1 | maj 2009 |

letnik VIII št 3

5/2009

| maj 2009 | 2

3 | maj 2009 |

Založnik in izdajateljDruštvo študentov FERISmetanova 17SI 2000 Maribor www.ds-feri.net

PredsednikBlaž Rošerencoland@gmail.com

Glavna in odgovorna urednicaMonika Horvatmonika.horvat1@gmail.com

Namestnica glavne in odgovorne uredniceAna Györkös

Ostali uredniki:Manuela HorvatDanilo Majhenič

SodelavciJernej Golja, Nejc Kikelj, Simon Omahen, Nikola Risteski, Blaž Rošer, Ana Štruc, Sara Pokeržnik, Mitja Mlakar, Mojca Pernat, Patricija Valentinuzzi, Tanja Lukič, Sašo Kornhauser, Nina Uranjek, Žan Markan, Matej Mom, Rok Deželak, Jasmina Vizlar

Grafična podobaDejan Šmiddejan.smid@gmail.com PrelomDavor Kirbišdavor.kirbis@gmail.com

LektoriranjeDenis Kalamardenis.kalamar@gmail.com

NaslovnicaMitja Mlakar

MarketingJernej Goljame@gorky.info

Tisk: Tiskarna UPRINT d.o.o.Limbuška cesta 49, SI-2341 Limbuš

Naklada750 izvodovletnik VIII, št 3, maj 2009issn: 1580-6618

Akademska revija Abakus je vpisana v razvid medijev Minis-trstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1107.Prispevki avtorjev ne odražajo vedno stališč uredništva.

Dočakali smo jo – toplo pomlad in se rešili debelih in morda tudi neudobnih zimskih jaken. Končno se lahko odpravimo v naravo, na sprehod in polnimo svoje »baterije« s toplimi sončnimi žarki. Toda, ko se zdi vse tako lepo, se v ozadju prebujajoče narave nekaj dogaja. Spreminja se in k temu smo prispevali tudi mi, saj prepogosto neprimerno ravnamo z okolju neprijaznimi stvarmi in jo tako uničujemo.

Tako kot na okolje, imajo določene stvari vpliv tudi na ljudi, kajti, spreminjajo nas. V zadnjem času smo veliko slišali o športnih aktivnostih na naši univerzi, ki bi vsekakor morala biti del študentskega življenja, saj pozitivno vplivajo na naše zdravje v tem hitrem tempu študentskega vsakdanjika, ki ga živimo. Pozitiven vpliv na naše študentsko življenje imajo tudi razna druženja, delavnice in zabave, saj nam

prinesejo sprostitev in nova prijateljstva. Tudi na FERI-ju je tako bilo v zadnjem času poskrbljeno za obilico študentskega druženja in to na mednarodnem nivoju. Ko pa se vse umiri in se znajdemo doma, nam najbolj prija poležavanje ali na soncu ali v topli postelji. Pogosto nam brezskrbnost otežujejo misli na recesijo, študijske obveznosti in iskanje primernega študentskega stanovanja, toda tudi to se da odpraviti, morda celo s kakšno čokolado ali sladoledom.

Kakorkoli že, spremembe v okolju in dogodki okrog nas vplivajo na nas. V kolikšni meri bomo to dovolili ali ne, je odvisno od vsakega izmed nas. Pomembno je le to, da kljub vsemu ostanemo to, kar smo, ali pa morda s pomočjo sprememb prebudimo tisto, kar je bilo skrito v nas, pa morda še sami nismo vedeli za to.

| maj 2009 | 4

tekst: Monika Horvat, Nikola Risteski, Lidija Koludrovič

foto: Tomi Šmanjak, Danilo Majhenič

17. marca je bilo v avli G2 na FERI-ju posebno vzdušje, saj smo lahko spremljali tekmovanje v metanju papirnatih aviončkov Red Bull Paper Wings. Na tekmovanje se je prijavilo veliko študentov, ki so hoteli pokazati svoje ročne spretnosti, katere so pridobili že v otroštvu, ko so izdelovali razne aviončke, da bi se z njimi pomerili s prijatelji. Toda tokrat je šlo zares. Imeli so možnost, da se preizkusijo v treh kategorijah: najdaljši čas letenja, najdaljša razdalja in akrobatski let. Najprej so potekale še zadnje kvalifikacije za slovenski finale, ki je pred tem že potekal v Ljubljani in Portorožu. Najboljše rezultate so v kategoriji najdaljša razdalja dosegli Matic Jelenko (22,20 m), Vid Vranjek (17,6 m) in Robert Fišer (17,6 m). Pri najdaljšem času letenja so se najbolj izkazali: Vid Vranjek (8,89 sek), Robert Fišer (8,82 sek) in Tadej Holler (8,48 sek). Pri akrobatskem letu pa so bili najspretnejši: Matej Hertiš (25 točk), Blaž Rošer (25 točk) in Andrej Kocbek (23 točk). Ti tekmovalci so se nato uvrstili na slovenski finale in se pomerili s finalisti iz Portoroža in Ljubljane. Finale se je prav tako odvijal na FERI-ju, takoj po kvalifikacijah. Vse to je potekalo pod budnim očesom komisije, ki so jo sestavljali Jan Porič (novinar na ŠKL), Goran Trajbarič (pilot) in Danijel Vuk (predstavnik študentskega sveta ŠD). Ocenili so, da so se na državnem prvenstvu najbolje odrezali: v kategoriji najdaljša razdalja Aleksander Petrovič (25,30 m), v kategoriji najdaljši čas letenja Robert Fišer (10,31 sek) in v akrobatskem letu Blaž Rošer (27 točk). Zmagovalci so prejeli bogate nagrade, med drugim tudi skok s tandemom. Udeležili so se svetovnega prvenstva, ki se je odvijalo 1. in 2. maja v Hangarju-7 v avstrijskem Salzburgu. Več o tem na naslednjih straneh Abakusa.

(M.H.)

V dvorani Boruta Pečenka, dne 24. 3. 2009, se je odvijala okrogla miza z naslovom »Zakaj študentje hodijo na predavanja in zakaj ne«. Okroglo mizo so organizirali študenti Fakultete za gradbeništvo, Fakultete za organizacijske vede in Ekonomsko-poslovne fakultete. Okrogle mize se je udeležilo nekaj profesorjev, predvsem s Fakultete za gradbeništvo in okoli 35 študentov. Študenti – organizatorji so prikazali rezultate njihovih anket na temo debate: Zakaj hodijo na predavanja in zakaj ne?Rezultati ankete so bili osnova za začetek debate, ki je zaživela in se razširila na vsa področja visokošolskega izobraževanja. Čeprav natančnega odgovora o tem, zakaj študenti (ne)hodijo na predavanja, ni bilo, so se pa vsi prisotni strinjali, da za boljši obisk predavanj profesorji morajo svoja predavanja narediti bolj zanimiva, jih preplesti s primeri s prakse, sproti jih posodabljati in ponuditi študentom priložnost, da se že na predavanjih nečesa naučijo. Seveda, s strani študentov se pričakuje več resnosti in posluh na predavanjih, saj predavanja niso za klepet preko računalnika ali za gledanje filmčkov. Za konec, treba je pozdraviti iniciativo študentov, ki so se vključili v odkrivanje razlogov za problematiko, ki vpliva na kakovost študija in posledično kakovost znanja bodočih diplomantov.

(N.R.)

Na 17. redni seji Komisije za znanstveno-raziskovalne zadeve FERI, ki je potekala v torek, dne 3. 3. 2009, so člani komisije pregledali ocene vlog, prispelih na Natečaj za najboljše raziskovalne dosežke študentov. Na osnovi oddanih ocen in predloga članov komisije je bil na Senatu FERI soglasno sprejet 43. sklep: na osnovi oddanih ocen in predloga Komisije za znanstveno-raziskovalne zadeve se nagradijo naslednja raziskovalna dela študentov FERI za leto 2008: prva nagrada: raziskovalno delo študenta Danijela RADJENOVIČA z naslovom »Prilagoditev programske tovarne za razvoj spletnih aplikacij«, s skupno oceno vloge 7,17; druga nagrada: raziskovalno delo študenta Marka OČKA z naslovom »MtOuch – naprava za več sočasnih dotikov«, s skupno oceno vloge 6,75; tretja nagrada: raziskovalno delo študenta Sebastijana ŠPRAGERJA z naslovom »Elastično poravnavanje ultrazvočnih posnetkov«, s skupno oceno vloge 5,67. Višino nagrad avtorjem določi Poslovodni odbor fakultete, ekipa Abakusa pa jim ob doseženih rezultatih iskreno čestita in jim še naprej želi veliko uspeha.

(L.K.)

5 | maj 2009 |

Med študenti, posebej tistimi, ki študirajo po bolonjskih programih, se je vedno pogosteje pojavljalo vprašanje, kako je glede absolventskega staža. Predlog Senata Univerze v Mariboru je namenjen ohranitvi absolventskega staža, vendar v drugačni obliki kot danes, ki je lahko po eni strani tudi zelo škodljiva, saj podaljšuje trajanje študija.

Trenutno študentom pravica do absolventskega staža pripada na podlagi 70. člena Zakona o visokem šolstvu in ta pravica se bo ohranila vse do morebitne spremembe zakona. Ta sprememba se ne bo nanašala na trenutno že vpisane študente, ampak le na novo vpisane študente prihodnjih generacij. Vsekakor pa je pred samimi spremembami glede tega staža potrebno podrobno preučiti sedanje bolonjske programe, pri čemer bodo pomagale tudi ankete o obremenjenosti študentov na bolonjskih programih.

Z absolventskim stažem je namreč povezano veliko stvari: obvezno zdravstveno zavarovanje, subvencionirano bivanje, subvencionirana prehrana, možnost dela preko študentskega servisa in še bi lahko naštevali. Če študentom zadnjih letnikov ne bo uspelo pravočasno napisati diplome, bodo le-to morali storiti brez statusa študenta. Tudi na Univerzi v Mariboru si ne želijo, da bi prišlo do tega, saj se zavedajo, da ohranitev socialnih bonitet študentu omogoča lažji prestop iz študentskega življenja v delovno okolje.

Torej, absolventski staž ostaja, na univerzi pa si bodo vsekakor prizadevali, da bodo za študente uvedli najboljše spremembe. Take, ki jim bodo omogočale prijazen prestop na delovni trg in jim obenem ne bodo po nepotrebnem podaljševale trajanje študija.

(M.H.)

Na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko so v okviru Inštituta za medijske komunikacije organizirali foto večer, in sicer v sodelovanju s Fotoklubom Maribor in Nikonom. Ljubitelji fotografije, med katerimi je bilo tudi veliko študentov, so se tako zbrali 12. februarja in prisluhnili predstavitvi najnovejših fotoaparatov Nikon; predstavili so modela D700 in D3x.

Nikon je že desetletja vodilna znamka med profesionalnimi fotoaparati. Neodvisno od tega ali ste fotograf ali pa je fotografija le vaš konjiček, lahko z njihovi fotoaparati enostavno naredite odlične fotografije. To lahko naredite tudi z najnovejšima modeloma D700, ki je profesionalni aparat formata FX s 12.1 milijona slikovnih pik, in D3x s 24.5 milijoni slikovnih pik, ki so ga zaradi izrednih zmožnosti poimenovali kar »glava družine«.

Po predstavitvi je sledilo predavanje o komercialni studijski fotografiji, ki ga je vodil Tomo Jeseničnik, profesionalni fotograf, ki se s fotografijo ukvarja že 14 let. Povedal je, da se komercialni pristop zelo razlikuje od našega fotografiranja, saj vse te fotografije nastajajo po nekem naročilu in za tem stoji cela ekipa. Značilnosti komercialne studijske fotografije nam je razložil na praktičnih primerih in tako zaupal, kako njemu služi Nikonov fotoaparat.

Po predavanju so imeli obiskovalci tudi možnost preizkusiti Nikonove fotoaparate in objektive.

(M.H.)

| maj 2009 | 6

tekst: Sara Pokeržnik

Lanskega maja je Slovenija v Bruslju dobila priložnost, da postane organizator velikega športnega projekta – univerzijada je drugi največji športni dogodek na svetu, takoj za olimpijskimi igrami.

Potem, ko je vlada že podprla sam projekt, se je zapletlo. Tarča težkih vprašanj, ugibanj in zgražanj so postali sporni trije milijoni evrov, kolikor je znašala cena za organizacijske pravice. Mošnjiček s tremi milijoni evrov pa ni mačji kašelj, sploh v današnjem času, zato ni čudno, da je projekt začel dvigati veliko prahu. Vlada denarnega vložka, ki je samo začetni kapital, najprej ni odobrila, zato so se zamajala prepričanja, da bo univerzijada res izvedena na slovenskih tleh. Na podlagi dogovorov je FISU (Mednarodna univerzitetna športna zveza) sprejel sklep, da se rok za plačilo spornih treh milijonov evrov podaljša do 31. 3. 2009.

