diplomsko delo - fsp.uni-lj.si · pdf fileuniverza v ljubljani fakulteta za šport...

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

KLEMEN SUHADOLNIK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje Fitnes

RAZVOJ ŠPORTA V OBČINI BOROVNICA PO 2. SVETOVNI VOJNI

DIPLOMSKO DELO MENTOR doc. dr., Tomaž Pavlin RECENZENT Avtor dela red. prof. dr., Ivan Čuk KLEMEN SUHADOLNIK KONZULTANTKA doc. dr., Maja Bučar Pajek

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Predvsem bi se rad zahvalil staršema, ki sta me vsa ta leta študija spodbujala in mi vlivala moč pri dokončanju študija. Zahvalil bi se jima tudi za finančno pomoč pri študiju, saj brez njune pomoči tega lepega študija ne bi mogel obiskovati.

Draga starša, to diplomsko delo posvečam vama v zahvalo za vse, kar sta storila zame. Pa tudi za vso pomoč in spodbudne besede, ki sta mi jih namenila.

Zahvala gre tudi profesorju doc. dr. Tomaž Pavlinu za pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela. Zahvalil pa bi se tudi domačinom Borovnice, ki so mi nudili pomembne podatke in osebne spomine, ki so mi bili v pomoč pri izdelavi dela, še posebej g. Bezku.

Ključne besede: šport, zgodovina športa, Borovnica, TVD Partizan, razvoj,

RAZVOJ ŠPORTA V OBČINI BOROVNICA PO 2. SVETOVNI VOJNI

Klemen Suhadolnik

POVZETEK

Namen diplomskega dela je bil zbrati čim več podatkov o zgodovini razvoja športa v občini Borovnica. Za raziskovalno obdobje smo si izbrali obdobje od konca 2. svetovne vojne pa do konca tisočletja. Pri zaključku raziskovalnega obdobja si nismo postavili grobe meje, ampak smo jo prilagajali glede na pomembnost dogodkov v posameznem športu.

Za oris splošnega dogajanja v tem času na slovenskih tleh je uporabljena splošna literatura. Kar pa se tiče dogajanja v Borovnici, vire predstavljajo posamezni članki iz različnih časopisov in revij, posamezni zapisani spomini takrat živečih ljudi, različne slike, ki jih posamezniki hranijo, zapisi iz šolske kronike …

Pri zbiranju virov smo ugotovili, da je shranjenega gradiva iz časa pred vojno in po njej zelo malo. Zato bi bilo škoda, da se to področje zgodovine Borovnice izgubi v pozabi. Upamo, da smo s svojim delom vsaj malo pripomogli k ohranitvi zgodovine razvoja športa v naši kotlini in da bo naše delo vsaj deloma orisalo dogajanje na področju športa v Borovnici po 2. svetovni vojni. V delu smo se trudili zbrati čim več podatkov in pripomoči k ohranitvi zapisov.

Key words: sport, history of sport, Borovnica, Partizan Gymnastic Society, development

DEVELOPMENT OF SPORT IN THE MUNICIPALITY OF BOROVNICA AFTER WORLD WAR II

Klemen Suhadolnik

ABSTRACT

The purpose of the thesis is to collect as much information as possible on the development of sport in the municipality of Borovnica through time. The research period spanned from the end of World War II to the end of the millennium. However, there were no definite time limits because they were connected to important events in individual sports.

General literary resources were used to provide a historic background for the topic on the territory of Slovenia. As for the situation in Borovnica, individual newspaper and magazine articles served as the sources in addition to people's written memories, pictures kept by individuals, records from the school chronicle, etc.

In the process in transpired that very few materials exist from the period before and after the war. It would thus be a shame to let this part of the history of Borovnica slip into oblivion. It is my hope that this thesis will help preserve the memory of the development of sport in this valley and illustrate the situation in Borovnica after World War II at least to some extent. Special effort was devoted to collecting and preserving as much information as possible.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................ 10 2 METODE DELA ................................................................................................ 11 3 RAZPRAVA ...................................................................................................... 12

3.1 Razvoj na Slovenskem ................................................................................ 12

3.2 Razvoj športa v Borovnici pred 2. svetovno vojno ....................................... 14 3.3 Razvoj športa na Slovenskem po 2. svetovni vojni ...................................... 21 3.4 Razvoj športa v Borovnici po 2. svetovni vojni ............................................. 22

3.4.1 Orodna telovadba ................................................................................. 22 3.4.2 Košarka ................................................................................................. 25

3.4.3 Nogomet ............................................................................................... 33 3.4.3.1 Športno društvo Optimisti ............................................................... 36 3.4.3.2 Športno društvo Borovnica ............................................................. 37

3.4.4 Smučarski skoki .................................................................................... 37

3.4.4.1 Borovniški skakalni podmladek ...................................................... 42 3.4.4.2 Zadnja leta smučarskih skokov v borovnici .................................... 46

3.4.5 Alpsko smučanje ................................................................................... 48

3.4.6 Planinsko društvo .................................................................................. 51 3.4.7 Jamarstvo ............................................................................................. 52

3.4.8 Atletika .................................................................................................. 55 3.4.9 Karate ................................................................................................... 56

3.4.10 Namizni tenis ..................................................................................... 56 3.4.11 Odbojka ............................................................................................. 59 3.4.12 Šah .................................................................................................... 61

3.4.13 Dvoranski hokej – floorball ................................................................. 64 4 SKLEP .............................................................................................................. 66

5 VIRI ................................................................................................................... 68

KAZALO SLIK

Slika 1. Borovniški sokolski prapor (Hrani: Franc Zupet). ......................................... 15 Slika 2. Članek v Slovenskem narodu (Društvena naznanila, 1912). ....................... 16 Slika 3. Članek o sokolskem domu v Borovnici (Sokolstvo, 1922). ........................... 17 Slika 4. Članek o novem sokolskem domu v Borovnici (Sokolstvo, 1923). ............... 18 Slika 5. Okupatorji so iz Sokolskega doma naredili hlev (2th Air Force, 2016). ......... 19

Slika 6. Nastop sokolov, kjer se vidi še borovniški viadukt (Hrani: Marija Vajnhandl). ................................................................................................... 22

Slika 7. Gimnastična vrsta Partizan Borovnica l. 1956. Z leve Franc Žerjav, Tone Makovec, Freno Levstik, Toni Trček, Srečko Palčič, Andrej Žerjav, Tedi Gantar (Hrani: Srečko Palčič). ...................................................................... 23

Slika 8. V letu »Partizana«, Ljubljana 27. 5. 1956. Borovniška ekipa. Stojijo z leve: Toni Trček, Franc Levstik, Franc Debevec, Vinko Trček, Turšič, Bizjak. Čepijo z leve: Joža Troha, Vera Drašler, Milena Dolenc, Marta Petkovšek, Dragica Turšič, Ivanka Logar, Milka Rabič (Hrani: Vere Celarc). ................. 24

Slika 9. Tone Žerjav v skoku s krogov (Hrani: Tone Žerjav). .................................... 24 Slika 10. Tridesetletnica prve tekme (Hrani: Pavle Bajec). ....................................... 26

Slika 11. Ženska ekipa ŠŠD. Stojijo z leve: Škrbec, Zupet, Telban, Bajec, Zrimšek, Prvinšek, Knafeljc. Čepijo z leve: Mavsar, Rešeta, Tihel, Rahne (Hrani: Pavle Bajec). ................................................................................................ 27

Slika 12. Moška košarkarska ekipa ŠŠD; 1966. Stojijo z leve: Cerk, Bajec, M. Šuštar, Leben, Škrbec, S. Suhadolnik, J. Suhadolnik. Čepijo z leve: M. Nikolavčič, Palčič, List, Plevnik, Postružnik (Hrani: Franc Zupet). ................ 27

Slika 13. 10. obletnica košarke v Borovnici, 18. junij 1976 Borovnica:Olimpija 71:92 (Hrani: Franjo Modrijan). .............................................................................. 28

Slika 14. 15-letnica košarke v Borovnici 8. 12. 1981. Stojijo z leve: J. Mekinda, Bajec, Nikolavčič, Pristavec, Jelovac, Modrijan, Vujačič, D. Mekinda, Polanec, Grgin, Kompara, Golc. Čepijo z leve: Sivka, Brodnik, Kovačič, Režonja, Šuštar, Zalar, Mofardin, Vilfan, Mičunovič (Hrani: Franjo Modrijan). ..................................................................................................... 29

Slika 15. Kapetanski pozdrav: Franjo Modrijan (Borovnica) in Vinko Jelovac (Iskra Olimpija) 15-letnica košarke (Hrani: Franjo Modrijan). ................................. 29

Slika 16. Ženska tekma Borovnica : Vrhnika; 1988 Angela Tortič v akciji (Hrani: Franjo Modrijan). .......................................................................................... 31

Slika 17. Ekipi Griča in Jeruhe (V Borovnici še igrajo košarko, 2013), 2016............. 32 Slika 18. Nogometno moštvo iz leta 1936. Stojijo z leve: Korče, Cerk, Lončar,

Švigelj, Kržič, Suhadolnik, Kavčič, Modrijan, nn. Čepijo z leve: Krašovec, Grebenc, Čerin (Hrani: Boris Grebenc). ....................................................... 33

Slika 19. Nogomet na Cerkovi žagi okrog leta 1950 (Hrani: Hazim Frljak). .............. 34

Slika 20. Nogometno moštvo 1967. Stojijo z leve: Šuštaršič, Dormiš, Doljšak, Potočnik, Ocepek, Petrovčič. Čepijo z leve: Smrekar, J. Ofentavšek, F. Ofentavšek, Žerjav, Gantar (Hrani: Hazim Frljak). ........................................ 35

Slika 21. Grb ŠD Optimisti Borovnica (ŠD Optimisti Borovnica, 2016). .................... 37

Slika 22. Nočni smučarski skoki v Borovnici (Hrani: Bojan Zalar). ............................ 38 Slika 23. Smučarski skoki v Mavčevi dolini, l. 1980 (Arhiv: Damjan Debevca). ........ 39 Slika 24. 1981 Tone Debevec in Brane Mihevc (Dolina skakalnic – zgodovina

borovniškega skakalnega športa, 2016). ...................................................... 40 Slika 25. Marjan Urbančič, Borovnica 1983 (Dolina skakalnic – zgodovina

borovniškega skakalnega športa, 2016). ...................................................... 41

Slika 26. Jože Demšar, Tone Debevc in Brane Mihevc (Prizadevni smučarski delavci, 1985). .............................................................................................. 42

Slika 27. Daniel Stjepanovič in Damjan Cerk leta 1986 (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016). ..................................... 43

Slika 28. 1989 Gradnja plastične skakalnice (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016). ...................................................... 44

Slika 29. Članek o borovniških skakalcih (Borovniški skakalci nadaljujejo z uspehi, 1989). ........................................................................................................... 45

Slika 30. Brane Mihevc leta 1996 na borovniški skakalnici (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016). ..................................... 47

Slika 31. Kraj danes, kjer so nekoč stale borovniške skakalnice (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016). ..................................... 48

Slika 32. Notranjski pokal v alpskem smučanju Sviščaki 1977. Stojijo z leve: B. Brenčič, M. Bajec, Bezek, Gerdina, M. Bajec Kovačič. Ležijo z leve: Molek, M. Brenčič, Svete (Hrani: Marjanca Brenčič Jenko). .................................... 49

Slika 33. Veleslalom Zabočevo, 1983 (Modrijan, 1983). ........................................... 50

Slika 34. Prizorišče veleslalomske tekme Zabočevo; 1981 (Hrani: Peter Bezek). .... 51 Slika 35. Počitek v novoodkritih rovih v jami Logarček (Hrani: Tone Palčič). ............ 53 Slika 36. Potapljaške raziskave v Planinski jami (Hrani: Tone Palčič). ..................... 54

Slika 37. Ekipni državni prvaki v atletiki, oktober 1994 (Hrani: Marjana Brenčič Jenko). ......................................................................................................... 55

Slika 38. Člana NT sekcije Peter Kovšca in Ivan Centa (Hrani: Peter Kovšca). ....... 57

Slika 39. Člani NT sekcije pred Partizanom (Hrani: Peter Kovšca). .......................... 58 Slika 40. Jože Petrovčič (Hrani: Franjo Modrijan). .................................................... 59

Slika 41. Ekipi OK Partizan Tabor in OK Borovnica;1982 (Hrani: Peter Bezek). ...... 60 Slika 42. Turnir ljubljanske lige v Borovnici OK Borovnica : OK Sava Črnuče

(Hrani: Peter Bezek). .................................................................................. 600 Slika 43. Marjan Kržič Slovensko prvenstvo 1972 (Hrani: Aleksander Jerič). ........... 62 Slika 44. Mednarodni mojster Simon Jerič (Hrani: Aleksander Jerič). ...................... 63

Slika 45. Saša Kržič (Hrani: Aleksander Jerič). ........................................................ 63 Slika 46. Ekipa dvoranskega hokeja (Hrani: Tone Žerjav). ....................................... 64

10

1 UVOD

Za naslov samega diplomskega dela se odločimo po tehtnem premisleku. Ker nas zgodovina nasploh zanima od zmeraj, se odločimo narediti diplomsko delo s področja zgodovine športa. Tako se po premisleku in poizvedovanju odločimo opisati zgodovino razvoja športa našega rojstnega kraja, natančneje – odločimo se raziskati razvoj športa v občini Borovnica, saj vemo, da je o tem napisanega bolj malo, zato se nam zdi škoda, da bi šlo vse skupaj v pozabo. Ker hočemo samo raziskovanje omejiti na določeno obdobje, se odločimo raziskati razvoj športa v Borovnici po drugi svetovni vojni, saj je iz tega obdobja živih še nekaj ljudi, ki bi nam lahko dali koristne informacije in spomine, preden le-ti gredo v pozabo.

Ko začnemo zbirati podatke in literaturo, ugotovimo, da je o tem obdobju napisanega in shranjenega res zelo malo materiala. Posamezni ljudje imajo shranjeno gradivo, kot so slike, razne diplome ter članske izkaznice, pridobljeno od svojih staršev. Lotimo se sistematičnega zbiranja podatkov in imen ljudi, ki bi nam vedeli o tem obdobju povedati kaj več. Tako pridemo do kar nekaj imen, za katera si tudi sami nismo mislili, da so bila kdaj tako aktivno vključena v šport in dosegala lepe rezultate. Med njimi prepoznamo tudi kar nekaj bližnjih sosedov, ki nam dajo pomembne informacije in predstavijo svoje spomine na tisti čas. Seveda dobimo osnovne informacije iz tistega časa in splošnega dogajanja v Sloveniji na področju športa v samih knjigah. Pomemben vir je tudi lokalni mesečnik Naš časopis, v katerem so zapisani pomembni dogodki iz našega kraja. Tako se lotimo sistematičnega preiskovanja člankov v omenjenem časopisu kot primarnem viru za izdelavo diplomskega dela.

V diplomskem delu kot podlago nadaljnjega razvoja športa v naši občini po drugi svetovni vojni predstavljamo obdobje Sokolov in Orlov v Borovnici. Nato nadaljujemo z obdobjem TVD Partizana, prikažemo bomo razvoj nogometa, košarke, šolskega športnega društva, šaha in ostalih športov. Skozi čas se je množičnost in športno druženje prevesilo v moderno obliko organizirane športne vadbe, kot jo poznamo danes.

Kot cilj si postavimo zbrati čim več gradiva in podatkov o dogajanju na športnem področju v svojem kraju po 2. svetovni vojni. V posameznih poglavjih posebej opišemo vsak šport, ki se je razvijal v Borovnici po 2. svetovni vojni, ter se časovno omejimo na obdobje od konca 2. svetovne vojne do okoli leta 2000.

11

2 METODE DELA

Metoda dela je zgodovinska. Diplomsko delo je temeljilo na zbiranju pisnega gradiva, slikovnega gradiva, na zapisanih spominih starejših ljudi ter pogovoru z ljudmi, ki se z zgodovino športa v Borovnici ukvarjajo tudi sami osebno. Pri pisanju diplomskega dela smo si torej pomagali z literaturo, zbrali smo razne zapise, članke, slikovno gradivo. Kronološko smo opisali sam razvoj športa v občini Borovnica in pomembne dogodke, ki so se zgodili.

