pomanjkljivosti pri reŠevanju trgovinskih ...organizacija zabeleţila, pa je ţe preseglo število...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
MARIBOR
DIPLOMSKO DELO
POMANJKLJIVOSTI PRI REŠEVANJU
TRGOVINSKIH SPOROV V OKVIRU SVETOVNE
TRGOVINSKE ORGANIZACIJE – WTO
Disadvantages of the WTO dispute settlement
mechanism
Študentka: Lorena Lorenčak
Naslov: Na otoku 10, 3000 Celje
Številka indeksa: 81614826
Študij: redni
Program: univerzitetni
Študijska smer: mednarodna menjava
Mentor: dr. Klavdij Logoţar, izredni profesor
Celje, november 2009
2
Diplomsko delo, ki je pred vami, je rezultat spodbude moje
družine, za kar se vam tudi iskreno zahvaljujem. Najprej hvala moji
zlati babici, ker je vedno verjela vame in je v ključnih trenutkih
prepričala ostale, da so moje sanje uresničljive. Hvala očetu, ker mi
je sanje omogočil in me skozi vsa študijska leta podpiral, hkrati pa
me naučil, da je uspeh odraz življenjskih izkušenj, tistih majhnih in
velikih padcev, ki nas naredijo močnejše. Hvala tudi mojemu dedku
Ivanu, ki me je s svojo modrostjo in nasveti vedno vodil po pravi poti
in mi vsakič znova dokazal, da se s trdim delom in voljo v življenju
zastavljeno lahko doseže. In nenazadnje, hvala moji materi, ker
vedno v meni najde pozitivno in zaupa mojim odločitvam.
Hvala vam za vso podporo in spodbudo pri pisanju
diplomskega dela, za vse lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj, in
jih še bomo, za uresničevanje najbolj skritih želja, zaupanje vame in
skupno potovanje skozi vse moje študijske izmenjave. Vi ste razlog,
da sem se vedno rada vračala domov, zaradi vas sem danes tukaj,
takšna kot sem in na to sem izredno ponosna!
Za vso strokovno podporo se iskreno zahvaljujem tudi mentorju, dr.
Klavdiju Logožarju.
3
PREDGOVOR
Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je bila ustanovljena leta 1995, z njeno
ustanovitvijo pa je hkrati prišlo do vzpostavitve novega poenotenega sistema za reševanje
sporov, za primer reševanja morebitnih konfliktov med članicami. Ta je nadomestil
prejšnji sistem reševanja sporov, ki je bil urejen v GATT sporazumu iz leta 1948, kot
odgovor na rešitev dela kompleksnih in nepreglednih sklopov predpisov, ki prav tako niso
veljali v enaki meri za vse članice podpisnice sporazuma, saj so se pogoji za pristop novih
članic posebej določali med pogajanji.
WTO vse od svoje ustanovitve dalje predstavlja pravni in institucionalni temelj za
mnogostranski trgovinski sistem. Kadar pride do kršitev sporazumov med članicami WTO,
organizacija omogoča tudi konstruktivno reševanje sporov.
Reševanje sporov v Svetovni trgovinski organizaciji je urejeno v Dogovoru o pravilih in
postopkih za reševanje sporov (Dispute Settlement Understanding - DSU), ki je zajet v
Aneksu 2 Sporazuma o WTO. Sistem za reševanje sporov lahko označimo kot prisilen in
za vse članice obvezujoč sistem za reševanje sporov, poznan po ostri časovni skali, v
skladu s katero so bili določeni roki za vse glavne faze postopkov.
23. julija 2008 je WTO štela ţe 153 članic, skupaj pa je od svoje ustanovitve zabeleţila ţe
399 primerov pritoţb članic, nastalih zaradi domnevnih kršenj trgovinskih pravil
organizacije.
Tudi Slovenija je ena izmed članic pri WTO, ki je k organizaciji pristopila 30. julija 1995,
od časa pristopa, pa še ni bila udeleţena v trgovinskem sporu z nobeno izmed članic. Ker
je Slovenija od leta 2004 tudi članica Evropske Unije, sprejema pogoje trgovinske
ureditve, določene v skupni trgovinski politiki vseh članic. Iz tega vidika je tudi Slovenija
posredno udeleţena v trgovinskih sporih povezanih z EU, ki jih je WTO od njene
ustanovitve zabeleţila ţe 146. Iz statističnih podatkov, ki jih ponuja organizacija, je
razvidno, da EU v 81 sporih nastopa kot toţnica, kot toţena stranka nastopa v 65 primerih
ter v 82 primerih nastopa kot tretja stranka.
Vsekakor je eden izmed najodmevnejših sporov, v katerem je EU udeleţena od leta 2004,
spor na področju civilnega letalstva, v katerem kot njena nasprotnica nastopajo ZDA.
Omenjeni spor je nastal na podlagi subvencij, ki so bile dodeljene proizvajalcema civilnih
letal, evropskemu podjetju Airbus in ameriškemu Boeingu. Zunanji opazovalci spor
označujejo kot enega najteţavnejših sporov, kadarkoli zabeleţenih pri organizaciji in
pričakujejo dolgotrajen postopek njegovega reševanja ter teţave pri implementaciji odločb,
ki bodo sledile po, za razsodbo v sporih na ravni organizacije pristojnega organa, Telesa za
reševanje sporov. Zaradi same kompleksnosti spora, pa lahko ţe v samem postopku
reševanja spora najdemo številne pomanjkljivosti.
Letalski sektor je v obeh udeleţenkah v sporu zelo občutljivo področje, saj z njim na
posredni način izraţata svoj tehnološki napredek. Ker je letalski sektor zelo tesno povezan
z razvojem vesoljske in vojaške tehnologije, ni presenetljivo, da so subvencije temu
sektorju naklonjene ţe od nekdaj. Biti številka 1 v svetu na področju civilnega letalstva
4
ima namreč za obe »skupnosti« izreden pomen, kar pa ima za posledico večno rivalstvo
med tekmecema za prvo mesto na svetovnem trgu velikih civilnih letal, izraţeno v veliki
količini vladnih subvencij, namenjenih za razvoj in uspeh novih letalskih modelov.
V diplomskem delu se v prvem delu osredotočamo na predstavitev trenutnega delovanja
pravnega okvirja, ki določa reševanje sporov v WTO, izpostavimo slabosti, ki jih vidimo v
njegovem delovanju ter podamo nekaj predlogov za njihovo odpravo, ki jih v letu 2002 na
posebni seji Telesa za reševanje sporov v Ţenevi predstavi EU, z namenom, da bi se
slabosti čimprej odpravile, s čemer bi se v veliki meri povečala učinkovitost pri reševanju
sporov ter odpravile slabosti, ki nastajajo ţe znotraj samega postopka.
V drugem delu diplomskega dela pod drobnogled vzamemo reševanje spora med
svetovnima velesilama, EU ter ZDA, v povezavi s proizvajalcema velikih civilnih letal,
Boeinga in Airbusa. Predstavimo ozadje spora, celoten postopek reševanja spora do danes
ter konkretne slabosti, ki jih vidimo v samem postopku reševanja.
5
KAZALO
1 UVOD........................................................................................................................7
1.1 Opredelitev področja in opis problema .....................................................................7
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .................................................................................7
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ..........................................................................8
1.4 Predvidene metode raziskovanja ...............................................................................8
2 REŠEVANJE SPOROV V OKVIRU WTO.............................................................. 10
2.1 Postopek pri reševanju sporov v WTO .................................................................... 10
2.2 Telo za reševanje sporov ........................................................................................ 11
2.2.1 Pristojnost........................................................................................................ 11
2.2.2 Sprejemanje odločitev ..................................................................................... 12
2.2.3 Interpretacija DSB ........................................................................................... 13
2.3 Mehanizem za reševanje sporov v WTO ................................................................. 13
2.3.1 Konzultacije oz. posvetovanja.......................................................................... 14
2.3.2 Panelni postopek .............................................................................................. 14
2.3.2.1 Pritoţbeni postopek ................................................................................... 18
2.3.2.2 Implementacija odločbe in sankcije ........................................................... 19
2.3.3 Arbitraţa ......................................................................................................... 21
3 SLABOSTI POSTOPKA ZA REŠEVANJE SPOROV ............................................. 24
3.1 Slabosti znotraj postopka za reševanje sporov......................................................... 24
3.2 Slabosti mehanizma za reševanje sporov ................................................................ 28
4 POMANJKLJIVOSTI PRI REŠEVANJU MEDNARODNIH TRGOVINSKIH
SPOROV V PRAKSI: Trgovinski spor med Boeingom in Airbusom ............................... 31
4.1 Opis problema ........................................................................................................ 31
4.2 Kratka zgodovina obeh podjetij .............................................................................. 31
4.3 Značilnosti trga civilnih letal .................................................................................. 32
4.4 Ozadje spora........................................................................................................... 34
4.5 Sporazumi, ki igrajo pomembno vlogo v sporu ....................................................... 39
4.5.1 WTO sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih ...................................... 39
4.5.2 Sporazum o trgovanju s civilnimi letali iz leta 1979 ......................................... 41
4.5.3 GATT trgovinski sporazum o civilnih letalih na področju trgovanja z velikimi
letali iz leta 1992 ...................................................................................................... 41
4.5.4 Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994 .................................................... 42
4.6 Postopek reševanja spora pred WTO ...................................................................... 42
4.6.1 Dva spora pred WTO ....................................................................................... 42
6
4.6.1.1 Pritoţba pri WTO s strani ZDA ................................................................. 42
4.6.1.2 Pritoţba pri WTO s strani EU ................................................................... 43
4.6.2.1 Udeleţenci na strani podjetja BOEING ..................................................... 44
4.6.2.2 Udeleţenci na strani podjetja AIRBUS ..................................................... 45
4.6.2.3 Tretje strani............................................................................................... 45
4.7 Kronološki prikaz spora - Proces in rezultat ............................................................ 45
Konzultacije v letu 2004 in 2005 ...................................................................... 46
DSB v 2005 ...................................................................................................... 47
DSB v letu 2006 ............................................................................................... 47
DSB v letu 2007 ............................................................................................... 50
DSB v letu 2008 ............................................................................................... 50
DSB v letu 2009 ............................................................................................... 51
4.8 Izzivi v povezavi s sporom v prihodnje ................................................................... 51
4.9 Slabosti reševanja spora med Boeingom in Airbusom pred WTO ........................... 52
4.10 Slabosti in predlogi za izboljšanje reševanja sporov znotraj postopka za reševanje
sporov .......................................................................................................................... 53
4.10.1 Slabosti na ravni posvetovanj oz. konzultacij ............................................. 53
5 SKLEP ..................................................................................................................... 58
POVZETEK .................................................................................................................... 60
ABSTRACT .................................................................................................................... 60
LITERATURA ................................................................................................................ 62
SEZNAM TABEL ........................................................................................................... 66
SEZNAM SLIK ............................................................................................................... 66
7
1 UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema
Svetovna trgovinska organizacija je ena najpomembnejših in najvidnejših mednarodnih
institucij, ki deluje na področju urejanja globalne trgovinske menjave. WTO so v svetu
pozdravili kot osrednji del močnega in povezanega sistema, ki pospešuje liberalizacijo,
zagotavlja učinkovito koordinacijsko politiko med drţavami in povezuje svetovno
gospodarstvo v celoto. WTO deluje tudi kot nekakšen razsodnik v nastalih meddrţavnih
sporih, zato sta pravičnost in nepristranskost do vseh članic ključnega pomena v
uresničevanju svojih ciljev. Od njenega »rojstva« v letu 1995, se je za pomoč pri reševanju
trgovinskih sporov nanjo obrnila ţe večina njenih članic, število sporov, ki jih je
organizacija zabeleţila, pa je ţe preseglo število 300.
Z Markeškim sporazumom je Svetovna trgovinska organizacija naredila velik korak naprej
pri reševanju mednarodnih trgovinskih sporov. Predstavila je najbolj izpopolnjeno obliko
ureditve mednarodne trgovine – do sedaj najučinkovitejši postopek za reševanje sporov, ki
temelji na pravilih, vnaprej določenih časovnih okvirih, avtomatičnem postopku
oblikovanja odločitev in postopku za reševanje sporov na dveh stopnjah, pred Panelno
skupino in Pritoţbenim telesom. Mehanizem za reševanje sporov je tako danes osrednja
prvina pri zagotavljanju varnosti in predvidljivosti mnogostranskega trgovinskega sistema.
Še vedno pa je funkcija razsodnika pri reševanju trgovinskih sporov velikokrat kritizirana s
strani drţav članic, ki mu pri reševanju sporov očitajo številne pomanjkljivosti. Kljub
spremembam, ki jih je organizacija od svoje ustanovitve ţe uspešno implementirala, tudi v
prihodnje predlogov za spremembe ne manjka. In prav v praksi so lahko pomanjkljivosti
organizacije najbolj vidne.
V diplomskem delu ţelimo izpostaviti tako prednosti, kot slabosti sistema za reševanje
sporov Svetovne trgovinske organizacije in ponuditi predloge za izboljšanje v prihodnje.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve
Namen diplomskega dela je raziskati ter predstaviti sistem za reševanje sporov v
organizaciji WTO ter poiskati njegove slabosti in ponuditi rešitve za njegovo izboljšanje.
Cilji diplomskega dela so naslednji:
- predstaviti značilnosti delovanja mehanizma za reševanje sporov v WTO;
- predstaviti pomanjkljivosti, s katerimi se mehanizem trenutno sooča;
- predstaviti konkretno reševanje enega najodmevnejših sporov, kadarkoli zabeleţenih
pri organizaciji WTO, s katerim se organizacija še vedno sooča;
8
- poiskati pomanjkljivosti pri reševanju v konkretnih sporih in ponuditi predloge za
njihovo izboljšavo.
Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so:
- mehanizem za reševanje sporov je v procesu globalizacije prav zaradi večanja
konfliktnosti, ki nastaja zaradi vse večjega števila drţav, ki na svetovnem trgu
menjavajo dobrine in storitve, kljub nekaterim pomanjkljivostim nujno potreben;
- mehanizem za reševanje sporov Svetovne trgovinske organizacije je najbolj
izpopolnjena oblika ureditve mednarodne trgovine do sedaj.
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave
- predpostavljamo, da ima sistem za reševanje trgovinskih sporov mednarodne
organizacije WTO kljub številnim prednostim in njegovi nujnosti delovanja, tudi
številne pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti;
- postopki za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov so pogosto iz časovnega in
finančnega vidika neučinkoviti;
- kadar se kot stranke v sporu pojavijo velesile, kot sta EU ali ZDA, je reševanje sporov
iz časovnega vidika dolgotrajnejše in vprašljivo;
- kadar se kot stranke v sporu pojavijo velesile, kot sta EU ali ZDA, so moţnosti za
implementacijo odločb in sankcije manjše.
Pri pisanju diplomskega dela menimo, da nas bo omejevalo predvsem pomanjkanje knjiţne
literature na tem področju, zato bomo podatke pridobivali predvsem iz elektronskih virov,
poročil, člankov revij, časopisja ter iz elektronskih baz podatkov.
1.4 Predvidene metode raziskovanja
V diplomskem delu gre za makroekonomsko raziskavo, ki zajema preučevanje Svetovne
trgovinske organizacije kot mednarodne institucije za reševanje mednarodnih trgovinskih
sporov.
Pri tej obliki raziskovanja bo v diplomskem delu uporabljena metoda deskriptivnega
pristopa, ki zajema slednje:
- metodo deskripcije, s katero bomo opisovali teorijo, pojme in procese ter ugotovljena
dejstva strukture delovanja in razvoja v povezavi z obravnavano tematiko;
- metodo sinteze; uporabili jo bomo pri iskanju slabosti reševanja mednarodnih
trgovinskih sporov v okviru organizacije WTO;
9
- metodo kompilacije bomo uporabili pri iskanju pomanjkljivosti sistema reševanja
mednarodnih trgovinskih sporov, kjer s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z
omenjenim problemov, ponudimo rešitve obstoječih problemov.
V okviru analitičnega pristopa k raziskovanju bomo uporabili deduktivno metodo –
metodo sklepanja na podlagi splošnih stališč in soodvisnosti med pojavi.
Izbrana je sekundarna metoda zbiranja podatkov, kjer gre za analizo ţe zbranih
podatkov. V diplomskem delu si bomo pomagali tudi s številnimi elektronskimi viri
podatkov, dostopnimi na svetovnem spletu, kjer nam bodo v pomoč predvsem številni viri
tujih avtorjev na tem področju, prav tako pa si bomo pomagali s pisnimi deli domačih in
tujih avtorjev, dostopnimi v knjiţnici.
10
2 REŠEVANJE SPOROV V OKVIRU WTO1
Do spora med drţavami članicami WTO lahko pride, če vlada določene članice meni, da
druga članica krši sporazum ali obvezo, ki jo ima do organizacije vsaka izmed članic.
Reševanje sporov je urejeno v Dogovoru o pravilih in postopkih za reševanje sporov
(Dispute Settlement Understanding – DSU), ki je zajet v aneksu 2 Sporazuma o WTO. Gre
za zelo pomemben sporazum, katerega namen je, da se vsi mednarodni trgovinski
sporazumi rešujejo v okviru WTO, po v naprej določenem postopku in po določenih fazah,
kjer WTO sprejme končno odločitev s kvalificirano večino. Sporazum natančno določa
postopek reševanja sporov, pristojne organe in način končnega odločanja, ter pravice in
obveznosti drţav v teh okvirih. Predstavljen je bil v letu 1995, z ustanovitvijo organizacije
WTO.
DSU predstavlja različne mehanizme za reševanje sporov, s tem pa vzpostavlja enotno,
integrirano strukturo za spore, ki izvirajo iz različnih trgovinskih sporazumov, sprejetih v
urugvajskem krogu pogajanj.
V kolikor primerjamo postopek za reševanje sporov pri WTO s prejšnjim sistemom
GATT2, ki je deloval vse do ustanovitve WTO organizacije, lahko ugotovimo bistvene
spremembe, ki so izboljšale transparentnost postopka. Za GATT sistem so bile značilne
izredne zamude pri postopkih, razcepljenost na različne mehanizme, moţnost blokade
sprejema poročil Panelnih skupin s strani kršiteljice sporazumov, ena izmed velikih
pomanjkljivosti pa je bilo tudi dejstvo, da ni bilo moţnosti pritoţbe. Mehanizem za
reševanje sporov tako v veliki meri odpravlja te pomanjkljivosti z zdruţitvijo vseh
mehanizmov v enega, za vse sporazume iz Urugvajskega kroga pogajanj, ter ustanovitvijo
edinega pristojnega organa za reševanje sporov (Dispute Settlement Body – DSB) (Tratnik,
2004, 288-290).
Reševanje sporov v WTO je v pristojnosti Telesa za reševanje sporov, v nadaljevanju
DSB, ki ga sestavljajo predstavniki članic Svetovne trgovinske organizacije.
2.1 Postopek pri reševanju sporov v WTO
V postopku reševanja sporov se, kot smo ţe uvodoma omenili, uporabljajo določitve
Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov. Avtorji sporazumov in obvez v
WTO so drţave članice same – sporazumi so rezultat pogajanj med članicami. Tudi
reševanje sporov je v popolni pristojnosti drţav članic WTO, ki svoje spore medsebojno
rešujejo preko Telesa za reševanje sporov. Takšen način reševanja sporov je nujen za
spoštovanje pravil organizacije in s tem omogočanje članicam, da je mednarodna menjava
dobrin transparentna (WTO, 2009).
WTO znotraj DSU predvideva različne mehanizme za reševanje sporov, ki pa so vsi
podrejeni Telesu za reševanje sporov.
1 World Trade Organization oz. Svetovna trgovinska organizacija. 2 General Agreement on Tariffs and Trade oz. Splošni sporazum o carinah in trgovini.
11
2.2 Telo za reševanje sporov
DSB je identičen Generalnemu svetu WTO, z edino razliko, da ima pri opravljanju te
funkcije drugačne pristojnosti v okviru delovanja, torej predstavlja Telo za reševanje
sporov. Pri svojem delovanju pa ima lahko tudi drugega predsednika in drugačen
poslovnik (WTO 2009a).
Če hierarhično povzamemo strukturo organov WTO, je Generalni svet podrejen
najvišjemu izvršilnemu telesu WTO - Ministrski konferenci in deluje kot njen namestnik.
Sestavljajo ga uradniki drţav članic organizacije, ki se srečujejo enkrat mesečno in svoje
naloge opravljajo preko dveh teles, Telesa za reševanje sporov ter Telesa za nadzor nad
zunanjetrgovinsko politiko članic (WTO 2009a).
Poglavitne pristojnosti Telesa za reševanje sporov po DSU so (Drofenik, 1995, 672, 673,
687):
- ustanovitev Panelnih skupin;
- sprejem poročil Panelnih skupin in Pritoţbenega telesa;
- odobritev sankcij s strani drţav članic;
- spremljanje implementacije odločb in priporočil.
2.2.1 Pristojnost3
Telo za reševanje sporov rešuje vse spore, ki nastanejo med članicami, zaradi kršitev
znotraj kateregakoli sporazuma ali dogovora organizacije. Ta pristojnost mu je dodeljena v
prvem členu DSU. Telo za reševanje sporov ima tudi pristojnost reševanja sporov, ki bi
lahko nastali zaradi interpretacije DSU, kjer lahko do spora pride na strani članic ali pa
med članicami samimi nasproti WTO. Njihova pristojnost pa je omejena v naslednjih
točkah:
- v kolikor posamezen sporazum vsebuje specifične določbe glede reševanja sporov;
- kadar gre za odločanje o skladnosti ukrepov glede obveznosti drţave, ko je le-ta članica
sporni ukrep ţe ukinila;
- s samo omejitvijo pričetka postopka; postopek se lahko začne le na zahtevo drţav
članic;
- DSB nima pristojnosti za interpretacijo določb multilateralnih sporazumov ter določb
sporazuma o ustanovitvi WTO;
- DSB prav tako nima pristojnosti izvajanja sankcij, npr. plačila globe, temveč lahko le
odobri sankcije, ki jih predlaga članica v sporu.
3 Tratnik 2004, 290.
12
2.2.2 Sprejemanje odločitev4
Na podlagi 4. odstavka 2. člena DSU, Telo za reševanje sporov sprejema svoje odločitve s
konsenzom, vendar lahko DSB konsenzne odločitve v postopku reševanja sporov sprejema
le, v kolikor v zadevi, ki je Telesu za reševanje sporov predloţena v obravnavo, pred
začetkom postopka nobena od članic, ki so prisotne na zasedanju DSB, formalno ne
nasprotuje predlagani odločitvi.
DSB predvideva uporabo konsenza v naslednjih primerih:
- pri sprejemanju odločitev o ustanovitvi Panelne skupine;
- pri sprejemu poročila Panelne skupine;
- pri sprejemu poročila Pritoţbenega telesa;
- pri zahtevi za ukinitev koncesij ali drugih obveznosti.
Pri sprejemanju konsenznih odločitev se uporablja načelo obrnjene soglasnosti, ki pomeni,
da odločitev ni sprejeta le v primeru, ko so vsi prisotni proti njenemu sprejemu.
V 1. odstavku 6. člena DSU je navedeno, da je lahko Panelna skupina ustanovljena vedno,
razen v primeru, ko bi na zasedanju DSB obstajal konsenz proti tej odločitvi, kar bi
pomenilo, da morajo biti vsi prisotni proti njeni ustanovitvi, vključno z drţavo toţnico. Z
načelom obrnjene soglasnosti se tako daje vsaki drţavi članici WTO pravico, da zahteva
preiskavo s strani Panelne skupine, kadar meni, da za to obstaja utemeljeni sum. S tem
pride do vzpostavitve bolj avtomatičnega postopka.
Obrnjeno načelo soglasnosti je uporabljeno tudi pri sprejemanju poročila Panelne skupine
in poročil Pritoţbenega telesa, razen, v kolikor ne pride do predhodne vloţitve pritoţbe o
njegovi uporabi. Uporabo določitev za Panelno skupino opredeljuje 4. odstavek 16. člena
Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov, uporabo obrnjenega načela
soglasnosti v primeru pritoţbenega postopka pa določa 14. odstavek 17. člena DSU.
