske organizacije lokal-nih skupnosti (KMŠ in drugi klubi študentov neke UE) in »interesne oblike povezovanja študentov«2. Denar za našo samoupravo ŠOS dobi iz “proračuna RS in samoupravnih skupnosti, prispevkov študentov, prihodkov lastnih deja-vnosti, in drugih virov definiranih v Zakonu. Največ sred-stev, ki jih razdeli, ŠOS dobi iz (12 odstotne) koncesijske dajatve študentskih servisov, kar znaša okvirno 12M€. Od teh sredstev ŠOS-u ostane 3,1%, 38,6% dobi ŠOU v LJ, 20,3% ŠOUM, 5% ŠOUP, 33% pa gre študentskim klubom.

Bolj podrobno našo samoupravo definira Študentska ustava, ki je hkrati temeljni akt delovanja ŠOS. Tu je določeno, kako se ustanovi š.o. lokalne skupnosti (ustanovi jo 20% vseh študentov s stalnim prebivališčem v določeni UE), š.o. univerze (30% vseh študentov univerze), daje pa nam tudi pravico, da študentje ustanovimo š.o. članice univerze. Slednje je točka, ki zgledno funkcionira v Lju-bljani, kjer imajo članice univerze svoje organizacije, ki skrbijo za obštudijsko dejavnost na posamezni fakulteti, je pa očitno trn v peti našemu ŠOUM, ki še do danes ni

– kljub temu, da to Študentska ustava predvideva – sprejel pravilnika, ki bi omogočal študentom fakultete samoor-ganiziranost3. Edina članica UM, ki ima svojo š.o., je dislo-cirana FOV - ustanovil jo je ŠOUM s posebnim odlokom.

2 študentska društva z več kot 150 člani - glej 85. člen študentske ustave3 Takšen pravilnik bi imel za posledico decentralizacijo ŠOUMa in razumljivo je, da sivim eminencam v tej organizaciji kaj takega ni v osebnem interesu. To poglavje pa bo v prihodnosti vsekakor postalo aktualno, saj osnutek bodočega zakona, ki ureja visoko šolstvo dovoljuje drobljenje univerz, kar za sabo potegne nove organizacijske oblike študentskega organiziranja.

»

šolnine??? za božjo voljo, uvedite jih!le večnim študentom so v interesu študentske bonitete

1�

abak

us.m

aj07

les vues: šolnine???

... de facto: resnica o (samo)organiziranosti

ŠOUM ne nudi možnosti ustanovitve š.o. članic, a tudi za obštudijsko dejavnost na posameznih fakultetah skrbi mačehovsko. To pomembno in specializirano dejavnost so prevzela lokalna študentska združenja (»DŠ-« FERI/PF/EPF/...), ki pa so avtonomne pravne osebe in nimajo pravne povezave s matično fakulteto, pa tudi s študentsko organizacijo ne. Ta »mala« društva živijo pretežno od denarja sponzorjev (»beračenja«), smešno nizkega sofi-nanciranja s strani ŠOUM, ter - glede na prijateljske veze

- donacij fakultet, študentskih svetov članic in ŠSUM.

Organizacija teh združenj je na žalostno amaterskem nivoju. Pravna podlaga za njihovo delovanje je defini-

rana do te mere, kot je to potrebno za zadovolitev za-konskih zahtev upravnih organov in živa redkost je, če se kakšen član želi držati pravnih aktov društva ali temeljnih vrednot pravne države. (Tudi društvo, pod čigar okriljem izhaja ta revija, tu žal ni izjema.) Aktivni člani - podobno kot ostali študentski “funkcionarji” v teh društvih vidijo predvsem možnost, da pridejo do prvih vez, ki jih podedujejo od botrov znotraj društev. Tako je tudi razumljivo, da so predsedniki teh društev bolj ko ne diktatorji in “aktivni člani” njihovi podložniki.

Naslednja veja študentske moči in vplivanja so študentski sveti. Te organe univerze in posameznih članic določa Za-kon o visokem šolstvu, njih namen pa je zagotavljati zas-topanost študentske volje v akademski sferi. Ti organi so manj opazni, kot š.o., na razpolago imajo bistveno manj sredstev (ŠSUM dobi iz proračuna nekje 20.000€ za lastno delovanje). Ker so odvisni od univerze/fakultete – nena-posled so njihov organ – so politično labilni. Njihova na-loga je sicer, da reprezentirajo mnenje študentov na ravni matične ustanove – zelo pomembno je področje habilitacij, a realne moči brez politične simbioze z močnejšo struk-turo nimajo. Odmeven je bil sicer primer na pedagoški, ko se je š.s. zoperstavil volji vodstva fakultete pri habilit-aciji nekega profesorja, a prakso dela študentskih svetov

najbolje ponazarja primer iz FERI, ko je š.s. kljub nega-tivni oceni študentske ankete izdal pozitivno mnenje na habilitacijo neke profesorice, z (interno) obrazložitvijo, da še nikoli niso nobenemu izdali negativnega mnenja.

Sivi posli s študentskim denarjemObe glavni opciji študentskega organiziranja pa imata skupno to, da določene (fizične in pravne) osebe preko njih neetično pridobivajo finančna sredstva. Tako so javna tajna primeri iz ŠSUM, ko se večina denarja, namenjen-ega za obštudijsko dejavnost študentov (1% šolnin izred-nih študentov - okvirno 30 miljonov tolarjev), mimo sej poslancev steka v društvo, čigar predsednik je zastopnik študentov v UO-UM, za financiranje »študentske in aka-demske« revije. Po podatkih naših informantov, je pred-

metna revija od svoje ustanovitve v letu 2006 na ta način netransparentno prejela dobrih 100.000€ iz sredstev, ki naj bi predstavljala antipod ŠOUMovemu Razpisu KID.

Kapitel zase pa je struktura edine mariborske študentske organizacije. Skupni budget, s katerim razpolaga v proračunskem letu 2007, je dobrih 2,900.000€. Skoraj tretjina od tega gre zgolj za plače (nekje 16mio SIT mesečno), medtem ko je projektom namenjenih zgolj ne-kaj več kot 10% letnega proračuna. Alfa in omega ŠOUMa je Drago Žura, ki je že od leta 1998 neo-majljiv (kljub poskusu januarja 2000) direktor krovne orga-nizacijce mariborskih študentov. Do kam lahko seže roka

»

obe opciji študentskega organiziranja imata skupno to, da nekateri preko njih neetično pridobivajo finančna sredstva.

za obštudijsko dejavnost skrbijo fakultetna društva, ki pa nimajo povezave s fakulteto, pa tudi ne z šoum

17

abak

us.m

aj07

»

Hobbes

The Red Couchne beri!

Šolnine lahko poveličujemo ali

zaničujemo, ponavadi v odvisnosti od

tega ali jih plačujemo ali zaračunavam

o. Eni bi se radi obdržali v (relativno) brezskrbni populaciji študentov, dru-gi bi radi več denarja. Z

a karkoli že.

Da že od začetka ne bo dilem

e, v prin-cipu sem

na strani zagovornikov uved-be šolnin, a na m

ojem računu bi se ka-

zal samo negativni trend. Sprijazniti

se je pač potrebno z dejstvom, da ni

vsak produkt srednješolskega siste-m

a primeren m

aterial za univerzitet-ni študij. N

avsezadnje sem im

el tudi sam

, pred davnimi leti, velike m

iselne igre na to tem

o in pozitivno izkušnjo z izkoriščanjem

ugodne študijske klime,

ki je omogočila enostavno selitev na

drugo univerzo. V nasprotnem

prim-

eru bi se ob neprimerno višjih stroških

verjetno selil kam bistveno dlje.

