Univerza v Mariboru Ekonomsko-poslovna fakulteta

Maribor

DIPLOMSKO DELO

ENOTNA DAVČNA STOPNJA

Študent: Sandi Kolar

Naslov: Marija Dobje 13a Številka indeksa: 81582200

Redni študij Program: univerzitetni

Študijska smer: splošna ekonomija Mentor: prof.dr. Tanja Markovič Hribernik

Somentor: doc. dr. Timotej Jagrič

Dramlje, september, 2005 KLK

2

IZJAVA Študent Sandi Kolar izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom izredne profesorice dr. Tanje Markovič Hribernik in docenta dr. Timoteja Jagriča, ter dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Mariboru, dne ___________ Podpis, ____________________

3

PREDGOVOR

Davčni sistem posamezne države predstavlja enega jeder javnih financ in s tem celotnega ekonomskega sistema. Ustrezati mora tako socialnim, družbenim in ekonomskim vidikom, zato je bistveno, za kakšen davčni sistem se država odloči. Kot opcija se pojavlja tudi enotna davčna stopnja, ki je zadnje čase precej aktualna tudi v Sloveniji. Slednje predstavlja tudi poglavitni razlog, zakaj ravno ta tema mojega diplomskega dela.

Diplomsko delo je sestavljeno iz petih poglavij. Prvi del predstavlja opredelitev področja in opis problema, namen, cilje, predpostavke in omejitve raziskave ter predvidene metode raziskovanja. V drugem delu so teoretično predstavljene značilnosti primernega davčnega sistema. Tretje poglavje je namenjeno predstavitvi najpomembnejših vrst davkov, kjer naj bi se uvedla enotna stopnja davka. V četrtem poglavju primerjamo danes prevladujoče in nekakšno nasprotje enotnemu davku, progresivno obdavčenje, predstavimo pa tudi osnovne koncepte enotne davčne stopnje. Prikažemo tudi davčne trende v svetu ter primerjamo davčne prihodke Slovenije v primerjavi z EU. Peto poglavje je namenjeno predstavitvi izkušenj z enotnim davkom, ki jih na kratko apliciramo tudi na Slovenijo.

Diplomsko delo je nastajalo pod budnim očesom profesorice dr. Tanje Markovič Hribernik in docenta dr. Timoteja Jagriča. Za vse koristne napotke in informacije se jima iskreno zahvaljujem. Posebna zahvala velja mojemu očetu in mami, ki sta mi pomagala prav v vsaki situaciji, tako z nasveti kot tudi finančno. Ob tej priložnosti se zahvaljujem tudi Mateji, Niki, Barbari, Ambrožu ter Bojanu.

4

KAZALO

1 UVOD ________________________________________________________________________________ 6

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE _________________________ 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ______________________________________________________ 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE __________________________________________________ 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA_____________________________________________________ 7

2 PRIMEREN DAVČNI SISTEM __________________________________________________________ 8 2.1 SOCIALNI VIDIK DAVČNEGA SISTEMA _____________________________________________________ 8 2.2 FINANČNI VIDIK DAVČNEGA SISTEMA ____________________________________________________ 10 2.3 EKONOMSKI VIDIK DAVČNEGA SISTEMA __________________________________________________ 10 2.4 NAČELA DOBREGA DAVČNEGA SISTEMA IN EDS____________________________________________ 10

3 POSAMEZNE VRSTE DAVKOV _______________________________________________________ 12 3.1 DAVEK NA DODANO VREDNOST_________________________________________________________ 12

3.1.1 DDV v Sloveniji ________________________________________________________________ 13 3.1.2 DDV in uvedba EDS_____________________________________________________________ 14

3.2 DAVEK OD DOBIČKA PRAVNIH OSEB _____________________________________________________ 16 3.3 DOHODNINA _______________________________________________________________________ 17

3.3.1 Mehanizem linearne dohodnine ____________________________________________________ 18 3.3.2 Linearna dohodnina in Slovenija ___________________________________________________ 19 3.3.3 Ekonomski učinki linearne dohodnine _______________________________________________ 21

4 ENOTNA DAVČNA STOPNJA VS. PROGRESIVNO OBDAVČENJE _________________________ 23 4.1 PROGRESIVNA OBDAVČITEV ___________________________________________________________ 23

4.1.1 Determinante progresivnosti ______________________________________________________ 24 4.1.2 Merjenje progresivnosti __________________________________________________________ 25 4.1.3 Posledice progresije _____________________________________________________________ 26 4.1.4 Progresija v Sloveniji ____________________________________________________________ 27

4.2 ENOTNA DAVČNA STOPNJA (EDS)_______________________________________________________ 29 4.3 TRENDI V SVETU ____________________________________________________________________ 32 4.4 PRIMERJAVA SLOVENIJE NA PODROČJU DAVČNIH PRIHODKOV S POVPREČJEM EU TER S SVETOVNIM GOSPODARSTVOM ______________________________________________________________________ 34

5 IZKUŠNJE Z ENOTNIM DAVKOM _____________________________________________________ 36 5.1 SLOVAŠKA_________________________________________________________________________ 36 5.2 RUSIJA____________________________________________________________________________ 41 5.3 RAZLOGI ZA IN PROTI UVEDBI ENOTNE DAVČNE STOPNJE V SLOVENIJI ___________________________ 44

6 SKLEP ______________________________________________________________________________ 46 7 POVZETEK __________________________________________________________________________ 49 ABSTRACT____________________________________________________________________________ 49 8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV _____________________________________________________ 50

5

KAZALO SLIK IN TABEL Tabela 1: Stopnje DDV v državah EU ________________________________________________________ 13 Tabela 2: DDV kot % vseh davkov in kot % BDP________________________________________________ 14 Tabela 3: Cenovne elastičnosti povpraševanja za Slovenijo _______________________________________ 14 Tabela 4: Davčne stopnje davka na dobiček pravnih oseb _________________________________________ 16 Tabela 5: Davek od dobička pravnih oseb kot % vseh davčnih prihodkov in kot % BDP _________________ 17 Tabela 6: Mejne davčne stopnje dohodnine (v %) _______________________________________________ 17 Tabela 7: Dohodnine kot % vseh davkov in kot % BDP ___________________________________________ 20 Tabela 8: Osnovni parametri dohodnine v Sloveniji (2003) _______________________________________ 20 Tabela 9: Distribucija zavezancev in dohodnine (2003)___________________________________________ 21 Tabela 10: Izračunane vrednosti Ginijevih količnikov dohodkov pred obdavčitvijo (leti 1991 in 2000) ______ 27 Tabela 11: Izračunane vrednosti Ginijevih količnikov dohodkov po obdavčitvi (1991 in 2000)____________ 27 Tabela 12: Deleži dohodkov, ki jih poseduje posamezni odstotni delež prebivalstva pred obdavčitvijo ______ 27 Tabela 13: Deleži dohodkov, ki jih poseduje posamezni odstotni delež prebivalstva po obdavčitvi__________ 28 Tabela 14: Države s sistemom enotne davčne stopnje ____________________________________________ 29 Tabela 15: Sestava davčnih prihodkov na Slovaškem po reformi ___________________________________ 38 Tabela 16: Primerjava davčnih prihodkov na Slovaškem za leti 2002 in 2006 _________________________ 39 Tabela 17: Slovaška (sestava rasti) __________________________________________________________ 39 Slika 1: Mehanizem linearne dohodnine_______________________________________________________ 18 Slika 2: Primer progresivne obdavčitve _______________________________________________________ 24 Slika 3: Dve Lorenzovi krivulji, ki se sekata ____________________________________________________ 25 Slika 4: Model ponudbe delovne sile z dvostopenjsko davčno stopnjo ________________________________ 26 Slika 5: Mejna in povprečna davčna stopnja pri 20% stopnji davka _________________________________ 30 Slika 6: Lafferjeva krivulja _________________________________________________________________ 31 Slika 7: Prihodki od ekoloških davkov kot odstotek BDP in celotnih davčnih prihodkov__________________ 33 leta 1998 _______________________________________________________________________________ 33 Slika 8: Davčni prihodki v % BDP za leto 2002 _________________________________________________ 34 Slika 9: Struktura davčnih prihodkov v % BDP za leto 2002 _______________________________________ 35 Slika 10: Zaposlenost in gospodarska rast, Slovaška 1999-2004 ____________________________________ 37 Slika 11: Razlika v plačilu davkov ___________________________________________________________ 40 Slika 12: Mejne davčne stopnje______________________________________________________________ 40 Slika 13: Neto dohodek od dela _____________________________________________________________ 41 Slika 14: Ruska gospodarska rast v odstotkih___________________________________________________ 42 Slika 15: Brezposelnost v odstotkih___________________________________________________________ 42 Slika 16: Rast produktivnosti in realne mezde (1997=100) ________________________________________ 43 Slika 17: Stopnje rasti investicij v odstotkih ___________________________________________________ 43 Slika 18: BDP per capita izbranih držav v primerjavi z EU (25); leto 2004 ___________________________ 45

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Osrednje vprašanje davčne teorije je, kakšni naj bi bili davki, da bi kar najbolj ustrezali socialnim, ekonomskim in družbenim vidikom. Seveda pa morajo nujno ustrezati tudi državi, saj se njihov delež v celotnem bruto domačem proizvodu povečuje. Zato je še posebej pomembno, kakšen davčni sistem država uporablja. Lahko se odloči za progresivnega, ki ga danes uporablja večina razvitih držav. Kot nekakšno nasprotje se pojavlja enotna davčna stopnja, pri kateri gre za linearno obdavčenje davkoplačevalcev. Sistem naj bi prinašal koristi kot enostavnost, preglednost, na drugi strani pa se kot negativna posledica omenja predvsem proračunski primanjkljaj, pa tudi potrebna razsežnost reforme davčnega sistema, ki bi nujno morala biti usklajena s spremembo celotnega davčnega sistema od administracije do davčnega postopka in celotnega sistema različnih vrst socialnih pomoči. Sistem enotne davčne stopnje so do sedaj uvedli v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki so uvedle enotno davčno stopnjo pri več različnih davkih. Zadnje čase se izpostavljata predvsem Rusija ter Slovaška. Vendar pa analitiki povečanje tamkajšnje gospodarske rasti bolj kot z enotno davčno stopnjo povezujejo z debirokratizacijo sistema. Tu se pojavlja tudi vprašanje primerljivosti stanja stopnje razvoja ali makroekonomskega (ne)ravnotežja Slovenije ter zgoraj omenjenih držav pred uvedbo sistema enotne davčne stopnje. Bistvena pa sta tudi sistem socialnih pomoči ter stanje v distribuciji dohodkov.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Tema je vsekakor aktualna, kar je verjetno bistveni razlog, zakaj sem se za raziskavo (analiziranje) izbrane tematike odločil. Po drugi strani pa me funkcioniranje davčnega sistema kot zelo pomembnega regulatorja gospodarskega razvoja podrobneje zanima. Problem v sklopu diplomske naloge še ni bil analiziran, kar še dodatno spodbuja moje zanimanje. Cilj diplomskega dela je ugotoviti prednosti ter pomanjkljivosti izbranega sistema in tako odgovoriti na vprašanje, ali je sistem ustrezen za Slovenijo. Pri tem si pomagamo predvsem z analiziranjem gospodarskih posledic v državah, ki so enotno davčno stopnjo uvedle. Te informacije nas vodijo k določenim sklepom. Ker so sistem do sedaj uvajale predvsem vzhodnoevropske, torej manj razvite oziroma države v razvoju, nas zanima tudi možnost uskladitve enotne davčne stopnje z reformo socialnega sistema, ki jo je potrebno uvesti vzporedno z uvedbo obravnavanega sistema. Potrebno pa je poudariti, da se zaradi težav pridobivanja podatkov o socialnih transferjih ukvarjamo predvsem z analiziranjem makroekonomskih kazalcev. Enotni davčni stopnji a priori ni nasprotovati. Dopuščamo možnost, da je možna. Vendar pa je uvedba sistema brez ustreznih analiz in priprav nesmiselna. Menimo, da je za Slovenijo bolje, če bi ostala pri določeni progresivnosti, torej pri načelu, da naj bodo tisti, ki imajo in zaslužijo več, bolj obdavčeni. Sigurno pa je sedanji davčni sistem potreben prenove zaradi množice

7

olajšav. Prave poti za razbremenitev gospodarstva pa ne vidimo v spreminjanju struktur davkov ali davčnih stopenj, ampak v zniževanju javne porabe in odpravljanju olajšav ter zniževanju današnjih previsokih stopenj.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Vsak davčni sistem predstavlja obsežno, za raziskovalca zahtevno tematiko. Pri raziskavi predpostavimo, da je posledice uvedbe nekega davčnega sistema (v našem primeru enotna davčna stopnja) najlažje opazovati s pomočjo konkretnih primerov držav, ki so sistem dejansko uvedle. To služi kot vodilo proučevanja posledic sistema. Omejitve raziskave se nanašajo predvsem na omejenost in razpoložljivost podatkov. Nekaj problemov nam predstavlja različna stopnja razvitosti držav. Tako je večina držav, ki je enotno davčno stopnjo uvedla, na ravni tranzicijskih držav. Zato ugotovitve ne gre poenostavljati za vse države. Izhajamo predvsem iz podatkov makroekonomskih kategorij, ki nam služijo kot instrument ponazoritve posledic vpeljave sistema enotne davčne stopnje.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Metode raziskovanja diplomskega dela so makroekonomske, saj se ukvarjamo z analiziranjem sistema davčne politike, tako glede delovanja kot tudi glede posledic same uvedbe. Ker proučujemo nenehen proces nastajanja in širjenja sprememb, delo predstavlja dinamično ekonomsko analizo. Pri metodah raziskovanja smo se odločili za deskriptivni pristop, saj se ta zdi primernejši glede na izbrano tematiko. V okviru deskriptivnega pristopa pa sta uporabljeni metodi kompilacije ter komparativne metode. Podatke bomo pridobivali iz knjig, zbornikov, statističnih letopisov, predvsem pa preko interneta. Za lažje razumevanje, pa tudi prikaz podatkov, uporabljamo grafe ter tabele. Ker gre le delno za samostojno analitično delo, strogo upoštevamo pravila citiranja.

8

2 PRIMEREN DAVČNI SISTEM Osrednje vprašanje davčne teorije je vprašanje, kakšni naj bi bili davki, da bi kar najbolj ustrezali ekonomskim, socialnim in družbenopolitičnim vidikom, ki jih z njimi države zasledujejo. V ta namen se je izoblikovala vrsta načel, ki v praksi ustrezajo družbenopolitični in ekonomski ureditvi posamezne države. To je razumljivo, če se zavedamo, da davčni fenomen ni neka abstraktna, dana, temveč tipična zgodovinska kategorija. Tako naj bi bil dober davčni sistem zasnovan kot (Stiglitz 1988, 62-64 ; Devereux 1996, 24; Hyman 1999, 382-384; Kranjec 2003, 58-62): - davčni sistem naj bi bil pravičen, s tem da vsi državljani prispevajo v skladu s svojimi sposobnostmi, - davčni sistem naj ne bi deformiral tržnih ekonomskih odločitev glede učinkovite alokacije resursov, - davčni sitem naj bo administrativno enostaven, pregleden, davkoplačevalcem razumljiv in naj posluje z nizkimi stroški, - davčni sistem naj bo oblikovan tako, da se bo fleksibilno prilagajal spremenjenim gospodarskim razmeram, - davčni sistem mora biti predmet demokratičnega in transparentnega političnega procesa, tako da davkoplačevalci lahko vplivajo na izbiro davkov in javnih izdatkov v skladu s svojimi preferencami. Načela na prvi pogled izgledajo enostavna, vendar zgodovina držav kaže, kako težko je v praksi uresničiti ta načela. Posameznik se praviloma ne ukvarja z vprašanjem narodnogospodarske alokacije resursov in gospodarskega razvoja, temveč kalkulira predvsem na čim manjše davčne obveznosti. Zanj je najboljša alokacija tista, ki minimizira plačani davek. Na drugi strani pa tudi politični proces in različne interesne skupine zagovarjajo davke, kjer bo njihova davčna obveznost čim manjša, oziroma da se jim priznajo čim nižje stopnje in čim večje olajšave. To seveda vodi na račun višjih davkov drugih interesnih skupin, kar vodi do nezadovoljstva. Tako se je davčna politika v praksi pokazala kot zelo tog instrument, saj dolg političen proces ne omogoča hitrih sprememb, ki pa so za makroekonomsko uravnavanje primarnega pomena.

