dn- tatjana Štumergar · giuliana jelovčan, pred. zahvala iskreno se zahvaljujem svoji mentorici...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

TATJANA ŠTUMERGAR

KOPER 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

IZBOR ELEMENTARNIH IGER PRI

GIBALNI/ŠPORTNI AKTIVNOSTI V

PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Tatjana Štumergar

Koper 2017

Mentorica:

Giuliana Jelovčan, pred.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici Giuliani Jelovčan, pred., za vso strokovno

pomoč, trud, sodelovanje in svetovanje pri pisanju diplomske naloge.

Posebej bi se rada zahvalila izredni prijateljici Janji Majhenič, ki je ves čas verjela

vame in me podpira pri vseh življenjskih odločitvah.

Hvala tudi mojim staršem in družini za vse spodbudne besede med šolanjem in pri

pisanju naloge.

Hvala vsem, ki ste me na tej poti spodbujali in podpirali.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Tatjana Štumergar, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Izbor elementarnih iger pri gibalni/športni aktivnosti

v predšolskem obdobju

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis: ________________

V Kopru, dne _________________

POVZETEK

V gibalni/športni aktivnosti predstavljajo elementarne igre najpomembnejše

sredstvo, s katerim lahko otroci igraje in predvsem sproščeno razvijajo vse svoje gibalne

sposobnosti. So igre, ki vključujejo vsa naravna gibanja in pri katerih imamo zmeraj

možnost sprotnega prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam skupine.

Predstavljajo eno izmed pomembnih sredstev vzgoje in socializacije otrok, saj s tem

pomagamo otrokom pri vključevanju v družbo in usmerjamo njihovo čustvovanje v

raznolikih okoliščinah. Namen diplomske naloge Izbor elementarnih iger pri

gibalni/športni aktivnosti v predšolskem obdobju je ugotoviti, katere elementarne igre

izbirajo vzgojitelji pri gibalni/športni aktivnosti, pridobiti informacije, katere igre

uporabljajo v posameznih delih vadbene ure, in ugotoviti, katere so tiste gibalne

sposobnosti, ki jih vzgojitelji s pomočjo elementarnih iger najpogosteje uporabljajo pri

gibalni/športni aktivnosti.

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem

delu bomo predstavili gibalni razvoj, razvoj gibalnih sposobnosti, kako je sestavljena

vadbena enota, kakšne učne metode in oblike dela uporabljamo. Še posebej bomo

opredelili elementarne igre, kakšen je njihov pomen in kako jih uporabljamo v

posameznih delih vadbene enote. Empirični del naloge zajema rezultate anonimnih

vprašalnikov, ki so bili namenjeni vzgojiteljem. Ti so jih izpolnjevali maja 2016. Rezultati

kažejo, da vzgojitelji pogosto uporabljajo elementarne igre v vseh delih vadbene ure.

Zanje se pogosto odločajo, ker preko njih najpogosteje razvijajo koordinacijo in

ravnotežje.

Ključne besede: gibalni razvoj, elementarne igre, gibalne/športne aktivnosti,

gibalne sposobnosti, vadbena ura

ABSTRACT

Selection of Elemental Games in Physical / Sports Activities in Preschool Period

Among physical / sports activities, elemental games represent the most important

means for children to develop their motor skills while they are playing and are relaxed.

There are games that involve all natural movements and that always allow us to adapt

the rules to the current situation and to the needs of the group. They represent one of

the most important means of education in the socialisation of children; with them we help

children to integrate into society as well as direct their emotions in different

circumstances. In my thesis entitled Selection of Elemental Games in Physical / Sports

Activities in Preschool Period I tried to find which elemental games are used by preschool

teachers for physical / sports activities, to get information which games are used in each

parts of the whole exercise, and to find out the motor skills which preschool teachers

frequently develop with the help of elemental games.

The thesis consists of theoretical and empirical part. In theoretical part, motor

development, motor skills development, exercise unit structure, as well as teaching and

work methods will be presented. Especially elemental games will be defined; what is

their purpose and how to use them in different parts of the exercise unit. The empirical

part includes the results of anonymous questionnaire for preschool teachers. The

questionnaires were completed in May 2016. The results show that preschool teachers

often use elemental games in all parts of the exercise unit. They use the elemental

games so often because they are good for coordination and balance development.

Key words: motor development, elemental games, physical / sports activities, motor

skills, exercise unit

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................. 2

2.1 Pomen gibanja na celostni razvoj otroka ......................................................... 2

2.2 Gibalni razvoj otroka ....................................................................................... 3

2.3 Gibalne sposobnosti otroka ............................................................................ 4

2.4 Elementarne igre ............................................................................................ 6

2.4.1 Gibalno-didaktične igre ........................................................................ 9

2.4.2 Elementarne igre v vadbeni uri ...........................................................10

2.4.3 Elementarne igre v glavnem delu vadbene ure ...................................13

2.4.4 Elementarne igre v zaključnem delu vadbene ure ..............................14

2.5 Dosedanje ugotovitve in raziskave .................................................................14

3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................16

3.1 Problem .........................................................................................................16

3.2 Namen ...........................................................................................................16

3.3 Cilj raziskave .................................................................................................16

3.4 Raziskovalne hipoteze ...................................................................................16

3.5 Raziskovalna metoda ....................................................................................17

3.6 Raziskovalni vzorec .......................................................................................17

3.7 Instrument raziskave ......................................................................................17

3.7.1 Postopek zbiranja podatkov ...............................................................17

3.7.2 Postopek obdelave podatkov .............................................................18

3.8 Rezultati in razprava ......................................................................................18

3.9 Preverjanje hipotez ........................................................................................25

4 SKLEPNE UGOTOVITVE .....................................................................................26

5 LITERATURA IN VIRI ...........................................................................................27

6 PRILOGA .............................................................................................................29

KAZALO SLIK

Slika 1: Pogostost uporabe elementarnih iger v vadbenih urah ...................................18

Slika 2: Najpogostejši vpliv na določene gibalne sposobnosti ......................................19

Slika 3: Razdelitev otrok po skupinah ..........................................................................20

Slika 4: Popestritev izbranih naravnih oblik gibanja .....................................................20

Slika 5: Najpogostejša oblika dela ...............................................................................21

Slika 6: Demonstracija gibalne naloge .........................................................................22

Slika 7: Najpogostejše elementarne igre v uvodno-pripravljalnem delu .......................22

Slika 8: Najpogostejši pripomočki v uvodno-pripravljalnem delu ..................................23

Slika 9: Najpogostejše elementarne igre v glavnem delu .............................................24

Slika 10: Igre v zaključnem delu ..................................................................................24

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Anketni vprašalnik .......................................................................................29

Štumergar, Tatjana (2017): Izbor elementarnih iger pri gibalni/športni aktivnosti v predšolskem obdobju.

Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Za ohranjanje in krepitev našega zdravja je izrednega pomena, da se veliko gibamo

na različne načine. To zavest bi morali kot vzgojitelji in učitelji privzgajati otrokom že od

vključitve v vrtec. Pomembno je zgodnje uvajanje otrok v gibanje, saj je dokazano, da

zamujenega v otroštvu ne moremo kasneje nikoli nadoknaditi. Izrednega pomena je, da

otrokom vsak dan pripravljamo raznolike gibalne/športne aktivnosti, saj le s tem vplivamo

na njihov celostni razvoj.

Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja

veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnosti ter gradi zaupanje vase.

Gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, skratka dobrega počutja. Otrok

raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe, razvija občutek za ritem in hitrost ter

dojema prostor in čas (Videmšek in Visinski, 2001).

»Izkušenjsko bogato okolje s primerno količino in kakovostjo ponujenih izkušenj v

posameznem razvojnem obdobju pomembno vpliva na razvoj nadaljnjih predispozicij.«

(Pišot in Jelovčan, 2006, str. 18).

V diplomski nalogi bomo predstavili, kako velik pomen ima pester izbor elementarnih

iger pri gibalnih/športnih aktivnostih.

Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V prvem,

teoretičnem delu smo predstavili sklepe in ugotovitve drugih avtorjev. Osredotočili smo

se na celosten razvoj otroka in igro. Poudarili smo gibalne sposobnosti, sestavne dele

vadbene ure in elementarne igre, kakšne poznamo, katere uporabljamo v posameznih

delih vadbene ure in kakšen je njihov namen. V drugem, empiričnem delu smo predstavili

rezultate anonimne raziskave, s katero smo pridobili informacije o tem, kako pogosto so

elementarne igre uporabljene, katere so elementarne igre v posameznih delih vadbene

ure in katere gibalne sposobnosti z njihovo pomočjo najpogosteje razvijajo. Vzgojitelji so

izpolnili vprašalnik o vključevanju elementarnih iger v vadbene ure. Z raziskavo smo

ugotovili, da vzgojitelji zelo pogosto vključujejo elementarne igre pri načrtovanju vadbene

ure.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Pomen gibanja na celostni razvoj otroka

Znano je, da je otrokov razvoj dinamičen proces, ki ga sodoločata dednost in okolje.

Oba dejavnika močno prispevata k rasti in razvoju. Na razvoj imajo velik vpliv tudi

dejavniki različnih kultur. Glede na kronološko starost so določili pet razvojnih obdobij:

prenatalno obdobje (od spočetja do rojstva), obdobje dojenčka (od rojstva do enega

leta), obdobje malčka (od prvega do tretjega leta), zgodnje otroštvo (od tretjega do

šestega leta), srednje in pozno otroštvo (od šestega leta do začetka pubertete). Za

otrokov razvoj je izredno pomemben izziv, da sam teži k novim situacijam, ki mu dajejo

priložnost, da deluje v svoji razvojni starosti. Vse kaže, da je v prvih treh letih življenja

razvoj najhitrejši, nato se upočasni, a je še zelo intenziven in traja do konca adolescence.

To seveda ne pomeni, da se razvoj konča, nadaljuje se tudi v odraslosti.

»Otrokov razvoj poteka na različnih področjih, ki so med seboj tesno povezana.

