diplomsko delo - connecting repositories · 2017. 11. 28. · svojo vlogo in otrokovim odnosom...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
DIPLOMSKO DELO
Iris Križan
Maribor 2016
-
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
Diplomsko delo
KOMPETENTOST STARŠEV ZA
STARŠEVSKO VLOGO
Mentorica: Kandidatka:
Doc. dr. Maja Hmelak Iris Križan
Maribor 2016
-
Lektorica: Mateja Čuk, prof. slov. j.
Prevajalka: Ana Polona Golobič, prof. angl. j. s knj., slov. j. s knj.
-
ZAHVALA
Posebna zahvala gre očetu in materi, ki sta me spodbujala in mi pomagala v
času študija. Hvala tudi Mateju in njegovi družini za strpnost, spodbudo in
potrpežljivost.
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Maji Hmelak za strokovnost,
usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se Vrtcu Studenci Maribor, Vrtcu Manka Golarja Gornja
Radgona, Vrtcu Ptuj in Vrtcu Krojaček Hlaček Prevalje za sodelovanje v
raziskavi.
Iskrena hvala vsem tistim, ki ste kakorkoli pripomogli k nastanku mojega
diplomskega dela.
-
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Iris Križan, roj. 27. 7. 1987, študentka Pedagoške fakultete Univerze v
Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
Kompetentnost staršev za starševsko vlogo pri mentorici, doc. dr. Maji Hmelak,
avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno
navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Iris Križan
Maribor 2016
-
POVZETEK
Diplomsko delo z naslovom Kompetentnost staršev za starševsko vlogo je
sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.
V teoretičnem delu so predstavljene različne teme, vezane na kompetentnost
staršev za starševsko vlogo, ki so podkrepljene z ustrezno strokovno literaturo.
Podrobno so opredeljeni pojem družina in njene oblike danes. Opisani so vzgojni
stili, ki so podani glede na različne avtorje. V teoretičnem delu so predstavljene
nove paradigme zgodnjega otroštva. Podrobno je opisano, kakšen bi moral biti
kompetenten starš in katere so lastnosti, ki ga oblikujejo. Prav tako je opisan
vpliv, ki ga ima starš na otroka, ter razlike med materjo in očetom pri vplivu na
otroka. Predstavljeni so naslednji pojmi: kompetentnost, oblikovanje samopodobe,
družbene, vloge, perspektive in identitete. Prikazan je vpliv, ki ga ima pedagoška
izobraženost na starša, in kakšen je kompetenten otrok.
V empiričnem delu diplomske naloge je raziskana kompetentnost staršev za
starševsko vlogo s pomočjo ocenitve vzgojiteljev predšolskih otrok in
samoocenitve staršev. V raziskavi je sodelovalo 84 vzgojiteljev in 80 staršev s
področja Ptuja, Maribora, Slovenj Gradca in Murske Sobote. Podatki so zbrani s
pomočjo anketnega vprašalnika in obdelani s pomočjo statističnega programa
SSPS. Zastavljene so štiri hipoteze na osnovi raziskovalnih vprašanj. Prva
hipoteza je zavrnjena. Vzgojitelji vidijo starše manj kompetentne kot oni sami.
Tudi hipoteza 2 je zavrnjena, kar kaže na to, da izobrazba ne vpliva na
kompetentnost starša. Hipoteza 3 ni v celoti zavrnjena, rezultati kažejo na to, da
vrstni red otroka v določenih trditvah vpliva na kompetentnost otrok. Starši
prvorojenca se čutijo v določenih trditvah manj kompetentni. Tudi hipoteza 4 je
delno zavrnjena. V nekaterih trditvah so očetje manj kompetentni kot matere.
Raziskava je pokazala, da spol in starost otroka ter izobrazba starša ne vplivajo na
kompetentnost starša za starševsko vlogo. Razlike so v oceni trditev vzgojiteljev
glede na delovno dobo. Vzgojitelji z delovno dobo 16 let ali več vidijo starše manj
kompetentne.
Ključne besede: družina, izobrazba, otrok, (ne)kompetentnost, samoocena,
samopodoba, starši, vpliv vzgoje, vzgoja, vzgojitelj.
-
ABSTRACT
The graduation thesis titled Competency of Parents for the Parental Role is made
up of the theoretical and empirical part.
The theoretical part presents various topics linked to the competency of parents
for the parenting role which are reinforced with relevant expert literature. It
specifies the concept of family in detail and presents new forms of families of
today. It describes educational styles defined according to various authors. The
theoretical part also acquaints the reader about the new paradigm of early
childhood. It features a detailed description of the characteristics of a competent
parent and the properties which shape such a parent. It describes the influence
individuals have on the child and the differences between mothers and fathers in
the influence they have on the child. It features the presentation of concepts:
competency, formation of self-image, the role of society, perspectives and
identity. The influence of pedagogic education on the parent is presented along
with the competent child.
The empirical part explores the competency of parents for the parenting role with
the help of evaluations of kindergarten teachers and self-evaluations of parents. 84
kindergarten teachers and 80 parents from the areas of Ptuj, Maribor, Slovenj
Gradec and Murska Sobota took part in the survey. The data was gathered with a
questionnaire and processed with the help of the statistical programme SSPS. Four
hypotheses were formed on the grounds of questionnaires. The 1st hypothesis was
rejected. The kindergarten teachers see parents as less competent as they
themselves. The 2nd hypothesis was also rejected which shows that education does
not influence the competency of a parent. The 3rd hypothesis was not entirely
rejected which shows that the order of children in certain statements does
influence the competency of children. The parents of adopted children feel less
competent in certain statements. The 4th hypothesis was also partially rejected. In
some statements fathers are less competent than mothers. The research has shown
that the sex and age of the child as well as the education of the parents do not
influence the competency for the parenting role. There are differences in rating the
statements of educators regarding working life. Educators with a working life of
16 years or more see parents as less competent.
-
Key words: family, education, child, (in)competence, self-evaluation, self-image,
parents, influence of education, education, educator
-
KAZALO
1. UVOD ................................................................................................................. 1
2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................. 2
2.1 Opredelitev pojma družina............................................................................. 2
2.1.1 Družina danes ......................................................................................... 3
2.1.2 Vzgojni stili v družini .............................................................................. 5
2.1.3 Nove paradigme zgodnjega otroštva ....................................................... 7
2.2. Kompetenten starš......................................................................................... 8
2.2.1 Vpliv staršev na razvoj otroka ............................................................... 11
2.2.2 Razlika v vplivu očeta in matere na razvoj otroka ................................ 13
2.2.3 Starševstvo in lastnosti, ki na njega vplivajo in ga oblikujejo .............. 15
2.2.3.1 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z
njimi samimi ............................................................................................ 16
2.2.3.2 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z
otrokom .................................................................................................... 17
2.2.3.3 Lastnosti širšega družbenega konteksta, ki vplivajo na razvoj
starševstva ................................................................................................ 19
2.2.4 Kompetentnost, oblikovanje osebnosti, samopodobe ........................... 20
2.2.5 Družbena vloga, perspektiva in identiteta ............................................. 21
2.2.5.1 Družbene vloge ............................................................................ 21
2.2.5.2 Samopodoba, identiteta ................................................................ 22
2.2.5.3 Perspektiva ................................................................................... 23
2.2.6 Vpliv pedagoške izobraženosti na kompetentnost staršev .................... 23
2.3 Kompetenten otrok ...................................................................................... 26
2.4 Samoocena pedagoške kompetentnosti ....................................................... 27
3 EMPIRIČNI DEL .............................................................................................. 29
3.1 Namen .......................................................................................................... 29
3.2. Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega problema . 29
3.2.1 Raziskovalna vprašanja ......................................................................... 29
3.2.2 Raziskovalne hipoteze .......................................................................... 31
3.2.3 Spremenljivke ........................................................................................ 32
3.2.3.1 Seznam oštevilčenih spremenljivk............................................... 32
3.2.3.2 Tabelarični pregled preizkušanja odvisnih zvez med
spremenljivkami....................................................................................... 33
3.3 Metodologija ................................................................................................ 33
-
3.3.1 Raziskovalna metoda ............................................................................. 33
3.3.2 Raziskovalni vzorec............................................................................... 34
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov .................................................................. 36
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov ................................................... 36
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti inštrumentov ...................... 36
3.3.4 Postopki obdelave podatkov .................................................................. 37
3.4 Rezultati in interpretacija ............................................................................. 37
3.5 Sklep ............................................................................................................ 56
LITERATURA .................................................................................................. 61
PRILOGE........................................................................................................... 40
-
KAZALO SLIK
Slika 1: Model vzgojnega vpliva staršev .............................................................. 13
Slika 2: Integrativni model starševstva, njihovih smernic in posledic (Čudina
Obradović, Obradovič, 2003, str. 46) .................................................................... 16
Slika 3: Pot od ekonomskega pritiska na družino do problema v prilagajanju
otroka..................................................................................................................... 19
KAZALO PREGLEDNIC
Tabela1: Kvalifikacija starševskih stilov (Ljubetić, 2007, str. 61) ......................... 5
Tabela 2: Socialno-čustveni razvoj v povezavi s kompetentnostjo starša (Bašić,
1993, str. 98–99) ................................................................................................... 12
Tabela 3: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami ........................................ 33
Tabela 4: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih
vzgojiteljev glede na kraj vrtca, spol otroka, delovno dobo vzgojitelja, vrstni red
rojstva otroka, spol starša in starost otroka. .......................................................... 34
Tabela 5: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih
staršev gleda na vrtec, ki ga otrok obiskuje, glede na spol otroka in starša, vrstni
red rojstva otroka, starost otroka in končno izobrazbo starša. .............................. 35
Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) anketirancev po odgovoru na
vprašanje: "SAMOOCENA STARŠEV in OCENA VZGOJITELJEV O
KOMPETENTNOSTI ZA STARŠEVSKO VLOGO", razvrščenih po povprečnih
ocenah ................................................................................................................... 38
Tabela 7: Izid Mann-Whitneyjevega U-preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede na osebo anketirancev.................................................................................. 41
Tabela 8: Izid Mann-Whitneyevega U-preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede spol starša .................................................................................................... 43
Tabela 9: Izid Mann-Whitneyjevega U-preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede na spol otroka .............................................................................................. 45
Tabela 10: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede na starost otroka ........................................................................................... 47
Tabela 11: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede na vrstni red rojstva otroka .......................................................................... 49
Tabela 12: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede na izobrazbo starša ...................................................................................... 51
-
Tabela 13: Izid Kruskal-Wallisovega preizkusa razlik v trditvah od T1 do T20
glede na delovno dobo vzgojiteljev....................................................................... 54
-
1
1. UVOD Starševstvo je pomembna in zahtevna življenjska vloga. Je kompleksen in
dinamičen fenomen, na katerega vplivajo mnogi dejavniki, ki so vezani na otroka
(starost, spol, vrstni red rojstva, osebnost otroka, ipd), starša (zrelost, stopnja
izobrazbe, zdravstveni in zakonski status) in na dejavnike širšega družbenega
konteksta (vojna, migracije, družbena ureditev, ipd). Sodobnim staršem je torej
potrebno veliko znanja, močna želja, osebne zagnanosti, pa tudi podpora, da bi
lahko uspešno zadovoljiv potrebo zahtevne starševske vloge (Ljubetić, 2012, str.