12

3 RAZPRAVA

3.1 Razvoj na Slovenskem

Gibanje je nekaj, kar predstavlja osnovno potrebo vsakega človeka. V razvoju človeka se konstantno pojavlja potreba po gibanju in vzdrževanju ter razvijanju telesnih sposobnosti. Že v davnih časih sta način življenja in borba za obstanek človeka prisilila k razvoju svojih telesnih sposobnosti. Prve zapise o športnem življenju na slovenskih tleh najdemo v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689, kjer Janez Vajkard Valvasor piše, da so na naših tleh ljudje gojili ribolov, strelski šport, lov, jahanje, jamarstvo, čolnarjenje, hojo na velike razdalje, ples, planinstvo itd. Piše tudi o znanem bloškem smučanju, kar je bil prvi zapis o smučanju v srednji Evropi.1

Sama telovadna tradicija pri Slovencih ne sega daleč nazaj. Pred marčno revolucijo sploh ni bilo možno ustanoviti telovadnega društva. Se je pa telovadba vseeno gojila in to predvsem po zaslugi Štefana Mandiča, ki je leta 1842 v Ljubljani ustanovil telovadni zavod, leta 1845 in 1846 pa je priredil dve produkciji, ki predstavljata najstarejši športni prireditvi na naših tleh. Mandič je bil tudi prvi telovadni učitelj v Južnem Sokolu in na ljubljanski gimnaziji.2

Se je pa misel na telovadbo med slovanskimi narodi vse bolj krepila. Tako je bilo leta 1862 v Pragi ustanovljeno 1. telovadno društvo, ki so ga kmalu poimenovali Sokol. Osrednja osebnost je bil Miroslav Tyrš. Kmalu za tem so ustanovili društva v Zagrebu, Moskvi, Lvovu, Beogradu … Sokolstvo je bilo gibanje, ki je bilo v času svojega največjega razcveta predvsem panslovansko gibanje in je skozi telesno kulturo povezovalo slovanske narode. Gibanje je bilo protiutež vse močnejšemu germanizmu.3

V Sloveniji sokolstvo sega v poletje 1862, ko je v Ljubljani stekla pobuda o ustanovitvi gimnastičnega društva. To je bilo ustanovljeno 1. oktobra 1863 v Ljubljani. Poimenovali so ga Južni Sokol. Tako smo Slovenci dobili svoje prvo telovadno društvo. Sprva društvo ni imelo možnosti za zahtevnejše telovadno delo, saj ni imelo pokrite telovadnice. Pripravljali so prireditve in izlete v podporo narodnemu gibanju. V tistih časih je telovaditi in obiskovati prireditve, na katerih so nastopali telovadci, pomenilo, da si napreden in zaveden Slovenec. Sokolstvo je bilo v zgodovini slovenstva pomembno gibanje, ki je krepilo narodno zavest ljudstva. S Sokolom smo se Slovenci lahko postavljali na isto raven z Nemci.4

3. avgusta leta 1867 je bil Južni Sokol po tako imenovanem »sokolskem ekscesu« s strani deželne oblasti razpuščen, vendar so že naslednje leto, 27. aprila 1868 ustanovili Ljubljanski Sokol, ki je nadaljeval pot Južnega Sokola, vendar z novimi pravili. Ljubljanski Sokol je imel podružnice, ki so občasno delovale v Kranju, Planini pri Rakeku, Postojni, Vipavi in Ilirski Bistrici. V 80. letih je Ljubljanski Sokol pomagal

1 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 5 2 Prav tam 3 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 50–53 4 Podpečnik Jože. Ljubljanski sokol in slovensko sokolsko gibanje do prve svetovne vojne. V T. Pavlin (ur.), Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2014, str. 11–15,

13

pri ustanovitvi novih slovenskih sokolskih društev. S tem je dobil status matičnega sokolskega društva na Slovenskem. Ob izletih so v Ljubljani prirejali zabavne večere, spominske slovesnosti, silvestrovanja, največji sloves pa so uživale maškarade, ki so dobile status najuglednejše slovenske prireditve v Ljubljani. Sokol je v tem obdobju do izbruha 1. svetovne vojne odigral ključno vlogo pri promociji moderne društveno organizirane telovadbe na slovenskih tleh. Predstavljal je način življenja, h kateremu so spadale razne družabne prireditve, plesi, nastopi pevskih zborov, likovne razstave, publicistična in založniška dejavnost. Vse te dejavnosti so prispevale k razmahu ustvarjalnosti na različnih področjih, ne samo v športu. Sokolstvo je utrjevalo prepotrebno slovensko narodno samozavest, tovarištvo in medsebojno spoštovanje.5

V Ljubljani so leta 1888 ob 25. obletnici ustanovitve Južnega Sokola organizirali 1. slovenski sokolski zlet. Na njem so sodelovali tudi sokoli iz Hrvaške in Češke.6

Ob 30. obletnici delovanja društva, to je bilo leta 1893, se je pričelo reformno obdobje, ki ga je pomembno zaznamoval dr. Viktor Murnik (1874–1964). Dr. Murnik je uvedel Tyršov telovadni sistem, novo telovadno terminologijo, organiziral je žensko telovadbo ter ustanovil vaditeljski zbor. S tem je društvo dokončno preobrazil iz splošno narodnobuditeljskega v telovadno društvo. Temu zgledu matičnega društva so sledila tudi druga sokolska društva na Slovenskem, ki so se leta 1905 povezala v Slovensko sokolsko zvezo (SSZ). SSZ je bila 1907 sprejeta v Mednarodno telovadno zvezo (FIG) in sodelovala v 1908 ustanovljeni Slovanski sokolski zvezi. Dr. Murnik je urejal tudi strokovno glasilo slovenskega sokolstva z naslovom Slovenski Sokol, ki je izhajal od leta 1904 do 1914. Z objavo informacij in standardov je skrbel za poenotenje, hkrati pa je sprožil razmah sokolstva na Slovenskem. Z vključitvijo v Mednarodno gimnastično zvezo (FIG) leta 1907 je Murnik slovenskim sokolom odprl pot v tekmovalni svet gimnastike.7

Po ločitvi slovenskega narodnega gibanja na liberalno in katoliško, je sokolstvo dobivalo čedalje bolj liberalni značaj po vzoru Čehov. To pa je vplivalo na člane Slovenske krščanskosocialne zveze, da so ustanovili lastne telovadne odseke. Katoliški telovadci so se že od vsega začetka imenovali Orli, leta 1909 pa so se preimenovali v uradno Zvezo Orlov. Do 1. svetovne vojne se je število članov močno približalo številu članov Sokolov. Predvsem na podeželju so ponekod prevladali Orli. Domnevno naj bi tako bilo tudi v Borovnici. Je pa bilo sokolstvo na splošno najmočnejša in najštevilčnejša nepolitična liberalna organizacija.8

Slovensko sokolstvo se je iz Južnega sokola v času do prve svetovne vojne razvilo v čisto pravo narodno in telovadno gibanje. Ljubljanski Sokol je postal sinonim za najbolj številno in delavno sokolsko društvo. Skrbel je za bujenje narodne zavesti ter se zavzemal za temeljne narodne pravice. Z opiranjem na družino kot temeljne narodne skupnosti ter z uvajanjem ženske telovadbe je sokolstvo pripomoglo tudi k

5 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 5–6 6 Prav tam 7 Podpečnik Jože. Ljubljanski sokol in slovensko sokolsko gibanje do prve svetovne vojne. V T. Pavlin (ur.), Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2014, str. 20–24 8 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 6

14

emancipaciji ženske v sicer povsem patriarhalni družbi. Razvoj Ljubljanskega Sokola in sokolskega gibanja, ki ga je prekinil izbruh prve svetovne vojne se je nadaljeval v novo nastali državi jugoslovanskih narodov.9

Prva svetovna vojna je začasno prekinila sokolsko gibanje. Med vojno so oblasti onemogočile delovanje sokolskih društev. Moška populacija je večinoma bila na bojiščih, poleg tega pa je bil prisoten tudi zelo hud politični pritisk. Kljub vsem težavam in pritiskom pa gibanje ni zamrlo. Po končani vojni so se društva in dejavnost začela obnavljati. Sokolske organizacije iz Slovenije, Hrvaške in Srbije so se konec junija 1919 združile v enotno zvezo in jo poimenovale Sokolska zveza Srbov, Hrvatov in Slovencev. So pa zvezo že naslednje leto na skupščini v Mariboru preimenovali v Jugoslovansko sokolsko zvezo. Do leta 1929 je imela zveza svoj sedež v Ljubljani. Začrtali so svojo politično in kulturno smer in odnose do političnega življenja v državi. Slovansko sokolsko zvezo so začeli obnavljati leta 1920. Tako so leta 1926 obnovili Slovansko sokolsko zvezo.10

Orlovstvo po prvi svetovni vojni svoje ideologije ni spreminjalo, ampak je še naprej ohranjalo klerikalno naravo in podpiralo politiko Slovenske ljudske stranke.11

Ob šestojanuarski diktaturi, ki jo je leta 1929 izvedel kralj Aleksander, je vlada konec leta 1929 med drugim sprejela tudi zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije. Ob tem so bile razpuščene vse telovadne zveze v državi. Zakon je dovoljeval, da se vse prostovoljno pridružijo novi zvezi, vendar je korporativno pristopila samo Jugoslovanska sokolska zveza. Sedež zveze so iz Ljubljane prenesli v Beograd. Zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije je v duhu diktature določal, da so vsa vodstva od najvišjega do društvenih imenovana in ne voljena. Za starosto Sokola je bil imenovan sedemletni prestolonaslednik, kraljevič Petar Karađorđević. S tem zakonom so bila uničena demokratična načela pri upravljanju organizacije. Sokolski sistem telovadbe je bil v šolah Kraljevine Jugoslavije obvezen do druge svetovne vojne.12

Ob okupaciji leta 1941 je bila sokolska imovina zasedena, sokolstvo pa je podprlo odpor in bilo ena od temeljnih ustanovnih skupin OF ob komunistični partiji, kulturnikih in krščanskih socialistih.13

3.2 Razvoj športa v Borovnici pred 2. svetovno vojno

Leta 1909 se je v Borovnici ustanovila župa Ljubljana, 23. julija leta 1911 pa je bil ustanovljen Borovniški Sokol. Pomenil je prvo množično in organizirano športno vadbo v Borovnici. Starosta je postal Franc Drašler, ki ga je po odhodu v Ameriko domnevno nasledil Jeravš, ki je bil nadzornik železniške proge v Borovnici. Sledila naj bi mu nadučitelj Anton Prstov in Anton Pirnat. Načelnik za moške je bil Ivo

9 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 95–102 10 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 160–162 11 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 159 12 Pavlin Tomaž. Jugoslovanski Sokol. V T. Pavlin (ur.), Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2014, str. 117–118 13 Pavlin Tomaž. Jugoslovanski Sokol. V T. Pavlin (ur.), Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2014, str. 126–128

15

Švigelj, za ženske pa Lili Drašler. Ob ustanovitvi je društvo štelo skupno 48 članov. Od tega je bilo 26 moških članov in 22 ženskih članic.14

Slika 1. Borovniški sokolski prapor (Hrani: Franc Zupet).

Pričeli so z zbiranjem sredstev za nakup prepotrebnega telovadnega orodja. Organizirali so tudi veselice ,na katerih so zbirali prispevke. Nekaj so prispevali tudi nekateri izseljeni rojaki. Tako so že pred koncem leta 1911 imeli orodje, na katerem so ob asistenci vrhniških Sokolov začeli z vadbo, v naslednjem letu pa so razvili tudi svoj prvi prapor. Borovniški sokoli so gojili naslednje panoge: proste vaje, skok v daljino, skok v višino, vadba na konju, krogih, kozi, drogu in dvovišinski bradlji. Društvo borovniškega Sokola je leta 1912 štelo 95 članov in bi raslo še naprej, vendar mu je to preprečil odlok policijskega ravnateljstva v Ljubljani, ki je ob vojni napovedi Avstrije Srbiji ustavil društveno delovanje.15

14 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 6 15 Prav tam

16

Slika 2. Članek v Slovenskem narodu (Društvena naznanila, 1912).

Po prvi svetovni vojni in s padcem Avstro-ogrske monarhije ter s tem rojstvom Države – kasneje Kraljevine – SHS, se je z veliko vnemo in angažiranostjo posameznikov obnovilo tudi delovanje društva. V času po vojni sta tudi v Borovnici želja in ideja po gradnji Sokolskega doma postajali vse večji in močnejši. Tako so 8. januarja 1922 na občnem zboru sklenili, da bodo sezidali dom. Zato so ustanovili tudi gradbeni odbor. 16

16 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 7

17

Slika 3. Članek o sokolskem domu v Borovnici (Sokolstvo, 1922).

Sokolski dom so začeli udarniško graditi 14. julija 1922. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in trgovec ter večkratni borovniški župan Ivan Majaron. Načrte za dom je izdelalo Društvo za zgradbo društvenih domov v Ljubljani, ki je priskrbelo tudi 1 vagon cementa in 1 vagon apna. Ivan Majaron je poleg tega, da je podaril zemljo in les, tudi finančno pomagal in s tem postal nesporni »oče« sokolskemu domu v Borovnici. Anton Bajec in Jeravš, ki je bil takrat nadzornik proge v Borovnici, sta zaslužna, da so železnice brezplačno prepeljale gradbeni material v Borovnico. Otvoritev doma je bila 15. julija 1923. Tako so Borovničani dobili svojo telovadnico, ki pa je bila ena najmanjših. Velika je bila le 40,5 kvadratnih metrov in je bila šesta najmanjša na Dolenjskem. V novo zgrajenem domu so prirejali predavanja, organizirali proslave, plese, pustna rajanja in – kar pa je bilo najpomembnejše – tudi vestno telovadili.17

Zapisi iz šolske kronike v Borovnici navajajo naslednje datume v zvezi z odločitvijo začetka ter zaključka gradnje Sokolskega doma.

Šolska kronika 8. 1. 1922.

»So sklenili na občnem zboru zidati "Sokolski dom". Prostor bo dal Iv. Majaron brezplačno. 14. 7. 22. so pa res začeli.«


»so otvorili "Sokolski dom" ob veliki udeležbi.«


18

Slika 4. Članek o novem sokolskem domu v Borovnici (Sokolstvo, 1923).

Tradicionalno je društvo prirejalo tudi vrtno veselico z nastopom vseh oddelkov na vrtu nekdanje Švigljeve gostilne (danes pri Poličku), pozimi, največkrat v decembru, pa v sokolskem domu. Poletni nastop, ki je bil izveden na prostem na vrtu, je vedno bil velika prireditev. Obleke za nastope so si borovniški sokoli izposojali pri župi v Ljubljani. Proste vaje so sestavljali vaditelji sami. Največkrat jih je sestavljal takrat najboljši borovniški telovadec, Lado Franz. Vaje so se izvajale ob glasbi ali petju.18

V domu so vsako leto priredili tudi pustno prireditev in Miklavžev večer. Organizirali pa so tudi razna predavanja (npr. nadučitelj Anton Likozar je predaval o sadjarstvu in čebelarstvu), igrali so razne igre, prirejali so proslave ob državnih praznikih … Pri


19

tem so sodelovali tudi Orli, saj so poleg telovadne imeli tudi pevsko sekcijo in igrali igre. V svojem orlovskem domu so tudi oni organizirali razna poučna predavanja.19

V šolski kroniki so zapisi o predavanjih nadučitelja Antona Likozarja in o predvajanju poučnega filma v Sokolskem domu.


»je v Sokolskem domu predaval g. nadučitelj Anton Likozar o sadjarstvu in čebelarstvu. Navzočih je bilo 10 ljudi in med temi samo 5 interesentov, ker ljudje v svojo škodo mešajo politiko v gospodarstvo.«


»je bil v tuk. Sokolskem domu poučni film: "Beli stadion" kino-podjetja Rdečega križa.«

Ko je bil leta 1933 v Ljubljani 5. Jugoslovanski pokrajinski vsesokolski izlet, so se tega izleta udeležili skoraj vsi člani sokolskega društva iz Borovnice. To je bila velika manifestacija, katere so se udeležili tudi Čehi in člani društev iz vse Jugoslavije. Nekateri borovniški sokoli pa so odšli leta 1938 tudi na vsesokolski izlet v Prago.20

Ob okupatorskem napadu leta 1941 je sokolsko življenje v telovadnicah zamrlo. Sokolski dom so 6. aprila 1941 tudi delno poškodovali med miniranjem železniškega viadukta. Nato so dom zasedli italijanski vojaki in v njem imeli konjušnico. Dom pa je seveda bil kar precej poškodovan tudi med zavezniškimi bombnimi napadi na bližnji železniški viadukt, ki je imel strateški pomen.21

Slika 5. Okupatorji so iz Sokolskega doma naredili hlev (2th Air Force, 2016).

19Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 8 20 Prav tam 21 Prav tam

20

Po vojni so domačini začeli z obnovo sokolskega doma. Delo je v začetku potekalo predvsem udarniško. Prostore so z udarniškim delom najprej očistili, zamenjali pod, naredili oder in balkon. Dom so preimenovali v Mladinski dom, leta 1957 pa v Dom Partizana. Do začetka leta oziroma marca 1946 je za obnovo skrbel Ljudski izobraževalni svet. Kasneje, ko je bil dom obnovljen, pa se je oblikoval devetčlanski odbor, ki je izdelal pravilnik za uporabo doma in prevzel skupno blagajno.22

V šolski kroniki najdemo zapis o začetku in korakih obnove Sokolskega doma, ki je bil med vojno poškodovan in pod okupatorjevim upravljanjem.