Sodobne razvojne teorije kažejo, da poteka razvoj na gibalnem, telesnem, kognitivnem,

čustvenem in socialnem področju. Razvoj na vseh teh področjih seveda poteka celostno

in usklajeno. Vsaka sprememba na samem enem razvojnem področju je tesno povezana

s spremembami na ostalih področjih razvoja.« (Marjanovič Umek, 2001, str. 29).

Kognitivni razvoj vključuje procese, kot so zaznavanje, predstavljanje, presojanje,

sklepanje, spomin, govor in reševanje problemov, ki omogočajo mišljenje, odločanje in

učenje. Iz tega lahko sklepamo, da ima kognitivni razvoj veliko vlogo pri gibalnem

razvoju. Pri gibalnih nalogah morajo otroci sami ugotoviti, razmisliti, kako bodo nalogo

opravili. Kognitivni razvoj ne poteka neodvisno, ampak je povezan z gibalnim in s

čustveno-socialnim razvojem. Najbolj znana je Piagetova teorija kognitivnega razvoja,

po kateri poteka razvoj skozi štiri stopnje (senzomotorična, preoperativna,

konkretnooperativna in formalnooperativna). Vsaka stopnja je sama po sebi celota, ki

ima svoje posebnosti. Sledijo si v določenem zaporedju in se jih ne da preskočiti.

Načeloma naj bi bilo tako, da ko otrok doseže najvišjo stopnjo, se na nižjo ne vrača več

(Piaget in Inhelder 1998, v Pišot in Planinšec, 2005).

Čustveni in socialni razvoj sta med seboj zelo tesno povezana. Na otrokov čustveni

razvoj vplivajo različni dejavniki, najbolj zorenje, učenje in pridobivanje novih izkušenj.

Otrok je sposoben izražati čustva od rojstva. Prehodi med različnimi čustvenimi stanji so

predvsem pri otrocih zelo hitri. Z razvojem se spreminja moč doživljanja in izražanja

čustev, to pomeni, da se med odraščanjem postopoma zmanjšuje intenzivnost čustvenih

odzivov. Za socialni razvoj pa je značilno, da otrok po tretjem letu vse več časa preživi z

drugimi otroki. Njegovo socialno okolje se v zgodnjem otroštvu širi in skozi različne



3

dejavnosti otrok v skupini spoznava pravila vedenja in medsebojnih odnosov. Igra

omogoča otrokom komunikacijo, vzpostavljajo se situacije, pri katerih se mora otrok sam

naučiti nadzorovati svoje vedenje, izražati čustva in sodelovati z drugimi. Otrokova igra

pa je ponavadi gibalne narave (Pišot in Planinšec, 2005).

V predšolskem obdobju so področja otrokovega razvoja – telesno, gibalno,

spoznavno in čustveno in socialno – tesno povezana.

Otrokov razvoj poteka večsmerno in hkrati na različnih področjih. V začetnem

obdobju poteka gibalni razvoj v dveh smereh: v cefalokavdalni (pri tem je otrok najprej

sposoben nadzirati gibanje glave, nato trupa in rok, šele potem nog) in proksimodistalni

smeri, kar pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa, ki so bližje

hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih (Videmšek in Pišot, 2007).

Kako otrok doživlja in dojema svet, temelji na različnih informacijah, ki izvirajo iz

njegovega telesa, kako zaznava svoje okolje, izkušnje, ki jih pridobiva z

gibalnimi/športnimi aktivnostmi in s svojo lastno gibalno ustvarjalnostjo v različnih

situacijah. Ne smemo pa pozabiti, da z gibanjem otrok odkriva svoje telo, preizkuša,

koliko zmore, ob tem pa doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih ter

gradi zaupanje vase.

2.2 Gibalni razvoj otroka

Gibalni aktivnosti se pripisuje zelo posebno vlogo v otrokovem razvoju. Gibanje

pomembno vpliva na celoten in skladen razvoj. Gibanje otroka se začne že v maminem

trebuhu in ga nato spremlja od rojstva do smrti. V ospredju je predvsem v prvih letih

življenja. Razvoj poteka od enostavnih naravnih oblika gibanja do tistih celostnih in

zahtevnejših dejavnosti. Otrok pridobiva različne izkušnje v predšolskem obdobju, preko

igre. Takrat je njegov organizem najbolj izpostavljen vplivom okolja. Strokovnjaki pa

ugotavljajo, da vsega, kar otrok zamudi v zgodnjem otroštvu, nikoli več ne more

nadoknaditi. Aktivnosti, ki potekajo v prvih letih njegovega življenja, so podlaga za vse

druge športne dejavnosti, hkrati pa vplivajo na razvoj. Vsak otrok je ustvarjalen po svoje,

predvsem v tem, ko išče svoj način in pot za rešitev gibalnih nalog ter z domišljijo

odgovarja na nove izzive in izraža čustva (Videmšek in Kovač, 2001).

Gibalni razvoj predstavljajo dinamične in večinoma kontinuirane spremembe v

gibalnem vedenju, ki se kažejo v razvoju gibalnih sposobnosti – koordinacija, moč,

hitrost, ravnotežje, gibljivost, natančnost, vzdržljivost – in gibalnih spretnosti –

lokomotorne, manipulativne in stabilnostne (Gallahue in Ozmun, 2006, v Videmšek in

Pišot, 2007).



4

V razvoju se otrok srečuje z učenjem in izvajanjem novih, vse zahtevnejših gibalnih

spretnosti, kar je pogojeno z ravnjo gibalnih sposobnosti. Pri gibalnem razvoju gre

namreč za proces, s katerim otrok pridobiva gibalne spretnosti in vzorce, kar je rezultat

interakcije med genskimi in okoljskimi vplivi (Videmšek in Pišot, 2007).

Gibalni razvoj najbolj spodbujajo in usmerjajo različni materiali in igrače, ki jih otroku

ponudijo starši (npr. gugalnice in tobogan spodbujajo razvoj usklajevanja gibov in moči;

sestavljanke, ki spodbujajo razvoj drobnih gibov). Za razvoj novih gibalnih sposobnosti

je potrebna določena raven razvitosti otrokovega mišičja, živčnega in zaznavnega

sistema, zelo pomemben je tudi sam proces učenja (Safarino in Armstrong, 1986 v

Marjanovič Umek, Zupančič, Kavčič in Fekonja, 2004).

Faze gibalnega razvoja so: refleksna, rudimentalna, temeljna in specializirana

gibalna faza. Pri refleksni fazi gibi predstavljajo prvo stopnjo motoričnega razvoja

človeka. Rudimentalne gibalne sposobnosti so tiste prve nepopolne motorične

sposobnosti otroka. Temeljna gibalna faza traja približno od drugega do sedmega leta

starosti. V tem času postaja gibanje veliko bolj usklajeno in učinkovitejše. Za to fazo je

značilno, da otroci vedno bolj aktivno preskušajo ter raziskujejo vse svoje gibalne

sposobnosti in zmogljivosti. Specializirana gibalna faza nastopi šele po sedmem letu

starosti. V tem obdobju začne otrok povezovati in uporabljati vse temeljne gibalne

spretnosti, ki jih potrebuje za izvajanje športnih spretnosti; izvajanje gibalnih spretnosti

je vedno bolj nadzirano in izpopolnjeno (Videmšek in Pišot, 2007).

2.3 Gibalne sposobnosti otroka

»Gibalne sposobnosti so v sami svoji osnovi odgovorne za izvedbo naših gibov.

Določajo gibalno stanje človeka. Z njihovo pomočjo lahko opravljamo točno določeno

nalogo,« (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003, str. 39).

Skozi razvoj se otrok zmeraj znova srečuje z učenjem in izvajanjem novih,

zahtevnejših gibalnih spretnosti, kar je v veliki meri pogojeno z ravnjo gibalnih

sposobnosti. Gibalne sposobnosti razvijamo preko gibalnih/športnih aktivnosti. Dejstvo

je, da niso vsi otroci enako razviti, zato je normalno, da imajo tisti otroci, ki se pogosteje

srečujejo z gibalno/športno aktivnostjo, te sposobnosti bolj razvite.

»Gibalne sposobnosti so odločilne za posameznikovo motorično učinkovitost, saj je

od tega odvisno vse izvajanje različnih gibalnih nalog. Gre namreč za sposobnosti, ki

povzročajo individualne razlike v motorični učinkovitosti oziroma za človekove značilnosti

in na tej osnovi te razlike tudi pojasnjujemo,« (Pišot in Planinšec, 2005, str. 41).

Med posameznimi gibalnimi sposobnostmi obstajajo različne povezave.



5

So torej zmožnosti, ki posamezniku omogočajo realizacijo gibalnih nalog, so merljive

in na osnovi teh ločimo razlike v uspešnosti pri enakih pogojih, znanju in motivaciji.

Učinkovitost posameznika pri realizaciji gibalnih nalog na splošno določa šest gibalnih

sposobnosti: koordinacija, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost, preciznost. Posebno vlogo

in prispevek h gibalni učinkovitosti ima tudi funkcionalna sposobnost – vzdržljivost

(Videmšek in Pišot, 2007).

Moč je gibalna sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju

zunanjih sil. Pri veliki večini gibalnih/športnih aktivnostih ima veliko vlogo. Če otroci

nimajo moči, ustrezno razvite njihovi razvojni stopnji, niso sposobni premagovati naporov

pri izvajanju gibalnih/športnih aktivnosti. Posledica slabše razvite moči je prehitra

utrujenost, kar se pokaže v tem, da postane otrok v igri bolj ali manj pasiven. Zelo

pomembno je, da z gibalnimi nalogami za razvoj moči pripomoremo k razvoju pravilne

drže otroka (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

Gibljivost ali fleksibilnost, elastičnost, gibčnost je sposobnost za izvedbo gibov z

maksimalno amplitudo. Omogoči nam izvedbo velikih razponov gibov v sklepih in

sklepnih sistemih. Je pomemben dejavnik optimalne telesne pripravljenosti. Pri

predšolskih otrocih ni posebnih potreb za razvoj gibljivosti. Kljub temu je pomembno

izvajanje gimnastičnih vaj, saj otroci z njihovim izvajanjem razvijajo sposobnost

koordinacije gibanja in se postopoma naučijo pravilnega poimenovanja in izvajanja

ustreznih vaj (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

Koordinacija gibanja je tista gibalna sposobnost, ki je v veliki meri odgovorna za

učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih gibalnih nalog. Koordinacija je pri gibanju

živih bitij najbolj značilna za človeško vrsto. Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja

so: pravilnost, pravočasnost, racionalnost, izvirnost, stabilnost. Za razvijanje koordinacije

gibanja otroci izvajajo naravne oblike gibanja in osnovne elemente različnih športov. V

veliko pomoč so različni športni pripomočki in izbor različnih gibanj, ki pa postopoma

postanejo samostojna gibanja in se shranijo v gibalnem spominu. To pa seveda

predstavlja gibalni potencial za lažje pridobivanje izkušenj (Videmšek, Berdajs in

Karpljuk, 2003).