Kot zadnjo uporabo načela obrnjene soglasnosti, omenjamo še uporabo pri zahtevi za
ukinitev koncesij ali drugih obveznosti, kjer se prav tako zahtevi avtomatično ugodi, razen,
če pride do konsenzne odločitve o zavrnitvi zahteve, kakor je določeno v 7. odstavku 22.
člena DSU.
Na tem mestu izpostavljamo še, da je uporaba načela soglasnosti ena izmed novosti in
bistvenih prednosti, ki jo prinaša DSU, z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije,
saj je bilo odločanje v dogovoru GATT 1947, urejeno z navadnim načelom soglasnosti, ki
je omogočalo pravico veta. Tako je lahko katerakoli članica, tudi toţena stranka v sporu, s
svojim glasom proti začetku postopka, blokirala nastanek Panelne skupine. Prav tako so
morale Panelne skupine v primeru končanega postopka oblikovati poročilo tako, da je bilo
sprejemljivo tudi za toţeno stran, saj ga je ta v nasprotnem primeru blokirala.
4 Drofenik 1995, 671, 676, 684, 689.
13
2.2.3 Interpretacija DSB5
Sporazumi se v postopku reševanja sporov interpretirajo na podlagi pravil mednarodnega
javnega prava, ki so kodificirana v 31. in 32. členu Dunajske konvencije o mednarodnem
pogodbenem pravu.
DSB nima pristojnosti, da bi in abstracto6 interpretiral določbe multilateralnih sporazumov
in določbe Sporazuma o ustanovitvi WTO, ima pa pravico interpretirati te določbe v
okviru posameznih konkretnih sporov. DSB torej ima interpretativno vlogo le na podlagi
določb iz posameznih sporazumov WTO.
Ločitev interpretativne funkcije od sodne ima prednost v tem, da tako DSB vedno
interpretira sporazume le v primeru konkretnih zatrjevanih kršitev. Za takšno ločitev se
WTO odloči zaradi dejstva, da bi lahko prišlo do različnih interpretacij posameznih določb
omenjenih sporazumov, zaradi različnega postopka pri sprejemanju odločitve. Tako npr.
Generalni svet sprejema interpretativne odločitve na podlagi tričetrtinske večine, DSB pa
jih sprejema soglasno, prav tako je eden izmed vzrokov za takšno odločitev v tem, da DSB
teoretično ni opredeljen kot politični organ, medtem ko Generalni svet in Ministrska
konferenca sta. V skladu s pravilom drugega odstavka IX. člena Marakeškega sporazuma
se tako vedno daje prednost interpretaciji Generalnega sveta oz. Ministrske konference.
2.3 Mehanizem za reševanje sporov v WTO
Namen mehanizma za reševanje sporov je zagotoviti pozitivno rešitev spora. WTO znotraj
celovitega mehanizma za reševanje sporov predvideva več pristopov za reševanje sporov,
tako mednje sodijo konzultacije oz. posvetovanja, dobre usluge, sprava ter posredovanje,
panelni postopek in arbitraţa. Najpomembnejši med njimi je vsekakor dvostopenjski
postopek pred ugotovitvenim svetom oz. Panelno skupino, ki predvideva tudi moţnosti
pritoţbe.
Z DSU pride do pomembne nadgraditve prejšnjega reševanja sporov, na podlagi GATT
sporazuma, kjer je se je v sporih odločalo le na osnovi soglasja. To je imelo za posledice,
da določenih sporov ni bilo mogoče rešiti zaradi blokad. Drţave so se zato zatekale k
raznim oblikam pritiska in izsiljevanja v mednarodni trgovinski praksi (Drofenik, 1995,
669).
Mehanizem za reševanje sporov pri WTO zavezuje drţave članice k spoštovanju GATT
načel za reševanje sporov iz leta 1947, ki jih zajemata njegova člena XXII. ter XXIII.,
hkrati pa določa zavezanost k spoštovanju pravil in postopkov, ki so razčlenjeni in
prilagojeni v DSU.
5 Tratnik 2004, 290-291. 6 Splošna, abstraktna interpretacija.
14
2.3.1 Konzultacije oz. posvetovanja7
WTO preferira sporazumno reševanje sporov, zato so posvetovanja ali konzultacije prvi,
hkrati pa tudi obvezni korak pri reševanju sporov v WTO, s ciljem doseganja pozitivne
rešitve spora na miren način. Konzultacije lahko trajajo najdlje 60 dni, vsaka stranka pa
mora na zahtevo po konzultacijah odgovoriti v 10 dneh in nato v roku 30 dni o vloţene
zahteve z njimi pričeti. V kolikor do odgovora na zahtevo po konzultacijah ne pride, kar v
praksi pomeni, da do konzultacij ne bo prišlo, lahko toţnica predhodno vloţi zahtevo za
ustanovitev Panelne skupine. Tudi po izteku 60 dni pa ima toţnica, v kolikor ne pride do
sporazumne rešitve v postopku konzultacij, moţnost zahtevati ustanovitev Panelne
skupine.
Pisno zahtevo po konzultacijah je potrebno predloţiti tudi Telesu za reševanje sporov
(DSB) ter ustreznim svetom in odborom znotraj WTO, da bi se zagotovila transparentnost
postopka.
Konzultacije so zaupne narave.
Stranke imajo tudi moţnost, da v kolikor samostojno ne morejo doseči rešitve, za pomoč
pri reševanju spora zaprosijo Generalnega direktorja WTO, ki strankam v sporu nudi
posredniško pomoč z mediacijami, spravo in posredovanjem. Tudi ti postopki so zaupne
narave, zahteva pa jih lahko katerakoli stranka v sporu. Njihov čas pričetka in trajanja ni
opredeljen, po končanju pa lahko toţeča stranka zahteva vzpostavitev Panelne skupine.
Mediacije, sprava in posredovanje lahko trajajo tudi med samim potekom postopka
Panelne skupine.
Konzultacije igrajo pomembno vlogo v vseh fazah postopka za reševanje sporov, saj lahko
stranke z njimi nadaljujejo v katerikoli fazi postopka.
2.3.2 Panelni postopek8
Največji in najpomembnejši del dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov
predstavlja opredelitev delovanja Panelnega postopka, saj ga DSU opredeljuje v členih 6
do 19, od skupnih 27 členov, natančneje pa še v dodatku 3 in dodatku 4. Je osrednji
mehanizem za reševanje sporov in pomeni nadaljevanje neuspešnih konzultacij oz.
mediacij, dobrih uslug, sprave in posredovanja. Gre za dvostopenjski postopek, kjer DSU
predvideva več faz znotraj Panelnega postopka, ki so časovno in programsko določene.
Panelni postopek se začne z ustanovitvijo Panelne skupine, ki jo vedno zahteva drţava, oz.
skupine drţav, ki nastopajo kot toţnice v sporu, hkrati pa pride z njeno ustanovitvijo do
začetka preiskave spora, s strani posebej imenovanih področnih strokovnjakov, ki na
podlagi preučitev vseh dejstev o sporu, preiskavo zaključijo z izdajo končnega poročila, na
podlagi katerega DSB v sporu razsodi. DSU v 1. odstavku 10. člena opredeljuje, da je treba
med postopkom Panelne skupine v največji moţni meri upoštevati interese strank v sporu
7 Drofenik 1995, 673-676. 8 Drofenik 1995, 676-684.
15
in drugih članic po zajetem sporazumu, za katerega gre v sporu, zato strankam v sporu, ob
njihovi zahtevi, pušča prosto pot glede določitve sestave in mandata članov Panelne
skupine, vmesnih prekinitev postopka odločanja (prekinitve lahko trajajo najdlje 12
mesecev in se lahko prekinejo izrecno na ţeljo toţnice), odločitve glede delovnih
postopkov za Panelno skupino, ki so opredeljeni v dodatku 3 ter glede časovnega
razporeda za odločitve DSB. V kolikor pa stranke ne ţelijo posebnih določitev v okviru teh
postopkov, se ti določijo na podlagi DSU določil. V kolikor pa se udeleţenci v sporu o
poteku reševanja spora posebej ne dogovorijo sami, se uporabijo določila DSU.
Panelno skupino praviloma sestavlja skupina treh strokovnjakov, oziroma v primeru
posebnega dogovora med strankami v sporu, tudi do pet članov, ki so določeni posebej za
preiskavo posameznega spora. Njihovo strokovnost preverja Sekretariat, ki tudi vodi
indikativni seznam vladnih in nevladnih posameznikov, ustreznih za delovanje v Panelni
skupini, v za to posebej namenjenemu registru iz leta 1984 (BISD 31S/9). Pri njihovem
iskanju uporablja tudi druge indikativne sezname, sestavljene na podlagi WTO
sporazumov. Tudi drţave članice pa lahko občasno predlagajo kandidate za vključitev v
indikativni seznam, v seznam pa se lahko v tem primeru dodajo le ob predhodni odobritvi
DSB.
Postopek izbiranja članov Panelne skupine navadno poteka tako, da sekretariat strankam v
sporu predlaga imenovanja v Panelno skupino, njegovemu imenovanju pa lahko stranke v
sporu nasprotujejo le v nujnih primerih. Člani Panelne skupine ne smejo biti drţavljani
članic WTO, ki so udeleţene v sporu, niti drţavljani članic, ki v sporu nastopajo kot 3.
drţave. Kadar pa gre za spor, v katerem sta udeleţeni razvita in nerazvita drţava članica
WTO, DSU v 10. odstavku 8. člena predvideva, da mora biti v sestavi Panelne skupine
vsaj 1 član, ki prihaja iz drţave članice v razvoju.
Zahteva toţeče stranke, o ustanovitvi Panelne skupine mora biti pisna. V njej se navede ali
so bila posvetovanja opravljena ter se opredeli posebne ukrepe, ki so sporni, in predloţi
kratek povzetek pravne podlage za toţbo, ki problem jasno prikazuje. Panelno skupino
ustanovi DSB, njegov predsedujoči član pa ji, za vsak primer spora posebej, določi
mandat, ob predhodnem posvetovanju s strankami v sporu. Panelna skupina nato
obravnava določbe v sporazumih, ki jih navajajo stranke v sporu.
Naloga Panelne skupine je pomagati DSB pri opravljanju njegovih dolţnosti, ki so zajete v
sporazumih in dogovorih WTO (DSB si s sprejetjem njihovih objektivnih odločitev
pomaga pri sprejemu priporočil ali sklepov). Panelna skupina obravnava primer v
predvidenem časovnem okvirju, nato pa preda končno poročilo strankam v sporu.
Razprave med člani so zaupne narave, njihova mnenja pa anonimna. Stroški članov
Panelne skupine, ki vključujejo tudi potne stroške in stroške bivanja članov, se krijejo iz
proračuna WTO.
Člani Panelne skupine morajo biti imenovani v dvajsetih dneh od ustanovitve Panelne
skupine, v kolikor pa do tega ne pride, 7. odstavek 8. člena DSU predvideva imenovanje na
podlagi odločitve generalnega direktorja, v posvetovanju s predsednikom DSB ter
predsedniki ustreznih odborov in svetov, ob hkratnem dogovoru o imenovanju članov, s
strankami v sporu. Do takšne ustanovitve pa lahko pride najkasneje v desetih dneh od
prejema zahteve za določitev članov na takšen način.
16
DSU v 9. odstavku 8. člena tudi predvideva, da morajo člani Panelne skupine opravljati
svoje naloge v lastnem svojstvu in ne kot predstavniki katerekoli vlade ali predstavniki
katerekoli organizacije.
Postopek pred Panelno skupino (kadar se stranke v sporu o poteku postopka same ne
dogovorijo drugače) lahko predstavimo z 7 časovno in vsebinsko opredeljenimi fazami9, ki
so časovno podrobneje opredeljene v dodatku 4 v okviru DSU:
prva faza: pred prvim vsebinskim zasedanjem Panelne skupine; toţenka in toţnica
pismeno predstavita primer Panelni skupini, kjer predstavita dejstva o primeru in svoje
argumente. Tudi tretje strani, ki so v DSB sporočile svoj namen, se pisno povabi, da
predstavijo svoje poglede na seji prvega vsebinskega srečanja Panelne skupine, ki je
sklican v ta namen;
čas trajanja:
- toţeča stranka ima na voljo za pripravo 1. pisne vloge 3-6 tednov, medtem ko ima
toţena stranka na voljo 2-3 tedne;
- od oddaje pisnih vlog10
ima Panelna skupina na voljo 1-2 tedna, da strankam v sporu
ter 3. stranem, sporoči datum, čas in kraj prvega vsebinskega zasedanja.
druga faza: prvo zasedanje Panelne skupine; ugotovitveni svet pozove stranko, ki je
toţbo vloţila, da predstavi svojo zadevo. Zatem, še vedno pa na istem zasedanju, stranka,
proti kateri je bila toţba vloţena, predstavi svoje poglede;
čas trajanja:
- stranke v sporu so pozvane, da v roku 2-3 tednov po zasedanju pošljejo pisne zavrnitve
toţb, ki bodo obravnavane na drugem zasedanju (in izhajajo iz predstavitve na prvem
zasedanju);
- Panelna skupina po prejemu pisnih zavrnitev toţb v roku 1-2 tednov sporoči datum, čas
in kraj drugega vsebinskega zasedanja s strankami.
tretja faza: drugo zasedanje; izpodbijanje izjav oz. formalne zavrnitve toţb – vpletene
drţave predloţijo svoje pisne argumente zoper neresničnost podanih izjav. Prva nastopi
toţena stranka, sledi ji toţeča stranka. V kolikor stranke v sporu predloţijo znanstveno ali
tehnično gradivo, se lahko Panelna z njimi v zvezi z gradivom posvetuje oz. ustanovi
posebno strokovno skupino, kateri naloţi pripravo svetovalnega poročila.
četrta faza: vmesna preučitev Panelne skupine, končana z izdajo osnutka poročila; po
preučitvi vlog z oporekanjem in ustnih argumentov predloţi ugotovitveni svet strankam v
sporu opisne (dejanske in argumentirane) dele osnutka svojega poročila. Ta vsebujejo le
dejstva in argumente glede spora, vendar pa ne zajemajo mnenj ali sklepov Panelne
skupine – tako stranke v sporu ne vedo, kakšnega pomena so pridobljena dejstva za njih in
v katero smer se nagiba odločitev Panelne skupine;
9 Omenjeni časovni razpored se lahko spremeni zaradi nepredvidenih dogodkov. V kolikor je potrebno se
lahko tudi določijo dodatna zasedanja s strankami. Ugotovitveni svet lahko strankam kadarkoli zastavi
vprašanja in jih prosi za pojasnila, bodisi med zasedanjem s strankami ali pisno. 10 DSU v 6. odstavku 12. člena določa, da pisne vloge vsaka stranka vedno predloţi Sekretariatu, ki jih nato
posreduje Panelni skupini in nasprotni strani v sporu. V kolikor ni dogovora o sočasni predloţitvi vlog, pa
mora prvo vlogo v začetku procesu predloţiti toţeča stranka, sledi ji toţenka. V primeru dogovora o
zaporedni predloţitvi vlog Panelna skupina poda rok za sprejem vloge toţene stranke. Vse nadaljnje vloge se predlagajo sočasno.
17
čas trajanja:
- ugotovitveni svet določi rok v katerem stranke predloţijo svoje pisne opombe glede
osnutka poročila – predvidoma 2 tedna;
- vročitev osnutka poročila strankam – od 2-4 tedne.
Poročilo Panelne skupine nastaja v dveh fazah, ki jo opredeljujemo v peti in šesti fazi, kjer
se po izdaji vmesnega poročila in njegovega osnutka, faza zaključi z izdajo začasnega
poročila, tej fazi pa sledi še izdaja končnega poročila, kot končno dejanje v odločanju
Panelne skupine.
peta faza: izdaja začasnega poročila in morebitna revizija poročila; po preteku
obdobja, določenega za sprejem pripomb strank v sporu, Panelna skupina strankam vroči
začasno poročilo, ki vključuje tako opisne dele kot ugotovitve in sklepe Panelne skupine.
V kolikor nobena stranka zoper začasno poročilo ne poda pripomb, se vmesno poročilo
šteje za končno poročilo Panelne skupine in se ga takoj pošlje drţavam članicam. V času
do prejema revizije strank v sporu pa lahko Panelna skupina s strankami opravi dodatna
zasedanja.
čas trajanja:
- določi se 1-tedenski rok, v katerem lahko stranka ugotovitvenemu svetu predloţi
pismeno zahtevo za preučitev določenih vidikov vmesnega poročila (revizija), preden
se dokončno poročilo pošlje članicam;
- obdobje dvotedenske preiskave; Panelna skupina se lahko po potrebi ponovno sestane s
strankama v sporu;
- vročitev vmesnega poročila za stranke, ki vključuje ugotovitve in sklepe – 2-4 tedne.
šesta faza: izdaja končnega poročila; z izdajo končnega poročila, ki zajema razpravo o
argumentih, predloţenih na vmesni stopnji, Panelna skupina zaključi s svojim delom v
sporu. Strankam se končno poročilo predloţi na seji Telesa za reševanje sporov (DSB). V
kolikor Panelna skupina odloči, da ukrepi katere od članic kršijo sporazum WTO ali
obveznost, ki jo ima članica do sporazuma, priporoči, da se ukrep prilagodi določbam
Sporazuma WTO, prav tako pa lahko tudi predlaga, na kakšen način se naj to stori.
Da bi bili postopki reševanja sporov pri WTO učinkovitejši, DSU v 8. odstavku 12. člena
predvideva obvezno vročitev končnega poročila strankam v sporu, v 6 mesecih od dneva
dogovora o sestavi in mandatu Panelne skupine. DSU pa v 9. odstavku 12. člena tudi
predvideva, da v kolikor Panelna skupina meni, da s poročilom ne more končati v šestih
mesecih, pisno obvesti DSB o razlogih za zamudo ter hkrati presodi, v kolikšnem času bo
predal svoje poročilo. WTO pa v 9. odstavku omenjenega člena tudi izrecno opredeljuje,
da obdobje od ustanovitve ugotovitvenega sveta, do predaje poročila članicam, ne
sme biti daljše od 9 mesecev.
Čas trajanja:
- vročitev končnega poročila strankam v sporu – 2 tedna;
- drţave članice, ki nasprotujejo poročilu Panelne skupine, imajo čas za pisno podajanje
razlogov, s katerimi pojasnijo svoja nasprotovanja poročilu, do 10 dni pred zasedanjem
DSB - kjer se bo preučilo poročilo ugotovitvenega sveta;
- pošiljanje končnega poročila članicam po preteku roka za pritoţbo strank v sporu – 3
tedne;
18
- 20 dni po posredovanju končnega poročila članicam DSB prične z obravnavo
sprejetega poročila;
- v kolikor se stranke v sporu zoper poročilo ne pritoţijo, DSB sprejme poročilo, ki ga
izda Panelna skupina, v roku 60 dni po posredovanju končnega poročila članicam.
sedma faza: sklep ali priporočilo; po izdaji končnega poročila se mora Telo za reševanje
sporov (DSB) sestati v roku 30 dni po sprejetju poročila (po preteku roka za nasprotovanja
poročila strank v sporu in roka, ki je določen za obravnavo DSB). Na tem zasedanju mora
stranka, ki je spor izgubila obvestiti DSB o svojih namerah glede priporočil in odločitev, ki
jih je sprejela Panelna skupina. V kolikor se katera izmed strank v sporu odloči za
pritoţbo, mora DSB opustiti proces odločanja glede sprejetja poročila Panelne skupine ter
počakati na zaključitev procesa pritoţbenega postopka. Ta omejitev je sprejeta zato, da bi
se onemogočila morebitna ovrţba poročila, sprejetega s strani DSB, do česar bi lahko
prišlo zaradi drugačnega mnenja Pritoţbenega telesa.
2.3.2.1 Pritoţbeni postopek11
Pritoţbeni postopek poteka na ravni Telesa za reševanje sporov in je opredeljen s 17.
členom DSU, ki zajema 14 odstavkov. V panelnem postopku se udeleţenkam v sporu daje
pravica, da se pritoţijo zoper poročilo, ki ga izda Panelna skupina. V kolikor se stranke v
sporu odločijo za pritoţbo, DSB ne preuči sprejema poročila Panelne skupine do konca
pritoţbenega postopka, temveč ustanovi stalni Pritoţbeni organ, ki razpravlja o pritoţbah
glede Panelne skupine. Pritoţbo na poročilo Panelne skupine lahko vloţijo le stranke v
sporu, 3. strankam pa je to onemogočeno. Te lahko v skladu z drugim odstavkom 10. člena
le predloţijo pisne vloge in imajo moţnost nastopiti pred Pritoţbenim organom.
Pritoţbeno telo sestavlja sedem ljudi, od katerih trije obravnavajo vsako posamično
zadevo. Osebe, ki delujejo v Pritoţbenem organu, to delo opravljajo izmenično.
DSB imenuje osebe v Pritoţbeni organ za štiriletno obdobje, vsaka oseba pa je lahko le
enkrat ponovno imenovana. Mandat pa ima še naslednjo posebnost, da mandat treh od
sedmih oseb, imenovanih takoj po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO, poteče ob
koncu dvoletnega obdobja, o čemer odloča ţreb. Izpraznjena mesta se zapolnjujejo, kot
nastajajo. Nato te osebe, ki zamenjajo prejšnje kandidate, opravljajo delo v preostalem
mandatu predhodnika (celotni mandat je 4 leta).
Tri najmočnejše trgovinske velesile, ZDA, ena izmed drţav članic EU ter Japonska, pa
imajo vedno zagotovljeno eno izmed mest v Pritoţbenem telesu.
Pritoţbeni organ sestavljajo osebe s priznano avtoriteto, z izkazanim strokovnim znanjem
na področju prava, mednarodne trgovine in vsebine zajetih sporov na splošno in delujejo
neodvisno od katerekoli vlade. Vse osebe, ki delujejo v Pritoţbenem organu, morajo biti
vedno na voljo v kratkem roku in biti na tekočem z dejavnostmi reševanja spora in drugimi
ustreznimi dejavnostmi WTO. Prav tako ne smejo sodelovati pri obravnavanju
kakršnihkoli sporov, ki bi ustvarjali posredno ali neposredno nasprotje interesov. Stroški
11 Drofenik 1995, 684-687.
19
oseb, ki delujejo v pritoţbenem organu, vključno s potnimi stroški in stroški bivanja so
kriti iz proračuna WTO.
Čeprav je v sestavi Panelne skupine prepovedano, da jo zastopajo drţavljani članice, ki je
vpletena v spor, kar velja tako v primeru stranke ali ene izmed 3. drţav v sporu, pa je v
pritoţbenem telesu edina omejitev le, da član ne sme biti povezan s katerokoli vlado
drţave v sporu. Ker je ta pojem mogoče interpretirati zelo široko, je Pripravljalni komite v
letu 1994 odločil, da drţavljani udeleţenk v sporu, ki nastopajo kot člani Pritoţbenega
telesa, ne bodo izključeni, v kolikor bodo upoštevali strogo moralno neodvisnost od svoje
drţave, čeprav bodo od nje prejemali plačilo (Kujiper, 1995, 51).
Pritoţba mora biti omejena le na pravna vprašanja, ki jih vsebuje poročilo Panelne skupine,
in pravne razlage, ki jih je sprejel ugotovitveni svet. Če povzamemo, to pomeni, da mora
hkrati tudi Pritoţbeno telo odločati le na podlagi dejstev, zajetih v postopku Panelne
skupine in tako ne more reševati novo nastalih vprašanj v sporu, morebitnih dejstev ali
novih dokazov, ki so nastala v kasnejšem obdobju. Pritoţbeno telo svojo nalogo izpolni
tako, da ponovno odloči o vseh dejstvih, ki so bili zbrani v panelnem postopku.
Praviloma postopki ne smejo preseči 60 dni (od sporočitve strank o formalni odločitvi za
pritoţbo, do dneva, ko pritoţbeni organ pošlje svoje poročilo), v kolikor pa meni, da to ni
mogoče, o tem DSB pisno obvesti, skupaj z razlogi za zamudo in presojo, v kakšnem
obdobju bo izdal poročilo, v nobenem primeru pa postopki ne smejo preseči 90 dni.
Vsi postopki Pritoţbenega organa so zaupni, poročila Pritoţbenega organa pa se pripravijo
brez prisotnosti strank v sporu. Tudi mnenja, članov Pritoţbenega organa so anonimna.