Šolska kronika 1945/46

»12. 5. 1945. prevzame oblast terenski odbor OF: 12. 5. 1945, je prevzel oblast terenski odbor OF s predsednikom Makovcem Janezem in tajnikom Cerk Janezem. Krajevnemu odboru OF Borovnica so pripadale tudi vasi Pokojišče, Zavrh, Padež. Krajevni OF Dražica je obsegal vasi: Dražica, Brezovica, Zabočevo, Niževec, Pristava in Lašče. Krajevni OF Breg – Breg in Pako, Krajevni odbor Dol: Laze, Dol in Bistro. Novi odbori so se vneto in požrtvovalno lotili dela. Že v prvih tednih je bilo preskrbljeno za prehrano, obnovila se je šola v toliko, da smo 20. 5. začeli s poukom. Prav tako je posvečal odbor veliko pažnjo obnovitvi bivšega sokolskega doma, ki je bil zelo poškodovan, saj so ga Nemci uporabljali kot hlev za živino. V par tednih pa se je udarniško obnovilo dom v toliko, da se je dvorana uporabljala za mitinge, za sestanke organizacij AFŽ, ZMS in pionirjev, Agit-propa, v mesecu avgustu pa se je ustanovilo Fizkulturno društvo, ki je prevzelo Sokolski dom v oskrbo.«

»Prav v tako udarniškem tempu se je obnovila dvorana bivšega Sokolskega doma, ki jo je okupator uporabljal za konjski hlev v toliko, da smo dobili prostor za skupne prireditve. Prve prireditve – mitinge – je prirejala naša vojska. Kmalu pa je nastopala tudi naša mladina in si dajala duška svoji sreči, saj je dolga 4 leta molčala. Prvi mitingi so se prirejali kar "udarniško", včasih ni bilo niti časa za temeljito pripravo, vendar so vzbujali veliko zanimanje, dvorana je bila vedno nabito polna. Glavni namen teh prireditev je bila politična vzgoja, popularizacija naše osvobodilne borbe, vzbujanje zanimanja za prosvetno udejstvovanje.

Nov oder v Ml. domu: Za naš prvi fizkulturni miting pa je naša mladina z ostalimi člani fizkulturnega društva postavila sama v dvorani nov oder (les je daroval tov. Kobi Srečko – po posredovanju tov. Makovca) in s tem postavili temelj uspešnemu oderskemu udejstvovanju. Stare kulise bivšega Prosv. doma smo nekaj našli v Podpeči in v Notr. goricah, kamor so jih raznesli domobranci.

Fizkulturno društvo je osnovalo za zimsko sezono dramat. in pevski odsek.«


»Fizkult. Društvo Borovnica: Delo FD se je v letošnjem letu tudi pri nas zelo poživilo. Že javen nastop 29. VI. je pokazal lep napredek vseh oddelkov. Prva telovadna akademija 24. VIII. je prav odlično uspela. Saj se je mladina za to prireditev skrbno in disciplinirano pripravljala. Kljub temu, da je bila utrujena od celodnevnega dela, je


21

vsak večer v Ml. domu vežbala delavska, kmečka in študentovska mladina. Mladina je bila za svoj trud nagrajena z navdušenim ploskanjem občinstva.

Na sporedu so bile proste vaje, simbolične in skupinske vaje, rajanje najmlajših s punčkami, orodna telovadba in umet. plesi: »Noč na Volgi« in češka: »Beseda«. Ljudstvo je bilo zlasti navdušeno s točkami, ki jih je pripravil tov. Telban. Izvajanje mladink na dvovišinski bradlji pa je vse prisotne kar presenetilo.

Naša FD si je že s svojim delom in uspehi utrlo pot v naši vasi in prav gotovo bodo odslej imeli tudi starši več razumevanja za geslo: »Zdrav duh v zdravem telesu.«


»11. maja je bil novo otvorjen »Pekel«. Člani telovadnega društva »Partizan« Borovnica so ob s pomočjo KZ Borovnica popravili poti, lestve in brvi. Vsako nedeljo pa tudi ob delavnikih so številni turisti prišli občudovat lepe slapove v Peklu.«

3.3 Razvoj športa na Slovenskem po 2. svetovni vojni

Po osvoboditvi 1945 leta se je sokolsko gibanje pod svojim izvornim imenom v Sloveniji in Jugoslaviji zaključilo. Z začetkom socialistične revolucije se začne tudi na področju telesne kulture obdobje sprememb. Telesna kultura je začela dobivati novo vsebino in obliko organizacije. Začela se je doba vsebinskih in organizacijskih sprememb na osnovi narodnoosvobodilnega boja in sovjetskega zgleda. Začela se je doba »fizkulture«.23

Program in organizacija telesne kulture oziroma po novem fizkulture se je prepletala s političnim in kulturnim življenjem. Bistvo fizkulture je bilo v njeni socialistični vsebini. To je bil tudi njen vsebinski smoter.24

Fizkulturni odbor Slovenije (FOS) je bil v začetku vrhovno vodstveno telo v republiki. Združeval je športne, planinske in po razpustitvi Sokola tudi telovadne organizacije, bil pa je tudi član in sestavno telo skupnega Fizkulturnega odbora Jugoslavije (FOJ). Kasneje, leta 1946 je bila ustanovljena Fizkulturna zveza Slovenije (FZS), ki je bila sestavni del Fizkulturne zveze Jugoslavije (FiSaJ). Ustanovljeni so bili tudi okrožni odbori za ljubljansko, mariborsko, celjsko, novomeško in gorenjsko okrožje. Fizkulturna zveza Slovenije se je leta 1952 razdelila v Zvezo za telesno vzgojo Partizan in Zvezo športov Slovenije.25

Najpomembnejša med vsemi novoustanovljenimi komisijami v FZS je bila strokovna komisija za prihodnji razvoj. Člani te komisije so odločali o vsebinskem in organizacijskem razvoju vadbe v fizkulturnih društvih.26

Organizacija je administrativno združila pred vojno ločene telovadce in športnike v fizkulturna društva. Poleg teh društev pa so bili organizirani tudi mladinski in delavski

23 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 287 24 Prav tam 25 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 288–297 26 Stepišnik Drago. Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS, 1974, str. 290

22

fizkulturni aktivi. Temeljni načeli fizkulturnega gibanja sta bili množičnost in vsestranskost. 27

3.4 Razvoj športa v Borovnici po 2. svetovni vojni

Šolsko športno društvo je bilo v povojnih letih odskočna deska za marsikaterega borovniškega športnika, mnogi so zastopali barve šole na številnih atletskih, košarkarskih in drugih tekmovanjih. Izredno vlogo je pri tem odigralo staro osrednje šolsko igrišče, ki je bilo vseskozi center športnih tekmovanj v kraju.

3.4.1 Orodna telovadba

Orodna telovadba je v Borovnici prisotna že vse od nastanka borovniškega Sokola in se kot rdeča nit vleče vse do danes. V tridesetih letih je bil med telovadci zelo cenjen in priljubljen pokojni Lado Franz. Ni bil samo odličen telovadec, ampak tudi vaditelj skupin in sestavljalec prostih vaj. Ženske so vadile na dvovišinski bradlji, na parterju, na krogih, preskok čez kozo in konja; moški poleg vsega tega še na drogu. Svoje znanje in napredek so Borovničanom kazali na telovadnih akademijah.28

Slika 6. Nastop sokolov, kjer se vidi še borovniški viadukt (Hrani: Marija Vajnhandl).

Po osvoboditvi so telovadci najprej obnovili dvorano – bivši sokolski dom. V njej je imela okupatorska vojska med drugo svetovno vojno konjski hlev. Poškodovana pa je bila tudi, ko so zavezniška letala bombardirala bližnji viadukt. Prostore so z udarniškim delom najprej očistili, zamenjali pod, naredili oder in balkon. Dom so preimenovali v Mladinski, leta 1957 pa v Dom Partizana. Skrb za dom je avgusta leta 1945 prevzelo ustanovljeno Fizkulturno društvo, ki je z marsikaterim bivšim sokolskim trenerjem v sestavi in istem objektu nadaljevalo staro telovadno tradicijo. V

27 Pavlin Tomaž. Glasnik novega, zdravega načina življenja. V T. Pavlin (ur.), Zbornik Fakultete za šport Univerze v Ljubljani 1960–2010. Ljubljana, Fakulteta za šport, str. 26–27 28 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 10

23

dvorani so se odvijale tudi kulturne prireditve. Ker v kraju ni bilo nobene druge primerne dvorane za množične prireditve, so že prvo leto v njej postavili oder, ga opremili z razsvetljavo in zaveso, kupili stole in zgradili prizidek – garderobe (danes skladišče telovadnega orodja).29

V domu je svoje prostore našla tudi Ljudska knjižnica. Nakupili so si tudi novo telovadno orodje, na katerem so se aktivno pripravljali za javne nastope in telovadne akademije. Partizan je akademije prirejal enkrat ali dvakrat letno. Takrat so prikazovali proste vaje na orodjih (na odru). Telovadci so sodelovali tudi na akademijah v sosednjih krajih (Logatec, Rakek, Vrhnika, Ljubljana, Grosuplje).30

Slika 7. Gimnastična vrsta Partizan Borovnica l. 1956. Z leve Franc Žerjav, Tone Makovec, Freno Levstik, Toni Trček, Srečko Palčič, Andrej Žerjav, Tedi Gantar

(Hrani: Srečko Palčič).


24

Slika 8. V letu »Partizana«, Ljubljana 27. 5. 1956. Borovniška ekipa. Stojijo z leve: Toni Trček, Franc Levstik, Franc Debevec, Vinko Trček, Turšič, Bizjak. Čepijo z leve: Joža Troha, Vera Drašler, Milena Dolenc, Marta Petkovšek, Dragica Turšič, Ivanka

Logar, Milka Rabič (Hrani: Vere Celarc).

Duša gimnastike je bil Andrej Žerjav, ki je več kot dvajset let vodil moško in žensko vrsto. Za telovadbo je navdušil tudi tedanji mladi rod, ki je prevzel njegovo delo in ga nadaljuje še danes.31

Slika 9. Tone Žerjav v skoku s krogov (Hrani: Tone Žerjav).


25

V 50. letih so znova potekala obsežna vzdrževalna dela na Domu. Uredili so stranišča, okolico doma, v sezoni 1956/57 pa zamenjali tudi pod v dvorani.

Preostali čas so porabili za urejanje poti v Peklu. Fizkulturno društvo, ki se je medtem preimenovalo v Telovadno društvo Borovnica, je bilo z zvezne ravni l. 1952 prekrščeno v TVD Partizan Borovnica.32

Orodna telovadba je v Borovnici zamrla že pred leti. Pred leti so dom obnovili, zamenjali so mu streho, obnovili garderobe in dvorano … V dvorani so svoj prostor našli rekreativci, organizirajo se vodene vadbe, rekreacija za upokojence, urejen je ločen prostor za fitnes, postavili pa so tudi plezalno steno.

Predsednik TVD Partizana Borovnica je Tone Žerjav.

3.4.2 Košarka

Košarka je bila v Borovnici med najmnožičnejšimi športi v tem kraju in ima dolgo tradicijo. Največji razcvet borovniške košarke se je začel po izgradnji in asfaltiranju igrišča pri osnovni šoli leta 1965 ter s prihodom učitelja telesne vzgoje, Pavleta Bajca, ki je v osnovni šoli pričel z načrtnim in sistematičnim poučevanjem te igre. Ustanovili so tudi košarkarsko sekcijo TVD Partizan, kjer je treniranje prav tako prevzel Pavle Bajec. Članska ekipa je pričela z nastopi v ligaškem tekmovanju MKZ Ljubljana v sezoni 1966/67. Prva prvenstvena košarkarska tekma je bila v Borovnici odigrana prav leta 1966.33

Za takratno člansko ekipo Borovnice so nastopali: Pavle Bajec (trener in igralec), Milan Mekinda (vodja ekipe), Jožko Petrovčič, Drago Mekinda, Franjo Modrijan, Ciril Ocepek, Jure Hanžek, Mitja Nikolavčič, Peter Palčič, Boris Stražišar, Janez Košir in Franc Molek.34

32 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 9 33 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/v-borovnici-se-igrajo-kosarko.html 34 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 11–12

26

Slika 10. Tridesetletnica prve tekme (Hrani: Pavle Bajec).

Seveda pa se v Borovnici ni igrala samo članska košarka. Učitelj telesne vzgoje v OŠ Borovnica, Pavle Bajec, ki je bil tudi trener in igralec v članski ekipi, je prevzel tudi vodenje pionirk in pionirjev. Pionirji so leta 1974 v Litiji osvojili drugo mesto v Sloveniji. Za takratno ekipo so igrali: Andrej Benedik, Marcel Turk, Tomo Petelin, Dane Sivka, Marko Zalar, Matjaž Hribar, Boštjan Sedlar, Franc Molk in Štefan Režonja. Trener ekipe pa je bil Pavle Bajec.35

35 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/v-borovnici-se-igrajo-kosarko.html

27

Slika 11. Ženska ekipa ŠŠD. Stojijo z leve: Škrbec, Zupet, Telban, Bajec, Zrimšek, Prvinšek, Knafeljc. Čepijo z leve: Mavsar, Rešeta, Tihel, Rahne (Hrani: Pavle Bajec).

Slika 12. Moška košarkarska ekipa ŠŠD; 1966. Stojijo z leve: Cerk, Bajec, M. Šuštar, Leben, Škrbec, S. Suhadolnik, J. Suhadolnik. Čepijo z leve: M. Nikolavčič, Palčič,

List, Plevnik, Postružnik (Hrani: Franc Zupet).

Članska ekipa na čelu s Pavletom Bajcem je imela cilj uvrstitev v 2. SKL. To je dosegla leta 1976. Vendar pa zaradi takratnih znanih portoroških sklepov v njej na žalost ni nastopila. V takratni ekipi, ki se je uvrstila v 2. SKL, so igrali: Franjo Modrijan

28

(kapetan), Drago Mekinda, Marjan Kovačič, Franc Šuštar, Milan Martinčič, Janko Trček, Mitja Nikolavčič, Stane Žerjav, Marko Zalar in Ciril Kos. Trener ekipe je bil Pavle Bajec.36

Ob 10. obletnici košarke v Borovnici je v goste prišla ekipa Olimpije iz Ljubljane. To je bilo 18. junija leta 1976. Gostje so takrat zmagali z rezultatom 92:71. Za Borovnico so igrali: Zalar, Šuštar, Kovačič, Martinčič, Modrijan, M. Nikolavčič, M. Sivka, Kos, D. Mekinda.

Slika 13. 10. obletnica košarke v Borovnici, 18. junij 1976 Borovnica:Olimpija 71:92 (Hrani: Franjo Modrijan).

Ob 15. obletnici košarke v Borovnici 8. decembra 1981 je bila v novi telovadnici osnovne šole odigrana tekma med ekipo Borovnice in ekipo Iskra Olimpija. Gostje so ponovno zmagali in to z rezultatom 145:106. V ekipi Iskra Olimpija so takrat igrali znani igralci Olimpije, kot so Vilfan, Vinko Jelovac, ki je bil v tistem času kapetan ekipe, Polanec, Grgin in ostali. Kapetan borovniške ekipe pa je bil Franjo Modrijan, ki je za prepoznavnost borovniške košarke prispeval zelo veliko.37

36 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/v-borovnici-se-igrajo-kosarko.html 37 Modrijan Franjo. 15 let košarke v Borovnici. Naš časopis, leto IX, številka 82, december 1981, str. 6

29

Slika 14. 15-letnica košarke v Borovnici 8. 12. 1981. Stojijo z leve: J. Mekinda, Bajec, Nikolavčič, Pristavec, Jelovac, Modrijan, Vujačič, D. Mekinda, Polanec, Grgin, Kompara, Golc. Čepijo z leve: Sivka, Brodnik, Kovačič, Režonja, Šuštar, Zalar,

Mofardin, Vilfan, Mičunovič (Hrani: Franjo Modrijan).

Slika 15. Kapetanski pozdrav: Franjo Modrijan (Borovnica) in Vinko Jelovac (Iskra Olimpija) 15-letnica košarke (Hrani: Franjo Modrijan).

Želja po igranju v 2. SKL se je ekipi izpolnila nekoliko kasneje. Prvič je članska ekipa v njej nastopila v sezoni 1986/87. Ekipa je nastopila pod imenom pokrovitelja Fenolit Borovnica. V ekipi so igrali: Franjo Modrijan (kapetan), Aleš Brlogar, Franc Šuštar,

30

Karel Nikolavčič, Marjan Kovačič, Tone Turšič, Milan Jevšek, Marko Zalar, Miro Turšič, Aleš Kravanja, Roman Centa, Klemen Stojanovič in Martin Guštin.

V obdobju nastopanja v 2. SKL, v kateri so neprekinjeno tekmovali do leta 1997, so za Borovnico igrali tudi nekateri znani slovenski košarkarji: Goran Križnar (Olimpija, Ježica), Tomaž Prodan (Ilirija, Litija), Matjaž Kalinger (Ilirija), Rajko Zlatkovič (Domžale), Dušan Kržan (Domžale). Leta 1997 je ekipa izpadla iz 2. slovenske lige. Takrat je klub tudi prenehal delovati.

Naslednje leto, leta 1998 so ustanovili nov klub z imenom Borovnica 1998. Tudi ta klub je bil ustanovljen pod sekcijo TVD Partizan Borovnica. Začeli so igrati v 3. slovenski ligi. V njej so igrali do leta 2002. Takrat pa je članska košarka in igranje borovniške ekipe v ligaškem tekmovanju zamrlo.