Kar se stroškov tiče, se je treba zavedati, da trije milijoni evrov pomenijo samo začetni kapital – končen izračun za celoten projekt je namreč izražen v predvidenih

številkah 250 milijonov evrov, čeprav organizatorji razlagajo, da se najnujnejše naložbe vrtijo okoli 160 milijonov evrov. Mnogi so seveda nad tem zneskom ogorčeni, sploh v današnjem času, ko smo priča zapiranju delovnih mest, vsakodnevnemu odpuščanju delavcev, višanju cen in vedno nižjemu standardu življenja. Tako so se na eni strani vnele debate, kako pomembna je univerzijada za našo prepoznavnost, kako odlična priložnost je to za Maribor in okolico, medtem ko so na drugi strani mnogi povzdigovali glas, da si trenutno, ko nekateri dejansko nimajo niti za kruh, takšnih vrtoglavih naložb Slovenija ne bi smela naložiti.

Naj bodo mnenja še tako deljena, vlada je do predpisanega datuma razvezala mošnjiček – sedaj ni več dvoma: med 23. januarjem in 2. februarjem 2013 bodo Maribor in partnerski občini Ruše in Zreče gostile 26. Zimsko univerzijado. Vendar smo lahko povsem upravičeno zaskrbljeni in se sprašujemo, kaj šele bo s kasnejšimi sredstvi, ko pa se zapleta že pri osnovnem, začetnem kapitalu?

Za mnenje o univerzijadi smo povprašali dr. Merjo Festić, prorektorico za področje študentskih zadev Univerze v Mariboru.

Univerzijada da ali ne?

Merja Festić: »Treba je ločiti med razvojnimi projekti in univerzijado. Regija se lahko razvija s črpanjem evropskih sredstev razvojnih in strukturnih skladov. Je pa potrebno za črpanje teh sredstev pripraviti resne investicijske elaborate in drugo ustrezno dokumentacijo, imeti ekipo ljudi, ki se spoznajo na postopke črpanje teh sredstev in ki imajo pregled nad relevantnimi skladi v te namene.«Kakšno je sodelovanje univerze pri projektu univerzijada?Merja Festić: »Sodelovanje pomeni ustrezno komunikacijo, kompromise in kompatibilnost interesov. Sodelovanje ustanov in institucij lokalnih skupnosti je za razvoj regije zelo pomembno. Univerza ima svoje cilje jasno artikulirane in dorečene.«Univerzijada torej bo. Vsekakor pa bomo za dobro izveden projekt potrebovali veliko uspešne komunikacije, dobre volje, dela in seveda veliko denarja.

Negotovosti, ki se je v zvezi z organizacijo Zimske univerzijade 2013 pletla kar nekaj mesecev,

ni več. S tem, ko se je Vlada Republike Slovenije odločila zagotoviti tri milijone evrov za

poplačilo organizacijskih pravic Mednarodni univerzitetni zvezi, je sedaj jasno, da zimska

univerzijada bo.

7 | maj 2009 |

tekst: Monika Horvat, foto: Sašo Kornhauser

Šport v življenju študenta igra pomembno vlogo, saj ima pomemben delež pri izoblikovanju osebnosti študenta tako pri umskih kot tudi telesnih sposobnostih. Ker se tudi na Univerzi v Mariboru zavedajo pomena športa, je 1. aprila potekal posvet »Šport v univerzitetnem prostoru«.

Ob pričetku posveta je vse prisotne pozdravil rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Ivan Rozman, ki je poudaril velik pomen športa in ob tem izpostavil, da študentje vsekakor imajo različen odnos do njega; eni se samo razgibavajo, drugi pa čutijo večje potrebe po športnem udejstvovanju in se tako udeležujejo raznih tekmovanj. Vsekakor bi vsak študent moral imeti nekaj od športa in zaradi tega je potrebno zagotoviti primerne pogoje. Po nagovoru so sledila predavanja, ki so jih pripravili Silvo Lipošek, predavatelj športne didaktike na Univerzi v Mariboru, prof. dr. Herman Berčič iz Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, Dušan Gerlovič, spec., iz Katedre za šport Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in mag. Jelka Gošnik iz Katedre za kineziologijo, Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu. Silvo Lipošek je predstavil organiziranost športne vzgoje

na Univerzi v Mariboru, kjer je izpostavil, da bolonjski programi ne predvidevajo več obvezne športne vzgoje in tako so študentje prikrajšani za del športne izobrazbe. Predlog, ki se je ob tem pojavil, je, da bi športna vzgoja bila obvezni predmet v prvem letniku vseh univerzitetnih in visokošolskih študijskih programov, pri ostalih pa izbirni predmet. Tako bi bil organiziran na višjem nivoju kot sedaj, saj bi bil ovrednoten z ECTS točkami. Cilj tega predloga je, da bi se čim več študentov ukvarjalo s športom.

Dušan Gerlovič je spregovoril o športnih odličnosti slovenskih univerz. Je to realnost ali utopija? Poudaril je, da se je delež izdatkov za šport zmanjšal in tako so univerze pričele zanemarjati šport. Ob primerjavi z evropskimi univerzami, ki veliko razmišljajo o športu in imajo zadan cilj, da se s

športom ukvarja 50 % študentov ali več, je podal tudi podatke o ukvarjanju s športom na slovenskih fakultetah. Tako je povedal, da so v Sloveniji najbolj aktivni študentje Univerze v Mariboru, kar je zelo pohvalno, saj se s športom ukvarja kar 45 %. Najmanj aktivni so študentje Univerze na Primorskem, kjer delež športno aktivnih predstavlja 5 %.

Mag. Jelka Gošnik pa je predstavila stanje športa na Hrvaškem. Povedala je, da je tam športna vzgoja obvezna v prvih dveh letih dodiplomskega študija, kot predmet telesna in zdravstvena vzgoja.

Po predavanjih je sledila še razprava in iskanje najboljših možnih rešitev. Alen Vidonja, prorektor za študentska vprašanja Univerze v Mariboru, je ob tem omenil, da so študentje v bolonjskih programih zelo obremenjeni in čas ne dopušča vsem študentom, da bi se lahko posvečali športu, zato je mnenja, da šport naj bo študentom na izbiro.

Šport tako mora biti del našega študentskega življenja, saj pomembno prispeva k našemu zdravju, skozi njega pridobivamo zdrav življenjski slog. Preden se bomo lahko vsi primerno vključevali v športne aktivnosti, pa je potrebna pravilna organizacija športnih aktivnosti.

| maj 2009 | 8

tekst: Ana Štruc, foto: Patricija Valentinuzzi

recesija -e ž (i) ekon. nazadovanje, upadanje gospodarske aktivnosti: gospodarstvu grozi

recesija; zaradi recesije se je brezposelnost povečala; obdobje recesije; recesija, depresija in

kriza / med recesijo je podjetje propadlo / gospodarska recesija

Ta beseda je v zadnjih mesecih, še bolj pa tednih, verjetno najpogosteje uporabljena beseda med ljudmi tako v Sloveniji kot tudi drugod. Nekateri so bili skeptični, da bo recesija dosegla tudi Slovenijo oz. da pri nas o njej sploh ne moremo govoriti. Kljub temu je 24. marca direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) Boštjan Vasle dejal, da se je recesija uradno

začela tudi v Sloveniji. Kaj pa dejansko stoji za recesijo, kaj je glavni vzrok zanjo, kakšne so posledice in konkretni problemi, s katerimi se mora spopadati prebivalstvo, pa v nadaljevanju. Sama se bom osredotočila predvsem na študentsko populacijo in kako le-ta čuti recesijo.

DOBRA PLAT RECESIJE?

Skupina ameriških ekonomistov in psihologov je naredila

raziskavo, ali so ljudje bolj srečni v času gospodarske ekspanzije kot v času recesije. Rezultati so pokazali, da je recesija za ljudi lahko tudi prikrit blagoslov, saj takrat manj pijejo, pokadijo manj cigaret in izgubljajo težo, piše Times. Pogosto se tudi vpišejo v dodatno ali višje izobraževanje, čistejši pa je tudi zrak, saj na cestah ni takšne gneče. V slabših časih pa imajo ljudje več časa za obisk starejših sorodnikov in sami raje skrbijo za svoje otroke, kot pa najemajo varuške in jih vpisujejo v obšolske dejavnosti. Med recesijo naj bi se sicer za dva odstotka povečalo število samomorov, za 23 odstotkov pa število smrti zaradi rakavih obolenj, vendar se na drugi strani drastično zniža število smrti zaradi srčnih obolenj in prometnih nesreč. Ko se nezaposlenost poveča za eno odstotno točko, se število prometnih nesreč zmanjša za 2,4 odstotni točki. Padajo tudi

9 | maj 2009 |

cene hrane in nujnih življenjskih potrebščin, nižajo se cene nafte in nepremičnin. Torej kljub temu, da dobra recesija ne obstaja, to še ne pomeni, da mora povzročiti popolno malodušje in potrtost. Povzeto po: http://slowwwenia.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=29266, 31. 3. 2009

RECESIJA VPLIVA TUDI NA ŠTUDENTE

Res je, da je od vsakega posameznika odvisno, kako reagira na določene situacije – eni bolje, eni slabše. Tudi pri recesiji ni kaj drugače. Nekateri se znajo bolje spopasti z njo, nekateri manj, vendar je veliko odvisno od finančnega stanja oz. prihodka. Če nekdo izgubi svoj edini prihodek (še slabše je, če imaš za seboj družino, za katero je pogosto to tudi edini prihodek, ki ga ima) so posledice hude in situacija težka. Študentom, ki imajo štipendije, se ni kaj bati, da bodo le-te naenkrat izgubili zaradi recesije, je pa problem pri tistih, ki jih deloma ali v celoti finančno podpirajo starši, ki pa v tej finančni krizi izgubijo službe. Tako recesija posredno vpliva tudi na študente, ki se jim žepnine oz. denar, ki so ga imeli prej na voljo, zmanjša, saj tudi starši nimajo »od kod vzeti«.

Prav tako se poveča pritisk nad študenti, da morajo poprijeti za študentsko delo (tisti, ki ga prej nikoli niso opravljali), saj je to nujno, če hočejo ostati v kraju, kjer študirajo in si plačevati vse stroške, ki jih pač imajo s študijem, saj če se prihodek s strani staršev zmanjša, pač

nimaš druge izbire. Recesija med študenti se ne čuti le preko staršev (v primerih ko le-ti izgubijo službo), ampak tudi konkretno v trgovinah, restavracijah, … Cene izdelkov in storitev rastejo (izgovori za višanje cen in stroškov so po navadi podani tako, da jih večina težko razume, kaj šele sprejme), prihodki pa ostajajo enaki in tako pridemo v začaran krog, ko denar kar kopni, vendar ne vemo kaj storiti, saj si vendarle nismo kupili nečesa konkretnega. Prepogosto se zgodi, da greš v trgovino, kjer nakupiš neke osnovne stvari – mleko, kruh, kakšno pijačo, higienske izdelke ipd. in na blagajni pustiš 30 €, a v vrečki nimaš nič posebej dragega. Včasih se zdi, da cene izdelkov tako skrito in potuhnjeno rastejo, da to le stežka opazimo. Takrat se zamisliš, koliko denarja zapravi v trgovini neka povprečna družina

v Sloveniji, ki mora vsaj vsak drugi dan obiskati trgovino – pa četudi le zaradi svežega kruha.

MNENJA, MNENJA

Matej: »Recesija se vsekakor pozna tudi pri meni, saj se je »pritok« denarja od staršev zmanjšal. To seveda razumem, saj se stroški življenja večajo in je treba v teh časih začeti varčevati in paziti na vsak cent. K sreči prejemam štipendijo in je moja situacija lažja kot pa od nekaterih znancev, ki le-te nimajo in so tako popolnoma odvisni od staršev ali pa lastnega zaslužka, ki ga pridobijo s študentskim delom. Moram reči, da sem začel v teh časih gledati na ceno izdelkov, ki jih kupujem in cene tudi primerjati med seboj.«Špela: »Sama sem posledice občutila takrat, ko so odpustili mojega starejšega brata in teto. Teta je bila sicer zaposlena za nedoločen čas in ima enega otroka, tako da je njena situacija težja kot pa bratova, čigar zaposlitev je bila le začasna in prehodnega značaja. Vsak dan slišim, kako odpuščajo delavce, njihove zgodbe pa so mnogokrat pretresljive, saj je pogosto njihov dohodek bil edini v družini. Odpuščen delavec po navadi ni sam, ampak za njim stoji vsa družina, ki je živela od prihodka. Takšni primeri so žalostni, še posebej zato, ker so ti ljudje nato v nekem položaju, kjer so prepuščeni samim sebi, čeprav bi radi delali in pošteno služili denar. Za sebe pa moram reči, da moje študentsko življenje ne »trpi« preveč, saj me zaenkrat še lahko podpirata oba starša, sicer pa tudi sama občasno delam in zaslužim nekaj dodatnega denarja, pa tudi zapravljiva nisem bila nikoli.«

| maj 2009 | 10

tekst: T. Lukič, M. Mlakar, M. Pernat , foto: Mitja Mlakar

Nad organizacijo in sploh nad možnostjo izmenjave smo bili zelo navdušeni, najbolj se nam je vtisnil v spomin prvi dan, ko so nas pogostili študentje medijskih študij s strokovne visoke šole Joanneum in nas peljali na kratek ogled njihove fakultete, kjer so nam pokazali še nekaj projektov. Čeprav smo na samem festivalu videli kar nekaj zanimivih filmov, nam je bila najbolj všeč sekcija kratkih filmov, ki so bili

predvsem študentski. Dopadlo se nam je samo druženje in spoznavanje drugih študentov, mogoče pa smo pogrešali malo več interakcije z avstrijskimi študenti, saj jih po prvem dnevu nismo več srečali. Vsekakor so take izmenjave dobrodošle za spoznavanje ljudi z enakimi interesi in izmenjavo izkušenj.