45).
Pedagoška kompetentnost staršev za starševsko vlogo je ključnega pomena za
zdravo funkcioniranje družine in ima pozitiven vpliv na razvoj otroka. Starš se
more zavedati, da je starševska vloga odgovorno delo, prepričan mora biti, da je
njegov vpliv na otroka ključnega pomena in mora biti senzibilen v svoji vlogi.
Kompetentnosti ne podedujemo. Gre spretnosti in znanja, ki se jih učimo vse
življenje. Da bi staršem omogočili in pomagali pri oblikovanju njihove
kompetentnosti za starševsko vlogo, jim moramo ponuditi pedagoško znanje in jih
naučiti spretnosti, kot so: kvalitetna komunikacija, empatija, doslednost,
kreativnost, sodelovanje, vodenje, strpnost ipd. Vse to lahko starš pridobi z
vključevanjem v različne programe za starše. Prav tako pa je pomembno
sodelovanje starša in strokovnih delavcev, vzgojiteljev, da bi pozitivno vplivali na
življenje in razvoj otroka.
Kompetenten starš je posameznik, ki sebe doživlja kot osebo, ki ima kontrolo nad
svojo vlogo in otrokovim odnosom (Ljubetić, 2012, str. 25).
Znanje in sposobnosti, potrebne za kvalitetno starševsko vlogo, so temelj
vseživljenjskega učenja. Starševstvo je proces, ki zahteva prilagajanje glede na
starost in razvoj otroka ter starša s trajnostnim učenjem novih sposobnosti:
komunikacije, asertivnosti, vodenja, nenasilnega reševanja problemov ipd.
(Sunko, 2008, str. 384).
-
2
2 TEORETIČNI DEL 2.1 Opredelitev pojma družina
»Družino lahko označimo kot institucijo, ki ima vsaj dve vlogi. Prva se kaže v
njeni biološki-reproduktivni vlogi, druga v širši družbeni.«
Družina je baza vsake družbe ter ima ključno vlogo pri razvoju in napredku vseh
članov. »Družina vzgaja in socializira hkrati. Socializacija je najpomembnejša
vzgojna naloga družine. V družini otrok zadovoljuje svoje temeljne biološke in
socialne potrebe. V njej na najbolj spontan način doživlja moralna ravnanja,
medsebojne odnose, vrednote, spoznanja o okolju in njegovih vrednotah, osnove
svetovnega nazora, govor in mišljenje.« (Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 23)
»Družina je osnovna institucija zasebnega življenja, kjer se oblikuje večina za
ljudi pomembnih socialnih odnosov.« (Nastran Ule, 1993, str. 171)
Tomori v svojem delu pravi, da je družina sistem z notranjim dogajanjem, ki je
ves čas v obojestranskem stiku z vsem, kar se godi v njegovem okolju, zato
razmišljanje o njej ni preprosto. Družina je preveč usodno odvisna od socialnih in
ekonomskih zakonitosti, hkrati pa jo označujejo notranji odnosi, ki v vsakomer
zbujajo samo njegova, skrajno intimna podoživljanja (Tomori, 1994, str. 10).
Družina je emocionalna in socialna skupnost staršev in njihovih otrok, ki na
poseben način opravljajo svoje družinske funkcije. Večina filozofov se strinja z
definicijo Giddensa, ki družino definira kot malo skupino tesno povezanih ljudi,
ki dajo svoj prispevek skupini, jo združujejo in so odgovorni drug do drugega.
Kljub temu pa menijo, da je Giddensova definicija preveč enostavna za moderno
družbo (Ljubetić, 2007, str. 6).
-
3
Družino sestavljajo dva člana ali več, ki so v interakciji, imajo skupne cilje,
pravila, norme in vrednote. V njej se oblikuje struktura moči in vodenja; trajna
mreža komunikacij, statusov in vlog posameznika (Čačinović Vogrinčić, 1998,
str. 130). »Družina nudi vsakemu svojemu članu privilegirano okolje pri vzgoji,
socializacijskih procesih, rasti, blagostanju in svobodi.« (Žerovnik, 1996, str. 26)
2.1.1 Družina danes Dolga stoletja je družina obstajala kot struktura moči, kjer imajo moški absolutno
premoč nad ženskami, odrasli pa nad otroci, in to v vseh pogledih družbenega,
političnega in duševnega življenja (Juul, 2008, str. 21). Danes temu ni več tako.
Starši se ne odločajo za otroke, ker bi od njih imeli materialne prednosti ali korist,
temveč zaradi njihovih emocionalnih potreb (Ule, 2003, str. 57). Mnoge raziskave
so pokazale, da želijo starši v odnosu z otrokom odkriti in izraziti svoje
sposobnosti, potrebe po potrpljenju, skrbi za druge, nežnosti, odprtosti, bližini, ki
jih pogrešajo v znanstveno-tehnični civilizaciji. Zaradi novih razsežnosti
starševstva pa se pojavi tudi dvom in ovira pri načrtovanju otroka. Na eni strani so
tu starši, ki si želijo svobodo, ki pa je v nasprotju z načrtovanjem otroka. Drugi so
tisti, ki jih skrbi, da svojemu otroku ne bi mogli nuditi pravilne vzgoje in
materialnih dobrin. Starševstvo je v sodobni družbi postala odgovorna naloga in s
tem ovira pri odločanju za otroka (Ule, 2003, str. 58).
Danes si družinsko življenje lahko organiziramo po svoje. Pred leti je bila v
ospredju klasična nuklearna družina (zaposlen oče, gospodinja mati in eden ali
dva otroka). Danes družino sestavljajo: neporočeni pari z otroki ali brez,
reorganizirane družine, istospolne družine, enostarševske družine (posledica
razvez ali odločitev ženske, da bo sama vzgajala otroka) (Švab, 2001, str. 42).
Elkind pravi, da je treba izmed vseh oblik družine izvleči tisto najboljše.
Verjame, da z razvojem postmodernizma nastaja čisto nova oblika, t. i. vitalna
družina. Najpomembnejša naloga družine je razvijanje sposobnosti in veščin tako
otrok kot njihovih staršev. Tisto, kar razlikuje vitalno družino od ostalih je njena
moč, pomembnost ljudskega razvoja; zavedanje, da se tako otroci kot starši
nenehno spreminjajo, rastejo, prilagajajo (Ljubetić, 2007, str. 16). Jull pa govori o
tako imenovani postdemokratični družini, ki funkcionira na principu
-
4
enakopravnosti. Ta se kaže v vse večji enakopravnosti med moškim in žensko na
družbenem, gospodarskem in političnem področju. Moški oziroma oče prevzame
aktivno vlogo pri vzgoji svojega otroka, je enakopraven z žensko. Ali bo sodobna
družina funkcionirala po sistemu enakopravnosti ali kot vitalna družina, bo odprto
vprašanje, s katerim se bo ukvarjala sodobna znanost (Ljubetić, 2007, str. 16–17).
Harway navaja, da bi značilnosti sodobne družine morali deliti in opazovati glede
na: etično skupino, kulturo, religijo, socialno ekonomski status, starost, družinsko
tradicijo, izobrazbo, življenjski stil, fizično in mentalno zdravje ipd. (Petani, 2010,
str. 31).
Statistični podatki jasno kažejo, da se vsako leto zmanjšuje interes za sklenitev
zakonske zveze, posebej pri mlajši populaciji. Z druge strani raziskave kažejo, da
se povečuje število ločitev in zmanjšuje rojstvo otrok. Vse navedene strukture
spremembe družine so verjetno posledica številnih dejavnikov, ki so premalo
raziskani. Današnja ekonomska kriza, nezaposlenost, občutek negotovosti v
mnogih družinah ustvarja specifično zakonsko in družinsko klimo ter s tem
specifične oblike obnašanja partnerjev in članov družine. Pri tem lahko ima
družinski sistem zaščitno in rizično vlogo pri vzgoji otrok (Brajša - Žganec, 2014,
str. 1).
Funkcije sodobne družine (Petani, 2010, str. 21–22):
– Biološko-reproduktivna funkcija, ki se nanaša na rojevanje in ustvarjanje
potomstva.
– Vzgojna funkcija je najstarejša in najpomembnejša. Družinska specifičnost
je v intimnosti in čustveni povezanosti, v ljubezni in bližini, spontanem
sprejemanju dolžnosti in odgovornosti.
– Gospodarska funkcija se nanaša na vse biološke, materialne in duhovne
potrebe družinskih članov. Družina mora pri mladih razvijati pozitiven
odnos do dela.
– Duševno-kulturna funkcija se nanaša na proces socializacije. Gradijo se
odnosi do družbe. Družina ohranja in razvija kulturo sodobnega človeka,
neguje tradicijo, jezik, običaje ipd.
– Moralna funkcija, ki se nanaša na moralo družinskega člana v razlikovanju
dobrega in slabega. Posameznik mora uskladiti osebne in duševne interese
za prihodnost moralno zdrave in stabilne družbe.
-
5
– Religijska funkcija se nanaša na versko vzgojo, kjer družina ohranja in
neguje versko kulturo.
– Domoljubna funkcija se nanaša na občutek nacionalne pripadnosti,
privrženosti svojemu narodu in domovini.
Pri ustvarjanju navedenih funkcij ima starš veliko odgovornost, saj s svojimi
postopki lahko motivira ali odvrača otroka do določenega vedenja (Petani,
2010, str. 21–22).
2.1.2 Vzgojni stili v družini
Vzgojni stili imajo pomemben vpliv na kompetentnost staršev za starševsko
vlogo. Če bodo starši pri vodenju svojih otrok uporabili avtokratski ali svobodni
stil vzgoje, ne moremo govoriti o kompetentnosti staršev.
Vzgojni stili staršev so skupek vzgojnih procesov v odnosu do otroka, preko
katerih se prenašajo odnosi in preko katerih se ustvarja čustveno ozračje. Danes
se od tradicionalnega vzgojnega stila teži k demokratičnemu stilu, ki se zaradi
nerazumevanja, neznanja in nespretnosti pogosto napačno obravnava in postane
popustljivi vzgojni stil (Sunko, 2008, str. 384).
Najpogostejša kvalifikacija vzgojnih stilov sta zahtevnost/kontroliranje in
nezahtevnost/nekontroliranje (Ljubetić, 2007, str. 61).
Tabela1: Kvalifikacija starševskih stilov (Ljubetić, 2007, str. 61)
DIMENZIJE SPREJEMANJE
RAZUMEVANJE
NESPREJEMANJE/ODKLANJANJE
NERAZUMEVANJE
ZAHTEVNOST
KONTROLIRANJE
AVTORITATIVNI AVTORITATIVNI
NEZAHTEVNOST
NEKONTROLIRANJE
POPUSTLJIV ZANEMARLJIV
-
6
Vzgojni stili z vidika vodenja (Žogan, b. l.):
– Avtokratski tip vzgoje
Pri tem vzgojnem stilu je avtoriteta visoko nad otrokom. Otroci se naučijo, kako
bodo delali in razmišljali, da bodo ugajali avtoriteti. Otrok zraste v osebo, ki ima
nizko samopodobo, slabo mnenje o sebi, ni samozavesten in potrebuje tudi
kasneje v življenju oporo, da lahko funkcionira.
