Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

Diplomsko delo visokošolskega študija RAZVOJ KRIMINALISTIČNE TEHNIKE

V EVROPI

Avtor: Andreja Pilih

Mentor: uni.dipl.inž.fizike Janez Golja

Somentor: dr. Bojan Dobovšek

Ljubljana, 2010

KAZALO…………………………………………………………………1

POVZETEK………………………………………………………………4

1. UVOD………………………………………………………………….6

2. RAZVOJ KRIMINALISTIKE………………………………………...8

2.1 Kriminalistična registracija.........................................................................8

2.2 Nastop »znanstvene« kriminalistike in njen utemeljitelj Alphonse Bertillon……8

3. DAKTILOSKOPIJA……………………………………………………9

3.1 Prazgodovinska dejstva...............................................................................9

3.2 William Herschel, Henry Faulds in Francis Galton………………………….10

3.3. Juan Vuchetic…………………………………………………………...11

3.4 Edward Henry...........................................................................................12

3.5. Daktiloskopija v 20. stoletju………………………………………………13

4. SEROLOGIJA…………………………………………………………14

4.1 Razvoj znanosti, ki se ukvarja s sledovi krvi………………………………..14

4.2 Ulenhuthovo odkritje l.1901………………………………………………15

4.3 Karl Landsteiner…………………………………………………………16

4.4 Leone Lattes in Franz Josef Holzer stopita v svet sodne serologije…………….16

4.5 Druga polovica 20. stoletja in nove metode kriminalistične serologije………….18

4.6 Serologija danes in preiskave DNK………………………………………...20

1

5. RAZVOJ SODNE KEMIJE IN BIOLOGIJE…………………………22

5.1 Georg Popp……………………………………………………………..22

5.2 Preiskovanje las do l.1909………………………………………………..22

5.3 Edmund Locard…………………………………………………………24

5.4 Izum »kriminalističnega sesalnika za prah«………………………………...25 5.5 Gaston Edmund Bayle (Spektrografija, Ultravijolični žarki in Spektralna

Fotometrija)……………………………………………………………26

5.6 Zgodovina razstreliv in razvoj njihovega kriminalističnega raziskovanja………27

5.7 Botanično preiskovanje sledov do l.1960…………………………………..29

5.8 Dr.Max Frei-Sulzer in razvoj novih metod za dokazovanje sledov……………30

5.9 Razvoj preiskovanja las od l. 1909...............................................................32

5.10 Uporaba NAA v kriminalistiki…………………………………………...33

5.11 Sodobne preiskave vlaken in las………………………………………….34

6. TOKSIKOLOGIJA……………………………………………………36

6.1 Predzgodovina struposlovja in arzenik - kralj strupov………………………36

6.2 Prodor rastlinskih strupov………………………………………………...38

6.3 Odkritje metode za dokazovanje rastlinskih strupov…………………………39

6.4 Mrliški alkaloidi…………………………………………………………40

6.5 Nove metode dokazovanja………………………………………………...41

6.6 Val sintetičnih strupov, ter barbiturati »strup samomorilcev«…………………43

6.7 Toksikologija danes………………………………………………………44

2

7. SODNA BALISTIKA…………………………………………………45

7.1 Začetki sodne balistike……………………………………………………45

7.2 Izsledki Francoza Balthazarda pred prvo svetovno vojno……………………..46

7.3 Pobudo prevzame Amerika………………………………………………..46

7.4 Gravelle sestavi primerjalni mikroskop……………………………………..47

7.5 Calvin Goddard…………………………………………………………..48

7.6 Nadaljnji razvoj balistike do danes................................................................49

8. FORENZIČNI LABORATORIJI……………………………………..50

8.1 Zgodovina………………………………………………………………50

8.2 Evropsko združenje forenzičnih laboratorijev (ENFSI)………………………51

8.3 Nacionalni forenzični laboratorij (NFL)……………………………………52

9. ZAKLJUČEK…………………………………………………………53

LITERATURA…………………………………………………………..56

3

POVZETEK Zgodovina zločinstva je že zelo dolga, prav tako pa tudi boj proti zločinstvu. Področje,

ki se ukvarja s preiskovanjem teh zločinov, se imenuje kriminalistična tehnika. Pri

svojem delu uporablja izsledke in preiskovalne metode naravoslovnih znanosti, kot so

fizika, kemija in biologija.

A ko so v preteklosti pričeli s policijskim preiskovanjem zločinov, še niso poznali

kriminalističnih strokovnjakov kot jih poznamo danes. Sodobna kriminalistična znanost

sega do sredine 19. stoletja. Takrat so policisti začeli iskati na kraju zločina sledi, ki bi

jih lahko pripeljale do storilca zločina. Za to novo področje kriminologije, so se začeli

zanimati tudi znanstveniki in tako se je rodila kriminalistična tehnika.

Ker je Evropa zibelka kriminalistične tehnike, se tudi moja diplomska naloga

osredotoča predvsem na kriminalistični razvoj v Evropi. Osredotočila sem se predvsem

na kriminalistično registracijo, prstne odtise, serologijo, kemijo in biologijo,

toksikologijo in balistiko. Na vsakem področju sem poskušala zajeti obdobja, ki so

prinesla pomembna odkritja, s katerimi se je določena znanost še bolj razvijala. Seveda

pa nisem pozabila znanstvenikov, ki so s temi odkritji pripomogli k hitrejšemu razvoju

kriminalistične tehnike. Na koncu sem napisala še nekaj o kriminalističnih laboratorijih,

kjer so danes združene vse znanosti, ki jih uporabljajo pri reševanju najrazličnejših

zločinov.

Ključne besede: prstni odtisi, serologija, kemija in biologija, toksikologija, balistika

4

ABSTRACT

Development of forensic science in Europe

History of crime is already very long, just like fight against crime. The field that deals

whith an investigation of these crimes is called forensic science. In their work, using

investigative methods and results of natural sciences such as physics, chemistry and

biology. But in the past when police began investigating the crimes, did not know the

criminal experts as we know them today. Modern forensic science dates back to the

mid-19th century. At the crime scene police have started to look for traces, which could

lead to the perpetrator of the crime. Also scientists began to take interest an this new

field of criminology, and thus was born on forensic science. Because Europe is the

cradle of forensic science, is also my thesis focuses on the development of Crime in

Europa. I focused mainly on criminal registration, fingerprints, serology, chemistry and

biology, toxicology and ballistics. In every field I have tried to cover the period that has

brought significant discoveries which science has provided further developed. Of cours

I didn´t forget scientists, that they contributed to quicker development of criminal

science with these discoveries. In the end I wrote something about crime labs, which are

now grouped all the science they use to salve various crimes.

Keywords: fingerprints, serology, chemistry and biology, toxikology, ballistics

5

1. UVOD

Ni zločina brez dokaza! Na vsakem kraju zločina pa se lahko najdejo dokazi. Dokazi

vedno govorijo zase. Še tako majhen dokaz, ki ga je s prostim očesom težko videti, je

lahko za preiskovalce zelo pomemben pri razjasnitvi zločina. Področje, ki se ukvarja s

preiskovanjem teh sledi je, kriminalistična tehnika, ponekod ji rečejo tudi forenzika

(Graham,1998). Kriminalistična tehnika je zelo pomembna znanost, brez katere si danes policija in

sodstvo ne znata predstavljati odkrivanja zločinov. Marsikateri zločin bi ostal

nepojasnjen, če nebi bilo forenzičnih laboratorijev in kriminalističnotehničnih

strokovnjakov, ki se ukvarjajo z odkrivanjem zločinov. Področje dela kriminalistične

tehnike je danes zelo široko. Danes lahko strokovnjaki s sodobno tehnologijo analizirajo

skoraj vse kar najdejo na kraju zločina. Vendar pa ni bilo vedno tako (Maver, 2004).

Kriminalistična tehnika je morala prehoditi dolgo pot skozi zgodovino, da je postala

takšna kot jo danes večina pozna. Zato sem v diplomi prikazala njen razvoj skozi

zgodovino. Kdo so bili utemeljitelji »znanstvene« kriminalistike, kakšne metode so

uporabljali pri svojem delu in kako so se te metode skozi zgodovino spreminjale in

izboljševale. Osredotočila sem se predvsem na Evropo in tehnike, ki so se pričele

razvijati že v 19. stoletju, saj o zgodovinskem razvoju teh panog ni dosti govora

(Thorwald,1967,1970). Namen diplomskega dela je, s pomočjo literature raziskati zgodovinski razvoj

kriminalistične tehnike. Ugotoviti kdo so bili znanstveniki oziroma ljudje, ki so prvi

začeli preiskovati področja kriminalistične tehnike. Cilj naloge je prikazati delo teh ljudi. Opisati razvoj znanosti s katerimi so se ukvarjali

in njihovo uporabnost v kriminalistiki. Diplomsko delo je namenjeno vsem, ki jih zanima kriminalistična tehnika, v prvi vrsti

tistim, ki jih zanima njen zgodovinski razvoj.

6

Razvoj kriminalistike je v bistvu težko napovedati, saj se ta neprestano razvija. Namen

moje diplomske naloge je, predstaviti zgodovinski razvoj pomembnih odkritij, ki se

uporabljajo v kriminalistični tehniki. Ker pa za vsakim odkritjem stoji tudi neka oseba,

bom v nalogi opisala nekaj najbolj pomembnih ljudi kriminalistične znanosti. V prvem

poglavju bom spregovorila o kriminalistični identifikaciji in Alphonsu Bertillonu, ter

njegovi antropometriji. Bertillona je bil namreč prvi, ki je za namen kriminalistike

pričel meriti in fotografirati zločince (Thorwald,1967). Pri daktiloskopiji gre za prstne odtise, ki so jih uporabljali že v starodavni Babiloniji, na

Kitajskem in Japonskem. Za namen kriminalistike, pa so jih pričeli uporabljati šele v

19. stoletju. Njihovo uporabnost v kriminalistiki je odkrilo kar nekaj ljudi. V svoji

nalogi se bom osredotočila na tri najbolj pomembne in sicer so to William Herschel,

Henry Fauld in Francis Galton (Thorwald,1967). Serologija je področje, ki se ukvarja s sledovi krvi. Je zelo pomembno področje

kriminalistike, saj je z njeno pomočjo mogoče identificirati krvne madeže najdene na

kraju zločina, ter določiti, ali pripadajo osumljencu ali žrtvi. Točno določiti komu

pripadajo krvni madeži, pa je bilo mogoče šele z odkritjem krvnih skupin. V poglavju o

serologiji, pa se bom posvetila tudi preiskavam DNK, brez katerih si danes ni več

mogoče zamisliti kriminalističnih preiskav. V poglavju o sodni kemiji in biologiji, bom poskušala opisati razvoj preiskav las, prahu,

razstreliv in vlaken. Preiskavam las so se strokovnjaki po svetu zelo temeljito posvečali,

saj so ugotovili, da se da iz njih pridobiti mnogo za kriminalistiko pomembnih

podatkov. Enako velja tudi za razstreliva in tekstilna vlakna. Ker so najprej pri

preiskavah uporabljali samo mikroskop, rezultati niso bili zelo kvalitetni, a z odkritjem

spektrografije, ultravijoličnih žarkov, spektralne fotometrije in seveda analize z

nevtronskim aktiviranjem (NAA), se je to spremenilo (Thorwald,1970). Toksikologija je področje, ki se ukvarja s strupi. Zastrupitve so ena najstarejših oblik

umorov, saj so nekateri strupi bili poznani že v antični Grčiji. Danes se jih za umore ne

uporablja več toliko, predvsem so postali sredstvo za samomorilce. V nalogi bom

7

poskušala opisati različne vrste strupov, kot so arzenik, rastlinski strupi, mrliški

alkaloidi. Njihovo odkritje ter metode za njihovo dokazovanje.

Sodna balistika ali znanost o strelnem orožju in izstrelkih. Ta znanost je dokaj mlada,

saj je šele v prvi polovici 20.stoletja dobila prostor v znanstveni kriminalistiki. Področje

balistike se je najprej začelo razvijati v Ameriki, kjer se je prvi začel ukvarjati s tem

Charles. E. Waite. Zelo pomembno odkritje balistike, pa je bil Gravellov primerjalni

mikroskop, s katerim je bila olajšana primerjava dveh izstrelkov istočasno (Thorwald,

1967). Zadnje poglavje je namenjeno zgodovini forenzičnih laboratorijev. Danes skoraj ni

države, da nebi imela svojega forenzičnega laboratorija, kjer so združene vse panoge

naravoslovne kriminalistike. V svoji nalogi se bom posvetila slovenskemu

Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju in zelo pomembni organizaciji ENFSI

(Evropsko združenje forenzičnih laboratorijev).

8

2. RAZVOJ KRIMINALISTIKE

2.1. Kriminalistična registracija

Skozi zgodovino so bile v uporabi različne metode registracije ljudi, ki se seveda danes

ne uporabljajo več. Ena od prvih metod kriminalistične registracije je bilo pohabljanje

in sicer z odsekanjem določenega dela telesa. Odvisno od kaznivega dejanja, ki ga je

dotična oseba storila. Ta metoda se je precej dolgo uporabljala tudi v bivši Jugoslaviji.

Druga poznana metoda pa je bilo žigosanje. S pomočjo razbeljenega železa so ljudem

vtisnili različne znake na določene dele telesa. Ta metoda je bila precej pozno ukinjena,

na Kitajskem šele leta 1905. Vendar, pa lahko med žigosanje štejemo tudi tetoviranje

številk na roke internirancem, v koncentracijskih taboriščih fašistične Nemčije

(Jovanovič, 1981).

2.2. Nastop »znanstvene« kriminalistike in njen utemeljitelj Alphonse

Bertillon

Leta 1879 je bila francoska kriminalistična policija stara približno sedemdeset let.

Imenovala se je Surete. Veljala je za najstarejšo na svetu, za najbolj izkušeno in za vzor

kriminalistične policije. Njen ustanovitelj je bil nekdanji zločinec Eugene Francois

Vidocq, ki je zaposloval bivše kaznjence in jih plačeval iz tajnega fonda. Pri svojem

delu so bili zelo uspešni (Thorwald,1967).

L.1879 pa je Surete preživljala globoko in hudo krizo. In ravno v tej krizi je začel novo

dobo kriminalistike Alphonse Bertillon. Začel je primerjati fotografije jetnikov. Polagal

je skupaj ušesa in nosove ter primerjal njihove oblike. Prosil je za dovoljenje, da lahko

meri jetnike, ki so jih vodili k registraciji. Meril je njihovo telesno višino, dolžino in

obseg glave, dolžino rok, prstov in stopal. Ob tem se je prepričal, da se posamezne mere

pri različnih ljudeh utegnejo ujemati, nikoli pa ne štiri ali pet mer. Ugotovil je, da mere

okostja pri slehernem odraslem človeku vse življenje ostanejo iste. Leta 1882 so

poskusno uvedli njegovo metodo prepoznavanja. Mere, ki so jih jemali jetnikom so

9

vpisali na tako imenovane meritvene kartice. Konec leta je njegova registratura dosegala

7336 kartic in niti enkrat se niso mere katerega od registrirancev ponovile. Leta 1884 se

je Bertillon posvetil novim problemom. Svoje merilne listke je hotel izpopolniti z

boljšimi fotografijami in opisi. Želel je narediti takšno fotografijo, ki bi drugače, kakor

je bilo dotlej običajno, kazala tisto, kar je na človeškem obrazu nespremenljivo ali težko

spremenljivo. Dognal je, da temu namenu še najbolj ustrezajo posnetki iz profila.

Fotografom je ukazal, da morajo vsakega jetnika posneti dvakrat, enkrat en face in

drugič en profil in sicer vedno iz iste razdalje, z isto držo glave, pri isti razsvetljavi.

Bertillon je skonstruiral naslanjač, na katerem je bilo mogoče jetnike za oba posnetka

obrniti tako, da je bila sleherna pomota izključena. Na merilne kartice so začeli lepiti

nove fotografije. Medtem, ko se je njegova kartoteka približevala številki pol milijona

kartic, je Bertillon sam končeval »opisni portret zločinca« (portrait parlé). Skupaj z

ustrezno posnetimi fotografijami naj bi ta portrait parlé prispeval k temu, da bi si

policijski uradniki ustvarili tako točno sliko o vsakem kršitelju zakona, kakršne niso

imeli nikoli prej (Thorwald,1967).

Ko je Bertillon leta 1892 s svojo metodo prepoznavanja uspešno rešil primer o katerem

se je govorilo po vsej Evropi (primer Ravachol), so v vseh glavnih mestih postali

pozorni na bertillonažo. Vendar pa so takrat že obstajale boljše metode za identifikacijo.

3. DAKTILOSKOPIJA

3.1. Prazgodovinska dejstva

Slike papilarnih linij so zanimale ljudi že v stari zgodovini. V starodavni Babiloniji, so

prstne odtise uporabljali na glinenih tablicah za trgovske posle. V starodavni Kitajski, je

bil odtis palca najden na glinenih pečatih. Na Kitajskem in Japonskem so v VIII.

stoletju pred našim štetjem, namesto podpisa uporabljali prstne odtise za razpoznavanje

ljudi. Na Kitajskem se v času med X. in XIII. stoletjem omenjajo prstni odtisi v zvezi s

kaznivim dejanjem, kar predstavlja prvi stik prstnih odtisov s kriminalistiko. Leta 1686

je italijanski profesor anatomije Marcello Malpighi v svoji razpravi opisal brazde,

10

spirale in zanke v prstnih odtisih. Vendar ni omenil njihove vrednosti, kot orodje za

osebno identifikacijo (crimeline,2009).

