REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO–POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

EVROPSKI INTEGRACIJSKI PROCES NA RAZPOTJU

Maj 2007 Tina Medved

REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO–POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

EVROPSKI INTEGRACIJSKI PROCES NA RAZPOTJU

Kandidatka: Tina Medved, univ.dipl.ekon., rojena leta 1979 v Mariboru, zaposlena v podjetju Viteh d.o.o. kot direktorica. Absolventka na smeri mednarodna ekonomija Tema odobrena na seji senata EPF dne 17. 03. 2006 z delovnim naslovom: Evropski integracijski proces na razpotju Mentor: prof. dr. Vladimir Kenda Lektorica: Lara Godec Soršak, prof. slovenščine

2

Zahvaljujem se prof. dr. Vladimirju Kendi za strokovno pomoč in za usmeritve pri izdelavi magistrskega dela. Zahvala tudi sestrični Lari Godec Soršak, ki je delo lektorirala. Posebna zahvala gre domačim, ker mi vedno stojijo ob strani.

3

KAZALO POVZETEK......................................................................................................................... 6 ZUSAMMENFASSUNG..................................................................................................... 7 1 UVOD ................................................................................................................................ 8

1.1 Opredelitev področja in opis problema.................................................................... 8 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................. 8 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ......................................................................... 9 1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................ 10

2 TEORIJA INTEGRACIJE IN FAZE V PRENOSU PRISTOJNOSTI .................... 12

2.1 Teorija mednarodne ekonomske integracije ......................................................... 12 2.1.1 Razvoj teorije mednarodne ekonomske integracije........................................... 12 2.1.2 Predstavniki teorije mednarodne integracije.................................................... 13 2.1.3 Faze integracijskega procesa............................................................................ 14

2.1.3.1 Nacionalna država ................................................................................ 16 2.1.3.2 Prosta carinska zveza............................................................................ 16 2.1.3.3 Carinska unija ....................................................................................... 16 2.1.3.4 Skupni trg ............................................................................................. 18 2.1.3.5 Ekonomska in monetarna unija ............................................................ 19 2.1.3.6 Politična unija ....................................................................................... 19 2.1.3.7 Integriran nadnacionalni sistem............................................................ 20

2.1.4 Globalizacija – integracija ............................................................................... 20 2.2 Zgodovina evropskega integracijskega procesa v kontekstu svetovne ureditve 22

2.2.1 Civilizacijski vidik mednarodne gospodarske ureditve..................................... 23 2.2.1.1 Rusija oz. pravoslavna civilizacija ....................................................... 23 2.2.1.2 Islamska civilizacija ............................................................................. 25 2.2.1.3 Kitajska oz. sino civilizacija ................................................................. 27 2.2.1.4 Japonska civilizacija ............................................................................. 29 2.2.1.5 Indija oz. hindujska civilizacija ............................................................ 30 2.2.1.6 Latinskoameriška civilizacija ............................................................... 31 2.2.1.7 Zahodna civilizacija.............................................................................. 33

2.2.2 Evropa kot središče zahodne civilizacije .......................................................... 34 2.2.2.1 Razvoj ideje evropske integracije......................................................... 35 2.2.2.2 Obdobje rimskega imperija .................................................................. 36 2.2.2.3 Obdobje Svetega rimskega cesarstva ................................................... 39 2.2.2.4 Povojno povezovanje Evrope ............................................................... 40

3 NASTAJANJE EVROPSKE UNIJE ............................................................................ 43

3.1 Prvi koraki evropskega združevanja...................................................................... 43 3.1.1 Schumanova deklaracija ................................................................................... 43 3.1.2 Pariški sporazum............................................................................................... 44 3.1.3 Rimski sporazum ............................................................................................... 45

3.2 Začetki širitve Evropske skupnosti......................................................................... 46 3.2.1 Prva in druga širitev ......................................................................................... 46 3.2.2 Tretja širitev in uvedba Enotne evropske listine ............................................... 46

4

3.3 Postavitev temeljev Evropske unije ........................................................................ 46 3.3.1 Maastrichtski sporazum .................................................................................... 47 3.3.2 Četrta širitev ..................................................................................................... 47 3.3.3 Amsterdamski sporazum ................................................................................... 47 3.3.4 Sporazum iz Nice............................................................................................... 48 3.3.5 Peta, najmočnejša širitev .................................................................................. 48 3.3.6 Šesta širitev ....................................................................................................... 49

3.4 Vloga NATA pri oblikovanju Evropske unije ....................................................... 49 4 KONTROVERZNI POGLEDI O EVROPSKI USTAVI ........................................... 52

4.1 Pripravljalno obdobje .............................................................................................. 52 4.1.1 Laekenska deklaracija....................................................................................... 52 4.1.2 Evropska konvencija ......................................................................................... 52 4.1.3 Medvladna konferenca...................................................................................... 53

4.2 Vloga ključnih akterjev pri sprejemanju Evropske ustave v zgodovinskem kontekstu ...................................................................................... 53

4.2.1 Velika Britanija ................................................................................................. 53 4.2.2 Francija............................................................................................................. 56 4.2.3 Nemčija ............................................................................................................. 57

4.3 Vloga pomembnih držav pri sprejemanju Evropske ustave v zgodovinskem kontekstu ...................................................................................... 59

4.3.1 Italija................................................................................................................. 59 4.3.2 Španija .............................................................................................................. 60 4.3.3 Poljska............................................................................................................... 61

4.4 Vloga ostalih držav pri sprejemanju evropske ustave v zgodovinskem kontekstu ...................................................................................... 62

5 FAZA POLITIČNE UNIJE IN FAZA SOCIOPOLITIČNE INTEGRACIJE NA RAZPOTJU.............................................................................................................. 64

5.1 Temelji za vzpostavitev evropske politične unije .................................................. 64 5.1.1 Skupna zunanja in varnostna politika............................................................... 65 5.1.2 Skupna ekonomska in monetarna politika ........................................................ 66 5.1.3 Skupna trgovinska politika................................................................................ 66 5.1.4 Skupna socialna politika ................................................................................... 67 5.1.5 Evropska skupna valuta .................................................................................... 68 5.1.6 Evropsko državljanstvo ..................................................................................... 71

5.1.6.1 Evropsko in nacionalno državljanstvo.................................................. 72 5.1.6.2 Evropska identiteta ............................................................................... 73 5.1.6.3 Nacionalni ali ustavni patriotizem........................................................ 75

5.1.7 Evropeizacija .................................................................................................... 76 5.1.7.1 Kaj je oz. kaj ni evropeizacija............................................................... 76 5.1.7.2 Posebnosti procesa evropeizacije ......................................................... 77 5.1.7.3 Preučevanje vplivov procesa evropeizacije .......................................... 78

5.2 Prepreke za vzpostavitev sociopolitične integracije.............................................. 79 5.2.1 Nacionalne vojske ............................................................................................. 79 5.2.2 Kulturna različnost ........................................................................................... 80

5.2.2.1 Jezikovna različnost.............................................................................. 81 5.2.2.2 Verska različnost .................................................................................. 82

5

5.2.2.3 Ostala nacionalna razhajanja ................................................................ 84 5.2.3 Evroskepticizem ................................................................................................ 84

5.2.3.1 Rast evroskepticizma............................................................................ 85 5.2.3.2 Vpliv Velike Britanije kot poglavitnega evroskeptika ......................... 85 5.2.3.3 Evroskepticizem kot nevarnost za obstoj in širjenje Evropske unije ... 86

6 DILEME O PRIHODNOSTI EVROPSKE UNIJE .................................................... 88

6.1 Krščanska Evropa.................................................................................................... 88 6.1.1 Krščansko zgodovinopisje evropske integracije ............................................... 88 6.1.2 Krščanstvo in Evropska ustava ......................................................................... 89 6.1.3 Evropska normativnost ..................................................................................... 90 6.1.4 Kriza evropske duhovnosti ................................................................................ 90

6.2 Možnosti nadaljnje širitve Evropske unije ............................................................ 91 6.2.1 Širitvene možnosti na Balkan............................................................................ 92 6.2.2 Možnosti priključitve vzhodnoevropskih držav in Južnega Kavkaza ................ 94 6.2.3 Možna priključitev držav članic Evropskega ekonomskega prostora (EEA) in EFTE ............................................................................................................. 95 6.2.4 Vprašanje priključitve neevropskih držav......................................................... 96

6.3 Ali priključitev Turčije pomeni spopad civilizacij? .............................................. 97 6.3.1 Ali je Turčija evropska država? ........................................................................ 98 6.3.2 Razlogi za priključitev Turčije .......................................................................... 98 6.3.3 Razlogi proti priključitvi Turčije....................................................................... 99 6.3.4 Vpliv priključitve na evropsko unijo ............................................................... 100 6.3.5 Islamizacija Evrope......................................................................................... 101

6.4 Ostali možni scenariji o prihodnosti Evropske unije.......................................... 102 6.4.1 Globalni scenariji ........................................................................................... 102 6.4.2 Dezintegracija kot možen scenarij .................................................................. 103 6.4.3 Združeni v različnosti tudi v prihodnosti? ...................................................... 105

7 SKLEP ........................................................................................................................... 108 LITERATURA ................................................................................................................ 110 VIRI .................................................................................................................................. 114 SEZNAM TABEL ........................................................................................................... 115 SEZNAM SLIK ............................................................................................................... 115 ŽIVLJENJEPIS

6

POVZETEK

Evropski narodi so se v zgodovini povezovali in razhajali. Prvi in skoraj uresničen poskus enotne "vesoljne" države predstavlja rimska ideja o univerzalni državi. Gre za prvi poskus integracije, ki presega meje današnje evropske integracije in iz katerega je nastal izjemen in v svoji velikosti neponovljiv Rimski imperij. Na zahodu je po njegovem propadu nastal drugi poskus združitve Evrope, to je Sveto rimsko cesarstvo. Njegove meje so pokrivale skoraj celotno Evropo in skupaj ga je držala krščanska vera. Usoda obeh veličastnih tvorb nam je vsem poznana. Lahko bi rekli, da Evropska unija predstavlja tretji poskus integracije evropskih dežel in tej integraciji še zdaleč ni videti konca. Zato je bistveno vprašanje, na katerega poskušamo v nalogi odgovoriti, kako globoka in široka je lahko ta integracija. Kje so meje Evrope? Mar meja izvira ravno iz zgodovinske delitve Rimskega imperija in iz nastanka Svetega rimskega cesarstva? To je zagotovo kulturna meja Evrope, ki je že vsaj petsto let enaka. Toda, ali bo Evropska unija presegla to mejo? Da bi se Evropa lahko resnično združila, bi bilo potrebno v celoti udejanjiti njen slogan – združeni v različnosti. Njena nadaljnja integracija bi bila lahko uspešna le, če ji bo uspelo vzpostaviti evropsko identiteto, ki bi temeljila na priznavanju razlik – vzajemno priznavanje drugega v njegovi drugačnosti. Končno je to tudi cilj multikulturne Evrope. V nalogi se sprašujemo, ali je v civilizaciji, ki so jo bolj kot katerokoli drugo stoletja delili konflikti, sploh mogoč dialog med narodi. Ali lahko pride do sožitja kulturnih (vera, jezik, običaji, identiteta, državljanstvo) in ostalih nacionalnih posebnosti? Po našem mnenju Evropska unija lahko doseže to sožitje, ampak do popolnega zlitja in prenosa vseh nacionalnih pristojnosti na nadnacionalno raven ne bo prišlo. Evropska unija ravno zaradi kulturnih in družbeno-političnih razlik ter zaradi v zadnjem času vedno bolj prisotnega evroskepticizma (morda nikoli) ne bo dosegla najvišje faze integracije, to je integriranega nadnacionalnega sistema. Preden se Unija sploh začne ponovno širiti, mora rešiti svoje notranje težave, saj je pod Sporazumom iz Nice Unijo takšnih razsežnosti nemogoče voditi. Zato je nujno sprejetje Evropske ustave ali pa je potrebno najti neko drugo, ugodnejšo rešitev, kar bi bilo morda celo bolje. Unija mora posebno pozornost nameniti tudi vprašanju priključitve Turčije, saj je sobivanje dveh tako različnih kultur po našem mnenju za Evropsko unijo lahko usodno, če ne bo odnos med njima že vnaprej opredeljen. Nekateri menijo ravno nasprotno, in sicer da bi vstop Turčije v Unijo okrepil odnose med krščanskim in muslimanskim svetom. Evropska unija je pokazala, da se nahaja v krizi duhovnosti, saj je zavrnila predloge omembe Boga ali krščanstva ali vsaj evropske verske dediščine v preambuli Evropske ustave. Evropa se danes nedvomno nahaja na prelomni točki v vseh možnih pogledih, zato je nujno potrebno najti rešitev, kako bi Unija v teh okoliščinah lahko še naprej uspešno delovala. Potrebno bo premagati odpor ločenih evropskih nacionalnih identitet in specifičnih nacionalnih interesov. Če se to ne bo zgodilo, jo lahko doleti usoda Rimskega imperija. Ključne besede: Evropska unija, politična unija, evropska integracija, Evropska ustava, krščanska Evropa, civilizacije, prihodnost Evropske unije, vstop Turčije v Evropsko unijo, scenariji o prihodnosti Evropske unije.

7

ZUSAMMENFASSUNG

Europäischer Integrationsprozess am Scheideweg Der erste und fast realisierte Versuch eines Einheitsstaates ist bestimmt römische Idee des Universalstaates. Dabei handelte sich um den ersten Versuch einer Integration, welche die Grenzen der heutigen europäischen Integration überschreitet und aus dem das phänomenale und in seinem Ausmaß einmalige Römische Reich entstanden ist. Das durch Christentum verbundene Heilige Römische Reich gilt als zweiter Versuch einer Europavereinigung. Seine Grenzen umfassten fast ganz Europa. Das Schicksal beider Schöpfungen ist uns allen bekannt. Die Europäische Union könnte als dritter Integrationsversuch der europäischen Länder bezeichnet werden und vorerst ist dieser Integration noch kein Ende zu sehen. Daher wird in der vorliegenden Arbeit versucht, auf die wesentliche Frage zu antworten, nämlich: Wie tief und weitreichend diese Integration sein könnte? Wo sind die Grenzen Europas? Die historische Grenze ist bestimmt die kulturelle Grenze Europas, die schon mindestens fünfhundert Jahre gleich geblieben ist. Aber: Wird die Europäische Union diese Grenze überschreiten? Um Europa wirklich zu vereinigen, müsste sein Slogan gänzlich verwirklicht werden – in Vielfalt geeint. Seine weitere Integration kann nur dann erfolgreich sein, wenn es ihm gelingt eine europäische Identität zu bilden, die auf Anerkennung von Vielfalt basiert. Schließlich ist das auch das Ziel eines multikulturellen Europas. In der Arbeit wird die Frage gestellt, ob kulturelle und andere nationale Besonderheiten harmonisiert werden können? Unserer Meinung nach könnte dieser nachbarliche Friede zwar erreicht werden, aber zur vollkommenen Einigung und Übertragung aller nationalen Zuständigkeiten auf die supranationale Ebene wird es nicht kommen. Europäische Union wird wegen kultureller und sozialpolitischer Unterschiede und in letzter Zeit auch wegen immer intensiverem Euroskeptizismus die höchste Stufe der Integration nicht erreichen. Ein integriertes supranationales System wird vielleicht nie verwirklicht. Im Rahmen des Vertrags von Nizza ist es unmöglich, eine Union solchen Ausmaßen zu leiten. Deswegen ist es von höchster Priorität, die Europäische Verfassung zu ratifizieren oder eine andere, vorteilhafte Lösung zu finden. Besondere Aufmerksamkeit muss dabei auch der Frage des türkischen Beitritts gewidmet werden. Wenn das Verhältnis zwischen zwei so verschiedenen Kulturen nicht bereits im Voraus bestimmt wird, konnte unserer Meinung nach dieser Versuch der Koexistenz für Europäische Union fatal sein. Die Europäische Union hat gezeigt, dass sie sich in einer geistlichen Krise befindet, denn alle Vorschläge zur Erwähnung von Gott, Christentum oder zumindest von europäischem Religionserbe in der Präambel der Europäischen Verfassung wurden abgelehnt. Wenn der Widerstand der nationalen Identitäten und der spezifischen nationalen Interessen nicht überwunden werden kann, könnte das Schicksal des Römischen Reichs die Europäische Union ereilen. Schlüsselwörter: Europäische Union, politische Union, europäische Integration, Europäische Verfassung, Christliches Europa, Zivilisationen, Zukunft der Europäischen Union, Beitritt der Türkei zur Europäischen Union, Szenarien über die Zukunft der Europäischen Union.

8

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Področje raziskovanja je skladno z zadanim naslovom dela: evropski integracijski proces na razpotju. Po spremljanju sprejemanja evropske ustave, odzivanja posameznih članic in predvsem utemeljitev "evrofederalistov" in "evroskeptikov" sodimo, da je Evropa na preizkušnji. Mogoče je, da bo Evropa postala enovita tvorba z v zadostni meri usklajeno in poenoteno zunanjo in obrambno politiko, da bo torej prevladala težnja po poenotenju, centralizaciji oz. ustrezni utrditvi nadnacionalnih teles. Prav tako je mogoče, da bo začela prevladovati težnja po decentralizaciji in ponovni delitvi na raven nacionalnih držav. Pri tem s centralizacijo ne mislimo na krepitev Bruslja ali neke neohierarhične ureditve, kot jo poznamo iz preteklosti, ampak na to, do katere faze so članice pripravljene prenesti svoje nacionalne pristojnosti odločanja na nadnacionalna telesa in pri tem pozabiti na ozke nacionalne interese. Zato menimo, da je Evropa na prelomnici glede poglobljenosti integracijskega procesa in svoje velikosti oz. prostora, ki naj dokončno odgovori na vprašanje, kje in kaj je Evropa. Predmet naše obravnave ni Evropa kot ekonomska unija. Po eni strani je Evropa postala gospodarsko velika, po drugi je še vedno politično majhna kar je sicer pretiravanje, vendar je med fazo ekonomske unije in fazo politične sociokulturne unije velika razlika. Predmet naše obravnave pa je prav to, kje so naravne, zgodovinske, etnične in kulturne meje Evrope, ki omogočajo in hkrati pogojujejo uresničitev sociopolitične unije. Z obravnavo bomo skušali odgovoriti na dve vprašanji, ključni za razumevanje evropske stvarnosti: kako globoka (do katere stopnje je integriranje v evropskih pogojih še dopustno in smiselno) in kako široka je lahko integracija. Pri slednjem ne gre za vprašanje meja na zahodu, ampak na vzhodu in jugu. Torej integracija po globini in širini. Torej gre za dilemo, ali je Evropa po širini in globini povezovanja že dosegla višek ali pa se bo integriranje še poglabljalo vse do nastanka ene same države, enega središča in enega državljanstva ali pa bo vloga nacionalnih držav ponovno bolj poudarjena. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Teoretična osnova za našo nalogo bodo dela s področja teorije mednarodne integracije, in sicer Vinerjeva Teorija carinske unije (ki pa velja univerzalno za vse nadaljnje faze integriranja) in Balasina Teorija ekonomske integracije. Nanju se navezujejo mnogi avtorji, npr. Heckscher - Ohlin (International Interregional Trade), Baldwin, Bhagwati, Ethier. Oprli se bomo na splošno sprejeto klasifikacijo sedmih stopenj ekonomske integracije od suverene nacionalne države do popolnega zlitja s prenehanjem kulturnih ali drugih etničnih posebnosti v celoto. V aplikativnem delu se bomo opirali na nekatera ključna dela, kot so Huntingtonov Spopad civilizacij, Brzezinskijeva Velika šahovska tabla in Izven nadzora ter Kissingerjeva Diplomacija, in na dela evrofederalistov (zagovornikov) in evroskeptikov. EU-gradivo zagovornikov je večinoma uradno objavljeno in je obenem polpropagandno proevropsko. Seznanili se bomo tudi s stališči skeptikov, čeprav je izražanje njihovega mnenja bolj

9

občutljiva tema. Danes velja skoraj za nespodobno citirati kontroverzno Oriano Fallaci (Bes in ponos, Apokalipsa, Moč razuma), ki meni, da Evropo razjeda rak. Veliko Evropejcev misli enako, toda politiki tega ne morejo izraziti. Evropa je v petih desetletjih več kot uspešno dosegla peto fazo ekonomske in monetarne unije. Prehod od povojnih posameznih zaščitenih gospodarstev preko proste carinske cone, carinske unije, prostega trga do današnjega poskusa uresničevanja politične unije je velik uspeh, čeprav ni vedno potekal brez težav. Ne vemo še, ali bo uspelo v celoti uresničiti šesto fazo integracije, to je politično unijo. Vemo le, da ne bo (morda nikoli) dosežena sedma faza sociopolitične unije, kajti poenotena kultura (jezik, običaji, identiteta) bi neposredno nasprotovala temu, kar je zaželeno in kar pomeni evropsko identiteto v svoji posebnosti. Cilj naše raziskave je proučiti predvsem šesto fazo integracije, torej kaj je politična unija, kako lahko nastane, kdaj se uresniči, katere so evropske zgodovinske okoliščine njej v prid ali pa ji nasprotujejo. Če primerjamo procese integriranja na nacionalni ravni v Evropi 18. in 19. stoletja z današnjim integriranjem na ravni evropskega prostora, opazimo velike razlike. V preteklosti je vselej ena izmed konstitutivnih enot ne le prevzela pobudo, ampak bolj ali manj z vojaško silo prevladala nad ostalim nacionalnim telesom, ki se je sicer zavzemal za nacionalno poenotenost in ustvarjanje lastne države. Tako gre za združitev nemških dežel zasluga Prusiji, v Italiji Piemontu in Sardiniji, v Španiji Kataloniji in Kastilji in podobno. V povojni Evropi pa se je to prvič dogajalo na povsem dogovorni, enakopravni ravni po merilu vzajemnega interesa. Poleg te nedvomno višje "civilizacijske" ravni integracije v pogojih demokracije je njena slabost to, da sistem demokracije in demokratičnosti vsebuje veliko zavor, včasih celo predsodkov, ki zapletajo, podaljšujejo, nenazadnje dražijo ves proces, zaradi česar lahko postane ves sistem manj učinkovit od neodvisne individualne države. Zapleti se v telesih EU pogosto dogajajo in ni dokazov, da se ne bodo nadaljevali ali celo poslabšali. S spoznavanjem tega okolja in razmer bomo lahko odgovorili na vprašanje, kam gre Evropa. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Naša predpostavka se nanaša na Huntingtonovo obstoječo klasifikacijo v svetu. Po Huntingtonu (Spopad civilizacij) je svet od konca hladne vojne razdeljen na sedem ključnih civilizacij, od katerih je ena Zahodna in njena zibelka je Evropa. Ostale so Rusija, Islam, Kitajska, Japonska, Hindu in Latinska Amerika. Med njimi ni nujno spopadanja, je pa nasprotovanje, zlasti med tremi največjimi. V Zahodno civilizacijo sodita tudi Severna Amerika in Avstralija, toda predmet obravnave bo samo Evropa s svojimi zgodovinskimi posebnostmi, ki jih je z migracijami prenesla na nova naselitvena območja. Upoštevaje to razdelitev, nas zanima predvsem, do kod lahko sega Evropa na vzhodu in jugovzhodu oz. kje je meja med zahodnim krščanstvom in pravoslavjem (na vzhodu) ter med islamom in krščanstvom (na jugovzhodu); kako pomembna je pri tem (ko gre za politično unijo) kulturnocivilizacijska identiteta in koliko odtehta ekonomija obsega, ki jo zagotavlja velik trg; katere od nekdanjih držav Sovjetske zveze na njenem zahodu spadajo k Evropi (oz. sedaj k Rusiji); in posebej kontroverzno vprašanje, ali je lahko Turčija polnopravna članica Evropske unije. Če da, je vprašanje, ali bo pripravljena še bolj

10

prilagoditi svojo identiteto Evropi, kot jo je že bila pripravljena po reformah Atatürka, ali pa v Evropi toliko prevladuje kriterij prednosti, ki jo prinaša velik trg, da se bo sama pripravljena kulturnocivilizacijsko prilagajati drugim. Zanima nas, kaj pomeni v Ustavi sporna besedna zveza "krščanska Evropa", ki po eni strani pomeni dvatisočletno tradicijo, po drugi pa zavračanje te identitete. Ali lahko civilizacija, ki so jo bolj kot katerokoli drugo, stoletja delili konflikti med mesti in religijami, med sekularnimi in cerkvenimi silami, med vero in znanjem, spozna, da so razlike lahko povezovalne, da se nasprotja lahko institucionalizirajo in da se napetosti lahko stabilizirajo? Tudi priznanje razlik, vzajemno priznanje drugega v njegovi drugačnosti lahko postane znamenje skupne identitete, to je evropske identitete. To so izzivi Evrope, na katere ni mogoče odgovoriti drugače, kot s podrobno analizo preteklosti. 1.4 Predvidene metode raziskovanja

Da bi lahko odgovorili na zastavljena vprašanja oz. se odgovorom argumentirano približali, je smiselna uporaba zgodovinske komparativne metode. S pregledom ključnih dogodkov in prelomnic v zadnjih dva tisoč letih na evropskih tleh bomo skušali predvideti dogajanje za naprej. V tem se naša naloga o Evropski uniji razlikuje od drugih nalog s podobno temo. Ne segamo v zgodovino evropskega integracijskega procesa le do leta 1958 (Rimski sporazum) ali 1954 (Pariški sporazum), ampak segamo v antiko, kajti hipoteza naloge je, da je prav razumevanje posebnosti v evropski zgodovini v primerjavi z drugimi civilizacijami ključ za razumevanje prihodnosti. Pri razumevanju evropske preteklosti so po našem mnenju ključna tri razdobja: (1) razdobje Rimskega imperija, (2) razdobje Svetega rimskega cesarstva in (3) razdobje povezovanja in integriranja povojne Evrope v današnjo Evropsko unijo. V razdobju obstoja Rimskega imperija je vsaj štiristo let veljalo prepričanje, da je edino smiselno in pravilno ves znani svet organizirati v eno državo. Kakor eno (nebeško) kraljestvo nad zemljo, naj bi tudi na zemlji analogno veljalo eno kraljestvo (in en kralj) kot običajna oblika ureditve ali organiziranosti ljudstev. Na višku je večji del tedaj znanega sveta res spadal pod okrilje Rima, biti državljan Rima je bila odlika, Pax Romana pa je zagotavljal varnost in mir. Ta miselnost ni zamrla kljub razpadu Rimskega cesarstva, nasprotno – kmalu bi se ponovno uresničila od 8. stoletja dalje (nekako do 17. stoletja) z nastajanjem Svetega rimskega cesarstva na osrednjem kontinentalnem evropskem prostoru. To je bila zadnja priložnost za nastanek ene same evropske države, tokrat pod skupnim imenovalcem enotne krščanske identitete, ki pa ni uspela. Torej ni uspel nastanek enotne, centralizirane in na kulturni (ali duhovni) ravni poenotene države, ampak je z verskimi vojnami prevladal drug kriterij. Ne kriterij pripadnosti k vesoljni (krščanski) eni sami evropski državi, ampak nacionalni kriterij (raison d'etat). Prva ga je uresničila Francija, ki si še danes lasti posebno vlogo, in za njo vse ostale (Nemčija, ki je predstavljala glavnino ozemlja Svetega rimskega cesarstva, šele po več kot dvesto letih). Za razliko od drugih civilizacij, npr. Rusije, Kitajske, Japonske (delno Indije), pri katerih je bilo nastajanje velikih državnih tvorb omogočeno zaradi enotnosti posvetne in verske oblasti, je v Evropi prav ta delitev oblasti sprožila razpad celote na nacionalne države. Organizacija po nacionalnem kriteriju je najprej spodbudila nacionalno strnjevanje,

11

oblikovanje nacionalnih držav, kasneje vse večje rivalstvo med glavnimi akterji na evropskem prostoru, ki se je nadaljevalo s tekmovanjem za osvajanje kolonij, in končno vodila v deformirane oblike nacionalne vrednote, kot sta npr. nacizem ali fašizem. Zgodovina Evrope je tako zgodovina rivalstva, bojev, koalicij in vojn, je proces partikupacije in parcelizacije, ki se je poglabljal, trajal pa gotovo 450 let. Druge velike civilizacije tega ne poznajo, Evropa je v tem edinstvena. V zadnjem obdobju, od povojnega obdobja dalje, se je na temelju vseh preteklih krvavih izkušenj ideja o mirni, složni, varni, v prihodnost in gospodarsko blagostanje zazrti Evropi povrnila. Treba je torej pozabiti na vse pretekle nacionalne interese in jih podrediti skupni blaginji. Ideja pravzaprav ni nova in volje ne manjka. Ali se nam obeta trajnejša rešitev? Dela se bomo v celoti lotili po zgodovinski metodi. Podobno, kot so za razumevanje razvoja dogodkov v prihodnje pomembni ključni dogodki na evropski celini, ki so določili posebnost naše civilizacije, je za razumevanje morebitne politične integracije Evrope potrebno poznavanje preteklosti vsakega od ključnih akterjev v tej združbi. Pri tem ni potrebna obravnava vseh 27 članic enako podrobno, ampak jih je smiselno uvrstiti v skupine po pomembnosti, pomenu in njihovi zgodovinski vlogi.

12

2 TEORIJA INTEGRACIJE IN FAZE V PRENOSU PRISTOJNOSTI

2.1 Teorija mednarodne ekonomske integracije

Integracija predstavlja združevanje, povezovanje posameznih enot v celoto. Pojem integracije se je v ekonomiji sprva uporabljal za povezovanje podjetij v kartele, koncerne, truste in spojitve, šele kratek čas pa se uporablja v pomenu povezovanja posameznih gospodarstev v večja gospodarska področja. Deli, ki se povezujejo, so lahko različni, zato govorimo o integracijah na različnih področjih. V nalogi se bomo osredotočili na mednarodno ekonomsko integracijo. Bistvena značilnost teorije mednarodne ekonomske integracije (MEI), po kateri se ta loči od ostalih ekonomskih teorij, je visoka soodvisnost gospodarskih in političnih dejavnikov (Kenda in Bobek 2003, 173). Začetek integracije v ekonomskem smislu sega v obdobje med letoma 1930 in 1942, ko se je pojavil nasproten pojem – ekonomska dezintegracija. V istem obdobju lahko zasledimo tudi pojem proizvodno-ekonomska in izvozna integracija, ki se je nanašala na medsebojno povezanost evropskih držav glede izvoza in uvoza surovin in polizdelkov. Vlade v Washingtonu, Londonu, Parizu in drugih prestolnicah pomembnih držav so termin integracija začele uporabljati šele leta 1947, leto kasneje pa se je že začel pojavljati v številnih govorih in uradnih dokumentih. Vse dotlej se je govorilo o ekonomskih kooperacijah, liberalizaciji, unifikaciji, carinski uniji in podobno (ibid., 173). 2.1.1 Razvoj teorije mednarodne ekonomske integracije

Teorija MEI (kot sestavni del ekonomske teorije) se je, kot celotna ekonomska teorija, razvijala. Njeno bistvo je spajanje in povezovanje držav v večje celote. Če povzamemo pojmovanje MEI po Kendi in Bobku (2003, 174–176), lahko ločimo klasično in sodobno pojmovanje teorije MEI, pri čemer obstajata pri obravnavanju MEI v klasični teoriji dva poglavitna pristopa, in sicer liberalistični pristop in teorija carinske unije. Sodobno pojmovanje MEI lahko glede na pripadnost avtorjev razdelimo v dve skupini, in sicer na liberalistično in (neo)keynesiansko. Glavna usmeritev klasične teorije MEI je definiranje integriranja kot procesa približevanja nacionalnih gospodarstev s pomočjo liberaliziranja zunanje trgovine, pri čemer so nacionalna gospodarstva obravnavana kot homogene celote. Takšno obliko integriranja je sodobna teorija izenačila s tržno integracijo, sama pa je začela govoriti o drugih tipih integracij, liberalizacijo zunanje trgovine pa je opredelila šele kot začetek povezovanja. Učinke integriranja je obravnavala širše, ne samo v okviru narodnega gospodarstva. MEI po mnenju sodobnih avtorjev ni sredstvo za reševanje vseh gospodarskih težav in ne more biti nadomestilo za uspešno politiko gospodarskega razvoja, lahko pa je njen sestavni del. Predpostavke klasične teorije so skrajno omejujoče, dinamični učinki pa so samo omenjeni in noben klasični avtor jih ne poskuša analizirati. Ravno nasprotno pa so pripadniki dinamične teorije začeli preučevati učinke, ki vplivajo na rast trga dolgoročno in izvirajo iz svobodnejšega gibanja proizvodnih dejavnikov znotraj MEI in so tudi posledica državnih gospodarskih politik. Prav tako je začela sodobna teorija upoštevati vse več ekonomskih in socialnih spremenljivk in opozarja na to, da posega MEI na gospodarsko, politično, socialno in psihološko področje. Poleg tega predmet obravnave ni le mednarodna menjava,

13

temveč celoten gospodarski proces. Po mnenju pripadnikov sodobne teorije je končni cilj integriranja vzpostavitev enotnih pogojev gospodarjenja na celotnem območju integracije, torej eno samo (notranje) tržišče. 2.1.2 Predstavniki teorije mednarodne integracije

Kenda in Bobek (2003, 175) navajata najpomembnejše predstavnike teorije MEI, in sicer so predstavniki klasične teorije Jacob Viner, James Maede in Robert Lipsey, predstavnika sodobne teorije pa Tibor Scitovsky in Bela Balassa. Klasična teorija je zasnovana na osnovi teorije carinske unije, za katero je značilno predvsem dvoje: vzpostavitev enotne carinske in druge regulative za trgovino držav članic unije s tretjimi državami ter ukinitev carin in drugih omejitev v trgovini med državami članicami. Predpostavke, na katerih temelji ta teorija, sicer omogočajo njeno teoretično in empirično obravnavanje, vendar hkrati poenostavljajo realnost do meje verjetnosti, zaradi česar se teorija oddaljuje od realnega življenja. Jacob Viner je pristaš proste trgovine, ne pa carinske unije, ki jo obravnava le kot nujno zlo na poti do ideala – proste svetovne trgovine. Ugotavlja, da carinska unija v vsakem primeru spremeni vire dobave, in če so viri cenejši, to vodi do proste trgovine, v obratnem primeru pa do povečanja carinske zaščite. Z vzpostavljanjem carinske unije države članice dosežejo korist predvsem od tistega dela medsebojne menjave, ki pred nastankom carinske unije sploh ni bil predmet njihove zunanje menjave. James Maede v svoji teoriji izhaja iz predpostavke, da vse države na svetu težijo k višji fazi izkoriščenosti svetovnih resursov. S preučevanjem primerov je ugotovil, da ima vzpostavitev carinske unije več vpliva na povečanje gospodarskega blagostanja, če so carine v medsebojni državi, ki jih članice ukinjajo, višje. Pri tem je sicer izhajal iz predpostavke polne in stabilne zaposlenosti proizvodnih dejavnikov, proste trgovine, plačil v medsebojnih transakcijah in ravnotežja vseh plačilnih bilanc. Maede ugotavlja, da carinske unije ni mogoče vnaprej oceniti niti pozitivno niti negativno, upoštevati je potrebno posebne pogoje, v katerih unija deluje. Robert Lipsey se ukvarja s statičnimi in z dinamičnimi učinki carinske unije. Priznava, da so dinamični učinki, kot so ekonomija obsega, učinki na tržne strukture in učinki na dolgoročne faze rasti, pomembnejši od statičnih (spremembe v alokaciji resursov, menjalnih razmerjih in strukturi potrošnje). Ker je kljub temu večinoma preučeval statične učinke, ga ne moremo uvrstiti med predstavnike sodobne teorije MEI. Tibor Scitovsky je s preučevanjem tedanjih šestih članic Evropske gospodarske skupnosti, njihovih odnosov znotraj integracije in njenih posledic za svet kot celoto zajel do tedaj še neobravnavane učinke integracije in s tem pomembno prispeval k sodobni teoriji MEI. Zmanjševanje odvisnosti od zunanjega sveta v korist medsebojne trgovine je opredelil kot prvi učinek integriranja. Nato govori o spirali plač in cen, kar pomeni, da se težko povečajo cene ali profit, ne da bi se povečale plače. Učinek integriranja na zaposlenost je zaznal v odpravljanju ozkih grl v proizvodnji, kar vsekakor pozitivno vpliva na zaposlovanje. Eden izmed poglavitnih učinkov integriranja sta tudi ekonomija obsega in ekonomija prostora, ki sta omogočeni s povečanjem trga, kar se je z integriranjem tudi zgodilo.

14

Avtor sodobne teorije in predstavnik liberalistične smeri MEI je tudi Bela Balassa, čigar najzanimivejše raziskave se nanašajo na učinke ukinjanja trgovinskih preprek znotraj integracije, na učinkovitost alokacije svetovnih resursov in na razdelitev koristi med države članice integracije in tretje države (Balassa 1961). Poglavitno vprašanje, ki si ga zastavlja, je, ali neto učinek vzpostavljanja MEI vodi k prosti trgovini ali k diskriminaciji. Oblikovanje proste trgovine se nanaša na povečanje trgovine med članicami, odvračanje trgovine pa je posledica upadanja trgovine z državami zunaj integracije. Oboje je posledica odstranitve notranjih trgovinskih ovir. Balassa najintenzivneje preučuje učinke na proizvodnjo in potrošnjo. Proizvodni učinki so posledica premika nakupa z dražjih domačih virov ponudbe na cenejše vire ponudbe države partnerice (pozitivni učinek). Zaradi odvračanja trgovine nastanejo dodatni proizvodni stroški in pride do preusmeritve k dražjim virom nabave znotraj integracije (negativni učinek). Učinki na potrošnjo so posledica zamenjave domačega blaga z blagom iz držav partneric in ne oz. ne v tolikšni meri z blagom iz tretjih držav. Učinki na potrošnjo lahko vodijo do izboljšanja oz. do poslabšanja blagostanja. Medtem ko odprava diskriminacije med domačim blagom in blagom držav partneric predstavlja napredek (pozitivni učinek), novooblikovana diskriminacija med blagom partneric in blagom tujih držav na domačem trgu zmanjša blagostanje (negativni učinek) (ibid.). 2.1.3 Faze integracijskega procesa

Bistvo teorije MEI je povezovanje držav v večje celote. O makroekonomski integraciji govorimo takrat, ko preučujemo učinke sporazumov med dvema ali več suverenimi državami in nas zanima zlasti rezultat učinka transakcij med članicami, ki trgujejo pod ugodnejšimi pogoji, kot bi v primeru, če ne bi bile del integracije. Poglavitno je, da se znotraj integracije odstranijo trgovinske prepreke in omogoči prosto gibanje proizvodnih dejavnikov. Tako se izkoristijo možnosti za specializacijo, medtem ko se dežele zunaj integracije diskriminirajo. Z integracijo se uresničuje optimalna izraba resursov v prostoru. Sporazumi o ekonomskih integracijah se med seboj razlikujejo po številnih vsebinskih in formalnih značilnostih. Najskromnejše oblike povezovanja med državami so usmerjene k postopnemu odpravljanju razlik v pogojih, ki določajo možnosti trgovinskih tokov. Države članice skušajo predvsem uskladiti in izenačiti pogoje za kroženje blaga med seboj. Tako postopno odpravljajo ovire pri medsebojni menjavi. Govorimo o procesu, ki ima več stopenj, torej o integriranju. Obstajajo številne različne opredelitve procesa integriranja. Število stopenj integracijskega procesa se od avtorja do avtorja razlikuje: Haberler in Kitamura ločita tri faze, čeprav jih obravnavata različno, Vickerman obravnava pet stopenj, Lipsey jih loči šest. Viner, Tinbergen in Balassa obravnavajo pet stopenj: prostotrgovinska zveza, carinska unija, skupni trg, ekonomska unija in ekonomska monetarna unija (McDonald in Dearden 2005, 55). V nalogi se bomo oprli na opredelitev Kende in Bobka (2003, 177–179), ki obravnavata kombinacijo Lipseyjevega in Koldejevega pojmovanja s sedmimi fazami.

15

TABELA 1: FAZE INTEGRACIJSKEGA PROCESA Faza Oblika Značilnosti SUVERENOST

0 Nacionalna država avtonomno sprejemanje zakonov, s katerimi se uravnava gospodarska politika in ekonomski odnosi s tujino

1 Prosta carinska zveza ukinitev carin med članicami, avtonomno določanje tarif s tretjimi deželami

2 Carinska unija skupna zunanja carinska tarifa; konzultacije o skupni trgovinski politiki

3 Skupni trg prosto gibanje blaga, kapitala, storitev in ljudi; skupna zunanja carina; uskladitev notranjih politik; koordinacija ekonomskih odnosov s tujino

4 Ekonomska (monetarna) unija

skupni denar; poenotena notranja gospodarska politika; skupna politika ekonomskih odnosov s tujino

5 Politična unija popolna poenotenost monetarne, fiskalne, socialne politike in politike ekonomskih odnosov s tujino; varnost in suverenost je nadomeščena skozi nadnacionalni sistem

6 Integriran nadnacionalni sistem

enako kot peta faza in poenoten sociokulturni sistem

EKONOMIJA OBSEGA

Vir: prirejeno po Kenda in Bobek (2003, 179). Integracije ne moremo razumeti kot procesa povezovanja od avtarkičnosti k večji odprtosti v smislu dozorevanja gospodarstev. Faze (tabela 1) si ne sledijo nujno v navedenem zaporedju, vsako gospodarstvo najde primeren način povezanosti z drugimi gospodarstvi. Fuzija ni končen in najvišji cilj slehernega gospodarstva, kot tudi prosta carinska zveza ni nujno prva faza na poti do odpiranja gospodarstev. Te faze predstavljajo možnosti, ki so posameznim gospodarstvom na voljo. Poseben pomen pri integracijskem procesu imata dva dejavnika, in sicer suverenost in ekonomija obsega. Najpomembneje je, da delujeta v nasprotni smeri. Težnja posameznega gospodarstva po suverenosti, avtonomiji in individualnosti predstavlja pomik po lestvici navzgor. Torej, če je cilj gospodarstva čim večja neodvisnost od tretjih dežel, bo svoje meje utrdilo in zaščitilo in bo varno pred vplivi zunanjega trga. Pri tem je potrebno poudariti, da bo varno pred negativnimi in pozitivnimi vplivi. Čim bolj bo izolirano, tem manjša bo ekonomija obsega, kar pomeni, da bodo stroški proizvodnje narasli, konkurenčnost se bo poslabšala in posledično se bo tudi življenjski standard znižal. Če pa gospodarstvo želi izrabiti prednosti, ki jih zagotavlja ekonomija obsega, se bo moralo odpovedati suverenosti in se pričeti odpirati. Gre za pomik po lestvici navzdol, proti integriranemu nacionalnemu sistemu. V tem primeru se bodo stroški proizvodnje znižali, povečali se bosta učinkovitost in konkurenčnost ter življenjski standard se bo zvišal. Pri odločitvi, ali se pomakniti po lestvici navzgor ali navzdol, je potrebno pretehtati ekonomske in neekonomske vrednote. Kdaj se država odloči za integracijo ali za suverenost? Praviloma se bo država v času krize, nestabilnosti zunanjega gospodarstva zaprla, da bi se tako zaščitila. V takih primerih bo država poudarjala svojo suverenost. Ko pa bo prevladoval čas stabilnosti, miru, visoke stopnje strpnosti in ko nacionalna identiteta, kulturna dediščina in etnični običaji ne bodo ogroženi, bo država želela izkoristiti prednosti ekonomije obsega, ki se dosežejo z integriranjem.

16

Odgovor na vprašanje, do katere mere se integrirati, torej se odpovedati suverenosti nad državno carinsko, monetarno, davčno politiko in politiko vodenja deviznih tečajev in hkrati ohraniti nacionalno kulturno, socialno in politično suverenost, je osrednja tema naše raziskave. Kenda in Bobek (2003, 179) navajata, da je Evropa primer, ki dokazuje kompatibilnost obeh kriterijev, torej da je možno povsem sprostiti gibljivost proizvodnih dejavnikov, hkrati pa ohraniti kulturne, etnične, verske posebnosti določene dežele. Pri tem dodajata zelo pomembno predpostavko, da je vsaj zaenkrat tako. Vprašanje je namreč, v kolikšni meri se bodo značilnosti posameznih dežel uspele ohraniti v primeru nadaljnjega integriranja Evrope. Odgovor bomo poskušali poiskati skozi celotno nalogo. Nadaljnjo podrobno opredelitev faz integracijskega procesa povzemamo po Kendi in Bobku (2003, 179–206). 2.1.3.1 Nacionalna država

Gre za ničto fazo integracije, v kateri je ohranjena popolna suverenost države, torej je njeno gospodarstvo zaščiteno. Dežela na tej stopnji nima sklenjenih sporazumov s tujimi gospodarstvi in povsem avtonomno sprejema zakone notranje in zunanje gospodarske politike. 2.1.3.2 Prosta carinska zveza

V tej obliki integracije so odpravljene vse ovire za trgovanje med državami članicami. Ukinjene so medsebojne carine, vendar v odnosu do tretjih držav vsaka država članica ohranja svojo individualno in suvereno carinsko politiko. Carinske tarife se lahko nanašajo le na določene proizvode ali na skupino proizvodov ali na celoto. Slabost te oblike integracije je nevarnost nastanka reeksportnih poslov in trgovine switch. Če ena država uvede uvozno carino do tretjih dežel, ki je višja od carine, ki jo je uvedla druga država do tretjih dežel, bodo tretje dežele izvažale preko države, ki ima nižjo carino. Tako bo blago tretjih dežel prišlo v državo z višjo uvozno carino z reeksportiranjem iz države z nižjo uvozno carino, v katero se je blago dejansko uvozilo. Ker pa sta obe državi članici prostocarinske zveze, imata med seboj ukinjene carine in lahko prosto trgujeta med seboj. Vse skupaj vodi do tega, da se je država z višjo uvozno carino prisiljena prilagoditi in tudi sama znižati carine. To se skuša preprečiti z raznimi klavzulami o poreklu (certificate of origin) in o porabi blaga (end use certificate), ki omogočajo prosto trgovino med članicami samo s proizvodi znotraj članstva. 2.1.3.3 Carinska unija

Kot rešitev težav reeksporta in switcha, ki se pojavljata v prostocarinski zvezi, je na voljo integracijska oblika carinska unija. Poleg značilnosti proste trgovinske zveze, torej odprave medsebojnih carin, se v carinski uniji še poenoti carinska politika do tretjih dežel. Vse države članice imajo tako enotne carinske tarife na uvoženo blago iz držav zunaj carinske unije.