– Anarhični tip vzgoje
O tem vzgojnem tipu govorimo takrat, ko vzgoje sploh ni. Sem spadata dve vrsti
staršev. Starši, ki so bili v mladosti deležni avtokratske vzgoje in gredo v drugo
skrajnost ter starši, ki so čustveno, osebno in psihosocialno nedorasli. Ni
postavljenih vzgojnih meja in ni reda v družini. Otroci razvijejo barvite
manipulativne vzorce, imajo nizko samopodobo ter hitro zapadejo v slabo družbo.
– Demokratični tip vzgoje
Govorimo o vzgojnem pristopu, ki je otroku prijazen, ga upošteva in ga nauči
jasno izražati svoja mnenja. Otroku sporočamo, da je zaželen, spoštovan,
enakovreden družini, da ga starša spoštujeta in imata rada. Otroci se razvijejo v
čustveno in osebnostno zrele osebe.
Kompetentni starši se zavedajo, da je demokratični pristop prava smer in se tega
držijo ne glede na situacijo, v kateri je otrok.
Hogan (Ljubetić, 2007, str. 62) navaja štiri kombinacije vzgojnih stilov glede na
obnašanje otrok:
1. Topli in strogi starši – njihovim otrokom je pomembno mnenje odraslih in so
pripravljeni »internalizirati« pravila.
2. Topli in permisivni starši – njihovi otroci so samozavestni in družbeno odprti,
vendar pogosto ignorirajo in kršijo pravila. So priljubljeni, prijazni in razvajeni.
3. Hladni in strogi starši – njihovi otroci so anksiozni, nedružabni, neprijazni in
agresivni.
4. Hladni in permisivni starši – njihovi otroci so nedružabni, ne sprejemajo pravil,
imajo velik potencial postati delinkventni.
-
7
2.1.3 Nove paradigme zgodnjega otroštva
Nova spoznanja o zgodnjem otroštvu so močno vplivala na kompetentnost staršev
za starševsko vzgojo. Svet je na otroka začel gledati drugače in zahteval tudi
spremembe v starševski vlogi.
Konvencija o otrokovih pravicah je naredila velik korak pri pogledu na otroka. Na
otroka se zdaj gleda kot na aktivno kompetentno bitje, ki ima svoje pravice in
odgovornosti (Kušević, 2010, str. 105).
Povzetek Konvencije o otrokovih pravicah:
– Pravica do življenja.
– Pravica svobodno izražati svoje mnenje
– Pravica do izobrazbe, počitka in prostega časa.
– Pravica do življenjskega standarda, potrebnega za fizični, intelektualni,
moralni in socialni razvoj.
– Pravica do svobodnega združevanja in miroljubnega zbiranja.
– Pravica, da proti svoji volji niso ločeni od staršev.
– Pravica do identitete, vključno z državljanstvom, imenom in družinskimi
vezmi.
– Pravica do svobode misli in veroizpovedi.
– Pravica do zadostne količine hrane in pitne vode ter kakovostnega
zdravstva (Konvencija o otrokovih pravicah, 2009).
Zdaj ima vsak otrok zakonsko pravico do zaščite in pravico za sodelovanje. Starši
morajo zadovoljiti potrebam otroka s starševsko toplino, sprejemanjem,
senzibilnostjo, dostopnostjo, vključevanjem in podporo (Pećnik, Starc, 2010, str.
100).
Nova spoznanja o otrocih:
– Otrok je osebnost že od rojstva in ga je treba na ta način spoštovati in sprejemati.
– Otrok ni objekt v vzgojnem procesu, ampak je socialni subjekt, ki sodeluje,
konstruira in odloča o lastnem življenju ter razvoju.
– Otroštvo ni samo pripravljalna faza za nadaljnjo življenje, ampak je življenjsko
obdobje, ki ima svojo vrednost in kulturo.
-
8
– Otroštvo je proces socialne konstrukcije, ki ga otrok in starši skupaj gradijo.
– Otroštvo je proces, ki poteka vedno v relaciji z določenim prostorom, časom in
kulturo ter se razlikuje na podlagi različnosti pogojev in kulture, v kateri se
dogaja. Tako ne obstaja univerzalni otrok oz. univerzalno otroštvo.
Te nove paradigme zahtevajo potrebo po razvijanju družinske sredine in vzgojne
institucije v okolje, kjer se nova spoznanja negujejo, udeležence pa se motivira k
učenju.
Nova spoznanja terjajo vzgojne institucije in družino k uporabi demokratičnega
vzgojnega stila, k spoštovanju otrokovih pravic, ki temeljijo predvsem na
otrokovem izražanju osebnega mišljenja in sodelovanja v družini oz. vzgojni
instituciji (Maleš, 2011, str. 277).
2.2. Kompetenten starš
»Uspešni starši in njihovi otroci so pri vzgoji soustvarjalci.« (Severe, 2000, str. 5)
Kompetentni starši se morajo zavedati, da je vzgoja učni proces, in da njihovo
vedenje ter čustva vplivajo na otroka. Svojo pozornost in energijo morajo
osredotočiti na pozitivne strani otrokovega vedenja, poudarjati sodelovanje in ne
nadzor. Vedeti morajo, da otroci za samozavest potrebujejo samostojno
razmišljanje, samoobvladovanje in gradnjo pozitivne samopodobe. Uspešni starši
kaznujejo otroke, da se le-ti učijo in ne kaznujejo, da bi trpeli. Dobri starši morajo
predvideti težave in uporabiti pravilne strategije, s katerimi bodo težave otrok
rešili. Ceniti morajo svoje otroke, se od njih učiti in biti pripravljeni na
spremembe (Severe, 2000, str. 5).
V izjavi s konference evropskih ministrov (Positive parenting, 2009) starševstvo
razumejo kot skupek odnosa in aktivnosti, ki so potrebni vsem staršem in
vzgojiteljem otrok. Kaže se v procesu, ki zajema intelektualne, emocionalne,
materialne prilagoditve. Te omogočajo odraslim, da postanejo starši, oziroma da
zadovoljijo telesne, intelektualne, emocionalne in socialne potrebe otrok
(Stričević, 2011, str. 3).
Kompetenten starš je tista oseba, ki sebe doživlja kot osebo, ki ima kontrolo nad
svojo starševsko vlogo in odnosom z otrokom ter se odlično počuti v vlogi starša.
O vzgoji svojega otroka razmišlja kot o izzivu, ki ga lahko sprejme in kateremu je
-
9
dorasel, saj ima za to potrebne sposobnosti. Svojemu otroku nudi življenjsko
zadovoljstvo in občutek uspešnosti. Od kompetentnega starša se zahteva, da je
dovzeten, informiran in izobražen, oziroma da pozna zakonitosti in lastnosti
otrokovega razvoja. Posebno pozornost mora nameniti potrebam in sposobnostim
svojega otroka ter poznati načine, kako jih razvijati in zadovoljevati (Milanović,
2000, str. 123).
Samo osebe, ki so psihično, socialno, emocionalno in moralno zrele lahko
uspešno vzgajajo svojega otroka. Potreben pa je tudi pedagoški občutek ter znanje
in sposobnosti za vzgojo otroka. Naloga starša je otroku omogočiti zdravo
družinsko ozračje, v katerem se razvijejo pozitivne osebnostne lastnosti, pridobi
ljubezen in zaupanje, ki so predpogoj za zdrav psihični razvoj otroka. Vsekakor je
ključnega pomena tudi komunikacija, ki jasno izraža, kaj se misli, doživlja in
občuti (Petani, 2010, str. 42–43).
Od starša se pričakuje, da razmišlja o svojem starševstvu in postavlja dolgoročne
cilje, da je informiran o tem, kako predšolski otrok misli, občuti, kako deluje.
Imeti mora sposobnosti, ki povečujejo zadovoljstvo in učinkovitost v starševski
vlogi, in s katerimi lahko razvija otrokovo samospoštovanje. Sandtrock navaja
naslednje predpostavke kompetentnih staršev: imajo psihično zdravje, imajo
zgrajeno pozitivno sliko o sebi; kažejo fleksibilnost v obnašanju, so strpni,
predstavljajo pozitivni model otroku; so odprti za učenje in razumevanje za
vzgojo otroka (Ljubetić, 2007, str. 72).
Ni enostavno odgovoriti na vprašanje, kdo je kompetenten starš, lahko pa rečemo,
da je to oseba, ki:
– ima pedagoško in psihološko znanje o otrocih in sposobnosti za vzgojo otrok;
– prepozna, razume otrokove potrebe in nanje pravilno odgovarja;
– spoštuje otrokove pravice, je njihov zagovornih in zaščitnik;
– deluje na temeljih humanih vrednot, za katere se zavzema in jih spoštuje;
– se obnaša ravno tako, kot govori in za kar se zavzema;
– se vseskozi izobražuje in razvija;
– je odgovorna in sodelujoča;
– je entuziastična in samoiniciativna;
– uživa v vlogi starša;
-
10
– zaupa vase;
– ocenjuje svoje obnašanje in k ocenjevanju spodbuja tudi druge;
– vztrajno gradi, ohranja in izboljšuje odnose znotraj družine ter izven nje;
– je usmerjena na kvaliteto (odnosa, osebnosti, življenja v družini in širši okolici)
(Ljubetić, 2012, str. 103).
Kompetentni starš je tisti, ki sebe doživlja kot osebo, ki ima kontrolo nad svojo
starševsko vlogo in se v tej vlogi dobro počuti. Ima visoko samospoštovanje, je
zadovoljen s svojim življenjem, uporablja sposobnosti kritičnega mišljenja, je
kreativen, emocionalen, konstruktivno rešuje probleme ipd. Da bi bil starš v svoji
vlogi uspešen, mora mobilizirati znanja, kognitivne in praktične sposobnosti,
emocije, poglede, vrednosti in motivacije ter jih usmeriti k uspešnem opravljanju
starševske naloge (Ljubetić, 2012, str. 25).
Kompetenten starš si lasti meta kompetence, katere osnovne kompetentnosti so:
– funkcionalna kompetentnost (sposobnost uspešnega opravljanja niza nalog, ki
vodi do zastavljenega cilja),
– osebna ali vedenjska kompetentnost (sposobnost izbire vedenja, primernega za
določeno situacijo),
– spoznavna ali kognitivna kompetentnost (sposobnost uporabe določenega znanja v
konkretni situaciji),
– etična in vrednostna kompetentnost (sposobnost presoje in uporaba primernih
osebnih vrednot v določeni situaciji).
Da bi lahko starš govoril o svoji kompetentnosti za starševsko vlogo, mora
vsakodnevno vključiti vse meta kompetence v svojo starševsko vlogo (Cheetham,
Chivers, 1996, str. 24).