3.2. William Herschel, Henry Faulds in Francis Galton

Možnost uporabe slik papilarnih linij za namen identifikacije je prvi ugotovil William

Herschel, uslužbenec britanske uprave nekega okrožja v Indiji. Leta 1858 je uporabil

prstne odtise upokojenih vojakov na njihovih potrdilih o izplačilu pokojnine. Na ta

način je lahko ločil prave upokojence od lažnih. V neki ječi svojega okrožja je dal na

jetniški listek poleg vsakega imena vtisniti prstna znamenja zadevnega jetnika. Na mah

je zavladal red. Proti koncu leta 1879 se je vrnil v Anglijo (Thorwald,1967).

Leta 1879, pa je postal pozoren na prstne odtise tudi škotski zdravnik dr.Henry Faulds,

ki je delal v bolnišnici Tsukiji v Tokiu. Pri raziskovanju prstnih odtisov je ugotovil, da

se risba črt na koži vse življenje ne spremeni in je zato morda za identificiranje

uporabnejša kakor fotografija. Leta 1880 je objavil članek v angleški reviji Nature. V

njem je opisal vsa svoja dognanja o prstnih odtisih. Bil je prvi, ki se je zavedel možnosti

uporabe daktiloskopije na kraju zločina.

A v tistem času je Anglija odprla svoja vrata drugi ideji o identificiranju in sicer

Alphonsu Bertillonu in njegovi antropometriji. Kot najpomembnejši angleški

strokovnjak na področju antropometrije, je tako zaslovel sir Francis Galton. Vendar pa

se Galton ni omejil samo na Bertillona. Glede prstnih odtisov se je obrnil na Herschla,

ki je tedaj živel v Littlemoru, ki mu je brez omahovanja poslal vse svoje gradivo. Kmalu

nato je sam obiskal Galtona in mu pokazal, kako se jemljejo prstni odtisi. Ko je proučil

Herschlova dokazila, je v hipu doumel, da ima pred seboj nekaj mnogo

pomembnejšega, kakor je bertillonaža. Tako se je pričel ukvarjati s prstnimi odtisi.

Največ časa je posvetil temu, kako bi številne vzorce razvrstili v nek sistem in jih nato

registrirali in katalogizirali. Skupaj s sodelavcem Collinsom, se je lotil dela. Na prstnih

odtisih so se pojavljali različni vzorci. Po neskončnih poskusih, je bil prepričan, da

obstajajo štirje osnovni tipi, iz katerih je mogoče izvajati vse druge vzorce: brez

trikotnika, trikotnik na levi, trikotnik na desni, več trikotnikov. Leta 1892 je izdal knjigo

11

v kateri se je ukvarjal s sredstvi za identifikacijo in je nosila naslov Prstni odtisi

(Fingerprints). Medtem, pa je bertillonov sistem začel zmagovit pohod po celinski

Evropi. Evropski policijski naredniki, ki so zaradi nepopolnosti svojih identifikacijskih

prijemov iskali pomoč pri Bertillonu, pravzaprav sploh še niso imeli pojma o obstoju

daktiloskopije.

Glavni zagovornik antropometrije v Avstriji je bil Hans Gross, ki si je kot pionir

kriminalistike pridobil izreden vpliv. Ukvarjal se je z osnovami kemije in fizike, s

fotografijo in mikroskopijo, z botaniko in zoologijo. Po dvajsetih letih dela je napisal

»knjigo izkušenj«, ki je postala prvi učbenik znanstvene kriminalistike in je proslavila

Grossovo ime po vsem svetu. Dal ji je naslov Priročnik za preiskovalne sodnike

(Handbuch für Untersuchungsrichter). Leta 1888 je Gross prvič slišal za bertillonažo.

Seveda je takoj tudi sam začel meriti in v prvi izdaji svojega priročnika se je odločno

zavzel za uvedbo antropometrije v Avstriji. Leta 1898 so na Dunaju ustanovili

Bertillonov biro z mislijo, da so zagotovili najnovejšo policijsko tehnično pridobitev.

Nihče v evropskih državah pa takrat ni vedel, da so se medtem na drugem koncu

zemeljske oble že dogajale spremembe (Thorwald,1967).

3.3. Juan Vucetich

Juan Vucetich, načelnik policijske direkcije v La Plati, v Bueno Airesu je dobil od

kapitana Nuneza nalogo, da uredi »antropometrični merilni biro«. Komaj so se

Vucetichevi pomočniki nekoliko seznanili z Bertillonovo antropometrijo, si je sam za

zabavo že naredil primitivno napravo za jemanje prstnih odtisov. Vzel je prstne odtise

vseh zapornikov, ki so jih pripeljali v njegov urad. Čisto samostojno se je Vucetich

dokopal do štirih osnovnih tipov prstnih odtisov, ki so ustrezali Galtonovim. Štiri tipe

palčnih odtisov je Vucetich označil s črkami A, B, C in D, odtise drugih prstov pa s

številkami. Tudi on je iskal karakteristične detajle, da bi odtise istega osnovnega tipa

nadalje razčlenil. Pri tem mu je med drugim prišlo na misel, da lahko prešteje papilarne

črte in si je tako res ustvaril možnosti razlikovanja, ki so zadoščale za njegovo zbirko.

12

Leta 1892 je z Vucetichevo tehniko jemanja prstnih odtisov, policijski inšpektor

Alvarez razrešil primer dvojnega umora. To je bil prvi umor, ki so ga pojasnili s prstnim

odtisom s kraja dejanja.

Vucetich je torej imel prav. Na lastne stroške je dal tiskati knjigo Splošna navodila za

antropometrični in daktiloskopski postopek, v kateri je dokazoval nedvomno premoč

prstnega odtisa. Junija 1893 mu je policijska direkcija prepovedala nadaljnje delo in mu

ukazala, da mora uporabljati izključno merilno tehniko. Vendar pa je skrivaj delal dalje

in pisal svojo novo knjigo Sistema de Filiacion (Sistem prepoznavanja oseb). Junija

1896 pa je provincialna policija v celoti odpravila antropometrični postopek in namesto

njega uvedla daktiloskopijo. Argentina ja postala prva dežela na svetu, v kateri je

policija ugotavljala istovetnost edino na podlagi prstnega odtisa.

Vendar pa kljub vsemu Vucetich ni bil tisti, ki je ponesel zmago prstnega odtisa v

Evropo. Zmaga je prišla iz Indije (Thorwald,1967).

3.4. Edward Henry

V Indiji je bil od leta 1891 generalni inšpektor bengalske policije, Edward Henry. Ko je

nastopil svojo visoko službo v Kalkuti, je v policijo takoj uvedel bertillonažo. Na

merilne listke, pa so kot posebno znamenje vtiskovali tudi nekaj prstnih odtisov. Tudi

Henry je postal pozoren na prstne odtise. V roke mu je prišla Galtonova knjiga Prstni

odtisi, objavljena nekaj mesecev prej. Leta 1896 je našel pot, kako bi se dali milijoni

prstnih odtisov katalogizirati s takšno popolnostjo, da bi bilo mogoče sleherni listek

najti v najkrajšem času. Določil je pet osnovnih vzorcev: preprosti loki, jelkasti loki,

radialne zanke, ularne zanke in krožni vzorci. (Radialna zanka poteka proti tisti strani

roke, na kateri se nahaja koželjnica [radius] podlakta, torej proti palcu; ularna zanka

proti laktu [ulna] in s tem proti mezincu). Vzorce je bilo mogoče strniti v formule, s

črkami A, T, R, U in W, nato pa je sledila obsežna delitev v podvzorce. Podlaga za to je

bila natančnejša opredelitev tiste tvorbe, katero je Galton imenoval trikotnik ali delta.

Ta trikotnik lahko tvori ena sama razcepljena papilarna črta ali pa dve črti, ki se

razideta. Henry je na podlagi tega določil nekaj izhodiščnih točk, katere je imenoval

13

»zunanji termini«. Znotraj tako imenovanega zankastega vzorca je prav tako določil

točke, ki so dobile ime »notranji termini«. Če je zunanje in notranje termine povezal z

ravnimi črtami in preštel papilarne črte, ki so sekale te črte, je dobil različno število linij

in s tem različne grupacije, katere je bilo mogoče izraziti s številkami. Te številke so

skupaj s črkami za osnovne vzorce sestavljale formule, po katerih je bilo mogoče

razporediti posamezne listke z odtisi. Henry je napisal tudi knjigo Klasifikacija in

uporaba prstnih odtisov. Leta 1897 so nato uvedli daktiloskopijo v vso britansko

Indijo. Leta 1901 se je Henry vrnil v London kjer je postal šef kriminalističnega

preiskovalnega oddelka. Sedaj je tudi Anglija začela uporabljati daktiloskopijo.

Počasi a zanesljivo je daktiloskopija izpodrinila antropometrijo po vsej Evropi in drugih

državah. S smrtjo Bertillona leta 1914 je tudi Francija kot zadnja država opustila

antropometrijo in začela uporabljati izključno daktiloskopijo (Thorwald,1967).

3.5. Daktiloskopija v 20. stoletju

Prstne odtise uporabljajo že skoraj sto let kot pomoč pri identificiranju kriminalcev. V

tem času so razvili veliko novih znanstvenoraziskovalnih metod. V večini primerov še

vedno uporabljajo klasičen način nanašanja različnih praškov. Kljub temu pa so včasih

potrebne drugačne metode. Danes lahko za iskanje prstnih odtisov uporabljajo prenosne

laserje. Strokovnjak obarva prizorišče zločina z laserskim žarkom. Vsi prstni odtisi, ki

jih preleti žarek se svetijo, ker so fluorescentni. S to tehniko lahko hitro pregledajo

velike površine, lahko pa tudi najdejo prstne odtise na nepričakovanih mestih. Na

odtise, ki jih odkrijejo z laserjem, lahko nanesejo fluorescentni prah, da so še bolj vidni

in jih nato fotografirajo (Graham,1998).

Težko pa je odtise odkrivati na vpojnih površinah, kot je na primer papir, saj ta vpije

maščobo in znoj. Take odtise je treba odkriti kemično. Včasih uporabljajo tehniko, ki se

imenuje izparevanje. To je izpihovanje kemičnih par po ustreznih površinah. Pare

kemično reagirajo na znoj ali maščobe v prstnih odtisih in spremenijo barvo ter s tem

odkrijejo odtis. Za kemično izparevanje so dolgo uporabljali jod, kjer se prstni odtisi

obarvajo rumenorjavo. Vendar pa jod ni idealna kemikalija, ker je strupen in ne razvije

14

vedno jasnih odtisov. So pa v 80. letih 20. stoletja našli drugo vrsto kemičnih par. Bila

je to nova vrsta lepila, ki ga poznamo kot »super lepilo«. Odkrili so namreč, da se

nevidni prstni odtisi na predmetu obarvajo belo, če se predmet dotika nečesa, kar je bilo

poparjeno s super lepilom. Ena od kemikalij v pari, ki jo oddaja lepilo, se prime na

odtis. Na vzorec odtisa se prime vedno več pare in ko ta para otrdi, postane odtis viden

kot belo znamenje (Graham,1998).

Vse prstne odtise, ki so jih v preteklosti kriminalistični tehniki primerjali ročno, so sedaj

prenesli v računalniški sistem AFIS. Kratica AFIS pomeni avtomatski sistem za

identifikacijo sledi in odtisov. Ta sistem omogoča hitro shranjevanje in primerjavo

obsežnih daktiloskopskih zbirk, ter nepotrebnost velikih prostorskih skladišč za zbirke

daktiloskopskih kartonov (Maver,2004).

Strokovnjak za preiskovanje papilarnih linij mora biti vešč in izkušen v svojem

poklicu. Obvezno mora poznati zgodovino prstnih odtisov; klasifikacijo prstnih odtisov

in vedeti mora kako iskati, izzivati in zavarovati prstne odtise.

4. SEROLOGIJA

4.1. Razvoj znanosti, ki se ukvarja s sledovi krvi

Že v sredi devetnajstega stoletja so pionirji sodne medicine in kriminalistike iskali

postopek s katerim bi se dalo dokazati, da sledovi na kraju zločina ali na osumljenčevi

obleki res izvirajo od krvi. Iz izkušenj so vedeli, da vsak rdečkast madež še ne pomeni

krvi. Sledovi krvi so namreč lahko rjavi, rumenkasti in celo zeleni ali sivi. Barva je

odvisna od starosti sledov in od zunanjih vplivov – temperature in svetlobe.

Razvoj mikroskopa in odkritje da sestavljajo kri rdeče krvničke (eritrociti), bele

krvničke (levkociti) in sokrvca (serum) je spravila znanstvenike na misel, da bi krvne

sledove pregledali pod mikroskopom in poiskali značilne oblike rdečih krvničk. Toda

kjer se je kri zasušila, so rdeče krvničke izgubile svojo obliko in se spremenile v

15

brezoblično maso. Pod mikroskopom jih je bilo mogoče videti šele, če so zasušene

madeže krvi raztopili s kalijevim lugom in alkoholom. Če so bili madeži res od krvi, so

se rdeče krvničke spet pokazale, če le niso bili sledovi prestari ali preneznatni. Vendar

pa poskus ni vedno uspel (Thorwald,1970).

Prvo metodo, s katero je bilo zanesljivo mogoče dokazati kri, je sredi 19. stoletja odkril

Ludwig Teichmann-Stawlarski iz Krakova. Raztopil je delček strjene krvi, dodal nekaj

kuhinjske soli in ocetne kisline v trdni obliki in vse skupaj dobro segrel. Pod

mikroskopom je opazil drobne kristale, ki so nastali le, kadar je primešal kri. Dobili so

ime heminski kristali. Poskus je odpovedal samo včasih pri sledovih na zarjavelih

kovinskih predmetih.

Proti koncu 19. stoletja pa so začeli preiskovati krvne sledove z napravo, ki je dobila

ime spektroskop. Spektralna analiza, ki sta jo odkrila Nemca Bunsen in Kirchhoff, je

postala najzanesljivejše sredstvo za dokazovanje krvi. Odkrila sta, da vsaka snov, ki jo

pripravimo do tega, da izžareva svetlobo, oddaja spekter, ki je značilen samo zanjo.

Vendar pa ne glede na vsa raziskovanja o krvi in krvnih sledovih, pa vse do začetka

dvajsetega stoletja niso znali z gotovostjo povedati ali je kri živalska ali človeška.

4.2. Uhlenhuthovo odkritje leta 1901

Svežo kri so lahko identificirali, ker so rdeče krvničke človeka in raznih živali različne

po velikosti. Največje rdeče krvničke ima človek. Vendar je bilo merjenje zelo težko že

pri sveži krvi, pri zasušeni pa je bilo sploh nemogoče, ker so rdeče krvničke med

strjevanjem izgubile svojo prvotno obliko. Tudi če se jih je posrečilo raztopiti, niso

nikoli več dobile svoje prvotne velikosti (Thorwald,1970).

Leta 1901 pa je Nemec Paul Uhlenhuth odkril metodo, s katero se je dalo razlikovati

človeško kri od živalske. Iznašel je tako imenovane kunčje serume, ki so izrinjali

beljakovine v človeškem, pasjem, gosjem krvnem serumu in v krvi mnogih drugih

živalskih vrst. Ugotovil je, da se beljakovine raznih vrst krvi razlikujejo. Le v enem

primeru mu njegovi poskusi niso mogli dati natančnega odgovora. Pri zelo sorodnih

16

živalih, kot recimo pri konju in oslu, krvi ni mogel razlikovati, ker krvne beljakovine

niso bile dovolj različne. Isto je bilo pri človeški in opičji krvi. Metodo je začel

preizkušati tudi na zasušenih krvnih madežih. Celo pri neznatnih in zelo starih sledovih

mu je zmeraj uspelo ugotoviti, ali je pred njim človeška ali živalska kri. Moral je samo

raztopiti del krvnega madeža in ga v epruveti zmešati s protičloveškim ali

protiživalskim kunčjim serumom. Kadar je na meji med raztopino krvi in serumom

nastala belkasta usedlina, je vedel, da ima pred sabo kri tiste vrste, zoper katero

učinkujejo «protisnovi« seruma. Kljub njegovemu odkritju, pa še vedno niso mogli

dokazati čigava je kri. Znanstveniki so si želeli odkriti metodo, s katero bi se dalo

ugotoviti ne samo, da je kri človeška, ampak tudi to, od katerega človeka je.

4.3. Karl Landsteiner

Karl Landsteiner je bil prvi, ki je začel ločevati krvničke in krvne serume različnih ljudi

in jih vzajemno mešati med seboj. Prišel je do spoznanja da morajo biti v krvničkah in v

serumu vsake krvi posebne, določene lastnosti, ki se medsebojno prenašajo ali pa ne.

Kri je razdelil na tri skupine: A, B in C. Faktorjem v serumu, ki so povzročali

sprijemanje ali aglutinacijo tistih krvničk, zoper katere so učinkovali, je dal ime

»sprijemalci« ali aglutinini, lastnosti krvničk pa je imenoval aglutinogene

(Thorwald,1970).