V končnem dejanju pritoţbeni organ potrdi, spremeni ali razveljavi pravne ugotovitve in
sklepe Panelne skupine. Nato poročilo sprejme DSB in ga morajo stranke v sporu
brezpogojno sprejeti v roku, razen v izjemnem primeru, ko bi DSB v 30 dneh po razdelitvi
poročila drţavam članicam WTO, s konsenzom12
odločil, da ga ne sprejme.
2.3.2.2 Implementacija odločbe in sankcije13
Po končanju Panelnega ter, v primeru pritoţbe, pritoţbenega postopka, mora drţava
kršiteljica implementirati razsodbo Pritoţbenega telesa, saj ima v nasprotnem primeru
drţava toţnica pravico uvesti določene sankcije, ki jih DSU predvideva v 1. odstavku 22.
člena. Gre za dve obliki sankcij, ki ju je predvideval ţe sistem GATT, in sicer:
- suspenz koncesij in drugih obveznosti, ki jih določa 7. odstavek 22. člena DSU;
- prisilne kompenzacijske ukrepe, ki jih določa 3. odstavek 22. člena DSU.
Kompenzacije in prekinitev koncesij ali drugih obveznosti sta s 1. odstavkom 22. člena
DSU opredeljena kot začasna ukrepa, ki sta na voljo, če priporočila in sklepi Telesa za
reševanje sporov niso uresničeni v razumnem obdobju, oziroma sta na voljo v primeru, če
ne pride do implementacije razsodbe, vendar pa nimata prednosti pred popolnim
12 Odločitev postane konsenz, kadar ji nobena izmed članic WTO uradno ne nasprotuje. 13 Drofenik 1995, 689-692.
20
izvajanjem priporočila za uskladitev ukrepa z zajetimi sporazumi. Kompenzacija je namreč
prostovoljna, in v kolikor je dana, mora biti v skladu z zajetimi sporazumi.
DSU v 2. odstavku istega člena tudi določa, da v kolikor članici ne uspe ukrepa, ki ni v
skladu z obravnavanim WTO sporazumom, z njim uskladiti, prav tako pa tudi, če članica,
ki je bila toţena ni spoštovala priporočil ali sklepov v razumnem roku, mora s potekom
roka začeti s pogajanji z drţavo, ki je toţnica v postopku spora, z namenom, da pripravi
medsebojno sprejemljivo kompenzacijo. Rok za dosego le-te je 20 dni, v kolikor pa do nje
ne pride, lahko toţnica, oziroma v kolikor je bilo več toţnic, vsaka izmed njih, zahteva, da
ji Telo za reševanje sporov dovoli prekinitev uporabe koncesij ali drugih obveznosti po
zajetih sporazumih. DSU nato v 6. odstavku določi, da bo Telo za reševanje sporov takšno
zahtevo odobrilo v 30 dneh od poteka razumnega obdobja, razen, če člani DSB s
konsenzom ne odločijo, da do tega ne pride.
Dogovor o pravilih in postopkih za reševanje sporov v 6. odstavku tudi predvideva, da v
kolikor stranka, ki je v sporu izgubila, nasprotuje višini določene sankcije, o sporu razsodi
arbitraţa, ki jo sestavljajo člani prvotne Panelne skupine, oz. jo sestavi generalni direktor
WTO, v kolikor prvotna zasedba ni mogoča. Telo za reševanje sporov nato odobri suspenz
koncesij ali drugih obveznosti na podlagi arbitraţne razsodbe.
Tretji odstavek 22. člena DSU navaja področja, kjer se lahko uporabijo prisilni
kompenzacijski ukrepi. Ta področja so po f odstavku 3. člena DSU:
- glede blaga vse vrste blaga iz sporazumov iz Aneksa 1 A Sporazuma o WTO ter
večstranskih sporazumov, če so članice v sporu njegove podpisnice;
- glede storitev tiste, ki so določene v GATS dokumentu MTN.GNS/W/120; določenih je
20 sektorjev;
- glede pravic intelektualne lastnine, povezane s trgovino in so zajete v poglavjih 1-7 II.
dela Sporazuma o TRIPS, ter njegovega III. ter IV. dela.
Načeloma se ti ukrepi uvedejo v istem sektorju, kjer je bila dokazana kršitev, v kolikor pa
za toţečo stranko to ni mogoče, oz. to zanjo ni učinkovito, lahko poskuša prekiniti
koncesije ali druge obveznosti v drugih sektorjih, vendar znotraj istega sporazuma.
DSU v 8. odstavku 22. člena tudi določa sam postopek nadzora nad implementacijo
priporočil in določb, ki jih po 8. odstavku, DSB še najprej izvaja sam, vključujoč zadeve,
kjer kljub kompenzaciji, prekinitvi koncesij ali drugih obveznosti ni prišlo do uresničitve
priporočil za uskladitev ukrepa z zajetimi sporazumi. Izvajanje poteka na podlagi 6.
odstavka 21. člena DSU, ki ga opredeljuje tako, da mora Telo za reševanje sporov
spremljati implementacijo vseh sprejetih poročil, tako za Panelne skupine, kot tudi za
Pritoţbeno telo, implementacija poročil pa mora biti na dnevnem redu sej, po določenem
času, ko je bilo poročilo sprejeto. Tudi članica, zoper katere so bili ukrepi sprejeti, mora še
v določenem časovnem okvirju, Telesu za reševanje sporov, pisno poročati o napredku
implementacije.
21
2.3.3 Arbitraţa14
Arbitraţa je ena izmed alternativ reševanja sporov pri WTO, ki ga stranke v sporu
uporabijo v zvezi z vprašanji, ki jih obe strani jasno določita in kadar se medsebojno
sporazumeta o takšni obliki reševanja spora. Stranke v sporu lahko zaprosijo za arbitraţo
le, če se v postopku konzultacij sporazumno ne morejo dogovoriti o rešitvi.
Arbitraţa v WTO je opredeljena z naslednjimi sporazumi ter njihovimi členi:
- s 25. členom dogovora o pravilih in postopkih za reševanje sporov (DSU), ki
natančneje opredeljuje arbitraţo (ter njegovimi odstavki);
- po načelu mutantis mutandis15
s členi, oz. z uporabljivimi deli členov - 21. členom,
ki govori o nadzorovanju izvajanja priporočil in sklepov za DSB ter 22. členom
DSU, ki govori o postopku Kompenzacije in prekinitve koncesij (slednji v povezavi
z DSU 25.4);
- s členi, ki določajo zaupnost med postopkom:
6. odstavek 4. člena DSU, ki pravi, da so posvetovanja zaupne narave in brez
poseganja pravice katerekoli članice v njihov postopek;
14. člen DSU opredeljuje zaupnost pri delu Panelne skupine. Določa, da so
razprave Panelne skupine zaupne, pripravljanje poročil Panelne skupine poteka
brez prisotnosti strank v sporu ter določi, da morajo biti mnenja, ki jih v poročilu
izraţajo posamezni člani DSB anonimna;
10. odstavek 17. člena v DSU določa, da so tudi postopki Pritoţbenega organa
zaupne narave. Prav tako se poročila pripravijo brez strank v sporu;
2. odstavek 18. člena DSU določa, da so pisne vloge Panelni skupini ali
Pritoţbenemu organu obravnavane kot zaupne, vendar morajo biti dane na
razpolago strankam v sporu;
- s 5. odstavkom osmega člena Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih
(SCM), ki govori o opredelitvi neizpodbojnih subvencij.
Po DSU je arbiter oz. razsodnik lahko posameznik ali skupina, lahko pa se nanaša tudi na
člane prvotne Panelne skupine, kadar opravljajo nalogo razsodnika v arbitraţnem
postopku.
Kadar gre za vzpostavitev arbitraţe po izdanem končnem poročilu Panelne skupine, v
primeru prekinitve koncesij ali drugih obveznosti, v arbitraţnem postopku o sporu razsodi
prvotna Panelna skupina ali pa razsodnika določi generalni direktor, v kolikor članov
Panelne skupine ni na voljo. V tem primeru mora biti po DSU arbitraţa končana v 60 dneh
po preteku razumnega obdobja, med potekom arbitraţe pa koncesije ali druge obveznosti
ne smejo biti prekinjene. Arbitraţa se tako uvede kot končno dejanje, saj je njihova
odločitev dokončna in se nanjo ni mogoče pritoţiti ali zahtevati ponovne arbitraţe, razen
če DSB s konsenzom zavrne njeno odločitev.
Zahtevo po arbitraţi pa se lahko uporabi tudi v primeru neizpodbojnih subvencij, kadar
Odbor, ki je odgovoren Sekretariatu, ne pride do zadostnih ugotovitev v povezavi s
programom, ki je subvencioniran s strani drţave članice. Takrat pride do vzpostavitve
14 Drofenik, 1995, 694. 15 lat., ob spreminjanju delov, ki morajo biti spremenjeni.
22
obvezujoče arbitraţe, ki sklepe članicam predloţi v roku 120 dni od dneva, ko je zadeva
dana arbitraţi v presojo. Tudi v tem primeru se za arbitraţni postopek uporabi DSU.
Arbitraţni postopek določa, da v kolikor se stranki dogovorita, da bosta spor reševali s
pomočjo arbitraţe, se morata tudi obvezati, da bosta spoštovali odločitev arbitra (3.
odstavek 25. člena DSU). V procesu arbitraţe lahko stranke same odločajo o procesnih
pravilih, ki so uporabljene v postopku arbitraţe, kljub temu pa DSU v 25. členu omejuje
avtonomijo strank v točkah:
- kadar se stranki zatečeta k arbitraţnemu sporazumu, je treba o njih, pred dejanskim
pričetkom arbitraţnega sporazuma, obvestiti vse članice;
- tretjim drţavam članicam WTO je potrebno zagotoviti, da se udeleţijo postopka;
- arbitraţna sodba mora biti sporočena Telesu za reševanje sporov, Svetu ali pristojnim
komitejem;
- glede arbitraţne sodbe lahko članica sproţi kakršnokoli vprašanje;
- arbitraţne odločitve ne morejo vplivati na pravice in obveznosti tretjih drţav člani, niti
na pristojnost Telesa za reševanje sporov za interpretiranje določb WTO.
23
Slika 1: Prikaz postopka reševanja sporov v okviru WTO16
Posvetovanja (4. člen DSU)
Ustanovitev Panelne skupine (6. člen DSU)
Mandat Panelne skupine (7.člen DSU)
Sestava Panelne skupine (8. člen DSU)
Obravnava Panelne skupine
- 2 zasedanji s strankami (12. člen DSU)
- 1 zasedanje s tretjimi strankami (10. člen DSU)
Vmesna proučitev
- Opisni deli poročila poslani strankam
za podajo morebitnih pripomb (15.1 člen DSU)
- Začasna poročila poslana strankam
za podajo morebitnih pripomb (15.2 člen DSU)
Predaja poročila Panelne skupine strankam (12.8 člen DSU)
Predaja poročila Telesu za reševanje sporov (12.9 člen DSU)
DSB sprejme poročilo Panelne skupine ali
pritoţbenega telesa vključno z vsemi
spremembami poročila Pritoţbenega telesa (DSU 16.1,16.4, 17.4)
Izvajanje poročila s strani poraţenke v sporu
v razumnem roku (21.3 člen DSU)
V primerih ne-izvajanja odločb DSB se
stranke v sporu dogovorijo ta kompenzacije (22.2 člen DSU)
Povračilni ukrepi nastopijo, če se stranke ne
morejo dogovoriti za kompenzacijo (22.2 člen DSU)
Kriţni-povračilni ukrepi se lahko izvajajo znotraj
istega sektorja, v drugem sektorju ali znotraj drugega sporazuma (22.3 člen DSU)
16 Povzeto po WTO, 2009a, 5.
> 60 dni > Na drugem srečanju
DSB > 0-20 dni > 20 dni (če Panelno skupino sestavlja Generalni direktor WTO)
> 6 mesecev od sestave Panelne skupine (3 mesece v nujnih primerih)
> Do 9 mesecev od ustanovitve Panelne skupine > Rok za poročilo Panelne skupine je 60 dni, razen, če je vloţena
pritoţba > Upošteva se »razumni rok« za določitev, ki je odvisen od strinjanja za predlog s strani DSB in strank v sporu – v
primeru odločbe arbitra pribliţno 15 mesecev
> 30 dni po poteku
»razumnega roka«
> Dobre usluge, spravo in
posvetovanje lahko kadarkoli
zahteva katerakoli stranka v
sporu
Skupina strokovnjakov (13. člen DSU)
Sestanek s Panelno skupino za
preučitev dejstev na zahtevo (15.2 člen DSU) 30 dni za poročilo pritoţbene skupine
Pritoţbeni preizkus (16.4 člen DSU ter 17. člen DSU) do 90 dni > V primeru spora glede primernega izvajanja ukrepov – odločanje s postopki za reševanje sporov ali s pomočjo prvotne
Panelne skupine (21.5 člen DSU) do 90 dni
> Moţnost arbitraţe zaradi nasprotovanja predlagani ravni prekinitve izvajanja
ukrepov ali neupoštevanja načel in postopkov
(22.6. in 22.7 člen DSU)
24
3 SLABOSTI POSTOPKA ZA REŠEVANJE SPOROV
3.1 Slabosti znotraj postopka za reševanje sporov17
Postopek za reševanje sporov je z ustanovitvijo organizacije WTO članicam prinesel
številne prednosti pri odpravljanju konfliktov. Tak postopek je obstajal tudi v GATT,
vendar ni imel določenih časovnih rokov, ki jih sedaj WTO predvideva. A kljub številnim
pozitivnim izboljšavam, zunanji opazovalci v še vedno najdejo pomanjkljivosti. WTO je
relativno mlada organizacija in pričakuje se, da bo v prihodnjih letih odpravila tudi
najpogosteje izpostavljene pomanjkljivosti. Trenutna pogajanja za izboljšanje sistema
reševanja sporov potekajo na Ministrski deklaraciji iz Dohe, kjer je tudi EU aktivno
sodeluje, s številnimi predlogi, ki jih podaja za izboljšanje obstoječega postopka reševanja.
V slabostih znotraj postopka za reševanje spora se predvsem nanašamo na opredelitev 24.
točk, ki jih je EU izpostavila na posebni seji DSB v Ţenevi, 16. in 17. decembra 2002.
- Slabosti na ravni konzultacij in slabosti v panelnem postopku navajamo v
konkretnem primeru reševanja spora v 4. poglavju diplomskega dela;
- Slabosti v pritoţbenem postopku; EU v pritoţbenem postopku vidi predvsem slabosti
v opredelitvi delovanja Pritoţbenega telesa, stalnega telesa, sestavljenega iz 7 oseb,
katerih naloga je obravnava pritoţb oz. prizivov na Panelna poročila. EU kot eno
izmed pomanjkljivosti vidi v nejasni opredeljenosti pravic in vlog vseh tistih, ki imajo
pravico sodelovati v postopku pred Pritoţbenim telesom. Ena izmed slabosti, ki jo
izpostavlja pa je prav tako dejstvo, da Pritoţbeno telo nima moţnosti niti pravic, za
zahtevo ponovnega sojenja Panelne skupine, ki bi bilo mogoče zaradi različnih
interpretacij zakona, odprav morebitnih napak, ki so nastale v času postopka reševanja
spora ali potrebe po zbiranju dodatnih dokazov. Pritoţbeno telo mora namesto tega o
sporu, na podlagi ţe zbranih dejstev, ponovno odločati samostojno, kjer lahko pride do
pomanjkanja pomembnih in potrebnih informacij za razsodbo, zaradi česar bi lahko
prišlo do kompletne zavrnitve pritoţbe oz. njene opustitve. Še ena posledica
nezadostnih informacij pa je lahko tudi pravica pridobitve podatkov de facto ali
sklepanje o njih, čeprav se to lahko zgodi le v izjemnih primerih (ni pa znotraj njihove
absolutne pravice). EU prav tako izpostavlja problem pomanjkanja pravic Pritoţbenega
telesa, kadar bi ţelelo spremembo ugotovitev, danih predhodno s strani Panelne
skupine, kot je opredeljeno v 6. odstavku 17. člena DSU18
. Nekatere ugotovitve
Panelne skupine so namreč lahko zmotne ali celo nespametne. Pritoţbeno telo lahko po
tem členu trenutno spremeni ugotovitve Panelne skupine le v primeru, kadar obstajajo
zadostni dokazi in razlogi za izjemne napake v odločitvah Panelov, ki bi lahko postavili
njihove odločitve pod vprašaj.
Evropska Unija je v namen odprave teh napak pripravila številne predloge za njihovo
izboljšanje:
17 Gošnik, 2004, 42-47. 18 17.6. člen DSU pravi, da mora biti pritoţba omejena na pravna vprašanja, ki jih vsebuje poročilo Panelne skupine in pravne razlage, ki jih je sprejela Panelna skupina.
25
EU meni, da bi bilo potrebno podaljšati mandat članov prizivnega telesa za 6
let;
časovni okvir za postopke pred prizivnim telesom bi bilo potrebno podaljšati, s
sedanjih 2-3 mesecev, na 3-6 mesecev;
omogočitev pravice Pritoţbenemu telesu, da odloči o pomembnosti primera, in
v kolikor je primer dovolj pomemben, naj o njem odločajo vsi, z absolutno oz.
kvalificirano veličino vseh, ki imajo pravico o tem odločati. Odločitev o
skupnem odločanju naj bo sprejeta v relativno kratkem času, skrajšajo pa se naj
predvsem poteki postopkov sprejemanja odločitev, ki se ne tičejo primera
samega. Pravica do izbere načina sprejetja končne odločitve naj bo dana tudi
strankam v sporu, ki naj jim bo ponujena moţnost za sprejem odločitve s
kvalificirano večino;
Pritoţbenemu telesu naj bo dana moţnost, da lahko izrazi zahtevo za ponovno
sodno obravnavo primera, v kolikor je to nujno, oziroma dana naj bo moţnost
ponovnih razprav v povezavi s primerom;
v kolikor Pritoţbeno telo smatra, da ima na voljo premalo podatkov, dokazov in
dejstev za razsodbo v primeru, naj se mu omogoči dodatna razjasnitev okoliščin
s strani Telesa za reševanje sporov in naj poda razloge za razsodbo na podlagi
nepopolnih in nezadostnih podatkov;
EU predlaga dopolnitev 6. odstavka 17. člena DSU z omejitvijo moţnosti
priziva le na tiste točke in teme, ki se nanašajo na pravne določbe in odločitve v
poročilu, pravne interpretacije Panelnih skupin in njihove napake ter zmotne
karakteristike dejstev. V kolikor Pritoţbeno telo meni, da je bila razsodba
nepravična, lahko zavrne razsodbo Panelne skupine – vendar le v primeru, da za
to obstajajo zadostni in jasni dokazi. Na tem mestu apelirajo tudi na 11. člen
DSU, ki določa funkcije Panelnih skupin, in dodajajo, da bi ga morali dopolniti
na način, ki bi Panelnim skupinam dopuščal narediti čimbolj točno in
objektivno oceno o dejstvih, ki so na voljo v primeru;
procesi, ki potekajo pred Pritoţbenim telesom naj ostanejo zaupne narave,
vendar naj se da strankam v sporu moţnost, da izrazijo interes po delnem ali
celotnem odprtju zaslišanj za javnost, v kolikor se vse s tem strinjajo, v roku 5
dni od vloţitve pritoţbe.
- Slabosti pri sprejemanju poročil:
Prisotnost potrebne večine pri sprejemu poročila Prizivnega telesa; v
kolikor ni prisotna potrebna večina, ki jo sestavljajo člani Prizivnega telesa, se
lahko toţeča stranka v sporu sklicuje na potrebno večino in tako ne pride do
sprejetja poročila, kar povzroča dodatne časovne zamude.
Interpretativna funkcija DSB; Tratnik, 2004, 291, v ločevanju interpretativne
funkcije DSB od Ministrske konference ter Generalnega sveta, vidi potencialno
nevarnost, saj odnos med obema postopkoma interpretacije v Marakeškem
sporazumu ni definiran. Tako meni, da bi lahko prišlo do zavlačevanja stranke v
sporu, ki izhaja iz trditve, da interpretacija, ki jo daje poročilo presega
interpretacijske pristojnosti DSB in iz tega razloga zahteva interpretacijo
poročila s strani Generalnega sveta. 9. odstavek 3. člena DSU daje namreč
članicam pravico, da ne glede na določbe DSU, zahtevajo interpretacijo nekega
WTO sporazuma v skladu z drugim odstavkom IX. člena Marakeškega
26
sporazuma. Zaradi dejstva, da predpisanih rokov za tovrstne interpretacije ni, pa
bi lahko ta članica povzročila bistveno zamudo v postopku reševanja sporov;
- Slabosti v povezavi z implementacijo odločb; ta del predstavlja enega izmed
največjih teţav pri končnem reševanju mednarodnih sporov, saj se največkrat zgodi, da
po tem, ko pride do razsodbe v sporu in bi bila potrebna implementacija odločitve, ta
velikokrat ni v celoti doseţena, oz. se jo zelo teţko doseţe. Pogosto se namreč zgodi,
da drţava poraţenka, kljub izgubi v sporu, ne spremeni trgovinske politike v takšni
meri, kot ji to nalaga odločba, temveč le v nekaj delih, ki pa za zmagovalko v sporu
niso zadostni. Tako razrešen spor na nek način tudi izgubi svojo kredibilnost, saj
neizpolnjevanje določb iz razsodbe navadno vodi v nove spore med članicami. V
večini primerov pri WTO je takojšnje upoštevanje razsodbe zelo malo verjetno. Razlog
za to je v samem sporazumu DSU, saj, čeprav določa ukrepe za implementacijo
odločbe, članic v ravnanje, ki je skladno s sprejetimi poročili in sklepi DSB, v pravnem
smislu to prav nič ne obvezuje. O obveznostih članice do izpolnjevanja
implementacijskih ukrepov namreč DSU le namiguje, noben člen v DSU pa pravzaprav
jasno ne govori o obveznostih. Tako 19. člen DSU v prvem odstavku pravi le, da v
kolikor Panelna skupina ali pritoţbeni organ ugotovi, da ukrep ni v skladu z zajetim
sporazumom, priporoči določeni članici, da uskladi ukrep s tem sporazumom. Poleg
svojih priporočil ugotovitveni svet ali Pritoţbeni organ lahko določeni članici predlaga
načine izvajanja poročil. Torej, ugotovimo lahko, da v postopku implementacije ni
govora o nobenih obvezah. Menimo, da so razlogi za to v političnem interesu drţav
članic – nobena izmed članic si pravzaprav ne ţeli vzpostavitve DSU, ki bi urejal
področje mednarodne trgovine z zavezujočimi učinki. Prav tako so proti obvezujočim
učinkom priporočil in sklepov tudi številne antiglobalistične in okoljevarstvene
organizacije ter zdruţenja19
, ki kritizirajo WTO, da ţe tako pospešuje blagovni promet
na račun varstva okolja, razvoja, delovne sile ter človekovih pravic, z vzpostavitvijo
obvezujočega sistema pa bi WTO posegla še v pravila suverenosti drţav in drţave silila
k določenemu ravnanju.
S strani WTO se lahko proti drţavi poraţenki v primeru neizpolnjevanja odločbe sicer
uvedejo protiukrepi z enakovrednim trgovinskim učinkom, vendar gre pogosto spet za
dolgotrajen proces, uvedba protiukrepov pa mora biti prav tako odobrena s strani
WTO. Poraţenka v sporu ima namreč moţnost, da se na končno razsodbo pritoţi. To
ima za posledico nov postopek reševanja spora, kjer lahko gre ponovno za dolgotrajen
in finančno zajeten »projekt« za obe strani, ki je ponovno v škodo zmagovalki.
Še en dvorezen meč pa predstavljajo kompenzacijski ukrepi. Če poraţenka ne bi
zadovoljivo izpolnila svojih obveznosti, morata udeleţenki pričeti s pogajanji o
kompenzacijskih ukrepih za nadomestitev škode, ki jo zmagovalki v sporu še vedno
povzroča. DSU določa, da morajo biti ti ukrepi takšni, da bodo ustrezali obema
stranema, jih pa natančneje ne določi. To je seveda zelo problematično, saj gre za
nasprotje interesov. V kolikor v določenem času kompenzacijski ukrepi ne bi prinesli
pozitivne rešitve, ima zmagovalka v sporu moţnost od DSB zahtevati odobritev
suspenza koncesij ali obveznosti do nasprotne stranke. Sicer je to eden od razlogov, da
je večina članic do danes izpolnila priporočila in sklepe DSB, pa vendar lahko vidimo,
da DSU v tem delu še vedno ostaja zelo pomanjkljiv.