Najbližje uvrstitvi v elitno slovensko ligo je bila ekipa v sezoni 1987/88 pod imenom Fenolit in 1991/92 pod imenom Elles Borovnica.

10. marca 1990 sta se na prijateljski tekmi med starejšimi člani ekipe Partizan Fenolit Borovnica in mlajšimi člani od aktivnega igranja košarke poslovila Franc Šuštar – »Aco« in Marjan Kovačič – »Baki«. To sta bila tvorca borovniške košarke, ki sta poleg ostalih odločno prispevala k uvrstitvi borovniške ekipe v 2. SKL v letu 1986.38

Borovniški košarkarski zanesenjaki so 23. junija 1990 organizirali prireditev »12 ur košarke« med ekipo Borovnice in Vrhnike. Zmagala je borovniška ekipa z rezultatom 1222:993.39

Prireditev so naslednje leto ponovili. Organizacijo je prevzela Športna zveza Vrhnika. Dogodek je bil izpeljan 22. junija 1991 na zunanjem igrišču ŠD Partizana Vrhnika. Zmagala je ponovno borovniška ekipa z rezultatom 1004:939. Najboljši strelec je bil Goran Križnar (Borovnica) s 126 koši. Bil je tudi igralec Olimpije, kasneje pa igral za ekipi Vrhnike in Borovnice.40

V sezoni 1990/91 so košarkarji KK Fenolit Borovnica v II. slovenski ligi zasedli 4. mesto. Cilj v začetku sezone je bil tako kot vsako leto uvrstitev v play-off za kvalifikacije v I. slovensko ligo. Za ekipo KK Fenolit so v sezoni 1990/91 nastopali naslednji igralci: Marko Zalar, Dušan Kržan, Miro Turšič, Rajko Zlatkovič, Karli Nikolavčič, Miro Gabrovšek, Tone Turšič, Martin Guštin, Gregor Peršin, Grega Vodeb in Robert Malackov.41

V sezoni 1991/92 se je ekipa preimenovala v Elles Borovnica. Takratni direktor Ellesa je bil g. Franjo Modrijan, ki je včasih tudi aktivno igral v Borovnici, zato je z veliko razumevanja priskočil na pomoč borovniški ekipi, saj jim je potekla 5-letna pogodba s podjetjem Fenolit. Za ekipo so v tej sezoni igrali: Miro Gavrovšek, Milan Jevšek, Karli Nikolavčič, Rajko Zlatkovič, Dušan Kržan, Dane Sivka (po enoletnem premoru se je vrnil v domačo ekipo), Roman Centa, Miro Turšič, Tone Turšič,

38 M. F. Šuštar in Kovačič prenehala z aktivnim nastopanjem. Naš časopis, leto XVII, številka 163, marec 1990, str. 12 39 Dvanajst ur košarke. Naš časopis, leto XVII, številka 166, oktober 1990, str. 12 40 S.S. Veliko znoja na 12 ur košarke. Naš časopis, leto XVIII, številka 174, junij/julij 1991, str. 12 41 S.S. Ali tudi košarka nazaduje? Naš časopis, leto XVIII, številka 170, februar 1991, str. 16

31

Klemen Stojanovič, Gregor Peršin, Martin Gustin in Janez Friškovec. Trener ekipe je bil Vrhničan Simon Seljak.42

Leta 1994 se je članska ekipa pomerila z mladinsko reprezentanco Slovenije.

Leta 2003 je člansko moštvo zaradi finančnih in kadrovskih težav prenehalo s tekmovanjem in z nastopanjem. Od takrat naprej se košarka v Borovnici igra samo še rekreativno. Košarko igrajo v posameznih notranjskih ligah. Nastopa pa nekaj borovniških košarkarjev tudi v nižjih ligah KZS.43

Skozi različna obdobja so ekipe pionirk in pionirjev, mladincev in članov nastopale na različnih tekmovanjih v okviru Košarkarske zveze Slovenije.44

Borovnica je dala takratni jugoslovanski košarki ter tudi slovenski kar nekaj dobrih igralcev in igralk. Nada Vuleta je igrala v prvi ligi z Olimpijo in bila tudi reprezentantka. Angela Tortič je nastopala za Olimpijo in za Logatec.45

Angela Tortič (15. 3. 1952–9. 12. 2011) je žal že pokojna. Bila je zelo perspektivna košarkarica. Leta 1969 je postala članica logaškega košarkarskega kluba. Iz logaškega kluba se je preselila v ljubljanski klub KK Olimpija Ljubljana, ki je igral v Prvi slovenski košarkarski ligi. Po uspešnih kvalifikacĳah za Prvo zvezno košarkarsko ligo, leta 1973 v Šibeniku, je prenehala z igranjem. Leta 1974 se je zaposlila na borovniški osnovni šoli, kjer je ostala do smrti. Bila je učiteljica telesne vzgoje, kjer je svoje znanje in ljubezen do športa in košarke prenašala na svoje učence. Tako je tudi marsikoga navdušila za šport in ukvarjanje z njim. Leta 1991, ob 25-letnici borovniške košarke, ji je Dušan Šešok, predsednik KZ Slovenĳe, podelil priznanje.46

Slika 16. Ženska tekma Borovnica : Vrhnika; 1988 Angela Tortič v akciji (Hrani: Franjo Modrijan).

42 S.S. Fenolit iz Borovnice se je preimenoval v ELLES Borovnica. Naš časopis, leto XVII, številka 177, november 1991, str. 11 43 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/v-borovnici-se-igrajo-kosarko.html 44 Prav tam 45 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 46 Molek Božena. V spomin Angeli Tortič. Naš časopis, leto XXXIX, številka 390, januar 2012, str. 20

32

Drago Mekinda in Franjo Modrijan sta v obdobju od leta 1970 do 1974 nastopala za ekipo Vrhnike, ki je eno sezono bila tudi članica takratne 2. jugoslovanske lige. Vseskozi je bila članica 1. slovenske lige; največji uspeh pa je dosegla v letu 1972, ko je postala ekipni slovenski prvak. V takratni ekipi je igral tudi Franjo Modrijan. Dane Sivka je nastopal za ekipi Slovana in Ilirije, bil pa je tudi mladinski reprezentant.

Posamezne ekipe so v različnih obdobjih trenirali: Pavle Bajec, Frenk Petelin, Jože Mekinda, Drago Đedovič (Vrhnika), Simon Seljak (Vrhnika) Karel Nikolavčič in Angela Tortič (ženske).

Med mlajšimi igralci sta izstopala Matevž Petelin in Gregor Mali.

Borovniško košarko so vodili naslednji športni delavci:

Milan Mekinda (1966–1974),

Franjo Modrijan (1975–1994 in 1998–2001) ter

Dušan Weixler (1994–1995).

Zadnja leta je učenje košarke v šoli prevzel prof. Klemen Stojanović. Kažejo se že prvi rezultati njegovega strokovnega dela, saj je ekipa pionirjev v letu 2015 ob koncu šolskega leta sodelovala na turnirju notranjskih osnovnih šol v Starem trgu in osvojila prvo mesto.47

Omeniti pa je treba tudi že tradicionalno vsakoletno srečanje ob koncu leta, kjer se srečajo sedanji in nekdanji igralci, ki so v različnih obdobjih igrali za borovniško ekipo. Vsako leto odigrajo prijateljsko tekmo med ekipama Griča in Jeruhe.48

Slika 17. Ekipi Griča in Jeruhe (V Borovnici še igrajo košarko, 2013), 2016

Letošnje leto (2016) bo v Borovnici za košarko jubilejno. Košarka v Borovnici bo namreč praznovala 50. obletnico organiziranega igranja. V okviru 50-letnice je košarkarska sekcija TVD Partizan Borovnica že drugič zapored vodila amatersko

47 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/jubilejno-borovnisko-kosarkarsko-leto-2016.html 48 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/v-borovnici-se-igrajo-kosarko.html

http://www.mojaobcina.si/img/1/H_MAX_1024x768/kosarka_borovnica.jpg

33

občinsko ligo v dvorani OŠ Borovnica. V sezoni 2015/16 je nastopilo pet borovniških ekip in ena ekipa iz Horjula, ki je tudi osvojila prvo mesto. Tekme so se igrale ob sobotah popoldne.49

Vse tekme sta sodila domačina Karel Nikolavčič in Roman Centa. Najboljšim trem ekipam je pokale podelil dolgoletni predsednik KK Borovnica, Franjo Modrijan. V ligi je v sezoni 2015/16 skupaj nastopilo 55 igralcev. Zaigrali so tudi nekdanji člani domačega članskega moštva Matej Turšič, Ivo Verhovec in Peter Weixler.50

3.4.3 Nogomet

Začetki nogometa segajo v Borovniški kotlini že v predvojni čas. Leta 1935 je bilo ustanovljeno Športno društvo Zarja. Tako je Borovnica dobila svoje prvo organizirano nogometno moštvo. Člani takratnega moštva so bili: Danilo Korče, Ivče Cerk, Franci Lončar, Janez Čerin, Slavc Suhadolnik-Suha, Jože Troha, Franc Modrijan, Jože Krašovic, Jože Čerin, Boris Grebenc, Milan Košir in Janez Kržič.51

Slika 18. Nogometno moštvo iz leta 1936. Stojijo z leve: Korče, Cerk, Lončar, Švigelj, Kržič, Suhadolnik, Kavčič, Modrijan, nn. Čepijo z leve: Krašovec, Grebenc, Čerin

(Hrani: Boris Grebenc).

V društvo so bili včlanjeni ljudje različnih prepričanj. Med aktivnimi člani so bili tako člani Sokolov, Orlov, delavskega društva Vzajemnost, katoliškega društva in celo ministranti. Vsem pa je bilo skupno predvsem eno in to je ljubezen do športa in nogometa. Zaživele so »Sušce«, ravnina ob vodi. Mladi so se za žogo podili bosi. Noge so si povijali v debele cunje in z njimi brcali, dokler si niso poškodovali nohtov. Nekateri so našli stare čevlje in jih opremili z raznimi »štofelci«, da so bili videti kot prave »kopačke«. Toda velikokrat se je zgodilo, da so jim žeblji poškodovali

49http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/obcinska-kosarkarska-liga----borovnica-- 201516.html 50 Prav tam 51 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 10

34

podplate, zato so morali nekaj dni prisilno počivati. Vse, kar je bilo v tistem času okroglo in se je kotalilo, je bilo primerno za brcanje. Različno usnje je bilo večinoma

napolnjeno s cunjami ali žaganjem. Začele pa so se pojavljati tudi prave žoge, katere so bile napolnjene z zrakom. Prva dokumentirana tekma je bila med juniorji SK Zarje in Zarjo z Dola. Rezultat je bil 1 proti 1. 52

Kmalu zatem je bil ustanovljen SK Krim, tako da je v njem nato s treningi nadaljevala večina članov društva Zarja. Leta 1938 se je SK Krim ponovno preimenoval v Sportni klub Borovnica. Prva uradna nogometna tekma tega kluba je bila odigrana 3. aprila 1938 proti ekipi SK Vrhnika. SK Borovnica je to tekmo izgubila z rezultatom 4:1. S samim delom je kljub uspešno nadaljeval do leta 1940, ko je vse skupaj prekinila 2. svetovna vojna.53

Po končani 2. svetovni vojni je borovniški nogomet doživel ponovno oživitev in vzpon. Za njegov vzpon so zaslužni predvsem Janez in Tone Hribar, France Cerk – Cene in Janez Čepon. Pridružila se jim je tudi nova generacija odličnih nogometašev: Jože Hribar, France Žerjav, Janez Zalar, Tedi Gantar, Jože Škrbec, Srečo Žerjav, France Leben-Žnidarjev, Venci Grbec, France Petelin – Jernačev, Marjan Lušina, Alfi Okrožnik, Lado Akički, Jože Jurček, Jože Bizjak in še mnogo drugih.54

Slika 19. Nogomet na Cerkovi žagi okrog leta 1950 (Hrani: Hazim Frljak).

52 Stražišar Simona in Anastasov Dragica 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 10 53 Prav tam 54 Prav tam

35

Nogometni klub Borovnica se je po letu 1950 uvrstil v Ljubljansko nogometno podzvezo. Klub je poleg rednega klubskega tekmovanja sodeloval tudi na vsedržavnem tekmovanju za jugoslovanski pokal maršala Tita. V tem tekmovanju se je klub srečeval tudi s slovenskimi ligaši. Nato je nogometni klub Borovnica za nekaj let zamrl in prenehal z tekmovanji.

Leta 1966 je klub po nekajletnem premoru ponovno začel z svojimi aktivnostmi. Odigrali so nekaj prijateljskih tekem in nastopili v pokalu maršala Tita, vendar so izpadli proti ekipi Rakeka po streljanju enajstmetrovk. Nato so jeseni istega leta s klubi iz okolice ustanovili Barjansko ligo, v kateri so postali tudi njen absolutni prvaki.55

Slika 20. Nogometno moštvo 1967. Stojijo z leve: Šuštaršič, Dormiš, Doljšak, Potočnik, Ocepek, Petrovčič. Čepijo z leve: Smrekar, J. Ofentavšek, F. Ofentavšek,

Žerjav, Gantar (Hrani: Hazim Frljak).

Sam rezultat in uspeh v Barjanski ligi jim je vlil upanje in zanos za naprej, zato so se včlanili v Ljubljansko nogometno podzvezo. Tekme, ki so se igrale ob nedeljah, so kmalu postale pravi krajevni praznik. Samostojno društvo NK Borovnica so ustanovili 14. decembra 1975. Do takrat pa so tekmovali pod okriljem matičnega društva TVD Partizan.56

Največji uspeh so v ligi dosegli v sezoni 1976/77, ko so brez poraza in s samo enim neodločenim izidom osvojili prvo mesto. Žal se takrat zaradi takrat znanih portoroških sklepov niso uvrstili v višjo ligo. So pa vsa ta leta sodelovali tudi v pokalnem tekmovanju in se leta 1976 tudi uvrstili med osem najboljših ekip v Sloveniji.

Sama reorganizacija športa, ki je bila sprejeta s portoroškimi sklepi, je borovniške nogometaše kljub uspešnemu tekmovanju v ligi, namesto napredovanja v višjo ligo že spet vrnila v začetni položaj. Tako so morali ponovno začeti tekmovati v občinski nogometni ligi, v kateri so bile tri članske ekipe. Hkrati pa so organizirali tudi 55 Stražišar Simona in Anastasov Dragica 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 10 56 Prav tam

36

rekreativno ligo v malem nogometu, v kateri je sodelovalo šestnajst ekip z več kot dvesto igralci. To je bilo obdobje borovniškega nogometa, katero je dalo kar nekaj odličnih nogometašev in športnih delavcev. Še posebej pa je veliko prispeval k razvoju in organizaciji nogometa v Borovnici Andrej Ocepek – današnji župan občine Borovnica.57

Nato je sledilo nekaj let premora in zatišja v nogometu, ki je ponovno zaživel v devetdesetih letih. Ponovno so nabrali člansko ekipo. Tako je nogomet v Borovnici ponovno zaživel. Veliko, če ne celo največ poudarka, pa so dali na delo z mladimi.

Trenutno v Borovnici delujeta dva nogometna društva. Igra se samo mali nogomet. Poudarek je tudi na mladih in njihovem razvoju. Žal pa Borovnica trenutno nima članske ekipe, ki bi igrala v ligaškem tekmovanju.

3.4.3.1 Športno društvo Optimisti

Začetki malonogometne ekipe Optimisti segajo v leto 1984, ko so prvič začeli igrati pod tem imenom. Jedro ekipe so sestavljali nogometni navdušenci iz Borovnice in njene okolice. Igrali so na turnirjih in ligah notranjske regije. Osvojili so prenekatere turnirje. Ekipi oz. jedru so se priključevali novi igralci. Legendarne tekme Optimistov so bile odigrane na igrišču v Bistri. 58

Nastopi nove generacije Optimistov so spodbudili zanimanje za mali nogomet v Borovnici. Ko je Ivo Mršić leta 2007 predlagal organizacijo lige v malem nogometu in ga je ob tem podprl tudi takrat novoizvoljeni župan in včasih tudi igralec nogometa, g. Andrej Ocepek, je bila organizirana liga 2007. V ligo se je vključilo 10 ekip iz Borovnice, Bistre, Verda, Vrhnike, Logatca. V ligi je v prvi sezoni tekme odigralo preko 160 tekmovalcev. V istem letu je organizatorjem uspelo izpeljati tudi turnir v malem nogometu. Veliko zaslug za uspeh pripisujejo idejnemu vodji, Ivu Mršiču. Poleg organizacije lige so Optimisti v njej tudi zaigrali in to z dvema ekipama. Ekipo KMN Optimiste I so sestavljali mlajši igralci, ekipo KMN Optimiste II pa starejši igralci. Mlajša ekipa je v uvodni sezoni osvojila 3. mesto, starejša pa 9.59

Naslednje leto so Optimisti prav tako organizirali ligo, v kateri so igrale 3 ekipe več kot v prvem krstnem letu. Za potrebe so preko sponzorjev in organizatorjev priskrbeli kontejner z vso potrebno opremo za izpeljavo turnirja. Prav tako pa so priskrbeli novo opremo za obe nastopajoči ekipi Optimistov v ligi. V ligi je nastopilo preko 200 igralcev. Prav tako so organizirali turnir, katerega se je udeležilo 12 ekip. Na turnirju so nastopali najboljši posamezniki slovenskega malega nogometa. Oba cilja in pričakovanja ob začetku sezone so izpolnili. Izpolnili pa so tudi tretji cilj, ki so si ga postavili na začetku sezone, in sicer so ustanovili Športno društvo Optimisti Borovnica.60

57 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 10 58 http://www.borovnica.si/?m=pages58 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 10 58 http://www.borovnica &id=160 59 Prav tam 60 Prav tam

37

Ekipa ŠD Optimistov do 15 let (U15) je v sezoni 2009/10 prvič nastopila v državni Futsal ligi pod okriljem NZS.61

Septembra 2014 je športno društvo organiziralo turnir v malem nogometu ob 30-letnici ustanovitve malonogometne ekipe Optimistov. Turnir je bil izveden na nogometnem igrišču za OŠ Borovnica.62

Slika 21. Grb ŠD Optimisti Borovnica (ŠD Optimisti Borovnica, 2016).