Leto dni pozneje, spomladi 1902 je dr.Adriano Sturli naletel na četrto krvno skupino.

Kri je označil za »breztipno«. Leta 1911 sta heidelberški profesor von Dungern in

njegov asistent Ludwig Hirszfeld, ki je bil doma iz Varšave, dala dokončne oznake

krvnim skupinam. Pri tem je iz Landsteinerjeve skupine C nastala skupina 0, iz

Sturlijeve »breztipne« pa skupina AB. Vse krvne skupine so bile zdaj po vrsti: A, B, AB

in 0.

17

4.4. Leone Lattes in Franz Josef Holzer stopita v svet sodne serologije

Leone Lattes je bil profesor na Inštitutu za forenzično medicino v Torinu v Italiji.

Razvil je test s katerim se je dalo iz zasušene krvi oziroma njenega seruma zatrdno

ugotoviti katero skupino krvi ima določena oseba. Krvne luskinice je bilo potrebno

položiti na stekelce mikroskopa in jim dodati raztopino svežih krvničk. Aglutinini

seruma se tako začnejo sami od sebe raztapljati v raztopini svežih krvničk in aglutinirati

krvničke, proti katerim učinkujejo. Leta 1922 je Lattes izdal knjigo, v kateri se je

ukvarjal s problemi transfuzije krvi, dednostjo krvnih skupin, ter postopkom določanja

lastnosti krvnih skupin v krvnih sledeh.

Za ugotavljanje krvnih skupin v sledeh, so raziskovalci vedno bolj uporabljali Lattesevo

metodo. Ker pa z njo niso mogli dokazati krvne skupine AB, saj v njenem serumu ni

bilo nobenih protifaktorjev, so želeli najti bolj zanesljiv postopek dokazovanja krvnih

skupin. Prav tako, pa so se spraševali, kako bi lahko določili količino in jakost seruma,

ki ga primešamo neznani krvni sledi, da bi se absorbirali vsi njegovi protifaktorji

(Thorwald,1970).

Tako je tudi mladi Franz Josef Holzer, asistent na inštitutu za sodno medicino

innsbruške univerze poskušal najti preprost in praktičen način, s katerim bi se dalo

izmeriti učinkovitost seruma. Razvil je absorbcijsko metodo za ugotavljanje krvnih

skupin v sledeh, ki je od leta 1932 dalje postala običajen postopek za ugotavljanje

krvnih skupin v sledeh. Vendar se je sčasoma pokazalo, da ima tudi Holzerjeva metoda

svoje meje. Da bi prišlo do absorpcije, so morali biti krvni sledovi najmanj tako veliki

kot noht. V marsikaterem primeru pa so tudi težko dokazali krvno skupino 0. Vendar pa

je bil Holzerjev postopek zelo zanesljiv za ugotavljanje krvnih skupin A, B in AB. V

želji, da bi v serologiji še kaj odkril, se je Holzer leta 1933 odpeljal v NewYork h Karlu

Landsteinerju. Ta je namreč skupaj z Philipom Levinom odkril, da so v človeški krvi

poleg že »klasičnih« krvnih skupin A, B, AB in 0 še druge »individualne lastnosti«.

Krvna skupina A se namreč deli še v dve različno močni podskupini A1 in A2. Odkrila

sta tudi dve novi snovi v krvi in ju poimenovala krvna faktorja ter ju označila z M in N.

Kasneje sta odkrila še en krvni faktor ki sta ga označila s črko P. Odkrila pa sta tudi, da

skupinske lastnosti niso samo v človekovi krvi, ampak tudi v vseh njegovih telesnih

18

izločkih – v slini ali solzah, v spermi in v znoju. Znanstvenika sta dokazala, da ima vsak

človek v svojih izločkih isto skupino kot v krvi. Edino skupino 0 je bilo težko dokazati.

Fritz Schiff iz Berlina pa je ugotovil, da se ljudje delijo v dve skupini; eni izločajo

skupinske lastnosti v svojih izločkih, drugi pa ne. Schiff jih je imenoval »izločkarji« in

»neizločkarji«. 86% ljudi je izločkarjev, 14% ljudi pa neizločkarjev.

Po letu 1930 so začeli evropski kriminalistični serologi delati preiskave, v katerih so

določali krvno skupino tudi tedaj ko niso imeli nobenih krvnih sledov, ampak samo

kakšen drug telesni izloček (Thorwald,1970).

4.5. Druga polovica 20. stoletja in nove metode kriminalistične

serologije

V drugi polovici 20. Stoletja so znanstveniki odkrili nove metode za določanje vrste

krvi in krvnih skupin. Dve med temi metodami sta postali znani pod skrivnostno

zvenečim imenom: »Ouchterlony« in »mixed agglutination«.

Prvo metodo, je odkril švedski znanstvenik Ouchterlony. Uporabil je agar-gel, to je

želatino rastline agar, kot nekakšen prečiščujoči vmesni člen med raztopino krvne sledi

in ustreznim anti-serumom. Ko je topli in tekoči agar-gel nalil na majhno stekleno

ploščo, se je po ohlajevanju na plošči napravila tanka plast želatine. Z okroglim

kovinskim valjem, ki je imel 5 milimetrov premera, je izsekal v želatino luknje. Ena je

bila na sredini želatinaste plasti, štiri druge pa so se zvrstile v krogu okoli nje. Vsaka od

teh štirih lukenj, je bila natančno en centimeter oddaljena od srednje luknje. Če je hotel

ugotoviti, ali je kri v krvni sledi človeška ali od kake živali, je dal v centralno luknjo

raztopino krvne sledi, vseeno ali je raztopina čista ali ne. V preostale štiri luknje je

lahko nalil najrazličnejše anti-serume, proti-človeške ali proti-živalske. Če je nato

ploščo z agar-gelom pri temperaturi 37 stopinj celzija postavil v vlažno komoro in si jo

po 24 do 30-tih urah ogledal, se je pokazalo, da so se med osrednjo luknjo z raztopino

krvne sledi in luknjo, v kateri je bil tisti anti-serum, ki je učinkoval zoper vrsto krvi v

krvni sledi, napravile dobro vidne poševno ležeče črte. Te črte so pokazale, da se je

19

beljakovina v želatini oborila. Na enak način je Ouchterlony lahko napravil tudi obratni

postopek. Anti-serum je dal v osrednjo luknjo, v preostale luknje pa je dal različne

raztopine, ki jih je hotel hkrati preiskati.

Drugo metodo, znano pod imenom »mixed agglutination«, je odkril Anglež Stewart S.

Kind. Skušal je ugotoviti skupinsko lastnost zasušenih krvnih luskinic in delčkov krvi,

ki so se tesno držali blaga. Na stekelce pri mikroskopu, je položil koščke s krvjo

prepojenega blaga. Dodal jim je anti-A in anti-B serum in počakal, da sta seruma dve do

tri ure učinkovala na krvne »celice«. Nato jih je toliko časa »izpiral« s fiziološko

raztopino kuhinjske soli, da je odstranil ves odvečni serum, nato pa jim je dodal

preizkusne krvničke. Skozi mikroskop je opazoval, kdaj je prišlo do aglutinacije in tako

ugotovil pravilno krvno skupino (Thorwald,1970).

Angležinja M. Pereira, ki je delala v serološkem oddelku pri Metropolitan Police

Laboratory novega Scotland Yarda, je postopek »mešane aglutinacije« še poenostavila.

Ves postopek se je sedaj odvijal na vdolbljenih stekelcih mikroskopa. V vsako

vdolbljeno stekelce je položila po eno s krvjo prepojeno tekstilno vlakence. V

vdolbinico na enem koncu stekla pa je za kontrolo dala vlakence, na katerem ni bilo

krvi. Takoj nato je vsakemu vlakencu dodala po eno kapljico anti-A in anti-B seruma.

Čez eno uro je s pipeto izsesala odvečni serum in vsako vlakence tri do štirikrat

»oprala« s kapljico raztopljene kuhinjske soli. Nato je na vsa vlakenca nakapljala

beljakovinsko raztopino s preizkusnimi krvničkami znanih krvnih skupin. Stekelca s

preparati je zdaj za deset minut postavila v vlažno komoro s temperaturo 50 stopinj

Celzija. Počakala je dve uri in potem pogledala skozi mikroskop, ali je prišlo do

aglutinacije preizkusnih krvničk. Vedno znova so se preizkusne krvničke, kakor bi jih

pritegnil magnet, oprijele »krvne celice« iz vlaken, če so seveda imele ustrezno krvno

skupino.

Avgusta 1962 je mešana aglutinacija že prodirala v vse kriminalistično serološke

laboratorije sveta. Ugotovili so, da ni potrebno, da bi morali biti krvni sledovi ravno na

tekstilnih vlaknih. Vsako krvno sled, pa naj je bila na avtomobilskem laku, steklu,

papirju ali kaki drugi podlagi, so lahko prenesli na ogrodje iz tekstilnih vlaken. Težave

so imeli samo s krvnimi sledovi na najlonskih vlaknih. Najlon je pregladek, da bi bil

primeren za ogrodje, krvne celice in krvničke se ga le nerade oprimejo.

20

4.6. Serologija danes in preiskave DNK

Danes obstaja vsaj 14 sistemov za razvrščanje krvi v različne skupine. Sistem, ki ga še

danes splošno uporabljajo je tako imenovani AB0 (Landsteinerjev) sistem. Ta deli

sistem na štiri skupine in z njim si pomagajo pri izločanju osumljencev. Še preden pa se

lotijo tega, opravijo nekaj še preprostejših testov. Prvi izmed njih je t.i. »indikatorni

test«. Pokaže, ali je madež, ki ga preiskujejo res iz krvi, saj krvi včasih ni lahko

prepoznati in jo kaj hitro lahko zamenjaš s čim drugim. Med indikatorne teste sodita

tudi luminol in flourescin, ki ju preiskovalci uporabljajo za izzivanje krvnih sledov.

Prav tako pa spadajo med indikatorje tudi paličice Hemastix, ki so na enem koncu

prepojene s testno kemikalijo, t.i. reagentom. Ko preiskovalci na kraju zločina paličico

navlažijo in jo podrgnejo ob madež, se rumena konica na kuncu paličice ob stiku s

krvjo obarva zeleno (Platt,2005).

Vendar pa ti indikatorni testi niso brez pomanjkljivosti, saj obstajajo snovi, ki vsebujejo

kemične snovi, podobne krvi (na primer hren), zato se lahko izkaže, da madež sploh ni

iz krvi. Zato so zelo pomembni še nadaljnji testi v laboratoriju.

Kadar pa se zgodi, da vzorec krvi s prizorišča zločina in osumljenčev krvni vzorec

pripadata isti skupini, lahko kriminalistični strokovnjaki s profiliranjem DNK

nedvoumno dokažejo, ali vzorca pripadata isti osebi ali ne. Preiskave DNK

(deksiribonukleinska kislina) imajo danes nenadomestljivo vlogo v forenzičnih

preiskavah (Maver,2004).

DNK sodi v skupino nukleinskih kislin. Izolirana je bila že leta 1869 iz jeder ribjih

semenčič kot molekula s kislimi lastnostmi in so jo po jedru (nukleusu) tudi

poimenovali.

Osnove dedovanja je leta 1865 postavil avstrijski duhovnik Gregor Mendel. Kanadski

znanstvenik Oswald Avery pa je leta 1943 v New Yorku zaključil z eksperimentom, s

katerim je dokazal, da je DNK tista, ki je odgovorna za dedne spremembe v celici.

Simetrično zgradbo dvojne vijačnice DNK sta odkrila leta 1953 James Watson in

Francis Crick.

21

S strukturo DNK je bil postavljen temelj molekularne genetike. Razvoj molekularne

genetike je omogočil razlikovanje osebe od vseh drugih na podlagi razlik v tistih delih

DNK, ki ne kodirajo proteinov in jo imenujemo odpadna DNK. Te razlike so tiste, ki jih

uporablja forenzika pri tipizaciji DNK za individualno identifikacijo.

DNK je dolga mulekola, sestavljena iz dveh verig, zavitih druga okoli druge v dvojno

spiralo ali vijačnico. DNK je človeški dedni material (človeški genom), ki ga sestavljajo

manjše podenote, imenovane nukleotidi. Je biokemična osnova vsakega posameznika.

Prenaša se s staršev na potomce. Vsaka oseba ima edinstven genetski zapis. Razen v

primerih enojajčnih dvojčkov.

Analizo DNK oziroma tehniko branja genskega koda so razvili v 80. Letih 20. Stoletja.

Analiza je postala ključno orožje v boju proti kriminalu.

DNK se lahko uspešno izolira iz bioloških sledi človeškega, živalskega in rastlinskega

izvora. In sicer iz sveže krvi in krvnih madežev, sperme, lasu oziroma dlake s korenino,

sline urina, izbruhka, tkiva in celic, kosti in organov. Ne moremo pa DNK izolirati iz

sledi, ki nimajo celic z jedrom. Za analizo zadostuje že nekaj celil z jedrom.

Cilj forenzične identifikacije je primerjati sporno biološko sled z osumljenim ali žrtvijo.

Identifikacijski testi potekajo tako, da se posamezni genetski profili STR (kratke

tandemske ponovitve) primerjajo, saj so lokusi STR tista področja v katerih se

posamezniki med seboj najbolj razlikujejo. Za ocenitev dokazne vrednosti ujemanja

biološke sledi in neke osebe je treba najprej izračunati pogostnost pojavljanja

določenega profila STR v populaciji. Čim bolj pogost je profil STR v populaciji, tem

manjša je verjetnost, da izvira od točno določene osebe. Za slovensko populacijo je

ujemanje pri analizi 10 lokusov STR dovolj redek dogodek, da lahko z gotovostjo

trdimo, da DNK sledi in primerjalnega vzorca izvirata od iste osebe (Drobnič,2010).

DNK preiskave se danes uporabljajo na številnih področjih in brez njih si ni več

mogoče zamisliti razrešitve številnih preiskav, pa naj gre za identifikacijo bioloških

sledi ali dokazovanja sorodstvenih vezi.

22

5. RAZVOJ SODNE KEMIJE IN BIOLOGIJE

5.1. Georg Popp

Georg Popp je študiral kemijo. Leta 1889 je ustanovil lasten laboratorij. Začel je

preiskovati krvne sledove in strupe in se kasneje – ko so kmalu po prelomu stoletja iz

Londona prispela prva poročila o uvajanju prstnih odtisov – vrgel na daktiloskopijo.

Hkrati se je začel posvečati tudi fotografiji. Pri svojem delu je dosti uporabljal

mikroskop, saj je tako lahko videl tudi sledi ki jih drugače ne bi. Pod mikroskopom je

pregledoval najrazličnejše predmete, snovi kot so zemlja, tekstilna vlakna in drugo. Na

občnem zboru Zveze samostojnih kemikov Nemčije leta 1904 je spregovoril o

možnostih, ki jih nudijo kriminalistiki kemija, mineralogija in botanika. Leta 1918 je bil

Popp že tako slaven, da so ga poklicali na frankfurtsko univerzo, kjer naj bi predaval

naravoslovno kriminalistiko. Pet let kasneje je postal univerzitetni profesor. A naj je

bila to za Poppa osebno še tako velika čast, veliko pomembneje je bilo, da v svojem

delu ni bil več osamljen. Seme naravoslovne znanosti o sledovih je vzklilo na različnih

mestih in v različnih oblikah. Najprej je obrodilo sadove na področju preiskovanja las.

5.2. Preiskovanje las do leta 1909

Misel, da bi z najdenimi lasmi skušali rešiti hudodelstvo je bila že zelo stara, saj so že

leta 1689 skušali v nekem primeru ugotoviti izvor las.

Vendar so francoski, angleški in nemški zdravniki začeli šele po letu 1857 sistematično

preiskovati lase pod mikroskopom. Leta 1869, je Nemec Pfaff, saški okrožni zdravnik

izdal knjigo »Človeški lasje in njihov fiziološki, patološki in forenzični pomen«. Bil je

prvi, ki je poskusil opisati vse človeške dlake, od las na glavi do sramnih dlak. Besedilo

je opremil s številnimi risbami (Thorwald,1970).

Po letu 1874 se je s preiskovanjem las začelo ukvarjali kar nekaj posameznikov. Izšla so

različna dela na to temo in eno od teh del je bila tudi knjiga svetovno znanega

berlinskega patologa Rudolfa Virchowa »O identičnosti in neidentičnosti las«. Leta

23

1884 pa je izšel še »Atlas človeške in živalske dlake«, ki ga je pripravil nemški anatom

Waldeyer. V njem so bili prvič natisnjeni fotografski posnetki las pod mikroskopom.

Ustanovitelj »dunajske sodnomedicinske šole« Eduard von Hofmann pa je pred

prelomom stoletja izdal svoj znameniti »Učbenik za sodno medicino«, v katerem je bilo

posebno poglavje posvečeno preiskavi las.

Do leta 1909 so strokovnjaki že vedeli, da imajo človeški lasje, prav kakor živalska

dlaka tri dele: korenino, steblo in lasni vršiček. Glavni del las, steblo, je spet sestavljen

iz treh delov: iz kutikule,skorje in lasnega stržena. Kutikula je zunanja kožica lasu.