2.1 Socialni vidik davčnega sistema Vsak davčni sistem naj bi bil kar se da pravičen. Vidik pravičnosti je mogoče obravnavati iz dveh zornih kotov (Kranjec 58-65, 2003): - obdavčenje po načelu koristi To načelo predpostavlja, da obstaja neka povezava med plačanim davkom in neko javno dobrino, ki jo ponuja država (npr. davek kot cena za izobraževanje). Ta zveza seveda ni neposredna, tako da davkoplačevalci natančno ne vedo, kaj dejansko se z njihovimi davki financira. Poleg tega davkoplačevalci ponavadi podcenjujejo koristi javnih dobrin in precenjujejo žrtev davka. Interes vsakega davkoplačevalca je tako plačati kar najmanj davkov oziroma dobiti javno dobrino zastonj, saj se zavedajo, da bodo nekateri vendarle plačali

9

davek. Tako je o obdavčenju po načelu koristi precej neuporabno govoriti. Prav nasprotno pa je mogoče trditi v primerih, kjer je korist neke javne storitve ali dobrine mogoče pripisati posameznemu koristniku. Davki, ki so odmerjeni v skladu z načelom koristi, so dejansko določeni istočasno kot javni izdatki, ki se bodo z davki financirali. Tako sta prihodkovna in odhodkovna stran določeni simultano, pri čemer lahko govorimo ne samo o politiki davkov, temveč o davčno-odhodkovni politiki. Obdavčenje po načelu koristnosti ne daje odgovora na vprašanje, ali naj bodo davki proporcionalni, progresivni ali regresivni. Ali naj torej nekdo, ki želi več javne varnosti, plača proporcionalno več ali mogoče enako kot nekdo, ki mu ni mar za javne dobrine. -obdavčenju po načelu ekonomske sposobnosti Predstavlja drugi temeljni pristop k določanju davkov. Pri tem načelu se ne sprašujemo, kateri davkoplačevalec bo imel koristi od javnih dobrin, temveč si postavljamo okvirno vprašanje, kako razdeliti davčno breme med zavezance, da bomo lahko financirali predviden obseg proračuna, pri čemer naj bi bilo vodilo pravičnost. Pri tem gre za samostojno, od izdatkov neodvisno določanje davkov, ki se ravna glede na ekonomsko sposobnost zavezancev. Pristop upošteva dve temeljni načeli1. Načelo horizontalne izenačenosti pravi, da je potrebno posameznike, ki so glede nekih izbranih značilnosti v enakem položaju, obravnavati enako, pri čemer je potrebno točno opredeliti, kaj so izbrane značilnosti in kaj je enaka obravnava. Drugo načelo, načelo vertikalne izenačenosti, pa pravi, da je potrebno ljudi, ki so glede izbrane značilnosti v različnem položaju, tudi različno obravnavati. Ponavadi se v davčni stroki uporabljajo naslednji kazalci sposobnosti plačila davka, ki nam pomagajo zasledovati načela horizontalne in vertikalne izenačenosti: -dohodek, -poraba, -premoženje. Poraba kot znak sposobnosti izraža razliko med dohodkom in varčevanjem (C = Y - S), kar pomeni, da davčna osnova ne vključuje prihrankov. Glede uporabe premoženja kot znaka ekonomske sposobnosti pa nasprotno zavračamo porabo kot indeks. Čeprav noben znak (kazalec sposobnosti plačila) ni v celoti zadovoljiv, jih davčni sistemi v različnih proporcih uporabljajo za določanje davkov. V praksi se najpogosteje uporablja dohodek, ki ga je potrebno definirati v najširšem smislu (ne le kot denarni, temveč tudi naturalni, porast vrednosti premoženja, dvig cen zemljišč itd.). V vseh primerih se namreč poveča ekonomska sposobnost zavezanca za plačevanje davka. Uporaba posameznega znaka pa je odvisna predvsem od političnih in družbenih odločitev ter od stopnje razvoja.

1 1 Za podrobnejše informacije o vertikalni in horizontalni izenačenosti (enakosti) poglej Musgrave ( 218-233, 1993).

10

2.2 Finančni vidik davčnega sistema Država skuša z izbranim davčnim sistemom zbrati čim večji davčni donos. Ta cilj pa je uresničljiv le na način, da davčna oblika zajema čim širši krog zavezancev oziroma njihovih davčnih predmetov. Pri tem je potrebno upoštevati Lafferjev učinek, ki ga ima visoka davčna stopnja na davčni donos. Tako znižanje davčnih stopenj poveča davčno osnovo, kar je posledica večje intenzivnosti dela in večjega investiranja zaradi višjih neto donosov investiranega kapitala (Žibert 2001, 88-90; Pernek 2001, 23) . Kakšen je končen rezultat zniževanja davčnih stopenj, pa je v konkretnem gospodarstvu odvisno predvsem od medsebojnega vpliva stimulacijskih in substitucijskih učinkov obdavčitve.

2.3 Ekonomski vidik davčnega sistema Obdavčitev ima številne nezaželene ekonomske učinke. Zaradi davka davčni zavezanci zmanjšajo obseg produkcije, porabo in ponudbo dela, davki zvišujejo cene na trgu, negativne posledice pa se kažejo tudi v prerazdelitvi dohodka in premoženja. Tako se zastavlja osrednje vprašanje omejitve negativnih učinkov, za kar se v literaturi uporablja pojem nevtralnih davščin. »Teoretično je davek nevtralen, če ne spreminja odločitev oziroma izbora gospodarskega subjekta na trgu« (Žibert 92, 2001). Povedano drugače, država mora višje obdavčevati tiste dobrine, katerih ponudba in povpraševanje sta toga. Ker pa je poznavanje vseh produkcijskih in porabnikovih elastičnosti praktično nemogoče, strokovnjaki predlagajo uvedbo splošnega davka enake višine. Takšen pristop naj bi na najbolj cenen način zagotovil minimalne negativne redukcijske in substitucijske učinke, ki jih ob neprepoznavanju vseh dejanskih relacij v gospodarstvu povzroča diferencirana obdavčitev, spremljana z različnimi davčnimi olajšavami in oprostitvami.

2.4 Načela dobrega davčnega sistema in EDS Če najprej pogledamo načelo pravičnosti oziroma pravičnega obdavčevanja, ki naj bi bil v skladu z ekonomsko zmožnostjo zavezancev, se z linearno dohodnino od tega načela oddaljujemo. Čeprav je pravično obdavčenje težko opredeliti, je v večini držav kot pravična obdavčitev sprejeta predpostavka, da naj zavezanci, ki imajo večje dohodke, plačajo višji davek, saj ga tudi lažje plačajo kot tisti z nižjimi dohodki. Ta koncept zato govori v prid progresivni obdavčitvi, ki naj bo nominalno progresivna2. Glede zahteve, da naj davki ne deformirajo ekonomskih odločitev zavezancev, je dejstvo, da praktično vsak davek deformira odločitve. Pri tem pa ne igra pomembne vloge število davčnih razredov oziroma stopenj, saj se bo vsak zavezanec skušal davku izogniti. Tako bo tudi v primeru samo ene davčne stopnje, pa naj si bo še tako nizka. Res pa je, da je deformacija odločitev pri progresivnih stopnjah večja kot pri linearni obdavčitvi, saj je presežno davčno breme pri prvih večje. Linearna obdavčitev lahko torej prinaša nižje stroške napačne alokacije resursov (manjše presežno davčno breme), kar pa ne pomeni, da tega bremena ni.

2 Nominalna davčna stopnja izenačuje žrtev ljudi z nižjimi ter tistih z višjimi dohodki.

11

Kar se tiče tretjega načela, da naj bo davčni sistem čimbolj enostaven, pregleden, davkoplačevalcem razumljiv ter da naj posluje z čim manjšimi stroški, je EDS mogoče oceniti pozitivno le s stališča stroškov oziroma stališča pobiranja davkov3. Za davčni sistem ene same stopnje pa ni možno trditi, da je enostavnejši kot sistem z več stopnjami, saj bistvo zapletenosti davčnega sistem ni v številu stopenj, temveč različnih obravnav zavezancev glede olajšav, osnove, stroškov. Res pa je z EDS mogoče pričakovati nižje stroške izpolnjevanja davčne obveznosti, saj poenostavlja davčne napovedi, na drugi strani pa ima tudi pozitiven učinek na gospodarske odločitve. Glede načela večje fleksibilnosti EDS ne prinaša prednosti pred progresivnimi obdavčitvami. S stališča stabiliziranja dohodkov je mogoče trditi celo večjo učinkovitost progresivnih stopenj. Dalje pa je proces spreminjanja predpisov (zakonov) enako dolg. Tudi glede načela, da naj bo davčni sistem rezultat demokratičnega in transparentnega političnega procesa, v katerem naj se uveljavlja volja večine in ne neke manjše interesne skupine, je linearna obdavčitev podvržena istim težavam kot drugi davki. EDS problem številnih interesnih skupin, ki skušajo doseči čim ugodnejše pogoje, ne odpravlja. Mogoče je celo trditi, da se problem celo zaostruje, saj je zavezancem jasno, da jim pri eni sami davčni stopnji ostaja le malo prostora za lobiranje, zato se osredotočajo na prizadevanje, da se jim priznajo čim večje ugodnosti in s tem plačajo čim manj davkov. EDS tako nikakor ne prinaša večje demokratičnosti in transparentnosti.

3 EDS poenostavlja obračun in omogoča pobiranje davkov z t.i. davčnim odtegljajem (tax witholding), kar je koristno predvsem s stališča davčne tehnike oziroma tehnike pobiranja davkov (Kranjec 2005, 27).

12

3 POSAMEZNE VRSTE DAVKOV Predvsem mlajši ekonomisti zagovarjajo uvedbo 20% davčne stopnje za tri osnovne davke in sicer (Cajnko-Javornik 2005; Rednak 2005):

• za dohodnino fizičnih oseb, za katero sedaj velja po odbitku splošne olajšave in olajšave za vzdrževane družinske člane progresivna stopnja od 16% do 50%,

• za davek na dodano vrednost, ki ga plačujejo potrošniki ob nakupu dobrin in storitev namenjenih potrošnji po dveh stopnjah, in sicer v višini 8,5% za nujne življenjske potrebščine in 20% za vse ostalo,

• ter za davek na dobiček pravnih oseb, za katerega sedaj velja po odbitku olajšav za investicije in zaposlovanje 25% stopnja.

Obenem je predvidena odprava davka na izplačane plače, ki se plačuje za vse bruto plače večje od 165 tisoč tolarjev, kar močno obremenjuje stroške podjetij predvsem visoko kvalificirane delovne sile. Potrebno je poudariti, da Evropa tega davka v bistvu ne pozna. Cilj davčne reforme naj bi bil povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva s pocenitvijo stroškov dela, predvsem visoko kvalificirane delovne sile ter poenostavitvijo administrativnih postopkov.

3.1 Davek na dodano vrednost DDV (davek na dodano vrednost) je regresivni davek, ker povzroča večjo davčno obremenitev pri slojih z nižjimi osebnimi dohodki. Poleg tega je delež nujnih življenjskih potrebščin pri osebah z nižjimi dohodki večji, kot pri slojih z večjimi dohodki. Prav zaradi porazdelitvenih oziroma socialnih razlogov je poleg standardne stopnje uvedena še znižana stopnja, ki služi za osnovne življenjske potrebščine. Pri tem je potrebno poudariti, da mora znižana stopnja zajeti dovolj širok delež celotne obdavčene porabe (približno tretjino). Na drugi strani pa mora tudi sestava takšne olajšave zagotoviti, da so res zajete dobrine, ki imajo velik delež v porabi slojev z manjšimi dohodki. Davek na dohodek je večfazni davek, ki se aplicira v vseh fazah produkcijsko-distributivne verige. Večina držav uporablja tako imenovano odštevalno metodo neto obdavčitve, pri kateri se od zneska prodajnega DDV odšteje znesek nakupnega DDV, razliko pa davčni zavezanec nakaže v proračun. Uradni seznam Evropske unije (EU) zajema 17 velikih skupin obdavčenega blaga in storitev, ki jih je mogoče skrčiti v pet najpomembnejših: (1) prehrana, (2) zdravila in pripomočki, (3) kulturne in športne dobrine, (4) komunalne dobrine, (5) osebni prevoz in oddajanje prenočitvenih zmogljivost v hotelih in kampih. K temu lahko dodamo še elektriko in plin (Rupnik 1995, 72).

13

Tabela 1: Stopnje DDV v državah EU 1.1.1995 30.10.2003 Država standardna stopnja znižana stopnja standardna stopnja znižana stopnjaAvstrija 20 10;12 20 10;12 Belgija 21 1;6;12 21 6;12 Češka 22 5 22 5 Danska 25 25 Nemčija 15 7 16 7 Estonija 18 18 5 Grčija 18 4;8 18 4;8 Španija 16 4;7 16 4;7 Francija 18;6 2,1;5,5 19,6 2,1;5,5 Irska 21 2,5;12,5 21 0;4,3;13,5 Italija 19 4;9 20 4;10 Ciper 8 15 5 Latvija 18 9 Litva 18 9 18 5;9 Luksemburg 18 3;6;12 15 3;6;12 Madžarska 25 12 Malta 15 5 15 5 Nizozemska 17,5 6 19 6 Poljska 22 7 Portugalska 17 5 19 5;12 Slovaška 25 6 19 Finska 22 6;12;17 22 8;17 Švedska 25 12;21 25 6;12 Velika Britanija 17,5 8 17,5 0;5 Slovenija 20 8,5

Povprečje 18,9 6 19,444 6,95 Vir: European Commission 2003

3.1.1 DDV v Sloveniji V Sloveniji smo DDV uvedli 1.7.1999 in z njim nadomestili prometni davek oziroma davek na maloprodajo. Zavezanec za DDV je vsaka oseba, ki kjerkoli samostojno opravlja dejavnost (Stanovnik 2004, 101). S tako definicijo so takoj izključeni odvisno zaposleni. Zato je primerneje definirati zavezanca za DDV kot osebo, ki obračunava in plačuje DDV. Pri tem zakon o DDV navaja tudi oprostitve, ki se nanašajo na določene dejavnosti, ki so v javnem interesu (socialno varstvene storitve, izobraževanje, zdravstvene storitve in druge). Prav tako so oproščene plačila DDV zavarovalniške in pozavarovalniške storitve. Tako kot večina držav EU imamo tudi v Sloveniji dve stopnji. Od leta 2002 znašata 20% (standardna stopnja) in znižana 8,5%4.

4 V EU med državami članicami še ni prišlo do soglasja glede obračuna. Za višino stopenj sta določeni le spodnji meji: 5% za znižano in 15% za standardno stopnjo.

14

Tabela 2: DDV kot % vseh davkov in kot % BDP % vseh davkov % BDP 1990 1995 1999 1990 1995 1999 EU 15 17,7 17,5 15,5 6,9 6,9 6,7 OECD 15,6 16,1 17,3 5,5 5,9 6,4 Slovenija 13,8 5,7

Vir: OECD Revenue Statistics 2001 Za Slovenijo: Bilten javnih financ letnik 5, št. 3, maj 2003, str. 12

3.1.2 DDV in uvedba EDS5 Člani strateškega sveta predlagajo uvedbo 20 odstotne obdavčitve davka na dodano vrednost. Prav to je jedro kritik nasprotnikov EDS, saj bi se tako podražili osnovni življenjski stroški za 11,5 odstotkov. Tako bi se delavcem in potrošnikom zmanjšala kupna moč in standard. Zaskrbljeni so predvsem sindikati, saj bi se tako odpravila do sedaj znižana 8,5 odstotna stopnja davka, ki velja za obdavčitev hrane, stanovanj, knjig in drugih izdelkov potrebnih za življenje. Če na kratko ocenimo vpliv povečanja stopnje DDV na omenjenih 20 odstotkov. »Povsem rigorozna analiza bi začela z ekonometrično oceno funkcij povpraševanja in ponudbe ter nadaljevala z izračunom novih ravnovesnih cen, ki so posledica spremenjene stopnje DDV« (Mrkaič 2005). Za naše potrebe pa zadostuje izračun prvega reda v Taylorjevem razvoju kupčeve cene hrane, pri čemer razvoj naredimo okoli sedanje davčne stopnje. Prednost tega pristopa je v tem, da zadostuje poznavanje vrednosti cenovne elastičnosti ponudbe in povpraševanja npr. po prehrambnih proizvodih, medtem ko nam ni treba poznati oblike funkcij ponudbe in povpraševanja. Napaka, ki nastane s tem, je le okoli en odstotek. Tako je relativna sprememba kupčeve cene p (do prvega reda natančno) podana z izrazom: ∆p/p = (1 – Epd/(Eps (1+ t)))-1 ∆t(1) , (1) kjer je Eps cenovna elastičnost ponudbe, Epd cenovna elastičnost povpraševanja, t dosedanja davčna stopnja DDV in ∆t sprememba davčne stopnje. Za izračun potrebujemo torej cenovno elastičnost ponudbe ter povpraševanja. Pri elastičnosti povpraševanja si pomagamo z rezultati analize ameriškega ministrstva za kmetijstvo (United States Department of Agriculture), ki razpolaga z podatki cenovnih elastičnosti povpraševanja za osem glavnih skupin proizvodov za 113 držav, med njimi tudi Slovenijo. Tabela 3: Cenovne elastičnosti povpraševanja za Slovenijo

Hrana &

cigarete

Obleke &

obutev

Goriva &

energija

Hišna opravila

Medic. pomoč

Izobraže-vanje

Transport &

komun. rekreacija

- 0,342 - 0,693 - 0,775 - 0,872 - 0,921 - 0,802 - 0,826 - 1,003 Vir podatkov: United States Department of Agriculture 2005.