17

Že na začetku poglavja smo poudarili pomen suverenosti in na tej stopnji integracije je že razvidna izguba dela suverenosti za države članice. Če se osredotočimo le na dve državi, ti ne odločata več samostojno o uvozni carinski tarifi. Poleg tega se lahko uvoženo blago v eni državi prosto prodaja v drugi državi, tako bo morda prva država pobrala carino za blago, ki se bo porabilo v drugi državi. To pomeni, da bodo državljani druge države (tiste, v kateri se je blago porabilo) plačniki carine, ki jo je prejela prva država (tista, v katero je bilo blago uvoženo in iz katere je bilo blago nato izvoženo). Rešitev je lahko dogovor, da so vsi carinski dohodki skupni in se nato po dogovorjenem ključu skupno porabijo. Druga možnost je lahko, da država, ki uvaža blago za drugo državo, ves carinski priliv zanjo tudi odvaja. Pri tem je potrebno ločiti carinske storitve za rezidente in za nerezidente. Teorija integracije temelji na teoriji carinske unije, katere učinke ponazarja slika 1. Zaradi poenostavitve vzemimo le dve državi, ki trgujeta le z enim proizvodom, in zanemarimo transportne stroške, vladne intervencije in druge umetne ovire, ki bi vplivale na izvozne in uvozne količine. SLIKA 1: TEORIJA CARINSKE UNIJE

Simboli: Q = količina i = uvoz P = cena e = izvoz D = povpraševanje v = količina dežele uvoznice S = ponudba d = domača potrošnja dežele izvoznice t = uvozna carina q = količina dežele izvoznice p = cena s = domača ponudba dežele uvoznice Vir: Kenda in Bobek (2003, 181). Poglejmo teorijo carinske unije podrobneje. Brez carine bi dežela izvoznica izvažala v deželo uvoznico količine, ki izravnavajo cene obeh dežel (p1). Pri teh cenah se skupno povpraševanje D in ponudba S v deželi izvoznici izravnata pri količini q1, pri čemer je

18

povpraševanje pogojeno z domačo potrošnjo d1 in z izvozom e1, ponudbo pa predstavlja premica S. V deželi uvoznici je količina ponudbe pogojena z v1, povpraševanje pa predstavlja premica D. Pri ceni p1 je izvoz dežele izvoznice enak uvozu dežele uvoznice (e1 = i1) in obseg povpraševanja v deželi uvoznici, ki je seštevek domače ponudbe dežele uvoznice in količine uvoza (s1 + i1), je enak obsegu ponudbe dežele izvoznice, ki je seštevek domače potrošnje in izvoza (d1 + e1). Torej dežela izvoznica izvozi presežek ponudbe v deželo uvoznico, s čimer se pokrije povpraševanje v deželi uvoznici. Če se uvede uvozna carina t, bo cena v uvozni državi porasla, uvozniki pa bodo to porast skušali prevaliti na potrošnike. Ker vsi potrošniki ne bodo pripravljeni plačati cene, višje od p1, bo povpraševanje v deželi uvoznici padlo in prodana bo manjša količina v2. Padec povpraševanja v deželi uvoznici pomeni presežek v deželi izvoznici in ta povečuje konkurenčnost med ponudniki. Posledično bo cena v deželi izvoznici padla na p3, to je na točko, na kateri so ponudbene količine enake povpraševanim (presečišče S in D) oz. na kateri je d2 + e2 enako ponudbi q2. Pod zgornjimi pogoji bo učinek carine dvignil ceno v deželi uvoznici s p1 na p2 in znižal ceno v deželi uvoznici na p3. Razlika med obema cenama je enaka carini t. Pri novi ceni bo količina izvoza padla z e1 na e2 in volumen uvoza se bo ustrezno zmanjšal z i1 na i2. Tako je e2 = i2 in p2 = p3 + t. Razdelitev učinka carine med obe deželi bo odvisen od relativnega nagiba krivulj ponudbe in povpraševanja, to je od elastičnosti. Tako lahko povzamemo, da uvedba carine v eni deželi učinkuje na obe deželi, breme carine pa nosi predvsem dežela z bolj strmima krivuljama ponudbe in povpraševanja. 2.1.3.4 Skupni trg

Ta oblika integracije zagotavlja prosto gibanje proizvodnih dejavnikov, to je blaga, kapitala, storitev in ljudi, uskladitev notranjih politik in koordinacijo zunanjeekonomskih odnosov. Če primerjamo to obliko s carinsko unijo, gre za poglobitev in za poenotenje tržišča do te mere, da se poleg carinskih ovir odstranijo še druge necarinske ovire med deželami članicami. Govorimo o ukinitvi dovoljenj, kvot, o omejevanju vnosa in iznosa deviz, poenotenju regulative v zvezi z zaščito zdravja in varovanja okolja, o poenotenju prometnih davkov, odpravi diskriminacijskih postopkov na meje in podobno. Poseben pomen imata prosti pretok kapitala in svobodno ustanavljanje podjetij, torej matično podjetje lahko v drugih državah članicah prosto ustanovi svoje podjetje. Pomen nacionalnih mej se izgublja. Imajo le še formalno politično naravo, ekonomske meje pa ne obstajajo več. Velja poudariti, da morajo biti koordinirane davčne stopnje, da bi se preprečilo lociranje podjetij v državah z nižjo davčno stopnjo, prav tako pa tudi zdravstveni in socialni standardi, ki določajo višino stroškov za podjetja. Potrebna je vzpostavitev skupnih nadnacionalnih organizacij, ki določajo skupne standarde.

19

2.1.3.5 Ekonomska in monetarna unija

Nadgradnja enotnega tržišča je ekonomska in monetarna unija, ki je dosežena takrat, ko uvedejo njene članice na integriranem prostoru enoten denar, ko je notranja gospodarska politika poenotena in ko je za celotno ekonomsko monetarno unijo sprejeta skupna politika ekonomskih odnosov s tujino. Oblikujejo se različne nadnacionalne institucije, ki med članicami pospešujejo proces povezovanja. Gre za ustanavljanje skupnih razvojnih ali socialnih fondov ali fondov za regionalni razvoj ter do določne mere tudi za skupne parlamentarne in obrambne institucije. Članice zgradijo z monetarno unijo enoten monetarni sistem, s čimer posamezne članice izgubijo suverenost nad inflacijo, politiko menjalnih tečajev in stopnjo rasti. Monetarna unija obenem predstavlja močno spodbudo za podjetniško prestrukturiranje, večjo prožnost delovne sile in razvoj večjega ter bolj likvidnega kapitalskega trga v integraciji. Velja omeniti tudi to, da prestrukturiranje za veliko podjetij pomeni hkrati priložnosti in stroškovno obremenitev, še posebej za mala in srednje velika podjetja, ki delujejo pretežno na lokalnih trgih in nimajo potenciala za radikalne strukturne spremembe. Da se monetarna unija lahko uresniči, je potrebno izpolniti dve poglavitni zahtevi, in sicer popolno konvertibilnost valut in fiksiranje tečajev med partnerji znotraj ozkih limitov. Popolna konvertibilnost valut pomeni zamenljivost vsake količine domače valute za tujo pri vseh oblikah transakcij. Ta pogoj je sicer izpolnjen že s carinsko unijo, vendar le delno. Nanaša se namreč le na konvertibilnost tekočih transakcij, ne pa na popolno pravico nakupa ali prodaje fizičnih in finančnih vrednot. S tem mislimo predvsem na nakup delnic, obveznic, podjetij in drugo. Tečaji med valutami morajo biti čvrsti, nihajo lahko samo znotraj ozkih omejitev. Lahko pa tečaji skupno variirajo v odnosu do tretjih valut. Ko govorimo o čvrstem tečaju, gre za zakonsko pravico fizičnih in pravnih oseb, da lahko v vsakem času zamenjajo poljubno količino domače valute za tujo po čvrsto določenem tečaju. Gre za minimalna dovoljena odstopanja. Da sta zahtevi izpolnjeni, morata biti izpolnjena dva pogoja, to je skupen nadzor nad količino denarja v obtoku ter vzajemno in usklajeno uravnavanje tečajev dežel partneric v odnosu do tretjih držav. Dokler obstajajo tečajna nihanja, prostor ne dobiva pomena velikega enotnega tržišča in ne more zagotoviti prednosti specializacije, delitve dela in ekonomije obsega, kar je bistvo velikega trga in v čemer se kaže vsa ekonomska prednost žrtvovane nacionalne suverenosti. Prav tako je prednost monetarne unije v tem, da pri popolni konvertibilnosti in čvrstih medsebojnih tečajih niso potrebne monetarne rezerve za pokrivanje plačilnobilančnih primanjkljajev. 2.1.3.6 Politična unija

Politična unija je dosežena, ko članice ustanovijo skupne administrativno-politične organe in deluje celotna skupnost držav kot eno telo: skupni parlament kot zakonodajno telo, skupno svetovalno telo, skupna obramba, skupna notranja zaščita in podobno. Vse te institucije omogočajo, da unija sploh lahko deluje. Pogoj za to je popolna poenotenost monetarne, fiskalne in zunanjeekonomske politike. V takšnih pogojih nadnacionalni sistem nadomešča nacionalno državo z vidika varnosti in suverenosti.

20

2.1.3.7 Integriran nadnacionalni sistem

Ko se cene vseh proizvodnih dejavnikov (ob doseženi njihovi popolni gibljivosti) izenačijo, govorimo o integriranem nadnacionalnem sistemu. To pomeni, da se bodo delavci prosto odseljevali s področij z nizkimi plačami na področja z višjimi, dokler se njihove cene pod pritiskom odliva in priliva ne izenačijo. Enako velja za ostale proizvodne dejavnike. Gre za težnjo po izenačenosti cen in ne za resnično popolno izenačenost cen. Popolna ekonomska integracija je tako abstrakcija, h kateri ekonomski prostor sicer teži, vendar je nikoli popolno in dosledno ne doseže. Gre za izpolnitev faze politične unije in za usklajen sociokulturni sistem med članicami. Mednarodno ekonomsko integriranje pomeni torej proces preraščanja dotlej ločenih in suverenih gospodarstev v enotno večjo verigo. S preraščanjem v velik prostor države članice izgubljajo del suverenosti, ki so jo imele pred tem. Proces vključuje pozitivne posledice v smislu realokacije resursov, specializacije, ekonomije obsega, boljše izrabe virov in višanja življenjskega standarda. Integracija prinaša s seboj tudi negativne posledice, ki pomenijo izgubo suverenih nacionalnih institucij in njihovo modifikacijo v nadnacionalne institucije. Z vsakim korakom h globlji integraciji država izgubi del nacionalne suverenosti. Poleg izgube nacionalne suverenosti ne smemo prezreti vprašanja nacionalne identitete. Ali se lahko oblikuje nova nadnacionalna identiteta, ali se nacionalna identiteta sploh lahko ohrani in ali je možno sobivanje obeh? Brez skupne, torej nadnacionalne identitete namreč ni mogoče govoriti o integriranem nadnacionalnem sistemu. V nalogi bomo posebno pozornost namenili ravno temu vprašanju in vprašanju kulture, ki je prav tako odločujoč dejavnik pri doseganju poenotenega sociokulturnega sistema. 2.1.4 Globalizacija – integracija

Obstajajo številna pojmovanja in razumevanja globalizacije ter razni ideološki pogledi nanjo. Poskuša se najti odgovor na vprašanje, ali je globalizacija nov pojav ali le nadaljevanje oz. pospeševanje starih integracijskih procesov. Nekateri menijo, da gre za novo obdobje v zgodovini politične ekonomije, drugi pojmujejo globalizacijo kot novo stopnjo v kontinuiranem procesu, spet tretji idejo globalizacije zavračajo kot sodoben mit. Marx (citirano v: Beams 2000) jo je označil kot naslednji stadij kolonializma oz. neokolonializma. Spet drugi jo razumejo kot amerikanizacijo ali zahodnjaštvo. Ampak globalizacije ne smemo enačiti ne z enim, ne z drugim. Drži pa, da se je ameriško gospodarstvo sočasno z globalizacijo razcvetelo, kar poimenujemo nova ekonomija. Gre za visoko gospodarsko rast, visoko zaposlenost in nizko inflacijo, kar je omogočila globalizacija, katere temelji so informacijska revolucija, liberalizacija in deregulacija. Globalizacija je proces, ki se je razvil predvsem po drugi svetovni vojni, vendar je po vsebini in razsežnosti drugačen kot v preteklosti, saj se spreminjajo dejavniki, ki vplivajo nanj. Naj poudarimo, da so danes novi načini vstopanja v mednarodne povezave. Spremenilo se je tudi to, kar države, podjetja, ljudje počnejo, ter kaj želijo ti subjekti v tem procesu doseči. Ne gre le za naraščanje pretoka ljudi, kapitala, blaga, idej, storitev, ampak za celostne spremembe v načinu proizvodnje, distribucije, potrošnje in ostalih gospodarskih aktivnostih. Pojavili so se novi trgi, nova pravila, novi igralci in nova orodja

21

komuniciranja. Na globalizacijo moramo gledati kot na večdimenzionalen proces, vključujoč ekonomske, politične, pravne in kulturne sestavine, ki skupaj tvorijo novo kakovost (Svetličič 1996, 247). Globalizacija je v osnovi posledica delovanja zakona trga, ki predstavlja učinkovitost s konkurenco in delitvijo dela, le da gre v tem primeru za globalni trg, za delitev dela na globalni ravni, s čimer nastajajo nove priložnosti in tudi pasti za ponudnike in povpraševalce. Globalizacija je zgodovinski proces pospešene integracije svetovnega gospodarstva, ki vključuje v ožjem smislu trgovinske in finančne tokove, v širšem pa tudi gibanje ljudi in znanja. Gre za ekonomsko integracijo, ki jo je potrebno ločiti od politične integracije. Ekonomska integracija je logičen zgodovinski proces, politična in kulturna pa ne (Kenda in Bobek 2003, 277–278). Proces se je začel zaradi tehnoloških inovacij, ki so omogočile zmanjšanje stroškov v transportu, proizvodnji in komunikacijah, ter zaradi ustvarjanja mednarodnih sporazumov, ki naj bi z zmanjševanjem omejitev povečali učinkovitost gospodarstva na svetovni ravni. Tehnološke inovacije so ustvarile podlago za zmanjšanje stroškov in ustvarjanje globalnega tržišča. To pomeni, da je proizvodnja postala vse bolj geografsko razpršena, obenem pa je prišlo tudi do večje specializacije. Ko poskušamo opredeliti globalizacijo, je vselej govora o tehnološkem napredku in inovacijah, s tem posledično tudi o specializaciji in o doseganju ekonomije obsega. Ko pa poskušamo opredeliti integracijo, ugotovimo, da ne gre za tehnološki napredek ali za inovacije, ki bi sprožile integracijo. Globalizaciji in integraciji sta skupni vedno večja soodvisnost in povezanost gospodarstev različnih držav. Globalizacija se nanaša na naraščajočo integracijo gospodarstev po celem svetu in tako spodbuja delovanje mednarodne trgovine ter omogoča hitrejšo rast gospodarstev, ki se vključujejo v mednarodno menjavo. Če želimo globalizacijo geografsko omejiti in jo tudi s tega vidika primerjati z integracijo, je najbolje, da povzamemo Svetličičev (1996, 73–74) vidik. Avtor meni, da pomeni globalizacija po zemljepisnem kriteriju široko razprostranjenost oz. svetovno penetracijo in tesno medsebojno prepletenost različnih oblik aktivnosti, ki sledijo logiki, da je svet ena sama globalna vas. Lahko bi torej rekli, da globalizacija geografsko ni tako omejena, kot je integracija. Če pojava primerjamo z organizacijskega vidika, gre v obeh primerih za tesno koordinacijo in povezanost medsebojno vse bolj odvisnih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo podjetja. Po vsebinskem kriteriju se globalizacija lahko nanaša tako na tržišča kot na dejavnosti podjetij. Pod globalizacijo trgov je mogoče razumeti skupek aktivnosti, ki omogočajo razprševanje ekonomskih dejavnosti in s tem možnost ustvarjanja ekonomije obsega. Gre za enake dejavnosti, kot smo jih opredelili v značilnostih posameznih faz integracije. V obeh primerih je cilj doseganje ekonomije obsega tako s pomočjo globalizacije kot z vstopanjem v različne integracije. V nalogi namenjamo posebno pozornost suverenosti držav, na katero nedvomno vpliva tudi globalizacija. Njen vpliv na suverenost in državno avtonomijo je različen glede na državno moč. Na eni strani so močne države, ki oblikujejo pravila in institucije, ki so omogočile globalno gospodarstvo, na drugi strani pa so šibke države, zmožne samo vključevanja v že obstoječe mednarodne povezave. Globalizacija, prav tako kot integracija,

22

izpodriva suverenost držav. Bolj ko se posamezna država vključuje v integracijo ter postaja del globalizacije, bolj ogrožena je njena suverenost. Hkrati pa pridobiva možnosti za ustvarjanje ekonomije obsega. Drugače povedano, gre za zmanjševanje vloge države v svetovni ekonomiji, saj se je z vključitvijo v multilateralno integracijo primorana podrejati pravilom na mednarodni ravni. Pri povezovanju držav vedno prihaja do prednosti in slabosti, ki jih integracija povzroča. Ena najvažnejših evropskih in verjetno tudi svetovnih političnih težav v začetku 21. stoletja je aktualnost nacionalne države, saj se postavlja vprašanje, ali ima nacionalna država sploh kakšno prihodnost. Nekateri globalisti jo opredeljujejo celo kot nepotrebno tvorbo ob vse večji liberalizaciji in povezanosti svetovnih trgov. Če pogledamo Evropsko unijo in z njo povezan proces globalizacije, pridemo do spoznanja, da ob vse večjem globalnem tekmovanju, ki ustvarja svobodna tržišča, drobni igralci nimajo skoraj nobene vloge. Evropskim nacionalnim državam vse manj uspeva, da bi se izolirale pred mednarodnimi tržnimi tokovi. Tako globalizacija kot integracija predstavljata priložnost. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je kljub pridobitvam in koristim proces globalizacije dvorezen meč, ker ima lahko določena pridobitev za nekatere pozitiven učinek, istočasno pa se lahko pojavijo na podlagi iste situacije negativne posledice za drugi del sveta. Po našem mnenju bi na podoben način lahko razumeli integracijo. Čeprav naj bi država z vstopom v integracijo pridobila številne koristi, se mora na ta račun odpovedati mnogim dejavnikom, ki so predstavljali v času suverenosti bistvo njenega obstoja. Ob vseh navedenih dejstvih in prikazanih podobnostih in razlikah med integracijo in globalizacijo lahko povzamemo, da gre nedvomno za dva medsebojno prepletena in zelo povezana procesa, ki pa ju vseeno ne gre enačiti. Kljub skupnemu cilju obeh, to je doseganje ekonomije obsega, obstajajo številne razlike, ki ju ločujejo. 2.2 Zgodovina evropskega integracijskega procesa v kontekstu svetovne ureditve

Da bi lahko razumeli naravo in pomen integracijskih procesov, še posebej evropskega integracijskega procesa, ter da bi lahko napovedali njihovo prihodnjo razsežnost in razvoj, je potrebno obravnavati zgodovino svetovne ureditve. Potrebno je poznati zgodovino povezovanja narodov, to je civilizacijsko zgodovino in v njej nastale delitve, politično- zgodovinski razvoj Evrope in politično-geografsko dimenzijo. To lahko najbolje pojasnimo z opredelitvijo civilizacije, saj so se v vsej zgodovini ljudje najširše enačili s civilizacijo. Civilizacije so namreč najtrdnejše človeške povezave. Nastajanje Evrope in s tem Evropske unije sega daleč nazaj in dejavniki, ki so takrat privedli do tega, so danes enaki in lahko povzročijo nadaljnje širjenje Evropske unije ali pa njen razpad. Gre za vprašanje politične in kulturne integracije, ki vodi svet v nekakšno skupno, univerzalno civilizacijo in kulturo ali pa ne. Ali bo morda prevladal vzor Zahoda?

23

2.2.1 Civilizacijski vidik mednarodne gospodarske ureditve1

Zgodba o zgodovini civilizacij zajema generacije starodavne sumerske, egipčanske, klasične antične, minojske, krščanske, islamske, kitajske in hinduistične civilizacije. Civilizacija je najširša kulturna skupina ljudi in najširša raven kulturne identitete. Določajo jo skupne objektivne prvine, kot so jezik, zgodovina, kultura, vera, običaji, institucije in subjektivna lastna identifikacija ljudi. Civilizacije lahko obsegajo veliko število ljudi, npr. kitajska civilizacija, ali zelo majhno število, npr. anglofonska karibska. Nimajo jasno začrtanih meja in njihova sestava ter podoba se spreminjata. Prav tako se spreminja stopnja, do katere so si kulturne civilizacije podobne ali se razlikujejo. Huntington (2005, 43) je razdelil svet na civilizacije oz. na kulturne kroge. Tako se danes svetovna politika oblikuje po merilih kulture in še posebej po merilih civilizacij, ki določajo identiteto posameznemu narodu. Po Braudelu (1990, 59) so religije temeljna poteza civilizacij in so hkrati njihova preteklost in sedanjost. Civilizacije so z zgodovinskega vidika kontinuitete v smislu trajnosti kulturnih elementov, ki so jih izoblikovale. Civilizacija je torej od vseh zgodovinskih fenomenov najdolgotrajnejša. Ni obstoječe civilizacije, ki bi bila razumljiva brez poznavanja prehojenih poti, starodavnih vrednot in preživetih izkustev. V tem pogledu je določena civilizacija vselej neke vrste živa preteklost. Medtem ko so meje med civilizacijami redkokdaj ostre, so razlike med njimi toliko bolj resnične in bistvene. Prvine, ki oblikujejo eno civilizacijo, so hkrati nasprotje prvinam, ki oblikujejo drugo civilizacijo. Razlike so nastajale stoletja, zato ne bodo tako kmalu izginile. V prihodnosti bodo celo glavni spori med narodi različnih civilizacij. Po Huntingtonu najpomembnejše razlike med narodi po končani hladni vojni niso ideološke, politične ali gospodarske narave, ampak kulturne. Narodi skušajo odgovoriti na temeljna vprašanja, kdo so in kdo niso, kam spadajo in kam ne. V prihodnosti bo pomen civilizacijske identitete naraščal. Nacionalne države bodo sicer še naprej ostale poglavitni akterji svetovnega dogajanja, ampak danes se ne razvrščajo več po blokovskem merilu, ampak na sedem ali osem glavnih civilizacij. Huntington opredeljuje sedem identificiranih civilizacij, osma, Afriška civilizacija, je lahko opredeljena kot posebna ali pa tudi ne, če bi njene prebivalce razdelili med ostale civilizacije. Teh sedem oz. osem civilizacij bo v nadaljevanju predmet našega preučevanja, ker lahko le z razumevanjem njihovih medsebojnih odnosov in značilnosti spoznamo svetovne integracijske procese, kar nam bo v pomoč pri iskanju odgovora na vprašanje, ali bo nastala neka univerzalna civilizacija ali pa se bo svet dezintegriral. Ker nas zanima Evropska unija, bomo isto vprašanje prenesli na Evropo kot središče Zahodne civilizacije, ki jo bomo v posebnem poglavju podrobneje obravnavali. 2.2.1.1 Rusija oz. pravoslavna civilizacija

Ruska država, ki je izšla iz Moskovske velike kneževine, se je uveljavila kot poglavitna naslednica bizantinskega imperija. Pojavi se ideja Tretjega Rima, ki simbolizira civilizacijsko kontinuiteto bizantinske civilizacije skozi različne oblike oz. stopnje zgodovinskega razvoja. Pri predpostavki civilizacijske pogojenosti evropskih vzhodno- 1 Samuel P. Huntington: Spopad civilizacij, 2005; večina poglavja je povzeta iz navedenega dela.

24

zahodnih delitev je ključnega pomena ločitev vzhodne in zahodne cerkvene tradicije skozi stoletja, ki se je kljub občasnim poskusom zbliževanja utrdila in je danes še posebno izrazita na relaciji Rim–Moskva. Civilizacija vzhodnega pravoslavja se je oblikovala v stoletjih zgodovine Bizanca oz. vzhodnorimske države kot edine neposredne dedinje univerzalne starorimske države do propada cesarstva l. 1453. Nasprotno pa je zahodni Rim ohranil le obliko univerzalne cerkvene, ne pa tudi državne oblasti. Pravoslavna cerkev je imela ključno vlogo pri oblikovanju in utrjevanju ruske državne in kasneje tudi narodne identitete. Še zlasti je bilo to pomembno v povezavi s širitvijo ruskega imperija, ki je sčasoma postal ozemeljsko največja država na svetu. Rusija in njeni odnosi z zahodno civilizacijo so se razvijali v štirih obdobjih. V prvem obdobju sta imeli Kijevska in Moskovska Rusija malo stikov z Zahodom. Po razkolu med Rimom in Bizancem, od 11. stoletja dalje, se je Rusija postopno razvijala kot veja bizantinske civilizacije v povsem avtohtono območje. Med prelomnimi zgodovinskimi dogodki je bila 200 let pod tatarsko oz. mongolsko oblastjo in s tem odmaknjena od rimskega katolicizma, renesanse, reformacije, kolonializma, razsvetljenstva in rojevanja nacionalne države. Ti prelomni dogodki oblikovanja evropske civilizacije se Rusije niso dotaknili. Tako so povsem ločeno nastajale bistvene značilnosti zahodnega sveta, kot so jezik, vera, ločevanje cerkve od države, vlada zakona, socialni pluralizem in individualizem. Rusi so se dolgo identificirali predvsem z religijo, to je pravoslavje, in s svojo državno tradicijo, oboje pa so povezovali z dediščino bizantinskega imperija. Drugo obdobje predstavlja vladavina Petra Velikega ob koncu 17. stoletja. V 18. stoletju se je v Rusiji okrepil kulturni vpliv Zahoda, še zlasti med višjimi sloji prebivalstva. Bilo je znano, da Rusija močno zaostaja za Evropo, zato je bil njen vzor evropski način življenja, še posebej v gospodarstvu in kulturi. Reforme in novosti iz evropskih držav se niso uvajale zaradi prepričanja, da so zahodne vrednote višje od ruskih, temveč zato, ker je hotela Rusija postati močnejša. Nastala je nekakšna vmesna različica med Zahodom in Vzhodom, kjer sta bili trda oblast in stroga centralizacija predpogoj za družbene in gospodarske reforme. Reforme Petra Velikega so Rusijo sicer uvrstile med evropske velesile, vendar je modernizacija ostajala le na površini in razlike med Rusijo in Evropo so se še naprej poglabljale. Tovrstna gospodarska ureditev je trajala do boljševizma, ki predstavlja tretje obdobje v razvoju Rusije in traja 70 let, do leta 1989. Nastal je politično-gospodarski sistem, ki na Zahodu ne bi mogel obstajati, in to z ideologijo, nastalo na Zahodu. Poglavitno vprašanje je bilo, ali je Rusija lahko drugačna od Zahoda, ne da bi bila nazadnjaška. Stališče prozahodno usmerjenih Rusov je bilo, da se mora ruski narod razviti tako, kot so se drugi evropski narodi, čeprav so še vedno obstajali pomisleki o evropskosti Rusije, ki ni pripadala niti Evropi niti Aziji. Nasprotniki pa so bili prepričani, da je bila Rusija pred reformami Petra Velikega zdrava in harmonična skupnost z lastno kulturo, temelječo na pravoslavju (Seton - Watson 1980, 98–99). V četrtem obdobju s koncem komunizma ne kaže, da bi prevladala liberalna demokracija zahodnega tipa, ampak nekaj vmesnega, tipično ruskega. Sovjetski imperij, kot bi ga lahko

25

imenovali, je pomenil najbrž največjo afirmacijo vzhodnoevropske civilizacije v zgodovini. Nadaljnja usoda Rusije kot pravoslavne civilizacije, katere poglavitna nosilka je, v trenutnih razmerah še ni jasna. Ena od možnosti je, da se bo postopno zlila z zahodnoevropsko politično in ekonomsko integracijo ter tako izgubila svojo specifično suverenost. Druga, verjetnejša možnost pa je prevlada tradicije pravoslavja z ohranitvijo in utrditvijo posebnosti njene civilizacije ter nadaljevanje zgodovinskega poslanstva, ki je sicer zašlo v defenzivo, lahko pa doživi ponovno uveljavitev na osnovi svojih civilizacijskih korenin. 2.2.1.2 Islamska civilizacija

Začetek islamske religije, njena nenavadno hitra in fascinantna širitev ter osvajanja so v svetovni zgodovini skorajda edinstveni. Širjenje vere je potekalo kot kombinacija vojnih osvajanj z vzporednim prestopanjem prebivalcev v islam. Islam ne predstavlja samo religije, ampak celovit način življenja za skoraj tretjino svetovnega prebivalstva. Je celota, ki vključuje vero, ekonomijo, politiko, pravo, izobraževanje, družbo itd. Vse skupaj se združi v islamski državi, imenovani kalifat, ki jo je l. 1924 v Turčiji uničil Kemal Atatürk. Islam je vera, ki se najhitreje širi, zlasti na Zahodu, in ima okoli milijardo tristo milijonov pripadnikov. Država z največjim številom muslimanov je Indonezija. Da bi razumeli razvoj islama od majhne skupnosti do vere svetovnih razsežnosti, torej islamske civilizacije, moramo najprej poznati zgodovino islama. Islam se je obnovil in ponovno pojavil v 7. stoletju, in sicer na ozemlju današnje Savdske Arabije. Za začetnika in širitev te vere velja velja Mohamed. V 25 letih je skupaj s svojimi privrženci osvojil ves Arabski polotok in islam je hitro postal tretja največja monoteistična religija, takoj za židovstvom in krščanstvom. Bistvo te vere je verovanje v enega boga, največji greh je verovati v kaj drugega. Število pripadnikov islama je hitro naraščalo in pojavile so se prve težave. Islamska skupnost se je l. 622 preselila iz Meke v Medino, kar je tudi označeno kot začetek islamskega koledarja. Kmalu zatem je prišlo do prvih bitk med muslimani in mnogobožci iz Meke. To je trajalo do l. 630, ko so muslimani zavzeli Meko, in še za časa Mohameda je bila Arabija islamska. Po Mohamedovi smrti se je začela vladavina kalifata, to je islamske države, v kateri so vladali štirje kalifi skoraj 28 let. Z vladavino prvih štirih kalifov se je začela širitev islama izven Arabskega polotoka. Do l. 650 so dežele v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu prevzele versko islamsko oblast. Komaj 50 let zatem so muslimani na zahodu prišli do Španije, na vzhodu pa do Indije. Le 120 let za tem, ko je Mohamed zavzel Meko, je nastal Abasidski kalifat, to je muslimanski imperij, ki je segal na svojem višku od Iberskega polotoka na zahodu do Kitajske in Indije na vzhodu. Četudi se je ta kasneje zrušil, je na vseh teh območjih religija ostala. Kljub recesiji so islamska znanost, kultura, šolstvo družbeni razvoj in vojaštvo doživeli svoj razcvet. Muslimani so že v 9. stoletju ustanovili prve univerze, v 7. stoletju pa je Evropa doživela prvi stik z islamom, ko so Arabci stopili na tla Španije. To prvo srečanje je bilo vojaško, ker so Arabci imeli namen osvajati. Islamska država v Španiji je bila najrazvitejša dežela takratnega sveta. Arabci so v Španiji vladali vse do zmage kristjanov l. 1492, ki so

26

vse preostale muslimane in Žide pobili, jih nasilno pokristjanili ali izgnali (Pašić 2005, 17–27). Od 13. stoletja dalje so prevzeli pobudo v imenu islama otomanski Turki, ki so utrdili ali širili oblast na novih ozemljih. Zlasti pomembno je njihovo prodiranje v Evropo. Turki so l. 1453 osvojili Bizanc in napredovali proti Balkanu. Kar dvakrat, in sicer l. 1529 in 1683, so oblegali Dunaj. Islamska "nevarnost" je trajala vse do drugega obleganja Dunaja. Takrat se je po besedah svetovno znanega orientalista Bernarda Lewisa začelo obdobje "zahodne nevarnosti za islam" (Citirano v: Pašić 2006, 8). Kakih sto let je bila Evropa resno izpostavljena grožnji islama. Islam je tudi edina civilizacija, ki je kdajkoli postavila pod vprašaj obstoj Zahoda, in to je storila vsaj dvakrat (Huntington 2005, 264). Od 15. stoletja dalje je Zahod zaobšel z inovacijami muslimane in povečal trgovanje z Indijo, Rusi pa so se istočasno osvobodili islamske vladavine. S turškim umikanjem v 19. stoletju se je začelo osvobajanje pravoslavnih narodov na Balkanu. Tako je Otomanski imperij izgubljal svojo moč, vrhunec pa je bilo Atatürkovo uničenje kalifata v Turčiji. Od takrat naprej islamska država ne obstaja več. Pomanjkanje islamske jedrne države bistveno prispeva h globokim notranjim in zunanjim konfliktom, ki so značilni za islam. Sledilo je obdobje kolonizacije skoraj vseh muslimanskih dežel, le štiri so ostale neodvisne: Turčija, Savdska Arabija, Iran in Afganistan. Zlom SZ v 90. letih je dodatno osvobodil mnoge muslimanske dežele. Križarske vojne so eden tistih dogodkov, ki so zaznamovali odnos med zahodnim in islamskim svetom. Bilo jih je sedem in zaznamovale so odnose med kristjani in muslimani vse do danes. To je bila sveta vojna kristjanov proti muslimanom. Da bi lahko bila sveta vojna, so muslimane označili kot sovražnike krščanstva in poenotene družbe kristjanov. Muslimanski vladarji so se združili in razglasili sveto vojno proti okupatorjem – džihad. Vzroki za spopad med tema dvema civilizacijama niso le prehodnega značaja. Izhajajo iz narave obeh religij in civilizacij, ki na njiju temeljijo. Konflikt nastaja po eni strani zaradi razlike med muslimanskim konceptom islama, ki združuje posvetno in versko oblast v eni osebi, in med krščanskim konceptom ločevanja posvetne in cerkvene oblasti. Spor pa prav tako izhaja iz podobnosti med njima, saj sta obe religiji monoteistični, univerzalni, misijonarski v prepričanju, da je poslanstvo druge prepričati k preobrazbi. Vzporedna koncepta džihada in križarskih vojn si nista le podobna, ampak se veri razlikujeta od drugih glavnih svetovnih religij. V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja je v islamskih državah prevladovala protizahodna usmeritev. Delno je to naravna posledica islamskega preporoda in reakcija proti "zastrupljenosti z Zahodom". Huntington citira Williama H. McNeilla (2005, 269), ki pravi, da ponovna uveljavitev islama, kakršna koli že bo njegova posebna sektaška oblika, pomeni zavračanje evropskega in ameriškega vpliva na lokalno družbo, politiko in moralo. V preteklosti so muslimanski voditelji menili, da se mora muslimansko ljudstvo pozahodniti, danes o tem ni več govora. Namesto tega poudarjajo razlike med njihovo in zahodno civilizacijo, še posebej večvrednost svoje kulture in potrebo, da ohranijo integriteto svoje kulture pred napadom Zahoda. Gre torej za osupljivo širitev islama, ki je v zgodovini edinstvena. S čim razlagati v tako kratkem času tako lahkotno podrejanje stabilnih tradicionalnih imperijev ali držav novi religiji?

27

2.2.1.3 Kitajska oz. sino civilizacija

Vsi strokovnjaki ugotavljajo, da je obstajala ena prepoznavna kitajska civilizacija že vsaj 1500 let pred našim štetjem ali še tisoč let prej ali da sta bili dve kitajski civilizaciji, tako da je v prvih stoletjih krščanskega obdobja ena nasledila drugo. Bistvena sestavina kitajske civilizacije je konfucianizem, vendar je ta civilizacija več kot samo to in tudi presega Kitajsko kot politično enoto. Izraz sinovska oz. sino civilizacija ustrezno označuje skupno kulturo Kitajske in kitajskih skupnosti v Jugovzhodni Aziji in drugod izven Kitajske (Huntington 2005, 50). Sprejetje Konfucijeve filozofije že v 5. stoletju pr. n. št. je zaznamovalo sino civilizacijo in ta temeljni vedenjski vzorec se je v osnovi ohranil do danes. Kasneje se je samo prilagodil industrijski proizvodnji in ni prepričljivih razlogov, da se ne bi ohranil tudi v postindustrijski družbi. Temeljni konfucijski nazor izhaja iz spoznanja, da se je za obstoj in napredek potrebno lotiti velikih del, velika dela pa je moč udejanjiti le s sprejemanjem ustrezne družbene ureditve. Konfucianizem ni religija in Konfucij ni božanstvo, ampak je bil pobudnik določenega družbenega dogovora, po katerem se odnosi v družbi kompleksno urejajo: odnosi v družini (med otroki in starši, med možem in ženo), med starejšimi in mlajšimi, med predpostavljenimi in podrejenimi, med vaškimi komunami in državo in, kot najpomembneje na hierarhični lestvici, med prebivalci in suverenom. Po tem konceptu je suverenu podeljena oblast, ki jo je potrebno spoštovati, pa tudi dolžnost zadovoljivo organizirati gospodarstvo ter uresničiti zastavljene cilje. Zanimivo je, da se v dveh tisočletjih niti temeljni odnos in niti temeljni ritual prebivalstva do suverena ni spremenil in da je v splošnem vseskozi deloval razmeroma zadovoljiv družbeni red, za razliko od razgibanega, uporniškega in prevratniškega dogajanja v Evropi. Očitno je sprejemljivo deloval sistem dveh sicer nasprotnih razredov z vzajemnimi obvezami. Kitajska je v zadnjih dveh tisočletjih dežela z največjim številom prebivalstva na svetu, ki je bila dolgo tudi tehnološko in organizacijsko ena izmed najrazvitejših civilizacij. Do sredine 15. stoletja je bila krepko pred Evropo. Velja poudariti, da je imela najmočnejšo pomorsko floto in je bila najvplivnejša dežela tistega časa. Prelom v njenem razvoju je poveličevanje konfucianizma. Posledica tega je bilo uničenje celotne pomorske flote in izgradnja kitajskega zidu. Oblikovala se je posebnost kitajske družbe, to je njena zgodovinska zaprtost in s tem povezana državna kontrola ter uvedba državnega monopola nad zunanjo trgovino. Za razliko od razvoja evropskih mest, ki so zgodaj razvila svobodne trgovske luke in s tem pospešila menjavo, pretok informacij in tehnologijo na večje razdalje, je bila Kitajska strogo usmerjena navznoter, dolgo pa tudi ni razvila lastne mornarice ali se lotevala dolgih plovb. V 15. stoletju je le počasi napredovala ali celo stagnirala. Zatrte so bile številne napredne ideje, še posebno tiste, ki so izhajale iz zunanjega sveta. Odklanjali so ekspanzionizem, tipičen za Evropo od 16. stoletja dalje. Nasprotno je Kitajska od 16. stoletja dalje postajala tarča evropskega ekspanzionizma, in to iz istih razlogov, kot so sicer veljali za Evropo tedanje dobe: pohlep po zlatu ali plemenitih kovinah, pridobivanje eksotičnih dobrin, kot so svila, porcelan, čaj in – misijonarsko širjenje krščanstva. Takrat je bilo vse, kar je bilo kitajskega (paviljoni, porcelan, tapiserija, ličenje, celo filozofija), na evropskih dvorih sprejeto kot visoka moda, nasprotno pa so Evropejci v Kitajski veljali za barbare. Do konca 19. stoletja je dosegel evropski, japonski in ruski ekspanzionizem vrhunec in dežela je bila tik pred razkosanjem. Predvsem njen

28

tehnološki zaostanek in s tem njena šibka obrambna sposobnost v primerjavi z Zahodom jo je prisiljevala k popuščanju in k ponižanju. Le naključje, da so vse velike vpletene sile v prizadevanju za razkosanjem Kitajske v tem medsebojnem rivalstvu hkrati druga drugo kontrolirale, je vplivalo na to, da je Kitajska večino ozemlja ohranila. S tem se je v deželi zbudilo zanimanje za posnemanje zahodne industrijske modernizacije in zahodnih družbenih vzorcev, kot je to veljalo za Japonsko, obenem pa se je povečala odbojnost do tujcev zaradi ponižanj. Nekoč mogočno deželo ponosnih in samozavestnih prebivalcev so ponižali tujci, ki so jo tehnično prekašali. V teh okoliščinah so zorele ideje za preobrazbo, revolucijo in nov zagon. Reformisti na začetku 20. stoletja so bili po eni strani navdušeni nad ideali francoske in ameriške revolucije (svoboda, enakost, bratstvo, superiornost znanosti in tehnologije), po drugi strani pa so zaradi rasizma kolonialnih sil (vojske, trgovcev, misijonarjev) postali ksenofobi. Kitajska vlada danes vidi matično Kitajsko kot jedrno državo sino civilizacije, h kateri naj bi se usmerile vse druge kitajske skupnosti. Širša Kitajska ni samo abstrakten koncept, je naglo rastoča kulturna in gospodarska sila, ki je začela postajati tudi že politična resničnost. Kitajci so odgovorni za dramatični gospodarski razvoj v 80. in 90. letih 20. stoletja v matični Kitajski, "azijskih tigrih" in v jugovzhodni Aziji. Če bo Kitajska ohranila svojo visoko raven gospodarske rasti še v 21. stoletju, bo ohranila enotnost in je ne bodo raztrgali boji za nasledstvo, je verjetno, da se bo poskusila vrniti k svojemu tradicionalnemu sistemu s hierarhijo moči s središčem v Pekingu. Kitajska zgodovina, kultura, tradicija, velikost, gospodarska dinamika in samopodoba jo spodbujajo, da prevzame vlogo hegemona v Vzhodni Aziji. Ta cilj je posledica njenega naglega razvoja. Dva tisoč let je bila najpomembnejša sila v Vzhodni Aziji in Kitajci vedno bolj kažejo namen, da to zgodovinsko vlogo ponovno prevzamejo in končajo stoletje podrejenosti Zahodu in Japonski (ibid., 212). Kako pa se bodo države odzvale, če bo Kitajska začela postajati hegemonska sila v Vzhodni Aziji? Odgovori bodo nedvomno zelo različni. Ker je Kitajska določila kot svojega glavnega sovražnika Združene države Amerike, bo glavni odziv Amerike, da prepreči kitajsko hegemonijo. Tako bi preprečila, da bi v Evropi ali Aziji prevladala ena sama sila. Ta cilj v Evropi ni več pomemben, utegne pa biti v Aziji. Ohlapna federacija v Zahodni Evropi, kulturno, politično in gospodarsko tesno povezana z Ameriko, ne bo ogrozila ameriške varnosti. Enotna, močna in samozavestna Kitajska pa bi jo lahko. Kitajska vloga hegemona bo zmanjšala konflikte in nestabilnost v Vzhodni Aziji. Prav tako bo zmanjšala ameriški in zahodni vpliv ter Združene države prisilila, da sprejmejo to, kar so vedno želeli preprečiti, to je prevladovanje neke druge sile v ključni regiji sveta. Do kakšne mere bo ta hegemonija ogrozila interese drugih azijskih držav ali Združenih držav Amerike, pa je delno odvisno od tega, kaj se bo zgodilo na Kitajskem. Konfucijska dediščina Kitajske s poudarjanjem avtoritete, reda, hierarhije in prevlade kolektivnega nad individualnim ustvarja ovire za demokratizacijo. Vendar gospodarska rast na južnem Kitajskem ustvarja vedno večjo stopnjo bogastva, dinamično meščanstvo in kopičenje gospodarske moči zunaj vladnega nadzora in naglo naraščajoči srednji razred. Vse to ustvarja družbeno podlago za gibanje proti političnemu pluralizmu. Morda je preteklost Evrope res prihodnost Azije in preteklost Azije je najverjetneje njena prihodnost (ibid., 294–303).

29

2.2.1.4 Japonska civilizacija

Nekateri strokovnjaki združujejo kitajsko in japonsko kulturo kot eno civilizacijo Daljnega vzhoda. Večina pa prepoznava Japonsko kot razločno civilizacijo, ki izhaja iz kitajske civilizacije in je nastala v obdobju med letoma 100 in 400 n. š. (Huntington 2005, 50). Japonska je vso zgodovino ostala dobro varovana pred zunanjimi vplivi. To, da je bila zaprta, je glavni razlog, da se močno razlikuje od drugih otoških držav in narodov drugih civilizacij. Japonska je otoško cesarstvo in predstavlja civilizacijo, ki je omejena na svojem otoku. Prav ta omejenost in ločenost od drugih narodov sta povzročili nastanek ksenofobije, ki je prisotna še danes. Za Japonsko sta značilna hierarhija in spoštovanje, enak pomen pa lahko pripišemo tudi razrednim razlikam in spoštovanju vladarskih družin. Na Japonskem je samo druga svetovna vojna ogrozila status cesarja, ki so ga prej častili kot polboga, danes pa je spoštovan kot posvetni vladar. Prvi Evropejci so stopili na japonska tla l. 1542 in z njihovim prihodom se je začel aktiven razvoj, ki je vodil v spremembe. Prvi so omenjeni Portugalci, ki so s seboj prinesli tehnologijo, ki so jo Japonci že takrat z veliko vnemo in pripravljenostjo zelo hitro prevzeli. Kmalu so sledili še drugi evropski osvajalci, med katerimi so bili najmočnejši Španci in Nizozemci. Evropejci so se tako znašli sredi državljanske vojne, ki je trajala že vrsto let pred njihovim pristankom. Leta 1616 se je državljanska vojna končala in Japonska se je za 250 let popolnoma zaprla pred svetom. Leta 1868 je prišlo do obnove cesarstva, ki so ga poimenovali Meiji. Vlada se je iz Kjota preselila v Edo, današnji Tokio. Vpeljali so kruto in zatiralno politiko proti jezuitom in versko spreobrnjenim Japoncem. Prve so izgnali, slednje pa kruto pomorili. Nizozemcem je uspelo prepričati Japonsko, da je njihov edini in osnovni namen trgovanje in ne širjenje protestantizma. Tako so bili nizozemski in kitajski trgovci edini tujci, ki so smeli trgovati z Japonsko do sredine 19. stoletja. Nizozemci so bili za Japonce odraz celotne evropske kulture in načina življenja. Poskrbeli so, da so Japonci prevzeli njihov koncept razvoja (Crane 2000, 179). Glavni razlog, da so zaprti Japonci spremenili način razmišljanja, je bil strah. Med leti 1839 in 1842 je divjala opijska vojna med Kitajci in Britanci. Spoznali so, da so tudi oni možna tarča napada evropskih osvajalcev. Zato so jih opazovali od daleč in se od njih skušali čim več naučiti. To je pomenilo približevanje Zahodu v obdobju Meiji. Toda neenaki pogoji trgovanja z Evropejci in Američani so privedli do oslabitve Japonske, kar je bilo jedro težav še nadaljnjih sto let. Vmešavanje Zahoda je še bolj podžigalo dejanja, ki so vodila v propad japonskega režima. Po stoletjih pa se je začela prebujati imperialistična politična moč. Trideseta leta so bila za Japonce politično nemirno in krvavo obdobje, ki ga niso poznali vse do ustoličenja cesarja Meiji l. 1868, ki je po 700 letih odpravil nadoblast vojaških voditeljev ter omogočil odpiranje Japonske v svet in njeno modernizacijo. Japonska je začela tekmovati z Zahodom in ga skušala doseči na vseh področjih. Kljub boljšim zahodnim modelom, ki so jim ugajali, so se na Japonskem pojavljale sile, ki niso želele dopustiti neuspeha starih institucij. Mnogi so zagovarjali zahodne tehnologije z japonsko dušo, v kateri so videli obrambno prevlado proti Zahodu. Drugi spet so se popolnoma želeli znebiti vpliva Zahoda in so poudarjali čaščenje cesarja. V zahodnih dosežkih so skušali poiskati najboljše in to prenesti in uporabiti na svojem socialnem in znanstvenem področju (ibid., 181).