Kompetenten starš pomeni biti družbeno pomemben starš, informiran, izobražen,
sposoben in zadovoljen (Maleš, 2003, str. 280). Družbeno afirmiran starš je
prepričan v svoje znanje in sposobnosti, kar mu pomaga, da je uspešen v svoji
vlogi, se lažje znajde, je pripravljen sodelovati z zunajdružinskimi institucijami, je
uspešen v iskanju družbene in strokovne podpore staršem ter je motiviran za
sodelovanje v različnih programih. Prispeva k sistemu za skrb otroka, spodbuja
njegov razvoj in krepi svoje kompetence za starševsko vlogo (Milanović, 2000,
str. 124).
-
11
2.2.1 Vpliv staršev na razvoj otroka
»Otrokova družina je tista prva družbena skupnost, ki najodločneje posega in
usmeri rast mlade osebe.« (Bergant, 1970, str. 73)
Starševstvo ne pomeni samo rojevanje otroka, temveč ima pomembno vlogo pri
telesnem in duhovnem, čustvenem in društveno-moralnem razvoju. Z vzgojo za
humane odnose in odgovornim starševstvom želimo, da se mladi ljudje oblikujejo
v zrele, popolne in celostne osebe (Vukasović, 1994, str. 84 ).
Starši imajo pri razvoju otroka še posebej pomembno vlogo v prvih treh letih
njegovega življenja. Takrat lahko otrok razvije svoje naravne potenciale samo v
interakciji z odraslo osebo, ki otroka prepozna in pravilno odgovarja na njegove
signale (Pećnik idr., 2009, str. 628). To je tudi obdobje, ko je otrokova osebnost
najsprejemljivejša za vzgojne vplive. Nobena institucija ne more otroku toliko
nuditi emocionalen odnos in individualen pristop kot mu to lahko nudi družina
(Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 30).
Kompetentnost staršev za starševsko vlogo vpliva na celovit in zdrav razvoj
otroka. Omogoča mu razvoj potenciala, občutek varnosti, brezpogojne ljubezni in
sprejemanja, nudi mu vzor za oblikovanje primernega obnašanja ter mu omogoča
sprejemanje humanih vrednot, ki bodo oblikovale njegovo odgovorno obnašanje
(Ljubetić, 2007, str. 63).
Večina strokovnjakov se strinja, da so najbolj pomembne odgovornosti staršev, ki
vplivajo na temeljni razvoj otroka, naslednje:
– zadovoljevanje temeljnih telesnih potreb otroka;
– skrb za varnost otroka doma in izven doma;
– omogočanje emocionalne topline;
– omogočanje potencialnih pogojev za učenje in razvoj;
– usmerjanje in postavljanje meja;
– zagotavljanje stabilnosti otrokovega fizičnega okolja in socialnih vezi (Pećnik idr.,
2009, str. 628 ).
-
12
Otrokov razvoj, v sklopu tega tudi socialno-čustveni, je mogoče povezati s
kompetentnostjo starša.
Tabela 2: Socialno-čustveni razvoj v povezavi s kompetentnostjo starša (Bašić, 1993, str. 98–
99)
Socialno-emocionalni status predšolskega
otroka
Kompetentnost staršev za starševsko vlogo
Socialna zrelost
Elementi emocionalne zrelosti
Starši menijo, da so kompetentni za starševsko
vlogo.
Zadržan otrok
Elementi socialnih in emocionalnih težav v
razvoju
Premalo znanja
Prisotnost v vzgoji
Nekompetentnost v specifičnih potrebah otroka
Agresivnost otrok
Nestabilnost otrok
Tiki
Motnja v socialnem in fizičnem razvoju
Racionalizirana roditeljska nekompetentnost
Negotovost
Motnje na čustvenem področju Neznanje
Negotovost pri vzgoji
Nekompetentnost
Adekvaten emocionalni razvoj Kompetentnost
Zaupanje v svoje znanje
Samozavestni starš
V času zgodnjega otroštva ima družina pomemben vpliv na otroka, saj ga bogati z
vrednotami človeka in ga usposablja za odgovorno življenje. Kompetentnost je v
tem primeru mogoče spremljati kot potrebe po znanju, sposobnostih in osebnosti,
skozi katere starši prenašajo generacijske utemeljitve. Občutek kompetentnosti
vodi do občutka zadovoljstva, moči in vztrajnosti. Občutek nekompetentnosti pa
vodi do apatije, anksioznosti, občutka krivde in nemoči, pri čemer se vse te
lastnosti prenašajo na otroka. Starši, ki se počutijo kompetentne, so tisti, ki
doživljajo izkušnjo uspeha, občutek zadovoljstva in pozitivnih emocij. Ravno v
tovrstnem okolju je mogoče predvideti zdrav otrokov razvoj (Bašić, 1993, str. 98–
99).
Otrok za celovit in zdrav razvoj potrebuje kompetentnega starša, le-ta mu lahko
omogoča razvoj njegovih potencialov, mu nudi občutek varnosti, brezpogojne
-
13
ljubezni in sprejemanja, mu daje vzorec za oblikovanje pravilnega obnašanja ter
mu omogoča, da prevzame humane vrednosti, ki bodo oblikovale njegovo
odgovorno obnašanje. Vse študije govorijo, da bo otrok kompetentnih staršev znal
sprejemati pravilne življenjske odločitve in uspešno uporabil pridobljene
kompetence, ki jih bo prenašal in uporabljal. Samo ob kompetentnem staršu je
otrok lahko otrok (Ljubetić, 2012, str. 38–39).
Model vzgojnega vpliva staršev (Čudina Obradanović, 2003, str. 54):
Osnova vseh vzgojnih postopkov so cilji in vrednote starša. Gre za definirani
razvojni rezultat, ki ga starši želijo doseči in je v medsebojnem delovanju s
kompetentnostjo starševske vloge. Vzgojne cilje in vrednote določajo vzgojni stili
starša ter istočasno vplivajo na konkretne aktivnosti in postopke starša v zvezi z
otrokovimi potrebami. Kot prikazuje shema, so konkretni razvojni rezultati
posledica aktivnosti starša. Tudi vzgojni stili vplivajo na razvojne rezultate,
vendar neposredno, ker vplivajo na otrokovo sprejemanje vplivov, ki ga imajo
starši na otroka in na to, kako bo otrok sprejel starševske aktivnosti in postopke.
Slika 1: Model vzgojnega vpliva staršev
2.2.2 Razlika v vplivu očeta in matere na razvoj otroka
Družina je prvo okolje, v katerem se otrok razvija v družbeno bitje. Med kulturne
obrazce, ki jih otrok pridobi, sodijo tudi odnosi med spoloma. Prvi vzor so odnosi
med materjo in očetom. Odnosi morajo temeljiti na medsebojnem spoštovanju,
-
14
pomoči in sodelovanju. Le tako bo otrok lahko ravnal enako, ko bo zrasel v
odraslo osebo (Boh, 1986, str. 73).
Enakost ženske in moškega je eno izmed temeljnih načel človekovih pravic in
demokratično vodilo sodobne družbe. Danes imamo na eni stari očete, ki so
prevzeli tradicionalno žensko vlogo in so vse bolj vključeni v vzgojo otrok, na
drugo strani pa očete, ki so vse bolj oddaljeni od vsakodnevnega družinskega
življenja (Sladović Franz in Branica, 2009, str. 94). Večina raziskav je pokazala,
da v vseh tipih družin še vedno ženske opravljajo večino družinskega dela, kot so
gospodinjstvo, vzgoja otrok ipd. (Ule, 2003, str. 62). Včasih je po rojstvu prvega
otroka mož nadaljeval kariero, njegova edina odgovornost je bila vzdrževanje
družine. Status ženske pa se je s tem, ko je postala mati, radikalno spremenil.
Samoumevno je bilo, da se bodo ženske odrekle svoji neodvisnosti, ženski
identiteti in se predale samo materinski vzgoji (Jull, 2008, str. 34 ).
Večina raziskav najpogosteje proučuje vlogo matere, medtem ko se vloga očeta
brez razloga ignorira. Unikatnost vpliva očeta na vzgojo otroka leži v njegovi
biološki izkušnji moškosti. Veliko študij je pokazalo, da je interakcija očeta z
otrokom bolj telesno in motorično aktivna kot npr. vloga matere. Matere
uporabljajo bolj verbalne kot fizične oblike interakcije. Coltrane in Adams
pravita, da so tradicionalni očetje veliko bolj aktivni s prenosom nespremenljivih
stereotipov spolne vzgoje na otroka. Zraven pa dodajata, da se ta nespremenljivost
lahko spremeni, v kolikor se bodo bolj vključevali v vzgojo otrok. Scaffer se s tem
ne strinja in dodaja, da so ravno izkušnje tiste, ki so bolj v ospredju kot spol. V
svoji raziskavi namreč ugotavlja, kakšna je razlika v obnašanju očeta in matere pri
hranjenju otroka. Kljub temu da so nekateri očetje pri tem opravilu manj izkušeni
kot matere, so svojo nalogo dobro opravili. Pokazali so enake občutke do svojih
otrok in se obnašali enako kompetentno kot matere (Ljubetić, 2007, str. 64).
-
15
2.2.3 Starševstvo in lastnosti, ki na njega vplivajo in ga oblikujejo Da bi lahko razvozlali mrežo medsebojnega vpliva starša, otroka in družbe, kot je
prikazano na sliki 2, moramo razvozlati, prepoznati začetne vplive, krizna
obdobja, položaje in najslabše ter najbolj pomembne niti v mreži. Pod pojmom
doživljanje starševske vloge razumemo odločanje staršev za otroka, prevzemanje
in sprejemanje starševske vloge, zavestno in intuitivno postavljanje vzgojnih
ciljev ter doživljanje lastne vrednosti zaradi nalaganja napora emocionalnih
povezanosti in otrokovega uspeha. Starševska skrb zajema rojevanje otrok in skrb
za njihov obstoj, življenje in razvoj. Sem spadajo tudi aktivnosti in postopki, ki jih
starš izvaja, da bi uresničil svoje cilje in izpolnil svojo vlogo. Pod pojmom
vzgojni stil razumemo ozračje, znotraj katerega se odvijajo vsa medsebojna
delovanja starša in otroka (Čudina Obradovič, Čudina, 2003, str. 46).
Sodoben pogled na starševsko vlogo zavrača trditve enosmernega vpliva starša na
otroka in v ospredje daje medsebojni vpliv otroka, starša in širše družbe. Tako kot
starš vpliva na otroka, tako otrok s svojimi karakteristikami vpliva na starša in ga
izziva k obnašanju in postopkom, ki pozitivno ali negativno vplivajo na otrokov
razvoj. Tudi medsebojni odnos staršev bo pozitivno ali negativno vplival na starša
in ga izzival k obnašanju in postopkom, ki pozitivno ali negativno vplivajo na
otrokov razvoj. Tako lahko rečemo, da tudi medsebojni odnos staršev pozitivno
ali negativno vpliva na starša, kar je posledica za njihov odnos z otrokom. Samo
rojstvo otroka, njegov temperament, prilagodljivost, razdražljivost in druge
karakteristike vplivajo na starša. To kaže na povezanost staršev in otrok v
medsebojni mreži in delovanju, ki ustvarja emocionalno klimo ter splošne pogoje
za razvoj. Na to, ali bo starš imel destruktivno ali potencialno delovanje na otroka,
vpliva družbeno okolje, v katerem družina deluje (družbena podpora sorodnikov,
prijateljev, delovnega mesta, celotne družbe) (Čudina Obradovič, Čudina, 2003,
str. 46–47).