Včasih, še posebej ob raznih vnovičnih

srečanjih, imam

občutek da je vsaj pol m

oje generacije plavalcev na študiju v Z

DA

. Splošno sprejeto dejstvo je, da večini sam

študij niti ne predstav-lja neke prioritete (seveda so izjem

e!) am

pak jih bolj zanima m

ašinerija, ki proizvaja überšam

pione kot je Mi-

chael Phelps. Am

pak kar oni dobi-jo za svoj denar (oz. štipendijo) je fleksibilen izobraževalni sistem

, kjer vsak “kupec” dobi kar je plačal.

Izključno iz tega pogleda pa nasprotu-jem

uvedbi šolnin v našem sistem

u saj je svojo tradicijo gradil ravno na nefleksibil-nosti, konfliktih m

ed “vrtičkarji” in kar je podobnih nehigieničnih odnosov m

ed vsemi vpletenim

i na univerzi.

Tisti, ki bi denar pobirali bi nekaj “odvečnega” kapitala najbrž res pre-lili v višanje kakovosti študija. A

za šolnino si želim

študij, kjer bi bil sam

popolnoma odgovoren za izbiro poti do

željenega (ne vsiljenega) znanja. Želel bi si naprim

er sistem, kjer v štirih letih

nabereš neko število (ECTS) točk, na

voljo pa ti je celoten nabor domače in

tujih univerz. Kako bi prišel do točk

je samo in izključno m

oja stvar.

“organiziranih študentov”, je pokazal tudi domnevni deal Žura-Kangler na jesenskih volitvah za župana Mari-bora, pri katerem se je baje preko struktur ŠOUMa stekal denar za Kanglerjevo volilno kampanjo.

V hladni vojni za denar mariborskih študentov se poja-vlja kot tretji pomemben player skupina Svarog Marka Kovačiča. Svarog služi predvsem s spletnimi projek-ti, ki jih izvaja za UM, zaradi česar je odvisen od “svo-jih” ljudi tam, kjer se odloča o denarju. Kovačič je tudi ime, ki stoji za naglim vzponom in presenetljivim pad-cem študentske opozicije znotraj ŠSUM, ki se je poja-vila ob izvolitvi študentskega predstavnika v upravni odbor UM4 - domnevni Kovačičev kandidat ob ponov-nem razpisu namreč ni več kandidiral, poslanci pa so edinega kandidata “izvolili” brez nasprotovanja. (En glas je bil neveljaven, vsi ostali so glasovali “za”.)

Sploh koga zanima politika?O zainteresiranosti študentov za uresničevanje naše prav-ice do soodločanja pa živo priča volilna udeležba tako ene, kot druge opcije, ki se giblje (brez ponarejanja in golju-fanja) okoli 3-6%5. Ustaljena praksa je, da vsak izmed kan-didatov pripelje na volitve krog svojih kolegov, ali pa na-govori mimoidoče študente, da za majhno pozornost (čik, »kofe«,...) oddajo svoj glas dotičnemu. Spomnim se, da je v prvem letniku (2003) prišel v naš razred nekdo, ki nas je nagovoril, naj volimo za njegovega kandidata, v zameno pa bojo njegovi ljudje volili za našega. Nekaj naivnih brucev vedno nasede tudi na to foro. Nič kaj redki tudi niso prim-eri, ko kandidatu zadošča že samo en glas – njegov lasten namreč – da je izvoljen v funkcijo. Ob takšnih števlikah je dvom v legitimnost naših zastopnikov še kako upravičen.

Zanimiv je tudi podatek iz akademskega zbora FERI, v katerega so si študentje “izborili” pravico do

petine sedežev, kar je 36 oseb. Za potrebe letošnje volitve (potrditve) dekana je bilo

potrebno to število na vsak način izpol-niti. Študentski svet je na široko razpisal

apel, naj se javijo zainteresirani kan-didati. Tri dni pred zaključkom roka

je bilo kandidatov zgolj sedem, v

4 glej abakus.mar075 na volitvah 2001 je bila udeležba 10,42% - pri tem moramo upoštevati, da so bili tisto divji časi, s pretepi, grožnjami in močno opozicijo...

1�

abak

us.m

aj07

zadnjih parih urah pa je ta številka narasla na vrto-glavih 61. Brez pedantnega »gnjavljenja« in lobi-

ranja s strani članov š.s. bi bilo kandidatov sramotno malo. Teh 36 oseb naj bi torej zastopalo voljo vseh študentov?

– 98% študentov akademski zbor ni zanimal, posledično bi teh 36 zastopnikov moralo reprezentirati politično apatijo nas študentov, kar pa je storil zgolj en član...

(Aktivno iskanje kandidatov je zelo redek slučaj, večinoma so funkcije dogovorjene vnaprej, oz. se delijo znotraj zelo ozkega kroga študentov, ki so itak že “pri koritu”. V takih primerih javnost niti ne izve, da poteka postopek, razen če se čezenj ne spotakne. Tako je bilo tudi pri razpisu za člana upravnega odbora in prorektora študenta - kdor ne spremlja skrbno te sfere, sploh ne izve za priložnost.)

Glede na mizerno zanimanje študentov za njihove prav-ice, ki jih imajo po zakonu, si lahko upravičeno post-avimo vprašanje, komu je študentska organiziranost sploh v interesu. Če pogledamo podrobneje, lahko hitro opazimo, da so “študentje” zgolj podaljšana roka sivih eminenc, ki se grebejo za študentski budget in moč, katero država nameni študentski populaciji.

Elitarnost potrebuje selekcijoDa ne more vsak študirati, nam postaja jasno tudi iz družbenoekonomskih vidikov. Mi, država, si ne moremo privoščiti, da financiramo študij vsake-mu nesposobnežu, ki si to želi, saj se investici-ja ne povrne, kot je to deal družbene pogodbe. Če družba želi forsirati kvaliteto, je selekcija nujna.

Trenutni sistem financiranja visokošolskih zavodov je zgrešen, saj je vezan na število študentov in podeljenih nazivov. In jasno je, da si univerze prizadevajo za čim večji budget. Nemci so že prišli do spoznanja, da je to napačno in uvedli princip »elitnih« univerz. Deset najboljših dobi do leta 2011 dodatnih 1,9 miljard evrov v proračun. A celo ta finančna injekcija je naletela na kritiko, češ da bi bilo bolj smiselno financirati manj univerz, zato pa v večjem obsegu, le tako se bi doseglo mednarodni vrh.

V svetu obstaja tudi na kvaliteti in renumeju baziran sistem financiranja – fundraising – poznajo ga ameriške elitne univerze, kot je Harvard. Fundraising bazira na privatnih finančnih donacijah, katere prispevajo iz »hvaležnosti« alumni (diplomanti, ki ostanejo v »kontaktu« s univerzo),

»

šolnine nam bi zagotavljale kvalitetnejšo izobrazbo, reseneje bi jemali študijles vues: šolnine???

ki so s pomočjo univerze prišli do vrhunskih položajev. Pri nas tak sistem v trenutnih strukturah ne bi zdržal, saj tisti, ki se imajo strukturam na univerzi zahvaliti za njihov družbeni status, ne investirajo v kvaliteto univerze, temveč si prizadevajo, da s pomočjo vez izsesavajo sredstva, ki jih država nameni izobrazbi in študentom. Tu bi lahko tudi iskali razlog, zakaj je Harvard na prvem mestu Šanghajske lestvice, UM pa še med top 500 ni. (Nemške univerze so v lestvici nacionalnosti na četrtem mestu - pa naše?)