30

Japonska je dosegla svoj cilj, ustvariti družbo, ki je bila močna in je končala neenake pogoje trgovanja ter postavila Japonce ob bok Evropejcem. Naučili so se, da je najboljša pot do uspeha bogata država z močno vojsko. Evropski kolonializem 19. stoletja je omogočil Japonski pot v 20. stoletje. Izbruh vojne na Kitajskem l. 1937 je pomenil začetek propada in utapljanja Japonske. Pri vojni s Kitajsko je bila od vseh evropskih držav z Japonsko najbolj povezana Nemčija. Cilj Nemčije je bil obdržati Japonsko kot zaveznico v boju s Sovjetsko zvezo. Nemški zgodnji vojni uspehi so spodbudili Japonsko, da je nadaljevala z vse večjo agresijo v Aziji. Zaradi tega se je Washington l. 1941 odločil za zamrznitev tokijskega premoženja in je postavil naftni embargo. Odgovor na to je bil letalski napad na Pearl Harbour, ki je Združene države povlekel v drugo svetovno vojno. Tako Evropa kot tudi Japonska sta potrebovali dalj časa, da sta si po vojni ekonomsko opomogli. Medtem ko se je v Evropi pojavila Severnoatlantska zveza (Nato), je vzporedno na Japonskem nastala bilateralna zveza z Združenimi državami Amerike, imenovana Ameriško-japonska varnostna zveza. Tako bi Evropo v daljšem povojnem obdobju lahko nadzorovale Združene države, omenjenemu vplivu pa bi se postopno odrekle, ko bi Japonska zrasla v ekonomsko velesilo in ko bi Evropa ekonomsko spet okrevala. ZDA so verjele, da je edino močna Japonska varovalni zid pred komunizmom, Evropa pa se je bala japonske trgovske premoči. Tik pred l. 1980 so bile na obzorju ekonomske težave Japonske z obema velesilama ZDA in Veliko Britanijo. Obe sta spoznali, da je Japonska zrasla v drugo največjo ekonomsko velesilo na svetu. Ne Evropa ne ZDA si nista mogli več zatiskati oči pred realnostjo. Po tem letu pa je Japonski uspelo uskladiti odnose z Evropo. Med hladno vojno so poskušali japonski voditelji pripraviti pogoje za ekonomsko integracijo z Evropo. Pa vendar so se ob spoznanju, da jih Evropa obravnava kot "majhen delaven otoški narod", katerega presežki ne bodo več dolgo zanimivi za Evropo, pojavili zapleti v politiki. Konec hladne vojne je pomenil za Japonce velik preobrat, združitev Nemčije in množično odpiranje zahodne Evrope je predstavljalo za Japonce soočenje z novimi izzivi globalne ekonomije, vključno z novo Evropo. 2.2.1.5 Indija oz. hindujska civilizacija

Na Indijski podcelini je obstajala ena civilizacija ali več zaporednih že vsaj od l. 1500 pr. n. št. naprej. Običajno jo imenujejo indijska ali hinduistična, s tem da se slednji izraz uporablja za novejšo civilizacijo. V taki ali drugačni obliki je bil hinduizem osrednjega pomena za kulturo podceline vse od 2. tisočletja pr. n. št.. To vlogo je hinduizem obdržal do sodobnega časa, čeprav ima sama Indija tudi obsežno muslimansko skupnost in še več manjših kulturnih manjšin. Izraz hinduistični ločuje ime civilizacije od njene jedrne države (Huntington 2005, 51). Indijska zgodovina zajema celotno indijsko podcelino, vključno z nekoliko novejšimi narodi Pakistana in Bangladeša. V obdobju od 1500 pr. n. št. do vsaj 500 pr. n. št. so se razvili temelji današnje indijske kulture. Proti koncu tega obdobja so se razvile tri religije, in sicer hinduizem, budizem in janizem. Od 6. stoletja pr. n. št. se je razširil budizem, ki je

31

okoli 500 let poleg budizma predstavljal duhovno gibanje indijske civilizacije. V 4. stoletju pr. n. št. je pod vladavino dinastije Maurya prvič nastalo indijsko kraljestvo, ki je vladalo skoraj na celotni podcelini. Vladar Ashoka se je predal budizmu in ga širil v Indiji in po celotni celini vse do Šri Lanke in Burme. Po njegovi smrti je kraljestvo Maurya ponovno razpadlo na številne male države, ki so se šele v 4. stoletju n. š. ponovno združile v kraljestvo v Severni Indiji. Z budizmom je Indija imela vpliv na kulturo na področju celotne srednje in vzhodne Azije. Širitev budizma in hinduizma preko Indokine do današnje Indonezije je oblikovalo zgodovino teh dežel. Arabska osvajanja so prinesla islam v Indijo v 8. stoletju, do prevlade muslimanskih držav na severu in do islamizacije večjih delov tamkajšnjega prebivalstva pa je prišlo šele v 12. stoletju. Vpad Mongolov v 14. stoletju je omogočil ponovno okrepitev hinduizma. Evropske sile, kot prva Portugalska, so začele l. 1505 postopoma osvajati manjša obalna mesta. Od l. 1756 dalje si je Velika Britanija podjarmila velike dele Indije in tako odstranila prejšnje vplive Portugalske, Francije in Nizozemske. Tamkajšnji prebivalci so se britanski nadvladi uprli, vendar je bil upor zadušen in Britanija je prevzela popoln nadzor nad Indijo. V prvi svetovni vojni je Indija ostala lojalna Britaniji, vendar je sledil miren upor proti britanski vladavini, ki je l. 1947 prinesel Indiji neodvisnost. Podcelina se je razdelila na Demokratično republiko Indijo in na Islamsko republiko Pakistan. Tako so Britanci izpolnili vedno obsegajoče zahteve muslimanov po svoji nacionalni državi s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Ta delitev je privedla do največjega množičnega izgona v zgodovini. Iz Pakistana so bili izgnani hindujci, iz Indije pa muslimani. Indijska civilizacija je civilizacija mnogoterih narodov, katerih etnična raznolikost je primerljiva z evropsko celino. Ravno zaradi te raznolikosti so še danes prisotni etnični in verski konflikti med hindujci in muslimani. Indija je ustvarila zavidljiv ekonomski položaj in predstavlja največjo svetovno demokracijo z bilijonsko populacijo. Je samozadostna glede prehrambenih virov in hitro rastoča, ekonomsko močna država s četrto največjo ekonomijo na svetu. 2.2.1.6 Latinskoameriška civilizacija

Latinska Amerika ima posebno identiteto, ki jo loči od Zahoda. Čeprav je zrasla iz evropske civilizacije, se je razvijala drugače od Evrope in Severne Amerike. Imela je korporativno, avtoritarno kulturo, ki jo je Evropa imela le v manjši meri, Severna Amerika pa sploh ne. Evropa in Amerika sta obe občutili posledice reformacije in sta združili katoliško in protestantsko kulturo. V zgodovini je bila Latinska Amerika samo katoliška, čeprav se to morda spreminja. Latinskoameriška civilizacija obsega prvotne domorodske kulture, ki v Evropi niso obstajale, v Severni Ameriki so jih uspešno izbrisali in ki so različnega pomena v Mehiki, Srednji Ameriki, Peruju in Boliviji na eni strani ter v Argentini in Čilu na drugi strani. Latinskoameriški politični razvoj se je močno razlikoval od vzorcev, ki prevladujejo v severnoatlantskih državah. Subjektivno se Latinoameričani delijo po svoji samoidentifikaciji, eni se imajo za pripadnike Zahoda, drugi pa trdijo, da imajo svojo posebno kulturo. Latinsko Ameriko lahko štejemo za podcivilizacijo znotraj zahodne civilizacije ali kot posebno civilizacijo, zelo sorodno zahodni in razdvojeno glede vprašanja pripadnosti Zahodu. Huntington jo obravnava kot svojo, posebno civilizacijo (Huntington 2005, 51–52).

32

Naseljevanje zahodne polovice preko Beringovega preliva se je pričelo vsaj pred 20 000 leti. V tisočletju so se ljudje začeli naseljevati po celotnem ozemlju celine. To območje je sprva pripadalo domačim prebivalcem in naprednim civilizacijam, vključujoč Azteke, Inke, Maje. Zlato obdobje Majev se je začelo okoli l. 250 z zadnjima dvema od mogočnih civilizacij, Azteki in Inki, ki so bili ob prihodu evropskih osvajalcev premagani, domorodci pa podjarmljeni. Evropske sile, predvsem Španija in Portugalska, so kolonizirale celotno območje, ki se je razdelilo po demarkacijski črti l. 1493 na španski in portugalski del. Španiji je pripadal celotni zahodni del, Portugalski pa celotni vzhodni del. Ob koncu 16. stoletja so okupirali ogromna območja Srednje in Južne Amerike in se razširili vse do današnje južne meje Združenih držav Amerike. Ob koncu 18. stoletja je španska in portugalska moč začela upadati, saj so druge evropske velesile zavzele njihovo mesto, predvsem Velika Britanija in Francija. Ob prihodu španskih osvajalcev je štela zahodna hemisfera kakih 80 milijonov ljudi, Evropa pa okoli 60 milijonov. Takoj po prihodu se je število domorodnih prebivalcev zaradi neodpornosti na bolezni zmanjšalo na kakih 15 % (kar je še vedno pomenilo približno 12 milijonov, Iberski polotok pa npr. 8 milijonov). To število se je najprej stabiliziralo, postopno povečevalo, v 17. in 18. stoletju pa so na veliko doseljevali črnce iz Afrike zaradi njihove večje odpornosti in za delo na plantažah. V 19. in 20. stoletju so se priseljevali še Japonci in Kitajci, vendar v manjšem številu. V severnem delu celine, kjer je prevladoval anglosaksonski in protestantski vpliv in kjer je bila začetna gostota naseljenosti domorodcev manjša, je ostal delež domorodcev povsem marginalen, belo prebivalstvo je bilo številčno in po vplivu povsem dominantno. V južnem delu, to je na območju današnje Latinske Amerike pa ne. Maloštevilni beli priseljenci so se takoj pomešali z domačini in s črnci, prav tako so se pomešali Indijanci s črnci, s čimer je nastala svojstvena etnična sestava, ki je v veliki meri ustrezala hierarhiji v družbeni strukturi in ki se je ohranila do danes. To etnično raznolikost sestavljajo čisti Indijanci, mešanci med Indijanci in belci – mestici, mešanci med belci in črnci – mulati, belci španskega porekla, rojeni v Latinski Ameriki – kreoli in belci, ki so na novo prihajali in so (v času kolonije) zavzemali najvišje upravne funkcije – peninsulares. Torej so imeli:

1. belo špansko-portugalsko upravo, versko iniciativo itd., vendar so bili ti maloštevilni;

2. domorodne običaje, jezike, verovanja, ki so ohranjala določen vpliv, 3. črnski temperament, glasbo, folkloro s svojim vplivom.

Vse troje se je kazalo v neki novi civilizaciji, ki jo upravičeno lahko štejemo kot posebno. Sprejeli so španski oz. portugalski jezik, delno so seveda ohranjali domorodne jezike, sprejeli krščanstvo, ki pa je bilo močno pomešano z domorodnimi običaji oz. verovanji. Povrhu na to cerkev oz. na to krščanstvo ni vplivala reformacija, kot je bil to primer v Evropi, z verskimi vojnami vsaj sto let. Ostala je le (vplivna in bogata) rimskokatoliška cerkev z znatnim domorodnim vplivom. Torej sta enotna vera in enotni jezik sicer zagotavljala identiteto vsemu prebivalstvu, to je duhovno identiteto in sporazumevanje, niso pa tolikšne razlike mogle vplivati na njihovo materialno ali gmotno enakost, pravičnost ali družbeni vpliv. V takih razmerah je demokracija komajda uresničljiva,

33

nenehni in ponavljajoči se državni udari, revolucije in vstaje pa bolj ali manj pričakovana realnost. 2.2.1.7 Zahodna civilizacija

Zahod ni mišljen geografsko ali prostorsko, ampak z njim razumemo vso tisto območje, na katerega se je v zgodovini postopno razširila izvorna evropska civilizacija. Tako razumemo z zahodno civilizacijo del Evrope, Severno Ameriko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Del Evrope zato, ker so njene severne, južne in zahodne morske meje povsem jasne, ne pa tudi vzhodne. Ta meja poteka po Huntingtonu od severa proti jugu tako, da vključuje Finsko, tri baltske dežele, Poljsko, zahodni del Ukrajine in Madžarsko, za vse ostale dežele proti jugu (Romunija, Bolgarija, Grčija, Srbija, Črna gora, Bosna ter Albanija) pa ostaja meja nejasna. Za vzhodno mejo Evrope in s tem tudi mejo zahodne civilizacije je uporabil zgodovinsko mejo, ki je obstajala stoletja in ločevala zahodno krščanstvo, pravoslavje in islam. Gre za mejo, ki izvira iz delitve rimskega cesarstva v 4. stoletju in iz nastanka Svetega rimskega cesarstva v 10. stoletju. Približno enako kot sedaj je potekala vsaj 500 let (Huntington 2005, 197–200). Ključni za identifikacijo zahodne civilizacije so (ibid., 200): • Klasično nasledstvo: grška filozofija, rimsko pravo, latinski jezik in krščanstvo.

Islamska in pravoslavna civilizacija sta nasledili nekaj tega, vendar manj. • Katolicizem in protestantizem: v zahodnem krščanstvu se je razvila zavest, da so

kristjani različni od Turkov, Mavrov, Saracenov, pa tudi od Bizantincev in drugih. Reformacija in protireformacija, ki sta povzročili delitev na protestantski sever in katoliški jug, so posebnosti, ki jih ni ne pri vzhodnem pravoslavju in ne v Latinski Ameriki.

• Evropski jeziki so nastali iz latinščine, pojavilo pa se je mnogo narodov in z njimi nacionalnih jezikov, ki so se oblikovali od 16. stoletja dalje. Za razliko so drugod po svetu ruski, japonski, arabski ali hindujski jezik priznani kot temeljni jeziki svojih civilizacij.

• Delitev posvetne in cerkvene oblasti: spopadi in delitev oblasti med državo in cerkvijo so v evropski zgodovini delovali kot osnova v prid ugodnemu razvoju liberalizma, tekmovalnosti in gospodarskega napredka.

• Pravna država: osrednjo vlogo zakona v civilizirani družbi so nasledili od Rimljanov. V drugih civilizacijah je bil zakon mnogo manj pomemben.

• Družbeni pluralizem: zahodna družba je zgodovinsko pluralistična. Drugod, v Kitajski, Rusiji, Turčiji, je bila centralna oblast mnogo močnejša.

• Predstavniška telesa aristokracije, duhovščine, trgovcev ali drugih interesnih slojev, ki so se postopno razvile v institucije sodobne demokracije, je bilo drugod bistveno manj.

• Individualizem, za razliko od kolektivizma drugod, zlasti na Vzhodu, je zagotovo evropskega izvora, ki se je še bolj kot v Evropi uveljavil v Severni Ameriki.

Zanimivo je, da so vse velike ideologije 20. stoletja proizvodi zahodne civilizacije: liberalizem, socializem, anarhizem, korporativizem, marksizem, komunizem, socialna demokracija, konzervatizem, nacizem, fašizem in krščanska demokracija. Nobena druga civilizacija ni ustvarila pomembnejše politične ideologije, nasprotno pa Zahod nikoli ni

34

ustvaril neke pomembnejše religije. Vse pomembnejše svetovne religije so proizvodi nezahodnih civilizacij. Ob koncu 20. stoletja svet nekako odhaja iz svoje "zahodnjaške faze", z njo zahajajo tudi ideologije, vzhajajo pa religije oz. duhovne vrednote. Huntington (2005, 386–388) omenja Quigleyja, ki meni, da se je zahodna civilizacija izoblikovala postopoma med letoma 370 in 750 n. š. z mešanjem prvin antične, semitske, saracenske in barbarske kulture. Obdobju izoblikovanja je sledilo gibanje naprej in nazaj med stopnjami širjenja in stopnjami konflikta, ki za civilizacije ni značilno. Zahod se zdaj domnevno premika iz svoje stopnje konflikta. Zahodna civilizacija je postala varnostno območje, vojne znotraj njega si z izjemo hladne vojne ni mogoče zamisliti. Prihodnost Zahoda in njegov vpliv na druge družbe sta v veliki meri odvisna od tega, kako mu bo uspelo obvladati te težnje, ki spodbujajo vse pogostejše trditve o moralni večvrednosti muslimanov in Azijcev. Zahodna civilizacija se v dobri meri prekriva z evropskim krščanstvom. To se je začelo pojavljati kot prepoznavna civilizacija v 8. in 9. stoletju, pred tem je Evropa stoletja zaostajala za nekaterimi drugimi civilizacijami2. Okoli leta 1500 se je začel evropski prodor na druge celine in v naslednjih 250 letih je evropski dominaciji podredil vso zahodno polovico in znaten del Azije, v drugi polovici 19. stoletja pa je obnovljeni evropski imperializem razširil oblast še na vso Afriko in Indijo. Zahod3 je tako že l. 1800 nadziral 35 % svetovnega kopnega, l. 1878 67 %, l. 1914 pa kar 84 % svetovnega kopnega. V tem procesu so bile andske in srednjeameriške civilizacije povsem izbrisane, indijska, islamska in afriška civilizacija pa povsem podrejene evropski dominaciji. Kitajska je bila načeta in podvržena zahodnemu vplivu, samo japonska, ruska in etiopska civilizacija so uspele ohraniti neodvisnost in to pod strogo centralizirano cesarsko oblastjo. Torej so bili 400 let medcivilizacijski odnosi v svetu taki, da so se drugi podrejali zahodni civilizaciji. Zahod je najmočnejša civilizacija in bo to v prihodnosti tudi ostal. Toda v razmerju z drugimi civilizacijami njegova moč upada. Zahod skuša in bo še naprej skušal obdržati svoj prevladujoči položaj in braniti svoje interese tako, da jih bo definiral kot interese "svetovne skupnosti". Od vseh drugih civilizacij, ki so kdaj obstajale, se razlikuje po tem, da je odločilno vplival na vse druge civilizacije, ki so obstajale po l. 1500. Prav tako je sprožil proces modernizacije in industrializacije, ki se je razširil po vsem svetu, njegova posledica pa je, da družbe v vseh civilizacijah skušajo Zahod dohiteti po bogastvu in modernosti. 2.2.2 Evropa kot središče zahodne civilizacije

To poglavje opisuje podobo razvoja ideje Evrope. Identiteta Evrope, tako kot identiteta vsake skupnosti, je odraz značilnosti, ki so ji pripisane ali si jih pripisuje sama. Predstave so različne in ne ponujajo ene same, jasne podobe Evrope kot civilizacijskega pojava.

2 Kitajska pod dinastijami Tang, Sung in Ming od 9. do 17. stoletja, Muslimani od 8. do 12. stoletja ali

Bizanc od 8. do 11. stoletja so znatno prekašali Evropo po bogastvu, ozemlju, vojni moči ter dosežkih v literaturi in znanosti.

3 S tem razumemo tudi ZDA, ki so se najprej osvobodile, zatem pa same povečevale svoj vpliv na druge teritorije.

35

Potrjujejo pa, da obstaja nekaj, kar Evropejce veže skupaj. Ta nekaj poskušamo orisati na naslednjih straneh. Evropa velja za središče zahodne civilizacije, ker predstavlja njen izvor. Zgodba o razvoju Evrope vključuje združevalne prvine evropske civilizacije. Začetek te zgodbe je povezan z idejo širitve evropske civilizacije in oblastne moči preko njenih izvirnih meja. To idejo je evropska civilizacija podedovala od antičnih civilizacij, delno že od stare Grčije, še bolj pa od starega Rima: Rimska država kot imperij je bila nad drugimi državami in se je neprestano trudila širiti svoje meje. Vendar se je na območju Evrope oblikovala cela vrsta držav, ki so si želele tovrstne rasti in mednarodne uveljavitve. Evropo so v kolonizacijo ostalih delov sveta na eni strani vodila trenja med naravnimi geopolitičnimi danostmi evropske celine številnih držav in željo slednjih po mednarodni uveljavitvi, na drugi strani pa zavest o možnostih čezmorske širitve in relativno visoka stopnja razvitosti, ki je dopuščala njihovo uresničitev. Ideološka podlaga zanjo je bil razvijajoči se občutek (ali svetovni nazor) evrocentrizma4 in civilizacijske večvrednosti Evrope. Njena nikoli dorečena meja z Azijo na prvi pogled postavi geografski pojem Evrope pod vprašaj. Tudi zato mnogi avtorji o razvoju Evrope kot civilizacijskega pojava poudarjajo, da Evropa, kot jo razumemo danes, ni geografski, temveč predvsem kulturni pojav. 2.2.2.1 Razvoj ideje evropske integracije

Občutek večvrednosti Evrope kot celine je v veliki meri izviral iz tistih prvin, ki so jo obenem tudi najbolj združevale. V izgradnji evropske civilizacijske identitete so poglavitno povezovalno vlogo odigrali štirje dejavniki (Accetto 2006, 47): organizacija politične oblasti, ki je temeljila na moči nekdanje cesarske oblasti, rimsko pravo, latinščina in krščanstvo. Prepletenost teh dejavnikov je ravno tista, ki je zagotovila razvoj Evrope. Njena poglavitna značilnost je dediščina prevladujočih kultur ob začetku razvoja Evrope kot civilizacije, torej krščanske, rimske in grške kulture, s katerimi je Evropa postala vse bolj povezana znotraj svojih meja, a hkrati tudi vse bolj drugačna od svoje okolice. Za današnjo politično sliko Evrope so bile odločilne njene želje po širitvi, ki se je po Adamu Watsonu (povzeto po Accetto 2006, 59) kronološko odvijala v štirih poglavitnih obdobjih: prvo obdobje so zaznamovali križarski pohodi na Iberski polotok in v kraje ob Baltskem morju; drugo je obsegalo tri stoletja tekmovalnega morskega raziskovanja in širitve ter sočasno razvijanje evropske mednarodne skupnosti; tretje je bilo 19. stoletje v znamenju industrijske revolucije, ki je evropskim silam omogočila, da so upravljale z večino sveta; šele v 20. stoletju se je vpliv Evrope začel zmanjševati in v mednarodni skupnosti je začela igrati manjšo vlogo, a je služila kot model za njeno oblikovanje. Toda Evropa se ni širila samo na nova ozemlja, temveč je s to širitvijo oblikovala tudi samo sebe5. S tem je Evropa po eni strani dobila pečat gospodarskega povezovanja, ki jo je spremljal pri njenem nadaljnjem razvoju. Po drugi strani pa se je s spodbudo

4 Evrocentrizem je v veliki meri izviral iz prepričanja o večvrednosti Evrope v primerjavi z ostalimi deli

sveta in je predstavljal tudi prvo utelešenje evropskega nacionalizma, ki je bil z idejo evrocentrizma pomešan vse do prve svetovne vojne.

5 Naklonjenost širši skupnosti se je pojavila ravno z dejstvom, da je Evropa lahko zase preskrbela vse (hrano, kovine) od drugod pa uvažala (začimbe, drage kamne). Vendar je to lahko storila vsa Evropa skupaj, prežeta s trgovskimi potmi od vzhoda na zahod, ne pa posamezni narodi sami.

36

gospodarskega povezovanja in z geografskim širjenjem evropskega vpliva spreminjala tudi ideja Evrope v političnem smislu. Zanimivo je, da se z idejo Evrope kot političnega pojma niso kaj dosti ukvarjale kulture, v katerih je Evropa našla svojo identiteto. Za Grčijo je Evropa predstavljala samo območje, na katerem so živeli Grki. Tudi Rim, čeprav je poznal pojem Evrope in se je gotovo zavedal, da rimsko cesarstvo leži tudi v Evropi, se ni imel za evropsko državo. Za bizantinske cesarje je Evropa pomenila ozemlja, ki so jih imeli za svoje evropske province. Tako za prvi korak k nastanku Evrope v političnem smislu lahko štejemo leto 800 in kronanje Karla Velikega za cesarja Rima. Po sorazmerno kratkem obstoju cesarstva Karla Velikega6 je poglavitno vlogo pri izgradnji Evrope prevzelo krščanstvo, čemur bomo v nadaljevanju namenili posebno pozornost. Ideja evropske integracije seveda ni nova, je pa mlada in obdobje po drugi svetovni vojni je najznačilnejše za njen razvoj, saj se takrat ne začne le govoriti o njej, temveč se začne tudi prizadevati zanjo. Pravzaprav je ideja evropske integracije stara toliko, kot je stara ideja o Evropi, samo da je v zgodnjih obdobjih zgodovine pomenila osvajanje Evrope, podjarmljanje evropskih držav. Primeri za takšen način integracije obstajajo od Aleksandra Makedonskega, Napoleona, vse do Hitlerja – vsem je bil cilj združena Evropa, ki bi se lahko dosegla le s pomočjo vojaške sile. V primeru Evropske unije ni govora o tovrstni integraciji, temveč o prosvetljenskih idejah, ki so se pojavile v Evropi v srednjem veku. Od 15. in 16. stoletja dalje se pojavljajo novi pristopi integriranja evropskih držav. V tem obdobju so še Združene države Amerike bile izolirane, Japonska in Kitajska še nista bili vključeni v evropske odnose, tako da predstavlja središče mednarodnih ekonomskih odnosov Evropa, v kateri se odvijajo vojne, kar bistveno zavira njen ekonomski razvoj. Za premostitev te težave so se razvili različni načrti za trajni mir, med drugim tudi preko unije takratnih evropskih suverenov. Prvi tak načrt je izdelal grof Sili, svetovalec francoskega kralja. Ta ideja je vsebovala Svet evropskih kraljev, vladarjev ali suverenov, na čelu katerega bi bil papež kot neodvisno telo, toda nikoli ni bila sprejeta, se pa je izrazila v Kantovih delih. Med hladno vojno Evropa kot celota ni obstajala. Toda po sesutju komunizma se je bilo treba soočiti z vprašanjem, kaj je Evropa. Evropske meje na severu, zahodu in jugu določa morje, ki na jugu sovpada tudi z jasno razliko v kulturi. Vprašanje je, kje je vzhodna meja, koga je treba šteti za Evropejca. Nanj bomo poskušali odgovoriti v posebnem poglavju, vendar ga je potrebno izpostaviti tudi tukaj. Poudariti je potrebo krščanstvo kot temelj Evrope in kot največjo grožnjo Evropi ter celotni zahodni civilizaciji. V Evropi bi zahodno civilizacijo lahko spodkopalo slabljenje krščanstva, saj se vedno manjši delež Evropejcev izreka za verne. 2.2.2.2 Obdobje rimskega imperija

Rimska ideja univerzalne države predstavlja skoraj uresničen poizkus enotne "vesoljne" države. Rimski imperij je temeljil na univerzalizmu, to je doktrini in zavesti o enem (središčnem) svetovnem cesarstvu in njegovem prestolnem mestu, ki je hkrati tudi središče sveta. Gre torej za prvi poizkus integracije, ki pa presega obseg današnje evropske integracije. Idejo samo lahko označimo kot posredni vzrok, na katerem temeljijo

6 Razpadlo je s sporazumom v Verdunu l. 843, s katerim so trije vnuki cesarstvo razdelili na tri dele.

37

integracijski procesi, ki so po drugi svetovni vojni privedli do nastanka Evropske unije, kot jo poznamo danes. Rimski imperij splošno zaznamuje ozemlje pod vladavino mesta Rim, kjer se je oblika vladanja spreminjala od kraljevine do republike in končno do cesarstva. Na vladajočem ozemlju se je rimski imperij s svojim številnim prebivalstvom, številnimi jeziki in religijami širil kot država, družbena oblika in univerzalna ideja. Trgovina, umetnost in kultura so v tem času na območju imperija dosegle svoj višek, takratni življenjski standard in stanje prebivalstva naj bi se v Evropi in Severni Afriki ponovno dosegla šele stoletja kasneje. Rimski imperij ni imel vpliva le na svoja vladajoča ozemlja, temveč tudi na ozemlja zunaj svoje vladavine. Ta vpliv se je na njegovi vzhodni polovici mešal z grško- helenističnimi in orientalskimi elementi, zahodni del pa se je latiniziral7. Rim je nastal iz razpršenih vasi leta 753 pr. n. št., nakar je ta mestna država kmalu padla pod vladavino etruščanskih kraljev, ki je trajala do leta 510 pr. n. št. To obdobje imenujemo obdobje kraljevine in v njem je Rim pridobil gospodarski pomen. Viharni čas, ko se je Rim osvobodil etruščanske vladavine, od leta 510 pr. n. št. do leta 31 pr. n. št. je obdobje Rimske republike8, ki je nastala kot rezultat upora ljudstva proti kralju. Oblike državne ureditve Rima ne moremo enostavno opredeliti, ker je rasla in se spreminjala. Polybius, grški mislec, jo je opredelil kot mešanico monarhije, vladavine plemstva (senat) in demokracije. Rim je pričel s svojo načrtno ekspanzijo v srednji Italiji in pri tem je uspešno prestal številne protinapade. Od tega obdobja dalje velja za trdno državo z udarno vojsko in z močno potrebo po širitvi. S tem so bili postavljeni temelji za njegov nadaljnji vzpon (Wikipedia 2006c). Imperij je dosegel svoj vrhunec leta 1179. Imperij je že zdavnaj bilo nemogoče voditi, še posebej na obmejnih območjih, kjer je pritisk na meje vedno bolj naraščal. Poleg resnih zunanjih pritiskov, ki so imperij privedli do meje mogočega, so se znotraj pojavili prvi znaki krize. K temu je znatno prispevalo dejstvo, da se je z ustavitvijo širjenja imperija ustavil tudi stalni pritok suženjske delovne sile, saj je bilo rimsko gospodarstvo ves čas močno odvisno od te cenene delovne sile. Prav tako se je zmanjševalo število rojstev, torej je primanjkovalo tudi te delovne sile. V poznem obdobju cesarstva je veliko težavo predstavljala inflacija. Težave z upravljanjem imperija so privedle do tega, da se je ta ločil na zahodni in vzhodni del. Konstantin Veliki je priznal krščanstvo in leta 313 z milanskim ediktom uvedel popolno versko svobodo. Leta 324 se je odločil preseliti prestolnico rimskega imperija v Bizanc, ker je bil ta del cesarstva takrat v populacijskem, gospodarskem in strateškem pogledu pomembnejši oz. bogatejši od zahodnega dela. Nova prestolnica, imenovana Konstantinopolis, je bila mišljena kot novi Rim, njeni prebivalci so se namreč vseskozi imenovali Rimljani (ibid.). 7 Latinščina, jezik Rima, je postala uradni jezik imperija, vendar so se v posameznih delih ohranili tudi

drugi jeziki. Jezik Rimljanov je tudi še stoletja kasneje veljal v Evropi za jezik izobraženih vse do baroka. V rimskokatoliški cerkvi je bila latinščina vse do drugega vatikanskega koncila mašni jezik.

8 Leto 31 pr. n. št. pomeni prehod iz rimske republike v cesarstvo. Ne moremo pa govoriti o ostrem

prehodu, saj so se nekatere zgodovinske republikanske oblike ohranile tudi tisočletje po svojem nastanku. 9 Takrat je obsegal območja od Škotske do Nubije v severnojužni smeri in od Portugalske do Mezopotamije

v zahodnovzhodni smeri.

38

Šele s smrtjo cesarja Teodozija leta 395, ki je razdelil imperij med svoja dva sinova, je delitev cesarstva postala dokončna. Bizanc je zaživel lastno, od zahodnega dela ločeno življenje, in kljub naslonitvi na rimsko tradicijo se je v vzhodnem delu popolnoma heleniziral10. Bizantinsko cesarstvo se je videlo kot univerzalno, kot fizični odsev nebeškega kraljestva in si je zato prizadevalo zavladati vsemu svetu. Vloga religije je imela vseskozi zelo velik pomen. To dejstvo bomo v nadaljevanju naloge primerjali z današnjo vlogo religije v Evropski uniji (ibid.). Konstantinopel je bil za razliko od Rima vse od ustanovitve krščansko mesto in ob proglasitvi krščanstva za državno religijo se je začela tesna soodvisnost med državo in cerkvijo. Cesar je bil oče vseh krščanskih narodov in vladar v eni osebi, saj je šlo za božansko pojmovanje oblasti11. Uvedba obvezne državne vere skupaj s preganjanem poganov je bila v veliki meri pogojena z vse večjo potrebo imperija po močni združevalni sili v cesarstvu. To je bilo skupek zelo različnih etničnih skupin in zato ogroženo z notranjimi konflikti ter z vdori od zunaj. Opisani odnos je bil v popolnem nasprotju s prakso na zahodu. Izključno pravico do naziva najvišjega rimskega duhovnika, ki so se mu cesarji odpovedali, so dobili rimski škofje oz. papeži. Torej je bila cerkvena oblast ločena od državne oblasti. To dejstvo je ključnega pomena za razumevanje razlik med vzhodnim in zahodnim krščanstvom in njunima cerkvama. Bizanc je bil v zgodnjem srednjem veku ekonomsko najbogatejša in najbolj razvita država v Evropi, zato je bilo vzhodnorimsko cesarstvo cilj mnogih barbarskih zavojevalcev. Ti so uspeli že v 5. stoletju zasesti celotno zahodnorimsko cesarstvo in s tem nasilno prekinili njegov razvoj. Vzhodnorimsko cesarstvo pa je kljub svoji ogroženosti ohranilo svoj obstoj še skoraj 1000 let, čeprav se je le še krčilo in na koncu ostalo omejeno na svojo prestolnico. Niso poznali rivalstva med duhovno in posvetno oblastjo v takem obsegu kot na zahodu. Bizantinski cesar ni dovolil vmešavanja papeža. Začela so se pojavljati nesoglasja med vzhodno in zahodno cerkvijo, pogojena s političnimi interesi. Leta 1054 je prišlo do najhujšega razkola, prišli je do delitve na rimskokatoliško in pravoslavno cerkev. Julij Cezar je ustvaril politično tvorbo, ki jo lahko zaradi dokaj enotne kulture in skupnega institucionalnega okvira imenujemo prvo evropsko zvezo. S postopno širitvijo pravice do rimskega državljanstva na vse prebivalce imperija, kar lahko danes primerjamo s širitvijo evropskega državljanstva, tudi z izjemno državno organizacijo in s spoštovanjem grške tradicije je Rim ustvaril enotne duhovne temelje celotni evropski civilizaciji. V okviru rimskega imperija se je začela oblikovati matrica evropske kulture – različnost v enotnosti. Vsem državam, v katere se je rimski imperij razširil, je Rim zagotovil mir in hkrati

10 Grška (helenistična) kultura je poleg nasledstva rimskega državotvorja in krščanstva kot državne religije

eden izmed treh temeljnih konstitutivnih elementov bizantinske civilizacije oz. vzhodnorimskega cesarstva. Pomembna značilnost bizantinske ideologije, prevzete od rimskega imperija, je univerzalizem. Ta ideologija se je razlikovala od rimske različice le v tem, da je bilo središče sveta Konstantinopel, ki je bil v vlogi novega Rima, in ne več "stari Rim".

11 Cesar naj bi vladal na zemlji kot božji namestnik in zastopnik, ker je bil od Boga izvoljen. In kakor je v

nebesih en sam mogočen vladar, je mogel biti tudi na zemlji en sam mogočen vladar – vladar rimskega imperija.

39

omogočil obstoj vseh različnih kultur. Gre za prvo združitev Evrope (Kenda in Bobek 2003, 211–210). Politična enotnost, ki jo je v Evropi postavil rimski imperij, ni bila nikoli več dosežena. Neizmerno velik delež je k temu prispevala krščanska vera. Ravno zaradi teh zgodovinskih dejstev je vloga rimskega imperija bistvenega pomena za nastanek Evropske unije, kot jo poznamo danes, in za napoved nadaljnjega razvoja in širitve unije. Zgodbo o uspehu Rima lahko primerjamo z zgodbo o Evropski uniji in potegnemo določene vzporednice. Rim je nastal z vojnami, Evropska unija pa je nastala kot odgovor na vojno. Rimski imperij se je širil zaradi gospodarskih koristi, prav tako tudi Unija, ki je k temu dodala le še komponento širitve demokracije in zahodnoevropskega modela vrednot. Imperij se je bliskovito širil, hitro se širi tudi Unija. Kot smo že omenili, je Rimski imperij propadel zaradi sosledja več dejavnikov, ki jih tedanja politična elita ni znala, ni mogla ali celo ni hotela razumeti. Vprašanje je, ali je v Evropski uniji politična elita dovolj močna, da bo znala premostiti nacionalne interese in skupnost popeljati na pot najkonkurenčnejšega in najbolj dinamičnega ter na znanju temelječega gospodarstva. Evropska unija je nastala kot posledica dogovora in je v petdesetih letih dosegla velikost, ki je po obsegu primerljiva z Rimskim imperijem pred 2000 leti. Sprašujemo se, ali je ta obseg mogoče povečati. V Rimu bi bilo to mogoče, saj je bila nenehno prisotna želja po več. Takrat pa je Rim zavil z začrtane poti. Zdi se, da je po blestečem začetku pozabil na svoj razvoj. Evropska unija je sicer veliko let naprej od Rima, vendar značilnosti rimskega imperija vstopajo v sodobni evropski prostor skozi stranska vrata. 2.2.2.3 Obdobje Svetega rimskega cesarstva

Sveto rimsko cesarstvo je bilo uradno poimenovanje območja, na katerem je vladal rimski cesar, in o njem govorimo od srednjega veka do leta 1806. Oblikovalo se je 962. leta, 1157. leta je dobilo ime "Sacrum Imperium" (Sveto cesarstvo) in šele leta 1254 se je začelo uporabljati ime "Sacrum Romanum Imperium" (Sveto rimsko cesarstvo). V 15. in 16. stoletju je bil imenu dodan še naziv nemške narodnosti, tako da se s polnim imenom imenuje Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti. Sveto rimsko cesarstvo se zaradi svoje nadnacionalnosti nikoli ni razvilo v nacionalno državo modernega tipa, ampak je ostala monarhično vodena, stanovska tvorba, pretežno cesarjev in visokih stanov, z določenimi cesarskimi institucijami. Ne moremo ga opredeliti ne kot zvezno državo, ne kot zvezo držav. Ni šlo za aristokracijo, vendar tudi za oligarhijo ne. Kljub temu je cesarstvo vsebovalo značilnosti enega in drugega (Wikipedia 2006b). Večino časa je bilo cesarstvo več kot samo zveza. Koncept cesarstva ni vključeval vlade določenih območij, temveč močan krščanski religiozni vpliv, kar nam pove že samo ime cesarstva, torej Sveto rimsko cesarstvo. Namen cesarstva ni bilo širjenje moči in ekspanzija, saj je bilo celo iz strukturnega vidika nezmožno napasti, temveč je bil glavni namen pravno varstvo in ohranjanje miru. Cesarstvo naj bi varovalo nižje stanove pred aroganco višjih stanov in pred cesarjem. Njegova naloga je bila skrb za mir in stabilnost ter za mirno rešitev morebitnih konfliktov.

40

Ker svojih delov ni bilo zmožno primerno zaščititi pred notranjimi in zunanjimi željami po širitvi, je bil to vzrok za njegov propad. Sveto rimsko cesarstvo je nastalo iz vzhodnofrankovskega cesarstva. Bila je naddržavna in nadnacionalna tvorba, fevdalno cesarstvo in država, ki je povezovala prebivalstvo, vendar se ni nikoli razvila v nacionalno državo v smislu Francije ali Velike Britanije in zaradi zgodovinskih idejnih vzrokov nikoli ni hotela biti kot taka tudi razumljena. Oblast nikoli ni bila ne v rokah samega cesarja, ne kneza, ne parlamenta. Frankovsko cesarstvo se je velikokrat delilo in se ponovno združilo. Delilo se je med cesarjeve sinove in vnuke. S pogodbo v Verdunu leta 843 se je cesarstvo razdelilo med potomce vladarja. Takrat je že bil razviden bodoč zemljevid Evrope, čeprav je v prihodnjih petdesetih letih prišlo do ponovnih združitev in delitev med deli cesarstva, največkrat z vojaškim ozadjem (ibid.). V cesarstvu je bilo pet vojvodin, ki so nastale iz teritorialnega združenja Frankom podrejenih ljudstev in pod vodstvom frankovskih vojvod in katerih sestava se je že v 10. stoletju bistveno spremenila. Cesarstvo je torej nastalo iz vojvodin, ni pa se več delilo na cesarjeve potomce in je ostalo volilna monarhija. V tem obdobju je bilo zaznamovano z nenehnimi poskusi vojvod za odvzem oblasti cesarju. Tako cesarju nikoli ni uspelo, da bi vladal in nadzoroval območje, ki mu je formalno pripadalo. Nasprotno, bil je prisiljen zagotoviti vojvodom vedno več moči na svojih lokalnih območjih. Ta proces se je začel v 12. stoletju in je bil bolj ali manj zaključen z Vestfalskim mirom leta 1648. Bilo je več poskusov obnovitve slovesa cesarstva, ki je bilo degradirano, vendar zaman (ibid.). Cesarstvo je uradno imelo kralja, ki ga kronali papež (do leta 1508) in visoki stanovi. Papeževo kronanje Augustusa leta 800 je bil vzor, ki so mu sledili kasnejši kralji. Bil je rezultat zaščite papeža pred uporniškim prebivalstvom Rima. Tako velja Sveto rimsko cesarstvo od takrat dalje za zaščitnika cerkve. Reichstag pa je bil zakonodajno telo cesarstva, ki je imelo dve sodišči. Bilo je veliko razprav o tem, zakaj cesarstvu nikoli ni uspelo centralizirati moči in zavladati nad teritoriji, kot je to npr. uspelo Franciji. 2.2.2.4 Povojno povezovanje Evrope

V Evropi se je ideja o povezovanju na novo pojavila po prvi svetovni vojni. Neučinkovitost delovanja Društva narodov je spodbudilo najuglednejše člane, da v svojih delih razvijejo nove ideje evropskega združevanja. Vsekakor je najznamenitejši predstavnik v iskanju odgovora na vprašanje o združevanju Evrope grof Richard Nikolaus Graf Coudenhove-Kalergi, ki je leta 1926 začel s projektom "Panevropa". Poreklo panevropske ideje se nahaja v idealističnem in moralističnem tonu vizije Evrope po prvi svetovni vojni, nastale kot nasprotje krepitve nacionalizma in fašizma in kot taka predstavlja najstarejšo pobudo moderne dobe za doseganje miru, svobode in integracije v Evropi. Panevropska ideja pripada višjim slojem (plemstvu) ter kulturni in umetniški eliti Evrope po vojni. Zajela je vse vidnejše ljudi v Evropi v začetku 20. stoletja. Nacionalni socialisti so leta 1933 to gibanje v Nemčiji prepovedali, po drugi svetovni vojni pa je bilo ponovno ustanovljeno. Velik prispevek tega gibanja k procesu evropske integracije je ideja, da vizija Evrope ne temelji na definiranju regij kot geografskih, kulturnih in geopolitičnih enot, temveč na skupnih evropskih vrednotah, izmed katerih so ključne svoboda, mir in napredek. Prav te vrednote in ne tradicionalna pojmovanja, kot so nacija,

41

religija ali jezik, so osnovni instrumenti za izgradnjo identitete Evrope. Te predpostavke so postale temelj evropske integracije (Miščević 2005a, 32). V obdobju po prvi svetovni vojni se je začel uporabljati izraz evropska integracija. Leta 1931 je francoski zunanji minister Aristide Briand skupščini Društva narodov predstavil Memorandum o evropski integraciji. Sporočilo memoranduma je bilo jasno: nujno je potrebno vzpostaviti neke vrste federalno povezavo med narodi, ki geografsko pripadajo evropskemu prostoru. Imeti morajo priložnost, da lahko v vsakem trenutku stopijo v medsebojni stik, se pogovorijo o svojih interesih, sprejemajo skupne odločitve, vzpostavljajo medsebojno solidarnost, kar bi pripomoglo k pravočasnemu reševanju težav. Besedilo je temeljilo na ideji Panevrope, na demokratičnem združenju evropskih držav in o njem so razpravljale vse evropske države. Na žalost se je pojavil ob nepravem času, to je v času povečanega nacionalizma vseh evropskih držav, zato njegovi učinki niso bili dolgoročni in daljnosežni (ibid., 33). Razlogi, zaradi katerih se proces integracije, ki bi privedel do današnje Unije, ni mogel začeti že v obdobju med svetovnima vojnama, so številni. Osnovni razlog je velika ekonomska recesija – takrat so bile države osredotočene na poizkuse, da uredijo svojo ekonomsko situacijo, zato je ostalo malo časa za razmišljanje o združevanju z ostalimi evropskimi državami. Drugi razlog je krepitev nacionalizma, še posebej nacionalne samozadostnosti v državah Evrope med obema vojnama, kar se je s prihodom Adolfa Hitlerja na mesto nemškega kanclerja še bolj okrepilo. On je, kot tudi zgodnji združitelji Evrope, imel idejo, da ustvari Tretji rajh – Tretji rimski imperij. Ta ideja ni temeljila na evropski integraciji na osnovi demokratičnih načel, temveč na združitvi z uporabo sile. Tako je imela Nemčija, njena vojska, njena politična elita na čelu z Adolfom Hitlerjem ključno vlogo pri oblikovanju politične prihodnosti Evrope. Prav zaradi tega so se razprave na državni ravni o procesu evropske integracije končale v 30. letih 20. stoletja in so se nadaljevale šele po drugi svetovni vojni. Obdobje druge svetovne vojne ne prinaša veliko novosti za proces evropske integracije (razen, seveda, da se kaj takšnega ne bi več nikoli ponovilo), ampak je potrebno omeniti vlogo, ki so jo imela evropska uporniška gibanja proti fašistom, ki so se med državami razlikovala. Prav ideja evropske integracije je gibanja združila in ustvarila "filozofijo odporniških gibanj". Omeniti moramo Altiera Spinellija, ki velja za utemeljitelja Evropske unije in ki je skupaj s somišljeniki v zaporu ustvaril program, na osnovi katerega se je pozitiven vpliv odporniških gibanj lahko izkoristil po vojni. Gre za videnje Evrope po drugi svetovni vojni: brez nacionalnih mej, kot prostor, v katerem nacionalne države ne obstajajo, ker je glavni razlog za vojne v Evropi prav nacionalna država, ki ščiti svoje nacionalne interese. Ta manifest je našel pot do italijanskih komunistov, a ideja se je z odporniškimi gibanji razširila po celotni evropski celini. Odporniška gibanja so imela izjemno velik vpliv na vlade v Evropi in zelo velike posledice na proces evropske integracije (ibid., 34). Ne smemo zanemariti vpliva Združenih držav Amerike na proces evropske integracije, ki se je kazal z nenehnimi pozivi evropskim državam, naj se integrirajo in na ta način rešijo medsebojne težave ter pripomorejo k ekonomski obnovi porušene Evrope. To bi se lahko doseglo s Trumanovo doktrino (podpora ZDA protikomunističnim gibanjem) in končno z Marshallovim planom (sredstva za obnovo gospodarstva zahodnoevropskih držav). Gre za

42

finančno in s tem tudi politično pomoč Evropi. Situacija v Evropi po vojni in širjenje organizacij (OVSE, NATO) sta ustvarila predpogoje za pričetek pogovorov o ustanovitvi prvih nadnacionalnih organizacij, ki jih podrobno obravnavamo v posebnem poglavju o nastajanju Evropske unije.

43

3 NASTAJANJE EVROPSKE UNIJE

Zagovorniki evropske integracije pravijo, da ideje o združeni Evropi segajo daleč nazaj v zgodovino. Pri tem se sklicujejo na Evropo kot skupno dediščino njenih prebivalcev, kot temelj sodobne civilizacije, v kateri so se razvile skupne vrednote, kultura in umetnost. Prvi evropski integracijski koncepti segajo že v srednji in novi vek, vsem pa je bilo skupno to, da so povezovanje evropskih držav opredeljevali kot jamstvo za ohranitev miru. 3.1 Prvi koraki evropskega združevanja

Prve ideje o evropski politični uniji so se pojavile leta 1849 z Victorjem Hugojem, ki ga nekateri zaradi tega štejejo za idejnega ustanovitelja združene Evrope. Evropsko prihodnost je utemeljil po ameriškem vzoru, po katerem naj bi se Evropa imenovala Združene države Evrope. Za resnično točko preobrata v sistemu zahodnoevropskih držav se je izkazalo šele drugo povojno obdobje. Do prve svetovne vojne se je v evropskih državah, zlasti v Franciji, krog zagovornikov evropske ideje postopno širil, čeprav je ostal omejen na politične in kulturne elite. Kljub temu je bila zamisel o evropskem miru premagana. Prva vojna je zrušila stari evropski red, številni politiki in intelektualci pa so že med vojno začeli oblikovati načrte o novi, pravičnejši svetovni ureditvi. Konkretnejši korak naprej in prizadevanja za združeno Evropo predstavlja prvi kongres Panevropske unije leta 1924, vendar panevropsko gibanje ni dobilo širše podpore. Drugi premik k uresničevanju te temeljne ideje je bila v Veliki Britaniji ustanovljena Federalna unija – gibanje za evropsko enotnost, ki je predvidevala združenje evropskih svobodnih narodov s skupno vlado. Britanski ideji so se pridružili tudi antifašistični krogi v Italiji, ki so kasneje sestavili manifest Za svobodno in združeno Evropo ali Ventotenski manifest. Ta je predstavljal načrt povojne ureditve evropske družbe (Weiler 2002, 39). Čeprav se je ideja o združeni Evropi pogosto pojavljala, je bila praksa povsem drugačna. Države nikoli niso dosegle sporazuma, ker so se razlikovale po svojih interesih, motivih, posledicah in ocenah glede izgube in pridobitve. Zaradi tega so se vključevale le v medvladne organizacije, kot sta Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj ter Svet Evrope. Šele druga svetovna vojna je prinesla radikalne spremembe na vseh področjih, nenazadnje pa tudi začetke svetovnih in evropskih integracijskih procesov. V obdobju, ki ga obravnavamo v nadaljevanju, to je od 1950 do 1990, se integracija omejuje le na zahodno Evropo, ker je bila celina politično razdeljena na dva dela, ločena z železno zaveso (ibid.). 3.1.1 Schumanova deklaracija

Posebej je potrebno izpostaviti Schumanovo deklaracijo, ker je pobuda za postavitev temeljnega kamna v razvoju evropske integracije. Jean Monnet in Robert Schuman veljata za idejni vodji oz. ustanovitvena očeta Evropske skupnosti. Prvi je bil francoski poslovnež in svetovalec Roberta Schumana, francoskega zunanjega ministra. Skupaj sta oblikovala ambiciozen projekt, ki je bil že na začetku zastavljen v smislu politične in ne le ekonomske integracije (Nugent 2003, 24).

44

Schumanova deklaracija je predlog, ki je vodil do oblikovanja tega, kar je zdaj Evropska unija. Nastal je 9. maja 1950, ko je povojna Evropa še iskala izhod iz politične in gospodarske nestabilnosti. Oznanjena je bila vizija nove, združene Evrope s konkretnim supranacionalnim značajem. Predstavljena je bila ideja o evropski integraciji z oblikovanjem skupnega trga v industriji premoga in jekla. S prenosom odločanja na skupni naddržavni organ v tako pomembnih gospodarskih panogah, ki so ju do tedaj uporabljali v vojaške namene, je bilo posredno onemogočeno enostransko upravljanje in s tem zlorabljanje teh pomembnih surovin. Schumanova deklaracija ni predvidevala le gospodarske, temveč tudi politično integracijo. Poziv h gospodarski in politični integraciji ni bil namenjen samo Nemčiji in Franciji, ki sta komaj nekaj let po rušilni vojni prav z deklaracijo dosegli spravo, temveč vsem evropskim državam. 3.1.2 Pariški sporazum

Na podlagi Schumanove deklaracije je sledil podpis Pariškega sporazuma. Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) so 18. aprila 1951 poleg Francije in Nemčije podpisali še Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. S sporazumom, ki je začel veljati leta 1952, so članice odpravile omejitve v medsebojni trgovini s premogom, koksom, surovim železom in jeklom, uskladile so cene in predvidele sankcije za kršitve skupnih določil. Združile so se v upanju, da bi se zavarovale pred ranljivostjo, s katero so se soočale po vojni. Predvidena je bila finančna pomoč delavcem, sredstva iz dajatev so se namenjala tudi za raziskave in administrativne stroške ESPJ. Prav tako je bil ESPJ pooblaščen tudi za investiranje in izdelavo razvojnih programov s tem, da je podjetjem sam odobraval kredite ali jim izdajal jamstva pri najetih kreditih (Kenda in Bobek 2003, 225). Sporazum je prepovedoval izvozne ali uvozne takse ali kvantitativne restrikcije, diskriminatorne ukrepe med proizvajalci, kupci in potrošniki glede cen, pogojev dobave in transportnih tarif; posebne stimulacije ali obremenitve držav; kakršnekoli ukrepe, ki bi vodili k monopoliziranju tržišča in bi izključili popolno konkurenco. V praksi je to potekalo tako: če je splošno povpraševanje pretirano padlo, so določili omejeno proizvodnjo po sistemu kvot, ki je pripadala vsaki članici; če je nekdo presegel proizvodnjo, je plačal na to dajatve, iz katerih se je subvencionirala manjša proizvodnja preostalih proizvajalcev; če je primanjkovalo proizvodov, so izdelali prioritetno listo potrošnikov po ustrezni konzultaciji vseh podjetij (ibid.). To politično tvorbo, veličastno v svojih hotenjih in inovativno v nekaterih svojih institucionalnih ureditvah, so njeni akterji sami dojemali kot mednarodno organizacijo avantgarde, ki je napovedovala nov model čezmejne razprave. Po prvem uspehu se je šesterica držav odločila za naslednji korak. Ta se je zgodil pet let kasneje in je vodil k ustanovitvi še dveh evropskih skupnosti, ki ju obravnavamo v naslednjem poglavju.

