DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Analiza vpliva treniranja borilnih veščin na odnos do nasilnega

vedenja

Januar, 2017 Mitja Rovšnik

Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar

2

Zahvala

Zahvaljujem se vsem svojim bližnjim, ki so me podpirali

ter spodbujali v času študija in ob nastajanju

diplomskega dela.

Zahvala gre tudi trenerjem za odobritev izvedbe

raziskave v njihovih klubih in vsem anketirancem, ki

so sodelovali v raziskavi.

Posebna zahvala mentorju izr. prof. dr. Branku

Lobnikarju za potrpežljivost in nasvete.

Hvala vsem.

3

Kazalo vsebine 1 Uvod .......................................................................................... 7

2 Borilne veščine ............................................................................. 8

2.1 Tradicionalna borilna veščina — JUDO ............................................. 8

2.1.1 Zgodovina JUDA .................................................................. 9

2.1.2 JUDO kot borilna veščina ....................................................... 9

2.1.3 JUDO v Sloveniji ................................................................. 12

2.2 Mešane borilne veščine (MMA) ...................................................... 12

2.2.1 Zgodovina MMA .................................................................. 12

2.2.2 Tehnike in oprema v MMA ...................................................... 13

2.2.3 Tekmovanja v MMA ............................................................. 13

2.2.4 MMA v Sloveniji .................................................................. 14

3 Nasilje in agresivnost ................................................................... 15

3.1 Nasilje .................................................................................. 15

3.1.1 Vzroki za nasilje ................................................................. 15

3.1.2 Vrste nasilja ..................................................................... 16

3.2 Agresivnost ............................................................................ 17

4 Povezava agresije in nasilja z borilnimi veščinami ................................ 19

4.1 Agresivnost v borilnih športih ....................................................... 20

4.1.1 Model agresivnosti v športu .................................................... 23

4.2 Merjenje agresivnosti ................................................................ 24

4.3 Obvladanje agresivnosti ............................................................. 25

4.4 Slaba stran borilnih veščin .......................................................... 26

4.4.1 Poškodbe v borilnih veščinah .................................................. 26

4.5 Nasprotniki borilnih veščin .......................................................... 27

4.6 Vpliv borilnih veščin na agresivno vedenje in nasilje ........................... 27

4.6.1 Pozitiven vpliv borilnih veščin na agresivno vedenje ...................... 30

4.7 Prednosti borilnih veščin ............................................................ 31

5 Opis uporabljene metode, vprašalnika in vzorca .................................. 32

5.1 Namen in cilji raziskave ............................................................. 32

5.2 Hipoteze ............................................................................... 32

5.3 Opis vprašalnika ...................................................................... 33

5.4 Način izbire anketirancev ........................................................... 33

5.5 Opis vzorca ............................................................................ 33

6 Predstavitev in interpretacija rezultatov ........................................... 34

4

6.1 Vpliv časa treniranja borilnih veščin glede na stopnjo agresivnosti .......... 37

6.2 Vpliv treningov borilnih veščin na sovraţnost in verbalno nasilje ............. 38

6.3 Vpliv različnih vrst borilnih veščin na izraţanje agresivnosti .................. 40

7 Razprava in predlogi za prakso ........................................................ 42

8 Uporabljeni viri .......................................................................... 44

Priloga — vprašalnik ........................................................................... 48

Kazalo slik

Slika 1: Mark Anthony in Varlam Liparteliani, OI 2012, do 90 kg (vir: Copeland, 2016)

..................................................................................................... 11

Slika 2: Cain Velasquez in Brock Lesnar, UFC 121 (vir: Hedges, 2010). ................. 14

Slika 3: Crattyjeva shema smeri agresivnosti (vir: Tušak, 2001) ......................... 18

Slika 4: Frustracijski model agresivnosti po Dollardu in Millerju (vir: Lamovec in

Rojnik, 1978) ..................................................................................... 18

Slika 5: Shematični prikaz dejavnikov agresivnosti (vir: Bandura, 1973) ............... 22

Kazalo tabel

Tabela 1: Povprečje odgovorov za posamezno trditev..................................... 35

Tabela 2: Odstotek anketiranih glede na obliko agresivnosti ............................. 36

Tabela 3: Anketirane osebe glede na leta treniranja in izraţeno agresivnostjo ....... 37

Tabela 4: Anketirane osebe glede na udeleţbo borilnih veščin in izraţenim verbalnim

nasiljem ter sovraţnostjo ...................................................................... 39

Tabela 5: Anketirane osebe glede na vrsto borilnih veščin in izraţeno agresivnostjo 40

Kazalo grafov

Graf 1: Izraţena agresivnost glede na leta treniranja ..................................... 38

Graf 2: Konfliktnost glede na treniranje borilnih veščin .................................. 40

Graf 3: Agresivnost glede na vrsto borilne veščine ......................................... 41

5

Povzetek

Namen diplomskega dela je analizirati vprašanje, ali sta nasilje in agresivnost

povezana s treniranjem borilnih veščin, in sicer z judom in mešanimi borilnimi

veščinami (MMA).

V delu smo predstavili tradicionalno borilno veščino JUDO in mešane borilne veščine

(MMA) vse od nastanka, začetkov v Sloveniji, športnih pravil, do tehnike in

tekmovanj. V nadaljevanju diplomskega dela smo skušali povezati koncept

agresivnosti in nasilja z omenjenima borilnima veščinama. Sprva smo definirali

nasilje, iskali vzroke zanj in navedli nekaj vrst nasilja. Preverjali smo, ali je

agresivnost v borilnih športih dobra in kako jo obvladati. Namen treniranja teh dveh

borilnih veščin vsekakor ni spodbujanje agresivnosti in nasilja, temveč krepiti telo in

duha ter ne nazadnje nadzor čustev in gradnja samozavesti. Nekaj besed smo

namenili poškodbam v borilnih športih in nasprotnikom borilnih veščin ter predstavili

različne poglede avtorjev o prednostih borilnih veščin in pozitivnih vplivih borilnih

veščin na agresivno vedenje.

V empiričnem delu smo s pomočjo vprašalnikov, razdeljenih med udeleţence vadbe

juda, MMA in študentov Fakultete za varnostne vede, preverjali tri hipoteze.

Ugotovili smo, da so udeleţenci vadbe borilnih veščin večinoma neagresivne osebe, ki

niso naklonjene nasilju v druţbi. Za omenjena športa je potrebna popolna zbranost,

volja in poslušnost, kar pa vsekakor ni vrlina agresivneţev in nasilneţev.

Vedno bodo obstajali posamezniki, pri katerih bosta izstopala agresija in nasilje.

Borilne veščine tega ne spodbujajo, temveč pomagajo posamezniku, da agresivnost

premaga tako, da se jo nauči kontrolirati in nadzorovati.

Ključne besede: agresivnost, judo, MMA, nasilje, borilne veščine

6

Summary — Analysis of the impact of training martial

arts in relation to violent behavior

The whole purpose of this thesis is to confirm or disprove the thesis that violence and

aggression are associated with martial arts. In our case, judo and mixed martial arts

(MMA).

In this thesis will be closely presented the traditional martial art Judo and mixed

martial arts (MMA) since its creation, beginnings in Slovenia, sporting rules,

techniques and competitions. In the continuation of the thesis we have tried to

connect the concept of aggression and violence with this two martial arts. Initially,

we define violence, searching for causes and indicated some types of violence. We

examined whether the aggression in martial arts is good and how to tackle it. The

purpose of the training of these two martial arts is definitely not encourage

aggressiveness and violence, but to strengthen the mind and body, and, finally,

control of emotions and building self-confidence. A few words are devoted to injuries

in martial arts and martial arts opponents, presented some different views of some

authors of the advantages and positive effects of martial arts to aggressive behavior.

In the empirical part, we are using questionnaires, distributed to participants in

sports of Judo, MMA and students of Faculty of Criminal Justice and security, to shed

light on all three hypotheses which we have set ourselves. We found that the

participants of martial arts are mostly non-aggressive people who are not inclined to

violence in society. These two sports require full concentration, will and obedience,

which is obviously not a virtue of aggressive people and bullies.

Always there will be individuals for which will stand out aggression and violence.

Martial arts do not encourage, but help individuals to overcome aggression, so that

they can learn to control and monitor it.

Key words: aggression, judo, MMA, violence, Martial Arts

7

1 Uvod

Borilne veščine so se skozi zgodovino verjetno začele razvijati vzporedno z ljudmi,

kajti človek se je moral znati ubraniti pred ţivalmi ali en pred drugim (Borilne

veščine, 2015). Skratka ljudje smo hote ali nehote skoraj vedno izpostavljeni neki

nasilni ali agresivni situaciji. »Dandanes smo priča vse večjemu nasilju, nekateri zato

krivijo druţbo, televizijo ter med drugim borilne veščine!« (Karlovšek, 2006) Na

televiziji so borilne veščine predstavljene različno, vendar ljudem na splošno dajejo

vtis, da so borilne veščine skoraj vedno nekaj nasilnega. Karlovšek (2006) meni, da ni

res, da je smisel v vseh borilnih veščinah za vsako ceno premagati, onesposobiti ali

celo ubiti nasprotnika. Velikokrat opaţa, da imajo ljudje popolnoma napačne

predstave o borilnih veščinah in njenih posledicah na agresivnost. Zato tudi toliko

predsodkov ljudi, da so borilne veščine nekaj slabega, da je to zgolj pretepanje,

modrice, kri, slab vpliv na mlade. Vendar ali to drţi, ali imajo borilne veščine res

takšen vpliv na nasilje?

Radi bi nekoliko bolj predstavili različne poglede na agresivnost in opozorili na

določene razlike v agresivnosti vrhunskih športnikov in tako prispevali k temu, da

izkoreninimo negativno mišljenje o agresivnosti v športu, da dojamemo agresivnost

kot neko obliko pristopa in prepoznamo njene pozitivne posledice pri doseganju

športnega cilja. Agresivnost je normalna reakcija na določene teţave, hkrati pa je v

športu večinoma zaţelena, kajti omogoča športniku oziroma tekmovalcu ali ekipi

doseči športni cilj.

V Values and Violence in Sports Today (1985, v Tušak in Tušak, 2003) je zapisano:»V

športu ne razmišljaš o tem, da se lahko zgodi, da poškoduješ nasprotnika. Največkrat

sploh ne razmišljaš o drugih ljudeh, ampak samo o zmagi.«

Menimo, da sta judo ter MMA slabo predstavljena v druţbi in, da je premalo raziskav

na področju njihovih pozitivnih lastnosti, zato ima javnost pred tovrstno vadbo velik

predsodek. V tujini pa so določene raziskave pokazale, da trening borilne veščine

zelo dobro vplivajo na posameznika in njegovo samozavest, disciplino. Judo in MMA

pa ne pomenita, da bodo udeleţenci teh vadb nasilneţi in razbijači. V tem športu

vztrajajo osebe katere so zelo disciplinirane in močno samozavestne.

8

2 Borilne veščine

2.1 Tradicionalna borilna veščina — JUDO

Judo je več kot le golo učenje in uporaba borbenih tehnik. Na splošno ne obstaja

kratka definicija juda, ampak judo kot borilne veščine in judo kot šport. Zato ga

lahko predstavimo kot borilno veščino ter prav tako tudi kot šport, saj ima vse

zakonitostmi kot vsak drug šport.

Kaj je judo? Judo je telesna in duševna disciplina, čigar lekcijo bi lahko uporabljali

pri vsakdanjem ţivljenju. Temeljno načelo juda je tisto, ki ureja vse tehnike

obrambe in napada in, da je ne glede na cilj moţno doseči največ z maksimalno

učinkovito rabo telesa in uma. Enako načelo velja tudi za naše vsakdanje aktivnosti

ter nas usmerja k najvišjemu in najbolj racionalnemu ţivljenju (Kano, 1986).

Judo terja od človeka veliko telesno sposobnost, samoobvladovanje, znanje in

disciplino. Izvira iz Japonske in je nastal kot mešanica tehnik drugih borilnih veščin,

ki so jih uporabljali ţe fevdalni bojevniki in samuraji več sto let. Celostno gledano je

judo izreden sistem telesnega, intelektualnega in moralnega učenja. Ima svojo

kulturo, sistem, dediščino, običaje in tradicijo. Judo je natančna in zahtevna

veščina. Vadba judoističnih tehnik pomaga ljudem doseči splošno telesno

pripravljenost, kot so moč, gibčnost, hitrost, dinamično in statično ravnoteţje,

vzdrţljivost idr. Vadba obrambe in napada pomagata razviti občutek za ustrezno

odzivanje, koordinacijo in samozavest. Judoist se z vadbo krepi in postaja močnejši

ter hitrejši (Brousse in Matsumoto, 1999).

Judo je individualni šport, ki vpliva na psihološko stabilnost, vztrajnost in

enakomerno fizično krepitev telesa mladega človeka, saj se ta uči, kako premagati

strah pred nasprotnikom in ovirami, ki se pojavljajo na treningu in tekmovanju. V

vseh teh situacijah je odvisen od lastnih odločitev in reakcij. Premagovanje

nasprotnika, ovir, teţav in lastnega strahu v judu lahko primerjamo s podobnimi

situacijami v ţivljenju (Lampe, 2009).

Vadeči se udeleţujejo treningov predvsem zaradi ţelje po znanja in ohranjanju same

veščine ter sledenju in spoznavanju njene tradicije in filozofije. Načrt treninga je, da

se spodbuja vseţivljenjsko izpopolnjevanje.

»Judo je eden izmed najmodernejših sistemov napada in obrambe brez oroţja. Smisel

in namen juda je, da pridobimo na miru, samozavesti, razsodnosti, zanesljivosti,

usposabljanju duha in telesa, oblikovanju karakterja itd.« (Škraba, 1980)

9

Judo je celovit in čudovit sistem fizične, intelektualne in moralne vzgoje. Ima svojo

kulturo, sistem, zapuščino, navade in tradicijo. Judoistom podarja etična načela,

način ţivljenja in način bivanja (Lampe, 2009).