Ravnotežje je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja

kompenzacijskih gibov. Da se ohrani neki ravnotežni položaj, je treba nenehno in hitro

oblikovati ustrezen gibalni program, ki vsebuje korekcijske gibe. Za oblikovanje ustreznih

kompenzacijskih programov je potrebna sinteza informacij iz čutil za vid in sluh ter

ravnotežnega organa v srednjem ušesu. Predšolski otroci imajo slabo razvito

sposobnost ravnotežja, ki zavira normalen razvoj gibalnih sposobnosti. Zato je



6

pomembno, da že pri predšolskih otrocih začnemo razvijati te sposobnosti. Uporabimo

lahko veliko različnih načinov – od reševanja gibalnih nalog, kot so npr. hoja po črti, stoja

na eni nogi, hoja po vrvi na tleh, skakanje po eni nogi itd. Sposobnost ravnotežja je

izrednega pomena tudi v vsakdanjem življenju (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

Preciznost je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile za usmeritev telesa ali

predmeta proti želenemu cilju (npr. pri košarki, nogometu). Ta sposobnost je odvisna od

emocionalnega stanja človeka, zato lahko rezultati nihajo. Otrokom je treba ponuditi

realne, dosegljive cilje, da se lahko počutijo uspešne (Videmšek, Berdajs in Karpljuk,

2003).

Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost; gre za izvajanje dalj časa trajajočih gibalnih

nalog z enako učinkovitostjo. Telo se namreč bojuje proti utrujenosti med telesnim

naporom, ki traja dalj časa. Pri predšolskih otrocih se moramo predvsem osredotočiti na

splošno aerobno dinamično vzdržljivost, kamor uvrščamo nizke in srednje intenzivne

napore, v katerih prevladujejo aerobni energijski procesi. Izrednega pomena je, da otroci

izvajajo dejavnosti na prostem vsaj trikrat tedensko 20 do 30 minut (Rowland, 1985;

Sady 1986, v Volmut 2014) v vseh vremenskih razmerah. Če pod tem pojmom

razumemo dobro delovanje srčno-žilnega in dihalnega sistema, potem lahko trdimo, da

je dobro razvita sposobnost vzdržljivosti prvi pogoj za dobro zdravje (Videmšek, Berdajs

in Karpljuk, 2003).

2.4 Elementarne igre

Elementarna gibanja imajo velik pomen v predšolskem obdobju. Vplivajo tako, da

skozi gibalno dejavnost otrok spoznava in usvaja različne načine gibanja, npr. tek,

lazenje, plazenje, plezanje in so v večini filogenetsko pogojena. Gibanja, kot sta recimo

plavanje in smučanje, pa so specifična, ampak tudi izrednega pomena. Prva gibanja so

prirojena in se slej ko prej pojavijo, drugih, ontogenetsko pogojenih pa se mora vsak

človek zase naučiti sam.

Igra je že od pradavnine eno od sredstev, s pomočjo katerega so naši predniki

spoznavali, kako preživeti in kako si popestriti življenje. V naši zavesti in miselnosti

zavzema igra zelo pomembno mesto, saj je to najstarejši način vzgoje otrok in njihova

priprava za življenje (Pistotnik, 2004).

Pri igri se spontano prepletajo vsa področja otrokovega razvoja, od čustvenega,

socialnega, gibalnega in spoznavnega.

Potrebam gibalne/športne aktivnosti ustreza posebna klasifikacija otroške igre. To je

delitev igre, ki je našla svoj prostor v pedagoški praksi. Poteka preko štirih faz: funkcijske,



7

domišljijske, dojemalne in ustvarjalne igre (Rajtmajer, 1990).

Otrok se največ nauči z gibalnimi/športnimi aktivnostmi, kot so npr. prelaganje

predmetov sem in tja, spreminjanje odnosov in relacij. Tudi miselna aktivnost se kaže pri

gibanju, saj otrok ob tem spontano odkriva svet in se o njem uči. Z gibi podkrepljena

miselna dejavnost ostane dlje časa v spominu. Vse, kar gre z gibom telesa, se v

možganih odtisne v obliki slikovne podobe (Videmšek, Drašler in Pišot, 2003).

Elementarne igre so tiste igre, ki vključujejo oblike človekovega gibanja, torej hojo,

tek, lazenje, plazenje, skoke. Pri teh igrah imamo zmeraj možnost prilagajanja različnim

situacijam in potrebam. V gibalni/športni aktivnosti predstavljajo elementarne igre

najpomembnejše sredstvo, s katerim lahko otroci igraje in sproščeno razvijajo gibalne

sposobnosti. To je dobra osnova za njihov nadaljnji razvoj.

Elementarne igre so vse tiste igre, ki vključujejo naravne oblike gibanja. So zelo

pomembno sredstvo vzgoje in socializacije otrok, saj se z njihovo pomočjo otrokom

omogoča lažje vključevanje v družbo ter uravnavanje njegovega obnašanja in

čustvovanja v različnih okoliščinah. Po vsebini in zahtevnosti so elementarne igre

najenostavnejše ter otrokom hitro in lažje razumljive (Pišot in Jelovčan, 2012).

Njihove skupne značilnosti so, da vsebujejo preprosta gibanja, njihova pravila so

karseda preprosta in niso natančno določena, lahko pa jih spreminjamo in prilagajamo

trenutnim potrebam. Med te spadajo razvojna stopnja otrok, njihovo znanje in

razpoloženje ter velikost prostora, ki ga imamo na voljo med gibalno/športno aktivnostjo.

Igralni prostor je lahko različen, ker mere igrišča niso določene, jih prilagajamo številu

otrok in cilju, ki ga želimo doseči. Število otrok in njihove vloge v igri se spreminjajo.

Igralni čas ni predpisan, uravnavan je po razpoloženju otrok, prav tako tudi pripomočki

niso strogo predpisani, lahko se jih nadomesti z različnimi improviziranimi sredstvi

(Videmšek in Kovač, 2001).

Splošna značilnost elementarnih iger je gibanje. Zavedati se moramo, da z njimi

vplivamo na pomembne funkcionalne sisteme telesa, kot so: krvožilni in dihalni sistem,

lokomotorni aparat ipd. Vse to se kaže v pozitivnih spremembah, ki pridejo do izraza v

razvoju telesa, v veliko večji prilagodljivosti na obremenitve in v sposobnosti

premagovanja večjih naporov. Vsak posameznik se v igri izraža in v njej pokaže svoj

pravi jaz, kar daje pedagogu možnost vzgojnega vpliva na moralno-osebnostni značaj

otroka (Pistotnik, 2004).

Elementarnih iger pri gibalni/športni aktivnosti nikoli ne izbiramo samo zaradi igre in

zabave, ki jo ponuja, temveč z vsako igro sledimo izbranemu cilju, ki ga želimo z njeno

pomočjo doseči (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002).



8

Ti cilji se glede na različne dele vadbene ure spreminjajo. Pri uvodnem delu

skušamo vadeče pripraviti za glavni, zahtevnejši del vadbe, kar pomeni, da jih želimo

ogreti in pripraviti za izbrano aktivnost. Glavni del vadbene ure je posvečen učenju in

vadbi, zato naj bi bil namen elementarnih iger, ki jih izbiramo v tem delu vadbene ure,

usmerjen v pridobivanje novih gibalnih informacij in njihovo utrjevanje ter v razvoj

gibalnih sposobnosti. Kadar pa smo mnenja, da je potrebno, vključimo v vadbeno uro

tudi zaključni del, v katerem pa naj bi vadeče z elementarnimi igrami telesno in duševno

umirili po večjih naporih v glavnem delu vadbene ure (Pistotnik, 2004).

Ko izbiramo elementarne igre, moramo ob upoštevanju izbranega cilja razmisliti o

starosti, spolu in številu otrok ter o igralnih pogojih, v katerih bo igra potekala. Z igro pa

ne moremo doseči zastavljenega cilja, če se na izvedbo nismo ustrezno pripravili. Ob

izvedbi elementarnih iger je priporočljivo upoštevati napotke, ki olajšajo delo in

pripomorejo k uresničitvi teh ciljev (Pistotnik, 2004).

»Pri sami izvedbi elementarnih iger pa zmeraj upoštevamo naslednja priporočila:

- Igro kratko, jedrnato in jasno razložimo in demonstriramo. Pri sami razlagi

stojimo tako, da nas vsi otroci vidijo.

- Otroke razdelimo v številčno in kakovostno enakovredne skupine. Če med

samo igro opazimo, da več otrok ni razumelo bistva, jo ustavimo, podamo

dodatne informacije in seveda po potrebi še enkrat demonstriramo.

- Igro poskušamo organizirati tako, da so dejavni vsi otroci. Čisto vsak otrok

naj določeno nalogo izvede večkrat. Če se pojavijo otroci, ki ne želijo

sodelovati, jih spodbujajmo ali pa jim ponudimo druge zanimive dejavnosti.

- Pri izvajanju elementarnih iger postopoma omogočimo otroku, da se

seznanja s pravili in osnovnimi pojmi. Otrok naj upošteva dana pravila, saj

lahko le tako uresničimo postavljene cilje.