45

3.1.3 Rimski sporazum

Delovanje ESPJ je bilo zelo uspešno in je vodilo do ustanovitve še dveh skupnosti, to sta Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). Obe sta nastali s podpisom Rimskega sporazuma leta 1957. Na ekonomsko integracijo so vplivali gospodarska škoda in razdejanje iz druge svetovne vojne ter politična razdelitev sveta, ki je zahtevala previdnostne in varnostne ukrepe proti vzhodnemu komunističnemu bloku. Kot odgovor na te pritiske je EGS deloval kot mešanica supranacionalnega idealizma in praktičnih ukrepov za ekonomsko sodelovanje. Temeljna načela so bila v glavnem odprava vseh carinskih dajatev in kvot na uvoz ali izvoz, določitev enotne carinske tarife do tretjih držav, vzpostavitev skupne kmetijske in transportne politike, odprava ovir med članicami pri pretoku ljudi, storitev in kapitala (Kenda in Bobek 2003,227). EURATOM pomeni na področju jedrske energije to, kar pomeni ESPJ v metalurgiji. V tistih časih je prevladalo mišljenje, da je to pomembno in sodobno panogo mogoče razvijati z večjim uspehom, če se je lotijo članice skupaj. V skupnosti so zgradili močno jedrsko industrijo, ki naj bi izdatno zadoščala bodočim energijskim potrebam in pospeševala napredek ter vodila tudi k drugim izboljšavam za človeštvo. Na začetku leta 1959 je bilo uvedeno skupno tržišče za jedrske materiale, kar pomeni odpravo vseh izvoznih in uvoznih taks na promet s temi proizvodi. Prav tako je bila uvedena enotna carina do tretjih držav, olajšano je bilo gibanje specializirane delovne sile in uvedeni so bili skupni ukrepi za zavarovanje proti jedrskim rizikom (ibid., 228). Gre za mednarodno organizacijo, ki jo sestavljajo članice Evropske unije. Njen glavni cilj je koordinacija mirnodobne rabe jedrske energije. Je povsem ločeno telo, njeno članstvo in organizacija pa je od leta 1967, ko je postala del Evropske skupnosti, povsem integrirano z Evropsko unijo. Leta 1967 so se z združitvenim sporazumom združili ESPJ, EURATOM in EGS pod skupnim imenom Evropska skupnost. Sporazum je bil podpisan 8. aprila 1965 v Bruslju in je stopil v veljavo 1. julija 1967. Njegovo uradno ime Sporazum o ustanovitvi skupnega Sveta in skupne Komisije Evropske skupnosti pove, da sta bila takrat ustanovljena Evropska komisija in Svet Evropske unije kot vladajoča organa vseh treh institucij. Od takrat dalje se je uporabljal izraz Evropska skupnost, ki je bil preklican oz. razveljavljen z Amsterdamskim sporazumom. Mnogi imajo ta sporazum za "pravi" začetek sodobne Evropske unije. Kmalu po ustanovitvi ESPJ so se pojavili predlogi in ideje o neke vrste skupni obrambni in politični skupnosti. Predlagana je bila ustanovitev še dveh skupnosti, in sicer Evropske obrambne skupnosti in Evropske politične skupnosti, vendar sta bila predloga kasneje zavrnjena. ESPJ je bil med tremi, kasneje združenimi skupnostmi, najpomembnejši in je imel vedno večje pristojnosti, ki so se širile tudi preko gospodarskega območja, medtem ko sta ostali dve skupnosti ostali strogo omejeni. ESPJ je s Pariškim sporazumom, s katerim je bila ustanovljena, leta 2002 prenehala obstajati. Bila je odveč in noben napor ni bil vložen v to, da bi se obdržala, njene obveznosti so bile prenesene na Evropsko skupnost. Ko je Maastrichtski sporazum leta 1993 stopil v veljavo, se je ES uradno preimenovala v Evropsko unijo.

46

3.2 Začetki širitve Evropske skupnosti

S pojmom širitev Evropske skupnosti mislimo predvsem na t. i. horizontalno rast, ki pomeni vstopanje novih držav v skupnost. Pristopajoče države v trenutku pristopa sprejmejo tudi zakonodajo Unije acquis communautaire. Od ustanovitve ESPJ do danes se število članic stalno povečuje, pa naj gre to za EGS, ES ali današnji EU. Morda bo slednji v nekaj desetletjih postal resnična zveza vseh evropskih držav, kot je pred pol stoletja predvideval Schuman, četudi ne z imenom "Združene države Evrope". 3.2.1 Prva in druga širitev

Ustanovitev Evropske skupnosti je bila tako uspešna poteza, da so Danska, Irska in Velika Britanija sklenile pridružiti se ji. Prva širitev, ki je pomenila povečanje števila članic s šest na devet, se je zgodila leta 1973. Skupnost je prevzela nove naloge in pridobila nove trge ter uvedla nove politike – socialno, regionalno in okoljsko. Leta 1975 je bil ustanovljen Evropski sklad za regionalni razvoj, ki naj bi omogočal izvajanje regionalne politike. Sedemdesetih let ni zaznamovala le prva širitev Skupnosti, temveč tudi razpad Bretton-Woodskega sistema, torej ukinjena je bila konvertibilnost dolarja v zlato. To je bil začetek velike nestabilnosti za svetovne denarne trge. Nestabilnost se je še poslabšala z energetsko krizo z dvema naftnima šokoma v letih 1972/73 in 1978. Evropski denarni sistem, ki je bil uveden 1979. leta, je nekoliko pomagal pri ustalitvi menjalnih tečajev in spodbudil članice k izvajanju strogih politik, ki so jim omogočale ohranitev medsebojne pomoči in vzpostavitev reda v gospodarstvu. Leto 1980 je označeno kot višek krize. Takrat sta se v Evropi pojavila evroskepticizem in evroskleroza. Kljub temu se je leta 1981 Evropski skupnosti pridružila še Grčija. 3.2.2 Tretja širitev in uvedba Enotne evropske listine

Španija in Portugalska sta se Skupnosti pridružili leta 1986 in takrat je Skupnost štela 12 članic. Z gospodarsko recesijo v začetku 80. let je bil na udaru tudi evropesimizem. Objava t. i. Bele knjige istega leta, ki jo je objavila Evropska komisija pod predsedstvom Jacquesa Delorsa, je predstavljala novo upanje. Delorsov koncept je pomenil revizijo prvotnih sporazumov. Vsebuje časovni razpored, po katerem naj bi bil do leta 1993 končan enotni evropski trg. Evropska skupnost ga je sprejela in vnesla v Enotno evropsko listino, ki je bila podpisana februarja 1986, v veljavo pa je stopila 1. julija 1987. Delorsov koncept je nanizal številne slabosti Skupnosti in predstavlja nasprotje Thatcherjeve ali Reaganove liberalne politike, ker poudarja socialno, gospodarsko kohezijo, zagovarja intervencijo v gospodarstvu in vpliv sindikatov. Tako je Velika Britanija postala velik evroskeptik. 3.3 Postavitev temeljev Evropske unije

V pričakovanju vzpostavitve enotnega trga, kot je opredeljeno v Enotni evropski listini, se je izpostavila tudi potreba po gospodarskem in denarnem poenotenju. Poleg tega so

47

zgodovinske spremembe, ki so se odvijale v tistem času (padec berlinskega zidu, združitev Nemčije, razpad Varšavskega pakta), zahtevale temeljito revizijo ustanovnih pogodb Skupnosti, da bi jih prilagodili novi svetovni resničnosti. 3.3.1 Maastrichtski sporazum

Prelomnico evropskega integracijskega procesa predstavlja Maastrichtski sporazum iz leta 1992. Ta uradno imenovana Pogodba o Evropski uniji je politično in pravno združila države članice ter dala Skupnosti novo ime, Evropska unija. Nov sporazum temelji na treh stebrih: na gospodarskem, političnem in varnostno-obrambnem. Prvi steber ureja notranje delovanje unije na nadnacionalni ravni. S tem stebrom je ustanovljeno državljanstvo Evropske unije, ki pa nacionalnega državljanstva ne nadomešča, temveč ga dopolnjuje. Prav tako je v središču pozornosti uvedba skupne evropske valute evro, ki je podlaga za ekonomsko in monetarno unijo. Za vstop v monetarno unijo se določijo konvergenčni kriteriji, s katerimi bi se dosegla stabilnost skupne valute in bodoča članica jih mora izpolnjevati (McDonald in Dearden 2005, 15–17). Velika Britanija in Danska sta si zagotovili pravico do odstopa od monetarne unije in sta tako zadržali nacionalno valuto. Vstop v monetarno unijo je leta 2003 z referendumom zavrnila tudi Švedska. Druga dva stebra sta politične narave in predstavljata ločen in samostojen del Pogodbe o Evropski uniji. Deluje po pravilu medvladnega sodelovanja in ne po načelu naddržavnosti. Ta del vsebuje vrsto načel in določa sodelovanje držav članic na področju zunanje politike, varnosti in morebiti tudi obrambe ter sodelovanje in določanje skupnih politik na področju sodnih in notranjih zadev. S sporazumom so bili narejeni prvi koraki na poti k skupni Evropski ustavi. Postavljen je tudi temeljni kamen prihodnji – še vedno zelo oddaljeni – skupni obrambni, varnostni in zunanji politiki Evrope. Potrebno je poudariti, da se bistveno okrepi moč Evropskega parlamenta, ki s soodločanjem na številnih področjih postane poleg Sveta ministrov ključno zakonodajno telo. 3.3.2 Četrta širitev

Na novo nastala evropska dinamičnost in spreminjajoče se geopolitične razmere so navdihnile tri države, Avstrijo, Finsko in Švedsko, da so se 1. januarja 1995 pridružile Evropski uniji. Tako je Unija do tistega trenutka štela 15 držav in je bila na poti, da uresniči enega svojih najveličastnejših ciljev – zamenjati nacionalne valute z enotno evropsko valuto. 3.3.3 Amsterdamski sporazum

Amsterdamski sporazum spreminja in dopolnjuje Maastrichtski sporazum, vendar ga ne zamenja. Podpisan je bil leta 1997, v veljavo pa je stopil dve leti kasneje. Opredeljena so bila tri vprašanja, ki jih je bilo treba rešiti, in sicer: demokracija, preglednost in učinkovitost. Cilj sporazuma je bil, da pripravi Evropsko unijo na ponovno širitev in nadalje razvije odločanje evropskih institucij. V primerjavi s politično ambiciozno Maastrichtsko pogodbo se zdi, da Amsterdamski sporazum ni veliko dosegel in je sprožil

48

številne kritike ravno zato, ker ni rešil ene največjih perečih težav Unije, namreč prilagoditev evropskih institucij na večje število članic. Kljub relativnemu neuspehu je ta sporazum vendarle prispeval k razširitvi pristojnosti Evropske skupnosti. Vključuje štiri glavne točke (kot prva točka so opredeljene svoboda, varnost in pravičnost) in poudarja, da je Unija ustanovljena po načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in osnovnih svoboščin ter na vladavini prava. V tej točki je v ospredju krepitev pripadnosti in dvig zavesti državljanov Unije. Druga točka je Unija in državljani Evrope, pri čemer je osrednja tema državljan Evrope in s tem koncept evropskega državljanstva ter ukrepi zoper nezaposlenost, za zaščito okolja in varstvo potrošnikov. Naslednjo točko predstavlja skupna zunanja politika, ki je glavna težava že od Maastrichtskega sporazuma, ko so bili postavljeni temelji za njen razvoj. Zadnja točka Amsterdamskega sporazuma je reforma evropskih institucij. Več pristojnosti dobijo Komisija, Svet ministrov in Parlament, ker bi Unija le tako lahko bila pripravljena na nadaljnje širitve (Weiler 2002, 123–125). Po vstopu Amsterdamskega sporazuma v veljavo je bil oblikovan koncept tesnejšega sodelovanja, katerega glavni namen je bila poglobitev evropske integracije, kar naj bi evroskeptičnim državam omogočilo sodelovanje pri tem procesu. Kot rešitve so se pojavile tri t. i. oblike Evrope, to so Evropa "a la carte", "Multi-speed Europe" in "Variable-geometry Europe". Evropa "a la carte" je po meri vsake članice posebej, ki si iz nabora skupnih obvez vzame le tiste, ki ji ustrezajo. Drugi koncept je Evropa več hitrosti, kar pomeni, da ene države prevzamejo obveze hitreje, druge kasneje. Tako imenovana variabilna Evropa pa dopušča globlje ali šibkejše integriranje, kakor se posamezna država pač odloči, torej, ali se bo globlje integrirala ali ne (Ocaña 2003). 3.3.4 Sporazum iz Nice

Sporazum iz Nice je bil podpisan decembra 2000, vendar je zaradi negativnega irskega referenduma stopil v veljavo šele februarja 2003. Glavna naloga je bila reorganizacija in priprava institucij na razširjeno članstvo, kar se ni moglo rešiti v Amsterdamskem sporazumu. Ta sporazum teži k poenostavljanju postopkov in k povečanju pristojnosti nadnacionalnih teles: Komisija predlaga kvalificirano večino glasovanja, zmanjšanje števila Komisarjev in ponovno tehtanje števila glasov malih in velikih članic. Predlagan je dokaj zapleten sistem kvalificirane "večine" in "manjšine" za sprejem ali blokiranje odločitev. V Nici je 15 držav članic podpisalo tudi Listino človekovih pravic Evropske unije, ki pa ni pravno obvezna. Vsebuje civilne, politične, ekonomske, socialne in družbene pravice. Sedaj je del Evropske ustave (Coronna 2005, 16). 3.3.5 Peta, najmočnejša širitev

Prvega maja 2004 se je zgodila največja širitev v zgodovini Evropske unije. Petnajstim članicam se je pridružilo deset novih članic, in sicer Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Število prebivalcev je naraslo na 450

49

milijonov. Povezovanje članic je prvič temeljilo na demokratičnem dialogu, svobodni izbiri in pogajanjih. V preteklosti je integracijo vedno vsilila ena (najvplivnejša, vojaško in gospodarsko najmočnejša) država. Temeljni razlogi za tako veliko širitev so predvsem (Wikipedia 2005): • združitev Evrope v miru po obdobjih delitev in konfliktov, • Evropa bo z razširitvijo stabilnosti in prosperitete na nove članice varnejša, • Unija lahko spodbudi ekonomske in socialne reforme v novih državah članicah, • pritegnitev tujih investicij za doseganje večje gospodarske rasti. Z združitvijo so se končala tudi stara nasprotja med evropskimi državami. Občutke večvrednosti in uporabo sile pri reševanju mednarodnih razlik je zamenjala t. i. "metoda skupnosti", za katero je značilno skupno iskanje rešitev. Z njo se išče ravnovesje med nacionalnimi interesi in interesi Unije in ob upoštevanju nacionalne raznolikosti ustvarja identiteto Unije, zato je v današnjem času zelo pomembna. Zahvaljujoč se tej metodi so države, katerih sistemi temeljijo na demokraciji in svobodi, lahko ostale skupaj med hladno vojno. Konec nasprotij med Vzhodom in Zahodom ter ponovna politična in gospodarska združitev celine predstavljajo zmago evropskega duha. 3.3.6 Šesta širitev

S 1. januarjem 2007 sta k Uniji pristopili tudi Bolgarija in Romunija, tako da se je število polnopravnih članic povzpelo na 27. Kljub obsežnim reformam, ki sta jih Bolgarija in Romunija izvajali do zadnjega trenutka pred pristopom, morata državi še veliko storiti. Za obe je pomembno razumevanje, da članstvo v EU ni samo sebi namen. Čeprav je odločilno, je le eden od korakov v procesu povezovanja na podlagi evropskih vrednot, ki sta ga začeli pred 15 leti. Po mnenju nekaterih bo njun vstop Unijo in njeno vlogo v svetu še bolj okrepil. Drugi pa menijo, da je Evropska unija že preutrujena od širitev in da se zaveda gospodarskih in političnih primanjkljajev obeh držav. 3.4 Vloga NATA pri oblikovanju Evropske unije

Severnoatlantska pogodbena zveza je mednarodna vojaško-politična organizacija držav za sodelovanje na področju obrambe, ki je bila ustanovljena leta 1949. Zveza je znana po po dobrem in po zlem. Je organizacija, ki je v preteklem stoletju oblikovala mednarodne odnose in za katero lahko trdimo, da je danes ena od najpomembnejših akterjev v mednarodnih odnosih. Kako je pravzaprav prišlo do nastanka NATA in kaj je vplivalo na to, da se je ustvaril takšen sistem vojaško-političnih odnosov? Najprej je potrebno poudariti, da je evroatlantizem mnogo starejši kot NATO in da je to osnova, na kateri je bil NATO zgrajen. Evroantlantizem se je kot gibanje evropskih in ameriških intelektualcev pojavilo me drugo svetovno vojno. Ideja je bila pravzaprav v sodelovanju Združenih držav Amerike in držav zahodne Evrope, da se zgradi sistem, ki bi bil trajen in močnejši, kot je bila antihitlerska koalicija. Leta po drugi svetovni vojni so prinesla hitro stopnjevanje trenja med deželami vzhodnega političnega bloka in deželami Zahoda; komunistični sistem nasproti demokratičnemu. Kot

50

posledica sta bili v obeh blokih ustanovljeni obrambni zvezi potencialno ogroženih držav, torej NATO na Zahodu in Varšavski pakt na Vzhodu (1955). Ustanoviteljice NATA so bile: Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA. Ustanovljena je bila vojaško-politična organizacija, ki v 5. členu sporazuma določa skupno obrambo. NATO je postal organizacija, ustanovljena iz varnostnih, ekonomskih in političnih razlogov. Z varnostnega vidika je bilo omogočeno zadrževanje ameriških vojaških sil v Evropi, z ekonomskega vidika pa so se ustvarile priložnosti za delovanje ameriškega kapitala in za povezovanje Evrope in Amerike. Zahodna Evropa je postala celina za kapital in v političnem pogledu je bilo ustvarjeno neko novo stanje, v katerem je 12 držav jasno pokazalo, da so pripravljene sodelovati in sprejeti ZDA kot vodjo v tej novi konfrontaciji z vzhodnim blokom. To je bila pot, ki jo je NATO prehodil od ustanovitve. Z evroatlantizmom se je ustvarilo prepričanje, da je to najboljša poteza za Evropo, da je Evropa zaščitena in da je zahodna Evropa s tem kupila svojo varnost (Vukadinović 2005, 156–160). Zatem so nastale druge integracije in lahko trdimo, da je bil NATO temelj za njihov nastanek. NATO je ustvaril pogoje za ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo, predhodnico današnje Evropske unije, in omogočil, da se govori o zahodni Evropi kot o neke vrste obrambni organizaciji, ki se je kasneje zlila z Evropsko unijo. Najvažnejše je, da je NATO omogočil, da se izvede identifikacija znotraj zahodnega bloka, da se točno pove, da države, ki sprejemajo ameriško vodstvo, delijo iste meje v pogledu svojega razvoja in da bodo odločno vztrajale pri članstvu v tej zvezi. Vprašanje skupne evropske obrambe je sprožilo velike polemike. V Maastrichtu so poskušali doreči, da Evropa dobi svojo varnostno politiko, zato so se ustanovile evropske sile, britansko-francosko-nemški korpus. Pojavila se je tudi želja po oblikovanju skupne varnostne politike, ki bi Evropi lahko omogočila razpolaganje s svojo obrambo (ibid., 161). Prav to vprašanje povzroča številne spore v Evropi in v Ameriki. Očitno so velika odstopanja v pogledu evropskih sil, vendar ne zaradi količine. Evropa ima z nekdanjimi socialističnimi državami, ki so prispevale 40 % sil NATA, namreč več sil kot Amerika. Torej ne primanjkuje ljudi, ampak je težava v interoperativnosti, vojaški opremi, in predvsem v pomanjkanju politične volje za skupno delovanje. To je velika težava Evropske unije. Če se osredotočimo na odnose med EU-jem in NATOM, se postavi zanimivo vprašanje, ali je sploh mogoče pristopiti k Evropski uniji brez članstva v NATU. Torej, ali je mogoče na nek način to organizacijo preskočiti in se včlaniti neposredno v Unijo? Če pogledamo države zahodne Evrope, se pokaže vrstni red. Najprej se je vstopilo v Partnerstvo za mir (gre za program NATA, katerega namen je ustvariti zaupanje in sodelovanje med NATOM in drugimi državami Evrope), potem so se izpolnile vse predpisane naloge in nato se je stopilo korak višje – v NATO. In ko je bila država že vključena v NATO, je pospešila svoj pohod proti Evropski uniji in postala njena članica. Niti ena država vzhodne Evrope ni naredila drugače, vse so ubrale isto zaporedje, zato menimo, da bo tudi v prihodnje enako. Lahko povzamemo, da NATO v današnji situaciji in z vsemi težavami, s katerimi se sooča, ostaja organizacija, ki je močna in večja kot kdajkoli prej, pravzaprav najmočnejša organizacija v zgodovini človeštva. Po drugi strani pa je tudi organizacija, ki bo imela velike težave pri reševanju odnosov med Evropo in Ameriko, s svojo priljubljenostjo v

51

državah članicah in v državah, ki nameravajo postati njene članice. Očitno je, da je bil ameriški korak premočan, preveč agresiven in je povzročil niz težav, kar pomeni, da brez NATA ne gre, a z NATOM bo zapleteno.

52

4 KONTROVERZNI POGLEDI O EVROPSKI USTAVI

4.1 Pripravljalno obdobje

Ob koncu 20. stoletja je večini evropskih voditeljev postalo jasno, da Evropska unija potrebuje prenovo. Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, je Unija z različnimi sporazumi doživela precej sprememb, ki so bile pripravljene na ravni medvladne konference predstavnikov vlad držav članic s sodelovanjem Komisije in Parlamenta. Vsaka pogodba je prispevala k razvoju Evropske unije. 4.1.1 Laekenska deklaracija

Decembra 2000 je petnajst držav članic že na medvladnem srečanju v Nici sklenilo, da je nujna nadaljnja revizija obstoječih pogodb s poudarkom na reformi institucij, ki je Pogodba iz Nice ni uspešno rešila. Evropski svet se je nato odločil za širšo in globljo obravnavo vprašanj glede prihodnosti Unije. Leto dni pozneje se je srečal v Laekenu in 15. decembra 2001 sprejel Deklaracijo o prihodnosti Evropske unije. Ta deklaracija, ki je bila priložena k Sporazumu iz Nice, je pozvala k poglobljeni in širši razpravi o prihodnjem razvoju Unije. Laekenska deklaracija o prihodnosti Evropske unije naj bi postala bolj demokratična, preglednejša in učinkovitejša ter naj bi dopolnila institucionalne reforme, dogovorjene v Nici. Zastavila je približno 50 specifičnih vprašanj, na katera je potrebno najti odgovore. Namen deklaracije je bil tudi približati prihodnost evropskega integracijskega procesa državljanom Unije. Zato je bilo potrebno zagotoviti čim širšo demokratično debato, v okviru katere bi lahko evropski državljani bistveno prispevali k ustvarjanju evropske ustave in bi se na ta način Unija približala državljanom. S to deklaracijo se je pozvalo k širši in poglobljeni razpravi o prihodnjem razvoju Evropske unije. Deklaracija in njeni obeti predstavljajo odločujoč korak za državljane v smeri enostavnejše Unije (Coronna 2005, 21). 4.1.2 Evropska konvencija

Konvencija o prihodnosti Evropske unije ali krajše Evropska konvencija je posebno telo, ki so ga predsedniki vlad in držav članic Unije ustanovili z Laekensko deklaracijo decembra 2001. Ustanovljena je bila iz v prejšnjem poglavju navedenih razlogov, njen osnovni cilj je bil v glavnem priprava predlogov institucionalne prenove Evropske unije, ki je potrebna zaradi največje širitve leta 2004. Sprva se je razprava odvijala na nacionalni ravni po posameznih državah, leta 2002 pa se je razprava prenesla na raven Unije. Na Konvenciji so bile v ospredju teme, ki jih omenja Deklaracija o prihodnosti Evropske unije, to so ponovna opredelitev pristojnosti med Unijo in članicami, poenostavitev ustanovnih pogodb, opredelitev statusa Listine o temeljnih pravicah in vloga nacionalnih parlamentov v bodoči institucionalni zgradbi Unije (Brozina et al. 2005, 21). Konvencija, ki je trajala od marca 2002 do julija 2003, je predstavljala do sedaj najširše kolektivno razmišljanje Unije, pri katerem so sodelovali evropski in nacionalni poslanci,

53

predstavniki držav članic in predstavniki civilne družbe. Po 16 mesecih intenzivnega dela je Evropska konvencija soglasno odobrila osnutek Evropske ustave. 4.1.3 Medvladna konferenca

Tovrstna konferenca se skliče ob spremembi oz. dopolnjevanju osnovnih aktov Unije in poteka v obliki pogajanj med predstavniki držav članic na najvišji ravni. V luči največje razširitve Evropske unije doslej je potrebna institucionalna reforma, nova delitev pristojnosti med EU in članicami, ureditev skupne zunanje politike, povečanje demokratične legitimnosti in opredelitev statusa Listine o temeljnih pravicah. Medvladni konferenci, ki je trajala od 4. 10. 2003 do 18. 6. 2004, je bil predložen osnutek pogodbe Ustave za Evropo, oblikovan na Evropski konvenciji. Medvladno konferenco so sestavljali predstavniki vlad sedanjih in prihodnjih držav članic. Voditelji držav ali vlad so 18. junija 2004 dosegli sporazum in so 29. oktobra 2004 v Rimu podpisali Evropsko ustavo. Nova ustava bo ustanovne pogodbe zadnjih 50 let združila v en dokument, to so sporazumi prvotnih treh Evropskih skupnosti iz 50. let, Enotni evropski akt, Maastrichtski in Amsterdamski sporazum ter Sporazum iz Nice (ibid., 22). Sledilo je obdobje ratifikacije, ki lahko traja največ dve leti. Pri ratifikaciji se je v dveh državah zataknilo. Državljani Francije in Nizozemske so namreč na referendumu glasovali proti Evropski ustavi. 4.2 Vloga ključnih akterjev pri sprejemanju Evropske ustave v zgodovinskem

kontekstu

Evropska unija se je na pragu 21. stoletja znova znašla v težavah. Četudi se ni zgodilo prvič, da bi države članice zavrnile predloge pomembnih odločitev, je francoska zavrnitev Evropske ustave sprožila vprašanja o evropski prihodnosti. Nezaupnico novi ustavi so tako ali drugače izrazile ne le Francija, ampak tudi Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija in Poljska. Pogodbo o ustavi so v večini držav ratificirali, da pa ta preide v veljavo po zakonih Unije, niti ena država članica ne sme glasovati proti. Prihodnost Evropske unije zaradi negativnega odziva na pogodbo ni pod vprašajem, vendar ni mogoče trditi, da neuspeh pri sprejemanju ustave Uniji ni pustil nobenih političnih posledic. Voditelji so se dogovorili za premor v procesu ratifikacije, ki naj bi se namesto 1. novembra 2006 končala šele konec leta 2008. Za analizo vpliva posameznih držav na sprejetje in oblikovanje Evropske ustave smo jih glede na njihov zgodovinski pomen grobo razdelili v tri kategorije, in sicer na ključne države, pomembne države in ostale države, ter tako že v sami kategorizaciji nakazali pomembnost posameznih držav glede vprašanja Evropske ustave. 4.2.1 Velika Britanija

Čeprav bi danes Veliko Britanijo težko označili kot izolirano državo, Britanci sami nase niso nikoli gledali kot na integralni del Evrope. Verjeli so, da je njihova superiornost dediščina zgodovine stabilnih vladavin in osnovnih svoboščin, ki so zgradile britansko

54

politično tradicijo. Ko je leta 1960 francoski predsednik Charles de Gaulle Veliki Britaniji onemogočil priključitev k Evropski skupnosti rekoč, da Britanci sploh niso Evropejci, je v tem zajel del resnice. Britanska tradicionalna zadržanost do celine lahko pomaga razložiti, zakaj so skeptični do Evropske skupnosti, ne samo prej, pač pa tudi zdaj, ko so že člani Evropske unije. Združeno kraljestvo je kot država začetka industrijske revolucije dolgo časa veljala za svetovno ekonomsko silo. Lahko bi rekli, da je Velika Britanija imperij že vso moderno dobo. Po koncu druge svetovne vojne pa se je pričel razpad kolonialnih imperijev. Da se kolonije ne bi popolnoma osamosvojile, jih je Britanija nase tako rekoč privezala z organizacijo Commonwealth, ki je še danes svojstvena gospodarska, politična in jezikovna skupnost, ki jo sestavljajo nekdanji deli britanskega imperija. Zaradi krize domačega gospodarstva se je po drugi svetovni vojni morala priključiti mednarodnim izmenjavam in trgovanju, da je lahko zadostila potrebam svojega prebivalstva. Kot pionir industrijske revolucije je ugotovila, da ji je revolucija na dolgi rok prinesla vse prej kot stabilnost, saj je zavračala modernizacijo. V 60. in 70. letih jo je pestila visoka inflacija, ki ji je sledila devalvacija funta. Strah pred izgubo večine tradicionalnih trgov je Združeno kraljestvo prisilil k temu, da je sprožilo pogajanja za vstop v Evropsko skupnost. Po koncu vojne je bila Velika Britanija v primerjavi s položajem drugih držav Evropske skupnosti v razmeroma dobrem položaju. Takrat je bil odnos do preostale Evrope vzvišen in včasih prezirljiv (George 1998, 37). Zaradi tega in zaradi vidne naklonjenosti ZDA je glede evropskih integracijskih procesov postala nezaupljiva predvsem Francija, nakar so v uspeh evropskega projekta začele dvomiti tudi ostale članice. Ko je francoski zunanji minister Schuman leta 1950 predstavil idejo o združenih sektorjih premoga in jekla, kjer bi se začela evropska institucionalna integracija, je Velika Britanija izrazila svoje nestrinjanje. Dejstvo je, da je bila na novo predlagana skupnost udarec za britansko laburistično vlado, ki je pravkar zaključila proces nacionalizacije sektorjev premoga in jekla, nad katerima seveda ni želela izgubiti kontrole. Napetost med Francijo in Veliko Britanijo se je stopnjevala. Ker sta obe državi med vojno uspeli ohraniti suverenost, je francosko podpiranje federalizma za Veliko Britanijo pomenilo presenečenje. Načelo nadnacionalnosti je bilo prvi pogoj, ki so ga morale države za vstop v Evropsko skupnost izpolniti. Kljub temu Velika Britanija povabila za vstop ni takoj zavrnila, ampak ga je želela preučiti. Izražanje dvomov, previdnost in natančnost pri analiziranju evropskih predlogov so postali glavna značilnost Velike Britanije v sodelovanju z Evropsko skupnostjo. Ne glede na dejstvo, da je šesterica v Skupnosti premoga in jekla izjemno napredovala, britanski politiki še vedno niso bili pripravljeni na vključitev v Evropsko skupnost. Menili so, da bodo pogovori o ustanovitvi še ene skupnosti, to je Skupnosti za jedrsko energijo (Euratom), neuspešna. Zgodilo se je ravno nasprotno in Velika Britanija je predlagala vpeljavo skupne ekonomske politike do držav tretjega sveta. Pogajanja so trajala do takrat, ko je oblast v Franciji prevzel Charles de Gaulle, znan politični nasprotnik Velike Britanije. Slednja se je odločila, da ne bo sodelovala pri nastajanju Evropske skupnosti. Za članstvo je prvič zaprosila šele leta 1960. Končno so spoznali, da se preveč oklepajo svojega Commonwealtha, namesto da bi se usmerili k Evropski uniji. Velika Britanija je spoznala, da je za dosego gospodarskega in političnega uspeha nujno, da postane članica

55

Skupnosti. Pogajanja so se odvijala do leta 1963, ko je de Gaulle dal veto na britanski vstop v Skupnost (ibid., 79). Druga pogajanja so se začela leta 1967, tri leta po zmagi laburistične stranke, ki je sicer sprva bila proti vstopu v Skupnost, vendar je kasneje spoznala, da je gospodarstvo v Skupnosti napredovalo, v Britaniji pa ne. Pogajanja so tokrat potekala gladko, toda tudi drugo britansko ponudbo je z vetom zavrnil de Gaulle, ker je bil prepričan, da si Velika Britanija me zasluži članstva v Skupnosti. Ko je leta 1970 v Britaniji zmagala konservativna vlada, se je mnenje obrnilo v prid zagovornikom Skupnosti. Tako je leta 1972 k Skupnosti poleg Danske in Irske pristopila tudi Velika Britanija. Na srečanju v Parizu se je slednja zavzela za ustanovite Evropskega regionalnega razvojnega sklada. Prav tako je na njeno pobudo in s podporo Francije nastal GATT12. Vse od vstopa Britanije v Skupnost pa do danes številnim britanskim voditeljem ni uspelo prepričati ljudstva o pozitivnosti "evropskosti", pač pa so v Skupnosti videli le politično nujo. Velika Britanija je ostala nezaupljiva in neprilagodljiva, kot je bila pred vstopom v Skupnost. Ali sploh obstaja voditelj, ki lahko ljudstvo, že vnaprej naklonjeno imperializmu in evropski, če ne celo svetovni prevladi, samozavestno in z negativnim odnosom do držav Evrope, popelje v Skupnost in se povrhu še odreče delu svoje, za Britance tako pomembne, suverenosti. Tradicionalne, zgoraj omenjene značilnosti Velike Britanije so se pokazale tudi pri vprašanju Evropske ustave. Leta 2003 je britanski premier Tony Blair izrazil svojo nepripravljenost na razpis referenduma o Evropski ustavi, ampak se je soočal z velikim pritiskom zagovornikov referenduma, opozicijskih strank in tiska. Zato je aprila 2004 končno objavil datum za referendum, ki naj bi bil spomladi 2006. Laburistična stranka je menila, da je Ustava potrebna za pospešitev sprejemanja odločitev v razširjeni Uniji, drugi pa so preprosto menili, da je Ustava nekaj slabega za Veliko Britanijo. V ospredju je bilo mišljenje, da bo Ustava evropsko gospodarstvo naredila manj prilagodljivo, nekonkurenčno in celo še bolj leno, kot je danes. Javnomnenjske raziskave v letu 2004 so pokazale, da je velika večina Britancev proti sprejetju Ustave. V maju 2005 so poslanci britanskega parlamenta večinsko glasovali za predlog zakona, ki je bil namenjen izvedbi referenduma za sprejem Ustave v začetku leta 2006. Predlog zakona je odobril Ustavo, vendar je jasno določal, da lahko Velika Britanija ratificira pogodbo samo v primeru, če jo podpre tudi javnost na referendumu. Rezultati javnomnenjskih raziskav v januarju 2005 so pokazali sledeče: Daily Telegraph, znan po svojem evroskepticizmu, je objavil rezultate, po katerih je večina (4 %) britanskih volivcev bila proti sprejetju Ustave, za sprejetje bi glasovalo le 24 %, 25 % jih je bilo še neodločenih; časnik The Sun je poročal o tesnejšem rezultatu, in sicer 39 % Britancev naj bi podprlo Ustavo, 41 % je ne bi; po rezultatih, objavljenih v časniku The Times, pa bi 36 % ljudi podprlo Ustavo in samo 29 % naj bi jih glasovalo proti. Velik vpliv v Veliki Britaniji je imela tudi francoska kampanja o Evropski ustavi in pojavili so se dvomi o britanskem referendumu v primeru francoske zavrnitve Evropske ustave. Pa vendar je

12 General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni sporazum o carinah in trgovanju.

56

britanski premier poudaril, da referendum bo, ne glede na izid francoskega referenduma. 6. 6. 2005 je vlada oznanila, da je odločitev o datumu referenduma zamrznjena. Dala je vedeti, da referenduma v prihodnosti ne bo (Closa 2006). Torej Združeno kraljestvo ponovno omahuje. Luksemburški premier Jean - Claude Juncker je dejal, da se bo v Evropski uniji zagotovo izoblikovalo jedro, ki ga bodo sestavljale države, pripravljene na poglobljeno integracijo. Po njegovih ocenah bi se lahko celo zgodilo, da bodo te države pustile za sabo omahujoče države, kot je Velika Britanija. Meni tudi, da je povsem mogoče, da se bo Unija pomikala naprej brez Britancev, če bodo ti zavrnili evropsko ustavno pogodbo (E-Delo 2006). 4.2.2 Francija

Brez francoske revolucije leta 1789 bi svet danes izgledal drugače. Francoska revolucija pomeni prehod v moderno in velja za največji in najpomembnejši dogodek v mladi zgodovini Evrope. V tej zmedi in obdobju preobrata se je na čelo republike povzpel Napoleon Bonaparte. Njegov poraz v usodni bitki pri Waterlooju leta 1815 je pomenil konec neobrzdane želje po oblikovanju Evrope po svoji volji (Brodocz in Vorländer 2006b). Z Dunajskim kongresom se je začela oblikovati nova Evropa in Francija je ponovno postala monarhija. Z izbruhom francosko-nemške vojne leta 1870 se je začela za Evropo usodna konstrukcija t. i. dedovanja med obema državama. Sledili sta obe svetovni vojni. Prvi poskusi sprave med državama so bili leta 1920 končani. Šele po drugi svetovni vojni se je z Monnetovo in Schumanovo pobudo začelo sodelovanje med državama, ki je bilo ključnega pomena za mir in varnost v celotni Evropi. Z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 1952 so bili postavljeni prvi temelji za gospodarsko in politično integracijo celotne Evrope. Glede članstva Francije v Evropski uniji lahko rečemo, da Francija ni vedno enostavna oz. preprosta članica Unije. Ta država je v 60. letih s "politiko praznega stola" preprečila vstop Velike Britanije v Evropsko skupnost. Vzrok za takšno ravnanje je bil poskus drugih držav članic v Svetu Evropske unije vpeljati večinski sistem sprejemanja odločitev. Francija je v tem videla ogrožanje njenih nacionalnih interesov, ker bi lahko bila pri pomembnih odločitvah preglasovana. Varovanje nacionalnih interesov je legitimen, vendar drugim evropskim članicam včasih težko predstavljiv cilj francoske evropske politike. Po drugi strani pa velja Francija za eno gonilnih sil evropske integracije. Je pa res, da nemško- francosko sodelovanje predstavlja enega od temeljev integracijskega procesa. Čeprav pogledi na Evropsko unijo v Franciji niso vedno enotni, je država zagovornik medvladnih integracijskih konceptov. Že Charles de Gaulle ni stavil veliko na koncept "supranacionalnosti" in je postavljal v ospredje pojem "Evropa domovin". Pri vprašanju skupne zunanje in varnostne politike je Francija še posebej aktivna. Zato ji je sprva bilo težko sodelovati v integriranih obrambnih enotah NATA pod ameriško hegemonijo, kar je bilo jasno poudarjeno z umikom francoskih vojaških enot iz NATA v 60. letih. Kot atomska velesila in stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov ima Francija veliko večji pomen kot njen trenutni status evropske "srednjemočne" članice. Zato skuša pridobiti svoj lastni svetovnopolitični vpliv z uveljavitvijo skupne zunanje in varnostne politike Unije. S skupno in močno obrambno strukturo bi se evropski – kakor tudi francoski – glas še naprej jasno uveljavil v svetovni politiki (ibid.).

57

Francija se je priključila v tretjo stopnjo gospodarske in monetarne unije. Z drugimi 12 članicami je leta 2002 vpeljala evro kot uradno plačilno sredstvo. Velika širitev Unije 2004 je bil zagotovo velik izziv za Unijo, še posebej za njene ustanoviteljice, predvsem za Francijo. Francija gleda na Unijo skozi 30 let razvoja in izgradnje ter uvedbo evra. Vse to je za njo velikega pomena in evropske integracije ni hotela postaviti pod vprašaj. Nikoli ni nasprotovala širitvi, vendar je vedno skrbela, da to ne privede do oslabitve Evropske unije. Poudarjala je, da mora biti proces širjenja Unije vzporeden z njeno krepitvijo. Francija ima pomembno vlogo pri oblikovanju Ustave za Evropsko unijo. Vztrajala je namreč, da se v Ustavi opredelijo cilji in vrednote Unije. Zagovarja načelo, da mora Evropska unija postati skupnost vrednot, temelječih na osnovnih človekovih pravicah, ki so sestavni del Ustave. Z opredelitvijo ciljev Unije je Francija želela odvzeti članicam njihovo skrb pred izgubo nacionalne suverenosti. Prav tako zagovarja načelo kulturne raznolikosti Evrope. Referendum o Evropski ustavi je bil speljan 29. maja 2005. Pol leta pred tem je bila Ustava ravno zaradi tega referenduma spremenjena. Razprava, ki je bila v tem času v ospredju, se je nanašala predvsem na prihodnost socialne Evrope in na morebiten pristop Turčije. Ampak tudi domača vlada kot veliki zagovornik Evropske ustave naj bi bila z glasovanjem proti Ustavi kaznovana. Pri izredno visoki volilni udeležbi, približno 70-odstotni, je slabih 55 % francoskih volivcev glasovalo proti sprejetju Evropske ustave. 4.2.3 Nemčija

Že v času, ko je Rimski imperij razširil svoje zunanje meje do reke Ren, so bila na območju med rekama Ren in Labo naseljena različna germanska plemena. Ta raznolikost je v srednjem veku omogočila nastanek večjih kneževin in je pomenila eno izmed bistvenih značilnosti nemške zgodovine. Tako ni mogla niti Vzhodna Francija pod vodstvom nemškega Ludvika niti kasnejše Sveto rimsko cesarstvo izoblikovati enotne teritorialne države, kot je to približno istočasno uspelo francoski nacionalni državi. Vselej so bila prisotna nasprotja med pritiskom cesarstva po enotnosti in pritiskom kneževin po samostojnosti. V tem obdobju se je sicer spremenilo razmerje moči, vendar Sveto rimsko cesarstvo nikoli ni bilo enotna teritorialna država. Leta 1806 se je po zaslugi vojaške premoči Napoleona v Evropi še zadnji vladajoči Habsburžan dokončno odrekel prestolu. Z razpadom državnih struktur cesarstva in razdrobljenosti na številne manjše teritorije, ki je temu sledila, se je istočasno okrepilo meščansko emancipacijsko gibanje in s tem tudi potreba po enotni nemški nacionalni državi. Leta 1848 je izbruhnila revolucija (Brodocz in Vorländer 2006a). Združitev Nemčije "od zgoraj" je nasprotno sledila po treh pruskih vojnah, in sicer proti Danski (1864), Avstriji (1866) in Franciji (1870/1871). Ali povedano z Bismarckovimi besedami – "s krvjo in železom". Takrat je bila v pruskih rokah in je temeljila skoraj izključno na zunanjepolitičnem konceptu Bismarcka, ki je kasneje postal kancler nemškega rajha. Nemško meščanstvo je tako dobilo združen rajh, ki pa nikakor ni bil v skladu s predstavami in ideali revolucije leta 1948. Združitev Nemčije je bila dokončna z vladavino Prusov. Cesarstvo, ki je sledilo želji po prevladi in ki je iskalo svoje mesto med kolonialnimi velesilami Evrope, se je s prvo svetovno vojno dokaj hitro končalo. Sledila mu je demokratično zasnovana Weimarska republika, čeprav se v visokih krogih in med širšim prebivalstvom ni mogla prav uveljaviti. Z imenovanjem Adolfa Hitlerja za kanclerja nemškega rajha leta 1933 je bila de facto končana. Prevzem oblasti nacionalsocialistov v

58

tem letu je pod Hitlerjevim vodstvom vodilo v ponovno stremljenje Nemčije k vseevropski agoniji, ki je dokončno dosegla svoj vrhunec z drugo svetovno vojno. Nacionalsocialistično uničevalsko prepričanje se je usmerilo proti domnevnim notranjim sovražnikom, kot so nemški državljani židovske vere, fizično in umsko prizadeti, homoseksualci ali politično drugače misleči. Zaradi množičnega odstranjevanja omenjenih ljudi je bilo po drugi svetovni vojni verovanje v humanistične korenine nemškega prebivalstva in njihove pripadnosti zahodni kulturi povsem uničeno. Tako tudi ni presenetljivo, da so se pri številnih zaveznikih pojavili povojni koncepti, ki so Nemčijo dokončno izločili iz zahodne družbe (ibid.). Končno se je le uveljavila drugačna vizija mirne in stabilne Evrope. Samo skupaj, táko je mišljenje večine evropskih politikov, se lahko ustvari varna in trajno obstojna Evropa. V njej ima tudi Nemčija svoj prostor in lahko s svojimi partnerji oblikuje in vpliva na idejo evropske integracije. V letu 1949 zasnovana Zvezna republika Nemčija je bila med prvimi šestimi državami ustanoviteljicami temeljne organizacije, iz katere se je razvila današnja Evropska unija. Za Zvezno republiko je članstvo v Evropski skupnosti v obdobju povojne obnove predstavljalo pomemben korak k zahodni integraciji. Zahodno integriranje Zvezne republike je sodilo v zunanjepolitični koncept, ki je predstavljal odločilne smernice za njeno članstvo v pomembnih gospodarskih in političnih organizacijah zahodnega sveta. Sprva je bilo veliko kritik, češ da bo vključitev v zahodne integracije preprečila ponovno združitev Republike, vendar je bilo vključevanje v gospodarske in varnostno-politične strukture zahodne Evrope edino jamstvo za ohranitev demokracije v Zvezni republiki. Za tem je stala skrb, da bi se združitev obeh nemških delov lahko odvila pod sovjetsko hegemonijo. Z vidika zgodovinske odgovornosti je bila Zvezna republika vedno zagovornica tesnega sodelovanja med državami članicami. Pri tem je koncept "supranacionalnosti" imel prevladujočo vlogo, možnost medvladnega sodelovanja pa se je ohranila. S ponovno združitvijo Nemčije leta 1990 se je evropsko-politična teža Nemčije spremenila. Ob tem se je pri evropskih partnericah pojavila bojazen, da bo Nemčija ponovno postala močna, premočna država. Zasluga Helmuta Kohla je, da je omogočil ponovno združitev. To je dosegel tako, da je pomisleke Francije in Velike Britanije vzel resno in jih z nadaljnjimi članstvi Nemčije v evropskih strukturah razpršil. Zato je bil podpisan Maastrichtski sporazum leta 1992, ki je zaznamoval prehod iz Evropske skupnosti v Evropsko unijo (ibid.). Nemčija je pozitivno spremljala vzhodno širitev Unije in s tem tudi institucionalno integracijo Evrope. S širitvijo l. 2004 se je Nemčija premaknila v sredino Unije. Pripadla ji je zelo pomembna vloga premostitvene države med starimi in novimi članicami. Glede vprašanja skupne zunanje in varnostne politike je Nemčija zagovornica sodelovanja. Zagovarja predvsem krepitev zunanje politike Unije z evropskim zunanjim ministrom. Velik napredek se kaže tudi pri vprašanju vzpostavitve skupnih varnostih in obrambnih struktur. S Francijo zagovarja evropski steber v okviru NATA. V nasprotju s Francijo pa pripisuje Nemčija veliko težo transatlantskemu sodelovanju. Nemčija se je vključila v tretjo stopnjo gospodarske in monetarne unije. Tako kot še dvanajst drugih držav je tudi Nemčija v letu 2002 vpeljala evro kot uradno plačilno sredstvo. V prvi polovici leta 2007 Nemčija predseduje Evropski uniji. Nemčija ni imela