5 Povzeto po Mrkaić 2005.

15

Kot je vidno iz tabele, znaša cenovna elastičnost povpraševanja po prehrambenih izdelkih za Slovenijo - 0,342. Večje probleme pa povzroča pridobivanje ocen za cenovno elastičnost ponudbe. Najlažje je, da si izberemo tri scenarije, in sicer optimističnega, kritičnega in srednjega6. optimističen scenarij: cenovna elastičnost ponudbe je 0,5 Če v enačbo 1 vstavimo vrednost cenovne elastičnosti povpraševanja – 0,342 in predvidevamo, da je cenovna elastičnost ponudbe 0,5 dobimo, da se bodo ob uvedbi enotne stopnje davka (sprememba sedanje znižane 8,5 odstotne stopnje z enotno 20 odstotno stopnjo) cene prehrambnih izdelkov povečale za okoli 7,1 odstotek. Ker gospodinjstva v povprečju porabijo za hrano približno 21,34 odstotka svojih dohodkov (ocena ameriškega ministrstva za kmetijstvo za Slovenijo), bi se zaradi uvedbe EDS kupna moč gospodinjstev zmanjšala za 7,1 * 0,2134 = 1,51514 odstotka. Če predpostavimo majhno cenovno elastičnost ponudbe, iz izračunov dobimo, da se bodo cene hrane povečale za okoli 7,1 odstotka, kupna moč pa bi se zmanjšala za 1,51514 odstotka, seveda ob neupoštevanju gospodarske rasti. srednji scenarij: cenovna elastičnost ponudbe je 1,0 Ob predpostavki, da je cenovna elastičnost ponudbe enaka 1,0 in predpostavko vstavimo v enačbo 1 dobimo, da bi se v tem primeru cene hrane povečale za približno 8,7 odstotka. Kupna moč prebivalstva bi se v tem primeru zmanjšala za 8,7 * 0,2134 = 1,85658 odstotka. pesimističen scenarij: cenovna elastičnost ponudbe je 2,0 Če predpostavimo, da je cenovna elastičnost ponudbe velika, na primer 2,0, se bodo cene prehrambenih izdelkov povečale za okoli 9,9 odstotka. Tako bi se v najbolj pesimističnem scenariju zmanjšala kupna moč prebivalstva za 9,9 * 0,2134 = 2,11266 odstotka. Na podlagi izračunov bi bilo ob morebitni uvedbi enotne stopnje davka težko govoriti o nekih dramatičnih spremembah cen prehrambenih izdelkov. Potrebno pa je poudariti, da je ocena odstotka dohodkov prebivalstva, ki ga namenijo za osnovne življenjske potrebščine povprečna. Tako tisti z najnižjimi dohodki ali karikirano, tisti skoraj brez dohodka, namenijo verjetno precej večji odstotek slednjega prav za dobrine, za katere trenutno velja znižana stopnja davka na dodano vrednost. Tako bi bile posledice uvedbe EDS precej večje, kot pa kažejo izračuni, ki ponujajo le nek splošen vpogled.

6 V zgornjih izračunih nismo upoštevali nikakršnih sprememb tržne strukture.

16

3.2 Davek od dobička pravnih oseb Davek od dobička pravnih oseb obdavčuje donos lastniškega kapitala sektorja, ki je organiziran kot delniška družba ali družba z omejeno odgovornostjo. Lahko rečemo, da je pred tem davkom precej negotova prihodnost, kar je predvsem posledica zelo mobilnega (predvsem portfeljskega) kapitala in zaostrenega davčnega tekmovanja, ki pritiska na zniževanje davčnih stopenj in na oblikovanje različnih oblik olajšav (Stanovnik, 1998, 108). Tabela 2 prikazuje davčne stopnje davka od dobička pravnih oseb v EU iz leta 2000. Tabela 4: Davčne stopnje davka na dobiček pravnih oseb država davčna stopnja (v %) Avstrija 34Belgija 39Danska 32Finska 29Francija 33.33Nemčija 401, 302

Grčija 40Irska 24Italija 37Luksemburg 30Nizozemska 35Portugalska 34Španija 35Švedska 28Velika Britanija 30Slovenija 25

1. zadržani dobički

2. razdeljeni dobički

Vir: IBFD 2000 (CD), EU, str.7 Za Slovenijo: DURS Iz tabele 2 je razvidno, da so davčne stopnje za davek od dobička pravnih oseb v EU (stara petnajsterica) zelo različne. Le-te se gibljejo od 24% (na Irskem) pa vse do 40% v Grčiji in Nemčiji. Argumenti, ki opravičujejo obdavčevanje dobička na ravni podjetij so:

• davek predstavlja instrument ekonomske politike, • s tem davkom podjetja plačujejo ugodnosti, ki so jih deležna skozi ekonomsko ter

družbeno okolje, • davek deluje kot davek po odbitku in s tem kot vmesna postaja za davek od dohodka

fizičnih oseb, • davek obdavčuje ekonomsko rento, ki so jo deležni lastniki produkcijskih faktorjev.

Davek od dobička pravnih oseb v Sloveniji Davčni zavezanci za davek od dobička pravnih oseb so po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb pravne osebe, ki so rezidenti Republike Slovenije, kot tudi pravne osebe, ki niso

17

rezidenti Republike Slovenije, vendar dosegajo dobiček s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije. Za rezidente Republike Slovenije velja obdavčenje po načelu svetovnega dohodka, kar pomeni, da je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji zavezanec za plačilo davka, ki ga dosega z opravljanjem dejavnosti bodisi doma ali v tujini. Na drugi strani pa za nerezidente velja teritorialno načelo. Tako so tuje pravne osebe davčni zavezanci le za dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije. Poglejmo še pomen tega davka kot odstotek vseh davčnih prihodkov ter odstotek BDP. Tabela 5: Davek od dobička pravnih oseb kot % vseh davčnih prihodkov in kot % BDP % vseh davkov % BDP 1990 1995 1999 1990 1995 1999 EU15 6,4 6,4 7,4 2,4 2,5 3,1 OECD 6,8 6,9 6,8 2,4 2,5 2,6 Slovenija 1,4 2,8 0,6 1,2

Vir: OECD Revenue Statistics 2001 (CD) Za Slovenijo: Bilten javnih financ letnik 5, št. 3, maj 2003, str. 11 Iz zgornje tabele je razvidno, da Sloveniji tako v primerjavi z državami stare petnajsterice EU kot tudi državami OECD davek od dobička pravnih oseb prinaša relativno majhen odstotek davčnih prihodkov, s tem pa tudi majhen delež v celotnem BDP.

3.3 Dohodnina Za razliko od ostalih davkov, ki so večinoma proporcionalni, je dohodnina primer progresivnega davka. Pri dohodnini je v večini razvitih držav v rabi načelo svetovnega dohodka, kar pomeni, da tudi za fizične osebe velja načelo davčne pripadnosti. Davčni rezident je v določeni državi zavezanec za dohodnino od vseh virov dohodka v svetu, vendar pa je upravičen do olajšav zaradi preprečitve dvojnega obdavčenja. Nerezidenti pa so v določeni državi zavezanci za dohodnino le za dohodek, ki so ga pridobili v njej. Posebne težave nastopijo v primerih dvojnih rezidentov, kar rešujejo posebna davčna pravila. Pri dohodnini so olajšave predvsem v obliki odbitkov pred obdavčljivo osnovo, lahko pa tudi v obliki znižanja davka ali z uporabo stopnje 0% v prvem dohodninskem razredu. Pri obdavčevanju fizičnih oseb se trendi gibljejo v smeri zmanjševanja števila dohodninskih razredov in zniževanja najvišje mejne davčne stopnje (trenutno 50% v Sloveniji). Tabela 6: Mejne davčne stopnje dohodnine (v %) davčni razred Avstrija Italija Slovenija

1. 0 23 16 2. 21 29 33 3. 31 31 37 4. 41 39 41 5. 50 45 50

Vir: DURS, 2005

18

Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta ameriška ekonomista Paul Samuelson in Milton Friedman poudarjala zamisel o linearni dohodnini. Pri tem je predvsem Friedman v svojem konceptu dohodnine poudarjal integracijo negativnega davka, ki povsem na novo postavlja celotni koncept socialnih pomoči in podpor. Vendar zanimivo kljub precejšnjemu navdušenju linearna dohodnina ni bila vpeljana v nobeni od razvitih držav. Res pa je, da jo je v 90. letih vpeljalo kar nekaj manjših držav ter držav bivšega vzhodnega bloka. Zamisel linearne dohodnine deluje v principu zelo enostavno. Vsakemu zavezancu se prizna nek znesek dohodka, ki je neobdavčen, presežek nad tem zneskom pa se obdavčuje z enotno davčno stopnjo (Kranjec 2005, 23). Vendar kljub temu da imamo samo eno davčno stopnjo, je efektivna povprečna obdavčitev progresivna, saj zavezanci z višjimi dohodki še vedno plačujejo relativno več davka kot tisti z nižjimi dohodki. Povprečna efektivna davčna stopnja se z večanjem dohodka degresivno približuje zakonsko določeni davčni stopnji. Govorimo o indirektni progresiji.

3.3.1 Mehanizem linearne dohodnine Progresivna dohodnina je namenjena prerazdeljevanju dohodkov, zato njena morebitna odprava zahteva tehten premislek. Predvsem je potrebno podrobneje proučiti obstoječ sistem socialnih transferjev in možnosti njihove transformacije v t.i.negativno dohodnino za zavezance, ki imajo dohodke nižje od zneska, ki je oproščen plačila davka (Kranjec 2005). Pri konceptu dohodnine, ki jo prinaša EDS (ki vključuje negativni davek), se srečujemo z dvema osnovnima spremenljivkama. Znesek neobdavčenega dohodka je enak razdalji 0-Y0, na kateri zavezanci ne plačujejo dohodnine. Na dohodke, ki presegajo Y0 se plačuje dohodnina po eni stopnji tako, kot kaže premica T. Če pogledamo še povprečno davčno stopnjo, vidimo, da se spreminja v obliki naraščajočega kota tg α in se giblje proti zakonsko določeni stopnji. Slika 1: Mehanizem linearne dohodnine

Vir: Kranjec 2005, 29.

19

Drug parameter pa za razliko od prvega predstavlja osnovni problem koncepta linearne dohodnine. To so dohodki, ki so nižji od Y0. Pri običajni dohodnini zavezanci, ki imajo nižje dohodke od obdavčljivega zneska ne plačujejo davka in s tem se zgodba zaključi. Vendar pa s stališča pravičnosti takšna ureditev ni sprejemljiva. Če imajo zavezanci z višjimi dohodki (tisti, ki presegajo znesek neobdavčenega dohodka) možnost uveljaviti celotni neobdavčljivi znesek, bi bilo pravično tako tudi za tiste z manjšimi dohodki. Prav to je osnovna ideja negativnega davka. Torej, da se možnosti vseh zavezancev izenačijo. Pri izbiri negativne dohodnine imamo dve rešitvi. Po prvi rešitvi znaša negativni davek samo del neobdavčljivega dohodka. Tako znaša maksimalna subvencija za zavezance brez dohodka OS, zneski subvencij, ki jih prejemajo zavezanci z dohodkom med 0 in Y0, pa se gibljejo kot prikazuje premica SY0. Prednost takšnega sistema je, da stimulira iskanje zaposlitve, saj se z večanjem dohodka subvencija zmanjša le za del dodatnega zaslužka, tako da skupni dohodek narašča hitreje, kot pa če bi zavezanec prejemal le pomoč države. Po drugi izbiri država vsakemu zavezancu, ki ima dohodek manjši od Y0, subvencionira razliko, tako da se zavezanci izenačijo pri Y0. Tako zavezanec brez dohodka dobi maksimalno subvencijo, ki znaša Sm. Zavezanci z dohodki od 0 do Y0 pa so deležni ustrezno manjše subvencije, tako kot kaže črtkana diagonala v kvadratu OSmBY0. Takšen davek pa je za državo lahko precej neugoden. Na eni strani povzroča visoke stroške, po drugi pa destimulira prejemnike, da bi se zaposlili in s tem povečali svoj dohodek, saj se za vsak zasluženi dohodek zmanjša subvencija posameznika za enak znesek (mejna davčna stopnja je torej 100 odstotna). Sistem zahteva tudi natančne podatke o različnih prejemkih zavezancev. Iz zgoraj napisanega je jasno, da je ideja linearne dohodnine smiselna le, če jo povežemo s sistemom socialnih podpor, ki so nekakšen negativni davek za zavezance, ki imajo nizke dohodke. Brez tega bi favorizirali zavezance z višjimi dohodki, revnejši pa bi olajšave lahko uveljavili le delno. Sistem pa je precej neuporaben tudi brez vključitve celotnega sistema socialnih podpor, ki morajo biti integralni del negativnega davka. Prav povezanost EDS z reformo socialnih transferjev oziroma celotnega sistema socialnih pomoči pa je tudi poglavitni vzrok, zakaj se razvitejše države do sedaj niso odločale za uvedbo obravnavanega koncepta.

3.3.2 Linearna dohodnina in Slovenija Podrobnejši izračuni bi zahtevali natančnejše (individualne) podatke o distribuciji dohodkov zavezancev in njihovih socialnih prejemkov, s čimer pa ne razpolaga nobena ustanova. Zato se omejimo zgolj na osnovne globalne parametre. Če najprej pogledamo pomembnost dohodnine kot % vseh davkov in kot % BDP za Slovenijo ugotovimo, da je v primerjavi z državami stare petnajsterice EU ter državami OECD njena pomembnost relativno manjša. Odnose prikazuje tabela 7.

20

Tabela 7: Dohodnine kot % vseh davkov in kot % BDP % vseh davkov % BDP

1990 1995 1999 1990 1995 1999EU15 27,1 26,3 26 11 10,9 11,1OECD 29,4 27 25,5 10,7 10,1 9,8Slovenija 16,1 15,4 6,6 6,3

Vir: OECD Revenue Statistics 2001 Za Slovenijo: Bilten javnih financ 2003 Za odmero dohodnine so pomembni predvsem podatki o bruto dohodku zavezancev, t.i. osnove I ter osnove II, ki služita za končni izračun. Bruto dohodek zavezancev (BDZ), ki se smatra kot približek ekonomskega dohodka iz katerega se plačuje dohodnina, je v letu 2003 znašal nekaj manj kot 3000 milijard SIT. Če od tega odštejemo prispevke za socialno varnost delojemalcev (približno 477 mlrd. SIT) in priznane normirane stroške (ca. 46 mlrd. SIT), dobimo t.i. osnovo I. Če odštejemo še različne olajšave (za starejše, invalide, za vzdrževane člane), kar znaša še približno dodatnih 700 milijard SIT , pridemo do osnove II, osnove za odmero dohodnine. Tabela 8: Osnovni parametri dohodnine v Sloveniji (2003) Postavka mldr SIT % BDP BDZ 2981,8 51,9 Osnova I 2459,6 42,8 Osnova II 1755,5 30,5 Dohodnina 345,5 6,1

Vir: Kranjec 2005 Kot je razvidno iz podatkov, pa tudi že iz prejšnje tabele, je delež vseh treh kategorij v BDP-ju v primerjavi z nekaterimi razvitejšimi državami sorazmerno nizek. Slednje dokazuje, da so v slovenski dohodninski sistem vgrajeni močni socialni elementi. Če dalje pogledamo prejemke iz sistema socialnih pomoči7 ugotovimo, da so slednji leta 2003 znašali skoraj 70% zbrane dohodnine (okoli 240 mlrd. SIT). Tako predstavljajo okoli 4,2% BDP. Če predpostavimo, da večino socialnih transferjev prejemajo zavezanci najnižjega davčnega razreda ter tisti, ki sploh ne oddajajo dohodninske napovedi, lahko predpostavimo, da znaša povprečni socialni transfer okoli 200 tisoč SIT/leto. Če k temu prištejemo še splošno olajšavo, ki znaša okoli 340 tisoč SIT/leto, pridemo do skupnega zneska 540 tisoč SIT/leto. Dalje pa se zastavlja vprašanje glede določitve velikosti dohodka, do katerega se ne plačuje dohodnina. Če iz nekaterih podatkov sklepamo, da znaša prag revščine za posameznika 950 tisoč SIT, je ta znesek sigurno nad 1 mio SIT. Tako je npr. Slovaška kot znesek vzela 1,6 kratnik tega praga, kar bi za Slovenijo pomenilo okoli 1,5 mio SIT neobdavčenega razreda, kar se približno sklada z zgornjo mejo prvega davčnega razreda, v katerem se nahaja 746 tisoč zavezancev. Če predvidevamo, da so ti zavezanci ter zavezanci izvzeti iz obdavčitve, enakomerno dohodkovno razporejeni znotraj intervala dohodkov, je možno izračunati proračunski strošek negativnega davka. Pri negativnem davku zneska 1,5 mio SIT/leto bi proračunski strošek znašal 450 mlrd SIT (polovica kvadrata OSmBY0). Potrebno je poudariti,

7 Socialni transferji predstavljajo denarna nadomestila za brezposelnost, prejemke za socialno varnost, starševska in otroška nadomestila, prejemke za invalide, občinske transferje za ostarele, štipendije, ipd.