- Pri izbiri in organizaciji elementarnih iger se držimo načela postopnosti – od

lažjega k težjemu.

- Če opazimo, da motivacija za samo igro upade, čim prej končamo igro, lahko

pa jo spremenimo ali dopolnimo pravila.

- Odmore med igrami izkoristimo za razlago in pogovor.

- Po koncu igre se z otrokom pogovorimo o njej, ga spodbudimo, da sam izrazi

svoje občutke.

- Izbrano igro lahko večkrat ponovimo v isti vadbeni enoti. Tako bo otrok lahko

samo igro dojel in se v njej izrazil.



9

- V igri pustimo tekmovalnost, da bo otrok v popolnosti doživel igro (pomoč

drugim, sodelovanje, vztrajnost, borbenost, sprejem poraza kot sestavni del

tekmovanja).

- Vsaka igra je igra zaradi otrokovega cilja, ki želi svojega prijatelja zadeti,

uloviti, doseči. Vse to je posledica doseganja učiteljevega cilja, ki vpliva na

mnoge funkcionalne sisteme in s tem posledično na razvoj gibalnih

sposobnosti.« (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 53).

2.4.1 Gibalno-didaktične igre

Gibalna igra je osnovna oblika dela pri gibalni/športni aktivnosti. Po analogiji

definicije igre iz razvojne psihologije opredeljujemo gibalno igro kot aktivnost, s katero

zadovoljuje otrok na naraven, svoboden, zanimiv in zabaven način skoraj vse svoje

biološke in socialne potrebe po gibanju (Rajtmajer, 1990).

Metoda gibalne igre kot učna metoda dela je najbolj celovita tehnika poučevanja. Z

množico gibalnih nalog omogoča razvoj vseh dimenzij, sposobnosti in znanj. Rajtmajer

in Pišot poudarjata, da je gibalna igra najbolj celostno usmerjena tehnika, ki razvija

otrokove kognitivne, psihomotorične in socialne karakteristike (Rajtmajer, 1990).

Predšolski otrok preživi največ časa tako, da se igra. Zato naj bo igra za otroke učna

dejavnost. Ima več pomenov – zadovolji potrebo po motorični, intelektualni, čustveni in

socialni aktivnosti. Gibalna igra je torej osnovno sredstvo, preko katere se realizira vloga

gibalne/športne aktivnosti. Z gibalno igro lahko vplivamo na celostni razvoj otroka.

Otrok se navaja na samostojnost in lastno premagovanje težav. Prav tako se

usmerjajo tudi otrokove želje in zavestnost njegovega ravnanja. Vsaka igra pa odkriva

otrokovo duševnost, zato ima tudi terapevtsko vrednost (Rajtmajer, 1990).

Gibalna igra je ustvarjalna in spontana dejavnost, ki nastaja iz otrokove notranje

potrebe in želje. Z igro lahko otrok na zanimiv in njemu primeren način poleg gibalnih in

funkcionalnih razvija tudi spoznavne sposobnosti, hkrati pa je igra zelo pomembna za

socializacijo, saj ga postopno navaja na sodelovanje v skupini, na medsebojno pomoč

ter sprejemanje zmage in poraza kot sestavnega dela igre. Otrok spoznava vsebino in

pravila iger ter pomen upoštevanja pravil (Videmšek in Kovač, 2001).

Pri gibalni/športni aktivnosti predšolskih otrok so najpomembnejše domišljijske igre.

To so vse igre neke simbolične narave, ko si otrok predstavlja, da je ptica, ki leti, da je

zajec, ki poskakuje, da je muca, ki pije mleko, ali pes, ki preganja mačke. Tako se otrok

lahko popolnoma sprosti, se pojavi v vlogi njemu znane živali in seveda obenem

posnema njeno gibanje. Paziti pa moramo, da v osnovno gibanje vpeljujemo dodatne



10

gibalne rešitve.

Med ustvarjalne igre prištevamo tudi domišljijske in didaktične igre, pri katerih gre

za to, da na osnovi reševanja nalog dosežemo konkretne cilje – izobražujemo otroka,

vzgajamo potrebne osebnostne lastnosti, usmerjamo njegova čustva in socializiramo

otroka (Rajtmajer, 1990).

Didaktična gibalna igra je dejavnost, ki celostno vpliva na otroka, zagotavlja

nadgradnjo njegovih predhodnih izkušenj z množico kompleksnih (sestavljenih iz

različnih gibanj) in problemsko zastavljenih gibalnih nalog. Zanjo je značilno, da svoje

vsebinske značilnosti išče v razvojnih posebnostih otroka in v otroku samem, ker iz njega

izhaja. Pri vsem tem pa deluje nevsiljivo, saj zagotavlja zadovoljevanje otrokovih

čustvenih in socialnih potreb (Pišot in Jelovčan, 2012).

Didaktična gibalna igra zagotavlja tudi potrebo po čustvenem in socialnem učenju.

Čustveno učenje poteka tako dolgo, dokler je čustvena vez z določeno obravnavano

vsebino vzpostavljena. Ko se ta vez prekine, nastopi otrokova naveličanost in se vsa

njihova pridobljena pozornost preusmeri in otrok ne sprejema več novih informacij.

Potrebo po socialnem učenju otroka zagotovimo tako, da vsakemu otroku omogočimo,

da se uči v celotni skupini in na njej. To pomeni, da mora biti del skupine v neki igralni

situaciji, v kateri bo lahko prispeval in vplival na izid igre. Skupina otrok je v določenih

obdobjih razvoja najpomembnejši vodnik znotraj izbrane gibalne aktivnosti (Pišot in

Jelovčan, 2012).

Pomemben je tudi njen spoznavni vidik. Skozi igro namreč vpliva celostno na otroka

in njegov razvoj, hkrati pa nam igra daje povratne informacije o celotnem

psihosomatskem statusu otroka. V sproščenem vzdušju lahko najlažje spoznavamo

otrokov značaj (Pišot in Jelovčan, 2012).

Z improvizirano ustvarjalno igro lahko omogočimo, da bo otrok usvojil določena

znanja in razvil sposobnosti, torej bo prišel do vnaprej določenega cilja.

2.4.2 Elementarne igre v vadbeni uri

Vsaka vadbena ura je sestavljena iz treh delov: pripravljalnega, glavnega in

zaključnega. Uvodni pripravljalni del je načeloma razdeljen na dva dela, na uvodno

ogrevanje in gimnastične vaje. O začetku gibalne/športne aktivnosti oziroma vadbene

ure govorimo od tistega trenutka naprej, ko pričnemo pripravljati vadbeni prostor, otroka

in tudi sebe. Ogrevanje pa se začne, ko telo poženemo v gibanje. Uvodni del praviloma

traja do pet minut in zajema predvsem lokomotorne dejavnosti (hoja, tek). Namen tega

je, da poživimo otrokov krvni obtok, da ustvarimo veselje in motivacijo do gibanja.



11

Pomembno je, da za uvodni del izbiramo enostavne, že znane gibalne naloge, saj so le

tako lahko ves čas dejavni vsi otroci. Drugi del pripravljalnega dela so gimnastične vaje.

»Vadbena ura je temeljna oblika športne vzgoje v vrtcu. Pripravita jo športni pedagog

ali vzgojitelj, nujna pa je pomoč pomočnika vzgojitelja, ki lahko precej vpliva na

učinkovitost uporabe. Čas trajanja vadbene ure oziroma njenih posameznih delov je

odvisen od številnih dejavnikov. Sanders (2003) priporoča, naj ura športne vzgoje

za predšolske otroke traja od 20 do 45 minut. Zaradi slabše oziroma krajše

sposobnosti koncentracije za mlajše otroke praviloma pripravimo krajšo vadbeno

uro kot za starejše otroke. Rajtmajer (1990) meni, da je optimalni čas vadbene ure

za 3-4-letne otroke približno 20 minut, za 4-5-letne otroke 25 minut in za 5-7-letne

otroke 40 minut. Findak in Delija (2001) priporočata, naj vadbena ura za 3- 4-letne

otroke traja 25 minut, za 4-5-letne 30 minut ter 5-6-letne 35 minut.« (Videmšek in

Pišot, 2007, str. 246).

V praksi se je pokazalo, da je gibalna/športna aktivnost pri mlajših otrocih lahko

daljša. Seveda je vse to mogoče izvesti le ob ustreznih razmerah, posebno pomembna

je ustvarjalnost vzgojitelja, ki naj načrtuje in organizira raznovrstne gibalne/športne

aktivnosti za otroke (Videmšek in Visinski, 2001).

Gimnastične vaje so gibalne naloge, katerih glavni namen je z natančnim

izpopolnjevanjem časovnih in prostorskih elementov gibanja doseči želeni lokalni vpliv

na gibalni ustroj človeka. Z njimi vplivamo na pravilno držo telesa v mirovanju in gibanju,

sposobnost koordinacije gibanja, sposobnost ravnotežja, gibljivost hrbtenice in sklepov,

oblikovanje mišičnih skupin ramenskega obroča z lahtmi, trupa in medeničnega obroča,

vključno z nogami (Pistotnik, 2004).

Elementarne igre, ki jih uporabljamo v uvodnem delu vadbene ure, morajo iz teh

razlogov zadostiti zahtevam – vsi otroci morajo imeti možnost aktivnega sodelovanja v

igri. Gibanje mora imeti poudarek na dinamiki, da pride do povečane globine in frekvence

dihanja, do hitrejšega utripa srca (dvig telesne temperature). Zaradi teh aktivnosti, ki jih

vsi otroci opravljajo, mora priti do usklajenega delovanja velikih funkcionalnih sistemov

(dihalni, srčno- žilni) in uskladitve delovanja mišičnih skupin, ki opravljajo nasprotne si

funkcije (Pistotnik, 2004).

Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da morajo biti pravila igre karseda preprosta, da

jih otroci hitro osvojijo in da se igra lahko razživi do konca, zato učenje novih stvari ni

primerno za pripravljalni del. Paziti moramo tudi, da ima vsaka igra vsebinski pomen;

pomembna je tudi gibalna povezava z glavnim delom.