59

referenduma o vprašanju Evropske ustave. Spodnji zvezni parlament je ustavo ratificiral 12. maja, zgornji del pa jo je dokončno sprejel 27. maja 2005. 4.3 Vloga pomembnih držav pri sprejemanju Evropske ustave v zgodovinskem

kontekstu

4.3.1 Italija

Italija je edina evropska pokrajina, ki je ohranila ime kljub raznim zgodovinskim preobratom. Apeninski polotok se je še v času Etruščanov imenoval Italija. Po razpadu tega velikega imperija je vladala na ozemlju današnje Italije politična zmeda, ki je trajala več kot tisoč let. V 19. stoletju so se vse politične enote na polotoku združile v skupno državo, najprej v kraljevino in nato republiko (z izjemo Vatikana in San Marina). Proces unifikacije italijanskih dežel lahko primerjamo s procesom, ki se je odvijal v nemških deželah v istem obdobju. Vendar sta si procesa podobna samo navzven. Nemške dežele so namreč oblikovale carinsko unijo in razvile železniško omrežje, torej postavljeni so bili temelji za združitev v skupno državo. Temelj združitve italijanskih regij pa sta bili samo diplomacija in kultura. Pojavila se je tudi težava zaradi neenakomernega razvoja med severom in jugom. Sever države se je sodobno ekonomsko razvijal, medtem ko je jug ostal zaostal. Leta 1859 se so se pojavili prvi poskusi za uvedbo carinske unije na celotnem območju bodoče države, kar bi bil temelj za uvedbo liberalizma po vzoru drugih evropskih držav. Leta 1862 je prišlo do podpisa zelo liberalnega sporazuma o prosti trgovini s Francijo, ki naj bi skušal povečati naklonjenost skeptičnih držav do Italije. Podobne ekonomske razmere v Evropi so nastopile šele s podpisom Rimske pogodbe približno sto let kasneje (Brodocz in Vorländer 2006d). Prvih sto let obstoja Italije je zaznamoval "lov" na zlati standard, ki je pomenil, vsakič ko je bi uveden, rast, razvoj in priliv tujega kapitala. Ko so se ti mednarodni tokovi uspešno vzpostavili, so se tudi kmalu prekinili. Situacija stoletne negotovosti se je korenito spremenila, ko se je Italija pridružila Bretton-Woodskemu sporazumu iz leta 1944. To je predstavljalo pravi zagon gospodarstva v zgodovini Italije. Obdobje se je končalo, ko sta se v 70. letih pojavila naftna šoka in razvrednotenje dolarja. Pri iskanju skupne rešitve se je Italija začela opirati na evropske partnerice, ki so začele graditi lastno denarno področje. Leta 1946 je ustavni referendum formalno zaključil Kraljevino Italijo in ustanovil Republiko Italijo. Nova ustava je začela veljati 1. januarja 1948. Takoj naslednjega leta je država vstopila v NATO. Leta 1952 je s petimi sopodpisnicami podpisala Pariški sporazum in tako bila soustanoviteljica Evropske skupnosti za premog in jeklo, kar je kasneje vodilo do nastanka Evropske skupnosti. Tako sodi Italija med ustanoviteljice Evropske unije. Leta 1955 je bila sprejeta tudi v OZN. S pomočjo zaveznikov in Marshallovega plana si je Italija kmalu opomogla od vojnega razdejanja. Pojavile so se nove ideje, med katerimi se je najbolj uveljavil komunizem, kar je še pospešilo naglo preobrazbo splošne kulture. V 70. letih so se pojavila ekstremistična politična gibanja med komunisti in med neofašisti, kar je privedlo do terorizma. V 90. letih

60

so se začeli procesi proti korupciji političnih osebnosti, od katerih večina še traja. Ta poseg izvršne oblasti v politiko je popolnoma uničil dotedanje ravnotežje sil v državi in zaključil obdobje "prve republike", ki je trajalo od leta 1946. Z novonastalo "drugo republiko" so se pojavili na političnem prizorišču novi ljudje in novi načini upravljanja dežele, ki razumevajo politiko le kot ekonomski dejavnik (ibid.). Italija zaradi počasnosti in neučinkovitosti oblasti ni znala izkoristiti vseh koristi, ki jih je Evropska unija nudila svojim članicam. Pa vendar ji je Unija prinesla razširitev trga in s tem možnost izkoriščanja ekonomije obsega, omogočila ji je specializacijo v posameznih panogah, kar je povečalo produktivnost in nenazadnje tudi uvoz izdelkov iz držav članic. Pripadnost k Evropski uniji je močno vplivala na razvoj italijanskega gospodarstva. Središče italijanske svetovne menjave je Evropa oz. ožje Sredozemlje. Danes Italijo pestijo nerešene težave, kot so visoka stopnja nezaposlenosti, inflacija in visok javni dolg, kar jo oddaljuje od zahtevanih pogojev Evropske unije. Ocene položaja Italije v Uniji in v Evropi nasploh niso enotne. Nekateri jo umeščajo v sam vrh industrijsko razvitih držav in zanemarjajo njene šibkosti, drugi jo vidijo kot razvalino razvoja. 6. aprila 2005 je Italija postala prva država izmed ustanoviteljic Evropske unije, ki je ratificirala Evropsko ustavo. Ni imela referenduma, temveč je senat z veliko večino ratificiral Evropsko ustavo. 4.3.2 Španija

Bogato zgodovino Španije in njenega naroda zaznamujejo številne prelomnice. V novejši zgodovini je taka prelomnica nedvomno to, da je Španija po zagotovo 40 letih diktature, po Frankovi smrti leta 1975, postala ustavna monarhija. Dve leti kasneje so bile prve demokratične volitve. Prav kralj Juan Carlos I. je španskemu narodu omogočil prehod iz frankistične diktature v demokratično parlamentarno monarhijo. Po koncu hladne vojne so se evropske sosede Španije morale ukvarjati z lastno obnovo, hkrati pa so se zavedale, da je zmaga nacionalistov v španski državljanski vojni bila dosežena s Hitlerjevo in Mussolinijevo pomočjo, zaradi česar niso bile preveč naklonjene vključitvi Španije v programe za obnovo. Tako je tudi desetletje po koncu državljanske vojne španska ekonomija ostala v stanju resne depresije (Brodocz in Vorländer 2006c). Sicer pa se je frankistični režim že sam po sebi usmeril v politiko samozadostnosti in zato avtarkija ni bila le reakcija drugih držav na mednarodno izolacijo. Posledice so bile katastrofalne. Stopnja inflacije je dosegla vrtoglave višine, ekonomska obnova ni potekala po načrtih in država je beležila negativno rast. Po več kot desetletju ekonomske stagnacije, rasti cen, razmaha črnega trga in vsesplošne depresivnosti je končno prišlo do postopnega izboljševanja. Vladajoči režim se je začel zavedati negativnih učinkov izoliranosti od zunanjega okolja. Prvo spodbudo je predstavljal podpis mednarodnega obrambnega sporazuma, Madridskega pakta, z Združenimi državami Amerike leta 1953. Veliko težavo pa je v tem odnosu predstavljala skorumpirana birokracija. Tako je potreba po spremembi ekonomske politike postajala vedno večja in prišlo je do pomembnih premikov tudi v državnem vrhu. Vse bolj intenzivna izolacija je še vedno predstavljala bistveno težavo. Sosednje države so se

61

povezovale in ustvarile Evropsko skupnost in Evropski prostotrgovinski sporazum (EFTA). Zaradi številnih trgovinskih omejitev, s katerimi je bila prežeta španska ekonomija, je bilo sodelovanje s takšnimi organizacijami močno oteženo. Članstvo v teh skupnostih iz političnih razlogov ni bilo mogoče. Pa vendar je bila Španija povabljena, da se vključi v druge organizacije, zato je leta 1958 pristopila k Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj, leto kasneje je postala članica Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Pomoč teh organizacij je bistveno pripomogla k industrializaciji in gospodarski ekspanziji Španije (ibid.). Leta 1986 je Španija vstopila v Evropsko unijo, kar je špansko prebivalstvo močno podpiralo. Vključitev Španije v Unijo je predvidela opustitev avtonomne in sprejem skupne trgovinske politike. Glede na značilnosti trgovinske politike Evropske unije je vstop Španije zaznamoval njeno zunanjetrgovinsko politiko predvsem z izgubo lastne pobudo in nujnostjo prilagoditve na usklajevanje koristi vseh članic, kar ni bilo enostavno glede na njeno preteklo izoliranost. Španija se je torej po pristopu k Uniji znašla v zelo liberalnem sistemu menjave, kjer je pretirana skrb za zaščito pred tretjimi državami izgubljala pomen. Istočasno je pridobila sposobnost pogajanja in vpliv proti tretjim državam. Eden glavnih ciljev španske politike je gospodarsko in socialno sodelovanje z ostalimi državami članicami. Španija se trenutno zelo zavzema približati Unijo latinskoameriškim državam. Pri vprašanju skupne zunanje in varnostne politike sodi med zagovornike jasne, integracijsko prijazne politike. Prednost daje skupni zunanji politiki in samostojni evropski varnostno-obrambno strukturi, ki naj bi služili za doseganje političnega cilja, to je tesnemu sodelovanju z Združenimi državami Amerike v okviru NATA. Obrambna politika, ki bi bila v nasprotju z NATOM ali celo konkurenčna NATU, zanjo ni sprejemljiva. Španija je vstopila v zvezo NATO, preden je vstopila v Evropsko skupnost, to je leta 1982 (ibid.). Kraljevska krona je močan simbol notranje povezanosti Španije in je v zadnjih 25 letih vidno prispevala k oblikovanju sodobne demokratične države, ki se je po desetletjih izolacije odprla v svet. Nekateri celo menijo, da je Španija zgled politične stabilnosti in blaginje ter dokaz, da njena in evropska zgodovina niso le vojne, nemiri, diktature. Španija je 29. februarja 2005 imela referendum o Evropski ustavi, na katerem je 72 % volivcev podprlo Ustavo, spodnji parlament jo je ratificiral aprila, zgornji dom parlamenta pa jo je dokončno sprejel maja 2005. 4.3.3 Poljska

Poljska, ki je ležala na vzhodni strani Svetega rimskega cesarstva, je bila v 10. stoletju vojvodina. Pod vladavino dinastije Piastov je dosegla status kraljevine in je pričela krepiti svojo moč. Leta 1385 je stopila v zavezništvo s sosednjo Veliko litvansko kneževino, kar je kasneje pripomoglo k osamosvojitvi Litve. V tem času je Poljska doživela vrhunec svoje moči. V Evropi je sodila med največje države – k njej sta namreč poleg območja današnje Republike Poljske sodili tudi današnja Ukrajina in Belorusija. Nemirna doba v 17. stoletju je za naslednjih 80 let prinesla zaton mogočne Poljske. Vedno bolj je postajala odvisna od Rusije in sosednje države so nanjo vršile vedno večji pritisk. Čas poljske delitve je prišel s prvo delitvijo 1772. leta med Rusijo, Prusijo in Avstrijo. V razsvetljenstvu je pomembno

62

vlogo za razvoj države imelo gibanje za politično prenovo, ki je prineslo prvo ustavo leta 1791, kar pa ni bistveno pripomoglo k stabilizaciji države, ker sta sledili še dve nadaljnji delitvi. Država je bila na novo oblikovana v času Napoleona. Po padcu Napoleonove vladavine se je preobrazila v Kongresno kraljestvo, ki je temeljilo na liberalni ustavi. Sčasoma so ruski carji oklestili poljsko samostojnost in Rusija si je kasneje (1815) priključila kraljestvo. Še med prvo svetovno vojno je Poljska dosegla svojo neodvisnost od Rusije. Mlada republika je sicer takoj pridobila ugled in predvsem podporo Francije in Velike Britanije. Po predaji Nemčije je nastala Druga poljska republika, ki je trajala do druge svetovne vojne, ko sta si jo sporazumno razdelili Nemčija in Sovjetska zveza. Poljska je v vojnem obdobju doživela velike izgube na vseh področjih. Že samo dejstvo, da je med vojno padlo največ poljskih vojakov, pove veliko. Po vojni se je država premaknila proti zahodu in pri tem izgubila 20 % svojega povojnega ozemlja. Poljska je bila potem prvič v zgodovini etnično združena država. Povojno obdobje je Poljski prineslo komunistično upravo, leta 1948 je oblikovanje po stalinističnem režimu pomenilo novo totalitarno vladavino. Ljudska republika Poljska, kot je bilo ime novi državi, je imela močno delavsko gibanje Solidarnost, ki je okrnilo prevlado komunistične partije. Tako se je razvilo demokratično gibanje, ki je zahtevalo družbene in politične reforme. S tem so bili postavljeni temelji za mirno preobrazbo Poljske. Trda državna politika ekonomije po demokratizaciji v začetku 90. let je omogočila Poljski utrditev domačega gospodarstva. Kljub posameznemu dodatnemu nazadovanju socialnih in ekonomskih standardov se je v tem obdobju izboljšal demokratični vidik sistema, v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami pa je Poljska najhitreje dvignila svoj bruto domači proizvod na raven pred letom 1989. Leta 1999 se je vključila v zvezo NATO, junija 2003 pa so Poljaki izglasovali priključitev k Evropski uniji, ki se je zgodila 1. maja 2004. Poljska je trenutno vodilna na lestvici neto prejemnic v primerjavi z na novo priključenimi članicami. Do sedaj se Poljska še ni vključila v sitem menjave nacionalne valute, pa vendar je tako kot vse ostale nove članice postala članica Evropske gospodarske in monetarne unije, čeprav po pravilu izjeme. Na Poljskem so glede sprejetja Evropske ustave razpisali referendum, ki pa je prestavljen za nedoločen čas. Glede na rezultate raziskav Eurobarometra v juliju 2006, bi za sprejetje Ustave glasovalo 62 % vprašanih Poljakov (Stöckel 2006). 4.4 Vloga ostalih držav pri sprejemanju evropske ustave v zgodovinskem kontekstu

Nove pristopnice pri nastajanju Evropske unije, njeni institucionalni in vsebinski ureditvi niso v ničemer sodelovale. Pogajanja z Unijo so bila pogajanja o izpolnitvi pogojev za vstop v Unijo, kot je bila že izoblikovana. Zato je sedanji predlog ustave nastajal brez vprašanj o njihovih posebnih interesih in pojmovanjih. Nihče jih ni vprašal niti niso same postavljale kakih vprašanj. Ustava, ki je nastajala brez sodelovanja kar dveh petin članic, seveda ne more predstavljati zadostnega temelja za dolgoročno sožitje. Ni je mogoče

63

popraviti z amandmaji, ampak je potrebna nova. Pa še ta šele takrat, ko bodo nove članice sposobne same opredeliti svoje dejanske interese. Predlog sedanje Evropske ustave predvideva Evropsko unijo kot federacijo. In sicer federacijo z lastno pravno subjektiviteto in z vedno večjimi pristojnostmi središča. TABELA 2: PREGLED STANJA RATIFIKACIJE EVROPSKE USTAVE

Obdobja Število držav Države z referendumi

Ratifikacija zaključena

15 Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Grčija, Madžarska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Romunija, Slovenija, Španija

2 Luksemburg, Španija

Ratifikacija v parlamentu zaključena

3 Finska, Nemčija, Slovaška 0

Zavrnjena 2 Francija, Nizozemska

2 Francija, Nizozemska

Ratifikacija ali referendum odložena

7 Češka, Danska, Irska, Poljska, Portugalska, Švedska, Velika Britanija

5 Danska, Irska, Poljska, Portugalska, Velika Britanija

Povzeto po: Slovenija doma v Evropi 2007. Deset držav je od junija 2005 sprejelo Evropsko ustavo, s čimer je število držav, ki je ratificiralo Pogodbo o Ustavi za Evropo, naraslo na 18. Dve državi sta Ustavo zavrnili z referendumom, sedem jih je ratifikacijo odložilo. Trenutno je ratifikacija zamrznjena in sledi t. i. obdobje razmisleka.

64

5 FAZA POLITIČNE UNIJE IN FAZA SOCIOPOLITIČNE INTEGRACIJE NA RAZPOTJU

Po Pogodbi o Evropski ustavi so vzpostavljene različne oblike povezav, ki bivajo druga z drugo in se križajo. Osnovni področji sta dve: področje Skupnosti in medvladno področje. Načeloma govorimo o treh stebrih, vendar smo v tem pogledu povzeli opredelitev t. i. pročelja Unije po Enriqeju Barónu, ki v svojem delu Evropa na pragu novega tisočletja (2002, 113–115) govori o štirih stebrih. Prva dva stebra, ki sodita na področje Skupnosti, sta steber Skupnosti in steber gospodarske in denarne unije. Na teh dveh področjih odloča Skupnost. Navadno se gospodarska in monetarna unija ne omenja kot steber, pa vendar ima svoje lastne politične in institucionalne značilnosti, tako da ga lahko opredelimo kot enega izmed stebrov Unije. Druga dva stebra, steber pravosodne in notranje politike ter steber skupne zunanje in varnostne politike, pa predstavljata medvladno področje. Zadeve Skupnosti, ki so predmet soodločanja, so načeloma tiste, ki se nanašajo na enotni trg, tudi na pravico državljanov do nastanitve v vseh državah Skupnosti, na prosti pretok državljanov, varstvo potrošnikov, posebne režime za tujce, izobraževanje, strokovno usposabljanje, raziskovanje in tehnologijo, programe za varstvo okolja, usmeritve za čezevropske mreže in ukrepe za izboljšanje zdravstva ter spodbujanje kulture. Predmet soodločanja pa niso: prevoz, socialne zadeve, kmetijstvo, razvoj, okolje, regionalni in socialni skladi, torej zadeve, v katerih Svet odloča s kvalificirano večino. Že samo naštevanje vseh zapletenih pristojnosti človeka zbega, zato smo našteli le poglavitne. Za tako veliko število zahtev je posledica barantanja, kompromisov, posebnih interesov. Če pogledamo področja pristojnosti Unije podrobneje, jih lahko razdelimo na (ibid., 115): • področja izključne pristojnosti – na teh področjih lahko izdaja zakonodajne in sprejema

pravno obvezujoče akte samo Unija; • področja deljene pristojnosti – na teh področjih lahko izdajajo zakonodajne in

sprejemajo pravno obvezujoče akte Unija in države članice; • področja usklajevanja ekonomskih politik in politik zaposlovanja – na teh področjih

Unija in članice usklajujejo svoje politike; • skupna zunanja in varnostna politika – na tem področju je Unija pristojna za izvajanje

teh politik; • področja podpornih, usklajevalnih ali dopolnilnih ukrepov – na teh področjih je Unija

pod pogoji, določenimi z Ustavo, pristojna za njihovo izvajanje. 5.1 Temelji za vzpostavitev evropske politične unije

Za vzpostavitev politične unije so najpomembnejša področja izključne pristojnosti ter skupna zunanja in varnostna politika. O politični uniji govorimo takrat, ko je dosežena nadgradnja ekonomske oz. monetarne unije (skupen denar, poenotena notranja gospodarska politika in skupna politika ekonomskih odnosov s tujino) s popolno poenotenostjo monetarne, fiskalne, socialne politike in politike ekonomskih odnosov s tujino in ko sta varnost in suverenost nadomeščeni z nadnacionalnim sistemom. Najprej bomo opredelili področja izključne pristojnosti Unije: carinska unija, določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga, denarna politika članic s skupno valuto evro, ohranjanje bioloških virov in skupna trgovinska politika. Ekonomska monetarna

65

unija je nedvomno dosežena, torej je prvi korak politične unije že dosežen. Tudi pogoj skupne zunanje in varnostne politike je izpolnjen. Socialna politika pa vendar spada pod področja deljene pristojnosti in jo bomo v nadaljevanju izpostavili v posebnem poglavju. 5.1.1 Skupna zunanja in varnostna politika

Evropska unija ima na voljo ključni instrument – skupno zunanjo in varnostno politiko, ki temelji na razvoju medsebojne politične solidarnosti držav članic, opredelitvi vprašanj splošnega pomena in doseganju vedno večje skladnosti ukrepanja držav članic. Izvajajo jo minister za zunanje zadeve Unije in države članice z uporabo nacionalnih sredstev in sredstev Unije. Značilnosti in zakonske možnosti te politike so bile že opredeljene v 5. oddelku Evropske ustave, delno prirejenem v Amsterdamu. Obe politiki postavljata cilje in dajeta na voljo sredstva za njihovo uresničitev. Med njene poglavitne naloge se uvrščajo (Barón 2002, 212): • obramba skupnih temeljnih vrednot in interesov Unije ter njene neodvisnosti in

integritete v skladu z načeli listine OZN, • ohranjanje mednarodnega miru in krepitev varnosti, • utrjevanje demokracije, pravne države, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih

svoboščin, • dejavna in nezadržna podpora skupne zunanje in varnostne politike v duhu zvestobe

druga drugi in solidarnosti (Države članice so se za to obvezale s členom o politični solidarnosti, ki je bil dodan amsterdamski reformi.).

Države članice morajo tem stališčem prilagoditi svoje nacionalne politike. Skupne ukrepe izvedejo v posebnih okoliščinah, za katere presodijo, da zahtevajo operativno akcijo Unije. So obvezujoči za članice in morajo opredeljevati cilj, obseg in sredstva. Varnost je v polni pristojnosti Evropske unije, zato je ena izmed prednostnih nalog Unije opredelitev skupne varnostne politike. To vključuje tudi postopno oblikovanje skupne obrambne politike, ki bi sčasoma lahko omogočila skupno obrambo. Še posebej je potrebno poudariti, da skupna obramba predstavlja veliko več kot le skupna varnost, saj bi slednja zahtevala konkretno izvajanje ukrepov, povezanih z obrambo. Pobuda za skupno obrambo se je pojavila že leta 1954, ko jo je potrdilo že pet preostalih parlamentov, vendar je zaradi pomanjkanja politične volje in predvsem zaradi notranjih razhajanj v francoski družbi hitro propadla. Še danes prevladuje mnenje, da še ni prišel trenutek, ko bi lahko v Pogodbo vključili tudi pristojnost za obrambo. Skratka še vedno obstajajo različni pogledi na to, kako zgraditi evropsko identiteto na obrambnem področju. Trenutno je v Pogodbi o Ustavi za Evropo opredeljeno, da morajo članice dati Uniji na razpolago civilne in vojaške zmogljivosti za izvajanje skupne varnostne in obrambne politike. Ko govorimo o izvršni moči v zunanji politiki, je za najbolj nazorna Kissingerjeva izjava, da Evropa nima ene telefonske številke, na katero bi lahko poklical v nujnem primeru. To seveda ni primerljivo z izvršno močjo predsednika Združenih držav Amerike, čeprav tudi on nima popolne oblasti. Skupna zunanja in varnostna politika se na poti njunega polnega zagona srečujeta s težavami. Mislimo predvsem na različne kulture, tradicije in zgodovine držav članic, na

66

navzkrižne spore, ki imajo različne vzroke, na težnjo nekaterih držav po ohranitvi starega stanja v razmerju do svetovnih velesil (Velika Britanija in Francija) in tudi na časovno sovpadanje uveljavljanja skupne zunanje in varnostne politike z nenadnim nastankom konfliktov tako rekoč pred vrati Unije. 5.1.2 Skupna ekonomska in monetarna politika

Oblikovanje gospodarske in monetarne unije s skupnim denarjem pomeni korak naprej k solidarni skupnosti in poti nazaj naj ne bi bilo več. Nekateri predhodniki so bili prepričani, da oblikovanje trajnega jedra zahteva vzporedno oblikovanje federativno urejene politične skupnosti. Različica, ki jo vsebuje Delorsov načrt, je bila vendarle bolj funkcionalistična: postopna uveljavitev notranjega trga in enotna valuta kot krona tega procesa. Pomen denarne unije je v primerjavi s politično skupnostjo v tem, da gre za prvo odločitev Skupnosti, ki se tiče vseh državljanov ne glede na njihovo narodno pripadnost in ne glede na neposredne koristi, kot so subvencije v okviru kmetijske ali strukturne politike. Ne zahteva niti posrednikov, kot so ekonomisti in politiki, ker njen ogled ni odvisen od politične zavesti, kar bi lahko potrdili s primerjavo veljavnosti dolarja. Evropska unija vodi skupno monetarno politiko, ki zahteva tesno usklajene ekonomske politike držav članic in temelji na skupnem trgu. Pogoj je spoštovanje meril na področju stabilnosti cen, zdravih javnih financ ter gospodarske rasti. Uvedba evra pomeni prenos pristojnosti za vodenje denarne politike na evrosistem. Ekonomska in monetarna unija predstavlja proces usklajevanja gospodarskih politik držav članic EU in temelji na evru ter skupni denarni politiki, katere osnovni cilj je ohranjanje stabilnosti cen. Po uradni interpretaciji Komisije je EU od 1. januarja 1999 dejansko v ekonomski in monetarni uniji. Od takrat vse države članice EU sodelujejo v EMU, tudi če še niso vstopile v območje evra in prevzele evra kot skupne valute. To pomeni, da je tudi deseterica novih držav članic, vključno s Slovenijo, sodelovala v EMU že od trenutka, ko so vstopile v EU. Ekonomske politike držav članic EU spadajo med zadeve skupnega pomena in morajo biti koordinirane na ravni EU, tj. v okviru Sveta EU v sestavi finančnih ministrov – ECOFIN. Prispevati morajo k doseganju ciljev EU v skladu z načeli odprtega tržnega gospodarstva, učinkovite alokacije resursov, stabilnosti cen, zdravih javnih financ in denarnih pogojev ter vzdržne plačilne bilance. EU določa za države članice širše smernice ekonomske politike na področju proračunske politike, strukturne politike, trga dela in zaposlitvene politike. ECOFIN, ki predstavlja multilateralni nadzor, oceni ekonomsko situacijo in skladnost s širokimi smernicami ekonomske politike ter oblikuje priporočila državi članici EU v primeru neskladja s smernicami. 5.1.3 Skupna trgovinska politika

Temelji skupne trgovinske politike so bili postavljeni že s podpisom Rimskega sporazuma. Skupna trgovinska politika je eno izmed glavnih področij Unije, pri katerem je pristojnost posameznih držav članic prenesena na nadnacionalno raven, kar pomeni, da države članice ne morejo voditi avtonomnih trgovinskih politik. Z vstopom v Unijo postane trg države članice del notranjega trga Unije in tako država članica prevzame skupno trgovinsko

67

politiko. Bistvena značilnost politične unije v luči integracijskih procesov je tudi to, da država članica prenese pristojnost za nacionalno trgovinsko politiko na nadnacionalno raven oz. na raven Unije. Predpisi na tem področju so za vse članice v celoti zavezujoči in se neposredno uporabljajo v državah članicah. Z vzpostavitvijo carinske unije Evropska unija v skupnem interesu prispeva k usklajenemu razvoju svetovne trgovine, postopnemu odpravljanju omejitev v mednarodni trgovini in neposrednih tujih naložbah ter zmanjševanju carinskih in drugih ovir. Temelji na enotnih načelih. Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve tarifnih in trgovinskih sporazumov, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine (primer dumpinga in nedovoljenih državnih subvencij). 5.1.4 Skupna socialna politika

Prve prvine socialne države so se pojavile že v nemškem cesarstvu takoj po politični združitvi in oblikovanju notranjega trga. V okviru socialne politike je večina prebivalcev pridobila osnovne demokratične pravice in jih tudi uresničila. V grobem rečeno, je socialna država udejanjanje tistega, kar od Weimarske republike naprej imenujemo "pravna in socialna država", temelj za njeno vzpostavitev pa je enakopravnost vseh ljudi. Cilj evropske socialne politike in politike zaposlovanja je doseči zadovoljivo kakovost življenja in življenjskega standarda za vse prebivalce Unije, in to v dejavnem, zdravem in vsakomur prijaznem družbenem okolju. Evropski socialni model je posledica trdnega prepričanja Unije, da je ob zdravi konkurenci med podjetji, ki spodbuja produktivnost in ekonomsko rast, treba krepiti solidarnost med državljani, ki je nujna za stabilno in cvetočo družbo. Skladno z načelom subsidiarnosti Unija določa najnižje standarde in pravice na področju socialne politike, preostali del je v pristojnosti držav članic. Pri oblikovanju socialne politike in politike zaposlovanja sodeluje s civilno družbo, z nevladnimi organizacijami in društvi, hkrati pa krepi socialni dialog s socialnimi partnerji na evropski ravni. Že z Amsterdamskim sporazumom so socialni partnerji vključeni v proces odločanja na področju socialne politike. To je bila prelomna točka v zgodovini razvoja socialne politike in politike zaposlovanja, s katero je socialna politika prvič v zgodovini postala skupna naloga Unije. Amsterdamska pogodba je tudi uvedla nekaj novih nalog in pristojnosti Unije na tem področju. Unija lahko zdaj neposredno pomaga ljudem na robu družbe ter se bojuje proti diskriminaciji. Socialna politika je postala vseevropska. Pred majem 1999 je socialna politika temeljila le na sporazumu o socialni politiki, ki je bil v obliki protokola del Pogodbe o EU iz leta 1992, in upoštevanju temeljnih socialnih pravic, določenih v Evropski socialni listini iz leta 1961, ter na Listini temeljnih socialnih pravic delavcev Evropske skupnosti, ki so jo predsedniki držav oz. vlad sprejeli leta 1989. Vendar Velika Britanija ni bila podpisnica dveh dokumentov in šele z Amsterdamsko pogodbo so v sporazumu o socialni politiki zapisana načela postala obvezujoča za vse države članice. Marca 2000 je Evropski svet v Lizboni sprejel izhodišča za posodobitev evropskega socialnega sistema z investiranjem v človeški kapital in z gradnjo dejavne socialne države.

68

Države članice je pozval k večjemu vlaganju v človeške vire ter k podpori stalnemu izobraževanju, ki naj sledi tehnološkemu razvoju. Evropski socialni sklad, najstarejši od štirih strukturnih skladov, je finančni instrument Unije, katerega glavni namen so investicije v človeški kapital. Boj proti brezposelnosti, preprečevanje brezposelnosti in preprečevanje izgube stika nezaposlenih s trgom delovne sile so glavni cilji sklada. Širitev Unije pomeni velik izziv za socialno politiko, ker je življenjski standard v državah pristopnicah večinoma nižji od povprečnega življenjskega standarda v Uniji. Zato je bilo v predpristopno strategijo Unije vključeno prilagajanje sistema socialnih pravic (usklajevanje nacionalne socialne zakonodaje s pravnim redom Evropske unije ter pristopno izvajanje določil) še pred pristopom novih držav k Uniji. Unija pomaga pristopnicam pri posodobitvi njihovega socialnega sistema na podlagi dokumenta o pristopnem partnerstvu, ki vključuje znatno finančno podporo Unije ter izmenjavo znanja in izkušenj v okviru programov Unije za izobraževanje in usposabljanje. Socialna država je nedvomno dosežek, eden izmed največjih v zgodovini človeštva, in njene težave izvirajo delno prav iz tega uspeha. S priznanjem temeljnih človekovih pravic in s tem, da so njenih ugodnosti postali deležni vsi, so se namreč stroški povišali, prihodki pa zmanjšali. Naj poudarimo, da je financiranje socialne države vedno težje breme. Rešitev ni v velikanskem centraliziranem sistemu, ki bi upravljal socialno varstvo na ravni Unije. Upoštevaje zgodovinsko in kulturno raznolikost sedanjih sistemov in na podlagi že opredeljenih pravic, se ponujajo pomembne možnosti za sodelovanje. S pojmom socialna politika sta tesno povezana tudi skupno državljanstvo in skupna valuta – težko si je namreč predstavljati, da imamo skupno državljanstvo in denar, skupne socialne politike pa ne bi imeli. 5.1.5 Evropska skupna valuta

Leta 1995 je bilo določeno ime nove skupne valute, to je evro, in bo enako v vseh uradnih jezikih Evropske unije ter bo nadomestilo generični izraz ECU. Grafični simbol evra je izpeljan iz grške črke epsilon in se nanaša na prvo črko besede Evropa. Črti, ki potekata vzporedno, označujeta stabilnost evra. Poimenovanje evropska gospodarska in denarna unija ali ekonomska in monetarna unija že nakazuje na to, da ta skupnost temelji na skupni valuti ter v bistvu oblikuje sistem vrednot v vseh družbah. Zamisel se je pojavila že pred veliko časa. Prvi predlog o gospodarski in denarni uniji sega v leto 1970. V Wernerjevem poročilu je bila načrtovana uvedba skupnega denarja v treh stopnjah v desetih letih. Naslednja pobuda je bila leta 1978 z oblikovanjem evropskega denarnega sistema, katerega cilj je bil oblikovati območje denarne stabilnosti v Evropi. Evropski monetarni sistem ni deloval tako, kot je bilo predvideno. Kasneje je obveljalo prepričanje, da skupni evropski trg ni združljiv s samostojnimi monetarnimi politikami, ki so jih takrat izvajale članice Unije. Pokazala se je potreba po novi ureditvi. Po predhodnih neuspelih poskusih je novo spodbudo pomenila ustanovitev odbora leta 1988 pod vodstvom Jacquesa Delorsa, takratnega predsednika Evropske unije, ki naj bi preučil in predlagal konkretne korake k postopnemu uresničevanju ekonomske in

69

monetarne unije. Gre za tri t. i. evolucijske korake. Prvo obdobje se je začelo junija 1990 in se končalo 31. decembra 1993. Takrat se je udejanjila liberalizacija pretoka kapitala in tesnejše sodelovanje na gospodarskem, fiskalnem in denarnem področju. Drugo obdobje, ki je trajalo od 1. januarja 1994 do konca leta 1998, je s seboj prineslo ustanovitev Evropskega monetarnega inštituta, ki je predhodnik Evropske centralne banke, katerega naloga je bila okrepiti sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami in koordinacija monetarnih politik držav članic. Inštitut je bil prav tako zadolžen za izpeljavo vseh potrebnih priprav za uvedbo nove skupne valute (European Commission 2006b). Tretje obdobje se je začelo 1. januarja 1999 in velja kot uresničitev monetarne unije. Evro je bil v njem uveden kot knjižni denar, 1. 1. 2002 so bili izdani prvi evrski bankovci in kovanci. 1. 7. 2002 se je končalo prehodno obdobje, nacionalne valute držav članic so prenehale veljati, zamenjal jih je evro. Pogoje za uvedbo evra je izpolnjevalo 11 držav članic: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Španija. Grčija je uvedla evro z letom 2001 in se kot dvanajsta država priključila evroobmočju. 1. maja 2004 je deset novih članic (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) pristopilo k Evropski uniji in nimajo t. i. pravice "opt-out", torej je za njih uvedba evra dolgoročno obvezna. Ko bodo države izpolnjevale vse pogoje za uvedbo evra, eden od teh je tudi dvoletno sodelovanje v mehanizmu deviznih tečajev ERM II, bodo lahko prevzele evro kot zakonito plačilno sredstvo. S 1. januarjem 2007 je Slovenija prva izmed novih držav Unije uvedla evro in postala 13. država evroobmočja. Načrtovana vpeljava evra v ostalih državah je: leta 2008 Estonija, Latvija, Malta in Ciper; leta 2009 Slovaška in Litva; leta 2010 Češka in Poljska; leta 2012 pa še Madžarska (European Commission 2006a). Tri države Evropske unije, Danska, Velika Britanija in Švedska, so se odločile, da zaenkrat ne bodo vpeljale evra. Z izjemo Danske tudi niso vključene v mehanizem deviznih tečajev ERM II, zato lahko do nadaljnjega čakajo z zamenjavo nacionalne valute z evropsko. Velika Britanija in Danska imata pogodbeno pravico, da jima ni potrebno postati članici evroobmočja. Danska bo pri tej pravici vztrajala do nadaljnjega. V Veliki Britaniji je bil predviden referendum, vendar je z referendumom o Evropski ustavi prestavljen do nadaljnjega. Švedska je leta 2003 na referendumu zavrnila prevzem evra kot domače valute. Ta država trenutno preprečuje prevzem evra tako, da ne izpelje pristopa k sistemu deviznih tečajev ERM II in ne izpolnjuje vseh konvergenčnih kriterijev (Jonung 2004). Evro je zakonito plačilno sredstvo v 27 državah Evropske unije, šest drugih držav oz. delov držav (Monako, San Marino, Vatikan, Andora, Črna gora, Kosovo) je uvedlo evro kot zakonito plačilno sredstvo, ne da bi pripadale evropski denarni uniji. Poleg teh držav so še druge, ki so vezale svojo nacionalno valuto s fiksnim menjalnim tečajem na evro. Tako je na primer del ERM II še sedem držav Unije in še 14 držav članic valutnih območij centralne in zahodne Afrike (CFA-Franc BCEAO in BEAC). Skupno uporablja evro 36 držav in štirje deli držav (čezmorska ozemlja Francije: Francoska Polinezija, Wallis in Futuna, Nova Kaledonija; Kosovo). Neevropske države, v katerih je evro zakonito plačilno sredstvo, so: Guadeloupe, Martinik, Reunion (francoski čezmorski departmaji), Gvajana, francoska južna in arktična območja, Mayotte in Saint Pierre et Miquelon (ozemeljski skupnosti Francije). Evro je prav tako uveden v državah, ki niso članice evropske denarne unije, so pa z državami, ki so njene članice, ustvarile denarno unijo: Francija z Andoro in

70

Monakom; Italija s San Marinom in z Vatikanom; Španija z Andoro. Prve tri imajo z Evropsko unijo sporazum, ki dovoljuje izdajo evrskih kovancev, Andora pa takšnega sporazuma še nima. Kosovo in Črna gora sta na poti k njuni samostojnosti sprva enostransko vpeljala nemško marko kot nacionalno valuto, nato jo je zamenjal evro. Prav tako nimata sporazuma o izdaji svojih kovancev (Wikipedia 2007b). Pred uvedbo evra se je pričakovalo povečanje trgovine in gospodarskega sodelovanja med članicami evroobmočja. Nadalje se je predvidevalo, da se bodo zmanjšale razlike v cenah izdelkov in storitev v državah evroobmočja, kar naj bi vodilo k povečani konkurenčnosti med ponudniki in s tem k nižji inflaciji ter posledično k večji blaginji državljanov. Težava je bila določitev menjalnih tečajev nacionalnih valut, vezanih na skupno valuto. Nacionalno gospodarstvo, ki bi pristopilo k enotni valuti s precenjeno valuto, bi v primerjavi z državami, ki bi pristopile s podcenjeno ali realno valuto, imelo večje premoženje, pa tudi višje stroške in cene. Prednosti prevzema evra so v Uniji že dolgo znane. Prebivalci lažje potujejo in primerjajo relativne cene svojih nakupov, podjetja skoraj za desetino povečujejo trgovanje in poslovne integracije na notranjem trgu, na državni ravni se povečujejo pretok kapitala in globalne konkurenčne prednosti. Močan evro, ki je stabiliziral inflacijo na rekordno nizki ravni, hkrati slabi izvozno konkurenčnost držav Evropske unije na globalnih trgih. Po letu 2005 evroobmočje vendarle oživlja. Gospodarska rast se povečuje, brezposelnost pada, inflacija je nizka in stabilna. Največja skrb mora biti prepričati ljudi, da je skupni denar primeren in potreben, ker je tako bolje za državljane. Dvig cen zaradi zlorab, ki jih dopušča navzgor obrnjeno zaokroževanje, in priložnost za dvig cen po trditvah nekaterih (Kovač 2006) ni posebno nevarno. Ključno je, da se s tem ne omaja zaupanje v evro. Toda v Nemčiji je bilo za valuto ob njeni uvedbi verjetno najbolj škodljivo ravno zaokroževanje. Javnomnenjske raziskave 5 let po uvedbi evra kažejo, da je najslabša stran evra porast cen (tako meni kar 81 % vprašanih). Kot največja prednost je bila izbrana možnost lažjega potovanja (46 % vprašanih) (European Commission 2006b). To bi morala biti poučna iztočnica za naprej, da monetarne oblasti ohranijo mirnost in prepričljivost pri prevzemu evra ter da je vlada sposobna in ima prepričljive ekonomske razvojne rešitve, ker se strah pred podražitvami ne sme preleviti v strah pred nesposobnostjo oblasti, kar vodi do razpada zaupanja in zloma stabilnih inflacijskih pričakovanj. Vprašanje je, ali je zavrnitev Evropske ustave v Franciji in na Nizozemskem omajalo zaupanje v evro. Rezultati javnomnenjskih raziskav v državah, ki so pristopile v Unijo leta 2004, kažejo, da naklonjenost evru narašča, in sicer leta 2005 je bilo tej valuti naklonjenih 31 % državljanov, leta 2006 pa že 42 %. Zanimivo je, da je število prebivalcev, ki evru niso naklonjeni, ostalo približno enako, približno 43 %. Torej so prej neopredeljeni postali naklonjeni skupni valuti. Zamenjavo nacionalne valute s skupno evropsko je leta 2005 odobravalo 37 % ljudi, več kot polovica (53 %) pa ji jih je nasprotovala. Leta 2006 se je število prebivalcev, ki odobravajo zamenjavo svoje valute, povečalo na 47 %, število ljudi proti pa se je zmanjšalo kar za 10 %, torej na 43 %. Ostali so bili še vedno neopredeljeni. Med temi državami najbolj izstopa Slovenija, ki je poleg Madžarske evru najbolj naklonjena. V primerjavi z ostalimi državami pristopnicami prav tako Slovenija, in to kar z

71

72 %, odobrava zamenjavo valute, sledi ji Slovaška s 55 %, najmanj naklonjeni zamenjavi pa so Latvijci (26 %) (European Commission 2006a). Uvedba evra pomeni šele začetek, saj morajo države članice konvergenčna merila še naprej izpolnjevati tudi po tem, ko so že uvedle skupno valuto, da s tem zagotavljajo stabilnost na evroobmočju. V razmerah, ko se na gospodarska nihanja ne morejo več odzivati s prilagajanjem tečaja svoje valute, morajo voditi vzdržno javnofinančno politiko in usklajevati svoje gospodarske politike. Zato so leta 1997 članice sprejele Pakt stabilnosti in rasti, v katerem so se zavezale k vodenju vzdržne proračunske politike. Na nek način skupna valuta odvrača države od skušnjav, da bi povečevale javno zadolževanje v obdobju nižje gospodarske rasti. Zaenkrat se je evro dobro "zasidral", toda naslednji dogodki lahko vplivajo na njegovo prihodnost. Zaskrbljujoče so namreč raziskave v Nemčiji, ki kažejo na to, da si nemško marko želi nazaj kar 58 % vprašanih. V Italiji in Franciji se je pojavila ideja, da bi izvedli referendum o vrnitvi lire oz. franka. Pravo nasprotje tem državam je Avstrija, saj bi le 21 % prebivalcev bilo za ponovno uvedbo šilinga, kar 73 % pa jih je z evrom zelo zadovoljnih Tako hitro, kot so se ideje o vračanju nacionalnih valut pojavile, je tudi Evropska komisija zanikala te možnosti in jasno izrazila svoje prepričanje, da je evro tukaj zato, da ostane (Wikipedia 2007b). Morebitna nadaljnja krepitev evra je odvisna od krepitve gospodarstva evroobmočja. Na uspešnost evropskega gospodarstva pa vpliva usklajevanje politik držav članic. Moč evra bo nenazadnje odvisna tudi od širjenja Evropske unija na vzhod. Napovedi so zelo optimistične. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) napoveduje oživitev konjunkture v evroobmočju. Do konca leta 2008 naj bi bila gospodarska rast v 13 državah članicah evropske denarne unije v višini 2,25 %. Prvič od leta 2001 je brezposelnost nižja od 8 %. Tudi stopnja inflacije, ki je v preteklosti dosegla najvišjo stopnjo 2,5 %, se bo znižala. Po mnenju OECD je že sedaj vidno prebujanje, saj je tečaj evra proti dolarju narasel za več kot 10 %. Kljub vsemu organizacija opozarja, da se moramo posvetiti strukturnim težavam, da gospodarsko šibkejše države lahko naletijo na težave in da obstaja možnost zvišanja inflacije v naslednjih dveh letih (Deutsche Welle 2007). 5.1.6 Evropsko državljanstvo

Evropska unija je z Maastrichtsko pogodbo uvedla državljanstvo Evropske unije. Uvedba državljanstva je državljana pravno-formalno umestila v evropski prostor in v konceptu potrdila zgradbo Evropske unije kot zvezo držav po eni in razvijajočo se nadnacionalno strukturo po drugi strani. Državljan Evropske unije je državljan članic Evropske unije in je v evropski prostor umeščen kot dopolnilo svoji nacionalni vlogi. Evropsko državljanstvo ne zamenjuje nacionalnega državljanstva, temveč ga dopolnjuje. Ko je bila Unija na poti velikih integracijskih korakov, ki so daleč prerasli meje le ekonomske integracije, je bila uvedba koncepta državljanstva Unije simbolno sporočilo vlad držav članic. Sicer pa je uvedba evropskega državljanstva izražala željo po

72

spodbujanju zaupanja v nadnacionalne institucije, občutka pripadnosti Uniji ter medsebojnega zaupanja med evropskimi državljani. 5.1.6.1 Evropsko in nacionalno državljanstvo

Državljanstvo je status pripadnosti določenega posameznika državi. V tej identiteti je vsebovano razmerje med posameznikom in državo. Gre za lojalnost dvosmerne narave: državljan ima določene dolžnosti do države, hkrati pa jih ima tudi država do državljana. Tako lahko državljan uživa temeljne državljanske pravice (npr. enakost pred zakonom), osnovne politične pravice (npr. pravica voliti in biti voljen) in določene socialne pravice (npr. pravica do izobraževanja), v zameno pa se je dolžan ravnati v skladu z zakoni in mora plačevati davke. Predstava državljanstva se je spreminjala predvsem zaradi velikih ekonomskih, socialnih in političnih sprememb, ki so se pojavile na prehodu iz 20. v 21. stoletje. Kot prva in osnovna pravica državljanstva Unije je pravica prostega pretoka ljudi, ki je bila prvič predstavljena v Rimskem sporazumu. Ta svoboščina v svoji prvotni zasnovi ni bila vezana na nikakršen koncept državljanstva, temveč je bila tesno povezana z ekonomskimi aktivnostmi. Na sestanku Evropskega sveta v Rimu oktobra 1990 je bila predstavljena ideja evropskega državljanstva kot bistvena sestavina preoblikovanja dotedanjih sporazumov. Ideja je vsebovala značilnosti in pravice, podobne tistim, ki so bile kasneje vključene v Maastrichtski sporazum. Maastrichtski sporazum je ustvaril evropsko državljanstvo. Glavni namen ureditve novega pravnega statusa je bil krepiti in poudarjati evropsko identiteto ter omogočiti evropskim državljanom intenzivnejše sodelovanje pri integracijskem procesu Skupnosti. Status evropskega državljana je namenjen vsem osebam z narodnostjo držav članic Unije. Evropsko državljanstvo ne zamenjuje nacionalnega državljanstva, temveč ga dopolnjuje oz. nadgrajuje. Bilo je razvito, da bi pospešilo zaupanje med državljani Unije in da bi se začela razvijati javna podpora in pripadnost k Uniji. Potreba po javni podpori se je povečala z razširitvijo aktivnosti Evropske unije in njene moči. Skupnost vedno bolj oblikuje življenje, okoliščine in aspiracijo Evropejcev. Pravo Evropske unije uživa status novega pravnega reda, ki na nek način nadzira Evropejce. Cilj Unije je vzpostavitev zaupanja med Evropejci ter sprejetje in spoštovanje uradnih pravil in zakonov. Medsebojno zaupanje je nujno za zagotovitev dolgoročno stabilnega pravnega reda. Potrebno je tudi upoštevati, da ljudje ne živimo samo od formalnih pravil, ampak smo vedno vpeti v tkivo te ali one kulturne tradicije, pa naj gre za sosesko, mesto, narod ali regijo. Vedno gre za način življenja, za niz mikropravil, ki uravnavajo naše življenje. Razprave o državljanstvu zunaj nacionalnih meja niso nove. Nasprotno, različna pojmovanja najdemo že v antični Grčiji in v Rimu. Ko so Sokrata vprašali, katera je njegova dežela, je vztrajal, da je on državljan sveta prej kot Atenec ali Korintijec. Enakega mišljenja je bil tudi Diogen. Njuna predstava državljanstva zunaj mesta, države ni vključevala nobenih pravic zunaj meja. Nasprotno pa so državljani Aten uživali pravico aktivnega političnega sodelovanja. Tudi Sokratu in Diogenu se je zdelo, da bo svetovno državljanstvo zamenjalo pravice in dolžnosti tradicionalnega državljanstva. Rimski imperij

73

je priznaval in celo spodbujal dvojno državljanstvo z lojalnostjo obeh do lokalne skupnosti in do Rima. Ta sporazum je dovoljeval državljanom Rima svobodo gibanja in trgovanja z Imperijem. Kljub temu ima rimsko pojmovanje dvojnega državljanstva slabosti za posameznike in za politični red. Biti državljan Rima je običajno zagotavljalo status ali pasivno državljanstvo v obliki zaščite, medtem ko so pravice aktivnega državljanstva za politično sodelovanje uživali samo plemiški sloji. Dvojno državljanstvo je prav tako ustvarilo dvojno pripadnost med populacijo Imperija, kar je povzročalo nerešljive konflikte (Føllesdal 2001). Koncept državljanstva je vse od svojega rojstva v antični Grčiji doživel dramatične spremembe. Kljub temu ga je nekaj nenehno zaznamovalo. Vedno je temeljilo na pravilu izključitve, s čimer je bilo jasno opredeljeno, kdo so in kdo niso državljani. Edini način pridobitve državljanstva Unije je državljanstvo države članice. To sproži paradoksno stanje: oseba, ki prihaja iz tretje države pod enakimi pogoji, bo obravnavana različno. V nekaterih državah bi dobila državljanstvo in postala evropski državljan, medtem ko v drugih državah ne bi imela pravice do nacionalnega državljanstva in s tem tudi ne do evropskega. Državljanstvo Unije je veliko bližje rimski praksi kot grški viziji prekomejnega državljanstva. Spodbuja svobodo gibanja in trgovanja ter dopolnjuje in ne zamenjuje nacionalnega državljanstva. Dvojno državljanstvo pomeni, da se mora Evropska unija soočiti z izzivi mnogovrstnih identitet. Ena največjih percepcij, s katerimi se Evropa v glavnem sooča, je, kako ustvariti Unijo, ki bi temeljila na nacionalnih identitetah in bi istočasno izključevala milijone državljanov tretjih držav, ki so se že prilagodili večini evropske populacije. Ti ljudje so pomembna sestavina Evrope in zaradi tega tudi del evropske identitete, na kateri temelji evropsko državljanstvo. 5.1.6.2 Evropska identiteta

Državljanstvo Unije ni končana realnost, ampak se nahajamo sredi dolgega procesa, katerega učinki bodo v veliki meri odvisni od usode evropskega integracijskega procesa. Za popolno razvitje evropskega državljanstva je potrebno, da se razvije evropska identiteta. Dimenzija identitete, še posebno pojma naroda in procesa državotvornosti, naj bi imela posebno pomembnost za vzhodno širitev Evropske unije in vpliv na različna področja politike Unije, predvsem na zunanjo politiko in na različne vidike evropske integracije. Oblikovanje ali preoblikovanje katerekoli družbene identitete je povezano s procesom identifikacije. Zlasti za nacionalno identiteto velja, da so v velikem obsegu družbeni in politični konstrukti, ki se pogosto ujemajo z ideologijo, ki sili v zanikanje razlik, drugačnosti ali celo podobnosti v smer totalnega poenotenja (Medved 2002). Prizadevanje nekaterih je državna Evropa, čeprav federativnega tipa. Če bi unijsko vizijo Združenih držav Evrope ali po novejših pobudah "Državo Evropske unije" razumeli kot federacijo tipa ZDA, bi sicer ohranjali in spodbujali oblike različnosti, a vztrajali pri obstoju enega demosa na federalni ravni. Cilj takšnega procesa bi bilo izgrajevanje evropskosti kot narodnosti, ki bi temeljila na evropski kulturi in morda celo na ideologiji kulturne odpornosti Evrope. Ko bi bil ta proces zaključen, bi se torej imeli za Evropejce,

74

kot se imamo sedaj za Slovence. Glede na to, da je večina evropskih držav večnarodnih (tradicionalne manjšine in manjšine, ki so posledica novejših imigracij), evropski projekt prenosa nacionalno družbeno-političnega principa na raven Evropske unije, po katerem bi dobili superdržavo nacionalnega tipa, v sebi nosi potencial propada, še preden bi do njene realizacije sploh prišlo. Ali obstaja evropska kultura, ki bi takšen projekt sploh podprla (ibid.)? Veliko mislecev je v zadnjem času skušalo ugotoviti, kaj pomeni biti Evropejec. Samuel Huntington trdi, da se Evropa konča tam, kjer se začneta vzhodno ortodoksno krščanstvo in islam. Ampak potem tudi Grčija, ki je članica Evropske unije, ni evropska država. Ali muslimani, ki že dolgo živijo v Londonu, Parizu ali Düsseldorfu tudi niso Evropejci? Z drugega vidika je francoski mislec Henry Mondrasse trdil, da obstaja skupna kulturna evropska identiteta in da je ta lahko osnova za vzpostavitev evropske politične unije. Ali ta identiteta temelji na individualizmu, na ideji naroda, ki se je razvila v zadnjih stoletjih, na določeni kombinaciji znanosti in tehnologije ali na določeni ideji demokracije (Bruter 2005)? Če upoštevamo to opredelitev evropske kulture, kje je potem razlika med Američani, Avstralci in Evropejci? Ali bi lahko imeli Rusa ali Bolgara za Evropejca? Evropska unija zahteva evropsko identiteto, ampak ta ne obstaja. Ni nobene jezikovne ali kulturne homogenosti. Skupna identiteta ne more biti zgrajena ne na krščanstvu ali demokraciji, ne na ekonomski identiteti in vsekakor ne na etnični identiteti. Bistveno je, da evropska identiteta ne more izvirati iz nemogoče kulturne enotnosti in niti ne more biti grajena nasproti drugim civilizacijam. Islam je, še posebej po newyorški katastrofi, najverjetneje kandidat, da postane prvi sovražnik. Zmaga takih teženj bi pomenila dramatičen propad ideje o evropski integraciji. Ena najbolj sugestivnih teorij na tem področju je delo priznanega nemškega misleca Jürgena Habermasa. Dobro znan pogled Habermasa je, da v liberalni demokraciji državljani naj ne bi bili poistoveteni s skupno kulturno identiteto, ampak z določenimi ustavnimi načeli, ki bi jim v celoti zagotavljala njihove pravice in svoboščine. Narodi morajo – če želijo doseči razsežnost Evrope – svoje nacionalne identitete postaviti stopnico višje. Le zavest o skupni politični usodi ni dovolj. Poraja se skepticizem: ali obstajajo skupne zgodovinske izkušnje in tradicije, ki bi v vsakem evropskem državljanu utemeljevale zavest politične usode, ki smo jo izkusili skupaj in ki jo lahko oblikujemo v prihodnosti? Privlačna, nalezljiva vizija prihajajoče Evrope gotovo ne bo padla z neba. O evropski identiteti obstaja veliko različnih mnenj. Na eni strani so trditve, da evropska identiteta sploh ne obstaja, ker ni nobene jezikovne in kulturne homogenosti, po drugi strani pa evropska identiteta obstaja, ker ni potrebno, da temelji na skupni kulturi in na skupnem jeziku. Če je evropska identiteta možna, je najpomembneje, da se ne gradi po načelu nasprotij proti drugim civilizacijam. Lahko trdimo, da se s počasnim zorenjem Unije evropska kultura že oblikuje.