21

da se izračuni nanašajo le na zavezance, ki se nahajajo pod mejo obdavčljivega dohodka. Dodatno je potrebno upoštevati še splošno olajšavo za zavezance, katerih dohodek je večji od Y0. Če bi do olajšave 1,5 mio SIT bili upravičeni prav vsi, bi to prineslo še dodatnih 633 mlrd SIT minusa za državni proračun. Če oboje seštejemo dobimo 1533 mlrd. SIT pri 100% negativnem davku oziroma 1083 mlrd. SIT pri 50% negativnem davku, kar je okoli 60% več (593 mlrd. SIT) kot trenutno znašajo olajšave in socialne pomoči. Tako bi bila potrebna dodatna 2% BDP-ja za socialne transferje. Potrebno pa je opozoriti tudi na distribucijske posledice uvedbe ene same davčne stopnje. Tabela 9: Distribucija zavezancev in dohodnine (2003)

Davčni razred % zavezancev % dohodnine povprečna efektivna davčna stopnja

1. razred 63,8 18,1 11,7 2. razred 26,6 31 16,6 3. razred 5,8 17,1 24,1 4. razred 1,8 9,5 29,8 5. razred 1,2 10,3 31,9 6. razred 0,7 13,9 41,1 Skupaj 100 100 19,7

Vir: Kranjec 2005. Kot je razvidno iz tabele, največ zavezancev (63,8%) plačuje dohodnino po povprečni davčni stopnji 11,7%. Predpostavimo, da bi bili slednji v celoti oproščeni plačila davka. Zavezancem drugega davčnega razreda bi se povečala davčna obveznost za okoli 15% (pri 19% davčni stopnji). Po drugi strani pa bi se zavezancem iz dveh najvišjih davčnih razredov (dohodki nad 6,4 mio SIT oziroma 9,6 mio SIT), ki plačujejo povprečno efektivno stopnjo 31,9% oz. 41,1%, davčna obremenitev bistveno zmanjšala. Tako bi prišlo do prerazdelitve dohodka v korist tistih z najvišjimi dohodki. Vendar pa je brez podrobnejših podatkov vsekakor nesmiselno podajati dokončne trditve.

3.3.3 Ekonomski učinki linearne dohodnine Zagovorniki linearne dohodnine poudarjajo predvsem njen pozitivni ponudbeni učinek, ki naj bi se pokazal v večji pripravljenosti ljudi za delo, poenostavitvi sistema, v večjih prihrankih in večjih investicijah. Vendar analize, ki so bile narejene v državah, ki so linearno dohodnino dejansko uvedle kažejo, da morebitni ponudbeni učinki niso nujno posledica poenostavljenega davčnega sistema, temveč številnih drugih spremenljivk. Tako analize IMF dokazujejo, da se v teh državah pripravljenost ljudi za delo ni povečala, niti da je prišlo do večjih NTI. Slednji spremembi naj bi bili predvsem posledica poenostavitve birokratskih postopkov, ki so prej le zavirali investiranje. Po uvedbi EDS so se res morda povečali prihranki predvsem pri zavezancih z visokimi dohodki, vendar ni nobenega dokaza, da so se ti prihranki res prelivali v investicije in ne neproduktivno potrošnjo. Velik problem linearne dohodnine pa se kaže v pripravljenosti ljudi za delo. Problem predstavlja predvsem določitev neobdavčenega zneska dohodka in odstotka negativnega davka. V primeru, da sta slednja nastavljena previsoko, se bo ustrezno zmanjšala pripravljenost ljudi za delo. Uvedba splošne olajšave, brez upoštevanja obstoječih socialnih transferjev, bi lahko pomenila veliko destimulacijo za iskanje zaposlitve oz. zaposlovanje

22

vseh tistih, ki bi s socialnimi transferji in s splošno olajšavo prejemali višje dohodke kot zavezanci, ki bi prejemali dohodke od zaposlitve. Zato brez temeljite prenove sistema transferjev uvedba linearne dohodnine ni smiselna. Dalje se pojavlja problem davčne osnove za pozitivni del linearne dohodnine. Najenostavneje je osnovo opredeliti za zaslužke od dela in za pokojnine. Prednost EDS pa se kaže v obdavčenju dohodkov od kapitala, ki pripadajo fizičnim osebam pri izplačevalcih, torej pravnih osebah. To je praktično tudi osnovni razlog za izenačitev davčne stopnje dohodnine in davka na dohodek pravnih oseb. Kar pa še ne pomeni tudi stopenj DDV. Problemi EDS in linearne dohodnine pa se ne pojavljajo le pri transferjih, pripravljenosti ljudi za delo itn., temveč je potrebno opozoriti tudi na precej administrativnih problemov. Najprej je potrebno definirati velikost enote, ki je upravičena do olajšave, kar ima pomemben vpliv na proračun. Dalje se pojavljajo tudi problemi definicije dohodka, pri katerem je enota upravičena do negativnega davka. Ta definicija mora v skrajnem primeru vključevati tudi vrednost domače proizvodnje ter privatne transferje (darila, dobrodelne pomoči). Pomembno pa je tudi vprašanje, kako med letom izplačevati negativni davek zavezancem, ki imajo dohodek nižji od neobdavčenega zneska. Tako se lahko npr. zgodi, da se med letom določeni osebi nakaže prevelik znesek transferjev. Kaj storiti v takšnem primeru? Dosedanje raziskave so pokazale, da se je v državah, ki so vpeljale linearno dohodnino, povečal davčni doprinos. Vendar pa ta ni nujno posledica večje pripravljenosti ljudi za delo, temveč predvsem posledica večje administrativne učinkovitosti davčnega postopka in odprave velikega števila izjem ter olajšav. Tako se zmanjšajo tudi stroški izpolnjevanja davčnih obveznosti zavezancev. Stroški DURS-a (neposredni stroški) znašajo v Sloveniji okoli 20 mlrd. SIT letno in predstavljajo skriti davek zavezancev. Poenostavitev bi lahko znižala te stroške tudi do petkrat, kar skupno pomeni okoli 100 mlrd. SIT letno (okoli 2% BDP). Zanesljivo ni možno podati dokončnega odgovora na vprašanje, ali je smiselna uvedba linearne dohodnine. Vsekakor pa je potrebno zdajšnji sistem dohodnine restrukturirati v smeri cedularnega obdavčenja nekaterih dohodkov, v smeri znižanja mejnih davčnih stopenj (najvišja npr. 35%) ter smeri zmanjšanja števila davčnih razredov (npr. največ 3 razredi). HJGJ IPJČG

23

4 ENOTNA DAVČNA STOPNJA VS. PROGRESIVNO OBDAVČENJE

4.1 Progresivna obdavčitev Če je mejna davčna stopnja večja od povprečne, govorimo o progresivni obdavčitvi. Davčna stopnja raste z višino davčne osnove8 . Tako pri progresivnem davčnemu sistemu, ki je še danes najbolj uveljavljen tako v ZDA kot na razvitem zahodu, plačajo več davka državljani z višjimi dohodki in nasprotno. Tako imamo več davčnih stopenj, ki se nanašajo na različne višine dohodka, s čimer je dosežena progresivnost. Na dejansko progresivnost pa ne vplivajo le različne davčne stopnje, temveč tudi različne davčne olajšave in izjeme, pa tudi definiranje davčne osnove. Davek na dohodek je eden tistih davkov, ki zagotavlja največjo stopnjo pravičnosti. Načelo davčne pravičnosti je povezano z veličino davčne obremenitve ter zapoveduje obdavčitev, ki je sorazmerna ekonomskim zmožnostim posameznika. Progresivni davčni učinek se v davčni sistem običajno uvaja z dohodnino, čeprav je to možno še z drugimi fiskalnimi instrumenti, kot so socialni transferji in brezplačen dostop do javnih dobrin. Kakšna naj bo optimalna stopnja progresivnosti v določenem okolju, je težko reči. Vedno se namreč poraja dilema med učinkovitostjo in pravičnostjo. Tako je npr. James Mirrlees v svoji teoriji optimalne progresije postavil cilj maksimiranja družbene blaginje. Pravi, da mora davčni sistem preko davčnih stopenj zagotavljati določeno vsoto davčnih prihodkov. Problem je definiral s pomočjo treh ključnih elementov (Kump 2002, 12):

• porazdelitev blaginje v odsotnosti davčnega sistema; bolj ko je ta porazdelitev neenaka, večja je možnost povečanja družbene blaginje s prerazdelitvijo,

• funkcije družbene blaginje, ki daje odgovore na vprašanja enakosti, • funkcije ponudbe dela, ki daje osnovne informacije o stroških prerazdelitvenega

davčnega sistema. Pri obravnavanju progresivnosti je vsekakor potrebno opredeliti koncept elastičnosti. Elastičnost predstavlja odstotno spremembo ene spremenljivke glede na odstotno spremembo druge spremenljivke. Tako nam npr. elastičnost davka na dohodek pove, za koliko odstotkov se spremeni davek, če se dohodek spremeni za en odstotek.

8 V tem konteksu govorimo o treh vrstah progresije. V večini držav uporabljajo stopničasto progresijo (tudi v Sloveniji), kar pomeni, da imamo v posameznih intervalih vrednostih davčne osnove različne mejne davčne stopnje. Indirektna progresija velja, če se davek plačuje šele, ko dohodke preseže nek prag, nad katerim pa velja proporcionalna davčna stopnja. Za navadno progresijo pa je značilno, da višja davčna stopnja velja za celotno davčno osnovo. Slednja velja v Sloveniji za davek na izplačane plače in davek na motorna vozila (Stanovnik 2004, 49).

24

Za progresivni davčni sistem je torej značilno, da je mejna davčna stopnja večja od povprečne davčne stopnje. Hkrati to pojasnjuje, zakaj se davčna elastičnost zmanjšuje z zviševanjem nivoja dohodka, kajti pri progresivnem davku z zviševanjem dohodka običajno raste povprečna davčna stopnja hitreje od mejne. Naslednji primer prikazuje progresivnost federalnega davčnega sistema v Kanadi. Kot je vidno iz grafa, obstajajo štiri davčne stopnje, ki se oblikujejo glede na višino dohodka posameznika. V primeru letnega osebnega dohodka do višine 7.231 kanadskih dolarjev znaša stopnja obdavčenja 0%. Dohodek med $7.231 in $30.004 je obdavčen z 17% stopnjo itd. Slika 2: Primer progresivne obdavčitve

Vir: Emes and Clemens, 2001.

4.1.1 Determinante progresivnosti Na progresivnost davka vplivajo:

• davčne olajšave, • struktura davčnih stopenj, • viri dohodka, ki jih davek zajema.

Določena stopnja progresivnosti se lahko doseže s spreminjanjem katerekoli od zgornjih predpostavk. Isti učinek se doseže s splošno osebno olajšavo, z zamenjavo osebne olajšave z odbitkom od davčne obveznosti itn. Če vzamemo za primer davek na dohodek. Odbitki pred obdavčljivo osnovo se odbijajo od bruto dohodka z namenom, da se dobi obdavčljivi dohodek, medtem ko se odbitki od davčne obveze odbijajo od davčne obveze, da se pride do končnega zneska davka, ki se mora plačati. Odbitki od davčne osnove pa so za vse davčne zavezance enaki, ne glede na višino dohodka. Najbolj tradicionalna označba progresivnosti so naraščajoče davčne stopnje. V tem primeru gre za naraščajoče mejne zakonske davčne stopnje. Obstaja več načinov za oblikovanje progresivnosti v okviru davčnih stopenj. Nekatere države imajo veliko davčnih razredov in

25

pripadajočih davčnih stopenj, s čimer je ogroženo načelo enostavnosti davčnega sistema. Progresivnost pa se lahko doseže tudi s proporcionalnimi stopnjami v primerni kombinaciji z davčnimi olajšavami ali pa postavitvijo davčnega praga. Sistem rastočih davčnih stopenj pa je na splošno bolj transparenten kot sistem davčnih olajšav, saj so stopnje eksogen parameter za vsakega davčnega zavezanca.

4.1.2 Merjenje progresivnosti Vse definicije progresivnosti se nanašajo na merjenje progresije v neki točki celotne lestvice npr. dohodka in kot take niso pravi pokazatelj progresije celotne lestvice. Ta problem lahko odpravimo tako, da se progresivnost celotnega davka oziroma davčnega sistema izrazi s pomočjo globalnega indeksa. Obstoječe mere progresije se delijo na dve skupini (Kesner in Škreb 2001, 169):

• distribucijske ali porazdelitvene mere in • strukturne mere.

Strukturne mere so osnovane na izračunu davčne obveznosti za različne višine dohodka. Progresiven davek, glede na strukturne mere, je tisti, pri katerem povprečna davčna stopnja raste z dohodkom pred obdavčevanjem. Pomembno je opazovati gibanje povprečne efektivne davčne stopnje glede na dohodkovne razrede in merjenje elastičnosti zanje. Distribucijske mere slonijo na izračunani progresivnosti pred in po obdavčenju in primerjavi med njima. Za izračun so potrebni podatki o celotni razdelitvi dohodka. Progresivni davčni sistem oziroma davek je tisti, ki zmanjšuje neenakost v razdelitvi. Slednjo lahko prikažemo z različnimi kazalniki kot Lorenzova krivulja, Ginijev količnik, Suitsov indeks, Atkinsov indeks. Slika 3: Dve Lorenzovi krivulji, ki se sekata

Vir: Stanovnik 2004, 234.

26

»Za tvorbo Lorenzove krivulje moramo gospodinjstva rangirati glede na dohodek, pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da imajo gospodinjstva s sicer enakim dohodkom, a različnim številom članov, različno raven blaginje« (Stanovnik 2004, 232). Če pogledamo najenostavnejšo različico, lahko iz slike ugotovimo, da je razdelitev dohodka bolj enakomerna v državi, katere premica se manj oddaljuje od premice enakega dohodka. Slednja tako zavzema manjši Ginijev koeficient, ki je enak dvakratniku razmerja ploščine med črto popolne enakosti in Lorenzovo krivuljo. Vrednost tega koeficienta se giblje med 0 (popolna enakost) in 1 (popolna neenakost).

4.1.3 Posledice progresije Zagovorniki EDS pri progresiji predpostavljajo negativni odziv na ponudbo delovne sile ter povečanje stroškov prerazdeljevanja dohodka. Triest je prišel do zaključka, da povečanje progresije povzroča različne stroške (predvsem prerazdelitvene funkcije), odvisno predvsem od same oblike davčnega sistema (Triest 1996, 147). Če imamo davek na dohodek z dvema različnima stopnjama, kjer je mejna davčna stopnja drugega razreda (t2) večja od mejne davčne stopnje prvega razreda (t1). Posameznik je obdavčen z t1, če dela manj kot H* ur ter s stopnjo t2, če dela več kot H* ur. Če dela število ur H* ali več in je obdavčen s stopnjo t2, je njegova neto plača oziroma v končni fazi neto dohodek manjši kot v primeru, da dela manj kot H* ur in je obdavčen s stopnjo t1. Slika 4: Model ponudbe delovne sile z dvostopenjsko davčno stopnjo

Vir: Triest 1996, 139 Učinek progresivnosti na ponudbo delovne sile pa je po mnenju večine avtorjev minimalen. Vseeno pa je pri analizi progresivnosti potrebno vzeti pod drobnogled vse učinke, ki povzročajo zmanjševanje učinkovitosti in izhajajo iz elastičnosti ponudbe delovne sile. Poleg negotovosti v odzivih delovne sile progresivni davki povzročajo tudi druge učinke. V petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je progresivni davčni sistem veljal kot nekakšen ekonomski stabilizator. Tako je presežek v proračunu nekako varoval pred inflacijskimi pritiski (Musgrave 1998, 627).