19 Ena izmed najpogostejših nasprotnikov in demonstrantov proti organizaciji WTO je okoljevarstvena organizacija Greenpeace.
27
EU pa vidi v postopku implementacije odločb predvsem pomanjkljivosti v zvezi z
arbitraţo. Meni, da arbiter, ki po 2. odstavku 21. člena določi razumen čas za
implementacijo odločbe, ni pristojna oseba za podajanje svojih interpretacij. Meni, da
pri interpretaciji lahko pride do velikih odstopanj od razsodbe Panelnih skupin ali
Pritoţbenega telesa, za spremembe postopka interpretacije pa podaja naslednje
predloge, med katerimi številni urejajo področje kompenzacijskih ukrepov in
koncesije:
uvedba novega pravila, ki določi, da mora Panelna skupina ali Pritoţbeno telo
na zahtevo katerekoli stranke pripraviti razlago pomena cilja razsodbe. EU
meni, da bi se s tem izognili napačnim in različnim interpretacijam ter vzrokom
za nastanek novih sporov, ki lahko zaradi njih sledijo;
uvedba pravila, ki bi povečalo pravice arbitru v smislu, da ima pravico zahtevati
pojasnitev razsodbe od Telesa, ki je razsodbo izdalo, če meni, da je ta potrebna
za določitev razumnega časa za implementacijo razsodbe. Čas za predloţitev
pojasnitve razsodbe naj bo omejen in predvsem kratkotrajen, kjer EU predlaga
časovno omejitev na 2 tedna;
v času, ki je določen za implementacijo odločbe naj se o vsebini napredka in o
samem postopku implementacije Telesu za reševanje spora poroča, in ta naj bo
ustanovljen ţe pred končanjem postopka;
v kolikor se stranke v sporu ne bi strinjale z ukrepi za implementacijo, naj ima
oškodovana stran pravico zahtevati kompenzacijske ukrepe direktno, v kolikor
pa tudi do tega ne pride, naj ima oškodovanka pravico zahtevati suspenz
koncesij ali drugih obveznosti. Pred tem je potrebna multilateralna odločitev o
pomanjkanju skladnosti, kjer se odloča o skladnosti implementacijskih ukrepov;
če se ugotovi, da implementacijski ukrepi niso skladni s sporazumom, naj se ne
določajo časovni okvirji za novo implementacijo;
v primeru, da se udeleţenke v sporu ne morejo sporazumeti o suspenzu koncesij
in drugih obveznosti, naj se nesporazumi rešujejo preko arbitraţe, še preden
Telo za reševanje sporov avtorizira suspenz koncesij;
avtorizacijo koncesij naj še vedno določa DSB, kot je opredeljeno v 7. odstavku
22. člena DSU, seznama, ki pa je z njihove strani avtoriziran, pa članice ne
smejo spreminjati. Predsednik DSB pa bi moral izdati tudi razsodbo o zahtevku
za suspenz koncesij, ki niso skladne z navedenimi zahtevami;
suspenz koncesij oz. drugih obveznosti naj velja le za tiste uvozne dobrine, ki
so bile uvoţene po dnevu avtorizacije DSB o njihovem suspenzu;
podaljšanje časovnega roka za iskanje rešitve o kompenzaciji, ki naj bo krajši
od roka, ki je na voljo za druge ukrepe. Hkrati naj se da prednost iskanjem
kompenzacijskih rešitev, medtem ko naj bodo suspenzi koncesij ali drugih
obveznosti zadnja moţnost na seznamu povračilnih ukrepov. V kolikor pa
stranke v sporu preferirajo suspenz koncesij še pred odobritvijo DSB zanje, pa
se v tem primeru prednosti kompenzacijskim rešitvam ne da.
- pristojnosti glede izvajanja sankcij; DSB nima pristojnosti izvajanja sankcij, lahko
jih le odobri tisti članici v sporu, ki jih predlaga.
28
3.2 Slabosti mehanizma za reševanje sporov
Slabosti mehanizma izpostavljamo v naslednjih točkah:
- pristojnosti kaznovanja; ena od glavnih slabosti, ki jo vidimo v postopku reševanja
spora je, da ima WTO le pristojnost ocenitve ali članica krši WTO pravila ali ne, v
primeru, da je članica v postopku kršitve, pa nima nobenih pristojnosti za naloţitev
kazni ali izvajanja kakršnihkoli sankcij – te izvajajo same drţave članice. Panelne
skupine in Pritoţbeno telo (Appellate Body) lahko le predstavijo predloge in smernice,
ki se nanašajo na kršiteljico. Po členu 21.3 DSU, mora kršiteljica pred implementacijo
odločbe, v 30 dnih po končnem poročilu o tem obvestiti DSB, vendar pa, v kolikor
smatra, da takojšnja skladnost ne bo mogoča, to stori v zato primernem časovnem
obdobju, ki pa je določeno le z besedo »primerno«;
- finančne kompenzacije v postopku spora; največja oškodovanka v procesu reševanja
spora je drţava toţnica in njej se za škodo, ki jo je utrpela v času, ko je bil spor v
postopku reševanja, ne ponudi nobenega nadomestila. Prav tako ni nobenega
finančnega nadomestila za čas od razsodbe do implementacije odločbe pri drţavi
poraţenki. To predstavlja največje breme predvsem manj razvitim drţavam, saj te
zaradi izgube v trgovini pričnejo še bolj zaostajati za razvitimi drţavami in tako postaja
razkorak med drţavami še višji;
- teţave pri izbiri strokovnjakov za odločanje v sporu; WTO ima za izbiro
strokovnjakov v postopku na voljo kratek čas, prav tako pa je omejena s številom
strokovnjakov, ki so za določeno področje na voljo. Z naraščanjem števila sporov
postaja tudi njihova kompleksnost vse večja in zahteve za strokovnost in
usposobljenost ljudi, ki sodelujejo v odločitvenih procesih so vse večje. Potrebno je
ustrezno poznavanje zakonov, področja mednarodne trgovine in njihove aktivnosti na
tem področju, zaradi specifičnih zahtev pa je ustreznost strokovnjakov velikokrat
vprašljiva. Frekvenca sporov se v zadnjih letih povečuje, zaradi česar je vse teţje najti
strokovnjake v kratkem časovnem obdobju. Eden izmed predlogov EU na tem mestu
je, da imel sistem stalne člane Panela, ki bi bili zaposleni pri WTO in bi ga sestavljalo
okrog 30 strokovnjakov iz različnih področij;
- čas trajanja reševanja trgovinskih sporov; v procesu reševanja spora je prisotna
velika količina dokumentacije, ki jo stranke v sporu predloţijo in mora biti predelana in
pregledana, kar ima za posledico sprejemanje ukrepov v daljših časovnih obdobjih.
Prikazujemo vzorčne termine v fazi postopka za reševanje sporov:
29
Tabela 1: Vzorčni časovni termini postopka za reševanje sporov
Posvetovanja 60 dni
Imenovanje Panelne skupine, določanje
članov
45 dni
DELOVANJE PANELNE SKUPINE
Prejem prvih pisni vlog strank v sporu 6 tednov; sledi iz:
- toţeča stranka
- toţena stranka
3-6 tednov
2-3 tedne
Datum, čas in kraj prvega vsebinskega
zasedanja s strankami; seja s tretjimi
strankami
1-2 tedna
Prejem pisnih zavrnitev strank 2-3 tedne
Datum, čas in kraj drugega vsebinskega
zasedanja
1-2 tedna
Vročitev začasnega poročila strankam 2-4 tedne
Prejem pripomb strank k začasnemu
poročilu
2 tedna
Vročitev vmesnega poročila za stranke,
vključno z ugotovitvami in sklepi
2-4 tedne
Končni rok na zahtevo stranke za proučitev
dela oz. delov poročila
1 teden
Obdobje proučitve Panelne skupine,
vključno z moţnimi dodatnimi zasedanji s
strankami
2 tedna
Končno poročilo Panelne skupine
strankama v sporu (od ustanovitve
Panelne skupine)
6 mesecev
Končno poročilo Panelne skupine drţavam
članicam WTO
3 tedne
Vročitev končnega poročila strankam v
sporu
2 tedna
Potrditev poročila s strani organa za
reševanje spora (v kolikor ne pride do
pritoţbe)
60 dni
SKUPAJ BREZ PRITOŢBE 1 leto
Poročilo o pritoţbi 60-90 dni
Organ za reševanje sporov potrdi poročilo
pritoţbe
30 dni
SKUPAJ S PRITOŢBO 1 leto in 3 mesece
Vir: WTO, 2009b, Drofenik, 1995, 701
V tabeli so prikazani časovni okviri trajanja posameznih faz v postopku reševanja
spora, vendar so postopki, ki se zaključijo v vzorčnem primeru velikokrat prej izjema,
kot pravilo. Zelo pogosto se zgodi, da se spor ţe v fazi posvetovanj prekine in se tako
primer ţe v prvi uvodni fazi zavleče za precej časa. Stranke lahko namreč spor
zaključijo v katerikoli izmed navedenih faz, v kolikor se o tem soglasno odločijo. Iz
30
tabele je razvidno, da traja spor pred WTO, v kolikor ne pride do odstopa toţnice, v
najboljšem primeru 1 leto, v primeru da pride do pritoţbe oz. priziva na razsodbo, pa se
postopek (spet v najboljšem primeru) podaljša še za 3 mesece. K temu moramo prišteti
še čas za implementacijo odločbe, kar bi v najboljšem primeru trajalo 30 dni.
Postopki pri WTO so relativno dolgotrajni, večina članic pa se nanje tudi pritoţi, kar
ima za posledico še daljše postopke, za udeleţence na obeh straneh pa povzroča znatno
ekonomsko škodo, saj se med trajanjem postopka ekonomski in trgovinski interesi ne
omilijo, zato drţavo toţnico sam postopek pred WTO tudi iz časovnega vidika veliko
stane;
- problem »velikih akterjev« kot udeleţencev v sporih; spor pri WTO ni poceni -
slabost se kaţe predvsem v tem, da si tako vse drţave članice spora pri WTO ne morejo
privoščiti. Po podatkih iz spletne strani Svetovne trgovinske organizacije, so drţave z
največ vloţenimi spori prav vodilne svetovne velesile. Tako se na prvem mestu
znajdejo ZDA, sledita jim EU in Kanada. Najmanj vloţenih sporov pri WTO imajo
drţave tretjega sveta z najmanj finančnimi sredstvi. V konkretnem sporu v povezavi z
bananami npr. drţave osrednje Amerike, kljub temu, da je imel problem tudi zanje
veliko teţo, v sporu niso mogle sodelovati.
Vsaka drţava udeleţenka v sporu tudi sama nosi breme stroškov, ki nastanejo v
povezavi s postopkom, ne glede na to ali je v sporu zmagovalka ali poraţenka – pravne
stroške krije vsaka drţava zase;
- odprtost reševanja spora za javnost; z ţeljo, da bi bil sistem reševanja sporov bolj
ugoden za stranki v sporu in spora ne bi še bolj zaostroval z aktivnim vključevanjem
tretjih strani, je WTO omejila obravnave in postopke samo na neposredne udeleţence v
sporu. Negativna stran takšne odločitve pa je, da v kolikor se postopek ne odvija pred
očmi javnosti, lahko končna razsodba v sporu zelo negativno vpliva na način
prihodnjega sodelovanja z ostalimi drţavami, zaradi napačnih vtisov ki jih drţava daje.
Spremembe zaradi razsodbe v sporu lahko po razsodbi nastanejo tudi v drţavah, ki v
sporu niso neposredno udeleţene. Prav tako pa je lahko tudi posamezna drţava v spor
posredno vpletena, saj se nahaja v podobni situaciji in bi lahko z omogočitvijo javnosti
postopka rešili morebitne prihodnje spore (Bobek, Ţivko, 2002,112).
V WTO sporih lahko kot udeleţenke sodelujejo drţave članice, prav tako to tudi velja
za 3. strani, kar vidimo kot pomanjkljivost. Vse glasnejše postajajo zahteve za
vključitev tudi ostalih strani, kot so nevladne organizacije, opazujoče drţave, ki še niso
postale članice WTO, nevladne mednarodne organizacije, regionalne ali lokalne vlade,
ki bi lahko h končni razsodbi dodale svoja poročila in predloge in bi lahko bila
upoštevana, na zahtevo Panelne skupine;
- spor pri WTO lahko sproţijo samo drţave članice; DSU ne predvideva moţnosti
sproţitve spora s strani posameznika ali gospodarske druţbe. Posameznik mora za
začetek postopka zaprositi svojo domačo drţavo (Tratnik, 2002, 3). To ima za
posledico povzročitev morebitne ekonomske škode, ki lahko nastane zaradi časovnih
odmikov in procesov, da posameznik ali gospodarska druţba sploh dobi drţavno
soglasje za vloţitev spora pri WTO.
31
4 POMANJKLJIVOSTI PRI REŠEVANJU MEDNARODNIH TRGOVINSKIH
SPOROV V PRAKSI: Trgovinski spor med Boeingom in Airbusom
4.1 Opis problema
Spor na področju proizvajalcev velikih civilnih letal, med Boeingom in Airbusom, ima
svoje začetke pri WTO, v odstopu ZDA od bilateralnega sporazuma, ki je leta 1992
sklenjen na področju velikih civilnih letal med EU ter ZDA. Od sporazuma ZDA odstopijo
v letu 2004, ko se odločijo, da bodo pri WTO zaradi subvencij, danih Boeingu s strani
evropskih drţav, vloţile zahtevo za konzultacije. Vse od 2004 sta strani s številnimi
poskusi neuspešno reševali problematiko subvencij dodeljenim obema podjetjema ter
WTO vpletli v enega najteţavnejših sporov kadarkoli zabeleţenih. V nadaljevanju
pojasnjujemo okoliščine spora, njegov proces pri organizaciji WTO, v zaključnem delu pa
izpostavljamo slabosti pri njegovem postopku reševanja ter izzive v prihodnje.
4.2 Kratka zgodovina obeh podjetij
Podjetje Boeing je ustanovil William Edward Boeing leta 1916, s sedeţem v Chicagu,
Illinoisu, ZDA, z imenom »Pacific Aero Products Co.«, leto dni kasneje pa se je podjetje
preimenovalo v »Boeing Airplane Co.«. V prvih desetletjih od ustanovitve je bilo podjetje
zadolţeno za proizvodnjo vojaških letal, predvsem v času 2. svetovne vojne, s čemer si je
zagotovilo uspeh in prepoznavnost na trgu.
Z razvojem skozi čas je Boeing postal tudi glavni proizvajalec letal namenjenim široki
potrošnji, prav tako pa je, kot največji podizvajalec Nase, preko polovičnega lastništva
United Space Alliance20
, ki skrbi za floto raketoplanov, postal največji proizvajalec v
vesoljski industriji na svetu. Vse do leta 1970, ko se mu je na trgu pridruţil evropski
tekmec Airbus, je podjetje drţalo pribliţno 94% deleţ na svetovnem trgu.
Še eden mejnik v Boeingovi zgodovini pa predstavlja leto 1997, ko podjetje prevzame
takratnega edinega tekmeca velikih civilnih letal na ameriškem trgu, podjetje McDonnell
Douglas (četrto konkurenčno podjetje Lockheed, je ţe v letu 1983 samostojno izstopilo iz
trga velikih civilnih letal). Vse od takrat je trg velikih civilnih letal duopolen21
– edini
tekmec Boeingu ostaja evropsko podjetje Airbus.
V juniju 2009 je podjetje zaposlovalo 153.000 ljudi, z budţetom, ki je v letu 2005 presegel
54.8 milijard dolarjev (Boeing, 2009a, Boeing, 2009b).
Podjetje Airbus pa je bilo formalno ustanovljeno leta 1970, kot konzorcij francoskega
Aerospatiale Matra ter nemškega zdruţenja letalskih podjetij Deutsche Airspace - zdaj
poznanega kot podruţnica Daimler-Chrysler – DASA. V letu 1979 se jim pridruţi še
20 United Space Alliance – je bila ustanovljena 1996 kot druţba z omejeno odgovornostjo, z zdruţitvijo
podjetij Rockwell International in Lockheed Martin, kot odgovor na ţeljo NASE, po zdruţitvi številnih
pogodb v programih za raketoplane pri enemu ekskluzivnemu pogodbeniku. 21 Duopolni trg – je trg, na katerem le dva ekonomska subjekta ponujata določeni produkt ali storitev.
32
angleški Britain's Hawker Siddeley, poznan kot BAE Systems ter španski Construcciones
Aeronauticas - CASA. Zgodovina podjetja je bila izoblikovana zaradi političnih interesov
posameznih evropskih drţav v letu 1969, ko so zdruţila svoja podjetja letalske in
obrambne industrije ter ustanovila samostojno letalsko podjetje, s ciljem zmanjšati
evropsko odvisnost od ameriškega civilnega letalstva. V letu 2001 je bila lastniška oblika
podjetja spremenjena – Airbus postane samostojno podjetje, ki od takrat še vedno v celoti
ostaja last podjetja EADS22
. Za razliko od Boeinga pa je vloga Airbusa v vojaškem
letalstvu veliko manjša, čeprav ima EADS med drugim tudi vojaški oddelek. Airbus, kot
hčerinska druţba EADS-a, je v letu 2005 zaposloval okoli 113.000 ljudi, vreden pa je bil
34 milijard EUR (Airbus, 2009a, Airbus, 2009b).
Čeprav Airbus ni bil nikoli projekt EU, temveč gre za mednarodni projekt posameznih
drţav članic, je Airbus v EU ţe vse od svojih začetkov deleţen velike podpore.
S pojavom Airbusa na letalskem trgu je Boeing tudi prvič v svoji zgodovini dobil
enakovrednega tekmeca na svetovnem trgu. Konkurenca na trgu pa je potrošnikom prinesla
tudi številne prednosti – odrazila se je v niţjih cenah letalskih ponudnikov ter izboljšavami
in večjo kvaliteto letal (povečana udobnost letal, manjša potrošnja goriva letal, manjši
izpusti emisij, zmanjšanje glasnosti, ipd.).
Produktni asortiment je pri obeh proizvajalcih zelo podoben. Skoraj vsak model prvega
proizvajalca ima pri drugem neposrednega konkurenta. Zato je tudi veliko novih letal, ki
jih podjetji proizvedeta le odgovor na konkurentov produkt. To se predvsem nanaša na
Airbusovo odločitev za izgradnjo modela »A350«, ki je narejen z namenom postaviti
Boeingovemu »787 Dreamliner« direktnega tekmeca.
Obe podjetji imata tudi svoje preferenčne kupce letal. Tako je znano, da so največji kupci
Boeingovih letal predvsem ameriški ter japonski letalski prevozniki, Airbus pa ima največ
odjemalcev na evropskem trgu in na trgih Bliţnjega in Srednjega Vzhoda (Heymann, 2007,
3).
4.3 Značilnosti trga civilnih letal23
Visoke ovire pri vstopu na trg; uspešen vstop na trg je novim tekmecem zaradi
številnih ovir skoraj nemogoč. Kot glavne razloge avtor navaja nujnost ekonomije
obsega na področju proizvodnje in velike kapitalske zahteve, saj se produktivnost
ciklično vzpostavlja skozi ţivljenjski krog modela letala, kar ima pozitiven vpliv na
stroškovno strukturo, predvsem kadar gre za proizvodnjo v večjih količinah. Tudi
krivulja izkušenj v tem sektorju je zelo strma. V velikih primerih so lahko številne
komponente v proizvodnji uporabljene tudi za druge modele letal. Ena izmed ovir za
vstop pa je tudi kompleksnost samih letal, saj produkt vedno zahteva zajetna
financiranja na področju raziskav in razvoja ter sodobno inţenirsko znanje. Zaradi
22 EADS - European Aeronautic Defense and Space Company; podjetje je bilo ustanovljeno v juliju 2000, z
zdruţitvijo Aerospatiale Matra SA, Francija, Daimler-Chrysler Aerospace AG, Nemčija, Construcciones
Aeronautucas SA, Španija, in je lastnik 80% delnic podjetja Airbus ter je lastnik britanskega podjetja BAE
Systems, ki je lastnik preostalih 20% delnic v Airbusu (EADS, 2001). 23 Povzeto po: Heymann, 2007, 6.
33
obseţnih virov financiranja pa je teţji tudi morebiten izstop iz trga; zahteve po obširnih
finančnih sredstvih prav tako oteţujejo izstop, v primeru neuspešnega projekta, saj so
bile številne investicije namenjene alternativnim področjem in so kapitalsko vezane več
let (»sunk costs«);
dolgi investicijski cikli – veliko tveganje v sektorju; na letalskem trgu gre za velik
časovni odmik od investicijskih izdatkov in amortizacije. Veliko število letalskih
modelov mora biti prodanih v prihodnjem obdobju, da bi se pokrili stroški neštetih
raziskav, razvoja ter produkcijskih stroškov, ki so z njimi povezani. Negotovost
pogosto bdi nad uspehom ali porazom pri razvoja novega letalskega modela, saj je
prepleten z veliko količino vezanega kapitala, kar za podjetje pomeni veliko odvisnost
od neznatnih napak, ki lahko ogrozijo obstoj celotnega podjetja. Kljub dejstvu, da je
sektor letalskega transporta v osnovi rastoč sektor, ima v letalskem sektorju pomembno
vlogo tudi dejstvo, da so letalska naročila s strani uporabnikov cikličen proces, saj se
potrebe spreminjajo zgolj v daljših časovnih obdobjih;
občutljivost sektorja na zunanje vplive; letalski sektor je zelo podvrţen zunanjim
vplivom in je občutljiv na zunanje šoke, saj letalski prevozniki v kriznih časih
zmanjšajo naročila za nova letala – kot primer lahko navedemo zadnji dve naftni krizi z
začetkom v 90h ter teroristični napad na ZDA24
, 11. septembra 2001, ki sta imeli velik
vpliv na zmanjšanje števila naročil novih letal pri prevoznikih;
tesno sodelovanje z vojaškim sektorjem; razvojne pogodbe v vojaške namene imajo
pozitivne učinke za civilni sektor. Ker je vojaški sektor v osnovi veliko manj cikličen,
lahko pripomore pri zagotavljanju bolj doslednega izkoriščanja zmogljivosti. Vojaške
pogodbe veliko prispevajo k uspehu proizvajalca letal, predvsem na podlagi višjih
marţ, ki jih običajno doprinesejo. Kombinacija civilnega letalstva z vojaškim pa
dokazuje, da ima za vsako podjetje glavno strateško pomembnost prav vladna podpora;
trg velikih civilnih letal je duopolen; delita si ga dva največja svetovna proizvajalca,
ameriški Boeing ter evropski Airbus. Tekmeca nove stranke pridobivata predvsem z
ugodno cenovno politiko za kupca, predvsem spustom cen in ugodnejšimi pogoji za
odplačevanje, hkrati pa se intenzivno rivalstvo med tekmecema odraţa v izboljšavah in
večji kvaliteti letal za uporabnike (niţja hrupnost, poraba goriva, zmanjšanje izpusta
emisij v okolje, itd.).
Omenjene karakteristike letalske industrije prikazujejo, zakaj ima vlada tako velik vpliv v
letalskem sektorju, ti dejavniki pa so prav tako ključni v trenutnem sporu med Boeingom
ter Airbusom, ki je nastal zaradi subvencij, ki sta jih bili obe podjetji deleţni s strani vlade.
24 S terorističnim napadom na ZDA, 11. septembra 2001, se je občutno zmanjšal zračni promet, zaradi česar
se tako Boeing, kot Airbus oz. njegov lastnik EADS, znajdeta pod visokimi pritiski. Boeing je takrat označil
številne odpustitve delavcev – 30.000 ljudi je bilo planiranih za odpustitev, od vseh 92.000 zaposlenih na
projektih za potniška letala. Tudi delnice obeh podjetij so podlegle pritiskom. Od februarja 2002 so delnice Boeinga padle za 5%, EADS-ove pa ob koncu trgovalne dne, 10. septembra 2001, zabeleţile 20% padec.