75

5.1.6.3 Nacionalni ali ustavni patriotizem

V 80. letih prejšnjega stoletja je Jürgen Habermas predstavil pojem "ustavni patriotizem". Z njim je poskušal pojasniti dejstvo, da je Nemčija navzven prikazana kot nacionalna država, navznoter pa je razplastena na različne etnične in kulturne tradicije. Da bi pokril to raznolikost, hkrati pa ohranil nacionalno integriteto, je predlagal pojem, ki izraža, da je posameznik domoljuben do države oz. do ustave in zakonov (Habermas in Derrida 2005). Enega izmed ključnih atributov državljanstva so priznali že leta 1979, ko so državljani Skupnosti pridobili aktivno in pasivno volilno pravico. To državljanstvo ne izhaja iz izvorne pripadnosti določeni državi, temveč je opredeljeno na podlagi udeležbe v javnem prostoru vrednot, pravil in odločitev, ki oblikujejo institucionalni sistem. Ta koncept državljanstva je podoben "ustavnemu patriotizmu", ki ga Habermas brani v nemškem in evropskem primeru in temelji bolj na razumski naklonjenosti kot na izključujočem, razvnetem nacionalizmu. Po mnenju Habermasa primeri večkulturnih družb, kot sta Švica ali ZDA, dokazujejo, da politična kultura, v kateri so temeljna ustavna načela globoko ukoreninjena, ne potrebuje skupnega etničnega, jezikovnega in kulturnega porekla državljanov. Liberalna politična kultura je le skupni imenovalec ustavnega domoljubja, ki se enako zavzema za raznolikost in povezovanje različnih načinov življenja v večkulturni družbi. Tudi v prihodnji evropski zvezni državi bo treba ista zakonska načela razlagati ob upoštevanju različnih liberalnih tradicij in različnih nacionalnih zgodovin. Pri svoji tradiciji bo potrebno upoštevati tudi stališča drugih, tako da jo bo mogoče vključiti v skupno, nadnacionalno evropsko-zahodnjaško konstitucionalno kulturo. Po mnenju Habermasa ni treba, da demokratično državljanstvo temelji na nacionalni identiteti enega ljudstva, vendar pa ne glede na raznolikost različnih kulturnih načinov življenja zahteva socializacijo vseh državljanov v eni sami skupni politični kulturi (Barón 2002, 112). Nacionalna identiteta, ki je osnova za skupno državljanstvo, mora biti močnejša, kot jo zahteva ustavno domoljubje. Če bi radi preoblikovali nacionalno identiteto tako, da bi bila dostopna vsem državljanom, ni potrebe, da se zavržejo vsa načela razen ustavnih, ampak je potrebno, da se podedovana kultura prilagodi in se naredi prostor za manjšinske skupnosti. Načela univerzalizma ne zagotavljajo politične identitete, ki jo ponuja nacionalnost. Državljanstvo nikakor ne bi smelo nadomestiti nacionalnosti in ga ne smemo razumeti samo kot orodja za postavitev političnih načel strpnosti, spoštovanja zakonov, zaupanja v sistem parlamentarne demokracije … Načela bi morala nedvomno imeti pomembno vlogo pri nacionalnosti in bi morala biti formalno opredeljena v obliki ustavnega dokumenta. Zdi se, da bi ta načela, ki so povsod v liberalni demokraciji razširjena, lahko prevzela pomembnost nacionalne identitete, ampak ne morejo. Nacionalna identiteta namreč pomaga pri lociranju posameznika v svetu, povedati nam mora, kdo smo in od kod prihajamo. Vključevati mora bistveno zgodovinsko noto, ki vključuje prejšnje generacije, ki so jo oblikovale in je bile deležne, in ki se prenaša na potomce. Dejstvo je, da stabilna ureditev zahteva spoštovanje zakonov. Prodoren vpliv nacionalizma pa je bil že tradicionalno označen kot velika ovira pri ohranjanju stabilnosti.

76

5.1.7 Evropeizacija

5.1.7.1 Kaj je oz. kaj ni evropeizacija

Enotne opredelitve evropeizacije ni. Opredeljena je različno in brez jasnih meja. Nekateri vidijo evropeizacijo kot proces, ki se razteza, in opozarjajo na nujnost postavitve meja pri njenem opredeljevanju. Prodirala naj bi v najrazličnejše pore političnega, ekonomskega in družbenega življenja v državah članicah in pristopnicah Evropske unije. Če ne želimo, da evropeizacija postane skupek procesov in sprememb oz. prilagoditev na (sub)nacionalni ravni držav, je potrebno najprej izpostaviti, kaj ni evropeizacija. Fink Hafner in Lajh (2005, 18) povzemata opredelitev Grabbejeve, ki meni, da evropeizacija predvsem ni teorija evropskih integracij oz. v primeru držav pristopnic ni teorija politike širitve unije. Medtem ko teorije evropskih povezovalnih procesov skušajo razložiti proces povezovanja, se evropeizacija osredotoči na učinke procesov tega povezovanja. Evropske integracije so zatorej predpogoj obstoja koncepta evropeizacije. Medtem ko gre v primeru teorij evropskega povezovanja za preučevanje osnov in vzrokov evropskega povezovanja, gre v primeru preučevanja evropeizacije za preučevanje dejanskih učinkov evropskega povezovanja. V kontekstu evropskih povezovalnih procesov sta pogosta izraza približevanje (konvergenca) in razhajanje (divergenca). Tako naj bi evropski povezovalni procesi imeli za posledico bodisi približevanje bodisi razhajanje (v institucionalni strukturi držav, postopkih odločanja, urejanju posameznih javnopolitičnih področij …). Na ločevanje evropeizacije od konvergence opozarja Radaelli (citirano v Fink Hafner in Lajh 2005, 18), ki poudarja, da je konvergenca lahko posledica evropeizacije, nikakor pa ne gre za en in isti pojem. Tako lahko evropeizacija povzroča bodisi konvergenco bodisi divergenco. Evropeizacije ne moremo enačiti s harmonizacijo. Po eni strani spodbuja javnopolitične spremembe na nadnacionalni ravni, po drugi strani pa se vse države ne nagibajo k istim oblikam javnopolitičnih sprememb. Evropeizacija torej ne sovpada nujno s harmonizacijo, temveč dopušča nekaj prostora za raznolikost.13 Kljub različnim pojmovanjem evropeizacije lahko zasledimo vsaj eno stično točko: koncept evropeizacije se praviloma povezuje s pojmi, kot so inovacija, modernizacija, spreminjanje ali prilagajanje. Navadno je opredeljen na različne načine za opis sprememb različnih pojavov in procesov, praviloma na nacionalni in subnacionalni, deloma tudi na nadnacionalni ravni. Skladno s tem Fink Hafner in Lajh (2005, 19) navajata pet možnih uporab, ki opisujejo, kaj se spreminja, ko govorimo o evropeizaciji: a) spremembe v zunanjih teritorialnih mejah; b) oblikovanje in razvoj političnih ustanov na ravni EU; c) izvoz načina vladanja EU onkraj evropskih meja; č) politični projekt, ki je v podporo izgradnji združene in politično močne Evrope; d) prodiranje ustanov v EU in postopkov odločanja v nacionalne in subnacionalne sisteme vladavine. Hix in Goetz (v Fink Hafner in Lajh 2005, 19) sta evropeizacijo minimalistično opredelila kot "proces sprememb v nacionalnih institucionalnih in javnopolitičnih praksah, ki so posledica evropskega

13 Fink Hafner in Lajh (2005) menita, da je evropeizacijo in harmonizacijo bolj upravičeno enačiti le v

primeru držav pristopnic EU. V tem primeru govorita o standardizaciji oz. harmonizaciji po evropskih zgledih.

77

povezovanja". Drugi razumejo evropeizacijo kot proces, v katerem nacionalna javnopolitična področja vedno bolj postajajo podvržena procesu oblikovanja skupnih evropskih politik. Nekateri v središče postavljajo javnopolitične igralce: evropeizacija je proces, v katerem vladni, parlamentarni in nevladni javnopolitični igralci preusmerijo svojo pozornost na bruseljsko areno odločanja, vključijo svoje vire in investirajo svoj čas (ibid., 19). Lajh (2006, 40) loči dva tipa vplivov evropeizacije, in sicer od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Avtor se osredotoča na prvi primer, pri katerem govorimo o vplivu nadnacionalne ravni na nacionalne strukture, procese in javne politike. Nekateri avtorji proces evropeizacije obravnavajo tudi širše, torej od spodaj navzgor. Ta pristop se opredeljuje kot povezovanje držav v nadnacionalno tvorbo v nastajanju (Evropska unija) in se osredotoči na razvoj političnih institucij in vladnih zmogljivosti na nadnacionalni ravni. Nekateri govorijo celo o transnacionalni evropeizaciji. Ta pristop predvsem kaže, da naj bi bila evropeizacija dvosmeren, interaktiven proces prilagajanja. Lajh se osredotoča na prvi pristop, ker meni, da so pri rabi pristopa od spodaj navzgor možne konceptualne zmote med pojmi evropeizacije, evropskega javnopolitičnega procesa in procesa evropskega povezovanja. V nalogi zagovarjamo Lajhovo pojmovanje, a ne nasprotujemo tezi, da je evropeizacija interaktiven proces prilagajanja. Hkrati poudarjamo, da moramo ločevati proces evropeizacije od procesa oblikovanja skupnih politik Evropske unije. Evropeizacijo razumemo kot proces učinkovanja nadnacionalne ravni na nacionalne strukture in postopke odločanja. Nasproten proces, ki poteka od spodaj navzgor in zajema prenos preferenc z držav članic na odločanje na nadnacionalni ravni, razumemo kot proces evropskega povezovanja oz. kot proces oblikovanja skupnih politik Evropske unije (Lajh 2006, 40–41). 5.1.7.2 Posebnosti procesa evropeizacije

Določene posebnosti procesa evropeizacije lahko razberemo že iz zgoraj navedenih pojmovanj oz. definicij evropeizacije. Procesi, povezani z evropeizacijo, niso omejeni le na države članice EU, temveč zajemajo tudi države, tesno povezane z EU. To še zlasti velja za države kandidatke oz. pristopnice za polnopravno članstvo. Prilagajanje držav kandidatk oz. pristopnic se začne že veliko pred njihovim polnopravnim članstvom. Države kandidatke so podvržene enakim prilagoditvenim pritiskom procesa evropeizacije kot države članice. Grabberjeva (v Fink Hafner in Lajh 2005, 29) meni, da so pritiski po naravi enaki kot v primeru držav članic, vendar so po obsegu celo širši in globlji. Širitev Unije leta 2004 je bila zgodovinska v dosedanjem razvoju evropskega povezovanja, saj je vključila 10 novih članic, od tega kar 8 postsocialističnih držav. Demokratizacija nekdanjih socialističnih držav, razpad vojaško-politične delitve Evrope in razkrajanje ekonomskih meja med nekdaj blokovsko razcepljenima deloma evropske celine so sprožili pritiske na EU, da se odpre novim članicam.14 Tako so te postsocialistične države dosegle

14 Poleti 1993 je Evropski svet v Kopenhagnu sklenil, da se EU odpre za posocialistične države iz Srednje in

Vzhodne Evrope pod določenimi kriteriji, in sicer: politični kriterij (demokratični in ustavni red, varstvo človekovih pravic in manjšin), ekonomski kriterij (tržna ekonomija, ki bo sposobna preživeti odprtost in konkurenčnost evropskega trga) in kriterij sposobnosti prevzemanja oz. izvajanja skupnega pravnega reda EU (doseganje ciljev politične, ekonomske in monetarne unije) (Fink Hafner in Lajh 2005, 29).

78

pomemben mejnik v svojem razvoju. Evropeizacija se pogosto povezuje s procesom prehoda v demokracijo in s spodbujanjem posvetovalne politike v omenjenih postsocialističnih državah. EU se pogosto obravnava kot pomemben spodbujevalec prehoda v demokracijo, ki s pritiski na kandidatke, naj izpolnijo določene kriterije, spodbuja demokratičen razvoj, spoštovanje človekovih pravic in odpiranje političnega sistema (Grabbe 2001, 1014 v Fink Hafner in Lajh 2005, 30). Tako lahko trdimo, da se proces evropeizacije največkrat povezuje s procesoma inovacije ali modernizacije, kar se še posebej potrjuje v primeru držav pristopnic. 5.1.7.3 Preučevanje vplivov procesa evropeizacije

Prvotno vprašanje evropeizacije je bilo povezano z raziskovanjem podobnosti med političnimi ureditvami v posameznih državah Unije in nadnacionalno ravnijo. Danes ni več vprašanje, ali je Unija pomembna pri oblikovanju nacionalnih struktur in postopkov odločanja, ampak kako je pomembna, koliko, v kateri smeri in v kateri časovni točki, povzema Lajh (2006, 41) po Kallestrupu (2002, 110). Lajh je razdelil potencialna področja vpliva evropeizacije v tri sklope, in sicer vpliv na nacionalne strukture, na javne politike in na kognitivne in normativne strukture. Vpliv na nacionalne strukture, to so politične strukture (politične institucije, javna uprava, medresorski odnosi, zakonodajna struktura) in struktura predstavništva in cepitev (politične stranke, interesne skupine), je precej jasen in nedvoumen. Gre za standardizacijo in harmonizacijo institucionalnega, pravnega in ekonomskega sistema po evropskih zgledih oz. navodilih in celo pod evropskim nadzorom (Fink Hafner in Lajh 2005, 31). Tovrsten vpliv lahko jasno opredelimo, medtem ko je vpliv na kognitivne in normativne strukture, tj. na vrednote, identiteto, norme, težje opredeljiv in vplivi evropeizacije niso povsem jasni, zagotovo pa so. Dimenzije tega vpliva in dejanski rezultati so predmet preučevanja te naloge. Vpliv evropeizacije je še posebej viden v državah pristopnicah k Evropski uniji. Lippert et al (v Fink Hafner in Lajh 2005, 31) govorijo o petih stopnjah vplivov evropeizacije v državah pristopnicah. V predstopnji evropeizacije se vzpostavljajo prvi stiki med državami prosilkami in Unijo. Sledi ji prva stopnja evropeizacije, tj. podpis pridružitvenega sporazuma, ki je hrbtenica institucionalnih odnosov. Druga stopnja obsega predpristopno obdobje, ki privede do prvih institucionalnih prilagoditev. Sledi obdobje pogajanj. Četrto in hkrati zadnje je obdobje polnopravnega članstva. Nekateri avtorji govorijo o predstopnji in prvi stopnji evropeizacije kot o pričakovani evropeizaciji, ostale stopnje pa označujejo kot proces prilagoditvene evropeizacije. Vplivi procesa evropeizacije se torej precej kažejo že v pogajanjih posameznih držav za vstop v Unijo. Najkorenitejše spremembe so bile sprejete v letih 1960–1961, torej pred tretjo, uspešno prošnjo Velike Britanije za vstop v Evropsko skupnost. Sklenemo lahko, da so države pristopnice potencialno podvržene prilagoditvam oz. spremembam na naslednjih področjih (Fink Hafner in Lajh 2005, 32): 1) institucionalno prilagajanje izvršne oblasti in vzpostavitev jedra izvršne oblasti; 2) prilagajanje zakonodajne oblasti; 3) spremembe v odnosih med zakonodajno in izvršno oblastjo; 4)

79

institucionalno in procesno prilagajanje na posameznih javnopolitičnih področjih; 5) spremembe v odnosu med nacionalno in regionalno oz. lokalno ravnijo. 5.2 Prepreke za vzpostavitev sociopolitične integracije

Združitve so se navadno vršile pred ključnimi zgodovinskimi trenutki, npr. pred tisoč leti rast mest in moderna doba zadnjega tisočletja. Vse komponente kulture se spreminjajo v kontekstu celovitih sprememb v strukturi družbe. Združitev zahteva mnogo prilagajanj celotnega socialnega sistema in prilaganj znotraj tega sistema. 5.2.1 Nacionalne vojske

Najvišja oblika integracije zahteva tudi izvajanje skupne obrambne politike s skupno vojsko. Posamezne države bi se morale odpovedati lastni vojski in zaupati svojo varnostno in obrambno politiko nadnacionalni organizaciji. V zgodovini Evropske unije je prenos obrambne suverenosti na skupno dogovorjene norme in institucije novost. Področje obrambe je bilo prepuščeno državam članicam v samostojno urejanje. To vprašanje je po našem mnenju ena izmed največjih preprek za vzpostavitev socialnopolitične integracije. Države namreč ne bodo kar tako prepustile svoje nacionalne varnosti nekomu drugemu, čeprav bi same sodelovale pri tem. Skupna varnostna in obrambna politika Evropske unije (EVOP) zaenkrat deluje tako, da se skuša postopoma oblikovati skupna obrambna politika, ki vodi do skupne obrambe, ne pa tudi do skupne vojske v smislu ukinitve nacionalnih vojsk. Politika Unije ne posega v naravo varnostne in obrambne politike držav članic in spoštuje obveznosti držav članic, ki izhajajo iz njihovega članstva v NATU. Potrebno je poudariti, da EVOP ni v nasprotju s skupno zunanjo in varnostno politiko NATA, ampak je z njo celo združljiv. Ustanovitev Evropske obrambne agencije leta 2004 kot agencije za skupno oblikovanje politike vojaških nabav in razvoja vojaške opreme je del novega procesa obrambnega poenotenja, drugi del pa predstavlja oblikovanje skupnih obrambnih sil. To prinaša številne posebnosti. Prva je spoštovanje kulturne raznolikosti – multikulturna sestava vojaških sil je v nasprotju s tradicionalno vojaško (patriotsko in nacionalno usmerjeno) etnocentrično kulturo. Integracija vojsk različnih narodov in kultur zahteva od vojakov relativiziranje pomena etnične pripadnosti in razvijanje svetovljanskega domoljubja. Razvoj takih vrednot je mogoč, vendar nikakor enostaven. Integracijo večnacionalnih enot ovirajo tudi različni jeziki. Težave so še v organizacijskih kulturah vojsk iz različnih držav (oprema, disciplina, prehrana …). Premagovanje razlik je mogoče, vendar zahteva čas in veliko skupne volje ter pripravljenost držav za ta korak. Državljani držav, ki imamo v spominu razpad države na ločnicah med narodi ter razpad vojske, ki je hotela biti nadnacionalna, smo bolj skeptični (Jelušič 2007, 8). Za izvajanje EVOP se uporabljajo zmogljivosti, ki jih dajejo na voljo države članice. Poudarjamo, da ne gre za skupno vojsko, ker ima vsaka država članica še vedno in bo najverjetneje še naprej imela svojo nacionalno vojsko. Nemška kanclerka Angela Merkel, trenutno predsednica Sveta Evropske unije, je ob 50. obletnici podpisa Rimskega sporazuma napovedala prihodnji cilj Evropske unije: evropska vojska. Že leta 1995 je

80

Brzezinski v svojem delu Izven nadzora: globalno vrenje na pragu 21. stoletja trdil, da bi politično združena Evropa morala imeti vojaško moč. Kljub temu da Amerika nasprotuje krepitvi evropskih vojaških zmogljivosti zunaj NATA, bo politično združevanje Evropo skoraj gotovo prisililo v združevanje njenih oboroženih sil. Meni tudi, da zaradi tega Evropi ne grozijo niti politična izolacija niti negativne gospodarske posledice. Prej nasprotno. Mnogi v združevanju Evrope in razvijanju skupne evropske obrambne moči vidijo najboljše jamstvo za preprečevanje evropskih konfliktov. Vojaško samozadostna Evropa bi prej poglobila globalno stabilnost, kot pa jo ogrozila (Brzezinski 1995, 108). 5.2.2 Kulturna različnost

Še enkrat omenjamo Samuela Huntingtona, ki trdi, da se svetovna politika danes oblikuje po merilih kulture in še posebej po merilih civilizacij, ki določajo identiteto posameznih narodov. Največ konfliktov v sodobnem svetu nastaja po njegovem mnenju prav zaradi razlik med civilizacijami in zaradi nepoznavanja oz. nesprejemanja kulture drugih. Kulturna moč v sodobnem svetu hkrati ločuje in združuje. Narodi s skupno kulturo se danes združujejo (Nemčija, Koreja), družbe, ki so temeljile le na ideoloških ali zgodovinskih temeljih, pa razpadajo (SZ, Jugoslavija, Bosna). Tako danes glavno težavo svetovne politike predstavljajo kulturne razlike. Kultura pomeni skupek vrednot človeške družbe in je rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja. Nanaša se lahko na člane določene ožje skupine, širše skupnosti, določene organizacije ali na celotno družbo. Potem ko se uveljavi, prehaja iz generacije na generacijo, determinira vrednote, stališča in obnašanje. Nikakor ni konstanta, ampak se v času spreminja glede na spreminjanje okolja, v katerem nastaja. Za uspešno mednarodno sodelovanje je potrebno kulture drugih narodov spoznati, jih razumeti in se jim v mejah dopustnega prilagoditi (Kenda 2001, 90). Res je, da so mednarodne organizacije, kot je Evropska unija, ki temeljijo na državah z združljivo paleto kultur, uspešnejše od tistih, ki skušajo prestopiti te meje. Tako so države kljub jasno določenim političnim mejam vendarle dočakale, da so se njihove vlade zavestno odpovedale delu lastne suverenosti zaradi prednosti, ki jih prinaša včlanitev v Evropsko unijo. Ne glede na demokratične in miroljubne sporazume, ki so temelj njenega nastanka, so nekatere države čutile potrebo po poudarjanju lastnih kulturnih razlik, da bi se ločile od nadnacionalne tvorbe. "Ne povezujemo držav, ampak združujemo ljudi," je leta 1952 dejal Jean Monnet. Cilj je ustvariti takšno unijo, ki bo blizu njenim državljanom. Te besede, zapisane v preambuli Maastrichtskega sporazuma, se zdijo zelo skope, vendar je njihov namen ustvariti "Evropo ljudi" oz. "Evropo državljanov". To pomeni predvsem uporabiti kulturo kot vodilo. Znanstvena, umetniška in politična načela so se preko vseh vrst geografskih, verskih in političnih meja v stoletjih medsebojno prilagajala in se oplemenitila ter ustvarila skupno osnovo za mnoge kulture današnje Evrope. So različne in državljani Evrope so del zgodovine, ki ji daje svoj prostor v svetu in zaradi česar je tako posebna. Evropa je celina z različnimi tradicijami in jeziki, vendar tudi s skupnimi vrednotami. Evropska unija te vrednote brani, razvija sodelovanje med evropskimi narodi in krepi

81

njihovo enotnost. Pri tem ohranja raznolikost in skrbi, da državljani čim bolj sodelujejo pri sprejemanju odločitev. Ideja evropskega državljanstva odseva osnovne vrednote, ki si jih ljudje v Evropi delijo in na katerih temelji evropska integracija. Njena moč je v brezmejni kulturni dediščini. Evropa v ožjem smislu ima značilnost, ki jo ima morda in edino le Evropa in katere nihče ne zanika: rimskost oz. natančneje latinskost (Brague 2003, 27). Evropska unija temelji na načelu "enotni v različnosti": različnosti kultur, običajev in prepričanj ter jezikov. Zadnja širitev Evropske unije je bila zagotovo najbolj ambiciozna. Ta še nikoli prej ni sprejela toliko novih držav, še nikoli prej se njeno ozemlje in prebivalstvo nista tako povečala in še nikoli prej ni poznala tolikšne zgodovinske in kulturne raznolikosti. Ta zgodovinska priložnost bo ponovno združila evropsko celino, utrdila mir, stabilnost in demokracijo ter omogočila njenim narodom, da bodo uživali plodove napredka in blaginje, ki ju bo prinesla združitev. Takšne so vsaj napovedi, ki so po našem mnenju preveč optimistične in jih ne bo lahko doseči. 5.2.2.1 Jezikovna različnost

Vprašanje vključitve v Evropsko unijo je vselej povezano z vprašanjem ohranjanja in razvijanja lastne nacionalne identitete, ki je večinoma neposredno povezana z jezikom. Na prvi pogled se zdi, da evropski integracijski procesi na posameznih področjih pomenijo nevarnost za jezikovno in kulturno identiteto posameznih skupnosti, toda izkušnje nekaterih pridruženih članic, npr. Švedske ali Finske, kažejo, da je nacionalni jezik po vključitvi v Unijo deležen bistveno večje pozornosti kot prej. Za obstoj in uporabnost nacionalnega jezika se je potrebno boriti, kaj nasprotnega bi bilo nespametno in celo nevarno. Snovalci Evropske unije so to vedeli že od začetka. Vsaka zahteva po evropski jezikovni uniformiranosti bi glede na evropsko zgodovino mednacionalnih sporov že v kali onemogočila sleherno povezovanje (Stabej 2002, 157–159). Kljub temu se je leta 2001 pojavil predlog osnutka reforme, ki bi dal prednost angleškemu jeziku. Predlog, da bi vsa politična besedila prevajali izključno v angleški jezik, je bil k sreči takoj zavrnjen. V Uniji je trenutno uradnih 23 jezikov. Status uradnega jezika Unije je zagotovljen vsem državnim jezikom članic, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je EU obljubljena dežela popolne jezikoven enakopravnosti. Uradnost nacionalnih jezikov je sicer zagotovljena, njihov status delovnega jezika pa se (razen nekaterih jezikov "velikih" držav) dejansko uresničuje le v nekaterih govornih položajih. Zato je vztrajanje pri jezikovni enakopravnosti nujna sestavina vsake državne jezikovne politike. Potrebno je tudi ozavestiti državljane o komunikacijski prednosti in simbolični vlogi, ki jo ima komuniciranje v svojem jeziku. Hkrati je potrebno izvajati učenje tujih jezikov, še posebej tistih, v katerih poteka komunikacija v Uniji. Nekateri avtorji (Trompenaars in Hempden - Turner) so kot najvišjo stopnjo kulture označili nacionalno kulturo. In jezik je prav gotovo najvidnejša značilnost neke kulture. Narodi so se v zgodovini borili za obstoj svojega jezika in s tem neposredno tudi naroda, kulture. Zato ne smemo zanemariti strahu, ki se pojavlja ob vključevanju v evropske integracije. Za jezike "velikih" v Evropi se ni potrebno bati, potrebno pa je poskrbeti za

82

preživetje jezikov "malih". Zaskrbljeni evrokrati opozarjajo, da je v praksi nemogoče obvladati toliko jezikov velike Evrope. Nedvomno se bo vsak narod še naprej boril za obstoj svojega jezika in ne bo dopustil zamenjave z nekim bodisi novim nadnacionalnim jezikom bodisi z angleščino. In ravno ti napori, ki pa so nujni tudi za ohranjanje nacionalne identitete, so eden izmed razlogov, da Evropska unija ne bo, skoraj gotovo lahko trdimo nikoli, dosegla najvišje stopnje integracije. Integriran nadnacionalni sistem, ki predstavlja šesto, torej zadnjo stopnjo integracije, zahteva namreč popolno poenotenost sociokulturnega sistema. To pa iz jezikovnega vidika nikakor ni mogoče. Kvečjemu je lahko zagotovljena enakopravnost sobivanja različnih jezikov, enega univerzalnega jezika, ki bi bil osnova za vzpostavitev popolnoma poenotenega kulturnega sistema, pa ob takšni zgodovinski jezikovni dediščini ne moremo doseči. To zaenkrat niti ni cilj Evropske unije, vsaj še nekaj časa ne. 5.2.2.2 Verska različnost

Katere so skupne značilnosti religij evropskih držav? Grace Davie (2005, 30) povzema O’Connella (1991, 35), ki ugotavlja tri formativne teme, združene v oblikovanju in preoblikovanju Evrope. Te so judovsko-krščanski monoteizem, grški racionalizem in rimska organizacija. Dejavniki se spreminjajo in razvijajo, njihove kombinacije pa lahko vidimo v (pre)oblikovanju načina življenja, ki ga zdaj prepoznavamo kot evropskega. Znotraj takšnih kombinacij je religijska rdeča nit dobro vidna. Posebej moramo poudariti pomen religijske dediščine Zahodne Evrope kot ključnega dejavnika pri razvoju celine – in verjetno tudi njene prihodnosti – ter vpliva te dediščine na vrsto kulturnih vrednot. V zgodovinskem in geografskem smislu je religija – ali natančneje krščanska religija – primer dejavnika, ki je s pomočjo oznanjanja univerzalne in ekskluzivne vere poskušala ustvariti skupnost vrednot in ver po vsej Evropi ter drugod. Na skupno religijsko dediščino, ki temelji na krščanskih vrednotah, lahko gledamo kot na bistvo "evropske" civilizacije, ki ji hkrati daje tudi vsebino (Harding et al. 1987, 29). Vse to potrjuje O’Connellove zgodovinske zaključke. Takoj ko vpeljemo idejo o spreminjanju vrednot, o čemer Davie (2005, 31) govori, postane situacija sporna. Pojavijo se vprašanja, kot so: Do katere mere je primat, ki ga ima religija pri oblikovanju vrednot, še ustrezen? Ali ni vloge religije spodkopal proces sekularizacije? Ali lahko ob prelomu stoletja trdimo, da je religija še vedno osrednji element našega vrednostnega sistema? Njen vpliv je vsekakor vedno bolj potisnjen na obrobje sodobne evropske družbe. Ali pa morda ne? Iskanje odgovorov nam olajšajo ugotovitve raziskave EVSSG15, ki jih povzema Davie (2005, 29–46). Poglavitna ugotovitev je, da Zahodnoevropejci na splošno ostajajo necerkveni, ne pa tudi sekularni. Opazen upad števila obiskov verskih obredov do sedaj namreč še ni vplival na socialno opuščanje religijskega verovanja. Številni Evropejci sicer ne pripadajo več religijskim institucijam v pravem pomenu, vendar še niso opustili številnih globoko zasidranih religijskih aspiracij. Vprašanje je, ali smo res tik pred čisto drugačnim, izrazito bolj laičnim 21. stoletjem. Zelo težko je napovedati, kako se bo razvijal odnos med vero in pripadanjem. Lahko se zgodi, da bo nominalna vera v bližnji 15 Raziskava evropskih vrednot je najpomembnejša mednarodna raziskava človekovih vrednot, ki je bila

prvič izvedena leta 1981, nato še leta 1999. Pripravila jo je skupina EVSSG (European Values System Study Group).

83

prihodnosti postala norma. Po drugi strani pa se lahko obe spremenljivki postopno približata, medtem ko se bo nominalna vera spremenila v brezverje. V tem trenutku lahko o tem samo ugibamo. Zanimivo je, da je, ne glede na stopnjo verovanja, razvrstitev po vsej Evropi skoraj ista. Medsebojna odvisnost religijskih indeksov in družbeno-ekonomskih spremenljivk potrjuje obstoj družbeno-religijskih vzorcev, ki segajo preko državnih meja. Jasno je, da se je Zahodna Evropa do določene mere že sekularizirala, zato bo podoba evropske religije v prihodnosti precej drugačna. Najočitnejša razlika je med opazno bolj religioznimi katoliškimi evropskimi državami ter manj religioznimi državami protestantskega severa. Stopnja religijske prakse je npr. v Italiji, Španiji, Belgiji in na Irskem občutno višja kot drugod. Na drugi strani je stopnja odsotnosti religije oz. pripadnosti kakršnikoli veroizpovedi višja v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in morda tudi v Veliki Britaniji (natančneje v Angliji). Omenjena raziskava razlikuje med štirimi evropskimi tipi v smislu religijske pripadnosti: katoliške države (Španija, Italija, Irska), pretežno protestantske države (Danska, Velika Britanija in Severna Irska), države z mešanico religij, v katerih število tistih, ki ne pripadajo nobeni religiji, predstavlja znaten del prebivalstva (Nemčija) in skupino "region laïque" (Francija, Belgija, Nizozemska in morda tudi Anglija). Brez vključitve t. i. religijskih manjšin, ki postajajo vedno bolj pomembne, bi bilo nesmiselno delati kakršenkoli pregled evropske religije ob koncu 20. stoletja. Prva manjšina so Judi, ki so v Evropi prisotni že stoletja. Največji skupnosti živita v Franciji in v Veliki Britaniji. Druga manjšina je islamska skupnost, ki je po številu pripadnikov druga največja nekrščanska vera v Evropi. Dejstvo je, da ostaja islam v Evropi prisoten, zato se Evropejci ne moremo več distancirati od razprav o muslimanskem svetu. Mirno sobivanje islama in zgodovinsko krščanske Evrope ne more biti in tudi nikoli ni bilo samoumevno. Prav tako tudi muslimani ne morejo odkrito sprejeti religijskih načel "živi in pusti živeti", ki jih prevzema večina sodobnih Evropejcev. Ostane še en vir raznolikosti, to je prisotnost novih religijskih gibanj v vseh evropskih družbah, katerih pomen ostaja kontroverzen. Tovrstna gibanja brez dvoma pritegnejo precej medijske pozornosti in so pomembni na področju sociologije religije, saj so nehote postala barometer sprememb, ki se dogajajo v sodobni družbi (ibid., 37–39). Eno najresnejših vprašanj, s katerimi se Evropa srečuje, je potreba po oblikovanju in vzdrževanju strpne in pluralne družbe v Evropi, tj. v celotni Evropi, v Evropski uniji in tudi v posameznih državah. Evropska unija potrebuje strpnost do religijskih razlik. Toda kako se bo del Evrope, ki je bil dve tisočletji neločljivo povezan s pretežno krščansko tradicijo, uspel prilagoditi raznolikosti religijskih skupnosti? Po našem mnenju je potrebno jasno ločiti med tradicionalno krščansko cerkvijo in iskanjem prostora v sodobnih evropskih družbah, v katerem bodo lahko uspešno delovale vse religije. Nedvomno se bodo pojavile težave, če ne bodo jasno določene agende. Občasno si vse religijske skupnosti z združenimi močmi prizadevajo za uveljavitev skupnih interesov. Včasih pa so njihove potrebe nezdružljive, zato se poskusi, da se ugodi vsem, vedno končajo tako, da nihče ni zadovoljen. Medreligijsko spoštovanje je še posebej občutljivo področje. Omenimo še eno možnost: ideja civilne religije Evrope, ki bo presegla meje narodov, ki jo sestavljajo. Brez vsaj delnega zavedanja skupne identitete in skupne dediščine Evropska unija zelo verjetno ne bo mogla postati učinkovita socialna realnost, kaj šele integriran sociokulturni sistem.

84

5.2.2.3 Ostala nacionalna razhajanja

Za prilagoditev nacionalnega sistema je potrebno preoblikovati oz. prilagoditi vse njegove sestavine nadnacionalnemu sistemu. Izpostavili bi še ostale dimenzije, ki opredeljujejo nacionalna razhajanja. Povzemamo jih po Raskin et al. (2002, 54–70). Kot prvo nacionalno razhajanje je izpostavljena dimenzija vrednot in znanja. Prevladujoče vrednote določenega nacionalnega sistema določajo, kaj je dobro, resnično in lepo. Opisujejo, kaj ljudje hočejo in kako hočejo živeti. Vrednote so kulturno pogojene in odsevajo socialni dogovor o tem, kaj velja za normalno in primerno. Odvisno od prevladujočih vrednot nacionalnega sistema, poskuša družba obdržati razmerje med sovraštvom in strpnostjo, med individualizmom in solidarnostjo ter med materializmom in duhovnimi vrednotami. Podobno se dogaja z drugo dimenzijo, to je demografija in socialne spremembe (ibid., 57–58). Človeške naselbine in njihovi socialni odnosi so izpostavljeni hitrim in temeljitim spremembam. Rast populacije, širitev mest, nenehni preobrati pravic in globalizacija so odločilni demografski in socialni trendi. Demografska in socialna združitev sta glavna vidika globljega povezovanja. V zadnji četrtini stoletja smo bili priča izrednemu napredku naproti univerzalnim človekovim pravicam, zaščite nacionalnih kultur in okolja. Te pravice ščitijo državljane na nacionalnih ravneh in na internacionalni ravni, preprečujejo genocid, mučenje, ščitijo ženske in otroke. Izražajo se z mednarodnimi sporazumi, ampak njihova uresničitev ni popolna. Pravice so pogosto v konfliktu. Umetnost je spoštovati pravice manjšin in se izogniti njihovi razpršitvi samo na posamezne identitete, območja ali celo narode. Socialna združitev bi se morala osredotočiti na dobrobit revnih, zagotoviti preživetje in povečati enakost med ljudmi različnih narodnosti. Ne smemo pozabiti na razhajanja v nacionalnih gospodarstvih in nacionalnih oblikah vladanja. Gospodarska spojitev pomeni pomikanje proti sistemu produktivnosti, razpršenosti in odločanja, kar je skladno z načeli enakosti, trajnosti in zadovoljevanja človekovih potreb. Upoštevati je potrebno tudi razlike v nacionalnih politikah, kot so okoljska, energetska in tehnološka (ibid., 66). Vsaka nacionalna politika ima svoje značilnosti in poleg kulturnih, zgodovinskih in verskih razhajanj je tudi to vzrok, zaradi katerega je Evropski uniji onemogočeno, da postane integriran nadnacionalni sistem. 5.2.3 Evroskepticizem

Evroskeptiki so Evropejci, ki predstavljajo nasprotje "Evropejcev". Njihov način mišljenja je označen kot "anti-evropski". Evroskepticizem in evroskeptiki sta pojavni obliki političnega upora v integracijskem procesu. To ni nov fenomen, čeprav se kot takšen ne pojavlja v literaturi o evropskih integracijskih procesih. Evroskepticizem pomeni nasprotje evropski integraciji in sovpada z željo po razpadu integracije, ki je bila že vzpostavljena. Največkrat se pojmuje kot nasprotovanje razvoju nadnacionalnih institucij, ki omejujejo nacionalno suverenost. Pomeni nasprotovanje nadaljnji širitvi Unije z novimi članicami, nadaljnjemu širjenju pristojnosti Unije in spremembam sedanjih pristojnosti na račun nacionalnih držav (Katz 2002, 2). Evroskeptiki lahko sledijo svojim uničujočim ciljem, ampak njihov evroskepticizem ima tudi konstruktivne (ustvarjalne, plodne) učinke. Nasprotniki Evropske unije so tudi njeni sooblikovalci oz. soustvarjalci. Evroskepticizem je različen v državah članicah Unije in v

85

državah, ki niso njene članice. Francoski evroskepticizem je naravnan proti Evropski ustavi in se je oblikoval na podlagi mišljenja, da Unija ni dovolj socialna, da je celo preveč liberalna. Češki evroskeptiki pa menijo, da je Unija premalo liberalna, preveč socialna, če ne celo socialistična. Že samo ta dva primera kažeta, da gre za dve popolnoma različni obliki evroskepticizma. Prelomno leto Evropske unije je bilo leto 1989, saj so bile njene članice izključno države Zahodne Evrope, združene zaradi ideje, da je potrebno izkoreniniti nacionalizem in antagonizem iz druge svetovne vojne in hkrati vzpostaviti skupen trg. Takratna Evropa je bila ločena z železno zaveso, ki je danes več ni, zato se predvsem stare članice sprašujejo, kje je meja Evrope. 5.2.3.1 Rast evroskepticizma

Običjano je evroskepticizem močnejši v bogatejših državah ne glede na to, ali so polnopravne članice (Velika Britanija, Švedska, Danska, Francija) ali celo nekandidatke (Švica). Evroskepticizem se med državami razlikuje. V državah, ki niso v Uniji, se kaže kot nasprotovanje pridružitvi k Evropski uniji, v državah članicah Unije, ki ne sodelujejo v Evropski monetarni uniji (Velika Britanija, Danska, Švedska), pa predstavlja nasprotje članstvu. Evroskeptiki nasprotujejo ideji federativne Evrope, v smislu federacije, ki je bolj integrirana, kot so npr. Združene države Amerike. Prav tako nasprotujejo vsem sredstvom, ki bi to lahko omogočila (Eurosceptic.com 2007). Posledica številnih dogodkov je rast skepticizma glede smeri razvoja Evrope, kar zatira evropski idealizem in povzroča razočaranje. Po mnenju Labohma (2003) strastni privrženci združene Evrope ne prepoznajo ali celo nočejo prepoznati evroskeptičnih gibanj. Propad Lizbonske strategije, sprejete leta 2000, je prvi razlog za rast evroskepticizma. V tej strategiji si je Evropska unija zadala, da postane konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu v roku desetih let, ki bo sposobno zagotoviti gospodarsko rast in omogočiti večje število delovnih mest ter zagotoviti socialno varnost. Ta poteza je bila pogosto označena kot neke vrste "kapitalizem s človeškim obrazom", ki izziva ameriški socialnoekonomski sistem, in v očeh mnogih Evropejcev ostaja nepopoln (ibid.). Kakorkoli, evroskepticizem je v porastu in Evropi ne uspeva najbolje, da bi ga zaustavila oz. spremenila s pozitivnimi ukrepi. Namesto tega ravno zaradi poudarjanja idealizma nastaja "evroskleroza". Idealizem je sicer v redu, ampak dobrodošel bi bil tudi kanček realnosti. 5.2.3.2 Vpliv Velike Britanije kot poglavitnega evroskeptika

Velika Britanija velja za začetnico ekvroskeptičnega gibanja, celo sama je ustvarila izraz evroskepticizem. Tudi Francija je bistveno prispevala k rasti tega gibanja. Tipična značilnost nacionalne politične kultur je razumljena kot spodbujevalka evroskepticizma, ki se izraža s politiko vladajočih strank v Veliki Britaniji. Preučevanje britanskega evroskepticizma nas je privedlo nazaj do osnovnega vprašanja evroskepticizma. Evropska integracija zagotovo postaja pereče vprašanje nacionalnih političnih razprav (Harmsen 2005).