-
16
Slika 2: Integrativni model starševstva, njihovih smernic in posledic (Čudina Obradović,
Obradovič, 2003, str. 46)
Starševstvo je pod vplivom različnih dejavnikov, kot so npr. družbeni kontekst,
osebna, partnerska in družinska pričakovanja in izkušnje, izkušnje iz lastne
družine, starost, stopnja izobrazbe, status zaposlitve in občutek varnosti, ter
psiholoških, socialnih in ekonomskih pogojev, ki vplivajo nanj in ga oblikujejo
(Ljubetić, 2007, str. 45).
Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo, lahko razdelimo v tri skupine.
2.2.3.1 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z
njimi samimi
Prva taka lastnost, ki lahko vpliva na starševstvo, je otroštvo, ki ga starš živi.
Scaffer, Lindahl in Petak trdijo, da so posebej pomembne izkušnje matere in
očeta, pridobljene v času njihovega otroštva, saj le-te vplivajo na kvaliteto
njihovega starševstva. Raziskave so pokazale, da so v večini primerih starši z
dobro preteklostjo bolj kompetentni od staršev, ki so na primer odraščali brez
staršev v ustanovah in niso imeli stik s svojimi starši (Ljubetić, 2007, str. 48).
-
17
Kljub temu pa ne moremo reči, da so starši s slabo preteklostjo nekompetentni, saj
na kompetentnost staršev za starševsko vlogo vpliva veliko več dejavnikov.
Obstaja nešteto raziskav, ki so se ukvarjale z nasiljem v družini. Dokazano je, da
so starši, ki so vršili nasilje nad otrokom, bili tudi sami deležni nasilja v otroštvu.
Negativne posledice nasilja se kažejo v nizkem samospoštovanju, večji možnosti
depresije, v različnih vrstah problemov s telesnega in mentalnega vidika, slabši
uspeh v izobrazbi, nezadovoljstvo z življenjem ipd. (Ljubetić, 2007, str. 49).
Raziskave so pokazale, da prenos nasilja ni možno predvideti. Samo tretjina otrok,
ki so trpeli nasilje v družini, so kasneje tudi sami postali nasilni starši (Ljubetić,
2007, str. 49). Tako ne moremo govoriti, da bo nasilje iz preteklosti vplivalo na
kompetentnost staršev.
Druga skupina lastnosti, ki vplivajo na starševstvo, je osebnost staršev. Lastnosti,
ki onemogočajo kompetentnost staršev, so v prvi vrsti psihične bolezni staršev, ki
vplivajo na razvoj in vedenje otroka. Študije so pokazale, da depresivne matere
ogrožajo otrokov razvoj. Kljub temu je lahko starš brez osebnostnih težav
nekompetenten starš.
Naslednja lastnost, ki vpliva na starševstvo, je starševski stres. Vsak starš se je
vsaj enkrat srečal s stresom v svoji starševski vlogi, ki lahko izvira iz
karakteristike otroka, karakteristike starša ali splošnega ozračja in dejavnikov, ki
so lahko stresni za starša. Stres staršev lahko slabo vpliva na obnašanje otroka.
Otroci, ki živijo v stresnem okolju, imajo probleme z disciplino in so agresivni.
Poleg naštetih lastnostih, ki vplivajo na starševstvo z vidika staršev, so še
izobrazba in socialni status starša, zrelost, ločitev (Ljubetić, 2007, str. 50).
2.2.3.2 Lastnosti, ki vplivajo na starševstvo in so v neposredni zvezi z
otrokom
Otroci s posebnimi potrebami, živahni otroci, otroci s kroničnimi boleznimi,
otroci z motnjami v obnašanju ipd. so eni od otrok, ki potrebujejo redno skrb in
pozornost staršev ter vlogo staršev naredijo stresno in zahtevnejšo. K tovrstnim
lastnostim prištevamo tudi spol otroka in vrstni red rojstva otroka.
-
18
Raziskave Obradović in Čudina Obradović so pokazale, da je najbolj kvalitetna
družinska skupnost brez otrok. Kvaliteta družinskega življenja se ni razlikovala
pri družinah z enim ali več otroci (Obradović in Čudina Obradović, 2001).
Schaffer pravi, da ima največji vpliv na starša prvi otrok, vsak naslednji od njega
zahteva manjšo prilagoditev (Ljubetić, 2007, str. 55). Vrstni red rojstva otroka
lahko bistveno vpliva tudi na otroke kot tudi na ostale člane v družini. Tako je
prvorojenec edini otrok v družini, ki ne rabi deliti starševsko ljubezen z ostalimi
brati in sestrami.
-
19
2.2.3.3 Lastnosti širšega družbenega konteksta, ki vplivajo na razvoj
starševstva
Na kvaliteto in uspešnost starševstva vplivajo tudi politična, gospodarska in
finančna stabilnost, stanovanjski problemi, zaposlovanje v stroki. Trije faktorji, ki
bistveno ovirajo starševsko vlogo, so: siromaštvo, vojna in migracije.
Antropologinja S. B. Heath je v eni od svojih študij povedala, da trajni stresi, ki
jih povzroča siromaštvo, postopoma slabijo družinsko skupnost. Starši postanejo
depresivni, zmedeni, razdražljivi in pokažejo manj zanimanja za skrb in vzgojo
otroka. Pot do ekonomskega pritiska, ki ga trpi družina, do otrokovega
neprilagodljivega obnašanje je antropologinja prikazala v obliki sheme (Ljubetić,
2007, str. 57).
Slika 3: Pot od ekonomskega pritiska na družino do problema v prilagajanju otroka
Iz zgornje slike lahko vidimo, da so nizki prihodki, negotova zaposlitev, visoki
dolgovi in izguba dohodka dejavniki, ki vršijo ekonomski pritisk v družini in
vplivajo na očetovo in materino razpoloženje. S tem nastanejo zakonski problemi
in problemi pri vzgoji, manj je nege in vključevanja v vzgojo otroka. Posledica
tega je, da ima otrok probleme pri vključevanju.
Potreba, da družbeni dejavniki skrbijo za skrb starša izhaja iz konvencije o
otrokovih pravicah. Konvencija je definirala pravice otrok in s tem postavila
-
20
okvirje, znotraj katerih se proučuje odnos starš otrok ter starš in družbena
odgovornost (Stričević, 2001, str. 2).
2.2.4 Kompetentnost, oblikovanje osebnosti, samopodobe
Da bi se človek lahko uspešno prilagodil skupnosti, zadovoljil potrebe družbe,
civilizacije in kulture, je prisiljen razvijati svojo kompetentnost. V tej diplomski
nalogi bomo govorili o kompetentnosti staršev za starševsko vlogo, zato je
potrebno podrobneje pojasniti in opredeliti pojem kompetentnost.
Na vseh področjih delovanja je posameznik vseskozi izpostavljen preizkušanju in
razvijanju svoje kompetentnosti, da si lahko omogoči uspešno prilagajanje okolju,
da zadovolji potrebe družbe in potrebe samega sebe (Ljubetić, Kotović Vranješ,
2008, str. 210).
Kompetentnost lahko definiramo kot kombinacijo sposobnosti, znanja in mnenj, s
pomočjo katerih je posameznik usposobljen za opravljanje določenega dela
(Lončar Vickovič, Dolaček Alduk, 2009, str. 24).
Termin kompetentnost izhaja iz latinske besede competence in je po SSKJ
opredeljen kot: kompetenten – 1. nanašajoč se na kompetenco; pristojen,
pooblaščen; 2. ki temeljito pozna, obvlada določeno področje; usposobljen,
poklican (SSKJ, 2014). V slovarju tujk je pojem opredeljen kot: primeren,
pristojen; kdor se za kaj poteguje ali za kaj tekmuje. Zanimanje za kompetentnost
sproži McClelland leta 1973, ki pravi, da je testiranje sposobnosti posameznika
bolj koristno, če ocenjujemo njegovo kompetentnost kot pa inteligenco (Kiauta in
Markun, b. l.). Kompetenten posameznik in starš je oseba, ki lahko izkoristi svoje
osebne spodbude in spodbude iz svoje okolice ter doseže dobre razvojne rezultate
(Ljubetić, 2007, str. 69).
Pričakujemo lahko, da bo kompetenten starš za starševsko vlogo pridobival
sposobnosti in kvalitete razumevanja, sprejemanja in poslušanja (otroka,
partnerja), vključevanja, delovanja, pogajanja, spodbude ipd. Kompetenten starš
bo omogočil pogoje za prepoznavanje in uspešno zadovoljevanje psihičnih,
emocionalnih, duhovnih in drugih potreb vsakega družinskega člana (Ljubetić,
2007, str. 71).
-
21
2.2.5 Družbena vloga, perspektiva in identiteta
Družba je mreža najrazličnejših odnosov med ljudmi. Vsak posameznik zavzema
določen prostor, ki je skupek različnih odnosov (družinski odnosi, poklicni in
delovni odnosi, šolski odnosi, družbene obveznosti …) in združuje veliko število
vlog: družinske, poklicne, družbene, delovne, vodstvene, politične idr. Da bo
posameznik lahko deloval v družbi, se mora naučiti različnih vlog in nalog, ki jih
družba od njega zahteva, ena izmed teh vlog je tudi vloga starša (Musek, 1999,
str. 234).
2.2.5.1 Družbene vloge
Mead (1934) je menil, da je osebnost posameznika skupek socialnih vlog, ki se jih
nauči in jih prevzame pod vplivom družbenega okolja. Posameznik je »igralec«,
ki ga je življenje naučilo »igrati«. Parson (1955) in Brim (1960) pa menita, da mi
svojih vlog ne igramo, temveč smo mi svoje vloge. Nekateri so takšno
poimenovanje osebnosti zavrnili. V življenju se znajdemo v številnih
nepričakovanih situacijah, pri katerih ni moč predvideti »vlogovnega« obnašanja.
Sposobni moramo biti za izbiranje določenih vlog in različnih dejanj, katere
povezujemo med seboj in aktivno ustvarjamo nove vloge. »Nismo torej zgolj
pasivni izvajalci vlog, ampak v svoje obnašanje vnašamo več kot le naučeno in
pridobljeni »vlogovni repertoar«.« (Musek, 1999, str. 235)
V svojem razvoju se posameznik ob pobudi drugih nauči sprejemati in
izpolnjevati najrazličnejše vloge, uči se razlikovati med njimi, jih sprejemati in
menjavati. Še pomembnejše je, da se posameznik nauči sestavljati in izoblikovati
nove vloge. Posameznik si sam in s pomočjo drugih izoblikuje podobo samega
sebe, svojo lastno identiteto, s katero se istoveti in ji poskuša ostati zvest (Musek,
1999, str. 235).