2.1.1 Zgodovina JUDA

Judo izhaja iz Japonske in je izpeljanka različnih borilnih veščin, ki so jih razvijali

samuraji skozi stoletja. Jigoro Kano je iz številnih borilnih veščin, predvsem

jujutsuja, izbral najboljše tehnike, ki se jih lahko varno izvaja in osnoval svojo šolo

borilnih veščin — Kodokan judo. V slovenskem prevodu bi lahko rekli, da se šola

imenuje »Šola za iskane poti«. Judo je širša svetovna javnost spoznala leta 1964 v

Tokiu, ko so ga kot prvi borilni šport uvrstili na spored olimpijskih iger. To je bila

prelomna točka v moderni zgodovini juda, za katero ima največ zaslug nedvomno

Jigoro Kano, ki je judo ustanovil leta 1882. Kano je bil nadpovprečno izobraţen

človek z zelo vplivnim druţinskim ozadjem. Njegova vizija, inteligenca,

organizacijske sposobnosti in predanost so vodile razvoj juda tudi skozi zelo temačna

obdobja japonske zgodovine. Brez njega judo nedvomno ne bi postal to, kar je

danes. Najverjetneje bi ostal samo eden izmed širši javnosti popolnoma neznanih

jujutsu stilov, ki povečini niso našli svojega mesta izven meja Japonske (Hoare,

2009).

2.1.2 JUDO kot borilna veščina

Omenili smo, da judo ni le golo učenje in uporaba borbenih tehnik ampak judoistom

podarja tudi način ţivljenja, način bivanja in etična načela. Načel je sicer več,

vendar pa je nekaj takih za katere lahko trdimo, da tvorijo temelj, na katerem se

gradi ves judo. Ta načela so Ju no ri, Seryoku Zenyo in Jita Kyoei.

Ju no ri

Princip neţnosti ali Ju no ri nam razlaga, na kakšen način uporabiti nasprotnikovo

silo, da je izkoristek naše energije kar najmanjši in, da vseeno doseţemo zmago.

Kanova borbena načela so bila samosvoja, praktična in pod vplivom različnih

tradicionalnih jujitsu šol. Zdruţil je vsa načela v eno in ga poimenoval Ju no ri. Ideja

tega načela je ne uporabiti lastne sile za upor nasprotnikovi sili, temveč uporabiti

njegovo silo proti njemu. To je načelo, iz katerega izvira pojem jujutsu (dobesedno:

tehnike ju = proţnost ali neţnost) (Bennet, 2009).

10

Seryoku Zenyo

Načelo Seryoku Zenyo govori o sorazmernem negovanju duševne in telesne energije

ter njunem ohranjanju. Kano je zagovarjal prepričanje, da bi bilo potrebno

proučevati načine, kako pomagati telesu ohraniti ravnoteţje med delovanjem in

počitkom tako, da se ohranijo energetske rezerve. Duhovna energija se uporablja za

izboljšanje mentalne sposobnosti — znanja, čustev in volje. Modrost in karakter

posameznika zahtevata nenehno izpopolnjevanje in zato je Kano učil, da si je

potrebno prizadevati za lastno izpopolnitev in uravnoteţenost (Bennett, 2009).

Dobesedni prevod tega načela (iz japonščine) bi bil »največja učinkovitost«. Načelo

je Kano razlagal v širšem in oţjem pomenu. Pri širšem pomenu je pomembna

največja učinkovitost v vsakdanjem ţivljenju, kjer sta najpomembnejša način

ţivljenja in filozofija, po kateri naj bi se vsak trudil ţiveti in poskušal prispevati kar

največ k razvoju boljše druţbe. Vsak posameznik si določi svoj ţivljenjski cilj v skladu

s svojimi sposobnostmi in jih dnevno nadgrajuje ter razvija. Ta pot vsekakor ni lahka,

kajti zahteva veliko samodiscipline in vztrajnosti. Na ta način postaja posameznik

boljša osebnost tako na fizični kot na duhovni ravni in na svoj način doprinese k

razvoju druţbe. Pri oţjemu pomenu pa gre za največjo učinkovitost pri izvedbi judo

tehnik. Gre za učinkovito izvedbo posamezne tehnike, pri kateri je potrebno

izpolnjevanje osnovnih načel juda, ki se nanašajo na fizikalne in biomehanske

zakonitosti pri izvedbi tehnik (Bennett, 2009).

Jita Kyoei

To načelo je precej povezano s prejšnjim in se ju pravzaprav razlaga in povezuje

skupaj. Dobesedni prevod bi bil »vzajemna korist«. Tako kot v vsakdanjem ţivljenju

in na treningu je cilj prispevati k razvoju druţbe in izpopolnitvi samega sebe. To pa v

prisotnosti sebičnosti vsekakor ni mogoče.

Načelo »Jita kyoei« temelji na zavedanju, da je judo lahko nevaren šport, če ne

paziš na nasprotnika. Jigoro Kano je to načelo opisal s tremi izjavami (Bennett,

2009):

Ko gradim samega sebe, niti za trenutek ne pomislim, da ne bi nesebično

pomagal tudi drugim.

Svoje prizadevanje bom usmeril k sluţenju druţbi in zato si bom prizadeval

izoblikovati čim boljši značaj, ki bo temelj za moje ţivljenje.

Če postaneš ali vzgojiš šampiona je dobro, vendar je bolj pomemben tvoj

zgled in doprinos pri vzgoji človeštva.

11

Judo za razliko od karateja ne vsebuje brc in udarcev. Za razliko od aikida ne

uporablja vzvodov, da podremo nasprotnika na tla. Za razliko od kenda ne uporablja

oroţja. Vaţna je sposobnost posameznika, da s prijemom nasprotnika za kimono ruši

njegovo ravnoteţje ter pri tem uporablja izključno fizično silo in izvaja tehnike, da bi

obvladal nasprotnika.

Judo se srečuje s pojavljanjem in izginjanjem določenih tehnik juda. Kot se

spreminja kultura, se tudi judo spreminja skozi čas, to pa vpliva na uporabo

določenih tehnik, taktik, strategij. Torej edina stalnica v judo je neprestano

spreminjanje, kar dela judo dinamičen, vznemirljiv in zanimiv šport (Brousse in

Matsumoto, 1999).

Judoisti z vadbo pridobijo močno delovno etiko. Naučijo se skromnosti, poštenosti in

kar je morda najpomembnejše, nadzorovati svoje vedenje. Arogantnost je na

treningih juda strogo prepovedana. S priklonom na začetku in koncu treninga judoisti

izkazujejo spoštovanje do trenerja in drugih vadečih. S priklonom po končani borbi se

nasprotniku zahvalimo, da smo lahko izpolnjevali svoje tehnike na njem (Brousse in

Matsumoto, 1999).

Slika 1: Mark Anthony in Varlam Liparteliani, OI 2012, do 90 kg (vir: Copeland, 2016)

12

2.1.3 JUDO v Sloveniji

V Sloveniji se je judo pojavil ţe pred drugo svetovno vojno. Pomemben mejnik v

razvoju slovenskega juda nedvomno pomeni ustanovitev Judo zveze Slovenije kot

samostojne strokovne organizacije, ki je nastajala postopoma. Najprej so se nekateri

člani AJK Olympije povezali s Teţkoatletsko zvezo Slovenije (TAZS). Judo je

registrirala v svojem krogu delovanja kot posebno športno panogo. Ustanovljen je bil

odbor za judo in jujutsu, nad katerim je bdela TAZS, s pomočjo katere so bili kasneje

vključeni v Teţkoatletsko zvezo Jugoslavije. V druţbi ostalih športov je bil judo v tej

zvezi nekoliko v podrejenem poloţaju. Teţnje po hitrejšem napredku juda so

pripomogle, da je vodstvo odbora jeseni leta 1956 uspelo prepričati UO Zveze

športov, da je za hitrejši razvoj juda v Sloveniji potrebna samostojna strokovna

organizacija. Skupščina Odbora za judo in jujutsu pri TAZS, ki je potekala 17. marca

1957, je bila skrbno pripravljena. Sprejet je bil enoglasen sklep, da se odbor

preimenuje v Judo zvezo Slovenije, za prvega predsednika je bil izvoljen član AJK

Olymije Niko Vrabl (Meško, Marošek in Očko, 2007).

Slovenski tekmovalci in tekmovalke so v mladinski ter članski konkurenci na največjih

mednarodnih tekmovanjih, osvojili kar nekaj medalj. V obdobju samostojne Slovenije

pa je slovenski judo z osvojitvijo dveh zlatih in dveh bronastih olimpijskih medalj

Urške Ţolnir, Tine Trstenjak, Ane Velenšek in Lucije Polavder doţivel tudi največje

uspehe.

2.2 Mešane borilne veščine (MMA)

Kratica MMA prihaja iz angleškega izraza »mixed martial arts«, kar bi lahko prevedli

kot kombinirane borilne veščine oziroma mešane borilne veščine. Gre za nabor

prijemalnih ter udarjalnih tehnik, ki izvirajo iz različnih osnovnih veščin in se v borbi

precej poljubno kombinirajo. Borba po pravilih MMA je polnokontaktna borba.

2.2.1 Zgodovina MMA

MMA kot ga poznamo danes, se je razširil v 90-ih letih prejšnjega stoletja, skozi

serijo borb pod okriljem Ultimate Fighting Championship in Pride Fighting

Championship. Namen teh tekmovanj je bil soočiti borce različnih tehnik

neoboroţene borbe in tako ugotoviti, katera je v resničnem boju najbolj učinkovita.

Sprva je bilo pravil in prepovedi zelo malo, kasneje pa so jih nekaj dodali in nastal je

sodobni MMA. Predniki MMA pa so obstajali ţe prej. Mednje sodijo starogrški

pankration iz 7. stoletja pred našim štetjem, soočenja evropskih bokserjev in

rokoborcev v 19. stoletju, brazilski vale tudo iz 20-ih let prejšnjega stoletja in

13

prizadevanja slovitega Bruca Leeja, ki je v 60-ih in 70-ih letih stremel k zdruţevanju

različnih borbenih stilov (MMA, b. l.).

2.2.2 Tehnike in oprema v MMA

Borba po pravilih MMA ima zelo širok nabor dovoljenih tehnik, zato je zelo

atraktivna, o čemer pričajo tudi rekordi televizijske gledanosti, ki je v zadnjem času

presegla vsa pričakovanja.

Borba v MMA se lahko odvija stoje, v prijemu ali na tleh. Zato so dovoljeni mnogi

različni elementi (MMA, b. l.):

udarci in brce s pestmi, komolci, koleni, stopali in drugimi deli telesa, ki se

lahko izvajajo tako v stoječem kot parternem delu borbe,

meti in rušenja,

potiskanje in vlečenje,

razni vzvodi, davljena in končni prijemi.

Prepovedi v MMA borbah se razlikujejo glede na to, katera organizacija pripravlja

tekmovanje. Večinoma pa ni dovoljeno gristi, praskati, pljuvati, vtikati prste v oči,

udarjati v mednoţje in ledvični predel, udarjati z glavo, s prsti segati v usta

nasprotnika in delati vzvode na sklepe prstov. Sprva so bila pravila v MMA zelo

ohlapna, a kmalu se je izkazalo, da določene nevarne tehnike ne pripomorejo k

atraktivnosti borbe. Z nekaj več dodanimi pravili so v MMA spodbudili športno borbo,

ki je gledalcem namesto na cesti ''vzgojenih'' borcev brez tehničnega znanja ponudila

dobro pripravljene in tehnično podkovane športnike.

MMA borci nosijo rokavice, ki pokrivajo hrbtišče roke in členke ter jih tako varujejo

pred pretiranimi poškodbami pri boksanju. Prsti (lahko pa tudi dlan) so odkriti, kar

omogoča prijemanje nasprotnika. Predpisana oblačila na tekmovanjih MMA so kratke

hlače, na treningih tudi kratke majice in zaščitna oprema — ščitnik za golenico,

ščitnik za zobe, suspenzor. Pri udarjalnem delu treningov MMA se uporabljajo

boksarske rokavice, saj je pri močnejših udarcih vadba na ta način bistveno bolj

varna. Na treningih in tekmah so borci/-ke običajno bosi/-e (MMA, b. l.).

2.2.3 Tekmovanja v MMA

V MMA so na samem začetku nastopali borci zelo različnih tehnik, od sumo borcev do

kickboksarjev, ločeni po kategorijah. V 90-ih letih prejšnjega stoletja so bili najbolj

uspešni rokoborci in borci brazilskega jujutsa. S popularizacijo MMA pa so se

14

oblikovali posebni treningi za MMA borbe, ki vključujejo vse elemente neoboroţene

borbe. Seveda ima vsak posameznik svoje preference in skuša borbo obdrţati v tistem

delu (stoječem ali parternem), ki mu najbolj odgovarja. Potrebna pa je tudi dobra

priprava v preostalih tehnikah, saj bo del borbe zagotovo potekal tudi v poloţaju, ki

mu ne ustreza (MMA, b. l.).

Spodnja slika prikazuje dominanten poloţaj Caina Velasqueza nad Brockom

Lesnarjem iz UFC 121.

Slika 2: Cain Velasquez in Brock Lesnar, UFC 121 (vir: Hedges, 2010).

Kako se v MMA borbi odloči o zmagi? Če sta nasprotnika precej izenačena, po preteku

časa, ki je predviden za borbo, o zmagi odločajo sodniki. Tekma se lahko prekine in

odloči predčasno, če je eden izmed tekmovalcev huje poškodovan, knockoutiran ali

se preda (MMA, b. l.). Točna pravila in prepovedi za posamezno borbo pa določi

organizator tekme.

2.2.4 MMA v Sloveniji

V Sloveniji je bila v letu 2011 formirana MMA liga, ki je prilagojena stopnji znanja in

času treniranja posameznega borca. Pravila Slovenske MMA lige se delijo glede na

dve skupini tekmovalcev. V A skupini pravila določajo, da so dovoljeni udarci le po

telesu in nogah, kar je zelo varen način borbe po MMA pravilih. V glavo so na tej

stopnji tekmovanja vsi udarci prepovedani. V B skupini pa so dovoljeni tudi udarci v

glavo, s tem da je predpisana čelada, ki je bila sprva zaprta. Na današnjih

tekmovanjih je prav tako predpisana čelada, vendar pa zaščitnega vezirja nima več.