27

4.1.4 Progresija v Sloveniji Osnovni namen progresivnega davčnega sistema je zmanjševanje neenakosti. Pravičnost davčnega sistema se lahko delno dokazuje z merjenjem njegove progresije. Namen tega poglavja je ugotoviti progresivnost slovenskega davka na dohodek fizičnih oseb v letih 1991 in 2000 in vpliv progresivnosti na stanje dohodkovne neenakosti razpoložljivega dohodka. Analizo naredimo na osnovi izračuna Ginijevih količnikov dohodka pred in po obdavčitvi in s strukturno razdelitvijo dohodka po posameznih decilih, prav tako pred in po obdavčitvi. Tabela 10: Izračunane vrednosti Ginijevih količnikov dohodkov pred obdavčitvijo (leti 1991 in 2000) 1991 2000 Gmin 0,3550 0,3823 Gmax 0,3557 0,3870

Vir podatkov: DURS 2005 Izračunani Ginijevi količniki v tabeli 10 prikazujejo neenakost v razdelitvi dohodka pred obdavčitvijo. Leta 2000 se je neenakost v primerjavi z letom 1991 občutno povečala. Če primerjamo te podatke s podatki v tabeli 11, pa ugotovimo, da bi bila dejanska dohodkovna neenakost še večja, v kolikor ne bi bilo progresivnega davčnega sistema. Kot je razvidno iz spodnje tabele, progresivne davčne stopnje zmanjšujejo neenakost v razdelitvi dohodka, kar je vidno iz manjših vrednosti Ginijevih količnikov. Tabela 11: Izračunane vrednosti Ginijevih količnikov dohodkov po obdavčitvi (1991 in 2000) 1991 2000 Gmin 0,3382 0,3429 Gmax 0,3386 0,3441

Vir podatkov: DURS 2005 Potrebno je pojasniti tudi vrednosti Gmin in Gmax. Kot je vidno, so razlike med minimalnim in maksimalnim Ginijem male, kar kaže na dejstvo, da so dohodki znotraj dohodkovnih skupin enakomerno razdeljeni, iz česar lahko sklepamo, da so meje dohodkovnih skupin ustrezno postavljene. Tabela 12: Deleži dohodkov, ki jih poseduje posamezni odstotni delež prebivalstva pred obdavčitvijo

P00-10 P90-100 P99,9-100 1991 0,45 25,52 1,28 2000 1,22 29,43 1,48

Vir podatkov: DURS, 2005 Tabeli 12 in 13 prikazujeta deleže dohodkov, ki jih posedujejo posamezni decili oziroma centili prebivalstva. Iz tabel je razvidno, da so davčni zavezanci v najnižjem decilnem razredu (10 odstotkov prebivalstva z najnižjimi dohodki) posedovali približno enak delež dohodka v obeh analizah pred in po obdavčitvi in v obeh letih, še posebej leta 1991. Tako je leta 1991

28

delež dohodkov, ki ga je posedovala ta skupina povečal iz 0,45% na 0,48%, leta 2000 pa iz 1,22% na 1,43%. V najnižjem davčnem razredu davek na dohodek ni progresiven, saj ohranja v tej skupini približno enak delež pred in po obdavčitvi. V desetem, najvišjem decilnem razredu je slika drugačna. Na račun progresivnega sistema davka na dohodek se je delež te skupine zavezancev zmanjšal iz 25,52% (pred obdavčitvijo) na 24,21% po obdavčitvi za leto 1991, ter iz 29,43% na 26% leta 2000. Tudi v primerjavi zadnjega centila davčnih zavezancev je rezultat podoben. Tako se je delež dohodkov, ki ga poseduje 0,1% prebivalstva z najvišjimi dohodki leta 1991 zmanjšal iz 1,28% na 1,06%, leta 2000 pa iz 1,48% na 1,12%. Ena pozitivnih lastnosti progresivnega sistema davka na dohodek je torej zmanjševanje neenakosti. Tabela 13: Deleži dohodkov, ki jih poseduje posamezni odstotni delež prebivalstva po obdavčitvi

P00-10 P90-100 P99,9-100 1991 0,48 24,21 1,06 2000 1,43 26 1,12

Vir podatkov: DURS, 2005

29

4.2 Enotna davčna stopnja (EDS) Začelo se je s Hong Kongom, ki je imel v zadnjih petdesetih letih zaradi enotnega in enostavnega davčnega sistema najvišje gospodarske rasti na svetu. Nadaljevalo se je z Irsko, ki je zaradi zmanjšanja davčnih stopenj iz slabo razvitega gospodarstva postala eno najrazvitejših gospodarstev Evrope. Koncept EDS pa je bil zlasti debata osemdesetih let prejšnjega stoletja. Najbolj znana je študija Roberta Hall-a in Alvina Rabushke The Flat Tax (1985). V istem obdobju se za EDS navdušujejo ameriški republikanci (Grecu, 2004). Čeprav reforma propade, se sistem dokaj uspešno uveljavi predvsem v baltskih državah ter Rusiji in Ukrajini. Najnovejša zgodba je Slovaška, ki jo predvsem mlajši ekonomisti dajejo za vzgled tako tranzicijskim kot bogatim evropskim državam. Tabela 14: Države s sistemom enotne davčne stopnje Država Stopnja Leto uvedbe Guemsey 20% 1940 Jersey 20% 1940 Hong Kong 10% 1947 12,50% 1950 15% 1966 16% 2003 Estonija 26% 1994 24% 2004 22% 2006 20% 2007 Latvija 25% 1994 Litva 33% 1994 Rusija 13% 2001 Slovaška 19% 2003 Ukrajina 13% 2004 Srbija 14% 2003 Irak 15% 2004 Gruzija 12% 2005 Romunija 16% 2005

Vir: The Economist 2005. Repovž 2005. V zvezi s pojmom EDS je potrebno najprej poudariti, da poznamo dve različici. Pri ožji gre zgolj za dohodnino, kar pomeni, da je zgolj dohodek fizičnih oseb obdavčen po enotni davčni stopnji, ne glede na vir ali višino dohodka. Govorimo o linearni dohodnini. Pri razširjeni različici gre za enotno stopnjo davka na dohodek fizičnih oseb, dohodek pravnih oseb ter davka na dodano vrednost (Jorgenson 2001). Večina držav, ki ima EDS, se je odločila za ožjo različico, razširjeno varianto pa sta uvedli npr. Slovaška in Romunija. Eno od glavnih načel enotne stopnje davka je, da se vsi dohodki obdavčijo samo enkrat in to čim bliže viru tega dohodka. Obstoječi progresivni davčni sistem krši to načelo v večih pogledih: nekateri dohodki sploh niso obdavčeni (The Economist 2005). Po drugi strani so nekatere vrste dohodkov obdavčene dvakrat (npr. dividende in kapitalski dobički): na ravni podjetja nato na ravni posameznika. Nekatere vrste dohodkov pa so lahko obdavčene ali pa tudi ne, odvisno predvsem od iznajdljivosti posameznika. EDS predvsem z ukinitvijo dvojnega obdavčenja ter ukinitvijo raznih olajšav preprečuje tovrstne anomalije.

30

Druga značilnost enotne stopnje davka je ta, da so vse vrste davka obdavčene po enaki stopnji, ne glede na to, za kakšne dohodke gre. Edina izjema velja za fizične osebe, saj je njihov dohodek do določene velikosti zneska neobdavčen. Tako davkoplačevalci, ki imajo manjši znesek od neobdavčenega, ne plačujejo davka. Razumljivo je, da so do olajšave tega zneska upravičeni tudi tisti, ki to mejo presegajo (Mitchell 2005, 3). Slika 5: Mejna in povprečna davčna stopnja pri 20% stopnji davka

Vir: Emes and Clemens, 2001. Slika 5 prikazuje 20% enotno davčno stopnjo za Kanado. Slednje so oproščeni posamezniki, družine ali podjetja, katerih letni dohodek znaša manj kot 10.000 kanadskih dolarjev letno. Povprečna davčna stopnja prikazuje premo sorazmerje med učinkovitostjo pobiranja davkov (obsega) in višino dohodka. S povečanjem ravni dohodka se povprečna stopnja približuje dejanski enotni stopnji, vendar se realno nikoli ne izenačita. To je pravzaprav nekakšen »trade-off«, ki ga je potrebno upoštevati ob uvedbi t.i. flat tax-a. Večja kot je začetna izvzeta (neobdavčljiva) višina dohodka, večja mora biti davčna stopnja, ki velja za vse ravni dohodka. Le tako je mogoče imeti, predvsem z vidika prihodkov, učinkovit davčni sistem. Znižanje davčne stopnje je doslej v večini primerov privedlo do povečanja davčnih prilivov v proračun. Zagovorniki EDS to pripisujejo predvsem dejstvu, da nižje davčne stopnje spodbujajo naložbe, varčevanje in dodatno aktivnost ter s tem gospodarsko rast, po drugi strani pa se razširi davčna baza, saj se zmanjšajo možnosti za izogibanje plačevanju davka (Hall in Rabushka 1995, 32; Seldon in Boyd 1996, 9-12). Zanimivo je tudi, da so se v državah, ki so EDS uvedle, povečali davčni prihodki od davkoplačevalcev z višjimi dohodki. Slednje je lažje razumljivo, če pogledamo Lafferjevo krivuljo. Ni dvoma, da bodo pri visokih davčnih stopnjah prevladovali substitucijski učinki; posamezniki bodo delali manj in država bo pobrala manj davkov. Pri nizkih davčnih stopnjah bodo prevladovali dohodkovni učinki.

31

Slika 6: Lafferjeva krivulja9

Vir: Greco 2004, 5. Krivulja ponazarja, da z naraščanjem davčnih stopenj prihodki države rastejo le do določene stopnje , ki pomeni maksimalno količino pobranih davkov. Po tej stopnji vsakršno povečanje davčnih stopenj ljudi privede do tega, da delajo manj, razumljivo pa se zmanjšajo tudi davčni prihodki. Krivulja prikazuje tudi dva načina, s katerima lahko država pobere enako količino davkov: visoki davki z majhno davčno osnovo, na drug način pa z nizkimi davki, ki povečajo davčno osnovo. Tako zagovorniki EDS predvidevajo, da davčna stopnja progresivnega sistema presega optimalno davčno stopnjo. Z znižanjem stopenj bi dosegli večjo pripravljenost ljudi za delo in investiranje, kar bi »dvignilo« celotno ekonomijo (Creedy 2003, 12-14). Kljub zgoraj naštetim dejstvom analitiki opozarjajo, da višji davčni prihodki v proračun niso nujno posledica večje pripravljenosti davkoplačevalcev, da plačujejo davke, temveč posledica izboljšane učinkovitosti davčnega sistema in ukinitve velikega števila olajšav, oprostitev in izjem. Prav tako tudi razne analize Mednarodnega denarnega sklada niso pokazale neposredne povezave med večjo pripravljenostjo za dodatno delo ter višjimi naložbami in enotno davčno stopnjo. Naložbe so se lahko povečale tudi zaradi poenostavitve birokratskih postopkov, ki so prej zavirali vlaganja. »Poleg tega analize niso potrdile, da so se večji prihranki, ki jih je fizičnim osebam z višjimi dohodki omogočila enotna davčna stopnja, res usmerili v dodatna vlaganja oziroma investicije« (Mencinger 2005). Izkušnje z enotnim davkom Z zniževanjem davčnih stopenj, z namenom spodbujanja gospodarske rasti je v tridesetih letih dvajsetega stoletja začel ameriški predsednik Coolidge, ki je znižal davčne stopnje s 76 odstotkov v letu 1921 na 25 odstotkov v letu 1926. Zaradi tega se je BDP v obdobju od leta 1921 do leta 1929 realno povečal za 59 odstotkov, povprečne stopnje letne gospodarske rasti pa so bile višje za 6 odstotkov. V istem obdobju so se proračunski prihodki iz naslova davka

9 Dr. Arthur B. Laffer je razvil tudi naložbeno teorijo, po kateri se investitorjem priporoča, da podjetja kupujejo v državah z nizko davčno stopnjo in prodajajo v državah z visoko davčno stopnjo. Njegovo teorijo potrjuje gibanje svetovnih borznih indeksov. Vrednost indeksa v državah z najnižjo stopnjo davka (Litva, Latvija, Irska in Malta) se je od začetka leta 2000 do konca leta 2004 posedmerila, medtem ko so borzni indeksi v državah z visokimi davčnimi stopnjami izgubljali na vrednosti.

32

na dohodek fizičnih oseb povečali za 61 odstotkov. Podobne rezultate je doseglo znižanje davčnih stopenj z 91 odstotkov v letu 1963 na 70 odstotkov v letu 1965 pod predsednikom Kennedyjem. V osemdesetih letih je Reagan radikalno znižal davčno stopnjo ( s 70 odstotkov v letu 1980 na 28 odstotkov v letu 1988), zaradi česar so se davčni prihodki povečali za 99,4 odstotkov. Hong Kong je enotno davčno stopnjo uvedel že leta 1947 in analitiki pripisujejo zasluge za visoke gospodarske rasti ravno enostavnemu davčnemu sistemu z nizkimi davčnimi stopnjami. Hong Kong ima dualni davčni sistem, v katerem lahko davkoplačevalci izbirajo, ali bodo davke na svoje prihodke plačevali po progresivni ali enotni davčni stopnji. Pri progresivnem obdavčenju v razponu od 2 do 20 odstotkov lahko davkoplačevalci uveljavljajo davčne olajšave, pri enotni davčni stopnji, ki znaša 16 odstotkov, pa ne. Davkoplačevalci se večinoma odločajo za enotno davčno stopnjo, ker je nižja in ne povzroča dodatnih stroškov (Grecu, 2005).

4.3 Trendi v svetu Konkurenca davčnih sistemov in naraščajoča evropeizacija davčnega prava spodbujajo posamezne države v Evropi ter drugje po svetu k davčnim reformam in spremembi davčnih stopenj. Detaljne opredelitve, zlasti davčnih osnov, so prepuščene zakonodajam posameznih držav. Pritisk glede davčnih reform povečuje hitrost sprememb na področju davčne zakonodaje. Vendar zlasti pri mednacionalnih poslovnih odnosih so potrebni mednarodni dogovori in opredelitve skupnih načel (Čokelc, Kokotec-Novak, Repovž 2005, 3). Takšna potreba se zlasti pojavlja pri dobičkih iz prodaje podjetij, prispevkih za socialno zavarovanje, mednarodnem pretoku kadrov, obresti na medbančne vloge, obdavčitvi umetnikov, pri mednarodnih podjetjih in koncernih itn. Splošna značilnost trendov v prihodnje je, da se bodo zmanjševali neposredni davki, vendar na račun povečevanja posrednih davkov. Spremembe v davčni strukturi bodo doprinesle k primerljivosti davčnih sistemov (Joumard 2002, 126). V skoraj vseh davčnih sistemih zahodnih industrijskih držav je uveden davek na dodano vrednost. Zmanjševanje davčnih stopenj je pri davku na dodano vrednost relativno redko, vendar v nekaterih državah potrebno, zaradi uskladitve z evropskimi usmeritvami. Spremembe se nanašajo na stopnje obdavčitve ali na opredelitve posameznih sestavin davka. Narašča pa uvajanje dajatev, ki imajo ekološke usmeritve, vendar ta zakonodaja ni medsebojno usklajena niti na področju Evrope kot tudi pri mednarodnih primerjavah. Ekološki davčni modeli so razviti predvsem v Skandinaviji (npr. davek na električno energijo na Švedskem), na Nizozemskem in v Italiji .

33

Slika 7: Prihodki od ekoloških davkov kot odstotek BDP in celotnih davčnih prihodkov leta 1998

0

1

2

3

4

5

6

7

Danska

Grčija

Portug

alska

Nizoze

mska

Norveš

ka

Finska

Italija

Velika

Brita

nija

Švedsk

aIrs

ka

Luxe

mburg

Belgija

Avstrij

a

Španij

a

Nemčija

Francij

aŠvic

a

Kanad

aZDA EU

OECD

odstotek BDP odstotek celotnih davčnih prihodkov

Vir podatkov: Environmentally-related tax database, OECD, 2001. Globalna konkurenca je dosegla države kot institucije. Konkurirajo si, da bi na svoja tla privabile čim več podjetij in s tem ustanovile čim več delovnih mest. Delovna mesta dajejo zanesljive davkoplačevalce. Smo v obdobju nižanja podjetniških davčnih stopenj. Proces vodi v smeri, ko naj davki ne bi zavirali gospodarstva. V prihodnje gre pričakovati, da bo davčni sistem v celoti temeljil na obdavčenju delavcev, podjetja pa bodo davkov prosta. Konkurenca med državami izgleda biti brez konca.