Zbrali smo nekaj mnenj o izmenjavi študentov, ki so se udeležili izmenjave.

Maja Malus, dokumentalistka

V spomin se mi je vtisnil krajši dokumentarni film Tate&mame, ki govori o vsakdanjem življenju starejšega para v hribovju Tirolske in njuni izpovedi iz mladosti. Preprosta kamera avtorjev, ki je ujela iskreno izpoved njunih starih staršev. Dokaz, da preproste zgodbe, ki so zaupane avtorjem, ki so akterjem filma blizu, naredijo vtis življenjskosti in preprostosti, kar v dokumentarnem filmu šteje.

Tina Glavič Novak

»Super« stvar je, kot smo vajeni iz festivalov, da je več različnih žanrskih sekcij. Na Diagonalah je bil poudarek tudi na dokumentarnem filmu, kar je

Diagonale 2009, festival avstrijskega filma, se je odvijal med 17. in 22. marcem v Gradcu,

predvajanih pa je bilo 237 filmov in videov. V okviru festivala je potekala študentska izmenjava,

katere smo se udeležili Tanja Lukič, Mitja Mlakar in Mojca Pernat.

Izmenjava ni samo dobra priložnost za mreženje bodočih filmskih ustvarjal-cev ali teoretikov obeh držav, temveč tudi najboljša možnost za enkratni obisk festivala in spoznavanje umetnosti naše sosednje države.

11 | maj 2009 |

odlično. Res pa je, da sta uspela nahraniti dušo in firbca le dva od štirih, ki sem si jih ogledala. Po mojem mnenju sta bila to An der welt in Ski heil. Sicer mi je bil »zakon« otvoritveni film Kleine Fishe. Združuje dobro igro, komičnost z življenjsko dramo in je na duhovit način družbeno kritičen. Žal mi je, ker se mi je z drugimi filmi vedno nesrečno prekrivala Eksperimentalna sekcija. Enkrat sem ujela prve pol ure in je zanimivo, kaj vse pomensko združuje beseda film. Šlo je namreč za grafične manipulacije, nekatere domiselne, druge manj. Ampak, kot sem rekla, zanimivo in eksperimentalno!

Maja Isaković

Meni je bil najljubši film Ljubav i drugi zloćini, ker je bil v bistvu zelo preprost, ampak efektiven. Ni se zanašal na efekte in na eksotične lokacije, dal nam je prerez dneva nenavadnih posameznikov. Konec je bil odprt, tako da je bilo veliko prostora za interpretacijo, vseboval pa je tudi zelo zdravo mero odličnega srbskega humorja.

Kar se tiče izmenjave se mi je zdelo »super«, edino škoda, da nismo bili tam cel festival. Zanimivo je, kako je ves Gradec sodeloval skupaj in se je izkazal za uspešno festivalsko lokacijo.

Drugače mi je bilo všeč povsem iz praktičnega stališča, da sem spoznala precejšnje število mladih ljudi, s katerimi si delimo strast za sedmo umetnost, tako da smo naredili odlično podlago za morebitna prihodnja sodelovanja.

Kaja Vrhovec Andrič

Meni je najbolj ostal v spominu Arsenijevićev film Ljubav i drugi zločini. Zanimiva zgodba, predstavljena na dober način. Humor je vključen v drugače resno temo, pač Srbija po vojni. Razočaral me je film Jump, ker je zelo dobra zgodba, sam film pa ni prepričljiv. Nekaj filmov je bilo zanimivih iz Eksperimental programa, in sicer Dropping

furniture in Heim, zanimivo šokanten I turn over the pictures of my voice in my head, ker so ves čas na ekranu glasilke, medtem ko nekdo govori; pritegnil me je tudi Polterabend, saj je bil povsem brez zvoka – v bistvu se nič ne dogaja, ampak vseeno kar gledaš.

Kaja Cencelj

Letos sem imela tudi sama priložnost, da kot študentka s področja filmskih študij obiščem festival avstrijskega filma Diagonale 2009. Izmenjava slovenskih in avstrijskih študentov ni samo dobra priložnost za mreženje bodočih filmskih ustvarjalcev ali teoretikov obeh držav, temveč tudi najboljša možnost za enkratni obisk festivala in spoznavanje umetnosti naše sosednje države. Pohvaliti moram tako slovenski kot avstrijski del organizacije, saj so predstavniki festivala poskrbeli za topel sprejem (pred odhodom v Ljubljano in ob prihodu v Gradec). Gostoljubnost je pokazal tudi festival sam, graška fakulteta in slovenski sponzor zavarovalnica Grawe, ki nas je pogostil s kavo in hladnim bifejem. Čeprav se festival s programskim delom lahko kosa z marsikaterim evropskim, so me filmi vseeno malce razočarali. Vsaj tisti, ki sem si jih ogledala, za katere se zdi, da recesija ni udarila po njihovem proračunu, pa vendar niso pokazali prave kvalitete in izvirnosti ne v zgodbi ne tehniki; prepričali so me le igralski talenti. Film, ki ni bil tako suhoparen in je imel nekaj duha, torej zaradi katerega sem prišla na festival, je bil vsekakor Ljubezen in drugi zločini, mladega srbskega režiserja Stefana Arsenijevića, ki je film posnel v nemško-srbsko-slovensko-avstrijski koprodukciji. Na festival se bom vsekakor vrnila, a drugič za dalj časa, da okusim še ostale spremljevalne dogodke, razstave, koncerte, partije, predavanja in seminarje.

Skoraj vsako jutro z veseljem stopim v veliko stekleno stavbo na Smetanovi. Ni samo zunanjost tista, ki me privlači, čeprav, priznam, igra veliko vlogo, da je fakulteta, na kateri preživim ogromno časa, lepa, prijetna in udobna ter ima vso tehnologijo, ki jo potrebujemo pri študiju. Najpomembnejši pa se mi zdijo ljudje, ki ji dajo končni pečat. Ti niso prav nič »zadrgnjeni« in »grebatorski«. So topli, prijazni, nasmejani in vedno pripravljeni pomagati. Ko sem lani začela študirati medijske komunikacije, se mi je sprva vse skupaj zdelo nenavadno. Ni mi bilo jasno, kako je to možno, saj na tak odnos med študijem na pravni fakulteti res nisem bila navajena. Ljudje tukaj pa so ravno taki, kot sem bila jaz nekaj let nazaj, preden sem padla v kremplje pravnikov, ki so po večini, žal, vse prej kot kolegialni. FERI-jevci te zjutraj lepo pozdravijo, če imaš kakšno težavo, ti takoj priskočijo na pomoč. Prav nič jim ni težko. Včasih se vprašam, če so morda taki zato, ker so presrečni, da med skoraj samimi moškimi tu in tam vseeno le vidijo, kako se kakšno dekle sprehodi skozi velikansko avlo. Ampak verjamem, da so tudi sicer prijazni. Tudi naš dekan zelo ceni, da na njegovo »fakulteto za moške« obiskuje vedno več deklet. Svojo naklonjenost nam je pokazal na dnevu žena, ko je samo za predstavnice nežnejšega spola na FERI-ju organiziral ženski bowling večer in vsaki tekmovalki posebej podaril rožico. S tem si je prav gotovo pridobil nekaj pik pri vsaki od nas, a ne punce?

Res je, godi nam pozornost, ki smo je deležne tukaj, vendar dejstvo, da gremo na žensko stranišče, kjer na vratih piše študenti, noter v posamezni straniščni kabini pa ni koša za smeti, vseeno naredi slab vtis.

Manuela Horvat

| maj 2009 | 12

tekst: Denis Kalamar, foto: Denis Kalamar

Diplomsko delo je zahtevnejše in obsežnejše samostojno, pisno strokovno delo, v katerem študent univerzitetnega in visokošolskega študija pod vodstvom mentorja, lahko tudi somentorja, obdela bodisi bolj aktualno teoretično ali bolj praktično strokovno temo. Diplomska dela so različna, kakor so različni raziskovalni problemi in metodologija njihovega proučevanja.

V skladu z različnimi kriteriji obstajajo različna razvrščanja, najbolj pa je uveljavljena delitev na teoretična (na osnovi študija literature) in empirična (na podlagi zbranih podatkov, in sicer z različnimi instrumenti, npr. z vprašalniki, ocenjevalnimi lestvicami, preizkusi znanja, sposobnosti) diplomska dela. Na nekaterih interdisciplinarnih

področjih pa obstajajo tudi praktična diplomska dela (na osnovi preizkusov novih poti in idej). Diplomsko delo, kot vsako strokovno delo, temelji na raziskovanju (teoretičnem, empiričnem oziroma obojem hkrati), za katerega velja, da je za razliko od vsakdanjega raziskovanja načrtno in sistematično delo, ki poteka v več fazah, in sicer: začetna opredelitev raziskovalnega problema (izbira in prijava teme, pregled virov, pisanje dispozicije), študij virov (gre v bistvu za temeljito in kritično proučevanje literature, ki sloni na treh jezikovnih spretnostih, in sicer branju, izpisovanju in dokumentiranju.), dokončna opredelitev raziskovalnega problema (raziskovalni problem bolj razčlenimo in ga bolj podrobno, natančno opredelimo tako po vsebinski kot metodološki plati), izvedba raziskave, pisanje poročila. Diplomsko delo običajno obsega uvod, pregled stanja, jedro dela, rezultate in sklep. Uvod je običajno razdeljen v tri dele: v prvem je opisano splošno področje raziskav; podan je namen, smisel raziskave;

V času študija na fakulteti se študentje v okviru študijskega procesa srečujejo tudi

s pisanjem strokovnih besedil, med katerimi so najpogostejše seminarske naloge.

Študij pa zaokrožuje diplomsko delo.

13 | maj 2009 |

na kratko je opisana struktura celotnega dela (opis in razlaga posameznih poglavij). Pregled stanja – podani so že znani dosežki drugih avtorjev, ki pomenijo izhodišče za nadaljnje raziskave ali pa so predmet diplomskega dela. Jedro dela je osrednji del, sestavljen je lahko iz več poglavij. V njem podrobneje opišemo probleme ter predstavimo, kako se bomo lotili dela (način rešitve problema), podrobno opišemo problem (s pomočjo modelov, formul, algoritmov, fizične izvedbe), formalno postavimo model.Rezultati so najvažnejši del diplomskega dela, ker vsebujejo izsledke raziskav. V tem delu prikažemo samo glavne, neizpodbitne rezultate, brez ponavljanja. Pišemo v preteklem času, jasno in precizno, po logičnem zaporedju (ne po zaporedju resničnega dela).Diskusija je del diplomskega dela, ki opiše pomen posameznih rezultatov. Tu ni dobro ponavljati rezultatov drugih avtorjev, kakor tudi ne lastnih vmesnih rezultatov. Pomembno je opozoriti na tiste ugotovitve, ki odpirajo nova, še neraziskana področja.Sklep vsebuje objektivno oceno rezultatov in jih poveže s problemom, zastavljenim v uvodu. Nakazani so napotki za nadaljnje delo.Uporabljati moramo strokovni (znanstveni) slog pisanja; njegove značilnosti so jasnost, natančnost, nevtralnost, sistematičnost in preglednost. Misli drugih avtorjev lahko prevzemamo dobesedno ali nedobesedno. Dobesednemu prevzemanju najbolj pogosto rečemo citiranje ali navajanje. Citiramo relevantne definicije, dovršeno izražene tuje misli ali ugotovitve. Nedobesedno prevzemanje je izražanje tujih misli z našimi. Običajno rečemo temu kar povzemanje in nedobesednemu prevzemku povzetek. Pri tem obstajajo določena pravila: razvidno

mora biti avtorstvo vsakega prevzemka (citata, povzetka). Citat mora biti vizualno dobro ločen od ostalega besedila. Vse, kar smo prevzeli, moramo dokumentirati, in sicer v besedilu z bibliografskimi sklici ali referencami in ob koncu dela v seznamu literature z bibliografskimi opisi. Akademskih nazivov avtorja (npr.: dr., prof.) ne pišemo. Primer oblike bibliografskega zapisa: Priimek, Zač. imena. (Leto). Naslov. Kraj: Založnik. / Toporišič, J. (1991). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.Za diplomsko delo velja, da je njegovo oblikovanje z določenih vidikov standardizirano. Ti standardi se od fakultete do fakultete razlikujejo. Gre za obseg, papir, robove, številčenje, pisavo, slog odstavka, členitev besedila ipd. Temeljne sestavine vsakega diplomskega dela so naslovnica na platnicah, prazen list, naslovna stran, zahvala, izjava o avtorstvu, povzetki in ključne besede, kazalo vsebine, slik, preglednic. Diplomsko delo je potrebno izdelati skladno z navodili za izdelavo diplomskega dela, kot jih razpiše vsaka fakulteta posebej. Vsak mora izdelati svoj primer diplomskega dela, katerega vsebina mora ustrezati vsebinsko, oblikovno in jezikovno. Seveda mora biti vsaka diplomska naloga ustrezno lektorirana, kajti ne samo, da so problematične pravopisne pomanjkljivosti, ampak je tudi potreben kakovosten slog besedila, kar lahko opravi le ustrezni lektor, saj je pri strokovnem besedilo zelo pomembna jezikovna ozaveščenost ter natančnost in doslednost.V zadnjem času smo, žal, nemalokrat priča številnim ponaredbam diplomskih del oz. takšnega ali drugačnega prepisovanja. Krožijo tudi govorice, da celo mentorji na nekaterih fakultetah dajo neko že obstoječo diplomsko delo svojemu kandidatu, saj tako pridobijo na času in trudu ter nenazadnje denarju. Da bi bilo tega čim manj oz. da do tega sploh ne bi prihajalo, je pomembno, da ima vsak pri sebi izdelan dober sistem samovrednotenja, kajti, kolikor cenimo naše diplomsko delo

tako cenimo tudi svoje študijsko delo in pridobljeno znanje nasploh.

JERNEJ BANFI

Sem novopečeni diplomant. Na pot do diplome me vežejo lepi spomini, čeprav je bil sprva težki prehod iz gimnazije na strokovni faks. Ampak majhno število vpisanih študentov ima svoje prednosti, saj se med sabo vsi dobro poznamo in profesorji nam namenijo več svojega časa. Za diplomsko nalogo sem si izbral projekt Downhill Boards, ker se tudi sam v prostem času veliko ukvarjam z bordanjem. Diploma je zahtevala precej časa, kajti ni bilo ustreznega gradiva. Trud pa ni bil zaman, saj sem dobil 1. nagrado na natečaju Naj podjetniška ideja mladih. Sedaj nadaljujem študij kot zaporedni študent na Ekonomsko-poslovni fakulteti, saj vidim s tako kombinacijo večje in boljše priložnosti.

PRIMOŽ LUBEJ

Pisanje diplomskega dela se je v mojem primeru zavleklo predvsem zaradi spoznanja o slabih zaposlitvenih možnostih, saj je preprosto laže biti študent kot brezposelna oseba.

| maj 2009 | 14

Višek cinizma s strani države sem občutil, ko sem na pristojno ministrstvo moral poslati prošnjo za prostovoljno pripravništvo (!). Še večje razočaranje sem doživel na zavodu za zaposlovanje, ko mi je strokovna uslužbenka lahko le potrdila moja predvidevanja, da se služba v šolstvu dobi preko vez in poznanstev.JANJA VOLLMAIER

Ko sem pisala diplomo, sem upala, da vsi komentarji mladih in brezposelnih diplomantov vendarle niso tako zelo resnični, a sem kmalu ugotovila, da je iskanje službe velik projekt, čakanje na odgovor pa včasih utopično pričakovanje. Tako je

posameznik ujet v začaranem krogu, ko ne ve, kako naprej, sprašuje se, zakaj njegova diploma ni nič vredna ipd. Strinjam se s Primožem, da vrhunec zgodbi dodaja prostovoljno pripravništvo, a bi (najbrž) vsi nekako potrpeli, če bi potem dobili službo.

TOMAŽ ŠPEGELJ

Sedaj že daljnega leta 2002

sem se vpisal na pedagoško

fakulteto. Do maja 2008, ko

sem diplomiral, je preteklo kar

precej vode. Med drugim se je

preimenovala sama fakulteta,

tako da sem diplomiral na

filofaksu, kar je verjetno tudi

svojevrstna izkušnja. Spomini

na sama predavanja so

mešani, nekateri profesorji so

zgolj zdolgočaseno žlobudrali

z zastarelih prosojnic in

jih je na izpitih zanimala le

reprodukcija neuporabnih

faktov. So se pa našli tudi

takšni, ki so podajali aktualno

znanje in skrbeli za osebno

rast študentov. Seveda pa

bistvo študija ni sam študij,

temveč predvsem obštudijske

dejavnosti. Prijateljstva, ki

se stkejo tekom študija, so

naravnost neprecenljiva in

v spominu ti po končanem

študijo ostane predvsem

nebroj krasnih dni in noči, ki si

jih preživel z novimi prijatelji.

In kaj po diplomi? V kolikor

nimaš vez in poznanstev, si

kot družboslovec obsojen na

precej negotovo prihodnost.

Osebno opravljam trenutno

volontersko pripravništvo,

kar predvsem z materialnega

vidika ni pretirano zabavno.

In upam, da se bo po

opravljenem strokovnem izpitu

vendarle kaj našlo.

15 | maj 2009 |

V tokratnem članku Povejmo na glas sem študente povprašal o razliki med sobami pri

zasebnikih in v študentskih domovih. V članku so uporabljeni neposredni citati študentov s

foruma FERI, ki niso spreminjani (razen večjih napak).

V vseh mojih letih študija sem imel priložnost izkusiti tako življenje v študentskem domu kot sobe pri zasebnikih. V obeh primerih je kvaliteta življenja močno odvisna od ljudi, ki te obkrožajo. Življenje pri zasebnikih je lahko večkrat na preizkušnji zaradi nesporazumov tako z lastniki kot s cimri. Slišal sem že mnogo grenkih izkušenj, kot tudi pozitivnih tako s strani prebivalcev študentskih domov kot tudi tistih, ki živijo v najetih sobah.

Zasebne sobe dobijo svoj čar največkrat pri ceni, lokaciji ali arhitekturi. Cene pri zasebnikih lahko močno nihajo, še posebej so odvisne od zgoraj naštetih razlogov, vendar je tudi sreča včasih na naši strani in marsikdo najde zelo lepo sobico za neverjetno nizko ceno, ker lastnik ne gleda samo na zaslužek in oddaja sobo, ker jo pač ne uporablja ipd. Cene sob v študentskih domovih so določene po različnih razredih, nekje od 60–

110 €, odvisno od študentskega doma in njegove starosti, poleg tega so samske sobe za odtenek dražje od dvoposteljnih. Prav tako ima življenje svoj čar zaradi večjega števila ponavadi zelo različnih ljudi, ki se med sabo razlikujejo po narečjih, delovnih navadah, urniku za zabave, pa da kakšne osnove bontona ali česa drugega ne pozabimo. Vendar v obeh primerih medsebojna komunikacija pomeni veliko več kot napake, ki jih najdemo pri vsakem in ki jih ponavadi zasenčijo pozitivne in zabavne strani osebnosti vsakega posameznika.

Kot že omenjeno, sem za mnenje povprašal tudi uporabnike našega foruma, ki so napisali sledeče:

Privat je bolje živeti, a je dražje kot v študentskem domu. Več miru je.V študentskih domovih je neprestano neki »kažin« in se je težko učiti.

Vedno sem živela privatno, ker pač nisem človek za v študentski dom.Je pa res, da je privatno stanovanje precej drago in si ga ne moreš kar tako privoščiti.

tekst: Blaž Rošer, foto: Monika Horvat

| maj 2009 | 16

Sem za to, da se izboljša standard v študentskih domovih.

Kot absolvent FERI-ja (računalništvo in informatika) bom povedal svoje mnenje:Kot je že večina ugotovila je privatno stanovanje dražje, a posledično udobneje, vprašanje pa je, ali študentje to udobje tudi izkoristijo?!Veliko maminih in očetovih hčerkic in sinčkov živi prvo življenje v študijskem mestu privatno in uživa v udobju, dokler prvi ne ugotovijo po pretečenem študijskem letu, da njihovi ljubljenčki niso izpolnili niti minimalnih pogojev za vpis v višji letnik, kaj sledi?Ponavljanje, pavziranje ali dostikrat prenehanje študija za vedno, KER:

Zdaj pa razložim ta KER …… živijo privatno, hodijo žurat v študentske domove ali imajo žurke doma, seveda je takšnih malo v primerjavi s tistimi, ki

hodijo v študentske lokale med tednom in potem nimajo ne volje ne časa za študentske obveznosti, ki so bistvo vsega študija, mar ne?!Vse skupaj pa vseeno ni tako črno, če pogledamo naše uspešne ljudi, če jim lahko tako rečemo, saj jih je večina preživela življenje med študijem v študentskih domovih. Zato težko rečemo, ali je bolje eno ali drugo.

Sam sem večino študija preživel pri zasebniku, zadnje leto pa sem šel v zasebni študentski dom, kjer tudi ni bilo tako slabo, spoznal sem nove ljudi, se več družil, izmenjeval različne izkušnje, seveda tudi žural, ampak takrat, ko sem imel res dober povod za to; menim pa, da večina mladine med nami ponavadi tega nima in ga pije že ob najmanjši priložnosti, vendar to ni tema, ki je zastavljena, zato mogoče o tem kdaj drugič.

Moje osebno mnenje je za zaključek takšno:Najboljše sem se imel, ko sem živel v zasebni hiši na podstrešju (2. letnik študija na Taboru blizu vojašnice), vhod in sanitarije sem si delil z lastnikom, ki pa je bil zelo solidaren in toleranten do mene, ne samo on, ampak celotna družina; v glavnem z zasebnimi hišami imam najboljše izkušnje – prijetna sobica, če je še kakšen študent/ka vseljen/a zraven v sobi, je super.

Potrdil bi še prejšnje mnenje nekoga, da je privatno večji mir, kot v študentu. Drži, vendar je to normalno – več ljudi več »galame«, kaj ni tako?

Povsem na koncu bi rekel samo tole:“za človeka je pomembna vzgoja in njegov zdrav razum. Če človek ve, kaj hoče v življenju in ima zastavljen cilj, potem je življenje veliko lepše in enostavneje, pa četudi se nekatere ovire zdijo včasih nemogoče”.

Če ima nekdo namen žurati, ga bo žural, pa če bo to privatno ali v študentu. Kar se pa mira tiče: če ne dobiš res kakšnega žurerskega cimra, ki ti ob 4 h zjutraj hodi v sobo z družbo petih pijanih kolegov, ali če nimaš soseda, ki ti noč in dan »žge« z neko kitaro ali nečim, sploh ni take panike. Za slabih 70 € imaš poleg prenočišča na voljo tudi oprano posteljnino ter pralni stroj, kjer si lahko sam opereš stvari, da o najhitrejšem internetu ne govorimo. Če pa že imaš probleme s cimrom, lahko greš še vedno na referat in zaprosiš za preselitev.

Sedaj živim v študentskem domu že 5 leto in imam kar nekaj pozitivnih dejstev glede bivanja v študentskem domu. Najbolj pozitivno dejstvo se mi zdi to, da spoznaš veliko ljudi, s katerimi si lahko velikokrat pomagaš pri študiju ali pri kakšnih drugih

17 | maj 2009 |

zadevah (več glav več ve; stroški so fiksni. Glede fešt je pa tako: če si povsem »jebiveter«, ti po mojem res ne bi uspelo dokončat faksa, saj tam se vsak dan najde kdo, ki je za fešto (vsaj v študentu tipa 4-ka, 6-ka – študent, kjer si več ljudi deli skupne prostore). Včasih moraš pokazati malo trdne volje in se iti dalje učit (ali pa čepke v ušesa, pa je). Če bi se še enkrat moral odločiti za tip bivanja, bi 100 % spet izbral študenstki dom, ampak malo mirnejše okolje, na primer Lent, in tako bi tudi svetoval vsakemu novemu brucu.

Jaz prebivam v študentskem domu (5. dom) od 1. letnika pa do sedaj, ko sem absolvent (FERI), in imam same dobre izkušnje. Vmes nisem nikoli ponavljal, vse je šlo kot mora iti. Kot so že predhodniki povedali, spoznaš veliko različnih ljudi, dobiš dosti prijateljev, ... Žuram kar precej, seveda pa nikoli ne pozabim obveznosti faksa. Po moje moraš imeti samo v glavi »poštimano« in voljo.

Najprej sem bil dve leti v Tomiju, nato dva meseca na Tyrševi in potem še skoraj tri leta na Lentu. Uspešno sem diplomiral v roku (absolventa sem koristil manj kot pol leta). Potem sem šel Ljubljano, kjer sem bil podnajemnik (drago kot žafran), zdaj sem pa spet v Domu podiplomcev. Če vprašaš mene, je študent definitivno prava stvar. Pa tudi študirati se da »čist kamot«.

Jaz mislim, da kar se tiče miru, so študentski domovi na Lentu prava stvar, ker tudi sam tu živim in nimam nikakršnih problemov s hrupom. Zelo redko se odvije kakšna “feštica”, ki kmalu po 22. uri ugasne in se preseli v KMŠ ali pa Štuk-a. V študentu ničesar ne pogrešam, kar bi lahko imel v privatnem stanovanju, pa še ceneje je.

Na Lentu je super, vendar je zelo odvisno kakšnega cimra dobiš. Če dobiš takšnega, ki ima budilko

vsako jutro ob 6-ih, vstane pa ob 9-ih, potem ne boš zdržal več kot eno leto v študentu!

To so torej mnenja študentov o tem, kje je najboljše živeti v času študentskih let.Življenje v študentskem domu ali pri zasebniku prinaša veliko različnih možnosti. V študentskem domu zaradi mase različnih ljudi pride ponavadi do takšnih ali drugačnih zanimivih dogodkov tako pozitivnih kot negativnih. Sobe pri zasebnikih so dražje kot v študentskih domovih, vendar se nekateri v njih vselijo namenoma, drugi pač po sili razmer, ker v študentskem domu niso dobili sobe zaradi prezasedenosti, saj ne izpolnjujejo pogojev za vselitev ali kaj tretjega. Osebno imam raje življenje v študentskem domu, ker si delim skupni prostor še z osmimi študenti, prav tako je dvoposteljna soba čisto dovolj, ker se s cimrom razumeva. Marsikdo izkoristi možnost preseljevanja v študentskih domovih, nekateri, ker jim ne ustreza lokacija, drugi zaradi cimrov, tretji, ker nimajo obstanka na istem mestu. Pri zasebnikih, na katere so študenti ponavadi vezani s pogodbo, z raznimi klavzulami in odpovednimi roki itd., je to veliko težje, vendar večkrat potrebno. Življenje samo z na primer tremi ljudmi in življenje s 30-imi je ponavadi zelo različno, ne zaradi števila, ampak zaradi možnosti izbire. Če se ne razumeš z 10 od 30 sostanovalcev v istem nadstropju, jih ostane še vedno veliko, s katerimi lahko navezuješ stike in komuniciraš. Pri zasebniku s tremi cimri je ta izbira precej manjša, če se ne razumeš z dvema ostane samo še eden, če je ta čuden, ostaneš izoliran. V vsakem primeru pri zasebnikih ali v študentskih domovih si sami krojimo svoje življenje, včasih so potrebne manjše prilagoditve, včasih selitve, v vsakem primeru pa mislim, tako kot si posteljemo tako spimo.

Velikokrat imam občutek, da svojega časa, kot študentka, nisem izkusila popolnoma. Še posebej, ko pomislim, da sem med študijem živela doma in nisem doživela lepih trenutkov ter nepozabnih zabav z ljudmi, ki sem jih spoznala iz vseh koncev Slovenije. Včasih prav težko razumem trume študentov, ki se vsak četrtek in petek valijo proti železniški postaji. Zakaj? Kaj vam ni lepo ob druženju z mnogimi prijatelji iz študenta in nasploh v samostojnosti, ki ste je deležni? A hkrati razumem, da je mamina kuhinja najboljša in nič ne prekaša tistih dragocenih trenutkov v domači postelji. Da ne omenjamo, kako lepo je, ko ti nekdo drug opere in zlika perilo ter poskrbi, da ti je udobno.

A biti tega deležen vsak dan? Blah ... Ves čas biti pod kontrolo v smislu, kaj počenjaš, se imaš kaj učiti itd. Prav tako pa iti ven med tednom ni tako »normalno«, kakor za tiste, ki ste v študentu. Naši kolegi iz drugih držav svojih družin ne vidijo po cele tedne ali mesece. Nedvomno je to tista prava izkušnja, ki nas vrže v morje samostojnosti, a kaj ko je Slovenija tako majhna, da nas večina nima te izkušnje. Prav nasprotno mnogi naslavljajo problem, da mladina ostaja doma do 30. leta ali pa še dlje in se nikakor ne more ločiti iz zavetja staršev. Seveda vsi sedaj mislimo, da mi že ne bomo eni izmed teh, vendar ura tik taka, zato najbolje, da vsi tisti, ki smo še vedno v domačem brlogu, pričnemo razmišljati o džungli tam zunaj in kako v njej preživeti.

Ana Györkös

| maj 2009 | 18

tekst: Žan Markan, Nina Uranjek , foto: Monika Horvat

Strokovna ekskurzija na CeBIT

Pa smo ga dočakali! Letošnji CeBIT namreč, ali po domače rečeno, največji svetovni sejem zabavne elektronike in računalništva, ki se dogaja v nam ne-tako-zelo-pa-vendar-relativno bližnjem Hannovru (za tiste, ki ste v srednji šoli »prešpricali« ure geografije, to je mesto na severu Nemčije).Sam sejem je letos obsegal „skromnih“ 24 razstavnih hal na 450.000 kvadratnih metrih sejmišča, na katerih je svoje dosežke prestavljalo le 4300 razstavljalcev. V tem tednu pa ga je obiskalo okrog 400.000 ljudi, vse skupaj pa je okvirno za petino manjše od lani. Zakaj samo toliko? Žal, recesija se pozna tudi v Nemčiji.Na pot smo krenili v petek, 6. marca ob 19. uri izpred tehniških fakultet, na sejem pa prispeli v soboto okrog 9. ure. Po celodnevnem maratonu po sejmišču smo se ob 18. popoldne odpeljali v hotel, kjer smo se najedli in prenočili; zjutraj pa nazaj, saj si večina ni ogledala niti polovice sejma.Kaj smo videli? Marsikaj, od Intelove zgodovine čipovja, bolj ali manj uspešnih robo-avtomobilčkov, upravljanja računalnika z očmi, majic, ki

spreminjajo barvo, in logotip, kar na nosilcu, Kitajčkov, ki na računalniškem sejmu prodajajo juho, makete Švarcenegerjevega Terminatorja v naravni velikosti, WoW levelling tournamentov, pa do vedno všečnih nemških hostes.Ja, tistim, ki to berete pa vas ni bilo zraven, zdaj vam je pač žal … Se vidimo naslednje leto!

Bowling za dan žena

Svet tehnologije je vselej veljal za pretežno moški svet. Tako je tudi na naši fakulteti, kjer se ženske (z izjemo medijskih komunikacij) med seboj večinoma sploh ne poznamo in dneve preživljamo v družbi naših moških kolegov. Zato se je porodila ideja o druženju na bowlingu ob prazniku vseh žensk – dnevu žena.

Dogodek sta finančno podprla Fakulteta FERI in Študentski svet FERI, ki je skupaj s Društvom študetov FERI idejo tudi realiziral. Tako smo se v torek, 10. marca, zbrale v Planetu Tuš, zavzele 10 stez ter se poveselile ob bowlingu, hrani in pijači. Poskrbeli smo, da je vsaka udeleženka prejela rožico iz rok dekana fakultete Igorja Tičarja in prodekana za študentska

vprašanja Nikole Risteskega, ki sta nas počastila s svojo prisotnostjo.

Da bi večer spremljal tudi športni duh, smo najboljšim tekmovalkam podelili privlačne nagrade, ki jih je prispeval Henkel. Glavno nagrado – brezplačno striženje v Frizerstvi Iggy – je za odlično igro s 148 točkami v eni igri prejela tekmovalka Darja, Tanja pa se je kot najslabša udeleženka iskreno veselila tolažilne nagrade.

Dekleta, ker ste izrazile željo, da bi ta bowling postal tradicionalen, bomo napeli vse moči, da se v prihodnjem letu spet vidimo!

Na FERI-ju se tudi v okviru obštudijskih dejavnosti vedno nekaj dogaja. Poskrbljeno je tako za

fante kot tudi za dekleta.

19 | maj 2009 |

Na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko deluje v sklopu Društva študentov

FERI LC EESTEC. V času od 6. do 12. aprila so pripravili mednarodno delavnico na temo

internetne varnosti, ki jo je obiskalo 14 študentov iz celotne Evrope.

EESTEC je neprofitna organizacija, ki združuje študente elektrotehnike in tehnično sorodnih ved po skoraj vsej Evropi. V Mariboru je slavil svojo prvo obletnico delovanja 31. marca letos, za vrhunec prvega leta delovanja pa so študenti poskrbeli še s celotedensko mednarodno delavnico na temo internetne varnosti, ki je nosila naslov IT Security Maribor INternational Event – IT’S MINE. Na FERI-ju so tako gostili 14 članov lokalnih komitejev organizacije EESTEC iz 8 različnih držav. Predstavniki iz Srbije, Turčije, Madžarske, Nemčije, Makedonije, Bolgarije, Črne Gore in Grčije so v Maribor prispeli 6. aprila. Obiskovali so predavanja v sklopu internetne varnosti, ki so jih vodili dr. Marko Höbl, ki je doktoriral na FERI-ju, predstavniki podjetja Viris, Milan Gabor in Si-Cert ter Matej Breznik. FERI je delavnico podprl z infrastrukturo, saj so se vsa predavanja odvijala v prostorih fakultete.

Ker EESTEC deluje v sklopu Društva Študentov FERI kot neprofitne organizacije, so bili v veliko pomoč tudi sponzorji, ki so finančno podprli izvedbo celotedenske delavnice. Ob tej priložnosti se lokalni komite

EESTEC-a v Mariboru iskreno zahvaljuje Študentskemu svetu FERI, Holdingu Slovenskih elektrarn, Dravskim elektrarnam Maribor, podjetjema FJA OdaTeam in Rikom za izkazano finančno pomoč. Prav tako gre zahvala tudi predavateljem dr. Marku Höblu, Mateju Brezniku (SiCert) in Milanu Gaborju (Viris) za odlično izvedena predavanja na njihovi delavnici.

Tuji študentje so prav tako spoznavali lepote našega univerzitetnega mesta, saj so med drugim imeli orientacijski pohod »City rally«; s pomočjo opisov iskali določene točke po mestu, kjer so opravljali različne naloge. Ena izmed nalog je bila tudi ta, da so morali zapeti pesem na Grajskem trgu in posneti srednjeveško fotografijo na Glavnem trgu. Skozi teden so za njih pripravili tudi oglede znamenitosti Maribora, zvečer pa seveda zabave, kjer so krepili prijateljske vezi. V torek so imeli možnost predstaviti svoje države ostalim udeležencem, v sredo so se družili na mednarodni zabavi v KMŠ-ju, v četrtek pa so pokazali svoje spretnosti v biljardu v Kaosu. V petek so za njih pripravili tudi izlet v Ljubljano k študentom EESTEC LC Ljubljana, katerim

se ob tej priložnosti še posebej zahvaljujejo za izkazano nesebično pomoč pri logističnem delu delavnice.

Člani EESTEC Maribor upajo, da se bodo udeleženci delavnice še dolgo po vrnitvi v svojo državo spominjali lepot Maribora in študentov Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, ki so jim delavnico pripravili. Z veliko vloženega truda se lokalni komite EESTEC-a v Mariboru vzpenja tudi v mednarodni prepoznavnosti in ponosno nosi ime našega univerzitetnega mesta po Evropi, hkrati pa se trudi ponuditi veliko novega znanja študentom FERI, saj se pripravlja podobna delavnica tudi za naše študente.

tekst: Blaž Rošer , foto: Blaž Rošer

| maj 2009 | 20

tekst: Matej Mom, foto: Mitja Mlakar

Mateja Urbasa, študenta na univerzitetni smeri Računalništvo in informatika, nekateri poznajo

kot marljivega študenta z odličnim znanjem, spet drugim je čista neznanka, tretji pa vedo, da

ima povprečje 10,00 in to v zadnjem letu študija. Počasi se njegova študijska pot na FERI-ju

zaključuje, zato sem ga povabil, naj nam zaupa nekaj stvari o sebi.

Trenutno si v zadnjem letu študija, prav tako pa študiraš vz-poredno na fakulteti za matema-tiko. Zakaj si se sploh odločil za študij računalništva in informa-tike in potem še za vzporedni študij?