-
22
2.2.5.2 Samopodoba, identiteta
V tem diplomskem delu se bomo ukvarjali s terminom samopodobe v njegovem
najosnovnejšem značaju, tj. kot celostno razumevanje sebe. Starš bo na osnovi
svoje samopodobe ocenil, kako kompetenten je za starševsko vlogo.
Osebnost je to, kar smo, samopodoba pa to, kar mislimo, da smo. Samopodoba
zajema naše predstave, zaznave, misli, pojmovanja in prepričanja o sebi, čustva,
ki jih gojimo do sebe, vključno z vrednotenjem samega sebe. Sodi med
najpomembnejše sestavine osebnosti in usmerja naše doživljanje ter obnašanje
(Musek, 2010, str. 395–396).
Vsak si oblikuje predstavo o sebi. Govorimo o oblikovanju svoje identitete, ki je v
tesni povezavi s samopodobo. Ločimo družbeno ali socialno identiteto in osebno
oz. privatno identiteto. O družbeni identiteti govorimo takrat, ko si posameznik
vloge oblikuje pod vplivom informacij, ki mu jih posredujejo drugi, mnenja in
ocene drugih postanejo del lastnih predstav. O osebni identiteti govorimo takrat,
ko si identiteto posameznik ustvari na podlagi osebnih izkušenj in pobud, ki mu
jih ne morejo posredovati drugi. Naša podoba je rezultat družbene in osebne
identitete. Ne obnašamo se le na način, ki nam ga opredeljujejo družbene vloge in
predstave, temveč tudi na sebi značilen, individualen način (Musek, 1999, str.
236).
Očitno je, kako samopodoba in tudi kompetentnost, kot ena od njenih temeljnih
dimenzij, določita in oblikujeta življenje posameznika v vseh njegovih vidikih in
jima je nujno potrebno posvetiti tako znanstveno kot praktično pozornost.
Zadovoljstvo na različnih področjih življenja posameznika določa nasploh
zadovoljstvo z življenjem. Njegova izkušnja osebne kompetentnosti (kot
pomembne dimenzije samopodobe) v teh področjih vpliva na skupek tega
zadovoljstva. Ocena ravni kompetentnosti in zadovoljstva z družinskim življenjem
torej najpogosteje določa izkušnja splošnega zadovoljstva posameznika, zato je
potrebno sprejeti napore, da bi se dosegla večja raven kompetentnosti za
starševsko vlogo (Ljubetić, 2007, str. 86).
-
23
2.2.5.3 Perspektiva
Doživljanje sveta je sestavljeno iz množice perspektiv, ki smo jih sprejeli od
drugih in tistih, ki so nastale na podlagi naših osebnih izkušenj in ravnanja.
Samega sebe gledamo iz različnih perspektiv in se ocenjujemo v skladu z njimi.
Sami sebe lahko ocenjujemo strogo (obnašali se bomo olikano in dostojno), lahko
se spet ocenjujemo bolj sproščeno, z bolj svobodnjaške ali celo uporniške
perspektive. »George Herbert Mead (1934) je prvo od označenih perspektiv
označil z izrazom »posplošeni drugi«. Hotel je povedati, da posameznik prevzame
poglede družinskega in družbenega okolja v nekako posplošeno družbeno-
moralno ravnanje. V tej perspektivi so združena pravila družbenega ravnanja,
npr. ne smem biti hudoben. Perspektiva posplošenega drugega deluje v nas
nezavedno in nas sili, da ravnamo v določeni situaciji še posebej vestno in
moralno.« (Musek, 1999, str. 236)
Za doživljanje in sprejemanje samega sebe kot osebe in starša moramo biti
notranje motivirani. Če pa želimo doseči cilj biti kompetenten starš, so potrebne
želje, čas, znanje in vaje. Samoocena je eden od učinkovitih postopkov, ki lahko
vodi do pozitivnih sprememb. Vsekakor je ključnega pomena pri teh spremembah
strokovna pomoč in sprejemanje ustreznega znanja (Ljubetič, 2007, str. 87).
Perspektive in vloge niso trajne, temveč se spreminjajo, kar je nujno potrebno, saj
moramo biti kos zelo različnim in spremenljivim situacijam. Ljudje smo sposobni
vloge in perspektive izbirati, spreminjati, menjavati ali celo tvoriti in oblikovati
nove. Tudi osebnost in identiteto lahko v celoti spreminjamo in prilagajamo.
Pomembni življenjski dogodki zahtevajo spremembo vlog, osebnosti, identitete in
perspektive, npr. prehod iz obdobja adolescence v odraslo obdobje (Musek, 1999,
str. 237). Tudi rojstvo otroka in sprejemanje starševske vloge zahteva takšne
spremembe.
2.2.6 Vpliv pedagoške izobraženosti na kompetentnost staršev
Sodoben starš je prisiljen, da se uči, spreminja in izboljšuje svojo kompetentnost,
da bi lahko uspešno opravljal svojo starševsko vlogo. Vseskozi si mora postavljati
vprašanje: »Ali dobro opravljam starševsko vlogo?« Da bi si starš lahko odgovoril
-
24
na takšno vprašanje, mora imeti postavljene primerne cilje in zahteve, ki jih mora
doseči, da bi postal kompetenten za tovrstno vlogo.
Ko govorimo o izobraženosti starša za kompetentnost, si mora le-ta postaviti
naslednja vprašanja:
• Kako dobro je seznanjen z vsebinami, vezanimi na:
– otroka (osebnosti psihofizičnega razvoja, potrebe, interesi, sposobnosti),
– družino (potrebe, struktura in funkcionalnost družinske skupnosti, partnerstvo),
– učenje otrok in odraslih (lastnosti družinskega konteksta, interakcije med
vrstniki, interakcije med odraslimi in otroci, vseživljenjsko učenje).
• Kako dobro je informiran in kako dobro pozna vsebine »splošnih tem«:
– pravice otrok,
– državljanska vzgoja,
– vzgoja za solidarnost,
– trajnostni razvoj,
– odgovornost (Ljubetić, 2012, str. 104).
Velike spremembe v družbi so prinesle drugačne poglede ljudi na pomembnost
vpliva staršev pri vzgoji otroka. Vedno bolj se postavljajo vprašanja o pedagoški
izobraženosti staršev, ki je nujno potrebna za njihovo kompetentnost v starševski
vlogi in ima vsekakor zelo pomemben vpliv pri vzgoji otroka. Ideja pedagoškega
izobraževanja staršev je stara in se je razvijala, tako kot se je razvijala družba.
Vendar se danes strokovna in znanstvena javnost veliko bolj ukvarja s vprašanji
raziskovanja programov, vsebine, oblike in metod, ki bi bile najbolj primerne za
starše. Raziskave (Ljubetić, 2007, str. 79) so pokazale, da se kar 82 % staršev
želi vključevati v program za izobraževanje staršev. Postavimo pa si lahko
vprašanje, koliko odstotkov teh staršev bo dejansko sodelovalo v ponujenih
programih. Vzroki za nevključevanje so lahko težki življenjski pogoji, tako v
ekonomskem kot organizacijskem smislu. Starši niso navajeni na preventivne
programe in imajo slabe izkušnje s tradicionalnimi metodami izvedbe programov.
Tradicionalne metode, kot so npr. sestanki in predavanja, ne zadovoljujejo potrebe
staršev, ampak jih kvečjemu ogrožajo. Sestanki, kjer je starš pasivni poslušalec,
ne morejo zadovoljevati potrebam staršev.
Cilj izobraževanja staršev je vzpostaviti pozitiven odnos med staršem in otrokom
ter na temelju tega spodbujati otrokov razvoj in napredek. V izobraževalnih
-
25
programih vidimo možnost, da lahko starš pridobi znanje in sposobnosti, ki mu
lahko pomagajo pri oblikovanju njegove kompetentnosti za starševsko vlogo
(Stričević, 2011, str. 6).
Maleš navaja nekaj iztočnic, ki so pomembne za uspešno izobraževanje staršev:
– najpomembnejša je aktivnost starša;
– jasno je potrebno definirati cilje in pričakovane rezultate;
– vedno nadaljevati od znanja, ki ga starš že ima in ga prepoznava;
– velik poudarek nameniti timskemu delu, kjer lahko starš deli svoje izkušnje z
ostalimi;
– staršu omogočiti možnost izbire vsebine, metod, materiala, stopnje učenja ipd.;
– staršu omogočiti občutek zadovoljstva in uspeha (Ljubetić, 2007, str. 79).
Kagan navaja, da imajo različni programi za starše dokaj podobne principe:
– usmerjajo se na preprečevanje (bolje je preprečiti situacijo, kot jo kasneje
popravljati);
– prepoznajo potrebo po sodelovanju s celotno družino in lokalno skupnostjo;
– na družino se gleda kot na aktivnega udeleženca v planiranju in izvedbi
programov;
– ohranjajo se kulturne razlike;
– usmerjajo se na moč analize, programiranja in evalvacije;
– so fleksibilni pri vodenju programov (Ljubetić, 2007, str. 80).
Programi za krepitev kompetentnosti staršev imajo dvojno vlogo:
1. Promovirajo družbeno, nacionalno, institucionalno pomemben sistem spretnosti in
znanj. Uporabljajo različne oblike in načine programskega delovanja na starše ali
na posamezne skupine staršev. Zavzemajo se za kvaliteten vpliv starša na vzgojo
in razvoj otroka.
2. Zadovoljujejo tiste potrebe staršev, ki izhajajo iz želje le-teh po bolj kvalitetni
vzgoji in uspešnem razvoju otroka. Sem spada potreba po informiranju,
pridobivanje znanja, sposobnosti, potreba po podpori in nasvetih (Ljubetić, 2007,
str. 80).
Ideje o izobraženosti staršev so stare in so se razvijale tako, kot se je razvijala
družba. Zadnje desetletje pa se znanstvena in strokovna javnost še bolj intenzivno
ukvarja s programi, vsebinami, oblikami in metodami, ki bi bile najbolj primerne
-
26
za starše (Maleš, 1995, 24). Spremenile so se metode, s katerimi lahko pomagamo
staršem, da razvijajo svoje kompetence za starševsko vlogo, načine podpore
staršem in družbeno zavedanje, da se je za starševsko vlogo potrebno učiti in to ne
samo takrat, ko nastanejo problemi (Stričević, 2011, str. 2).
Lahko bi rekli, da je prvi korak h kompetentnosti staršev za starševsko vzgojo
pedagoška izobraženost staršev, drugi korak pa uporaba pridobljenega znanja v
praksi. S tem se bo število problemov v družbi vsekakor zmanjšalo.
2.3 Kompetenten otrok
Danes se na predšolskega otroka gleda kot na aktivno, zaigrano, radovedno,
inteligentno, kompetentno osebo, ki je vredna spoštovanja, s svojimi pravicami in
potrebami, katere morajo odrasli prepoznati, razumeti, spoštovati in nanje
pravilno odgovarjati.