Društvo Optimisti skrbi za vse ljubitelje nogometa v Borovnici, od osnovnošolcev do veteranov.

3.4.3.2 Športno društvo Borovnica

Športno društvo Borovnica je bilo ustanovljeno junija 2009. Razlog ustanovitve društva je bil zagotoviti čim boljše pogoje za razvoj rekreativnega in tekmovalnega športa v Borovnici. Društvo je bilo sprejeto v Nogometno zvezo Slovenije.63

Cilj društva je, da se poleg nogometne sekcije ustanovi še katera druga sekcija za šport, ki je zapostavljen v občini oziroma bi bil dobrodošel pri nadaljnjem razvoju društva.64

3.4.4 Smučarski skoki

V Borovnici so bili tudi navdušenci nad zimskimi športi. Sama ideja o izgradnji skakalnice se je porodila leta 1947 med takratno mladinsko organizacijo. Skice in teren sta pripravila Franc Cerk in Stane Majer. Organizacijo in vodenje dela pa so prevzeli Franc Brenčič, brata Franc in Andrej Žerjav, Alfred Okrožnik, Marjan Hladnik, Tone Turšič ter še mnogi drugi ljubitelji tega športa. Samo izgradnjo skakalnice naj bi domnevno nadzoroval pokojni inženir Stanko Bloudek. Skakalnico so postavili in usposobili za prve skoke do sezone 1947/48. Prvi so na njej skočili Franc in Andrej Žerjav, Alfred Okrožnik, Franc Brenčič, kasneje pa tudi Bojan Zalar. Smuči jim je izdelal obrtnik iz Horjula, ostalo opremo pa jim je delno pomagala priskrbeti tudi Smučarska zveza. Pomanjkanje finančnih sredstev so nadomeščali z veliko mero idealizma in zagnanostjo. Velikokrat so odšli tudi v Planico. Nato je prišlo leta1955/56 za to generacijo obdobje obveznega služenja vojaškega roka. Zato je ostala le še manjša skupina privržencev in ljubiteljev tega športa. Pod vodstvom bratov Žerjav so organizirano skakanje nadaljevali do leta 1960. V tej skupini je skakal tudi Niko

61 http://www.borovnica.si/?m=pages&id=160 62 http://sdoptimisti.blog.siol.net/zgodovina/ 63 http://www.sd-borovnica.si/index.php?option=com_content&task=view&id=15&Itemid=31 64 Prav tam

38

Stražišar, ki je prvič skočil že leta 1952. V tej skupini so bili zelo obetavni mladi skakalci. Med njimi tudi Bojan Zalar, ki je takratne najboljše notranjske skakalce preskakoval tudi za meter do dva. Bil je tudi rekorder na borovniški skakalnici s 26 metri. Vendar pa za nadaljnji trening teh mladih obetavnih skakalcev ni bilo denarja. Skakalci so hodili skakat tudi v Planico, kjer je Niko Stražišar dosegel svoj osebni rekord, 63 metrov. 65

Na borovniški skakalnici so organizirali tudi znamenite nočne tekme. Menda naj bi bila na tej skakalnici izvedena celo prva nočna tekma v državi oziroma naj bi bila tekma izvedena med prvimi nočnimi tekmami v državi.66

Prav tako kot za starejšo generacijo pa je tudi za to prišel čas, ko so morali v vojsko in tako je naslednje desetletje v »dolini skakalnic« praktično zavladalo zatišje.67

Slika 22. Nočni smučarski skoki v Borovnici (Hrani: Bojan Zalar).

Nov veter je zapihal v smučarskih skokih leta 1974, ko se je skupini skakalcev Jožetu in Slavcu Branclju, Luki Hrovatu, Jožetu Pristavcu, Marjanu Pečanu ter Tonetu Debevcu na povabilo Janeza Branclja pridružil Brane Mihevc. Kmalu je Mihevc postal idejni vodja borovniškega skakanja. V tem času je nastala še ena nova skakalnica. Tokrat so jo zgradili na Pokojišču in sta ji botrovala Ravnikar in Pristavec.68

Mihevc in Debevc sta se leta 1976 včlanila v Smučarski skakalni klub Logatec, kar je pomenilo prvi korak v smeri profesionalizacije. V Logatcu sta se spoznala z modernimi in prvič tudi s plastičnimi skakalnicami. Bolj ko sta izboljševala tehniko in znanje, bolj sta spoznavala, da je profil domače borovniške skakalnice postal zastarel – prestrm, s premajhnim hrbtom in preostrim radiusom. Zato so jo začeli

65 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 66 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 67 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 68 Prav tam

39

počasi in postopoma prenavljati in izboljševati. S prenovo so prišli tako daleč, da so morali leta 1978 dograditi leseno zaletišče, skupaj z odskočno mizo.69

Istočasno so Miran Režonja, Janez Jager ter Brane Mihevc zgradili novo, 20-metrsko skakalnico, vendar so jo pozneje opustili, saj sta se izteka križala, pa tudi teren je bil neugoden.70

Pozimi leta 1979 je SSK Logatec na borovniški skakalnici organiziral prvo večje tekmovanje. S tem je bil trud borovniških skakalcev poplačan. Zmago je dosegel Logatčan Vinko Merlak, ki je z 28,5 metri dosegel tudi nov rekord skakalnice.71

Od Borovničanov so nastopili Mihevc, Debevc, Ravnikar in Pristavec. Na tekmovanju se je izkazalo, da ima skakalnica določene pomanjkljivosti. Zato so mizo postavili še bolj nazaj ter preuredili in podaljšali zaletišče. Enoletno delo je dalo želene rezultate. Že na naslednji tekmi so skakali čez 30-metrsko oznako. Kar 15 tekmovalcev je preskočilo stari rekord skakalnice. Nov rekord, 33,5 metrov, si je domačin Tone Debevec delil še s tremi drugimi tekmovalci. Novi uspehi so domačinom ponovno dali zalet in elan.72

Slika 23. Smučarski skoki v Mavčevi dolini, l. 1980 (Arhiv: Damjan Debevca).

Skakalnico so čez pomlad in poletje ponovno posodobili. Gospod Pavčič je tudi privolil, da umetno zaletišče prestavijo na njegov vrt. Delo je leta 1981 poročalo o tekmi na 35-metrski skakalnici. Tekmo je organiziral SSK Logatec. Nastopali so v treh kategorijah. Tekmovanja se je udeležilo 40 skakalcev iz sedmih slovenskih klubov. Poročajo tudi o zelo velikem številu gledalcev, ki so uživali v gledanju smučarskih skokov. Med pionirji je zmagal Samo Gostiša (27,5 in 26 m, Logatec), med mladinci Ferenc (31,5 in 33 m, Logatec), med člani je slavil Ilnikar (33 in 33,5 m,

69 Mihevc Brane. Skakalci ne mirujejo. Naš časopis, leto XIV, številka 134, julij 1986, str. 6 70 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 71 Mihevc Brane. Skakalci ne mirujejo. Naš časopis, leto XIV, številka 134, julij 1986, str. 6 72 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34

40

Ilirija), takoj za petami pa mu je bil Tone Debevec (33 in 33,5 m), kar je bila obenem najboljša uvrstitev borovniških skakalcev.73

Slika 24. 1981 Tone Debevec in Brane Mihevc (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016).

Pozimi leta 1983 je tekmovanje prvič potekalo pod okriljem sekcije TVD Partizan Borovnica (v tem letu je bila ustanovljena skakalna sekcija), za katerega sta začela skakati tudi Mihevc in Debevc. Tekme se je udeležil tudi takratni državni reprezentant Marjan Urbančič, ki je s 34 metri postavil nov rekord skakalnice in zmagal. Naslednje leto, pozimi 1984, je bilo organizirano novo uspešno tekmovanje, na katerem sta nastopili tudi znani dve imeni, Matjaž Zupan in kombinatorec Boštjan Demšar.74

73 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 74 Prav tam

41

Slika 25. Marjan Urbančič, Borovnica 1983 (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016).

TVD Partizan Borovnica je spomladi začel tesneje sodelovati z ljubljansko Ilirijo. 40-metrsko skakalnico pod Dolinskim mostom so delavci TVD Partizan iz Borovnice obnovili po načrtih Ota Giacomellija, ki je glede na obstoječi profil korigiral in narisal načrt. Manjše spremembe so opravili čez 2 leti. Ta skakalnica je nato služila vse do konca skakalnega športa v Borovnici.75

Do naslednje zime sta Debevc in Mihevc ponovno prenavljala skakalnico, delno tudi po načrtu Giacomellija. Ker sta bila za skoraj vse sama, je obnova potekala počasi. V tem letu je predsednik TVD Partizan postal nekdanji skakalec Niko Stražišar, ki se je zavzel za zimske športe v Borovnici. Pozimi 1985 se jima je pridružil Jože Demšar, ki je bil nekdanji državni reprezentant v smučarskih skokih in je leta 1977 s 164 metri na planiški velikanki postavil državni rekord v poletih.76


42

Slika 26. Jože Demšar, Tone Debevc in Brane Mihevc (Prizadevni smučarski delavci, 1985).

Tako so leta 1985 so kljub kroničnemu pomanjkanju snega in v dežju uspešno izvedli pionirsko tekmovanje centralne regije v smučarskih skokih na 40-metrski skakalnici.

Nastopili so pionirji iz petih klubov. Poleg njih pa tudi nekateri člani. Najbolj so se izkazali mladi skakalci Ilirije: Ahačič (29 in 29,5 m) in Rogelj (30 in 30,5 m) sta odnesla zlato pri mlajših in starejših pionirjih. Med člani je zmago odnesel domačin Jože Demšar (31,5 in 32,5 m), Tone Debevec (31 in 31,5 m) je zasedel drugo mesto. Tako je Giacomellijeva skakalnica prestala svoj krst. V Našem časopisu je pisalo, da so bili sodelujoči navdušeni in zadovoljni ter da se bodo v Borovnico še vrnili. Hkrati pa so v članku tudi pozvali prostovoljce, naj se pridružijo in pomagajo pri razvoju skakanja v Borovnici.77

Pozimi 1986 je TVD Partizan organiziral in brezhibno izpeljal tekmovanje za pokal Elektrotehne. Borovniški skakalni klub je sodeloval s planiško skakalno šolo. Veliko skakalnico so prevlekli tudi s plastiko.78

3.4.4.1 Borovniški skakalni podmladek

O smučarskem skakalnem podmladku je začel Mihevc na glas razmišljati šele ob Demšarjevem prihodu. S takratnim predsednikom TVD Partizan, Stražišarjem, so se pogovorili glede ideje o podmladku. Ker se je Stražišar strinjal z idejo, so poslali


43

razpis za nabor na osnovno šolo v Borovnici. Na razpis so se odzvali mladi pionirčki: Zvone Susman, Zoran Kavc, Peter Debevc, Damjan Cerk, Daniel Stjepanović in Slavc Turšič.79

V poletnem času je treninge vodil Mihevc, pozimi pa Demšar. Opremo (smuči in okovje) so dobili v Logatcu. Stražišar je organiziral prevoze na trening. Z OŠ Borovnica se je dogovoril za izposojo šolskega kombija. Pionirčke je hišnik Tomo Korade dvakrat tedensko vozili v Ljubljano na plastično skakalnico. Kmalu sta se pokazala prva dva skakalna talenta. To sta bila Daniel Stjepanović in Damjan Cerk. 80

Slika 27. Daniel Stjepanovič in Damjan Cerk leta 1986 (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016).

Borovniški navdušenci in zanesenjaki, predvsem pa Demšar, Debevc in Mihevc so v naslednjih letih naredili še dve manjši skakalnici, ki sta bili namenjeni za delo s pionirji. 18-metrsko skakalnico so ravno tako pokrili s plastično maso. TVD Partizan Borovnica je kupil podlogo (peno) in mrežo, na katero je pritrjena plastika. Plastično oblogo za 18-metrsko skakalnico pa so darovali planiški komite, SK Logatec in SSK Elektrotehna Ilirija iz Ljubljane. Material za skakalnico sta prispevala tudi podjetji Prigo in Liko. Liko je bil takrat tudi lastnik zemljišča, na katerih so zrasle skakalnice. Pri delu in prekrivanju skakalnice s plastično maso je pomagal tudi strokovnjak iz Ljubljane, g. Marjan Zupančič, katerega je v Borovnico pripeljal Brezavšček. Dela na

79 Ni avtorja. Borovniški skakalci nadaljujejo z uspehi. Naš časopis, leto XVI, številka 161, december 1989, str. 10 80 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34

44

18-metrski skakalnici so bila zaključena oktobra 1989. Največ zaslug, da je bila skakalnica zgrajena, imajo Brane Mihevc, Tone Debevc in Mitja Brezavšček.81

Slika 28. 1989 Gradnja plastične skakalnice (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016).

Ob otvoritvi skakalnice leta 1989, bolj natančno 8. oktobra, so gostili tekmovanje za 5. pokal Elektrotehne za mlajše pionirje v dveh kategorijah. Uvodni skok na novi skakalnici je pripadel takrat 8-letnemu domačemu skakalcu Borutu Brezavščku. Udeležilo se ga je 38 mlajših pionirjev v starosti od 9 do 11 let iz 6 klubov ljubljanske regije. Največ uspeha je bilo med skakalci Moravč. Gledalcev je bilo veliko, kar je pokazalo, da je zanimanje za smučarske skoke v Borovnici prav tako veliko. Prvo mesto je dosegel Uroš Peterka iz Moravč s skokom 13,5 m in 14 m. Iz ekipe TVD Partizan Borovnica je najboljšo uvrstitev dosegel domačin Borut Brezavšček s 5. mestom s skokoma po 13 m. Ostali tekmovalci iz domačega kluba pa so zasedli mesta, ki ne prinašajo točk. Takratni predsednik TVD Partizan Borovnica, Hazim Frljak ter ostali člani so se odlično odrezali pri organizaciji tekmovanja, tako da so bili deležni pohval.82

81 Ni avtorja. Borovniški skakalci nadaljujejo z uspehi. Naš časopis, leto XVI, številka 161, december 1989, str. 10 82 Drašler Andrej. Plastika na skakalnici v Borovnici- Prvi preskus uspešen. Naš časopis, leto XVI, številka 160, november 1989, str. 8

45

Slika 29. Članek o borovniških skakalcih (Borovniški skakalci nadaljujejo z uspehi, 1989).

Da so se smučarski skoki res uveljavili, pove tudi dejstvo, da je bil zaključek pokala Elektrotehne v Borovnici v OŠ dr. Ivana Korošca. Na podelitvi je sodeloval tudi takratni reprezentant Primož Ulaga, ki je vzbujal veliko pozornost med prisotnimi in je najboljšim tekmovalcem podelil tudi medalje.83

Zmagovalci pokala so bili:

med pionirji do 13 let Jure Radelj,

med pionirji do 11 let znani slovenski in svetovni smučarski skakalec ter lastnik dveh kristalnih globusov, Primož Peterka (Termit Moravče),

med pionirji do 9 let pa njegov brat Uroš Peterka, Borut Brezavšček pa je dosegel 5. mesto.