Svet programiranja sem spoznal ob koncu drugega letnika srednje šole. Pred tem sem se bolj ali manj ukvarjal le z grafičnim oblikovanjem (večinoma spletne strani in animacije Flash). Pravzaprav sem šele zadnji teden

pred začetkom tretjega letnika napisal svoj prvi program in to v programskem jeziku pascal. Takrat me je programiranje tako navdušilo, da sem namesto kemije raje izbral računalništvo kot maturitetni predmet, čeprav se je pouk že začel. Navdušenje nad programiranjem je le še naraščalo in tako sem se na koncu izbral ta študij.Za vzporedni študij matematike pa sem se odločil, ker sem želel otrditi in razširiti pridobljeno

znanje. Škoda bi namreč bilo, če bi vse pozabil; kar se pri meni lahko zgodi dokaj hitro.

Na FERI-ju ti je ostala le še diplomska naloga. Katero temo si si izbral in kaj te je k temu vzpodbudilo?

Izbral sem si avtomatsko dokazovanje teoremov. K temu me je vzpodbudilo predvsem zanimanje za matematiko in želja po tem, da to znanje povežem z računalništvom. Prav tako se bom s podobno temo ukvarjal v sklopu podiplomskega študija na Cambridgeu, zato se mi zdi smiselno, da že za diplomsko nalogo počnem nekaj sorodnega.

Tvoje povprečje znaša zav-idljivih 10,00. Verjetno vsakega študenta zanima, kako ti je to uspelo. A nam zaupaš skrivnost tvojega uspeha?

Skrivnost je morda v tem, da se ob soočenju s snovjo, ki je ne razumem, preprosto ne vdam. Kadar naletim na snov, ki jo težje razumem, vztrajam tako dolgo, dokler ne »skapiram« bistva. Čeprav morda s tem izgubim

21 | maj 2009 |

nekaj časa, ga na dolgi rok vedno nekaj pridobim, saj zaradi tega lažje absorbiram vsako naslednjo snov, le-ta pa se pogosto navezuje na prejšnjo. Lahko bi rekel, da imam od sebe velika pričakovanja. Morda je tudi to razlog za takšno povprečje.

Kaj to povprečje pomeni zate in kako tvoji prijatelji gledajo nanj?

Ob začetku študija zdaleč nisem računal na takšno povprečje. Prišla je prva, druga, tretja desetka in rekel sem si: „Bilo bi lepo, če bi šlo tako naprej.“ Kmalu zatem sem že čutil nekaj takšnega: „Joj, zdaj pa si ne smem pokvariti povprečja.“ Na koncu se je iz tega razvil kar precejšen pritisk. Ampak to je dobro, posledično sem pridobil kar dosti znanja. Drugače pa sem še vedno mnenja, da nič na tem svetu ni lahko ali preprosto, čeprav smo pri matematiki večkrat slišali, kako so določene stvari »trivialne« (smeh).Prijatelji in starši me podpirajo. Sicer doma in drugod ne govorim veliko o študiju in ocenah.

Kolikor mi je znano, delaš tudi ob študiju oz. sodeluješ na več projektih hkrati. Si nam prip-ravljen povedati kaj več o teh projektih?

Redkokdaj se zgodi, da bi imel manj kot dva projekta hkrati. Na primer, na Drugi gimnaziji v okviru krožka učim dijake programirati. Ravnokar smo imeli prvo tekmovanje, kjer so dijaki dosegli zelo dobre rezultate. Prav tako že več kot leto sodelujem pri izdelavi informacijskega sistema za delo v kulturnih ustanovah. Tudi kakšno spletno stran moram tu in tam narediti, čeprav se temu poskušam izogniti (smeh). Mnogo raje se ukvarjam s programiranjem poslovne logike ipd. Šele pred kratkim smo s prijatelji ustanovili svoje podjetje, kjer aktivno razvijamo lastne projekte. Podjetje se imenuje mimeIT in poskuša postati referenca na področju

varovanja osebnih podatkov. Na 3. Slovenskem forumu inovacij je naš projekt AtomID bil uvrščen med najboljše.

Študentje včasih naletijo na kakšno težavo, ki se jim zdi enostavno prevelika, da bi jo lahko rešili sami, zato včasih tudi kdo obupa. Si na svoji poti študija tudi ti kdaj naletel na kakšno takšno težavo? Katera je bila ta težava, kako si pristopil k njej in jo odpravil?

Težav nikoli ne zmanjka. Seveda sem naletel na težave, čeprav se ne spomnim, da bi kdaj popolnoma obupal. Sošolec Marko Kokol bi rekel, da težav sploh ni, so le priložnosti za rešitve. Približno tako bi lahko opisal tudi svoj pristop. Če mi kaj ne uspe, vztrajam tako dolgo, dokler ne najdem rešitve. Lahko bi rekel, da gre za »brute force« pristop. Na izpitih se morda ta metoda ne izkaže najbolje, predvsem zaradi časovne stiske. Bolje je pristopiti k izpitu pripravljen.Spomnim se dveh primerov v drugem letniku, kjer sem na kolokvijih iz matematike reševal stvari nekoliko po svoje in sem zaradi tega dobil nižjo oceno. Ob pregledu kolokvijev sva z asistentom ugotovila, da so bili rezultati pravilni, le postopek je bil drugačen. In tako je bila težava rešena.

Imaš v svojem urniku sploh kaj aktivnosti, ki niso v povezavi s študijem?

Če smatraš, da je s študijem povezano vse kar je kakorkoli sorodno računalništvu oz. programiranju, potem moram priznati, da nimam dosti takšnih aktivnosti. Rad tekam, na primer. Po zimskem spanju moram spet pridobiti malo na kondiciji. Vedno pa se najde čas za dekle.

Študentsko življenje je znano po raznih zabavah. Si v času študija tudi ti veliko »žural«?

Seveda. V prvih treh letih smo s sošolci in kolegi kar pogosto obiskovali Štuk, Trust, KMŠ,

Samsaro ipd. Zdaj smo se malce »postarali« in se raje dobimo pri komu doma ter igramo razne igre na XBOX-u ali poker ipd.

Do sedaj sva govorila o pretek-losti. Kakšni so načrti za prihod-nost?

Vsekakor me zanima podiplomski študij. Prijavil sem se na PhD v Cambridgeu in ravno pred kratkim sem dobil odgovor, da so mi ponudili raziskovalno mesto. Če mi uspe narediti diplomsko nalogo, bom torej naslednje leto preizkusil študij v tujini. Zagotovo bo še zelo razburljivo.

Bi študentom kaj svetoval?

Ne smeš se vdati! Ne se zadovoljiti s površinskim znanjem, poskusi se poglobiti in razumeti stvari nekoliko bolje. Poskusi slediti tudi najbolj norim idejam in željam – nikoli ne veš, kdaj se bodo uresničile. Vedno pa rad v slovo rečem: „Ne pretiravati.“

| maj 2009 | 22

Tekom študija si vsak študent oblikuje svoje mnenje o fakulteti, ki jo obiskuje. Nekatera mnenja so pozitivna, druga žal negativna. Toda, kje izraziti svoje mnenje? Peter Čuhalev in Urban Škodnik sta našla odgovor na to vprašanje s projektom Dragafakulteta.si.

tekst: Monika Horvat

Pred dobrimi štirimi meseci je pričela delovati spletna stran Dragafakulteta.si, ki je namenjena študentom vseh treh slovenskih univerz. Študentje lahko tam izrazijo svoje mnenje o fakulteti in podajo tudi predloge za izboljšanje študija.

Avtorja projekta Dragafakulteta.si sta Peter Čuhalev, študent Naravoslovno tehnične fakultete, in Urban Škudnik, študent Fakultete za matematiko in fiziko, oba z Univerze v Ljubljani. Želita si, da bi projekt bil dolgoročen, vendar je to v veliki meri odvisno od univerz. Če bodo namreč študentje videli, da se bodo tudi univerze odzvale na ta projekt, bo se ta trend podajanja mnenj nadaljeval se bodo lahko obravnavala za tekoče študijsko leto, v nasprotnem primeru pa ne. Glede na to, da je projekt na začetku, sta avtorja z odzivom študentov zadovoljna. Do sedaj je bilo oddanih okrog 700 mnenj in potem še okrog 800 komentarjev na mnenja. Največ mnenj Univerze

v Ljubljani podajo na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Sledijo ji Fakulteta za strojništvo, Naravoslovno tehniška fakulteta in Ekonomska fakulteta, nato sledijo druge humanistične fakultete.

Seveda je potreben tudi nadzor nad mnenji. Na začetku se sicer objavijo vsa mnenja, razen tistih, ki so neprimerna, žaljiva, drugače se lahko umaknejo tudi na podlagi pritožbe, se pravi, da neko mnenje ni veljavno. Za samo resničnost mnenj avtorja težko odgovarjata, saj dobro poznata situacijo le na svojih fakultetah. Zato ne moreta vedeti, ali je neko mnenje o profesorju, ko ga študent nekaj obtožuje, dejansko resnično ali je podano iz jeze, ker je študent npr. padel na izpitu, zato se upošteva tudi mnenje posamezne univerze. Za Univerzo v Mariboru sta se javila dva predstavnika, ki skušata imeti nadzor nad mnenji. S pridobljenimi mnenji Peter in Urban potem dostopata do fakultet.

Zbrala sta okrog deset mnenj, presodila, katera so dovolj veljavna, in jih nato poslala naprej skupaj z opisom projekta na določeno fakulteto. Iz vsaj treh fakultet sta že prejela odgovor, na dve izmed njih so ju povabili tudi na razgovor. Na obeh fakultetah sta bila dekana zainteresirana, vendar sta bila mnenja, da je potrebno izboljšati moderacijo, saj so nekatera mnenja na prenizkem nivoju, zaradi anonimnosti mnenj pa so nekatera mnenja na preveč osebnem nivoju.

V prihodnosti si želita, da si se povezala tudi s Študentskimi sveti in bi potem skladno z njimi posredovali mnenja na fakultete. Ugotovila sta, da profesorji vsekakor berejo ta mnenja, koliko jih potem upoštevajo, pa je odvisno od posameznega profesorja. Torej, obiščite spletno stran Dragafakulteta.si in izrazite svoje mnenje. Morda lahko spremenimo slovenske fakultete na bolje.

23 | maj 2009 |

Ermin Međedović je skonstruiral črkovne vrste (v nadaljevanju čv.) za Delo, Večer, Blogorolo, Simobil, … Najprej jo je skonstruiral za Delo, kar mu je vzelo največ časa, kar dve leti, za Večer je porabil pol leta in dva meseca za Blogrolo. Preden je dobil Delo svojo čv. so uporabljali Times New Roma (TNR), tako kot večina časopisov. TNR pisava pa je prilagojena za angleški jezik, no, tu se povprečnež vpraša, kako je lahko neka pisava prilagojena, saj lahko normalno zapisujem tudi v drugih jezikih. Vendar temu ni tako, napake se pojavljajo zaradi pogostega zapisa LJ, JA in podobnih kombinacij, ki se v angleščini ne pojavljajo tako pogosto in se te nepravilnosti ne opazijo. Nekako so ti zapisi vizualno moteči. Problem je tudi pri zapisu krepkih črk, ki izgubijo

razpoznavnost, takšen primer sta črki N in O. Snovanje nove čv. pa se začne že veliko prej, kot pri oblikovanju le-te. Sprva je potrebna analiza, za kar je na projektu Delo porabil kar pol leta. Potrebno je analizirati jezik, v katerem se bo črkovna vrsta uporabljala, izračunati frekvenco in pojavnost črk, zaporedji, povprečno dolžino besed, število črk itd. Upoštevati je potrebno tudi druge črkovne znake – diakritična znamenja. To so tiste zoprne strešice, kljukice, vejice in pike, ki jih nekateri jeziki imajo nad, pod ali ob posameznih črkah. Ker je treba pravilno napisati npr. Türk, Međedović ali Skólavörðustígur. Zelo pomembna je frekvenca posameznih črk in pa zaporedja. V slovenščini so najpogostejša črke A, E, O, I, N, R.

Tega se je potrebno zavedati čisto iz praktičnih razlogov. Na primer, če črko N, ki ima veliko frekvenčno pojavnost, zmanjšamo za nekaj odstotkov, se zmanjša blok in s tem pridobimo na prostoru, ki ga lahko namenimo oglasom.

Šele kasneje se oblikuje čv., naredi spacionaža, to je določitev razmikov med posameznimi

bloki oz. razmikih med črkami. Pri nekaterih primerih, kot sta A in V, je potrebno, da se vrineta tako, da ne pride do prevelikega razmika med njima. Potrebno je izvesti še hinting, to je matematični postopek za določevanje števila pik za posamezno črko pri vsaki njeni velikosti, in na koncu še izpolnjevanje kup tabel in parametrov, skratka ogromno dela.

Slovenščina je k sreči hvaležen jezik za oblikovanje, saj je povprečna dolžina besede okoli 5,3 znakov. Posledično so zaradi tega možne ozke kolone v časopisu. Delo črkovna družina vsebuje 37 črkovnih vrst. Sem se štejejo posebne čv. za naslove, podnaslove, besedila pod fotografijami, naslovi tem, borza in še druge.

