ODKUPNINA

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-31

GARWOOD, Julie Odkupnina / Julie Garwood ; [prevedel Miro Mrak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Oddih)

Prevod dela: Ransom

ISBN 978-961-01-0840-5

243403776

Naslov izvirnika: Ransom© 1999 by Julie Garwood© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane.

Prevedel Miro Mrak

ODKUPNINA

Bryanu Michaelu Garwoodu, ki je z odliko diplomiral iz podjetništva in prava.

Pri tvojem ostrem umu, strastni duši in sočutnem srcu te nič ne more ustaviti.

Ob začetku kariere si zapomni: »Pravica je stroj, ki se, ko ga nekdo požene, vrti sam od sebe.« Galsworthy, Pravica II

Začni jo poganjati, Bryan.

7

Uvod

Anglija, v času vladavine kralja Richarda I.

Slabe stvari se vedno zgodijo ponoči.V temnih nočnih urah je Gillianina mati, ko se je

trudila svetu podariti novo življenje, umrla, mlad, nepre-mišljen služabnik, ki je hotel prvi razglasiti žalostno novi-co, pa je prebudil deklici in jima povedal, da je njuna mati mrtva. Dve noči pozneje so ju spet zbudili in jima pove-dali, da tudi mlajšega brata Ranulfa, ki je dobil ime po očetu, ni več. Njegovo slabotno telesce ni preneslo napo-rov tega sveta, saj je bil rojen dva meseca prezgodaj.

Gillian se je bala teme. Počakala je, da je služabnik odšel iz spalnice, potem pa po trebuhu zdrsnila z ogrom-ne postelje na mrzla kamnita tla. Bosonoga je stekla v prepovedan prehod, skrivni hodnik, ki je vodil v sobo njene sestre in na strmo stopnišče, ki se je končalo v pre-dorih pod kuhinjo. Komaj se je prerinila mimo omare, ki jo je oče dal postaviti pred ozka vrata, da njegovi hče-ri ne bi kar naprej tekali druga k drugi. Ves čas jima je dopovedoval in ju svaril, da je to skrivnost, ki se, za bož-jo voljo, sme razkriti le v najhujši nevarnosti, ne med igro. Tudi najbolj zvesti služabniki namreč niso vedeli za

8

skrivni hodnik, ki je povezoval vse tri spalnice, in trdno je bil odločen, da bo tako tudi ostalo. Poleg tega ga je tudi skrbelo, da bi katera od deklic padla po stopnicah in si zlomila svoj ljubki vrat, zato jima je dostikrat zagro-zil, da jih bosta dobili po zadnji plati, če ju še kdaj uja-me tam. Bilo je nevarno in bilo je prepovedano.

To strašno noč, polno izgub in žalosti, Gillian ni bilo mar, če bo zašla v težave. Strah jo je bilo, in kadarkoli je bilo tako, je stekla po tolažbo k svoji starejši sestri Chri-sten. Vrata je lahko odprla le za ped, zato jo je poklicala in počakala, da je prišla. Sestra se je stegnila, zgrabila Gillianino roko in jo potegnila skozi, nato pa ji je poma-gala splezati na posteljo. Pod debelimi odejami sta tesno objeti jokali, medtem ko so po hodnikih odmevali obu-pani in žalostni kriki njunega očeta. Vedno znova je vzkli-kal materino ime. Njihov mirni dom je obiskala smrt in ga napolnila z bridkostjo.

Družini ni bilo dano, da bi v miru žalovala, saj so noč-ne pošasti še naprej prežale nanje. Sredi noči so sovraž-niki napadli njihov dom in uničili Gillianino družino.

Oče je s Christen v naročju prihitel v njeno sobo in jo zbudil. Njegovi zvesti vojščaki William – Gillianin naj-ljubši, saj jo je pogosto crkljal, kadar oče tega ni videl –, Lawrence, Tom in Spencer so bili takoj za njim. Njihovi obrazi so bili mrki. Gillian je sedla in si z dlanmi pome-la oči. Oče je Christen predal Lawrenceu in pohitel k njej. Prižgano svečo je položil na omaro ob postelji, potem pa sedel in ji s tresočo se roko umaknil lase z oči.

Videti je bil na smrt obupan in Gillian se je zdelo, da ve, zakaj.

9

»Očka, je mama spet umrla?« ga je zaskrbljeno vpra-šala.