Sestavljena je iz luskinic povrhnjice, ki ležijo druga na drugi kakor strešna opeka. Pod

kutikulo je skorja. To sestavljajo rožene celice, ki vsebujejo svetlo rumene, temno

rumene, svetlo rjave, temno rjave ali črne pigmente, ki dajejo lasem barvo. Stržen je

natančno na sredini lasu. To je njegova os, a v človeških laseh ga velikokrat ni ali pa se

pojavlja le v delu lasnega stebla. Stržen sestavljajo drobne celice. V njem so bolj ali

manj razsežni zračni kanali, ki mu pod mikroskopom dajejo črnikast ali srebrnkast videz

(Thorwald,1970).

Zrak v strženu je vedno oviral mikroskopske preiskave lasnega stržena. Zaradi tega

zraka je bil lasni stržen videti pod mikroskopom samo kot črna črta, ki ni povedala

ničesar. Do leta 1909 še niso poznali nobene metode, s katero bi bilo mogoče spraviti

zrak iz lasu in ki bi pomagala, da bi natančno preštudirali celično zgradbo stržena. Kljub

temu so ta spoznanja zadoščala, da so v številnih primerih ugotovili, ali so lasje, ki so

jih našli na kraju zločina človeški ali živalski. Stržen živalske dlake je praviloma

bistveno krepkejši od stržena človeških las.

Takoj za tem problemom – to je za razločevanjem med človeško in živalsko dlako – pa

so se pojavila druga vprašanja. Ali so lasje moški ali ženski? Ali so sploh lasje? Ali pa

so nemara dlake iz brade ali sramne dlake? Še najmanj težav bilo z ugotavljanjem dlake

iz moške brade saj so krepkejše od drugih dlak. Kmalu so spoznali, da se vse te mere

izredno spreminjajo in da imajo lahko tudi posamezni lasje med svojo življenjsko dobo

različne premere.

Še najbolj obetajoče je bilo ugotavljanje, ali so bili lasje izpuljeni, ali so izpadli, ali so

bili odtrgani, odrezani ali na kak drugi nasilen način odstranjeni s telesa. Ugotovili so,

24

da so korenine pri izpadlih laseh osušene in skrčene, pri izpuljenih laseh pa so korenine

vlažne, betičaste in spodaj pretrgane. Odtrgani lasje se vlečejo kot gumi, dokler se ne

pretrgajo. Na pretrganih koncih se kaže čudna valovita površina.

Najbolj pomembno pri vseh preiskavah pa je bilo dokazati, ali človeške dlake oziroma

lasje, ki so jih našli na žrtvi kakega umora, roparskega napada, posilstva, vloma ali

prometne nesreče, pripadajo popolnoma določenemu človeku, to je krivcu. Vse tja do

sedemdesetih let devetnajstega stoletja se je marsikateremu zdravniku zdelo kaj

preprosto, da lase s kraja dejanja po barvi, po vzorcu kutikule, debelini las in debelini

stržena primerja z lasmi osumljenca in izjavi, ali lasje izvirajo od osumljenca ali ne. A

lasje na glavi istega človeka imajo lahko različne premere lasnega stebla, s popolnoma

različnimi lasnimi strženi ali vzorcem kutikule in z najrazličnejšimi oblikami korenin in

lasnih vršičkov. Isto velja za barvo las, ki pri določenem človeku nikakor ni povsod

enotna (Thorwald,1970).

Od preloma stoletja dalje so v Nemčiji, Franciji, Avstriji in Italiji opravili celo vrsto

poskusov z umetnimi lasnimi barvili: s srebrom, manganom, železom, bizmutom in

kalcijevimi solmi. Ustvarili so metodo za kemično dokazovanje posameznih barvil.

Kljub vsemu trudu pa je bilo identificiranje določenih las in dokazovanje, da izvirajo od

določenih oseb, tudi leta 1909 najtežji del lasnih preiskav.

5.3. Edmund Locard (in njegov sistem preiskave prahu do leta 1920)

Edmund Locard je bil učenec lyonskega sodnomedicinskega izvedenca Alexandra

Lacassagna, ki se je trudil za sodelovanje med naravoslovjem in kriminalistiko.

Leta 1909 se je pričel ubadati z možnostjo, da bi znotraj policije ustanovil prave

laboratorije, v katerih bi znanstveniki lahko preiskovali vse naravoslovne sledove. Leta

1910 se je Locardu z osebnimi zvezami in znanstvi posrečilo pridobiti prefekta ronskega

departmaja za to, da mu je prepustil dve podstrešni sobici v lyonski sodni palači in dva

uradnika Surete, ki naj bi mu pomagala pri njegovem delu. To je bil zametek tistega, kar

je kasneje dobilo ime »Policijski laboratorij mesta Lyon« (Thorwald,1970).

25

Locard se je lotil znanstvenih preiskav prahu. Preiskal je vse vrste prahu ki se nabira ali

se drži oblek, čevljev, klobukov in trakov na klobukih, prah, ki ga je najti na laseh, v

ušesnih in nosnih votlinah, prah na orodju in na blagu vseh vrst, na pohištvu, preprogah,

oknih in okenskih podbojih, prah s cest, vrtov, tovarn in delavnic. Zanimalo ga je

predvsem to, da bi ugotovil, v kakšnem stanju je bila snov, ko se je spremenila v prah.

V prvih letih svojega eksperimentiranja si je Locard lahko pomagal samo z

mikroskopom, majhnim spektroskopom in pripomočki za kemično analizo. Ni še mogel

uporabljati mikroanalize, s katero se je leta 1910 začel ukvarjati innsbruški dobitnik

Nobelove nagrade Pregl. Za mikroanalizo je zadoščal samo miligram snovi, medtem ko

je bilo sicer potrebne najmanj stokrat več. Locard tudi ni poznal »kapljične analize« leta

1891 rojenega Dunajčana Fritza Feigla, za katero je bila dovolj ena sama kapljica

neznane snovi na filtrirnem papirju ali na stekleni plošči. Za raziskavo te kapljice, so

največkrat zadoščale prav tako neznatne količine kemičnih reagentov. Kljub temu je

imel Locard leta 1920 komaj še pregledni seznam vrst in sestavin prahu, ki jih je že

preiskal in ki jih je znal do podrobnosti natančno dokazati. Na njegovem seznamu je

bila skoraj nepregledna množica raznih vrst prahu iz organskega in anorganskega sveta.

Seznam je vseboval tudi neštevilne vrste prahu rastlinskega izvora. Da bi dobil prah, ki

se je držal oblek, si je izmislil poseben postopek. S povečevalnim steklom je pregledal

vsak kos obleke in počasi zbral prah od delčka do delčka. S pinceto je odstranil prah in

ga spravil v skrbno označene vrečke. Drobce, ki so bili trdneje prilepljeni na blago, je

spraskal s kosom stekla. Posebno previdno je ravnal, z žepi. Nikoli jih ni obrnil

navzven, da bi potem skrtačil njihovo vsebino. Razparal jih je po šivih in natančno

pregledal, kaj je v njih. Pri čevljih je poskušal skrbno ločiti različne plasti umazanije.

Ko je s sumljivih predmetov zbral prah, ga je razgrnil po belem ali črnem papirju.

Izločil je delčke, ki jih je bilo lahko prepoznati. Kovinske drobce je odstranjeval od

preostalega prahu z magnetom. Ko je Edmond Locard leta 1920 s svojim delom prišel

tako daleč, na področju preiskovanja prahu ni bil več sam (Thorwald,1970).

26

5.4. Izum »kriminalističnega sesalnika za prah«

Leta 1920 je na Holandskem, mlad kemik J. C. van Ledden-Hulsebosch, objavil članek

v katerem je napisal, da kadar mora pregledati prah, ki se drži obleke osumljene osebe,

si sam pomaga s preprosto napravo, to je z nekoliko predelanim sušilnikom za lase.

Tam, kjer sušilnik ponavadi vsrkava zrak, je namestil nekakšen lijak in tam, kjer vsrkani

zrak običajno piha iz sušilnika, povezne čez odprtino bombažno vrečko. Če priključi

aparat, na elektriko začne ta mali sesalnik za prah pobirati iz blaga drobce in jih odlagati

v bombažno vrečko. Vrečko potem prereže in vse tisto, kar je bilo odstranjeno iz obleke

leži pred njim, nared za natančno mikroskopsko preiskavo.

Ob istem času je tudi Američanu dr.Albertu Schneiderju iz Berkeleya v Kaliforniji

prišla na misel ista možnost. A tudi Schneider ni bil prvi pobudnik nove metode. Neki

romanopisec in sicer Anglež R. Austin Freeman je bil tisti, ki je prvi opisal sesalnik za

prah kot pomožno orodje kriminalistov. Leta 1907 je R. Austin Freeman izdal svoj prvi

kriminalni roman The Red Thumbmark in v njem uvedel v literaturo novega

naravoslovnega detektiva dr.Thorndyka (Thorwald,1970).

Tako je sesalnik za prah začel prodirati v kriminalistiko preko romana in znanstvenikov,

ki so z njim pomagali v boju proti kriminalu.

5.5. Gaston Edmond Bayle (spektrografija, ultravijolični žarki in

spektralna fotometrija)

Bayle se je rodil leta 1879 v Parizu, študiral kemijo in fiziko in po prelomu stoletja dalj

časa delal na Pasteurjevem zavodu. Leta 1921 je bil Bayle imenovan za načelnika

Service d'identite judiciaire. Dal je zgraditi naravoslovni laboratorij, ki je leta 1924 že

razpolagal z bolj moderno opremo, kakor sta jo imela Lyon in Berlin.

Odkar je Bayle delal v Pasteurjevem zavodu, se je živo zanimal za razvoj spektralne

analize, ki je tedaj napredovala s hitrimi koraki. Meje vidnega spektra so določale

27

valovne dolžine svetlobnih žarkov, ki so se precej razlikovale med sabo. Odkar je

švedski fizik Angström izbral posebno mersko enoto za valovne dolžine različnih

svetlobnih žarkov, ki je dobila ime po njem in je znašala eno desetmilijoninko

milimetra, se je znanstvenikom posrečilo te meje natančno določiti.

Vidni spekter je segel od rdeče prek oranžne, rumene, zelene, modre in indigo modre do

vijoličaste. Ravno še vidni rdeči žarki so imeli valovno dolžino 8000 angströmov. Vsi

žarki z večjimi valovnimi dolžinami so bili nevidni, ležali so torej »onstran rdečega«.

Dobili so ime infrardeči žarki. Na drugi strani so imeli zadnji, na zunanjem robu

vidnega spektra komaj še zaznavni vijoličasti žarki valovno dolžino 4000 angströmov.

Vsi žarki s krajšo valovno dolžino so bili prav tako nevidni in so dobili ime

ultravijolični žarki (Thorwald,1970).

Bayle je takoj po vojni začel preučevati »luminiscirajoči« učinek ultravijoličnih žarkov,

ki ga je raziskal in popisal Nemec Gustav Kögel. Kögel je pri študiju ultravijoličnih

žarkov odkril, da imajo ti žarki čudne lastnosti, kakor hitro jih ločimo od drugih

svetlobnih žarkov in jih usmerimo na različne predmete. Pri številnih snoveh so

povzročili svetlikanje ali »luminiscenco«, pri drugih celo »fosforescenco«, se pravi, da

so se te snovi svetlikale tudi potem, ko ultravijolični žarki niso več učinkovali nanje.

Že Kögel je bil prepričan, da bi luminiscenca lahko koristila kriminalistom in Bayle jo

je tudi zares začel uporabljati za pomoč pri preiskavah, pri katerih je ta metoda prišla v

poštev. Bayle je bil tudi prvi, ki je začel v velikem obsegu uporabljati »spektralno

fotometrijo«. Ta postopek je slonel na spoznanju, da se intenzivnost svetlobe, ki jo

»pošljemo« skozi kako kemično snov, zmanjša. Na ta način so izdala svoje značilnosti

predvsem barvila, ki jih dotlej niso mogli določiti z nobeno drugo metodo.

28

5.6. Zgodovina razstreliv in razvoj njihovega kriminalističnega

raziskovanja

Zgodovina razstreliv je zelo stara. Črni smodnik je prišel iz Kitajske v Evropo okoli leta

1300. Od tistih dni razstrelivo ni več izginilo z repertoarja zločincev. Vsakega novega

odkritja na področju razstreliv so se v kratkem času polastili politični ali zasebni morilci

(Thorwald,1967).

Leta 1799 so odkrili pokalno živo srebro, ki eksplodira ob udarcu, sunku ali drgnjenju.

Od leta 1818 dalje so ga uporabljali kot inicialno razstrelivo v vžigalnih kapicah.

Približno trideset let kasneje se je Italijanu Sobreru iz Torina posrečilo pridobiti

nitroglicerin, oljnato tekočino brez vonja, ki pri najmanjšem pretresu sprosti neznansko

rušilno moč.

Nekaj desetletij kasneje se je švedskemu inženirju Nobelu posrečilo zmešati

nitroglicerin, ki je bil dotlej v tekočem stanju zaradi prevelike občutljivosti neuporaben,

s kremenčevo peno v eksploziven prah, ki ga je bilo mogoče transportirati. Leta 1875 je

isti Nobel izumil želatinasti dinamit, trdno tvarino z izredno rušilno močjo, ki jo je bilo

mogoče rezati. Leta 1885 so začeli uporabljati izredno rušilno moč pikrinove kisline, ki

jo je pred več desetletji odkril kemik Hausmann. Pod imenom melinit, lidit in ekrazit so

v prvi svetovni vojni z njo napolnili na milijarde granat (Thorwald,1967).

Okoli leta 1890 je kemik Häussermann odkril orjaško eksplozivno moč v neki bledo

rumeni kristalni snovi, ki jo je njegov kolega Willbrand napravil že leta 1865 in ji dal

ime trinitrotoluol. Pod imenom tri ali tulol v Nemčiji, pod imenom tolite v Franciji in

kot TNT v Združenih državah Amerike je postala najpogostejše polnilo za granate in

letalske bombe v drugi svetovni vojni. Izumu trinitrotoluola je bilo skoraj za petami

odkritje nitroceluloze, imenovane tudi strelna pavola.

Leta 1920, tik po koncu prve svetovne vojne, so odkrili heksogen, razstrelivo s še večjo

rušilno močjo, ki so ga proizvajali že leta 1899, njegovo rušilno moč pa so opazili šele

tedaj. V letih med obema vojnama je bil heksogen razstrelivo z največjo rušilno močjo.

29

Druga svetovna vojna si je ustvarila še hujša razstreliva in kombinacije razstreliv in

seveda atomsko bombo. Njihov seznam je segal od kloratovih razstreliv prek

ameriškega eksploziva RDX do tako imenovanih »plastics« to je »plastičnih« razstreliv.

Bogatila pa se je tudi zaloga vžigalnih pripomočkov. Klasična vžigalna vrvica Angleža

Bickforda iz leta 1831, s katranom premazana vrvica iz jute, se je razvila v nitropentsko

in heksogensko vrvico. Vžigalnih kapic, ki jih je izumil Nobel leta 1867, je bilo za cel

legion. V majhnih bakrenih ali aluminijastih »plaščkih« so te vžigalne kapice vsebovale

pokalno živo srebro ali svinčev acid in bile povezane s samim razstrelivom. Bile so

izredno občutljive. Že ob najmanjšem udarcu ali pa zaradi vročine ali električne iskre so

takoj eksplodirale in povzročile detonacijo glavnega razstreliva. Nekateri vžigalniki so

bili grajeni tako, da je mehanični udarec sprožil kemično reakcijo. Žveplena kislina je

stekla iz razbite steklene ampule in prišla v stik z mešanico kalijevega klorata in

sladkorja. V trenutku je siknil čeznjo plamen, ki je povzročil eksplozijo glavnega

razstreliva. Pri električnih vžigalnikih je to nalogo opravila električna iskra

(Thorwald,1967).

Tudi kriminalistično preiskovanje razstreliv se je začelo v 20.stoletju bolj razvijati.

Nemec Georg Popp je leta 1910 skušal rekonstruirati razstreliva in peklenske stroje,

bolje rečeno tisto, kar je po bombnih atentatih ostalo od njih na krajih dejanja. Poppove

prve preiskave razstreliv so postale zgled kasnejšim rodovom kriminalističnih

izvedencev, ki so nadaljevali in izpopolnjevali njegovo delo in leta 1949 so imeli v

marsikaterem policijskem laboratoriju kemika, ki se je specializiral za preiskave

razstreliv.

Tudi med dinamitnimi razstrelivi je od Nobelovega želatinastega dinamita dalje nastalo

mnogo novih oblik. Med njimi so bili želatinasti dinamit D1, forcit in amon-gelit.

Dinamitom pa so začeli dodajati tudi tako imenovano »moko«, ker je pospeševala

detonacijo. Izvor dinamita se je kdaj pa kdaj dal dokazati tudi na osnovi »moke«.

Proizvajalci dinamita so namreč uporabljali različne »moke«, med drugim tudi zmlete

lupine kakavovih zrn. Še težje kot določanje dinamita je bilo ugotavljanje drugih

nitrorazstreliv, ki se med detonacijo dostikrat tako razblinijo, da ne ostane za njimi niti

najmanjša sled, ki bi jo preiskovalci lahko uporabili za osnovo svojih analiz.