Prednosti projektiranja črkovne vrste je več. Največja je ekonomska, kajti nakup črkovnih vrst za raznovrstne uporabnike, kjer šteje vsak računalnik, tiskalnik še posebej, je zelo velik. Tudi prilagodljivost pisave je večja, tako da lahko poljubno vstavljamo dodatne znake v črkovno vrsto, kot na primer logotip. In nenazadnje nima ga nihče drug.

V Portorožu, v hotelu Bernardin, se je 25. do 27. marca odvijal tradicionalni slovenski oglaševalski festival SOF, ki je tokrat praznoval 18. letnico. Ena izmed delavnic, ki sem se jih udeležil, je bila fantastična, in sicer predavatelja Ermina Međedovića – tipograf, grafični oblikovalec.

tekst:Rok Deželak, foto: Rok Deželak

| maj 2009 | 24

1. in 2. maja se je v Salzburgu odvijalo Red Bullovo svetovno

prvenstvo v letenju s papirnatimi letalci. Marsikdo bo rekel:

“Pa kaj, to sem prerasel že v osnovni šoli.” Tega mnenja sem

bil tudi sam, dokler se nisem udeležil predtekmovanja na

FERI-ju in si prislužil udeležbo na svetovnem prvenstvu.

Gre za neverjetno doživetje, ki se zgodi samo vsaka 3 leta. V celotnem tekmovanju je po vsem svetu sodelovalo 37017 tekmovalcev, ki so se pomerili na 613 predtekmovanjih v 83 različnih državah po vsem svetu. Na samem finalu je bilo zastopanih le 71 držav (skupaj 197 tekmovalcev in 6 tekmovalk), vendar je kljub temu to zame največji dogodek z neverjetnim številom različnih držav, katerega sem se udeležil. Mislim, da večjo raznolikost ponujajo le še Olimpijske igre, za katere pa vem, da se jih v tem življenju ne bom imel priložnosti udeležiti.Res da je Salzburg le 4 ure vožnje iz Maribora in je bil to zame le 4 dnevni izlet na sever Avstrije, vendar sem kaj kmalu ugotovil, da vse skupaj le ni tako nedolžno kot zgleda. Že po začetnem pogovoru z nekaterimi sotekmovalci sem opazil, da so mnogi prvič zapustili svojo rodno državo, večina jih je na poti do Salzburga tudi prvič letela z letalom, potniškim, da

ne bo pomote. Najbolj pogosto vprašanje prvega večera, pa še večino drugega dne, je bilo: “Where are you from?”, kateremu je po je po dobljenem odgovoru sledil še kakšen “cool”, “realy?!”, “sweet …”, včasih pa tudi “Where’s that?”. Neverjetna pestrost držav je presenečala na vsakem koraku. Še posebej zanimiv je bil prvi večer, ko se je morala vsaka država predstaviti v tradicionalnih oblačilih. Naša ekipa se je predstavila v gorenjski narodnih noši, za katero si nikoli nisem niti mislil, da jo bom oblekel. Vsi smo bili prav presenečeni nad sabo, saj smo hitro spremenili mnenje, da so noše samo za folklorne skupine ter da nam ne “pašejo”, še posebej takrat, ko smo naenkrat bili obkroženi z mnogimi različnimi ljudmi, ki so se vsi želeli slikati z nami in hvalili naše noše. Po prvih presenečenjih z narodnimi nošami, številom držav in dejstvom, da je bil sprejem v eni najlepših zgradb v Salzburgu,

Se spomnite prvega pevca in prve glasbene skupine, ki vam je v otroštvu ogrela srce? Se še spomnite, kako ste dan za dnem obračali kasete in vedno znova pritiskali gumb za predvajanje, ko se je oglasila priljubljena melodija, pa ste z največjim zanosom in voljo zapeli zraven vaših idolov? Vsako leto kaka skupina ali pevec obnori svet. Lani je bila to vloga skupine RBD. Septembra in decembra 2008 so bili v Sloveniji kar štirje koncerti (kljub visokim cenam vstopnic vsi razprodani) priljubljene mehiške zasedbe, ki je nastala v okviru telenovele Rebelde. Skupina je postala pravi fenomen svetovnih razsežnosti, o takšnem uspehu sami niti sanjati niso upali. Navdušili so staro in mlado, oboževalce je zajela popolna rebeldemanija, tudi trgovci so zaznali tržno nišo in povsod začeli prodajati majice, ure, kape in zvezke priljubljene skupine. Mnogi ne razumejo, čemu tolikšno navdušenje, zdi se jim brez smisla, da se v revijah nenehno pojavljajo fotografije mehiških mulcev. Naj vsem nenavdušencem razkrijem, od kod priljubljenost, kot je nismo videli že leta. RBD so več kot le skupina, ki poje ljubezenske klišeje in prodaja svoj videz. V svoje delo so vložili sebe, svoje upe, svoje sanje, pri tem pa niso nikdar pozabili, da je potrebno verjeti v to, kar počneš, in se ne glede na ovire in polena, ki ti jih nevoščljivci mečejo pod kolena, ne smeš predati. Ta njihov moto mladim po vsem svetu podajajo skozi svoje pesmi in skozi telenovelo, ki je marsikatero deklico naučila, kako se spopasti z nesramnimi sošolci ter z odvečno težo; vse, ki so si ogledali katerikoli del, pa je naučila, kako veliko vlogo imajo v življenju prijatelji in družina.

Manuela Horvat

tekst: Blaž Rošer

25 | maj 2009 |

Kje sploh začeti? Seveda vsi, ki živite v tej naši prisrčni deželici, ste že zasledili RBD evforijo in večina vas je verjetno to prezrla ali pa ste se ji pridružili. Tisto, kar mene skrbi, je, od kdaj je dovoljeno, da v terminu med 19.00 in 20.00 uro predvajajo nadaljevanko, ki je skorajda pornografska in popolnoma nerealna. Stari moški, ki si očitno pasejo oči na brhkih na pol nagih mladenkah, ki v mini krilih telovadijo, in podobne scene, ki jih lahko zasledimo! Ali je prav, da deklice od 7. leta starosti naprej to gledajo in dokazano to sprejemajo kot realnost? Kje pa so starši? Vsak starš, ki bi si vzel nekaj minut in si v miru ogledal to nadaljevanko ter si poskušal predstavljati svojo hčerkico, ki ponosno kaže svojo ta zadnjo staremu perverznežu, bi ukrepal, a kaj ko starši želijo samo pet minut miru ali pa so mnenja, da je po TV vse enako. A je res? Punčke, ki so komaj dopolnile deset let, si želijo, da bi v šolah predpisali mini krilca in ozke srajčke, kajti to bi bilo tako enkratno, kot v Rebelde, kjer se nihče nikoli ne uči in nihče nima realnih težav in kjer so vsi bogati in lepi, pa četudi ima kdo »kilogramček« preveč, še vedno lahko nosi mini krilce. Latinska Amerika je ena izmed najrevnejših in najbolj razslojenih področij na svetu, a tu se zdi, da RBD ni od tam, ampak iz popolnoma drugega planeta. Pa da ne bo kdo mislil, da RBD spremlja samo mlajša publika, na mojo grozo ima kar nekaj gledalcev tudi med študentsko populacijo. Populacija, ki bi morala razumeti, da je večina TV vsebin popolnoma nerealnih in tako rekoč potencialno škodljivih ter odmika našo pozornost od tistega, kar je realno. Tako da tisti, ki se boste naslednjič zgražali nad tem, kako hitro so otroci (saj drugače jim ne moremo reči) spolno aktivni, se raje vprašajte, zakaj. Samo vklopite TV in odgovor bo na dlani. Da ne omenjamo tega, da nekdo s to RBD obsedenostjo služi visoke zneske, ki izvirajo iz naivnosti tistih, ki so že pozabili, da ko so bili oni mladi, so gledali Smrkce in Esmeraldo.

kjer je Mozart igral že pri svojih ranih 6-ih letih, sem mislil, da sem pripravljen na vse.

Sledil je šok! Hangar 7. Neverjetna zgradba. Dolg je 100, širok 67 in visok 14,5 metra. Ves v steklu, v njem pa neverjetna zbirka letal, avtomobilov in helikopterjev. Sicer zaradi tekmovanja ni bila popolna, vendar sem se počutil kot otrok v trgovini z igračami. Prve minute po vhodu v sam hangar sem se navdušeno sprehajal od avtomobilov, formul 1, letal in helikopterjev ter čisto pozabil, zakaj sem sploh tam. Po prizemljitvi sem se počasi zopet zavedel namena obiska hangarja, poiskal našo ekipo in pričel z pripravami na samo tekmovanje.

Slovenijo smo zastopali trije, Robert Fišer (FERI Maribor), Peter Ušaj (FPP Portorož) in jaz, Blaž Rošer (FERI Maribor). Z nami je bil še naš Team Captain, Matej Čepin (FOV Kranj), ki je poleg urejanja formalnosti skrbel tudi za našo dobro počutje in zabavo.

Na poizkusnih metih nam je vsem šlo zelo dobro, vendar je na samem tekmovanju veliko vlogo igrala tudi sreča, tako da se nam ni uspelo uvrstiti v super finale. Peter, ki je imel kvalifikacijsko tekmovanje že v petek, je sicer z odličnim metom okoli 25 do 30 metrov dobro začel, vendar met ni štel, saj je letalce pristalo izven označenega koridorja, v drugem poizkusu pa je dosegel 20,68 metra, kar je na koncu zadostovalo 48. mesto. V soboto so se odvijale kvalifikacije za kategorije akrobacije in čas letenja, v katerem je Robi z veliko nesreče pri obeh metih dosegel najboljši čas 7,6 sekunde in si s tem prislužil odlično 26. mesto. Sam sem tekmoval v kategoriji akrobacij, kjer so se ocenjevala letala, ki smo jih tekmovalci uporabljali, njihov let in predstava, ki smo jo pri tem prikazali. Tekmoval sem s tremi

različnimi letali, vsako po svoje posebno, in dosegel skupaj 29 od 60 možnih točk, kar je na koncu zadostovalo za meni neverjetno 18. mesto.

Vsi tekmovalci v vseh kategorijah so prikazali neverjetne predstave. Tako je že v prvem dnevu predtekmovanj kazalo, da je rekord 63,19 metra za najdaljši met v nevarnosti, saj je Mike Opland, predstavnik ZDA, vrgel svoje letalo zavidljivih 59 metrov. Dolžino leta je v finalu zato približal svojemu poizkusu iz predtekmovanja, saj je v prvem metu vrgel letalo 54,3 metra, nakar ga je prehitel Hrvat Jovica Kozlica, branilec naslova izpred treh let. Ob drugem metu je bil ves hangar v pričakovanju izboljšanja rezultata in mogoče celo rekorda, vendar se je letalo zaletelo v podporni steber pod streho in hangar je obnemel, vendar hkrati pozdravljal novega prvaka Jovico Kozlico iz Hrvaške.

V tekmovanju za najdaljši čas leta se je letos sreča velikokrat obrnila proti tekmovalcem, in čeprav smo na treningih videli lete okoli 15–20 sekund, je bil zmagovalni let v super finalu dolg le 11,66 sekunde.

Najlepše poteze pa so tekmovalci prikazali v super finalu v kategoriji akrobatike. Od neverjetnih prihodov na tekmovališče, kostumov, dizajnov letal do neverjetnih letalskih sposobnosti samih letalcev in letal. Zasluženo zmago si je priletel Takeshige Kishiura Kissii iz Japonske, ki je prikazal neverjetne dizajne svojih 6-ih letal, za poslastico pa je v zrak vrgel hkrati še 600 drobnih letalc zloženih v origami tehniki, kar je v hangarju pričaralo trenutek pravljice.

Resnično neverjetno doživetje, resnično zabavne prvomajske počitnice. Le kaj bom delal čez 3 leta, ko bo novo svetovno prvenstvo?

Ana Györkös

| maj 2009 | 26

Jernej Žumer je umetnik, ki s svojimi karikaturami daje Katedri, študentskemu akademskemu

časopisu, poseben pečat. Med 17. marcem in 12. aprilom smo si lahko v Kulturnem inkubatorju

ogledali njegovo razstavo z naslovom Podobe peresa. Mi pa smo z njim spregovorili o

njegovem ustvarjanju. Pri Katedri sodeluješ že dve leti. Kako je prišlo do tega sodelo-vanja in kdaj si se drugače začel ukvarjati z risanjem karikatur?

Za sodelovanje pri Katedri sem se odločil na pobudo kolega Matjaža Germa pa tudi zanimalo me je. Drugače pa sem vedno rad ustvarjal. Saj kdo pa ne? Po moje je to odvisno tudi pedagogov, ki te navdušijo, in mene so navdušili pri likovni vzgoji. V gimnaziji, kjer sem si nabiral splošno znanje, sem imel večino zvezkov lepo ilustriranih. Karikature profesorjev, sošolcev itd. Nato sem se odločil za študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer likovna umetnost in sedaj sem tudi že uradno profesor likovne umetnosti.