Vsem danim zahtevam se najbolj približajo različne oblike lovljenj in skupinskih



12

tekov z izmenjavo mest, pri katerih so osnovna gibanja zelo dinamična. Uporabljene

osnovne oblike gibanja lahko popestrimo in seveda tudi otežimo s postavljanjem ovir ali

z uvajanjem različnih nalog, ki jih morajo vadeči opraviti. Za ta del vadbene ure so

primerne tudi tekalne igre, ki pa jih uporabljamo predvsem pri nižjih starostnih skupinah

(Pistotnik, 2004).

Poznamo tri oblike iger v uvodnem delu, ki so gibalno zelo dinamične; te so:

lovljenje, skupinski teki z izmenjavo mest in tekalne igre.

Lovljenja so elementarne igre, ki jih otroci spoznajo in uporabljajo v zgodnjih letih v

predšolskem obdobju. V ta sklop iger vključujemo elementarne igre, pri katerih se vadeči

gibljejo na različne dinamične načine v omejenem prostoru, pri čemer se skušajo

izmakniti lovcem, ki jih lovijo (Pistotnik, 2004).

Igre imajo še posebej poudarjen tekmovalni duh, saj bežeči poskušajo biti hitrejši od

lovcev in obratno. Vsi morajo vedeti, kdo je lovec, saj bodo le tako bežali pred njim in se

mu seveda izmikali, s čimer bo dosežen namen igre. Lovljenja so lahko splošna, brez

posebnega cilja, saj želimo otroke ogreti in jih motivirati za nadaljnjo gibalno/športno

aktivnost (Pistotnik, 2004).

Pri tej gibalni/športni aktivnosti so vsi otroci hkrati enako motivirani in predvsem zelo

radi se lovijo med seboj. Tako urijo svojo sposobnost izmikanja lovcem in drug drugemu,

biti morajo zelo pozorni, kdo lovi in kdo je že ulovljen.

Skupinski teki z izmenjavo mest so dinamične igre, pri katerih so otroci razdeljeni v

enako številčne skupine, ki med seboj tekmujejo, katera bo prej opravila določeno

nalogo. Največkrat se uporabljajo naloge, pri katerih celotne skupine hkrati, na različne

načine, menjavajo prostore med seboj ali pa se prerazporejajo na mesta v prostoru. V

igrah morata sodelovati najmanj dve skupini ali več, vendar je treba vsem zagotoviti

enake pogoje, kot so enako število otrok v skupinah, enake razdalje med skupinami v

gibalni/športni aktivnosti. Običajno izberemo samo eno obliko skupinskega teka in jo

večkrat ponovimo v različnih variacijah (Pistotnik, 2004).

Tekalne igre pa so tiste igre, pri katerih je poudarjeno dinamično gibanje – tek prosto

po prostoru ali v urejenih formacijah. Na znak, ki ga da vodja igre, otroci skušajo čim

hitreje opraviti določeno nalogo in med seboj tekmujejo. Dinamika gibanja pred znakom

je poljubna, kar omogoča, da igre uporabimo na začetku pripravljalnega dela vadbene

enote, pred intenzivnejšimi lovljenji ali skupinskimi teki z izmenjavo mest. Te igre so

primernejše za nižje starostne skupine, ker vadeči med gibanjem najpogosteje

posnemajo živali ali kakšne stroje (Pistotnik, 2004).

Uvodno-pripravljalni del ima zelo pomembno vlogo v gibalni/športni aktivnosti.



13

Otroke namreč ustrezno pripravi na nadaljnje gibanje.

2.4.3 Elementarne igre v glavnem delu vadbene ure

Z elementarnimi igrami v glavnem delu vadbene ure se skuša vplivati na razvoj

gibalnih sposobnosti, otrokom se posreduje nove gibalne informacije ali nove spretnosti.

Preden izberemo igro, pa moramo vedeti, kaj želimo z njo doseči – zadati si moramo cilj,

ki se ga nato trudimo realizirati. Zavedati se moramo, da nam lahko nizek nivo razvitih

gibalnih sposobnosti močno oteži izvajanje že najpreprostejših gibalnih nalog.

Pri elementarnih igrah namreč obremenitve za posameznika ni mogoče natančno

določiti (dozirati), kar je pri treningu mogoče in nujno. Zato lahko elementarne igre v

glavnem delu vadbene ure uporabljamo le kot sredstvo vadbe, s katerim skušamo

vplivati na razvoj motoričnih sposobnosti, ne moremo pa jih uporabiti kot sistematično

sredstvo njihovega razvoja (Pistotnik, 2004).

Običajno skušamo z elementarnimi igrami v tem delu vadbene ure vplivati na razvoj

hitrosti, moči, različnih pojavnih oblik koordinacije, na preciznost in na ravnotežje.

Gibljivosti v pravem pomenu besede z elementarnimi igrami ne moremo razvijati, lahko

pa z ustreznim izborom gibanj v določeni meri vplivamo nanjo v obliki plezanja in

plazenja (Pistotnik, 2004).

Elementarne igre za razvoj gibalnih sposobnosti in za sprejem gibalnih informacij

razdelimo v tri skupine: štafetne, moštvene in borilne igre.

Štafetne igre, pri katerih je uspeh skupine predvsem odvisen od prizadevnosti in

prispevka vsakega posameznika v skupini, saj seštevek rezultatov vseh članov da končni

rezultat skupine. S štafetnimi igrami vplivamo na razvoj moči, hitrosti in nekaterih

pojavnih oblik koordinacije. Načine gibanja in vsebino je treba prilagoditi želenemu

učinku in zastavljenim ciljem (Pistotnik, 2004).

Šele pri igrah v glavnem delu vidimo, kako zelo pomembno je medsebojno

sodelovanje otrok, da znajo delati skupaj in komunicirati drug z drugim.

Moštvene igre so igre, pri katerih je potrebno dobro sodelovanje vseh članov

skupine. Z njimi se spodbudi cel splet gibalnih sposobnosti, predvsem koordinacijo,

preciznost, moč in hitrost (Pistotnik, 2004).

Borilne igre so tiste, pri katerih pridejo do izraza pojavne oblike moči, spretnost in

ravnotežje. Uspeh vsakega posameznika ali skupine je v izločitvi nasprotnika iz

nadaljnjega sodelovanja v igri. So predvsem tipične naloge moči. Z njimi krepimo večje

mišične skupine hkrati, posebej pomembni pa so krepilni vplivi na mišice trupa (Pistotnik,

2004).



14

Ni nujno potrebno, da je vsaka igra tekma, čeprav nam današnji čas to narekuje. V

vsaki tekmi da človek vse od sebe in se seveda primerja z vrstniki, da doseže cilj in

premaga nasprotnika. Otroci radi tekmujejo in s tem pridobijo zmago. Pomembno je, da

v igro ne vnesemo samo tekmovalnosti, ampak tudi kanček humorja, ki sprosti napetost.

Vsaka tekma naj ostane igra (Videmšek, Tomazini in Grojzdek, 2007).

V rokah dobrega vzgojitelja postane igra odlično vzgojno sredstvo.

2.4.4 Elementarne igre v zaključnem delu vadbene ure

Nič manj pomemben del vadbene ure pa ni zaključni del. Ima svojo nalogo, to je

umiriti otroke po intenzivni vadbi v glavnem delu. Zaključni del potrebujemo takrat, kadar

so bile obremenitve za otroke fiziološko in čustveno zahtevne in jih želimo vrniti v

normalno stanje. Pripravimo lahko različne igre, ki otroke umirijo, lahko pa je zaključek

tudi to, da skupaj pospravimo športne pripomočke in evalviramo gibalno/športno

aktivnost.

Otroci naj bi se v tem delu psihofizično umirili – duševno in telesno. Imajo pa ravno

obratno nalogo kot igre v uvodnem delu. Zato je pri njih treba uporabiti ravno nasprotna

sredstva kot v uvodnem delu.

Ob upoštevanju navedenih zahtev izbiramo za psihofizično umiritev predvsem

elementarne igre, ki zahtevajo reševanje gibalnih problemov s področja preciznosti,

ravnotežja in orientacije v prostoru ter nekatere igre hitre odzivnosti. Elementarne igre

za psihofizično umiritev je smiselno uporabiti samo takrat, ko to zahtevajo razmere, to je

po vseh večjih naporih in zelo intenzivni vadbi v glavnem delu. Pri svojem delu se

moramo zavedati, da nima smisla, da umirjamo organizem, ki po gibalni/športni

aktivnosti ne kaže nobenih znakov povečane telesne aktivnosti, kot so recimo

zadihanost, znojenje in rdečica.

2.5 Dosedanje ugotovitve in raziskave

Raziskave so pokazale, da pri kognitivnem razvoju gibalna aktivnost vpliva na razvoj

inteligentnosti in predvsem vseh osnovnih miselnih sposobnosti. Pri čustvenem razvoju

se ob gibalni aktivnosti izboljšuje psihično počutje, otroci so manj pod stresom. Največji

vpliv pa ima gibalna aktivnost (tudi v obliki elementarnih iger) pri oblikovanju socialnih

spretnosti, kot so odnosi z drugimi, empatičnost, odgovornost, samokontrola in

vključevanje v skupino in njihov značaj (Zurc, 2008).

Toševa (2009) je v svojem diplomskem delu ugotavljala, da vodene in ustrezno

načrtovane elementarne igre močno vplivajo na otrokov gibalni razvoj, saj so končni

rezultati gibalnih testov pokazali pošten napredek otrok eksperimentalne skupine med



15

začetnim in končnim testiranjem.

Škrinjarjeva (2013) pa je v svojem diplomskem delu raziskovala, ali in koliko vpliva

izvajanje elementarnih gibalnih iger pri redni gibalni/športni aktivnosti v vrtcu na razvoj

gibalnih znanj otrok. Na osnovi pedagoškega eksperimenta so ugotavljali razliko v

rezultatih gibalnih sposobnosti med otroki, ki so v dveh mesecih v okviru redne

gibalne/športne aktivnosti izvajali načrtovane in strokovno vodene elementarne igre, in

otroci, ki v vsem tem času niso imeli nekega posebnega poudarka na elementarnih igrah.