30

Naj je bilo o sestavi razstreliv in o dokazovanju njihovih elementov v preostankih

eksplozij zbranih še toliko izkušenj – kljub temu so preiskovalci največkrat iskali

sledove na slepo srečo. Niso se mogli opreti na nobeno pregledno in izčrpno delo s tega

področja. Industrija razstreliv je bila s svojimi novimi odkritji vedno za korak pred

kriminalistično kemijo. Vendar pa je vsako leto prineslo kaj novega in terjalo nove

eksperimente in nove izkušnje (Thorwald,1967).

5.7. Botanično preiskovanje sledov do leta 1960

Narava je pogosto v veliko pomoč kriminalističnim strokovnjakom. Med prve evropske

pionirje forenzične kemije in biologije, ki so si pri svojem delu dostikrat pomagali z

botaniko, je spadal Nemec Georg Popp.

Uporaba naravnih ključev v kriminalistični tehniki je odvisna od sposobnosti

natančnega razlikovanja rastlin, njihovih semen in cvetnega prahu. Načela, ki jih

znanstveniki danes uporabljajo za razvrščanje rastlin je uvedel švedski botanik Carl von

Linne (latinsko - Carolus Linnaeus). Vsaki rastlini je dal ime iz dveh delov – sistem

zato poznamo kot binominalno nomenklaturo. Prvo ime je rastlinski rod, drugo pa njena

vrsta. Rastline, ki so si podobne in se lahko razmnožujejo med seboj, so uvrščene v isto

vrsto, vrste, ki imajo skupne splošne značilnosti, pa v iste rodove (Thorwald,1967).

Semena in drugi deli rastlin so zelo zgovorna. Vsak človek, ki gre čez polje ali vrt, se

obdrgne ob živo mejo, ga med pretepom podrejo na tla ali gre kjerkoli mimo rastlin, ima

vse možnosti, da pobere na svoja oblačila semena, cvetne liste, cvetni prah ali

kakršenkoli drug del rastlinja. Vsaka od rastlin ima nekoliko drugačna pelodna zrna.

Njihova oblika kriminalistom pove, katere rastline bi se lahko dotaknile osumljencev in

žrtev. In to lahko pomaga dokazati, da je bil osumljenec na kraju zločina ali blizu njega.

31

5.8. Dr. Max Frei-Sulzer in razvoj novih metod za dokazovanje sledov

Švicar dr.Max Frei-Sulzer, je že od vsega začetka kazal posebno zanimanje za

mikroskopijo. Ukvarjal se je z vsemi naravoslovnimi panogami, pri katerih je igrala

mikroskopija pomembno vlogo: s kemijo, mineralogijo, zoologijo, patologijo in

histologijo. Študiral je tudi fotografijo. Njegova največja strast pa je bila mikroskopija.

Postajal je tudi vse večji strokovnjak za serologijo in bakteriologijo. Leta 1949 je prišel

v stik s kriminalističnim oddelkom züriške mestne policije. Dvakrat na teden je predaval

uslužbencem razpoznavne službe. Kriminalistom je tudi v praksi pokazal, pri čem vse

jim lahko koristi mikroskop (Thorwald,1967).

Čez nekaj časa so pouk razdelili na dva dela. Prvo uro je Frei-Sulzer poučeval

mikroskopijo, drugo uro pa so mu kriminalisti kazali dokazno gradivo raznih primerov,

ki so se zgodili pretekli teden. Iz predavatelja je Frei-Sulzer kmalu postal nekakšen

svetovalec züriške mestne policije. Dvakrat na teden je prihajal v policijsko poslopje in

vsakokrat pogledal, če so na dokaznem gradivu kakšni sledovi. Leta 1950 pa je sprejel

ponudbo poveljnika Früha in se popolnoma posvetil policijskemu delu.

Frei-Sulzer je leta 1951, objavil preprosto, a genialno metodo, s katero je mogoče

zavarovati nevidne, mikroskopsko majhne sledove na kraju dejanja. Od dvajsetih let

dalje so za preiskavo mikrosledov uporabljali povečevalna stekla, ali pa posebne

sesalnike. Frei-Sulzerju pa je prišlo na misel, da bi si pri zavarovanju mikrosledov

pomagal z lepilnimi trakovi, kakršne uporabljajo za različne namene v industriji in v

pisarnah. Z lepljivo stranjo je potrebno pritisniti na mesto, na katerem slutijo nevidne

mikrosledove, in jih čez nekaj časa spet odtrgati. Na njih tako ostanejo vsi

mikroskopsko majhni delčki s površine tistega mesta. Kriminalisti lahko na ta način

brez težav spravijo material, ki ga želijo preiskati, v svoje laboratorije. V laboratoriju je

potrebno nato trakove pregledati s stereo povečevalnim steklom in mikroskopom.

Drobce sledov s topili, na primer s ksilolom, spravijo s traku in jih dajo na stekelce

mikroskopa. Postopek z lepilnim trakom je tako zapolnil luknje, ki so zijale med

zbiranjem sledov na kraju zločina in med delom s sesalnikom za prah. Frei-Sulzer je

postal vodilni znanstvenik na tem področju. Najbolj pa se je izkazal pri preiskovanju

mikrosledov tekstilnih vlaken. S številnimi eksperimenti je dokazal, da zadošča že

bežen dotik med obleko storilca in njegove žrtve – ali pa celo samo zadrževanje v istem

32

prostoru – da ostanejo na obleki mikroskopsko majhna vlakenca. Vlakenca se prav tako

oprimejo tudi rok, obraza in drugih delov telesa. Obdržijo se na avtomobilih, motornih

kolesih, na vozilih mestnega prometa ali na kolesih, ki so povzročila prometno nesrečo

(Thorwald,1967).

Pomembno pravilo pri zavarovanju tekstilnih sledov je bilo, da preiskovalci ne smejo

iskati sledov samo na mestih, ki se jih je storilec dotaknil, ampak tudi v »nevtralnih«

območjih. Šele tako lahko dokažejo, da so določeni tekstilni sledovi samo na kraju

zločina in ne tudi drugod. Premične dokazne predmete, kot na primer obleke, preproge

in tako dalje, je bilo potrebno nepredušno zapreti v plastične vrečke, saj so lahko le

tako preprečili, da se na njih po dejanju niso nabrala vlakenca, ki bi jih zavedla na

napačno pot. Nato so jih prepeljali na policijo, shranili v ločenih prostorih in ločeno

preiskali, da bi se vlakna ne mogla prenesti z enega predmeta na drugega. Za dokazno

moč tekstilnih sledov je bilo bistveno važno, ali so se prenesli samo z žrtve na storilca

ali s storilca na žrtev, ali pa je bilo to prenašanje obojestransko. Tudi vrsta tkanine in

njena barva je bila pri preiskavi zelo pomembna, a zaradi velikega števila različnih vrst

barv in tkanin je bilo to precej težko.

5.9. Razvoj preiskovanja las od leta 1909

Prizadevanja kriminalistov, da bi si pri raziskovanju zločinov pomagali tudi z analizami

las, niso nikoli obmirovala. Med obema vojnama je kriminalistična policija tostran in

onstran Atlantika čedalje bolj posegala po preiskavah las (Thorwald,1967).

Leta 1931 je Anglež John Glaister izdal knjigo v kateri je bilo objavljenih 1700

mikrofotografij, ki so odpirale pogled v zgradbo človeške in živalske dlake. Drugo delo

s tega področja pa je leta 1938 napisal Nemec Theodor Lochte. Dal mu je naslov »Atlas

človeške in živalske dlake«. Njegov največji prispevek k preiskovanju las je bilo

odkritje in izpopolnitev prve metode za »razzračevanje« las. Z njo je bilo mogoče

odstraniti zračne mehurčke v laseh, ki so skoraj celo stoletje ovirali natančnejši vpogled

v zgradbo lasnega stržena. Locht je spravil lase v potlačeno komoro in iz njih izsesal

zrak. Njegova metoda je bil zamudna, a pripravila je tla za preprostejše »razzračevalne«

33

metode, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne. Najpripravnejša med njimi je bila

metoda, ki jo je odkril Otto Martin v Wiesbadnu. Ugotovil je, da imajo sredstva za

zmanjševanje površinske napetosti, ki se uporabljajo v tekstilni industriji za obdelavo

vlaken, lastnost, da hitro prodrejoo v lase in preženejo iz njih ujeti zrak.

Leta 1937 je mladi ameriški sodnomedicinski izvedenec Alan R. Moritz iznašel

enostaven postopek za natančnejše opazovanje kutikule. Tanek sloj laka za nohte,

razredčenega z amilacetatom, je nanesel na stekelce mikroskopa in vložil vanj napet las.

Trajalo je samo deset minut in že je bil lak posušen. Zdaj je lahko odstranil las. V laku

je ostal tako natančen odtis, kakršnega pri neposrednem mikroskopskem opazovanju

lasne povrhnjice nikoli ne bi bilo mogoče videti (Thorwald,1967).

Okrog leta 1935 so odkrili tudi postopke, s katerimi je mogoče delati zelo lepe prereze

las in jih fotografirati pod mikroskopom. Američan Kneberg je leta 1935 položil lase v

ribjo želatino in z mikrotomom napravil prereze, ki so dali izredno natančen vpogled v

zgradbo lasu. Leta 1937 je Nemec Boller za lasne odtise uporabil celuloidne plošče.

Preučevanje lasnega prereza je prineslo veliko novih izkušenj.

A tudi primerjanje las z mikroskopom je imelo svoje meje, zato so biologi že dolgo

iskali nove metode za primerjavo. Kemična sestava las in njihove fizikalne lastnosti so

bile v glavnem še neraziskane.

Leta po drugi svetovni vojni so tudi na tem področju prinesla veliko novega. Novi

spektralni fotometri so z elektronskimi ojačevalniki registrirali spektralne črte, ki jih je

dala preiskovalna snov, izmerili jakost teh črt s števci in omogočili določanje še tako

neznatnih količin snovi. Kljub temu se je zdelo, da so meje spektralne analize dosežene.

Najmanjših količin elementov, nekako od nekaj nanogramov navzdol (en nanogram je

milijoninka miligrama), ni bilo več mogoče videti. Mnogi elementi pa nastopajo v laseh

v prav takšni ali pa še manjši količini (Thorwald,1967).

34

5.10. Uporaba NAA v kriminalistiki

Že leta 1936 sta na Danskem G.Hevesy in A.Levi prvič poskusila sledove elementov, ki

jih s spektrografom ni bilo mogoče dokazati, napraviti vidne tako, da sta vzbudila v njih

umetno radioaktivnost in ugotovila njihov obstoj z radioaktivnim sevanjem, ki so ga ti

elementi oddajali.

Po drugi svetovni vojni se je takšno ugotavljanje sledov elementov v senci atomske

bombe zelo hitro razvilo. Dobilo je ime »analiza z nevtronskim aktiviranjem« (NAA).

Številni znani kemični elementi – od berilija in natrija do železa in cinka – ki po naravi

niso radioaktivni kakor na primer uran, so se lahko spremenili v radioaktivne, če so jih

obstreljevali z »nevtroni«, neskončno majhnimi sestavnimi delci atomskih jeder. Atomi

neradioaktivnih elementov so zaradi obstreljevanja z nevtroni postali radioaktivni.

Bistveno pa je bilo, da je vsak umetno aktivirani element seval žarke določene jakosti,

ki se je razlikovala od sevanja drugih elementov.

Leta 1951 so se francozi lotili prvih poskusov, da bi to novo metodo analiziranja

uporabili tudi pri kriminalističnih preiskavah strupov.

Poleg Evrope so se začeli za uporabo NAA zanimati tudi v Kanadi. Eden od teh je bil

tudi Robert E. Jervis, ki je študiral kemijo in fiziko. Delal je v kriminalističnem

laboratoriju ontarijskega vrhovnega javnega tožilca v Torontu. Jervis je postal

laboratorijski svetovalec v vseh vprašanjih, ki so zadevala analizo z nevtronskim

aktiviranjem. Začel je poučevati mladega kemika Perkonsa in skupino mladih

znanstvenikov iz laboratorija. Njihov končni namen je bil identificiranje velikega števila

vzorcev las z nevtronskim aktiviranjem (Thorwald,1967).

Že leta 1961 sta Jervis in Perkons objavila, da je v laseh mogoče zanesljivo dokazati

sedem sledov elementov: arzen, baker, cink, železo, silicij, natrij in vanadij. Prav tako

sta s preiskavami dognala,da se niti dva vzorca las ne ujemata med sabo v sliki, ki jo

dajejo sledovi elementov. Slika elementov v laseh je pri vsakem človeku drugačna.

35

V San Diegu v Združenih državah Amerike pa se je mlad jedrski kemik, Vincent P.

Guinn lotil obsežnih poskusov, da bi z analizo z nevtronskim aktiviranjem preiskal in

primerjal sledove laka in strelnega orožja. Ugotovil je, da je tudi v najmanjših, le pod

mikroskopom vidnih drobcih laka mogoče dokazati sledove petih ali celo sedmih

elementov, čeprav znaša njihova teža le nekaj nanogramov. Pri sledovih strelnega

orožja pa je dognal, da je z NAA mogoče dokazati sledove barija in antimona. Analiza z

nevtronskim aktiviranjem je bila tako občutljiva, da je pokazala celo sledove barija in

antimona na obrazu človeka, ki je streljal s puško (Thorwald,1967).

Jervis in Perkons pa sta kljub uspehom analiz z nevtronskim aktiviranjem, odsvetovala

uporabo te metode pri vsakdanjem kriminalističnem delu, saj so se tudi na tem področju

pokazale pomanjkljivosti.

5.11. Sodobne preiskave vlaken in las

Tudi v današnjem času strokovnjaki preiskujejo tekstilne sledi tako, da vidne in dovolj

velike poberejo s pinceto, za nevidne pa uporabijo posebni lepilni trak. Sporna

kontaktna tekstilna vlakna nato v forenzičnem laboratoriju kemično pregledajo.

Iskanje spornih tekstilnih vlaken poteka z uporabo stereomikroskopov pri manjših

povečavah (20× do 50×). V tej fazi se izločijo vsa sporna kontaktna tekstilna vlakna, za

katera se sumi, da bi lahko izvirala iz določenega tekstilnega vlakna. Preiskovalec na tej

stopnji še ne more vedeti, ali je res našel iskana vlakna. To ugotovi šele z nadaljnjimi

preiskavami in analizami omenjenih vlaken. V uporabi je več različnih analitičnih

metod: - stereomikroskopija; - mikroskopija v svetlem polju; - mikroskopija s

polarizirano svetlobo; - mikroskopija s fluorescenčno svetlobo; - primerjalna

mikroskopija z uporabo posebnega forenzičnega primerjalnega mikroskopa; - vrstična

elektronska mikroskopija; - ugotavljanje temperature tališča vlaken; - UV-VIS

mikrospektrofotometrija; - FT-IR spektroskopija; - ramanska spektroskopija; -

tenkoslojna kromatografija in drugo (Golja,2004).

36

Seveda se vseh vlaken ne da preiskovati z vsemi navedenimi in drugimi metodami.

Največkrat to tudi ni smiselno. Uporabijo se le tiste metode, ki v danem primeru obetajo

najboljše in zadostne rezultate za identifikacijo posameznih vlaken.

Preiskovanje las pa danes poteka v dveh vzporednih kategorijah. Preiskave morfoloških

značilnosti in preiskave DNK las.

Kot v vseh celicah človeškega organizma, ki vsebujejo celična jedra, torej genetski

material, so tudi v laseh v določeni fazi rasti in na določenem mestu take celice, ki

vsebujejo DNK. Taki predeli so lasni koreni rastočih las. Ko las odmre, ga lasni

mešiček izloči in pravimo, da las naravno izpade. Tak las pa ne vsebuje več tkivnih

celic in s tem normalne DNK (Maver,2004).

Metodo preiskave morfoloških značilnosti je mogoče uporabiti v vseh primerih, kadar

so sporni lasje kolikor toliko lepo ohranjeni in celi. Metodo preiskave jedrne DNK pa je

zaenkrat mogoče uporabiti le, kadar se lasnega korena držijo še tkivne celice s

formiranimi celičnimi jedri, torej na laseh, ki so bili izpuljeni v fazi rasti. Ker pa je

večino las najdenih kot sled pri kaznivih dejanjih večina odmrlih in naravno izpadlih,

uporabljamo pri njih morfološke preiskave. Identifikacija las po morfoloških

značilnostih poteka z meritvami in določevanjem makroskopskih značilnosti las (barva,

dolžina, prostorska konfiguracija itd.) in določevanjem oziroma ugotavljanjem

mikroskopskih značilnosti.

Da bi ugotovil izvor spornih las, mora imeti forenzični strokovnjak na voljo primeren

vzorec primerjalnih las. To je vzorec, ki zajema vse morfološke tipe las, ki jih ima

določena oseba v lasišču. Pri tem je treba vedeti, da je v lasišču ene osebe od 6 do 11

različnih morfoloških tipov las, da se tudi lasje v različnih fazah rasti lahko bolj ali manj

razlikujejo in da so različni tudi glede na to, na katerem predelu lasišča rastejo.

Primerjalni vzorec las mora vsebovati izčesane lase (naravno izpadli lasje ) in lase,

izpuljene iz vseh predelov lasišča (z zatilja, temena in senc), skupaj od 50 do 100 las. Le

tako sta mogoči uspešna morfološka preiskava las in zanesljivejša identifikacija ali

izločitev spornih las.

37

6. TOKSIKOLOGIJA

6.1. Predzgodovina struposlovja in arzenik – kralj strupov

Od antičnih časov dalje so imeli zdravniki, pravniki in policisti skrajno zmedene pojme

o znamenjih zastrupitve. Nezadostno opazovanje in praznoverje sta bila kriva, da je

veljal za zastrupljenega tisti, čigar telo je bilo »modrikasto črno ali pegasto« ali pa je

»zaudarjalo« v starih časih so tudi čisto normalne mrliške pojave šteli za znamenje

zastrupitve.

V zgodovini lahko že od najstarejših časov zasledujemo tok zastrupitev. Grk Aristotelj

in Rimljan Celsus sta že poznala nekaj rastlinskih strupov, na primer trpotec in zobnik.

Še najbolj znan pa jima je bil strupeni kovinski arzen, ki je postal v naslednjih stoletjih

pravi kralj strupov. Bel prašek brez vonja in okusa je iz arzenskih rud zvaril Arabec

Geber (Thorwald,1967).

Okoli leta 1775 je švedski lekarnar Carl W. Scheele dognal, da se beli arzenik spremeni

v arzenasto kislino, če mu dodamo klor ali kraljevsko vodo. Ko je prišla ta kislina v stik

s kovinskim cinkom, se je razvil nadvse strupen, po česnu dišeč plin. Tako je Scheele

odkril arzenov vodik, ki je v toksikologiji kmalu dobil odločilen pomen.

Leta 1787 je naletel Johann Daniel Metzger na zanimiv pojav. Ko je snovi, v katerih je

bil navzoč arzen, segreval na lesnem oglju in podržal nad hlapi, bakreno ploščo, se je ta

prevlekla z belkasto plastjo arzenika. Če pa je napolnil z belim arzenikom stekleno cev,

dodal lesno oglje in nato cev segreval, dokler ni oglje zažarelo, so se arzenikovi hlapi,

drseči prek oglja, spremenili spet v arzen, in ta se je usedel na najvišjih, hladnejših delih

cevi v obliki črnih do črno rjavih kovinskih lis, tako imenovanih »zrcal«

(Thorwald,1967).

Nemec Valentin Rose, je leta 1806 omogočil izsleditev arzena v organih človeškega

telesa in v želodčnih stenah celo tedaj, ko v želodčni vsebini ni bilo več mogoče odkriti

tega strupa, ker ga je »želodčna stena že vsrkala«. Želodec zastrupljenca je razrezal na

kose in jih skuhal v destilirani vodi. Dobil je kašo, ki jo je večkrat filtriral. Kašo je nato

38

izpostavil učinku solitrne kisline, ki je razkrojila želodec in ostala je samo še strupena

snov, ki jo je iskal. Pri tem je s pomočjo ogljikovo kislega kalija in apnice dobil

usedlino, ki jo je posušil in po zgledu Metzgerja skupaj z lesnim ogljem dal v stekleno

cev. Kadar je sumljiva snov vsebovala arzenik, so se naredila pri počasnem segrevanju

kovinska »zrcala«, ki so izdajala arzen.

Pot razvoja je nato iz Nemčije zavila v Francijo, kjer je deloval Mathieu Joseph Orfila,

ki je leta 1813 objavil prvi zvezek svoje razprave o toksikologiji. To je bila prva knjiga,

ki je združevala vse tisto, kar je bilo tedaj znanega o strupih. Orfila je zbral in preskusil

vse izkušnje o arzenu v Franciji in zunaj nje. Na zastrupljenih psih je pokazal, da prodre

arzen iz želodca in črevesja v jetra, vranico, v ledvice, celo v živce. Če torej v želodcu

ni bilo najti nobenega strupa, potem so njegovo navzočnost izdajala jetra, vranica in

drugi organi. Orfila je izboljšal metodo Valentina Roseja. Pustil je, da je soliter tako

dolgo vplival na človeška in živalska tkiva, da so čisto zoglenela. Čim popolneje je

uničil »meseno snov«, ki je sprejela vase strup, tem laže je bilo dokazati arzen in tem

popolnejši je bil ta dokaz. To je veljalo tudi za preiskavo želodčne in črevesne vsebine

(Thorwald,1967).

Kljub temu pa se je pokazalo, da pri mnogih živalih, ki so bile zastrupljene z arzenikom,

ni bilo mogoče odkriti strupa, celo v najbolj oddaljenih organih ne. Tako je bilo

potrebno odkriti novo metodo za odkrivanje arzena.

To metodo je odkril James Marsh, neznan angleški kemik. Marsh je naletel na spise

köpinškega lekarnarja Carla W. Scheeleja o nastajanju arzenovodikovega plina. Če

katera koli arzen vsebujoča tekočina, ki ji dodamo nekaj žveplene ali solne kisline, pride

v stik s cinkom, cink vodo te tekočine razkroji v vodik, arzen pa se spoji z vodikom in

se kot plin dviga. Če ta plin napeljemo skozi cev in ga segrevamo, spet razpade v vodik

in arzen; pri tem lahko kovinski arzen prestrežemo. Kasneje so ta kemični proces še

izpopolnili. A vseeno so z Marshevim aparatom pogosto odkrivali arzen tudi tam, kjer

ga niso pričakovali. Marshev aparat je pokazal, da tudi zemlja marsikje vsebuje arzen.

Tako se je zdelo, da Marshev aparat, ki naj bi zastrupljevalcem dokazal njihov zločin,

ustvarja še večjo nejasnost. Zato se je Orfila z vso vnemo vrgel na delo, da bi dognal

resnico. Dognal je, da obstaja nekakšen »naravni« arzen. Arzen, ki ga vsebuje

pokopališka prst, ne more prodreti v trupla, zlasti ne v tista, ki ležijo v nepoškodovanih

39

krstah. Kaj dosti več pa Orfili v tistem času ni uspelo odkriti. A sad njegovih preiskav je

pokazal, da je treba biti previden pri preiskavah in da je vse odvisno od okoliščin.

Kemični izvid sam po sebi še nič ne pomeni (Thorwald, 1967).

6.2. Prodor rastlinskih strupov

Že zgodaj so raziskovalci strupov dognali, da odkriva naravoslovje zmerom nove strupe

ali jih celo ustvarja. Že Orfila se je ukvarjal ne samo z mineralnimi, marveč tudi z

nekaterimi rastlinskimi strupi, ki so bili znani že tisočletja ali vsaj stoletja.

Leta 1803 se je lekarnarju Sertürnerju posrečilo iz opija izolirati morfij. V naslednjih

desetletjih so naravoslovci in farmacevti, zlasti iz eksotičnih rastlin, izolirali še druge

strupe. Ker imajo vsi rastlinski strupi bazičen značaj in so torej podobni alkalijam

(lužninam), so dobili naziv alkaloidi. Vsi rastlinski alkaloidi vplivajo na živčni sistem

človeka in živali – v manjših dozah kot zdravilo, v večjih dozah pa kot smrtonosen strup

(Thorwald,1967).

Leta 1818 sta Caventou in Pelletier izolirala iz bljuvače strihnin. Leta 1820 je našel

Desosse kinin v lubju kitajske skorje, Runge pa v kavi kofein. Leta 1826 je odkril

Giesecke v trobeliki koniin. Leta 1828 sta Possell in Reimann iz tobaka izolirala

nikotin, 1831 pa je Mein dobil atropin iz volčje češnje. Skoraj dva tisoč različnih

rastlinskih strupov je še čakalo na odkritje, od kokaina, hiosciamina, hioscina in

kolhicina do akonitina.

Seveda so zdravilne, a tudi smrtonosne učinke alkaloidov najprej izkoriščali zdravniki.

A kmalu so te snovi zašle tudi k drugim uporabnikom, posledica pa je bila čedalje večje

število umorov in samomorov. Za razliko od arzena in drugih kovinsko-mineralnih

strupov pa niso puščali dokazljivih sledi.

40

6.3. Odkritje metode za dokazovanje rastlinskih strupov

V Bruslju je že od leta 1840 poučeval kemijo profesor Jean Servais Stas. Na podstrešju

domače hiše si je uredil majhen laboratorij: orodje je izdelal kar sam. Med temi

pripravami je bila tudi preprosta tehtnica, narejena iz kovine, stekla in pečatnega voska,

s katero je bilo mogoče tehtati do miligrama natančno (Thorwald,1967).

Leta 1851 se mu je posrečilo odkriti metodo, s katero je mogoče dokazovati rastlinske

strupe, celo v truplih mrtvecev. Vsi rastlinski strupi, ki se »vedejo kakor bazične snovi«

se topijo v vodi kakor tudi v alkoholu. Nasprotno pa skoraj nobena sestavina človeškega

telesa, od beljakovin in tolšč do celuloze v vsebini prebavil, ni topljiva niti v vodi niti v

alkoholu. Če prepojimo telesne organe (prej jih je treba zdrobiti in spremeniti v kašo) ali

njihovo vsebino z velikimi količinami alkohola, ki mu dodamo še kakšno kislino, potem

okisani alkohol prepoji vso gmoto preiskovanega gradiva ter pri tem raztopi in veže

nase bazične rastlinske strupe – alkaloide. Če je hotel dobiti še čistejšo raztopino

iskanih strupov, raztopino, v kateri bi bilo še manj »animaličnih snovi«, je moral

pridobljeni vodeni ekstrakt vnovič prehlapiti in ga spet obdelati z alkoholom in vodo,

dokler ni končno imel pred seboj nekaj, kar je bilo povsem topljivo tako v alkoholu

kakor tudi v vodi. Ta raztopina je bila še zmerom kisla, kislina pa je zadrževala v

raztopini bazične rastlinske strupe. A če ji je dodal natronov lug ali jedki kalij, alkaloidi

niso bili več vezani na raztopino. Postali so tako rekoč prosti. Da bi izvabil

»osvobojene« rastlinske strupe iz alkalične raztopine, je končno potreboval še topilo, ki

se pri mešanju začasno spoji z vodo, a če stvar pustimo stati, se od vode spet loči. Stas

je pri tem segel po etru. Eter je lažji od vode, a se z njo pri stresanju pomeša, nato pa se

od nje spet loči, pri tem pa potegne nase osvobojene rastlinske alkaloide. Če eter nato

previdno destiliramo oziroma počakamo, da iz skodelice izhlapi, končno dobimo – če je

bil navzoč kak strupen alkaloid – ekstrakt, ki vsebuje iskani alkaloid.

Stasov postopek so kasneje še izpopolnili –vendar s Stasovim postopkom še dandanes

ugotavljajo strupene alkaloide.

Ker je bilo mogoče alkaloide izločiti iz trupel, je čakala raziskovalce samo še naloga, da

odkrijejo postopke, s katerimi bi lahko zanesljivo ugotovili, kateri izmed rastlinskih

strupov se nahaja v tem ali onem ekstraktu. Začeli so iskati za posamezne rastlinske

41

strupe značilne kemične reakcije. V nekaj desetletjih so odkrili številne reagente, ki v

stiku z določenimi alkaloidi ustvarjajo prav določene in za posamezne alkaloide

značilne barvne slike. Mnogo od teh reagentov so ljudje imenovali kar po njihovih

iznajditeljih, kot na primer »Meckejev reagent«; »Marquisov reagent«; »Fröhdejevem

reagentu« ali »Mandelinov reagent«, ki so bili strokovno poznani kot, selenova

žveplena kislina; formalinska žveplena kislina; molibdenska ali vanadijska žveplena

kislina (Thorwald,1967).

Samo za dokazovanje morfija so kmalu imeli že več kot ducat ustreznih reakcij.

Najvažnejša izmed njih je dobila ime po svojem iznajditelju Pellagriju. Pri tej

preizkušnji se morfij izda z bleščečo rdečo barvo, če preiskovano snov raztopijo v

kadeči se solni kislini, ji dodajo nekaj kapelj koncentrirane žveplene kisline in jo

izparijo. Če pa kasneje dodajo še nekaj razredčene solne kisline, natrijevega karbonata

in jodove tinkture, se rdeča barva spremeni v zeleno.

Končno se je samo še peščica rastlinskih alkaloidov izmikala prepoznanju z barvnimi

reakcijami.

6.4. Mrliški alkaloidi

Leta 1865 je kemik Marquardt dobil alkalične ekstrakte iz trupel mrtvecev, za katere je

bilo dokazano, da so umrli naravne smrti. Ugotovil je presenetljivo sorodnost teh

ekstraktov z rastlinskim alkaloidom koniinom, strupom, ki ga vsebuje trobelika. Odtlej

so te ekstrakte imenovali »mrliški alkaloidi«.

Italijanski toksikologi so dokazali, da se v truplih ljudi, ki niso nikoli prišli v stik z

rastlinskimi alkaloidi, samo zaradi gnilobe razvijejo alkalične snovi, ki pa prav tako

reagirajo kakor rastlinski alkaloidi sami, tako je te ne rastlinske alkaloide lahko

zamenjati z rastlinskimi strupi.

42

6.5. Nove metode dokazovanja

V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je postalo jasno, da je treba mnogo poročil o

varljivih mrliških alkaloidih pripisati nesnažnosti ali preveč bežnemu opazovanju

barvne reakcije. Prav tako pa so se pričele za ugotavljanje strupov uporabljati nove

metode. Ena od teh metod je bila ta, da je alkaloide bilo mogoče, potem ko

kristalizirajo, s segrevanjem raztopiti.

Farmacevtska kemija in industrija, pa sta začeli v drugi četrtini 20. stoletja ne samo

izolirati naravne rastline alkaloide, marveč tudi izdelovati umetne sintetične produkte, ki

so v svojem zdravilnem pa tudi strupenem učinku podobni učinku rastlinskih

alkaloidov, in temu učinku ustrezajo ali pa ga celo daleč prekašajo (Thorwald,1967).

Leta 1937 so v Franciji izdelali prve antihistamine, umetne preparate proti vsakovrstnim

alergičnim obolenjem. To so bili tako imenovani »umetni alkaloidi«.

Leta 1939 sta farmakologa Eisleb in Schaumann odkrila sintetično snov dolantin, ki

združuje v sebi učinek naravnih alkaloidov atropina in morfija. Dolantin so uporabljali

kot zdravilo, pa tudi za zastrupitve.

Vsa ta nova sredstva so prisilila sodne toksikologe k odkrivanju novih metod za

dokazovanje teh strupov.

Ludwig Kofler, profesor za farmakologijo v Innsbrucku, je sestavil aparat za taljenje, s

katerim je mogoče preiskovane snovi raztopiti pod mikroskopom, hkrati pa na

termometru odčitati tališče (Thorwald,1967).

Odločilni napredek pa je omogočila znanost, ki se je sredi 20. stoletja čedalje bolj

uveljavljala tudi v toksikologiji: fizika. Med leti 1949 in 1955 so toksikologi spoznali

pomen ultravioletne in infrardeče spektroskopije za identifikacijo številnih alkaloidov,

dobljenih iz Stasovih ekstraktov.

Najvažnejša metoda tistega časa pa je bila verjetno »stolpična« ali »papirna

kromatografija«, ki jo je leta 1906 odkril ruski botanik Cvet, ko je raziskoval vodene

43

rastlinske ekstrakte, ki so vsebovali različne barvne snovi. Enega izmed teh ekstraktov

je vlil skozi stekleno cev, napolnjeno s prano kredo. Ta je nato pritegnila barvila iz

ekstrakta nase. Na čelnem koncu kredne »kolone« je nastala plast mešanih barv, v kateri

so bila zbrana vsa barvila, iz spodnjega dela cevi pa je odtekalo čisto vodeno topilo

rastlinskega ekstrakta. Ko je Cvet od zgoraj dolival vodo v cev, se je področje umazane

barve na vrhu kolone pomaknilo navzdol. Vendar se ni pomaknilo v celoti. Barvila so se

ločila in so ostala jasno ločena, »obvisela« so v različnih višinah polnitve s prano kredo.

Pri ponovnem dodatku vode so se barvila pomaknila navzdol in posamič odtekala. Ta

ločitvena metoda je dobila ime »kromatografska analiza«.

V začetku 30. let je Nemec Richard Kuhn odkril, da je mogoče s to metodo

najrazličnejše kemične snovi razstaviti v njihove sestavine in te sestavine tudi

identificirati. Če so bile sestavine brezbarvne, je bilo mogoče njihovo mesto v »koloni«

prepoznati po ultravioletni svetlobi ali z reagenčnimi sredstvi, ki povzročajo določene

barvne tvorbe. Končno se je izkazalo, da je mogoče »kolono« nadomestiti s papirnim

filtrom, v katerem se sestavine snovi, ki jih je treba preiskati, prav tako ločijo druga od

druge. Papirna kromatografija je postala na področju dokazovanja alkaloidov

najpomembnejši »dogodek od Stasovih dni dalje« (Thorwald,1967).

Med svojim bojem z alkaloidi se je toksikologija naučila spoznati tudi številne druge

strupe in dokazati njihov obstoj. Ti preparati so prišli kot čistilna sredstva, strupi proti

mrčesu ali kot zdravila milijonom ljudi v roke.

Vendar pa kljub vsem odkritjem, znanstveniki še vedno niso mogli ugotoviti natančno

količino dokazanih strupov.

6.6. Val sintetičnih strupov, ter barbiturati » strup samomorilcev«

Leta 1863 je Adolf Baeyer, profesor za organsko kemijo na berlinski trgovski

akademiji, izdelal barbiturno kislino in z njo nevede ustvaril podlago za eno izmed tistih

zvrsti strupenih zdravil, ki so sto let kasneje za toksikologe postala prava mora.

44

Štirideset let kasneje, leta 1904, sta Nemca Emil Fischer in Joseph Freiherr von Mering

spoznala, da sta iz barbiturne kisline izdelani snovi barbital in fenobarbital uporabni kot

uspavalo. Veronal se je imenoval eden izmed prvih uspaval, ki je vseboval barbiturno

kislino, fenobarbital pa je stopil v zgodovino zdravil in strupov pod imenom luminal. Po

drugi svetovni vojni je na tržišče prišlo veliko različnih izdelkov iz barbiturne kisline.

Tem raznolikim sredstvom pa se je pridružil še cel kup zdravil, v katerih so

barbituratom primešane druge, večinoma prav tako strupene snovi. Prav tako pa se je

povečalo število samomorov, povzročenih z uživanjem barbituratov.

Veronal in luminal sta – v prevelikih dozah – kmalu postala pripomoček samomorilcev.

Že Emil Fischer je skušal barbiturate, kakor so poimenovali nova sredstva, ugotoviti v

urinu zastrupljencev. So pa bili novi strupi v mnogih primerih zelo podobni snovem, ki

jih vsebuje telo samo, tako, da jih je bilo zelo težko ločiti od njih.

Po letu 1948 so si za nove identifikacijske metode prizadevali že po vsem svetu.

Raziskovalci so si pri identifikaciji posameznih barbituratov v pridobljenih ekstraktih

skušali pomagati z ugotavljanjem tališč (Thorwald,1967).

Za določevanje tališč so uporabljali kristale. Prav tako se je dobro odnesla tudi papirna

kromatografija in raziskovalcem omogočila, da so prepoznali celo vrsto barbituratov.

Pri mešanicah barbituratov, na kakršne naletimo v številnih pomirjevalnih sredstvih, je

bilo mogoče posamezne sestavine med seboj ločiti tako, da so jih spodbudili k tvorbi

kristalov.

Med leti 1934 – 1945 je nemški kemik Gerhard Schrader izdelal v Bayerjevih tovarnah

v Leverkusenu neke organske fosforne spojine, ki so jih poimenovali E605. Najprej so

sredstvo uporabljali za varstvo rastlin, kasneje pa so ga začeli uporabljati tudi

samomorilci. Američani so tudi raziskali vzroke smrtonosnega učinka večjih količin

E605: učinek povzroča krče in ohromitve dihalnih organov.

V zgodovini umorov s strupi so se vedno znova pojavljali »modni strupi«, katerih

uporaba se je med morilci in samomorilci prav tako širila kakor bakterije kakšne

nalezljive bolezni.

45

Vdor strupa E605 je pokazala, da mora toksikologija, kljub svojemu več deset letnemu

uspehu znova in znova reševati nove uganke in se nenehno razvijati.

6.7. Toksikologija danes

Moderna sodna toksikologija sloni na temeljih več kot stoletnih izkušenj in spoznanj.

Danes delimo toksikologijo na več poddisciplin, kot so: - ekotoksikologija; - agrarna

toksikologija; - izvedenska toksikologija; - toksikologija dela in športa; - analitska

toksikologija. Del toksikologije je tudi Toksinologija, ki se ukvarja s preučevanjem

mikrobnih, rastlinskih in živalskih strupov (toksinov).

V 20 stoletju doseže toksikologija pravi razcvet. Njeno območje sega od namernih

zastrupitev, samomorov in nepojasnjenih smrti do vsakodnevnih možnosti zastrupitve

na milijonih delovnih mest, tudi proučevanje in dokazovanje alkohola kot vzroka

neštetih nesreč in smrti. Z razvojem kemične industrije je toksikologija postala del

našega vsakdana. Za vse kemikalije, ki jih proizvaja človek lahko trdimo, da

neškodljivih kemikalij ni, so pa načini, kako jih lahko varno uporabljamo.

Prav tako pa toksikologi vedo, da kljub vsem odkritjem še vedno obstajajo možnosti

zmot in da je sodelovanje s kriminalisti zelo pomembno. Zato bi se vsak kriminalist

moral vsaj nekoliko spoznati v svetu znanosti, prav tako kot je toksikologom v korist, če

se seznanijo z izkušnjami kriminalistike.

7. SODNA BALISTIKA

7.1. Začetki sodne balistike

Leta 1835 je Henry Goddard, eden izmed najbolj popularnih »bowstreetskih tekačev«,

začetnikov londonske kriminalistične policije, dokazal nekemu morilcu njegov zločin.

Na krogli, ki je usmrtila umorjenca, je opazil nenavaden »izrastek« in s tako

46

»zaznamovano« kroglo v roki je začel iskati zločinca. V mračnem stanovanju nekega

osumljenca je slednjič odkril kalup za svinčene krogle, kakršen je bil v tistih časih

običajen. Kalup pa je imel neko napako – rahlo globel. In tej globeli se je izrastek na

krogli natanko prilegal. Presenečeni lastnik kalupa je moral priznati svoj zločin.

Omenjeni Goddardov podvig je bil bržkone prvi poskus najti pot od žrtve do morilskega

strelnega orožja in morilca. Goddard je postal predhodnik dolge vrste mož, puškarjev in

policistov, šarlatanov in pravih iskalcev, ki so v več rodovih utemeljili tisto vedo, ki se

je v prvi polovici 20. stoletja končno vrasla v znanstveno kriminalistiko in dobila ime

»sodna balistika« ali »znanost o strelnem orožju in izstrelkih« (Thorwald,1967).

Vendar pa so pred koncem 19. stoletja še bolj malo poznali resnične možnosti sodne

balistike. To kažejo tudi prve izdaje slavnega Priročnika za preiskovalne sodnike, ki ga

je napisal Gradčan Hanns Gross. V posebnem poglavju o strelnem orožju je Gross

priporočal preiskovalnim sodnikom, naj se sami poučijo o strelnem orožju. Menil je, da

lahko sodnik z lastnim znanjem opravi več kakor »tako imenovani izvedenci na

strelnem področju«. Toda tudi sam Gross še ni poznal bistva balističnega problema,

marveč je samo bolj ali manj natančno opisal njemu znane vrste orožja.

(Thorwald,1967).

Tako je vprašanje o značilnostih izstreljenih krogel in cevi strelnih orožij, vedno bolj

sililo v ospredje in vedno več znanstvenikov se je začelo ukvarjati s tem vprašanjem.

7.2. Izsledki Francoza Balthazarda pred prvo svetovno vojno

Leta 1913 je pariški profesor za sodno medicino Balthazard opazil, da zapušča udarna

igla vsakega strelnega orožja na dnu izstrelnih tulcev značilne sledove. To pa ne velja

samo za udarno iglo, marveč za celotno čelo zapirača, ki potisne naboj v spodnjo

odprtino cevi. Dno tulca se pri izstrelitvi s silno močjo pritisne k čelu zapirača. Varilni

šivi in druge grobe hrape na čelni strani zapirača se jasno vtisnejo v tulec. Ugotovil je

tudi, da sledove zapušča tudi izmetač, ki pri samonabijalnem orožju odmetava tulce iz

zaklepa. Ti sledovi so menda pri vsakem tipu orožja drugačni. Vendar pa so bile

47

Balthazardove izkušnje še premalo obsežne, da bi mogel iz njih narediti dokončne

sklepe.

Kljub nekaterim začetkom v Evropi pa se je sodna balistika kot znanost rodila

pravzaprav onstran oceana (Thorwald,1967).

7.3. Pobudo prevzame Amerika

Prvi, ki se je začel bolj poglabljati v to znanost je bil Charles E. Waite, ki je bil

nameščenec v pisarni vrhovnega tožilstva države New York. Leta 1920 je začel zbirati

vsa strelna orožja, ki so jih kdaj izdelali v Ameriki in bi jih hudodelci še utegnili

uporabljati. Zbiral je podatke o konstrukciji orožja, o času, potrebnem za izdelavo, o

kalibru, o številu, merah in zavojih žlebov in polj, kakor tudi o ustrezni municiji. Vedel

je namreč, da je mogoče na izstreljenih kroglah najti odtise žlebov in polj. Na izstrelkih

je mogoče ugotovit kot in smer zavojev kakor tudi natančen kaliber. Če bi poznal

ustrezne značilnosti vseh vrst orožja, potem bi lahko zanesljivo dognal, kakšno orožje je

zločinec uporabil pri tem ali onem umoru.

Leta 1922 je Waite po tri letnem napornem delu imel končno v rokah podatke o vseh

tipih orožja, ki so jih od srede 19. stoletja dalje izdelovali v ZDA, razen nekaterih

izdelkov neznanih puškarjev v odročnih krajih ali v manjših, že zdavnaj opuščenih

tovarnah. Jedro njegove zbirateljske vneme in natančnih preiskav orožij, ter krogel je

bilo spoznanje, da ni nobenega modela orožja, ki bi bil kakemu drugemu v vseh

podrobnostih podoben. Sredi leta 1922 je Waite prišel že tako daleč, da je lahko vsaki

policijski postaji, ki mu je izročila morilsko kroglo ameriške izdelave, v kratkem času

sporočil iz katerega orožja je bila izstreljena. Njegov sistem ni nikoli odpovedal, razen

če se je morilska krogla razdrobila ali popolnoma deformirala (Thorwald,1967).

Waite pa se je po podatke o orožju odpravil tudi v Evropo, saj so tam izdelovali

drugačne tipe orožja kot v Ameriki. Njegovo popotovanje je trajalo leto dni in ko se je

vrnil domov je pripeljal s seboj zaboje, polne modelov orožja, konstrukcijskih risb in

beležk. Njegova zbirka je zdaj obsegala okoli 1500 modelov strelnega orožja.

48

A kljub tej zbirki je Waite vedel, da je še daleč od cilja, saj je trenutno lahko dokazal

samo iz katere znamke orožja je bila izstreljena določena krogla, ni pa mogel povedati

natančno iz katerega orožja te znamke. Vedel je, da če bo kdaj sploh mogoče sklepati iz

morilske krogle na določeno posamično orožje, potem bo treba najti druge znake,

značilne samo za določeno orožje, tako da ga ne bo mogoče zamenjati z nobenim

drugim.

Waite je velikokrat opazoval, kako izdelujejo strelno orožje. Nekoč mu je neki avstrijski

inženir rekel, da navkljub preciznemu orodju, ne bo mogoče nikoli izdelati nobenega

takšnega orožja, ki bi se v ničemer ne razlikovalo od drugega, saj so razlike povsod. Te

razlike pa lahko opazi, če si jih bo pogledal pod mikroskopom.

Waite so dotlej še nikoli ni ukvarjal z mikroskopiranjem. Pri njegovem dotedanjem delu

so mu zadostovale natančne merilne naprave. Tako je Waite pohitel k optiku Maxu

Poserju v Rochester, ker je želel dobiti najboljši mikroskop, kar si jih je bilo mogoče

nabaviti. Vendar pa je Waite čutil, da sam mikroskopiranju ne bo več kos. Oči so mu že

slabele in ni se mogel več zanesti nanje in tudi desnica se mu je tresla. Zato je začel

iskati strokovnjaka, ki bi ga lahko podprl. Iskanje ni bilo lahko, a na koncu je le našel

ljudi, ki so njegove zamisli razumeli. Prvi med njimi je bil fizik John K. Fisher. , ki se je

že od nekdaj zanimal za strelno orožje. Drugi pa je bil Phillip O. Gravelle.

7.4. Gravelle sestavi primerjalni mikroskop

Gravelle se je zelo zanimal za mikroskopiranje in fotografiranje in ko je slišal o

Waitovih zamislih se je takoj povezal z njim. V New Yorku je tako nastal »Bureau of

Forensic Ballistics«, prvi inštitut te vrste na svetu. Tako so začeli v njem pridno delati.

Fizik Fisher je sestavil heliksometer, ki je omogočil vpogled v cev vsake puške ali

pištole. Fisher je izdelal tudi merilni mikroskop, opremljen z lečami in merilnimi

lestvicami, tako da je bilo mogoče z dotlej nedosežno natančnostjo izmeriti žlebove,

polja in zavoje strelnega orožja (Thorwald,1967).

49

Gravelle pa je medtem opazoval in fotografiral na tisoče krogel, ki so jih preizkuševalci

izstrelili iz različnih pušk in revolverjev istega modela in jih nato pobrali iz bombaža.

Primerjal jih je med seboj in odkril, da je vsaka krogla izstreljena iz različnih orožij

kazala svojevrstna znamenja, lastna samo njej. Vendar pa Gravelle ni zaupal

človeškemu spominu. Dokler je skozi mikroskop lahko opazoval samo eno kroglo in si

moral njeno sliko vtisniti v spomin, da je nato to spominsko sliko pod mikroskopom

primerjal z drugo kroglo, dotlej ni bilo mogoče govoriti o znanstveni natančnosti. Zato

je leta 1925 izdelal »primerjalni mikroskop«, ki mu je omogočil, da je lahko sočasno

opazoval dve močno povečani krogli. Dva mikroskopa, od katerih je bil vsak uperjen v

po eno kroglo, je z domiselno optiko nekako spojil skupaj. Tako je bila nezanesljivost

človeškega spomina izključena. Zdaj je Gravelle sočasno imel pred očmi dve krogli, ki

sta ležali druga zraven druge, in obe je lahko tako dolgo sukal, dokler ni zanesljivo

dognal, da se njune črte in značilnosti ujemajo, ali pa dognal njuno različnost.

Ko je prispel razvoj balistike do te mere, si je takrat že postarani in bolehni Waite

pridobil še tretjega sodelavca. To je bil Calvin Goddard, ki mu je bilo usojeno, da je

Waitovo delo razvil do tolikšne popolnosti, da je Amerika prvič prevzela vodstvo na

nekem področju kriminalistike (Thorwald,1967).

7.5. Calvin Goddard

Calvinu Goddardu je bil po poklicu zdravnik in specialist za srčne bolezni. A že od

otroštva ga je zelo zanimalo strelno orožje zato je leta 1920 postal upravnik neke

vojaške orodjarne. Želel si je postati sodni ekspert za orožje.

Leta 1925 se je Goddard seznanil s Charlesom Waitom in postal njegov tretji

pomočnik. Že po nekaj tednih dela v Waitovem uradu je Goddard mojstrsko uporabljal

primerjalni mikroskop, ki ga je bil sestavil Gravelle. Znal je razločevati krogle, ki so

bile izstreljene iz desetih istovrstnih pištol, izdelanih z enakim orodjem, in to glede na

njihove »posebnosti proizvodnje«. Zmeraj je zanesljivo »uganil« pištolo, iz katere so

bile krogle izstreljene. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da vsako strelno orožje vtisne

uporabljenim nabojem razna znamenja glede na tip orožja, njegov kaliber, zavoje in

50

brazde, mimo tega pa še nekatera druga nezamenljiva znamenja, ki se zares dajo

primerjati s prstnimi odtisi. Goddard je celo na dnu tulcev našel takšna znamenja, ki

niso le v zvezi z značilnostmi udarne igle, čelne strani zapirača ali izvlekača, marveč so

jih zapustila proizvodna orodja (Thorwald,1967).

Goddard je tako pričel policiji in sodiščem priporočati sodno balistiko, slonečo na

dognanjih eksaktne znanosti. Primerjalni mikroskop je tako pričel osvajati svet in je v

naslednjih letih osvojil vse policijske laboratorije sveta.

Goddardova dejavnost pa je napravila močan vtis tudi na vplivne kroge v Chicagu, kjer

so sklenili ustanoviti univerzitetni institut, ki so ga krstili za »Scientific Crime Detection

Laboratory«. Njegova naloga je bila, da z znanstvenimi metodami zadrži val zločinstva

in seznani mlade, še ne korumpirane policiste z metodami sodne balistike. Za vodjo tega

instituta so postavili Goddarda.

V čikaškem predmestju Evanston, na ozemlju Severozahodne univerze, je zgradil svoj

laboratorij. Dolga leta ga nihče nikoli ni videl brez revolverja za pasom – niti med

mikroskopiranjem ga ni odložil. Goddardov laboratorij je postal ena izmed prvih velikih

učilnic znanstvene kriminalistike v Ameriki. Njegovi učenci so njegove nauke širili

dalje. Goddard je začel sanjati o velikem centralnem laboratoriju za sodno balistiko v

Washingtonu, o laboratoriju, ki bi delal za vso Ameriko in v katerem bi vsak, še tako

brezpomemben policijski šef lahko našel pomoč in podporo glede vprašanj, ki se

nanašajo na strelno orožje. Leta 1934 je videl, da se bliža izpolnitev tudi te njegove

želje. Edgar Hoover je v Washingtonu prav tedaj v svojem trdovratnem boju za

zboljšanje ameriške policije uredil institut FBI za sodno balistiko (Thorwald,1967).

7.6. Nadaljnji razvoj balistike do danes

V nekaj desetletjih so v večini držav ustanovili posebne balistične oddelke, in to večji

del v okviru policijskih laboratorijev. V njih delajo strokovnjaki iz različnih področij,

kot so: strojništvo, fizika, elektrotehnika… .