34
4.4 Ozadje spora
Spor v letalstvu (med dvema največjima letalskima proizvajalcema, evropskim Airbusom
ter ameriškim Boeingom) ima najzgodnejše začetke v sedemdesetih letih, s pojavom
prvega pravega tekmeca Boeingu na letalskem trgu velikih civilnih letal, konzorcija
Airbus, ki je bil Boeingu ţe od samih začetkov velik »trn v peti«, zaradi finančne pomoči,
ki jo je podjetje s strani evropskih drţav prejemalo ţe od ustanovitve.
Do prve velike zaostritve razmer je prišlo v osemdesetih letih, predvsem zaradi
nepričakovanja ameriških konkurentov o tako uspešnem delovanju evropskega tekmeca, ko
je pri najzgodnejših modelih letal iz Airbusove druţine na trgu začel doţivljati vse večji
uspeh. ZDA so Evropsko skupnost obtoţile dajanja nepravičnih subvencij za izgradnjo
Airbusovih letal, ki so ustvarile nepravične pogoje na mednarodnem trgu velikih civilnih
letal. Prav tako pa tudi evropska stran ni ostala hladna do očitkov ZDA in jih obtoţila
dajanja nepravičnih subvencij Boeingu, preko NASE in Obrambnih programov.
EGS25
ter ZDA so za rešitev spora, konec osemdesetih let, pričeli z bilateralnimi pogajanji
za omejitev vladnih subvencij LCA26
sektorju. Leta 1992 je prišlo do podpisa sporazuma
med Evropsko gospodarsko skupnostjo in vlado Zdruţenih drţav Amerike. Da bi pokrili
izgube in povečali outpute na obeh straneh, so se ZDA in EGS dogovorili o podpisu GATT
trgovinskega sporazuma o civilnih letalih na področju trgovanja z velikimi letali 27
. Glavni
cilj omenjenega sporazuma je bil urediti nivo posrednih in neposrednih pomoči letalskemu
sektorju. Sporazum iz leta 1992 je nato, več ali manj uspešno, urejal transatlantske odnose
v letalskem sektorju naslednjih 12 let. Podpis sporazuma je imel zelo pomembno vlogo za
obe strani, saj je urejal celotno dodeljevanje subvencij proizvajalcema letal - prepovedal je
subvencioniranje v direktni produkciji ter določil številne druge omejitve v njihovi
povezavi. Največja kritika omenjenemu letalskemu sporazumu pa gre v smislu, da je
subvencije nasploh legitimiral, s tem pa sproţil nekakšno »subvencijsko tekmo« v letalski
industriji velikih civilnih letal.
Leta 1993 sta se Boeing in Airbus za krajše časovno obdobje povezala pri izdelavi študije
za razvoj VLA28
letal, ki bi sprejela med 550 in 800 potniki. V tistem času sta razkrila, da
bi razvojni stroški za takšno letalo znašali med 10 in 15 milijardami dolarjev, s prodajno
ceno med 150 in 200 milijoni dolarjev. Predvideli sta prodajo vsaj 500 tovrstnih letal, v
obdobju prihodnjih 20 let. V juliju 1995 pa je prišlo do prekinitve sodelovanja zaradi
večjih nestrinjanj pri študijah VLA. Boeing ni ţelel razvoja letala, ki bi sprejel manj kot
600 potnikov, saj bi tako lahko ohranil trţni deleţ za letala iz druţine 747, če bi jih kdaj v
prihodnosti razširjali – ta letala imajo trenutno kapaciteto 420 potnikov. Nekatere
Airbusove članice (lastnice) pa so ţelele, da bi se zdruţen model ZDA in Evrope začenjal s
500-sedeţno verzijo letala, da bi s tem preprečili Boeingu rast trţnih deleţev na letalskih
trgih. Do nestrinjanja je prišlo ţe v osnovnih delih, zaradi različnih pogledov na prihodnje
25 EGS – Evropska gospodarska skupnost - 7. februarja 1992 v nizozemskem Maastrichtu drţave članice
Evropske skupnosti podpišejo, po tem mestu imenovano, mednarodno pogodbo, ki stopi v veljavo s
1.11.2003, z njo pa se med drugim tudi ime EGS preimenuje v EU – Evropska unija. 26 LCA – Large Civil Aircraft (veliko civilno letalo). 27 Agreement between the European Economic Community and the Government of the United States of
America concerning the application of the GATT Agreement on Trade in Civil Aircraft on trade in large civil
aircraft (UL L 301, 17.10.1992). 28 Very Large Aircraft Market (VLA) – trg največjih potniških letal, ki lahko sprejmejo več kot 400 potnikov.
35
zahteve po dinamičnosti. Boeing je vztrajal, da bi povečana fragmentacija v obliki »point-
to-point« potovanj, rešila problem zastojev na glavnih letališčih. Airbus, na drugi strani, pa
je zagovarjal »hub-to-hub« potovanja, z glavnimi središči na letališčih Londona, New
Yorka, Los Angelesa ter Tokia. Airbus se je sicer strinjal, da bi lahko prišlo do manjših
povečav v zastojih, vendar ni verjel, da Boeingovi predlogi predstavljajo dolgoročno
rešitev za problem povečanja potovanj v letalskem transportu. Kot rezultat je Airbus videl
razvoj velikih letal, z večjimi kapacitetami, kot nujnost v prihodnje (Esty, Ghemawat,
2002, 5-6).
Po končanju sodelovanja med Boeingom in Airbusom, sta se obe strani posvetili doseganju
samostojnih ciljev na tem področju. Airbus je pričel z vzpostavljanjem odločitvenih
procesov za razvoj VCA letal in z iskanjem trţnih priloţnosti zanje.
Airbus v letu 1999 naznani razvoj novega, 555 sedeţnega modela letala, A380, ki
izpolnjuje standarde trorazredne konfiguracije in lahko zagotovi neprekinjeno potniško
storitev na razdaljah Sydney-Los Angeles, Singapur-London ali New York-Tokio, katere je
lahko do naznanitve »A380«, zagotavljal le ameriški »Boeing jumbo«, s čimer to za ZDA
pomeni tudi odvzem monopolnega statusa letal, ki letijo na daljših razdaljah. Airbus
predvidi tudi več modelov iz druţine A380, in sicer poleg osnovnega modela s 555 sedeţi,
še model »A380-300«, s 650 potniškimi sedeţi v trorazredni konfiguraciji, oziroma 990
sedeţev v primeru, ko se potnikom ponudi le en cenovni razred poleta ter tretjo opcijo,
namenjeno prevozu tovora, »A380-800F«, ki je zmoţen prepeljati do 150 ton tovora.
V juniju 2000, Airbusov nadzorni svet odobri marketinške načrte za novo letalo in tako v
decembru 2000 letalske druţbe ţe oddajo prvih 50 naročil za super veliko letalo, hkrati pa
kupijo 42 opcij na to letala. S toliko naročili, vključno z nekaj najpomembnejšimi
Boeingovimi odjemalci letal druţine 747, kot sta Singapore Airlines in Qantas Airlines,
Airbusov nadzorni svet tudi uradno naznani proizvodnjo novega letala. Airbus predvidi, da
bi za točko pokritja stroškov, morali prodati takšnih 250 letal (na podlagi računovodskih
izkazov in ne na podlagi tekočih prilivov). Do začetka leta 2002 je podjetje zabeleţilo 97
naročil in 41 opcij na letalo A380 (Esty, Ghemawat, 2002,7).
Boeing je v odgovor Airbusovemu A380 predvideval razširitev modela »747 jumbo jet«, z
»747-500X«, ki bi lahko sprejel do 490 potnikov, medtem ko bi model »747-600X«, lahko
sprejel tudi do 550 potnikov, s skupnimi stroški za razvoj modela ocenjenimi med 5 in 7
milijardami dolarjev. Kljub pričakovanjem analitikov, da bo Boeing v letu 1996 na enem
izmed dogodkov javnih letalskih predstavitev, oznanil začetek proizvodnje novih modelov,
do tega nikoli ni prišlo, saj je Boeing v letu 1997 naznanil, da bodo prenehali z razvojnimi
teţnjami po VCA modelih letal. V septembru 1999 si je nato Boeing vseeno premislil in
naznanil razvoj letala »Stretch jumbo«, s predvidenimi stroški 4 milijarde dolarjev. Ta
model, »747X-Stretch«, bi lahko hkrati prepeljal 520 potnikov in bi bil po Boeingovih
navedbah dostopen v letu 2004, 2 leti pred Airbusovim modelom A380. 29. marca 2001,
Boeing naznani, da prekinja z razvojem letala »Stretch jumbo« in se bo posvetilo
proizvodnji novega letala, znanega pod imenom »Sonic Cruiser«. To letalo bi letelo veliko
hitreje, višje in tišje, kot vsa prej obstoječa letala. V osnovi bi bilo veliko manjše, kot
prejšnji »Stretch jumbo – 747X« in bi lahko prepeljalo le do 200 potnikov, kar je več kot
enkrat manj od prejšnje načrtovanega letala, stroški razvoja pa bi sicer znašali več, in so
36
bili ocenjeni na 9 milijard dolarjev. Letalo bi zaradi inovativnosti glede povečanja hitrosti
pomenilo nov mejnik na trgu velikih civilnih letal (Esty, Ghemawat, 2002, 7).
Tudi načrt za izdelavo Sonic Cruiser-ja pa je Američanom splaval po vodi, saj so zaradi
slabih rezultatov, v letu 2002 odstopili od projekta. To je bil izjemno stroškovno zajeten
projekt in je Boeingu povzročil veliko finančno škodo. Po drugem neuspešnem poskusu so
v Boeingu tako stavili na proizvodnjo novega 787 »Dreamliner«, 250 sedeţnega letala, ki
je ostalo edina rešitev za preobrat v poslovanju podjetja. Tudi tukaj pa se je zalomilo, saj je
Airbus v direktno konkurenco najavil razvoj novega, istorazrednega letala, A350, za
katerega naročila začnejo sprejemati v letu 2005, kar ponovno ogrozi Boeingov projekt.
Sredi leta 2005 ima tako Airbus skupno ţe 319 naročil in opcij na letala v vrednosti 35.9
milijard dolarjev, medtem ko Boeing ponovno ostaja v ozadju z 146 naročili, v vrednosti
15.2 milijard dolarjev (SWP Comments, 2005, 2).
Slika 2: Prikaz števila Airbusovih ter Boeingovih letnih naročil in dostav letal, od leta 1974
do 2006
Vir: (Heymann, 2007, 2-3)
Iz grafikona je razvidna uspešnost obeh podjetij vse od pojava podjetja Airbus, kot
konkurenta Boeingu na svetovnem trgu velikih civilnih letal. Grafikon potrjuje tudi
občutljivost obeh podjetij za zunanje vplive. Razvidno je, da je v osemdesetih letih naftna
kriza pripeljala do velikega zmanjšanja naročil po novih letalih pri obeh ponudnikih, prav
tako lahko vzroke za zmanjšanje naročil novih letal v začetku devetdesetih let iščemo v
naftni krizi, ki se je tudi tokrat odrazila v slabšem poslovanju tako pri Boeingu kot pri
Airbusu. Tudi v letu 2001 pa lahko opazimo nenadno zmanjšanje povpraševanja po velikih
civilnih letalih, ki so posledica letalskega terorističnega napada na ZDA v letu 2001. Tudi
tokrat sta obe podjetji občutili posledice zaradi zmanjšanja povpraševanja po potovanjih z
letali, saj so zaradi zmanjšanja povpraševanja po njih, tudi letalski prevozniki zmanjšali
37
naročila za nova letala. Vidimo lahko tudi, da se okoliščine poslovanja podjetij spet, zaradi
ugodne ekonomske klime v letu 2005 silovito spremenijo v prid obema podjetjema.
Iz tabel, ki jih prikazujemo na strani 35, pa je tudi razvidno, da ima vpliv na upad
povpraševanja novih letal tudi svetovna gospodarska kriza, nastala zaradi nepremičninske
krize, z začetki v letu 2006 v ZDA.
Vidimo lahko, da je v letu 2008, ko se je kriza začela poglabljati, ameriško podjetje Boeing
zabeleţilo več kot 50% padec naročil za nova letala, v primerjavi s prejšnjim letom, tudi
evropski Airbus pa je v letu 2008 zabeleţil veliko zmanjšanje naročil novih letal, ki znaša
kar 40% manj, kot v preteklem letu.
Graf pa lahko opazujemo tudi z vidika primerjave uspešnosti obeh podjetij. Tako lahko
vidimo, da je Boeing vodil tako po naročilih za nova letala, kot tudi v uspešnosti
dostavljanja naročenih letal vse do leta 1999. Leto 1999 pa postane odločilno leto za
Airbus, saj prvič v zgodovini prehitijo podjetje Boeing po številu sprejetih naročil. Uspeh
se Airbusa pri številu sprejetih naročil za nova letala se ponovi tudi v letih 2001, 2002,
2003, 2004, 2005, 2007 in 2008, ko Airbus beleţi več naročil kot njegov ameriški tekmec.
Airbusov najbolje prodajni model postane izboljšani model A320, ki ţe od leta 1999 v
primerjavi z ostalimi letali, beleţi največ naročil.
V spodnjih tabelah prikazujemo še količinsko število naročil modelov letal za podjetji
Boeing in Airbus od 1998 do 2008:
Tabela 2: Naročila modelov letal podjetja Airbus v letih od 1998 do 2008
MODELI LETAL PODJETJA AIRBUS
LETO A318 A319 A320 A321 A300 A310 A330 A340 A350 A380 SKUPAJ
1998 190 195 52 32 24 63 556
1999 120 65 183 40 32 36 476
2000 41 120 158 69 2 110 20 520
2001 46 98 31 61 52 2 85 375
2002 148 78 9 24 31 10 300
2003 44 104 7 6 54 35 34 284
2004 4 67 180 28 2 51 28 10 370
2005 41 206 568 103 7 64 15 87 20 1111
2006 4 253 312 104 104 15 15 17 824
2007 13 185 676 40 198 23 290 33 1458
2008 5 54 446 54 140 6 186 9 900
Vir: Airbus 2009a
38
Tabela 3: Naročila modelov letal podjetja Boeing v letih od 1998 do 2008
MODELI LETAL PODJETJA BOEING
LETO 717 737 747 757 767 777 787 MD-
11
MD-
80
MD-
90
SKUPAJ
1998 41 354 15 50 38 68 13 24 4 607
1999 237 35 18 30 35 355
2000 21 374 26 43 9 116 589
2001 3 188 16 37 40 30 314
2002 32 162 17 8 32 251
2003 8 205 4 7 11 13 248
2004 8 152 10 8 42 56 276
2005 569 48 19 153 223 1012
2006 732 72 10 77 142 1033
2007 841 25 36 142 345 1389
2008 486 2 24 49 71 632
Vir: Boeing 2009a
Odkar je Airbusu uspelo prehiteti podjetje Boeing po številu naročil za nova letala, so se
ZDA trudile ponovno sestaviti z EGS oz. spremeniti bilateralni sporazum. Vse od takrat je
postalo rivalstvo med tekmecema vse večje. Ţe z objavo Airbusa o razvijanju modela
A380 v 2004, ki je direktno posegel na monopolni trg Boeinga in še povečal tveganja pri
poslovanju, ZDA niso ostale mirne, nato pa jim je zavrela kri, ko je Airbus objavil novico
o razvoju modela A350, ki bo financiran s strani javnih posojil namenjenih razvoju letala,
hkrati pa bo prav tako neposredno ogroţal Boeingov novi model 787 Dreamliner.
Boeing je pritisnil na Airbus z obtoţbami, da se je Airbus okoristil s številnimi
nepoštenimi subvencijami in od ameriških trgovalnih organov zahteval, da odpravijo
evropsko finančno podporo. Ker do tega ni prišlo, so ZDA 3. oktobra naznanile odstop od
1992 EU-ZDA sporazuma o velikih civilnih letalih ter 6. oktobra vloţile zahtevek za
formalne konzultacije pri WTO, v povezavi s subvencijami, ki so dane Airbusu preko
»zagonskih pomoči« (»Launch Aid«) ter dajanja posojilnih garancij Airbusu, ki naj bi
zmanjšale tveganja pri razvijanju novih letalskih modelov A350 in A380, s tem pa
ustvarile nepoštene pogoje na mednarodnem trgu velikih civilnih letal.
Istočasno, 6. oktobra 2004, pa je tudi Evropska skupnost vloţila prošnjo za formalne
konzultacije pri WTO zaradi subvencij, ki jih je pridobival Boeing in ZDA tako opozorile,
da v kolikor do kršitev trgovinskih pravil WTO organizacije prihaja, so te obojestranske.
Od oktobra 2004 sta obe strani, s številnimi konzultacijami za rešitev spora brez vpletanja
WTO, poskušali najti skupno rešitev, vendar brez uspeha. Evropa ni ţelela opustiti svoje
»zagonske pomoči«, dokler ZDA ne bi pristale na pogovore o širšemu problemu subvencij,
ZDA pa niso ţelele na pogovore pristati, vse dokler EC ter ne bi opustile »zagonske
pomoči«.
39
Oba zahtevka pri WTO sta torej imela vzrok v subvencijah namenjenih raziskavam in
razvoju najnovejših modelov letal podjetij, Airbusovemu »Airbus A350« ter »A380 Super
Jumbo« in Boeingovemu 787 »Dreamlinerju«.
4.5 Sporazumi, ki igrajo pomembno vlogo v sporu
4.5.1 WTO sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih29
Po sporazumu o subvencijah in izravnalnih ukrepih je subvencija »vsak finančni prispevek,
podeljen na ozemlju drţave članice, s strani vlade ali javnega organa, ali pa dohodkovna ali
cenovna podpora v smislu XVI. člena GATT (1994), ki obenem pomeni korist za
prejemnika«. Lahko torej rečemo, da gre za vladni ukrep, ki spremeni trţna tveganja,
zasluţke in stroške na takšen način, da favorizira nekatere dejavnosti ali skupine.
Med najbolj očitne spadajo neposredna plačila drţave, ki pomagajo vzdrţevati nizke cene,
da bi pri potrošnikih spodbudile večje povpraševanje po specifičnih produktih ali pa
proizvajalcem pomagajo na takšen način, da dvigujejo prodajne cene. Subvencije imajo
veliko oblik, številne med njimi so tudi manj očitne, vendar so pri politikih bolj
priljubljene zaradi manjše opaznosti.
WTO sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih je sporazum, sprejet v Urugvajskem
krogu pogajanj, sestavljen iz 11 delov ter 7 prilog. Je eden od pomembnejših sporazumov
iz paketa sporazumov sprejetih v tem krogu pogajanj. Nadomešča tudi subvencijski
kodeks30
, sprejet v okviru Tokijske runde pogajanj. S sporazumom se uvede pojem
specifične subvencije (specific subsidies), ki so običajno dane v korist konkretne industrije
ali podjetja.
Sporazum DSU (Drofenik, 1995, 473-474) kategorizira subvencije v 3 skupine, hkrati pa
vsaka izmed njih predstavlja posamezen del sporazuma:
• prepovedane subvencije – vse tiste, ki na kakršenkoli način vplivajo na uspešnost
izvoza ali pomenijo stimulacijo za izvoz, brez katere se sicer izvoz ne bi izvajal. Nanaša se
na subvencije, ki ustvarjajo prednosti za blago domače proizvodnje v primerjavi z blagom
iz tuje proizvodnje, s tem pa vplivajo na domačo porabo blaga. Običajno za primeru
prepovedanih subvencij za subvencionirane cene ali nadomestila dana domačim
proizvajalcem. V primeru te vrste subvencij, sporazum predvideva hitro reševanje sporov.
V primerih, ko se ugotovi, da neka drţava uporablja take subvencije, se lahko uporabijo
sankcije, in sicer takojšnja odprava teh subvencij ali povračilni ukrepi. Prepovedane
subvencije so v sporazumu opredeljene v II. delu;
• izpodbojne subvencije »Actionable subsidies« - V to skupino spadajo vse tiste
subvencije, ki utegnejo na nek način drugo drţavo spraviti v manj ugoden poloţaj na
področju trgovine, ali pa utegnejo izničiti pridobljene koncesije, zlasti na področju carin.
29 WTO Agreement on Subsidies and Countervailing Measures (ASCM). 30 Subvencijski kodeks je sestavljal sporazum o razlagi in uporabi členov VI,XVI in XXIII GATT in je bil v Urugvajskem krogu nadomeščen s Sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih.
40
Kot resna škoda (serious prejudice) se obravnava subvencija, ki v skupni vrednosti presega
5% vrednosti blaga. Tudi na tem področju so predvidene sankcije zaradi uporabe takih
subvencij v obliki odprave teh subvencij ali v obliki odprave neugodnih posledic.
Izpodbojne subvencije so v sporazumu opredeljene v III. delu;
• neizpodbojne subvencije »Non-actionable subsidies« - Te so lahko nespecifične
ali specifične, t.j. take, ki sicer spadajo v skupino prepovedanih subvencij, vendar pa so
omejene na subvencioniranje osnovnih industrijskih ali aplikativnih raziskav ali na pomoč
manj razvitim območjem. Kot primer lahko navedemo pomoč raziskovalnim dejavnostim,
ki so financirane s strani drţave, pomoč manj razvitim območjem na ozemlju članica ter
pomoč območjem, ki izpolnjujejo pogoje za upravičenost do pomoči ter pomoč drţave
zaradi prilagajanja podjetij novim ekološkim zahtevam, ki imajo za posledico večje
omejitve in finančna bremena za podjetja. Neizpodbojne subvencije so v sporazumu
opredeljene v IV. delu.
Sporazum obravnava tudi vprašanja v zvezi z uporabo izravnalnih ukrepov, kot
dovoljenega protiukrepa zoper posredno ali neposredno subvencioniran uvoz. Izravnalni
ukrepi predstavljajo V. del Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih (Drofenik,
1995, 474).
Z izravnalnimi ukrepi se lahko članice WTO zavarujejo pred nekaterim vrstam subvencij,
ki jih prejemajo proizvajalci tretjih drţav s strani drţavnih institucij, z namenom zniţati
proizvodne stroške ali zniţati cene za izvoz v EU, kar predstavlja nelojalno trgovinsko
prakso.
V boju proti takšnim vrstam subvencij se lahko drţava zavaruje, kadar so izpolnjeni 4
pogoji (Drofenik, 1995, 474):
obstoj specifične subvencije (npr. izvozne subvencije ali subvencije, ki se nanaša le na
določeno podjetje ali industrijo,
obstoječa ali grozeča znatna škoda,
vzročna zveza,
uvedba izravnalnega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom Skupnosti.
Sporazum uvaja tudi metodologijo izračunavanja višine subvencij v neposredni zvezi z
ugotavljanjem višine škode, ki se povzroča domači industriji. Sporazum zahteva, da se
upoštevajo vsi ekonomski dejavniki v zvezi z ugotovitvijo stanja domače industrije, kar
lahko vpliva na ugotovitev dejanske škode oziroma vzročne zveze. Postopek za uvedbo
izravnalnih ukrepov se mora takoj končati, če se ugotovi, da je škoda minimalna oz. da je
višina subvencije manj kot 1% vrednosti subvencioniranega uvoza. Praviloma se mora
vsak postopek končati najpozneje v enem letu. Vsi izravnalni ukrepu pa morajo prenehati
najpozneje v petih letih (JAPTI, 2009).
V sporu Boeing Airbus se argumenti navezujejo na II. ter III. del SCM sporazuma,
prepovedane ter »actionable« subvencije.
41
4.5.2 Sporazum o trgovanju s civilnimi letali iz leta 197931
Sporazum o trgovanju s civilnimi letali je stopil v veljavo s 1. januarjem leta 1980. Je
plurilateralni sporazum (vključuje tudi sporazum o vladnih naročilih), ki ima med
drţavami članicami v WTO danes 30 podpisnic. Sporazum odstrani uvozne carine za vsa
letala, razen vojaških letal, kot tudi carine za ostale produkte, ki so predmet sporazuma –
motorji za civilna letala ter njihovi deli in komponente, vse komponente in dele, ki pri
civilnih letalih komponente sestavljajo, simulatorje letenja, njihove dele ter komponente.