Podobe peresa je tvoja prva raz-stava karikatur v okviru Katedre. Kako je prišlo do nje?

Res je, v okviru Katedre je to moja prva razstava. Drugače smo na fakulteti vseskozi razstavljali, ampak tam so pač profesorji izbirali naša dela.Ta razstava z mojimi karikaturami in teksti iz Katedre je bila načrtovana že kar nekaj časa. Potrebno je bilo le najti prostor zanjo, ljudi in si vzeti nekaj časa.

Kako najdeš ideje za karikature?

Ideje pridejo kar same od sebe. Za ilustracije mi najbolj ugaja, če preberem celoten članek, da vem, za kaj se gre in tako lahko stojim za

svojo kreacijo. Odvisno je pač od avtorja, kajti eni povedo poanto v enem stavku, drugi jo pletejo skozi cel članek in jo navezujejo na vse možno. Raje imam izziv.

Ali poleg sodelovanja pri Katedri sodeluješ še kje drugje?

Pravzaprav zdaj že delam, in sicer pri agenciji Oranža v Mariboru, vendar imajo posluh za mojo “umetniško žilico” in me celo vzpodbujajo pri takšnih dejavnostih.Drugače sem sodeloval še s ŠOUM-om, zdaj sicer malo manj, in Abakus, Spekter. Bi se še kaj našlo. Moram paziti, da mi ostane še kaj časa.

Za svojo ustvarjalnost si prejel že tudi nagrade. Katere?

Nagrade, ki bi jih omenil, so: 1. mesto na ŠTUNF-u leta 2005, nagrada občinstva na Festivalu Magdalena in 1. nagrada na Bienalu male laične ilustracije. Nazadnje sem sodeloval na natečaju Eurocartoon, eurostrip, kjer sem bil

tretji. V Umetnostni galeriji Maribor sem imel tudi sprejeto delo na natečaj Avtoportret.

Kaj najdeš v risanju? Ima to zate globlji pomen?

Lahko bi ti vrnil odgovor: »Kaj najdeš ti v pisanju?« (smeh). V risanju najdem oddih, meditacijo, razmišljanje. Na neki način je polnjenje skicirke kot pisanje dnevnika.Sicer je bolj vizualni in abstrakten, a zaradi tega še toliko bolj oseben. Od tod potem pridejo ideje.

Kakšne cilje imaš za naprej? Imaš morda v mislih še kakšne razstave?

Cilji za naprej so: NAPREJ! Glede razstav pa tudi tako. V bistvu se ta iz inkubatorja seli v moj domači kraj – Rogaško Slatino, kjer bo otvoritev 5. maja. Za kakšne ostale razstave pa ne bi bilo slabo. Ideje so, samo realizirati jih je treba, ostalo pa pride, ko imaš kaj pokazati.

tekst:Monika Horvat, foto: Urška Babuder

27 | maj 2009 |

| maj 2009 | 28

V naslovu omenjeno društvo je izpolnilo sanje vseh navijačev Ferrarija v Sloveniji, saj do sedaj

še ni bilo podobnega društva. Tifosiji (navijači Ferrarija) smo torej končno dobili društvo, pod

katerim bomo enotni, združeni in prepozavni. Tifosi smo torej ponosni na to, da je naša kri

rdeča!

Ustanovitelj Ferrarija tako imenovani Enzo Anselmo “il Commendatore” Ferrari se je rodil dvajsetega februarja leta 1898 in umrl devetdeset let kasneje, štirinajstega avgusta. Dirkač in kasnejši ustanovitelj dirkaškega moštva, imenovanega »Scuderia Ferrari,« je v zgodnejših letih dirkal z dirkalniki Alfa Romeo in tudi delal za omenjeno tovarno. Leta 1929 pa je ustanovil že omenjeno ekipo in mnogi izmed vas se sprašujete, kakšno vezo ima to z Društvom navijačev – Tifosi Club.

Ustanovitelj omenjenega društva se je tako kot Enzo rodil dvajsetega, a ne februarja, ampak januarja, in želel je premagati vse. Ker je predsednik in soustanovitelj društva, po srcu športen tip in je v zgodnejših letih svojega življenja dirkal, je tudi tako povezan z Enzom, ki je, kot že omenjeno, tudi dirkač po srcu. Oba omenjena junaka sta nekaj ustanovila, Enzo ekipo, s katero je dirkal, predsednik društva pa društvo, ki združuje Ferrarijeve navijače. Med obema asoma je

še več podobnosti, ki pa jih za enkrat ne bom našteval.

No, pa se posvetimo zgolj omenjenemu društvu in naj si tu vzamem pravico do citiranja njihovega besedila iz spletne strani www.Tifosi-Club.si: »Društvo navijačev – Tifosi Club je bilo ustanovljeno 11. 8. 2008. Na začetku smo bili trije ustanovni člani, ki smo si zadali, da bomo združili vse oz. čim več gledalcev formule ena po celi Sloveniji, ki so pristaši Ferrarija. Veliko vas ne ve, kaj so sploh Tifosi; naj na kratko povemo, da smo to navijači in pristaši

Ferrarija, ki se lahko primerjamo samo z verniki. To ime smo si nadeli sami že pred davnimi časi, ko marsikoga izmed vas še ni bilo na tem svetu.Upamo in želimo, da bi vsi, ki kakorkoli čutite pripadnost Ferrariju, ostali z nami oziroma se nam pridružili. Skupaj bomo organizirali različne karting dirke, potovanja in ostale dejavnosti. Naj še povemo, da imamo cilj in željo omogočiti prevoz vsem članom na dirko formule ena po zelo ugodni, če že ne kar nični ceni.«

Tekst za članek: Simon Omahen; pesem: Simon Omahen in Jasmina Vizlar Foto: Simon Omahen

29 | maj 2009 |

Vsak začetek je težak, vsaj tako pravijo tisti, ki so uspeli in postali slavni, in ta izrek se drži tudi Društva navijačev – Tifosi Club. Ko so v lanskem letu trije ustanovitelji (Simon, Matej in Jasmina) ustanovili društvo, še niso povsem vedeli, kaj jih čaka, a prebrodili so najtežje trenutke in že skoraj povsem uspeli. Društvo si je uredilo klubske prostore, ki so trenutno v zadnji fazi prenove in opremljanja. Društvo tako lahko trenutno gosti do 15 ljudi v notranjih prostorih, zunaj pa se omenjeno število vsaj še dva in pol krat poveča. V današnjih časih ni le pomembno, koliko človeške kapacitete ima neki objekt, pomembno je tudi, koliko parkirišč ima. Tega se v društvu še kako zavedajo in zaradi tega so si uredili lastno parkirišče za najmanj 100 avtomobilov.

Društvo, ki združuje Ferrarijeve navijače, ima seveda veliko rdeče barve, zaradi tega boste ob vstopu v notranjost zaznali toplino rdečih sten. Da pa le ne bi bilo vse povsem rdečo, je prvi prostor obarvan rumeno. Rumena barva je namreč barva mesta Modena, kjer se je rodil že omenjeni Enzo Ferrari. Glavni prostor, ki je obdan z rdečo barvo, ima rumen strop

in črne okrasne letvice. Črna barva simbolizira poskočnega konjička (Črni vranec) ali po italijansko »cavalino rampante.« Med navijači Ferrarija je torej ogromno italijanskega pridiha in zaradi tega so tudi svoj znak izdelali iz konja, ki pa je mnogo hitrejši od običajnega in drvi proti svoji vnovični zmagi naproti.

Za zaključek naj vas povabim na njihovo spletno stran (www.Tifosi-Club.si), kjer boste našli veliko zanimivega. Društvo se ponaša s skoraj popolno statistiko in opisi vseh dirkačev formule ena; napisana je že večina proizvajalcev v omenjenem prvenstvu, še posebej je poudarjen Ferrari, kjer so opisani prav vsi njihovi avtomobili. Za omenjene opise in statistiko se gre v prvi vrsti zahvaliti Mateju Murausu, pomagali pa so tudi ostali, ki so našteti na spletni strani med ekipo. Kdor je Tifosi, ali pa bi to morda rad postal, se naj le urno odpravi na že omenjeno spletno stran, kjer bo v meniju pod Tifosi Club našel napis »Dokumenti« in tam se nahajajo vse informacije za vstop v društvo. Omenjena spletna stran ima le dva dni staro nagradno igro, ki jo najdete na desni strani

(Napovej in zadeni), kjer za vsako dirko napoveste dirkača in število varnostnih avtomobilov. Najboljšega oziroma tistega, ki bo zbral največ točk, čaka lepa nagrada. Društvo je torej še mlado, a že šestnajstega maja organizirajo ogled muzeja Ferrari v Maranellu; v načrtu je tudi ogled dirke formule ena in karting dirka na dirkališču Raceland. Da pa se tifosi ne bi le vozili, bodo petnajstega avgusta odšli na Nanos. Pridružite se jim na kakšnem izletu, ne bo vam žal!

V soboto in nedeljo navijamo vsiza rdeče favorite – Ferrari to si ti!

Prišla je nedelja – to je tisti dan,ko nas vse priklene pred TV ekran!

Pop Tv, Ališičev glas in ugasnjene luči,za dirko živimo mi.

Ališič zakriči uuuuuuuu in ULALA, brez njega formula zanimiva ne bi bila!

Tempo narašča – menjava pnevmatik,dolivanje bencina, je taktika prava?Eksplozija motorja in varnostni avto,kdo bo prvi čez ciljno črto zapeljal?Kdo prvak bo postal?

Mi navijamo za rdeče vrage,mi živimo za Ferrarijeve zmage!

Solzne oči in solza sreče spolzi,ker Ferrari prvak si ti!

Uspeha veselimo se vsi, saj TIFOSI smo mi!

| maj 2009 | 30

tekst: Blaž Rošer, sudoku: Davor Kirbiš

7 8 3 6

8 6 4 2

6 3 1 8

7 8 6

4 8

1 5 4

9 4 8 1

7 3 9 8

1 2 7 6

Pride James Bond v »fancy« lokal in pri baru sreča čudovito, dolgonogo, dolgolaso in na pravih mestih zaobljeno lepotico.Vrže ji dolg pogled, nato pa pogleda na uro. In tako še nekajkrat. Pa ga ogovori lepotica: »Kaj pa je tako zanimivega na uri?« In odvrne James Bond: »Ah, tole je najnovejši model ure. Z njo komuniciram preko alfa žarkov.«Lepotica: »A ja? Kaj ti pa reče tvoja ura?« Bond: »Ravnokar mi je povedala, da ne nosiš spodnjih hlačk.« Lepotica rahlo zardi, potem pa reče: »To pa ni res. Saj imam spodnje hlačke.«Bond pogleda uro, jo potrka in prinese k ušesu, nato pa reče: »Jebenti, že spet prehiteva za eno uro.«

Kaj je belo in nevidno?Hladilnik v študentskem domu.

Žena reče možu, računalničarju: »Pojdi v trgovino in prinesi margarino, če imajo jajca, jih prinesi 10.« Mož se vrne z nakupa z veliko vrečko in pravi: »Ja, imajo jajca, tu imaš 10 margarin.«

V študentskem domu je 18 nadstropij, v katerem živi približno 1500 študentov. Bruc, ki se vseljuje v dom, vpraša računalničarja, ki je tam že dolga leta, koliko žensk je v domu. »1024.« »A tako veliko?« je začuden bruc, »ja, 2 na 10 (nadstropij) mu pojasni računalničar.

Janez sklepa posle na Japonskem. Za popestritev nočnega življenja najame prostitutko. Ko se spravita k stvari, začne dekle stokati in ponavlja »HAMATO, HAMATO«. Janez si misli, »hamato«, to je najbrž odlično, saj sem v postelji pravi dedec. Naslednji dan se odpravi na golf z japonskim poslovnim partnerjem. Japoncu uspe spraviti žogico v luknjo v prvem udarcu. Janez ga hoče presenetiti z novim znanjem japonščine in zavpije »HAMATO«. Japonec se obrne k njemu in ga debelo pogleda: »Kako to misliš NAPAČNA LUKNJA?!«

Uradnika se srečata na hodniku ministrstva. Pa eden vpraša drugega: »Kaj ti tudi ne moreš spati?«

31 | maj 2009 |

Utrinki iz obštudijskih dogodkov na FERI.

Spoznavni večer sekcije Eestec...

...je prinesel nova prijateljstva.

V pričakovanju vzleta na tekmovanju Red Bull Paper Wings.

Finalisti svetovnega prvenstva v Salzburgu.

Študentje na mednarodni delavnici It’s mine.

Dekan je rožicam FERI-ja podelil vrtnice.

Medijke na bowlingu.