51

Danes delimo balistiko na notranjo in zunanjo balistiko, ter balistiko cilja ali termalno

balistiko. Notranja balistika preučuje dogajanje v cevi orožja od trenutka aktiviranja

naboja pa do izleta krogle iz cevi orožja. Zunanja balistika pa preučuje gibanje krogle

od trenutka, ko zapusti cev, pa do prileta v neki cilj (predmet ali živo telo). Balistika

cilja pa preučuje prodiranje izstrelka v različne materiale. Specifičen in najbolj raziskan

del balistike cilja je balistika rane, ki se ukvarja z dinamiko (obnašanje, smer gibanja,

globina prodiranja) in končnim učinkom izstrelka v tkivu (človeškem ali živalskem).

Balistika cilja je neposredno povezana s konstrukcijo krogle, saj se te med sabo

razlikujejo (Maver,2004).

Danes se še vedno uporablja primerjalni mikroskop, ki pa se seveda od prvotnega

razlikuje po tem, da omogoča vsestransko premikanje opazovanega objekta v vse smeri,

rotacijo, različne povečave in različne načine poševne osvetlitve opazovane površine.

Omogoča osvetlitve z belo ali rumeno svetlobo in uporabo različnih filtrov. Sodobni

balistični primerjalni mikroskop omogoča tudi fotografiranje karakterističnih sledov na

film, ali prenos slike prek kamere v digitalni obliki v računalnik.

Kljub temu, da se je do danes balistika zelo razvila in lahko strokovnjaki identificirajo

skoraj vsako strelno orožje glede na izstrelek, pa se pojavlja vedno znova tudi mnogo

novih vrst orožja in uporaba le tega v kriminalne namene. Zato se mora tudi balistika

razvijati skupaj z novim orožjem.

8. FORENZIČNI LABORATORIJI

8.1. Zgodovina

Švicar Rudolph Archibald Reiss je bil najverjetneje prvi začetnik ideje, da naj bi

kriminalistični policiji priključili naravoznanstvene laboratorije in iz naravoslovcev

naredili kriminaliste. Leta 1900 je v povezavi s kriminalistično policijo kantona Vaud in

s kantonalno vlado v Lausannu na svoje stroške ustanovil »Institut za znanstveno

policijo« Dosegel je tudi, da je lausanska univerza njegov institut priznala za učni zavod

za področje znanstvene kriminalistike (Thorwald, 1967).

52

Na francoskem jugu, v Lyonu, pa je deloval dr.Edmond Locard. Leta 1910 je ustanovil

v Lyonu policijski laboratorij, kjer je preiskoval sledove prahu in nato zajel celotno

področje sodne kemije in tehnike. Kemično je preiskoval črnilo in papir. Bil je bržkone

prvi, ki je v svojem laboratoriju poleg kemikov zaposlil tudi patologe, da bi si tako

zagotovil uspešno in skladno sodelovanje vseh strokovnih moči.

Pionirji znanstvene kriminalistike pa niso delovali samo v Franciji in Švici, marveč tudi

v mnogih drugih deželah. Skoraj vedno pa so bili outsiderji. Ti ljudje so se v celoti

posvečali kriminalistiki. Večinoma so delali v lastnih, velikokrat le zasilnih laboratorijih

in se zanimali za celotno (tedaj še pregledno) področje tistega, čemur danes pravimo

»forenzične vede« - od toksikologije in dokazovanja krvi do grafologije in balistike.

V drugi polovici 20. stoletja so začeli ustanavljati kriminalistično tehnične laboratorije

tudi v Nemčiji. Eden večjih je nastal v Hamburgu in kasneje še v Wiesbadnu. V njem so

delali kemiki, fiziki in tehniki. Je pa tudi Anglija naredila odločilne korake k ustanovitvi

velikih forenzičnih laboratorijev. Prvi angleški policijski laboratorij je dobil ime:

»Metropolitan Police Laboratory« in so ga postavili v Hendonu. Kasneje pa so sedež

prenesli v Scotland Yard.

Z ustanovitvijo kriminalistično tehničnimi laboratoriji je bil zgrajen most med

naravoslovjem in kriminalistično policijo (Thorwald,1967).

8.2. Evropsko združenje forenzičnih laboratorijev (ENFSI)

Leta 1992 je direktor nizozemskega forenzičnega laboratorija dobil zamisel o

organiziranju rednih srečanj direktorjev zahodnoevropskih nacionalnih forenzičnih

laboratorijev. Angleški, belgijski in švedski direktorji forenzičnih laboratorijev so

zamisel takoj podprli in s to idejo seznanili še druge kolege iz zahodnoevropskih

laboratorijev. Oktobra 1995 so direktorji forenzičnih laboratorijev imeli v Rijswijku na

Nizozemskem ustanovni sestanek. Vsi direktorji, ki so se udeležili tega sestanka in

njihovi forenzični laboratoriji, med njimi tudi slovenski, veljajo za ustanovne člane

ENFSI. Na tem sestanku je bil sprejet statut novoustanovljene organizacije in izvoljen je

bil prvi regularni upravni odbor. Sprejeto je bilo tudi šest novih članov.

53

ENFSI že od leta 1996 naprej sodeluje s sorodnima združenjema ASCLD ( Ameriško

združenje direktorjev kriminalističnih laboratorijev) in SMANZFL (Združenje

direktorjev forenzičnih laboratorijev Avstralije in Nove Zelandije) ter z PCWG EU

(Delovna skupina Evropske Unije za policijsko koordinacijo).

V ENFSI je dogovorjeno neposredno sodelovanje med direktorji forenzičnih

laboratorijev in prav tako med forenzičnimi strokovnjaki. To sodelovanje obsega

razpravljanje o menadžerskih vprašanjih, o učinkoviti uporabi kriminalistične tehnike

pri preiskovanju kaznivih dejanj, o razvoju in standardih za delovanje, izmenjavo metod

in postopkov za zagotavljanje kakovosti, programov usposabljanja, skupne raziskovalno

razvojne naloge, ter sodelovanje z raznimi mednarodnimi organizacijami, kot so

Interpol, Europol, PCWG EU; ASCLD in SMANZFL (Golja,2002).

ENFSI vsake tri leta organizira simpozij s področja forenzičnih preiskav, imenovan

Evropska akademija za forenzične znanosti (EAFS), na katerem sodelujejo vrhunski

forenzični strokovnjaki in znanstveniki z vsega sveta.

Evropska Unija vidi ENFSI kot organizacijo, ki ima pomembno vlogo pri zatiranju

kriminala na področju Evrope, zlasti pri pridobivanju verodostojnega forenzičnega

dokaza, in jo zato finančno podpira.

Slovenski Nacionalni forenzični center je eden izmed ustanovnih članov ENFSI.

Aktivno sodeluje v treh projektih ENFSI: Evropska zbirka avtomobilskih lakov,

Forenzične DNK preiskave in Ekstazi logo projekt.

8.3. Nacionalni forenzični laboratorij (NFL)

Nacionalni forenzični center je bil ustanovljen leta 1950 v takratnem Ministrstvu za

notranje zadeve LR Slovenije in se je imenoval Kriminalističnotehnični laboratorij. Do

njegove ustanovitve sta se s kriminalistično tehniko ukvarjala le tehnična referata v

Ljubljani in Mariboru, ki sta bila opremljena s skromnim priborom za fotografiranje in

daktiloskopske preiskave. Leta 1970 je laboratorij zaposloval 13 uslužbencev in le eden

izmed njih je imel univerzitetno izobrazbo. Laboratorijska oprema je bila zelo skromna.

54

Sestavljali so jo primerjalni mikroskop, nekaj drugih mikroskopov in lup, ter UV –VIS

spektrometer, ki pa ni bil nikoli uporabljen. Konec leta 1970 je bil nabavljen infrardeči

spektrofotometer in naslednje leto še spektrograf z laserskim mikrospektralnim

analizatorjem. Veliko nove opreme je laboratorij dobil v letih 1976 – 1982, ko ga je

vodil Ciril Žerjav (Golja, 2006). V letih od 1982 – 1986 je bil načenik

kriminalističnotehničnega laboratorija Janez Golja, v letih 1986 – 1990 pa Zdravko

Renčelj. Vodenje slovenskega forenzičnega laboratorija je jeseni leta 1990 zopet

prevzel Janez Golja. Trenutno pa je vodja centra Franc Sablič.

Kmalu po letu 1990 se je Kriminalističnotehnični laboratorij najprej preimenoval v

Center za kriminalističnotehnične preiskave (CKTP), nato v Center za forenzične

preiskave, sedaj pa se imenuje Nacionalni forenzični laboratorij.

Danes je NFL sodoben forenzični laboratorij. Deluje na širokem področju forenzičnih

preiskav in podaja ekspertna mnenja za potrebe policije, tožilstva in sodišč.

NFL je že leta 1998 kot eden izmed prvih evropskih forenzičnih laboratorijev vzpostavil

evidenco DNK, ki je bila še istega leta legalizirana z Zakonom o kazenskem postopku

in z Zakonom o policiji.

Leta 2001 je začel delovati računalniški sistem za identifikacijo o prstnih odtisih AFIS.

NFL sestavljajo: fizikalni laboratorij; kemijski laboratorij; biološki laboratorij;

preiskave rokopisov in dokumentov; daktiloskopija; fotografija (Golja,2006) Nacionalni

forenzični center je sedaj samostojna enota znotraj policije.

55

9. ZAKLJUČEK Ko sem si izbrala »Razvoj kriminalistične tehnike v Evropi« za svojo temo diplomske

naloge, sem mislila, da bo to lahka naloga, a sem se zmotila. Že ko sem začela prebirati

literaturo, mi je postalo jasno kako obširna tema je to. Področja, ki jih obravnava

kriminalistična tehnika so tako obširna, da se jih ne da vseh prikazati v enem kratkem

delu. Na vsakem področju, ki sem ga obravnavala v svojem delu, se je skozi zgodovino

zgodilo veliko pomembnih odkritij. Veliko znanih in manj znanih znanstvenikov je

prispevalo svoje znanje in ideje, da so ta področja danes tako zelo razvita in olajšujejo

delo našim kriminalistom in forenzičnim strokovnjakom. S tem pa ljudem omogoča bolj

varno prihodnost.

S tem ko se je začela kriminalistika opirati na naravoslovne vede, so se skozi čas razvile

metode s katerimi se danes borimo proti zločinstvu. Ko je v 19. stoletju Alphonse

Bertillon iznašel metodo za identifikacijo (antropometrija) in opisni portret zločinca

(portrait parlé), je to bil začetek znanstvene kriminalistike. Vendar se ta metoda ni dolgo

obdržala, saj so se razvile nove in boljše metode identifikacije.

Z odkritjem prstnih sledi, so iznašli metodo, ki je kljub mnogim očitkom, še vedno zelo

zanesljiva pri ugotavljanju osebne identitete. Slabosti te metode pa so predvsem v

nestrokovnosti osebe, ki se ukvarja s prstnimi odtisi. Ta metoda zahteva izkušenega

strokovnjaka z dobrimi vizualizacijskimi sposobnostmi.

Možnost identificiranja krvnih madežev, ter odkritje krvnih skupin, sta prinesla v

kriminalistiko nove možnosti za razreševanje zločinov. A eden izmed največjih

napredkov dokazovanja bioloških sledi je brez dvoma odkritje DNK analize. Uporaba te

metode je pripomogla h kakovostnejšemu opravljanju kriminalističnega del. Vendar je

ta metoda prinesla tudi slabosti. Delo z biološkimi sledmi je zelo občutljivo in zahteva

dodatno zaščitno opremo, s katero se prepreči kontaminacija, ter posebne pripomočke

za zavarovanje bioloških sledi. Možnosti dokazovanja z DNK analizo so zelo velike, a

vseeno je razvoj te znanosti še vedno v vzponu. Saj se še vedno odkrivajo nove metode,

ki nadgradijo obstoječe. Mislim, da bi v prihodnosti morali več pozornosti nameniti

56

usposabljanju delavcev s področja kriminalitete, saj se tehnike preiskovanja bioloških

sledi hitro razvijajo.

V sodni kemiji in biologiji najdemo nekatere preiskave, ki so zelo pomembna na

področju kriminalistične tehnike. S tem mislim predvsem preiskave las, saj se le te

lahko zelo uspešno uporabljajo za identifikacijo v mnogih kaznivih dejanjih. Z njihovo

identifikacijo je mogoče ugotavljati različne stike med storilci in žrtvami kaznivih

dejanj. Enako velja tudi za preiskave tekstila in prahu. Pri zavarovanju tekstilnih vlaken

je treba biti zelo previden, saj se kaj hitro lahko zgodi, da se vlakna prenesejo iz enega

predmeta na drugega, kar potem onemogoči kvalitetno preiskavo. Enako previdno pa je

treba postopati tudi pri zavarovanju las.

Toksikologija nas popelje v svet strupov in njihove uporabe. Vemo, da je zgodovina

uporabe strupov že zelo dolga saj so jih uporabljali že v antičnih časih. Seveda so se

vrste strupov skozi leta spreminjala, a namen je do danes ostal isti. Včasih so jih na

veliko uporabljali za zastrupljanje, danes pa so po večini sredstvo za samomore. Tudi

metode dokazovanja strupov so se do danes tako razvile, da skoraj ni strupa, ki ga nebi

bilo mogoče odkriti. A toksikologi vedo, da še vedno obstajajo možnosti zmot, saj se je

z razvojem kemične industrije povečala tudi proizvodnja vedno novih strupov, ki jih je

potrebno šele preučiti.

Prva orožja so se pojavila ob koncu 14. stoletja. Konec 17. stoletja, so nauk o gibanju

izstrelka poimenovali balistika, Od takrat dalje se je mnogo ljudi ukvarjalo s

preučevanjem orožja in izstrelki. Za lažje razumevanje kriminalistične balistike, je

potrebno znanje o osnovah in delovanju strelnega orožja, sestavo streliva, notranjo in

zunanjo balistiko ter balistiko cilja. Ker se vedno znova pojavljajo nova orožja, mora

tudi balistika slediti tem orožjem v svojem razvoju.

Kriminalistična tehnika pa ne mora obstajati brez dobrih kriminalističnih laboratorijev.

Laboratoriji so kot most med naravoslovjem in kriminalistično policijo. V njih delajo

visoko šolani strokovnjaki z različnih področij. Skoraj vse države na svetu imajo svoj

nacionalni forenzični laboratorij. Najstarejši evropski forenzični inštitut je bil leta 1909

ustanovljen v Lausanni v Švici. V Sloveniji pa je bil ustanovljen leta 1950. V Sloveniji

57

imamo en Nacionalni forenzični laboratorij in njegov največji problem je prostorska

stiska. Prav tako je NFL po opremljenosti in usposobljenosti izvedencev na visoki ravni,

a potrebno bi bilo nabaviti nekaj nove opreme, ki bi zamenjala dotrajano in zastarel.

Pot razvoja kriminalistične tehnike je zelo dolga in vem, da se bo njen razvoj še

nadaljeval, saj znanost nikoli ne miruje. Vedno se bodo našli novi problemi, ki bodo

spodbudili znanstvenike k odkrivanju novih rešitev, zato se bo tudi v prihodnosti našlo

mnogo pomembnih oseb, ki bodo pustili svoj pečat v zgodovini kriminalistike in

forenzičnega preiskovanja.

58

LITERATURA: 1. Thorwald, J.(1967).Detektivi–sto let kriminalistike (2 dela). Ljubljana:

Cankarjeva založba

2. Thorwald, J. (1970). Ura detektivov (2 dela). Ljubljana: Cankarjeva založba

3. Maver, D. (2004).kriminalistika – uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije ( str. 379 – 489).

4. Golja, J. (2006). Center za forenzične preiskave. Varnost, LIV (2), (10-15).

5. Golja,J. (2002).Evropsko združenje forenzičnih laboratorijev ENFSI.

3. Slovenski dnevi varstvoslovja, (1-4).

6. Graham, I. (1998). Boj proti kriminalu. Ljubljana: Slovenska knjiga (4-11).

7. Platt, R. (2005). Forenzika. Murska Sobota: Pomurska založba (26-27).

8. Kamenko, J. (1981). Kriminalistična tehnika – skripta. Beograd: Viša škola

unutrašnjih poslova (3-21).

9. crimeline. History of forensic science. Pridobljeno 2009 na

http://www.crimeZZZ.net/forensic_history/index.htm

10. Drobnič, K. Ugotavljanje identitete posameznika z uporabo genetskih informacij

, metode verižne reakcije s polimerazo in računalniško podprtje tehnologije.

Pridobljeno 24.9.2010 na http://www.zrss.si/bzid/geni/pdf/drobnic-clanek.pdf

59

ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA

Rojena: 30.06. 1973 v Celju

izobrazba: - Osnovna šola Žalec

- Šola za gostinstvo in turizem Radenci

- Srednja ekonomska šola

- Fakulteta za varnostne vede (visokošolski študijski program Varnost

in notranje zadeve)

Tuji jeziki in ostala znanja: aktivno – nemščina

pasivno – angleščina

Znanje računalništva: Windows, MS Office,(Excel, Word…)

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Andreja Pilih izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

RAZVOJ KRIMINALISTIČNE TEHNIKE V EVROPI, rezultat lastnega dela in da

so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana; 29.9.2010 Andreja Pilih

60

61