(WTO, 2001).
4.5.3 GATT trgovinski sporazum o civilnih letalih na področju trgovanja z velikimi letali
iz leta 199232
Je bilateralni sporazum, sestavljen iz 13. členov ter dodatka I., ki ga EU ter ZDA skleneta
17.10.1992, z namenom, da bi na področju mednarodne trgovine z velikimi civilnimi letali
vzpostavili boljše in bolj poštene trgovalne pogoje, od katerih bi imele koristi obe strani, z
zmanjšanjem vladne finančne podpore v proizvodnji velikih civilnih letal.
S sporazumom se uredijo dovoljena področja subvencioniranja v proizvodnji velikih
civilnih letal, njihova najvišja vrednost ter prihodnje sodelovanje med podjetji za
vzpostavitev zdravih konkurenčnih pogojev na mednarodnem trgu velikih civilnih letal.
Pomembnejše določbe, sporazuma (Official Journal of the European Union, 1992) so bile
predvsem:
prepovedal je subvencije v proizvodnji – prepoved direktne vladne pomoči v vseh
prihodnjih ter obstoječih programih pri proizvodnji velikih civilnih letal;
uporaba prodajne podpore OECD sektorja za velika letala (OECD Large Aircraft
Sector Understanding) je bila omejena;
direktna vladna finančna podpora je omejena na 33% razvojnih stroškov – dovoljena
direktna vladna pomoč, ki jo določata 3. in 4. člen sporazuma, je omejena in dovoljena
samo za kritične projekte, vsa pomoč pa je lahko dana kot posojilo in mora biti v 17
letih z obrestmi, ki so določena za vladna posojila, odplačana z delom prihodkov od
vsakega dostavljenega letala posebej;
indirektna finančna vladna podpora, kamor spadajo rezultati vladnih raziskav in
razvoja na aeronavtičnem področju, vključno s področjem vojaškega letalstva, rezultati
drugih raziskav in vladnih programov, ki so v neposredni ali posredni povezavi s
podjetjem ter tehnologija, ki je rezultat teh raziskav, je omejena in je dovoljena samo,
če ne vzpostavlja nepoštenih pogojev na trgu velikih civilnih letal za nasprotno stran in
s tem ne vzpostavlja motenj na mednarodnem trgu ter je omejena z določenim letnim
odstotkom prihodkov v civilni letalski industriji;
obe strani se tudi zaveţeta k letnemu obveščanju, izdelavi poročil in javni dostopnosti
podatkov delovanja podjetja ter o obveščanju vrednosti prejete finančne podpore s
strani vlade.
31 Plurilateral Agreement on Trade in Civil Aircraft, 1979. 32 Agreement between the European Economic Community and the Government of the United States of
America concerning the application of the GATT Agreement on Trade in Civil Aircraft on trade in large civil aircraft.
42
4.5.4 Splošni sporazum o carinah in trgovini 199433
Splošni sporazum o carinah in trgovini 1994, sestavlja Splošni sporazum o carinah in
trgovini (GATT) iz leta 1947 ter Dogovori, ki so sprejeti v Urugvajskem krogu pogajanj
ter dopolnjujejo in razlagajo posamezne člene GATT iz leta 1947. GATT sporazum je bil
leta 1947 podpisan z razlogom ustanoviti mednarodni forum, ki bo spodbujal prosto
trgovino med članicami, z reguliranjem in teţenju k zmanjšanju carin za trgovane dobrine,
v primeru nastanka trgovinskih sporov pa zagotovil mehanizem za njihovo reševanje. Leta
1994 je bil spremenjen ter dopolnjen in je osnova nastanku WTO organizacije (Drofenik,
1995, 30).
V sporu med Boeingom ter Airbusom sta pomembna XXII. ter XXIII. člena GATT 1994,
saj sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih predvideva, da se omenjena člena
uporabljata za posvetovanja in reševanje sporov na njuni podlagi (Drofenik, 1995, 515):
XXII. člen sporazuma GATT 1994 govori o postopku in obveznosti do konzultacij;
XXIII. člen sporazuma GATT 1994 pa govori o dopustni ali zmanjšani koristi
carinskih koncesij in se lahko uporabi, kadar se ugodnosti, ki jih ima udeleţena članica
WTO izničijo ali omejijo zaradi uporabe nekega ukrepa s strani druge udeleţene
članice STO, tudi če je ukrep v nasprotju z določbami Splošnega sporazuma.
4.6 Postopek reševanja spora pred WTO
4.6.1 Dva spora pred WTO
4.6.1.1 Pritoţba pri WTO s strani ZDA
ZDA so po neuspešnih konzultacijah zahtevale vzpostavitev Panelne skupine v sporu z
EU, ki je nato vzpostavljena 17. oktobra 2005. Zahtevek je bil pri WTO označen pod
zaporedno številko DS316 in je bil pod to številko voden do 17. julija 2006, ko je
Sekretariat WTO, na zahtevo ZDA po vzpostavitvi nove Panelne skupine, v primeru z
oznako DS316bis, spremenil evidenčno številko spora, ki je nato voden pod številko
DS347. Kasneje je vseeno prišlo do ponovnih sprememb v odločitvi s strani ZDA, saj so
zahtevale ponovno vzpostavitev Panelne skupine v sporu DS316, spor voden pod DS347
pa suspendirale za čas 12 mesecev, oziroma je ostal suspendiran do danes. (General
Overview of WTO Dispute Settlement Cases involving EC, 2007, 26).
Obtoţbe ZDA v sporu se nanašajo na celotno druţino Airbusovih letal od A300 do A380.
Iz zahtevka za konzultacije s strani ZDA, z dne 12. oktobra 2004 (WTO, DS316, 2004), je
razvidno, da ZDA EU obtoţujejo dajanja nelegalnih subvencij Airbusu na naslednjih
področjih:
33 General Agreement on Tariffs and Trade (GATT).
43
a) finančna pomoč s strani držav članic (lastnic) Airbusa (Member States Financing), v
nadaljevanju MS, t.i. zagonska pomoč (Launch Investments), namenjena financiranju
za dizajn ter razvoj Airbusovih podjetij:
financiranje projektov podjetja, ki brez pomoči trţno ne bi bili sprejemljivi.
Z dano finančno pomočjo se za Airbus zmanjša finančno tveganje pri
projektih ter zanj pomeni niţje stroške za kapital. Zagonska finančna pomoč
je bila do sedaj dana vsakemu modelu letala Airbus od nastanka podjetja (ta
pomoč je bila po Sporazumu iz leta 1992 dopustna).
dajanje posojil z brezobrestno ali podtrţno stopnjo obrestnih mer za
odplačila ter moţnost pogojnega odplačevanja (conditional repayment
obligation), vezanega na uspeh modela na trgu, ki je financiran – če model
na trgu ni uspešen, je lahko del finančnih sredstev ali celotno posojilo
odpisano. Pomoč se neposredno nanaša na Nemčijo.
b) subvencije na področju infrastrukture; Evropska skupnost naj bi namensko namenila
velik del sredstev za prenovo infrastrukture, od katere naj bi imel Airbus velike koristi.
Tu se obtoţbe nanašajo na drţavne organe v Nemčiji, v mestih Hamburg (razširitev
letalske piste za potrebe modela A380) in Nordenham, na organe v Franciji - mesto
Toulouse (izdelava tovarne), organe v Veliki Britaniji (mesto Broughton) ter številne
lokacije v Španiji, s ki so infrastrukturo subvencionirale s strani španskih organov
(mesti Puorto Real, Illescas in druga mesta).
c) subvencije na področju raziskav in tehnološke podpore; Airbus naj bi imel velike
koristi od različnih projektov financiranih s strani EU ali na ravni posameznih drţav
članic, namenjenih razvoju evropskega letalstva ter razvoju vesoljske industrije.
d) pridobitev preferenčnih posojil, danih Airbusovim podjetjem, prav tako pa tudi
njegovemu matičnemu podjetju EADS (parent company), s strani Evropske
investicijske banke (EIB), namenjene raziskavam in razvoju modelov A320, A321,
A330 do A340 in modelu A380.
e) direktne kapitalske injekcije s strani vlad članic podjetja.
ZDA so Airbus obtoţile, da je od ustanovitve leta 1967 prejel med 100 in 205 milijardami
dolarjev javnih subvencij, v vsoto naj bi bile vštete tudi obračunane obresti (Reuters 2009).
Številko so ZDA Svetovni trgovinski organizaciji sporočile pred pričetkom končnega
zaslišanja pred Panelno skupino. S strani Evropske komisije pa je dostopen podatek, da je
Airbus do 22. marca 2007 ţe odplačal za 7 milijard EUR dobljenih vladnih posojil. Airbus
je po podatkih Evropske komisije s posojili odplačal tudi 40% višjo vrednost od glavnice
prejetih posojil. V letu 2007 je odplačeval kredite v vrednosti 300 do 400 milijonov EUR
letno (Evropska komisija, 22.3.2007).
4.6.1.2 Pritoţba pri WTO s strani EU
Panelna skupina v sporu s strani EU je bila prav tako sestavljena 17. oktobra 2005. Spor je
bil voden pod evidenčno številko DS17, vse do 4. decembra 2006, ko je Sekretariat zaradi
vsebinskih dopolnitev EU po konzultacijah z ZDA v letu 2005, spremenil evidenčno
številko spora v DS353 (Evropska komisija, 2007, 20).
44
V zahtevku za konzultacije je EU ZDA izzvala zaradi številnih subvencij, nekonsistentnih
s pravili WTO o subvencioniranju, ki so bile dane v preteklih dveh desetletjih Boeingu
posredno, oziroma mu bodo koristile do leta 2024. Subvencije so bile dane na meddrţavni,
zvezni in lokalni ravni ter so ocenjene na pribliţno 23.7 milijard dolarjev nepovratnih
sredstev. Od tega naj bi Boeing dobil 18.9 milijard dolarjev v obliki pomoči za raziskave in
razvoj ter v obliki davčnih olajšav, 4,8 milijard dolarjev pa naj bi mu namenile ameriške
zvezne drţave (Evropska komisija, 22.3.2007).
Iz zahtevka za konzultacije s strani EU, z dne 12. oktobra 2004, v sporu DS317 (WTO,
DS317, 2004), je razvidno, da EU ZDA obtoţujejo dajanja nelegalnih subvencij Airbusu
na naslednjih področjih:
a) davčne koncesije ter finančne pomoči dane Boeingu na ravni posameznih držav ZDA;
b) posredne subvencije preko pogodb za raziskave in razvoj (Research and Development
Contracts) s strani NASE, Oddelka za obrambo (US Department of Defense- DOD)
Nacionalnega inštituta za tehnologijo in standarde (National Institute of Standards &
Technology – US Department of Commerce) ter Oddelka za delo (Us Department of
Labor):
vključitev Boeinga v program »Advance Technology Program«; preko
njega zagotavljanje ekskluzivnega ali zgodnjega dostopa do rezultatov,
dodeljevanje patentnih pravic za rezultate programa, izdajanje poslovnih
skrivnosti v povezavi z njim ter dostop do ostalih znanj, ki so rezultati
programa;
zagotavljanje usposabljanj za delavce v zvezni drţavi Washington, v
letalsko-vesoljski industriji (Aerospace industry), v povezavi z modelom
Boeing 787;
c) izvozna promocija preko davčne spodbude na zvezni ravni; posebne davčne olajšave za
Boeing, ker spada med podjetja, ki velik del poslovanja namenijo menjavi na
mednarodnem trgu (t.i. FSC podjetja), preko številnih zakonov, ki so napisani tako, da
ima Boeing od njih koristi - kot primer sta navedena akt »Extraterritorial Income
Exclusion Act« ter pravilo »the Foreign Sales Corporation Rule«;
d) izvozna promocija preko Uvozno-izvozne banke ZDA (Export-Import Bank of the
United States ); dajanje garancij ali posojil tujim strankam za nakup letal;
e) zagonska pomoč (Launch aid) s strani Japonske za konstrukcijo modela 787 (veliko
število delov letala bo proizvedenih na Japonskem).
.
4.6.2 Akterji v sporu
4.6.2.1 Udeleţenci na strani podjetja BOEING
Vlada ZDA
Podjetje Boeing
Odvetniški zastopniki; Wilmer Cutler Pickering Hale and Dorr LLP law firm
(KOMONEWS, 2006)
45
Urad ameriškega trgovinskega predstavnika34
; je vladna agencija ZDA, odgovorna za
razvoj in priporočitve k vodenju trgovinske politike ZDA predsedniku Zdruţenih
drţav. Izvajajo trgovinska pogajanja na bilateralnem in multilateralnem nivoju in
koordinirajo trgovinsko politiko znotraj vlade preko medagencijskega sodelovanja s
Komitejem za trgovinsko politiko (Trade Policy Staff Committee (TPSC)) in skupino
za Skupino za preverjanje trgovinske politike (Trade Policy Review Group)
ACTPN35
ter ostali politični, tehnični in sektorski svetovalne komiteji
4.6.2.2 Udeleţenci na strani podjetja AIRBUS
Evropska skupnost (EC) ter drţave Španija, Francija, Velika Britanija ter Nemčija, kot
ustanoviteljice konzorcija Airbus
Podjetje Airbus ter vsa podjetja, ki so z njim v kakršnikoli povezavi; Airbus SAS,
Airbus GIE, Airbus Deutschland GmbH, Airbus Espana SL, Airbus France S.A.S,
Airbus UK Limited, European Defense and Space Company (“EADS”), BAE Systems
Evropska komisija – Generalni direktorat za trgovino36
ter European trade
commissioner kot predstavnik; glavne naloge Generalnega direktorata za trgovino so
spremljati in zagotavljati implementacijo mednarodnih sporazumov, z uporabo WTO
mehanizma za reševanje sporov in instrumentov za promocijo trgovine ali njene
obrambe, ki je sprejeta s strani skupnosti. Poleg tega so njena naloga še pogajanja
bilateralnih, regionalnih ali multilateralnih sporazumov, ki temeljijo na pogajalskih
direktivah, sprejetih s strani Komisije ter so bili potrjeni s strani Sveta (Council)
4.6.2.3 Tretje strani
Kot tretja stran v obeh sporih nastopajo Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Japonska
in Koreja, njihova vloga pri reševanju spora pa je zajeta v 10. členu Sporazuma o
reševanju sporov (WTO, 2004a, WTO, 2004b).
Ta člen določa, da imajo tretje stranke pravico ustno podati svoje mnenje pred Panelno
skupino in v času postopka vlagati pisne predloge. Tretje stranke smejo tudi prejeti pisne
predloge, ki so jih podale stranke na prvem zasedanju Panelne skupine. Dodatek 3 določa,
da je treba tretje stranke povabiti, da na prvem zasedanju Panelne skupine podajo svoje
mnenje (Drofenik 1995, 680).
4.7 Kronološki prikaz spora - Proces in rezultat
Iz poročila Evropske komisije o dogodkih v povezavi s sporom DS316, z dne 31.5.2005
(2005a), so razvidni pomembnejši dogodki v sporu:
34 Office of the US Trade Representative – USTR. 35 ACTPN - President's Advisory Committee for Trade Policy and Negotiations. 36 Evropska komisija - Generalni direktorat za trgovino - European Commission’s Directorate General for Trade.
46
3. oktobra 2004; ZDA naznanijo odstop od 1992 sporazuma;
6. oktobra 2004; ZDA vloţijo zahtevo za formalne konzultacije pri WTO v zvezi z
razvojno pomočjo Airbusu (DS316) ter EU vloţi zahtevo za formalne konzultacije pri
WTO v zvezi z subvencijami dodeljenimi Boeingu (DS317);
8. oktobra 2004; EU zavrnejo trditev ZDA, da določbe iz 1992 sporazuma niso več
zavezujoče za ZDA, saj sporazum ostaja veljaven še 12 mesecev po odstopu.
Konzultacije v letu 2004 in 2005
Po WTO sporazumu o pravilih in postopkih za reševanje sporov (Drofenik, 1994, 673-
674), konzultacije pomenijo prvi korak pri reševanju sporov v WTO. Sporazum o
reševanju sporov namreč poziva članice, da morajo stremeti za tem, da rešijo spor na miren
način. Stranki se morata v fazi konzultacije truditi, da bi bila doseţena rešitev, ki je
zadovoljiva za obe strani. V primeru, da konzultacije niso uspešne, 7. odstavek 4. člena
Sporazuma o reševanju sporov pooblašča toţečo stranko, da zahteva ustanovitev Panelne
skupine.
Iz poročila Evropske komisije o dogodkih v sporu DS316, z dne 31.5.2005 (2005a), so
razvidni dogodki povezani s postopkom konzultacij udeleţenk v sporu:
5. november 2004; prve konzultacije strank v Ţenevi;
11. januarja 2005; Evropski Komisionar za trgovino, Peter Mandelson ter ameriški
Trgovinski predstavnik (USTR), Bob Zoellick, ugodita zahtevi za 3-mesečno obdobje
pogajanj med EU ter ZDA, z namenom prenehanja subvencij na obeh straneh ter za
vzpostavitev poštene trţne konkurence. Obe strani se strinjata, da bosta v tem obdobju
popolnoma odstranili vsakršno drţavno podporo podjetjema v sporu;
16. februar 2005; na enem izmed sestankov Evropski komisar za trgovino, Peter
Mandelson, ter predstavnik USTR, Bob Zoellick, predlagata dvofazni pristop k
pogajanjem, ki temeljijo na vzajemnih redukcijah subvencij, katerim bo sledil še
obširnejši sporazum za prenehanje subvencij na obeh straneh;
11. aprila 2005; v trimesečnem obdobju pogajanj še vedno brez skupne rešitve, obe
strani se še vedno strinjata za nadaljevanje pogajanj;
18. aprila 2005; prve groţnje ZDA o vloţitvi zahteve za reševanja spora pri WTO;
2. maj 2005; po sestanku v Parizu se obe strani ponovno strinjata o nadaljevanju
pogajanj;
27. maj 2005; EU Komisionar za trgovino, Peter Mandelson, obema stranema ponudi
specifično rešitev spora – zmanjšanja vladne pomoči v enaki meri za obe strani;
30. maj 2005; ZDA zavrnejo ponudbo ter vloţijo primer pri WTO;
31. maj 2005; EU vloţi primer pri WTO proti subvencijam danim Boeingu;
13. junija 2005; DSB na internem sestanku zavrne sestavo Panelne skupine ter
predlaga ponovne konzultacije strank zaradi navedb ZDA, ker številni ukrepi, ki jih EU
navaja proti ZDA niso zajete v zahtevi za konzultacije v oktobru 2004;
27. junija 2005, zaradi legitimnosti EC vloţijo prošnjo za ponovne konzultacije, kjer
bodo navedli vse bremeneče ukrepe proti ZDA s strani EU;
3. avgust 2005; ponovne konzultacije strank v sporu, brez skupne rešitve.
47
DSB v 2005
Iz dokumenta Evropske komisije z dne 31.5.2005 (2005a), je v obeh sporih razvidno:
DS316
20. julij 2005; vzpostavljena je Panelna skupina;
7. oktobra 2005; ZDA od Director-General zahtevajo, da sestavi Panelno skupino;
17. oktobra 2005; sestavljena je Panelna skupina, kjer so vključene tudi drţave
Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Japonska in Koreja, kot tretje stranke s
pridrţanimi pravicami;
26. oktober 2005; EC vloţijo prošnjo za predhodno razsodbo v primeru;
do 22.12.2005; zbiranje dejstev v povezavi z aneksom V.
DS317
20. julij 2005; vzpostavljena je Panelna skupina;
25. in 26. julija 2005; v Ţenevi je pred Panelno skupino organiziran sestanek, kjer so
ZDA izzvane zaradi zajetne vsote subvencij, ki so bile dane Boeingu v namen raziskav
in razvoja novega letala;
17. oktober 2005; sestavljena je Panelna skupina, kjer so vključene tudi drţave
Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Japonska in Koreja, kot tretje stranke s
pridrţanimi pravicami;
23. november 2005; EU naslovijo prošnjo na Panelno skupino, naj povabi ZDA k
vloţitvi prošnje za predhodno razsodbo v primeru DS317, še pred dokončanjem
procesa, ki je zajet v aneksu V, oziroma naj naredijo korak pri sprejetju kakršnekoli
druge odločitve z ekvivalentnim efektom. Panelna skupina zavrne prošnjo, saj to po
pravilih o postopku za reševanje sporov za ZDA ni obvezujoče.
DSB v letu 2006
DS316
Iz dokumenta Evropske komisije, z dne 14.3.2007 (2007g, 26, 27), je razvidno:
20. januar 2006; EC vloţijo prošnjo za vzpostavitev (druge) Panelne skupine, ki
temelji na ponovni prošnji EU za konzultacije z ZDA, z dne 27. junij 2005;
9. februar 2006; EC vloţijo 745 strani dolgo prvo pisno predloţitev pri Panelni
skupini;
24. februar 2006; Pospeševalec v sporu posreduje prejeto poročilo Panelni skupini;
31. januar 2006; ZDA sprejmejo prošnjo za (druge) konzultacije, s podobnim
namenom kot so prošnjo zanje vloţile EC – da bi se jasneje opredelili ukrepi zoper
ZDA, ki so bili zajeti v zahtevi za vzpostavitev Panelne skupine, vendar pa niso bili
zajeti v zahtevi za konzultacije iz dne 27. junij 2005;
23. marec 2006; konzultacije EC ter ZDA v povezavi z ukrepi;
48
10. april 2006; ZDA vloţijo zahtevo za vzpostavitev (druge) Panelne skupine, ki je
dodana v dnevni red naslednjega sestanka pred DSB, skupaj z zahtevo ZDA, da se
prvotna Panelna skupina DS316 ter nova Panelna skupina DS316 zdruţita;
21. april 2006; sestanek DSB, na katerem EC zavrnejo tako zahtevo ZDA po zdruţitvi
Panelnih skupin, kot tudi zahtevo za vzpostavitev nove Panelne skupine. ZDA vloţijo
ponovno zahtevo za vzpostavitev (druge) Panelne skupine;
9. maj 2006; zahteva ZDA je odobrena, Panelna skupina za »DS316bis« je
vzpostavljena;
17. julij 2006; Panelna skupina za »DS316bis« je sestavljena;
20. julij 2006; sekretariat WTO spremeni ime »DS316bis« »v DS347«;
7. avgust 2006; nova Panelna skupina vzpostavi delovni urnik ter postopek dela;
11. avgust 2006; EC od pospeševalca »DS316 aneks V« postopka zahtevajo, da v
primeru razsodi, naj bodo zaupne informacije ter dokumentacija pridobljena v tem
postopku umaknjene ter da jih ZDA ne smejo uporabljati sedaj prenovljenem sporu
DS347, saj strani ostajata brez postopkovnega sporazuma v povezavi z implementacijo
sedaj vzpostavljenih dveh Panelnih skupin na obeh straneh, ZDA pa še vedno črpajo
zaupne informacije iz dokumentacije, pridobljene z »DS316 aneks V postopkom«;
30. avgust 2006; pospeševalec postopka » DS316« razsodi v prid EC in določi, da obe
stranki v preimenovanem sporu, torej »DS347«, ne smeta razpolagati z informacijami,
ki so bile pridobljene v postopku »DS316 aneks V«;
19. september 2006; ZDA zahtevajo ponovno vzpostavitev Panelne skupine v sporu
»DS316« ter zahtevajo sestavo novega časovnega okvirja za opredelitev stališč in
zaslišanj. Ţelijo tudi, da se delo Panelne skupine »DS347« do odločitve Panelne
skupine »DS316« suspendira;
6. oktober 2006; ZDA zahtevajo suspenzijo »DS347« s predočitvijo 12. odstavka 12.