Kvaliteta nujno potrebuje nekovrstno selekcijo. In ker te selekcije fakultete ne izvajajo več same (priza-devajo si višati prehodnost letnikov6, namesto da bi za-ostrovale pogoje), bi bilo potrebno zmanjšati maso (neresnih) študentov na drugačen način. Neresnosti večine študentov pa ne postavljam pod vprašaj – ta je namreč očitna. Edina umetna selekcija, ki je možna, je finančna: Danes je študij zastonj in ga ne jemljemo res-no. Popolnoma drugačna situacija bi bila, če bi študent moral plačati študij – v takem primeru gleda na to kot na investicijo in ne več kot darilo ali nujno zlo.

Šolnine pa na noben način ne bi smele posegati v pravi-co manj priviligiranih slojev do enakovredne izobraz-be, to bariero naj premoščajo štipendije, tako državne, kot kadrovske. Pri tem pa ne leži povdarek na brez-pogojnih štipendijah, temveč sistemu štipendiranja glede na izkazano sposobnost. Na ta način se zagotovi možnost kvalitetne izobrazbe ljudjem, v potencial kat-erih bodisi družba, bodisi industrija trdno verjame.

Plačljiv, tržno orientiran način študija nam potencialno omogoča tudi boljšo izobrazbo, saj trg diktira kvaliteto pedagogov. Reseneje bi jemali pristojnosti študentske poli-tike, vestno bi izpolnjevali študentsko anketo, zavzemali bi se za strožji pristop proti slabim pedagogom. Obenem se bi število študentov zmanjšalo, kar je nujno za stabilizaci-jo trga, ki je trenutno močno prenasičen z»izobraženci«

- enostavno ni možno, da bi vsak, ki si to želi, tudi študiral.

Alois Paulin

6 Nekateri profesorji se znajdejo v dilemi, saj jim ne preostane drugega, kot da praktično “šenkujejo” izpite, da zadostijo zahtevam vodstva za povišanje prehodnosti

1�

abak

us.m

ar07

20

abak

us.m

aj07

D a so nekateri mariborski študentski domovi potrebni prenove, je vidno skoraj vsem mimoidočem, še bolj pa tistim, ki jim sobica v študentu predstav-

lja dom v času študija. Nekje je namreč treba spati. In ker so stanovanja pri privatnikih draga, je razumljivo, da skoraj tri četrtine študentov išče sobo v študentu. Zavedajo se, da ne gre pričakovati luksuza, a kaj več si žal ne morejo privoščiti.

Študentov prosilcev je seveda precej več kot je dejanskih sob, zato tudi kak nov študentki dom ne bi bil odveč. A zato so seveda potrebna sredstva in posluh vodstva uni-verzitetnega mesta. Vendar naš namen ni razpravljati o pomanjkanju sob, ampak predstaviti tiste, ki stojijo na temeljih in obstajajo; nekatere že tako dolgo, da so temelji že čisto rahli in potrebni obnove. Kakšno je življenje v študentskih domovih najbolj vedo tisti, ki tam bivajo. Zato sem se pri pisanju članka kajpak obrnila nanje. Splošna

slika: »lahko bi bilo boljše, a sej se človek vsega navadi«. »Pravzaprav zdaj po treh letih je prva misel, ki me prešine nenormalna zabava, druženje, končno nekje sam brez staršev, odvisen si sam od sebe … dober filing, vse dokler si ne zaželiš miru in potrebe po učenju. Kajti to je zadnje, kar lahko najdeš v študentu.« Seveda obstaja domski red, a kršitve so na dnevnem spisku, sploh ker so pravila tako stroga. »Čas jih je povozil. Ne razumejo, da se mladi lahko zaba-vajo, pa ravno tako imajo lepe ocene in opravljene izpite«.

Hujše kršitveDomski red dobijo vsi stanovalci takoj ob vselitvi in se ga morajo strogo držati. Ta na primer v 70. členu določa, katere so hujše kršitve domskega reda. Pogle-jmo zgolj nekatere. Prenočitev neprijavljenega obiskov-alca, poškodovanje domskega inventarja (namerno ali iz malomarnosti), onemogočanje vselitve novemu sos-tanovalcu, prirejanje zabav, ki motijo stanovalce v sobah ali skupnih prostorih doma, samovoljno priključevanje raznih električnih porabnikov nad 300W na domsko insta-

lacijo brez vednosti službe za študentske zadeve, metanje raznih predmetov skozi okna, s teras balkonov ali hodnikov na mimoidoče, parkirne prostore, zelenice in pohodne površine v okolici zavoda. Seveda je hujših kršitev še en-krat toliko, pri čemer pa se recimo za lažjo kršitev šteje neekonomična poraba električne energije in vode. Prav nad omenjenim 70. členom stanovalci domov najbolj tar-najo. Namreč v primeru, da se kaj uniči v apartmaju, od-govarja in stroške nosi cel apartma. Če se to zgodi na stopnišču, odgovarjajo apartmaji tistega stopnišča, čeprav je recimo to storil nekdo, ki je šel samo mimo v nad-stropje višje in pijan polil steno z rdečim vinom. Tako je na skoraj vsaki položnici za nekaj evrov popravil in škode.

Socializem »Veš da ne smemo premikati pohištva? Ko greš domov, ti ga takoj nazaj postavijo, pa jih ne zanima kako se ti bolje počutiš in kaj si imel tam postavljeno!« Seveda se pojavi vprašanje, kako lahko sploh nekdo pride v tvojo sobo

brez tvoje vednosti in sem izbrskala. V domskem redu piše, da lahko pride brez tvoje vednosti v sobo hišnik, če mu napišeš sporočilo, da se je kaj pokvarilo, kon-trola in ko je kakšna čistilna akcija. Sicer pa ne, kar je torej proti domskemu redu, a vodstvo to očitno ne za-nima. »Jaz sem si želela sobo na lastne stroške prebarvati v oranžno, da bi se bolje počutila in si ustvarila atmosfero za učenje, pa so rekli da ne smem, da mora povsod biti belo.« Kot v socializmu, vsi enaki. Uniforme manjkajo.

»Pohištvo je že tako staro! Pa posteljnine, ki nam jih dajo. Hvala bogu, da vsaj to lahko imamo svoje!« In res, če pogledamo pohištvo, kar hitro opazimo, da ni v do-brem stanju. Predali mize se ne dajo več zapirati, v omari manjkajo police, … Študentje se sicer zaveda-jo, da so za velik del tega krivi sami, a kljub vsemu je miza preživela že najmanj deset generacij študentov.

“Kot da ješ na WC-ju”Drugi problem se pojavi tudi pri majhnem številu sam-skih sob in pri domovih, kjer si mora celo nadstropje deliti

vse pod kontrolo v domo vih?“končno brez staršev - dober filing, do kler si ne želiš miru za učenje”

les vues

stranišče stoji čisto zraven kuhinje. lahko si predstavljate, da zna bit kosilo kar neprijetno, če koga kam pritisne …

21

abak

us.m

ar07

skupne prostore. Zato ne preseneča, da je najbolj oble-gan dom 7ka, ki ima apartmaje in kjer si 6 oseb deli ko-palnico in kuhinjo. In če smo že pri tem. Stranišče stoji čisto zraven kuhinje, vmes so le tanka vrata in lahko si predstavljate, da zna bit kosilo kar neprijetno, če koga kam pritisne … Enako je s tuširanjem, saj med kopal-nico in straniščem sploh ni polne stene, ampak je zgo-raj odprta, samo da se ima smrad kam širiti. Zgrešeno popolnoma. Dišave so tako obvezna oprema apartmaja.

Veliko pritožb je slišati tudi na jogije, ki so že preživeli več študentov, in pa seveda, zelo ozke postelje – niti 90cm širine. Kar se tiče prijateljev, ki po neprespani noči iščejo prenočišče in niso stanovalci študentskih domov, ni težav, a le v primeru, da ga kot stanovalec prijaviš za nočitev in pri tem plačaš okrog 3 evre. Tu se mariborski študentki domo-vi razlikujejo od ljubljanskih, tam so namreč tri nočitve mesečno zastonj. Ob plačilu študentskih domov se plača tudi varnostna služba, a te čez dan tako ali tako ni. Varnos-tnik pride ob 22ih, do takrat pa naj bi za varnost skrbela dva dežurna študenta v vsakem naselju. Uničeni avtomo-bili, kraje so posledica. Sploh se namreč ne sprašuje po domski izkaznici, ko greš v dom. Pride lahko kdorkoli.

Obnašanje vodstvaStanovalci pa tarnajo tudi nad sanitarnimi kon-trolami. Po 115. členu Domskega reda bi morali pri-ti v kontrolo vsaj trije in sicer ob normalni uri, torej med 8. in 22. uro, a se pogosto dogaja, da jih vržejo iz postelje ob 6ih zjutraj in to večkrat v tednu.

»Veš kaj se še dogaja? Enkrat so poklicali eno študentko iz Nove Gorice, da imajo prosto sobo zanjo in dekle se pripelje iz drugega konca Slovenije, pa ji rečejo, da je bila pomota, da ni sobe.« Birokracija v zelo slabem stanju, torej. Odnos vodstva katastrofalen.

Stanovalcem se prav tako ne zdi prav, da so z uvedbo evra podražili bivanje brez kakršnihkoli izboljšav, po-pravil in inovacij, saj je določena oprema še vedno neus-trezna. Stolom odpadajo noge, vlaga v prostorih je očitna, vodni madeži na stropih so del vsakdanjika in speljana elektrika bi lahko še marsikoga spravila v ne-varnost. Odpada omet. Električna napeljava je tako slaba, da se kdaj zgodi, da priklopiš na omrežje zraven računalnika še polnilec za mobitel in vrže ven celo va-

rovalko. In ko se končno odločijo, da bodo v domu kaj popravili, to nastopi sredi izpitnega obdobja. »Kako naj se učim, če začnejo vrtati že ob sedmih zjutraj in je tako cel dan. Čeprav živim v pritličju, do mene pride čist vsak šum iz zgornjih nadstropjih. Kot da se dom podira.«

Preseljevanje študentovPo besedah skupine študentov se dogaja tudi, da se študente preseljuje v druge sobe, nadstropja ali domove zaradi tujih študentov, ker želijo ti živeti skupaj. »Oni imajo več pravic kot mi!« Še huje pa se jim zdi kazensko preseljevanje v prostore, ki ne ustrezajo življenjskim standardom, recimo Tyrševa 3. dom klet, pri čemer je treba plačati ceno 60evrov, torej enako kot dru-god. »Tam sem bil pozimi. Radiator ni grel, okna pa sploh ne tesnijo. Kolikokrat me je zeblo, ne bom razlagal!«

ApelZdi se torej, da prihaja tako na strani stanovalcev kot vod-stva do nenehnih trenj. Skupina študentov je ob vsem napisanem začutila, da se krivice in kršitve s strani vod-stva študentskih domov (beri: referat za študentske za-deve Študentskih domov v Mariboru) dogajajo, zato se je odločila, da ukrepa sama in sicer z mirnim protest-nim shodom proti vodstvu ŠD, saj meni, da lahko le tako opozori na perečo problematiko. Če imate podobne izkušnje, se jim pridružite, sicer pa se s tem ne obremen-jujte. Življenje v domu pa si skušajte čim bolj polepšati.

Daša Purgaj

vse pod kontrolo v domo vih?“končno brez staršev - dober filing, do kler si ne želiš miru za učenje”

22

abak

us.m

aj07

Z akaj študiram? Zadnje čase si pogosto postavljam to vprašanje ko poslušam študente, kako se pritožujejo nad nizkimi štipendijami (ki jih nikoli ni dovolj), ko se

pritožujejo nad sistemom subvencionirane preh-rane, češ da ta veliki seznam restavracij dejansko nič ne ponuja, seveda nad fakulteto, ker jih nič ne nauči, je pa vseeno pretežka… Če je vse tako slabo, zakaj je vedno več študentov?

Zato sem se odločil, da malo primerjam slovenski sistem visokega izobraževanja z dvema drugima, prvi v ZDA, drugi v Makedoniji. Brez skrbi, ne bom gnja-vil z nobeno statistiko, to bo samo laični pregled nad študiji. Zakaj sem izbral ravno ZDA in Makedonijo? ZDA naj bi imela najboljši visokošolski sistem, Make-donija pa je do pred manj kot 20imi leti bila del iste države, torej je sistem študija (bil) precej podoben.

Plačljivost študijaMedtem ko je v Sloveniji študij (še vedno) brezplačen, je v Ameriki v celoti plačljiv. Študentje odštejejo lepe vsote za svoj študij, cene pa variirajo glede na mesto in paket. Ponavadi se cene gibljejo okoli 30.000$, skupaj z zdravstvenim zavarovanjem in namestitvijo v kampu-su. Starši že od rojstva otroka začenjajo hraniti denar za študij. Štipendij je zelo malo in se dodelijo le najboljšim, večina pa ima dostop do neke pomoči (npr. 15% cel-ega zneska, ki ga morajo plačati) iz raznih skladov.

V Makedoniji je bil študij do pred kratkim brezplačen za približno tretjino študentov z najboljšimi ocenami, os-tali so morali plačati participacijo, ki se je gibala od 800 do 2000€, odvisno od fakultete. Po novem tudi najboljši, ki so bili včasih oproščeni, plačajo 200 – 400€.

Organizirana prehrana študentovMedtem ko v Sloveniji država plača dober del obroka, ki ga študent dobi v restavraciji, imajo v ZDA »kafeterije« v kampusu, kar bi lahko primerjali z menzami. Na srečo so študentje organizirani v kampusu, kar pomeni, da ne rabijo daleč, da bi dobili za jesti. Nikjer pa ni hrana sub-vencionirana (vsaj ne v takšni meri) kot v Sloveniji.

V Makedoniji tudi obstaja sistem menz, ki so pona-vadi pri študentskih domovih, torej bolj daleč tis-

tim, ki niso v domu. Cena je približno enaka ceni študentskih bonov, oz. višja, če primerjamo standard. Velja tudi, da ker so menze javne in namenjene samo študentom, študenti nimajo tako pestre izbire hrane, pa tudi kakovost je na nižji ravni kot v restavracijah.

Namestitev študentovV ZDA imajo verjetno najboljši sistem namestitve (kar je do neke mere logično, glede na vsote, ki jih študenti plačujejo za bivanje). Biva se v kampusu, ki je neke vrste »študentsko mesto«, kjer je vse kar se dogaja povezano s študijem in kjer imajo na voljo vse kar potrebujejo za študij in obštudijsko življenje.

V Makedoniji je sistem podoben slovenskemu – ob-staja nekaj študentskih domov, ki so v dokaj slabem stanju, cene so nižje kot stanovanja, vendar ne tako poceni kot je primer v Sloveniji. Opazno je manjše število študentskih postelj v primerjavi s SLO - v Mari-boru je več študentskih domov kot v Skopju, ki ima približno enako število študentov kot Univerza v LJ.

ŠtipendijeV Sloveniji prejema preko 50.000 študentov in dijakov Zoisovo ali republiško štipendijo, ki študentom (bolj ali manj) pokriva stroške študija. Če dodamo še ne-kaj tisoč kadrovskih štipendistov, pa dobimo kar lep odstotek dijakov in študentov, ki prejemajo štipendijo.

V ZDA (kot ste že videli v filmih), mladi, ki ne prihajajo iz bogate družine, sanjajo o štipendiji, brez katere dejan-sko ne bi mogli študirati. Štipendij je namreč zelo malo, še manj pa je »full scholarships«, ki pokrivajo vse stroške samoplačniškega študija. Dober del štipendij je športnih, saj so univerze zelo tekmovalne na športnem področju.

V Makedoniji štipendij skorajda ni. Štipendije pridobijo tisti, ki so se izkazali na fakulteti, oz. imajo povprečje 8,5. Pa tudi tisti, ki dobijo štipendije, dobijo nekje okoli 50€/mesec, kar ponavadi ni dovolj niti za najemnino.

Študentsko deloV Sloveniji je študentsko delo zelo popularno, eno-stavno ker se delodajalcem dosti bolj splača najeti študenta, kot pa rednega delavca. Študentom se tudi splača, ker dosti lažje najdejo službo, kjer imajo manjšo

splača se biti študentprimerjava: SLO / USA / MKD

les vues

23

abak

us.m

aj07

splača se biti študentprimerjava: SLO / USA / MKD

Ravnokar sem se vrnil iz pekarne, kom

-pleksa kam

or redno zahajam in m

e skrbi za njegovo prihodnost. Kot razbiram

iz m

edijev se namreč vrli politiki za-

vzemajo za ukinitev tega kom

pleksa, saj v njegovi neposredni bližini nastajajo novi stanovanjski bloki in bo to m

otilo bodoče stanovalce. D

a ima tak kom

pleks kot eden izm

ed zelo redkih v Sloveniji veliko turistično vrednost s svojo alter-nativnostjo ne bom

izgubljal besed.

Nova stanovanja bi se naj izgradila tudi

za določeno etnično skupino, za kat-ero ne m

orem ravno reči, da prispevajo

k našemu dobrobitju. To dejstvo m

e še prekom

erno zgrozi saj sem kot član

študentskega sveta univerze v Mari-

boru bil priča, ko smo študentskim

družinam

pomagali pri božičnih prazni-

kih. Za študente, ki se izobražujejo in

bodo doprinesli k intelektualnosti v Sloveniji nam

enjamo prem

ajhne vsote denarja. Z

aradi državnih aktov in pogo-jev im

ajo večjo možnost do pridobitve

stanovanja ljudje iz zgoraj omenjene

etnične skupine, dočim se študentje z

dokončano osnovno, kakor tudi sred-njo šolo ubadajo s tem

, kako bodo preživeli sebe in svojega otroka. M

oti-vacija za nataliteto v državi je skratka na višku (upam

da ste opazili ironijo).

Ob raznih izjavah (‘pekarno treba porušit’,

‘pekarna je zbirališče narkomanov’) funk-

cionarjev mi dostikrat ni jasno o čem

so pravzaprav razm

išljali, če so bili na kraju o katerem

govorijo, si ogledali razmere,

se spustili v pogovor s tamkajšnim

i obis-kovalci in kakšne (finančne) m

otive imajo

ob vsem. O

b vsem tem

se mi tudi po-

raja vprašanje kako veljavna je beseda nas m

ladih? Na univerzi sm

o šele pred kratkim

dobili 20% glasov s katerim

i tudi študentje upravljam

o z univerzo.

nilomind

CaqKa

odgovornost kot da bi se redno zaposlili – zato po-gosto pride do zlorabe statusa. Študentje dosti delajo tudi v Ameriki, s to razliko, da so ponavadi plačani mini-malno, njihove službe so s polovičnim delovnim časom, kar je seveda normalno, ker če študiraš, nimaš toliko časa. Študentje pa imajo bolj fleksibilne urnike, ki jim dovoljujejo, da si prilagodijo študijske obveznosti delu.

V Makedoniji je nezaposlenost resen problem, kar se pozna tudi pri zaposlovanju študentov. Študentsko delo pravno ni dovolj urejeno. Obstajajo servisi, ki študentom ponujajo dela za drobiž, če sploh ponujajo kakšno delo…

ZaključekIn če po tej moji subjektivni primerjavi zaključim: če študentje v Sloveniji nismo zadovoljni s pogoji (ŠOS kar naprej postavlja neke socialne zahteve, skoraj pa ni be-sede glede kakovosti izobraževanja), zakaj študentje v drugih državah sploh študirajo, ko jim gre tako slabo?

Mislim, da imajo neke cilje, ki segajo dlje od študija po liniji najmanjšega upora, vsakodnevnih pi-janic, večnega študiranja in vseh ostalih stereo-tipov, ki »krasijo« slovenskega študenta.

Večina študentov študira zato, ker je to najlažja in najboljša izbira, tudi če dijaku ni do študija. Delo je težko in napor-no, težava ga je tudi najti, potem pa še plače niso dovolj visoke. Zato je študij idealna možnost podaljšanja neres-nosti za nekatere. Res je lepo biti študent v Sloveniji, še posebej, ker nihče ne sankcionira neuspeha na faksu, ki je postal nekaj normalnega. Na fakultetah je danes čudno, če končaš v predvidenem času, če narediš vse iz-pite letnika pravočasno. Ogromno je takih »mrtvih duš« ki se nikoli ne pojavijo na faksu, ampak samo izkoriščajo študentsko delo, dom, prehrano. Del tistih, ki diplomirajo po dolgih letih študija, je večino izpitov opravilo s prepi-sovanjem, na srečo, ali s podobnimi »metodami«. Takšni zmanjšujejo vrednost diplome in izobraževanja nas vseh.

Na koncu samo prosim vse tiste, ki ste pozabi-li, da ima študij tudi obveznosti, da nehate zlora-bljati študij, saj bomo s tem vsi izgubili privilegije.

Nikola Risteski

nataliteta - izgovor politikov?

24

abak

us.m

aj07

V sakemu živemu bitju je dan že v zibeljko nagon po ohranitvi samega sebe in po ohranitvi vrste. Toda le homo sapiens dela to z razumom, dela premišljeno.

Za preživetje je rabil zemljo – t.j. maso in ener-gijo (E) oz. moč. Kot lovec je rabil svojo moč, da je ujel žival in ogenj, da jo je spekel, v kolikor je ni ho-tel več jesti surovo, ali delo, da si je nabral sadežev. Pozneje kot poljedelec je rabil delo in zemljo.

In tisti, ki je bil in ki je (vojaško) močnejši, je živali ali sočloveku vzel zemljo in moč. Seveda se je pa to delalo pod pretvezo razširjanja prave vere, ali danes »boj civilizacij«.

Že Rimljani so moč, delovno silo, t.j. sužnje, nabav-ljali v drugih deželah. Arabci so prišli v 7./8. stoletju čez Španijo in v Francijo. Nordijski Vikingi, oz. Nor-mani so iskali življenski prostor na evropskih obalah

in tudi globoko v Rusiji in na Atlantski obali Severne Amerike. Ampak to še niso bile verske vojne, oz. vo-jne civilizacij, čeprav so bile združene z ropanjem.

Leta 732 so Franki v južni Franciji pri Poitiers pod Karlom Martelom naklestili Arabce in Franki so se lahko posvetili vzhodnemu delu Evrope. Po zgodovinskih podatkih naj bi bila za Karla Velikega zapadna slovanska meja: Elbe (Laba), Saale (Zala), Böhmerwald (Češka šuma), Salzkam-mergut (Solnograška), Pustertal (Pusta dolina). Torej nek-danja DDR (NDR) je bila še globoko na slovanskem ozem-lju. Karantanski Slovani so pa s Krstom pri Savici izgubilil skoraj vso zemljo in današnja Slovenija in dvojezične ta-ble v Haiderjevi Koroški so le žalosten ostanek nekdanje veličine. Združeni sta bili gesli »Und deutsch sei die Erde« in razširjanje »prave vere«. V koliko so bili pri tem Slo-veno-Veneti germanizirani, in v koliko je sledila nemška naselitev, je seveda nemogoče ugotoviti. Sigurno so pa imena, kot Bleiweis, Tavčar, Hafner, Fister, Majster, Kram-berger, Mencinger, Razinger – kot je ime Benedikta XVI - posledica nemške naselitve. Na drugi strani so pa

imena Hojač (Westenthaler), Vaclavik (Waldheim), Kles-til, Vranitzky, itd. imena ponemčenega prebivalstva.

Drugače pa križarske vojne na prelomu prvega krščanskega tisočletja. Nosile so pravo vero v Palestino, na Kristusov grob, med potjo pa izropali kar jim je prišlo pod roko. Te vojne so bile potrebne, saj se je prebivalstvo v srednji in zapadni Evropi že preveč razmnožilo in očitno lakota, kuge in druge bolezni niso zadosti pospravile.

Križarji so pa močno in uspešno prodirali preko Pomor-janske (Pommern) – Prusije, kar lepo opisuje Sienkievitz v svojem romanu »Križarji«; a v bitki pri Tannenbergu 1410 je bil nemški križarski red popolnoma poražen, tako kot poltisočletja kasneje njihovi nasledniki pri Stal-ingradu (Caricin, Volgograd) in Kursku. Simbolično in žalostno dobo pokristjanjenja Poljakov spominja An-ton Ašker v svoji baladi »Mutec osojski« - Boleslav kralj poljski, ki počiva na Osojah ob Vrbskem jezeru.

Naslednja velika verska vojna je bila reformacija in pro-tireformacija. Šlo se je seveda tudi za denar, ki je moral potovati iz severnejših predelov Evrope, tudi naših dežel, v Rim. No, takrat je bila verska vojna, t.j. vojna civilizacij, predvsem 30letna vojna, ki je močno zreducirala prebival-stvo srednje Evrope in tako spet zagotovila za stoletje ali dva, življenski prostor v Srednji Evropi. Zapadna Ev-ropa si je pa svoj življenski prostor dobila v Ameriki, pred-vsem severni, katerega so ji morali odstopiti Indijanci.

S tem je Evropa, ki je bila glavni akter, svoj problem življenskega prostora do 20.stoletja zadovoljivo rešila. Problem življenjskega prostora se je kot politično geslo po-javil spet v 30ih letih in je tudi zato Avstrijec Hitler to zade-vo skušal reševati z drugo svetovno vojno. Bodi omenjeno, da so naši severni sosedje nameravili Gorenjce 80% izseliti v Ukraino. In bodi povedano, da so ta načrt preprečili Prusi.

Zlasti zapadnokrščanska kultura si je po okupaciji Amerike več kot zagotovila zadosten življenski prostor. Manjkalo ji je pa energije, t.j. delovne sile. To so dobav-ljali z imigracijo npr. Poljaki, in z neprostovoljnim uvo-

les vues

globalizacija, vojna kultur, ali: E =mc2

“vojno kultur” ali “- civilizacij” se danes imenuje medverske vojne. ni ta označba zavajujoča?

vojne so bile potrebne. prebivalstvo v Evropi se je preveč razmnožilo in lakota, kuge in druge bolezni niso zadosti pospravile.

2�

abak

us.m

aj07

zom Zamorci. Z izvozom sužnjev (energije) v Ameriko so doma zagotovili preostalim življenski prostor.

In vmes je začela posegati tehnična revolucija. Vlečna živina in neizobraženi sužnji niso bili več potrebni; tako in zato so jih v USA za časa Lincolna v 60ih letih 19.stoletja osvobodili. Rabila se je pa energija: mehanska, kemična, električna. Glavni zahtevani obliki sta mehanska in toplotna. Pri današnjem stanju tehnike ni noben prob-lem spreminjati eno obliko v drugo, problem je le cena. Verjetno je najenostavnejša oblika toplotna, t.j. ogenj in sonce, nato, že znanje tehnike zahtevano, vodna in vetrovna. Ogromen napredek sta povzročili električna energetika in nazadnje jedrska. Na fuzijsko še čakamo, čeprav je bila predlagana (iz ruske strani) že v 50ih letih in se je predvidevalo, da bo pred zasukom stoletja in tisočletja že v poceni obliki na razpolago, se tehnična re-alizacija odmika in odmika. Seveda avto lahko vozimo tudi na drva ali žganje (alkohol), a še vedno je vožnja na nafto, oz. bencin daleko najcenejša in ogrevanje je na zemeljski plin ali kurilno olje pač cenejše kot na drva.

No, tukaj je pa vzrok vojn civilizacij, kultur ali verskih vojn. Slučaj je tako nanesel, da so glavne zaloge nafte v deželah, kjer je vera muslimanska. Brez nafte gre pa zapadni svet pri današnjem tehnološkem znanju uničenju nasproti. Zato in samo zato vojna v Iraku, Afganistanu, morda ji bo sledila

– iz istega vzroka – vojna v Perziji (Iranu). Globalizacija želi isto doseči le na bolj »human« način s širjenjem demokraci-je (tudi Hitler je bil izvoljen na demokratskih volitvah!).

Ne gre pozabiti, da so to dežele najstarejših civilizacij, da okupator v Iraku dnevno načrpa za 100 miljonov dolar-jev nafte, da je načrtno izpraznil stare muzeje, da so z etničnem čiščenjem muslimani izgubili svojo staro zemljo.

Na Kosovu pa je bilo obratno: Zapad se je post-avil na stran muslimanov proti kristjanom in iz-peljal etnično čiščenje staroselcev. Ne gre poz-abiti, da je bilo na Kosovu 1919 800.000 Srbov in le 400.000 Albancev, oz. točneje: Skipetarjev.

Kako pa pri nas? Za življenski prostor ni problema. Na eno žensko pride rojen 1,23 otroka. Prej kot v petde-setih letih se bo znižalo število domačih (ne uvoženih) prebivalcev na polovico. Torej bo življenskega prostora »m« dovolj. Zastopnik nas upokojencev bo pa zvesto

pošiljal naše mladeniče (mladenke?) na svetovna bojišča in kupoval v tujini drago vojaško opremo za naš, ne nje-gov denar. Tako, da ja nihče ne bo prišel na misel, da skušamo skope oz. varčne Švicarje kopirati. Tako nas bo demokratičen svet zalagal s potrebno energijo »E«.

No, pa če bi imeli oblast tehniki in naravoslovci, bi zadevo že rešili, glavni del energije porabijo avtomobili in gretje. Na Koroškem se politiki, katere ljudstvo voli, in sploh velja-ki, vozijo z avtomobili z močjo preko 200kW, ki porabijo 15-20l/100 km. No, to je njih »statusni simbol«. Če bi bil velik avto sramota, kot je kraja, bi se vozili s kolesi, kot švedski kralj. Problem parkiranja bi odpadel. In gretje: Včasih je bil predpis, da v učilnicah in knjižnicah temperatura ni smela prekoračiti 18*C, kaj pa danes? Seveda smo se bolje oblekli, tople dolge spodnje hlače (gate), majice z dolgi-mi rokavi, jopica in nogavice iz čiste volne. Tako življenje je veliko bolj zdravo, rabili bi manj zdravnikov in zdravil. Samo to dvoje bi porabo energije zmanjšalo na polovico. In pismene reklame podjetij bi bilo zmanjšati z obdavčitvijo, ne pa da podjetje stroške zanjo davčno odpiše.

Pa še smeti: Vsak naj plača to, kar je zasvinjaril. Ne na prebivalca, ne na m2 prostora, ampak smeti naj se oddajajo le v posebnih, primerno dragih vrečah. Tako zbirajo odpadke po naravi revni, a zgodovinsko pošteni Švicarji. In tudi steklenice naj bi se vse – tudi plastične, kot na Hrvatskem, vrnile v trgovino. In names-to umetnih gnojil naj bi uprabljali naravno, kot se dela pri pridobivanju resnično biološke prehrane.

Cene energije bi padle, pa tudi zdravje prebivalstva bi se popravilo. Seveda bi pa tudi potreba po zdravnikih padla. Pa tudi ogromno število politikov in njihovih organizacij bi postalo nepotrebno, saj 10% ljudi bi pri današnjih tehničnih sredstvih lahko preostalih 90%, ki itak nič potrebnega ne delajo, preživljalo. Seveda pa nastane problem, kako za-posliti ostalih 90%. Lahko brez škode pišejo spomine, ro-mane, pojejo, hribolazijo, malajo, igrajo nogomet itd.

zasl. prof. dr. Alojz Paulin

globalizacija, vojna kultur, ali: E =mc2

“vojno kultur” ali “- civilizacij” se danes imenuje medverske vojne. ni ta označba zavajujoča?

2�

abak

us.m

aj07

P rodaj nekaj, kar ni tvoje. Zidaj na zemlji, ki je v postopku denacionalizacije. Razsodi v imenu ljudstva, brez branja tožbe – je to možno? Je. V Mariboru je

možno vse. Če se pritožiš, te pa »po štajersko prefukajo«.

Zgodba se začne nedolžno – prodoren podjetnik (najdražje kritje strehe

daleč naokoli) s srednješolsko izobrazbo za sebe in družino

najame opremljeno hiško: elitna soseka pod Pohor-

jem - nabiranje poslovnih vez. Najemnino želi plačevati preko pod-jetja – davkarija pa to

– ni problema, usluga mala... Usluga dela dolg? Ne - dobrota je sirota.

V sosesko se aklima-tizira in želi ostati za

vedno. Kupiti želi na leasing. Ponujena cena:

simbolična, po Jazbinšku, še zdaleč ne tržna - lastniku

ne odgovarja, ostane najem.

Ko se pogodba izteče in se je najem-nik dolžan izseliti, se upira, noče, grozi.

Tudi plačevati preneha najemnino, češ – ni pogodbe, ni treba plačati. Pravna pot: tožba na iz-

praznitev nepremičnine. Čas postopka: dve leti + tri mes-ece, predno se končno izselijo. Dve leti je potrebovalo sodstvo, da je v imenu ljudstva ugotovilo, da je pogod-ba potekla in da mora najemnik ven. Dve dolgi leti...

Lastnik ni edini, kateremu podjetnik ne plačuje. Tudi bankam in dobaviteljem ne. Nabere si dolga okoli tristo miljonov. Lastno premoženje prepiše na sina, iz podjetja povleče denar in simulira finančne težave. Pravna pot: prisilna poravnava, objavljena v Uradnem listu. Kvota: 20%.

Vozi ponosno BMW-7ko, terenca, motor. Dolžniku drži glavo tako dolgo pod vodo, da mu ta prostovoljno preda

hišo, katero je kupil na dražbi – v tretjem izklicu, za manj kot 50% ocenjene vrednosti. (Živa redkost na dražbah.)

Predno zapusti hišo, izsiljuje, da razbije pritikline, želi denar za to, da se izseli. Grozi, da bo naselil cigane in poslal ključ v kuverti. Lastnika reši le začasna odredba sodišča in poslikava trenutnega stanja nepremičnine za dokaz ev. škode. Opremo v hiši da delavcem kot napitnino pri selitvi. Zapusti razbitino.

Lastnik želi kompenzacijo za nastalo škodo – najem-nikova družina je bivala v nepremičnini dve leti, ne da bi plačala. Pravna pot: tožba na neupravičeno obogatitev. Sodnica: mlada, površna, podkupljiva? Nepravnomočna razsodba v imenu ljudstva: najemniki niso dolžni plačati, kljub temu, da so koristili nepremičnino.

Garaže, ki jo je najel skupaj s hišo, podjetnik ne pre-da, temveč proda. Garaža je nepremičnina, zgrajena na nikogaršnji zemlji – črna gradnja torej – takrat, ko je bilo dovoljeno graditi na ukradeni (nacionalizirani) zemlji in ni nihče spraševal. Kot vse garaže v tistem naselju. Zemlja je v denacionalizaciji. Denacional-izacijski upravičenec je ne bo dobil vrnjene v nara-vi, temveč v smešno nizkih obveznicah, kljub temu postopek še poteka. Med postopkom ni dovoljeno nikakršno razpolaganje – ne gradnja, ne prodaja, nič.

Podjetnik kljub temu proda garažo, ki jo ima v najemu (!). Kupi jo drugi prodorni mariborski podjetnik s srednješolsko izobrazbo. Lastnik radia, ki je najbolj znan po humoristični oddaji s profanim, vulgarnim humorjem. Radio za Mari-bor, po okusu nižjih slojev. Garažo poruši in zgradi novo.

Zgradi nepremičnino na zemlji, ki ni nikogaršnja, katero je odkupil od človeka, ki jo je najel od človeka, ki je ni imel v lasti. Pravna pot: gradbena inšpekcija. Kraj: Maribor.

Alois Paulin

kraja!poslovna praksa mariborskih podjetnikov

real life

27

abak

us.m

aj07

photoeffect as electromagnetic effect

For introduction let us quote two famous men of the last century, referring to the quantum theory:

Einstein: Every physicist thinks that he knows what a photon is. I spent my life to find out what a photon is and I still don’t know it.

Richard Feynman: I think I can safely say that no-body understands quantum mechanics.

According to present knowledge, light arises by accel-eration or deceleration of free charges, and by the rear-rangement of bound charges within the electron cloud of the atom, and both phenomena are used in a variety of practical devices from synchrotrons, wigglers, undu-lators, to free-electron lasers and pump lasers, etc…

In the 2nd half of the 20th century the electron-ics partly changed from continuous wave and analogous way of thinking to pulses and digital way of thinking. Naturally a great number of puls-es equals a continuous, analogous procedure.

In atom an orbital electron making a downward en-ergy transition emits, according to Maxwell’s electro-magnetic theory, a pulsed signal, much like the anten-na. Already in the nineteenth century Tesla proposed the transmission of electromagnetic energy by di-rectional arrangement in the form of beams. Nowa-days this makes the basis of radar operation. So it can be assumed that the electromagnetic pulse from the atom also travels only in one direction. Another ques-tion is what these directors and reflectors look like.

By these assumptions we can write the Poynting vector S=E×H and S=√(ε0/μ0)·E

2=E2/Z0 where

Z0=√(√((μ0/ε0)=[(4π·10-7)/(8.854·10-12)]½≈377Ω (1)

The energy-flux Φ through the area A=ππr2, assumed per-pendicular to S ( and S=const.) is Φ=ππr2E2/Z0. Accord-ing to the next approximation the pulse of length L=λ/2 is of an ideal square form and assuming the energy W in the

pulse is travelling with the light velocity c we can write W=ΦT . The frequency of the first harmonic of the assumed pulse form is f and so one has W=ΦT≈Φλ/2c=Φ/2f or

W=πr2√(ε0/μ0)·E2/2f (2)

On the other hand, the well-known Planck relation for the photon is

W=h·f, h=6.625·10-34Ws2 (3)

The equations (1), (2), (3), result in

Er=[(2/π)·Z0·h]½·f (4a)

or

Er=c[(2/π)2/π))·Z0·h]½·(1/λ) (4b)

Upon inserting the values of the constants in (4b) the following relation is obtained:

Er=120·10-9 Vm·(1/λ) (4c)

For example: for ultraviolet light with λ=100nm Er=1.2V. The value could be of the correct order of magnitude to produce the extraction of electrons out of the atoms.

In RF cavity resonators it is easier to calculate with concentrated L and C than with the distrib-uted E and H. So very often it would remain easier to calculate the light phenomena as photon - par-ticle than as photon - electromagnetic pulse.

I am very obliged to prof. dr. Vida Žigman, who was so kind as to make some corrections to this manuscript.

zasl. prof. dr. Alojz Paulin

Električno polje fotona lahko izvleče elektron iz atoma. Če smatramo, da foton ni delec, ampak pulz elektromagnetnega polja, lahko pokažemo, da ultravijolična svetloba valovne dolžine 10nm povzroči napetost 12V, kar je dovolj, da se izvleče elektron iz snovi.

science

2�

abak

us.m

aj07

Z ačel se je šesti Memefest, danes največji virtualni festival inovativne in družbeno odgovorne komunikacije na svetu. Rok za oddajo del je 20. maj 2007, tudi letos pa ga

sestavljajo tri osrednje tekmovalne kategorije, komunikologija, sociologija in vizualne komunikaci-je, za dodiplomske in podiplomske študente, kategorija »Scream« za družbeno odgovorna dela oglaševalskih in PR agencij ter kategorija »Be-yond«, namenjena tudi neštudentom.

V petih letih so se na Memefest s svojimi deli prijavili avtorji iz več kot petdesetih držav, iz vseh kontinen-tov sveta. Festivalska izhodišča so del študijskih ob-veznosti pri predmetih na več univerzah, na petih kontinentih. Memefestova centra v Braziliji in Ko-lumbiji uspešno nadaljujeta z delom v Latinski Ameriki, pridružila pa sta se jima še centra v Beogradu (Me-mefest Balkan) in v Avstraliji, v kratkem pa bomo odpr-li tudi center v Mehiki. Na svetovnem spletu z več kot šestdesetimi državami komuniciramo v štirih jezikih.

Tekmovalno izhodišče je vsako leto prikrojeno tre-nutnemu globalnemu stanju na področju fenomena širjenja idej. Krovna tema Memefesta 2007 je tako ekologija, skupno izhodišče za vse kategorije fes-tivala pa letos prvič predstavlja film - kultni Hitch-cockovi »Ptiči«. Z njegovo pomočjo želimo sprožiti vašo analizo odnosa med človekom in naravo, zatorej omenjeno tematiko reflektirajte, kritizirajte, nadgra-dite, komentirajte in se vanjo aktivno vključite.

Vsa prijavljena dela bodo objavljena na naši spletni strani in tako postavljena na ogled mednarodni javnosti. Oce-nila jih bo mednarodna žirija priznanih profesorjev, umet-nikov in strokovnjakov z različnih področij, vi pa boste prejeli njihove pisne komentarje, ki so lahko dobra smer-nica za vaše nadaljnje delo. Zraven seveda sodijo tudi nagrade. Najboljša dela dodiplomskih in podiplomskih študentov v vseh kategorijah - komunikologija, sociolog-ija in vizualne komunikacije - bodo nagrajena z nagrado odličnosti. Posebno nagrado bodo prejeli avtorji petih najbolje ocenjenih del v kategoriji »Beyond«, v kategoriji »Scream« pa bomo podelili nagrado »Big Scream«. Re-zultati bodo konec junija objavljeni na naši spletni strani. Sledila bo podelitev nagrad in razstava najboljših del.

aktiviraj sememefest 2007 in ekologija

Več informacij o posameznih kategorijah, pravi-lih in prijavi dela vas čaka na naših splet-nih straneh www.memefest.org.

Veselimo se sodelovanja z vami!

Ekipa Memefest

promo

30

abak

us.m

aj07

enco

WCGozdne živali sklenejo, da bodo hodile na sku-pin WC, da ne bo gozd poln iztrebkov. Ne mine teden, ko na Wcju manjka okno.

Skličejo gozdni sestanek in ugotavljajo kaj se je zgodilo. Oglasi se zajček: »Bil sem na WCju pride medved se posere, si z mano obiše rit in me vrže skozi okno in okna ni več.« Gozd-ni zbor odloči da je za škodo kriv medved in mora popraviti okno. Medved popravi okno, a naslednji dan manjkajo vrata. Zopet skličejo gozdni zbor. Oglasi se lisica: »Bila sem na WCju, ko pride medved se posere, si z mano obiše rit in me vrže skozi vrata in vrat ni več.« Medved je zopet spoznan za krivega in zopet mora popraviti WC.

Zopet mine nekaj dni ko se zgodi nepre-dstavljivo. WC je raztreščen. Spet skličejo sestanek. Sova vpraša zbrane: »Kdo je kriv, kdo ve kaj se je zgodilo« Nihče se ne oglasi. Sova jez-no ponovi vprašanje. Takrat pa se oglasi medved: »Jež je kriv!« in si puli bodice iz zanje plati.

3 željeMedved je lovil zajca po gozdu, ko ju zaustavi žaba.

“Prenehajta se preganjati po gozdu, jaz pa vama izpolnim tri želje!” je rekla.

“Jaz si želim, da bi bili vsi medvedje v mojem gozdu - medvedke!” je rekel medved. In že se je zgodilo.

“Jaz si želim motoristično čelado!” je rekel za-jec. Medved in žaba sta ga začudeno pogleda-la, toda - zgodilo se je. Zajec je dobil čelado.

“Želim si, da bi bili tudi medvedje v sosednjem gozdu - medvedke!” se je zopet oglasil medved. In se je zgodilo.

“Jaz si želim pa motor!” se je oglasil zajec. No, in dobil ga je.

“Moja tretja želja je, da bi se vsi medved-je na svetu spremenili v medvedke!” se je v tretje oglasil medved. In tako je tudi bilo.

Zajec pa si je nataknil čelado na glavo, vžgal motor in rekel:

“Jaz pa želim, da medved postane homosek-sualec!” in odbrzel z motorjem.

KameleKamelji mladič je vprašal očeta:

“Očka, zakaj imamo dve grbi na hrbtu?”

“Zato, da imamo lahko zalogo hrane in vode, ko gremo skozi puščavo!”

“Očka, zakaj ima-mo pa tako velike trepalnice?”

“Zato, da nam peska ne nosi v oči, ko gremo skozi puščavo!”

“Očka, zakaj imamo pa kopita na nogah?”

“Zato, da se ne ugreznemo v pesek, ko gremo po puščavi!”

“Kaj pa potem delamo v živalskem vrtu?”

Žirafa in miškaŽirafa in miška druga ob drugi pijeta vodo. Žirafa pra-vi miški: »Veš kako je dobro imeti tako dolg vrat, ti mrzla voda tako dooolgooo polzi po grlu.« Miška jo pomenljivo pogleda in nadaljuje s pitjem vode.

Žirafa ne odneha: »Veš kako dobro je imeti tako dolg vrat. Sveži okusni listi polzijo tako dooolgooo po grlu.« Miška jo pogleda in pravi: »Kaj pa ko bruhaš?!?«

Domišlija (by Mojca)Janez dirja s svojo predelano ‘katrco’ 200 km/h po mariborski obvoznici. Ustavi ga policaj. »Nor’c! Boš še komu kaj naredu, 200 se voziš s katrco si zmešan? To bo 500€ kazni in odvzem vozniške« »Joj gospod policaj, na britof se mi mudi, mam tastovo truplo v prtlažniku pa ga hitim pokopat.« Ko zasliši policaj besedo truplo prebledi, kliče kriminaliste, forenzike in ostale specialiste z mrliškim oglednikom na čelu.

Ko so vsi zbrani se previdno približajo katrci in odpre-jo prtlažnik. Na presenečenje vseh je prtlažnik pra-zen. Takrat pa se oglasi Janez: »Zdej bo pa še gos-pod policaj rekel, da sem se 200 vozil s katrco.«

Ločeno zbirajmo odpadke, da imajo še klošarji kaj od tega, smetarji tako ali tako vse odpadke odpeljejo z istim kamionom!

6 2 8 3 423 17 9 27 3

49 1 5 2 3 852 71 4 78 3

65 3 9 6 7