Ena od temeljnih lastnosti predšolskega otroka je njegova potreba po interakciji z
okoljem, katerega otrok vidi kot priložnost za učenje. Otroštvo je idealen čas za
učenje iz naslednjih razlogov:
– otroci so naravno radovedni in pripravljeni sprejemati informacije;
– radi raziskujejo nove forme učenja;
– učijo se na podlagi dela, igre; njihovi impulzi so vedno aktivni zaradi
konstantnega pridobivanja izkušenj, aktivnosti in igre; najpomembnejši razlog v
najzgodnejšem obdobju je vsekakor kinestetično učenje (uporaba lastnega telesa
in občutek dotika omogoča otroku spoznavanje sveta);
– otrokom je prihranjena kritičnost in socialno odbijanje, njihovi čustveni filtri še
niso blokirani za pozitivne in negativne življenjske izkušnje, kar jih naredi odprte
in dovzetne za učenje.
Otrok bo v spodbudnem okolju, v katerem se bo igral in zabaval, lahko razvijal
svoje kompetence s pomočjo lastnih izkušenj in s pomočjo odraslih.
Predpogoji za kompetentnost otroka so:
– razvoj čustvene pismenosti,
– razvoj socialnih odnosov,
– spoštovanje in razvoj kompetentnosti otroka (Kovačić, 2010, str. 24–25).
Skupne zakonitosti o otrokovem razvoju:
-
27
– otrokov razvoj poteka skozi določene zaporedne stopnje (stopnji razumevanju
samega sebe sledi stopnja razumevanja medsebojnih odnosov);
– vsi psihični procesi se razvijejo v vseh razvojnih stopnjah (čustva, mišljenje,
govor …);
– posamezna področja razvoja so med seboj prepletena (otrok zaznava različne
odnose s čustvenega, socialnega, spoznavnega vidika);
– v otrokovem obdobju so tako imenovana kritična obdobja, ki so najbolj primerna,
da se otrok nekaj nauči;
– gre za stalno povezavo med otrokovim razvojem, učenjem in poučevanjem
(Kurikulum za vrtce, 1999, str. 10).
2.4 Samoocena pedagoške kompetentnosti
Kadar govorimo o metodi samoocene, se pogosto vprašamo o subjektivnosti
podatkov. Večina ljudi bo odgovorila s pravilnimi odgovori, takšnimi, ki jih od
njih zahteva družba. Vendar pa je večina avtorjev mnenja, da nam ravno
samoocena staršev lahko da vpogled v notranje družinske procese (Ljubetić, 2007,
str. 86).
Samoocena je postopek usmerjen na samooceno ocenjevalca in je v odnosu s tem,
kaj ocenjevalec želi in kaj ocenjevalec je. Lahko bi rekli, da je samoocena visok
nivo percepcije sebe. Za razliko od ocene je samoocena proces, ki se nanaša na
postavljanje vprašanj samemu sebi in dajanju iskrenih odgovorov samemu sebi. Je
najboljši način za spremembo samega sebe, kajti analiza prihaja od nas in ne iz
okolice. Starš svojo kompetentnost oz. nekompetentnost doživlja od znotraj, brez
strahu pred izgubo moči, strahu pred tem, da je njegova vloga drugačna od ljudi v
njegovem okolju. Če bo starš pri svoji samooceni občutil neugodje in
nezadovoljstvo, je skoraj nedvomno, da bo poiskal nove poti do uresničitve
svojega cilja biti kompetenten.
Za doživljanje in razumevanje sebe kot osebe in starša, ki je kompetenten za svojo
vlogo, je potrebna želja, čas, znanje in vaja. Naporen vložek v samooceno je
relativno učinkovit postopek, ki vodi do pozitivnih sprememb pod pogojem, da se
nudi ocenjevalcu potrebno znanje in strokovna pomoč. Ravno zaradi tega bi
morali programi za pomoč staršem vključevati in usposabljati starše za kvalitetno
samooceno (Ljubetič, 2007, str. 87).
-
28
Zaključimo lahko, da je samoocena nekaj pozitivnega, iskrenega, da staršu
pomaga pri pogledu v sebe in ga spodbuja k temu, da spremeni določene
kompetence, s katerimi ni zadovoljen. Starš je z vpogledom v sebe na dobri poti,
da razvije kompetence, potrebne za svojo vlogo.
-
29
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Namen V empiričnem delu diplomske naloge je bil naš namen raziskati kompetentnost
staršev za starševsko vlogo z vidika samoocene staršev in z vidika ocene
vzgojiteljev.
Pri tem so nas zanimale razlike v kompetentnosti staršev za starševsko vlogo
glede na osebo anketiranca, spol starša in otroka, starost otroka, vrstni red rojstva
otroka, izobrazbo starša, delovno dobo vzgojiteljev.
3.2. Razčlenitev, podrobna opredelitev in omejitev raziskovalnega problema 3.2.1 Raziskovalna vprašanja Na osnovi ciljev diplomskega dela smo postavili naslednja raziskovalna
vprašanja:
1. Kakšna je samozavestnost starša?
1.1 Ali se starš v svoji vlogi počuti samozavestno?
1.2 Kaj o samozavestnosti starša pri njegovi vlogi meni vzgojitelj?
2. Ali bi lažje vzgajali, če bi bili bolje vzgojeni?
2.1 Ali se vzgojitelji strinjajo s trditvijo, da bi bolje vzgojen starš lažje vzgajal
otroka?
2.2 Kako se s trditvijo, da bi bolje vzgojeni lažje vzgajali otroke strinjajo
starši?
3. Kakšen odnos ima po mnenju vzgojiteljev in staršev otrok z drugimi v
primerjavi s starši?
3.1 Ali starš meni, da ima otrok z drugimi boljši odnos kot z njimi?
3.2 Kakšno mnenje ima vzgojitelj o trditvi, da ima otrok boljši odnos z
drugimi kot s staršem?
4. Ali starši intuitivno vedo, kaj otrok potrebuje?
4.1 Ali vzgojitelj meni, da starš intuitivno ve, kaj otrok potrebuje?
5. Ali starši nimajo dovolj znanja za vzgojo otroka?
5.1 Kako se starši strinjajo s trditvijo, da nimajo dovolj znanja za vzgojo
otroka in kako na to trditev gleda vzgojitelj?
-
30
6. Kako pomembno je tisto, kar smo podedovali po genih?
6.1 Kako pomembno je po mnenju starša in po mnenju vzgojiteljev tisto, kar
smo podedovali po genih?
7. Ali se starši izognejo težavam pri vzgoji tako, da jih prepustijo drugim?
7.1 Kaj o trditvi, da starši raje reševanje težav prepustijo partnerju, meni
vzgojitelj in kakšno je mnenje samega starša?
8. Ali so starši prepričani, da delajo dobro za svojega otroka?
8.1 Kakšnega mnenja so vzgojitelji pri trditvi, da starši vedo, da delajo dobro
za svojega otroka?
9. Ali starši lahko vplivajo na svojega otroka?
9.1 Ali starši niso prepričani, da lahko vplivajo na svojega otroka?
9.2 Kakšnega mnenja so vzgojitelji pri trditvi, da starš ni prepričan, da lahko
vpliva na svojega otroka?
10. Ali je otrok anketiranega starša zahtevnejši od drugih otrok?
10.1 Ali starši menijo, da je njihov otrok zahtevnejši kot drugi otroci in kako
se s to trditvijo strinjajo vzgojitelji?
11. Ali starš misli, da bi lahko v odnosu do otroka naredil tudi drugače?
11.1 Kakšno je mnenje vzgojitelja pri trditvi, da starš vedno meni, da bi lahko
v odnosu do otroka ravnal drugače?
12. Ali se starši strinjajo s trditvijo, da kar koli naredijo, njihov otrok bolj ali
manj reagira enako?
12.1 Kako na trditev, da starš meni, da karkoli naredi, njegov otrok bolj ali
manj reagira enako, gledajo vzgojitelji?
13. Ali je starš prepričan, da so vsa njegova ravnanja v dobro otroka?
13.1 Kakšno mnenje ima vzgojitelj na trditev, da je starš prepričan, da so vsa
njegova ravnanja v dobro otroka?
14. Ali vzgoja staršu predstavlja breme?
14.1 Ali vzgojitelj meni, da vzgoja staršu predstavlja breme?
15. Ali starš pogosto ni prepričan, da pravilno vzgaja svojega otroka?
15.1 Kakšno je mnenje vzgojitelja o trditvi, da starš ni prepričan, da pravilno
vzgaja svojega otroka?
16. Ali starša prizadene, ko ugotovi, da je pri vzgoji naredil napako?
16.1 Ali vzgojitelj meni, da starša prizadene, ko ugotovi, da je pri vzgoji
naredil napako?
-
31
17. Ali meni starš, da potrebuje več znanja, da bi lahko ustrezneje pristopal do
otroka?
17.1 Kako se strinja s trditvijo, da starš potrebuje več znanja, da bi ustrezneje
pristopal k otroku, vzgojitelj?
18. Ali starš premišljuje o tem, kaj se bo kasneje izkazalo kot napaka pri
vzgoji?
18.1 Kaj meni vzgojitelj o trditvi, da starš premišljuje o tem, kaj se bo kasneje
izkazalo kot napaka pri vzgoji?
19. Ali je vpliv starša ključnega pomena za razvoj njegovega otroka?
19.1 Kaj meni o tem, da je njegov vpliv ključnega pomena na razvoj otroka,
starš?
19.2 Kako se strinja s trditvijo starš, da je vpliv starša ključnega pomena za
razvoj otroka?
20. Ali je vpliv starša ob toliko drugih vplivih na otroka majhen?
20.1 Ali meni starš, da je ob toliko drugih vplivih njegov vpliv na otroka
majhen?
20.2 Kaj meni vzgojitelj o trditvi, da je ob toliko drugih vplivih vpliv starša na
otroka majhen?
3.2.2 Raziskovalne hipoteze
Na osnovi raziskovalnih vprašanj smo postavili naslednje hipoteze:
H1: Predpostavljamo, da bo ocena vzgojiteljev za kompetentnost oz.
nekompetentnost staršev za starševsko vlogo podobna samoocenitvi staršev.
H2: Predpostavljamo, da bodo starši z višjo izobrazbo bolj kompetentni kot starši
z nižjo izobrazbo.
H3: Predpostavljamo, da se bo kompetentnost staršev razlikovala pri prvorojencu
in drugorojencu.
H4: Predpostavljamo, da se bodo matere izkazale za bolj kompetentne kot očetje.
-
32
3.2.3 Spremenljivke
3.2.3.1 Seznam oštevilčenih spremenljivk
1. Spol starša
2. Spol otroka
3. Oseba (vzgojitelj, starš)
4. Delovna doba vzgojitelja
5. Starost otrok
6. Vrstni red rojstva otrok
7. Izobrazba starša
8. Samozavestnost
9. Lažja vzgoja
10. Boljši odnos
11. Potrebe otroka
12. Znanje (pridobivanje in pomanjkanje)
13. Genska pogojenost
14. Prepuščanje vzgoje partnerju
15. Vpliv starša
16. Zahtevnost otroka
17. Dobra vzgoja
18. Odnos do otroka
19. Reakcije otroka
20. Ravnanja starša
21. Vzgoja kot breme
22. Pravilna vzgoja
23. Negotovost
24. Pridobivanje znanja
25. Vpliv starša na razvoj
26. Vpliv medijev, vrstnikov, vrtca
27. Intuicija
28. Odgovornost
-
33
3.2.3.2 Tabelarični pregled preizkušanja odvisnih zvez med
spremenljivkami
Tabela 3: Pregled odvisnih zvez med spremenljivkami
Zaporedna številka
raziskovalnega vprašanja
Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke
1., 1.1, 1.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 8, 23
2., 2.1, 2.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 9, 12
3., 3.1, 3.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 10, 8
4., 4.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 11, 27
5., 5.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 12
6., 6.1 1, 2, 3, 4 ,5 ,6 ,7 13,12
7., 7.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 14, 8, 23
8., 8.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 17, 12
9., 9.1, 9.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 15,23, 12, 8
10., 10.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 16,21
11., 11.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 18
12., 12.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 19, 12
13., 13.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 20,12, 8
14., 14.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 21
15., 15.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 22,23
16., 16.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 24,28, 23
17., 17.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 24, 12
18., 18.1 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 23, 28
19., 19.1, 19.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 25, 28,12
20., 20.1, 20.2 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7 26, 23
3.3 Metodologija
3.3.1 Raziskovalna metoda
Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili deskriptivno in kavzalno
neeksperimentalno metodo pedagoškega raziskovanja.
-
34
3.3.2 Raziskovalni vzorec
Raziskava je potekala na vzorcu 84 vzgojiteljev predšolskih otrok in 80 staršev iz konkretne populacije.
Anketirance smo zajeli na območju Maribora, Murske Sobote, Ptuja in Slovenj Gradca.
Tabela 4: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih vzgojiteljev glede na kraj vrtca, spol otroka, delovno dobo vzgojitelja, vrstni red
rojstva otroka, spol starša in starost otroka.
Vprašalnik vzgojitelj
Kraj vrtca Spol otroka Delovna doba
vzgojitelja
Slovenj Gradec Ptuj Maribor Murska Sobota Moški Ženski Do 5 let
6–15 let
16 let ali več
SKUPAJ
F 29 14 20 20 42 41 4 18 61 83 f % 34,9 16,9 24,1 24,1 50,6 49,4 4,8 21,7 73,5 100 Vrstni red rojstva otroka Spol starša Starost otroka Prvorojenec Drugorojenec Tretjerojenec in
naprej Mati od otroka
Oče od otroka
Do 4 leta 5 let 6 let SKUPAJ
F 55 24 4 42 41 61 20 2 83 f % 66,3 28,9 4,8 50,6 49,4 73,5 24,
1 2,4 100
Iz tabele je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo nekoliko več vzgojiteljev s področja Slovenj Gradca (34,9 %) ter da ima večina
vzgojiteljev, ki so sodelovali v raziskavi, 16 let ali več (73,5 %) delovne dobe. Vzgojitelji so približno enako število vprašalnikov
rešili tako za očeta (49,4 %) kot mater (50,6 %) otroka kot tudi približno enako število za otroke moškega (50,6 %) in ženskega (49,4
%) spola. Večina vzgojiteljev je reševala vprašalnike za otroke do 4. leta starosti (73,5 %) in večina teh otrok so bili prvorojenci
(66,3%).
-
35
Tabela 5: Tabela prikazuje števila (f) in strukturne odstotke (f %) anketiranih staršev gleda na vrtec, ki ga otrok obiskuje, glede na spol otroka in starša, vrstni
red rojstva otroka, starost otroka in končno izobrazbo starša.
Vprašalnik za starše
Vrtec Spol starša Spol otroka
Slovenj Gradec
Ptuj Maribor Murska Sobota
Mati Oče Moški Ženski SKUPAJ
f 26 16 21 17 43 37 38 42 80
f % 32,5 20,0 26,3 21,3 53,8 46,3 47,5 52,5 100
Vrstni red rojstva otroka Starost otroka Končna izobrazba starša
Prvorojenec Drugorojenec Tretjerojenec in naprej
Do 4 leta
5 let 6 let ali več
Osnovna Šola
Poklicna Šola
Srednja Šola
Višja Šola
Visoka šola, univerzitetna
Magisterij ali več
SKUPAJ
f 54 22 4 58 21 1 3 8 30 5 30 4 80
f % 67,5 27,5 5,0 72,5 26,3 1,3 3,8 10,0 37,5 6,3 37,5 5,0 100
Iz tabele je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo nekoliko več staršev z območja Slovenj Gradca (32,5 %). V raziskavi je sodelovalo
približno enako število mater (43 %) in očetov (37 %) kot tudi enako število otrok ženskega (52,5 %) in moškega spola (47,5 %).
Največ staršev, ki so sodelovali v raziskavi, ima zaključeno srednjo (37,5 %) in visoko šolo (37,5 %).Večina otrok, sodelujočih
staršev, je prvorojencev (67,5 %) in otrok, starih 4 leta ali manj (72,5 %).
-
36
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov
Podatke za raziskavo smo zbrali oziroma pridobili s pomočjo anketnega
vprašalnika. Uporabili smo dva vprašalnika:
– samoocena kompetentnosti staršev za starševsko vlogo,
– ocenitev kompetentnosti staršev za starševsko vlogo.
Prvi vprašalnik sta izpolnila starša, drugi vprašalnik pa vzgojitelj predšolskega
otroka.
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti inštrumentov
Vsebinsko-formalne značilnosti anketnega vprašalnika
Anketni vprašalnik se nanaša na vprašanja kompetentnosti starša za starševsko
vlogo z vidika staršev in vzgojitelja predšolskega otroka. Vprašalnik v prvem delu
zajema osnovne podatke o anketirancu (spol, izobrazbo, status zaposlitve …). V
drugem delu vprašalnik zajema 20 trditev, s pomočjo katerih so anketiranci
ocenili kompetentnost staršev za starševsko vlogo.
Anketiranci so stopnjo soglašanja zapisanih trditev izrazili z izbrano oceno na
petstopenjski lestvici (od 1 do 5), pri čemer 5 pomeni se popolnoma strinjam in 1
sploh se ne strinjam.
Merske karakteristike anketnega vprašalnika
Vprašalnik so istočasno rešili starši in vzgojitelj predšolskega otroka. Vzgojitelji
so naključno izbrali pet otrok in izpolnili vprašalnik tako za njihove očete kot
matere.
Zanesljivost smo kontrolirali z enopomenskimi vprašanji in natančnimi navodili.
Objektivnost smo dosegli z vprašanji zaprtega tipa in s tem onemogočili
subjektivno mnenje anketiranca.
-
37
3.3.4 Postopki obdelave podatkov
Podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo vprašalnikov za starše in vzgojitelje, smo
obdelali s statističnim programom SPSS (Statistical Package for the Social
Sciences). Pridobljene podatke smo prikazali v obliki tabele. Uporabili smo
kvantitativno obdelavo podatkov, torej smo uporabili deskriptivno in inferenčno
statistiko. Vsem trditvam smo določili absolutne (f) in odstotne (f %) frekvence
ter izračunali povprečne ocene trditev. Naredili smo analizo glede na neodvisne
spremenljivke (oseba, spol starša, spol otroka, delovna doba vzgojitelja, starost
otrok, vrstni red rojstva otroka in izobrazba starša). Z Mann-Whitneyevim U-
preizkusom smo ugotavljali razlike v trditvah glede na osebo, spol otroka, spol
starša. S Kruskal-Willisovim preizkusom pa smo naredili analizo razlik za
posamezne trditve glede na starost otroka, vrstni red rojstva otroka, izobrazbo
starša, delovno dobo vzgojitelja.
3.4 Rezultati in interpretacija
Rezultati, ki jih bom predstavila v tem poglavju, so vezani na vprašanja iz
vprašalnikov za vzgojitelje in starše. Vzgojitelje sem prosila, da so v skupini, v
kateri delajo, naključno izžrebali 5 otrok in za njihove starše nato izpolnili
vprašalnik. En vprašalnik so izpolnili za očeta in enega za mater otroka. Se pravi
na enega otroka dva vprašalnika. Vzgojitelji so ocenili, v kolikšni meri se strinjajo
s trditvami, ki se nanašajo na kompetentnost staršev za starševsko vzgojo. Enak
vprašalnik so dobili tudi starši izžrebanega otroka, ki so ocenjevali svojo
percepcijo kompetentnosti za starševsko vzgojo.
-
38
Tabela 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) anketirancev po odgovoru na vprašanje: "SAMOOCENA STARŠEV in OCENA VZGOJITELJEV O KOMPETENTNOSTI ZA
STARŠEVSKO VLOGO", razvrščenih po povprečnih ocenah
Trditve
Se popolnoma strinjam.
(5)
Delno se strinjam.
(4)
Nisem prepričan.
(3)
Ne strinjam se povsem.
(2)
Sploh se ne strinjam.
(1) Skupaj
Povprečna ocena trditve
Prepričan sem, da dobro delam s svojim otrokom./Starš je prepričan, da dobro dela s svojim otrokom.
f 111 45 4 2 1 163 4,61
f % 68,1 27,6 2,5 1,2 0,6 100
V vlogi starša se počutim samozavestno./Starš se počuti samozavestno, kadar nastopa v vlogi starša.
f 107 41 8 7 0 163 4,52
f % 65,6 25,2 4,9 4,3 0 100
Prepričan sem, da so vsa moja ravnanja v dobro otroka./Starš je prepričan, da so vsa njegova ravnanja v dobro otroka.
f 88 52 7 12 4 163 4,28
f % 54,0 31,9 4,3 7,4 2,5 100
Moj vpliv je ključnega pomena za razvoj mojega otroka./Vpliv starša je ključnega pomena za razvoj njegovega otroka.
f 72 65 13 13 0 163 4,20
f % 44,2 39,9 8,0 8,0 0 100
Intuitivno vem, kaj otrok potrebuje./Starš instinktivno ve, kaj otrok potrebuje.
f 57 81 18 7 0 163 4,15
f % 35,0 49,7 11,0 4,3 0 100
Ko opazim, da sem pri vzgoji otroka naredil napako, me to zelo prizadene./Ko starš opazi, da je pri vzgoji otroka naredil napako, jo/ga to zelo prizadene.
f 38 73 27 16 9 163 3,71 f % 23,3 44,8 16,6 9,8 5,5 100
Vedno mislim, da bi lahko v odnosu do otroka naredil tudi drugače./Starš vedno misli, da bi lahko v odnosu do otroka naredil tudi drugače.
f 21 68 29 30 15 163 3,31 f % 12,9 41,7 17,8 18,4 9,2 100
Premišljujem o tem, kaj se bo kasneje izkazalo kot napaka pri vzgoji./Starš premišljuje o tem, kaj se bo kasneje izkazalo kot napaka pri vzgoji.
f 17 55 35 32 24 163 3,06 f % 10,4 33,7 21,5 19,6 14,7 100
Potrebujem več znanja, da bi lahko ustrezneje pristopal do otroka./Starš f 5 48 26 53 31 163 2,65
-
39