člena DSU, ki pravi, da lahko Panelna skupina kadarkoli na zahtevo toţeče stranke
prekine svoje delo za obdobje, ki ne presega 12 mesecev. Po tem določilu se nato tudi
obdobje v katerem Panelna skupina obravnava primer (obdobje, ki praviloma naj ne bi
presegalo 6 mesecev), določeno v 8. odstavku tega člena, podaljša za ta čas, podaljšajo
se morebitni zamiki pri izdaji poročila Panelne skupine, ki so lahko storjeni iz tehtnih
razlogov in lahko podaljšajo čas odločitve za nadaljnje 3 mesece, določeni v 9.
odstavku tega člena. Prav tako se podaljša časovni razpored za odločitve DSB, določen
v 20. členu, ki pravi, da rok za preučitev sprejema poročila Panelne skupine s strani
DSB ne sme biti daljši od 9 mesecev od ustanovitve Panelne skupine oziroma 12
mesecev v primeru pritoţbe. Zahteva je uspešna;
7. november 2006; EC vloţijo zahtevo za predčasno odločbo v zadevi število ukrepov,
za katere Evropska skupnost smatra, da niso točni pred Panelno skupino;
15. november 2006; po ponovni aktivni vlogi Panelne skupine v »DS316«, ZDA
vloţijo nezaupno verzijo prve pisne predloţitve in je nato sprejeta v januarju 2007;
22. december 2006; Panelna skupina strankama predoči, da v vseh domnevnih ukrepih, ki
jih izpostavljajo ZDA, ZDA »padajo« v okviru tega postopka.
DS317
Iz dokumenta Evropske komisije, z dne 14.3.2007 (2007g, 19, 20), je razvidno:
49
20. januar 2006; EC vloţijo prošnjo za vzpostavitev (druge) Panelne skupine, ki
temelji na ponovni prošnji EU za konzultacije z ZDA z dne 27. junij 2005;
31. januar 2006; ZDA sprejmejo prošnjo za (druge) konzultacije, s podobnim
namenom kot so prošnjo zanje vloţile EC – da bi se jasneje opredelili ukrepi zoper
ZDA, ki so bili zajeti v zahtevi za vzpostavitev Panelne skupine, vendar pa niso bili
zajeti v zahtevi za konzultacije iz dne 27. junij 2005;
24. februar 2006; Pospeševalec procesa posreduje sprejeto poročilo Panelni skupini;
17. februar 2006; vzpostavljena je (druga) Panelna skupina v primeru DS317;
13. april 2006; Predsednik Panelne skupine obvesti DSB, da Panelna skupina ne bo
mogla končati z delom do izteka šestmesečnega roka, zaradi kompleksnosti primera, ki
vključuje pridobivanje novih informacij v povezavi s predsodki znotraj »aneksa V«, v
WTO sporazumu o subvencijah in izravnalnih ukrepih (SCM sporazumu);
23. maj 2006; EC posredujejo vprašanja namenjena ZDA v povezavi s procesom
»aneksa V« procesnemu pospeševalcu (procesu je dodeljen pospeševalec, kot to določa
»aneks V« v postopku);
6. junij 2006; pospeševalec obvesti obe strani, da je za vzpostavitev postopkov iz
»aneksa V« potreben pozitiven konsenz, na kar se EC pritoţi;
17. november 2006; EC na Generalni direktorat WTO naslovijo prošnjo za sestavo
Panelne skupine »DS317 bis«, drugega primera proti ZDA;
23. november 2006; (druga) Panelna skupina v primeru »DS317 bis« je sestavljena;
24. november 2006; EC vloţijo prošnjo za predhodno razsodbo pri novo sestavljeni
Panelni skupini, naj odloči, da je bil postopek za pridobivanje informacij, opredeljen v
»aneksu V«, začet na zahtevo EC v aprilu in maju 2006 ter da so ZDA dolţne podati
odgovor na vprašanja, ki so jim bila posredovana 23. maja 2006;
4. december 2006; WTO sekretariat spremeni ime »DS317 bis« v »DS353«.
50
DSB v letu 2007
Iz paketa za javnost Evropske komisije (2007c), z dne 24.7. 2007, so v obeh sporih
pomembnejši dogodki:
DS316
9. februarja 2007; EU vloţi zaupno verzijo prve pisne predloţitve v primeru DS316
in v obrambnem primeru;
20. ter 21. marec 2007; prvo Panelno zaslišanje EU;
25. ter 26. julij 2007; drugo Panelno zaslišanje EU (na podlagi izpodbijanj, z dne 25.
maja 2007);
načrtovano za 24. oktober 2007 – izdaja zaupnega vmesnega Panelnega poročila
prestavljena;
načrtovano za 19. december 2007 – izdaja končnega Panelnega poročila prestavljena.
Panelna skupina stranke v obeh sporu obvesti, da pričakuje rešitev primera v letu 2007.
Kakorkoli ţe, do tega nikoli ni prišlo, saj je 14. decembra 2007, predsednik Panelne
skupine udeleţence DSB ponovno informiral, da zaradi vsebinskih in postopkovnih
kompleksnosti povezanih s primerom, za razsodbo potrebujejo več časa in da bo Panelna
skupina o sporu razsodila nekje v letu 2008 (WTO, 2004a, WTO 2004b).
DS353
22. marec 2007; EU vloţi zaupno verzijo prve pisne predloţitve v sporu proti ZDA,
prav tako pa nezaupno verzijo javno objavi na svoji spletni strani;
6. julij 2007; ZDA vloţijo zaupno verzijo prve pisne predloţitve v obrambnem
primeru;
26. ter 27. september 2007; prvo Panelno zaslišanje ZDA (Evropska komisija,
2007b);
28. septembra 2007; EU nezaupno verzijo prve pisne predloţitve javno objavi na svoji
spletni strani (Evropska komisija, 2007c);
19. november 2007; EU ter ZDA vloţita drugo pisno predloţitev.
DSB v letu 2008
Iz poročila Evropske komisije o sporu DS353 (2008), z dne 16.1.2008 je razvidno:
DS316
od decembra 2007 ni nobenih novosti – čakanje na objavo končnega poročila (čakanje
na dokončanje prevajanja – ocenjeni čas pribliţno 2-4 mesece).
DS353
16. in 17 januar 2008; drugo Panelno zaslišanje (izpodbijanje z dne 19. november
2007);
7. april 2008; izdaja zaupnega vmesnega poročila Panelne skupine (strankama v
sporu);
51
16. junij 2008; izdaja končnega poročila Panelne skupine;
od 16. junij 2008; čakanje na prevod končnega poročila – ocenjeno na 2-4 mesece.
DSB v letu 2009
Primer DS316
Po podatkih Reutersa, WTO z dne 3. september 2009, v več kot 1000 strani dolgi sodbi v
sporu razsodi, da subvencije, natančneje posojila, dana s strani drţav EU, kot »zagonska
pomoč« za izdelavo letala Airbus A380 ter ostalih najbolj prodajanih modelov letal
podjetja, niso bile legalne, kar v enem najkompleksnejših sporov kadarkoli zabeleţenih pri
WTO pomeni zmago za ZDA. Vendar pa ne gre za popolno zmago ZDA, saj naj bi bilo iz
poročila WTO razvidno, da vse subvencije, ki jih je Airbus prejel za izdelavo A380 niso
bile označene kot »prepovedane subvencije«, prav tako pa WTO ne označuje »zagonske
pomoči« kot program, kar naj bi imelo pomembno vlogo za Airbus v razsodbi, saj so s tem
Airbusu »spregledali« za okoli 4 milijarde dolarjev posojil, namenjenih A380. Ta posojila
namreč niso bila vključena v pritoţbi ZDA iz leta 2004, zato se razsodba nanje ne nanaša.
Predstavniki ameriškega ministrstva za trgovino so odločitev WTO-ja označili kot veliko
zmago. Sodni epilog pa bo zgodba doţivela šele konec prihodnjega leta, saj uradna
razsodba s strani WTO naj ne bi bila še nekaj časa javno objavljena (Reuters, 2009).
Primer DS353
V zvezi z razsodbo nismo zasledili nobenih novosti.
4.8 Izzivi v povezavi s sporom v prihodnje
Veliko zunanjih opazovalcev meni, da je primer Boeinga ter Airbusa preveč kompleksen,
da bi ga lahko rešili pred WTO enkrat za vselej. Največja verjetnost je, da bosta morali obe
stranki po razsodbi s strani WTO, ponovno sesti za pogajalsko mizo in sami predlagati
rešitev, usmerjeno v prihodnost in ne v preteklost, ki bo zadovoljiva na obeh straneh. Ob
tem se pojavi vprašanje, kakšno vlogo ima torej sploh WTO pri reševanju kompleksnejših
sporov, kot je spor med Boeingom in Airbusom.
V primeru Boeing - Airbus bo, po končni razsodbi, s strani DSB najverjetneje ponovno
prišlo do novih pogajanj, saj lahko sklepamo, da bo DSB razsodila v primeru toţnice EU
podobno, kot je storila v primeru, ko je toţnica ZDA, torej, da so bile subvencije dane proti
pravilom WTO in bo »spor vrnila na isto stopnjo, kot je bila na začetku«. S tem pa sta obe
strani izgubili več kot 5 let, hkrati so nastali milijonski izdatki, ki bi jih lahko obe strani
uporabili v smislu kapitalskih vlaganj v razvoj novih letal.
Kakršna ţe bo končna odločitev WTO organizacije, pa bi lahko imela tudi posreden vpliv
na morebitno povzročeno škodo domači letalski industriji obeh strank. V današnjem času,
ko je menjava dobrin na mednarodnih trgih postala nujnost, je sodelovanje med drţavami
za pridobitev inputov ob optimalnem času in stroških postala ključnega pomena, zato sta
tudi stranki posredno medsebojno odvisni. ZDA in Evropa pridobivajo ključne surovine pri
52
proizvodnji letal tudi na konkurenčnih trgih, zato lahko tudi ob zmagi ene strani, izguba
druge, zanje pomeni posredno škodo za domačo industrijo. Tako Boeing kot tudi Airbus
imata svoje ključne odjemalce »na drugi strani Atlantika«.
4.9 Slabosti reševanja spora med Boeingom in Airbusom pred WTO
Izpostavljamo 4 največje slabosti, ki jih vidimo v reševanju spora:
- zastoji in zamude pri reševanju spora; postopek za reševanje spora v obeh primerih,
kjer kot udeleţenki nastopata ZDA ter EU, zaradi dodelitve subvencij podjetjema
Boeingu in Airbusu, še vedno nista povsem dokončana in trajata ţe več kot 5 let. Ob
vseh teh dejstvih pa je tudi zelo vprašljivo ali bi strani sploh bili pripravljeni subvencije
zmanjšati ali vrniti, v kolikor bi tako razsodila WTO;
- stroški povezani z reševanjem spora; vsak spor pri WTO ima za posledico nastanek
stroškov, ki so v povezavi s sporom. Ti nastanejo zaradi stroškov v samem postopku,
stroškov odvetnikov in drugih sodelujočih v sporu. Podatkov o stroškovni oceni
celotnega, več kot 5 let trajajočega postopka ni mogoče dobiti, saj WTO nima
nobenega uradnega dokumenta, kjer bi bila urejena Tarifna politika v povezavi z
reševanjem trgovinskih sporov, sklepamo pa lahko, da gre za milijonske izdatke na
obeh straneh, prav tako pa na strani WTO, ki so povezani s stroški pravnih svetovalcev,
stroškov samega postopka ter stroškov drugih strokovnjakov, ki so posredno sodelovali
v postopku. Nenazadnje pa ne smemo pozabiti tudi, da s tem, ko strani porabljata
finančna sredstva za reševanje spora to zmanjšuje managementske vire, ki bi bili v
nasprotnem primeru lahko uporabljeni za razvoj in izboljšave prihodnjih letalskih
modelov;
- problemi pri implementaciji odločb in sankcij (v prihodnosti); obe strani se morata
zavedati, da lahko končata kot delni poraţenki v sporu. WTO lahko v obeh primerih
razsodi, da morajo biti subvencije vrnjene – v sporu DS316, kjer ZDA nastopajo kot
toţnica je WTO ţe razsodila (sicer razsodba še ni uradno potrjena s strani WTO), da so
bile subvencije dane Airbusu proti pravilom WTO. In nenazadnje, zelo malo verjetno
je, da bo kdaj v sporu kdorkoli popolni zmagovalec, saj sta obe strani prejele
nepredstavljive vsote subvencij - dve Pirovi zmagi sta veliko bolj verjetni.
Kljub temu, da spor med stranema še vedno ni dokončan, pa ostaja zelo vprašljivo ali
bi strani sploh bili pripravljeni subvencije zmanjšati ali vrniti, v kolikor bi tako
razsodila WTO. Najverjetneje je, da bosta morali obe strani po razsodbi WTO v obeh
sporih, ponovno sesti za pogajalsko mizo in sami najti rešitev. V kolikor bo do tega
prišlo, pa se postavlja vprašanje, ali ima WTO v tem primeru sploh teţo pri vlogi
razsodnika.
Zaradi same kompleksnosti spora obstaja tudi velika moţnost, da bo organizaciji WTO
narejena škoda v ugledu, v kolikor razsodba ne bo upoštevana s strani strank - tega
stranki ne bi smeli dopustiti;
53
- problem »velikih akterjev« kot udeleţencev v sporih; v normalnih okoliščinah je
zmagovalna stran v razsodbi WTO upravičena, da lahko uvede trgovalne sankcije
zoper tisto drţavo, ki je v sporu izgubila. Vendar v našem primeru v sporu nastopata
dve najpomembnejši svetovni velesili, EU ter ZDA, kar sporu prinaša določeno
specifiko. V kolikor bi do uvedbe kakršnih koli trgovalnih sankcij prišlo, bi bila škoda
na obeh straneh, hkrati pa bi to bil slab zgled za odnose s tretjimi drţavami.
4.10 Slabosti in predlogi za izboljšanje reševanja sporov znotraj postopka za
reševanje sporov37
Na podlagi izpostavljenih slabosti in predlogov za izboljšanje EU, prenašamo opaţene
slabosti38
in predloge za rešitev v konkretni primer reševanja spora med Boeingom ter
Airbusom.
Zaradi nedokončanja spora na obeh straneh, saj v nobenem primeru reševanja spora še ni
prišlo do uradne razsodbe Telesa za reševanje sporov, v nadaljevanju izpostavljamo le
slabosti v postopku konzultacij ter slabosti, ki jih vidimo v panelnem postopku.
4.10.1 Slabosti na ravni posvetovanj oz. konzultacij
Glavni namen konzultacij je prvi poskus rešitve spora na zaupen, relativno hiter in
prijateljski način.
Kljub temu, da je cilj konzultacij najti rešitev spora na najhitrejši način z minimalnimi
stroški na diplomatski način, v več kot letu dni konzultacij udeleţenk v sporu ni prišlo do
nobene pozitivne rešitve za izvensodno poravnavo.
Ena izmed slabosti je, da DSU predvideva le nujnost konzultacij, jih pa zelo natančno ne
opredeljuje. Konzultacije niso programsko določene in so zaupne narave, glede napredka
niso nadzorovane, niso količinsko omejene s številom sestajanj in prepogosto ostajajo le
gola formalnost, toţene članice WTO pa v času konzultacij odklanjajo odgovarjati na
vprašanja ali se sploh spuščati v diskusije. Ker so konzultacije sicer zaupne narave, uradnih
podatkov o odklanjanju na vprašanja v času, ko potekajo ne moremo dobiti, se pa kaţe
pomanjkljivost v tem, da v večini primerov, prav tako tudi v primeru spora med Boeingom
in Airbusom, ne prinašajo pozitivne rešitve.
Druga slabost, ki jo EU vidi v postopku konzultacij je v sami opredelitvi konzultacij, saj
WTO najprej poudarja reševanje posvetovanj na miren, prijateljski in diplomatski način,
nato pa opredeljuje, da naj bodo na konzultacijah predstavljena, obrazloţena in podprta
dejstva, ki so vodila v spor. DSU v 4. členu Dogovora o pravilih in postopkih za reševanje
sporov pravi, da se vsaka članica zavezuje, da z razumevanjem prouči ter da primerno
moţnost za posvetovanje v zvezi z vsemi predstavitvami glede ukrepov, ki so sprejeti na
37 Gošnik 2004, 31-46. 38 EU je na posebni seji DSB v Ţenevi, 16. in 17. decembra 2002, izpostavila 24 točk, ki so po njenem
mnenju šibke točke trenutnega delovanja mehanizma za reševanje sporov. V presojo je predloţila tudi predloge za reforme, pri tem pa je upoštevala tudi mnenja in ţelje drugih članic.
54
njenem ozemlju glede izvajanja kateregakoli sporazuma. To je na nek način v nasprotju s
prvo funkcijo, ki jo imajo konzultacije, to je rešitev spora na miren, prijateljski način. EU
meni, da predstavitev in natančna obrazloţitev dejstev lahko ţe vodi v nadaljnje postopke
reševanja na višji ravni (Gošnik, 2004, 31-32).
Tretji problem, ki ga izpostavljamo v povezavi s konzultacijami pa je, da se z zahtevo po
konzultacijah ţe pridobi pravna podlaga za reševanje postopka na višji ravni z
vzpostavitvijo Panelne skupine, ni pa jasne povezave v DSU med zahtevo po
posvetovanjih in zahtevo po Panelih. Največje tveganje nastane, ko se določeni ukrepi ali
trditve pojavijo v zahtevi po Panelih, niso pa bili predmet posvetovanj. To je v nasprotju z
DSU, saj se v praksi pokaţe, da mora biti vsak del v pritoţbi najprej obravnavan na
posvetovanjih in šele za tem je lahko stvar Panelov, vendar pa zahteve po obravnavanju
problemov v konzultacijah DSU jasno ne izraţa (konzultacije niso vsebinsko določene).
V primeru Boeing-Airbus lahko vidimo, da se je tudi v praksi, prav v tem delu, konkretno
pokazala slabost delovanja postopka za reševanje sporov. Kot smo ţe omenili, so ZDA 31.
januarja 2006 sprejele prošnjo za (druge) konzultacije z EC – da bi se jasneje opredelili
ukrepi zoper ZDA, ki so bili zajeti v zahtevi za vzpostavitev Panelne skupine, vendar pa
niso bili zajeti v zahtevi za konzultacije iz junija 2005. Temu so sledila nova posvetovanja,
ki prav tako niso obrodila nobene pozitivne rešitve, hkrati pa to pripelje do nujnosti za
vzpostavitev (druge) Panelne skupine v obeh sporih, s čimer nastaneta vzporedni 316 bis
ter 317 bis. Razlog za vzpostavitev vzporednih Panelnih postopkov na enako temo je bil v
tem, da trenutni postopek predpisuje, da morajo tretje stranke v posvetovanjih, v primeru,
da se odločijo za vloţitev zahtevka za sestavo Panela, obravnavati posvetovanja ločeno od
prejšnjih, kjer so prvotno sodelovale kot tretja stranka. Tudi dokumentacija se obravnava
ločeno. Postopek reševanja s tem postane še dolgotrajnejši in kompleksnejši.
Veliko je tudi nejasnosti glede vsebinskih in časovnih opredelitev v fazi konzultacij, ki
imajo za posledico nenapredovanje pogajanj – obstanek v določeni fazi posvetovanj in
mirovanje v daljših časovnih obdobjih (Gošnik, 2004, 32).
Predlogi39
Morda bi bilo dobro konkretneje opredeliti zahteve, ki morajo biti v času posvetovanja
izpolnjene, po posvetovanjih pa udeleţenkama tudi naloţiti, da pisno predloţita vso
pridobljeno dokumentacijo, ki bi jasno opredeljevala uspešnost sledenju zahtev. Dokler
zahteve ne bi bile izpolnjene, se posvetovanja ne bi smela prekiniti.
Eden izmed predlogov za uspešnejša pogajanja pa je tudi določilo, da toţnici v obeh sporih
pred posvetovanjem pisno naslovita postavljena vprašanja na toţenko, s čimer se lahko le-
ta pred posvetovanju nanje pripravi. Prišlo pa bi tudi do pisne potrditve, da vprašanja
obstajajo in bi lahko konkretno navedli, za katere dele še ţelijo dodatno obrazloţitev. S
tem bi se ţe pred posvetovanji pridobili podatki, ki so primerni, pravilni in potrebni za
posvetovanja. Stranki bi tako tudi sami sestavili dosje, ki bi ga predloţili Panelni skupini, v
kolikor bi bila posvetovanja neuspešna. Nato bi Panelna skupina opredelila, ali v zvezi s
39 Gošnik, 2004, 33,34.
55
sporom potrebuje še kakšne konkretnejše podatke ali obrazloţitve, kar bi prihranilo več
časa Panelni skupini, ki ga sicer porabi za pridobivanje potrebne dokumentacije.
EU meni, da bi DSU prav tako moral jasno izraţati, da morajo biti ukrepi in pravne
trditve, ki so prisotne v zahtevi po vzpostavitvi Panelne skupine, ţe pred tem del
posvetovanj. Tako bi se lahko izognili vzpostavitvi vzporednih vsebinsko enakih
postopkov in skrajšali čas trajanja procesa.
4.10.2 Slabosti v panelnem postopku
Panelni postopek je formalno reševanje spora z vzpostavitvijo Panelne skupine, kadar
konzultacije ne prinašajo ustrezne rešitve. Sproţi ga lahko vsaka članica WTO, tudi v
primeru ko drţava kršiteljica temu nasprotuje. Panelna skupina ima tudi moţnost
pridobitve dokumentacije s strani kateregakoli vira, ki ga smatra za pomembnega v
postopku reševanja. Kot zadnjo prednost pa izpostavljamo panelni postopek, ki je
dvostopenjski, kar pomeni, da se na drugi stopnji obravnava morebitna pritoţba strank
proti poročilu, ki ga Panelna skupina izda. To ima za drţavo kršiteljico pomembno vlogo,
saj se v primeru pritoţbe ponovno odloča o določenih delih.
Za ustanovitev Panelne skupine sta potrebna dva sestanka DSB, kjer gre za izbiro
strokovnjakov, ki bodo sodelovali v reševanju spora, po načelu »ad hoc«, torej, posebej za
namen reševanja konkretnega spora, ki pa morajo biti dovolj kvalificirani, da lahko v
reševanju sodelujejo. Dodatek 4 DSU, v drugem členu tudi določa, da so lahko
strokovnjaki v Panelni skupini le osebe s poklicnim ugledom in izkušnjami na omenjenem
področju. Na tem mestu se zato velikokrat zapostavlja drţavljane tretjih drţav, ki po
podatkih WTO le redko sodelujejo v takšni funkciji, predvsem zaradi neustreznih izkušenj
in vprašljive strokovnosti, ki s strani drţav v sporu niso tolerirane. Pogoj, ki je postavljen
pri izbiri strokovnjakov je tudi, da ne smejo biti iz drţave, ki se v sporu pojavlja v vlogi
toţeče drţave, toţenke ali tretje strani. V našem primeru gre za vpletenost dveh drţav, ki
sta edini proizvajalki velikih civilnih letal, zatorej je izjemno teţko najti strokovnjake iz
ostalih drţav, ki bi bili na tem področju dovolj kompetentni (Gošnik, 2004, 35).
Ena izmed slabosti, ki jo lahko izpostavimo, je opredeljena v dodatku 2 DSU in opredeljuje
časovni razpored za delo Panelne skupine, kjer se daje toţnici enkrat več časa za oddajo
prve pisne vloge. Toţeča stranka ima rok za oddajo 3-6 tednov, medtem ko ima toţnica na
voljo le 2-3 tedne. Načeloma je iz sodne prakse poznano, da ima ponavadi več časa toţena
stran, saj mora pripraviti obrambo z argumenti, prav tako pa verjetno toţeča stran ţe iz
časov pred sprejemom odločitve za rešitev spora pred WTO ve, katere argumente bo
navajala, saj se drugače v spor ne bi podajala (Gošnik, 2004, 35).
Slabost, ki jo omenjamo je tudi zelo omejena skupina pravic, ki pripada tretjim strankam,
kar smo omenili ţe v poglavju »akterjev v sporu«.