15

3 Nasilje in agresivnost

Nasilje in agresivnost sta pojma, ki ju ljudje pogosto enačimo, zamenjujemo oziroma

uporabljamo kot sopomenki, zato bomo v nadaljevanju opisali njun izvor in podali

razlage ter mnenja različnih avtorjev.

3.1 Nasilje

Pojmu agresija je po pomenu najbliţji pojem nasilje, katerega definiramo kot grob

napad na drugo osebo ali osebe, rezultat pa je izrazito poškodovanje ali prizadevanje

fizične škode tem osebam (Ţuţul, 1989: 51).

Nasilje omejuje človeški potencial. Zaradi različnih vrst nasilja so ţrtve omejene na

različne načine, vsaka vrsta nasilja pa na ţrtvah pusti psihične posledice.

Nasilje se pojavlja od samega začetka človeštva. Najbolj znane oblike so telesno,

verbalno, spolno in psihološko nasilje. Prav tako tudi drţava uporablja nasilje in

prisilo za zagotavljanje zakonitosti. Iz tega lahko razberemo, da ni druţbe brez

nasilja in prisile, ter, da je lahko po drugi strani tudi nasilje pravično (Pečar, 1993).

»Zato sta nasilje in prisila splošno uporabni sredstvi za določeno uveljavljanje

posameznikov ali skupin in za doseganje ciljev, ki si jih ljudje vsak dan zastavljamo.«

(Pečar, 1993: 41)

Nasilje je druţbeni problem, saj obstaja tam, kjer ga druţba oziroma okolje dopušča.

Da bodo ţrtve poiskale pomoč, pa je odvisno od naših vsakodnevnih reakcij na

nasilje.

Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja ene

osebe proti drugi osebi ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno

okoliščino ţrtve ali povzročiteljico oziroma povzročitelja nasilja (Zakon o

preprečevanju nasilja v druţini, 2008).

3.1.1 Vzroki za nasilje

Vzroki za nasilje so pogosto večplastni. Do njega običajno ne pride zaradi enega

samega vzroka, denimo druţbe, zabave ali okolja, temveč zaradi številnih

dejavnikov.

Vzroki za nasilje oziroma motiviranost za nasilje se velikokrat skrivajo v nekih

zahtevah, spodbudah določenih elit ali avtoritet. Pri tem je to lahko zadovoljevanje

potreb posameznikov in skupin na določeni verski, nacionalni ali rasni osnovi (Pečar,

1993: 41).

16

Nasilje je namerno, nadzorovano, razumno ter premišljeno dejanje, ki se običajno

ponavlja. Najpogosteje je povzročeno s strani znane osebe, in sicer oseb, ki so v

druţinskih ali partnerskih odnosih, pri čemer so v kar 90 odstotkih ţrtve nasilja

ţenske (Kaj je nasilje, 2015). »Do nasilja prihaja predvsem zaradi konfliktnih

interesov med ljudmi in zaradi moţnosti rabe moči. S tem si ali utrdijo ali pridobijo

moč in nadzor nad ţrtvijo.« (Pečar, 1993: 41)

Nasilje v primarni druţini posameznika velikokrat vpliva na posameznika tako, da je

nasilja vajen in ga obdrţi skozi ţivljenje kot sredstvo komuniciranja. Velikokrat

nasilje prenese na svojo partnerico ali partnerja ter na svoje otroke. Nasilje in

agresivno vedenje se tako prenašata iz generacije v generacijo. Pri priseljencih je

moţnost nasilja v druţini in nasilje okolja še večja, saj prihajajo iz druge kulture,

imajo drugačno mentaliteto in čutijo določen pritisk okolja, ki pa lahko pripelje do

agresivnega vedenja ter nasilja tako v druţini kot v druţbi (Dobnikar, 1989).

3.1.2 Vrste nasilja

V tem delu bomo predstavili različne oblike nasilja. Poudarek bomo dali na delitev, ki

ločuje fizično, psihično in spolno nasilje.

Nasilno vedenje je uporaba močne, grobe sile za dosego določenega cilja, zloraba pa

pomeni nepravilno ali nedovoljeno uporabo teritorija drugega ali skupnega teritorija,

to pomeni polastiti se, obvladati, uporabljati, poškodovati ali uničiti teritorij drugega

ali skupni teritorij, brez njegovega soglasja ali proti njegovi volji (Iršič, 2004: 110).

Pod telesno oziroma fizično nasilje uvrščamo vsa dejanja, ki vključujejo zlorabo

fizične sile oziroma groţnje z zlorabo le te. Fizično nasilje je naslednja stopnja

psihičnega nasilja. Najpogostejši primeri fizičnega nasilja so klofutanje, brcanje,

udarci z roko, nogo ali predmeti, metanje predmetov v ţrtev, vzvodi na sklepe,

napadi z oroţjem, kot najhujša oblika pa se opredeljuje umor (Kaj je nasilje, 2015).

Meja med psihičnim in fizičnim nasiljem je začrtana tam, kjer se besedi pridruţi še

gesta. Groţnja, ki je podkrepljena z dvignjeno roko, ni več samo psihično , pač pa po

definiciji tudi fizično nasilje. Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile. Usmerjena

je na človekovo telo ali celo samo ţivljenje. Fizične bolečine in posledice, ki jih

nasilneţ tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice pri ţrtvah (Kuhar,

1999).

17

Najpogostejši primeri psihičnega nasilja potekajo na verbalni ravni. Pod to vrsto sodi

grobo kritiziranje človekove osebnosti, ţaljenje, zmerjanje, poniţevanje,

ustrahovanje, groţnje z besedami, ustvarjanje negativnih mnenj o osebi ali skupini

na osnovi stereotipov ipd. (Kaj je nasilje, 2015).

Tekom ţivljenja smo ţrtve psihičnega nasilja vsi, prav tako pa ga tudi povzročamo.

S poseganjem v človekovo spolno integriteto predstavlja spolno nasilje specifično

obliko nasilja. Naša druţba spolnosti pripisuje poseben pomen, omejuje in pogojuje

jo z velikim številom moralnih pravil, zato nasilno poseganje v intimnost veliko bolj

odmeva med ljudmi (Kuhar, 1999).

Najbolj pogosta dejanja, ki jih uvrščamo pod spolno nasilje, so slačenje, otipavanje,

siljenje v masturbiranje, analni, oralni ali vaginalni spolni odnos, opazovanje in

različna namigovanja ter nagovarjanja k različnim dejanjem povezanim s spolnostjo.

Ţrtev je pri vseh teh dejanjih prisiljena oziroma to počne proti lastni volji ali pa se

dejanj ne zaveda oziroma ne razume njihovega pomena (Kaj je nasilje, 2015).

3.2 Agresivnost

Agresivnost je vsak aktivni pristop k okolju in izraţa prvotni pomen besede »aggredi«,

pribliţevati se, pristopiti (Tušak in Tušak, 2003). Izraz agresivnost se uporablja kadar

imamo v mislih trajnostno osebnostno značilnost človeka, za razliko od izraza

agresija, ki označuje trenutno reakcijo (Lamovec in Rojnik, 1978). Agresivnost je

eden najbolj nejasnih in protislovnih pojmov uporabljenih v psihologiji, saj jo različni

avtorji pojmujejo kot instinkt, nagon, izvor energije, čustvo, način prisile, reakcijo

na frustracijo in podobno (Tušak in Tušak, 2003).

O agresivnosti obstaja mnogo definicij, ki se razlikujejo glede na avtorjevo teoretsko

usmeritev in strokovno področje delovanja. Pri pregledu literature lahko opazimo, da

različne definicije najpogosteje opredeljujejo agresivnost kot vsakršno vedenje,

izvedeno z namenom prizadeti predmet, ţival ali drugo osebo proti njeni volji.

Najpogosteje uporabljena definicija pojmuje agresivnost kot vedenjsko značilnost, ki

se kaţe v gospodovalnih, nasilnih, napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim

ljudem (Tušak in Tušak, 2003).

Agresivnost je kakršnakoli oblika vedenja, kateri cilj je prizadeti nekoga drugega, ki

se je takšnemu ravnanju hotel izogniti.

18

Slika 3: Crattyjeva shema smeri agresivnosti (vir: Tušak, 2001)

Čustvo, potreba ali motiv so osnova za agresivno vedenje oziroma tako vedenje

spremljajo. Agresivnost je tudi namen in cilj prizadeti ali raniti neko drugo osebo

oziroma ţivo bitje, kljub temu da se ta ţeli temu izogniti. V tem primeru gre za

izkazovanje moči, ki lahko z uničevalnimi sredstvi resno ogrozi druge (Pačnik, 1989).

Behavioristi opredeljujejo agresivnost najoţje. Dollard in Miller (1939, v Lamovec in

Rojnik, 1978) opredeljujeta agresivnost kot reakcijo, katere cilj je poškodba ţivega

organizma, Buss (1961, v Lamovec in Rojnik, 1978) pa kot dejansko prizadejanje

škode drugemu organizmu.

Slika 4: Frustracijski model agresivnosti po Dollardu in Millerju (vir: Lamovec in Rojnik, 1978)

OSEBANavznoter

v sebe

AGRESIVNOST ->k osebi, ki je

prisotna, vendar ni vzrok frustracije; t. i.

preusmerjena, premeščena sovražnost

AGRESIVNOST ->k osebi, ki je vzrok

frustracije

AGRESIVNOST ->k neživim

predmetom, povezanim s sfrustracijo

katarza

agresivni motiv

agresivna reakcija konflikt -> potiskanje -> premik agresije

vzpodbudne zavore

19

V sklopu tematike raziskovanja imajo praktičen namen predvsem oţje opredelitve

agresivnosti, ampak vseh vrst agresivnosti z njimi ni mogoče zajeti. Definicija, ki

agresivnost zajema najširše se lahko giblje znotraj vseh pojmovanj tega pojava, to pa

nam daje boljši pregled, a nam v konkretnih primerih utegne povzročiti nejasnosti.

Psihodinamični avtorji agresivnost v najširšem smislu opišejo kot vsak aktiven pristop

k okolju. Ti avtorji opozarjajo, da ima tako opredeljen pojem agresivnosti poleg

negativnih tudi pozitivne vidike, ki so povezani s samoohranitvijo in

samopotrjevanjem (Lamovec in Rojnik, 1978).

4 Povezava agresije in nasilja z borilnimi veščinami

Šport bi naj zmanjševal agresivnost, ker nas uči samodiscipline. Iz perspektive

socialnega učenja pa nam lahko šport, predvsem agresivni, predstavlja vir za učenje

agresivnega vedenja (Jarvis, 2006).

Dolgo časa je pod vplivom instinktivističnih pojmovanj prevladovalo mnenje, da šport

predstavlja katarzo. Agresivna energija, ki se stalno nabira v organizmu, se mora

nekje sprostiti. Šport pa omogoča legalizirano sproščanje agresivnosti. Na tak način

naj bi se zmanjšala verjetnost agresivnih dejanj zunaj športne situacije. Če bi ta

trditev drţala, bi bili športniki manj agresivni, agresivnost ob koncu tekme pa bi bila

prav tako manjša kot na začetku, saj je tekma kot odvod energije (Tušak in Tušak,

2003). Avtorja (2003) trdita, da temu ni tako. Če upoštevamo teorijo socialnega

učenja, bi moral rezultat treninga borilnih veščin pokazati povišano raven

agresivnosti. Jarvis (2006) pa pravi, da se v realnosti kaţe ravno obraten odnos in da

ni trdnih dokazov, da udejstvovanje v športu vpliva na agresivnost.

Tušak in Tušak (2003) poudarjata, da ne bi preširoko posploševali trditve o

agresivnosti v zvezi s športom, kajti raziskave kaţejo na razlike med posameznimi

športnimi panogami. Kar pomeni, da se je potrebno osredotočiti na posamezno

športno panogo in zaključke izpeljevati znotraj le te.

Pri borilnih veščinah je to še toliko bolj pomembno, kajti inštruktorji borilnih veščin

se v primerjavi z ostalimi športnimi trenerji razlikujejo v metodah treniranja in po

njihovi filozofiji. Izkušnje kaţejo, da se tudi borilne veščine med seboj precej

razlikujejo v svojih ciljih, namenih, metodah treniranja in filozofskem ozadju.

Nekatere borilne veščine so se usmerile v iskanje tradicije oziroma folklore in

osebnega razvoja. Druge pa v športna tekmovanja in so tako v podobnosti bliţje

športom, predvsem tistim, ki sodijo v skupino neposredne agresivnosti (Jarvis, 2006).

20

Filozofsko ozadje borilnih veščin se običajno navezuje na religijo kulture izvora,

skladno s tem pa se izpostavlja spoštovanje, milost, čast, pravičnost, toleranco,

notranji mir in podobno. To vse nas spominja na azijske borilne veščine, podobnim

vrednotam pa je sledila tudi evropska viteška kultura in druge podobne kulture širom

sveta. Iz tega lahko razberemo, da je potrebno agresivnost v borilnih veščinah

preverjati znotraj posameznih skupin borilnih veščin (tradicionalne, športne,

utilitarne). Prav tako bi lahko razlike iskali celo na niţjih ravneh, kot na primer na

ravni posameznih borilnih šol. Verjetno pa bi lahko opazili razlike ţe med

posameznimi trenerji istih smeri, kakor tudi med učenci zaradi njihove lastne

predstave, kaj borilna veščina, ki jo trenira, predstavlja.

4.1 Agresivnost v borilnih športih

V športu se pojavljata predvsem instrumentalna in relativna agresivnost. O relativni

agresivnosti govorimo takrat, kadar ima nekdo namen škodovati posamezniku ali

skupini. Glavno vodilo relativne agresivnosti je zaznavanje sovraţnika, doţivljanje

besa ter sproščanje napetosti, ki nastaja ob določenih situacijah. Instrumentalna

agresivnost je le sredstvo za doseganje različnih zunanjih ciljev, pri kateri ni

povečane vzburjenosti in čustvene vznemirjenosti, ampak se razvija zaradi ugodnih

zunanjih situacij. Pomembna je predvsem takrat, ko gre za zmagovanje na

tekmovanjih, saj športnik ţeli premagati nasprotnika zaradi zadovoljstva, ki ga občuti

ob premoči nasprotnika in zaradi dobljenih odličij, pohval ter nagrad, pri tem pa

proti nasprotniku ne doţivlja besa. Obstajajo tudi nekateri posamezniki, ki ne morejo

zmagati brez občutka besa in predstave o tem, da je njihov nasprotnik tudi njihov

sovraţnik. Brez omenjenih občutkov bi pri takih posameznikih privedlo do prevelikega

občutka krivde. Zato trenerji v nekaterih primerih otroke spodbujajo na način, da mu

nasprotnika predstavijo kot sovraţnika in v njih spodbudijo občutke besa, da bi otroci

dosegali čim boljši rezultat (Tancig, 1987).

V nadaljevanju bo opisanih nekaj dejavnikov, ki vplivajo na agresivnost v športu.

Eden izmed dejavnikov, ki ima vsekakor velik vpliv, so športnikove osebnostne

lastnosti agresivnosti. Odnos med agresivnostjo in osebnostno strukturo se nekako

začenja z dednimi vplivi in končuje pri vplivih okolja, vzgoje. Biološke dedne osnove

agresivnosti so povezane predvsem z značilnostjo temperamenta. Gre za lastnosti, ki

ţe same po sebi vzbujajo ali zavirajo agresivnost. Sem spada stopnja splošne

aktivnosti, impulzivnost, čustvena stabilnost. Poleg lastnosti temperamenta se z

agresivnostjo povezujejo tudi lastnosti, ki so pod preteţnim vplivom učenja.

Poznavanje teh osebnostnih lastnosti nam pomaga pri napovedovanju tipičnih načinov

21

agresivnega vedenja. Med take osebnostne lastnosti sodijo stopnja neodvisnosti,

zaupanje vase, dominantnost, samokontrola, čustvena uravnoteţenost (Tušak in

Tušak, 2003).

Pomemben dejavnik je tudi spol. Ţe vsakdanje izkušnje pričajo, da so dečki bolj

agresivni od deklet. Razlike v agresivnosti med spoloma pa se kasneje v ţivljenju

samo še povečajo. Avtorji ne zavračajo vloge bioloških dejavnikov medspolnih razlik,

vendar se v zadnjih letih vedno bolj poudarja pomen učenja socialne vloge, vezane

na spol (Tušak in Tušak, 2003).

Tušak in Tušak (2003) sta ostale dejavnike, ki vplivajo na agresivno obnašanje,

razvrstila v dve skupini. Prva skupina dejavnikov so športno-tekmovalni pogoji:

tesnost izida, kraj igranja, rezultat tekmovanja in stopnjo fizičnega kontakta (Tušak

in Tušak, 2003). Mnoge raziskave so potrdile, da medosebni kontakt v igri povečuje

verjetnost agresivnih dejanj. Med športno-tekmovalne pogoje bi lahko šteli tudi

fizično okolje, v katerem tekmovanje poteka. Iz moštvenih športov so poznani

naslednji tekmovalni pogoji, ki vplivajo na agresivnost: gostujoča moštva naredijo

več prekrškov kot domača, kadar moštvo doseţe več točk, so prekrški redkejši (Tušak

in Tušak, 2003).

V drugo skupino dejavnikov sodijo udeleţenci v športu. Mednje uvrščamo soigralce s

svojim sprejemanjem in zavračanjem agresivnosti, trenerje preko ojačevanja

določenega tipa vedenja, gledalce in sredstva mnoţičnega obveščanja (preko

agresivnih športnih vzornikov, ki jih nudijo gledalcem). Sodnik lahko s svojim

kaznovanjem in nekaznovanjem določi stopnjo sprejemljive grobosti ali agresivnosti

tekom tekme (primer: rokomet), še bolj pa na agresivnost vplivajo s krivičnimi

odločitvami. Bolj kot bo krivica frustrirajoča, bolj verjetno bo vodila v agresivnost

(Tušak in Tušak, 2003).

22

Slika 5: Shematični prikaz dejavnikov agresivnosti (vir: Bandura, 1973)

Razlog za raznolikost v agresivnosti je nagrajevanje agresivnih dejanj in tudi

različnost v obravnavanju agresivnih dejanj v posamezni športni panogi. Bryant J.

Cratty (1983, v Tušak in Tušak, 2003) je skušal strniti intenziteto agresivnosti, ki je

regulirana s pravili in značilna za posamezne športne panoge. Športe in intenziteto

je razporedil na pet stopenj. Prva stopnja je neposredna agresivnost, kamor sodijo

športne panoge, v katerih pravila omogočajo ali celo spodbujajo fizična dejanja proti

nasprotniku. Tukaj lahko izpostavimo večino borilnih športov. Na drugi stopnji je

omejena agresivnost, ki se pojavlja v športih, v katerih mora biti športnik agresiven,

a znotraj strogo določenih pravil, ki postavljajo mejo sprejemljive agresivnosti. Kot

na primer nogomet in košarka. Na tretji stopnji je posredna agresivnost. Tukaj gre za

športe, kjer se agresivnost prenaša na nasprotnika tako, da jo ta občuti posredno,

običajno preko ţoge (odbojka, tenis). Četrta stopnja izraţa še manj agresivnosti, saj

je v kategoriji agresivnosti do objektov, kjer igralec agresivno deluje na objekt,

kateri ni v kontaktu z nasprotnikom (golf). Kot zadnjo stopnjo navaja kategorijo kjer

športne panoge ne zahtevajo niti neposredne niti posredne agresivnosti. Dolgotrajna

vadba npr. drsanja na ledu morda zahteva določeno mero agresivnosti, vendar se

agresivnost v teh športih ne more izraziti niti do nasprotnika niti do okolja.

IZVORI AGRESIVNOSTI

VZPODBUJEVALCI AGRESIVNOSTI

OJAČEVALCI AGRESIVNOSTI

Učenje s posnemanjem

Ojačana aktivnost

Biološke osnove

Vplivi vzornikov

- Odstranitev zavor

- Olajšanje agresivnosti

- Vzbujanje agresivnosti

Odvračajoči dražljaji

- Telesni napad

- Besedne grožnje

- Izostanek ojačanja

- Omejevanje

Zunanje spodbude

- Vpliv navodil

- Neustrezna simbolizacija

Zunanje ojačanje

- Materialne nagrade

- Zvišanje socialnega položaja

- Izrazi bolečin, poškodb

- Odstranitev odvračajočega dražljaja

Posredno ojačanje

- Opazovanje nagrajevanja

- Opazovanje kaznovanja

Samoojačanje

- Samokaznovanje

- Samonagrajevanje

- Samoopravičevanje

23

V številnih športih fizično agresivnost spodbujajo do maksimalne moţne mere. Mnoga

pravila iger spodbujajo neposreden stik (boks, rugby ipd.). Športnik pa se mora kljub

vsemu drţati določenih pravil (npr. udarec pod pas je pri boksu prepovedan). Taka

pravila lahko povzročijo pri športniku dokaj velik stres, saj najprej dopuščajo izrazito

veliko agresivnosti, hkrati pa športniku v navalih agresivnosti vendar postavljajo

omejitve (Tušak in Tušak, 2003).

Mnogi športniki po svoji osebnostni strukturi niso agresivni, v tekmovalni situaciji pa

kaţejo veliko agresivnosti. Če trener strokovno in spretno usmerja tekmovalne cilje,

lahko s tem kompenzira individualne značilnosti agresivnosti kot osebnostne lastnosti

posameznika.

Na agresivnost športnika vpliva tudi identifikacija z lastno ekipo. V skupinskih športih

se je pokazalo, da se športniki, ki se močno identificirajo s svojo ekipo, bolj

agresivno obnašajo do nasprotne ekipe (Jarvis, 2006). Wann idr. (2003, v Jarvis,

2006) so v raziskavi pokazali povezavo tudi v reaktivni in namerni agresivnosti. Ciljna

orientacija, ki je del motivacijskega procesa, vpliva na agresivnost tekmovalca tudi

tekom tekme. Tušak in Tušak (2003) menita, da obstajata dva načina definiranja

uspeha, eden je orientiran k sebi in drugi k nalogi. K tem dodajata, da naj bi imel

vrhunski športnik visoko razviti obe ciljni orientaciji. Jarvis (2006) pa v povezavi s

tem meni, da imajo športniki običajno eno izmed ciljnih orientacij močneje izraţeno

in da k nalogi orientirani športniki ocenjujejo svojo uspešnost glede na pretekle

napore in se dobro spopadajo s teţavami. K sebi orientirani športniki pa ocenjujejo

svojo uspešnost v primerjavi z ostalimi tekmovalci. Analize kaţejo, da pri njih

obstaja večja povezava z agresivnostjo, kajti njim je pomemben predvsem končni

rezultat in ne način, kako ga doseţejo.

Od stopnje agresivnosti v športni situaciji pomembno vlogo igrajo še tesnost izida,

kraj igranja, sodniki, gledalci, trener, nagrajevanje zmagovalca, rezultat tekmovanja

in stopnja fizičnega kontakta.

4.1.1 Model agresivnosti v športu

Dolf Zillman (1979, v Tušak in Tušak, 2003) je iz splošnega modela agresivnosti

izpeljal model agresivnosti v športu. Dinamika agresivne reakcije se ujema ne glede

na to, ali je situacija splošna ali športna. Avtor trdi, da je agresivnost emocionalno

aktivacijska, prav tako pa tudi konceptualna reakcija na variirajoče stopnje

vzdraţenja, ki ga doţivlja posameznik.

24

Zillmannov model agresivnosti v športu sestavlja dispozicijska komponenta, ki

predstavlja človekove prirojene reakcijske tendence. Druga komponenta je

ekscitatorna, ki vsebuje reakcije vzburjenja in pripravlja posameznika na določeno

motorično aktivnost. Zadnja pa je izkustvena komponenta emocionalnega vedenja, ki

vsebuje oceno emocionalne reakcije kot posledico ekscitacije. Bistvo občutka

sovraţnosti oziroma agresivnosti je v draţljaju, ki povzroči vzburjenost oziroma

aktivacijo. Ta s pomočjo avtomatičnih nevrobioloških funkcij sporoči telesu, kako naj

motorično reagira (beg ali boj). Draţljaj, ki povzroči spremembe v aktivaciji, je lahko

verbalno poniţevanje, bolečina ali daljše stresne situacije. Kako močne bodo te

spremembe, je odvisno od ekscitatorne komponente, ki predstavlja kapaciteto

športnikovega odziva in od vpliva socialnih spremenljivk, ki jih Zillmann zdruţuje v

štiri nivoje: splošna kulturna orientacija, v kateri se športno tekmovanje odvija,

socialne vrednote športnikove druţine, športna subkultura, v kateri se odvijajo

tekmovanja in posebni socialni pogoji, ki vplivajo na tekmovanje na določen dan.

Povišan nivo aktivacije še ne pomeni nujno agresivne akcije. Tretja, izkustvena

komponenta emocionalnega vedenja, kontrolira preproste in osnovne naučene odzive

posameznika na drugo komponento. V tem koraku športnik interpretira vsote

socialnih spremenljivk, notranje aktivacije, posledice agresivne in neagresivne

reakcije (Tušak in Tušak, 2003).

4.2 Merjenje agresivnosti

LeUnes in Nation (2002) ocenjujeta agresivnost na šest načinov. Prvi način je ocena

agresivnosti z opazovanjem v naravni situaciji, na primer na tekmi. Drugi način nam

omogočajo raziskave z manipuliranjem spremenljivk agresivnosti v laboratorijskih

pogojih. Tretji način je s pomočjo arhivske analize, pri katerih zbiramo podatke, kot

so statistike kriminalnih dejanj, policijska poročila in podobno. Eden izmed načinov

je tudi anketiranje, pri katerem osebe same razkrivajo uporabo agresivnosti. Peti

način merjenja agresivnosti je projekcijski test osebnosti med katere sodijo

Rorschachovi testi in TAT (Thematic Apperception Test). Zadnji način merjenja so

objektivni testi osebnosti, pri katerih se uporablja serija vprašanj z vsiljenimi

odgovori, z namenom oceniti osebnost reševalca. Primeri takih testov so Buss

Durkeejev vprašalnik agresivnosti, Buss & Perry vprašalnik agresivnosti; bolj športno

usmerjeni testi pa so SCATS (Scale of Children's Action Tendencies in Sports) in BAAGI

(Bredemeier Athletic Aggression Inventory).

25

Tušak in Tušak (2003) sta mnenja, da se v športu uporabljajo meritve agresivnosti

predvsem kot osebnostne poteze z enim od vprašalnikov agresivnosti, ali pa preko

izzivanja oziroma opazovanja vedenja v laboratoriju ali na terenu. Prednost

vprašalnikov je v tem, da je samoporočanje anketirancev hitro in omogoča vpogled v

odnose, misli in percepcije športnikov o agresivnosti (Gee, 2011).

Kombinacije opazovanja, projekcijskih preizkušenj in objektivnih testov so običajno

najuspešnejši način evalvacije. V mislih je potrebno imeti pomembnost trenerjevega

opazovanja, kajti on je tisti, ki dela s športnikom in na ta način najlaţje ter najbolje

opazi značilnosti športnikovega vedenja (Tušak in Tušak, 2003).

4.3 Obvladanje agresivnosti

Tušak in Tušak (2003) menita, da imajo pomembno vlogo pri kontroli agresivnosti

predvsem starši in trener ob sodelovanju s psihologom. LeUnes in Nation (2002) pa

navajata, da na zmanjšanje agresivnosti vpliva širši krog ljudi. Klubi in zveze lahko

vplivajo z nadzorom ter kaznovanjem neprimernega obnašanja trenerjev in

športnikov. Mediji naj ne poveličujejo agresivnih atletov, do agresivnosti se morajo

opredeliti negativno ter ne smejo spodbujati nasilja med ekipami. Sodniki lahko

pripomorejo s pravičnim sojenjem, trenerji naj spodbujajo prosocialno vedenje pri

športnikih, slednji pa so odgovorni, da nadzorujejo svojo agresivnost.

Tušak in Tušak (2003) predlagata več moţnosti, s pomočjo katerih lahko trenerji ter

športniki uravnavajo in preprečujejo pretirano agresivnost v športu. Trenerjem

priporočata naj vnaprej analizirajo pogoje, ki lahko izzovejo sovraţnost, saj tako

laţje pripravijo športnike na neagresivne moţnosti reduciranja napetosti agresivnih

počutij. Pripravijo naj jih na nasprotnikove ţaljivke in naj jim pomagajo razumeti, da

so agresivne reakcije običajno nekoristne. Vloga trenerjev je tudi preprečevanje

formiranja preveč agresivnih navad, tako da izpostavljajo njihove nekoristnosti in

poudarjajo pozitivne rešitve. Športnike je pomembno naučiti izraţanja neposredne, a

ustrezne agresivnosti v skladu s pravili in humanostjo športa. Ugodni ukrepi so tudi

uporaba relaksacijskih tehnik, srečanje športnikov s psihologom pred tekmo, včasih

pomagajo tudi stiki pred tekmovanjem in osebna poznanstva z nasprotniki. Ob

frustraciji zaradi poraza je pomembno ugotoviti prave vzroke zanj. Na obvladanje

agresivnosti vpliva tudi dobra športna forma, zaradi česar športniki laţje prenašajo

emocionalne pritiske. O problemih agresivnosti se je potrebno pogovoriti s starši, saj

so oni tisti, ki športnike vzgajajo.

26

Kontroliranje agresivnosti je pomemben dejavnik napredovanja tako v športih, kjer

se fizični stik nagrajuje, kot tudi pri tistih, kjer se agresivnost izraţa preko dotika z

ţogo ali kako drugače na drug del okolja (Tušak in Tušak, 2003).

4.4 Slaba stran borilnih veščin

Za borilne veščine so značilne nevarne tehnike, kar pa v veliki meri vpliva na mnenje

širše javnosti. Ljudje se sprašujejo ali je moralno sprejemljivo, da borca stopita v

ring ali kletko z jasnim namenom, da poškodujeta drug drugega s ciljem, da eden

zmaga (Gauthier, 2009). Slab vpliv na borilne veščine imajo mediji, ki pritiskajo na

športnike in trenerje, da morajo biti borbe atraktivne za gledalce. Borec je zato

mnenja, da mora zmagati za vsako ceno in si zato pomaga z dopingom. Tovrstni način

borbe se lahko velikokrat konča tragično.

V policijskih kartotekah se velikokrat opazi nekatere udeleţence borilnih veščin, ki so

zabeleţeni kot storilci kaznivih dejanj. Navadno se takšni borci udeleţujejo

tekmovanj, ki nimajo ustrezne licence za organizacijo (skrite, nekontrolirane borbe)

(Gauthier, 2009).

4.4.1 Poškodbe v borilnih veščinah

Tako kot pri ostalih športih tudi pri borilnih veščinah ne gre brez poškodb. Večina

poškodb pri borilnih veščinah nastaja v času borb in drugih teţjih vaj, ki so značilne

za kontaktne športe. Borilne veščine so drugače varna disciplina in treniranje s

klasičnim oroţjem je varneje od borb s praznimi pestmi, ker gre za samostojne gibe,

ki nas spominjajo na nekakšen ples (Statistika poškodb pri borilnih veščinah, b.l.).

Najpogostejši vzrok poškodb pri borilnih veščinah je udarec z nogo. Četrtina vseh

poškodb je nastala prav z uporabo te tehnike. Poškodbe, ki nastanejo kot posledica

udarca z nogo so poškodbe noţnih prstov, noţnega členka in kolena. Velikokrat pa

nastanejo poškodbe tudi pri skakanju, spodrsljajih, padcih in vzvodih (Statistika

poškodb pri borilnih veščinah, b.l.).

Zazryn, Finch in McCrory (2003, v Gauthier, 2009) so raziskovali najbolj pogoste

poškodbe pri profesionalnih kickbokserjih v Avstraliji. Raziskave so pokazale, da so

najpogostejše poškodbe bile poškodbe glave, vratu ali obraza, ki so znašale kar 52,9

odstotka vseh zabeleţenih poškodb. Temu so sledile poškodbe spodnjih okončin z

39,8 odstotka. Najpogostejše posamezne poškodbe pa so bile poškodbe goleni (23,3

odstotka) in poškodbe obraza (19,4 odstotka). Iz posameznih poškodb je razvidno, da

je glavna tarča v kickboksu glava, kot orodje pa veliko uporabljajo noge, natančneje

goleni.

27

4.5 Nasprotniki borilnih veščin

Nekateri ljudje so mnenja, da bi bilo treba prepovedati tekmovanja v borilnih

veščinah oziroma borilne veščine nasploh (Gauthier, 2009: 75). »Veliko ljudi trdi, da

aktivna vadba borilnih veščin stopnjuje agresijo in nasilje pri ljudeh, ki se

udeleţujejo take vadbe.« (Zupančič, 1996: 106)

Gauthier (2009) je nasprotnike borilnih veščin razdelil v tri skupine:

V prvo skupino je umestil ljudi, ki so mnenja, da je to moralno sporno in da je

treba prepovedati vsako športno dejavnost, ki omogoča nasilno ali agresivno

vedenje.

V drugo skupino je postavil ljudi, ki menijo, da bodo borilne veščine, ki so

nasilne in ne vsebujejo veliko pravil, pripeljale udeleţence teh vrst borilnih

veščin do tega, da bodo agresivni in nasilni tudi v socialnem ţivljenju. Ta

skupina je mnenja, da se pravila pri borilnih veščinah veţejo tudi na pravila v

socialnem ţivljenju oziroma premikajo mejo skrajnosti in sprejemljivosti

nasilja oziroma agresivnosti.

V tretjo skupino nasprotnikov borilnih veščin pa je uvrstil ljudi, katere skrbi

predvsem zdravstveni vidik vadbe borilnih veščin. Ti so mnenja, da različne

tehnike ter udarci v glavo in telo lahko pripeljejo do ţivljenjsko ogroţajočih

poškodb.

4.6 Vpliv borilnih veščin na agresivno vedenje in nasilje

Razlike v izkušnjah vadečih med različnimi borilnimi veščinami so logične in

pričakovane, vendar dokončnih dokazov študije še niso uspele podati. Razlog je

omejeno število primerjalnih študij, katere kaţejo nasprotujoče si ugotovitve celo

znotraj enakih borilnih veščin. Kljub nezadostnim dokazom za podprtje, lahko

podamo nekaj študij, ki so take primerjave opravile (Theeboom, De Knop in

Vertongen, 2010).

Mroczkowska, Kownacka in Obminski (2008) so z raziskavami, ki so pokazale razlike v

agresivnosti med različnimi borilnimi veščinami, izpostavili študijo indikatorjev

socialne agresivnosti pri tekmovalcih v borilnih športih. Z Buss Durkeejevim

vprašalnikom so anketirali tekmovalce v judu, rokoborbi in tradicionalnem karateju.

V primerjavi so tradicionalni karateisti dosegli najniţje rezultate v skupnem seštevku

indikatorjev, sledijo judoisti in nato rokoborci. Statistično značilno je bila manjša le

fizična agresivnost karateistov v primerjavi z judoisti ali rokoborci. Avtorji dobljene

28

rezultate pripisujejo razlikam v kontaktu, saj tradicionalni karate v borbah kontakt

prepoveduje oziroma ga sankcionira, v nasprotju z rokoborbo in judom, kjer je nujno

potreben.

Nosanchuk in MacNeil (1989) sta v svoji raziskavi preverjala razlike v agresivnosti,

skušala pa sta tudi poiskati moţne vzroke agresivnosti. Ugotovila sta, da vadeči v

tradicionalnih stilih dosegajo niţje stopnje agresivnosti kot tisti v modernih stilih.

Rezultati se ujemajo s predhodnimi raziskavami, ki so ugotovile, da so moderne

borilne veščine povezane s povečano agresivnostjo in da jo tradicionalne borilne

veščine zniţujejo (Nosanchuk, 1981, Trulson, 1986, v Nosanchuk in MacNeil, 1989).

Ţivin idr. (2001) so preučevali vpliv vadbe tradicionalne vzhodnjaške borilne veščine

(Koga Ha Kosho Sorei Ryu Kempo) na mlade s tveganjem za prestopništvo. Preverjali

so štirinajst spremenljivk, vključno s šestimi, za katere je jasna povezava s

prestopništvom in nasiljem: impulzivnost, nezadovoljstvo s samim seboj, teţave s

pozornostjo, upiranje pravilom in stopnjevanje teţav z avtoritetami. Raziskava je

jasno pokazala vzorec izboljšanja v njihovem obnašanju in se ujema z drugimi

podobnimi raziskavami.

Na področju psihologije in borilnih veščin je bilo narejenih ţe kar nekaj raziskav in če

jih zdruţimo v nekaj preglednih člankov, nam kar najbolje prikaţejo realno stanje.

Pregled podatkovnih virov in baz v različnih člankih razkrije malo takih, ki povzemajo

raziskave na področju psihologije in borilnih veščin.

Willy (1994) je na področju azijskih borilnih športov analiziral raziskave, a njegov

pogled na področju psihologije je nekoliko površen. Podaja le nekaj raziskav na temo

tekmovalne anksioznosti, osebnostnih lastnosti in razpoloţenja. Iz predstavljenih

raziskav o agresivnosti so zanimivi izsledki, da taekwondo tekmovalci in tekmovalke

kaţejo večji odstotek depresije ter agresivnosti v testu POMS (profile of mood states)

kot rekreativci in rekreativke.

Borci azijskih borilnih veščin kaţejo unikaten osebnostni profil v primerjavi z drugimi

skupinami športnikov (rokoborci, atleti in igralci nogometa) in ni opaziti, da bi bili

bolj ali manj agresivni od povprečne osebe. Prav tako v azijskih borilnih veščinah

borci začetniki ne kaţejo nenavadnih profilov osebnosti, vseeno pa se kaţe vpliv

osebnosti pri odločanju za trde ali mehke stile borilnih veščin (Cox, 1993).

29

Raziskave so prepoznale zanimive osebnostne razlike v tradicionalnih azijskih borilnih

veščinah. Črni pasovi (mojstri) so se izkazali kot manj agresivni in anksiozni v

primerjavi z začetniki ali borilci na vmesni stopnji. Mojstri so prav tako bolj

samozavestni, imajo boljšo samopodobo ter so bolj socialno zavedni. Borci na vmesni

stopnji pa so se izkazali bolj agresivni kot začetniki ali mojstri (Cox, 1993). Glede

osebnostnega profila znotraj podskupine tradicionalnih azijskih borilnih veščin

verjetno obstajajo velike razlike v kakovosti vodenja, tako na tehničnih kot na

filozofskih področjih (Cox, 1993).

Študije dokazujejo negativne povezave med časom treniranja ali stopnjo izkušenosti

in agresivnostjo. Vzrokov za pozitivne psihosocialne spremembe še ni mogoče

določiti, čeprav jih je večina študij potrdila. Del ugodnih psiholoških vplivov vadbe

borilnih veščin lahko pripišemo telesni aktivnosti, za katero je znano, da ima

pozitivne vplive. Vendar študije kaţejo, da so vplivi borilnih veščin večji po jakosti in

številčnosti v primerjavi z drugimi telesnimi aktivnostmi. Predvideni vzroki so

elementi, ki niso povezani s telesno dejavnostjo. Gre za teţavnost predvidevanja, ali

bo trening neke borilne veščine spodbudil pozitivne psihosocialne spremembe, in

sicer zaradi razlik, ki se kaţejo med tradicionalnimi in modernimi borilnimi veščinami

ter nepoznavanja dejavnikov, ki jih sproţajo (Binder, 1999).

Vertonghen in Theeboom (2010) sta se osredotočila na raziskave, ki zajemajo drugo

polovico devetdesetih let. Usmerila sta se predvsem na mlade in zajela vse borilne

veščine tako, da se nista usmerila zgolj na vzhodnjaške. Na področju osebnosti

menita, da ima vadba borilnih veščin pozitiven vpliv na osebnostni profil mladih, s

čimer potrjujeta ugotovitve predhodnih študij. Starejše študije so imele predvsem

presečno zasnovo. Pokazale so, da je daljši trening povezan z niţjimi vrednostmi

agresivnosti. Prav tako novejše študije, ki so v večji meri longitudinalno zasnovane,

potrjujejo niţje rezultate v sovraţnosti in agresiji ob zaključnem merjenju.

Povzameta tudi, da večina študij kaţe pozitivne rezultate tako v splošni populaciji

kot specifično pri odraslih ali adolescentih. Kljub temu pa poudarjata, da ugotovitve

niso vedno povsem konsistentne med seboj.

30

4.6.1 Pozitiven vpliv borilnih veščin na agresivno vedenje

Pred leti so v ZDA naredili raziskavo o vplivu borilnih veščin na vedenje in agresivnost

mladih. Da so lahko pridobili zadostno število mladoletnikov, ki so imeli teţave z

agresivnostjo in nasilnim vedenjem, so zaprosili učitelje v šoli, da izpolnijo obrazec o

vedenju vsakega učenca posebej. S pomočjo tega obrazca so izločili učence, ki so bili

slabo ocenjeni ter jih ne glede na njihov primarni razred razdelili v dve skupini.

Razmerje v skupinah je bilo pribliţno enako, razlika med njimi pa je bila, da so

učenci A skupine v prvem semestru obiskovali tečaj borilnih veščin. Učenci v skupini

B so obiskovali tečaj borilnih veščin v drugem semestru. Borilna veščina je bila Koga

Ha Kosho Shorei Ryu Kempo, prvotno je bila namenjena za ţivljenjsko poučevanje

budističnih menihov, ki temelji na nenasilni samoobrambi ter spoštovanju vseh ţivih

bitij. Po prvem semestru so učitelji oddali poročilo obeh skupin. Učenci iz A skupine

so se izboljšali na vseh področjih, predvsem pa na področju agresivnosti in nasilnega

vedenja. Učitelji so poročali, da so bolj zadovoljni z delom v šoli in da so nasploh

bolj srečni. V času celotne raziskave je bilo izključenih šest učencev in vsi so

prihajali iz B skupine. Rezultati raziskave so pokazali, da se je z obiskom tečaja

borilnih veščin občutno zmanjšalo nasilno in agresivno vedenje pri prej teţavnih

učencih (Ţivin et al., 2001).

Večina otrok, mladostnikov je bila po vadbi borilnih veščin bolj samozavestna in manj

agresivna. Razlog za treniranje dotičnih borilnih veščin je največkrat tudi ta, da se

bodo lahko branili pred trpinčenjem sovrstnikov. Pri konfliktih, ki so bili sila redki, je

bila uporaba fizične sile zadnje dejanje. Konflikte so reševali zgolj s pogovorom.

Nosanchuk je v eni izmed svojih študiji dokazal, da japonska borilna veščina karate

nima vpliva na agresivno vedenje. V neki drugi študiji pa je dokazal, da tradicionalno

poučevane borilne veščine bolje vplivajo na zmanjšanje agresivnosti kot moderne

borilne veščine. Izpostavil je tri elemente za laţje razumevanju teh rezultatov. Prvi

element, ki ima zelo pomembno vlogo je trener oziroma učitelj borilnih veščin kot

nekdo, ki goji zaupanje v svoje učence. Drugi element je etnično ozadje borilne

veščine in celotna filozofija pri izvajanju določene tradicionalne vadbe. Kot tretji

element je postavil brezkontaktno vadbo oziroma kate, kjer je poudarek na tehnični

izvedbi (Nosanchuk in MacNeil, 1989).

Leta 1970 so v raziskavi odkrili, da so tisti, kateri so trenirali oziroma trenirajo judo,

bolj sproščeni in sočutni oziroma toplosrčni.

31

4.7 Prednosti borilnih veščin

Borilne veščine nas naučijo, da se osredotočimo na svoje telo in svoja dejanja,

medtem, ko se izogibamo motnjam okolja. Prav tako nam pomagajo, da se naučimo

nadzorovati svoja čustva in impulze, kar zahteva veliko discipline in leta treninga.

Pomaga predvsem tistim, ki imajo teţave z jezo in agresivnostjo. Pri treningu borilnih

veščin imajo odlično priloţnost, da se spopadejo s svojo jezo in agresivnostjo in jo

kanalizirajo ter se z njo spoprimejo, spopadejo preko filozofije izbranega borilnega

športa (Spasojevič, 2015).

Zupančič (1996) je preučeval mehke borilne veščine in jih razdelil v tri skupine. Prva

skupina teh borilnih veščin je, da zavzamejo celoten stil ţivljenja in da se človek

prilagodi tej veščini ter ţivi po njenih načelih. Takšen način ţivljenja se zavzema za

mir in soţitje z naravo ter telesom, pripravlja udeleţence na fizične napore, vsebuje

veščino notranje samokontrole in predvsem temelji na spoštovanju do samega sebe

kakor tudi vsega okoli nas. Kot drugo skupino navaja etnično ozadje posamezne

borilne veščine, ki naj bi temeljila na nenasilni komunikaciji in nenapadalnosti. V

ospredju naj ne bi bila zmaga in tekmovalnost, ampak spoznavanje samega sebe in

iskanje notranjega miru. Tretja skupina pa izhaja iz obeh omenjenih, in sicer gre za

dolţino in trajanje učenja. Proces učenja nikoli ni končan, kajti vedno si lahko še bolj

izpopolnimo in utrdimo kakovost ţivljenja.

Dandanes ima veliko ljudi, predvsem mladostnikov, teţave z jezo in predvsem

sproščanjem le-te. Ne znajo je sprostiti, zato se drastično povečuje nasilje med

mladimi, saj mora jeza slej ko prej priti na površje. Prav zato so borilni športi

odlična izbira, saj posamezniku ponujajo ventil za sprostitev jeze ter hkrati naučijo

to jezo kanalizirati in jo uporabiti kot nekaj koristnega (Spasojevič, 2015).

Sproščanje vse svoje agresije v boksarsko vrečo ali nasprotnika lahko pomaga

razbremeniti nekaj stresa, vendar to ni edini način, prek katerega borilne veščine

pomagajo zmanjšati stres in povečati sproščenost. Borilne veščine učijo, da je treba

izpolniti eno nalogo v celoti in se nato premakniti na naslednjo, namesto da vse, kar

je na razpolago, storimo naenkrat (Spasojevič, 2015).

Borilne veščine pripravijo človeka na ţivljenje, v katerem mora premagovati

vsakodnevne fizične in psihične napore. Ljudje, ki se redno udeleţujejo vadbe

borilnih veščin, so bolj nagnjeni k obvladovanju samega sebe v konfliktnih situacijah,

prav tako so bolj notranje stabilni, kar se vidi pri kakovosti medsebojne

komunikacije, saj se počutijo manj ogroţene in so tako bolj sproščeni (Zupančič,

1996).

32

5 Opis uporabljene metode, vprašalnika in vzorca

Empirični del diplomskega dela temelji na neeksperimentalnem raziskovanju.

Podatke smo zbirali s pomočjo Buss in Peryjevega vprašalnika agresivnosti (1992).

Raziskava je zajela skupino posameznikov, ki se z borilnimi veščinami ne ukvarjajo in

tiste, ki se ukvarjajo s tradicionalnimi borilnimi veščinami (JUDO) ter skupino, ki se

ukvarja z mlajšo borilno veščino (MMA). Zbiranje podatkov je bilo izvedeno s pomočjo

vprašalnika, podatki pa so bili analizirani s pomočjo programa SPSS. Izvedena je bila

deskriptivna analiza in analiza variance, s katero smo primerjali faktorje

agresivnosti.

5.1 Namen in cilji raziskave

Namen raziskave je analizirati povezavo med borilnimi veščinami in izraţeno

agresivnostjo, ter ugotoviti, katera skupina posameznikov je bolj fizično nasilna,

katera uporablja več verbalnega nasilja in tudi kateri so bolj sovraţni ter bolj jezni.

Cilj raziskave je ugotoviti, kateri posamezniki so bolj agresivni — nešportniki ali

športniki, ter ali zaradi treniranja borilnih veščin posamezniki postanejo še bolj

agresivni ali pa trening na njih vpliva pozitivno.

5.2 Hipoteze

V raziskavo na temo povezave agresije, nasilja in borilnih veščin juda ter MMA smo

vključili kvantitativno raziskovalno metodo, kjer smo kot pripomoček uporabili

anketni vprašalnik. S to metodo smo preverjali naslednje hipoteze:

Prva hipoteza: »Posamezniki, ki trenirajo borilne veščine dalj časa, so manj agresivni

kot začetniki«.

Druga hipoteza: »Posamezniki, ki ne trenirajo borilnih veščin, pogosteje uporabljajo

verbalno nasilje kot tisti, ki trenirajo borilne veščine«.

Tretja hipoteza: »Pri MMA treningu lahko zaznamo večjo stopnjo agresivnosti kot pri

judoistih«.

33

5.3 Opis vprašalnika

Vprašalnik je bil zasnovan po Buss in Perryjevem vprašalniku agresivnosti (1992), ki je

vseboval 29 trditev. Vsaka trditev je bila označena s svojo obliko agresivnosti in

petstopenjsko lestvico ocenjevanja, pri čemer je 1 pomenila zelo neznačilno, 5 pa

zelo značilno za anketiranega. 9 trditev se je nanašalo na fizično nasilje, 5 trditev na

verbalno nasilje, 7 trditev na jezo in 8 na sovraţnost. Vprašalnik smo v celoti prevedli

in dodali vprašanja po starosti, spolu ter moţnem treniranju borilnih veščin ali

kakšnega drugega športa.

Vsi vprašalniki so bili anonimni, o čemer so bili anketiranci tudi obveščeni. Vse

anketne vprašalnike smo ročno pregledali in jih razdelili po zaporednih številkah ter

jih obdelali.

5.4 Način izbire anketirancev

Naša ciljna populacija, med katero je bil razdeljen vprašalnik, so bili udeleţenci

vadbe MMA, juda in študentje Fakultete za varnostne vede.

Dovoljenje za anketiranje smo pridobili od trenerjev klubov. Po dogovoru s trenerji

smo ankete razdelili osebno v judo klubu Sankaku Celje in klubu borilnih veščin Sensu

MMA Celje. Prav tako smo ankete razdelili tudi študentom Fakultete za varnostne

vede.

5.5 Opis vzorca

Od omenjenih klubov in anketiranih študentov smo skupno dobili 42 izpolnjenih

anketnih vprašalnikov, katere smo vključili v raziskavo. 15 anket so izpolnili

udeleţenci vadbe juda v klubu Sankaku Celje, 7 anket udeleţenci vadbe MMA v Sensu

MMA Celje in 20 anket študentje Fakultete za varnostne vede. 36 anketnih

vprašalnikov so izpolnile osebe moškega spola, kar predstavlja 86 % vseh anketiranih.

Šest anketnih vprašalnikov pa so izpolnile osebe ţenskega spola oziroma 14 % vseh

anketiranih.

Starost oseb, ki so izpolnjevale anketne vprašalnike, je bila različna. 17 oseb je bilo

starih med 14 in 18 let (40,5 % vseh anketiranih), 4 osebe od 18 do 21 let (9,6 % vseh

anketiranih), 19 oseb od 21 do 25 let (45,6 % vseh anketiranih) in 2 osebi stari 25 let

ali več (4,3 % vseh anketiranih). Večina anketirancev je bila torej stara med 14 in 25

let, saj je njihov deleţ 95,7 %.

34

Anketirance smo povprašali, koliko časa se udeleţujejo vadbe borilnih veščin. 15

anketirancev Fakultete za varnostne vede se ne udeleţuje vadbe borilnih veščin, kar

znaša 35 % vseh anketirancev. 4 osebe se udeleţujejo vadbe borilnih veščin od 0 do 1

leta, njihov deleţ znaša 9,6 % vseh anketiranih. Od 2 do 3 leta se udeleţujeta te

vadbe 2 osebi oziroma 4,8 % vseh anketiranih. Od 4 do 5 let se vadbe udeleţujeta 2

osebi oziroma 4,8 % vseh anketiranih. Od 6 do 8 let se vadbe udeleţuje 6 oseb

oziroma 13,2 % vseh anketirancev. Največji deleţ pa predstavljajo izkušene osebe,

katere trenirajo 8 let ali več. Teh je 14 oziroma 32,6 % vseh anketiranih.

Anketirance smo prav tako vprašali, ali morda redno trenirajo še kakšen drug šport.

Na to vprašanje je 97, 6 % vseh anketirancev odgovorilo negativno. En sam

anketiranec se redno udeleţuje tudi treninga košarke, kar znaša 2,4 % vseh

anketirancev.

6 Predstavitev in interpretacija rezultatov

Na osnovi vseh 42 izpolnjenih vprašalnikov smo ocenjevali tudi stopnjo in obliko

agresivnosti, ki nam je pomagala pri analizi. Pri tem nam je pomagalo 29 trditev iz

Buss in Perryjevega vprašalnika, ki so bile vključene v naš vprašalnik. Anketiranci so

pri odgovorih uporabljali petstopenjsko lestvico, pri čemer 1 pomeni, da je neka

trditev zelo neznačilna za osebo, 5 pa, da je trditev zelo značilna za osebo. S

pomočjo tega smo določili stopnjo in obliko agresivnosti, in sicer osebe, ki so se pri

določenih trditvah z odgovori nagibale k 5, smo spoznali kot bolj agresivne. Osebe, ki

pa so se z odgovori na trditve nagibale k 1, smo spoznali za manj agresivne. Za laţje

razvrščanje vprašalnikov smo si pomagali z Buss in Perryjevim točkovanjem različnih

oblik agresivnosti. Vsaka trditev je bila določena z eno izmed oblik agresivnosti (jeza,

sovraţnost, verbalno nasilje ali fizično nasilje).

Za laţjo predstavo smo v spodnji tabeli izračunali povprečje za vsako skupino in

vsako trditev posebej.

35

Tabela 1: Povprečje odgovorov za posamezno trditev

TRDITVE JUDO MMA

Študentje Fakultete za

varnostne vede

Oblike agresivnosti

Aritmetična sredina

Aritmetična sredina

Aritmetična sredina

Nekateri moji prijatelji menijo,da sem hitre

jeze/vročekrven. 1,7 2,4 2,7 J

Če morem braniti svoje pravice, se bom zatekel k

nasilju. 2 2,3 1,9 FN

Ko so ljudje izjemno prijazni do mene, se vprašam, kaj ţelijo.

2,5 2,9 3,9 S

Ko se ne strinjam s svojimi prijatelji, jim to odkrito

povem. 3,7 4,1 4,3 VN

V navalu jeze sem razbil stvari.

2 2,4 1,7 FN

Če se kdo ne strinja z mano, ne morem, da se ne

bi spustil v prepir. 1,6 1,9 1,9 VN

Sprašujem se, zakaj se včasih tako kislo drţim.

2,1 1,9 2,7 S

Vsake toliko časa me prevzame nekontrolirana nuja, da nekoga udarim.

1,7 1,9 1,4 FN

Sem mirna oseba. 4,1 3,3 4,1 J*

Sem sumničav do prekomerno prijaznih

tujcev. 2,7 2,3 3,1 S

Grozil sem ljudem, ki jih poznam.

1,6 1,3 1,1 FN

Hitro vzkipim, ampak se hitro umirim.

2,7 2,7 2,5 J

Lahko koga udarim, če sem izpostavljen določeni meri

provokacij. 2,6 3,1 1,9 FN

Ko me nekdo razdraţi, mu povem, kaj si mislim o

njem. 3,2 4 3,3 VN

Včasih me razjeda ljubosumje.

2,5 2,9 2,6 S

Ne vidim dobrega razloga, da bi kadarkoli koga udaril.

3 3,4 3,4 FN*

Včasih se mi zdi, da sem v ţivljenju ˝potegnil

kratko˝. 2,9 3 1,8 S

Teţko nadziram svojo jezo. 1,9 2 2,2 J

Ko sem obupan, sem razdraţen.

2,1 2 3,1 J

Včasih se mi zdi, kot da se mi ljudje smejijo za

hrbtom. 2,6 2,1 2,8 S

Z drugimi osebami se 2,1 2,9 2,5 VN

36

pogosto ne strinjam.

Če me kdo udari, udarim nazaj.

3,5 4,1 3,4 FN

Včasih se počutim kot tempirana bomba.

2 2,4 2,3 J

Izgleda, da gre drugim vedno vse kot po maslu.

2,5 2,3 3,3 S

Nekateri so me tako sprovocirali, da smo fizično

obračunali. 2,1 1,9 1,5 FN

Vem, da ˝prijatelj˝ govori za mojim hrbtom.

1,7 1,7 1,6 S

Moji prijatelji pravijo, da sem nekoliko konflikten.

2,5 2,4 1,7 VN

Včasih se brez razloga odzovem na zelo agresiven

način. 2,3 1,3 1,8 J

Zapletam se v pretepe malo več kot povprečna

oseba. 1,8 1,3 1,4 FN

* J — znak za jezo, FN — znak za fizično nasilje, VN — znak za verbalno nasilje, S — znak za

sovraţnost

Zgornja tabela prikazuje trditve iz vprašalnika in obliko agresije. Pri vsaki skupini

anketiranih smo izračunali povprečje za vsako trditev posebej, torej h kateri številki

na lestvici so se anketirani najbolj nagibali.

Nato smo vsak vprašalnik posebej pregledali in izračunali, katera oblika agresivnosti

za anketiranega najbolj izstopa. Anketirane smo glede na dobljene rezultate ločili po

skupinah ter izračunali, kakšen odstotek predstavljajo vse štiri oblike agresivnosti

glede na določeno skupino anketiranih.

Tabela 2: Odstotek anketiranih glede na obliko agresivnosti

OBLIKE

AGRESIVNOSTI

JUDO

MMA

ŠTUDENTJE

FAKULTETE ZA

VARNOSTNE VEDE

Verbalno nasilje 33 % 71 % 55 %

Fizično nasilje 27 % / 5 %

Sovražnost 33 % 29 % 30 %

Jeza 7 % / 10 %

Skupaj 100 % 100 % 100 %

Pri preverjanju prve hipoteze smo izbrali vse anketirane, ki trenirajo borilne veščine

ter jih razvrstili glede na leta treniranja. Za preverjanje druge hipoteze je bilo

potrebno razvrstiti anketirane glede na udeleţence in neudeleţence treninga borilnih

37

veščin, prav tako pa smo izločili anketirane, ki niso bili verbalno nasilni in sovraţni.

Pri preverjanju tretje hipoteze pa smo izločili vse tiste, ki ne trenirajo juda in MMA

ter na osnovi rezultatov vsakega anketiranega ugotavljali, kateri so bolj agresivni.

6.1 Vpliv časa treniranja borilnih veščin glede na stopnjo agresivnosti

Prva hipoteza, ki smo jo preverjali, se je glasila: »Posamezniki, ki trenirajo borilne

veščine dalj časa, so manj agresivni kot začetniki«.

Za preverjanje prve hipoteze smo postavili vprašanja, na katera so anketiranci

odgovarjali z obkroţanjem številk od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni »zelo neznačilno za

mene« in 5 »zelo značilno za mene«. Upoštevali smo lahko 27 anket, saj se preostalih

15 anketirancev ne udeleţuje vadbe borilnih veščin.

Tabela 3: Anketirane osebe glede na leta treniranja in izraţeno agresivnostjo

Št.

anketiranih

Št. oseb ki so vzkipljive,

razdraţljive — bolj

agresivne

Št. oseb ki niso vzkipljive,

razdraţljive — niso agresivne

Osebe, ki

trenirajo od 0 do

5 let

9 6 (66,6 %) 3 (33,3 %)

Osebe, ki

trenirajo nad 5

let

18 3 (16,5 %) 15 (83,5 %)

Ugotovili smo, da je 9 oseb, katere bomo obravnavali kot začetnike, ki trenirajo manj

časa, in sicer od 0 do 5 let. 6 oseb od 9 je z odgovori nakazalo, da so razdraţljivi,

vzkipljivi, radi se spuščajo v prepir, so sumničavi ter se včasih počutijo kot tempirana

bomba. Torej je 66,6 % anketirancev, kateri se vadbe udeleţujejo od 0 do 5 let bolj

»agresivnih«. 33,3 % anketirancev začetnikov pa podobnih teţav ne izraţa. 18 oseb

bomo obravnavali kot posameznike, ki trenirajo ţe dalj časa, in sicer nad 5 let. 3

osebe od 18 so z odgovori nakazale, da so razdraţljive, vzkipljive, rade se spuščajo v

prepir, so sumničave ter se včasih počutijo kot tempirana bomba. Torej je 16,5 %

anketirancev, kateri se vadbe udeleţujejo ţe več kot 5 let, bolj »agresivnih«. Ostalih

83,5 % anketirancev pa podobnih teţav ne izraţa.

38

Graf 1: Izraţena agresivnost glede na leta treniranja

Kot je razvidno se anketiranci zavedajo svojega agresivnega vedenja in občutkov, a

rezultatov ne moremo vzeti za kredibilne, saj gre za lastne ocene. Lahko pa iz njih

razberemo in potrdimo hipotezo, da s tem, ko dlje treniramo določeno borilno

veščino, gradimo na sebi, smo bolj disciplinirani oziroma se bolj zavedamo

samoobvladovanja, predvsem pa bolj verjamemo vase. Trening juda, MMA ali drugih

borilnih veščin agresivni osebi pomaga pri obvladovanju jeze in negativnih čustev.

Človeku omogoča, da z leti iz sebe spravi odvečno negativno energijo. Črni pasovi

(mojstri) so se izkazali kot manj agresivni v primerjavi z začetniki ali borilci na

vmesni stopnji. Mojstri so tudi bolj samozavestni, imajo boljšo samopodobo ter so

bolj socialno zavedni.

6.2 Vpliv treningov borilnih veščin na sovražnost in verbalno nasilje

Druga hipoteza, ki smo jo preverjali, se je glasila: »Posamezniki, ki ne trenirajo

borilnih veščin, pogosteje uporabljajo verbalno nasilje kot tisti, ki trenirajo borilne

veščine«.

Za preverjanje druge hipoteze smo postavili vprašanja, na katera so anketiranci

odgovarjali z obkroţanjem številk od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni »zelo neznačilno za

mene« in 5 »zelo značilno za mene«. Anketirance smo razdelili v dve skupini.

Začetniki - trenirajo 0-5let

Trenirajo nad 5 let

agresivno vedenje 66.60% 16.50%

ni zaznati agresivnega vedenja 33.30% 83.50%

39

Tabela 4: Anketirane osebe glede na udeleţbo borilnih veščin in izraţenim verbalnim nasiljem ter sovraţnostjo

Št.

anketiranih

Št. oseb, ki so sovraţne,

uporabljajo verbalno

nasilje

Št. oseb, ki niso sovraţne, ne

uporabljajo verbalnega

nasilja

Udeleţenci vadbe

borilnih veščin 27 12 (44,4 %) 15 (55,6 %)

Neudeleţenci vadbe

borilnih veščin 15 7 (46,6 %) 8 (53,4 %)

Analizirali smo 15 anketirancev, ki se ne udeleţujejo vadbe borilnih veščin in

preostalih 27 anketirancev, ki se udeleţujejo vadbe juda in MMA. Ugotavljali smo, ali

bo prva skupina anketirancev bolj sovraţna in bo uporabljala več verbalnega nasilja

kot drugih 27 anketirancev, ki se udejstvujejo v borilnih športih. 7 oseb oziroma 46,6

% vseh anketirancev, ki se ne udejstvujejo v borilnih športih, je z odgovori nakazalo,

da v navalu jeze kaj razbijejo, ne zaupajo tujcem, da so hitre jeze, ko so obupani, so

razdraţeni in verbalno bolj konfliktni. Ostalih 8 oseb oziroma 53,4 % vseh

anketirancev, ki se ne udejstvujejo v borilnih športih, pa podobnih teţav ne izraţa.

Podobno je pri drugi skupini anketiranih. 12 oseb oziroma 44,4 % vseh anketirancev,

ki se udejstvujejo v borilnih športih, je z odgovori nakazalo, da v navalu jeze kaj

razbijejo, ne zaupajo tujcem, da so hitre jeze, ko so obupani, so razdraţeni in

verbalno bolj konfliktni. Ostalih 15 oseb oziroma 55,6 % vseh anketirancev, ki se

udejstvujejo v borilnih športih, pa podobnih teţav ne izraţa.

Vsekakor je stereotip, da bodo udeleţenci vadbe borilnih veščin postali agresivni

razbijači, ki uničujejo današnjo druţbo, ovrţen. Na osnovi tega lahko sklepamo, da je

teţko spremeniti človekovo agresivnost oziroma njegovo obvladanje besa. Rezultati

so nam pokazali, da smo ljudje v določenih ključnih ţivljenjskih situacijah primorani

k silobranu, ki pa se največkrat začne kot verbalni napad na sočloveka, konča pa kot

fizični konflikt. Mogoče so ljudje, ki trenirajo borilne veščine, bolj vešči nefizičnega

obračuna in se ga hkrati bolj izogibajo, a je odstotek napram drugi skupini ljudi, ki

ne trenirajo borilnih veščin, zanemarljiv. Tako hipoteze ne moremo niti potrditi niti

ovreči.

40

Graf 2: Konfliktnost glede na treniranje borilnih veščin

6.3 Vpliv različnih vrst borilnih veščin na izražanje agresivnosti

Tretja hipoteza, ki smo jo preverjali, se je glasila: »Pri MMA treningu lahko zaznamo

večjo stopnjo agresivnosti kot pri judoistih«.

Za preverjanje tretje hipoteze smo postavili vprašanja, na katera so anketiranci

odgovarjali z obkroţanjem številk od 1 do 5, pri čemer 1 pomeni »zelo neznačilno za

mene« in 5 »zelo značilno za mene«. Upoštevali smo 22 anket, saj se preostalih 15

anketirancev ne udeleţuje vadbe borilnih veščin, 5 anketirancev pa trenira druge

borilne športe.

Tabela 5: Anketirane osebe glede na vrsto borilnih veščin in izraţeno agresivnostjo

Št.

anketiranih

Št. oseb, ki se spuščajo v

prepir, so vzkipljive

Št. oseb, ki se ne spuščajo v

prepir, niso vzkipljive

Osebe, ki

trenirajo MMA 7 2 (28,6 %) 5 (71,4 %)

Osebe, ki

trenirajo judo 15 5 (33,3 %) 10 (66,7 %)

Ugotovili smo, da sta 2 osebi oziroma 28,6 % vseh anketirancev, ki trenirajo MMA, z

odgovori nakazali, da sta razdraţljivi, vzkipljivi, radi se spuščata v prepir, sta

sumničavi, se včasih počutita kot tempirana bomba, se brez razloga odzoveta na

Udeleženci treningov borilnih

veščin

Tisti, ki ne trenirajo borilnih veščin

Nekonfliktni 55.60% 53.40%

Fizično in verbalno konfliktni 44.40% 46.60%

41

agresiven način in se v pretepe zapletata bolj pogosto. Ostalih 71,4 % anketiranih pa

podobnih teţav nima. Ugotovili smo tudi, da je 5 oseb oziroma 33,3 % vseh

anketirancev, ki trenirajo judo, z odgovori nakazalo, da so razdraţljivi, vzkipljivi, se

radi spuščajo v prepir, so sumničavi, se včasih počutijo kot tempirana bomba, se brez

razloga odzovejo na agresiven način in se v pretepe zapletajo bolj pogosto. Ostalih

66,7 % anketiranih pa podobnih teţav nima.

Očitno je, da stereotipi o agresivnih borcih MMA ne drţijo. Oba športa sta

individualna športa, kar pomeni, da posamezni tekmovalec ni odvisen od ekipe,

ampak od samega sebe. Zato mora biti bodisi borec MMA, juda ali katerekoli druge

borilne veščine samoiniciativna oseba, ki ima močno voljo in se drţati zastavljenega

cilja ter pravil. Kljub temu da v očeh javnosti oba športa delujeta kot surova športa,

je hipoteza v celoti ovrţena, saj delujeta na udeleţence vadbe predvsem antistresno.

Tako svojo agresijo pustijo v prostorih telovadnice in nimajo potrebe po dokazovanju

v javnosti.

Ena izmed slabosti te raziskave je bil majhen vzorec. Razlog za izpad je predvsem v

razdrobljenosti zvez, ogromnega števila klubov z enim ali dvema kakovostnima

športnikoma in tudi zaradi negativnega stališča nekaterih trenerjev do dejstva, da bi

se merila agresivnost njihovih tekmovalcev.

Graf 3: Agresivnost glede na vrsto borilne veščine

MMA Judo

Bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju

28.60% 33.30%

Manj nagnjeni k agresivnemu vedenju

71.40% 66.70%

42

7 Razprava in predlogi za prakso

V okviru celotnega diplomskega dela smo si na osnovi prebrane literature in

opravljene raziskave ustvarili podobo o tem, kako naj bi trening borilnih veščin

vplival na odnos do nasilnega vedenja. Če vse skupaj povzamemo, lahko ugotovimo,

da trening tovrstne vadbe pozitivno vpliva na posameznika, kajti udeleţenci borilnih

veščin se pri vadbi učijo tudi socialnih veščin in gradijo trajne ter pomembne odnose

z drugimi ljudmi. Športno prijateljstvo, kolegialnost in vezi, ki se rodijo med

posamezniki, ki skupaj premagujejo telesno in duševno naporne športne dejavnosti,

so temelj trajnega prijateljstva in dobrih odnosov. Borilne veščine torej povezujejo

ljudi ter skupnosti in ne igrajo pomembne vloge le v posameznikovem ţivljenju,

ampak vplivajo na splošno blagostanje v druţbi in zmanjševanje razlik med ljudmi.

Glede na predstavljene raziskave je razvidno, da se je z agresivnostjo v borilnih

veščinah ukvarjalo mnogo raziskovalcev. Po večini pregledne študije povzemajo, da

pri vadečih v borilnih veščinah ni zaznati povišane agresivnosti v primerjavi s

preostalo populacijo oziroma je ta celo niţja. Tudi rezultati naše raziskave so

pokazali, da nešportniki (moški in ţenske) v primerjavi s športniki borilnih veščin

(moški in ţenske) dosegajo pomembno višje vrednosti v posredni agresivnosti,

razdraţljivosti in verbalni agresivnosti. Sama vadba po poročanju večine anketirancev

pozitivno vpliva na agresivnost in nasilno vedenje med udeleţenci borilnih veščin.

Kljub vsem opravljenim raziskavam bodo vedno ostajali stereotipi o borilnih

veščinah. Mnogo ljudi ima negativno mišljenje o tovrstni vadbi in vidijo zgolj nasilje

in agresivnost, a tekmovalci v ringu potrebujejo športno naravnano agresivnost za

doseganje dobrih rezultatov, kar pa ne pomeni, da so tudi izven ringa agresivni in

nasilni. Marsikdo od vadečih meni, da imajo borilne veščine moč spremeniti

človekovo agresivnost oziroma te naučijo obvladovanja čustev. Prav tako pa

pripomorejo k obvladovanju agresivnih izbruhov in nasilja.

»Borbenost, nasilje, asertivnost, ţelja po zmagi in srčnost. Kakorkoli te pojme

poimenujmo, v ozadju stoji kanček agresivnosti. Naša agresivnost nas sili naprej.

Agresivnost nam daje tisto moč, da pljunemo kri, damo ščitnik v usta in se odpravimo

naproti novim udarcem.« (Habuzin, 2015)

Ljudje se največ naučimo iz lastnih izkušenj, ki jih dobimo preko prakse, zatorej

menimo, da predno kdor koli obsoja borilne veščine, naj jih občuti na lastni koţi. Res

pa je, da obstajajo posamezniki, ki zaradi njihovega značaja mečejo slabo luč na

tovrstni šport, kajti nekontrolirana agresivnost pri tovrstnemu športu ima lahko hude

43

posledice. Predlagamo, da se v prihodnje raziskovalci usmerijo na takšne

posameznike in pomagajo odvrniti negativne stereotipe o borilnih veščinah.

Svet borilnih veščin je ogromen, hkrati pa še zavit v meglico neraziskane ter

pozabljene zgodovine, tradicije različnih kultur in ne nazadnje zasebnih ter političnih

interesov. Vse to zastira pogled zgodovinarjem, etnologom, kineziologom in ostalim

raziskovalcem, ki pristopajo k preučevanju fenomena borilnih veščin in tudi

njihovega vpliva na nasilje.

44

8 Uporabljeni viri

Bandura, A. (1973). Aggression: A social learning analysis. Englewood Cliffs, NJ:

Prentice Hall.

Bennett, A. (2009). Jigoro Kano and the Kodokan. Tokyo: Kodokan Judo Institute.

Binder, B. (1999). Psychosocial Benefits of the Martial Arts: Myth or Reality? A

Literature Review. Pridobljeno na http://www.fearknot-

martialarts.com/Potentials/PsychosocialBenefitsoftheMartialArts.pdf

Borilne veščine. (3. 12. 2015). Karateklub-celje.si. Pridobljeno na

http://www.karateklub-celje.si/borilne.htm

Brousse, M in Matsumoto, D. (1999). Judo šport in način življenja. Ljubljana:

Narodna in univerzitetna knjiţnica.

Buss, A. H. in Perry, M. (1992). The aggression Questionnaire. Journal of Personality

and Social Psychology, 63, 452—459.

Copeland, B. (16. 8. 2016). Differences between Olympic Judo and Sef-Defense Judo.

Monctonjudo.worldpress.com. Pridobljeno na

https://monctonjudo.wordpress.com/2016/08/16/differences-between-

olympic-judo-and-self-defense-judo/

Cox, C. J. (1993). Traditional asian martial arts training: a review. QUEST, 45, 366—

388.

Dobnikar, M. (1989). O nasilju. Socialno delo, 28(3), 317—323.

Endresen, M. I. in Olweus, D. (2005). Participation in power sports and antisocial

involvement in preadolescent and adolescent boys. Journal of Child

Psychology and Psychiatry, 46(5), 468—478.

Gauthier, J. (2009). Ethical and social issues in comabat sports. V R. Kordi, N.

Maffulli, R. R. Wroble in W. A. Wallace (ur.), Combat sports medicine (str.

73— 88). London: Springer London.

Gee, J. C. (2011). Aggression in competitive sports: Using direct observation to

evaluate incidence and prevention focused intervention. V Behavioral sport

psychology (str. 199—210). New York: Springer Verlag New York Inc.

45

Habuzin, S. (3. 6. 2015). Uloga agresije u boksu. Sportskitrening.hr. Pridobljeno na

http://www.sportskitrening.hr/uloga-agresije-u-boksu/

Hedges, J. (23. 10. 2010). UFC 121: Oct 23, 2010 — Brock Lesnar vs Cain Velasquez.

Allposters.com. Pridobljeno na http://www.allposters.com/-sp/UFC-121-Oct-

23-2010-Brock-Lesnar-vs-Cain-Velasquez-Posters_i10587809_.htm

Hoare, S. (2009). A History of Judo. London: Yamagai Books.

Iršič, M. (2004). Umetnost obvladovanja konfliktov. Ljubljana: Rakmo — Zavod za

razvoj kulture medosebnih odnosov in obvladovanja konfliktov, izobraţevanje,

svetovanje, raziskovanje in zaloţništvo.

Jarvis, M. (2006). Sport psychology: a student's handbook. London: Taylor & Francis

Ltd.

Kaj je nasilje? (22. 11. 2015). Arsvitae.si. Pridobljeno na

http://arsvitae.si/sl/page/view/Nasilje

Kano, J. (1986). Kodokan Judo. Tokyo: Kodansha International.

Karlovšek, A. (2006). Agresija in borilna veščina aikido. Aikidoslovenija.net.

Pridobljeno na http://www.aikidoslovenija.net/clanki

Kristančič, A. (2002). Socializacija agresije. Ljubljana: AA Inserco, svetovalna

druţba.

Kuhar, R. (1999). O nasilju – priročnik za usposabljanje. Ljubljana: Društvo za

nenasitno komunikacijo

Lamovec, T. in Rojnik, A. (1978). Agresivnost. Ljubljana: Univerzum.

Lampe, N. (2009). Projekt priprave programa usposabljanja Judo zveze Slovenije

(Diplomsko delo). Kranj: Fakulteta za organizacijske vede.

LeUnes, A. D. in Nation, J. R. (2002). Sport psychology: an introduction. Pacific

Grove (CA): Wadswort Thomson Learning.

Meško, G., Marošek, B. in Očko, F. (2007). 55 let organizirane vadbe juda v Sloveniji.

Slovenska Bistrica: Judo zveza Slovenije.

MMA (mešane borilne veščine). (b. l.). Fcl.si. Pridobljeno na http://fcl.si/kaj-

treniramo/mma-mesane-borilne-vescine-ljubljana.html

46

Mroczkowska, H., Kownacka, I. in Obminski, Z. (2008). Study of the indicators of

social aggressiveness in competitors practising combat sports. Polish Journal

of Sport & Tourism, 15(4), 158—165.

Nosanchuk, T. A. in MacNeil, M. L. (1989). Examination of the effects of traditional

and modern martial arts training on agggressiveness. Aggressive Behavior, 15,

153—159.

Pačnik, T. (1989). Socialni vidiki agresivnosti. Zdravstveni obzornik: strokovno glasilo

Zveze društev medicinskih sester Slovenije, 23(1/2), 73—79.

Pečar, J. (1993). Ogroţanje človekovega ţivljenja z nasiljem. Zdravstveno varstvo:

revija za teorijo in prakso preventivnega zdravstvenega varstva, 32(1/2/3),

41—43.

Spasojevič, N. (20. 4. 2015). Vpliv borilnih veščin na naše mentalno zdravje.

svetloba.si. Pridobljeno na: http://www.svetloba.si/znanja/1583-tajski-boks-

s-rozletom-jazbinskom

Statistika poškodb pri borilnih veščinah. (b.l.). Karate-brezice.com. Pridobljeno na:

http://www.karate-brezice.com/arhiv/statpos.htm

Škraba, J. (1980). Prvi koraki. Ljubljana: Teţkoatletski klub Olimpija.

Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologije telesne vzgoje in športa. Ljubljana:

Fakulteta za telesno kulturo.

Tušak, M. (2001). Obvladanje agresivnosti. Šport mladih, 66(9), 42—43.

Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Twemlow, S. W. in Sacco, F. C. (1998). The application of traditional martial arts

practice and theory to treatment of violent adolescent. Adolescence, 33,

505—518.

Vertonghen, J. in Theeboom, M. (1. 12. 2010). The Social-Psychological Outcomes of

Martial Arts Practise Among Youth: Review. Ncbi.nlm.nih.gov. Pridobljeno na

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3761807/

Willy, P. (1994). Eesearch in martial sports: a rewiev. Journal of Asian Martial Arts,

3(2), 11—47.

47

Zakon o preprečevanju nasilja v druţini. (2008). Uradni list RS, (16/08).

Zivin, G., Hassan, N., DePaula, G., Monti, D., Harlan, C., Hossain, K. et al. (2001). An

effective approach to violence prevention: traditional mertial arts in middle

school. Adolescence, 36, 443—459.

Zupančič, R. (1996). Agresija, borilne veščine daljnega vzhoda in veščina streljanja.

Psihološka obzorja, 2, 105—114.

Ţuţul, M. (1989). Agresivno ponašanje: psihologijska analiza. Zagreb: Radna

zajednica Republičke konferencije Saveza socijalističke omladine Hrvatske.

Priloga — vprašalnik

Pozdravljeni!

Sem Mitja Rovšnik, študent Fakultete za varnostne vede, in pripravljam diplomsko

nalogo, ki se vsebinsko ukvarja z analizo (ne)nasilnega vedenja posameznikov, s

posebnim poudarkom na povezavi tega vedenja s športom. V ta namen sem pripravil

kratek vprašalnik, za katerega vas prosim, da ga izpolnite. Vprašalnik je anonimen,

sodelovanje v raziskavi pa je prostovoljno. Za odgovore boste potrebovali pribliţno 7

minut. Zbrani podatki bodo obravnavani zaupno, končni rezultati pa bodo

predstavljeni samo v zbirni obliki, tako da nihče ne bo mogel ugotoviti vaših osebnih

odgovorov. Zbrani podatki bodo uporabljeni izključno za znanstveno-raziskovalne

namene.

Za vaše sodelovanje in iskrene odgovore se vam prijazno zahvaljujem.

Navodila

Pri odgovorih uporabite petstopenjsko letvico, pri čemer 1 pomeni, da je neka

trditev zelo neznačilna za vas osebno, 5 pa, da je ta trditev zelo značilna za vas. Pri

vsaki trditvi obkroţite eno številko.

Zelo neznačilno za mene 1 2 3 4 5 Zelo značilno

za mene

1. Nekateri moji prijatelji menijo, da sem hitre jeze/vročekrven.

1 2 3 4 5

2. Če moram braniti svoje pravice, se bom zatekel k nasilju.

1 2 3 4 5

3. Ko so ljudje izjemno prijazni do mene, se vprašam, kaj ţelijo.

1 2 3 4 5

4. Ko se ne strinjam s svojimi prijatelji, jim to odkrito povem.

1 2 3 4 5

5. V navalu jeze sem razbil stvari.

1 2 3 4 5

6. Če se kdo ne strinja z mano, ne moram, da se ne bi spustil v prepir.

1 2 3 4 5

7. Sprašujem se, zakaj se včasih tako kislo drţim.

1 2 3 4 5

8. Vsake toliko časa me prevzame nekontrolirana nuja, da nekoga udarim.

1 2 3 4 5

9. Sem mirna oseba.

1 2 3 4 5

10. Sem sumničav do prekomerno prijaznih tujcev.

1 2 3 4 5

11. Grozil sem ljudem, ki jih poznam.

1 2 3 4 5

12. Hitro vzkipim, ampak se takoj umirim.

1 2 3 4 5

13. Lahko koga udarim, če sem izpostavljen določeni meri provokacij.

1 2 3 4 5

14. Ko me nekdo razdraţi, mu povem, kaj si mislim o njem.

1 2 3 4 5

15. Včasih me razjeda ljubosumje.

1 2 3 4 5

16. Ne vidim dobrega razloga, da bi kadarkoli koga udaril.

1 2 3 4 5

17. Včasih se mi zdi, da sem v ţivljenju "potegnil kratko".

1 2 3 4 5

18. Teţko nadziram svojo jezo.

1 2 3 4 5

19. Ko sem obupan, sem razdraţen.

1 2 3 4 5

20. Včasih se mi zdi, kot da se mi ljudje smejijo za hrbtom.

1 2 3 4 5

21. Z drugimi osebami se pogosto ne strinjam.

1 2 3 4 5

22. Če me kdo udari, udarim nazaj.

1 2 3 4 5

23. Včasih se počutim kot tempirana bomba.

1 2 3 4 5

24. Izgleda, da gre drugim vedno vse kot po maslu.

1 2 3 4 5

25. Nekateri so me tako sprovocirali, da smo fizično obračunali.

1 2 3 4 5

26. Vem, da "prijatelji" govorijo za mojim hrbtom.

1 2 3 4 5

27. Moji prijatelji pravijo, da sem nekoliko konflikten.

1 2 3 4 5

28. Včasih se brez razloga odzovem na zelo agresiven način.

1 2 3 4 5

29. Zapletam se v pretepe malo več kot povprečna oseba.

1 2 3 4 5

Za potrebe analize rabim še nekaj vaših podatkov.

Spol (obkroţite): Moški Ţenski

Starost (vpišite): _________________ let

Ali trenirate borilne veščine?

Karate NE DA Če DA, koliko let?

____________

Judo NE DA Če DA, koliko let?

____________

MMA NE DA Če DA, koliko let?

____________

Drugo NE DA Če DA, koliko let?

____________

Ali redno trenirate kakšen drug šport?

NE DA (vpišite) ____________ Če DA, koliko let?

____________