86

Britanski evroskeptiki so pogosto proti politični in birokratski centralizaciji, so pa naklonjeni drugim evropskim lastnostim, kot je prosta trgovina. Nekateri britanski evroskeptiki zagovarjajo superiornost britanskih institucij, tradicije in metod ter hkrati spoštujejo te značilnosti sosedskih držav. Opozarjajo na to, da ima Velika Britanija kot ena največjih svetovnih ekonomij in stalna članica Varnostnega sveta OZN močan vpliv. Opažajo tudi, da ni preproste povezave med velikostjo politične entitete in njenim uspehom. Izpostavili so dejstvo, da obstajajo številne demokratične in uspešne male države ter številne nestabilne, nedemokratične ali osiromašene velike države. Evropsko unijo vidijo kot anahronistično oz. nesodobno ravno zaradi njenega namena, da politično in ekonomsko združi celotno evropsko celino. To utemeljujejo s trditvijo, da je naklonjenost centraliziranim blokom v svetu, v katerih sta globalizacija in lokalno domoljubje dve glavni, med seboj konkurenčni ekonomski filozofiji, vedno bolj zastarela. Prav tako trdijo, da ima večina Britancev malo skupnih kulturnih ali socialnih potez z Evropo in da so bližje britanskemu duhu. V preteklih letih je v Veliki Britaniji in v državah Commonwealtha naraslo število organizacij, ki spodbujajo britanski odhod iz Unije. Veliko teh organizacij spodbuja tesnejše sodelovanje z nekdanjimi britanskimi kolonijami in z Združenimi državami Amerike (Wikipedia 2006a). Zadnje raziskave kažejo, da britanski volivci nasprotujejo vključitvi Velike Britanije v evroobmočje. Večina jih ni dobro informirana o vsebini predlagane Evropske ustave, večina pa jih tudi noče zapustiti Evropsko unijo. Velika Britanija je bila že v zgodovini naklonjena oblikovanju Evropske gospodarske skupnosti, ni pa postala ena izmed njenih ustanoviteljic, ker je menila, da ima več prednosti v trgovanju z drugimi državami Commonwealtha. Pridružila se je EFTI, trgovinskemu sporazumu, v kateri se ji ni bilo potrebno meri integrirati v tolikšni, kot če bi se pridružila EGS. Velik vpliv na to je imel Charles de Gaulle, saj se je Britanija šele po njegovem odhodu z mesta predsednika Francije pridružila EGS. Že takrat je bil evroskepticizem prisoten, še posebej v laburistični stranki (Baker 2005). 5.2.3.3 Evroskepticizem kot nevarnost za obstoj in širjenje Evropske unije

Zgodba o uspehu Evropske unije ima tudi manj znano drugo plat, iz katere je razvidno, da se je vsak napredek integracijskega procesa soočal z nasprotujočim ji evroskeptičnim uporom. Z vzpostavitvijo Evropske gospodarske skupnosti je sredi 60. let sledilo dve desetletji dolgo obdobje stagnacije in evroskleroze. Po oživitvi integracijskega procesa z Maastrichtskim sporazumom se je spet pojavila možnost, da Evropa "zboli" za evrosklerozo. Širitev Unije ni brez pomanjkljivosti. Tako je npr. Švica zavrnila članstvo v Uniji in istočasno možnost za kasnejši vstop. Norveška je že dvakrat (1972 in 1994) zavrnila članstvo. Grenlandija je leta 1986 celo izstopila iz Evropske skupnosti. Evroskepticizem je star prav toliko, kot je star evropski integracijski proces (Schymik 2006). Evroskepticizem je vedno preprečeval ali upočasnjeval evropski integracijski proces, ampak nikoli ga ni resnično ustavil ali sprožil procesa dezintegracije. Je zgodovinsko pomemben, integralni dejavnik evropskega integracijskega procesa. Njegov pomen ni eksistenčna grožnja, ampak je bolj opozicijski vplivni dejavnik v tem procesu. Kako daleč

87

sega njegov vpliv, je postalo jasno ob ustanavljanju Evropske unije. Evroskeptikom ni uspelo preprečiti Maastrichtskega sporazuma, ampak jim ga je uspelo kvalitativno spremeniti (npr. vpeljava subsidiarnosti in priznanje posebnega statusa Velike Britanije in Danske). Maastrichtski konflikt je določil smernice za Evropo z različnimi hitrostmi integriranja. Zavrnitev vpeljave evra na Danskem in Švedskem potrjuje, da ima evroskepticizem in še vedno vpliv.

88

6 DILEME O PRIHODNOSTI EVROPSKE UNIJE

6.1 Krščanska Evropa

Krščanski vpliv na evropsko kulturo je neizpodbiten. Evropa je tudi ideja oz. ideal o nečem več kot le o svobodnem trgu – Evropa želi biti etična skupnost. Hoče biti posebna, želi imeti neko identiteto, ki jo je treba razumeti v luči koncepta etične skupnosti. Potrebuje priznanje svoje zgodovine. O zgodovini Evrope smo že veliko povedali in krščanstvo je bilo vselej prisotno in je pogosto imelo pomembno kritično vlogo. Izključitev krščanstva iz zgodovine Evrope, tako stare kot moderne, ni mogoča. Weiler v svojem delu Krščanska Evropa (2005, 26) pravi: "če razumemo krščanstvo v enem izmed možnih pomenov, pogosto pa tudi v več kot enem, je še danes prav krščanstvo med pomembnimi komponentami, iz katerih gradimo Evropo." Simbolni in zelo pomemben dogodek je bila zavrnitev predloga – najprej pri konvenciji, ki je sestavila Listino o temeljnih pravicah Evropske unije, nato še pri konvenciji, ki je izdala Osnutek evropske ustave – da bi bila v preambuli teh dveh dokumentov Bog ali krščanstvo omenjena sli vsaj nakazana z drobnim namigom. Mnogi predstavniki te konvencije so zahtevali vključitev omembe krščanstva, judovsko-krščanske tradicije ali vsaj evropske verske dediščine. Vse tri zahteve so bile zavrnjene. 6.1.1 Krščansko zgodovinopisje evropske integracije

V 15. stoletju se je pojavila beseda Evropa kot sinonim za krščanstvo in takrat so se tudi ljudje na latinskem Zahodu najbolj identificirali s krščanstvom. Religija, in ne geografska ali nacionalna pripadnost, je bila skupni temelj različnih skupin ljudi takratne zahodne družbe. Weiler (2005, 25) trdi, da je krščanstvo zgodovina Evrope, brez katere ta ne more imeti nobene identitete, nobene zgodbe. Skratka, krščanstvo je bilo zmeraj prisotno in je pogosto imelo pomembno kritično vlogo. Krščanstvo ima do združevanja Evropejcev poseben odnos in razumevanje ne glede na to, da je Evropa v nekaterih delih močno razkristjanjena in se v krščanstvu več noče prepoznati. Evropa bi lahko postala eno zato, ker je zaradi krščanstva stoletja imela eno vero, eno moralo in enake ali celo iste družbene in politične institucije Svetega rimskega cesarstva. Toda Evropa se je začela deliti zelo zgodaj. Razcepitev krščanstva – delitev na katoliško in protestantsko Evropo v 11. stoletju – smo omenili že v prejšnjih poglavjih. Da bi krščanstvo postalo uradna vera Unije, je nesmiselno prepričanje, lahko pa bi se v preambuli Ustave omenila kulturna in krščanska identiteta kot verska naravnanost, seveda skupaj z laično. Krščanstvo moramo omeniti skupaj z zgodovino evropske integracije. Krščansko zgodovinopisje evropske integracije ima dvojno vrednost. Za dejavne kristjane predstavlja spodbudo k bolj celostnemu pogledu, v katerem naj bi zgodovinsko pripoved povzemalo prav versko stališče. Za nekristjane pa prispeva k popolnejšemu in globljemu razumevanju evropskega projekta.

89

6.1.2 Krščanstvo in Evropska ustava

Ali omemba krščanstva resnično sodi v preambulo Evropske ustavne pogodbe? Kaj navadno piše v preambulah? Slovenska ustava v preambuli omenja človekove pravice, pravico do samoodločbe ter večstoletni boj za narodno osvoboditev. Nemška ustava se začne z besedami: "Zavedajoč se odgovornosti pred Bogom in ljudmi […]" ter obljublja zavzemanje za svetovni mir. Francoska ustava se v preambuli sklicuje na geslo francoske revolucije, torej na enakost, svobodo in bratstvo. Čehi v preambuli govorijo o obnovljeni neodvisnosti, naslanjanju na tradicijo češke državotvornosti, človekovi časti, svobodi, demokraciji, človekovih pravicah, civilni družbi, varovanju in razvijanju kulturnih, materialnih in duhovnih dobrin. Španska ustava govori o pravici, svobodi in varnosti, pravični socialni in gospodarski ureditvi, vladavini prava, ljudski volji ter človekovih pravicah. Portugalska ustava pa se začne s podatkom, da je vojska aprila 1974 odpravila fašistični režim in da je revolucija ponovno vzpostavila človekove pravice ter svobodo. Žerdin (2004) je zapisal, da so preambule v resnici navaden cvetober, saj Boga najdemo tam, kjer ga ne pričakujemo (denimo pri Nemcih). Pri zahodnih sosedih v prvem členu piše, da je Italija demokratična republika, temelječa na delu. Tudi v evropski ustavni pogodbi je veliko idej. S čm naj bi se začelo evropsko ustavno besedilo? Ali je temelj antika, renesansa, razsvetljenstvo, krščanstvo? Zavrnitev omembe Boga oz. krščanstva v Pogodbi o Ustavi za Evropo po Weilerjevem mnenju na značilen način razkriva položaj krščanstva v sodobni evropski javnosti. Evropska ustavnost mora tudi na simbolni ravni spoštovati pluralnost nacionalnih ustavnih naravnanosti. V preambuli je prisotna simbolika, ki prevzema italijansko ali francosko laičnost in hkrati pomeni zanikanje angleške, grške ali nemške ustavne naravnanosti, pri katerih se v ustavah omenja Bog oz. krščanstvo. Zgled take rešitve bi po Weilerjevem mnenju, s katerim se v celoti strinjamo, morala biti ravno nova poljska ustava, ki v preambuli omenja tiste, ki verujejo v Boga kot vir resnice, pravice, dobrote ter lepote, ter tiste, ki te vere ne delijo, a spoštujejo univerzalne vrednote, ki zanje izhajajo iz drugih virov, enaki v pravicah in zavezah k skupnemu dobremu. Navedena rešitev v polnosti upošteva ustavno heterogenost evropskih narodov, ki jo je treba ohranjati in negovati. Hkrati daje svobodo pripadanja oz. nepripadanja določeni veroizpovedi. Potrebno je tudi upoštevati, da je krščanska misel del evropske dediščine, in sicer tako za verujoče kot za neverujoče, enako za kristjane in nekristjane. Le tako se lahko, po našem mnenju, zagotavlja enotnost v različnosti. Omemba krščanske tradicije za prebivalca Unije na prvi pogled nima nobenega pomena za kakovost njegovega življenja. Toda izrecna omemba bi po mnenju privržencev sekularne Unije lahko imela precejšnje posledice. Omemba krščanskih vrednot je članice razdelila na tri tabore. Tiste, ki so za, tiste, ki so proti, in nevtralne, ki se jim o tem ne zdi vredno razpravljati. Pritiski Vatikana in grške pravoslavne cerkve, anglikancev, evangeličanov in drugih verstev po omembi krščanskih vrednot se stopnjujejo. Pisci ustave v svoji končni različici preambule ustave Boga ali krščanskih vrednot ne omenjajo, temveč se sklicujejo na kulturno, versko in humanistično dediščino Evrope. Vatikan že od začetka zahteve za spremembo besedila ustave poudarja, koliko držav podpira omembo krščanskih korenin. Toda večkrat precej zmedeno, saj enkrat omenja osem držav, drugič sedem, sedaj pa kar enajst. Za največjo zagovornico velja Poljska. Od sedanjih članic omembo krščanstva v bodoči Evropski ustavi podpirajo Španija, Italija in

90

Irska. Ideji so zelo naklonjene tudi Portugalska, Avstrija in Nizozemska. Nove članice so še bolj naklonjene krščanskim koreninam. V drugem taboru za največji zaveznici Francije, ki se zavzema za ločenost države in veroizpovedi, dosežene s francosko revolucijo, veljata Belgija in Luksemburg. Pridružil naj bi se jim še skandinavski blok s Finsko, Švedsko in Dansko. Ostale države so bolj ali manj nevtralne glede te teme, med njimi je tudi Slovenija. Uradnega stališča Slovenije ni, so pa jasna stališča naših strank. Slovenski demokrat dr. Miha Brejc pojasnjuje, da je njihova stranka v času konvencije dala pobudo za omembo krščanstva v ustavi in da naj bi se za to zavzemala še naprej. Toda če bi zaradi tega prišlo do zastoja pri dogovoru glede ustave, ne nameravajo vztrajati (Cerar 2006). Naj zaključimo razpravo s citatom nekega člana konvencije (citirano v: Black 2003): "Bog ni skupen imenovalec Evrope. Potreben bi bil čudež, da bi bilo njegovo ime zapisano na prvi strani Evropske ustave." 6.1.3 Evropska normativnost

Te pomembne teme se je lotil Weiler (2005, 87–125), ki v svoji razpravi poudarja, da sta Evropa in krščanski svet povezana na dva načina: zgodovinsko in konceptualno. Izpostavil je tri stvari, pomembne za evropsko ustavno normativnost. Prvič, evropska ustavnost ne sme temeljiti na prikrivanju razlik v istovetnosti evropskih narodov oz. držav. Drugič, kljub razlikam v istovetnosti obstaja jedro vrednot, ki so skupne vsemu človeštvu in omogočajo odpravljanje predsodkov. Tretja prvina pa je nadvse pomembna za oblikovanje evropske ustavnosti. Evropska ustavna normativnost mora biti namreč odprta. Posebnost evropske kulture je ravno v njeni odprtosti do drugih izročil. Poleg "grškosti" in "judovstva" Evropo opredeljuje tudi "rimskost". V nalogi smo jo že omenili, pa vendar naj poudarimo, da je ravno rimskost tista, ki pomeni položaj drugotnosti do neke prej obstoječe kulture, vključevanje in ohranjanje njenih vsebin in hkrati držo odprtosti do univerzalnega. Brague ugotavlja, da je krščanstvo bistveno rimsko in da predstavlja obliko evropskega odnosa do kulturne dediščine. Spoštovanje različnosti, ki jo krščanstvo zapoveduje, omogoča sobivanje različnosti. 6.1.4 Kriza evropske duhovnosti

V tem delu bomo povzeli ključne Weilerjeve (2005, 125–153) ugotovitve, ki odražajo trenutno stanje duhovnosti v Evropi. Weiler meni, da se Evropa nahaja v stanju globoke duhovne krize. Modernost razbija sposobnost, da bi v karkoli verjeli. Evropska integracija se po njegovem mnenju sprevrača v lastno nasprotje. Petdeset let po svojem nastanku ni več odgovor na krizo zaupanja, ampak je postala eden izmed vzrokov te krize. Gospodarski uspeh Unije je pripomogel k temu, da je Evropska unija izgubila svoje izvorne duhovne vrednote. Torej gre za učinke evropske integracije na politično kulturo in na človeškega duha. Weiler opozarja, da je zaradi te krize vse bolj ogroženo spoštovanje posameznikove subjektivnosti. Vedno bolj prihajajo v ospredje materialne dobrine, duhovne vrednote pa so zapostavljene. Zagotovo je to posledica življenjskega tempa, ki ga narekuje sodobna družba. Obstaja povezava med začetkom modernega obdobja in koncem tradicionalnih oblik religijskega

91

življenja. Bruce (citirano v: Davie 2005, 52) meni, da je pri tem ključna reformacija, ki je pospešila vzpon individualizma in racionalizma. Ta dva tokova sta bistveno spremenila naravo religije in njeno mesto v sodobnem svetu. Z razvojem evropskega ekonomskega in političnega življenja je postalo očitno, da se je pomen religije v javnosti zmanjšal. Sekularizacija je bila nujen del modernizacije, in s tem ko se svet modernizira, se tudi avtomatsko sekularizira. Ampak Amerika je drugačna, kar se pojasnjuje z ameriško "izjemnostjo", torej s sprejemanjem tega dejstva. Ta družba je posebna in je uspešno našla sožitje med religioznostjo in razvito modernostjo. Pojavil se je trg religijskih institucij, od katerih ene uspevajo bolje kot druge. Po našem mnenju je Evropa tista, ki je posebna. Je pa res, da so se institucionalne cerkve v primerjavi s prejšnjimi generacijami zmanjšale in izgubile družben pomen, vendar ostajajo zelo vplivne kot prostovoljne organizacije. 6.2 Možnosti nadaljnje širitve Evropske unije

V Evropski uniji je 27 držav, potekajo pa še pogajanja z nadaljnjimi članicami. Glavni problem predstavlja dejstvo, da Sporazum iz Nice ni predvideval tako velikega števil držav znotraj Evropske unije in zato je tudi potrebno preurediti sistem delovanja Unije. To naj bi bilo urejeno z Evropsko ustavo, na katere ratifikacijo se še čaka. V Maastrichtskem sporazumu je zapisano, da lahko vsaka evropska država, ki spoštuje načela Evropske unije, zaprosi za članstvo. O tem, ali je država evropska ali ne, politično presojajo institucije Evropske unije. Države v Svetu Evrope, ki so na meji med Evropo in Azijo, imajo načeloma pravico zaprositi za članstvo (kar se je pokazalo s priključitvijo geografsko azijskega, vendar kulturno evropskega Cipra). Unija se namerava širiti vzdolž regionalnih linij, s sprejemanjem skupine bližnjih narodov. Unija bi morala najprej rešiti svoje notranje težave, preden bi sprejela katerokoli novo članico, saj je pod Sporazumom iz Nice delovanje tako velike Unije nemogoče. Vse moči bo potrebno usmeriti v čim prejšnjo ratifikacijo Evropske ustave ali pa najti neko drugo rešitev. Dokončanje vseh poglavij acquis communautaire je predvideno v letu 2008 ali 2009, medtem ko naj bi podpis Pogodbe o Evropski ustavi sledil leto kasneje. Stališče Samuela Huntingtona je jasno – Evropa se konča tam, kjer se konča zahodno krščanstvo in kjer se začenjata islam in pravoslavje. Meja Evrope je tam, kjer je že vsaj petsto let. Začenja se na severu in teče vzdolž sedanje meje med Finsko in Rusijo ter baltiškimi državami in Rusijo, skozi zahodno Belorusijo, Ukrajino, tako da loči uniatski zahod od pravoslavnega vzhoda, skozi Romunijo med Transilvanijo s katoliškim madžarskim prebivalstvom in preostalo državo in skozi nekdanjo Jugoslavijo vzdolž meje, ki Slovenijo in Hrvaško loči od drugih republik. To je kulturna meja Evrope (Huntington 2005, 197–200). Po njegovem mnenju identifikacija Evrope z zahodnim krščanstvom zagotavlja jasno merilo za sprejem novih članic. Prednost naj bi imele tiste države, ki so kulturno zahodne in so tudi gospodarsko bolj razvite.

92

6.2.1 Širitvene možnosti na Balkan

Hrvaška je prva naslednja kandidatka za vstop v Unijo (uradno od 2004). Konec leta 2005 je Unija napovedala pristop Hrvaške najverjetneje med letoma 2008 in 2010. Republika Makedonija je kandidatka od leta 2005, vendar datum pričetka pogajanj še ni določen. Status Turčije je v preteklih letih postal predmet širokega zanimanja in obsežnih razprav. Ravno zaradi njenih posebnosti bomo Turčijo obravnavali v posebnem poglavju. Države zahodnega Balkana (Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Srbija) trenutno nimajo statusa držav kandidatk, temveč potencialnih držav kandidatk. To je posledica uspeha Stabilizacijskega in asociacijskega procesa Evropske unije. Naslednice Socialistične federativne republike Jugoslavije so vse sprejele evropsko integracijo kot cilj svoje zunanje politike. Albanija, posebna balkanska država, je bila dolgo izolirana od mednarodnih vplivov, podobno kot je danes Severna Koreja, in je zelo osiromašena. Kljub temu je njen cilj postati del evropske integracije. Je zrela članica Partnerstva za mir in je bila kot prva priznana kot potencialna država kandidatka. Leta 2003 je pričela pogajanja in v 2006 tudi podpisala Stabilizacijski in asociacijski sporazum, kar predstavlja zaključitev prvega velikega koraka naproti polnopravnemu članstvu. Njen pristop k Uniji je odvisen predvsem od njene ekonomske in politične stabilnosti. Intenzivno se je spopadla z institucijami Unije in z NATOM in je zadržala svojo vlogo vezi med zahodnoevropskimi državami in razdeljenimi balkanskimi območji (Wikipedia 2007a). Črna gora je leta 2006 z referendumom izglasovala svojo neodvisnost od Srbije in postala samostojna država. Ni še povsem jasno, kako bo to vplivalo na najmlajšo samostojno evropsko državo, ampak najverjetneje bodo pogajanja z Unijo omogočila hitro implementacijo Stabilizacijskega in asociacijskega sporazuma in s tem pospešen vstop k evropskim narodom. Črna gora se spopada z ekološkimi in pravnimi težavami ter s problemom kriminala, ki bi lahko preprečili njeno pridružitev k Uniji. Enostransko so uvedli evro kot njihovo uradno valuto že leta 1999, pred tem so uporabljali nemško marko. Leta 2006 so se pričela pogajanja in marca 2007 je že bil podpisan Stabilizacijski in asociacijski sporazum (ibid.). Bosna in Hercegovina ima še vedno veliko ekonomskih in političnih težav, vendar tudi na tem področju napreduje. Pogajanja za podpis Stabilizacijskega in asociacijskega sporazuma so se pričela leta 2005, kar predstavlja prvi korak, preden dobi status države kandidatke in preden se pričnejo pogajanja za članstvo. To se pričakuje konec leta 2007. Srbija se spopada z etnično nestrpnostjo na Kosovu in z zelo vplivno in razširjeno korupcijo. Z reformami je pričela že leta 2000 kot takratna Srbija in Črna gora. Srbska vlada bi rada pripravila državo na vstop v Unijo že med letoma 2012 in 2015. Zdi se, bo to, verjetneje po letu 2015 kot okoli leta 2012. Razlogi so domače težave in številne reforme, ki bi se že morale implementirati, ter deloma tudi institucionalna kriza Evropske unije. Pogajanja za podpis Stabilizacijskega in asociacijskega sporazuma so stekla v novembru 2005. Velika ovira pri tem je tudi dejstvo, da še niso našli zločincev, kot sta Karadžić in Mladić. Ravno zaradi tega so bila v maju 2006 pogajanja zaustavljena, njihovo nadaljevanje pa se pričakuje še v letošnjem letu (ibid.).

93

TABELA 3: PRIDRUŽITEV BALKANSKIH DRŽAV

Države Kandidatke Potencialne kandidatke

Dogodek HRVAŠKA MAKEDONIJA TURČIJA ALBANIJA

BOSNA IN

HERCEG. SRBIJA ČRNA

GORA

Pričetek pogajanj SAS16 2000 2000 1595 (AS) 2003 2005 2005 2006

Podpis SAS 2001 2001 1963(AS)/ 1995(CU) 2006 2007 2007 2007

SAS stopi v veljavo 2005 2004 1996 (CU) 2007 2007 2007 2007

Predložena vloga za članstvo 2003 2004 1987 2007 2007 2007 2007

Pridobljen status države kandidatke

2004 2005 1999 2008 2008 2008 2008

Pričetek pogajanj za članstvo v EU

2005 2008 2005 2009 2009 2009 2009

Konec pogajanj za članstvo v EU 2008/9 2011 2012 2012 2012 2012 2012

Datum predvidenega vstopa v EU

2010 2012 2015 2015 2015 2015 2015

Vir: Wikipedia 2007a Opombe: AS – Asociacijski sporazum CU – Carinska unija Prioriteta širitve Evropske unije je priključitev zahodnobalkanskih držav. Pristop Hrvaške se lahko pričakuje okoli leta 2010, sledile bi ji Albanija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Srbija, Črna Gora in Turčija – skupno ali v manjših skupinah. Evropska unija meni, da bo po tako močnem vplivu, kot ga je imela peta širitev unije leta 2004, v prihodnosti bolj naklonjena posameznim vstopom, čeprav bo mogoč tudi vstop po parih ali manjših skupinah.

16 Evropska unija se močno zavzema za mir in stabilnost na Balkanu, njen glavni cilj pa je vključiti države

regije v evropsko politično in gospodarsko okolje. Stabilizacijski in asociacijski proces je osrednji politični instrument, ki se nanaša na Albanijo, Bivšo jugoslovansko republiko Makedonijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo, Črno goro. Proces je individualno oblikovan za vsako od sodelujočih držav in vključuje finančno pomoč, sodelovanje, politični dialog, oblikovanje prostotrgovinskega območja, približevanje evropskemu pravu ter praktično sodelovanje na področjih, kot sta npr. sodstvo in notranja politika. Evropska unija ponuja državam dolgoročno možnost vključitve v Unijo, kar bi pomenilo zgodovinski dogodek v odnosih med Unijo in balkanskimi državami. Države same morajo najprej izpolnjevati določene politične in ekonomske pogoje, delati morajo predvsem na krepitvi medsebojnega sodelovanja in trgovine.

94

6.2.2 Možnosti priključitve vzhodnoevropskih držav in Južnega Kavkaza

Belorusija, Moldova in Gruzija, ki so (bile) tesno povezane z Rusijo, bodo najverjetneje ostale zunaj Unije, še vsaj lep čas. Trenutno niso sestavni del nobenega širitvenega načrta, ker se Unija osredotoča na priključitev Balkana. Konferenca v maju 2004 je pokazala, da pa širitvene možnosti na vzhod Evrope zagotovo obstajajo. Ukrajina poglablja odnose z Evropsko unijo in večina ukrajinskih politikov podpira vstop v Unijo. Oranžna revolucija leta 2004 je izboljšala možnosti te države za priključitev Uniji; opozicijski vodja Viktor Juščenko je namignil, da bo poskušal vzpostaviti še globlje vezi z Unijo, in predlagal načrt v štirih točkah: priznanje Ukrajine kot tržne ekonomije; vstop v svetovno trgovinsko organizacijo; pridruženo članstvo z Evropsko unijo; in končno polnopravno članstvo v Evropski uniji. V letu 2005 je Evropski parlament skoraj soglasno sprejel predlog za vzpostavitev tesnejših odnosov z Ukrajino z možnostjo kasnejše vključitve. Preden se lahko pričnejo pogajanja, pa je še potrebno prehoditi dolgo pot, je stališče Evropske komisije. Juščenko se je na to odzval z izjavo, da namerava poslati prošnjo za vstop v Unijo v "bližnji prihodnosti" in da namerava temeljito preučiti odnose Ukrajine s Skupnostjo neodvisnih držav17 z namenom, da evropska integracija je možna in če ni, da bo možna. Podpira ga množica vidnih evropskih vodij, še posebej Poljaki, ki zagotavljajo, da bo Poljska na vsak način promovirala vstop Ukrajine v Unijo in izpolnitev ostalih točk Juščenkovega načrta. Evropska komisija je oktobra 2005 izjavila, da je prihodnost Ukrajine v Evropski uniji, novembra 2005 pa, da lahko priključitev Hrvaške in ostalih držav nekdanje Jugoslavije zavre vstop Ukrajine, Belorusije in Moldove, češ da je ta širitev sama po sebi že zelo težka (ibid.). Moldova trenutno nima možnosti za vstop v Unijo, ker se spopada z revščino in s političnimi težavami. Vlada je izjavila, da ima Moldova težnje po pridružitvi Uniji, ampak je napredek pri tem zelo majhen. Ostaja najrevnejša država v Evropi s hitro rastočo korupcijo in naraščajočo trgovino z ljudmi. Leta 2005 je vladajoča komunistična stranka preoblikovala zunanjo politiko v smislu približevanja Evropi, da bi se izognila izgubi moči (ibid.). Odnosi Unije z Belorusijo so zelo napeti, saj so evropske institucije večkrat obsodile belorusko vlado za diktatorsko in protidemokratično vladanje in ji celo naložile sankcije. Belorusija je namesto tega dosegla tesno konfederacijo z Rusijo. Nedavne obtožbe za nepoštene volitve 2006 (Lukašenko je bil ponovno izvoljen) so še nadalje zmanjšale možnosti Belorusije, da se pridruži Uniji. Beloruski spor z Rusijo za cene plina lahko spreobrne Lukašenka, da se obrne k Evropi (ibid.). Prejšnji italijanski premier Berlusconi je leta 2002 izjavil, da bi moral biti naslednji korak v ruski integraciji z Zahodom članstvo v Evropski uniji. Zaenkrat ne kaže, da bi se Rusija pridružila Uniji v bližnji prihodnosti. Analize so pokazale, da je Rusija za več desetletij oddaljena od kvalifikacij za članstvo. Ruski predsednik Putin je izjavil, da priključitev Rusije k Uniji ni v interesu ne Rusije, ne Evropske unije, kljub temu pa se zavzema za tesnejšo integracijo na različnih področjih, vključujoč vzpostavitev štirih skupnih 17 Commonwealth of Independent States – Skupnost neodvisnih držav je ohlapno združenje 12 držav, ki so

bile republike nekdanje Sovjetske zveze.

95

področij,18 kot je bilo dogovorjeno s sporazumom leta 2003. Veliko ljudi Evropske unije je proti kakršnemukoli sodelovanju z Rusijo, saj je ne marajo. Po drugi strani pa si veliko evropskih politikov želi tesnejšega sodelovanja z Rusijo, predvsem za zagotovitev miru. Nenazadnje je bila Evropska unija ustanovljena z namenom, da bi s tesnejšo povezanostjo evropskih držav preprečevala vojne (ibid.). Kazahstan ima del svojega ozemlja v Evropi in njegovi prebivalci se smatrajo kot evropski narod. Tako je bilo izraženo v uradni izjavi Sveta Evrope leta 1999, zato je ta država kandidatka za polnopravno članstvo. Kljub temu vprašanje pristopa k Uniji še ni bilo niti omenjeno. Tri države južnega Kavkaza, Gruzija, Armenija in Azerbajdžan, so bile zelo nestabilne leta 1990, vendar se zdi, da obstaja upanje za njihovo prihodnost. Njihovo morebitno članstvo je odvisno od tega, ali veljajo za evropske države ali ne. Azerbajdžan in Gruzija se delno nahajata v Evropi, medtem ko je Armenija v celoti na azijskih tleh. Kljub temu so vse tri priznane kot polnopravne članice Evropskega sveta (kot Ciper). Prispevale so k evropski kulturi in Evropski uniji je bilo naloženo, da izrazi zanimanje za njihovo integracijo in upanje, da se konča vojna v Evropi in se pospeši razvoj. Kavkaške države so vsekakor bolj povezane z Rusijo in se bodo morale osredotočiti bolj na druge evropske partnerje, da bi postale kandidatke. Povsem nejasno je, kdaj bi se lahko pridružile Evropski uniji, so pa del evropske sosedske politike in so pogosto obravnavane kot del "širše Evrope". Najbližje članstvu v Uniji je Gruzija. 6.2.3 Možna priključitev držav članic Evropskega ekonomskega prostora (EEA) in EFTE

Švica je članica EFTE in je maja 1992 že podpisala sporazum za priključitev k Evropskemu ekonomskemu prostoru19, vendar je bil vstop s švicarskim referendumom decembra 1992 zavrnjen. Kot posledica so bila do nadaljnjega zaustavljena vsa pogajanja z Evropsko unijo o možnem pristopu. Tudi leta 2001 je bila z referendumom zavrnjena ideja o pričetku pogajanj za vstop. Glavni vzrok za takšen izid je strah pred izgubo nevtralnosti in neodvisnosti, poudarjajo švicarski evroskeptiki. Pa vendar je članstvo v Uniji še vedno tema švicarske vlade in je njen "dolgoročni cilj". Rezultat tega je podpora švicarskega prebivalstva za sodelovanje njihove države pri Shengenskem sporazumu. Shengenskemu območju so bo pridružila v letu 2007. Maja 2004 je bilo podpisanih devet bilateralnih sporazumov med Švico in Unijo, kar je "pomaknilo" Švico nekoliko bližje Uniji (ibid.). Norveška ni naklonjena zamenjavi svoje nacionalne suverenosti z nadnacionalno. Ohraniti hoče nadzor nad nafto, oljem, plinom in ribištvom in svojimi teritorialnimi vodami. Za članstvo v Evropski skupnosti je zaprosila štirikrat – 1962. in 1967. je Francija uporabila veto za vstop Norveške, 1972. in 1994. pa je norveško prebivalstvo z referendumom 18 European Union–Russian Common Spaces – Skupna področja Evropske unije in Rusije: Common

Economic space (skupno ekonomsko področje), Common Space of Freedom, Security and Justice (skupno področje svobode, varnosti in prava), Common Space on External Security (skupno področje zunanje varnosti), Common Space on Research, Education, Culture (skupno področje raziskav, šolstva in kulture).

19 Evropski ekonomski prostor je bil udejanjen januarja 1994 kot posledica sporazuma med EFTO in

Evropsko unijo. Ustvarjen je bil z namenom, da se državam članicam EFTE omogoči sodelovanje na evropskem trgu brez članstva v Uniji. Trenutno sodijo v evropski ekonomski prostor tri od štirih držav članic EFTE – Islandija, Liechtenstein in Norveška, torej brez Švice.

96

nasprotovalo vstopu v Unijo. Leta 2004 je bilo predlagano, da bi se razprava o vstopu v Unijo lahko obnovila v letošnjem letu, ampak po zavrnitvi Evropske ustave v Franciji in na Nizozemskem je jasno, da se pod trenutno vlado to zagotovo ne bo zgodilo. Norveška je članica Evropskega ekonomskega prostora, EFTE, Shengenskega sporazuma in pridružena članica Zahodnoevropske unije (ibid.). Islandija ni nikoli zaprosila za članstvo v Evropski uniji, ampak je z njo povezana preko Evropskega ekonomskega prostora. Je članica EFTE in Shengenskega sporazuma. Želi si uvesti evro, a bi ostala zunaj Unije. Kot Norveška hoče tudi Islandija obdržati nadzor nad ribištvom v svojih teritorialnih vodah, kar je poglaviten razlog, zakaj se noče pridružiti Uniji. Ker imata ti dve deželi toliko skupnega, se pričakuje, da se bosta združili oz. povezali, saj za Islandijo ne bi bilo lahko, če bi kot edina nordijska dežela ostala zunaj Unije. Zato je islandska vlada ustanovila komite, ki bi preučil možnosti za zaščito ribištva v primeru vstopa v Unijo. Prošnja za vstop v Unijo ni osrednja tema desnosredinske vlade in nobena politična stranka še ni eksplicitno izrazila želje po priključitvi Uniji, pa vendar socialni demokrati ostajajo naklonjeni vstopu. Nekdanji premier Halldor Asgrimsson je napovedal pridružitev Islandije Evropski uniji leta 2015 in dejal, da igra ključno vlogo pri tem prihodnost in velikost evroobmočja (ibid.). Liechtenstein je edina t. i. mikro država v Evropi, ki je članica EFTE in EEA. Lahko bi premislil o vstopu v Unijo, če bi se tej pridružila Švica. Če bi postal del Evropske unije, bi utegnilo to povzročiti veliko preglavic v sistemu glasovanja v Evropskem parlamentu. Je tudi podpisnik Shengenskega sporazuma. Ostale evropske mikro države, ki niso del Unije, so: Andora, San Marino, Vatikan in Monako. Vse razen Andore izdajajo svoje evrokovance, Andora pa evro samo uporablja. Njihovo gospodarstvo je bilo vedno tesno povezano z njihovimi posebnimi ekonomskimi zakoni, ki niso združljivi s standardi Evropske unije. Andora trenutno ne čuti potrebe po pridružitvi Uniji, čeprav je opozicijska stranka vstopu naklonjena. Vatikan uživa poseben status teokracije, kar je v protislovju z Evropsko unijo. Monako pripada, gledano z vidika trgovinske politike, Franciji, ampak sporazumi in pogodbe, ki jih Francija sklene z Unijo, ne veljajo avtomatično tudi za Monako. Preko Francije je Monako del Shengenskega območja. Od 2004 je član Evropskega sveta, kar predstavlja velik korak bližje Evropi (ibid.). 6.2.4 Vprašanje priključitve neevropskih držav

V Maastrichtskem sporazumu je izrecno napisano, da se Uniji lahko pridružijo le evropske države. Nikjer ni omenjeno, da bi se Unija širila preko evropskih meja. Toda nekatere neevropske države imajo glede na sporazume različne stopnje integracije z Evropsko unijo. Tak je Ciper, ki geografsko pripada Aziji, a je vseeno del Evropske unije. Pravzaprav to velja za dve tretjini Cipra, ki sta "grški" in kot taki sta v Evropski uniji, ostali del pa je "turški" oz. Turška republika Severni Ciper in je ostal zunaj Unije. Ne glede na to je Ciper prva azijska država v Evropski uniji.

97

Maroko je zaprosil za članstvo v Uniji julija 1987, vendar je bila prošnja konec leta zavrnjena z razlogom, da Maroko ni evropska država. Za zavrnitev obstajajo tudi drugi razlogi, kot sta razvijajoča se ekonomija in nerešene težave s sosednjimi državami. Tudi Kapverdsko otočje, nekdanja portugalska kolonija, bi se želela priključiti k Uniji. V letu 2005 je njihov predsednik izjavil, da bi ta dežela lahko predstavljala nekakšen most med Afriko, Latinsko Ameriko in Evropsko unijo. BDP na prebivalca je nižji od katerekoli članice Unije, pridružene članice ali države kandidatke, je pa nekoliko višji, kot ga imajo nekatere balkanske države – potencialne kandidatke. Lahko bi se ponovil primer Cipra. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je to otočje del iste skupine otokov kot Kanarski otoki (del Španije) in Madeira (del Portugalske). Trenutno Kapverdsko otočje politično ni priznano kot evropska država pa vendar, tako kot v primeru Maroka, tudi uradne zavrnitve ni (ibid.). Izrael prav tako predstavlja neke vrste posebnost, saj njegov vstop v Unijo podpirajo številni izraelski in evropski politiki. Evropski svet ni presojal, ali Izrael je ali ni evropska država, pa vendar je situacija podobna kot v Maroku – Izrael geografsko ne pripada Evropi in zaradi tega tudi najverjetneje ne bo dobil polnopravnega članstva v Uniji. Obstajajo pa možnosti tesnejšega sodelovanja, nekateri omenjajo celo možnost monetarne unije in skupnega trga. Močan argument za priključitev Izraela je njegova pretežno evropska (morda evropeizirana) kultura (ibid.). Leta 2005 je bil v nemški reviji Der Spiegel objavljen članek z idejo, da bi se Kanada priključila Evropski uniji. Trenutno imata Kanada in Unija podpisan partnerski sporazum, ki se osredotoča na različna področja, tudi na področje podnebnih sprememb. Noben kanadski politik še nikoli ni govoril o tej možnosti, ampak le o prostotrgovinskem sporazumu. 6.3 Ali priključitev Turčije pomeni spopad civilizacij?

Potrebno je razmisliti o odnosu med evropsko krščansko dediščino in islamom. Občutljivost do islama je danes povsem upravičena in povezana s prisotnostjo pomembne in vse številčnejše muslimanske manjšine v Evropi. Slednja se čuti dolžno, da svojim članom omogoči, da se bodo dobro počutili kot polnopravni evropski državljani, ki so soudeleženi pri ustvarjanju Evrope. Poleg tega je politična in kulturna prisotnost islama v evropski zgodovini stara in precej pomembna. Ne smemo spregledati dejstva, da večina turškega prebivalstva ni krščanskega, kar pa ne pomeni, da zaradi tega ne smejo biti sprejeti v Unijo. Morda obstajajo dobri razlogi, da se prošnje Turčije za pristop k Uniji odloži ali jih celo zavrne. Toda zavrnitev Turčije bi pomenila izničenje prizadevanja za pluralizem, strpnost, človekove pravice, multikulturnost, za to, kar Evropa razglaša – združeni v različnosti. Omeniti moramo dela Oriane Fallaci, v katerih opisuje in morda na nekoliko ekstremen način opozarja na problematiko oz. na posledice priključitve Turčije k Evropski uniji. Evropo je poimenovala celo Evrabija.

98

6.3.1 Ali je Turčija evropska država?

Turčija je v določenem pogledu edinstvena. Je nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, zato je pri njej močno prisotna kriza identitete. Obravnavali bomo različna mnenja o tem, ali Turčija je ali ni evropska država. Močan zagovornik mnenja, da Turčija nikakor ni evropska država, je prejšnji francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing. Ta je izjavil, da Turčija ni evropska država, ampak se samo nahaja v bližini Evrope. Zagovarja namreč stališče, da se Evropska unija ne bi smela širiti preko meja Evrope. Tturški ambasador v Evropski uniji Oguz Demiralp mu je odgovoril, da je Turčija že od 10. stoletja del Evrope in je neuničljiva povezava Zahoda in Vzhoda. Z izključno geografskega vidika Turčija res ni evropska država, saj je le 5 % njenega ozemlja v Evropi. Po drugi strani pa je Ciper v Uniji, čeprav nima nič ozemlja v okviru Evrope. Potemtakem geografska dejstva nikakor ne morejo biti merilo za odločitev, ali naj deželo Unija sprejme ali ne. Postaviti se morajo druga merila. Ali pripada Turčija Evropi s kulturnega vidika? Kaj sploh pomeni kulturno? In ali Turčija pripada Zahodu? Odgovor na to vprašanje poskušajmo najti s poskusom opredelitve Turčije z različnih vidikov: jezikovnega, rasnega, verskega, kulturnega in ekonomskega. Začnimo z najenostavnejšim argumentom – jezikovnim. Turški jezik ne spada med indo-evropske jezike, torej s tega vidika Turčija ne more biti razumljena kot evropska država. Ampak tudi finski, estonski ali madžarski jezik ne spadajo v to skupino jezikov, pa vendar so države evropske. Rasno vprašanje je bolj kompleksno. Turki sodijo med kavkaške narode z značilnostmi, skupnimi z Evropejci Turčija je zapletena država, kar se rasnega vidika tiče, je zapuščina kozmopolitizma Otomanskega imperija. . Univerza v Stanfordu je ugotovila, da imajo Turki zelo heterogeno gensko sestavo. Z ekonomskega vidika je Turčija nedvomno za Evropo, ampak prav tako so za njo tudi druge države. O ekonomskem vidiku bomo podrobneje govorili v nadaljevanju. Zgodovinsko gledano je Turčija imela osrednjo vlogo v Evropi. Osnovna ideja o nastanku Evropske unije je, da je krščanstvo oblikovalo Evropo bolj kot geografska ali narodna razsežnost. Še pred časom Mohameda je stala krščanska cerkev in oblikoval se je pojem Evrope. Dejstvo, da Turčija ni evropska država, je vprašljivo, saj je članica Sveta Evrope (1949), NATA (1952), Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (1975) in Evropske carinske unije (1995), in to celo dlje kot nekatere članice Evropske unije. 6.3.2 Razlogi za priključitev Turčije

Politična privolitev za vstop Turčije v Evropsko unijo obstaja že 40 let, ampak Evropska unija kot politična unija še ne obstaja tako dolgo. Od leta 1999 je Turčija uradna kandidatka za vstop, od leta 2005 pa potekajo pogajanja za priključitev k Evropski uniji. Geopolitični pomen Turčije je izredno velik, kljub temu se je pojavilo veliko težko opredeljivih pozitivnih in tudi negativnih vidikov. Priključitev Turčije bi prinesla s seboj številne nerešene konflikte, ki bi jih Unija morala uvrstiti med prednostne naloge. Konflikti v sosednjih državah, na katere Unija trenutno ne vpliva, bi lahko bili zelo pomembni v

99

njenem vsakdanjem življenju. Sprva opredelimo najpogosteje omenjene in najbolj odmevne razloge za vstop Turčije v Unijo (Wikipedia 2007d): • Z ekonomskega vidika je zagotovo pomemben argument za vstop Turčije v Unijo ta, da

ima Turčija zelo dinamično, hitro modernizirajočo se ekonomijo. V letih 2004 in 2005 je njena gospodarska rast znašala 7 %, kar je nad povprečno gospodarsko rastjo Unije. Kljub temu je BDP na prebivalca nižji kot v državah članicah. Potrebno je poudariti, da ima Turčija mlado populacijo, kar v kombinaciji z velikostjo države in z njeno stopnjo rasti pomeni veliko dinamičnost in odlično priložnost za Evropsko unijo.

• Turčija je lojalna članica NATA in močna regionalna sila, ki bi lahko Evropski uniji dala večjo težo. Turške oborožene sile so namreč druga največja stalna oborožena sila NATA, takoj za Veliko Britanijo, in najmočnejša sila v muslimanskem svetu. Mnogi na Zahodu upajo, da bi turško članstvo okrepilo njeno sodelovanje z Zahodom, kar bi spodbudilo bolj stabilno gospodarsko rast Turčije, zmanjšalo vpliv vojske in uveljavilo načelo "prave" demokracije. To bi lahko služilo kot nekakšen vzorec demokracije za ostali Bližnji vzhod.

• Prevladujoče mišljenje Ankare in članic Unije je, da je Evropska unija "krščanski klub", zato se pojavljajo dvomi o sprejetju tako velike muslimanske države v ta klub. Čeprav nikoli ni bilo rečeno, da je bila Evropska unija ustanovljena na religioznih temeljih, to povzroča veliko preglavic. Od sredine 14. stoletja je Otomanski imperij pričel z ekspanzijo proti zahodu – neposredno na krščansko evropsko celino. Leta 1453 se je Imperij uveljavil kot superiorna velesila jugovzhodne Evrope in vzhodnega Sredozemlja. Okupirane evropske države, kot so Grčija, Ciper in Bolgarija, so bile stoletja del Otomanskega imperija. Vse do konca 19. stoletja je ta muslimanska utrdba evropska ozemlja izolirala od neposrednih kulturnih in ekonomskih vplivov Zahoda in si jih podjarmila ter tiranizirala. Nekateri evropski kristjani, ki so prestopili v islam, so se povzpeli do najvišjih položajev Otomanskega imperija. Zagovorniki vstopa Turčije v Unijo postavljajo v ospredje dejstvo, da je Evropska unija skupnost vrednot in ne skupnost, ki bi temeljila na določeni veri. Potemtakem je za Turčijo pomembna samo izpolnitev kriterijev, zato islam ne more biti razlog za zavrnitev Turčije.

• Turška pretežno muslimanska populacija bi lahko dala veliko težo evropskih naporom za "multikulturalizem" in bi lahko pripomogla k preprečitvi spopada civilizacij, ki je ena izmed možnosti Evropske unije. Istočasno bi lahko njeno mlado prebivalstvo (23 % vseh prebivalcev je starih manj kot 15 let), ki je precej dobro izobraženo, uravnotežilo naraščanje starejše populacije v Uniji.

6.3.3 Razlogi proti priključitvi Turčije

Eden od razlogov za nasprotovanje članstvu Turčije v Uniji so občutki, čustva prebivalcev Unije, da Turčija ni kulturno evropska in ravno zaradi tega ne spada v Evropsko unijo. V nalogi smo se opredelili na tiste razloge proti vstopu Turčije v Unijo, ki so trenutno v ospredju in najbolj obravnavani (Wikipedia 2007d): • razlike v osnovnih vrednotah in v kulturi med pretežno muslimansko državo (99,8 %

populacije) in trenutno prevladujočimi krščanskimi in nevernimi (ki so prav tako, zgodovinsko gledano, kristjani) Evropejci. Turčija je trenutno edina kandidatka s pretežno muslimanskim prebivalstvom. Na to še posebej opozarja Huntington in meni,

100

da bi lahko država zdrsnila v islam in/ali nacionalizem, če evropska integracija ne bi uspela;

• zavrnitev turške vlade, da bi uradno priznala državo Ciper, kar je vodilo do zapletov s carinsko unijo;

• samo 3 % turškega ozemlja dejansko geografsko pripada Evropi. Turško glavno mesto ni v Evropi, ampak v Aziji. Turško članstvo bi pomenilo, da bi zunanje meje Evropske unije dosegle države Srednjega vzhoda, kot so Sirija, Irak in Iran;

• velikost in revščina Turčije. Vstop Turčije bi pomenil širitev, skoraj enakovredno populaciji širitve leta 2004. Vprašanje je, ali je Unija sploh sposobna sprejeti in podpirati tako veliko muslimansko državo. Tega se zaveda veliko držav članic Unije in se boji velikega vala revnega turškega prebivalstva;

• velik proračunski primanjkljaj, visoki dolgovi in visoka stopnja brezposelnosti še vedno pestijo Turčijo, čeprav turško gospodarstvo velja za rastoče in z močnimi recesijami kljub nedavnemu napredku v letih 2002–2006. Napredek je v glavnem rezultat investicijskih interesov, podpore Mednarodnega denarnega sklada in strožje fiskalna politika;

• Turčija bi imela veliko politično moč, če bi prišla v Unijo. S skoraj 76 milijoni prebivalcev bi bila takoj za Nemčijo druga največja država v Evropi po številu prebivalcev in bi tako pridobila na moči glasovanja veliko prednost nasproti Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji. Če upoštevamo trende rasti prebivalstva Unije, vidimo, da število prebivalcev Zahodne in Vzhodne Evrope upada, kar ob upoštevanju napovedi pomeni, da bo turško prebivalstvo do leta 2050 naraslo na 90 milijonov. To bi pomenilo prevelik vpliv Turčije v Evropski uniji;

• upoštevajoč študijo Evropske komisije, bi Turčija Unijo stala letno med 16,5 in 27,5 milijard evrov. To je približno toliko, kot so stroški desetih novih držav, ki imajo skopaj približno enako prebivalcev kot Turčija.

Turčija bi z vstopom izgubila na vojaški ravni svojo avtonomijo. Z vojsko, odvisno od Evropske unije, ne bi mogla več posegati v regionalne zadeve in jih reševati po svoje. Unija bi v tem primeru morala poseči v konflikt med Azerbajdžanom in Armenijo in pri tem upoštevati tudi ruske interese. 6.3.4 Vpliv priključitve na evropsko unijo

V primeru vstopa Turčije v Unijo se moramo vprašati, kdo se mora integrirati – Turki ali prebivalci Unije. Brez odgovora na to vprašanje je vsaka nadaljnja razprava nesmiselna. Namreč, medtem ko se Turčija trudi izpolnjevati kriterije za vstop v Unijo, prihajajo vedno bolj v ospredje kulturne, verske in geografske razlike kot razlogi proti vstopu Turčije v Unijo. Že prej omenjen in znan nasprotnik turškega članstva Valéry Giscard d'Estaing je opozoril na to problematiko z drzno izjavo, da turško članstvo pomeni "konec Evropske unije". Drugi opozarjajo pred islamizacijo Evrope. Namesto da iščemo razlike med Turčijo in Evropo, raje poiščimo njune skupne točke, kot pravi Amanda Akcakoca iz Centra za evropsko politiko (citirano v: Maes in Diab 2005): "Evropa, ki bi si jo naj vsi želeli, je Evropa, ki je tolerantna, multietična in multikulturna. Članstvo Turčije bi naj okrepilo odnose med krščanskim in muslimanskim svetom."