»Za božjo … ne, Gillian,« je pobito odvrnil.»Se je potemtakem vrnila domov?«»Oh, moj ljubi angelček, tolikokrat sva se že pogo-

varjala o tem. Mame ne bo več domov. Mrtvi se ne mo-rejo vrniti. Zdaj je v nebesih. Poskusi to razumeti.«

»Prav, očka,« je zašepetala.Iz nadstropja nižje je zaslišala odmev krikov in opa-

zila, da oče nosi svojo verižno srajco.»Moj bog, očka, se odpravljaš v boj?«»Ja,« je odvrnil. »Ampak najprej moram tebe in se-

stro spraviti na varno.«Pograbil je oblačila, ki jih je Gillianina služabnica Lie-

se pripravila za zjutraj, in naglo oblekel svojo hčer. Pri-stopil je William, pokleknil na koleno in ji obul čevlje.

Oče je še nikoli prej ni oblačil in ni vedela, kako naj si to razlaga. »Preden si oblečem obleko, moram sleči spalno srajco in Liese mi mora razčesati lase.«

»Z lasmi se nocoj ne bomo ukvarjali.«»Očka, je zunaj tema?« je vprašala, ko jo je ovijal v

ogrinjalo.»Ja, Gillian, tema je.«»Pa moram res ven v temi?«V njenem glasu je začutil strah, zato jo je skušal po-

miriti. »Saj ne greš sama, in po poti si boste svetili z ba-klami.«

»Gresta z mano tudi ti in Christen?«Odgovorila ji je sestra. »Ne, Gillian!« je zaklicala.

»Očka mora ostati tu in se boriti, za božjo voljo,« je re-

10

kla in ponovila izraz, ki ga je velikokrat uporabljal oče. »Kajne, očka?«

Lawrence ji je ukazal, naj molči. »Nočemo, da se raz-ve za vajin odhod,« ji je šepetaje pojasnil. »Si zdaj lah-ko čisto tiho?«

Christen je navdušeno prikimala. »Lahko,« je zašepeta-la. »Lahko sem popolnoma tiho, kadar je treba, in ko …«

Lawrence ji je položil roko na usta. »Tiho, deklica moja.«

William je vzel Gillian v naročje in jo odnesel po tem-nem hodniku do očetove sobe. Spencer in Tom sta nosila sveče, ki so osvetljevale pot. Po stenah so plesale velikan-ske sence, slišalo se je samo topotanje njihovih škornjev po kamnitih tleh. Gillian se je prestrašila, zato se je vojšča-ka oklenila okoli vratu in se stisnila k njemu.

»Ne maram senc,« je zanergala.»Nič ti ne bodo naredile,« jo je miril vojščak.»Mamico hočem, William.«»Vem, medvedek.«Ta neumni vzdevek jo je vedno spravil v smeh in ne-

nadoma je ni bilo več strah. Njen oče je prišel mimo in odhitel proti svoji sobi, hotela ga je poklicati, vendar ji je William na ustnici položil prst ter jo s tem opomnil, da mora biti tiho.

Ko so bili vsi v sobi, sta Tom in Spencer umaknila pre-dalnik ob steni, da so lahko odprli skrivni prehod. Zar-javeli tečaji so škripali in cvilili kot jezen merjasec, ki so mu na silo razprli usta.

Lawrence in William sta morala deklici položiti na tla, da sta lahko pripravila in prižgala bakli. Takoj ko sta jima

11

obrnila hrbet, sta deklici stekli k očetu, ki je klečal ob drugi omari ob vznožju postelje in razvrščal dragoceno-sti. Obstopili sta ga vsaka z ene strani in se vzpeli na pr-ste, da sta lahko pokukali noter.

»Kaj pa iščeš, očka?« je vprašala Christen.»Tole,« je odvrnil, ko je v roke vzel bleščečo skrinji-

co, okrašeno z dragulji.»Kako je lepa,« je rekla Christen. »Jo daš meni?«»Jo lahko daš tudi meni?« se je vmešala Gillian.»Ne,« je odvrnil. »Skrinjica je od princa Johna in po-

skrbel bom, da jo bo dobil nazaj.«Še vedno na kolenih se je obrnil proti Christen, jo

zgrabil za roko in jo potegnil bliže k sebi, ona pa se mu je skušala iztrgati.

»Očka, boli me.«»Oprosti, ljubica,« je rekel in nemudoma popustil

stisk. »Nisem hotel, da bi te bolelo. Rad bi, da pozorno poslušaš, kar ti bom povedal. Boš zmogla, Christen?«

»Ja, očka, sama ušesa so me.«»Pridna,« jo je pohvalil. »Rad bi, da bi to skrinjico

vzela s seboj. Lawrence te bo varoval in odpeljal na va-ren kraj daleč proč, kjer ti jo bo pomagal skriti, dokler ne bom prišel za teboj in skrinjico odnesel princu Jo-hnu. O tem zakladu ne smeš nikomur črhniti niti bese-dice.«

Gillian je stekla okoli očeta in se postavila k sestri. »Očka, a meni lahko pove?«

Oče se ni zmenil za njeno vprašanje in je še naprej ča-kal Christenin odgovor.

»Nikomur ne bom povedala,« je obljubila.

12

»Tudi jaz ne bom nikomur povedala.« Gillian je ognje-vito prikimala in tako še podkrepila svoje besede.

Oče se še vedno ni zmenil za mlajšo hčer, saj se je ho-tel prepričati, da je Christen razumela, kako pomembne so njegove besede. »Otrok, nihče nikoli ne sme izvedeti, da imaš skrinjico. Zdaj pa glej, kaj bom naredil,« je na-daljeval. »Zavil jo bom v tole srajco.«

»Seveda,« je zašepetala. »Tako bo dobro skrita, nih-če je ne bo mogel videti.«

»Ampak, očka, jaz sem jo že videla,« je bruhnilo iz Gillian.

»Vem, da si jo,« se je strinjal oče. Potem pa se je ozrl proti Lawrenceu. »Premlada je še … Preveč zahtevam od nje. Ljubi bog, kako naj pustim svoji punčki oditi?«

Lawrence je stopil korak naprej. »Christen bom va-roval s svojim življenjem in poskrbel bom, da nihče ne bo videl skrinjice.«

Tudi William je pohitel s svojo obljubo. »Lady Gillian se ne bo zgodilo nič hudega,« je zagotovil. »Svojo besedo vam dajem, baron Ranulf. Branil jo bom z življenjem.«

Odločnost v njegovem glasu je malce potolažila ba-rona in obema vojščakoma je pokimal v znak popolnega zaupanja.

Gillian je očeta pocukala za komolec, da bi se ji konč-no posvetil. Zdelo se ji je, da se nihče ne zmeni zanjo. Ko je oče zavil skrinjico v eno svojih srajc in jo izročil Chri-sten, je Gillian veselo zaploskala od pričakovanja, saj je menila, da bo tudi ona dobila kakšno darilo. Čeprav je bila Christen prvorojenka in tri leta starejša od sestre, oče ni nikoli pokazal, da bi imel eno raje od druge.

13

Gillian je težko ostala potrpežljiva, a se je na vso moč trudila. Opazovala je, kako je oče vzel sestro v naročje, jo poljubil na čelo in jo tesno privil k sebi. »Ne pozabi svojega očka,« je zašepetal. »Ne pozabi me.«

Potem je k sebi privil še Gillian. Vrgla se mu je v ob-jem in ga glasno cmoknila na žareča lica.

»Očka, zame pa nimaš lepe škatlice?«»Ne, ljubica. Zdaj boš odšla z Williamom. Primi ga

za roko …«»Ampak, očka, tudi jaz bi imela škatlico. Res nimaš

še ene zame?«»Ta škatlica ni darilo, Gillian.«»Ampak, očka …«»Rad te imam,« je rekel in si otrl solzo, ko jo je sti-

snil k mrzli verižni srajci. »Naj te Bog varuje vsega hu-dega.«

»Zmečkal me boš, očka. Lahko tudi jaz varujem ška-tlico? Prosim?«

V sobo je med preklinjanjem stopil Ector, oskrbnik posestva. Njegovo kričanje je tako prestrašilo Christen, da je izpustila zaklad. Skrinjica je iz srajce padla na tla in se zakotalila po kamenju. V soju bakel so se kot zvez-dni utrinki zasvetlikali diamanti, rubini in safirji.

Ector je za trenutek utihnil, osupel nad vso lepoto, ki se je kotalikala pod njegovimi nogami.

»Kaj je, Ector?« ga je vprašal oče.Baronu je hotel čim prej prenesti sporočilo, ki mu ga

je dal Bryant, vojaški poveljnik, zato je na videz malo-marno pobral skrinjico in jo podal Lawrenceu. Nato se je obrnil k svojemu gospodarju. »Milord, Bryant mi je

14

naročil, naj vam povem, da so mladi Alford Rdeči in nje-govi vojščaki vdrli v notranje dvorišče.«

»Se je baron Alford že kje prikazal?« je vprašal Wil-liam.« Ali se še naprej skriva pred nami?«

Ector se je ozrl proti vojščaku. »Ne vem,« je priznal, preden se je spet posvetil gospodarju. »Bryant je prav tako naročil, naj vam povem, da vas vaši možje potrebu-jejo, gospod.«

»Takoj bom prišel,« je odvrnil baron in se postavil na noge. Pomignil je Ectorju, naj odide iz sobe, nato pa mu je sledil in se med vrati ustavil ter še zadnjič pogledal svo-ji čudoviti hčerki. Christen z zlatimi kodri in okroglimi lički ter Gillian z materinimi žarečimi zelenimi očmi in bledo poltjo, ki je bila videti, kot da bo vsak čas bruhni-la v jok.

»Pojdite in naj vas Bog varuje,« je hripavo ukazal.Potem je izginil. Vojščaki so pohiteli skozi prehod.

Tom je šel naprej, da bi odpahnil vrata na koncu predora in se prepričal, da sovražnika ni nikjer v bližini. Lawren-ce je držal Christen za roko in jo z gorečo baklo v roki vo-dil skozi temni hodnik. Gillian je bila takoj za sestro, obešala se je na Williamovo roko. Na koncu je stopal še Spencer, ki je, preden je za seboj zaprl vrata, k steni poteg-nil še predalnik.

»Očka mi ni povedal, da ima tudi on skrivni prehod,« je Gillian šepnila sestri.

»Tudi meni ne,« je ta zašepetala nazaj. »Mogoče je pozabil.«

Gillian je Williama pocukala za roko, da bi se ji po-svetil. »Tudi midve s Christen imava v najinih sobah

15

skrivni prehod. Nikomur ne smeva povedati, ker je skriv-nost. Očka je rekel, da naju bo pošteno našeškal, če komu poveva. Si vedel za to skrivnost, William?« Vojščak ni odgovoril, a ji njegov molk ni vzel poguma. »Veš, kam pelje ta hodnik? Očka je povedal, da bomo, ko pridemo iz predora, lahko videli ribe v ribniku. Gremo tja?«

»Ne,« je odvrnil William. »Ta hodnik nas bo pripe-ljal pod vinsko klet. Zdaj se bližamo stopnišču in hočem, da si res čisto tiho.«

Gillian se je zaskrbljeno ozrla na sence, ki so plesale po stenah. Še malo bolj se je stisnila k Williamu, potem pa je pogledala sestro. Christen je skrinjico z dragulji si-cer tesno privijala k svojim prsim, ampak en konec sraj-ce ji je visel prek komolca in Gillian se ni mogla zadržati, da je ne bi pocukala.

»Zdaj sem jaz na vrsti za varovanje škatlice. Očka je tako rekel.«

Christen je bila ogorčena. »Ne, pa ni,« se je uprla. Obrnila se je proti Lawrenceu, da je Gillian ni mogla več doseči, in se pritožila. »Lawrence, Gillian se je zlagala. Očka je naročil, naj jaz varujem skrinjico, ne ona.«

Gillian je bila odločna. »Ampak tudi jaz moram pri-ti na vrsto,« je rekla sestri in se še enkrat stegnila proti srajci. Nenadoma se ji je zazdelo, da za seboj sliši zvok, zato se je umaknila. Obrnila se je in pogledala, kaj se do-gaja. Stopnišče je bilo zavito v temo, tako da ni mogla vi-deti ničesar, vendar je bila prepričana, da v temi prežijo pošasti, ki jo hočejo zgrabiti, mogoče je bil celo zmaj. Vsa prestrašena je stisnila vojščakovo roko in se še tesne-je privila k njemu.

Zbirka OddihUrednica Ana Ugrinović

Julie GarwoodODKUPNINA

Prevedel Miro MrakLogotip zbirke oblikovala Danijela GrgičNaslovnico oblikovala in tehnično uredila Petra JeričMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009Predsednik uprave Milan MatosIzvršna direktorica Založništva Tina ŠkerljNatisnila tiskarna Ma-tisk, d. o. o., Maribor Prva izdaja; naklada 3000 izvodov