Ekipno so dečki borovniškega kluba zasedli 5. mesto. V pokalu sta bila uspešna predvsem mlajši Borut Brezavšček in starejši Damjan Cerk. Uspešno sta tekmovala v pokalu Elektrotehne in dosegala lepe rezultate. Mlajšemu Brezavščku je manjkala v pokalu edino uvrstitev na prvo stopničko. Najboljši rezultat je bilo 2. mesto v Logatcu.84

Borut Brezavšček je za Slovenijo skakal celo na prvenstvu ČSSR v Lomnicah in dosegel 26. mesto med 48 nastopajočimi pionirji iz ČSSR, NDR, Avstrije, Madžarske in Jugoslavije.85

Zaradi ignorance vodstvenih športnih funkcionarjev in drugih nesporazumov v TVD Partizan sta se marca 1990 od sekcije poslovila Brane Mihevc in Tone Debevc. Treninge mladih skakalcev sta prevzela Jože Demšar in Mitja Brezavšček.86

83 Drašler Andrej. Plastika na skakalnici v Borovnici - Prvi preskus uspešen. Naš časopis, leto XVI, številka 160, november 1989, str. 8 84 Prav tam 85 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34

46

Glavni adut borovniških skakalcev je bil Borut Brezavšček, ki je dosegal solidne uvrstitve na plastičnih skakalnicah med deseterico. V začetku septembra so na borovniški skakalnici organizirali tekmovanje za pokal Elektrotehne Ilirije. Nastopili so mlajši pionirji B in mlajši pionirji C. Vse skupaj je nastopilo 32 tekmovalcev. Se je pa borovniški klub že ukvarjal z velikimi finančnimi problemi. Večino stroškov so starši plačevali sami.87

Borut je bil tudi izbran in dobil priznanje za perspektivnega športnika Občine Vrhnika v letu 1990.88

3.4.4.2 Zadnja leta smučarskih skokov v borovnici

Smučarski skoki so v Borovnici počasi zamirali, saj je imel TVD Partizan velike težave s financami. Kljub zagotovilom predsednika ZTKO Vrhnika Igorja Novljana denarja za opremo in ostale stroške ni bilo. Nekateri skakalci so krili stroške celo iz svojega žepa. Nad smučarske skoke so se zato zgrnili črni oblaki. Tudi 40-metrska skakalnica je bila potrebna obnove, saj je zaletišče že dodobra načel zob časa in ni bilo več varno.89

Tako so leta 1991 domačini sami pristopili k obnovi. Predsednik KS Franc Drašler, Marjan Krmavner, Jože Demšar, Brane Mihevc in Tone Debevc so brezplačno zgradili novo leseno zaletišče 40-metrske skakalnice. Z obnovo so omogočili začasno preživetje skakalnega športa v borovniški kotlini. Mitja Brezavšček je organiziral delo in nabavo.90

V letu 1992 so postavili ob 18-metrski skakalnici sodniški stolp, kar so si šteli v večji dosežek v tem letu. Zadnja tekma na tej skakalnici je bila izvedena leta 1993. Na tej tekmi se je med seboj pomerilo 33 skakalcev iz skoraj vseh slovenskih klubov. Tekmo si je ogledalo okoli 200 gledalcev, nekateri govorijo tudi o višji številki. Zmagal je član Triglav Telinga, Anže Brankovič. Tekmovanje je bilo izvedeno v organizaciji SSK Prigo Borovnica.91

Po tekmi je Smučarska zveza zaradi prepirov, finančne stiske in pa seveda vandalizma, ki se je vršil na skakalnici, odšla v Čušperk pri Grosupljem. Kot nalašč so bile prihodnje zime revne in skoraj brez snega, tako da je leta 1995 sekcija smučarskih skokov v Borovnici dokončno zamrla. Zadnji borovniški skakalec Borut Brezavšček je skupaj z bratoma Pristavec odšel k SSK Ilirija.92

Leta 1996 je po dolgih letih znova zapadlo veliko snega. Tudi temperature in vreme je bilo idealno in popolnoma zimsko, kot se spodobi za ta letni čas. Pokazala se je idealna priložnost za ponovno izpeljavo smučarskih skokov v Borovnici. Tako so se dobili skakalni privrženci iz Borovnice in sosednjega Jezera. Dogovorili so se, da pripravijo 18- in 40-metrsko skakalnico in na obeh izpeljejo tekmi, kar so tudi storili.

86 Mihevc Brane. Kriza ali konec borovniškega skakanja? Naš časopis, leto XVII, številka 164, maj 1990, str. 10 87 Ni avtorja. Opremili bi se radi. Naš časopis, leto XVII, številka 166, oktober 1990, str. 12 88 S.S. Proglasili športnike Vrhnike. Naš časopis, leto XVIII, številka 173, maj 1990, str.1 89 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 90 Prav tam 91 Prav tam 92 Prav tam

47

15. februarja so pred številnimi gledalci izpeljali tekmi veteranov in mlajših skakalcev. Vse skupaj se je tekme udeležilo 66 tekmovalcev iz vseh koncev Slovenije. Prišli so tudi člani ansambla Gamsi, ki so se prav tako udeležili tekme, po končani tekmi pa tudi zaigrali. Kot predskakalec na 18-metrski skakalnici je nastopil znani slovenski reprezentant, takrat 6-letni Jurij Tepeš. Seveda je bil deležen velike pozornosti publike.93

Zmagovalec skokov na veliki skakalnici je bil hkrati tudi organizator Franci Rogelj (doma z Jezera, reprezentant v Planici je leta 1991 skočil 174 m), ki je s tem na drugo mesto izrinil olimpijsko legendo Mirana Tepeša (Dolomiti). V kategoriji od 14 do 18 let je zmagal Samo Lazar (SSK Ilirija Center), do 14 let pa je slavil Gašper Cvetko (Mengeš).94

Slika 30. Brane Mihevc leta 1996 na borovniški skakalnici (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016).

Na manjši skakalnici so se med seboj pomerili veterani nad 45 let, kjer je zmago slavil Sašo Kurent, pri mlajših veteranih pa domačin Jože Demšar. Pri najmlajših skakalcih, ki so tekmovali na 18-metrski skakalnici, pa je zmago slavil Arsen Blaško.95

Seveda pa s tem tekmovanja in dneva ni bilo konec. Organizator je po končani tekmi pripravil še posebno serijo, v kateri so preskakovali rekord skakalnice, ki je bil postavljen leta 1983. Rekord je takrat s 34 metri postavil Marjan Urbančič, ki je bil na tej tekmi tudi prisoten kot trener logaških skakalcev. Rekord 41 metrov je skočil mladi Miha Rihtar iz Ihana, kasneje tudi reprezentant, ki je v Planici poletel do 199 metrov.96

93 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 94 Prav tam 95 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 96 Prav tam

48

So se pa tekme v Mavčevi dolini udeležila še druga znana imena iz sveta smučarskih skokov, ki so danes znana tako v Sloveniji kot tudi drugje po svetu: Marjan Urbančič, olimpijca Samo Gostiša ter Matjaž Zupan, Jure Radelj in Peter Žonta, brata Primož in Uroš Peterka ter še drugi.

To je bil zadnji veliki dogodek smučarskih skokov v Borovnici. Po tej tekmi je nad skakalnice in dolino legla tišina. Podmladka ni bilo več. Nekoč negovane in vzdrževane skakalnice sta prerasla grmičevje in trava. Prav tako so dotrajano in nevarno leseno zaletišče velike skakalnice bivši skakalci sami podrli zaradi varnosti.

Danes, razen betonske mize male skakalnice, mimoidočega praktično nič ne spominja na to, da so bile tu nekoč skakalnice in da so v ta kraj hodili na tekme kasneje znana in cenjena imena v smučarskih skokih. 97

Slika 31. Kraj danes, kjer so nekoč stale borovniške skakalnice (Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa, 2016).

3.4.5 Alpsko smučanje

Po letu 1970 se je kot sekcija TVD Partizan zelo uveljavilo alpsko smučanje. Borovniški tekmovalci so se vedno uvrščali med najboljše. Borovnico in Notranjsko so zastopali tudi na republiških tekmovanjih.98

Leta 1974 se je na občinskem tekmovanju na Ulovki Marjana Brenčič med starejšimi pionirkami uvrstila na 5. mesto, njen mlajši brat Boris pa med cicibani na 3. mesto. Prav tako je bil med starejšimi pionirji uspešen Dušan Molek.99

Leta 1976 je vodstvo TVD Partizan organiziralo zimovanje na Uskovnici za osnovnošolce ter izlete v različna slovenska smučarska središča. V tistem obdobju se je v tej regiji že začelo tudi tekmovanje za notranjski pokal. Organizirali so ga klubi iz Vrhnike, Logatca, Postojne, Cerknice, Cerknega, Idrije in Ilirske Bistrice. Tekmovalci iz Borovnice so se uvrščali med najboljše. Med mladimi tekmovalci iz

97 http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34 98 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 99 Prav tam

49

Borovnice so bili: Maja Bajec, Deša in Klemen Stojanovič, Matjaž Bajec, Jože Molek, Aleš Mavec, Vesna Cerk, Boris Brenčič, Marko Svete, Damjan Svete, Tomaž in Matjaž Trček ter še nekateri drugi.

Slika 32. Notranjski pokal v alpskem smučanju Sviščaki 1977. Stojijo z leve: B. Brenčič, M. Bajec, Bezek, Gerdina, M. Bajec Kovačič. Ležijo z leve: Molek, M.

Brenčič, Svete (Hrani: Marjanca Brenčič Jenko).

V končni razvrstitvi so leta 1979 dobili pokale naslednji tekmovalci iz Borovnice:

Klemen Stojanovič 2. mesto med cicibani,

Matjaž Bajec 2. mesto med mlajšimi pionirji,

Boris Brenčič 2. mesto med starejšimi pionirji.

Dve leti kasneje, leta 1981 je borovniška ekipa zopet dosegla visoke uvrstitve v skupni razvrstitvi tekmovanja:

Boris Brenčič 1. mesto med mlajšimi mladinci,

Matjaž Bajec 3. mesto med starejšimi pionirji,

Klemen Stojanovič 2. mesto med cicibani.

Naslednje leto, 1982, je Matjaž Bajec zmagal v skupni razvrstitvi starejših pionirjev, Klemen Stojanovič pa je ponovno bil drugi.

V sezoni 1982/1983 so bile tekme Notranjskega pokala izpeljane na Kaliču, Ulovki, Logatcu, Mašunu in zaključek na Sviščakih. Borovniški tekmovalci so dosegli naslednje uvrstitve na stopničke v skupnem seštevku:

Klemen Stojanovič 2. mesto med mlajšimi pionirji,

Matjaž Bajec 1. mesto med mlajšimi mladinci,

Boris Brenčič 2. mesto med starejšimi mladinci.

Ti trije tekmovalci (Boris Brenčič, Matjaž Bajec in Klemen Stojanovič) so Borovnico in kot najboljši iz regije, Notranjsko zastopali tudi na republiških tekmovanjih. Tako je

50

leta 1979 na Krvavcu Boris Brenčič v veleslalomu osvojil 5. mesto med starejšimi pionirji.100

Smučarsko sekcijo je takrat vodila skupina zanesenjakov, ki so alpsko smučaje želeli približati tudi domačinom. Med njimi so bili Niko Stražišar, Franc Brenčič, Božo Stojanovič, Marjan Jemec in še nekaj drugih. Kupili in postavili so vlečnico v Zabočevem. Na zemljišču so opravili več kot dva tisoč delovnih ur, da so spravili žičnico in smučišče v obratovanje.

Tako je TVD Partizan Borovnica v sodelovanju s prizadevnimi krajani Zabočevega in okolice 13. februarja 1983 organiziral veleslalomsko tekmo. Na tekmovanje se je prijavilo 137 tekmovalcev v 12 kategorijah. Proga je bila dolga 230 m in je imela 17 vratc. Samo prireditev in tekmovanje v veleslalomu si je ogledalo okoli 250 gledalcev, ki so bodrili in navijali za tekmovalce. Organizirali so tudi tekmo v veleslalomu za mlajše. Sama proga za njih je bila krajša in položnejša. Po končani tekmi so se krajani dogovorili, da bo prireditev postala tradicionalna.101

Slika 33. Veleslalom Zabočevo, 1983 (Modrijan, 1983).

100 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 101 Modrijan Franjo. Veleslalom Zabočevo- 83. Naš časopis, leto XI, številka 96, februar 1983, str. 6

51

Slika 34. Prizorišče veleslalomske tekme Zabočevo; 1981 (Hrani: Peter Bezek).

Tekmovanje je tako postalo tradicionalno do leta 1986. Takrat najdemo zadnji zapis v Našem časopisu o izpeljanem tekmovanju. Ker so bile zime muhaste in je primanjkovalo snega, projekta žal niso mogli izpeljati do konca. Tako so zelene zime, draga oprema in vedno večji stroški povzročili, da je ta zimska športna panoga v Borovnici začela počasi, a vztrajno zamirati.

Smučarska sekcija je nekaj let sicer delovala samostojno. Uspehi borovniških mladih tekmovalcev so bili vedno večji, zato so zaradi boljših finančnih in vadbenih pogojev kasneje sekcijo pridružili smučarskemu klubu Vrhnika. Klub je takrat vodil gospod Janez Barbo, danes uspešen podjetnik na Vrhniki. Trener v klubu pa je bil Lojze Prek.

3.4.6 Planinsko društvo

Planinsko društvo je bilo v Borovnici ustanovljeno leta 1975, natančneje 28. januarja, z jamarsko in alpinistično sekcijo. Imenovalo se je Planinsko društvo Borovnica – PD Borovnica. Društvo je nosilec stoletne planinske tradicije v borovniški kotlini. Svojo prvo formalno obliko je dobilo 4. marca 1928 kot Notranjska podružnica Slovenskega planinskega društva. Podružnico, ki je poleg Borovnice pokrivala še Preserje, Logatec, Rakek, Cerknico, Sv. Vid, Rakitno, Begunje, so leta 1934 ukinili zaradi premajhnega števila članov. V vrhuncu je leta 1929 podružnica štela 96 članov.102

Borovničani so zelo veliko pozornosti posvečali biseru Borovnice – soteski Pekel. Že daljnega 1904 je v maju »Odbor za pripravo poti v Pekel« začrtal poti. 29. junija so priredili slavnostno odprtje poti, katerega se je udeležila vsa elita takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD) ter številni Borovničani in ljudje iz okolice. V tistem času so pod vodstvom postajenačelnika Froleta Strmiškega naredili in uredili

102 https://sl.wikipedia.org/wiki/Planinsko_dru%C5%A1tvo_Borovnica

52

pot do današnjega tretjega slapa in preko Pristave do petega slapa. Pod vodstvom domačina Martina Košute je odsek leta 1925 zgradil dodatne poti, mostove in postavil kažipote za širši krog ljudi in tako naredil dostopen še preostali del soteske Pekel. Istega leta so priredili tudi slavnostno odprtje poti. Slavnostna otvoritev je bila 21. junija. Poti so nato urejali zagnani domačini. Med drugo svetovno vojno in po njej vzdrževanje in obnova poti ni bila prioriteta med domačini. Šele nekaj let po drugi svetovni vojni so začeli z obnovo poti. Leta 1952 so na pobudo odbornika Antona Petriča TVD Partizan Borovnica popravili uničene poti, lestve in brvi in jih 11. maja slavnostno odprli. Leta 1964 so lesene stopnice ob slapovih zamenjali s kovinsko konstrukcijo. Leta 1998 je Planinsko društvo posodobilo poti in jih opremilo s sodobnimi varovali. V naslednjih letih so zamenjali in obnovili tudi dotrajane lesene brvi in podeste na stopnicah, namestili pa so tudi nove smerne table. Glavna dela so dokončali leta 2008, ko je dr. Bogomir Celarc z ekipo naredil zadnji jekleni most pod petim slapom.103

Glavni namen in naloge društva so predvsem vodništvo, podajanje planinskih in alpinističnih veščin mlajšim članom ter vzdrževanje planinske, rekreativne in turistične infrastrukture v občini.

Danes v okviru planinskega društva delujejo naslednji odseki:

vodniško-izletniški odsek,

markacijski odsek,

alpinistični odsek,

odsek za vzdrževanje planinske, rekreativne in turistične infrastrukture.

Vodniško-izletniški odsek skrbi za pohode in izlete. V letu 2010 je prvič organiziral pohod »Po poti dr. Josipa Cirila Oblaka«, ki je postal tradicionalen in poteka po trasi Borovnica–soteska Pekel–Padež–Pokojišče–Borovnica. Pohod se tradicionalno organizira vsako leto v mesecu juniju. Poleg tega društvo vsako leto organizira tudi več izletov, ki so lažje in težje zahtevnosti.104

Planinsko društvo Borovnica ima med svojimi člani tudi ljudi, ki so osvojili najvišji vrh Južne Amerike (Aconcagua), podali pa so se tudi v Nepal in Peru.105

V domu TVD Partizan so postavili tudi umetno steno, kjer skrbijo za svoj podmladek.106

3.4.7 Jamarstvo

Kot začetek jamarske dejavnosti v Borovnici se šteje datum 23. junij 1968, ko je bila raziskana, izmerjena in geodetsko izrisana Golobja jama nad Brezovico pri Borovnici. Organizirano jamarstvo se je v Borovnici začelo v sedemdesetih letih 20. stoletja. Leta 1972 se je članom Jamarskega kluba Železničar iz Ljubljane med raziskovanjem novoodkrite Golobje jame nad Brezovico pridružilo tudi nekaj domačinov. Kot borovniška sekcija ljubljanskega kluba so nato delovali do leta 1975.