101

Vstop Turčije v Evropsko unijo bi slednjo močno finančno obremenil. Poročilo nemškega časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung celo ugotavlja, da bi z vstopom Turčije in držav zahodnega Balkana močno padel življenjski standard v Uniji. Z vključitvijo vseh sedanjih kandidatk za vstop z zahodnega Balkana in Turčije bi se ozemlje Unije povečalo za 35 %, imeli bi 27 % več prebivalcev, BDP Unije pa bi bil višji le za 4 %. Več kot tretjina regij, ki so sedaj upravičene do sredstev iz strukturnih skladov, bo zaradi padca življenjskega standarda ob nadaljnji širitvi ostala brez te pravice. Po izračunih Evropskega parlamenta bodo na ta način najbolj prizadete stare članice Evropske unije – Italija, Francija, Nemčija, Španija in Grčija. 6.3.5 Islamizacija Evrope

Islamizacija je proces prestopa večine oz. celotne populacije k islamu. Zgodovinsko gledano, se je to dogajalo predvsem med islamsko ekspanzijo na Srednji in Bližnji vzhod kot tudi na Iberski polotok od 7. do 10. stoletja. Reislamizacija pa je proces islamizacije v poznem 20. stoletju, ko muslimanske družbe in muslimani v nemuslimanski tujini ponovno zavzamejo oz. naselijo še večji prostor kot pred nekaj stoletji. Gre torej za proces s politično-zgodovinsko razsežnostjo. Zadnja islamizacija na evropskih tleh se je zgodila v 15. stoletju z Osmani na Balkanu in v Grčiji, vendar se je v Grčiji zaradi močnega kulturnega odpora uveljavila le v manjši meri. 25 let star načrt evropskega islamskega sveta se sistematično uresničuje – islamizacija Evrope pred očmi javnosti neopazno napreduje. Evropa pa živi v strahu, saj ima islamski terorizem točno določen motiv: uničiti Zahod ali zbrisati zahodna načela, naš vrednote, izročila, civilizacijo (Fallaci 2005, 47). Strategija, prevladujoč vpliv v nekoč krščanski deželi, je bila oblikovana že pred 25 leti in se od takrat dosledno uresničuje. Tako poroča eden vodilnih evropskih krščanskih strokovnjakov za islam, Britanec Patrick Sookhdeo. Argumente za islamizacijo Evrope je navedel tudi eden izmed vodilnih preučevalcev islama Bernard Lewis, ki napoveduje islamizacijo Evrope v naslednjih sto letih (citirano v: Wikipedia 2007c): "Evropa bo postala del arabskega vzhoda. Temu v prid govorita migracija in demografija. Evropejci se poročajo namreč kasneje in nimajo otrok ali pa jih imajo malo. Prisotna je zelo močna imigracija: Turki v Nemčijo, Arabci v Francijo in Pakistanci v Anglijo. Ti pa se poročajo hitro in imajo veliko otrok. Sodeč po aktualnih trendih, bo Evropa najpozneje konec 21. stoletja imela muslimanske večine med svojim prebivalstvom." Enako napoveduje Timothy M. Savage, namreč do leta 2015 se pričakuje, da se bo evropska muslimanska populacija podvojila, medtem ko bo ostala populacija Evrope padla za najmanj 3,5 %. Ali drugače povedano, v primerjavi z današnjimi 5 % bodo muslimani predstavljali vsaj 20 % evropske populacije do leta 2050. Temu Sookhdeo sicer ne pripisuje odločilnega pomena, ker trdi, da prevlada islama ni odvisna od števila muslimanov, saj jih je večina zadovoljna s statusom quo in želijo mirno živeti v Evropi. Bistveni so tisti oz. tiste skupine, ki želijo nadzirati družbo in na osnovi premišljene in zavedne strategije sledijo temu cilju. Te radikalne skupine mečejo slabo luč na celotno muslimansko populacijo. V Evropi se pričakuje "kulturna vojna". Vzrok za to je visoka rodnost muslimanov, veliko število priseljencev iz pretežno muslimanskih držav in pomanjkljiva integracija teh. Takšno je tudi mnenje Bernarda Lewisa, t. i. zgodovinarja islama. Pravi namreč, da

102

radikalni islam ni grožnja, razširjena v prihodnost, ampak Sonce-ki-sije-nad-Zahodom (citirano v: Fallaci 2005, 218). Islam je tako močno privlačen, kot je bil komunizem. Pravi tudi, da je islamska prihodnost Evrope neizogibna in da bo Evropa do konca leta 2100 vsa ali skoraj vsa muslimanska, torej del Arabskega zahoda (ibid.). To izjavo je komentiral uradni predstavnik zmernega islama v Nemčiji. Po njegovem mnenju ne bo težko določiti, ali bo postala muslimanska samo večina Evropejcev ali bodo postali vsi. Pomembnejše vprašanje je, ali bo islam, ki mu je namenjeno, da zapoveduje Evropi, islam šarije ali evroislamizem (ibid.). Ob takih stališčih se zdi, da precej podcenjujemo moč Turčije in njenega islama. Eden največjih živečih zgodovinarjev Jacques Le Goff pravi, da njegovo zavračanje Turčije ni samo kulturnega, ampak tudi geografskega značaja. Če bi vključili Turčijo, bi se meje Evrope premaknile do Iraka. Ali bomo sprejeli tudi Irak, če bo za to zaprosil? Irak meji na Sirijo in Savdsko Arabijo – bomo sprejeli tudi ti dve državi (ibid., 234)? Oriana Fallaci je povsem upravičeno in logično preimenovala Evropo v Evrabijo.

6.4 Ostali možni scenariji o prihodnosti Evropske unije

V javnosti obstajajo številne nasprotujoče si razprave o prihodnosti Evropske unije. V glavnem sta v ospredju dve vprašanji: • Kje so prihodnje meje Evropske unije, katere države lahko postanejo članice in katere

ne? • Kako daleč naj se integracijski proces razvije in ali so cilj te integracije "Združene

države Evrope"? V prihodnosti je mogočih več scenarijev, kaj bo z Evropsko unijo. Lahko da se bo še naprej tako intenzivno razvijala in širila ter premagovala nastale situacije, lahko pa se zgodi, da bodo nastajale vedno večje težave, ki se bodo zaostrovale vse do razpada Unije. V tem poglavju bomo izpostavili možne scenarije nadaljnjega razvoja Evropske unije, ki jih je že pred desetimi leti opredelil David Smith (1997, 61–219) in jih poimenoval: Renesansa, Dobra stran sprememb (Plus ça change), Tujci (Les Etrangers), Temna doba (The dark ages) in Apokalipsa. Predstavili bomo tudi štiri druge možne scenarije Centra za uporabno politično raziskovanje v Münchnu (Ludwig 2007). Scenarije smo razporedili v tri tematske sklope o prihodnosti Evropske unije. 6.4.1 Globalni scenariji

Kot globalne smo opredelili prva dva scenarija Davida Smitha (1997, 63–123) in prvi scenarij Centra za uporabno politično raziskovanje v Münchnu (Ludwig 2007). Prvi scenarij Davida Smitha je Renesansa. V njem je ideja o močni evropski ekonomiji, enotnem trgu in enotni valuti. Hitra gospodarska rast bo vzdrževana tudi v prihodnosti. S primernim delovanjem enotne valute in enotnega tržišča bo ta celina sposobnejša za sprejem novih članic in za njihovo rehabilitacijo, kar bo prineslo precejšnje prednosti za stare in nove članice. Predvidena gospodarska rast znaša med 3,5 in 4 %. Možnosti za evropski ekonomski čudež so zelo majhne. Smith meni, da je verjetnost, da se bo ta scenarij uresničil, okoli 10-odstotna.

103

Drugi Smithov scenarij je t. i. Dobra stran sprememb. Enotni trg se je oblikoval 40 let po tem, ko je bila podpisana Rimska pogodba. Ta scenarij temelji realističnem ocenjevanju evropskih razmer in ekonomskih pričakovanj. Ne pričakuje se čudežna ekonomska rast, obstajajo pa dobri razlogi, da verjamemo vanjo, pri čemer je pomembna nepopustljiva denarna in fiskalna politika. Nepopustljivi pa so tudi Maastrichtski kriteriji za vstop novih držav. Scenarij poudarja elastičnost oz. prožnost Evrope, kar se je v zgodovini izkazalo za pomembno lastnost. Po obeh svetovnih vojnah je Evropa vedno znova precej hitro in lahko gospodarsko oživela. Evropska unija bo v prihodnosti sicer večja in bolj povezana, ampak bo ostala skupnost nacionalnih držav, ne pa neka nova, brezmejna Evropska unija. Uresničitev tega scenarija je ocenjena na 35 %. Prvi scenarij Centra za uporabno politično raziskovanje (Ludwig 2007) se imenuje Supersila postane vzor. Najugodnejša, idealna rešitev bi bila: Evropska unija izrabi svoje materialne in institucionalne resurse v polnem obsegu. Število prebivalstva, gospodarska zmogljivost, vojaški potencial in skupni sistem vrednot služijo kot osnova za dobro delovanje, katerega konec je državnost. Države članice prenašajo številne pristojnosti na nadnacionalno raven. Politični sistem Unije jasno ločuje funkcije oblasti. Sistem vzajemnega vršenja oblasti in nadzora je transparenten. Unija se izkaže kot odprt sistem, ki tudi na poti do državnosti oz. do integriranega nadnacionalnega sistema sprejema nove države. Potem ko so se Turčiji odprla vrata v Unijo, se ne bodo zaprla nobeni evropski državi več. Pridobitve skupne varnostne in obrambne politike vodijo k uravnovešenju internacionalnega sistema in k uravnoteženi razporeditvi moči z Združenimi državami Amerike. Tako bi Evropska unija postala mednarodna velesila. Scenarij je idealen, ideali pa niso lahko dosegljivi. Malo verjetno je, da bi Unija postala integriran nadnacionalni, saj obstajajo številne prepreke, ki smo jih v nalogi podrobneje obravnavali. Na tem mestu samo dopuščamo to možnost z namenom primerjave verjetnosti uresničitve z drugimi možnimi scenariji. Evropa je po mnenju Brzezinskega pripravljena na tekmovanje. Evropa kot trdnjava, verjetneje pa kot sorazmerno odprt, toda izredno konkurenčen skupni trg bi lahko svojo gospodarsko moč izkoristila kot osnovo za vojaško moč, kulturni vpliv in končno tudi za politične ambicije. Ali torej res lahko pričakujemo, da bo Evropa nasledila Ameriko? Brzezinski to argumentira tako, da bo Evropa po gospodarski združitvi dosegla še politično, v tem procesu pa si bo pridobila tudi znatno vojaško moč. V bistvu je malo verjetno, da bo Unija v bližnji prihodnosti dosegla resnično politično enotnost in jasno vojaško identiteto. Čeprav se proces združevanja skoraj ne more več ustaviti, še manj verjetno pa je, da bi se obrnil v drugo smer, lahko pričakujemo nenehno, toda izredno naporno integracijo, pri čemer bodo napredek prekinile resne ovire. Zaradi tega Evropa v doglednem času najbrž ne bo mogla politično ogroziti ameriške posebne globalne vloge. Nekoč jo morda celo bo, gotovo pa ne kmalu, je že pred več kot desetimi leti napovedal Brzezinski (1995, 108–109). Če pogledamo današnje stanje, se je večino tega že udejanjilo. Ali se bo njegova napoved v celoti uresničila? Pogoji za to zagotovo obstajajo. 6.4.2 Dezintegracija kot možen scenarij

V tem poglavju obravnavamo scenarije, ki napovedujejo razpad Evropske unije kot najmanj želeno rešitev. V ta sklop smo uvrstili tudi scenarije, ki ne predvidevajo tako

104

ekstremnega preoblikovanja Evropske unije, govorijo pa o notranjem razpadu, torej o razpadu povezanosti med državami, o pojavu drugih oblik povezovanja, o vrnitvi k prostotrgovinski zvezi. Tretji Smithov (1997, 123–150) scenarij se imenuje Tujci. Evropske države so na naprednejši stopnji ekonomske rasti in usmerjenosti k isti točki in bolj pripravljene na politično integracijo kot ostale države. Vprašanje je, ali se lahko ta pristop nadaljuje brez velikih in ključnih groženj združevanja in ali bodo bodoče članice enakovredne prvotnim članicam in bodo brez težav nosile vsa bremena, ki jih prinese vstop v Unijo. Izpostavljen je skepticizem Velike Britanije, ki lahko privede do tega, da Britanija izstopi iz Evropske unije. Verjetnost, da se bo ta scenarij udejanjil, je ocenjena na 25 %. Jedrna Evropa je drugi scenarij Centra za uporabno politično raziskovanje (Ludwig 2007). Kontroverzna razprava o Evropski ustavi je pokazala, kako težko je glede na sestavo Unije najti skupna stališča. Če bi tudi v prihodnosti prišlo do pomanjkanja oblikovanja skupnih stališč, bi se lahko zgodilo, da bi se skupina držav povezala zunaj dogovorjenih odnosov z Unijo. V povezavi s to trditvijo se pojavita dva pojma, in sicer "Jedrna Evropa" (Kerneuropa) in "Evropa dveh hitrosti". Pojem Jedrna Evropa je interpretiran na različne načine. Predvsem male države ga razumejo kot sinonim za nemško-francosko prevlado. Spet drugi jo vidijo kot znanilko pospešene dezintegracije Unije. Razvoj bi potekal takole: prebivalci ne vidijo v integraciji nobenih prednosti več, cenijo pa prednosti skupnega trga, skupne valute in brezmejnega pretoka ljudi. Tako bi Unijo lahko enačili s prostotrgovinsko zvezo de luxe, ki ji je bila odvzeta možnost ofenzivnega političnega ravnanja. V gospodarski politiki ne gre več za upravljanje gospodarske unije, ampak za koordiniranje nacionalnih politik. Pakt o stabilnosti in rasti izgubi pomen. Najvplivnejše članice določajo smernice Jedrne Evrope. Zunanjepolitična in varnostna zaprtost jedra naj bi spremljala gospodarski položaj Evrope in stabilizirala notranji sistem pred zunanjimi vplivi. V tem scenariju se Unija kontinuirano širi, saj so tudi pristopni pogoji prostotrgovinske zveze de luxe bolj ohlapni. Končno naj bi ta oblika širitve Unije pripomogla k stabilizaciji celine. Vizija umre (ibid.) je tretji scenarij. Govori o preveliki, preveč birokratski, netransparentni in nehomogeni Uniji. Evroskeptiki na prihodnost Unije črno gledajo in njihovih pomislekov ne moremo spregledati. Če bo prišlo tako daleč, bi prihodnost Evropske unije taka: hitra, prenagljena širitev preobremenjuje Unijo, saj se njena struktura ni prilagodila potrebam večje Unije. Zaradi tega države članice zaustavijo prenos nadaljnjih pristojnosti na nadnacionalno raven in poskušajo prenesti nadnacionalne pristojnosti nazaj na nacionalno raven. Zaupanje v institucije Unije upada. Evroskeptično gibanje se okrepi. Izguba pristojnosti oslabi Unijo in njeno konkurenčno sposobnost proti Ameriki in Aziji. Zunanji pritiski v obliki novih globalnih konfliktov se ne morejo rešiti. Poskus skupne zunanje in varnostne politike spodleti. Zaradi nepremostljivih razhajanj v stališčih se članice vračajo k oblikovanju interesnih koalicij – na politično sceno se vrne nacionalizem. Evropejci niso več zmožni obvladati nastale situacije. Stara čezatlantska varnostna skupnost in dominanten vpliv Združenih držav Amerike, ki poskušajo zapolniti pomanjkanje moči na stari celini, v Evropi spet oživita. Politična kriza negativno vpliva na vlogo Evrope kot globalnega gospodarskega akterja. Demografski razvoj z nizko stopnjo rodnosti dodatno slabi konkurenčnost Evrope proti tako imenovanim državam "baby boom" (Indija, Kitajska). S koncem evropske integracije se konča tudi denarna unija. Simbol enotnosti Evrope se ukine in uvedejo se nacionalne valute.

105

Ko govorimo o dezintegraciji Evropske unije, moramo omeniti avstrijskega veleposlanika pri Evropski uniji Gregorja Woschnagga, ki razpada Evropske unije ne izključuje. Že pred 200 leti je nemški filozof Novalis v svojem znamenitem spisu "Christenheit oder Europa" (Krščanstvo ali Evropa) navedel tri prvine evropske združenosti: edinost v duhu, edinost v vladanju in edinost v jeziku. Njegove ugotovitve veljajo še danes in naše vprašanje se glasi: Je mogoče danes vzpostaviti te tri edinosti? Če ne, bo Evropska unija ostala le neka oblika carinske unije ali pa bo celo razpadla. 6.4.3 Združeni v različnosti tudi v prihodnosti?

To poglavje zajema scenarije, ki napovedujejo nekakšno nihanje Evropske unije od dobrih do slabih obdobij, ki pa Unije ne privedejo niti do supersile niti do popolnega razpada. Opredeli se tudi njen odnos do ostalih držav sveta. Četrti scenarij Davida Smitha (1997, 151–180) je Temna doba, ki postavlja v ospredje težavo staranja prebivalstva Evrope in vse močnejše tekmovanje s Kitajsko in z drugimi azijskimi ekonomijami. Zaradi tega lahko začne upadati ekonomska rast. Napoveduje 30-odstotno brezposelnost. Države članice sprejmejo protekcionistične ukrepe, da bi zaščitile svoje gospodarstvo, kar stanje samo še poslabša. Scenarij celo predvideva, da bo ob koncu 21. stoletja Evropa zagotovo revnejša regija, kot je sedaj, ker to zagotavlja rast drugih delov sveta. Daleč od povezane, združene sile Evropska unija ne bo preživela niti kot prostotrgovinska zveza. Verjetnost uresničitve tega scenarija je kar visoka, to je 20 %. Naslov petega Smithovega scenarija je Apokalipsa (ibid., 181–212). Propad Evropske unije je zadnji v sklopu Smithovih scenarijev in predstavlja zrcalno sliko prvega. Stvari se lahko obrnejo narobe, kar lahko Unijo pahne v katastrofo. Evropo preplavijo nacionalistična gibanja in Unija postane nevarno območje, prežeto s konflikti, manjšimi vojnami in z nevarnostjo velike vojne. Ostali del sveta ne doseže le gospodarske prevlade nad Evropo, ampak vzpon islama in agresivne Kitajske. Napoveduje se tudi okolijska katastrofa. Verjetnost, da bo prišlo do apokalipse, je 10-odstotna. En korak naprej, pol koraka nazaj (Ludwig 2007) je scenarij, po katerem Unija ne razpade, a tudi ne postane supersila. Namesto tega stopa Unija počasi naprej, kot do sedaj. Velika večina pripisuje temu scenariju največjo verjetnost uresničitve. To predvidevanje temelji na predpostavki, da je posledica sprva na gospodarsko področje omejene integracije politična unija. To je držalo tako dolgo, dokler je šlo za premagovanje preprek v Evropi. Pride tako daleč, da Bruselj ni več kos številnim zahtevam Unije, ta pa kljub slabostim ne razpade. Skupni trg, Schengenski sporazum, monetarna unija in zavedanje, da je integracija Evropi prinesla svobodo in stabilnost, držijo Evropo skupaj. Vladam, parlamentom in državljanom je jasno, da ne obstaja nobena alternativa Evropski uniji. Pričakuje se konstanten napredek, vendar velikih potez Unije ne moremo pričakovati. Evropejci prav tako niso v stanju bistveno izboljšati svojih vojaških zmogljivosti. Skupna zunanja in varnostna politika deluje, vendar je njeno delovanje omejeno samo na Evropo. Najverjetneje bo Hrvaška zadnja država, ki bo v bližnji prihodnosti stopila v Unijo (2010), in potem se bodo vrata Unije za nekaj časa zaprla. V tem času mora Unija urediti sosedske odnose z vzhodnimi in južnimi sosedi na svojem obrobju.

106

Širitev in poglabljanje Unije se še nadaljuje. Morda bo Unija v nekaj desetletjih postala zveza vseh evropskih držav, kot je pred pol stoletja predvideval Schuman, četudi ne z imenom "Združene države Evrope". To dokazujejo težnje vseh evropskih držav, zlasti nečlanic, ki želijo čim prej v zavetje Unije. Nujno je potrebna prilagoditev institucionalnega sistema Unije, saj je 27 držav skrajna meja, ki jo še dovoljuje pogodba iz Nice. Ne smemo spregledati osrednje težave Unije, to so velike gospodarske razlike in neuravnotežen razvoj med posameznimi državami. Prednostna naloga Lizbonske strategije iz leta 2000 je, da naj bi Evropa do leta 2010 postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. To se lahko zgodi le z vlaganjem v tehnološko in inovacijsko okolje. Kaj pa razvojna raznolikost Evropske unije? Upoštevati je potrebno družbeno, zgodovinsko in kulturno raznolikost držav članic, kar naj bi geslo "Združeni v različnosti" tudi predstavljalo. Spoštovanje identitete posameznih držav članic je osnova za preživetje in razvoj Evropske unije. Nadvse zanimiv je podatek javnomnenjskih raziskav, ki jih navajajo tuji mediji, da večina državljanov Unije pričakuje, da bo Unija do leta 2020 imela ustavo in več kot 27 članic, a da med njimi ne bo Turčije. Omenimo še napovedi Oriane Fallaci, ki v svojih delih opozarja na problematiko sobivanja različnih kultur. Trdi, da narodi ne morejo odpraviti svojega jezika, preteklosti, ponosa, zakonov, navad, domovine, da bi postali mozaični kamenčki Naddomovine, Nadnaroda, Naddržave, v kateri bodo sicer govorili kakih štirideset jezikov, vendar bodo pomembni samo francoščina, nemščina in arabščina. Prej ali slej se bodo tisti, ki ne prenašajo francoščine, nemščine, arabščine, uprli. Meni, da to ne bo trajalo, ampak bo zagotovo razpadlo. Izpostavlja tudi pomen vojske, češ da domovina (Evropska unija) brez vojske, ki bi jo branila, ni domovina (Fallaci 2005, 143–144). Čeprav imajo nekateri to stališče za preveč ekstremno, ga ne moremo spregledati. Temelji na konkretnih dejstvih, ki opozarjajo na možnost razpada Unije ali celo napovedujejo apokalipso.

107

108

7 SKLEP

Evropa se je izoblikovala kot zgodovinska entiteta s pomočjo grške civilizacije, rimske ideje univerzalne države in krščanske religije. Definicija Evrope in njenih meja se je od nastanka evropske ideje spreminjala. To se dogaja tudi danes. Z nenehno širitvijo Evropske unije se spreminjajo ne samo njene meje, ampak tudi Unija. Kako globoka naj bo evropska integracija? Kako široka naj bo združena Evropa? Preden se bosta pojavila odgovora na vprašanji, bo potrebno premagati odpor ločenih evropskih nacionalnih identitet in specifičnih nacionalnih interesov. Da bi se Evropa lahko resnično združila, je potrebno doseči izredno visoko stopnjo združenja v različnosti. Prizadevanja za združeno Evropo bremeni nadvse pomembno zgodovinsko vprašanje, ki ga Evropa ne bo mogla več ignorirati: kje se Evropa konča? Po našem mnenju najboljši odgovor na to vprašanje zagotavlja zgodovinska meja, ki je obstajala stoletja in ločevala zahodne kristjane od muslimanov in pravoslavcev. Meja izvira iz delitve Rimskega cesarstva in iz nastanka Svetega rimskega cesarstva. Približno kot zdaj, je meja potekala vsaj petsto let. To je kulturna meja Evrope, v svetu po hladni vojni pa tudi politična in gospodarska meja Evrope in Zahoda. Torej, kje se konča Evropa? V tem pogledu se v celoti strinjamo s Huntingtonom, da se Evropa konča tam, kjer se konča zahodno krščanstvo in kjer se začenjata islam in pravoslavje. Na začetku naloge zastavljen cilj, odgovoriti ali vsaj poskusiti odgovoriti na kontroverzno vprašanje, ali priključitev Turčije pomeni spopad civilizacij, je dosežen. V nalogi smo nanizali možne vplive vstopa Turčije na nadaljnji razvoj Evropske unije. Še enkrat bi izpostavili dejstvo, da ne smemo ignorirati temeljnih razlik med tema dvema kulturama. Eni trdijo, da vstop Turčije pomeni konec Evropske unije, drugi pa, da bi njeno članstvo okrepilo odnose med krščanskim in muslimanskim svetom. Nekateri so si upali napovedati islamizacijo Evrope. Po našem mnenju se je potrebno, še preden pride do vstopa Turčije v Unijo, jasno vprašati, kdo se mora integrirati, državljani Unije ali Turki. Zagovarjamo stališče, da se morajo integrirati prebivalci Turčije, ker če se ne bodo, lahko pride do "kulturne vojne" v Evropi. V tem primeru Evropi slabo kaže. Tradicionalna prepričanja, ki oblikujejo evropsko politiko in kulturne vrednote, bodo tudi v prihodnje predstavljala veliko oviro pri prizadevanjih Evropske unije, da bi postala enotna. Potrebne so skupne vrednote, ali kot bi rekel Delors, Evropi je treba dati dušo. Po našem mnenju bi bila nadaljnja integracija Evrope uspešna le, če bi pri vstopu v Evropsko unijo imele prednost države, ki so kulturno zahodne. Ne izključujemo možnosti priključitve nezahodnih, muslimanskih držav, ampak menimo, da je v tem primeru prihodnost Evropske unije negotova. Lahko se zgodi, da bo postala še močnejša, globlje povezana in prevzela vlogo globalnega akterja ali pa se bo dezintegrirala. Mogoče je tudi, da bo nastopila apokalipsa. Če pride do priključitve nekrščanskih držav, kar se najverjetneje bo zgodilo, se mora tudi Unija dobro pripraviti na to širitev. Le tako bo lahko dokazala, da je odprta tudi za države z drugačno religijo, kar je tudi njen cilj. Osnovno trditev, da ne bo (morda nikoli) dosežena sedma stopnja soci-opolitične unije, smo potrdili. Do popolnega zlitja v celoto, torej prenehanje kulturnih posebnosti (jezik, religija, običaji, identiteta, državljanstvo), izbris geografskih meja, prenos nacionalnih pristojnosti na nadnacionalna telesa, ne bo prišlo. Evropska unija je zagotovo dosegla peto

109

stopnjo ekonomske in monetarne unije in je na poti, da doseže tudi šesto stopnjo, to je politična unija. Ampak integriran nadnacionalni sistem ne bo nikoli postala, saj bi morala izgrajevati evropskost kot narodnost, ki bi temeljila na evropski kulturi. Torej bi se vsi imeli za Evropejce in ne več za Slovence, Irce, Špance … Prenos nacionalno družbeno-političnega principa na raven Evropske unije, po katerem bi dobili superdržavo nacionalnega tipa, bi po našem mnenju propadel, še preden bi do tega sploh prišlo. Bistvo Evropske unije je, da združuje različne kulture in družbeno-politične sisteme. Torej tudi priznanje razlik – vzajemno priznanje drugega v njegovi drugosti – lahko postane znamenje skupne identitete. In to predstavlja evropsko identiteto v svoji posebnosti. V uvodu postavljeno vprašanje, kaj pomeni v Ustavi sporen stavek "krščanska Evropa", ki po eni strani pomeni dva tisočletno tradicijo, z druge pa zavračanje te identitete, je v nalogi zelo pomembno. Krščanski vpliv na našo tradicijo je neizpodbiten in je še danes med pomembnimi sestavinami, iz katerih gradimo Evropo. Predlog omembe Boga ali krščanstva v preambuli Evropske ustave je bil zavrnjen. Prav tako je bila zavrnjena vsaj omemba evropske verske dediščine. To po našem mnenju odraža stanje evropske duhovnosti, ki se je znašla v globoki krizi. Po eni strani ne bi radi pozabili krščanskih korenin, po drugi strani pa bi bili radi odprti za druge religije. Zaradi tega po našem mnenju ne bi bilo napačno, če bi se omenila vsaj evropska verska dediščina, če že ne more biti omenjena krščanska tradicija. S tem bi izrazili to, kar smo, kam spadamo, in ne bi pomenilo, da zavračamo druge religije. Z zgodovinsko analizo Evrope, njenega nastajanja in spreminjanja smo dokazali, da je Evropska unija poskus ponovne združitve evropskih narodov po vzoru bodisi Rimskega imperija bodisi Svetega rimskega cesarstva. Evropska unija se bo še nedvomno širila. Tega se na da preprečiti in niti ni v njenem interesu, da bi se. Ampak preden sprejme katero novo članico, bi Unija nujno morala rešiti svoje notranje težave, saj je pod Sporazumom iz Nice delovanje tako velike tvorbe nemogoče. Naj samo spomnimo na širino Rimskega imperija, ki je zaradi nezmožnosti vodenja tako velike skupnosti propadel. Vse moči bo potrebno usmeriti v čim prejšnjo ratifikacijo Evropske ustave ali pa najti neko drugo, morda celo ugodnejšo, rešitev. Če se to ne bo zgodilo, se bo pojavilo povsem utemeljeno vprašanje, ali Evropsko unijo čaka enaka usoda, kot je doletela dve veličastni tvorbi – Rimski imperij in Sveto rimsko cesarstvo.

110

LITERATURA

1. Abromeit, Heidrun in Sebastian Wolf. (2005). Will the Constitutional Treaty Contribute to the Legitimacy of the European Union? European Integration online Papers Volume 9 Number 11. [online], 18 strani. Available: [http://eiop.or.at/eiop/texte/2005-011.htm] [12. 8. 2005].

2. Accetto, Matej. 2006. Izgradnja Evrope: od razvoja ideje Evrope do njene ustanovne prihodnosti. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

3. Baker, David. (2005). E with much mess U: or “No More E or U”? British Eurosceptic Exceptionalism After Enlargement, [online]. University of Oxford. Department of Politics and International Relation. Centre for Study of Democratic Government. European Research Group. Available: http://erg.politics.ox.ac.uk/materials/national_identity/Baker_Paper.pdf [6. 1. 2006].

4. Balassa, Bela. (1961). The Theory of Economic Integration. [online]. Available: http://www.questia.com/PM.qst?a=o&d=34589359# [16. 5. 2006].

5. Barón, Enrique. 2002. Evropa na pragu novega tisočletja. Ljubljana: Slovenski svet evropskega gibanja.

6. Beams, Nick. (2000). Marksistički Internacionalizam Naprema Perspektivi Radikalnog Protesta. [online]. Available: http://www.wsws.org/sh/2000/feb2000/glob-f21.shtml [10. 5. 2006].

7. Black, Ian. (2003). EU members in unholy row. The Guardian, [online], 2 strani. Available: http://www.guardian.co.uk/elsewhere/journalist/story/0,,1055560,00.html [16. 1. 2006].

8. Brague, Remi. 2003. Evropa, rimska pot. Celje: Mohorjeva družba. 9. Braudel, Fernand. 1990. Civilizacije kroz povijest. Zagreb: Globus. 10. Brodocz, André in Hans Vorländer. 2006a. Deutschland - Geschichte. Bundeszentrale

für politische Bildung [online]. [5. 9. 2006]. Available: http://www.bpb.de/themen/A6XP90,0,0,Geschichte.html. [6. 12. 2006].

11. Brodocz, André in Hans Vorländer. 2006b. Frankreich - Geschichte. Bundeszentrale für politische Bildung [online]. [5. 9. 2006]. Available: http://www.bpb.de/themen/IFG8S0,0,0,Geschichte.html. [6. 12. 2006].

12. Brodocz, André in Hans Vorländer. 2006c. Spanien - Geschichte. Bundeszentrale für politische Bildung [online]. [5. 9. 2006]. Available: http://www.bpb.de/themen/VXTN3S,0,0,Geschichte.html. [6. 12. 2006].

13. Brodocz, André in Hans Vorländer. 2006d. Italien - Geschichte. Bundeszentrale für politische Bildung [online]. [5. 9. 2006]. Available: http://www.bpb.de/themen/IFG8S0,0,0,Geschichte.html. [6 .12. 2006].

14. Brozina, David in Miro Cerar, editors. 2005. Pogodba o Ustavi za Evropo: s komentarjem. Ljubljana: GV Založba.

15. Bruter, Michael. (2005). European and Sub-European Identity – When are Multiple Identities Compatible? [online]. University of Oxford. Department of Politics and International Relation. Centre for Study of Democratic Government. European Research Group. Available: http://erg.politics.ox.ac.uk/materials/national_identity/Bruter_Paper.pdf [6. 1. 2006].

16. Brzezinski, Zbigniew. 2001. Velika šahovska tabla. Podgorica, Banjaluka: CID: Romanov.

17. Brzezinski, Zbigniew. 1995. Izven nadzora: globalno vrenje na pragu 21. stoletja. Ljubljana: Arah consulting.

111

18. Cerar, Gregor. (2006). Bog in ustava. Mladina. [online]. 2 strani. Available: http://www.mladina.si/tednik/200345/clanek/sve--evropa-gregor_cerar/ [9. 11. 2006].

19. Closa, Carlos. (2006). The European Union Constitution [online]. Available: http://www.unizar.es/euroconstitucion/Home.htm [25. 10. 2006].

20. Coronna, Marjana. 2005. Uvodna pojasnila prof. dr. Marjane Coronna. Pogodba o ustavi za Evropo z uvodnimi pojasnili Marjane Coronna, 7–45. Maribor: Codex iuris.

21. Crane, Robert. 2000. European business cultures. London: Pearson Education. 22. Davie, Grace. 2005. Religija v sodobni Evropi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 23. Fallaci, Oriana. 2005. Apokalipsa. Tržič: Učila International. 24. Fink - Hafner, Danica in Damjan Lajh. 2005. Proces evropeizacije in prilagajanje

političnih ustanov na nacionalni ravni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 25. Føllesdal, Andreas. (2001). Citizenship: European and Global. [online]. Available:

http://www.arena.uio.no/publications/wp01_22.htm [30. 10. 2006]. 26. George, Stephen. 1998. An Awkward Partner. Oxford, New York: Oxford University

Press. 27. Gregston, Brent. (2005). France Turns Against Europe. Worldpress.com. [online].

Available: http://www.worldpress.org/Europe/2091.cfm#down [20. 2. 2007]. 28. Habermas, Jürgen in Derrida Jacques. (2005). Evropa: poziv k skupni zunanji politiki.

Njetwork: Za veliko zavezništvo mobilnih in mnogoterih, [online]. Available: http://www.dostje.org/Prekla/article.php3?id_article=13 [31. 1. 2006].

29. Harding, Stephen, David Phillips in Michael Fogarty. 1987. Contrasting Values in Western Europe. Journal Information for International Affairs Volume 63, (Autumn) 4, 680.

30. Harmsen, Robert. (2005). A Dual Exceptionalism?: British and French Patterns of Euroscepticism in Wider Comparative Perspective, [online]. University of Oxford. Department of Politics and International Relation. Centre for Study of Democratic Government. European Research Group. Available: http://erg.politics.ox.ac.uk/materials/national_identity/Harmsen_Paper.pdf [6. 1. 2006].

31. Huntington, Samuel P. 2005. Spopad civilizacij. Ljubljana: Mladinska knjiga. 32. Jelušič, Ljubica. 2007. Obrambne sile združene Evrope. Večer 78 (19.073), 8. 33. Jonung, Lars. (2004). To be or not to be in the euro? Benefits and costs of monetary

unification as perceived by voters in the Swedish euro referendum 2003 [online]. European Economy. European Commission. Directorate-General for economic and financial affairs. Available: http://europa.eu.int/comm/economy_finance/publications/economic_papers/2004/ecp205en.pdf [16. 1. 2006].

34. Katz, Richard S. (2002). Euroscepticism in Parliament: A Comparative Analysis of the European and National Parliaments [online]. The Johns Hopkins University Baltimore MD. Available: http://www.essex.ac.uk/ecpr/events/jointsessions/paperarchive/turin/ws25/katz.pdf [25. 1. 2007].

35. Kenda, Vladimir in Vito Bobek. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko–poslovna fakulteta.

36. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko–poslovna fakulteta.

37. Kissinger, Henry. 2000. Diplomacija. Zagreb: Golden Marketing. 38. Kochenov, Dimitry. (2005). EU Enlargement Law: History and Recent Developments:

Treaty – Custom Concubinage? European Integration online Papers Volume 9

112

Number 6. [online], 34 strani. Available: [http://eiop.or.at/eiop/texte/2005-006.htm] [17. 12. 2005].

39. Kovač, Bogomir. (2006). Koliko stane evro? Mladina. [online]. 2 strani. Available: http://www.mladina.si/tednik/200624/clanek/slo-ekonomija--bogomir_kovac/ [15. 10.2006].

40. Kühnhardt, Ludger. (2003). Welche Grenzen setzt die Globalisierung der europäischen Integration? [online]. Zentrum für Europäische Integrationsforschung. Available: http://www.zei.de [7. 11. 2005].

41. Labohm, Hans. (2003). A Growing Euroscepticism, [online]. Available: http://www.techcentralstation.com/102003D.html [4. 1. 2006].

42. Lajh, Damjan. 2006. Evropeizacija in regionalizacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

43. Ludwig, Thomas. (2007). Zerfall oder Supermacht. Handelsblatt, [online]. Available: http://www.handelsblatt.com/news/Politik/International/_pv/grid_id/1427263/_p/200051/_t/ft/_b/1244897/default.aspx/zerfall-oder-supermacht.html [5. 4. 2007].

44. Maes, Katleen in Khaled Diab. (2005). Turkey and Europe must get ready to go back to the future. Diabolic digest, [online], 2 strani. Available: http://users.skynet.be/diab/Europe/Turkey.htm [31. 1. 2006].

45. McAllister, J. F. O.. (2004). Closer Union or Superstate? The Time. [online], 3 strani. Available: http://www.time.com/time/europe/magazine/article/0,13005,901040628-655379-1,00.html [25. 1. 2006].

46. McDonald, Frank in Stephen Dearden. 2005. European Economic Integration. London: Prentice Hall.

47. Medved, Felicita. (2002). V procesu identitete/diferentitete: Evropa jo išče, narod je ne želi izgubiti, [online]. Slovenija doma v Evropi. Available: http://evropa.gov.si/ustava/govori-clanki/govor-medved-04/ [7. 1. 2006].

48. Miščević, Tanja. 2005a. Osnovni pojmovi i razvoj procesa evropske integracije do šezdesetih godina. V: Priručnik za školu evropskih integracija, urednik M. Radulović. Podgorica: 3M Makarije: 25–37.

49. Miščević, Tanja. 2005b. Razvoj procesa evropske integracije od šezdesetih godina. V: Priručnik za školu evropskih integracija, urednik M. Radulović. Podgorica: 3M Makarije: 39–50.

50. Nugent, Neill. 2003. The Government and Politics of the European Union. Basingstoke: Macmillan.

51. Ocaña, Juan Carlos. 2003. The history of the European Union and the European citizenship. Historiasiglo20.org. [online]. [30. 10. 2006]. Available: [http://www.historiasiglo20.org/europe/amsterdam.htm]. [1. 11. 2006].

52. Ohlin, Bertil Gotthard. 1967. Interregional and international trade. Cambridge: Harvard University Press, London: Oxford University Press.

53. Pašić, Ahmed. 2006. Islam in moderni zahod: integracija islamskih skupnosti v moderne zahodne družbe. Kranj: Gorenjski glas.

54. Pašić, Ahmed. 2005. Islam in muslimani v Sloveniji. Tržič: Učila International. 55. Raskin, Paul in Tariq Banuri, editors. (2002). Great Transition, The Promise and Lure

of the Times Ahead, [online]. Available: http://www.tellus.org/seib/publications/Great_Transitions.pdf [10. 12. 2005].

56. Samuelson, Paul Anthony. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV založba. 57. Samuelson, Paul Anthony. 1995. Macroeconomics. New York: McGraw – Hill.

113

58. Schymik, Carsten. (2006). Europäische Anti-Föderalisten [online]. Edition Kirchhof & Franke. Available: http://www.ekf-wissenschaft.de/fileadmin/pdf/textauszuege/AUSZUG_Schymik_12-30.pdf [5. 2. 2007].

59. Seton – Watson, Hugh. 1980. Nacije i države: ispitivanje porijekla nacija i politike nacionalizma. Zagreb: Globus.

60. Smith, David. 1997. Eurofutures, Five Scenarios for the Next Millennium. Oxford: Capstone.

61. Stabej, Marko. 2002. Slovenščina v evropski jezikovni mavrici. Družboslovne razprave XVIII (40), 157–160.

62. Stöckel, Frens. 2006. Polen in der EU. Bundeszentrale für politische Bildung [online]. [05.9.2006]. Available: http://www.bpb.de/themen/PNL55J,0,0,Polen_in_der_EU.html. [6. 12. 2006].

63. Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje: izzivi mednarodne proizvodnje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

64. Viner, Jacob. 1950. The Customs Union Issue. New York: Carnegie Endowment for International Peace.

65. Vukadinović, Radovan. 2005. Istorijat i struktura NATO-a Evroatlantske integracije. V: Priručnik za školu evropskih integracija, urednik M. Radulović. Podgorica: 3M Makarije: 153–164.

66. Weiler, Joseph H. H.. 2005. Krščanska Evropa. Ljubljana: Študentska založba. 67. Weiler, Joseph H.H.. 2002. Ustava Evrope: "Ali nova oblačila imajo cesarja?" in

druge razprave o evropski integraciji. Ljubljana: Pravna fakulteta. 68. Žerdin, Ali H. (2004). Ali bo Evropa krščanska ali pa je ne bo. Mladina. [online]. 3

strani. Available: http://www.mladina.si/tednik/200423/clanek/slo-tema--ali_h_zerdin/ [7. 1. 2006].

114

VIRI

1. Deutsche Welle. (2007). Euro–Zone auf Kurs. Deutsche Welle. [online]. Available: http://www.dw-world.de/dw/article/0,2144,2300317,00.html [1. 2. 2007].

2. E–Delo. 2006. O ustavi in širitvi. [online]. [15. 6. 2006]. Available: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,396,142552&fromsearch=1 [10. 11. 2006].

3. European Commission. (2006a). Introduction of the Euro in new member States–Analytical report. Flash Eurobarometer 191–The Gallup Organization. [online]. Available: http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl191_en.pdf [25. 1. 2007].

4. European Commission. (2006b). The eurozone, 5 years after the introduction of euro coins and banknotes–Analytical report. Flash Eurobarometer 193–The Gallup Organization. [online]. Available: http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl193_en.pdf [25. 1. 2007].

5. Eurosceptic.com. 2007. What is a Eurosceptic? [online]. Available: http://www.eurosceptic.com/sources_of_information/articles/what_is_eurosceptic.htm [12. 3. 2007].

6. Slovenija. Doma v Evropi. 2007. Pregled stanja ratifikacije. [online]. Available: http://evropa.gov.si/ustava/pregled-stanja/ [20. 5. 2007].

7. Wikipedia. 2007a. Enlargement of the European Union. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. 1. 4. 2007]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/Enlargement_of_the_European_Union]. [5. 4. 2007].

8. Wikipedia. 2007b. Euro. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [5. 1. 2007]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/Euro]. [5. 1. 2007].

9. Wikipedia. 2007c. Islamisierung. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [April 1, 2007]. Available: [http://de.wikipedia.org/wiki/Islamizierung]. [10. 4. 2007].

10. Wikipedia. 2007d. Accession of Turkey to the European Union. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [February 2, 2007]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/Accession_of_Turkey_to_the_European_Union]. [2. 2. 2007].

11. Wikipedia. 2006a. Euroscepticism. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [January 1, 2006]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/ Euroscepticism]. [2. 1. 2006].

12. Wikipedia. 2006b. Holy Roman Empire. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [October 23, 2006]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/Holy_Roman_Empire]. [25. 10. 2006].

13. Wikipedia. 2006c. Roman Empire. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [February 2, 2006]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Empire]. [2. 2. 2006].

14. Wikipedia. 2005. The History of Europe. Wikipedia, the free encyclopedia [online]. [October 14, 2005]. Available: [http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_europe]. [25. 10. 2005].

115

SEZNAM TABEL

TABELA 1: FAZE INTEGRACIJSKEGA PROCESA...................................................... 15 TABELA 2: PREGLED STANJA RATIFIKACIJE EVROPSKE USTAVE .................... 63 TABELA 3: PRIDRUŽITEV BALKANSKIH DRŽAV .................................................... 93

SEZNAM SLIK

SLIKA 1: TEORIJA CARINSKE UNIJE........................................................................... 17

1

ŽIVLJENJEPIS

OSEBNI PODATKI Datum rojstva: 19.7.1979 Kraj rojstva: Maribor Državljanstvo: slovensko Naslov: Drevesniška ulica 21 2327 Rače Telefon: 041-680-856 E-pošta: tina.medved@viteh.si IZOBRAZBA 2003 – Ekonomsko–poslovna fakulteta Maribor Naziv programa: ekonomija in poslovne vede Vrsta programa: podiplomski magistrski program Smer: mednarodna ekonomija 1998 – 2003 Ekonomsko–poslovna fakulteta Maribor Program: univerzitetni Smer: mednarodna menjava Diploma: Projekt trženja vlakovnih poti ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo 1994 – 1998 Prva gimnazija Maribor DODATNA ZNANJA Govorim dva tuja jezika in sicer nemški in angleški jezik. Pasivno pa obvladam tudi hrvaški jezik. Dodatno sem se preko tečajev in seminarjev izobraževala na področju računovodstva in družinskega podjetništva. Vsakodnevno pri svojem delu uporabljam okolje Windows, MS Office, računovodski program Birokrat, internet, poznane so mi tudi osnove programa Project Manager.

2

DELOVNE IZKUŠNJE 1.10.2003 – 1.7.2005 Vereinigte Schotterwerke GmbH, Franz – Lehner Strasse 3, Unterschleißheim, Nemčija. Takoj po končanem študiju sem se zaposlila v nemškem podjetju, kjer sem že med študijem dve leti zapored izpopolnjevala znanje nemškega in angleškega jezika tako, da sem spoznavala delovanje podjetja samega. Sprva sem spoznala materinsko podjetje s sedežem v Berlinu, nato pa še ostala hčerinska podjetja s sedeži v Kölnu, Münchnu in tudi na Nizozemskem. Ko sem se zaposlila je bila moja osrednja naloga raziskava vzhodnoevropskega trga. Po uspešno opravljeni raziskavi, se je delodajalec odločil, da svoje dejavnosti ne bo širil na območje Republike Slovenije, temveč se je odločil za raziskavo trga jugovzhodne Evrope, predvsem Srbije in Bosne in Hercegovine. Nove naloge nisem sprejela, saj sem smatrala, da delovno okolje ni dovolj varno in tako nisem bila pripravljena tvegati. S 1.8.2005 sem se prezaposlila. 1.8.2005 – 14.6.2006 Krajnc Branko s.p. Okrepčevalnica Fast – food Bober, Partizanska 50, Maribor Veliko priložnost sem videla v verigi fast – food restavracij tega podjetja, ki je že 13 let uveljavljeno na področju prodaje hitre hrane. Je ena najuspešnejših ponudnikov študentske prehrane na območju Maribora. Opravljala sem delo vodje nabavno – prodajnega področja. Moja osrednja naloga je bila vodenje računovodskih zadev, prav tako sem bila odgovorna tudi za uvoz blaga iz tujine ter sem spremljala razvoj podobnih panog na trgu Evropske unije. Podjetje danes zaposluje 20 ljudi in razširja svojo dejavnost tudi na druga področja in na druge lokacije. Ponudila se je nova priložnost, zato sem tvegala in kot solastnica ustanovila podjetje. 14.6.2006 – Viteh d.o.o. Strejaci 8, Dornava 15.5.2007 sem skupaj s partnerjem ustanovila podjetje, ki se ukvarja z orodjarstvom. To podjetje ima razsežnosti družinskega podjetja. Za ta korak sem se odločila po temeljiti raziskavi trga in zaradi izkušenj partnerja na tem področju. Po enem letu delovanja je podjetje zelo uspešno, inovativno in prehaja v fazo rasti. Sem direktorica tega hitro rastočega podjetja in vodim podjetje predvsem s finančnega vidika. Trenutno se podjetje ukvarja s konstruiranjem in s proizvodnjo orodij. Veliko priložnost vidim tudi v serijski proizvodnji, ki jo bomo predvidoma vpeljali prihodnje leto. Zaradi nenehnega povečevanja povpraševanja po izdelkih naše stroke, napovedujem podjetju uspešno prihodnost.