34

4.4 Primerjava Slovenije na področju davčnih prihodkov s povprečjem EU ter s svetovnim gospodarstvom Po podatkih pred nekaj meseci objavljene študije OECD zbere naša država bistveno manj davka od gospodarsko razvitih državah pri dohodnini, davku od premoženja in davku na dobiček podjetij. Javnofinančni primanjkljaj naj bi se tako s 70,5 milijard v letu 2003 povečal na 113,5 milijard v letu 2005 (z 1,23% na 1,49% BDP). Neustrezen obseg javnofinančnih prihodkov razkrije primerjava z državami članicami EU ter drugimi razvitimi državami. Tako so po podatkih OECD v letu 2002 v petnajsterici (stare članice) davčni prihodki dosegli 40,6% BDP. Če pogledamo Slovenijo, naj bi bil ta delež 39,6%, v letu 2003 pa je bil 38,8% (Bilten javnih financ, 2004). Slika 8: Davčni prihodki v % BDP za leto 2002

0

10

20

30

40

50

60

Japon

ska

ZDAIrs

ka

Portuga

lska

Španij

aŠvic

a

Slovaš

ka VBGrči

ja

Nemčij

aČeš

ka

Sloven

ija

Norvešk

a

Nizoze

mska

Luks

embu

rgIta

lija

Avstrij

a

Fran

cija

Belgija

Finska

Dansk

a

Šveds

kaEU15

Vir podatkov: Revenue Statistics OECD 1965-2003, 2004. Večji delež so imele predvsem skandinavske in srednjeevropske države: Finska, Danska, Norveška, Švedska ter Francija, Belgija, Italija, Nizozemska in Avstrija, ki so gospodarsko razvite in imajo višjo življenjsko raven (merjeno po BDP na prebivalca). Če pogledamo še države, ki dosegajo podobno raven kot Slovenija, npr. Grčija, Portugalska in Španija, ugotovimo, da imajo nižji delež davčnih prihodkov v BDP od naše države in zato manj davčno obremenjeno gospodarstvo in prebivalstvo. Drugače je z manj razvitimi novimi članicami EU, kjer imata Češka in Madžarska približno tolikšen delež davčnih prihodkov v BDP kot Slovenija, medtem ko je davčna obremenitev bistveno manjša na Slovaškem (33,1%) in v Poljski (32,6%). Za vse nove članice je v zadnjih letih sicer značilno, da se spopadajo z vse večjimi težavami proračuna ter prevelikimi javnofinančnimi izdatki za javno porabo. Manjšo davčno obremenitev sta imeli tudi Irska in Velika Britanija. Če pogledamo razvite države izven Evrope vidimo, da se z manjšim davčnim bremenom ponašajo države kot Japonska, Avstralija, Kanada ter ZDA. Za vse je značilno, da imajo v primerjavi z Evropo bistveno nižjo javno porabo, manjše izdatke za socialno državo in zato ustrezno nižje davke ter bolj konkurenčno gospodarstvo. Zaradi visokih javnih izdatkov za socialno državo, ki so značilni

35

za srednjeevropske države, veljajo višji davki, ki pretežno obremenjujejo delo in gospodarstvo Evrope (OECD Revenue Statistics 2004, 66). Torej naj bi davčna reforma, ki je na vidiku, spremenila ravno strukturo davčnih prihodkov. Po podatkih OECD zbere naša država bistveno manj davka od gospodarsko razvitih držav pri dohodnini, davku od premoženja in davku na dobiček podjetij. Leta 2002 je petnajsterica EU zbrala v povprečju 10,9% BDP, medtem ko je v Sloveniji izkupiček od dohodnine le nekje okoli 6-6,5% BDP. Eden od razlogov leži v dejstvu, da za razvitimi državami močno zaostajamo pri obdavčitvi premoženja prebivalstva. Po podatkih statističnega urada ima v Sloveniji okoli 80 odstotkov gospodinjstev v lasti nepremičninsko stanovanjsko premoženje, kar je največji delež v primerjavi z vsemi razvitimi državami. Na drugi strani pa poberemo le 0,6% BDP davka na premoženje, kar je daleč pod povprečjem EU, kjer se delež giblje okoli 1,9% BDP. Velik razkorak kaže tudi davek na dobiček, saj ga naša država pobere le okoli 1,9% BDP, medtem ko ta delež v petnajsterici EU dosega 3,4% BDP. Na drugi strani pa Slovenija v primerjavi z večino zahodno evropskih držav pobere nadpovprečno veliko prispevkov za socialno varnost, kar močno bremeni dohodke iz zaposlitve in povečuje stroške dela. Delež teh davkov se je v Sloveniji gibal okoli 13% BDP, medtem ko je v petnajsterici EU ta znašal okoli 11,5% BDP. Več tovrstnega davka poberejo le skandinavske države in nove članice EU (OECD Revenue Statistics 2004, 66-80). Slika 9: Struktura davčnih prihodkov v % BDP za leto 2002

12,3

1,93,4

10,9 11,4

14,2

0,61,9

6,1

12,8

0

2

4

6

8

10

12

14

16

Davek nablago instoritve

Davek napremoženje

Davek nadobiček

Dohodnina Prispevki zasocialnovarnost

EUSlovenija

Vir podatkov: Revenue Statistics OECD 1965-2003, 2004; Bilten javnih financ, 2004. Najpomembnejši davčni prihodek v Sloveniji so davki na blago in storitve, med katerimi so ključni DDV in trošarine. Gre za davek na potrošnjo, ki ne obremenjuje dohodkov iz zaposlitve in blagodejno vpliva na konkurenčnost države. Po izkupičku tega davka sodi Slovenija v sam vrh Evrope. Če pogledamo npr. leto 2002, se je v proračun na račun slednjega davka nateklo 14,2% BDP, medtem ko je povprečje držav EU okoli 12% BDP. Obilen prihodek DDV in trošarin na eni strani ter struktura davčnih prihodkov na drugi strani kažejo, da je slovenska davčna uprava v primerjavi z evropskimi nadpovprečno učinkovita pri pobiranju DDV in trošarin. Sam vstop Slovenije v EU prinaša bojazen izpada davčnih prihodkov iz naslova DDV in trošarin. Tako naj bi se s povečanjem nadzora pri uvozu skrčil priliv od DDV za približno odstotek. Da ne bi bila luknja v proračunu še večja, je torej sprememba sestave prihodkov in dodatna obdavčitev dohodkov iz premoženja in kapitala nujna.

36

5 IZKUŠNJE Z ENOTNIM DAVKOM

5.1 Slovaška Slovaška je kot šesta evropska država leta 2003 uvedla enotno davčno stopnjo, ki pomeni, da so vse vrste dohodka obdavčene po eni sami davčni stopnji. Le-ta v slovaškem primeru znaša 19 odstotkov. Slovaška vlada je z reformo želela doseči naslednje cilje:

• ustvariti prijazno okolje za investiranje in podjetništvo, tako na ravni posameznika kot podjetij,

• z enako stopnjo obdavčitve doseči visoko stopnjo pravičnosti pobiranja davkov, • odpraviti slabosti in pomanjkljivosti obstoječega davčnega sistema.

Reforma enotne davčne stopnje naj bi temeljila na naslednjih principih (Rednak 2005):

• prehod iz pretežno direktnih davkov na indirektne davke in prehod iz obdavčevanja proizvodnje na obdavčevanje potrošnje,

• odprava vseh izjem ter dogovorov, • eliminacija, v kolikor je le mogoče, dvojnega obdavčenja.

Davek na dohodek fizičnih oseb Prejšnji sitem je poznal 21 vrst obdavčenja neposrednega dohodka, vključno s petimi vrstami davka na osebni dohodek, kjer je začetna stopnja znašala 10 odstotkov in progresivno naraščala do 38 odstotkov. Zagovorniki EDS poudarjajo, da tak sistem spodbuja ljudi k dodatnemu izobraževanju in k dodatni aktivnosti, saj jim ostane več dodatnega dohodka kot v sistemu s progresivno davčno stopnjo. Na drugi strani pa kritiki zatrjujejo, da imajo od davka z eno stopnjo največ koristi davkoplačevalci z visokimi prihodki, medtem ko največ izgublja srednji razred. Davkoplačevalci z nizkimi dohodki so do določene višine dohodka (približno 2.000 evrov letno) oproščeni plačila davka na dohodek, medtem ko lahko davkoplačevalci, ki vzdržujejo zakonca brez dohodkov, zgoraj navedenih 2.000 evrov uveljavijo kot olajšavo. Podobno velja tudi za vzdrževane otroke (Slovakia Financial Ministry, 2004). Novi zakon radikalno poenostavlja obdavčitev dohodkov, saj z namenom doseganja velike davčne transparentnosti in minimiziranja gospodarskih deformacij odpravlja praktično vse izjeme, olajšave in posebne režime (prejšnji davčni sistem je poznal več kot 200 izjem). Davčna reforma je ukinila tudi davek na prenos lastništva nad nepremičninami, davek na donacije in davek na dediščino (IMF 2004, 2). Na ravni osebnih dohodkov so prejšnje olajšave nadomeščene z usmerjenim izravnavanjem dohodka v obliki socialnih subvencij, za kar vlada izvaja reforme socialnega, zdravstvenega in pokojninskega varstva. Zaostrila je delovno zakonodajo, s čimer želi spodbuditi brezposelne, da iščejo zaposlitev in zmanjšati delež sive ekonomije.

37

Davek na dohodke podjetij Davek na dobiček podjetij se je s 25 odstotkov znižal na 19 odstotkov, poleg tega pa se je na ravni podjetij zaradi poenostavitve obdavčenja ter predvsem administrativnih postopkov izboljšala transparentnost in poslovna klima, saj lahko podjetja sedaj natančno in enostavno izračunajo davčno obremenitev, kar je bilo do sedaj zaradi kompleksnosti in nenehnih sprememb davčnega sistema praktično nemogoče. Vlada zaradi znižanja davčnih stopenj pričakuje tudi zmanjšanje davčnih utaj. Pomembna pridobitev novega sistema je ukinitev dvojnega obdavčenja, ki je bilo najbolj očitno v primeru dividend, ki so bile najprej obdavčene kot dobiček podjetja, nato pa še na ravni posameznika, kot osebni dohodek davkoplačevalca. Tako so danes dohodki od naložb obdavčeni samo na ravni podjetniških dobičkov. Davek na dodano vrednost Kratkoročno zmanjšanje davčnih prihodkov (predvsem neposrednih davkov) je vlada kompenzirala s povečanimi prihodki od davka na dodano vrednost. Pred uvedbo je imela Slovaška znižano stopnjo DDV 14 odstotkov, standardna stopnja pa je znašala 20 odstotkov. Reforma je ukinila znižano stopnjo DDV in uvedla enotno stopnjo DDV v višini 19 odstotkov. Zagovorniki reforme poudarjajo, da je bil ključni razlog za znižano stopnjo DDV omogočanje nižjih cen osnovnih življenjskih potrebščin za socialno ogrožene sloje prebivalstva, pri čemer dvomijo o učinkovitosti tega sistema v primerjavi z deformacijami, ki jih hkrati povzroča (IMF 2005, 8). Za socialno ogrožene je sedaj predviden sistem subvencij znotraj socialnega in zdravstvenega varstva. Prvi učinki davčne reforme Da bi zagotovila nevtralni učinek davčne reforme na javne finance v prvem letu po uvedbi, je vlada naročila pet neodvisnih izračunov vpliva reforme na proračun, da bi izbrala najbolj ugodno stopnjo davka. Težave pri ocenjevanju davčne elastičnosti, ki so bile posledica pomanjkljivih podatkov o strukturi in gibanjih davčnih prihodkov gospodinjstev, niso omogočale dovolj natančnih izračunov. Zato je vlada upoštevala najbolj konzervativen izračun. Za nazornejšo predstavo poglejmo na kratko nekaj osnovnih kazalnikov gospodarskega razvoja in uspešnosti. Slika 10: Zaposlenost in gospodarska rast, Slovaška 1999-2004

Vir: Statistical Office of the Slovak Republic, 2005.

38

Leta 2004 je stopnja zaposlenosti padla, kljub močni gospodarski rasti. Vendar pa je po napovedih slovaškega ministrstva za delo to le kratkotrajni učinek, ki je predvsem posledica privatizacije večjih državnih podjetij. Tako naj bi se brezposelnost dolgoročno zmanjšala na raven stopnje EU. Vendar je potrebno poudariti, da ni mogoče trditi, da obstaja močna korelacija med visoko gospodarsko rastjo in reformo davčnega sistema. Kot je vidno tudi iz slike, se je realni BDP povečeval tudi v obdobju pred uvedbo EDS. Zaradi ukinitve znižanih stopenj na živila in druge osnovne potrebščine, naj bi se povečali predvsem prihodki iz posrednih davkov. Nekateri manjši davki kot npr. davek na dediščino in cestni davek naj bi se ukinili, luknja v proračunu pa naj bi bila predvsem posledica zmanjšanja davkov iz dohodka, tako na ravni posameznika kot ravni podjetij (IMF 2005, 64). Reforma se torej giblje v smeri razbremenjevanja gospodarstva oziroma večanja konkurenčnosti. Tabela 15: Sestava davčnih prihodkov na Slovaškem po reformi

sprememba v primerjavi z

2003 davki na dohodek -1,5 davki na dohodek zaposlenega -0,8 davki na samozaposlene osebe 0

davki na dohodek podjetij -0,7 davki na blago in storitve 1,5 DDV 1,3 trošarina 0,2 drugi davki -0,3 davki na premoženje -0,1 prometni davek 0 carine -0,2 SKUPAJ -0,3

Vir podatkov: International Monetary Fund, 2005. Kot je vidno iz tabele 16, naj bi reforma na Slovaškem prinesla leta 2006 v primerjavi z letom 2002 za 1.7 odstotne točke BDP manj davčnih prihodkov. Proračunski primanjkljaj je vsekakor ena izmed osrednjih točk, ki jo poudarjajo kritiki EDS. »Če pa bi dvignili davčno stopnjo, da bi nastali primanjkljaj zmanjšali, bi davek izgubil svojo privlačnost. Bogatejši bi bili z davki manj obremenjeni, srednji razred pa bolj, kar bi imelo predvsem socialne posledice (Stiglitz 1988, 134-137)«.

39

Tabela 16: Primerjava davčnih prihodkov na Slovaškem za leti 2002 in 2006 % BDP 2002 2006 (ocenjeno) Davki na dohodek 6,9 5 Davki na dohodek fizičnih oseb 3,4 2,4

Davki na dohodek pravnih oseb 2,7 2,2

Davki na samozaposlene osebe 0,9 0,4

Davek na dodano vrednost 7,6 8,4 Trošarine 3,1 3,2 Davek na dediščino 0,2 0 Lokalne takse 0,6 0,7 Cestni davki 0,2 0 Drugi davčni prihodki 0,4 0,1 Celotni davčni prihodki 19 17,3 Vir podatkov: Slovakia Financial Ministry, 2005. Na drugi strani pa je pri Slovaški potrebno opozoriti na precejšen porast neposrednih tujih investicij. Vendar pa poleg nizkih davčnih stopenj tuje vlagatelje v državo privablja tudi osrednja geografska lega in nizki stroški sicer dobro kvalificirane delovne sile. Tabela 17: Slovaška (sestava rasti)

1994-2004 2005-06 rast BDP 4,4 4,9

prispevek k rasti

delo 0,1 0,5 kapital 0,4 0,4

NTI 2,3 4,5 Vir podatkov: Statistical Office of the Slovak Republic 2005 in IMF, 2005. Kot je vidno iz tabele 17, predstavljajo neposredna vlaganja tujih podjetij na Slovaškem10 več kot 4 odstotne točke prispevka k rasti bruto domačega proizvoda. Druga pomembnejša dejavnika sta delo, ki naj bi v prihodnje prispeval 0.5 odstotne točke ter kapital, katerega doprinos je 0.4 odstotne točke. Enotna davčna stopnja kljub linearnosti ohranja progresivno naravo glede učinkovitosti efektivnih davčnih stopenj, s katerimi se soočajo različne dohodkovne skupine. Kritiki enotne davčne stopnje poudarjajo, da favorizira oz. nagrajuje predvsem bogate, medtem ko srednjemu sloju nalaga le še večje stroške. Za ponazoritev tega si sposodimo primer, ki ga navajata Jorgenson in Kun-Young (2001, 36-38) in ga predstavlja slika 11.

10 Največ na Slovaškem vlagajo avtomobilska podjetja, ki pa so povezana s številnimi drugimi gospodarskimi vejami. Ivan Mikloš (slovaški finančni minister) pravi, da ga ne skrbi enostranska usmerjenost ter prehitro odpiranje tujim podjetjem. Nasprotno v tem vidi potencial za razvoj boljših delovnih mest ter višjo raven izobraženosti (Šoštarič 2005; Pavlin in Trampuš 2005).