103 https://sl.wikipedia.org/wiki/Planinsko_dru%C5%A1tvo_Borovnica 104http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/planinsko-drustvo-s-tremi-novimi- odseki.html 105 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 106 Prav tam

53

Ko je bilo v Borovnici ustanovljeno Planinsko društvo Borovnica, so 4. junija 1975 ustanovili jamarsko sekcijo. Vzporedno je bila takrat ustanovljena tudi alpinistična sekcija. Jamarska sekcija je zelo hitro pridobivala na številu članov, zato so se leta 1982 odločili, da ustanovijo svoj klub. 12. oktobra 1982 so tako ustanovili Jamarski klub Borovnica s potapljaško sekcijo. Sprva je društvo raziskovalo samo v bližnji okolici Borovnice, na Planini, Krimčku in planoti Menišija, vendar je okolica Borovnice kmalu postala premajhna. Raziskovanje so postopoma razširili na celotno kraško področje v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Raziskovali so jame Dinarskega krasa, brezna na Krku itd. Leta 1999 so se trije člani Jamarskega kluba Borovnica pridružili slovenski jamarski ekspediciji, ki je raziskovala jame v Ukrajini. Raziskovali so celo drugo najdaljšo jamo na svetu (Optimičeskaja, ki meri 207 km in ima preko 280 km rovov). Sodelujejo pa borovniški jamarji tudi s klubi iz tujine. Ponovili so 1. in 3. najglobljo vertikalo na svetu – Brezno pod Velbom na Kaninu in Vrtoglavica.107

Raziskali so številne jame in brezna. Samo na planoti Menišija preko 186. Odkrili so mnogo novih rovov in povezav v že prej znanih jamah sežanskega in notranjskega Krasa. Med svoje večje uspehe borovniški jamarji štejejo 600 m novoodkritih rovov v jami Logarček na Planinskem polju, okoli 300 m novih rovov v jamskem sistemu Predjame, 131 m globoko Snežno jamo na Snežniku, poglobitev Ljubljanske jame v Kamniških Alpah z 240 m na preko 300 m globine in sodelovanje pri raziskavah v Katjini jami v Rakovem Škocjanu. Med velike uspehe si štejejo tudi odkritje Golobje jame nad Brezovico pri Borovnici – jama slovi po izredno lepih kapnikih in jezercu ter raziskovanje izredno lepe Jocove jame na Pokojišču.

Zadnja leta se občasno odpravijo tudi v Črno goro, kjer raziskujejo še veliko neraziskanih jam.108

Slika 35. Počitek v novoodkritih rovih v jami Logarček (Hrani: Tone Palčič).

Do leta 1987 so borovniški jamarji v svoji lasti imeli tudi jugoslovanski globinski rekord, ki ga je leta 1979 s 768 metri dosegel Peter Japelj s kolegoma v Breznu pri gamsovi jamici na Pršivcu.109

107 http://www.borovnica.si/?m=pages&id=159 108 Prav tam

54

Da so borovniški jamarji res uspešni in aktivni na svojem področju, priča tudi to, da so se leta 2001 v klubu odločili, da v jami Čehi 2, ki je najgloblje brezno v Sloveniji in 7. najgloblja jama na svetu, organizirajo nove raziskave. Želeli so se približati rekordni znamki. Eden od razlogov, zakaj raziskovanje ravno te jame, je bil tudi ta, da do takrat v tej jami in tudi na tej globini ni bil še noben slovenski jamar. Zaradi same zahtevnosti in obsega ekspedicije je organizacijo projekta prevzela Jamarska zveza Slovenije.

Vodja odprave je bil prav Borovničan Tone Palčič. Jama je do takrat bila raziskana do globine 1380 m, v dolžino pa 4 km. Jamo je odpravi uspelo raziskati do globine 1503 m, kjer jih je ustavilo »Jezero dobrih obetov«. V raziskavah, ki so sledile, so jamo uspeli raziskati do globine 1503 m in dolžine 5291 m. Pri odpravi, ki je bila mešana, saj so sodelovali tudi jamarji drugih klubov iz Slovenije, so sodelovali naslednji člani Jamarskega kluba Borovnica: vodja odprave Tone Palčič, njegov sin Tine Palčič, Rok Škulj, Jože Pristavec, Ana Makovec, Matej Dular, Bogomir Celarc.110

Aktivni so tudi člani potapljaške sekcije. Jamarski potapljači so raziskovali sifon Divjega jezera pri Idriji, sifon v gorski jami Govic nad Bohinjem, sifone v sistemu Postojnske – Pivka jame, sifone v Zelških jamah, več zalitih jam na obrobju Cerkniškega jezera in še mnogo drugih.111

Slika 36. Potapljaške raziskave v Planinski jami (Hrani: Tone Palčič).

Jamarski klub Borovnica je leta 2013 praznoval štirideset let obstoja. Ob tem jubileju je Jamarska zveza Slovenije klubu podelila srebrno priznanje JZS. Prav tako pa so tudi 3 člani kluba dobili priznanja. Jože Pristavec in Peter Japelj sta dobila zlati znak, Ana Makovec pa bronasti znak JZS. Predsednik kluba je že več let Anton Palčič.112

109 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 110 http://www.dzrj-lukacec.si/index.php/sl/novice/prispevki/19-10-let-odkritja-nadaljevanja-cehi-2 111 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 112 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/40-let-jamarstva-v-borovnici.html

55

3.4.8 Atletika

Po vojni oziroma v petdesetih letih se je v Borovnici v okviru šole začela razvijati tudi atletika. Pod vodstvom takratnega učitelja telovadbe Vida Kogovška so gojili različne discipline od teka, metanja kopija, skoka v višino in ostale discipline. Na različnih tekmovanjih so dosegali lepe uspehe brez posebnih treningov.113

V 60. letih sta takratna učitelja telovadbe na osnovni šoli, Pavle Bajec in Angela Tortič bolj sistematično začela s treniranjem atletike. Učencem sta omogočila, da so lahko tekmovali na občinskih in področnih tekmovanjih.114

Angela Tortič je tudi sama bila uspešna in perspektivna športnica. Preden se je posvetila samo igranju košarke, je trenirala tudi atletiko. Leta 1968 je na republiškem tekmovanju v Novi Gorici v skoku v višino skočila 176 cm. S tem je dosegla svoj osebni in republiški rekord.115

Po letu 1988 sta atletsko sekcijo prevzela Klemen Stojanovič in Marjana Brenčič- Jenko. Z njunim prevzemom sekcije so se zopet pojavili odmevnejši rezultati. Mladi atleti so v različnih disciplinah posegali po najvišjih rezultatih na občinskih, regionalnih in državnih prvenstvih. Največji uspeh so atleti, katerih generacija smo bili tudi sami, dosegli oktobra 1994 na stadionu ŽAK v Ljubljani. Osvojili so naslov ekipnih državnih prvakov. 116

Slika 37. Ekipni državni prvaki v atletiki, oktober 1994 (Hrani: Marjana Brenčič Jenko).

V naslednjih letih, ki so bila za borovniško atletiko zlata leta, so atleti osvojili še več odmevnejših rezultatov na državni in regionalni ravni tako posamično kot tudi ekipno.

113 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 9–10 114 Prav tam 115 Molek Božena. V spomin Angeli Tortič. Naš časopis, leto XXXIX, številka 390, januar 2012, str. 20 116 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 9–10

56

Aprila 1995 so na državnem tekmovanju v štafetnih tekih v Tržiču osvojili prvo mesto.

Junija 1995 je ekipa fantov na velikem atletskem pokalu Slovenije v Velenju zbrala najmanjše število negativnih točk in osvojila prvo mesto.

Junija 1997 v Ljubljani na stadionu ŽAK je v tekmovanju za mali in veliki atletski pokal Slovenije Borovničan Grega Mali v skoku v višino osvojil prvo mesto s preskočenimi 176 cm, kar je pomenilo tudi nov državni rekord za mlajše dečke.

Oktobra 200 je na krosu Dela v Velenju Barbara Jenko osvojila tretje mesto v kategoriji mlajših deklic.

Aprila 2001 so v Tržiču na državnem prvenstvu v štafetnih tekih Matej Jenko, David Horvatin in Urban Pavlovčič osvojili prvo mesto.

Maja 2001 v Litiji so isti trije tekmovalci na državnem prvenstvu v krosu osvojili drugo mesto med starejšimi dečki.

Junija 2001 je Urban Pavlovčič na zaključku atletskih tekmovanj osvojil drugo mesto v teku na 300 metrov.117

3.4.9 Karate

V osemdesetih letih 20. stoletja se je v Borovnici začel razvijati tudi borbeni šport karate. V okviru delovanja TVD Partizan je v letih od 1982 do 1985 delovala karate sekcija pod okriljem Karate kluba Forum Ljubljana. Mentor je bil Vlado Paradižnik. Sekcijo sta vodila Alojz Petrovčič in Darko Doljšak. Sekcija je štela okoli 30 članov. Vključevala je osnovnošolsko mladino in ostale začetnike. Vadbo članov je vodil Lojze Petrovčič, začetnike pa Darko Doljšak. Vadba je v začetku potekala dvakrat tedensko, udeleževali pa so se tudi prijateljskih turnirjev po Sloveniji.118

V počastitev praznika republike so leta 1982 organizirali prvi samostojni turnir, ki je bil izveden v novi telovadnici. Udeležilo se ga je 80 tekmovalcev iz takrat 12 karate klubov iz Slovenije. Lojze Petrovčič je na turnirju osvojil drugo mesto v višji kategoriji.119

Karate klub Borovnica deluje še danes. Deluje pod okriljem TVD Partizan Borovnica. Prostor za vadbo imajo v telovadnici osnovne šole. V svoje vrste vabijo vse ciljne skupine, od osnovnošolcev do odraslih.

3.4.10 Namizni tenis

Sam začetek tega športa v Borovnici sega že v obdobje začetka petdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku so veliko improvizirali s samo opremo in igro, saj niso imeli pravih miz in opreme za igranje te igre. Resnejša vadba tega športa se je začela v domu TVD Partizan po letu 1955. So se pa borovniški igralci prvega večjega

117 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 9–10 118 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 12 119 Modrijan Franjo. Karate v Borovnici. Naš časopis, leto XI, številka 95, januar 1983, str. 6

57

tekmovanja udeležili že leta 1957 na Ravnah. Za borovniško ekipo so nastopili Lado Rot, Ivan Centa in Peter Kovšča.120

Slika 38. Člana NT sekcije Peter Kovšca in Ivan Centa (Hrani: Peter Kovšca).

Leta 1960 sta se Kovšca in Centa udeležila trenerskega tečaja na Bledu. Pod okriljem TVD Partizana so ustanovili sekcijo, v kateri so bili aktivni naslednji člani: Frenk Petelin, Jože in Rado Selan, Franjo Modrijan, Irena Šmon, Zofija Korošec, Jože Prvinšek, Ciril Ocepek, Mija Borič, Dušan Vuleta, Franc Švigelj, Ivan Centa, Lučka Cerk, Jožko Petrovčič, Janez Petelin, Janez Asanovič, Marko Srnelj, Nada Grimšič, Peter Kovšca in Darko Postružnik.121


58

Slika 39. Člani NT sekcije pred Partizanom (Hrani: Peter Kovšca).

Ekipe in posamezniki so nastopali na raznih tekmovanjih v Republiki Sloveniji. Nekatere uvrstitve:

notranjsko pionirsko prvenstvo: Logatec, 24. december 1961: Petrovčič 2. mesto, Modrijan 3.;

republiško pionirsko prvenstvo: Jesenice, 10. in 11. november 1962 (60 udeležencev): Petrovčič 7. mesto, Modrijan 15.;

okrajno pionirsko prvenstvo: Borovnica, 25. november 1962: pionirji: Petrovčič 4. mesto, Modrijan 6., Petelin 17., Selan 18.; pionirke: Grimšič 7. mesto, Šmon 8.;

republiško mladinsko prvenstvo: Ljubljana, 8 in 9. december 1962: Petrovčič 5.–8. mesto, Modrijan 16.–18.

Po odhodu Petra Kovšce leta 1963 v vojsko je namizni tenis nazadoval. Prav tako se borovniški igralci niso več udeleževali različnih tekmovanj. V začetku 70. let so poskusili z oživitvijo namiznega tenisa v Borovnici z vadbo mlajših igralcev. Leta 1975 je bilo organizirano borovniško prvenstvo za člane. Prvenstvo so izvedli 6. maja. Prvenstva se je udeležilo 14 tekmovalcev. Zmagal je Franjo Modrijan, drugo mesto je osvojil G. Petrič, tretji pa je bil Prvinšek.122

V letu 1995 je bila v okviru matičnega društva ustanovljena sekcija, ki je trenirala v gasilskem domu na Bregu. Vsakoletni občinski prvak je bil v obdobju od leta 1995 do 2001 domačin Jože Petrovčič. 123


59

Slika 40. Jože Petrovčič (Hrani: Franjo Modrijan).

Namizni tenis se v Borovnici igra samo še rekreativno v domu TVD Partizan.

3.4.11 Odbojka

Intenzivno so v Borovnici ta šport začeli igrati z izgradnjo novega igrišča, ki je bilo tudi razsvetljeno. Leta 1980 je vodenje odbojke prevzel Marko Zalar. Ker je iz te športne zvrsti tudi diplomiral in bil strokovno podkovan, je s seboj prinesel tudi novejše metode igre in treninga. Sami treningi so potekali dvakrat tedensko, ob sobotah pa so bile tekme. Prvi igralci odbojke so bili: Tomaž Jerele, Peter Bezek, Marjan Jerele, Viktor Drašler, Tone Debevec, Tone Žerjav, Marko Zalar, Tomo Petelin in Peter Mencin.124


60

Slika 41. Ekipi OK Partizan Tabor in OK Borovnica;1982 (Hrani: Peter Bezek).

Igrali so na različnih turnirjih po Sloveniji. Glavni sponzor kluba je bil Donit Medvode oziroma Fenolit Borovnica, ki je takrat preskrbel tudi trenirke in drese. Klub je tekmoval tudi na peteroboju petih največjih slovenskih podjetji (Donit Medvode, Sava Kranj, Feralit Žalec, Železarna Jesenice in Steklarna Hrastnik) in na jugoslovanski prireditvi Azbestijada. Vsako leto so se udeležili tudi mednarodnega turnirja v Nemčiji – v Leutkirchu. Leta 1986 jim je uspelo turnir tudi osvojiti in tako so domov prinesli tudi prehodni pokal.125

Slika 42. Turnir ljubljanske lige v Borovnici OK Borovnica : OK Sava Črnuče (Hrani: Peter Bezek).


61

Leta 1991 je klub organiziral notranjsko ligo, v kateri so sodelovali odbojkarji iz Vrhnike, Logatca, Horjula, Preserja in Brezovice.

Leta 1996 se je generacija zamenjala. Starejši odbojkarji so se umaknili iz aktivnega igranja in tekmovanja, vajeti pa so prevzeli mlajši igralci, ki so bili aktivni do leta 1999.

To je bil konec aktivnega igranja in tekmovanja borovniške ekipe in odbojke. Od takrat naprej in do danes se igra odbojka v Borovnici samo še rekreativno pod okriljem TVD Partizan Borovnica, ki tudi odstopa svoje prostore v uporabo rekreativni odbojki.126

3.4.12 Šah

Začetki šaha v borovniški kotlini segajo v začetke 70. let 19. stoletja, ko se omenja ime, povezano s šahom. To je bil domačin Gašper Kos, ki je nastopal v problemskem, dopisnem in rednem šahu. Leta 1870 je osvojil drugo mesto v takratni Avstro-Ogrski. Nato je šah v Borovnici zamrl, saj ni opaziti zapisov o dogajanju na tem področju.127

Šele leta 1937 je šah v Borovnici ponovno zaživel. Tega leta je bilo ustanovljeno Prosvetno društvo Vzajemnost in v sklopu tega društva so delovali tudi šahisti. Vodili so jih Karel Gradišnik, Franc Mrlak in Anton Debevec. V obdobju po 2. svetovni vojni, natančneje leta 1951, je bila ustanovljena šahovska sekcija pri takratnem društvu Svoboda. Sekcija je štela 35 članov. Že prej omenjenim šahovskim navdušencem se je pridružil tudi Anton Štrubelj. Nato je leta 1954 šahovsko sekcijo prevzel in vodil Aleksander Jerič. Vodja sekcije je nato do leta 1958 bil Aleksander Jerič, ki je bil tudi priznani mednarodni sodnik.128

Aleksander Jerič se je v Borovnico priselil leta 1953, kjer si je ustvaril družino in dom ter v Borovnici preživel 45 let. Po tem se je preselil v Bezuljak, kjer uživa mirno in zasluženo upokojensko življenje. V Borovnici in na Vrhniki je bil zelo aktiven tako na športnem kot tudi političnem področju. S svojim delom je dosegel veliko spoštovanje med ljudmi. Leta 1958 je bil tudi med glavnimi ustanovitelji Šahovskega kluba Borovnica. Temu športu je namenil velik del svojega prostega časa. Postal je zvezni šahovski sodnik, po osamosvojitvi Slovenije pa tudi priznani slovenski sodnik. Sodil je več državnih prvenstev, leta 1972 pa je sodil tudi na šahovski olimpijadi v Skopju. Njegov sin Simon je nadaljeval očetovo uspešno pot v šahu in bil prav tako uspešen igralec.129

Leta 1958 so Oskar Brodnik, Jože Hribar, Tedi Gantar, Aleksander Jerič, Andrej Smrekar, Marjan Krmavnar, Anton Štrubelj, Franc Gabrovec, Janez Remškar ter Janez Makovec ustanovili Šahovski klub Borovnica. Udeleževali so se tekmovanj na občinskem in republiškem nivoju, organizirali pa so tudi tekmovanje ob občinskem prazniku. Redno so prirejali tudi vikend turnirje v Peklu (soteska Pekel, znana po

126 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 13 127 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 11 128 Prav tam 129 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sosed-sosedu/aleksander-jeric-praznoval-80-let.html

62

neokrnjeni naravi in slapovih in je turistična točka v borovniški kotlini). Kot klub so se udeleževali tudi zveznega šahovskega tekmovanja v Puli, udeležili pa so se tudi mnogih tekmovanj zunaj kluba.