Konkretno v sporu pa največjo slabost v panelnem postopku vidimo v tem, da panelni
postopek ne sledi časovnim zahtevam, ki jih je postavila organizacija sama. Kot je ţe bilo
omenjeno, naj bi celoten proces brez faze pritoţbe trajal leto dni (upoštevajoč od
ustanovitve Panelne skupine). V našem primeru, je bila v primeru DS316, kjer kot toţnica
56
nastopajo ZDA, Panelna skupina ponovno aktivna 15. novembra 2006. Prve pisne
predloţitve so sprejete s strani ZDA v januarju 2007, s strani EU pa šele 9. februarja 2007,
kar bi lahko po DSU trajalo najdlje 6 tednov, v našem primeru pa traja 11 tednov. Sledi
prvo Panelno zaslišanje, ki po DSU nastopi po 1-2 tednih in je v našem primeru šele
20.3.2007, torej več kot mesec dni kasneje. Nato je izdaja zaupnega vmesnega poročila,
sicer načrtovana za 24.10.2007, in ki bi morala biti končana v 9 tednih po prvem
vsebinskem zasedanju pred Panelno skupino, prestavljena. Ţe to pričakovano poročilo pa
presega časovni okvir za skoraj 5 mesecev. Nato se zalomi še pri izdaji vmesnega in
končnega poročila, ki sta prav tako prestavljena. Poročilo Panelne skupine je končano
nekje v letu 2008, nato pa šele 3.9.2009 dobimo neuradni podatek, s strani Reutersa, da je
DSB v sporu DS316 vendarle odločil. Če povzamemo, odločitev je bila sprejeta skoraj 3
leta po vzpostavitvi Panelne skupine – torej gre za 2 letno prekoračitev vseh rokov v
panelnem postopku, ki si jih je postavila organizacija sama. Dejstvo je, da to zelo slabo
vpliva na ugled organizacije v svetu, saj lahko potemtakem sklepamo, da sama niti v
pribliţnem časovnem okvirju ne mora slediti svojim postavljenim zahtevam.
Podobna zgodba sledi tudi v primeru DS353, kjer kot toţnica nastopa EU. Nova,
preimenovana Panelna skupina (prej delujoča v sporu pod oznako DS317) je vzpostavljena
4. decembra 2006. Do prve pisne predloţitve s strani EU pride 22.3.2007, s strani ZDA pa
šele 6.7.2007. Naj ponovno opomnimo, da je rok za predloţitev prvih pisnih predloţitev 6
tednov, torej namesto v januarju, ima Panelna skupina prve pisne predloţitve šele 6
mesecev kasneje. Nadaljnje sledijo zamude pri prvem Panelnem zaslišanju. Namesto v
avgustu, ta sledi šele konec septembra, spet mesec dni zamude. Sledi druga pisna
predloţitev udeleţenk v sporu, ki je vloţena 19. novembra 2007, ki naj bi po pravilih
trajala največ 6 tednov, pa gre za zamudo tudi pri tem roku. Drugo Panelno zaslišanje sledi
šele konec januarja 2008, kar bi moralo biti po pravilih končano ţe po dveh tednih od
prejema pisnih vlog. Vmesno poročilo je izdano šele 7. aprila 2008, kar po pravilih DSU
lahko traja med 2-4 tedni od Panelnega zaslišanja, torej je poročilo izdano s kar 2-mesečno
zamudo. Končno poročilo, ki bi moralo biti izdano 3 tedne po izdaji vmesnega poročila, je
prav tako izdano po roku, in sicer 16. junija 2008. Nato vse od izdaje končnega poročila ni
nobenih novosti o razsodbi Telesa za reševanje sporov, čeprav je čakanje na prevod
končnega poročila ocenjeno na dobo 2-4 mesece. Podatkov o tem, kaj trenutno počne DSB
v povezavi z omenjenim sporom ni mogoče dobiti, saj spletna stran Svetovne trgovinske
organizacije omogoča le dostopnost do podatka, da se čaka na prevajanje poročila. Torej,
če povzamemo, tudi spor DS353 ne bo končan znotraj postavljenih rokov in v kolikor bo
prišlo po razsodbi DSB še do pritoţbe, na katero tudi zunanji opazovalci največkrat
opozarjajo, je zelo vprašljivo ali bo spor sploh zaključen v letu 2010, glede na dosedanje
trajanje postopka.
Predlogi
Tretjim strankam v sporu bi lahko bila povečana vpletenost in pravice v sporu, ki se
nanašajo na vse faze reševanja, še najbolj pa v Panelnih postopkih in pred prizivnim
telesom. Sodelovanje bi jim bilo lahko omogočeno na vseh zaslišanjih, razen v zadevah
zaupne narave in ostajajo samo med udeleţenkami v sporu. Tudi istočasno prejemanje in
obveščanje tretjih strank o novostih v sporu je eden izmed predlogov.
57
Predlagamo tudi javno dostopnost vseh dokumentov v sporu, na spletnih straneh Svetovne
trgovinske organizacije. Tu apeliramo na dokumentacijo, ki v reševanju spora ni zaupne
narave, javna objava pa bi sledila po tem, ko je ţe bila posredovana vsem drţavam
članicam WTO in bi zajemala predhodna ozadja spora, analize, itd. Tudi večja odprtost
delov zaslišanj za javnost, bi prav tako imela veliko teţo, saj so sedaj več ali manj zaupne
narave in se odvijajo za odprtimi vrati. Ker gre za organizacijo v mednarodnem pomenu, je
tudi za širšo javnost zelo pomemben prost dostop do podatkov znotraj spora drţav, ki v
njem nastopajo. Gre namreč za organizacijo, ki teţi k čim svobodnejši trgovini, zato mora
biti tudi članicam, ki v sporu niso udeleţene, dana moţnost, da se lahko prepričajo o
slabostih njihove trgovinske politike. Vsekakor je dostopnost do podatkov v sporu lahko
ključni dejavnik pri izbiri prihodnjega trgovinskega partnerja, saj si konfliktov ne ţeli
nihče, s tem pa bi se lahko članice ţe pred sklenitvijo posla z raznimi klavzulami in
podobnimi pogoji bolj zavarovale in bi se lahko iz tega vidika zmanjšala frekvenca sporov
pri WTO.
58
5 SKLEP
Naše ugotovitve prinašajo potrditev na predpostavke, ki jih omenjamo v uvodnem delu.
Ugotavljamo, da je mehanizem za reševanje sporov pri WTO še vedno pomanjkljiv in še
vedno potrebuje nekaj znatnih sprememb, da se bo tudi pri uporabi v praksi izkazal kot
učinkovit meddrţavni sistem za reševanje sporov, ki bo lahko vsem članicam enakovredno
omogočal pravno varnost v okviru mednarodne trgovinske menjave.
Predlogov za reforme reševanja sporov v organizaciji vsekakor ne manjka. Te je med
drugim, v letu 2002, podala tudi Evropska unija, vendar bistvenih sprememb v povezavi z
implementacijo le-teh nismo zasledili. Vzroke za to lahko iščemo v dolgotrajnem procesu
spreminjanja pravil, ki sledijo iz teţavnega procesa sprejemanja sprememb in popravkov.
Ti so namreč v rokah članic samih, da pa lahko do sprememb pride, se mora z njimi
strinjati vsaka izmed njih, prav tako same odločajo v procesu sprejemanja pravil
organizacije – interes pa je vsekakor različen, saj vsaka izmed članic najprej zastopa
sistem, ki ji prinaša največ koristi. Iz tega vidika je lahko implementacija predlogov zelo
nepredvidljiva in dolgotrajna, teţje pa je tudi napisati ostrejša pravila za delovanje
organizacije, v smislu sankcioniranja kršiteljev, da bi bila sprejemljiva za vse strani.
V praktičnem delu naloge podrobneje predstavimo spor med svetovnima velesilama, ZDA
ter EU. Spor med Boeingom in Airbusom se bo najverjetneje v zgodovino zapisal kot
najteţavnejši spor, s katerim se je organizacija soočila. Ugotavljamo, da največjo
pomanjkljivost pri reševanju spora predstavljajo predvsem časovne zamude znotraj
postavljenih rokov pri postopku reševanja spora. WTO »pozablja«, da je tudi v časovnem
obdobju, ko do razsodbe ne pride, drţavi toţenki povzročena znatna škoda, ki ni
kompenzirana z nikakršnimi sredstvi. Pojavlja se tudi vprašanje, v kakšni meri bo sploh
lahko prišlo do implementacije ugotovljenih kršitev, saj sta obe stranki v sporu svetovni
velesili, ki spremembam v vodenju svoje trgovinske politike nista najbolj naklonjeni.
Menimo, da bo v prihodnje predvsem potrebno skrajšati roke v smislu delovanja celotnega
sistema za reševanje sporov in uvesti sankcije, za tiste, ki se jih ţe znotraj samega postopka
ne drţijo. DSU namreč trenutno sankcij, ki lahko nastanejo zaradi zamud pri celotnem
postopku reševanja spora ne predvideva.
Omeniti velja tudi, da smo se v praktičnem delu raziskave srečali s številnimi teţavami
zaradi omejenosti dostopa podatkov o samem sporu. WTO namreč ne omogoča javnega
značaja dostopa do podatkov za celotni spor, kar prav tako vidimo kot eno izmed
pomanjkljivosti. Podatki so strnjeni in povzeti le v nekaj delih, zaradi česar je temeljito
poročanje o sporu odvisno od posameznih udeleţenk v sporu, temu pa pripisujemo tudi
moţnost za zmanjšano objektivnost poročanja. Ključne datume v sporu in druge
pomembnejše podatke iz ozadja smo tako iskali v dokumentih Evropske Komisije in s
strani USTR, kar pa je bilo zaradi razpršenosti in nepreglednosti podatkov zelo teţavno.
V sporu med Boeingom in Airbusom pričakujemo, da do končne rešitve spora ne bo prišlo
v kratkem času, kar vidimo kot največjo slabost mehanizma za reševanje sporov – v našem
primeru panelni postopek ne sledi določitvi časovnih okvirjev, določenih z DSU. V
prihodnje pričakujemo še pritoţbo na razsodbi iz obeh sporov in nadaljevanje zgodbe
59
časovnih zamud tudi v tem delu postopka, v končni fazi pa tudi probleme pri
implementaciji razsodb tako s strani ZDA, kot z EU. Verjamemo, da v kolikor bo WTO
razsodila, da sta poraţenki obe strani, kar se bo najverjetneje tudi zgodilo, se bosta obe
strani teţko soočili s sankcijami, do katerih bosta upravičeni druga do druge. Ker WTO
nima moţnosti sankcioniranja, temveč lahko izda zanje le odobritev, sankcije pa izvaja
nato drţava, ki je v sporu zmagala, drastičnih sprememb zaradi razsodbe WTO, vsaj v
začetni fazi, na obeh straneh ne pričakujemo. Trgovinske sankcije med tako pomembnima
velesilama, bi lahko imele zelo negativen učinek na celotno svetovno ekonomija, zato se
bosta temu verjetno poskušali izogniti. Pričakujemo tudi, da bosta ZDA in EU rešitev v
sporu v končni fazi morali najti sami in jo določiti v novem sporazumu, ki bo natančneje
urejal subvencije na trgu velikih civilnih letal.
60
POVZETEK
Z nastankom WTO organizacije je predstavljen tudi nov sistem reševanja sporov med
članicami organizacije. To je ena izmed edinstvenih prednosti organizacije v primerjavi z
ostalimi mednarodnimi organizacijami. Kljub številnim prednostim, ki jih sistem reševanja
sporov v WTO prinaša, pa v praksi številne pomanjkljivosti opozarjajo na nujnost tako
institucionalnih, kot tudi procesnih sprememb. Dejstvo je, da je sistem prinesel številne
izboljšave pred GATT sistemom za reševanje sporov, pa vendar lahko še vedno
izpostavimo številne pomanjkljivosti, ki so najbolj vidne v konkretni obravnavi sporov.
Eden od zelo pomanjkljivih primerov reševanja sporov pri WTO je tudi spor med
Boeingom ter Airbusom, ki bo najverjetneje v zgodovini organizacije zabeleţen kot eden
najteţavnejših in najdolgotrajnejših sporov nasploh. Pomanjkljivosti najdemo v vseh fazah,
ki jih je spor na obeh straneh do danes prestal. Izpostavljamo predvsem časovne zamude v
celotnem procesu, slabosti v panelnem postopku ter neučinkovitost konzultacij po trenutni
opredelitvi DSU.
Vse od vzpostavitve mehanizma za reševanje sporov pa ga spremljajo tudi številni poskusi
za izboljšanje sistema. Nekaj splošnih predlogov je ţe bilo uspešno implementiranih, da bi
pripomogli k večji transparentnosti ter dodali pomembnost pravičnejšemu reševanju
sporov, predvsem za najmanj razvite članice. Številne predlogi pa bodo še vedno morali
biti sprejeti s strani članic in v prihodnje uspešno implementirani, za večjo zagotovitev
učinkovitosti delovanja organizacije kot celote. V naši raziskavi izpostavljamo slabosti
reševanja sporov WTO organizacije ter predstavljamo predloge za njihovo izboljšavo.
Ključne besede: Svetovna trgovinska organizacija, Boeing, Airbus, Reševanje trgovinskih
sporov, pomanjkljivosti postopka za reševanje sporov, mehanizem za reševanje sporov,
panelni postopek, konzultacije, Dogovor o pravilih in postopkih reševanja sporov
(DSU),…
ABSTRACT
With the establishment of the WTO organization, a new system of settling disputes
between member countries has been introduced. This is one of the unique features of the
WTO organization when compared to other international organizations.
In spite of the obvious success of the Dispute settlement system of the WTO, in practice
several shortcomings call for institutional as well as procedural change. The fact is this
system has significantly improved since its previous GATT framework, but we can still
expose several shortcomings, shown best when transferred into practical dispute case
solving.
The case of Boeing and Airbus is a good example of highlighting the shortcomings of the
WTO Dispute settlement mechanism. There are many delays in the procedure as well as
weaknesses in the Panel system procedures including the first stage of consultations.
61
Since the establishment of the WTO Dispute settlement mechanism, there have been
several attempts of improving the system. Many of those suggestions were already
successfully implemented, as to improve the systems transparency and to increase its
fairness in the processes, especially concerning undeveloped countries. Many of those
suggestions still need to be negotiated and successfully implemented in the future. Our
research is focused on the weaknesses of the current WTO Dispute settlement mechanism
as well as suggestions on improvements we believe will need to be highlighted in the
future.
Keywords: Boeing, Airbus, WTO (World Trade Organization), Dispute settlement
mechanism, DSB (Dispute Settlement Body), Panel group, WTO Dispute solving,
Disadvantages of the WTO dispute settlement mechanism, trade disputes, Panels, reports,
Appellate Body,…
62
LITERATURA
1. Airbus. 2009a. Orders and Deliveries. Corporate Information – Innovation and
Technology. [online]. Dostopno na:
http://www.airbus.com/en/corporate/orders_and_deliveries [20.9.2009].
2. Airbus. 2009b. Early Days. Corporate Information – Company and Evolution. [online].
Dostopno na: http://www.airbus.com/en/corporate/people/company-evolution/early-
days [20.9.2009].
3. Airbus. 2009c. Challenges and Achievements. Corporate Information – Company and
Evolution. [online]. Dostopno na:
http://www.airbus.com/en/corporate/people/company-evolution/challenges-and-
achievements [20.9.2009].
4. Bobek, Vito, Ţivko Tjaša (2002). Poslovni vodnik po zunanjetrgovinski politiki
Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.
5. Boeing. 2009a. Orders and Deliveries. About Commercial Airplanes – Orders and
deliveries. [online]. Dostopno na:
http://active.boeing.com/commercial/orders/index.cfm [20.9.2009].
6. Boeing. 2009b. Brief about Boeing. About us – General information. [online].
Dostopno na: http://boeing.com/companyoffices/aboutus/brief.html [20.9.2009].
7. Boeing. 2009c. About Boeing – Narrative. About us – General information. [online].
Dostopno na: http://boeing.com/history/narrative/n003boe.html [20.9.2009].
8. Bohte, Gorazd. 1995. Reševanje sporov v okviru Splošnega sporazuma o carinah in
trgovini (GATT) in Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Ljubljana: Zveza društev
pravnikov Slovenije.
9. Carabaugh, Robert J., Olienyk, John. 2004. Boeing-Airbus Subsidy Dispute: A Sequel.
Washington: Central Washington University and Colorado State University.
10. Collier J., Lowe V. 1999. The Settlement of Disputes in International Law, Institutions
and Procedures. Oxford: Oxford University Press Inc.
11. Drofenik, Joţef. 1995. Sporazumi svetovne trgovinske organizacije (WTO) in obveze
republike Slovenije. Ljubljana: Center marketing international.
12. EADS - European Aeronautic Defense and Space Company. 2001. Negotiations
between EADS and Russian Aerospace Agency Rosaviakosmos Finalized. [online].
Dostopno na: http://www.eads.com/800/en/pressdb/archiv/2001/en_2001_rosvia.html
[22.9.2009].
13. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. (2003).
Contribution of the EC and its Member States to the Improvement of the WTO Dispute
Settlement Understanding. [online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2003/december/tradoc_115351.pdf [7.9.2009].
63
14. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2004. EU – US
Agreement on Large Civil Aircraft 1992: key facts and figures. EU and the world -
External Trade. [online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2004/october/tradoc_119237.pdf [18.9.2009].
15. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2005a. EU –US
Aircraft dispute: Recent events. EU and the world - External Trade. [online]. Dostopno
na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2005/may/tradoc_123443.pdf [18.9.2009].
16. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2005b.
Government support for aircraft since the signing of the 1992 Agreement on Large
Civil Aircraft. EU and the world - External Trade. [online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2005/may/tradoc_123442.pdf [18.9.2009].
17. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007a. The WTO
Boeing-Airbus dispute. Fact Sheet. EU and the world - External Trade. [online].
Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/february/tradoc_133279.pdf
[18.9.2009].
18. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007b. The WTO
Boeing-Airbus dispute: Updated Memo. EU and the world - External Trade. [online].
Dostopno na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/may/tradoc_134638.pdf
[18.9.2009].
19. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007c. The WTO
Boeing-Airbus dispute: update. Press pack. EU and the world - External Trade.
[online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/july/tradoc_135341.pdf [18.9.2009].
20. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007d. The WTO
Boeing-Airbus dispute: Details of the US subsidies to Boeing challenged by the EU.
EU and the world - External Trade. [online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/september/tradoc_136046.pdf [18.9.2009].
21. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007e. The WTO
Boeing-Airbus dispute: Some key dates in the WTO process in 2007-2008. EU and the
world - External Trade. [online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/september/tradoc_136045.pdf [18.9.2009].
22. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007f. The WTO
Boeing-Airbus dispute: Update. EU and the world - External Trade. [online]. Dostopno
na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/september/tradoc_136047.pdf
[18.9.2009].
23. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2007g. General
overview of active WTO Dispute settlement cases involving the EC as complainant or
defendant and of active cases under the trade barriers regulation. EU and the world -
External Trade. [online]. Dostopno na:
http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/november/tradoc_129465.pdf [18.9.2009].
64
24. EC - EUROPEAN COMMISION – Directorate – General for Trade. 2008. EU-US
Aircraft Dispute: Recent events. EU and the world - External Trade. [online]. Dostopno
na: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2005/may/tradoc_123443.pdf [18.9.2009].
25. Garten, Jeffrey E. 2005. The Big Blowout: Why the Airbus-Boeing case could wreck the
WTO and how to stop it. New York: Newsweek International. [online]. Dostopno na:
http://www.newsweek.com/id/49493 [3.9.2009].
26. Gošnik, Vida. 2004. Vloga EU pri reševanju trgovinskih sporov. Maribor: Ekonomsko
poslovna fakulteta. Diplomsko delo.
27. Griffin, Christopher. 2002. The Political Economy of WTO Dispute Settlement: Toward
a Synthesis of International Regime Theories. Georgetown: Georgetown University.
28. Herzstein, Robert. 2006. Don’t Expect the WTO to Resolve the Boeing-Airbus Dispute.
Washington: European Affairs c/o The European Institute.
29. Heymann, Eric. 2007. Boeing v Airbus: The WTO Dispute that neither can win.
Frankfurt: Deutche Bank Research Papers.
30. JAPTI – Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije. 2009. Ukrepi trgovinske
zaščite. Mednarodno trgovanje – Ukrepi trgovinske politike. [online]. Dostopno na:
http://www.izvoznookno.si/mednarodno_trgovanje/ukrepi_trgovinske_politike/ukrepi_
trgovinske_zascite/#2004111113232272 [3.9.2009].
31. Komonews - Judge Declines Airbus' Effort To Axe Boeing Lawyer. 2006. [online].
Dostopno na: http://www.komonews.com/news/archive/4196041.html [13.9.2009].
32. Kujiper, Pieter Jan. 1995. The new WTO dispute settlement system, the impact on the
European Community. Journal of World Trade 29. Aspen: Aspen Publishers.
33. Monika B., Hauser H. 1998. An Economic Analysis of the New WTO Dispute
Settlement System. Tilburg, St. Gallen: Tilburg University and University of St. Gallen.
34. Official Journal of the European Union. 1992. Agreement between the European
Economic Community and the Government of the United States of America concerning
the application of the GATT Agreement on Trade in Civil Aircraft on trade in large
civil aircraft [online]. Dostopno na: http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:21992A1017(01):EN:HTML
[14.9.2009].
35. Portman, Robert. 2005. Joint Statement of USTR. Rob Portman and EU Trade
Commissioner Peter Mandelson regarding the dispute over Airbus/Boeing and the
WTO. Office of the United States Trade Representative. [online]. Dostopno na:
www.ustr.gov [3.9.2009].
36. Reuters – WTO says Airbus loans illegal: U.S. lawmakers. 2009. [online]. Dostopno
na: http://www.reuters.com/article/businessNews/idUSL459810920090904 [4.9.2009].
37. Swagel, Phillip. 2005. Comments on Boeing vs. Airbus: An Examination of the Issues.
American Enterprise Institute for Public Policy Research. [online]. Dostopno na:
http://www.aei.org/speech/22140 [3.9.2009].
65
38. Tratnik, Matjaţ, Ferčič Aleš. (2002). Mednarodno gospodarsko pravo. Maribor:
Pravna fakulteta.
39. Tratnik, Matjaţ. 1999. Mednarodno gospodarsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta.
40. Tratnik, Matjaţ. 2004. Bilanca Tranzicije: Pravni vidiki družbenih sprememb v
Sloveniji in Srbiji v procesu tranzicije: Reševanje sporov v WTO. Maribor: Pravna
fakulteta.
41. WTO – World Trade Organization. 1994. General Agreement on Tariffs and Trade
1994. WTO Analytical Index: Guide to WTO Law and Practice. [online]. Dostopno na:
http://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/analytic_index_e/gatt1994_08_e.htm#artic
le23 [14.9.2009].
42. WTO – World Trade Organization. 2004a. European Communities — Measures
Affecting Trade in Large Civil Aircraft. Dispute Settlement – The Disputes. [online].
Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds316_e.htm
[14.9.2009].
43. WTO – World Trade Organization. 2004b. United States — Measures Affecting Trade
in Large Civil Aircraft. Dispute Settlement – The Disputes. [online]. Dostopno na:
http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds317_e.htm [14.9.2009].
44. WTO – World Trade Organization. 2005. United States — Measures Affecting Trade in
Large Civil Aircraft — Second Complaint. Dispute Settlement – The Disputes. [online].
Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds353_e.htm
[14.9.2009].
45. WTO – World Trade Organization. 2006. European Communities and Certain Member
States — Measures Affecting Trade in Large Civil Aircraft (Second Complaint).
Dispute Settlement – The Disputes. [online]. Dostopno na:
http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/cases_e/ds347_e.htm [14.9.2009].
46. WTO – World Trade Organization. 2009a. About the WTO — ‘Understanding the
WTO’. The WTO – What is the WTO?. [online]. Dostopno na:
http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/utw_chap3_e.pdf [3.9.2009].
47. WTO - World Trade Organization. 2009b. Settling Disputes. Understanding the WTO
– A unique contribution. [online]. Dostopno na:
http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/disp1_e.htm [3.9.2009].
48. WTO legal texts. 2001. Agreement on Trade in Civil Aircraft. Documents - Legal
Texts. [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/air-79_e.pdf
[22.9.2009].
66
SEZNAM TABEL
Tabela 1: vzorčni časovni termini postopka za reševanje sporov ...................................... 29
Tabela 2: Naročila model letal podjetja Airbus v letih od 1998 do 2008 ........................... 37 Tabela 3: Naročila model letal podjetja Boeing v letih od 1998 do 2008........................... 38
SEZNAM SLIK
Slika 1: Prikaz postopka reševanja sporov v okviru WTO ................................................ 23
Slika 2: Prikaz števila Airbusovih ter Boeingovih letnih naročil in dostav letal, od leta 1974
do 2006 ............................................................................................................................ 36