40

Slika 11: Razlika v plačilu davkov

Vir: Conesa in Kroeger, 2005. Na sliki 11 je vidna razlika v obdavčenju glede na izbrani davčni sistem. Predstavljena je 17,2 odstotna enotna davčna stopnja z višino neobdavčenega dohodka $9,400. Največje ugodnosti t.i. flat tax-a pridobita najvišji dohodkovni razred, sledi mu razred z najnižjimi dohodki (Jorgenson in Kun-Young 2001, 36-38). Negativne posledice tako utrpijo predvsem davkoplačevalci v srednjem dohodkovnem razredu. Tako bi na primer gospodinjstvo z letnim dohodkom $40,000 plačalo $400 več davka letno. Tisti z letnim dohodkom $100,000 pa bi plačali $1,400 davka manj letno. Pride torej do redistribucije dohodka. To je vidno tudi na spodnji sliki, ki prikazuje mejne davčne stopnje na primeru Slovaške pred in po uvedbi enotne davčne stopnje. Slika 12: Mejne davčne stopnje

Vir: IMF, 2005. Veliko črnila je bilo prelitega tudi na temo učinkov EDS na ponudbo delovne sile. Zagovorniki enotne stopnje davka poudarjajo večjo pripravljenost ljudi za delo, saj jim takšna obdavčitev prinese več dohodka. Vendar pa ni mogoče zagotovo trditi, da obstaja trdna zveza med ponudbo delovne sile in nižjimi davčnimi stopnjami. Tudi spodnji primer Slovaške kaže

41

le na manjše premike v neto dohodku zaposlenih, kar pa je tudi posledica drugih spremenljivk in ne le EDS. Slika 13: Neto dohodek od dela

Vir: Slovakia Ministry of Labor, Social Affairs and Family, 2004.

5.2 Rusija Za ruski davčni sistem v devetdesetih je bila značilna slaba plačilna disciplina, dosti izogibanja plačevanju davka, visoke davčne stopnje, slab pravni sistem. Januarja 2001 vse preseneti novica, da Rusija ukinja star progresivni davčni sistem, z najvišjo davčno stopnjo 30 odstotkov, ki ga zamenja enotna 13 odstotna davčna stopnja dohodka fizičnih oseb. Leto kasneje sistem dopolni 24 odstotna stopnja davka od dobička pravnih oseb. S tem Rusija pridobi na učinkovitosti, enostavnosti ter spodbujanju podjetniške klime. Poveča se tudi davčna osnova, saj se ukine večina izjem in olajšav. Potrebno pa je poudariti, da za razliko od Slovaške, Rusija obdrži dvostopenjski sistem davka na dodano vrednost. Mogoče celo pomembnejšo vlogo kot znižanje stopenj opravijo spremembe na področju administracije in pravnega reda. Tako dobijo davčne oblasti več pooblastil, kar prinese večjo plačilno disciplino. Dobri rezultati se pokažejo že leta 2001, in sicer predvsem na prihodkih od davkov na dohodek posameznika, ki se povečajo skoraj za 20 odstotkov (Gaddy in Gale, 2005). Težko je govoriti o neki močni povezavi med gospodarsko rastjo in reformo davčnega sistema. Tako je že leta 2000 stopnja rasti BDP znašala okoli 10 odstotkov, kar pa je povsem razumljivo, če vemo, da je leta 1998 Rusija doživela globoko recesijo. Dalje je bilo leto 1999 zaradi rasti cen nafte na svetovnem trgu še posebej ugodno za Rusijo. Tako se je njen prihodek iz naslova naftnih derivatov, ki predstavljajo največji izvozni artikel, povečal iz $2 bilijona leta 1999 na $7 bilijonov leta 2001 (Shatalov 2004, 10).

42

Slika 14: Ruska gospodarska rast v odstotkih

0

2

4

6

8

10

12

1999 2000 2001 2002 2003

Ods

tote

k

Vir podatkov: Rosstat, 2005 Kot opozarja Kwon (2003), ni mogoče posebej opredeliti učinka povečanja cen nafte ter učinka EDS na rast ruskega gospodarstva. Trdi namreč, da je pri rasti EDS igrala povsem sekundarno vlogo, z zagotavljanjem večje elastičnosti davčnega sistema do cen nafte. Njegovo tezo potrjujejo tudi izkušnje drugih držav izvoznic nafte. Slika 15: Brezposelnost v odstotkih

0

2

4

6

8

10

12

1999 2000 2001 2002 2003

Ods

tote

k

Vir podatkov: Rosttat, 2005 Gornja slika prikazuje gibanje brezposelnosti v Rusiji v obdobju od 1999 do 2003. Po raziskavah IMF naj bi reforma davčnega sistema posebej ugodno vplivala na rast ponudbe delovne sile ljudi, ki se nahajajo v zgornjem razredu po višini dohodka, medtem ko večjih premikov pri spodnjem dohodkovnem razredu ni bilo zaznati velikega povečanja ponudbe dela (Ivanova, Keen in Kleem 2005, 12). Na drugi strani pa je potrebno poudariti, da naj bi bilo to povečanje predvsem posledica zmanjšanja stopenj socialnega varstva za premožnejše, medtem ko se stopnje za delavce v nižjih dohodkovnih razredih niso bistveno spremenile.

43

Slika 16: Rast produktivnosti in realne mezde (1997=100)

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004

Inde

ks

Produktivnost Realne mezde

Vir podatkov: Rosttat, 2005 EDS tudi na produktivnost in realne mezde ni imela posebnega učinka. Rast je potrebno razumeti predvsem iz vidika izboljšanja delovne zakonodaje, na drugi strani pa tudi delovnih pogojev, ki so predvsem posledica potrebe po vse večji konkurenčnosti gospodarstva (FitzGerald 2005). Slika 17: Stopnje rasti investicij v odstotkih

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

2000 2001 2002 2003 2004

Vir podatkov: Rosttat, 2005 Worldbank (2005, 6). Tudi z vidika stopnje rasti investicij je mogoče trditi, da EDS ne prinese večjega napredka, kar je inkonsistentno z zagovorniki enotne davčne stopnje. Povečanje je predvsem posledica izboljšanja administrativnih pogojev za podjetništvo, seveda pa je potrebno poudariti tudi ureditev pravnega reda, s čimer se doseže večja varnost investicij, kar je še posebej pomembno za investitorje.

44

Ni dvoma, da je Rusija z reformo davčnega sistema izboljšala njegovo strukturo ter operativnost. S tem je dosegla večje proračunske prihodke in ekonomsko rast. Vendar pa je gledanje le slednjih kazalcev lahko marsikdaj zavajajoče, predvsem pa je potrebno njuno povezanost gledati iz vidika prepletenosti mnogih spremenljivk, ki vplivajo na gospodarsko aktivnost. Tako se zdi nesmiselno poudarjanje, da prav EDS prinese le gospodarski napredek in rast.

5.3 Razlogi za in proti uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji Uvedba EDS je zadnjih nekaj tednov ena aktualnejših tem tudi v Sloveniji. Njen cilj naj bi bil povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva s pocenitvijo stroškov dela, predvsem visoko kvalificirane delovne sile. Po njih je namreč Slovenija na drugem mestu (gledano v odstotku BDP) v EU. Največ študij priporoča uvedbo 20-odstotne enotne davčne stopnje za dohodke fizičnih oseb, podjetij in davka na dodano vrednost. Obenem je predvidena odprava davka na izplačane plače, ki močno obremenjuje delodajalce. Pri davku na dohodek pravnih oseb naj bi odpravili vse olajšave, pri dohodnini pa naj bi imeli zavezanci možnost znižanja davčne osnove v višini 110 odstotkov minimalnega dohodka, ki ga predpisuje zakon, ohranila pa naj bi se tudi olajšava za družinske člane. Eno ključnih prednosti EDS gre iskati v ločitvi davčnega cilja (pobiranja davkov) od distribucijskih ciljev. Tako naj bi se olajšava za vzdrževane člane prenesla na socialno pomoč tistim, ki so do nje res upravičeni. Tako naj bi se reševal položaj družin z nizkimi dohodki ob podražitvi osnovnih potrebščin zaradi uvedbe enotnega davka na dodano vrednost, s čimer bi črtali znižano stopnjo DDV. Distribucijski cilj, to je podporo revnejšim, je potrebno dosegati poceni, neposredno in pregledno. Reforma naj ne bi posnemala slovaškega modela. Zavezanci predpostavljajo, da se ob uvedbi enotne stopnje davka, neto plače ne bodo spremenile. Za to pa bi bilo potrebno spremeniti kolektivne pogodbe ter zmanjšati plače menedžerjev. Opozarja se tudi, da je za uspeh davčne reforme istočasno potrebno izpeljati tudi reformo socialnih transferjev, trga dela ter zdravstvenega in pokojninskega sistema in oblikovati politiko spodbujanja tehnološkega razvoja. Ministrstvo za finance je naročilo tudi študijo o obdavčitvi podjetij v Sloveniji. V študiji belgijska ekonomistka Hylke Vandenbussche11 ugotavlja, da je Slovenija v EU po višini davka na dohodek podjetij na 17. mestu in da ima najvišjo stopnjo med novimi članicami. Na drugi strani pa je Slovenija po efektivni davčni stopnji (pred dvema letoma je znašala 10 odstotkov) na zelo konkurenčnem četrtem mestu. Študija prikazuje tudi posledice znižanja stopnje davka na dobiček s sedanjih 25 odstotkov na 15 odstotkov. Tako naj bi Slovenija pritegnila za 1,2 milijarde več neposrednih tujih naložb na leto, število novo ustvarjenih delovnih mest pa naj bi znašalo kar 200.000. Glede na število brezposelnih v Sloveniji, bi to pomenilo množično uvažanje delovne sile (Rednak 2004). Na drugi strani pa kritiki uvedbe EDS v Sloveniji na podlagi izkušenj drugih držav poudarjajo različno raven gospodarske razvitosti tranzicijskih držav, ki so enotno stopnjo davka uvedle, ter Slovenije, zaradi katere bi imela takšna reforma v Sloveniji drugačne učinke. Dejstvo je,

11 Hylke Vandenbussche je profesorica na belgijski Katoliški univerzi v Leuvnu. Njene analize so predvsem ekonometrične.

45

da je šlo v vseh dosedanjih primerih uvedbe EDS za države, ki so bile na nižji gospodarski stopnji kot Slovenija. Slika 18: BDP per capita izbranih držav v primerjavi z EU (25); leto 2004

0

20

40

60

80

100

120

Rusija Slovaška Slovenija EU (25)

odst

otek

RusijaSlovaškaSlovenijaEU (25)

Vir podatkov: Eurostat in Rosstat, 2005. Rusija naj bi predstavljala enega uspešnejših primerov uvedbe EDS. Vendar pa je pri Rusiji primerjava z Slovenijo vprašljiva tako z vidika BDP kot tudi z vidika pravne discipline oziroma ureditve samega pravnega sistema. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da je bila ruska gospodarska rast v zadnjih letih predvsem posledica visokih cen nafte, zaradi katere so se izredno povečali prilivi v proračun (Tanzi, 2005). Na drugi strani so h gospodarskem razmahu na Slovaškem največ prispevale tuje investicije, ki so bile le delno posledica znižanja davčnih stopenj, v veliki meri pa posledica ugodne geografske lege države in nizkih stroškov solidno izobražene delovne sile. Pri tem gre predvsem za investicije v proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo, ki v Sloveniji zaradi višje ravni plač ne bi bile rentabilne. Prav tako ne gre pričakovati takšnega vpliva NTI na gospodarsko rast in razvoj kot v slabše razviti Slovaški. Po drugi strani pa je tudi vprašanje, ali bi bila 20 odstotna enotna stopnja davka na dohodke podjetij dejansko spodbudna za podjetja, če upoštevamo dejstvo, da je trenutna efektivna davčna stopnja nižja od predlagane enotne. Poenotenje stopenj DDV pa bi vplivalo tudi na povečanje stopenj inflacije, zaradi česar bi se podražile osnovne življenjske potrebščine, po drugi strani pa bo ogroženo tudi izpolnjevanje Maastrichtskih kriterijev. Zanemarjati pa ne gre tudi dejstva, ki mu Slovaki pripisujejo ključni pomen za uspeh njihove reforme-politična volja, ki pa je v Sloveniji dokaj vprašljiva (Mladina 2005; Šetinc 2005). Uvedbi enotne stopnje davka bi brez spremljajočih reform, pomanjkljivosti socialnega, pa tudi davčnega sistema samo poglobila. Tako Tine Stanovnik, eden vidnejših slovenskih ekonomistov meni, da je uvedba EDS učinkovita zgolj v finančno sesutih državah, torej v državah z veliko davčnih utaj, kar pa Slovenija ni. Po njegovem mnenju bi z reformo največ pridobil premožnejši (zgornji) sloj. Za revnejši sloj bi bila dohodnina resda nižja, vendar je le-ta zanje že zdaj nizka, medtem ko bi jih poenotenje davčnih stopenj DDV prizadelo. Na slabšem pa bi bil tudi srednji sloj.

46

6 SKLEP Namen diplomske naloge je bil proučiti prednosti ter pomanjkljivosti enotne davčne stopnje in tako poskušati odgovoriti na vprašanje, ali je sistem ustrezen za Slovenijo. Bistvo enotne davčne stopnje je v tem, da so dohodki državljanov in podjetij obdavčeni samo z eno stopnjo, torej linearno. Gre za nekakšno nasprotno opcijo progresivnega obdavčenja, ki danes prevladuje tako v Evropi kot na razvitem Zahodu, pri kateri tisti državljani, ki imajo višje dohodke, plačajo več davka in nasprotno. Znotraj sistema enotne davčne stopnje naj bi se določil nek mejni dohodek, do katerega državljanom z najnižjimi dohodki ni potrebno plačevati davka. Poleg tega naj bi vsakdo plačal davek le enkrat. Zato davka na dividende, obresti, dediščino ne bi bilo več. Pri tem bi bilo mogoče izbrati različno višino davčne stopnje (za Slovenijo se predvideva od 16% pa do 25%, najverjetneje pa 20%), kakor tudi višino dohodka, do katerega bi bili državljani neobdavčeni oziroma oproščeni plačevanja davka. Pri konceptu EDS poznamo dve različici. Pri ožji gre zgolj za obdavčitev dohodka fizičnih oseb po enotni stopnji. Pri razširjeni različici pa enotna stopnja davka velja tako za dohodnino, davek na dodano vrednost ter davek na dohodek podjetij. Dober davčni sistem naj bi bil pravičen, ekonomsko učinkovit glede alokacije resursov, enostaven, pregleden, državljanom razumljiv, fleksibilno naj bi se prilagajal spremenjenim gospodarskim razmeram. Zasledovati mora tako družbene, ekonomske kot tudi socialne vidike. Največji problem se pojavlja prav pri slednjemu načelu, saj je reformo davčnega sistema potrebno izvajati vzporedno z reformo socialnega sistema. Enotna davčna stopnja kljub navidezni enostavnosti ne prinaša prav nobene izmed zgoraj omenjenih lastnosti dobrega davčnega sistema. Ne prinaša enostavnosti, večje fleksibilnosti, učinkovitosti glede alokacije resursov, prav tako ne boljše razumljivosti. Za davčni sistem ene same stopnje ni mogoče trditi, da je enostavnejši kot tisti z več stopnjami, saj zapletenost davčnega sistema ni v številu stopenj temveč množici olajšav in različnih obravnav. Pozitivnost obravnavanega sistema je mogoče iskati v nižjih stroških izpolnjevanja davčnih obveznosti, na drugi strani pa ima pozitiven učinek tudi na gospodarske odločitve, saj so predvidevanja bolj natančna. Za Slovenijo se predpostavlja uvedba enotne stopnje davka na dohodek posameznika, davka na dodano vrednost ter davka na dohodke podjetij, s ciljem povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Zamisel linearne dohodnine je v principu zelo enostavna. Vsakemu zavezancu se prizna nek znesek, ki je neobdavčen, presežek pa je obdavčen z enotno davčno stopnjo. Kljub temu se ohranja progresivnost. Ideja enotne stopnje dohodnine je smiselna le, če jo povežemo s sistemom socialnih podpor, ki predstavljajo ugodnosti za tiste, ki imajo nizke dohodke. Brez tega bi favorizirali zavezance z višjimi dohodki. Prav povezanost EDS z reformo socialnega sistema pa je poglavitni razlog, zakaj se razvitejše države do sedaj niso odločale za uvedbo obravnavanega koncepta. Problem predstavlja tudi določitev neobdavčenega zneska dohodka. Na drugi strani pa je potrebno poudariti večji davčni doprinos, ki je predvsem posledica večje administrativne učinkovitosti davčnega postopka. Zanesljivo ni mogoče podati nekega končnega odgovora na vprašanje, ali je uvedba linearne dohodnine smiselna. Vsekakor pa je potrebno sedanji sistem restrukturirati v smeri zmanjšanja števila davčnih razredov.