Leta 1959 je na osnovni šoli začel ob dogovoru s takratno ravnateljico Heleno Košuta delovati šahovski krožek. V navezi s Šahovsko zvezo Slovenije in osnovno šolo so organizirali tudi republiško šahovsko prvenstvo za posameznike. Učenci osnovne šole so se redno udeleževali občinskih in notranjskih tekmovanj tako posamično kot tudi ekipno.130

Slika 43. Marjan Kržič Slovensko prvenstvo 1972 (Hrani: Aleksander Jerič).

V obdobju od 1958 do 1990 so posamični člani dosegli veliko uspehov in tudi naslednje kategorije: mednarodni mojster (1), mojstrski kandidat (2), 1. kategorija (9), 2. kategorija (32), 3. kategorija (58). Največji uspeh pa je borovniški klub dosegel s Simonom Jeričem v Žalcu leta 1977, ko je omenjeni tekmovalec postal republiški prvak med osnovnošolci in se s to uvrstitvijo uvrstil na državno prvenstvo takratne Jugoslavije ter na prvenstvu osvojil 1. kategorijo. Simon Jerič je kasneje uspel priti do naslova mednarodnega šahovskega mojstra. Bil je tudi redni udeleženec državnih članskih prvenstev, na katerih je bil tudi zelo uspešen.131


63

Slika 44. Mednarodni mojster Simon Jerič (Hrani: Aleksander Jerič).

Klub je 11. marca 1990 priredil ekipni hitropotezni turnir v počastitev krajevnega praznika. Turnir so odigrali v prostorih krajevne skupnosti Borovnica.132

Nato se je v devetdesetih letih 20. stoletja pojavila nova mlada nadarjena generacija šahistov. Večina med njimi je pod vodstvom FIDE mojstra Antona Praznika na Vrhniki dokončala srednjo šahovsko šolo. Saša Kržič je leta 1994 na državnem prvenstvu zasedla drugo mesto. Istega leta pa je nastopila tudi na evropskem prvenstvu v Franciji. Leto kasneje je ekipa osnovnošolcev iz OŠ Borovnica na državnem prvenstvu osvojila odlično drugo mesto.133

Slika 45. Saša Kržič (Hrani: Aleksander Jerič).

132 Paić Nedeljko. Razpis in pravilnik za ekipni hitropotezni turnir v šahu. Naš časopis, leto XVII, številka 162, februar 1990, str. 8 133 Stražišar Simona in Anastasov Dragica. 90 let organiziranega športa v Borovnici. Borovnica, 2011, str. 11

64

Borovniški šahovski klub je tudi uspešno organiziral kar nekaj turnirjev:

vikend turnirji v Peklu,

tridnevno posamično republiško prvenstvo za osnovnošolce leta 1972,

mali kongres dopisnih šahistov iz celotne bivše Jugoslavije leta 1963 v gradu Bistra,

organizacija tradicionalnih novoletnih turnirjev.

3.4.13 Dvoranski hokej – floorball

Dvoranski hokej je šport, ki je razmeroma mlad, saj je bila mednarodna zveza ustanovljena leta 1986. V Borovnici se igra od leta 1995.

V Borovnici je mlada generacija odbojkarjev, ki so prevzeli vajeti od starejše generacije, začela rekreativno igrati tudi dvoranski hokej. Tako so štiri leta trenirali in igrali obe disciplini, vendar časovno in prostorsko to ni bilo več mogoče. Odločili so se, da začnejo z bolj resnimi treningi dvoranskega hokeja in opustijo treniranje odbojke. Tako so leta 2000 vstopili v Floorball zvezo Slovenije. Leta 2001 so začeli igrati v državni ligi. Prav tako pa se je istega leta ustanovila rekreativna Borovniška liga, v kateri je sodelovalo preko 70 igralcev.134

Slika 46. Ekipa dvoranskega hokeja (Hrani: Tone Žerjav).

V sezoni 2009/2010 so člani osvojili prvi naslov državnih prvakov v velikem floorballu.135

V sezoni 2011/2012 je z mesta predsednika FBC Borovnica odstopil Aleš Kržič, njegovo mesto pa je prevzela Barbara Gabrovšek.136

Je pa leta 2013 na SP v floorballu U19 igralo tudi 5 Borovničanov, ki so imeli pomembne vloge v reprezentanci. To so bili Žan Petrič, Robert Košir, Andraž Podržaj, Jan Stražišar in Davor Stražišar.137

134 http://www.fbc-borovnica.net/v1/zgodovina-dvoranskega-hokeja/ 135 Prav tam 136 http://www.fbc-borovnica.net/v1/zgodovina-dvoranskega-hokeja/ 137 http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/slovenska-floorball-reprezentanca-u19-na-sp-z-borovnicani.html

65

Sekcija deluje v okviru TVD Partizan Borovnica. Na tekmovanjih pa dosegajo lepe rezultate.

66

4 SKLEP

Z diplomskim delom smo poskušali strniti in na enem mestu zbrati razpoložljive podatke in zapise o dogajanju na področju športa v Borovnici po 2. svetovni vojni. Ker je podlaga za razvoj športa po drugi svetovni vojni prav sokolstvo, smo za osnovo razvoju športa opisali tudi dogajanje pred vojno. Razvoj samega športa po vojni smo razčlenili po panogah, ki so se razvijale v Borovnici. Pri tem smo zbrali razpoložljive zapise in spomine ljudi. Upamo, da bo naše delo spodbudilo še kakšnega Borovničana, ki ga to področje zanima in bo omenjeno delo v bodoče še dopolnil in poskusil izbrskati še kakšne pomembne podatke in s tem še bolj podrobno in na široko opisati in orisati razvoj športa v naši občini. V našem majhnem kraju je živelo kar nekaj ljudi, ki so bili uspešni na področju športa, ne samo regionalno, ampak tudi na državni ravni. In si zaslužijo, da to ne gre v pozabo.

Društvo Partizan ter prav tako šolski športni okoliš sta zelo veliko prispevala k obnovi in razvoju športnega in telovadnega življenja v Borovnici. S sodelovanjem domačinov so obnovili dom, ki je bil med vojno poškodovan, začeli so s telovadbo in postopoma ustanavljali še druge sekcije, ki so delovale pod njegovim okriljem in kasneje dosegale lepe rezultate. Zgradili so šolsko telovadnico, dva šolska igrišča in uredili ostalo športno infrastrukturo.

Videti je, da so v razvoj borovniškega športa in samega šolskega športa zelo veliko prispevale tudi okoliške tovarne in kasneje tudi posamezni podjetniki. Med njimi naj omenimo Fenolit, Liko, Elles in ostale. Iz virov je razvidno, da se je včasih vlagalo v razvoj športa v naši občini, kar za danes zelo težko rečemo. Pozna se seveda tudi to, da so ljudje včasih znali stopiti skupaj in so s skupnimi močmi in trudom uspeli doseči marsikaj. Zgradili so novo telovadnico, igrišče, obnovili dom Partizana in še kaj. Seveda so jim na pomoč priskočila tudi podjetja s svojimi donacijami in sponzorstvi. Seveda pa je tudi sam takratni sistem podpiral razvoj na tem področju, kar danes težko rečemo. Ljudje so se družili na športnih dogodkih, navijali in bodrili svoje tekmovalce. Športni dogodki so bili v tistem času kraj, kjer so se ljudje zbrali in ob navijanju tudi družili. Kraj je živel za šport in športni način življenja. Veliko je prispeval tudi šolski športni okoliš. Pavle Bajec je bil (lahko rečemo) oče borovniške košarke, saj je bil prav on prvi, ki je začel z načrtnim in sistematičnim poučevanjem košarke v osnovni šoli. Prav tako je prevzel treniranje članov in bil tudi sam član ekipe. Ta košarkarska evforija je v Borovnici trajala vrsto let in tudi sama kvaliteta igranja je prišla do nivoja, kjer jim je zmanjkalo čisto malo in uvrstili bi se v 1. slovensko člansko ligo. Podobno je bilo tudi s kar še nekaj športi v Borovnici.

Danes pa se odgovornost prenaša z enega na drugega in vsak tišči v svojo smer, kar pa se tudi odraža v trenutnem stanju športa v Borovnici. So posamezna društva, ki se trudijo in kažeta se napredek in razvoj, vendar je to še daleč od tega, kar je bilo včasih. Po letu 1995 se je Borovnica odcepila od takrat skupne občine Vrhnika in postala svoja občina, kar se odraža tudi v financah in razvoju ter seveda samemu vložku v razvoj športa in infrastrukture. Občina je majhna, industrije ni. Vse to vpliva tudi na sam razvoj.

Želimo si, da bi se časi v naši občini spremenili. Da bi ponovno prišlo do sodelovanja med ljudmi in stroko in bi s skupnimi močmi ponovno dvignili športno življenje na višji nivo. Da bi športni dogodki ponovno postali kraj, kjer bi se ljudje družili in skupaj

67

navijali za svojo ekipo. Kažejo se izjeme, vendar je bi bilo treba še veliko postoriti na tem področju in promociji.

68

5 VIRI

10 let odkritja nadaljevanja Čehi 2. (9. 2. 2012). DZRJ Luka Čeč. Pridobljeno 10. 4. 2016, iz http://www.dzrj-lukacec.si/index.php/sl/novice/prispevki/19-10-let-odkritja-nadaljevanja-cehi-2

2th Air Force. (2016). War wings art. Pridobljeno 2. 4. 2016, iz http://www.warwingsart.com/12thAirForce/Besio09.jpg

Borovniški skakalci nadaljujejo z uspehi. (1989). Naš časopis, lXVI(161), 10. Debevec, D. (18. 1. 2013). Planinsko društvo s tremi novimi odseki. MojaObčina.si.

Pridobljeno 15. 4. 2016, iz http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/planinsko-drustvo-s-tremi-novimi-odseki.html

Debevec, D. (30. 5. 2013). 40 let jamarstva v Borovnici. MojaObčina.si. Pridobljeno 15. 4. 2016, iz http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/40-let-jamarstva-v-borovnici.html

Dolina skakalnic – zgodovina borovniškega skakalnega športa. (2016). Archive. Pridobljeno 15. 3. 2016, iz http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http://www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34

Drašler, A. (1989). Plastika na skakalnici v Borovnici - Prvi preskus uspešen. Naš časopis, lXVI(160), 8.

Društvena naznanila. (1912). Slovenski narod, 45(132), 5. Dvanajst ur košarke. (1990). Naš časopis, XVII(166), 12. Jamarski klub Borovnica. (2016). Občina Borovnica. Pridobljeno 15. 4. 2016, iz

http://www.borovnica.si/?m=pages&id=159 M. F. Šuštar in Kovačič prenehala z aktivnim nastopanjem. (1990). Naš časopis,

XVII(163), 12. Mihevc, B. (1986). Skakalci ne mirujejo. Naš časopis, XIV(134), 6. Mihevc, B. (1990). Kriza ali konec borovniškega skakanja? Naš časopis, XVII(164),

10. Modrijan, F. (1981). 15 let košarke v Borovnici. Naš časopis, IX(82), 6. Modrijan, F. (1983). Karate v Borovnici. Naš časopis, XI(95), 6. Modrijan, F. (1983). Veleslalom »Zabočevo – 83«. Naš časopis, XI(96), 6. Molek, B. (2012). V spomin Angeli Tortič. Naš časopis, XXXIX(390), 20. Opremili bi se radi. (1990). Naš časopis, XVII(166), 12. Paić, N. (1990). Razpis in pravilnik za ekipni hitropotezni turnir v šahu. Naš časopis,

XVII(162), 8. Pavlin, T. (2010). Glasnik novega, zdravega načina življenja. V T. Pavlin (ur.),

Zbornik Fakultete za šport Univerze v Ljubljani: 1960–2010 (str. 11–64). Ljubljana: Fakulteta za Šport.

Pavlin, T. (2014). Jugoslovanski Sokol. V T. Pavlin (ur.), Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja (str. 101–133). Ljubljana: Fakulteta za šport.

Planinsko društvo Borovnica. (2015). Wikipedija. Pridobljeno 15. 4. 2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Planinsko_dru%C5%A1tvo_Borovnica

Podpečnik, J. (2014). Ljubljanski sokol in slovensko sokolsko gibanje do prve svetovne vojne. V T. Pavlin (ur.), Naša pot: 150 let ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja (str. 8–24). Ljubljana: Fakulteta za šport.

http://www.dzrj-lukacec.si/index.php/sl/novice/prispevki/19-10-let-odkritja-nadaljevanja-cehi-2

http://www.dzrj-lukacec.si/index.php/sl/novice/prispevki/19-10-let-odkritja-nadaljevanja-cehi-2

http://www.warwingsart.com/12thAirForce/Besio09.jpg

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/planinsko-drustvo-s-tremi-novimi-odseki.html

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/planinsko-drustvo-s-tremi-novimi-odseki.html

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/40-let-jamarstva-v-borovnici.html

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/obvestila/drustva/40-let-jamarstva-v-borovnici.html

http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http:/www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34

http://archive-eu.com/page/2774454/2013-08-31/http:/www.borovnica.eu/2012/kb.php?a=34

http://www.borovnica.si/?m=pages&id=159

69

Predstavitev društva (2016). Športno društvo Borovnica. Pridobljeno 3. 5. 2016, iz http://www.sd-borovnica.si/index.php?option=com_content&task=view&id=15&Itemid=31

Predstavitev društva. (2016). Občina Borovnica. Pridobljeno 10. 3. 2016, iz http://www.borovnica.si/?m=pages&id=160

Prizadevni smučarski delavci. (1985). Naš časopis, 12(119), 1. S. S. (1990). Proglasili športnike Vrhnike. Naš časopis, XVIII(173), 1. S. S. (1991). Veliko znoja na 12 ur košarke. Naš časopis, XVIII(174), 12. S.S. (1991). Ali tudi košarka nazaduje? Naš časopis, XVIII(170), 16. S.S. (1991). Fenolit iz Borovnice se je preimenoval v ELLES Borovnica. Naš časopis,

XVII(177), 11. Sokolstvo. (1922). Slovenski narod, 55(77), 3. Sokolstvo. (1923). Slovenski narod, 56(160), 4. Stepišnik, D. (1974). Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: DZS. Stražišar, S. in Anastasov, D. (2011). 90 let organiziranega športa v Borovnici.

Borovnica: b. z. ŠD Optimisti Borovnica. (2016). Facebook. Pridobljeno 10. 3. 2016, iz https://sl-

si.facebook.com/%C5%A0D-Optimisti-Borovnica-205419485144/ Tominc, G. (10. 6. 2013). Slovenska reprezentanca v floorballu U19 na SP z

Borovničani. MojaObčina.si. Pridobljeno 22. 4. 2016, iz http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/slovenska-floorball-reprezentanca-u19-na-sp-z-borovnicani.html

Tominc, G. (14. 4. 2016). Občinska košarkarska liga – Borovnica 2015/16. MojaObčina.si. Pridobljeno 22. 4. 2016, iz http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/obcinska-kosarkarska-liga----borovnica--201516.html

Tominc, G. (15. 5. 2013). Aleksander Jerič praznoval 80 let. MojaObčina.si. Pridobljeno 4. 4. 2016, iz http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sosed-sosedu/aleksander-jeric-praznoval-80-let.html

V Borovnici še igrajo košarko. (3. 1. 2013). MojaObčina.si. Pridobljeno 12. 3. 2016, iz http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/v-borovnici-se-igrajo-kosarko.html http://www.sd-borovnica.si

Zgodovina dvoranskega hokeja. (11. 3. 2014). FBC Borovnica. Pridobljeno 22. 4. 2016, iz http://www.fbc-borovnica.net/v1/zgodovina-dvoranskega-hokeja/

Zgodovina. (2016). Športno društvo Optimisti Borovnica. Pridobljeno 10. 3. 2016, iz http://sdoptimisti.blog.siol.net/zgodovina/

http://www.borovnica.si/?m=pages&id=160

https://sl-si.facebook.com/%C5%A0D-Optimisti-Borovnica-205419485144/

https://sl-si.facebook.com/%C5%A0D-Optimisti-Borovnica-205419485144/

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/obcinska-kosarkarska-liga----borovnica--201516.html

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sport/obcinska-kosarkarska-liga----borovnica--201516.html

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sosed-sosedu/aleksander-jeric-praznoval-80-let.html

http://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/sosed-sosedu/aleksander-jeric-praznoval-80-let.html

http://www.sd-borovnica.si/

http://www.fbc-borovnica.net/v1/zgodovina-dvoranskega-hokeja/

http://sdoptimisti.blog.siol.net/zgodovina/

diplomsko delo - fsp.uni-lj.si · pdf fileuniverza v ljubljani fakulteta za šport...

Documents