Rezultati so pokazali, da je razlika med eksperimentalno in kontrolno skupino statistično

značilna. Skrbno vodene in načrtovane elementarne igre vplivajo na razvoj gibalnih

znanj.

Šimčeva (2014) je v svojem diplomskem delu preverjala uporabo iger s tekmovalno

vsebino pri gibalnih/športnih aktivnostih. Pridobila je zanimive rezultate: vzgojitelji

pogosto vpeljujejo elementarne igre s tekmovalno vsebino v gibalni/športni aktivnosti, a

tega sploh ne načrtujejo. Zavedati pa se moramo, da je predvsem načrtovanje ključen

del vzgojno-izobraževalnega procesa. Vzgojitelji se ne zavedajo, da igre s tekmovalno

vsebino igrajo pomembno vlogo v otrokovem življenju, predvsem zaradi načina življenja,

ki vse bolj vključuje različna tekmovanja v vsakdanu. Tekmovalnost je treba uporabljati

pozitivno, saj ima zelo velik doprinos. Otroci se naučijo sodelovati; to naj jim postane

vrednota, tekmovanje pa ni zmeraj lahko, ampak predstavlja učinkovito pot do lastnega

uspeha in osebnega zadovoljstva.

Obadičeva (2016) je v svoji raziskavi potrdila, da elementarne igre razvijajo gibalne

sposobnosti in gibalne kompetence. Imajo velik vpliv na otrokov gibalni razvoj,

anketiranci pa so poudarili tudi socialni razvoj. Igre naj bi bile usmerjene v otrokovo

interakcijo z drugimi otroki, socializacijo, sodelovanje z drugimi za dosego skupnega

cilja, da si med seboj pomagajo in se družijo.



16

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem

Gibalna/športna aktivnost v predšolskem obdobju je zelo pomembna. Z raziskavo

smo želeli ugotoviti, kako pogosto vzgojitelji vključujejo elementarne igre v

gibalne/športne aktivnosti. V današnjem času opažamo, da se otroci veliko premalo

gibajo, zato je še posebej pomembno, kako lahko vzgojitelji vplivamo na otroke in hkrati

tudi na starše. Z vključevanjem elementarnih iger v vadbene enote, ki so nadgradnja

naravnih oblik gibanja, zajamemo področje socializacije, saj so elementarne igre tudi

tekmovalne (razdelitev otrok po skupinah). Otrok lahko veliko pridobi s pogostim

izvajanjem elementarnih iger. Pri tem se celostno razvija, nauči se sodelovati z drugimi

otroki, komunicirati in pridobi izkušnje na področju tekmovalnosti.

3.2 Namen

Namen naloge je spodbuda vzgojiteljem k uporabi elementarnih iger. Z diplomsko

nalogo želimo vzgojiteljem predstaviti različne elementarne igre, s katerimi lahko

popestrijo gibalne/športne aktivnosti. Želeli smo tudi pridobiti informacije, koliko

vzgojiteljev omenjene igre že aktivno vključuje. Namen raziskave je tudi ozavestiti

vzgojitelje, kako pomembna je raba raznolikih elementarnih iger v gibalni/športni

aktivnosti.

3.3 Cilj raziskave

V skladu s problemom raziskave so cilji diplomske naloge naslednji:

Cilj 1: Ugotoviti, katere elementarne igre vključujejo vzgojitelji v gibalnih/športnih

aktivnosti.

Cilj 2: Pridobiti informacije o vključevanju elementarnih iger v posamezne dele

gibalne/ športne aktivnosti.

Cilj 3: Ugotoviti, katere gibalne sposobnosti se pri vključevanju različnih

elementarnih iger razvijajo.

3.4 Raziskovalne hipoteze

Zastavili smo si tri ključne hipoteze.

H1: Predpostavljamo, da vzgojitelji pri gibalnih/športnih aktivnostih najpogosteje

izbirajo lovljenja in štafetne igre.

H2: Predpostavljamo, da vzgojitelji najpogosteje vključijo v uvodni del

gibalne/športne aktivnosti lovljenje, v glavni del štafetne igre, v zaključni del umirjene



17

gibalne igre.

H3: Predpostavljamo, da vzgojitelji z elementarnimi igrami najpogosteje razvijajo

koordinacijo in ravnotežje.

3.5 Raziskovalna metoda

Diplomska naloga temelji na neeksperimentalno-kvantitativni metodi pedagoškega

raziskovanja.

3.6 Raziskovalni vzorec

Raziskava, na kateri temelji diplomska naloga, je potekala v vrtcih v štajerski regiji.

Skupno smo vzgojiteljem razdelili 121 vprašalnikov. Vrnjenih smo dobili 71 vprašalnikov.

Vzorec je glede na spol heterogen, saj so vprašalnik rešile osebe ženskega 70 (99 %)

in oseba moškega spola 1 (1%).

Iz rezultatov raziskave je razvidno, da ima 22 anketirancev, kar predstavlja 31 %,

opravljeno srednjo šolo (štiri leta), 4 % oziroma 3 anketiranci imajo opravljeno srednjo

šolo in prekvalifikacijo. Visoko strokovno izobrazbo (tri leta) ima kar 41 anketirancev

oziroma 58 %, 6 % oziroma 4 anketiranci imajo univerzitetno izobrazbo in 1 % oziroma

en anketiranec ima višjo strokovno izobrazbo.

Raziskava je pokazala, da ima 7 anketirancev, kar predstavlja 10 %, delovno dobo

1 do 5 let, 16 % oziroma 11 anketirancev ima delovno dobo 5 do 10 let, 12 anketirancev

oziroma 17 % ima delovno dobo 10 do 20 let, 10 % oziroma 7 anketirancev ima delovno

dobo 20 do 30 let in kar 48 % oziroma 34 anketirancev ima delovno dobo 30 let in več.

Iz rezultatov je razvidno, da je 27 anketirancev, kar predstavlja 38 %, razporejenih v

prvo starostno obdobje, kar 61 % oziroma 43 anketirancev je razporejenih v drugo

starostno obdobje in 1 anketiranec, kar predstavlja 1 %, je razporejen v kombinirano

skupino.

3.7 Instrument raziskave

Anonimni vprašalnik (priloga 1) vsebuje 16 vprašanj, ki se nanašajo na pogostost

uporabe elementarnih iger v posameznih delih vadbene enote. Večina vprašanj je

zaprtega tipa (14), dve vprašanji pa sta odprtega tipa in se nanašata na izbiro in

prilagajanje pravil iger.

3.7.1 Postopek zbiranja podatkov

Vprašalnik smo maja 2016 razdelili med vrtce v štajerski regiji. V dogovoru z vodstvi

vrtcev, smo vprašalnike razdelili maja 2016. Izpolnjene vprašalnike smo po 14 dneh

osebno prevzeli.



18

3.7.2 Postopek obdelave podatkov

Podatke smo obdelali s pomočjo programa Microsoft Office Excel 2016.

3.8 Rezultati in razprava

Slika 1: Pogostost uporabe elementarnih iger v vadbenih urah

Raziskava kaže, da v veliki večini vzgojitelji pogosto uporabljajo elementarne igre v

vadbenih urah. Kar 49 vzgojiteljev oz. 69 % anketirancev uporablja elementarne igre

tedensko pri vnaprej pripravljenih vadbenih urah, 11 % anketirancev oz. 8 vzgojiteljev jih

uporabi enkrat mesečno. Rezultati so pokazali, da 7 (10%) vzgojiteljev uporabi

elementarno igro dvakrat mesečno. Enako število vzgojiteljev vključi elementarne igre v

gibalno/športno aktivnost vsaj trikrat mesečno.



19

Slika 2: Najpogostejši vpliv na določene gibalne sposobnosti

Kot smo v nalogi že omenili, z elementarnimi igrami vplivamo na razvoj gibalnih

sposobnosti. V raziskavi nas je zanimalo, katerim gibalnim sposobnostim vzgojitelji

namenijo največ pozornosti pri pripravi vadbene enote. Rezultati kažejo, da vzgojitelji

izbirajo elementarne igre, ki vplivajo na razvoj gibalnih sposobnosti. Kar 56 % vseh

anketirancev najpogosteje namenja pozornost koordinaciji, sledi ji ravnotežje z 42 %, 16

% anketirancev najpogosteje načrtuje dejavnosti za razvijanje hitrosti, kar 14 % jih razvija

moč in 4 % anketirancev preciznost. Rezultati so pokazali, da veliko vzgojiteljev (49 %)

vadbeno enoto prilagodi potrebam skupine.

Stopnja razvitosti gibalnih sposobnosti je pri različnih ljudeh na različni ravni, kar pa

povzroča individualne razlike v gibalni učinkovitosti posameznika (Pistotnik, 1999).

Celostnost otrokovega razvoja pa zagotavlja, da se z usvajanjem znanj pridobivajo

in razvijajo gibalne sposobnosti. Tako lahko otrok postopoma usvoji in razvije gibalna

znanja ter sposobnosti. Višja kot je raven gibalnih sposobnosti, toliko bolj uspešnejša bo

učenje in samo izvajanje različnih gibalnih sposobnosti (Videmšek in Pišot, 2007).



20

Slika 3: Razdelitev otrok po skupinah

V vadbeni enoti vzgojitelji pogosto razdelijo otroke po skupinah. Rezultati kažejo, da

69 % anketirancev, kar znaša 49 vzgojiteljev, razdeli skupine po naključju. Nenaključno

sestavljene skupine tvori 5 vzgojiteljev oz. 7 % anketirancev. Otroke razdeli v skupine po

sposobnostih kar 22 (31%) vzgojiteljev. Pri delitvi po spolu in pri drugih možnostih se

anketiranci niso opredelili.

Socializacija in povezanost ljudi v skupine sta pomembni z dveh vidikov:

psihološkega in vzgojnega. Pomembno je, da razlikujemo socializacijo za

gibalno/športno aktivnost (ko otroka navdušimo za aktivnost in ga vanjo uvedemo) in

socializacijo v gibalni/športni aktivnosti, kot je sprejemanje pravil, navad, obnašanja

(Dupona Topić, 2007).

Slika 4: Popestritev izbranih naravnih oblik gibanja

Postavljanje ovir Različne naloge Tekalne igre Drugo



21

Izkazalo se je, da vzgojitelji pogosto popestrijo oz. otežijo naravne oblike gibanja.

Vzgojitelji najpogosteje postavljajo ovire (46, 65 %), 37 vzgojiteljev (52 %) uvaja različne

naloge in 8 (11%) vzgojiteljev uporablja za ta del tekalne igre.

Tekalne igre so v veliki večini rabljene in tudi bolj primerne za otroke v prvem

starostnem obdobju. Pomembno je, da otroci sodelujejo v vadbenih urah, da se navajajo

na tek od črte do črte, da postopoma uvajamo lahka in enostavna pravila in dodajamo

lažje gibalne naloge, kot so npr. prenos manjše žoge od ene črte do druge, da na cilju

opravijo gibalno nalogo (počep, skok) ali se morda dotaknejo kakšnega predmeta, ipd.

Slika 5: Najpogostejša oblika dela

Pri delu lahko uporabimo tri oblike dela: frontalno, skupinsko ali individualno.

Rezultati kažejo, da se kar 58 vzgojiteljev oz. 82 % odloča za skupinsko obliko dela, 18

vzgojiteljev oz. 25 % za frontalno obliko dela in 14 vzgojiteljev oz. 20 % za individualno

obliko dela. V nalogi smo že omenili, da je pomembno, da pri vadbeni uri sodelujeta

vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice. Rezultati raziskave kažejo, da se vzgojitelji

odločajo za dvojno obliko dela, saj znotraj skupinskega dela izvajajo tudi individualni

pristop do tistih otrok, ki ga potrebujejo (spodbuda, dodatne vaje za usvajanje gibalnega

znanja).

Pri izbiri oblike dela moramo biti pozorni na posebnosti skupine. Z doslednim

opazovanjem se za nadaljnje načrtovanje gibalnih/športnih aktivnosti lažje pripravimo in

zastavimo individualne cilje, predvsem za otroke s posebno potrebo.



22

Slika 6: Demonstracija gibalne naloge

V raziskavi nas je zanimalo, ali vzgojitelji otrokom demonstrirajo določeno gibalno

nalogo. Rezultati kažejo, da velika večina, 69 vzgojiteljev, kar znaša 97 %, demonstrira

gibalno nalogo otrokom in 2 vzgojitelja oz. 3 % vseh anketirancev gibalne naloge ne

demonstrira. V vprašalniku je bilo pri tem vprašanju dodano podvprašanje o odločitvi

vzgojitelja, zakaj demonstrira določeno gibalno nalogo in zakaj ne. Tisti, ki so obkrožili

odgovor da, so pojasnili, da želijo, da otroci opravijo neko nalogo pravilno, da pravilno

izvajajo gibe, da se jim ta naloga vtisne v spomin za drugič. Tisti, ki so obkrožili odgovor

ne, pa so pojasnili, da želijo, da se otroci sami preizkusijo, da sledijo vzgojitelju, ko ta

razlaga, kako naj neko nalogo opravijo, da razvijajo pozornost, ko nekdo posreduje

navodila.

Slika 7: Najpogostejše elementarne igre v uvodno-pripravljalnem delu

Katere so tiste elementarne igre, ki jih vzgojitelji najpogosteje uporabljajo v uvodno-

pripravljalnem delu vadbene ure, je bil eden izmed osrednjih delov naše raziskave.



23

Vzgojitelji dokaj pogosto uporabljajo več različnih iger v uvodnem delu. Ugotovili smo,

da 55 vzgojiteljev oz. 78 % anketirancev v uvodnem delu uporablja tekalne igre, 19

vzgojiteljev oz. 27 % anketirancev lovljenje, 7 (10%) vzgojiteljev pa uporablja skupinske

teke z izmenjavo mest. Pod drugo se ni opredelil nihče izmed anketirancev.

Slika 8: Najpogostejši pripomočki v uvodno-pripravljalnem delu

Pri uvodno-pripravljalnem delu je zelo pomembno, da otroke dobro ogrejemo in

pripravimo na nadaljnje delo. Pri različnih igrah si lahko pomagamo z različnimi

pripomočki. Zanimalo nas je, kateri so tisti pripomočki, po katerih vzgojitelji posegajo

najpogosteje. Rezultati so pokazali, da vzgojitelji uporabljajo več pripomočkov hkrati, a

smo vseeno uspeli rezultate urediti od najpogostejšega do manj pogostega.

Najpogosteje uporabljen pripomoček v uvodnem delu so žoge, v kar 76 %, sledijo jim

narisane črte na tleh, 17 %, uporaba blazin, 16 %, uporaba kolebnic, 9 %, in uporaba

klopi, 7 %. Pod drugo se je opredelilo kar 32 % vseh anketirancev; pojasnili, so da

uporabljajo časopisni papir, obroče različnih velikosti, navadno gumico, plastične lončke

itd.

Najpomembnejše je, da so otroci že v uvodnem delu ustrezno motivirani. Sploh ni

pomembno, ali pri tem uporabimo kakšen pripomoček ali sploh ne. Najpomembnejše je,

da otroke primerno ogrejemo za nadaljnje gibalne dejavnosti.

Takoj ko se otrok rodi, radovedno opazuje svet okoli sebe. Vsak trenutek, ko se

spreminja gibanje ali okolje, se skuša prevaliti, sesti, vstati, govoriti, hoditi – vztrajno želi

doseči svoj cilj. In to je prvotni izvor motivacije otroka, ki izhaja iz veščin čustvene

inteligentnosti. Motivacija je osnovna prvina, da bi spoznali in obvladali svoje okolje, ki

je del naše genske dediščine (Shapiro, 1999).



24

Slika 9: Najpogostejše elementarne igre v glavnem delu

V osrednji del raziskave spada vprašanje o najpogostejši rabi določenih

elementarnih iger v glavnem delu vadbene enote. Elementarne igre so nadgradnja

naravnih oblik gibanja. Največ, kar 49 % oz. 35 vzgojiteljev uporablja štafetne igre, 35 %

anketirancev oz. 25 vzgojiteljev pa uporablja moštvene igre. Za drugo se je opredelilo 11

vzgojiteljev oz. 16 %. Za borilne igre se ni opredelil nihče izmed anketirancev.

Slika 10: Igre v zaključnem delu

Po intenzivni vadbeni uri je zelo pomembno, da otroke fizično in čustveno umirimo.

To naredimo tako, da v zaključnem delu vadbene ure pripravimo umirjene igre, ki ne

zahtevajo visoke intenzitete pri gibanju. Raziskava kaže, da vzgojitelji uporabljajo

različne igre in načine umirjanja po vadbi. Najpogosteje izberejo umirjene gibalne igre,

78 %, sledijo jim rajalne igre, 38%, 10 % vzgojiteljev pa uporablja jogo za otroke.

V vprašalniku smo uporabili tudi vprašanji odprtega tipa: kako vzgojitelji izbirajo

pravila igre in kako pravila igre prilagajajo.

Vzgojitelji so zapisali, da sproti načrtujejo, da se dogovarjajo o pravilih pri jutranjem



25

krogu. Velika večina vzgojiteljev prilagaja pravila starostni skupini otrok, njihovemu

razumevanju in njihovim zmožnostim. Nekateri so zapisali, da si pravila izmislijo sami ali

skupaj z otroki, zmeraj pa jih prilagajajo izbrani elementarni igri. Več vzgojiteljev je tudi

zapisalo, da je razlika pri postavljanju pravil na začetku, na sredini in ob koncu šolskega

leta, da jih stopnjujejo in dopolnjujejo, tako da so otroci zmeraj postavljeni pred nove

izzive. Pogosto so odgovorili, da je veliko odvisno od prostora, kjer se izvaja

gibalna/športna aktivnost.

Prilagajanje pravil poteka tako, da jih ponavadi poenostavijo, saj menijo, da jih otroci

drugače ne razumejo. Zapisali so, da je pomembno, da so navodila kratka in jedrnata.

Odvisno je tudi od zastavljenih ciljev, ki so si jih zadali vzgojitelji, in katero elementarno

igro so izbrali. Nekateri so med drugim zapisali, da se odločajo na podlagi vsebinske

tematike določenega obdobja. Predvsem pa so vzgojitelji pazljivi na odzive otrok, če so

pravila pretežka, jih poenostavijo, če so prelahka, jih otežijo, stopnjujejo.

3.9 Preverjanje hipotez

H1: Predpostavljamo, da vzgojitelji pri gibalnih/športnih aktivnostih najpogosteje

izbirajo lovljenja in štafetne igre.

H1 lahko glede na rezultate raziskave delno sprejmemo in delno zavržemo.

Vzgojitelji najpogosteje pri gibalnih/športnih aktivnostih izbirajo tekalne igre in ne lovljenj.

Potrdimo pa jo lahko v drugem delu; da anketiranci najpogosteje pri gibalnih/športnih

aktivnostih izbirajo štafetne igre.

H2: Predpostavljamo, da vzgojitelji najpogosteje vključijo v uvodni del

gibalne/športne aktivnosti lovljenje, v glavni del štafetne igre, v zaključni del umirjene

gibalne igre.

H2 zavržemo samo v uvodnem delu gibalne/športne aktivnosti, saj je raziskava

pokazala, da vzgojitelji najpogosteje uporabijo tekalne igre. H2 potrdimo v glavnem in v

zaključnem delu gibalne/športne aktivnosti, saj vzgojitelji v glavnem delu najpogosteje

uporabljajo štafetne igre, v zaključnem delu pa umirjene gibalne igre.

Hipoteza 3: Predpostavljamo, da vzgojitelji z elementarnimi igrami najpogosteje

razvijajo koordinacijo in ravnotežje.

H3 sprejmemo, saj so rezultati raziskave pokazali, da vzgojitelji najpogosteje

načrtujejo razvijanje gibalnih sposobnosti koordinacije in ravnotežja.



26

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Ob prebrani literaturi, ki je vključena v diplomsko nalogo, lahko sklepamo, da se

gibanje začne že v prenatalnem obdobju in traja vse do konca življenja. Nekoč so se

veliko več gibali, saj je bilo od tega odvisno njihovo preživetje. V današnjem času pa se

je človek gibalno močno polenil. Ravno zato je zelo pomembno, da otrokom dajemo

gibalni vzor, če se bodo starši veliko gibali, bodo tudi otroci imeli več motivacije za

gibanje. Za otroke je gibanje na različne načine izrednega pomena. K temu pripomoremo

tudi vzgojitelji. Na gibalne/športne aktivnosti se je treba dobro pripraviti, načrtovati potek

in pripomočke. Otroke moramo čim bolj spodbujati h gibanju in jih seveda ustrezno

motivirati. Načrtovati je treba vsako gibalno/športno aktivnost. Aktivnosti naj bodo čim

bolj raznolike. Še pomembnejše pa je opazovati, na katerem gibalnem področju so otroci

še zmeraj šibki. Temu primerno se lahko za naslednjič bolje pripravimo in vemo, kateri

otroci potrebujejo več spodbude in dodatne motivacije. Prva otrokova gibanja se pojavijo

v obliki naravnih oblik gibanja (plezanje, plazenje, tek itn.). Elementarne igre so

nadgradnja naravnih oblik gibanja. Z njihovo pomočjo razvijamo gibalne sposobnosti.

V diplomski nalogi smo z vprašalnikom za vzgojitelje v prvem in drugem starostnem

obdobju želeli preveriti, kako pogosto in katere elementarne igre največkrat pripravijo v

gibalnih/športnih aktivnostih. Raziskava je dala zanimive, a dokaj predvidljive rezultate.

Ugotovili smo, da vzgojitelji pogosto vključujejo elementarne igre v gibalne/športne

aktivnosti. Kakovostno vadbeno uro je treba pravilno načrtovati. Če sklepamo po

rezultatih naše raziskave, se vzgojitelji ustrezno pripravljajo na gibalne/športne aktivnosti

in v te pogosto vključujejo elementarne igre. Z njimi najpogosteje razvijajo koordinacijo

in ravnotežje, ki je nekako najbolj bistvenega pomena v razvoju otroka. Sledijo druge

gibalne sposobnosti, ki pa niso zanemarljive. Elementarne igre vzgojitelji vključujejo v

vse dele vadbene enote. Kot pričakovano, so v uvodnem delu najpogostejše tekalne igre

in različna lovljenja, v glavnem delu štafete in v zaključnem delu umirjene gibalne igre.

Veliko je že bilo povedanega o pomenu gibanja za človeka. Kot smo že napisali, je

vloga starša in vzgojitelja zelo pomembna, saj mi otroke navajamo, učimo, vzgajamo in

s tem gradimo njihovo zavest. Če jih bomo učili in vzgajali v pravi smeri, jih navajali in

spodbujali h gibanju, ne k ležanju na kavču pred televizijo ali s tablico v rokah, si bodo

otroci ustvarili ustrezen vzorec. Kot vzgojitelji pa se moramo zavedati, da je načrtovanje

gibalne/športne aktivnosti ključnega pomena, saj bomo le tako lahko dosegli vnaprej

zastavljene cilje in otroke dolgoročno, vseživljenjsko, navajali na pomen gibanja.



27

5 LITERATURA IN VIRI

Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). Šport in družba, sociološki vidiki. Ljubljana,

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulu za vrtce. Maribor: Založba

Obzorja.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Kavčič, T. in Fekonja, U. (2004). Gibalni razvoj po

rojstvu. V: Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2004) Razvojna psihologija.

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Obadič, M. (2016). Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem

otroštvu. Diplomska naloga. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Pistotnik, B. (1999). Osnove gibanja – gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov

razvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro: elementarne in družabne igre za delo in prosti čas.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Pišot, R. in Jelovčan, G. (2012). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju.

Koper: Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče, Univerzitetna

založba Annales: Pedagoška fakulteta Ljubljana.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu – motorične

sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami

psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem,

Znanstvenoraziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave: Annales.

Rajtmajer, D. (1990). Metodika telesne vzgoje – predšolska vzgoja. Prva knjiga. Maribor:

Pedagoška fakulteta.

Shapiro, L. E. (1999). Čustvena inteligenca otrok – kako vzgojimo otroka z visokim

čustvenim količnikom. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Šimac, J. (2014). Uporaba tekmovalnih vsebin pri gibalni/športni dejavnosti v

predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: Univerza na Primorskem,

Pedagoška fakulteta.

Škrinjar, N. (2013). Vpliv elementarnih gibalnih iger na usvajanje gibalnih znanj pri

predšolskih otrocih. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta.



28

Toš, L. (2009). Razvijanje motoričnih sposobnosti otrok s pomočjo elementarnih iger.

Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Videmšek, M. in Kovač, M. (2001). Gibanje. V L. Marjanovič Umek (ur). Otrok v vrtcu

(55-76). Priročnik h Kurikulu za vrtce. Maribor: Založba Obzorja.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport: Zavod za šport Republike Slovenije.

Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik; Gibalne dejavnosti otrok

do tretjega leta starosti v okviru družine. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M., Drašler, A. in Pišot, R. (2003). Gibalna igra, kot sredstvo za seznanjanje

s tujim jezikom v zgodnjem otroškem obdobju. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut

za šport.

Videmšek, M., Šiler, B., in Fišer, P. (2002). Slepa miš, ti loviš! Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M., Tomazini, P. in Grojzdek, M. (2007). Gibalne igre z improviziranimi

pripomočki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Volmut, T. (2014). Z merilnikom pospeška izmerjena gibalna/športna aktivnost mlajših

otrok in analiza izbranih intervencij. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na

Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Zurc, J. (2008). Biti najboljši – pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko

uspešnost. Radovljica: Didakta.



29

6 PRILOGA

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Spoštovana vzgojiteljica, spoštovani vzgojitelj!

Sem Tatjana Štumergar, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja

Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, in pripravljam diplomsko nalogo z

naslovom Izbor elementarnih iger pri gibalnih/športnih aktivnostih v predšolskem

obdobju. Namen moje raziskave je s pomočjo vprašalnika ugotoviti, katere elementarne

igre in kako pogosto jih vzgojiteljice izbirajo v posameznem delu vadbene ure.

Vabim Vas k sodelovanju in Vas prosim, da si vzamete nekaj trenutkov in odgovorite

na spodaj zastavljena vprašanja. Sodelovanje v anketi je prostovoljno in anonimno.

Prosim, da vprašanja natančno preberete ter na njih odgovarjate objektivno in korektno.

Na vprašanja odgovarjate z obkroževanjem črke pred ustreznim odgovorom. Zbrani

podatki bodo uporabljeni izključno v raziskovalne namene diplomske naloge.

Za Vaš čas in sodelovanje se Vam vnaprej prijazno zahvaljujem.

S spoštovanjem,

Tatjana Štumergar

1. Spol

a) Moški

b) Ženski

2. Katero stopnjo izobrazbe imate?

a) Srednja šola – 4 leta

b) Srednja šola in prekvalifikacija

c) Visoka strokovna izobrazba – 3 leta

d) Univerzitetna izobrazba

3. Koliko let delovne dobe imate?

a) 1-5 let

b) 5-10 let

c) 10-20 let

d) 20-30 let

e) 30 in več let

4. V katerem starostnem obdobju delate?

a) V I. starostnem obdobju



30

b) V II. Starostnem obdobju

5. Kako pogosto uporabljate elementarne igre pri vadbenih urah?

a) Tedensko

b) 3-krat mesečno

c) 2-krat mesečno

d) 1-krat mesečno

e) Drugo: _____________________

6. Z elementarnimi igrami vplivamo na razvoj gibalnih sposobnosti. Katerim

gibalnim sposobnostim namenite več pozornosti pri pripravi vadbene ure?

a) Moč

b) Koordinacija

c) Preciznost

d) Ravnotežje

e) Hitrost

f) Vadbeno uro prilagodim potrebam večine v skupini

7. Kako razdelite otroke po skupinah?

a) Skupine so sestavljene naključno

b) Skupine so sestavljene nenaključno

c) Skupine so sestavljene po spolu

d) Skupine so sestavljene po sposobnostih

e) Drugo: _______________________

8. Kako popestrite oz. otežite izbrane naravne oblike gibanja ?

a) S postavljanjem ovir

b) Uvajam različne naloge

c) Za ta del uporabim tekalne igre, ker so bolj primerne za nižje starostne skupine

d) Drugo: _______________________

9. Katero obliko dela največkrat uporabite?

a) Frontalno

b) Skupinsko

c) Individualno

10. Ali otrokom demonstrirate določeno dejavnost?

a) Da



31

Napišite, zakaj:

__________________________________________________________________

b) Ne

Napišite, zakaj:

__________________________________________________________________

11. Katere elementarne igre najpogosteje uporabite v uvodno-pripravljalnem

delu vadbene ure?

a) Lovljenje

b) Skupinske teke z izmenjavo mest

c) Tekalne igre

d) Drugo:______________________________

12. Katere pripomočke najpogosteje uporabljate v uvodno-pripravljalnem delu

vadbene ure?

a) Narisane črte na tleh

b) Klopi

c) Žoge

d) Kolebnica

e) Blazine

f) Drugo: _______________________

13. Elementarne igre so nadgradnja naravnih oblik gibanja. Katere igre

najpogosteje uporabljate v glavnem delu vadbene ure?

a) Štafetne igre

b) Moštvene igre

c) Borilne igre

d) Drugo: ________________________

14. Katere igre pripravite otrokom za zaključni del vadbene ure?

a) Rajalne igre

b) Umirjene gibalne igre

c) Joga za otroke

d) Drugo: __________________

15. Kako izbirate pravila igre?



32

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

16. Kako prilagajate pravila igre?

__________________________________________________________________

__________________________________________________________________

dn- tatjana Štumergar · giuliana jelovčan, pred. zahvala iskreno se zahvaljujem svoji mentorici...

Documents