47

Davek na dodano vrednost je regresivni davek, ker povzroča večjo davčno obremenitev pri slojih z nižjimi dohodki. Prav zaradi socialnih in prerazdelitvenih razlogov je poleg standardne stopnje uvedena še znižana stopnja za osnovne življenjske potrebščine. Prav znižana stopnja pa bi bila ukinjena ob uvedbi EDS, saj je potrebno kompenzirati znižanje direktnih davčnih stopenj. Na podlagi kratkih izračunov bi bilo težko sklepati o nekih večjih spremembah cen prehrambenih izdelkov. Vendar izračuni temeljijo na podlagi elastičnosti nekega povprečnega predstavnika, ne moremo pa izračunati dejanskih posledic zvišanja cen hrane za ljudi z nizkimi in zelo nizkimi dohodki. Predvidevamo lahko le precej večje breme slednjih. Istočasno pa je potrebno opozoriti, da bi poenotenje stopenj povečalo raven inflacije, zaradi česar bi se povečale cene. Naše raziskovanje (analiziranje) temelji na predpostavki, da je učinke enotne davčne stopnje najustrezneje spoznati na podlagi izkušenj držav, ki so sistem dejansko uvedle. 19 odstotna enotna stopnja davka na Slovaškem ne prinese dramatične rasti gospodarstva ali povečanja ponudbe delovne sile. K rasti največ prispevajo neposredne tuje investicije, katerih povečanje pa je predvsem posledica ugodnega geografskega položaja ter poceni delovne sile. Poleg tega pa gre predvsem za investicije v proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo, ki v Sloveniji zaradi višje ravni plač ne bi bile rentabilne. Leta 2001 EDS sprejmejo tudi v precej zaostali Rusiji. Davčni sistem pridobi predvsem na učinkovitosti pobiranja davkov ter spodbujanju podjetniške klime, kar je predvsem posledica ureditve pravnega sistema. Prispevek EDS k gospodarski rasti strokovnjaki pripisujejo sekundarno vlogo, z zagotavljanjem večje elastičnosti davčnega sistema do cen nafte. Za razliko od Slovaške se ne povečajo NTI, prav tako tudi ni večje ponudbe delovne sile ter večje produktivnosti. Ena ključnih prednosti enotne stopnje davka je v ločitvi pobiranja davkov od distribucijskih ciljev. Na drugi strani pa je potrebno opozoriti na nujnost vzporedne reforme socialnih transferjev. Kritiki EDS pa poudarjajo predvsem različno raven gospodarske razvitosti Slovenije ter držav, ki so sistem enotne stopnje uvedle. Nenazadnje naj poudarim še, da celotnih, tako pozitivnih kot tudi negativnih učinkov, ni mogoče sprejemati enostransko. Vsaka politika mora biti prilagojena stopnji razvoja posamezne države. Tako verjetno tudi ni naključje, da so se za uvedbo enotne davčne stopnje v preteklosti odločale predvsem države z velikanskim proračunskim primanjkljajem. V teh državah se je zelo pogosto dogajalo, da je davčna zakonodaja ljudem z visokimi dohodki omogočala oprostitve in spodbude, tako da so dejansko plačevali manj davkov. Tako so z uvedbo enotne davčne stopnje odpravili davčne oprostitve, preprečili izogibanje plačevanja davkov in hkrati odpravili še progresivno obdavčenje. Tako je razumljivo tak sistem opravičljiv, če ima pretekli davčni sistem veliko pravnih lukenj. V nasprotnem primeru pa lahko prehod na enotno davčno stopnjo povzroči velikanske ekonomske težave. Nadalje pa se postavlja tudi vprašanje z nadaljnjim razvojem Slovenije, kakšno raven socialne države želimo. Empirično je namreč dokazano, da sta učinkovitost države in razvoj obratno sorazmerna z ravnijo socialne države. Pri vsem tem pa ne gre pozabiti na najbolj bistveno: če hočete dobiti pravo sodbo o tem, kaj prinaša flat-tax, je treba vedno pogledati celoten proračun, davke in izdatke. Enotni davčni stopnji a priori ni nasprotovati. Dopuščamo možnost, da je možna. Vendar pa je uvedba sistema brez ustreznih analiz in priprav nesmiselna. Menimo, da je za Slovenijo bolje, če bi

48

ostala pri določeni progresivnosti, torej pri načelu, da naj bodo tisti, ki imajo in zaslužijo več, bolj obdavčeni. Sigurno pa je sedanji davčni sistem potreben prenove zaradi množice olajšav. Prave poti za razbremenitev gospodarstva pa ne vidimo v spreminjanju struktur davkov ali davčnih stopenj ampak v zniževanju javne porabe in odpravljanju olajšav ter zniževanju današnjih previsokih stopenj. jkghuj

49

7 POVZETEK Davčni sistem predstavlja enega temeljev sodobne države, saj se delež davkov v bruto domačem proizvodu povečuje. Ker pa morajo davki ustrezati tako ekonomskim kot socialno-družbenim vidikom, je precej težko izbrati oziroma ustvariti ustrezen davčni sistem. Z vidika pravičnosti je najverjetneje najustreznejši progresivni davčni sistem, saj zavezanci z višjimi dohodki plačujejo več davka. Kot nasprotna opcija se pojavlja danes predvsem v tranzicijskih državah aktualna enotna davčna stopnja. Pozitivnost EDS gre iskati predvsem v nizkih stroških izpolnjevanja davčnih obveznosti ter lažjem napovedovanju gospodarskega dogajanja. Na drugi strani pa je vprašljiva uvedba sistema predvsem zaradi potrebne istočasne reforme socialnega sistema in transferjev. Za Slovenijo se predvideva uvedba enotne stopnje davka na dodano vrednost, dohodnine ter davka na dohodek podjetij. Največje posledice gre pričakovati predvsem pri dohodnini, od česar bi imeli koristi predvsem davčni zavezanci z najvišjimi dohodki, škodo pa bi utrpel predvsem srednji sloj. Uvedba sistema pa bi prinesla tudi odpravo do sedaj znižane stopnje DDV, zaradi česar bi se povečale cene osnovnih življenjskih potrebščin, kar bi čutili predvsem tisti z najnižjimi dohodki. Iz izkušenj držav, ki so do sedaj uvedle EDS, tudi za Slovenijo ne gre pričakovati dramatičnega povečanja gospodarske rasti, ponudbe delovne sile ali povečanega pritoka investicij. Po drugi strani pa je precej zavajajoče primerjati dokaj nerazvite tranzicijske države ter Slovenijo. Vsaka politika mora biti prilagojena stopnji razvoja posamezne države. Ključne besede: davki, davčni sistem, enotna davčna stopnja, davek na dodano vrednost, dohodnina, davek na dohodek pravnih oseb, progresivno obdavčenje, davčni prihodki.

ABSTRACT Tax system represents one of the basics of the modern country, because the share of taxes in GDP is growing. Since taxes must be suitable to economic and social aspects , it is difficult to choose or made suitable tax system. From the side of fairness probably the progressive taxation is the best, because people with larger revenue pay more tax. On the opposite side , especially in the transition countries, we find flat tax system. Possitive sides of the flat tax are lover costs for taxpayers and easier forecasts about economic circumstances. However the introduction of the flat tax system is complicated, because the reform of the social system must be made by the same time. For Slovenia it is predicted flat tax for value added tax, corporate income tax and personal income tax. The forecasts predict that the main consenquences will bring flat personal income tax, from which the main advantage will get those with higher income, however disadvantages for middle class. Moreover the system will also eliminate the lover rate of VAT, which will rise the prices for food. That will fell especially poorer. From the experience of countries that have flat tax we can assume, that the system of flat tax will not bring dramaticall changes in growth and flow of investments. On the other hand it is confusing to compare Slovenia and countries in development. Every policy should be adapted to degree of the countries development. Key words: taxes, tax system, flat tax, personal income tax, corporate income tax, value added tax, progressive taxation, tax revenues.

50

8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV

1. Beč Nevenka, Šircelj Andrej, Vraničar Mateja. 1999. Zakon o davku na dodano

vrednost s komentarjem in podzakonskimi akti. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

2. Bilten javnih financ. Maj 2003. Ljubljana: Ministrstvo za finance.

3. Bilten javnih financ. Marec 2004. Ljubljana: Ministrstvo za finance.

4. Brown, C.V., Jackson, P.M. 2001. Public Sector Economics. 4th Edition. Blackwell.

5. Cajnko-Javornik, Vita. (17.02.2005). Strateški svet proučuje enotno davčno stopnjo.

Finance št. 33. Dostopno na: http://www.finance.si/.

6. Conesa, Juan Carlos and Krueger, Dirk. 2005. On The Optimal Progressivity of the

Income Tax Code. National Bureau of Economic Research. Cambridge University.

7. Creedy, John. 2003. Labour Supply Incentives in Alternative Tax and Transfer

Schemes : A Diagrammatic Introduction. New Zealand: New Zealand Treasury.

8. Čokelc Stanko, Kokotec-Novak Majda, Repovž Leon. 2005. Davščine in davčno

svetovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

9. Devereux, Michael P. 1996. The Economics of Tax Policy. Oxford: Oxford Univeristy

Press.

10. Davčni Urad Republike Slovenije. 2005. Dostopno na: http://www.durs.si.

11. Emes, Joel and Clemens, Jason. 2001. Flat Tax : Principles and Issues. Fraser institute.

12. Eurostat. 2005. GDP per capita in 2004. Luxemburg: Eurostat. Dostopno na:

http://www.eurostat.com.

13. European Commission. 2003. VAT Rates Applied in the Member and Accession

States of the European Community. Brussels: European Commission Directorate-

General, Taxation and Customs Union, Tax Policy, VAT and other turnover taxes,

DOC/2402/2003-EN.

14. FitzGerald, Garret. 25.05.2005. Intervju za Mladino. Ljubljana: Uredništvo Mladine.

15. Gaddy, Clifford in Gale, William. 2005. Demythologizing The Russian Flat Tax. Tax

Notes International. London: Baker and McKenzie.

16. Grecu, Andrei. 2004. Flat Tax-The British Case. London: Adam Smith Institute.

17. Hall, E. Robert and Rabushka, Alvin. 1995. The Flat Tax. Second Edition. Stanford,

CA: Hoover Institution Press.

18. IBFDETH 2000. 2000. Amsterdam: IBFD Publications BV.

19. Hyman, N. David. 1999. Public Finance: A Contemporary Application of Theory to

Policy. Sixth Edition. North Carolina: North Carolina State University.

51

20. International Monetary Fund. 10.11.2004. Slovak Republic-Preliminary Conclusions.

Dostopno na: http://www.imf.org.

21. International Monetary Fund. 2005. Slovak Republic: Selected Issues and Statistical

Appendix. Available on: http://www.imf.org/.

22. Ivanova, Anna, Keen, Michael and Kleem, Alexander. Januar 2005. The Russian Flat

Tax reform. International Monetary Fund working paper.

23. Jorgenson, Dale. 2001. Efficient Taxation of Income. Available: http://www.harvard-

magazine.com/on-line/.

24. Jorgenson, Dale and Kun-Young, Yun. 2001. Tax Reform, The cost of Capital and

U.S. Economic Growth. Cambridge: The MIT Press.

25. Joumard, Isabelle. 2002. Tax Systems in European Union Countries. OECD Economic

Studies.

26. Kesner-Škreb Mile. 2001. Progresivnost poreza na dohodak u Hrvatskoj u razdobju od

1995 do 1999. Zagreb: Financijska teorija i praksa. Številka 2.

27. Kranjec, Marko. 2003. Davki in proračun. Ljubljana: Fakulteta za upravo.

28. Kranjec, Marko. Maj 2005. Linear Income Tax. Ljubljana: Gospodarska gibanja.

29. Kwon, Goohon. 2003. Post-Crisis Fiscal Revenue Development in Russia: From na

Oil Perspective. Atlanta: Public Finance and Management.

30. Kump, Nataša. 2002. Progresivnost neposrednih davčnih obremenitev fizičnih oseb v

Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

31. Mencinger, Jože. 23.04.2005. Sistematična produkcija ljudi brez hrbtenice. Ljubljana:

Sobotna priloga Dela. Dostopno na: http://www.delo.si.

32. Mitchell J. Daniel. Julij 2005. A Brief Guide to the Flat Tax. Massachusetts: Thomas

A. Roe Institute. Dostopno na: http://www.heritage.org/research/taxes/bg1866.cfm.

33. Mladina On-line. 21.04.2005. Enotna davčna stopnja na Slovaškem negativna

posledica za zaposlene. Dostopno na: http://www.mladina.si/.

34. Mladina. 21.04.2005. Enotna davčna stopnja negativne posledice za zaposlene.

Ljubljana: Uredništvo Mladine.

35. Mrkaić, Mićo. 7.7.2005. O strahotah podražitev. Ljubljana: Finance. Dostopno na:

http://www.finance.net.

36. Musgrave, Richard. A. and Musgrave, Peggy. B. 1993. Public Finance in Theory and

Practice. Fifth Edition. New York: Harvard University.

37. OECD Revenue Statistics 1965-1999. 2004. OECD Revenue Statistics. Paris: OECD

Directorate for Financial, Fiscal and Enterprise Affairs.

52

38. OECD. 2001. Environmentally-related tax database; Issues and Strategies. Paris:

OECD.

39. Pavlin, Barbara in Trampuš, Jure. 11.april 2005. Slovaška moja dežela. Dostopno na:

http://www.mladina.si/.

40. Pernek Franc, Škof Bojan, Kobal Aleš in Rožič Uroš. 2001. Finančno pravo in javne

finance. Maribor: Pravna fakulteta.

41. Rednak, Andreja. (13.12.2004). Odliv kapitala: Kapital zapušča Slovenijo.

Gospodarski vestnik št. 51.

42. Rednak, Andreja. (17.01.2005). V pričakovanju davčnih korenčkov. Gospodarski

vestnik št.3.

43. Repovž, Mija. (02.07.2005). Nasprotujem neodgovornemu liberalizmu in anarhiji.

Sobotna priloga Dela. Dostopno na: http://www.delo.si.

44. Repovž, Mija. (26.03.2005). Enotna davčna stopnja: rešitev, zabloda, prevara?.

Sobotna priloga Dela. Dostopno na: http://www.delo.si.

45. Rosstat. 2005. Dostopno na: http://www.rosstat.com.

46. Rupnik, Lado in Stanovnik, Tine. 1995. Javne finance-1.del: Javne finance v svetu.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

47. Seldon, J. Barry and Boyd, G. Roy. 1996. The Economic Effects of a Flat Tax. Dallas:

National Center for Policy Analysis.

48. Shatalov, Dimitri. 2004. Reform of the Tax System. Moscow: Center for Strategic

Development Fund.

49. Slovakia Financial Ministry. 2005. The Fundamental Tax reform. Available:

http://www.finance.gov.sk/.

50. Slovakia Ministry of Labor, Social Affairs and Family. 2004. Available:

http://www.employment.gov.sk/.

51. Stanovnik , Tine. 2004. Javne Finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

52. Statistical Office of the Slovak Republic. 2005. Available: http://www.statistics.sk/.

53. Stiglitz, Joseph and Brown, Eleanor. 1988. Economics of the public sector. Second

Edition. New York: Princeton University.

54. Šetinc, Mile. (23.02.2005). Enotni davek naša bo osveta. Finance št. 37. Dostopno na:

http://www.finance.si/.

55. Šoštarič, Nikola. (17.10.2003). Slovaki ustvarjajo davčni raj . Večer št. 241.

56. Tanzi, Vito. 09.04.2005. Naj bo pometač enako obdavčen kot Bill Gates. Ljubljana:

Sobotna priloga Dela.

53

57. The Economist. (05.03.2005). Charlemagne/Flat is beautiful. Available:

http://www.economist.com/.

58. The Economist. (14.04.2005). The case for Flat taxes. Available:

http://www.economist.com/.

59. The Economist. (16.04.2005). The flat-tax revolution. Available:

http://www.economist.com/.

60. Triest K. Robert. 1996. The efficiency cost of increased progressivity; Tax

progressivity and income inequality. Cambridge: Cambridge University Press.

61. United States Department on Agriculture. 2005. Dostopno na:

http://www.ers.usda.gov/Data/InternationalFoodDemand.

62. Worldbank. Marec 2005. Russian Economic Reform. Dostopno na:

http://www.worldbank.org.ru.

63. Žibert, Franc. 2001. Uvod v finančno vedo in politiko. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije.